4. redna seja

Državni zbor

28. 1. 2019
podatki objavljeni: 28. 1. 2019 v pregledu

Transkript

Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, spoštovani državni sekretar, gospe in gospodje, začenjam z nadaljevanjem 4. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Jelka Godec, dr. Matej Tašner Vatovec od 17. ure do 18.30, Dušan Šiško od 13. ure dalje in Zmago Jelinčič Plemeniti.  S tem prehajamo, spoštovani poslanke in poslanci, na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O RAZISKOVALNI IN RAZVOJNI DEJAVNOSTI, SKRAJŠANI POSTOPEK.   Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Besedo predajam državnemu sekretarju dr. Jerneju Štromajerju. Izvolite.
Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam 4. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana po podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: mag. Bojana Muršič od 13.30 dalje, Ferenc Horváth, Eva Irgl, Gregor Židan od 14.30 do 17.30, dr. Matej Tašner Vatovec od 14. ure dalje in Ljudmila Novak do 13. ure. Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predsednika Vlade k 19. točki dnevnega reda, predstavnika Urada predsednika Republike Slovenije ter gospoda Petra Svetino, kandidata za Varuha človekovih pravic, k 20.a točki dnevnega reda, ministrico za pravosodje Andrejo Katič k 20.b točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda. Dovolite, da vse prisotne in vladni zbor še enkrat pozdravim. Spoštovane, spoštovani, dovolite, da ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta pred nadaljevanjem seje spregovorim nekaj besed. Cenjene kolegice poslanke, kolegi poslanci, spoštovani državljanke in državljani! Mednarodna skupnost se je včeraj 27. januarja z grozoto spomnila enega najbolj temačnih obdobji zgodovine človeštva. V letu, ko obeležujemo 80. letnico začetka druge svetovne vojne, je ta spomin še posebej močan. Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, zareže v naš vsakdan z ohromelim molkom spomina na leto 1945, ko so pripadniki Rdeče armade osvobodili koncentracijsko taborišče Auschwitz. V tej tovarni smeri nemškega nacističnega režima je življenje izgubilo več kot milijon taboriščnikov. Žrtev so bili Judje, Slovani, Romi, vojni ujetniki in politični nasprotniki, manjšine, telesno šibki in najranljivejši, med njimi tudi tisoč 331 Slovenk in Slovencev. Nacistična ideologija je kot podivjana pošast umorila 6 milijonov Judov. Namenoma in podlagi uradne politike je pripadnike posameznih skupnosti delila na večvredne in nevredne; na tiste, ki jim prostor na tem svetu pripada, in tiste, ki jim ga bodo odvzeli. Neverjetno težko se zavedamo vseh grozodejstev in zločinov proti sočloveku, kaj se lahko zgodi, če pozabimo, da smo vsi ljudi. Kakšen odnos do teh dejanj imamo, kako se do njih opredelimo in jim določimo vrednost, je pokazatelj o stanju duha sveta, v katerem živimo danes. Iz ruševin 2. svetovne vojne je vzklilo novo upanje. Povrnila se je vera v dostojanstvo in vrednost človeka. Povojni svet je utrdil zavezanost k spoštovanju človekovih pravic, razumevanju svobode, enakopravnosti in pravičnosti. To je bil naš skupen odziv vseh držav sveta in človeštva kot celote, da se bo varovalo in ščitilo slehernega posameznika, ne glede na polt kože, spol, veroizpoved ali drugo osebno okoliščino. Prav zato moramo biti vedno pozorni na nestrpnost in sovraštva, ki ogrožajo odprtost in svobodo naše družbe, da zavrnemo podpihovanje ljudi proti ljudem, diskriminacijo, izključevanje in antisemitizem. Tudi zato, ker smo se v evropski skupnosti iz te nepredstavljive morije naučili, kako krhek je mir in kako zmotno je prepričanje, da je naša človečnost samoumevna. Ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst je tako, spoštovane in spoštovani, naša skupna moralna odgovornost in politična dolžnost, da se proti nestrpnostim in kršitvam človekovega dostojanstva naprej zoperstavimo z vsem našim pogumom. S tem izrazimo globoko spoštovanje preživelim in se ponižno priklonimo milijonom, ki so bili žrtve najbolj množičnih zločinov proti človeštvu. Zgodovina je prepolna dokazov, kako nevarna je ignoranca do majhnih dejanj, ki se končajo v velikem trpljenju. Nikoli več! Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, vsi navzoči, nadaljujemo s sejo in prehajamo na določitev dnevnega reda 4. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 18. januarja 2019, s sklicem te seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem. S tem, spoštovani poslanke in poslanci, prehajamo na odločanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Glasujemo. Navzočih je 81 poslank in poslancev, za je glasovalo 80, proti nihče. (Za je glasovalo 80.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je dnevni red 4. seje Državnega zbora določen. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV. V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 55 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora ter dogovorom vodij poslanskih skupin z dne 13. novembra 2018. Na prva tri vprašanja poslancev opozicije, na vprašanja poslancev Poslanske skupine Levica ter na vprašanje poslancev vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja na voljo 3 minute. Predsednik Vlade, ministrice in ministri odgovorijo na vprašanja v največ 5 minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo 5 minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni. Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslancev predstavi v dveh minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ 3 minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra. O tem odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu. V primeru, da poslanec na postavljena vprašanja danes ne bo dobil odgovora, mu morajo predsednik Vlade, ministrica ali minister v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katerega ni bilo odgovorjeno, lahko izjavi, da vztraja pri ustnem odgovoru. V tem primeru bom vprašanje uvrstil na naslednjo redno sejo Državnega zbora.  V zvezi s to točko so se za danes opravičili: dr. Aleksandra Pivec, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospod Dejan Prešiček, minister za kulturo, ter dr. Miro Cerar, minister za zunanje zadeve od 18. ure dalje.  S tem, spoštovane poslanke in poslanci, prehajamo na postavitev poslanskih vprašanj. Na prvih pet vprašanj bo odgovarjal predsednik Vlade gospod Marjan Šarec.  Prvi mu bo poslansko vprašanje postavil gospod Zmago Jelinčič Plemeniti.  Izvolite.
Spoštovani kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospod predsednik Vlade, spoštovani ministrice in ministri, gospe in gospodje, začenjam z nadaljevanjem 4. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Gregor Židan od 13. do 17. ure, Marko Bandelli, Luka Mesec do 11. ure, Dušan Šiško do 13. ure, Matej Tonin do 12. ure, Iva Dimic od 9.30 do 13. ure. Še enkrat vse prisotne vljudno pozdravljam! S tem prehajamo na 19. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA OBTOŽBE PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE PRED USTAVNIM SODIŠČEM REPUBLIKE SLOVENIJE ZARADI KRŠITEV USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE IN ZAKONA.  Predlog obtožbe je v obravnavo zboru predložila skupina 29 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Danijelom Krivcem.  Besedo dajem predstavniku predlagatelja gospodu Tomažu Liscu za dopolnilno obrazložitev predloga obtožbe. Izvolite.
Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam z nadaljevanjem 4. seje Državnega zbora.  Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Ljudmila Novak do 11. ure, Blaž Pavlin od 12. do 18. ure, Iva Dimic od 15. do 19. ure, Luka Mesec do 11. ure, Igor Zorčič od 16. ure dalje, Darij Krajčič do 17. ure, Franc Trček, Željko Cigler do 12.30, Violeta Tomić do 11. ure, Suzana Lep Šimenko od 14. ure dalje, Nada Brinovšek od 14. ure dalje, Karmen Furman od 14. ure dalje ter Zmago Jelinčič Plemeniti. Aha, še dodatno, Dejan Židan bo tudi odsoten do 11. ure.  Vse prisotne lepo pozdravljam! Prehajamo na 18. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO AKTA O ODREDITVI PARLAMENTARNE PREISKAVE ZA UGOTOVITEV IN OCENO DEJANSKEGA STANJA ZA UGOTOVITEV POLITIČNE ODGOVORNOSTI NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ ZARADI SUMA, DA SO POSREDNO ALI NEPOSREDNO VPLIVALI NA DOMNEVNO NEGOSPODARNE ALI PROTIPRAVNE ODLOČITVE DRUŽBE ZA UPRAVLJANJE TERJATEV BANK, D. D., (V NADALJEVANJU: DUTB) V ZVEZI S PRENOSOM, UPRAVLJANJEM IN PRODAJO TERJATEV BANK ALI DRUGEGA PREMOŽENJA, DRUGIMI UKREPI IZ NJENE PRISTOJNOSTI TER UPRAVLJANJEM DRUŽBE, VPLIVALI NA ODLOČITVE BANKE SLOVENIJE, VLADE, DRŽAVNEGA ZBORA, DRUGIH DRŽAVNIH ORGANOV, TER NA ODLOČITVE DRUGIH DOMAČIH IN TUJIH PRAVNIH OSEB, KI SO POVEZANE S PRENOSOM, NAKUPOM, PRODAJO IN UPRAVLJANJEM TERJATEV BANK ALI DRUGEGA PREMOŽENJA DUTB. Zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave je na podlagi 93. člena Ustave Republike Slovenije Državnemu zboru predložila skupina 89 poslank in poslancev s prvopodpisanim Jožefom Horvatom. Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku predlagatelja Jerneju Vrtovcu Izvoli.
Dobro jutro, dober dan vsem skupaj! Zakaj Nova Slovenija predlaga ustanovitev parlamentarne preiskave o DUTB oziroma slabi banki? Najprej splošni okvir. Davkoplačevalci smo leta 2013 že drugič v samostojni Sloveniji dokapitalizirali banke, tokrat je bila prenosna vrednost oziroma finančni vložek znaten, večmilijardni, in v zameno kot posledica te bančne luknje je potem bila politična odločitev, da se ustanovi tako imenovano slabo banko, Družbo za upravljanje terjatev bank, kamor se prenesejo vse slabe terjatve iz državnih bank. Imeli smo 4 banke, Nova Ljubljanska banka, DUTB, Abanka in potem kasneje še Probanka in Factor banka. Se pravi, da se te slabe terjatve, slabi krediti prenesejo v upravljanje na slabo banko ter da se jih potem s temi terjatvami skuša na slabi banki optimizirati in uspešno potem tudi naprej v nadaljevanju prodati. Ta zakonska odločba oziroma zakon je bil sprejet v Državnem zboru 23. oktobra 2012. Potem je marca 2013 nastala Družba za upravljanje terjatev bank, slaba banka. Ključna naloga DUTB, piše v zakonu, je pomagati pri prestrukturiranju bank sistemskega pomena, ki so se znašle v hudih solventnih in likvidnostnih težavah. Torej, zaradi tega smo mi ustanovili slabo banko. Pa malce številk, o čem se pogovarjamo. Nominalna vrednost terjatev, prenesenih z Nove Ljubljanske banke, je znašala 2,28 milijarde evrov, nominalna vrednost terjatev, prenesenih z NKBM, je znašala 1,22 milijarde evrov, kar je skupno naneslo 3,5 milijarde evrov. Od Abanke, Banke Celje pa je DUTB terjatve prevzela konec leta 2014. DUTB je torej po odločitvi Vlade prav tako odkupila terjatve Probanke in Factor banke. Sedaj pa pozor, skupna bruto vrednost prenesenih slabih terjatev na DUTB je znašala 4,9 milijarde evrov. 4,9 milijarde evrov. S tem zneskom upravlja Družba za upravljanje terjatev bank, s temi terjatvami, v tej višini. Sama prenosna vrednost pa je bila 1,5 milijona evrov. Čemu smo pa priča od ustanovitve DUTB naprej? Vsak dan smo priča, skoraj dnevno, aferam, aferam na slabi banki, aferam v zvezi z upravljanjem terjatev bank, z nepremičninami, z rednim poslovanjem, s podjetji, ki jih v stečaje pošilja DUTB, in to od začetka, od ustanovitve naprej, od leta 2013 naprej. Štirje ključni razlogi, zakaj smo se odločili za preiskavo, zakaj je prav, da Državni zbor preiskuje Družbo za upravljanje terjatev bank. To je bila namreč politična odločitev, v tem parlamentu smo sprejeli to odločitev. Vlada kot skupščina je bila tista, ki redno nadzira in nastavlja ključne kadre na DUTB. Prvi razlog. Obstaja sum, da so bile na DUTB 2013, 2014 in v letu 2015 prenesene tudi dobre terjatve, terjatve, ki nikakor niso spadale na slabo banko. Posledica te odločitve je bilo kar nekaj stečajev dobrih podjetij. Naj vam navedem en primer, primer Avtotehne, ki je bila potem po dobri ceni naprej prodana. Ali pa primer enega komunikacijskega podjetja, na katerega je prišel nekoč lobist od enega drugega podjetja z željo, da bo uredil prodajo tega podjetja, po dobri ceni seveda, da bo lastnik dobro zaslužil. V nadaljevanju se lastnik seveda s tem ni strinjal, ker je hotel biti še naprej lastnik tega komunikacijskega podjetja. Ta ista oseba je potem čez nekaj mesecev dobila službo kot izvršni direktor na slabi banki. Ena izmed njegovih prvih nalog – a veste, kaj je bila? Je bila ta, da je DUTB v stečaj poslal to komunikacijsko podjetje. V stečaj je poslal in iskali so na DUTB potem nove kupce. Na koncu je Ustavno sodišče šele po letih muk in trpljenja odločilo, da to podjetje ni bilo vredno, da gre v stečaj. Ni bilo vredno, da gre na DUTB. Kdo nosi tukaj odgovornost, gospe in gospodje? V tem primeru, na primer, ki ga moramo raziskati. Drugi razlog. Upravljanje s terjatvami in nepremičninami ter redno poslovanje. Nepremičnine, priča smo te dni še nerešeni aferi Logatec, KLI Logatec. Iz zgodbe, ko je DUTB iskal novega lastnika, je to zemljišče prodal posredniku za 40 evrov na kvadratni meter. Po kolikšni ceni je ta posrednik potem prodal zemljišče končnemu kupcu? Po 90 evrov! Zaslužek na kvadratni meter je bil samo v devetih minutah, od podpisa ene in druge pogodbe, 50 evrov. A je to pošteno? A je to normalno poslovanje v tej državi? Ni, zato moramo preiskati delovanje slabe banke. Odločitev Vlade leta 2016, da se Factor banka in Probanka priključita DUTB, je imela tudi finančne posledice, 50 milijonov evrov. Ampak bolj kot finančne posledice je bilo pri tej zgodbi nekaj drugega, in sicer to, da smo s tem na DUTB, na slabi banki, dobili tudi te iste kadre, ki so bili prej zaposleni na Factor banki in Probanki. Ti isti ljudje so bili samo premeščeni na druga delovna mesta na slabo banko. Ti isti ljudje, ki so dajali slabe kredite morda, kopali bančno luknjo v okviru rednega poslovanja Factor banke in Probanke. O rednem poslovanju še to – kako so vrednotene slabe terjatve, kako potekajo interne revizije, kdo jih vrednoti? Od slabe banke zahtevamo odgovore, na kakšen način potekajo vrednotenja, na kakšen način poteka nadzor in kdo so ključni odločevalci, kdo so ključni ljudje, ki upravljajo. Razmere na slabi banki, medsebojne razmere zaposlenih. Te dni je predsednik Vlade dobil pismo razočaranih zaposlenih, tako rekoč sindikata, da so razmere nemogoče in da se ne da delati. Ampak, pozor, oni upravljajo s 5 milijardami evri terjatev in prihaja do takšnih nesoglasij, da smo priča anonimkam, dogodkom medsebojnega nerazumevanja.  Ali se spomnite leta 2014/2015, ko je bila ključna afera v slabi banki plače? Iz tistega obdobja obstajajo posnetki, ki jih je tudi en slovenski medij objavil, kako se upravni odbor DUTB med sabo dogovarja, kako bi zaobšli zakonodajo – pazite to, kako bi zaobšli zakonodajo – da bi si dvignili plače, da bi upravičili 25 tisoč evrov visoko plačo. Če so oni tuhtali, kako bi zaobšli zakonodajo pri plačah, kar je zelo sporno, kako mora boleti, ko se pogovarjajo med seboj, kako bi zaobšli zakonodajo, da bi lahko prvotni originalni dolžniki postali končni lastniki. In to je tretji ključni razlog. Kajti dogaja se nam to, so indici, da originalni prvotni dolžniki, zaradi katerih so bile terjatve prenesene na slabo banko, postajajo končni lastniki, nazaj lastniki teh podjetij oziroma teh terjatev, kar ni v skladu z zakonodajo. Vam povem primer, zadnjič sem ga poskušal povedati tudi predsedniku Vlade. V Sloveniji imamo podjetje, ki je bilo zadolženo za okrog 100 milijonov evrov, nič ni vračalo. Terjatve so bile prenesene na slabo banko. Na slabi banki so se odločili, da bodo te terjatve prodali, od tega podjetja, skupaj s še štirimi drugimi podjetji – to je tisti paket, veste, Elan, ACH, Polzela pa Adria – ob tem, da se ne ve, ali so morda ponudniki za druga podjetja imeli boljša izhodišča, nudili boljše pogoje, več denarja. Zaradi tega, ker je bila odločitev nekaterih, da bomo to prodali v paketu. Zakaj? Zaradi tega, da se zakrije, ključno, tega dolžnika, dolžnika 100 milijonov evrov. In glej ga glej, nek ameriški sklad je te terjatve kupil, že sama prenosna vrednost z Nove Ljubljanske banke na DUTB je bila okrog 40 %, s popustom seveda, 40 % popusta. Lepo. Potem je v nadaljevanju DUTB to odprodal še za okrog 20 % popusta, potem pride pa neki ruski sklad, ki od tega ameriškega sklada kupi te terjatve od tega podjetja. V nadaljevanju spet pride znana ruska banka, ki nekemu slovenskemu podjetju, ki združuje iste lastnike, ki so bili prej lastniki tega podjetja, ponudi nekaj milijonov evrov denarja, da lahko nazaj odkupijo to podjetje in so spet lastniki. To se nam dogaja. Vmes so zelo zaslužili. Poceni so na tak način nazaj prišli do svojega podjetja, ki so ga prej izčrpali. In mi davkoplačevalci bomo še naprej sanirali bančni sistem, seveda če bomo to dopustili. Zaradi tega je ena izmed nalog te preiskovalne komisije tudi ta, da prepreči morebitne lumparije v bodoče. Kajti gre za iste ljudi, za iste kriminalce, ki samo kolobarijo iz dneva v dan ali pa iz leta v leto na istih položajih.  Četrti pomemben razlog za ustanovitev te preiskovalne komisije pa je, ali denar preko tujih skladov, ki imajo sedeže v davčnih oazah, prihaja nazaj v Slovenijo in preko Družbe za upravljanje terjatev bank, slabe banke, kupujejo terjatve. To je ključno vprašanje. Sicer jaz ne morem drugače argumentirati početja teh skladov, ko na funkcijah upravljanja s temi podjetji, ki so jih kupili, pustijo iste ljudi, ki so podjetja poslali v prisilne poravnave, v stečaje in jih tako zadolžili. Glede denarja, ki je šel iz Slovenije v obdobju tranzicije ali pa v zadnjih 40 letih v davčne oaze, torej obstajajo indici, da se preko slabe banke vrača nazaj v Republiko Slovenijo in poceni kupujejo premoženje. To so štirje ključni razlogi.  Začetek dela preiskovalne komisije bo 6. februar 2009. Zakaj ta datum? Zaradi tega, ker so se od tega presečnega datuma naprej začele diskusije, pogovori znotraj javnega prostora o tem, da je potrebna ustanovitev slabe banke. Lahko bi bil presečni datum sama ustanovitev slabe banke, ampak to ne bi bilo dovolj temeljito. Tudi Računsko sodišče je delovanje slabe banke revidiralo že prej, od leta 2011, kljub temu da takrat še ni bila ustanovljena. Takrat so prišli prvi pozivi tudi s strani Evropske komisije, da je treba ustanoviti posebno banko, ki se bo ukvarjala s slabimi terjatvami. Ključen končni namen parlamentarne preiskave pa je torej podati odgovor na vprašanje, ali normativna ureditev in dejansko sprejemanje odločitev z vplivom na delovanje DUTB, ki je bila ustanovljena izključno z namenom prenosa slabih terjatev iz slovenskih bank kot enega izmed ključnih elementov sanacije razmer v slovenskem bančnem sistemu, odpirata sistemska tveganja za javna sredstva in posledično celoten finančni sistem Republike Slovenije. Vesel sem, spoštovane kolegice in kolegi, podpore vseh poslanskih skupin, 89 poslank in poslancev se vas je podpisalo pod to zahtevo, kar se je zgodilo prvič v Republiki Sloveniji. Zaradi tega verjamem v ta iskreni namen, da preiščemo delovanje Družbe za upravljanje terjatev bank, da nepravilnosti kaznujemo, da bodo ljudje kazensko in odškodninsko odgovarjali. Ti dogodki na slabi banki se nam niso dogajali včeraj, se nam dogajajo danes; stvari se dnevno dogajajo, slaba banka dnevno posluje.  Zato še en končni poziv, in sicer ne samo poslankam in poslancem, ampak vsem gledalkam in gledalcem, ki spremljajo delo poslancev: če kdo karkoli ve o delovanju slabe banke, je soočen z nepravilnostmi, ga vabim, da prenese informacije, da priča o teh dogodkih. To bo zelo pomagalo preiskovalni komisiji, ko se bo soočala s težavami. Najlepša hvala.
Jernej Štromajer
Spoštovani gospod predsednik, gospe poslanke in poslanci! Pred nami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti po skrajšanem postopku. Pri predlogu, ki je pred vami, gre za manjšo spremembo zakona kot posledico uskladitve z določbami pravnega reda Evropske unije. Gre za prenos direktive Evropskega parlamenta in Sveta z maja 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljnega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair v ZRRD, ki ga ureja področje. Naj pri tej točki povem, da gre samo za manjše spremembe prenosa direktive, za katere je žal Slovenija v preteklosti že prejela opomin in ga moramo prenesti v naš pravni red. Tu ne gre za spremembe znanstvenoraziskovalnega sektorja, o katerem je bilo govora v tej dvorani na javni predstavitvi mnenj pred časom, ampak gre samo za prenos evropske direktive. Sama sprememba zakona na vsebinski ravni, kar se znanstvenoraziskovalnega dela tiče, pa sledi v kratkem. Vsebina direktive, ki jo danes prenašamo, se večinoma nanaša sicer na zakonodajo, ki je v slovenskem pravnem redu urejena z Zakonom o tujcih in Zakonom o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev. Le majhen del, zlasti del glede terminologije, odobritve raziskovalnih organizacij za sklepanje sporazumov, gostovanje z državljani tretjih držav, pa se nanaša na področje, ki ga ureja zakon, ki je pred vami. S tem predlogom zakona spreminjamo opredelitev raziskovalcev iz tretjih držav, in sicer tako, da se namesto opredelitve v veljavni četrti alineji 5. člena ZRRD določa drugačna nova ureditev, v ZRRD vnašamo osnovni zavezi, ki ju mora vsebovati sporazum o gostovanju, to je, da se raziskovalec iz tretje države s sporazumom zaveže, da si bo prizadeval dokončati raziskovalno dejavnost, raziskovalna organizacija pa se zaveže, da bo gostila raziskovalce iz tretje države za namene dokončanja raziskovalne dejavnosti. Črta se tudi odločba petega odstavka 28. člena veljavnega zakona, ki sedaj za primere mobilnosti raziskovalcev iz tretjih držav vsebuje posebne pogoje, po katerih ti raziskovalci iz raziskovalnih organizacij v Republiki Sloveniji sklenejo sporazum o gostovanju zgolj v primeru, če želijo v Republiki Sloveniji opravljati raziskovalno delo, daljše od 5 mesecev. S predlaganjem črtanja te določbe se tako tudi v teh primerih vzpostavlja enaka podlaga za vse raziskovalce iz tretjih držav v primeru, ko opravljajo v Sloveniji raziskovalno dejavnost, to je, da morajo imeti sklenjeni sporazum o gostovanju z raziskovalno organizacijo v Republiki Sloveniji. Implementacija določb o kratkočasni in dolgoročni mobilnosti raziskovalcev iz tretjih držav bo sicer natančneje urejena v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih, kamor predmetna materija sicer tudi spada. Nekatere specifike na tem področju pa bodo s to novelo prenesene v veljavni zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti. Hvala za pozornost.
