Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Pričenjamo 35. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Na seji kot nadomestni člani sodelujejo: mag. Bojana Muršič namesto Soniboja Knežaka in Tomaž Lisec na mesto mag. Karmen Furman.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red, je samo ena točka: Nedopustne zlorabe sistema osebne asistence. Ker v rakovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - NEDOPUSTNE ZLORABE SISTEMA OSEBNE ASISTENCE. Gradivo, zahteva Poslanske skupine NSi za sklic nujne seje odbora je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Naknadno ste dobili še pripombe zainteresirane javnosti v sistemu Udis. Na sejo so vabljeni v imenu predlagateljev PS NSi Iva Dimic, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inštitut za socialno varstvo Republike Slovenije, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Zveza paraplegikov Slovenije, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Sonček zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Zveza Sožitje, Zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, Zavod osebna asistenca Pomurja, Društvo Distrofikov, Društvo študentov invalidov Slovenije, Društvo za pomoč osebam z motnjami v razvoju, Zavod brez ovir, Sindikat OA, FB iniciativa malih izvajalcev, OA in FIHO direktor Vlado Kukavica.

Začenjam obravnavo navedene točke. Najprej prosim predstavnika NSi Ivo Dimic, da nam predstavi njihov predlog za obravnavo te problematike.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa spoštovani predsednik. Spoštovani vsi, ki ste danes prisotni na seji. Verjame, da je seja, kjer obravnavamo osebno asistenco, ki se tiče dejansko invalidov in vseh, ki so na nek način povezani zelo pomembna tema, zato res hvala tudi za več velik odziv, tudi za pisne odzive, ki smo jih prejemali. Seveda smo prejemali tako, bom rekla obrazložitve, kako vidijo osebno asistenco, kako jo doživljajo, pa o tem več v nadaljevanju. Naj bo jasno, da smo v Novi Sloveniji leta 2017, ko smo vložili v obravnavo predlog zakona o osebni asistenci želeli eno stvar narediti in to je omogočiti vsem invalidom, da lahko živijo samostojno kvalitetno življenje c domači oskrbi ali v bivalnih skupnostih. Jaz lahko rečem, da zakon je zaživel s 1. 1. 2019, se pravi, da je eno dobro leto odkar se izvaja in lahko rečem, da je zakon življenje invalidov izboljšal. Jaz računam, da boste tudi to vi povedali, kako je glede na vsa pretekla odločanja, obravnave vseh zakonov do leta 2017, ko je enostavno ni bilo tudi politične volje, da bi se tak zakon sprejel. Mislim, da smo takrat naredili kora naprej vse poslanske skupine in da smo ta zakon resnično vsi sprejeli s tem, da bi omogočil čim bolj samostojno in kvalitetno življenje ter boljšo vključitev invalidov v družbo. Se mi zdi, da je prav, da povemo kaj praktično ali kako smo tudi zapisali kaj je osebna asistenca. Osebna asistenca je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnih ne more izvajati sam zardi vrste ali stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno in enakopravno življenje v družbi, pomembno prispeva k deinstitucionalizaciji in kot taka predstavlja tudi uresničevanje konvencije o pravicah invalidov. Še enkrat povem, sem res vesela in ponosna, da smo mi v tem Državnem zboru po 25 letih bili zmožni to sprejeti in da se to izvaja.

Se mi zdi, da je bil zakon dober, dobronameren, da je omogočil najbolj ranljivim invalidom pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjski potreb, pri osebni higieni, pri hranjenju in oblačenju in da so v vsej tej zgodbi največji kapital ljudje. Ljudje, tako invalidi, kot osebni asistenti, kot izvajalci. Mislim, da tukaj ni mimo te človeške note ne moremo iti in da je zelo pomembno tudi kako gre naprej.

Seveda so se pojavile ali pa smo bili obveščeni, pa tudi iz medijev smo zasledili, da se pojavljajo neka odstopanja glede same osebne asistence, zato smo mi tudi seveda sklicali današnjo sejo, da vendarle pogledamo kje prihaja do napak, kje mogoče stvari niso še dobro postavljene in da skupaj z vami poiščemo rešitve. Jaz se držim načela, ki je v tem Državnem zboru velikokrat omenjeno. Nič o invalidih brez invalidov. Zato sem vesela tega vašega velikega odziva, da bi lahko skupaj rekli ali skupaj dorekli kaj, na kakšen način lahko zadevo še izboljšamo.