Hvala lepa.  Spoštovani gospod predsednik Vlade, mene zanima:  Kako nameravate popraviti neustrezen položaj Slovencev v Avstriji, še posebej v deželah Koroška in Štajerska?  Mislim, da gre za konstitutiven narod. Slovenci so konstitutiven narod v teh dveh deželah Avstrije, a te pozicije ne uživajo. Naj najprej malo pojasnim. Status dežel kneževin in vojvodstev je določil že vestfalski mir 1648. leta, imenovan kot premirje iz Münstra in Osnabrücka. Ta mir je prisilil cesarja k upoštevanju državnega zbora in cesar ni mogel več izdajati svojih odredb, ne da bi si zagotovil podpore pri deželnih knezih in v deželah. 11. avgusta 1804 je cesar Franc II. izdal dekret oziroma cesarski patent, ki potrjuje tudi tema dvema slovenskima deželama, Koroški in Štajerski, status države in ravno tako tudi drugima dvema slovenskima narodoma. Ta patent je bil napisan v treh jezikih: v nemščini, v slovenščini in v italijanščini. Tam notri točno piše, kaj smo bili in kaj smo. Zato je status, ki ga danes imajo Slovenci v Avstriji, popolnoma neustrezen.  Sprašujem:  Kdaj boste pri zvezni vladi na Dunaju odprli to vprašanje, da se v deželi Koroški in v deželi Štajerski zavede slovenski narod kot konstitutiven narod in se na ta način pridobijo tiste pravice, ki jih konstitutivni narod tudi mora imeti?  Na ta način se lahko izognemo vsem tistim šikaniranjem slovenske populacije na oni strani meje in se vzpostavi pravo stanje, pravilno stanje, ki bi moralo biti narejeno že po prvi svetovni vojni, po drugi svetovni vojni in najkasneje v samostojni Sloveniji danes.  Mislim, da je utemeljitev jasna in bi morali preko naše veleposlanice v Republiki Avstriji mag. Ksenije Škrilec to zadevo odpreti. Mislim, da sedanja avstrijska vlada bi bila pripravljena, da se to naredi. Poleg tega pa bi lahko to zadevo odprli tudi preko ustanov Evropske unije.
Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani predsednik Vlade, ministrice, ministri, kolegi, kolegice, vsem skupaj dobro jutro! Pred sabo imam Ustavo Republike Slovenije. Z včerajšnjim dnem smo v Sloveniji imeli 20 tisoč 691 predpisov in vsi imajo osnovo tukaj. Če je katerikoli zakon, uredba ali pa pravilnik v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, imamo po načelu delitve oblasti Ustavno sodišče, ki odloča in odloči, ali je kakšen akt v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije. Na Fakulteti za družbene vede so nas naučili, da je Ustava Republike Slovenije najvišji splošni akt, s katerim država predpiše splošna načela in oblike svoje politične in družbene ureditve. V ustavo so običajno zapisana splošnoveljavna načela in pravila, in če ta načela in pravila krši predsednik Vlade, kako naj potem pričakujemo od posameznih navadnih državljanov in državljank, da spoštujejo ustavni in pravni red Republike Slovenije? In morda za tiste, ki ste prvič v Državnem zboru, ki se še niste srečali s pojmom Ustavno sodišče, Ustavno sodišče je po slovenski pravni terminologiji neodvisen in avtonomen državni organ, ki izvršuje ustavnosodno presojo. Je najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v državi ter varuh ustavnosti in zakonitosti. Odločbe ustavnega sodišča so obvezne.  Spoštovani in spoštovane, danes bomo dokazali, da aktualni predsednik Vlade gospod Marjan Šarec s svojim nedelovanjem krši ustavni red Republike Slovenije, zato smo se podpisani poslanci Poslanske skupine SDS in pa Poslanske skupine SNS odločili, da predlagamo Državnemu zboru, da sprejme naslednji sklep: Državni zbor Republike Slovenije predlaga Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, da ugotovi, da je Marjan Šarec, predsednik Vlade Republike Slovenije, kršil 2., 3., 14., 15., 25., 57. in 153. člen Ustave Republike Slovenije. O čem danes govorimo? Po izvolitvi za predsednika Vlade Republike Slovenije dne 17. avgusta lanskega leta je Marjan Šarec prisegel, citiram: »… da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.« Pa je predsednik Vlade že na enem izmed prvih zakonov v tej proceduri padel na izpitu. Ne spoštuje ustavnega reda in ne deluje za blaginjo vseh Slovencev in Slovenk pod enakimi pogoji. Še več, med programskimi vizijami in sodišči v koalicijskem sporazumu koalicijskega šestorčka, ki ga formalno vodi Marjan Šarec, je opredeljeno, da bo delovanje tako koalicije kot Vlade temeljilo med drugim tudi na doslednem spoštovanju načel pravne države, s poudarkom na resnični enakosti pred zakonom, ki ni odvisna od politične, ekonomske ali drugih oblik družbene moči posameznika, spoštovanju pravic vsakega posameznika na eni in prevzemne dolžnosti ter odgovornosti na drugi strani. Vlada Republike Slovenije pa je, potem ko je očitno ne samo kršila ustavo pa tudi svojo koalicijsko pogodbo, na svoji 9. redni seji dne 22. novembra sprejela mnenje o Predlogu zakona o spremembi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer je na koncu navedeno: »Vlada se zaveda, da je potrebno odločitve Ustavnega sodišča spoštovati in pri tem upoštevati tudi vrstni red njihovega nastanka. Iz zgoraj navedenih razlogov pa je razvidno, da je delno urejanje problematike financiranja zasebnih šol neprimerno, zato Vlada predlogu zakona nasprotuje.« Ob tem velja dodati, kar bomo tudi pokazali, da Predlog zakona o spremembi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki smo ga vložili v parlamentarno proceduro, v celoti odpravlja neustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče 4. decembra leta 2013, ki zahteva razveljavitev protiustavnosti z diskriminatornim financiranjem zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javnoveljavne programe za šoloobvezne otroke. Navedena sprememba Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja omogoča nediskriminatorno financiranje teh šol, torej odpravlja problem v celoti, pri čemer je vladna navedba neresnična. Še več, bivša predsednica Ustavnega sodišča je v predstavitvi zadnjega poročila o delu Ustavnega sodišča Republike Slovenije dejala, citiram: »Treba je posebej opozoriti na neodzivnost zakonodajalca v zvezi s tistimi odločitvami iz preteklih let, glede katerih bi se ta že zdavnaj moral odzvati in protiustavnosti odpraviti. Še nekaj več se jih je nabralo kot leto pred tem. Vse dokler se zakonodajalec ne odzove na ugotovljeno protiustavnost, grobo krši načelo pravne države in ločitve oblasti.« Zakaj je Državni zbor oziroma vladni šestorček nasprotoval zakonu? Ker je izhajal iz mnenja Vlade. In kdo je na čelu Vlade? Predsednik Vlade. Tako predsednik Vlade Republike Slovenije, ki je skladno s prvim odstavkom 14. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije pristojen med drugim za vodenje in usmerjanje dela vlade, za skrb za enotnost politične in upravne usmeritve vlade, še vedno vztraja pri diskriminaciji šoloobveznih otrok, ki obiskujejo obvezni javnoveljavni program osnovnošolskega izobraževanja na zasebnih osnovnih šolah, ustvarjanju neenakosti ter kršitvah Ustave Republike Slovenije in nespoštovanju odločbe Ustavnega sodišča. Predsednik Vlade gospod Marjan Šarec pa točno ve, za kaj gre. Na soočenju kandidatov za predsednika Republike Slovenije je v studiu RTV Slovenija 9. novembra leta 2017 glede financiranja zasebnih osnovnih šol povedal, da je treba vse sodbe spoštovati, in če je Ustavno sodišče reklo, da moramo to uresničiti, moramo uresničiti, če hočemo dati signal, da spoštujemo sodišča. Pa je prišel v Državni zbor zakon in predsednik Vlade je izdal mnenje, kjer pravi, da zakona koalicijski partnerji v obliki poslancev ne bodo podprli. Iz izjave je torej razvidno, da se je zavedal neustavnosti položaja na področju financiranja javnoveljavnih programov in dejstva, da je določen enoletni rok za uskladitev. Glede na navedbo v koalicijskem sporazumu, in sicer delo med programskimi vizijami in izhodišči, da bo delovanje tako koalicije kot vlade temeljilo med drugim na doslednem spoštovanju načel pravne države, s poudarkom na resnični enakosti pred zakonom, ki ni odvisna od politične, ekonomske in kakršnekoli druge moči posameznika, ugotavljamo, da predsednik Vlade Marjan Šarec nekaj govori, drugo pa skupaj s predstavniki Vlade in preko poslancev Državnega zbora dela. Torej je opustil dolžno ravnanje kot predsednik Vlade, ko bi moral ministrom v okviru svojih pristojnosti naložiti zagotavljanje spoštovanja Ustave Republike Slovenije in odločb Ustavnega sodišča. Namesto tega še zmeraj dopušča vztrajanje pri neenakosti pred zakonom, diskriminacijo, kršitev načel pravne države in delitve oblasti. Torej je odgovoren za izvrševanje funkcije, ki ima za posledico poleg povzročitve nepopravljive škode zaradi omenjenih kršitev tudi izgubljeno zaupanje v institucijo pravne in socialne države. S tem je storil tudi dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 258. členu Kazenskega zakonika, torej nevestnega dela v službi. Za kaj pri vsej zadevi gre? Kot rečeno, Ustavno sodišče je 4. 12. 2014 izdalo odločbo, da je prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja v delu, ki se nanaša na javnoveljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo. Ampak, spoštovani in spoštovane, sploh ni problem, za kateri zakon gre. Lahko gre za katerikoli zakon, ki jih imamo približno 850 v Republiki Sloveniji, in lahko gre za katerikoli člen ali pa stavek v kateremkoli izmed teh zakonov, Ustavno sodišče je odločilo, da je del določenega zakona v neskladju z ustavo in da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Zakaj smo se odločili za ustavno obtožbo ravno pri tem zakonu? Ko je sedanji predsednik Vlade kandidiral za predsednika republike in potem tudi zastopal svojo stranko v predvolilnem času pred volitvami v Državni zbor, je bila aktualna le ena zadeva s strani Ustavnega sodišča – Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Skratka, danes bomo tekom razprave dokazali, da se je predsednik Vlade zavestno odrekel spoštovanju ustavnega reda in pravne države.  Tukaj imamo nekaj členov Ustave Republike Slovenije, ki bi jih moral predsednik Vlade spoštovati in se po njih ravnati, a tega aktualni predsednik Vlade ne počne. 2. člen: »Slovenija je pravna in socialna država.« Če je Slovenija pravna država, je predsednik Vlade prvi med enakimi, ki mora to pravno in socialno državo živeti in tudi izvajati. 15. člen, uresničevanje in omejevanje pravic: »Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.« Tu pa imamo odločbo Ustavnega sodišča, ki dokazuje, da predsednik Vlade krši človekove pravice. Da človekove pravice krši koalicija, ki so jo polna usta zavzemanja za človekove pravice, ampak si vzame diskriminatorno pravico, da določenemu delu slovenskih državljank in državljanov te človekove pravice krši v duhu ideologije, kar bomo v nadaljevanju tudi dokazali. 57. člen, ki se navezuje na to odločbo, drugi odstavek: »Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.« In to je bila glavna pobuda pobudnikov ustavne presoje, s katero so tudi uspeli. Ko poslušamo, kako je ustavna obtožba kar nekaj, 119. člen: »Predsednika vlade ali ministre lahko državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij.«  Še enkrat, predsednik Vlade je izdal mnenje, da naj koalicijski poslanci ne spoštujejo zakona, ki smo ga predložili v Poslanski skupini SDS v proceduro, zaradi ideologije. In še enkrat bi predsednika Vlade spomnili na prisego, ki jo je podal. Prisega, da bo spoštoval ustavni red. Včasih smo v Državnem zboru sprejemali zakon zaradi enega posameznika. Tisti, ki smo več mandatov v Državnem zboru, se spomnimo, ko smo zaradi ene deklice ali zaradi enega športnika spreminjali zakon, tukaj pa poslušamo pol leta, kako bomo naredili zakon, medtem ko bi lahko z enim kratkim zakonom naredili to, kar se od poslancev in predvsem od predsednika Vlade pričakuje – da izpolnimo tisto, kar nam je naložilo Ustavno sodišče. 153. člen, spoštovani in spoštovane, zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z ustavo. Pa imamo dokaz, da en zakon oziroma del enega zakona ni v skladu z ustavo, predsednik Vlade pa napoveduje rešitve, ko bodo.  Še enkrat, načelo delitve oblasti, v času od vložitve ustavne odločbe smo poslušali, kdo je kriv in kdo je za kaj primeren. Celo nekateri ravnatelji so razglabljali, kako je zakonodajalec nad Ustavnim sodiščem, ampak če se kdo spozabi, kakšen ravnatelj, upam, da se ne spozabi predsednik Vlade, ki upam, da se strinja z nami pobudniki, da predsednik Vlade ni nad Ustavnim sodiščem. In ko smo pri Ustavnem sodišču, gospa Jadranka Sovdat: »V pravni državi se sploh ne bi smelo zastaviti vprašanje, ali se bo zakonodajalec na odločbo ustavnega sodišča odzval v roku.« »Pravočasni odziv je namreč,« tako Sovdatova, »za državni zbor in vlado kot predlagateljico zakonov ustavna obveznost in odgovornost, rok za odziv pa dovolj dolg.« A Marjan Šarec je očitno nad Ustavnim sodiščem. Gospod Mozetič, eden od bivših predsednikov Ustavnega sodišča: »Politika odlaga odločbe ustavnega sodišča, ker se z njimi ne strinja.«  In dovolite dva dokaza, kako Marjan Šarec v skladu z ideološko platformo njega samega, verjetno tudi njegove vlade in verjetno levega dela državnega zbora, skrbi za spoštovanje ustavnega reda glede na to, kako mu kakšna odločba ustavnega sodišča paše. Tukaj pred sabo imamo odločbo Ustavnega sodišča, ki je na seji 15. marca leta 2018 odločilo glede Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalca. Zgodba, stara manj kot eno leto. In kaj se je naredilo? Ta vlada je pohitela, da se čim prej zadeva reši. Tako lahko preberemo iz sporočila na spletni strani Vlade, kako je Vlada takoj ustanovila strokovno medresorsko delovno skupino za pripravo predlogov možnih rešitev za izvršitev odločbe Ustavnega sodišča in se z njimi seznanila 8. novembra 2018, hkrati pa je naložila Ministrstvu za notranje zadeve, da v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje in Ministrstvom za finance preuči te predloge rešitev in predlaga najustreznejšo rešitev. Pri zakonu, ki je predsedniku Vlade po volji, se ustanovi strokovna medresorska delovna skupina, predsednik Vlade naloži ministrstvom, da preučijo rešitve in predlagajo najustreznejše rešitve. Na drugi strani pa imamo zakon, s katerim se očitno predsednik Vlade kot najvišji predstavnik Vlade ne strinja in ne naredi nič. Še več, Vlada sama zapiše pri vprašanju tako imenovanih izbrisanih: »Zakon bi moral biti v Državnem zboru sprejet po nujnem zakonodajnem postopku, saj bi moral začeti veljati najkasneje 14. januarja 2019 oziroma do iztekla devetmesečnega roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče v svoji odločbi.«  Skratka, za tiste, ki so predsedniku Vlade po volji, se najde zakonska rešitev, se najde 52 milijonov finančnih sredstev, če pa na drugi strani otroci, ki obiskujejo zasebne šole, ki izvajajo javnoveljavne programe, niso po volji, se ne najde niti zakonske rešitve niti predvidenih 300 tisoč evrov. Očitno bomo priča, predsednik Vlade v nadaljevanju svojega mandata, če bo seveda preživel današnjo sejo in odločitev Ustavnega sodišča, to nakazuje, da se ta politika nespoštovanja ustave nadaljuje. V slovenski ustavi imamo tako imenovano fiskalno pravilo. 14 dni poslušamo, da pač tega fiskalnega pravila ta vlada ne bo spoštovala, da ne bo spoštovala nečesa, kar imamo zapisano v ustavi. Spoštovani predsednik Vlade, še enkrat, tukaj ste zaprisegli, da boste spoštovali ustavni red. Ustava je nad zakoni in je nad vami in je nad nami, in če mi ne spoštujemo zakonov, kako lahko pričakujemo od posameznih državljanov in državljank, da spoštujejo zakone, odloke, pravilnike in se sekirajo vsakokrat, ko vidijo kazenske določbe, ki smo se jih mi ali naši predhodniki tukaj po predlogih zakonov, ki jih pripravljajo vladne službe, spomnili? Nepošteno je, če predsednik Vlade ne spoštuje ustave, da mora vsak navadni državljani spoštovati vsak navaden pravilnik.  Spoštovani predsednik Vlade, še enkrat, zakaj smo se odločil za ustavno obtožbo. Tukaj pred sabo imam mnenje o Predlogu zakona o spremembi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, prva obravnava. Vlada Republike Slovenije ga je izdala 22. novembra letošnjega leta, v njem po treh straneh napišete, da se Vlada zaveda, da je treba odločitve Ustavnega sodišča spoštovati, a zakona ne boste podprli. Še enkrat, spoštovani predsednik Vlade, poglejte si, kaj ste naredili pri Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, kjer ste nemudoma naredili vse, da se odločba izvrši, na drugi strani pa obstaja pisni dokaz, mnenje Vlade, ki so ga potem kot papige ponavljali koalicijski poslanci pri razpravi, da, še enkrat, se Vlada zaveda, da je treba odločitve Ustavnega sodišča spoštovati, »a jih ne bomo«. Da je naš zakon, ki smo ga vložili v Državni zbor, torej zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, prava in edina pravna pot reševanja odločbe Ustavnega sodišča, je napovedala že Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, ki je zapisala: »Zaradi spoštovanja načela pravne države in ustavnosti položaja Ustavnega sodišča, katerega odločitve so za zakonodajalca zavezujoče, je glede na rok, ki se je iztekel 9. 1. 2018, ugotovljeno protiustavnost treba odpraviti čim prej. Neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča namreč pomeni kršitev 2. člena in drugega odstavka 3. člena Ustave, na kar je Ustavno sodišče že večkrat opozorilo.« Ter zapišejo: »Menimo, da predlog zakona odpravlja v odločbi ugotovljeno neskladje z drugim odstavkom 57. člena Ustave.«  Skratka, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, vem, da bomo danes tekom razprave poslušali predvsem o zakonu, o tem, da zakon, niti obstoječi niti tisti, ki smo ga predlagali v Poslanski skupini SDS, ni pravi. Razpravljali bomo o tem, kdo je nad kom, ali predsednik Vlade nad Ustavnim sodiščem ali pa je predsednik Vlade le prvi izmed poklicanih, da spoštuje ustavni red Republike Slovenije. Seveda se bo, kar je bilo že nakazano pri obravnavi tega zakona, koalicija sklicevala na ideologijo in bo kazala s prstom na predlagatelja ustavne obtožbe, da se gremo ideologije. Spoštovani, imeli smo zakon, ki je odpravljal kršitev ustavnega reda, in imamo Ustavo Republike Slovenije. Vse, kar je in kar želimo predlagatelji, Poslanska skupina SDS in pa Poslanska skupina SNS, je, da predsednik Vlade spoštuje ustavni red Republike Slovenije, ki ga na področju organizacije in financiranja vzgoje in izobraževanja ne spoštuje zaradi ideologije njega samega, njegovih koalicijskih partnerjev ali kogarkoli drugega. Ampak, spoštovati ustavo je verjetno prva stvar, na katero bi se moral spomniti vsakokratni predsednik vlade zjutraj, ko se odpravi v službo. In to pričakujemo tudi od aktualnega predsednika Vlade – da spoštuje Ustavo Republike Slovenije. In še enkrat, verjamem, da sem sam in da bomo tudi v nadaljevanju predlagatelji dokazali, da predsednik Vlade ne spoštuje ustavnega reda Republike Slovenije. Hvala.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod predsednik Vlade, imate besedo.
Hvala lepa.  Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Mag. Matej Tonin bo predstavil stališče Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati. Izvoli.
Hvala za vašo predstavitev, gospod poslanec. Besedo dajem predsedniku Vlade gospodu Marjanu Šarcu. Izvolite.
Hvala, gospod državni sekretar. Pristojen je Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino in besedo predaja predsedniku, mag. Branislavu Rajiću. Izvolite.
Dobro jutro, spoštovane poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni! V zadnjem mandatu Državnega zbora so zagotovo parlamentarne preiskovalne komisije pridobile na kredibilnosti. Logarjeva komisija in še nekatere druge so zagotovo opravile izjemno delo. Zagotovo za slovenski parlament ne drži tisti rek, Ustanovi komisijo in na takšen način boš zakril vse težave. Prav v parlamentu in tudi v Sloveniji so parlamentarne preiskovalne komisije dosegle pomembne premike, zbrale ogromno dokumentacije na področjih, ki so jih preiskovale, sedaj pa so na potezi organi pregona. Pozitivna lastnost parlamentarnih preiskovalnih komisij je ta, da imajo možnost zbrati ogromno dokaznega gradiva. Včasih je potem kdo nesrečen in nezadovoljen, ker se po vseh teh zgodbah nič ne zgodi. Včasih nam kdo na terenu reče: »Slišali smo, kaj vse je bilo povedano na parlamentarni preiskovalni komisiji, obstajajo pisni dokazi, stvari so na pladnju, zakaj določeni ljudje za svoje stranpoti ne odgovarjajo?« Tukaj je treba jasno povedati, da je to dolžnost organov pregona, tožilstva, sodstva, tudi policije. Oni so tisti, ki potem morajo v končni fazi kriminalce in tiste, ki so delali v nasprotju z zakoni in pa nekim primerom dobrega gospodarja, kaznovati. Na te stvari še čakamo. To je ena izmed pomembnejših stvari, ki čakajo Slovenijo – da bodo odgovorni za svoja dejanja tudi odgovarjali, skratka da vzpostavimo tisti ključni princip pravičnosti. Na to še čakamo.  Zakaj so parlamentarne preiskovalne komisije navadno mnogo bolj uspešne in pa učinkovite od klasičnih odborov in komisij v parlamentu? Po moji oceni zaradi dveh razlogov. Ker znotraj teh komisij navadno ni klasičnih političnih bojev in ker ima ta komisija zelo jasen skupni cilj. To je tisto, kar te parlamentarne preiskovalne komisije dela še posebej učinkovite, da se vsi poslanci v tej komisiji, torej vse poslanske skupine, s skupnimi močmi borijo za nek cilj, ki je vnaprej določen. Zadnja gospodarska kriza je zagotovo razkrinkala slovensko dogovorno ekonomijo, padle so zlasti banke, ki so bile v domači lasti, ker so funkcionirale na dogovoren način, ne na principe, ki so znani v zahodnem svetu. Za čiščenje tega padlega bančnega sistema je bila takrat ustanovljena Družba za upravljanje terjatev bank, oziroma kot ji popularno rečemo, slaba banka. Ideja je bila na samem začetku zagotovo smiselna.  Ideja ni bila slaba, da neke slabe, gnile stvari prenesemo na neko družbo, ki se posebej s temi stvarmi ukvarja, zaradi tega da na drugi strani banke lahko normalno in nemoteno naprej opravljajo svoj posel, ampak žal se pa v zadnjem času vse bolj izrazito kaže nekaj primerov, ki kažejo na to, da se je morda tudi ideja slabe banke izrodila. Zadnji takšen primer je zadeva zemljišč v Logatcu, recimo. Vlada se je dogovarjala za investicijo japonskega podjetja Sumitomo v Sloveniji, za kar je država plačala 4,8 milijona evrov subvencije. Vladi je bilo znano, da bo japonsko podjetje investiralo na zemljišču slabe banke v Logatcu, saj je 12. septembra državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo že razkril, da Japonci prihajajo v Logatec. Vendar pa en dan pred tem, 11. septembra 2017, slaba banka za dobrih 51 tisoč kvadratnih metrov zemljišča v Logatcu proda podjetju Svet RE, zanje je podjetje Svet RE plačalo dobra 2 milijona evrov ali okrog 40 evrov na kvadratni meter. Ampak že čez pet dni je podjetje Svet RE japonskemu podjetju prodalo 33 tisoč kvadratnih metrov zemljišča, cena pa 3 milijone evrov, torej približno 90 evrov na kvadratni meter. Torej več kot enkrat višja cena. Ob tem se seveda postavi vprašanje, zakaj slaba banka zemljišča ni prodala neposredno japonskemu investitorju, ampak je dopustila, da je nek vmesnik, nek posrednik z več kot enkrat višjo ceno zemljišča na račun nespametne ali morda celo namerne odločitve slabe banke zaslužil pravo bogastvo. Davkoplačevalci smo bili tako konkretno oškodovani za 1,7 milijona evrov.  Če pogledamo naslednjo zadevo, ACH. Več medijev, med njimi na primer portal Pod črto, je poročalo o nenavadnem poslu DUTB s terjatvami do holdinga ACH. Naslovi bank, ki so marca 2015 za okoli 105 milijonov evrov vredne terjatve do ACH preprodali ameriški banki Bank of America Merrill Lynch. Terjatve je ta ameriška banka kupila z diskontom, torej z velikim popustom. Po neuradnih informacijah naj bi ta popust znašal kar 20 milijonov evrov. V ACH naj bi po njihovih lastnih navedbah slabo banko vseskozi opozarjali, da naj teh terjatev ne prodajo, ker naj bi sami odplačali ves ta celotni dolg. Zanimivo pa je, da je po prodaji terjatev podjetje ACH najelo posojilo pri banki VTB in tej ameriški banki odplačalo celotno terjatev. Davkoplačevalci smo tako ponovno ostali brez domnevnih 20 milijonov evrov, kolikor naj bi znašal popust DUTB pri prodaji terjatev ACH ameriški banki. Nekateri so namigovali, da je terjatve preko ameriške banke v resnici kupilo podjetje ACH samo. Ker jih je kupilo s popustom, je zanje plačalo manj, kot če bi slabi banki direktno povrnilo celotnih 105 milijonov evrov dolga. Pri ACH so seveda takšno ravnanje zanikali. Povedali so, da so slabi banki pred prodajo teh terjatev ameriški banki poslali pisni poziv, naj terjatev ne prodajo, ker naj bi jih poplačali v celoti sami. Ne boste pa verjeli, da je tukaj zelo zanimiva stvar, da pa nato pri ACH kopije tega pisma niso hoteli več posredovati. Zanimivo. Še nekaj takih zanimivih spornih stvari se je zgodilo tudi leta 2015, ko je DUTB objavil razpis za prodajo kar 670 milijonov terjatev do dvajsetih različnih podjetij in poslovnih skupin z več kot 7 tisoč zaposlenimi. Zdaj pa poslušajte to, za 670 milijonov terjatev je bil rok za oddajo ponudb slaba dva tedna. V teh poslih DUTB ni nikoli razkrival ne števila prejetih ponudb ne izbranega kupca in cene, ki jo je plačal za posamezno terjatev. In kar je še bolj pomembno, nikoli ni preverjal izvora denarja za nakup, ali so ta podjetja kupovali poštni nabiralniki ali kakšni drugi sumljivi subjekti. Številna podjetja so nas, poslance, opozarjala tudi na zelo sumljive prakse DUTB z raznimi zunanjimi izvajalci, ki so dobivali bajne, več deset tisoč evrov vredne pogodbe, zato da so prišli na podjetja in na teh podjetjih praktično povedali tisto, kar so tam sami že vse vedeli. Ena izmed takšnih stvari se je zgodila tudi v Žireh. O teh stvareh se je veliko poročalo, kako naj bi vkorakali v podjetje vsemogočni svetovalci za velike denarje in potem so jim tam prodajali meglo.  Skratka, najverjetneje bo današnja razprava pokazala na številne slabe primere, na primere slabe prakse DUTB, in zato se vsekakor strinjamo v Novi Sloveniji s tistimi, ki trdijo, da se slaba banka oziroma DUTB poskuša uporabljati še za tretjo fazo prihvatizacije v Sloveniji. Tukaj namenoma uporabljamo izraz prihvatizacija, ki je slabšalen, za razliko od drugega, privatizacija, ker privatizacijo v načelu razumemo kot nekaj pozitivnega, kar pomeni iskanje odgovornih in dobrih lastnikov, ki so lahko domači, lahko so delavci, lahko pa tudi neki zunanji investitorji. Na drugi strani pa imamo prihvatizacijo, ki je nekaj slabega, ki na koncu največkrat pomeni izčrpanje in uničenje podjetja. Če se je prva faza prihvatizacije začela že v 90. letih s tako imenovanimi certifikati, ko so nekateri izkoristili neznanje številnih državljanov in na takšen način prišli do velikega premoženja neupravičeno, s tem potem tudi kasneje slabo upravljali, če se je potem nadaljevala druga faza prihvatizacije s temi menedžerskimi odkupi v času konjunkture, ko so menedžerji brez lastnih sredstev poskušali odkupovati podjetja z denarjem tega podjetja, potem danes preko DUTB prihajamo do tretje faze prihvatizacije, to pomeni, da se z raznimi popusti, s preprodajami, razprodajami raznih terjatev do številnih podjetij ustvarja spet neka nova podlaga, da bodo nekateri na čuden, podtalen način prišli do gromozanske vsote denarja, in to neupravičeno. Dolžnost Državnega zbora in tudi nas poslancev je, da to tretjo fazo prihvatizacije, kolikor je le mogoče, ustavimo in jo zaustavimo. Dokler zadeva še teče, je še možno kaj postoriti, dlje ko bomo odlašali, manj bo mogoče postoriti.  Prav to preiskovalno komisijo, ki se bo ukvarjala z vsemi temi nepravilnostmi DUTB, mi v Novi Sloveniji vidimo kot orodje, da se ustavi ta tretja faza prihvatizacije, da se na neki način gleda zelo podrobno tem fantom, ki se te stvari gredo, pod prste in se ves čas tudi javnost, tudi državljane opozarja na te stvari, da pri teh poslih ne smemo gledati stran, da je ljudem, ki vodijo DUTB in ki upravljajo s temi posli, treba ves čas gledati pod prste, zaradi tega da se slabe prakse, ki smo jim bili priča do sedaj, ne bodo ponavljale tudi v prihodnosti. To se mi zdi en pomemben element, ki ga ta preiskovalna komisija prinaša. Drugi pomemben element je ta, da verjamem, da bo tudi ta preiskovalna komisija zbrala veliko število dokaznega materiala, ki bo uporaben tudi za organe pregona, da ukrepajo zoper tiste, ki so vsem nam davkoplačevalcem povzročili milijonsko škodo pri dosedanjem poslovanju DUTB. Vsekakor pa nas veseli v Novi Sloveniji, da je bila praktično soglasna podpora za to preiskovalno komisijo, kar se zgodi redko. Tokrat se je, in to nas navdaja na nek način z optimizmom, da bomo vse poslanske skupine naredile vse, tudi poslale v to preiskovalno komisijo svoje dobre poslanke in poslance, da se bodo zagrizli v delo in do konca tega mandata prišli stvarem do dna.  Srečno preiskovalna komisija in tisti, ki boste sodelovali v njej! Bodite močni in neomajni, ker zagotovo bodo sledili številni pritiski. Srečno!
Hvala za vaše vprašanje, spoštovani poslanec. Lepo sta nam nanizali nekaj zgodovine in se s tem pregledom zgodovine tudi strinjam, da ni bilo vedno vse tako, da bi bilo dobro za Slovence.  Kar se tiče konstitutivnega naroda, vemo, da se je leta 1920 zgodil nesrečni plebiscit. Tudi to sem že sam večkrat omenil. Tam se je, žal, velika večina odločila za Avstrijo, ne za tedanjo kraljevino SHS. Velik del krivde po mojem mnenju leži tudi v takratni ljubljanski vladi. Tukaj se strinjam s tem. Ampak sedaj je to zgodovina in Slovenci nismo nikoli bili narod, ki bi napadal druge narode, ki bi želel drugim narodom jemati ozemlje. In formalnopravno je to sedaj avstrijsko ozemlje. Se pa strinjam, da slovenska manjšina na Štajerskem ni enako obravnavana, niti kot je obravnavana slovenska manjšina na Koroškem, ker je na Štajerskem pouk slovenščine še vedno neobvezen in tudi druge stvari niso urejene, kot bi morale biti. Povedal sem ob svojem obisku na Dunaju, da tudi financiranje slovenske manjšine s strani avstrijske države ni bilo usklajevano z rastjo stroškov. Mislim, da je financiranje že kar dolga leta na enakem nivoju, kar ni zadovoljivo. Potem je treba povedati, da so na koroški strani naredili določen napredek. Tudi sedanji koroški deželni glavar ima svojega otroka vpisanega v slovensko šolo. Tako da s strani vodstva avstrijske Koroške so odnosi bistveno drugačni, kot so bili še pred leti, ko vemo, kaj se je vse dogajalo. Konkreten napredek je tudi v tem, da bomo z rebalansom povečali sredstva Ministrstvu za Slovence po svetu in zamejce, ki bodo tako preko razpisov lahko dobili več.  Ni vse v najlepšem redu, tega ne bom govoril. Veliko je še za postoriti. Vendar pa verjamem, da bo tudi minister za Slovence po svetu in zamejce naredil vse v tej smeri, da bosta naši manjšini v Italiji in v Avstriji dobili podporo matične države, ker vemo, da ni vedno bila taka, kot bi morala biti. V tej smeri bomo delovali. Minister je že izrazil pripravljenost in je tudi sam podal nekaj pobud. Poleg tega se tudi intenzivno ukvarja s slovensko manjšino v Italiji in v Avstriji. Da ne pozabim Madžarske, kjer pa je naša manjšina mogoče še najmanj ustrezno obravnavana. Mislim, da ta hip ni čisto recipročno in tem stvarem se bo treba v bodoč tudi posvetiti, da ne bomo govorili samo o manjšini na avstrijskem Koroškem in, kot ste pravilno izpostavili, ker se večkrat pozablja, tudi na Štajerskem.  Zagotavljam, da bo Vlada, zlasti pa Ministrstvo za zamejce in Slovence po svetu usmerilo svoje napore v to, ker se zavedamo, da je slovenska manjšina v vseh treh državah avtohtona manjšina in da je postala manjšina s spletom tako mednarodnih okoliščin kot tudi včasih notranjepolitičnih. Hvala.
Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci! Danes smo se zbrali tukaj v hramu demokracije, da bi obravnavali darilo, ki sem ga prejel s strani stranke SDS v obliki ustavne obtožbe. Meni in še komu se sicer to zdi nerazumno dejanje, a že zdavnaj sem obupal nad poskusi razumevanja vaših besed in dejanj. Najprej o zapisanem na 7 oziroma 6 straneh, vsebine je sicer neprimerno manj, ker nenehno ponavljate in obračate nekaj istih stavkov. Večkrat me spomnite na besede, ki sem jih glede financiranja zasebnih osnovnih šol izrekel v času kampanje pred predsedniškimi volitvami, češ da je vse sodbe treba spoštovati, če hočemo dati signal, da spoštujemo sodišča. Naj poudarim, da moje stališče danes ni prav nič drugačno. Še vedno sem prepričan, da je sodbe in ustavne odločbe treba spoštovati, a pri meni ne gre zgolj za besede, pač pa tudi za dejanja. Prej kot v 100 dneh mandata so ta vlada ter poslanke in poslanci koalicijskih strank uresničili ustavno odločbo o odškodninah izbrisanim, pa se ne spomnim, da bi vlagatelji predloga ustavne obtožbe, torej poslanci SDS in SNS, razen Zmaga Jelinčiča, pri izpolnitvi te odločitve ustavnih sodnikov sodelovali s svojimi glasovi. Ampak to je zgolj medklic mimogrede.  Naj se vrnem k svojim besedam o spoštovanju sodb, na katere me večkrat spomnite – Vlada jih bo spoštovala, tudi to o financiranju zasebnih osnovnih šol. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je že pripravilo več različic možnih popravkov zakona. Očitate mi, da sem kot predsednik Vlade opustil dolžno ravnanje, češ da bi, navajam: »Moral ministrstvom v okviru svojih pristojnosti naložiti zagotavljanje spoštovanja ustave in odločb Ustavnega sodišča.« Naj vas pomirim, točno to sem tudi storil. Zato za vaše obtožbe o opustitvi dolžnega ravnanja ni prav nobenega razloga, prav tako ne za namigovanja o kaznivem dejanju nevestnega dela v službi. Ponavljam, spremembe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so uvrščene v normativni delovni program Vlade za letošnje leto, datum uveljavitve je 1. september. Skratka, ministrstvo je popravke zakona uvrstilo med prioritete, in bi jih, verjamem, tudi brez mojega posredovanja oziroma navodila. Zato, spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, ne bodite v skrbeh, odločbe Ustavnega sodišča o financiranju javnoveljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja ne bomo ignorirali.  O vsebinskih rešitvah Vlade na tem mestu ne bom govoril. Naj omenim le, da smo, v nasprotju z vami, ki vas zanima zgolj financiranje, prepričani, da je področje zasebnih osnovnih šol nujno urediti celovito. Poleg samega financiranja je pri že obstoječih šolah treba doreči vprašanja, povezana najmanj s sprejemanjem programov, izpolnjevanjem in zagotavljanjem njihove kakovosti ter z vpisom v razvid, ko gre za ustanavljanje novih šol, pa je treba urediti vsaj pogoje ustanavljanja in pa pridobitev javne veljavnosti programov. Kakorkoli, možna rešitev ni ena sama. V SDS trdite, da vaš zakonski predlog v celoti odpravlja neustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče, skratka, verjamete, da je vaša rešitev edina zveličavna. No, kot rečeno, sam menim drugače in nisem edini. V SDS ste predlagali 100-odstotno financiranje javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ob tem pa ste, verjetno namerno, spregledali zakonsko razlikovanje med obveznim, to so obvezni predmeti, izbirni predmeti, ure oddelčne skupnosti, in razširjenim programom, podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti, neobvezni izbirni predmeti. Skratka, predlagali ste polno financiranje celotnega programa, tudi razširjenega dela, pa čeprav ta ni bil predmet ustavne presoje. Zato, spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, zakonski predlog, ki ste ga ponudili v SDS, ni edini možen, in to so vam pred dvema mesecema vnovič povedali tudi v Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora, češ da edini način za izvršitev ustavne odločbe ni 100-odstotno financiranje celotnega javnoveljavnega programa.  S samo vsebino ustavne odločbe iz leta 2014 sicer ne bom polemiziral, bom pa to priložnost vseeno izkoristil za širšo osvetlitev tematike. Velja spomniti, da ta zadnja odločba o financiranju javnoveljavnega programa zasebnih osnovnih šol ni edina. Obstaja vsaj še tista zelo povedna iz leta 2001, in ta je po mnenju nemalo pravnih strokovnjakov popolno vsebinsko nasprotje zadnje, diametralno nasprotna je. Če povem drugače, dve različni sestavi Ustavnega sodišča sta sprejeli dve povsem različni odločitvi. Najprej o zadnji, zgolj mimogrede, sprejeta je bila s tesno večino 5 proti 4, financiranje iz javnih sredstev tako rekoč enači z brezplačnim šolanjem, pa čeprav financiranje iz javnih sredstev po mnenju pravne stroke ne pomeni absolutne pravice posameznega otroka do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja, pač pa dolžnost države, da z javnimi sredstvi organizira osnovnošolsko izobraževanje, ki bo vsakemu posameznemu otroku zagotavljajo vključitev v eno izmed osnovnih šol iz javne mreže. Za to mrežo pa je država dolžna skrbeti tudi zaradi 2. člena Ustave, da je Slovenija socialna država.  In naprej. Iz zadnje odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je 85-odstotno financiranje zasebnih osnovnih šol iz javnih sredstev v neskladju z ustavo, da za različno financiranje ni utemeljenih razlogov in da je država obvezni program zasebnih šol dolžna financirati v enaki višini kot program javnih, torej 100-odstotno. Na drugi strani so povsem drugačni poudarki ustavne odločbe iz leta 2001, ki je bila, kar ni nepomembno, sprejeta soglasno. Denimo, da je različen obseg državnega financiranja javnih in zasebnih šol ustavno dopusten. In še dva citata iz te odločbe bom navedel. Navajam: »Pomislek, da so starši, ki otroke pošiljajo v zasebne šole in morajo plačevati šolnino, v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, katerih otroci obiskujejo javne šole, ni utemeljen. Zakonodajalčeva odločitev, da država financira le javne šole, v katere lahko vpišejo svoje otroke vsi starši, je v polju njegove presoje in zato ni v nasprotju z ustavo.« Konec navedka.  In zdaj se vračam k vašim očitkom. Eden je, da kot predsednik Vlade vztrajam pri diskriminaciji šoloobveznih otrok, ki obiskujejo obvezni javnoveljavni program na zasebnih osnovnih šolah. Gre res za diskriminacijo? Morda bi šlo, če ti starši svojih otrok ne bi mogli vključiti v eno od osnovnih šol iz javne mreže, a to možnost imajo. Diskriminacija, ki jo morda vidim sam, tiči drugje – da vpisni pogoji v javnih in zasebnih šolah niso enaki. Pišete tudi, da sem odgovoren za povzročene nepopravljive posledice na področju izvajanja obveznega osnovnošolskega izobraževanja. Ne razumem, kam merite, sploh glede na to, da zasebne šole poleg javnega denarja služijo tudi s šolninami. In ko bodo zasebne šole financirane 100-odstotno, s tem ne bo usahnila njihova pravica, da staršem svojih učencev še naprej zaračunavajo tudi šolnine. Naslednji očitek je, da vztrajam pri ustvarjanju neenakosti. Res vztrajam? Lahko vam ponovim zgornja dva citata. Sprašujem pa se tudi, kako bi vam odgovorilo Ustavno sodišče. A to je bržkone odvisno od tega, katero sestavo Ustavnega sodišča bi vprašali oziroma katera sestava bi se o tem izrekala. Namerno bom ponovil – na eni strani torej šibka večina petih ustavnih sodnikov, ki so za javnoveljavni program zasebnih šol odredili enako denarja kot za javne, in na drugi strani soglasna odločitev deveterice iz leta 2001, da je različen obseg financiranja zasebnega in javnega izobraževanja ustavno dopusten. Pri čemer so se ti zadnji izrecno vprašali, navajam: »Ali je neenako financiranje zasebnih in javnih šol, zaradi katerega morajo učenci zasebnih plačevati šolnino, protiustavno?« Odgovorili so, da ne, kot sem že omenil. In če bi bil, spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, vrstni red teh dveh odločb drugačen, kaj bi storili potem? Bi to sprejeli? Ali bi, nasprotno, v svoji stari maniri pohiteli z orkestriranimi napadi na sodstvo in znanimi ocenami o njegovi domnevni spolitiziranosti? Bi začeli grebsti po zasebnosti ustavnih sodnikov, kot ste to spretno počeli, ko je šlo za vrhovne in sodnike nižjih sodišč? Bi vnovič zahtevali lustracijo? Bi prirejali proteste, tokrat na Beethovnovi? Bom ugibal, spet bi govorili o krivosodju in še čem. Sem zagovornik javnega šolstva, kar pa ne pomeni – da mi ne bi česa pripisali, da ne rečem podtaknili – da komurkoli odrekam pravico do zasebnega izobraževanja. Vendar kot rečeno, prepričan sem, da je javno šolstvo s svojo univerzalno dostopnostjo pomemben element družbe, celo preveč pomemben, da bi ga prepustili izključno trgu. Sam tudi ne sodim med tiste, ki so prepričani, da je vse, kar je zasebno, tudi nujno boljše, večvredno in bolj učinkovito. Še zdaleč ne. Tudi ne, ko gre za šolstvo. In nočem, da bi v Sloveniji videli scenarij, po katerem bi se javnim šolam z nenehnimi kritikami učnih načrtov, ki ne nazadnje spodbujajo širok svetovni nazor, lepilo negativne etikete in izničilo njihov pomen. Nočem, da bi se uveljavilo prepričanje, češ, zasebne šole so avtomatično bolj kakovostne. Nočem, da bi zaradi svojih finančnih prednosti, ker jih poleg države financirajo tudi ustanovitelj in s šolninami starši, zasebne šole začele prevzemati najboljše učitelje. Nočem odliva otrok, najprej otrok premožnejših staršev, in nočem elitizacije, niti ne maram je. Slovenske javne šole so dobre. Ne govorim na pamet, pač pa to kažejo rezultati mednarodnih raziskav. Verjamem, da jih znate brati, pa vendar jih bom nekaj naštel. V raziskavi bralne pismenosti so desetletniki dosegli nadpovprečne rezultate, napredek na tem področju je bil v zadnjih 15 letih velik. Rezultati raziskave PISA 2015 kažejo stabilnost naravoslovnih ter porast matematičnih in bralnih dosežkov, pri čemer slovenski šolarji na vseh področjih pismenosti presegajo povprečje držav članic OECD. Tako so na lestvici povprečnih dosežkov naravoslovne pismenosti naši učenci med 72 državami dosegli 13. mesto in pri tem prehiteli vrstnike iz vseh evropskih držav, razen estonskih in finskih. Pri matematični pismenosti je bil leta 2015 dosežek slovenskih šolarjev pomembno višji kot tri leta prej in hkrati tudi pomembno višji od povprečja OECD. Med evropskimi državami pa sta se višje uvrstili zgolj Švica in Estonija. Izboljšali, in to zelo, so se tudi dosežki v bralni pismenosti. Še leta 2012 so bili slovenski učenci pod povprečjem držav OECD, leta 2015 že nad povprečjem. In še raziskava TIMSS 2015, tudi ta kaže na odlično znanje matematike in naravoslovnih predmetov. Slovenija je dosegla zelo visoke rezultate, osmošolci so pri naravoslovju dosegli peti najvišji dosežek, gimnazijci, ki so za maturitetni predmet izbrali fiziko, pa so v fiziki dosegli celo prvo mesto. Naj bo dovolj. Ti rezultati o kakovosti slovenskega šolstva govorijo sami zase, in sicer da je javno šolstvo dobro.  