Res si želim, da se sistem postavi tako, da bo čim manj pomanjkljiv in da bo čim manj napak imel. In se mi zdi, da smo danes tukaj, tudi seveda pristojno ministrstvo za delo, predstavnik, državni sekretar je tukaj in da se zakon popravi. Mi smo seveda v prvotnem predlogu pripravili sklepe, bom pa danes povedala, da smo se glede drugega in četrtega sklepa dogovorili in mislim, da je prav, da preberem kateri so sklepi, ki smo jih predlagali in preberem že tiste, katere smo se nekako med poslanskimi skupinami uskladili.

Prvi sklep gre v smer, da: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku treh mesecev opravi podrobno analizo izvajanja osebne asistence v letu 2019 in o tem obvesti Državni zbor Republike Slovenije«.

Drugi sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da nemudoma zagotovi izvajanje učinkovitega nadzora nad izvajalci osebne asistence.«

Tretji sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da z novelacijo Zakona o osebni asistenci do 20. junija 2020 uveljavi primerne varovalke, da do zlorab zakona ne bi več prihajalo in da bi kršitelje učinkovito odkrivali in sankcionirali«. Seveda je ta, bom rekla, vprašljivo… Mi smo te sklepe pripravil mogoče še preden je prišlo do odstopa predsednika Vlade, ampak, se mi zdi, da je vseeno, ta sklep ostaja noter in se bo o njem tudi kasneje, na koncu, glasovalo.

In četrti sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da pred pričetkom parlamentarnih počitnic 2020, poroča odboru o izvedenih ukrepih in stanju na področju izvajanja osebne asistence v Republiki Sloveniji.« Želim še povedat da, ko smo pripravljal zakon, je naš zakon slonel na podatkih, ki jih je seveda pripravil ali pa, na njihovih, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, tako da, izhodišča so ali pa, izhodišča za zakon so bila na podlagi njihove raziskave in sem seveda tudi obveščena, da inštitut za socialno varstvo že pripravlja, že pregleduje, se že odvijajo pregledi, tudi glede same osebne asistence, tako da, je v prihodnjih mesecih, v spomladanskih mesecih, mislim da meseca marca že lahko pričakujemo prve rezultate, ki pa seveda bojo dal potem še večjo podlago za nadaljnje možnosti iskanja najboljših rešitev za invalide.

Še enkrat pa naj povem, da si želim, da bi današnja razprava bila konstruktivna, da bi danes res poskušal prisluhnit tistim, ki dejansko jim je zakon omogočil neko dostojnejše, lažje življenje. Se zavedam, da imamo take, velike izvajalce, imamo manjše izvajalce, imamo v osebni asistenci vpete tudi družinske člane. Vsem želimo prisluhnit in seveda tudi imet neko empatijo, razumevanje, zakaj je temu tako in, si želim seveda in naš cilj je, da imamo osebno asistenco dobro organizirano, da imamo dostop, da bo osebna asistenca dostopna invalidom, seveda čim širšemu krogu in se nadejam neke dobre konstruktivne razprave in seveda tudi mogoče nekih pogledov, za katere še ne vemo, pa bojo nas s tem obogatil in tudi naše nadaljnjo delo. Tako da, se zahvaljujem zaenkrat.

Hvala.

Jaz se tudi zahvaljujem za dodatna pojasnila.

Besedo dajem Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Mag. Urban Krajcar, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gostje.

Izvajanje storitev osebne asistence v Sloveniji ni novost. Pred sprejemom in uveljavitvijo Zakona o osebni asistenci, se je osebna asistenca izvajala programsko. Izvajalci so bili izbrani na javnem razpisu. Ministrstvo je v obdobju od leta 2015 do 2018, v povprečju mesečno sofinanciralo stroške dela za 322 osebnih asistentov, pri tem seveda je upoštevan preračun na polno 40 urno zaposlitev na teden in sicer, v višini 760 evrov mesečno, na zaposlenega osebnega asistenta. Izvajalci osebne asistence so bili invalidske organizacije in društva. V programe je bilo vključenih približno tisoč 200 invalidov, od tega gibalno oviranih približno 50 %. V povprečju so prejemali 14,6 ure osebne asistence tedensko. Pri tem velja poudariti, da vsi ti uporabniki niso prejemali storitve osebne asistence v potrebnem obsegu številu ur, ki bi jih potrebovali, temveč manj, glede na njihove potrebe. Prav tako se tudi vsem uporabnikom, ki bi osebno asistenco dejansko potrebovali, le ta ni mogla zagotoviti.