Naj ob tem priznam, da se včasih sicer vprašam, ali so šolski programi povsem ustrezni, ali morda ne silijo k piflariji, ali ni v njih preveč pomnjenja in premalo spodbujanja otrok in mladih k razmišljanju, skratka, ali niso učni načrti prenatrpani in prezahtevni. Vzgoja, ki je sicer prvenstvena naloga staršev, je iz šol že skorajda povsem izrinjena, ker je vse podrejeno nenehni borbi za ocene. Večina se po končani devetletki vpiše na gimnazijo, kdor se ne, je označen za manjvrednega. Neka psihoza vlada, in žal jo pomagajo ustvarjati, nekateri celo izdatno, tudi ambiciozni starši, ki svoje otroke silijo in delajo namesto njih, s tem pa jim, ne da bi se tega zavedali, povzročajo neizmerno škodo. K učiteljem se prihajajo celo prerekat za ocene, ob koncu šolskega leta s seboj nemalokrat pripeljejo odvetnike in trgujejo za uspeh svojih otrok, in to njim v škodo, vsaj v veliki večini primerov. Ustvarjajo nezaupanje v učiteljsko delo, kar je slabo in povsem nepotrebno. A naj se vrnem k predlogu ustavne obtožbe. Še nekaj razmislekov se mi ob vsem zapisanem in ob odločbah Ustavnega sodišča utrne. Od tega, da je leta 2014 na Ustavnem sodišču uspelo staršem, ki zmorejo plačevati šolnino, do tega, da so zasebne osnovne šole zaradi javnega in zasebnega denarja v ugodnejšem materialnem položaju, in ne nazadnje, skušam si predstavljati vaš odziv, ko ne bo šlo za katoliško, pač pa za osnovno šolo katere druge veroizpovedi, recimo za muslimansko. Kaj bo takrat? In še glede samega predloga ustavne obtožbe. Spoštovani poslanci SDS, vaša vnema vlaganja je glede na nikakršen izkupiček pravzaprav neverjetna. Če se ne bi zavedal, da ste institut tudi tokrat, že četrtič, uporabili zgolj za promocijo svoje ideologije, bi vam celo utegnil svetovati, da ga uporabljajte redkeje in bolj izbrano, ker ga boste sicer razvrednotili, če ga že niste. Ampak se bom s svojimi nasveti vzdržal, ker vem, da se s tem manevrom zgolj promovirate. Kakorkoli, vsakokrat doslej ste svoj predlog ustavne obtožbe oprli na temo, s katero ste želeli samo eno, in to je razdvajati javnost. Pri mojem predhodniku Miru Cerarju, v januarju 2018, je šlo za sirskega begunca Ahmada Šamija, pri nekdanjem predsedniku republike Danilu Türku, v marcu 2010, vas je zbodlo odlikovanje nekdanjega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, za katerega ste dejali, da je simbol kršenja človekovih pravic. Kakšno sprenevedanje! To je vse, kar bom rekel. S predlogom ustavne obtožbe tudi niste prizanesli nekdanjemu premierju Janezu Drnovšku v maju 1998, ki ste mu očitali sklenitev tajnega varnostnega sporazuma z Izraelom leta 1995, čeprav je šlo za tajni sporazum dveh obrambno-varnostnih služb, slovenske in izraelske. Zgolj mimogrede, že v tej zgodbi iz daljnega leta 1995, povezani z orožarskimi posli, so se pojavila nekatera danes znana imena, denimo Walter Wolf, Jure Cekuta in Dragan Bavčar. In če se vrnem k Drnovšku. Z ustavno obtožbo ste mu žugali že vsaj dvakrat, a je ostalo le pri grožnjah. Če strnem, pravzaprav sem glede na našteta imena v dobri družbi. Spoštovani predlagatelji ustavne obtožbe, naj ob koncu priznam, da me ta vaša skrb za neuresničene odločbe preseneča. Zlasti, če se spomnim vaših preteklih ravnanj, recimo vseh vaših naporov pri vlaganju različnih referendumskih zahtev in pobud, ko je šlo za izbrisane. A to seveda niso bili napori za uresničitev ustavne odločbe. Prav nasprotno, bili so napori za preprečitev njene uresničitve. In naprej, vaša vlada, gospod Janša, bi lahko uresničila odločbo glede Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij, ki je bila ob nastopu mandata vaše prve ministrske ekipe neuresničena že pet let! A je taka ostala tudi, ko ste leta 2008 mandat končali. Vaša druga vlada, gospod Janša, bi lahko, a tega ni storila, uresničila ustavno odločbo, povezano z Zakonom o parlamentarni preiskavi in Poslovnikom o parlamentarni preiskavi. Če me spomin ne vara – pa me popravite, če se motim – so bili poslanci SDS in SNS celo predlagatelji zahteve za oceno ustavnosti zakona in poslovnika. Vaš tretji, če rečem, dolg je neuresničena ustavna odločba glede Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Leto dni ste imeli časa do predčasnega konca mandata vaše druge vlade, pa nič. In še četrta ustavna odločba, ta je sicer delno neuresničena, povezana je z Zakonom o prispevkih za socialno varnost. Sprejeta je bila resda pred nastopom vašega drugega mandata, ampak glede na skrb, ki jo izražate zaradi neupoštevanja zapovedi Ustavnega sodišča, bi od vas pričakoval povsem drugačno ravnanje. Pravzaprav me preseneča, da ob tej vaši tankočutnosti predloga za ustavno obtožbo niste vložili ustavne obtožbe proti sebi ali interpelirali svojih ministrov oziroma kar celotne vlade, kar ste iz opozicije prav vešče počeli. Dopuščam pa, da sta vaša občutljivost in skrb za pravno državo vzklili pozneje. Verjamem, da bo danes razprava dolga in da mi boste očitali marsikaj, ne oziraje se na dejstva. Mogoče je čas, da se začnete ukvarjati s svojimi problemi in jih ne prikrivate z napadi name, ki ne želim nič drugega, kakor delati. Lahko me napadate, žalite, mi očitate zraven še krivdo vsaj za razpad Demosa leta 1992 v Dolskem. Lahko me poskušate predstavljati kot del ne vem kakšne elite, ki uničuje državo. Lahko tvitate do onemoglosti in naprej s pravimi ali lažnimi profili, če vas to sprošča. Vedno ste trdili svoje, če so bila dejstva drugačna. Če so bila drugačna, toliko slabše za dejstva. Zanikanje članstva vidnejših članov v Zvezi komunistov, obrat v desno po neuspeli kandidaturi za sprejem v Socialistično internacionalo leta 1994, sprejeta je bila tedanja Združena lista socialnih demokratov z Janezom Kocijančičem na čelu, poudarjanje Jožeta Pučnika, čeprav je bil on socialdemokrat, tako kot moj sovaščan France Tomšič, ustanovitelj vaše stranke. Zakaj vam je nerodno priznati, da ste bili člani Zveze komunistov, to veste vi. Čudno pa je, da meni, ki sem zvezdo nosil samo na pionirski čepici v prvem razredu, očitate komunistično doktrino. Veste, tudi jaz znam pogrevati zgodovino, ne samo vi, ampak bodi dovolj, ker se s tem ne mislim ukvarjati. Želim vam vse dobro na vaši nadaljnji poti, vzroke za neuspešno sestavljanje vlade pa iščite v svojih vrstah. Hvala. / aplavz/
Hvala, gospod predsednik. Dobro jutro vsem! Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je na 3. redni seji 10. januarja 2019 obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada. Kolegij predsednika Državnega zbora je na 20. redni seji sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport je v svojem mnenju predlog zakona podprla. Državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Štromajer je v uvodu povedal, da se z novelo v pravni red prinaša Direktiva 2016/801/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maj 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov o izmenjavi učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair v Zakonu o raziskovalni in razvojni dejavnosti na področju, ki ga ureja. Z vsebinskega vidika gre za vsebinski prenos samo tistih določb direktive, ki pomenijo vsebinsko spremembo določb Direktive 2005/71/ES in so bile v pravni red Republike Slovenije sicer že prenesene z novelo Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti. V preostalem delu pa bo direktiva prenesena s sprejetjem zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih in zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o samozaposlovanju, zaposlovanju in delu tujcev. Zakonodajno-pravna služba je predloženi zakon preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo in pravnim sistemom ter z zakonodajno tehničnega vidika in k njemu podala nekatere pripombe, njena predstavnica pa je pojasnila, da so v pisnem mnenju opozorili na tri pomanjkljivosti predloga zakona, ki jih predlagatelj ni odpravil z amandmaji. Prva pomanjkljivost se nanaša na zakonsko urejanje odobritvenega postopka za raziskovalne organizacije. Predlagatelj pojasnjuje, da naj bi bil ta ustrezno prenesen v slovenski pravni red že z novelo, ki je implementirala določbe Direktive 2005/71/ES, ki se po vsebini ne razlikujejo od ustrezajočih določb prenovljene Direktive 2016/801/EU. Na temeljno pomanjkljivost Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti glede zakonske neurejenosti postopka pridobitve statusa raziskovalne organizacije je Zakonodajno-pravna služba opozorila že v mnenju k predlogu tega zakona. Druga pomanjkljivost se nanaša na zakonsko ureditev sporazuma o gostovanju. Predlog zakona določa le temeljni dve zavezi, ki morata biti vsebovani v sporazumu o gostovanju, ne pa vseh sestavin sporazuma o gostovanju, ki so naštete v direktivi, ki določajo pravice in obveznosti podpisnikov sporazuma. Te so urejene v podzakonskem predpisu, kar je v neskladju z načelom zakonitosti pri urejanju pravic in obveznosti posameznikov. Tretja pomanjkljivost pa se nanaša na ukinitev dosedanje zakonske izjeme, ki za raziskovalce, ki opravljajo manj kot trimesečno raziskovalno delo, ne zahteva sklepanja sporazuma o gostovanju. Predlagatelj črtanje petega odstavka 28. člena zakona utemeljuje s tem, da direktiva državam članicam dopušča, da tudi v primeru kratkoročne mobilnosti raziskovalcev znotraj držav članic Evropske unije druga država članica zahteva sklenitev sporazuma o gostovanju. K predlogu zakona ni bilo vloženih amandmajev. Ker k predlogu zakona na matičnem delovnem telesu niso bili sprejeti amandmaji, Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino Državnemu predlaga, da Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, skrajšani postopek, sprejme v predloženem besedilu. Hvala.
Hvala lepa.  Mag. Andrej Rajh bo predstavil stališče Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.  Izvoli.
Hvala, gospod predsednik vlade.  Zahteva za dopolnitev odgovora.  Gospod poslanec, izvolite.
Hvala, predsednik Vlade, za vaše pojasnilo.  S tem prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima gospod Miha Kordiš v imenu Poslanske skupine Levica. Izvolite.
Hvala, gospod predsednik. S tem prehajamo na stališča poslanskih skupin.  Gospod Jurij Lep, imate besedo, v imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.  Izvolite.
Hvala, gospod podpredsednik. Državni sekretar, kolegice in kolegi! Pred nami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti. S predlogom novele zakona se veljavni zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti usklajuje s pravnim redom Evropske unije. Pri tokratni spremembi gre namreč za prenos evropske direktive, s katero sicer že zamujamo, saj je rok potekel že lansko leto maja, zato smo tudi že prejeli opomin Evropske komisije. Direktiva govori o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov o izmenjavi učencev, izmenjavi izobraževalnih programov in dela varušk. Z danes obravnavano novelo prenašamo le tiste določbe, ki se nanašajo na Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti. V preostalem delu pa vsebina direktive sodi v vsebino drugih dveh zakonov, in sicer v Zakon o tujcih in v Zakon o samozaposlovanju, zaposlovanju in delu tujcev. Tako se s predlogom novele spreminja zlasti opredelitev raziskovalca iz tretje države, črtajo pa se določbe o mobilnosti raziskovalcev iz tretje države, saj bo to urejeno v drugem zakonu. V Poslanski skupini Desus bomo predlog zakona podprli, ob tem pa izražamo zadovoljstvo, da je bil na Vladi ravno prejšnji teden sprejet rebalans proračuna, ki povečuje sredstva za znanstveno in raziskovalno dejavnost, in sicer za dobrih 24 milijonov evrov. To predstavlja optimistično napoved tudi za razvoj našega gospodarstva. Poleg tega pa je v pripravi tudi nov zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti. V Poslanski skupini Desus se zavedamo potrebe po novem zakonu, ki bo celovito uredil področje raziskovalne dejavnosti tako finančno kot tudi organizacijsko. Veseli nas, da bo ta kmalu tudi ugledal luč sveta. Kot rečeno, predlog novele, ki je danes obravnavamo, naša poslanska skupin podpira. Hvala.
Spoštovani predsedujoči, spoštovani zbor! Tudi poslanci Stranke SAB smo med pobudniki preiskave Delovanja družbe za upravljanje terjatev bank in bomo ustanovitev parlamentarne komisije, ki se bo s tem ukvarjala, podprli.  Preden pojasnim zakaj, najprej nekaj o imenu oziroma vzdevku Družbe za upravljanje terjatev bank. Najprej o tem, zakaj Družbi za upravljanje terjatev bank pravimo slaba banka. Tako ji pravimo zato, ker je naša slaba banka od bank, NLB, Nove KBM in drugih, na sebe prevzela posle, pri katerih so se te banke, če milo rečemo, uštele. Slaba banka je prevzela njihova najslabša posojila, prevzela je posojila, ki jih banke same vsaj domnevno ne bi mogle dobiti vrnjenih in ki so ogrožala obstoj bank, s tem pa obstoj našega gospodarstva in suverenosti naše države. A slaba banka mora iz teh slabih poslov narediti dober posel. To je njen namen. Naša slaba banka nikakor ni bila ustanovljena zato, da bi bila slaba. Ravno nasprotno. Ustanovljena je bila zato, da bo boljša od bank, ki smo jih v krizi reševali, da bi rešili naše gospodarstvo, pokojnine, plače in našo suverenost. Ustanovljena je bila zato, da bi iz slabih bančnih poslov, ki bi na koncu v krizi lahko pokopali državo, dolgoročno naredila dober biznis za državo in za nas, državljane.  Slabo banko imamo torej zato, da bi po koncu svojega delovanja nagradila pravilen odziv države v tisti globoki krizi. Res je, izjemna gospodarska rast, ki jo imamo prav neprekinjeno že vse od vlade Alenke Bratušek, je seveda dobra in pomembna nagrada za takratne odločitve. Zaradi gospodarske rasti je državni proračun bogatejši in Slovenija je lahko še naprej socialna država. Prav pa je, da se naša takratna naložba, naše tedanje skupno odrekanje vrne tudi iz sredstev, ki smo jih državljani vložili v slabo banko. Slaba banka mora zato zares biti boljša od bank in mora zares oplemenititi z našim denarjem prevzete slabe posle in z našim denarjem financirano poslovanje slabe banke. Uresničiti to poslanstvo seveda ni lahko, a cilj slabe banke je jasen in v Stranki SAB smo prepričani, da mora biti njeno vodstvo vedno in vsakemu sposobno pojasniti in dokazati, da so delali in še vedno delajo učinkovito in izključno v prid države. Če smo denar za reševanje bank dali, ga moramo vsaj toliko dobiti nazaj in ga nameniti v zdravstvo, pokojnine in povišanje blaginje Slovencev. Preiskava delovanja tako imenovane slabe banke je zato v javnem interesu. Prav je, da ugotovimo, ali je ekipa na Družbi za upravljanje terjatev bank prevzete slabe posle primerno plemenitila ali ne, in če ne, tudi primerno ukrepamo. Zato bomo v SAB podprli ustanovitev preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab in negospodarnega ravnanja v slabi banki.
Hvala za besedo, predsedujoči. Ključno vprašanje danes ni, ali bo ustavna obtožba predsednika Vlade uspela ali ne. Odgovor na to smo poznali, preden je sploh padla prva beseda. Ključno vprašanje je, kakšen učinek je imel pritisk desnice na predsednika Vlade in vladno koalicijo, kakšen učinek ima na prihodnost javnega šolstva v Sloveniji. Tudi ta odgovor poznamo. Vladna koalicija s predsednikom Vlade na čelu je popustila desnici in pristala na izenačenje financiranja privatnih in javnih osnovnih šol ter na ta način odprla vrata privatizaciji in elitizaciji izobraževanja. No, za razliko od liberalnega mencanja in kompromisarstva z desnico se Levica javnemu šolstvu, ki lahko edino zagotavlja kakovostno, vsem dostopno izobraževanje, ne bo nikoli odrekla. Okoli tega vprašanja bom zgradil današnje stališče. Strnjeno bom predstavil škodljive učinke privatizacije šolskega sistema, ki jo predlagata desnica in sredinski vladni petorček.  Če se za začetek zadržim pri Ustavnem sodišču, škodljiva odločba Ustavnega sodišča iz leta 2014 je namreč povod za to ustavno obtožbo. Ob primerih, ko Ustavno sodišče sprejme takšno odločitev, se pogosto pojavi občutek, da ne gre za garant objektivnega tolmačenja ustave, temveč za preprosto sredstvo doseganja političnih ciljev. V zvezi s tem se je eden od nekdanjih premierjev, sicer pravnik, takole izrekel: »V strokovni in laični javnosti se zato pogosto izoblikuje vtis, da ravna Ustavno sodišče oziroma večina v njem, ki je sprejela določeno odločitev, v prid točno določeni politični opciji oziroma posamezni politični stranki ali skupini strank«. Konec citata. Seveda je imel ta nekdanji predsednik Vlade popolnoma prav, zato v Levici odločbo Ustavnega sodišča beremo natančno tako, kot je bila zapisana, in prav nič širše. Ustavno sodišče ni odločilo, da je treba javnoveljavne programe na zasebnih šolah 100-odstotno financirati, ampak da je del 86. člena v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki se nanaša na javnoveljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo, in seveda, da mora Državni zbor to protiustavnost odpraviti. Kot smo socialisti že ničkolikokrat povedali, če želimo odpraviti ugotovljeno neustavnost in hkrati potegniti jasno ločnico med zasebnimi in javnimi osnovnimi šolami ter vzpostaviti ustrezen način njihovega financiranja, moramo nedvoumno in brezpogojno spremeniti 57. člen Ustave. Pri tem trdno vztrajamo na stališču, da ne bo šlo za nedopusten poseg z namenom izigravanja Ustavnega sodišča, ampak za spreminjanje ustave, po katerem je treba poseči za zagotavljanje javnega interesa tako, da se v ustavo jasno zapiše, kakšna je obveznost države do financiranja zasebnih osnovnih šol. Dokaz, da je nedvoumen zapis 57. člena Ustave potreben, sta ravno nasprotujoči si razsodbi Ustavnega sodišča glede financiranja javnih in zasebnih šol iz javnih sredstev. V prvi razsodbi, tisti, ki datira še v leto 2001, se je Ustavno sodišče soglasno izreklo, da veljavna zakonska ureditev ni v nasprotju z ustavo. Potem pa leta 2014 isto Ustavno sodišče z minimalno večino odloči, da je neenako financiranje javnoveljavnih programov protiustavno. V obrazložitvah odločitve iz leta 2014 Ustavno sodišče samo ugotavlja, da je leta 2001 že presodilo, da neenako financiranje osnovnih šol ni v neskladju z ustavo, ampak pri tem utemeljuje, da se je odločitev iz leta 2001 navezovala na zasebno šolstvo kot celoto, nova odločitev pa naj bi se navezovala samo na osnovne šole. Ker so osnovne šole velik del te celote, je seveda taka argumentacija logično nevzdržna, en velik tomejto – tomato, potejto – potato. Zdi se, da je s površno argumentacijo Ustavno sodišče poskušalo ohraniti videz enotnosti odločitev, no, v resnici pa se je izognilo utemeljevanju razlogov, ki so pripeljali do tega, da se je odločitev radikalno spremenila iz leta 2001 v letu 2014. Zakaj? Jah, ti razlogi niso pravni, ampak so politični. Natančnejša formulacija 57. člena Ustave, v kateri bi bil način financiranja zasebnih in javnih osnovnih šol eksplicitno zapisan, bi zato nedvomno koristil. Zožil bi prostor za različne interpretacije in preprečil, prvič, da bi bile odločitve Ustavnega sodišča še naprej talec njegove sestave, in drugič, da bi bil ta člen razlog za ideološke in politične boje, kot se to dogaja prav sedaj.  Druga, neizmerno slabša možnost, ki jo bodo bržčas danes predlagale koalicijske stranke, pa je, da se ta neustavnost odpravi s spremembami Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja na način, da se zasebnim šolam nameni več denarja. Pa sta že sedaj vzgoja in izobraževanje predmet izjemno negativnega trenda vdora zasebnih interesov v javno dobro. Logično je, da zasebni lastnik šole nima in ne more imeti istega interesa kot država, bodisi želi profit bodisi želi vnesti v kurikulum svoj svetovni partikularni nazor. In vemo, da so, razen ene izjeme, zasebne osnovne šole tako ali drugače povezane s katoliško cerkvijo. Tudi argument, da bodo 100-odstotno financirani samo javnoveljavni programi zasebnih šol, ne pa tudi razširjeni partikularni programi, je napačen. Partikularnost zasebnih šol, njihovih pedagoških pristopov ali svetovnih nazorov ni nekaj, kar se učenci učijo samo popoldne ali v nekem ločenem dodatnem programu. Specifična obarvanost celotnega programa je prisotna pri vseh urah. In v pedagoški stroki že dolgo velja, da tesen preplet vednosti, stališč, načel in vrednot ni naključno dejstvo, ampak ravno bistvo vzgoje in izobraževanja, česar se bržčas zavedajo tudi na zasebni Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, Zavodu svetega Stanislava, saj na svoji spletni strani zapišejo, bom citiral: »Osnovna šola Alojzija Šuštarja je katoliška osnovna šola. Njen značaj se odraža na različnih ravneh v vsakodnevnem in letnem programu. Začetek in konec vsakega šolskega dne izročimo bogu. Za vse otroke je obvezen šolski predmet spoznavanje vere. Šola naj bi postala okolje, ki izhaja iz krščanskih vrednot.« Skratka, jasno je, da Cerkvi niso dovolj le naši gozdovi in da želi tudi naše šole in s tem naše otroke.  Dejstvo, da osnovnega programa ni mogoče s skalpelom ločiti od razširjenega, pomeni, da je financiranje rednih šolskih vsebin hkrati tudi financiranje posebnih načel, po katerih šola deluje, vrednosti in stališč, ki jih kani prenesti na nove generacije. Financiranje javnoveljavnih programov na zasebnih šolah je hkrati financiranje vrednostnih usmeritev posameznih zasebnih izvajalcev. Poleg vsega navedenega zasebne šole niso enako dostopne vsem. Zasebne šole svoje učence izbirajo selektivno in imajo pravico, da nekega otroka zavrnejo. Na drugi strani mora javna šola – in prav je tako – sprejeti vsakogar. Tu je še šolnina, ki je javne šole seveda ne zaračunavajo in tako zagotavljajo družbeno enakost in enakopravnost. Šolnine na drugi strani pa prav te pravice spodnašajo. Samo javna šola je garant za sekularni kurikulum ter za vsem pod enakimi pogoji dostopno izobrazbo. Tudi javna šola si zasluži kritiko, vsekakor, ampak je ključ v tem, da javno šolo izboljšamo, ne pa da jo spodnašamo z zasebništvom. Dodatno 15-odstotno financiranje za zasebne šole bi pomenilo, da bi te šole lahko z majhnim prispevkom staršev dosegale nadstandardno izobraževanje, kar dolgoročno seveda vodi v prevlado zasebnega šolstva nad javnim. Takšno šolstvo pa ni univerzalno dostopno, je selektivno na podlagi premoženja, utrjuje razredne delitve v družbi in nas vodi v en šolski sistem za revne in en šolski sistem za bogate, ki se lahko zacementirajo kot vladajoča kasta.  Ustavno sodišče si je škandalozno za cilj postavilo manj javnih šol. V argumentaciji svoje odločitve iz leta 2014 je namreč zapisalo, citiram: »Statistični podatki kažejo izrazito prevlado javnih osnovnih šol.« Konec citata. Uporaba te vrednostno obložene sintagme nima nikakršnega smisla, razen če lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo Ustavno sodišče odločilo, da gre na področju obrambe, recimo, v Sloveniji za odločno prevlado Slovenske vojske. Ali da gre na področju zaporov za odločno prevlado državnih zaporov. Ali pa da gre pri zagotavljanju varnosti za odločno prevlado Policije. Lahko bi nizal dalje. V resnici je pomembno ravno nasprotno od tega, kar je implicitna neoliberalna ideološka pozicija trenutne sestave Ustavnega sodišča. Javno je treba krepiti. Pri tem ne smemo pozabiti, da je zaradi varčevalnih ukrepov in zategovanja pasov javno šolstvo absolutno podhranjeno. Ugodno javnofinančno stanje moramo izkoristiti za revitalizacijo javnega šolskega sistema, nikakor pa ne smemo dopustiti, da bi na teh istih sredstvih parazitirale zasebne šole. Izenačevanje financiranja bi bil jasen neoliberalen napad na javno šolstvo, ki bi pripeljal v vse večjo komercializacijo, vse slabšo kakovost in vse večjo družbeno neenakost.  Šolski sistem je eden najbolj egalitarnih mehanizmov v družbi, ki jo sicer prečijo takšna, drugačna nasprotja, neenakosti. Omogoča družbeno mobilnost, in sicer, dasiravno nikakor v celostni meri, odpravlja razlike, družbene prednosti in slabosti, ki jih je vsak deležen ob rojstvu. Za izenačevanje razlik in omogočanje enakih možnosti si mora šolski sistem prizadevati od osnovnega izobraževanja naprej, namesto da gre v smeri utrjevanja teh razlik, kar bi bila posledica 100-odstotnega financiranja javnoveljavnih programov na zasebnih šolah. Intelektualna dediščina je last vsega človeštva, zato izobrazba in znanje pripadata sleherniku. Hkrati je z razvojnega vidika prav kakovostno in dostopno javno šolstvo infrastruktura izhoda iz periferne nerazvitosti, kamor nas je privedla ravno privatizacija z vdorom zasebnega interesa v področje javnega interesa, s strukturnimi reformami in tako naprej, in pod katero se podpisujejo vse zadnje vlade brez ene same izjeme. Zato v Levici zavračamo tezo, da je 100-odstotno financiranje javnoveljavnih programov na zasebnih šolah edini način za odpravo neustavnosti, ki jo je leta 2014 ugotovilo Ustavno sodišče. Obstaja še en drug način. Način, ki to neustavnost odpravi in hkrati zaščiti javno šolstvo. V Levici bomo podprli samo tega.  Zaradi vsega navedenega zavračamo tudi utemeljenost ustavne obtožbe, ki jo predlagata SDS in SNS, in ustavne obtožbe ne bomo podprli. Javni denar, javna šola, živela!
Hvala.  Gospod predsednik, jaz nisem govoril ne o napadanju, ne o jemanju ozemlja in ne o financiranju. Ravno tako tudi nisem govoril o Italiji in Madžarski. To so druge zgodbe. Tukaj, kar se Slovencev tiče, gre za status in Slovenci niso tam manjšina, ampak so konstitutivni narod. In ta status je treba deklarativno pripraviti in ga zahtevati. Ne smemo pozabiti, da Avstrije, takšne, kot je danes, ne bi bilo, če ne bi v državni pogodbi o Avstriji leta 1944 bil en pogoj, da bo Republika Avstrija kot taka obstajala samo, če bo lahko dokazala boj proti nacizmu. In ga je dokazala samo s slovenskimi partizani in na osnovi tega – tudi to je ena od zadev, ki bi jo morali upoštevati. Kar se tiče Štajerske. Na Štajerskem je bilo drugače. Na Štajerskem so se dogovorili, kako se bo skupna dežela Štajerska delila na slovenski in na avstrijski del, seveda v skladu z manifestom cesarja Karla z dne 16. oktober 1918. Tam je bil dogovor. In navkljub temu da so nam Štajerci ponujali mejo pri Lipnici, se je Ljubljana odločila, da jo je spustila na reko Muro. Na Koroškem je bila še večja kozlarija in je prišlo potem do tega hudega, bi rekel, plebiscita, ki nas je 10. oktobra 1920 udaril po glavi.  Mislim, gospod predsednik, da je nujno treba narediti korake, ki niso nobena agresija, nobena zahteva, gre za ugotovitev dejanskega zgodovinskega statusa in pozicije Slovencev v tem območju. Hvala.
Hvala lepa. Poslanec Jurij Lep bo predstavil stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.  Izvoli.
Hvala gospod poslanec. Gospod Dušan Šiško v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke. Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod predsednik Vlade, izvolite
Hvala, gospod poslanec.  Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ni običaj, da se v Državnem zboru ploska.  Izvolite, imate besedo.
Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Danes ustanavljamo preiskovalno komisijo z dolgim imenom, ki jo pa lahko imenujemo tudi preiskovalna komisija DUTB. Preiskovalna komisija bo ugotavljala odgovornost nosilcev javnih funkcij v DUTB pri Banki Slovenije, ki je odobrila prenos sredstev na DUTB, Vlade kot skupščine DUTB ter upravnih odborov DUTB. V skladu s 1. členom Zakona o parlamentarni preiskavi se parlamentarna preiskava opravi v zadevah javnega pomena, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje na določenem področju in za druge odločitve Državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti. Namen in smisel parlamentarne preiskave je torej v ugotavljanju in raziskovanju dejanskih stanj v zadevah javnega pomena. Vsekakor menimo, da je javnega pomena preiskava upravljanja DUTB, ki je upravljala z več kot milijardo in pol sredstev, sedaj je tega ostalo še za 886 milijonov evrov. Republika Slovenija je ustanovitelj DUTB in ji je družba v 100-procentni lasti. Sredstva za upravljanje DUTB so javna, prav tako dolg DUTB vpliva na dolg sektorja država. Oslabitve v DUTB v preteklosti pa vplivajo negativno na saldo sektorja država. Zaradi tega je potrebna še posebna pozornost glede DUTB tudi z vidika upravljanja javnih financ države. Glede vloge DUTB je treba povedati, da je bila ustanovljena z namenom pomagati pri prestrukturiranju bank sistemskega pomena, ki so se znašle v težavah. Po prenosu terjatev na DUTB je vloga DUTB zagotoviti največji mogoč donos za državo in davkoplačevalce. Prav tako je naloga DUTB odplačati obveznice z državnim poroštvom, ki so bile izdane kot plačilo za prenesena sredstva, in ustvariti zahtevani donos na prvotno vplačan kapital s strani Republike Slovenije. Temeljno poslanstvo DUTB je na podlagi zakona, Uredbe o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank, sprejetih Smernic za delovanje DUTB, strategije DUTB in v statutu. Tako naj bi DUTB upravljala prevzeto premoženje po pravilih poslovnofinančne stroke ter najvišjih etičnih standardov upravljanja. Glede na vse primere predaj, ki jih zasledimo v medijih, se poraja dvom, ali se bo zagotovil največji donos za državo. Zaradi tega je treba ugotoviti, kateri so bili javni nosilci, ki so delovali v nasprotju s cilji povrnitve največjega možnega zneska za nas, davkoplačevalce. Parlamentarna komisija je instrument iskanja odgovornosti nosilcev javnih funkcij, zato je njena vloga jasna. Vsekakor pričakujemo, da bodo tudi organi pregona odigrali svojo vlogo in raziskali vse domnevne primere oškodovanja državnega premoženja, tudi na podlagi dela naše parlamentarne preiskave. Vloga DUTB še vedno ostaja pomembna. V lasti ima še pomemben del premoženja in terjatev. DUTB naj bi prodala vse svoje premoženje do konca leta 2022, lahko bi pa tudi Vlada predlagala Državnemu zboru ukinitev DUTB, če DUTB proda več kot 75 % prevzetih obveznosti. Presežek tega premoženja naj bi na podlagi obstoječega zakona prešel na SDH, po našem mnenju pa bi lahko ta denar šel na demografski sklad, ker so se v času krize tudi upokojenci odrekali zaradi sanacije bank.  Zaradi vsega povedanega v Poslanski skupini Desus podpiramo preiskavo parlamentarne skupine za DUTB.
Predsednik, hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Kot vemo, Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru, da predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku, ker gre za manj zahtevne uskladitve z evropskim pravom Unije. Ker gre za implementacijski predpis, je treba v okviru presoje skladnosti upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso sodišča Evropske unije. Zgoraj navedena direktiva med drugimi razveljavlja Direktivo Sveta 2005/71/ES iz leta 2005 o posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanom tretjih držav za namene znanstvenega raziskovanja. Zato je v upravni red Republike Slovenije vsebinsko treba prenesti vse, kar prenovljena direktiva ureja na novo oziroma drugače. To se nam zdi zelo pomembno.  Po oceni stanja se mobilnost raziskovalcev povečuje tudi v potekajočem okvirnem programu EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020, v katerem pa opažamo stagnacijo mednarodnega sodelovanja z razvitejšimi neevropskimi državami. Zavedati se moramo, da se učimo vse življenje in da je zlata vredno dejstvo, da imamo možnost sodelovati s tistimi posamezniki, ki si si želijo biti tu v Sloveniji in nam prinesti svoje znanje in bogate izkušnje. Cenimo pa tudi slovenske raziskovalce, recimo priznanega kardiologa dr. Marka Noča, ki je mednarodno cenjen, v naši mali deželi pa, po domače povedano, ničvreden. Naj se to v bodoče ne dogaja več. Ta direktiva bi morala prispevati k cilju Stockholmskega programa. Države članice so morale do 23. maja 2018 uskladiti svojo notranjo zakonodajo z ureditvijo iz direktive iz leta 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav. Vsebina direktive 2016/801 EU se v veliki meri nanaša na zakonodajo, ki je urejena z Zakonom o tujcih in z Zakonom o samozaposlovanju, zaposlovanju in delu tujcev, manjši del pa se nanaša na področje, ki ga ureja ZRRD. Zato bo velika večina držav članic EU to direktivo prenesla v svoje notranje zakone, ki urejajo prisiljevanje tujcev iz tretjih držav, njihovo prebivanje in opravljanje dela. Razlog za sprejetje predlaganega zakona je uskladitev ZRRD s pravnim redom EU. Z zakonom se v ZRRD spreminja zlasti opredelitev raziskovalca iz tretje države in črtajo določbe o mobilnosti raziskovalcev iz tretje države.  Predlagane spremembe ne bodo imele finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva ter drugih posledic. Ker je ta zakon usmerjen k doseganju ciljev družbenega in gospodarskega razvoja Slovenije, raziskovalne in razvojne dejavnosti pa kot razvojna prioriteta, prehod v na znanju temelječo družbo, ga v poslanski skupini podpiramo, vendar želimo, da se v celoti uredijo po posameznih členih.
Je pa običaj, da je v Državnem zboru obilo neumnosti, in običaji se tudi skozi čas spreminjajo, kar spada k razgledanosti.
Predvidevam, da glede na to, da ste skoraj bili zraven pri vsem, ker ste dobro poučeni, predvidevam, da boste, potem sprejeli tudi mogoče kakšno prošnjo, da boste kakšen posebni odposlanec in boste šli na Dunaj in boste vi bolje predstavili te zadeve kot mi, ki smo očitno premalo aktivni.  Kar se tiče drugih vprašanj, nisem mislil, da mislite, da moramo napasti Avstrijo. Nikakor! Ampak tukaj gre še za eno vprašanje. Namreč vprašanje etnične avstrijske narodne skupnosti pri nas, kjer Avstrija trdi, da je to recipročno vprašanje. Mi smo povedali, da to ni recipročno vprašanje in da ne gre za enak status. Avstrija to problematizira ta hip. Tudi o tem je bilo nekaj besed na obisku na Dunaju. Naši in avstrijski pogledi se v nekaterih primerih precej razlikujejo, na drugih pač ne. Glede na to da poznate zgodovino od Karantanije dalje, verjamem, da boste mogoče vi več dosegli na tem področju, čeprav nekoliko dvomim.  Kar se pa tiče manjšine na Madžarskem in v Italiji, je pa to za mene, kljub temu da pravite, da je druga zgodba, ampak vseeno si zaslužijo enako obravnavo. Mislim, da če bomo zagotovili njihovih status, kot si ga zaslužijo, da bomo zelo uspešni in da moramo v tej smeri delovati. Kaj je pa zgodovinsko gledano, vemo, da vi tudi zahtevate še celo Istro zraven, pa vemo, da je to pač mimo bilo. Te stvari so danes žal mimo. Se pa strinjam, da če bi v preteklosti bila drugačna ravnanja, bi bilo lahko marsikaj drugače. To pa je res.
Hvala, gospod predsednik Vlade.  Gospod poslanec, želite besedo?  Izvolite.
Običaj je predvsem, da se v Državnem zboru razpravlja. Kar pa kdo razume kot neumnost, je seveda njegova stvar.  Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, gospa Ljudmila Novak ima besedo v imenu Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.  Izvolite.
Hvala lepa. Jani Ivanuša bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke. Izvoli.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Aljaž Kovačič imate besedo v imenu Poslanske skupine Lista Marjana Šarca. Izvolite.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani državni sekretar, kolegice in kolegi, lep pozdrav! Temeljni cilj Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti je uveljavitev evropske direktive o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljnega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih programov ter dela varušk. Raziskovalec iz tretje države si bo prizadeval dokončati raziskovalno dejavnost, raziskovalna organizacija pa se bo zavezala gostiti raziskovalce iz tretje države za namene dokončanja raziskovalne dejavnosti. V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca predloga zakona podpiramo. Hkrati pa bi na tem mestu, ko je govora o raziskovalcih tretjih držav, izpostavil delo vseh raziskovalcev in raziskovalk, ki vidijo Slovenijo kot državo, v kateri lahko izkoristijo svoj potencial. Treba je poudariti, da se dandanes premalo ceni njihovo delo in dosežki, ki se naš še kako tičejo.  Znanost ima pomembno vlogo v naši družbi in ravno zato se ji mora omogočiti razvoj, ki bo koristen za vse. Zakaj? Ker družba znanost potrebuje. Ljudje se moramo zavedati, da je to edini način, s katerim bomo omogočili nadaljnji razvoj naše države. Res je, da denar, investiran v raziskovalno in razvojno dejavnost, ne bo povrnjen čez noč, ampak na daljši rok v obliki dobrobiti in blagostanja. Gre za dolgoročno naložbo, njeni rezultati pa bodo vidni v izboljšani kakovosti življenja. Tako bomo postali konkurenčni in samozavestni ter ponosni na dosežke naših raziskovalcev. Cilj nam je, da našim in tujim raziskovalcem omogočimo stabilno in stimulativno delovno okolje, v katerem bo njihova kreativnost lahko priplavala na površje. Kljub temu, da je Slovenija majhna država, ima na področju znanosti še kako pomembno vlogo. Prizadevati si moramo, da bo tako ostalo tudi v bodoče. Omogočimo raziskovalcem najboljše pogoje, bodimo ponosni na njihove dosežke, tujina pa bo občudovala naše uspehe.
Spoštovani gospod predsednik, predsednik Vlade, ministri, kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni! Vladavina prava pomeni, da pravo velja enako za vse, da ni nihče nad zakonom in da, kar je najbolj pomembno, država ne pripada političnim strankam, kaj šele Vladi ali njenemu predsedniku. Če izhajamo iz tega dejstva, potem je popolnoma jasno, da imamo v naši državi več problemov. Ne spoštujemo institucij pravne države, ne spoštujemo pravnomočnih sodb in ne izvršujemo odločb Ustavnega sodišča oziroma spoštujemo jih takrat, ko koaliciji to odgovarja. Predsednik Vlade Marjan Šarec na predlog obtožbe prej ni pisno odgovarjal. Predvidevamo, da bi to storil, če bi kazalo, da bo predlog obtožbe izglasovan. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ni edini, ki čaka na dobro voljo in interes Državnega zbora, da neskladje odpravi. Vlada Mira Cerarja v vsem svojem mandatu tega ni zmogla ali pa ni želela, čeprav je njen predsednik večkrat javno poudaril, da je odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije treba spoštovati. Ta naloga sedaj ostaja novi vladi.  V Novi Sloveniji smo že večkrat opozorili na nujno spremembo zakona, saj teče že peto leto od objave odločbe Ustavnega sodišča. Mimogrede, Državni zbor bi moral ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V zadnjem obdobju se je na tem področju sicer veliko dogajalo, zgodilo pa se ni nič. Še vedno smo v neustavnem položaju, in to odgovornost v Novi Sloveniji v prvi vrsti pripisujemo neposredno dr. Miru Cerarju in njegovi prejšnji vladi. Ker nobena vlada ne želi prisluhniti argumentom, ne bo odveč, če ponovimo: od zasebnih izvajalcev javnoveljavnega osnovnošolskega programa le eden prejema 100-odstotno sofinanciranje, torej enako kot državne šole, ostali pa le 85 % sredstev. Naj poudarimo, da gre za sredstva za zagotavljanje plač in drugih osebnih prejemkov ter za kritje materialnih stroškov dejavnosti in nalog, ki so potrebne za opravljanje izobraževalne dejavnosti. Ustavno sodišče izrecno napiše, da se odločitev ne nanaša na naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo ter da se ne nanaša na posebne vsebine, ki jih ponujajo zasebne osnovne šole, na primer konfesionalni pouk in drugo. Odločba o neskladju z Ustavo Republike Slovenije se nanaša samo in izključno na različno državno financiranje javnoveljavnih osnovnošolskih programov v različnih šolah, državnih in zasebnih, dve odločbi Ustavnega sodišča na dve različni vprašanji, zato se ni pošteno sklicevati na prvo odločbo Ustavnega sodišča. Vlada Marjana Šarca je sicer zadnjemu predlogu novele zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ga je vložila SDS, nasprotovala, ker naj bi šlo le za delno rešitev in ne za celovite rešitve problematike financiranja javnoveljavnih programov šol. Naj ob tem poudarimo, da tudi ustavna odločba govori le o določenem konkretnem neskladju, ki ga je treba odpraviti, zato bi moral biti cilj Vlade v prvi vrsti odprava tega neskladja, potem pa bi se lahko lotila še preostalih sprememb in dopolnitev zakona.  Predsednik Vlade je dolžan spoštovati Ustavo Republike Slovenije in odločbe Ustavnega sodišča. To je dolžan zahtevati tudi od svojih ministrov. Če tega ne stori, dopušča nespoštovanje načela enakosti pred zakonom, diskriminacijo, kršitev načel pravne države in delitve oblasti. Vprašanje torej je, ali je predsednik Vlade opustil dolžno ravnanje, s tem ko je dopustil, da si je Vlada oziroma minister za izobraževanje, znanost in šport ponovno vzel čas do jeseni. Seveda je odgovor da, a poglejmo še časovni vidik. Prejšnja vlada je imela na voljo cel mandat, da bi to storila, gospod Marjan Šarec in njegova vlada pa sta imela doslej le nekaj mesecev. Minister dr. Jernej Pikalo je zagotovil, da bo predlagal novelo zakona, ki bo odpravila protiustavnost, najkasneje do začetka novega šolskega leta, torej do 1. septembra letos. V Novi Sloveniji poudarjamo, da so odločbe Ustavnega sodišča zavezujoče in jih Državni zbor mora pravočasno izvršiti. Pravi čas je zamudila že prejšnja vlada. Če tudi vlada Marjana Šarca ne bo opravila domače naloge, pa bo predsednik Vlade moral ukrepati, sicer se ne bo mogel sklicevati na spoštovanje koalicijskega sporazuma, v katerem so vladne stranke zapisale, citiram: »V svojih naporih bo delovanje tako koalicije kot Vlade temeljilo na doslednem spoštovanju načel pravne države s poudarkom na resnični enakosti pred zakonom, ki ni odvisna od politične, ekonomske ali drugih oblik družbene moči posameznika.« Zapisale so tudi, da se zavzemajo, da sta vzgoja in izobraževanje enakovredno in pod enakimi pogoji dostopna za vse. Mar ni s tem vse povedano? V Novi Sloveniji upamo, da gospod Marjan Šarec ne bo ostal le pri besedah, tako kot prejšnji predsednik Vlade, ki je dejal: »Kot pravnik in predsednik Vlade sem nesrečen, ker zamujamo z izvršitvijo ustavne odločbe. Prizadevam si, da bi jo čim prej izvršili.« Pa je v štirih letih niso znali ali pa zmogli rešiti. Predlogu obtožbe predsednika Vlade Republike Slovenije pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije ne bomo nasprotovali.