S sprejemom Zakona o osebni asistenci, je osebna asistenca postala pravica. Do nje so upravičeni vsi uporabniki pod enakimi pogoji, ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Prav zato pomeni Zakon o osebni asistenci velik napredek v razvoju invalidskega varstva. Zakon je postavil uporabnika v središče, obseg storitev osebne asistence se ugotavlja glede na potrebe uporabnika, uporabnik sam izbere izvajalca osebne asistence in uporabnik mora imeti nadzor nad organizacijo in oblikovanjem osebne asistence, glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje in želje.

Glede na vse navedeno, se z zakonom uresničuje tudi eden temeljnih ciljev konvencije o pravicah invalidov. Osebna asistenca je torej pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno aktivno in je enakopravno vključen v družbo. Pri načrtovanju in izvajanju osebne asistence je potrebno upoštevati spoštovanje in dostojanstvo uporabnika, pravico do svobodne izbire in odločanja med postopkom uveljavljanja pravice do osebne asistence in njenim izvajanjem, omogočiti vključenost v družbo, individualno obravnavo, ter zagotavljanje enakih možnosti, ter dostopnosti. Zakon med drugim določa tudi postopek za uveljavljanje pravice do osebne asistence, pogoji, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci osebne asistence in osebni asistenci, ter tudi nadzor nad izvajanjem osebne asistence.

Ob predstavitvi stališča Vlade je priložnost za opredelitev tudi do gradiva, v povezavi z osebno asistenco in do predlaganih sklepov, ki so bili posredovani ob sklicu današnje seje in ki morajo biti postavljeni v širši kontekst, kljub seveda dejstvu, da o njih glasujete vi, spoštovani člani odbora. Zakon o osebni asistenci opredeljuje, kdo je lahko izvajalec osebne asistence in kdo je osebni asistent. Se pravi, na podlagi katere pravne podlage lahko osebni asistent izvaja storitve osebne asistence za uporabnike. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dosledno sledi določbam zakona, zato v vlog, ki jih vlagajo samostojni podjetniki, ne morejo zavračati.

Če posredujem nekatera dejstva in številke, na katere smo že bili opozorjeni. V mesecu decembru 2019, je osebno asistenco koristilo tisoč 114 uporabnikov. V decembru je bilo opravljenih približno 270 ur osebne asistence na uporabnika. Delujočih je bilo 105 izvajalcev osebne asistence, od tega 48 registriranih kot društva ali zavodi, kar predstavlja 46 % vseh in 57 izvajalcev registriranih kot samostojni podjetniki, kar predstavlja 54 % vseh izvajalcev. Za manj kot 6 uporabnikov, je osebno asistenco izvajalo 81 izvajalcev osebne asistence, kar predstavlja 77 % vseh izvajalcev. V večini so bili ti samostojni podjetniki, posamezniki. Osebno asistenco je v mesecu decembru 2019 izvajalo približno 2 tisoč 500 osebnih asistentov.

Pred začetkov izvajanja zakona, so izvedenke in izvedenci, ki delujejo v komisijah, imeli 3 dnevno izobraževanje, ki ga je organizirala Skupnost centrov za socialno delo, v sodelovanju z Inštitutom Republike Slovenije za socialno varstvo. Izobraževanje je zajemalo vsebine s področja invalidskega varstva, s poudarkom na osebni asistenci in seznanitev z ter uporabo standardiziranega obrazca. V letu 2019 so izvedenke, izvedenci opravili dodatno usposabljanje.

Kot veste, brez opravljenih usposabljanj ne morejo biti imenovani v komisijo. V tem trenutku je izvedenk in izvedencev 111. Tako širok nabor omogoča, da komisije pokrijejo celotno območje Slovenije in lahko kar najhitreje opravijo ocenjevanja. Z opravljenimi usposabljanji so bili deležni znanja, ki pa se seveda z njihovimi deli in dodatnimi usposabljanji nadgrajujejo. Vsekakor poznajo razliko med osebno asistenco in dolgotrajno oskrbo, se pa velikokrat znajdejo pod pritiski zaradi odsotnosti storitev, ki bi jih ljudje potrebovali.

Do sedaj je bilo imenovanih približno tisoč 500 strokovnih komisij in izdanih tisoč 465 mnenj, pritožb je bilo 90. Vlagatelji so se bodisi pritožili na to, da jim osebna asistenca ni bila odobrena, bodisi na število ur, ki jim je po njihovem mnenju premajhno. V nekaterih primerih so vlagatelji po pritožbi dobili večje število ur, so pa tudi primeri, ko so dobili manjše oziroma jim pravica do osebne asistence ni bila odobrena. Nadzor nad izvajanjem osebne asistence na centrih za socialno delo izvajajo koordinatorji invalidskega varstva.

Na centrih za socialno delo se je zaposlilo 24 koordinatorjev. Naloga koordinatorjev invalidskega varstva je tudi usklajevanje in spremljanje osebne asistence, ter vodenje postopkov, v primeru zamenjave izvajalca osebne asistence. Izvajalci osebne asistence morajo enkrat letno poročati koordinatorjem o izvajanju osebne asistence, le ti pa vsaj enkrat letno ministrstvu. Prav tako je naloga koordinatorjev invalidskega varstva, da po potrebi preverjajo izvajanje osebne asistence pri posameznemu uporabniku na domu.

Iz informacij, ki smo jih pridobili s strani koordinatorjev invalidskega varstva, so od oktobra lanskega leta opravili 337 obiskov pri uporabnikih osebne asistence na domu, kar pomeni, da so obiskali približno 30 % vseh uporabnikov. Poročajo, da so uporabniki osebne asistence večinoma zelo zadovoljni, saj se jim je z osebno asistenco izboljšala kvaliteta življenja. Ugotovili so tudi nekaj manjših nepravilnosti pri samem izvajanju osebne asistence, pri uporabnikih, o čemer so obvestili izvajalce osebne asistence, ki so nepravilnosti odpravili. Prav tako ocenjujejo, da je sodelovanje z izvajalci osebne asistence dobro.

Do sedaj s strani uporabnikov na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nismo prejeli veliko prijav, da bi bili nezadovoljni z izvajanjem osebne asistence, prejeli pa smo kar nekaj pripomb izvajalcev osebne asistence o tem, da drugi izvajalci osebne asistence ne izvajajo osebne asistence pravilno oziroma skladno z zakonom. V letošnjem letu na Ministrstvo za podporo pri izvajanju osebne asistence pripravljamo dodatno računalniško podporo, ki bo olajšala dejansko kontrolo izvajanja storitev osebne asistence in namenske ter transparentne uporabe sredstev namenjenih izvajanju asistence. Glede potrebe po okrepljenem nadzoru kot je bilo navedeno v okviru priloženega gradiva poudarjamo, da tudi Služba za notranjo revizijo ministrstva izvaja revizijo nad izvajanjem storitev osebne asistence in namenske porabe sredstev.

V času enoletnega izvajanja zakona smo na ministrstvu zaznali določene pomanjkljivosti, ki jih je prinesel sprejeti zakon. Glede na to, da je Zakon o osebni asistenci začel veljati 1. januarja 2019 in da gre za zahtevno sistemsko materijo je ministrstvo naročilo Institutu za socialno varstvo Republike Slovenije, da pripravi evalvacijo uvajanja Zakona o osebni asistenci. Evalvacija bo predvideno končana do konca meseca marca 2020 in ministrstvo jo bo takrat tudi javno objavilo.

Glede na izkušenj komisij na terenu pri izdelavi mnenj ugotavljamo, da bi bilo smiselno dopolniti tudi ocenjevalno orodje, zato Institut za socialno varstvo Republike Slovenije po naročilu ministrstva pripravlja spremembo ocenjevalnega orodja za oceno potreb po storitvah osebne asistence. Dodatno se bo izvedel izpostavljanje članov strokovnih komisij in koordinatorjev invalidskega varstva za uporabo orodja. Že v pogodbah o izvajanju osebne asistence za leto 2020 smo na ministrstvu uvedli nekatere novosti, ki pomenijo boljši in transparentnejši način porabe sredstev. Pri financiranju ur dela osebnih asistentov smo izenačili osebne asistente, ki so v delovnem razmerju pri izvajalci in osebne asistente, ki izvajajo storitve osebne asistence kot samostojni podjetniki posamezniki. Izvajalci osebe asistence, ki niso obvezani zaposlovati strokovnega vodjo za izvajanje osebne asistence oziroma usklajevalca le-te se pravim izvajalcem osebne asistence, ki imajo manj kot 6 uporabnikov se te stroški ne priznajo. Sredstva za izvajanje osebne asistence so strogo namenska skladna z metodologijo za izračun cene storitve osebne asistence po pravilniku. Računovodske evidence morajo biti vodene tako, da je zagotovljena revizijska sled in da v nastalih stroških in izdatkih obstajajo poštene in verodostojne knjigovodske listine. Hkrati se strinjamo tudi z navedbami, da mora biti središče oziroma ključni akter osebne asistence uporabnik, ki ima nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe zmožnosti življenjske okoliščine, pogoji ter želje. Vendar pa moramo poudariti, da zakon dopušča tudi možnost, da v primeru nezmožnosti upravljanja z lastno asistenco naloge uporabnika prevzema njegov zakoniti zastopnik in zakonitega zastopnika je uporabniku postavilo sodišče kot tisto osebo, ki najbolje pozna njegove interese. Kot že pojasnjeno Zakon o osebni asistenci dopušča, da so izvajalci osebne asistence lahko tudi samostojnimi podjetniki posamezniki. Prav tako zakon ne omejuje, da bi bili v neomejenem številu osebni asistenti družinski člani uporabnika, zato je tudi v tem segmentu prišlo do velikega porasta majhnih izvajalcev osebne asistence. Ministrstvo ugotavlja, da se prav družinski člani v veliki večini odločajo za status izvajalca osebne asistence kot samostojni podjetniki posamezniki. Na ministrstvu se zavedamo, da je Zakon o osebni asistenci življenjskega pomena za zagotavljanje neodvisnega življenja invalidov in njihovega vključevanja v družbo in predstavlja velik napredek v razvoju invalidskega varstva. Pri izvedbi zakona ne gre za nedopustne zlorabe, saj ministrstvu pri svojem delu sledi Zakon o osebni asistenci, ki v nekaterih delih dopušča široke možnosti pridobitve statusa izvajalca osebne asistence predvsem se je to izkazalo pri vlogah samostojnih podjetnikov, posameznikov kot tudi, da družinski člani izvajajo osebno asistenco za drugega družinskega člana.