Lep dober dan vsem skupaj, gospod podpredsednik, vsi ostali prisotni! Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, ki je bil sprejet 23. oktobra 2012, ureja Družbo za upravljanje terjatev bank ali tako imenovan DUTB. Med cilje zakona sodi tudi izvedba ukrepov za krepitev stabilnosti bank, tako da se zagotovi gospodarna uporaba sredstev proračuna in njihova povrnitev. DUTB posluje pregledno, gospodarno, učinkovito in uspešno. DUTB zagotavlja preglednost poslovanja tako, da vse postopke odločanja in o sklepanju pravnih poslov dokumentira tako, da je mogoča njihova rekonstrukcija. Banka posluje gospodarno, če so bili viri, ki jih je DUTB uporabila za opravljanje svoje dejavnosti, pridobljeni v ustrezni količini, kakovosti, ob pravem času in po najboljši ceni. DUTB posluje učinkovito, če je bilo doseženo kar najboljše razmerje med uporabljenimi vložki in doseženimi učinki. DUTB posluje uspešno, če je dosegla vnaprej postavljene cilje. Iz smernic za delovanje s 14. 12. 2018 je razvidno njihovo poslanstvo, ki je delovanje po pravilih poslovnofinančne stroke in najvišjih etičnih standardov upravljanja. Premoženje se upravlja tako, da bo omogočena odprodaja po najboljši mogoči ceni. Vlada imenuje neizvršne direktorje upravnega odbora DUTB, neizvršni direktorji pa imenujejo izvršne direktorje. Tako Vlada torej praktično imenuje celoten sedemčlanski upravni odbor DUTB. Vlada preko Ministrstva za finance izvaja nadzor poslovanja banke, Vlada sprejeme tudi smernice, v katerih so merila za ugotavljanje gospodarnosti, učinkovitosti, uspešnosti poslovanja banke. Vlada ima tako popoln nadzor nad DUTB, zato naj sprejme tudi celovito odgovornost za njihove afere. Edini, poudarjam, edini kolikor toliko neodvisen organ nadzora v tem primeru je Računsko sodišče Republike Slovenije. To je pristojno za opravljanje revizije pravilnosti in smotrnosti poslovanja DUTB in gospodarskih družb, v katerih ima DUTB neposredno ali posredno prevladujoč delež glasovalnih pravic. Računsko sodišče je o pravilnosti poslovanja DUTB za leti 2014 in 2015 izreklo negativno mnenje, poslovanje DUTB v letih 2014 in 2015 je neučinkovito in negospodarno. Iz sporočila so razvidne zelo obremenjujoče besedne zveze, pa jih kar nekaj naštejem: ni zagotovila preglednosti postopkov; ni ravnala z zadostno skrbnostjo; ni obvladovala vseh tveganj; ni dovolj opredelila stroškov financiranja in upravljanja; ni pridobila dovolj informacij; ni sklenila vseh potrebnih pravnih aktov z bankami; ni zagotovila pravočasnega prevzema celotne dokumentacije; ni razpolagala s popolnimi seznami pogodb; ni pridobila soglasja skupščine; ni sprejela načrta prodaje sredstev; ni objavila na svojih spletnih straneh; ni izpostavila postopkov pri prodaji terjatev in lastniških deležev; je odločitve sprejemala zgolj na podlagi ustnih poročil in predlogov; ni sklenila podobe s pravnim svetovalcem pred pričetkom opravljanja storitev; odločitev o prodaji je upravni in naložbeni odbor sprejel šele po sklenitvi prodajne pogodbe; ni preverjala ustreznosti zaračunanih stroškov finančnega svetovalca; je družbi povrnila stroške, ne da bi preverila njihovo utemeljitev; nepremičnine je oddala brez javne objave in zbiranja konkurenčnih ponudb; ni uredila načina vodenja, evidentiranja in hrambe minimalne zahtevane dokumentacije; ni imela vzpostavljenega centralnega sistema evidentiranja in arhiviranja prejete in izhodne pošte ter lastnih dokumentov; ni zagotovila preglednosti, sledljivosti svojega poslovanja, rekonstrukcije postopkov do odločanja; ni uredila postopkov izbire direktorjev gospodarskih družb; je prodajala nepremičnine, ne da bi določila postopke in pravila prodaje; ni zagotovila, da bi pooblaščenka za skladnost poslovanja podala mnenje; ni spremljala uspešnosti izvajanja zakonskega cilja; ni uredila načina izračuna kazalnikov poslovanja; glavnega izvršnega direktorja ni imenovala z razpisom; sistem za določanje variabilnega dela prejemkov izvršnih direktorjev ni vseboval kvantitativnih ciljev in ciljev vrednosti; je brez podlage v politiki prejemkov izvajala izplačila članom upravnega odbora; direktorjem so izplačevali dodatke za potne stroške, dodatke za ohranjanje neto prejemkov, sorazmerni del bruto plače, čeprav del in nalog ni mogel opravljati, ker na to funkcijo sploh še ni bil imenovan; stroški najema; je sklenila sporazume o oškodovanju in s tem prevzela plačilo glob in sodnih taks; postopek zaposlovanja je uredila šele po tem, ko je že zaposlila 69 delavcev; je zaposlila več delavcev brez objave prostih delovnih mest; je sklenila pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki niso izpolnjevali pogojev za zasedbo delovnega mesta; je določila, da pripada delovna uspešnost tudi zaposlenim, ki povprečno izpolnjujejo svoje redne naloge; zaposlenim so se izplačevali dodatki za lojalnost; je sklenila pogodbe po začetku izvajanja del; ni vodila popolnih evidenc sklenjenih pogodb z zunanjimi izvajalci in ni vodila evidence skrbnikov pogodb; ni imela celovitega pregleda nad tem, kolikšen delež nalog opravljajo notranji zaposleni in kolikšen delež nalog se oddaja zunanjim izvajalcem; ni imela izdelane strategije o tem, na kakšen način bi čim več nalog lahko opravila z razpoložljivim oziroma morebitnim dodatnim lastnim kadrom in s tem zagotovila gospodarnejše poslovanje; plačala je prejete račune zunanjih izvajalcev brez popolnih specifikacij o izvedenih storitvah in brez obstoja dokazil o opravljenem delu; ni zavračala prejetih računov kljub nekakovostno izvedenim delom; ni uredila vsebine minimalne višine in uporabe likvidnostne rezerve in ni opredelila metod za ocenjevanje likvidnostnih tveganj. Vse to so navedbe iz poročila Računskega sodišča.  DUTB je z Novo Ljubljansko banko in Abanko ter Novo Kreditno banko Maribor sklenila pogodbo o upravljanju premoženja, s čimer je v letu 2014 prevzela stroške, ki bi jih morale nositi banke, v vrednosti milijon 79 tisoč evrov. DUTB je z namenom ugotovitve obstoja morebitnih stvarnih in pravnih napak na prevzetem premoženju ter za uveljavljanje pravic pri treh odvetniških družbah naročila izvedbo skrbnih pravnih pregledov prevzete kreditne dokumentacije. O njihovi nekakovostni izvedbi in neustreznosti predpisov za uveljavitev svojih pravic je oktobra 2014 obvestila Ministrstvo za finance, kljub temu pa še naprej naročala izvedbo skrbnih pravnih pregledov in za to porabila sredstva v znesku 327 tisoč evrov. Katere so bile te tri odvetniške pisarne, se sprašujem. Seveda gre za poslovno skrivnost. DUTB pri prodaji portfelja terjatev ni vnaprej opredelila osnovnih elementov prodajnega postopka ter meril za izbor ponudnikov in v javnih objavah ponudnikom ni dala popolnih informacij. Vabilo k dajanju ponudb za več terjatev je objavila, potem ko je prodajo že opredelila kot portfeljsko, kasneje pa je odločitev o postopku prodaje spreminjala. DUTB ni zagotovila najvišje možne konkurence med ponudniki in ni zagotovila enakopravne obravnave ponudnikov. Z načinom vodenja prodajnega postopka je vplivala tudi na doseženo prodajno ceno. V procesu prodaje je bila v časovni stiski in ponudniki niso imeli dovolj časa za pripravo kakovostnih ponudb, o pravnem pregledu osnutka prodajne pogodbe pa ni dokazil. V splošnih pogojih prodaje je določila pogoje prodaje, s katerimi je želela preprečiti, da bi kupec terjatve prodal naprej tretjim osebam ali pa bi dolžniki ali z njimi povezane osebe nazaj odkupile terjatve, tega pa pri tej prodaji ni zagotovila.  V letu 2015 je DUTB za izvedbo projekta, povezanega s hotelirsko dejavnostjo, ustanovila namenski družbi DUP1 in DUP2, delniški družbi, ki ju je v izogib zakonskim omejitvam ustanovila preko odvetniške družbe. V pogodbi z odvetniško družbo DUTB ni določila vsebine storitev in ni preverjala specifikacij k prejetim računom. Vseh gradiv v zvezi s tem projektom niso obravnavali pristojni odbori in do konca leta 2015 niso odločili o spremembi ali o ukinitvi tega projekta, kljub temu da ga DUTB ni izvajala. Kdo je ta odvetniška družba, se sprašujem. DUTB je leta 2014 in 2015 pri naročanju storitev zunanjih izvajalcev kršila določbe Zakona o javnem naročanju v skupni vrednosti 881 tisoč 880 evrov. DUTB je z odvetniškimi družbami sklenila pogodbe za izvedbo pravnega svetovanja, kljub temu da so bile po postopku javnega naročanja te izbrane zgolj za izvedbo skrbnih pravnih pregledov, pri tem pa je vrednost storitev pravnega svetovanja tudi presegala vrednost storitev skrbnih pravnih pregledov. S katerimi odvetniškimi družbami, se sprašujem. Spet gre za poslovno skrivnost. DUTB je odvetniški družbi omogočila zvišanje cen storitev zaradi izteka veljavnosti pogodbe pred zaključkom del. Kateri družbi, se sprašujem. Dva zaposlena, ki jima je prenehalo delovno razmerje v DUTB v tretjem četrtletju 2018, sta prejela, tako vsaj pravi vir, odpravnini v višini 42 tisoč 492 evrov bruto.  Vlada je na svoji seji sprejela odziv na ugotovitev Računskega sodišča glede revizije postopkov DUTB. Vlada se je od poročila distancirala, rekoč: »V reviziji so bile po mnenju sodišča ugotovljene določene nepravilnosti, neučinkovitosti in negospodarnosti.« Torej se Vlada ne strinja z revizijskim poročilom. Toda, pozor, revizijsko poročilo Pravilnost in smotrnost poslovanja Družbe za upravljanje terjatev bank v letih 2014 in 2015 ima kar 426 strani.  Ker se mi izteka čas, ne morem do konca povedati. Rekel bom tako, v SNS smo mnenja, da DUTB ni poslovala in ne posluje v skladu s cilji zakona, zato je prav, da opravimo parlamentarno preiskavo. Hvala lepa za vašo pozornost.
Seveda nisem zadovoljen s tem odgovorom, ki kaže na nepoznavanje zgodovine in pomanjkanje nacionalnega čuta. Seveda je treba urediti tudi na Madžarskem in v Italiji, vendar se to ne tlači vse v isti koš. Kar se tiče posebnega odposlanca na Dunaj, z velikim veseljem grem tja in jim pojasnim marsikaj, kar Avstrijci točno vedno, in jim ne bo treba dosti pojasnjevati. Pojasnjevati je treba našim ljudem in našim vodilnim, ki se ne zavedajo, kaj je resnica, kakšna so dejstva in kaj se da storiti. Najlažje je reči, to je mimo, takrat tega niso naredili in sedaj bomo kar kar pokleknili in počepnili. Kar se tiče recipročnosti t. i. avstrijske manjšine, ta recipročnost odpade s tem, ker je prišlo do delitve obeh dežela. Do delitve. Tukaj bi mogoče kakšen gospod s pravnim znanjem lahko pojasnil, čeprav dvomim, da tako znanje ima. Res pa je, da, kot kaže, nimate ustreznih strokovnjakov, ki bi reševali ta vprašanja in te probleme. Vendar v Sloveniji so ljudje, ki to vedo, na žalost, ne vem, če je kakšen v vaši vladi – dvomim, mogoče se pa motim. Bilo bi lepo, če bi se motil.  Jaz mislim, da je zadeva preveč žgoča, da bi jo pustili kar tako, da gre mimo. V skladu s Poslovnikom Državnega zbora predlagam, da Državni zbor o tej zadevi odloči in da o tem razpravljamo. Zadeva se šele zdaj odpira, ker so vsi dosedanji politični akterji enostavno porivali to zadevo nekam pod preprogo, da se ne bi zamerili temu, onemu, tretjemu. Vendar je treba vedeti, da pritlehno in klečeplazniško ravnanje do sosednjih držav ali pa do bruseljske administracije ne prinese nikomur nič dobrega. Brcajo nas z leve, brcajo nas z desne in namesto da bi se postavili pokonci, gremo tukaj v eno tako defenzivo, pokrijemo se s kovtrom čez glavo in čakamo, da bo zadeva minila.  Zato v skladu s 246. členom Poslovnika predlagam, da se o tej zadevi razpravlja na eni od naslednjih sej. Hvala lepa.
Hvala za vaše stališče, gospa poslanka. Gospa Maša Kociper, imate besedo v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek, izvolite.
Hvala lepa. Dr. Anže Logar bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Izvoli.
Hvala, gospod poslanec.  Naslednje vprašanje imate gospod Žan Mahnič. Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Mag. Marko Koprivc v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov. Izvolite.
Spoštovani predsednik Vlade, spoštovani ministrski zbor, spoštovane poslanke in poslanci! Naj tole stališče najprej začnem z jasnim zagotovilom, da tudi Stranka Alenke Bratušek tega predloga obtožbe, ki že v začetku ni imel nobene možnosti za uspeh, ne bo podprla. Ustavna obtožba je sicer eden tistih inštitutov, ki spadajo med največja in najtežja orožja vsake demokracije. V naši ustavi jo ureja 119. člen, ki dopušča vložitev ustavne obtožbe zoper predsednik Vlade v primeru, ko bi pri opravljanju svoje funkcije kršil ustavo in zakon. Postopek obtožbe predsednika Vlade pred Ustavnim sodiščem tako predstavlja enega ključnih instrumentov preprečevanja morebitnega izvrševanja oblasti na način, ki je nezakonit, torej v nasprotju z ustavo, zakoni in tudi temeljnimi vrednotami, na katerih temelji naša država. Ali gre res za to v tem primeru? Današnjo ustavno obtožbo obravnavamo na zahtevo skupine opozicijskih poslancev, med njimi tudi stranke SDS, ki je do sedaj v zgodovini Republike Slovenije sodelovala prav pri vseh predlogih ustavnih obtožb. Po mnenju predlagatelja je predsednik Vlade s svojim delovanjem oziroma nedelovanjem, to mu namreč očitajo, kršil najvišji pravni akt v hierarhiji pravnih aktov, Ustavo Republike Slovenije. To naj bi storil s tem, ko sodne odločbe Ustavnega sodišča, ki govori o financiranju osnovnega šolstva, ni uresničil na način, kot si to želi predlagatelj. Pri tem je bila danes že dvakrat omenjena odločitev Državnega zbora oziroma Zakonodajno-pravne službe, ki je v enem od svojim mnenj zapisala, da način uresničitve odločbe Ustavnega sodišča, kot ga zasleduje predlagatelj te ustavne obtožbe, ni edini način, na katerega se omenjena odločba lahko uresniči. To velja tako vsebinsko kot tudi po obliki. Predlagatelj Lisec je danes večkrat bral Ustavo Republike Slovenije, pa mi dovolite, da tudi jaz preberem enega od členov. Gre za 3., se pravi zelo pomemben, člen Ustave, drugi odstavek, ki pravi: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno,« se pravi na referendumih, »in z volitvami poslancev po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Vse tri veje oblasti so samostojne in neodvisne. Med njimi velja razmerje checks and balances, tako kot v drugih demokratičnih sistemih. To poudarjam zato, ker je ustavne odločbe treba spoštovati, nikakor pa to ne pomeni, da je Ustavno sodišče nad zakonodajno vejo oblasti. Zakonodajna veja oblasti lahko v skladu z ustavo in zakonom zadeve uredi tudi drugače, morda tudi s spremembo ustave. V Stranki Alenke Bratušek smo se namreč že v prejšnjem mandatu borili za to, da se odločba Ustavnega sodišča spoštuje, pri tem pa smo predlagali, da odločitev Ustavnega sodišča spoštujemo na način, da spremenimo ustavo in v njej jasno in nedvoumno zapišemo, da se osnovno izobraževanje v zasebnih šolah lahko sofinancira v omenjenem obsegu in pa pod pogoji, ki jih določa zakon. Tako bi državno financiranje osnovnega šolstva veljalo izrecno za javne šole, medtem ko bi bila ureditev financiranja zasebnih osnovnih šol prepuščena zakonu. To pomeni, da mora država financirati javne osnovne šole, zasebne šole pa lahko financira le, če to želi. Tudi to bi bila rešitev te problematike. Sicer gre pri tem vprašanju za izrazito politično, lahko rečemo tudi za ideološko vprašanje. Odločitev o financiranju namreč ne vpliva samo na financiranje osnovnega šolstva, ampak tudi na sam ustroj slovenske družbe. Spodbujanje zasebnih šol z državnim denarjem je po mnenju Stranke Alenke Bratušek uvod v razslojevanje v naši družbi. Enaka izhodišča za vse, ki so jih doslej zagotavljale javne osnovne šole, bi bila s tem porušena. Slovenska družba je zaenkrat ena najmanj razslojenih. Zakaj ne bi pustili, da tako tudi ostane? Izenačitev financiranja javno priznanih vsebin dolgoročno vodi tudi v osiromašenje mreže javnih osnovnih šol. Ko bodo te osiromašene, pa bodo zasebne osnovne šole, ki bodo še naprej financirane tudi z zasebnimi sredstvi, morda sprejemale druge učence, učence bolj premožnih staršev. Ali si res želimo takšno državo? Takšno socialno državo, v kateri niti otroci v osnovni šoli nimajo enakih izhodiščnih možnosti? Ali si res želimo, da starši otrok, ki mislijo, da so boljši in večvredni, doplačujejo šolo, medtem ko drugi, ki tega denarja nimajo, niso deležni iste kvalitete izobraževanja? Kar si želimo v Stranki Alenke Bratušek, je to, da ohranimo kvalitetno javno šolstvo, ki pa se bo prilagajalo razmeram hitro razvijajoče se družbe, ki bo po finskem modelu spremembe spremljalo, jih zaznalo in osnovno šolstvo spremenilo tako, da bo tudi javna osnovna šola kvalitetna in bo otroke učila razmišljati in samostojno živeti v svetu, ki ga lahko pričakujemo. Koncept slovenskega javnega šolstva torej temelji na prevladujočem razumevanju odnosa med javnimi in zasebnimi šolami v smislu izobrazbe kot javnega dobrega, dostopnega vsem, še posebej mora to veljati za osnovnošolsko izobrazbo. Prav tako pa temelji tudi na razsodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer nedvoumno piše, da države, kar zadeva pravice, zajamčene z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, niso obvezane niti ustanavljati zasebnih šol niti jih financirati. Kljub temu pa v Sloveniji in tudi v drugih državah iz javnih sredstev financiramo javne programe, ki jih izvajajo te zasebne šole, in to kar v 85 % njihove vrednosti, javne šole in zasebne šole s koncesijo pa so financirane celo v 100 %. Še marsikaj sem nameravala povedati, zlasti o načelnosti predlagateljev do spoštovanja ustavnih odločb v preteklosti. Najbolj znane so bile že omenjene, na primer tista o problematiki izbrisanih, ne samo ena, ampak dve. Prvič leta 1999 in drugič leta 2000. Ne samo, da se takrat ni spoštovalo odločitev Ustavnega sodišča, ampak se ni spoštovalo tudi drugih, ki so se izrekli proti takratni zakonodaji. To je bil Odbor Združenih narodov za ekonomske in socialne pravice, odbor Združenih narodov za človekove pravice, odbor Združenih narodov proti rasni diskriminaciji, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti, Komisar za človekove pravice Sveta Evrope ter nazadnje tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Obe vladi, ki ju je vodila SDS v letih 2004–2008 in 2012–2013, kljub vsemu naštetemu teh problematik ustavnih odločb nista reševali. Dokončno je bila ta problematika rešena šele v zadnjem času.  Zaključujem torej z jasnim stališčem, ki ga ponavljam, da Stranka Alenke Bratušek te ustavne odločbe ne bo podprla. Še naprej si bomo – upam, da z ostalimi člani koalicije – prizadevali za takšno socialno državo, kjer bodo imeli naši otroci ne glede na to, pri kom in s kakšnim statusom se rodijo, enake možnosti za izobraževanje, vsaj v osnovni šoli. Osnovna izobrazba, ki jo bomo našim otrokom omogočili, jih bo pripravila za svet, ki se šele razvija in v katerem bo znanje zelo pomembna vrednota. Hvala lepa.
Hvala, predsedujoči. Preiskovalna komisija o slabi banki oziroma Družbi za upravljanje terjatev bank je logična posledica preiskovalne komisije o zlorabah v slovenskem bančnem sistemu. Kot so moji predhodniki že opisali, najprej se je kriminal dogajal v podjetjih, potem se je kriminal dogajal v bankah, zdaj pa zelo upravičeno domnevamo, da se je od leta 2013 oziroma 2014 kriminal dogajal tudi v tako imenovani slabi banki. Naj opomnim, da je bila po prvotnem zakonu slaba banka predvidena za obdobje 5 let, kar pomeni, da bi konec leta 2017 morala prenehati s svojim delovanjem, vlada Alenke Bratušek je obdobje delovanja slabe banke podaljšala za nadaljnjih 5 let, kar pomeni, da se bo doba te institucije iztekla hkrati z iztekom mandata tega sklica parlamenta, v kolikor bo do konca opravljal svoje delo.  Mogoče samo za osvežitev, kaj piše v strategiji DUTB. Na 1. strani, citiram: »Vse aktivnosti DUTB so usmerjene v dodajanje vrednosti za Republiko Slovenijo in njene davkoplačevalce. Tako dodajanje vrednosti ne vključuje le doseganja finančnih ciljev, kot so določila ZUKSB in Smernic za delovanje DUTB, temveč tudi posredne pozitivne vplive krepitve ekonomskega stanja v Sloveniji z uspešnimi prestrukturiranji in izboljšavami v vodenju podjetij ter krepitev baze znanja o upravljanju slabih terjatev.« Skratka, sami pozitivni cilji, nekako se pa to ne usklajuje s tem, da danes v Državnem zboru ustanavljamo preiskovalno komisijo o delovanju v slabi banki. Skratka, vizija je eno, namen je eno, izvedba očitno nekaj drugega. Prej sem slišal, da je slaba banka prevzela vse slabe terjatve, ki so nastale v slovenskem bančnem sistemu, ponavljam, veliko njih zaradi kriminalnih dejanj bančnikov in tistih, ki so bili z njimi povezani. Ne drži. Če bi bilo to res, potem bi bil marsikakšen posel drugače izpeljan, kot je bil tudi na slabi banki. Recimo, konkreten primer, družba KB1909 je izpolnjevala vse pogoje za prenos z Nove Ljubljanske banke na slabo banko, pa ne meni ne članom preiskovalne komisije v bančništvu ne Računskemu sodišču ni znano, zakaj ta prenos ni bil izpeljan. Vam pa povem, to pa verjetno veste, da je visoka uslužbenka družbe KB1909, nekdanja uslužbenka, danes svetovalka direktorja DUTB.  Takih primerov je še mnogo več. Na njih smo naleteli pri našem delu v času opravljanja dela preiskovalne komisije v bančništvu. Mislim, da ste člani Državnega zbora pred kratkim prejeli tudi pismo zaposlenih v DUTB, kjer je bilo povedano, da v bistvu nič ne štima v tej inštituciji. Inštitucija je obglavljena, odnosi so katastrofalni in številne nepravilnosti se dogajajo v tej inštituciji. Mogoče samo dve iz družbe, ki je bila že prej omenjena, DZS, neverjetno, bančnica, ki je v eni od slovenskih bank odobravala kredite družbi DZS, je, potem ko je bila ustanovljena slaba banka, zamenjala smer in se zaposlila ravno v družbi DZS in se na strani DZS pogajala s slabo banko o kreditih, ki jih je ona odobrila. Takšno je stanje v slovenskem sistemu. Ko smo mi v preiskovalni komisiji od DUTB zahtevali dokumente od nekega spornega posla, ne boste verjeli, na naše presenečanje in zgroženost smo dobili originalne dokumente. Če smo mi dobili originalne dokumente, pomeni, da je DUTB ostala brez dokumentov. Si predstavljate? Kako si to lahko sploh dovolijo? Prva stvar, ki smo jo naredili, ja bila, da smo samo kopirali dokumente in originale poslali nazaj na DUTB. Predstavljajte si, če bi zaradi kakšnega izgubljenega ali pa dokumenta, ki ga ne bi bilo v hiši, potem okvirili Državni zbor ali preiskovalno komisijo, da niso mogli kakšnega posla izpeljati do konca.  Pred nami je pomembna naloga. Tudi mene veseli, da so vse poslanske skupine pristopile k tej preiskovalni komisiji. To bo zahtevna naloga. Mislim, da bo zahtevala tudi veliko dodatnega znanja, poleg bančne zakonodaje, forenzike, kriminalistike tudi poznavanje insolvenčne zakonodaje, zato jaz upam, da kakšna poslanska skupina kot strokovnega sodelavca ne bo predlagala Nine Plavšak. Kot veste, je ona sodelovala pri pripravi zakonodaje, potem pa na strani tistih, ki so zlorabljali to zakonodajo, kot svetovalka, da so našli zakonske luknje oziroma luknje, ki so bile tako ali tako že inkorporirane namenoma v zakonodaji, in bogato služila, mi davkoplačevalci pa smo to plačali.  Kot sem rekel, to je logično nadaljevanje dela prejšnje preiskovalne komisije. Verjamem, da bodo priče ne z lahkim srcem prihajale na to preiskovalno komisijo. Verjamem, da bodo člani te preiskovalne komisije dobro sodelovali, s ciljem, da izpolnijo namen in cilj te preiskovalne komisije, ki je določen z mandatom. Iskreno upam, da bo to zadnja preiskovalna komisija s tega področja, da ne bo treba v naslednjem mandatu opraviti še tretje preiskovalne komisije, in sicer o delu organov pregona, ker tam ne bi bilo nič narejenega. Hvala.