Najlepša hvala za pozornost.

Hvala lepa za dodatna pojasnila.

Sedaj pa besedo dajem vabljenim. Nekateri ste se že prijavili, vas imam na spisku. Kolikor se bomo iztekli naprej pa bomo videli, zato ker vas je veliko. Predlagam, da se omejite na 3 minut maksimalno 5 minut, da boste prišli vsi na vrsto in da bo zadeva korektna, da lahko vsak predstavi svoje mnenje. Hvala lepa.

Za besedo je prosil Danijel Kastelic. Vsak, ki bo dobil besedo naj se tudi predstavi in pove katero organizacijo predstavlja oziroma iz katere organizacije prihaja.

Danijel, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.

Spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki ministrstva in ostali prisotni!

Razpravljal bom v imenu Zveze paraplegikov Slovenije, ki že več kot 15 let izvaja osebno asistenco in naša organizacija je bila ena izmed tistih, ki je postavljala temelje. Sprejemanje več oblik predlogov Zakon o osebni asistenci, kar je že poslanka Dimičeva v začetku navedla. Bistveno je kot je poudarek samega duha zakona je samostojnost invalida in pa seveda njegovo kvalitetno življenje. Zakon o osebni asistenci je civilizacijski dosežek slovenske države za državljane z najtežjo obliko invalidnosti, to je dejstvo. Predmetni zakon je velik premik o izpopolnjevanju tudi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki ga je naša država sprejela in podpisala leta 2004 in ima tudi status mednarodne pogodbe. Malce sem bil presenečen oziroma začuden nad senzacionalističnim naslovom »Nedopustne zlorabe sistema osebne asistence«, gospa Dimičeva se opravičujem, če ne bi poznal delovanje bi človek mislil, da je na tem segmentu vse narobe. Da pa je pobudnik sklical nujno sejo odbora le želel opozoriti, da je na tem področju potrebno sprejeti določene konsekvence v zaščito uporabnikov, izvajalcev in seveda tudi javnih sredstev. Poglavitna naloga vseh nas izvajalcev osebne asistence, da je ta zakona izvajal skladno z njegovim namenom in ciljem je, da se ščiti samostojnost oziroma pravica uporabnikov katerih je zakon namenjen ter skrbi za ustrezni vsebinski nadzor ter strokovni izvajanje osebne asistence. S poudarkom na preverjanju strokovnosti in kompetentnosti izvajalcev, katerim se je podelila tako pomembna naloga kot je izvajanje osebne asistence, ki mora biti v smislu zadovoljevanja potreb uporabnika. Osebna asistenca in njeno izvajanje naj bi bila prilagojena specifičnim potrebam uporabnika. Ta naj bi ključno oseba bila vsega tega, a zdi se, da je v veliko primerih vedno bolj izrinjen iz konteksta moči in seveda tudi odločala. Osebna asistenca, če se dotaknem tega niti približno ni oskrba, zato je nujno potrebno zaščiti tudi uporabnika osebne asistence, neko stanje omejiti, število družinskih članov, kar je bilo že omenjeno na največ enega ali kako drugače in s tem zagotoviti trajnost osebne asistence. Seveda potrebno je tudi izenačiti pravice družinskih pomočnikov. V tem segmentu je nastal kaos.

Druga poglavitna napaka je, da je osebna asistenca gledana zgolj stroškovno in prav nič vsebinsko, saj je primerjalno gledano ura pomoči na domu dražja kot je ura osebne asistence. Kar pomeni, da je vseeno kvaliteta življenja za posameznika z nižjo ceno kot je pomoč na domu kvalitetno opravljena. Naloga nas izvajalskih organizacij je, da z denarjem delamo preudarno in racionalno. Vsi izvajalci bi morali imeti v svojih aktih zapisano, da so neprofitna organizacija na področju izvajanja osebne asistence. V neprofitnem sploh ne bi smeli dobiti soglasje s strani ministrstva. Največji seveda, kar je bilo že tudi poudarjeno danes vir je človek, to se pravi, osebni asistent in seveda tudi uporabnik, zato gre tudi pretežni del sredstev za izvajanje osebne asistence za stroške dela osebnih asistentov za administracijo, izobraževanje in seveda tudi za nadgradnjo tega poklica. Če samo pogledamo. Poklic osebnega asistenta je zelo odgovorno delo. Nimamo ne nacionalne poklicne kvalifikacije ne te stvari sistemsko rešene. Ta del bo treba ugrizniti v prihodnje. Zagotoviti, da se z osebno asistenco ukvarja strokovni kader. Za invalida ni dobro, da se vsak ukvarja pa naj bo v izvajalskem, v svetovalnem ali bilo katerem smislu češ za invalide je vse dobro. Ne, ni. Mi smo glih tako ljudje in državljani in zaradi tega želimo, da je kvaliteta storitev, ki so za nas enako pomembne kot so v neki proizvodnji vrhunskih tehnoloških produktov.

Potem zaradi boljše transparentnosti tudi porabljanje ur, kar je že omenil tudi državni sekretar je potrebno vzpostaviti pregleden sistem evidentiranja prisotnosti na delu. Poglejte, velikokrat se dogaja, da se te ure pišejo ročno, tako ali drugače, ko pa vemo, da obstajajo razne aplikacije. In še nekaj je, tudi osebni asistenti so uslužbenci. In tako kot se ljudje beležijo na delovnih mestih, enako je pav, da se beležijo tudi pri tem, saj opravljajo določeno delo za katerega tudi odgovarjajo in na koncu meseca seveda dobijo plačilo.

Seveda in ne nazadnje poleg vsega naštetega je nujna prevetritev ocenjevalnega orodja, kar smo pa že slišali, da poteka in pa seveda tudi usposabljanje komisij. Kajti v enem letu smo opazili določene anomalije.

In še na koncu, da zaključim, mediji in potratna osebna asistenca in skoraj linč dejavnosti osebne asistence v našem medijske prostoru. Včasih so k temu doprinesli tudi s svojimi izjavi visoki državni uradniki. Nihče se od teh ni poglobil prav vsebino izvajanja osebne asistence, kot kakšno samostojnost in neodvisnost zagotavlja našim državljanom, ki imajo najtežje vrste invalidnosti.

Preden končam, bi samo na kratko orisal štiri parametre. 30 milijonov je bilo večkrat izpostavljenih kakšen velik strošek je. Poglejte, odvisno s katerega dela gledamo. Že gospa Dimičeva je na začetku povedala, da so imeli omejen obseg pri pripravi Zakona in so imeli številko 350 invalidov in vsi so bili samo maksimalno enega osebnega asistenta. Seveda po novem zakonu so tisti najtežji upravičeni do dveh, treh, mogoče tudi štirih, odvisno od potrebe, kar je tudi prav, da ostanejo v domačem okolju. Zagotovo se je to delno z nekim koeficientom upoštevalo ni se moglo pa do posameznika. No, in seveda prej sem že omenil družinske pomočnike. Oni so bili v nekem služnem lastniškem odnosu, 24 ur so morali biti na voljo tistim invalidom, se opravičujem predsednik, bom končal, brez pravice do letnega dopusta, brez pravice do bolniškega staleža, ampak 24 ur. In seveda, ko se je sprejel zakon o osebni asistenci, ne smemo zameriti tem ljudem, da so prešli v tisto varianto, kjer so imeli vsaj nekaj zaščite iz delovne zakonodaje. To je vsakemu čisto logično. In zdaj, te ljudje za družinske pomočnike tudi država je iz proračuna morala zagotavljati določena sredstva. Ali veste. Od teh 30 milijonov to kar odštejte stran, ker je šlo samo iz enega žepa v drugi. Potem veliko mlajših invalidov je šlo iz doma starejših občanov v domače okolje. Tudi tem se je subvencioniral dom za starejše občane in tudi to je treba odšteti od tega skupaj.