Hvala za besedo. Kolegice in kolegi, predsednik Vlade! V zadnjih tednih smo v medijih spremljali številne zgodbe družin in posameznikov, ki so se znašli v težkem finančnem položaju zaradi izjemno velikih zamud pri odločanju ob delitvi socialnih prejemkov na centrih za socialno delo. Ti so zamujali in še vedno zamujajo z nerešenimi vlogami za prejemke, kot so otroški dodatki, subvencije vrtca, malice in kosila ter državne štipendije. V teh primerih gre ravno za tiste socialne prejemke, ki so namenjeni otrokom iz socialno šibkejših družin, in so se zato morali v času zamud pri odločanju izpad sredstev, ki jim po zakonu sicer pripadajo, pokriti iz drugih virov, pri tem pa upati, da bo vloga v celoti odobrena in bodo v predvideni višini, dobila potem ta sredstva tudi povrnjena. Zaradi nekajmesečnih zaostankov je te družine ali posameznike poleg težkega finančnega položaja spremljala tudi negotovost. Zaradi neodobrenih otroških dodatkov si družine niso mogle načrtovati ali si privoščiti nujnih družinskih odhodkov, plačevati so morali polno ceno vrtca, dijaki in predvsem študentje pa so si morali poiskati delo, zaradi česar je pri nekaterih trpel tudi študijski proces. Gre torej za edinstven primer v Republiki Sloveniji, kjer se o socialnih pravicah ni odločalo brez nepotrebnega odlašanja zaradi sistemske neučinkovitosti pri zagotavljanju socialnih storitev centrov za socialno delo, kar je posledica neodgovorne, prehitre, nedomišljene in neučinkovite reorganizacije centrov za socialno delo in odloženega projekta avtomatizacije odločb. Ta dva projekta sta bila zasnovana in sta se začela v prejšnjem mandatu, v času ministrovanja ministrice dr. Anje Kopač Mrak, in potekala vse do oktobra 2018, ko je mandat že nastopila aktualna ministrica. Kljub opozorilom je uvajanje informacijske podpore reorganizaciji potekalo ravno v prvem tednu oktobra in zato informacijski sistemi centrov niso bili dostopni ter upravičenci niso mogli oddajati e-vlog preko portala eUprava. Ravno v tem času pa je na centrih za socialno delo tako kot vsako leto prišlo do povišanega števila vlog zaradi začetka šolskega in študijskega leta. Povišanje vlog je torej okoliščina, ki bi jo bilo mogoče predvideti in začetek reorganizacije prestaviti na nekaj mesecev kasneje, ko delo centrov za socialno delo ni toliko obremenjeno. Posledica tega je tudi predlog spremembe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki smo ga imeli v novembru 2018, s katerim je bil iz zakonodaje umaknjen masovni, avtomatični informativni izračun za letne pravice.  Glede na takšen razplet lahko sklepamo, da so se velike predvolilne obljube o modernizaciji in o avtomatizaciji sistema socialnega varstva sprevrgle v svoje nasprotje.  Zato me zanima:  Kdo je odgovoren in kako bo odgovarjal za nastalo materialno in nematerialno škodo socialno ogroženim družinam in ostalim posameznikom?  Ali menite, da je dr. Anja Kopač Mrak po vsem tem še vedno primerna za funkcijo državne sekretarke v vašem kabinetu?  Koliko je stala reorganizacija centrov za socialno delo in koliko njena promocija v javnosti predvsem pred volitvami?  Ali boste pripravili novo organizacijo, predvsem pa kaj boste storili, da jeseni ne bomo priča ponovitvi tega primera? Hvala lepa.
Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovani državni sekretar, spoštovane kolegice in kolegi poslanci! Kot so govorniki pred menoj že omenili, se s predlogom sprememb in dopolnitev veljavni zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti usklajuje s pravnim redom Evropske unije in pomeni prenos direktive o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namen raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljnega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair. Omenjena direktiva se sicer v večjem delu nanaša na področja, ki jih urejata Zakon o tujcih in Zakon o samozaposlovanju, zaposlovanju in delu tujcev. Predlog zakona vsebuje spremembo opredelitve raziskovalca iz tretjih držav, vnaša osnovno zavezo, ki jo mora vsebovati sporazum o gostovanju v državi, ter črta določila za primer mobilnosti raziskovalca iz tretjih držav v okviru EU, vsebuje posebno ureditev, po kateri ti raziskovalci z raziskovalno organizacijo v Sloveniji sklenejo poseben sporazum za raziskovalno delo za obdobje, daljše od treh mesecev. Ker z implementacijo tega zakona zamujamo več kot pol leta in je Republika Slovenija v tem času že prejela tudi uradni opomin Evropske komisije, je v izogib nadaljnjim postopkom ali celo morebitni kazni zoper Slovenijo treba zakon sprejeti čim prej.  Spoštovane in spoštovani, če s to novelo zakona v slovenski pravni red prenašamo manjši del evropske direktive, pa se Socialni demokrati dobro zavedamo, da je nujno prevetriti zakonodajo o znanstvenem raziskovanju, zato nas veseli informacija, da smo tik pred začetkom medresorskega usklajevanja o predlogu zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti. Še bolj pa nas veseli dejstvo, da predlog rebalansa proračuna za leto 2019 predvideva, da se bo prvič v zgodovini Slovenije za znanost in raziskovanje namenilo več kot 200 milijonov evrov. Socialni demokrati razumemo to kot prvi, a še zdaleč ne zadnji korak k zastavljenemu cilju, da bomo do leta 2022 namenili za znanstvenoraziskovalno dejavnost 1 % BDP. Zato bo treba ta sredstva v naslednjih treh letih še močno okrepiti. Na ta način bomo dali pomemben pospešek slovenskemu gospodarskemu in družbenemu razvoju na sploh.  Socialni demokrati bomo predlog zakona podprli. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik Vlade, imate besedo.
Hvala, gospa poslanka, za vaše stališče.  Gospod Franc Jurša, besedo imate v imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije, izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Gospa Mateja Udovč im besedo v imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra.  Izvolite.
Hvala lepa.  Igor Peček bo predstavil stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.  Izvoli.
Spoštovani! S predlogom današnjih sprememb in dopolnitev zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti se veljavni zakon usklajuje s pravnim redom Evropske unije. Vanj prenašamo direktivo Evropskega parlamenta in Sveta o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk. Danes prenašamo le manjši del omenjene direktive, ki se nanaša na odobritev raziskovalnih organizacij za sklepanje sporazumov o gostovanju z državljani tretjih držav. Preostali del pa bomo prenesli v zakon o tujcih in zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, ki ga bomo obravnavali v bližnji prihodnosti. Bolj kot vsebina današnjih sprememb in dopolnitev raziskovalnega zakona pa je pravzaprav pomembnejše aktualno stanje in položaj slovenske znanstvene in raziskovalne politike. Trenutno stanje ne omogoča znanstveno raziskovalnega razcveta. Capljanje na mestu in zaostajanje za ostalimi primerljivimi državami pa zagotovo ni nekaj, kar si v naši poslanski skupini, pa verjamem, da tudi v drugih, na tem področju želimo v prihodnje. Slovenija se sicer še vedno nahaja v skupini močnih inovatorjev, a zaradi prenizkih vlaganj in rasti sredstev za raziskovalno razvojno dejavnost druge države napredujejo hitreje od nas. Ta trend je potrebno čim hitreje obrniti v drugo smer. Nekateri majhni, a ne nepomembni koraki za izboljšanje položaja znanosti so bili storjeni že v prejšnjem mandatu. V letu 2015 so se sredstva za raziskovalno razvojno dejavnost končno začela dvigovati. Opaznejšemu dvigu finančnih sredstev pa smo bili priča v letih 2017 in 2018. Od leta 2016 naprej so se začeli intenzivno izvajati instrumenti kohezijske politike, ki so pomembno povečali razpoložljiva sredstva za to dejavnost. Seveda ta nikakor ne morejo biti nadomestek za nacionalno financiranje, lahko pa integralna sredstva pomembno dopolnjujejo. Slovenija se je prav tako začela umeščati v ključne mednarodne raziskovalne organizacije. Slovenskim raziskovalcem pa je omogočen dostop do ključne velike raziskovalne infrastrukture. Ne smemo pozabiti tudi na aktivno podporo velikim evropskim projektom v okviru obzorja 2020 in evropskega raziskovalnega centra. Dosežen je bil konsenz med deležniki in v pretežni meri pripravljen nov zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti. A na lovorikah, četudi so te majhne, ne smemo zaspati, zato je nujno, da se aktivno delo na novem zakonu o raziskovalno-razvojni dejavnosti nadaljuje tudi naprej. Pri tem je še posebej pomembno, da se bo zagotovilo predvidljivo in stabilno financiranje raziskovalno-razvojne dejavnosti, ki se bo v prihodnih letih postopno približevalo cilju 1 % financiranja v deležu BDP. Če smo to zmogli na področju visokega šolstva, zmoremo tudi tukaj. Prvi preizkus nas vse skupaj čaka že ob sprejemanju rebalansa proračuna za leto 2019. Obeti so zaenkrat dobri.  V Poslanski skupini Stranke modernega centra pričakujemo, da bomo o novem predlogu zakona o raziskovalni razvojni dejavnosti odločali čim prej. Današnjo novelo pa bomo podprli.
Hvala lepa za vprašanje.  Mislim, da je vprašanje zelo na mestu, glede na to, kaj se je dogajalo, in ste že sami detektirali kar nekaj stvari, ki so se dogajale. Z vami se moram strinjati, da dan reorganizacije ni bil izbran pametno, se pravi 1. oktobra, ko je največ teh vlog. Priliv vlog za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev je takrat res enormen in zato se moram žal z vami strinjati, da datum ni bil pravi. Poleg tega je potem nastala sprememba oziroma nadgradnja informacijskega sistema, ki en teden ni deloval. Zasutost se je nadaljevala, ker se tudi ni pravočasno ukrepalo. Potem me sprašujete, kaj se bo zgodilo v prihodnje, da se to ne bo več dogajalo. Ministrica Ksenija Klampfer je ukrepala takoj. Za izplačilo štipendij in denarne socialne pomoči oktobra oziroma decembra je odredila dodaten rok in tako preprečila, da bi upravičenci ostali brez prejemkov. Zaposleni na centrih za socialno delo so opravljali nadurno delo oziroma ga še, nekateri tudi ob koncih tedna. Iz prejetih poročil vseh šestnajstih centrov izhaja, da je glavnina vlog rešena, zaostanke ima le še ljubljanski center za socialno delo, vendar je ministrica krajevno pristojnost za obravnavo teh vlog prenesla na druge centre po državi, ki zaostankov niso imeli.  Tako je na današnji dan od prej 5 tisoč 300 nerešenih vlog ljubljanskega centra takšnih le še 615 vlog, ob čemer je treba vedeti, da nekatere niso rešene tudi zato, ker centri še čakajo na dopolnitve vlog, na primer na dokazilo o višini dohodka iz tujine. Ta v naših uradnih evidencah ni evidentiran in tudi nimamo dostopa do tega podatka. Del teh zaostankov pa je tudi posledica neodzivnosti strank in ta neodzivnost pogosto vpliva tudi na trajanje postopkov. Se pa strinjam, da to ni glavni problem. Naj pa v izogib vtisu, da na centrih za socialno delo vlada kaos, povem, da centri odločbe večinoma izdajajo v zakonsko določenem roku dveh mesecev od prejetja vloge, zlasti ko gre za denarne socialne pomoči in varstveni dodatek. Poleg tega imajo pri reševanju vlog prednost socialno ogrožene družine. Verjamem, da se v bodoče to ne bo ponavljalo in s 1. 3. bo uveden nov sistem Krpan, ki bo zaposlenim olajšal delo z dokumentacijo. Odobren pa je tudi dodaten kader, tako da verjamem, da v bodoče se to ne bi smelo dogajati. Moram pa tukaj ministrico pohvaliti, da je bila ažurna in da je tudi glede druge problematike ravno taka. Verjamem, da bomo v enem letu dni že videli napredek, ker tudi osebno sprejema ljudi, ki imajo težave in se res osebno angažira.
Predsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav predsedniku Vlade, ministrskemu zboru, kolegicam in kolegom ter seveda vsem navzočim na današnji seji Državnega zbora! Predsedniku Vlade Republike Slovenije Marjanu Šarcu so po 100 dneh dela Vlade poslanci SDS in Slovenske nacionalne stranke podarili prav posebno božično darilo, in sicer tako imenovano ustavno obtožbo. Vsi vemo, da bi vsebino oziroma očitke v ustavni obtožbi morala razrešiti že prejšnja sestave vlade oziroma državnega zbora. Obtožba predsednika Vlade Republike Slovenije je institut, s katerim se ne srečujemo prvič in verjetno tudi ne zadnjič. Takšne vrste obtožb so resne in zahtevajo odziv. Jabolko tokratnega spora je financiranje zasebnega šolstva, do katerega se je Vlada Republike Slovenije z željo po razrešitvi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije jeseni lansko leto tudi opredelila, in sicer z mnenjem, ki pravi, da novela zakona tega vprašanja ne ureja celostno, ne pomeni pa, da se Vlada ne zaveda pomembnosti in nujnosti uresničevanja ustavne odločbe. Po podatkih Ustavnega sodišča v naših predalih leži že 12 neizvršenih odločb, ki pa, glej ga zlomka, še vedno čakajo na uresničitev, ena celo od leta 1998. Bile so v domeni reševanja tako levih kot desnih vlad, ne glede na to številka 12 obstaja. Z njimi se bomo morali še naprej spoprijemati vsi, tako Vlada kot tudi poslanke in poslanci, zato menimo, da je o predlogu obtožbe trenutnega predsednika Vlade Republike Slovenije neutemeljeno govoriti. Če se vrnemo nazaj na financiranje zasebnega šolstva, moramo v naši poslanski skupini najprej zavrniti najmanj klevetanje s strani kolega poslanca gospoda Lisca, ki je izjavil za nacionalno televizijo naslednje, dobesedni navedek: »'Tukaj pa se zaradi ideološke platforme sistematično že štiri leta določenemu delu državljanov kršijo človekove pravice,' je opozoril. Za predlog ustavne obtožbe so se po njegovih besedah odločili zato, da spametujejo levo krilo državnega zbora, naj se neha igrati z ustavnim redom.« Konec navedka. Če je treba spametovati zgolj levo krilo, si bom na tem mestu dovolil pripombo, da je treba za življenje uporabljati pamet, ki se nahaja tako na levi kot na desni možganski polobli. Zagotovo sta obe nujni za doseganje prav teh ideoloških platform, na katere se sklicuje spoštovani poslanec, a o njem bomo lahko razpravljali v nadaljevanju, čeprav bi bilo veliko bolj smiselno, da bi se osredotočili na reševanje problema financiranja zasebnega šolstva, ki nam ga nalaga Ustavno sodišče. Vsi se strinjamo, da je treba to odločbo uresničiti, vendar je treba vzeti v obzir, da moramo pri tem slediti tudi drugim elementom, ki jih zahtevajo zasebne šole in se nanašajo na druga vprašanja, povezana s pridobitvijo javne veljavnosti novo nastajajočih šol, kot so pogoji ustanavljanja, pridobitev javne veljavnosti ter spremljanje kakovosti, vse navedeno še posebej z vidika aktualnih družbenih sprememb. Da bi zadostili odločbi Ustavnega sodišča, smo bili v preteklem in zdajšnjem mandatu priča 5 neuspešnim poskusom noveliranja obstoječe zakonodaje. Vlada Republike Slovenije je v želji po rešitvi te zaveze v delovni program umestila zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer je bil določen tudi datum uveljavitve novele zakona, to je 1. 9. letošnjega leta. Pričajoča ustavna obtožba nam samo jemlje dragoceni čas, ki bi ga morali nameniti reševanju problematike.  Ob koncu tega stališča želimo v poslanski skupini izpostaviti še nekaj dejstev in iztočnic. Ustavno sodišče je o vsebinsko podobnih zadevah odločalo dvakrat. Iz prve odločbe izhaja, da je zakonodajalčeva odločitev, da država financira v celoti le javne šole, v katere lahko vpisujejo svoje otroke vsi starši, v polju njihove presoje in zato v nasprotju z ustavo. Druga, novejša različica pa postavlja v okvir javnih, priznanih in veljavnih osnovnošolskih programov jasno iztočnico med obveznim in razširjenim delom programa in temu so sledila prizadevanja po novi dikciji zapisa 86. člena zakona, pri čemer naj bi se razširil program financiranja po presoji zakonodajalca. Ne nasprotujemo zasebnim šolam, se pa sprašujemo o tem, kakšen je obseg, vsebina in kvaliteta te stopnje izobrazbe, za katero je predpisana ne samo zakonska, ampak tudi ustavna obveza. Zasebne šole učence in dijake lahko izbirajo, javne si tega ne smejo in ne morejo privoščiti.  Poslanska skupina Desus navedenega predloga ne bo podprla, saj zanj po našem mnenju ni nobene podlage. Hvala.
Spoštovani predsedujoči, spoštovane kolegice in kolegi! Namen ustanovitve Družbe za upravljanje terjatev bank je bil danes podan že večkrat. V nadaljevanju bom kar uporabljal ime, ki je bolj splošno znano, se pravi slaba banka. Osnovni namen je torej bil, da se nanjo prenesejo sredstva dolžnikov, ki so bili ob prenosu bodisi prezadolženi bodisi plačilno nesposobni, poleg tega pa so se spopadali tudi s kapitalsko neustreznostjo. Slaba banka naj bi izvajala strategijo prestrukturiranja teh finančnih obveznosti na način, da bi dolžnik dosegel kapitalsko ustreznost in na ta način lahko izpolnjeval svoje finančne obveznosti. Poleg tega naj bi dolžnik po ureditvi prestrukturiranja denarnih tokov ponovno pridobil likvidnost na trgu, financiral obratna sredstva in izvedbo tistih nujnih naložb s ciljem nadaljevanja poslovanja oziroma da bi s svojim poslovanjem lahko ponovno začel. Osnovna naloga slabe banke je torej pomagati pri prestrukturiranju bank sistemskega pomena, ki so se znašle v likvidnostnih težavah, ter poskrbeti, da se s premoženjem upravlja na način, da se v maksimalni možni meri povrne sredstva davkoplačevalcev, ki so bila vložena v bančno sanacijo. S tega vidika je namen ustanovitve in pa naloga, ki naj bi jo izvajala slaba banka, z vidika nadaljevanja poslovanja družb, smiseln in upravičen. Omenjena je bila tudi strategija izvajanja poslovnih potez, ki je prav tako smela.  Izkazuje pa se, da v delovanju slabe banke obstajajo resne pomanjkljivosti, ki preprečujejo njeno učinkovito poslovanje. Namen ustanovitve parlamentarne preiskave razumemo kot oceno in ugotovitev dejanskega stanja glede domnevno negospodarskih in tudi protipravnih odločitev družbe v zvezi s prenosom, upravljanjem in prodajo terjatev ter premoženja. Na to je v svojih revizijskih poročilih opozorilo tudi Računsko sodišče Republike Slovenije. Izpostavili so spornost glede uvrstitve komitentov na seznam za prenos terjatev na slabo banko, na način njihovega izbora in tudi na vzpostavitev revizijske sledi, ki bi zagotavljala transparentnost postopkov. Po mnenju Računskega sodišča slaba banka ni zagotovila, da kupec terjatev ne bi mogel prodati naprej tretjim osebam niti da jih dolžniki ne bi mogli odkupili nazaj. To pomeni, da je obstajalo oziroma da obstaja tveganje, da so se terjatve preprodajale prvotnim dolžnikom, kar je bilo tudi navedeno. Poročilo navaja tudi nepregledno poslovanje v procesu naročanja zunanjih svetovalnih družb ter izogibanja konkurence med ponudniki, ki jih slaba banka ni enakovredno obravnavala.  Poleg tega se zastavlja tudi pomembno vprašanje, kdo, katere osebe in kateri organi so odločali, katere terjatve in po kakšni vrednosti so se prenašale na slabo banko. Glede nepravilnosti pri prodaji zemljišč so bile ugotovljene neskladnosti internih aktov slabe banke z veljavno zakonodajo in tudi delovanje notranjih mehanizmov, kontrol, zaradi česar je bilo premoženje oškodovano. Revizorji so pri prodaji zemljišč našli primere malomarnosti in opustitve dolžnih ravnanj. Tudi po mnenju Vlade lahko sklepamo, da v določenih primerih niso bili spoštovani ne interni akti slabe banke ne veljavna zakonodaja. To lahko povežemo z dejstvom in namenom, da bi se vrednost slabe banke oškodovala. Vlada meni, da je upravni odbor slabe banke Ministrstvu za finance prikrival ugotovljene nepravilnosti in ni zagotovil pravočasnega, celovitega poročanja. Lahko sklepamo tudi, da upravni odbor glede ugotovljenih nepravilnosti ni pravočasno ukrepal.  V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca se nam zdi pomembno, da se ugotovijo morebitne nepravilnosti v postopku prenosa terjatev in drugega premoženja na slabo banko, ne bi pa želeli, da se karkoli napoveduje vnaprej in da se delajo prehitri zaključki brez prave ocene. Preiskovalna komisija bo ugotavljala, kako je slaba banka preverjala kupce terjatev, da ti terjatev ne bi prodajali prvotnim dolžnikom, kdo so bili ključni odločevalci pri prenosu terjatev, kakšni so bili kriteriji in merila za določitev terjatev, kakšna je bila skrbnost pri upravljanju in revidiranju terjatev ter tudi morebitna odgovornost Banke Slovenije kot regulatorja bančnega sistema. Ker pri dosedanjem delovanju in ob poimenovanju slabe banke lahko sklepamo, da je prihajalo do določenih anomalij, ker je bila sanacija bančnega sistema financirana iz davkoplačevalskih sredstev in ker je gospodarno poslovanje slabe banke v javnem interesu, bomo v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca odreditev parlamentarne preiskave seveda podprli. Hvala.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Zmago Jelinčič Plemeniti v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke. Izvolite.