Skratka, veliko invalidov je na podeželju in so šele z zakonom o osebni asistenci lahko prišli iz svojega okolja.

Spoštovani, zaključujem in če na koncu ta finančna sredstva, ki sem jih navedel, se mičkeno odšteje od teh famoznih 30 milijonov, strošek osebne asistence v letu 2019 krepko zbledi. Hvala lepa za pozornost, ampak se opravičujem.

Hvala za razpravo. Je šlo kar nekaj minut čez. Naslednja ima besed Barbara Kobal iz Inštituta za socialno varstvo. Ampak zdaj se probajmo v bodoče, ker bomo drugim besedo vzeli, se držati omejitve. Hvala lepa.

Hvala lepa za besedo gospod predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj.

Torej, kot je bilo rečeno, moje ime je Barbara Kobal Tomc, prihajam z Inštituta Republike Slovenije za socialno varnost, ki je bil danes že večkrat omenjen, zato mislim, da je prav, da pravzaprav že na začetku razprave podam nekaj informacij.

Moje mnenje je, da imamov Sloveniji res izjemen model osebne asistence ne samo v evropskem merilu, ampak celo v svetovnem merilu. In to je v bistvu sistem, ki je po moje eden od najbolj prijaznih sistemov do uporabnika.

Slišali smo že danes kaj je pravzaprav bistvo osebne asistence in slišali smo tudi, da se s tem, ko smo sprejeli zakon nekako približujemo temu kar smo podpisali z ratifikacijo konvencije o pravicah invalidov, torej konkretno 19. člen, da zelo prispevamo k deinstitucionalizaciji. Že sam termin deinstitucionalizacije pravzaprav apelira na to, da vlagamo v ljudi, v človeka, ne pa v neke zidove in tako naprej. Nismo danes slišali enega pomembnega strateškega dokumenta, in to je Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva kjer smo se tudi zavezali, da bomo krepili in to močno krepili storitve v skupnosti. In s tem našim zakonom pravzaprav gremo nekako naproti vsem tem plemenitim ciljem.

Pomembno je, da je v ospredju tega zakona, to se mi zdi, da je res unikum, prvi zakon v Sloveniji, ki je tako narejen. Je uporabnik, njegova individualna potreba ne pa v bistvu njegova diagnoza oziroma ne pa njegov status. Tako, da to se mi zdi v bistvu en pravzaprav res civilizacijski dosežek.

Vsi smo se takrat, ko je bil zakon sprejet tega zelo razveselili. Jaso pa je, seveda, da po enem letu se pokaže kar nekaj stvari, ki bi jih bilo najbrž treba spremeniti. Zato mi je, bom rekla, na tem mestu kot državljanki mogoče žal, da si nismo vzeli morda enega leta časa, da bi predlagane storitve oziroma rešitve najprej stestirali, čeprav zadnje čase po medijih veliko slišimo, da v Sloveniji zapravljamo denar samo za razne študije in pilotne projekte, pa vendar, če bi tukaj imeli pilotni projekt, bi najbrž tudi mogoče tudi današnje seje ne bi bilo.

Tako da, kot smo danes že slišali osebna asistenca v Slovenskem prostoru ni nova. Invalidske organizacije so približno 20 let izvajale različne programe osebne asistence in programe za neodvisno življenje invalidov. Takrat je bil pravzaprav fokus na samem izvajalcu, torej na invalidskih organizacijah. Invalidske organizacije so pridobivale sredstva in so jih po sovjih internih pravilnikih, pravilih pravzaprav dodeljevale svojim uporabnikom. Torej, upravičeni do tega so bili člani in članice njihovih organizacij. Moram reči, da v programih osebne asistence so bili takrat večinoma gibalno ovirani in slep in slabovidni, saj je bil pravzaprav diapazon obsega pomoči ali podpore tukaj zelo različen od spremstva pa pravzaprav do pokrivanja pomoči ali podpore pri opravljanju vseh življenjskih opravil. Zato tudi danes smo slišali že nekajkrat, da pravzaprav je ocena števila uporabnikov in nenazadnje tudi izvajalcev izhajal iz naše analize programov osebne asistence in neodvisnega življenja invalidov. In takrat, kot je bilo danes že povedano, pa ne bom sedaj vseh številk nekako šla čez, ampak takrat smo ugotovili, da v letu 2017 je bilo 117 oseb, ki je prejemalo 30 ur ali več ur pomoči. 30 ur je pravzaprav danes vstopni prag v sistem osebne asistence.

Glede na projekcije smo takrat rekli, da ob nespremenjeni strukturi ali pa obsegu pravzaprav upravičencev bi lahko osebno asistenco prejemalo od 300 do 350 oseb. Danes je seveda zadeva precej drugačna, kajti zakon je pravzaprav na nek način precej drugače zastavil osebno asistenco, kot je bila zastavljena ko je še bila projektno financirana. Fokus je sedaj izključno na uporabniku. Torej, število ur se obračunava glede na dejansko stanje, ki ga izvajalec opravi pri uporabniku. In tega izbere uporabnik sam. Torej z zakonom smo v bistvu uporabnika zelo opolnomočili, mu dajejo pravzaprav vsa pooblastila, da lahko upravlja z osebno asistenco, da se samostojno pri tem odloča.

Razširili smo tudi krog izvajalcev. Razširili smo krog upravičencev. Nenazadnje tudi krog upravičencev v smislu starostne strukture. Mi smo zdaj tudi rekli, da če so osebe, ki so starejše od 65 let že prej prejemale osebno asistenco, lahko prejemajo tudi naprej. Končujem. Skratka, iz položaja oskrbovanca, smo prešli v položaj nekoga, ki pravzaprav sam odloča o svojem življenju.

Zaključila bi s tem, ne glede na to, da pač imamo res dober zakon, pa lahko rečemo, da je nekaj groženj pri izvajanju zakona – več o tem bo seveda povedala evalvacija – jaz bi kot prvo grožnjo izpostavila nepoznavanje koncepta osebne asistence, ne samo pri izvajalcih osebne asistence, ker nenazadnje vemo, da izvajalci nimajo niti nekega zelo formalnega, dolgotrajnega izobraževanja, ampak tudi pri samih uporabnikih. Uporabniki so kar naenkrat dobili moč in včasih pravzaprav s to močjo ne vejo, kako ravnat. Seveda pa morajo osebno asistenco dobro poznat tudi družinski člani.

Zato se mi zdi zelo dobro, da smo dobil koordinatorje na CSD-jih, ki pravzaprav pomagajo pri temu, da rušimo te tabuje, kaj je osebna asistenca in kaj ne. Pa še ena grožnja, se mi zdi, ta je pa kolizija vlog, kajne, o kateri bomo najbrž danes še tudi kaj slišal, jaz bi izpostavila eno… Ena oseba ima lahko veliko funkcij. Lahko je formalni izvajalec, torej s.p., lahko je neposredni izvajalec, torej osebni asistent, lahko je družinski član, lahko je zakoniti zastopnik in mogoče še kaj bi se našlo, kajne? Skratka, zagotovo se je s tem kakovost življenja družine izboljšala, ampak, smo rekli, v fokusu je uporabnik. Torej, kaj smo s tem naredil za uporabnika?

Samo še ocena o ocenjevalnem orodju – vsakič, ko bomo naredil ocenjevalno orodje, ki bo izhajalo iz ocenjevalne lestvice, ki ne bo temeljilo na dokazih, ki ne bo temeljilo na izvidih, na statusih, bo vedno – ob še tako natančnih navodilih – obstajala možnost subjektivne presoje. Tako da, mislim, da se moramo tega zavedat. Če želimo popolnoma izničit subjektivno presojo, potem moramo it na sistem diagnoz. Ampak mislim, da s tem, pač, ne bomo rešil problema, zaradi katerega je bil v bistvu Zakon o osebni asistenci sploh narejen. In še to bi rekla – orodje je stvar, ja, je stvar…

Počasi zaključite, prosim… / nerazumljivo/

Tako, ocenjevalcev in ne uporabnikov, kajne, zdaj vidimo, da imajo orodje uporabniki, ne pa ocenjevalci.

Zaključim pa z naslednjo mislijo – veliko je bilo že povedanega, ampak, v Sloveniji že dolgo časa čakamo Zakon o dolgotrajni oskrbi in velika škoda je, da zakona nista bila sprejeta istočasno, ker na nek način imata kar nekaj sorodnosti in nekaj podobnosti. Rekli smo, kajne, da pravzaprav mora bit Zakon o osebni asistenci namenjeno neodvisnemu, aktivnemu življenju uporabnika in zaradi tega, ker nimamo Zakona o dolgotrajni oskrbi, je seveda logična posledica, da Zakon o osebni asistenci pomembno zapolnjuje tudi manko na tem področju.

Hvala, pa se opravičujem.