Hvala, gospod predsednik Vlade. Gospod poslanec, izvolite.
Hvala lepa.  Matjaž Han bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov.  Izvoli.
Hvala, gospa poslanka.  Gospod Boštjan Koražija ima besedo v imenu Poslanske skupine Levica.  Izvolite.
Spoštovani, hvala za besedo. Vsem poslankam in poslancem lep pozdrav!  Predlog, ki ga obravnavamo danes, v zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti prenaša nekatera določila evropske direktive v zvezi z državljani tretjih držav, ki v Sloveniji opravljajo raziskovalno delo. Večji del omenjene direktive se sicer nanaša na druge zakone. Pomembnejši del predmetne direktive, ki se nanaša na opravljanje pripravništva, prostovoljnega dela, programe izmenjav učencev ter delo tujih varušk v Sloveniji, bo v pravni red prenesen skozi spremembe zakona o tujcih in zakona, ki ureja delo tujcev. V Levici bomo še posebej pozorni na urejanje položaja tujih varušk in na to, da se tem osebam zagotovi ustrezno delovnopravno varstvo in preprečijo zlorabe ter izkoriščanje tujih delavcev oziroma predvsem delavk iz socialno šibkejših okolij in regij.  Pri zakonu, ki ga obravnavamo danes, velja izpostaviti predvsem pomisleke Zakonodajno-pravne službe v zvezi z oprostitvijo predložitve nekaterih dokazil pri pridobivanju dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav, ki jih gostijo raziskovalne organizacije. Direktiva predvideva, da država članica raziskovalce oprosti predložitve nekaterih dokazil v postopku pridobivanja dovoljenja za prebivanje. Govorim, na primer o dokazilu o zadostnih sredstvih za kritje stroškov preživljanja, kar se je v preteklosti že izkazalo za problematično, saj nekateri raziskovalci iz tretjih držav teh dokazil ne morejo pridobiti oziroma se soočajo z velikimi birokratskimi ovirami, čeprav ta sredstva imajo ali pa jih bodo šele pridobili. Ker zadeve ne ureja zakon, ki ga obravnavamo danes, pričakujemo, da bo oprostitev, kot jo predvideva direktiva, urejena v naslednji noveli Zakona o tujcih. Poleg tega se ne strinjamo z uvajanjem nove obveznosti za raziskovalce, ki imajo v drugi državi članici Evropske unije že sklenjen sporazum o gostovanju in želijo v Sloveniji opravljati raziskovalno delo za obdobje, krajše od treh mesecev. Tudi ti raziskovalci bodo morali po tem predlogu s slovensko raziskovalno organizacijo skleniti sporazum. Zdaj namreč velja, da za kratkoročno mobilnost teh raziskovalcev dodatna administracija ni potrebna. Vlada razloga za takšno odločitev ni podala niti v odgovoru na mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je navedla, da nova obveznost krši pravico raziskovalcev do kratkoročne mobilnosti. Glede na to da imamo v Sloveniji velik problem z enosmerno mobilnostjo mladih raziskovalcev, torej z odtekanjem raziskovalcev v tujino, ob nizki stopnji prihodov tujih raziskovalcev k nam je tak ukrep nepotreben in celo škodljiv. V Levici se ne moremo izogniti občutku, da gre v tem primeru za poskus izboljšanja statistike na področju mobilnosti raziskovalcev, ne pa za ukrep, ki bi k temu dejansko pripomogel.  Zaradi naštetega v Levici predloga ne bomo podprli, bomo vzdržani. Hvala.
Lep dober dan vsem skupaj! Slovenske nacionalne stranke v času, ko vlada gospoda Cerarja ni spoštovala ustavne odločbe, ni bilo, zato tudi kaj dosti o temi sami ne moremo govoriti. Lahko pa povem, da se je Slovenska nacionalna stranka priključila in dala te podpise k tej obtožbi zaradi načelnih razlogov. Dejstvo je, da je odločbe Ustavnega sodišča treba spoštovati. Dejstvo je, da je vlada gospoda Šarca obljubila, da bo spoštovala te odločbe. Ravno tako so obljubili pravzaprav čisto vsi predsedniki in vodje strank, ki so v predvolilnem času obljubljali, da se bodo držali odločitev Ustavnega sodišča in da jih bodo spoštovali. Dejstvo je, da je besedo treba držati in obljube izvrševati. Odločbe Ustavnega sodišča so zavezujoče za sodno oblast v prvi vrsti in za izvršilno oblast, za zakonodajno pravzaprav zgolj posredno, kajti zakonodajna oblast ima tudi to možnost, da spreminja celo ustavo z ustrezno večino, in tako določene norme, ki so morda prej veljale za neustavne, lahko postanejo ustavne. Ne bom se spuščal v to, kaj vse je protiustavnega v sami ustavi, ampak dejstvo je, da ustava natančno in docela ureja pristojnosti Ustavnega sodišča. Predvsem 160. in 161. člen Ustave Republike Slovenije opredeljujeta naloge in pooblastila Ustavnega sodišča. Nobenega dvoma ni, da ima Ustavno sodišče dolžnost odločati o skladnosti zakonov in drugih predpisov, podzakonskih aktov, predpisov lokalnih skupnosti, splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil z ustavo.  O tem točno govori 160. člen Ustave Republike Slovenije pod naslovom Ustavno sodišče: Ustavno sodišče odloča o različnih ustavnih pritožbah in sporih, izreka se na predlog predsednika države, vlade ali določenega števila poslancev v postopku ratifikacije o skladnosti z ustavo. Orodje Ustavnega sodišča je z ustavo omejeno na ugotovitev o skladnosti z ustavo ter na pravico, da zakon v celoti ali delno razveljavi. Namreč, 161. člen piše takole: »Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi. Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi ustavno sodišče. Ta rok ne sme biti daljši od enega leta. Druge protiustavne ali nezakonite predpise ali splošne akte ustavno sodišče odpravi ali razveljavi. Ustavno sodišče lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, do končne odločitve v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost ali zakonitost presoja.« Zanimivo je tukaj, da Ustavno sodišče ni storilo ne enega ne drugega, samo določilo je enoletni rok, po katerem naj bi se zadeva spremenila, vendar Ustavno sodišče ni reagiralo na ta način, da bi enostavno zakon ali zadržalo ali pa razveljavilo, odpravilo. In naprej piše: »Če ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi ugotovi tudi protiustavnost predpisa ali splošnega akta, ga lahko, v skladu z določbami prvega odstavka, odpravi ali razveljavi.« Tega Ustavno sodišče ni naredilo, vendar te, bi rekel nesorazmernosti znotraj teh določil, pravzaprav niso edine, ki jih imamo. Tudi, konec koncev, že ko prisegajo ministri, in tudi predsednik Vlade je prisegel, pravijo: »Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.« Prisegli so, da bodo spoštovali ustavni red, ki pa je samo okvir, znotraj tega okvira pa so zakoni, in nihče ni prisegel, da bo spoštoval zakone, da bo spoštoval tisto, kar je določil Državni zbor, zato je tudi tukaj marsikaj treba popraviti. Tudi Zakon o ustavnem sodišču je treba popraviti. Treba je določiti, kaj se sme, do kod se sme in kaj se mora narediti. To se ni naredilo in tega se ne dela. Cela vrsta ustavnih pritožb, bi rekel, je bila podana, pa se to kar nekako poriva iz kota v kot in se ne izvršuje. Človek se vpraša, ali smo v urejeni državi ali smo v državi stihije in nespoštovanja zakonov. Kaže vedno bolj na to. Mislim, da bi bilo treba marsikaj narediti. In še enkrat povem, mi bomo to ustavno pritožbo podprli, navkljub temu da ne bo uspela. Vendar v Slovenski nacionalni stranki smo šli iz načelnih razlogov v to obtožbo in dali podpis, tudi zato da lahko tukaj pred kompletnim gremijem povem, da Ustavno sodišče ni izvršilo vsega tistega, kar mu določa 161. člen slovenske Ustave, in da je treba marsikaj narediti drugače. Predvsem pa, skrajni čas je tudi za to, da se preneha s selektivno obravnavo odločb ustavnega sodišča. Hvala.
Podpredsednik, hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Zdaj smo pa enkrat, hvala bogu, politika, ki je tako osovražena v tej državi, politiki, ki smo tako osovraženi v tej državi, vsaj enkrat na eni strani, kjer upam, da bomo mi s prstom pokazali na tisto drugo stran, ki se ji reče, po mojem, finančna industrija. In v finančni industriji, dragi moji, ni nobenega naključja. Vsi, ki ste pred mano govorili – jaz se pod vse te besede podpišem. Me pa nekatere stvari zmrazijo. To, kar je Jernej odlično nastavil, Anže zaokrožil s tem, da so kriminal delali najprej v podjetjih, potem na bankah, zdaj delajo v DUTB, to vse drži, ampak veste, v javnosti smo še zmerom politiki tisti krivi za čisto vse, kar se v tej državi slabega naredi. Vendar mi nekatere zakone, nekatere zadeve sprejmemo v dobri veri. Res pa je, da politik odide, zato ker mu šofer pelje osemkrat neki instrument na neko mesto, to stane verjetno 48 evrov, zato ker se pa milijarde ukradejo pa, bom zdaj rekel tako kot včasih, nikome ništa. Upam, da bomo vsi skupaj ugotovili, kaj je tukaj narobe.  V vseh letih ustanavljanja in delovanja slabe banke se je nakopičilo veliko vprašanj, vsa ta vprašanja pa so žal brez odgovorov. Razlogi za njeno ustanovitev in spopadanje z njihovimi posledicami, verjemite mi, so pustili odločilen vpliv na zadnje desetletje in na življenje vseh nas, vseh državljanov v tej naši državi. Slabe terjatve so nastale tako, da so banke dale posojila, v zameno pa so vzele zavarovanja, zavarovanja v obliki nepremičnin, zavarovanja v obliki deležev v podjetjih. Med temi, ki so najemali te kredite, so bili tudi pošteni podjetniki z neko vizijo, me je pa strah, da je bilo več tistih tako imenovanih lumpov. Ko je nastopila kriza, pa so banke množično zahtevale hitrejša odplačila in višja zavarovanja, tudi naše banke, slovenske banke. S takim načinom razmišljanja so banke, tudi tuje banke, ki so denar vlekle v svoje matične države, tudi tiste dolžnike, ki so pošteni dolžniki, ki so se pošteno, z dobrimi nameni zadolžili, potisnile čez rob. Tako je nastala bančna luknja, ki je bila izkopana, za bančno luknjo pa je nastal oziroma je začel delovati tako imenovani kreditni krč in je bila zadeva končana. Pri vsem tem so banke pokazale enako malo razumevanja za težave podjetij in ljudi, ki so prišli v te težave. Kot sem rekel, eno so bili tajkunski krediti, eno so bili tisti pravi podjetniški krediti, ampak vse je šlo v isto malho. Država je zato morala dokapitalizirati nasedle banke, terjatve, ki so bile ocenjene kot slabe, v skupni vrednosti 5 milijard oziroma 4,9 milijarde evrov, je prenesla na tako imenovano slabo banko, ki jo je država ustanovila z javnim denarjem, in izdajo še dodatnih obveznic, da bi omogočila začetek poslovanja s terjatvami, katerih vrednost je bila zdaj ocenjena le na milijardo in pol, torej na okvirno tretjino prvotne vrednosti. To je bila osnova in tukaj sem se tudi jaz strinjal. Kako pa so bile te vrednosti določene, pa ostaja menda, upam med nami, eno največje in neodgovorjeno vprašanje. V nadaljevanju pa nas je verjetno vse osupnil odnos te ustanove, tako imenovane slabe banke, do svojega lastnika – do države, do politike, če želite. Odnos do reševanja težav in odnos do ljudi, vseh tistih, ki jim je bila tako imenovana slaba banka na nek način neka mačeha. Zato je poimenovanje slaba banka v tem primeru, ime, povsem na mestu. V vseh teh in mnogo drugih primerih ni bila slaba banka nič boljša od bank, ki so kopale luknjo, potem pa sprožile še ta kreditni krč. Posamezni zaposleni, posamezni izvršni direktorji, posamezni neizvršni direktorji, to korporativno znanje, ki so ga imeli – ljudje so se za moje pojme vedli zelo ošabno in imeli veliko mero arogance do vseh težav, ki so jih ljudje imeli, in s tem se je na nek način krepila jeza med politiko in med navadnimi ljudmi do tega odnosa v slabi banki. Ta aroganca, dragi moji, poleg vseh nepravilnosti, ki jih je slaba banka naredila, terja na nek način odgovore. Naj spomnimo samo na to zgodbo gradbenih podizvajalcev, ki so prišli v slabo banko, glede izbrisnic. Oni so pošteno oddelali svoj del, dvakrat plačali tisto delo, na koncu niso dobili izbrisnic in iščejo se papirji, vsake toliko časa ti papirji pridejo na plan in še danes ti podizvajalci niso dobili zasluženo poplačanih svojih del. Spomnimo se trmarjenja, za moje pojme, in zavračanja ponudb delavcev, da bi se takrat odkupilo podjetje, na primer Adrio Tehnika – ne, je moral priti tujec. Naši ljudje, ki imajo znanje, niso bili dovolj dobri, da bi lahko odkupili Adrio Tehnika. Spomnimo se težav nekaterih občin, kjer so v občinah ostali prazni objekti, pa so želele občine stopiti v kontakt z DUTB pri nekaterih projektih pa so bile, upam reči, nesramno zavrnjene. Zakaj? Ali štejejo samo najvišje ponudbe? Šteje samo denar? Tukaj je zopet veliko vprašanje. Zato je toliko težje razumeti druge primere, ko je ta ista slaba banka stopala v zelo prijateljske stike s kupci. S tistimi kupci, ki so imeli eni veliko denarja, bolj nenavadno je pa s tistimi, ki sploh niso imeli denarja, pa so imeli povezave predvsem s tistimi ljudmi, ki so ustvarjali slabe terjatve, in posel se je zelo hitro naredil. Zato se je težko znebiti vtisa, da slaba banka – seveda smo danes bolj pametni – ni produkt te finančne industrije z namenom poceni kupiti, kupci pa so predvsem izbrani in vnaprej določeni. Ta aroganca nekaterih posameznih gospodov, ki so na pomembnih položajih, je, da se znajo korporativno obnašati, da znajo upravljati premoženje in da niso dolžni nobenemu polagati računov. Tudi ne nekim poslancem, nekim politikom, ki so tako ali tako nebodigatreba. Vprašanje, na katero moramo odgovoriti oziroma mora odgovoriti ta komisija, je za moje pojme strnjeno zelo dobro v 11 točkah na 2 straneh. Pri nekaterih zadevah ne bo treba ugotavljati, ali so bile storjene nepravilnosti, ker so bile storjene nepravilnosti, saj jih je Računsko sodišče tako ali tako ugotovilo, ampak seveda to ni dovolj, nekateri so še lahko na svojih mestih. Tako da verjamem, da bo ta komisija uspešno opravljala delo, kot so do zdaj tudi nekatere druge, in da bomo dobili nek epilog in da ne bomo samo politiki tiste črne račke v naši državi. Tri revizije Računskega sodišča so označile poslovanje slabe banke od leta 2013 do leta 2015 za neučinkovito, negospodarsko in so izrekle negativno mnenje. Zadnje je bilo izdano 5. julija lani, mesec dni po zadnjih volitvah v Državni zbor. Seveda gre za prva poslovanja DUTB, ko se je v bistvu DUTB začel, po prenosu večine terjatev v njegovo last in v glavnem za obdobje, dragi moji, ko so to banko vodili tako imenovani tuji menedžerji, ki so seveda bistveno boljši kot naši, ker je to nek vsesplošen vtis, ampak jaz pravim, ni važno ali je John ali je Johan ali je Janez, tisti, ki misli varati, ki misli, bom rekel, se okoristiti, ni nič boljši. Upam, da se bodo ugotovile vse nepravilnosti, ki so jih tudi ti ljudje storili. Nakopičilo se je toliko neodgovorjenih vprašanj, da bo imela komisija, se z Anžetom strinjam, zelo težko delo, poznamo pa dovolj dejstev, da je mogoče preiskavo omejiti v okvir tudi pristojnosti parlamenta. Morda bo olajševalna okoliščina za delo komisije prav najbolj kritiziran vidik delovanja DUTB. Z njegovo zasnovo in operativnim delovanjem se je neposredno ukvarjala le peščica nosilcev javnih funkcij oziroma politikov, vsi ostali pa smo večinoma bolj ali manj glasno zahtevali pojasnila, ki pa jih, tukaj se strinjam z večino od vas, včasih sploh nismo dobili. Zato nas v stranki Socialnih demokratov veseli, da imamo končno politično večino za preiskavo in osvetlitev celotnega problematičnega obdobja. Vsako zaupanje je treba vračati, zato upam, da bodo pri delu komisije tvorno sodelovale vse poslanske skupine, tako kot smo v preteklem mandatu vsi aktivno sodelovali v preiskovalni komisiji v bančni sanaciji. Verjamem, da vsi skupaj nismo povsem zapravili priložnosti za slabo banko do konca predvidenega delovanja, da ta slaba banka uspešno zaključi svoje delo v skupno korist, a le, če se bomo iz tega vsi skupaj nekaj naučili in da ne bomo iskali grešnih kozlov samo v politiki, ampak tudi kje drugje. Socialni demokrati bomo seveda tvorno sodelovali v delu preiskovalne komisije. Hvala lepa.
Ja, premier, strinjava se, zagotovo niste vi edini, ki ste za to odgovorni. To je pač delo prejšnje ministrice. Deloma tudi zaradi tega, ker je takrat Stranka modernega centra ministrici postavila ultimat, da bo glasovala proti njeni interpelaciji, če v nekaj mesecih pripravi načrt reorganizacije centrov za socialno delo. Takrat smo opozarjali, da takšni rokohitrski ukrepi ne bodo prinesli želenega. Potem je se šlo v reorganizacijo – z 62 centrov na 16, ki so potem te vloge reševali in zgodilo se je točno to.  Kar bi lahko vi ukrenili, je to, da junija, ko je, mislim, da sindikat teh delavcev opozarjal, da so preobremenjeni, da bi prestavili spreminjanje tega informacijskega sistema in do tega kolapsa ne bi prišlo. Za nekaj mesecev bi se zamaknilo, ne pa da se je šlo ravno takrat septembra in oktobra, ko je naval zaradi začetka šolskega leta največji.  Tudi aktualna ministrica je večkrat javno izrekla kritiko na račun prejšnje ministrice dr. Anje Kopač Mrak, kajti takrat smo že opozarjali, da reorganizacija centrov za socialno delo ne pomeni nič drugega kot več zaposlenih za tiste, ki so člani stranke Socialnih demokratov. Zaradi tega, gospod premier, me zanima:  Ali menite, da je na podlagi vsega, kar se je zgodilo, na podlagi tega, da je mamica s tremi otroki, ki je vlogo oddala začetek septembra, po navadi dobila odgovor v dveh tednih, tokrat pa 18. januarja, pa je še na deset tisoče takih primerov, ali je Anja Kopač Mrak še vedno primerna za to, da je državna sekretarka v vašem kabinetu?  Kako je s to digitalizacijo in informacijskimi sistemi?  Ne nazadnje imate tudi v koalicijski pogodbi, da boste te rutinske birokratske zadeve skušali čim bolj digitalizirati, če temu tako rečeva.  Koliko je vse to stalo?  Nekaj sto tisoč evrov sta dali dve ministrstvi, ki sta jih vodila ministra iz stranke Socialnih demokratov, pol leta pred volitvami dvema piar agencijama.
Hvala, gospod poslanec. Besedo ima mag. Branko Grims v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Izvolite.
Hvala lepa.  Monika Gregorčič bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra. Izvoli.
Hvala, gospod poslanec! Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Gospa Ljudmila Novak ima besedo v imenu Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.  Izvolite.
Ni moje, da tukaj ocenjujem, kdo je za kaj odgovoren v prejšnji vladi in kdo ni odgovoren. Jaz sem povedal, kaj se dela zdaj. Povedal sem, da ministrstvo dela, da odpravlja zaostanke in da bo tudi nov sistem in zadeve, tako mi zagotavljajo, ko bodo začele delovati, se bodo bistveno izboljšale. Sem pa povedal, da reorganizacija ni bila postavljena v pravi termin – tukaj se strinjava – vendar se je treba vprašati, zakaj je do tega prišlo na tak ali drugačen način. Ampak ni moje, da danes sodim, kdo je za kaj primeren. Jaz tukaj od 13. septembra vodim operativno vlado in če bi vse reševal, kaj je bilo prej, bom tu pa tam še kaj moral povedati, kaj se je prej zgodilo, pa česa ni bilo, ampak ne bom pa danes ocenjeval, kaj je kdo naredil in česa ni naredil, ker moram reševati današnje probleme, ki so na mizi. Hvala.
Spoštovani, vsem prav lep pozdrav v imenu Slovenske demokratske stranke! Kadar odloča Ustavno sodišče, sledi seveda besedi ustave. Vendar samo bistvo ustavnega odločanja pa je tehtanje vrednot, tistih temeljnih vrednot, ki predstavljajo jedro te družbe in njenega pravnega sistema, ki so temelj države torej. Ko je Ustavno sodišče presojalo o obveznem šolstvu in njegovem financiranju, je v resnici v nasprotju s tem, kar ste trdili danes, in to vsi dobro veste, sledilo najbolj plemenitemu možnemu cilju. Hotelo je zagotoviti možnost, da bi tudi otroci iz najbolj revnih družin imeli dostop do najbolj kvalitetnega šolstva, se pravi zasebnega šolstva. Zato se je opredelilo za to, da bi imelo to šolstvo možnost 100-odstotnega financiranja, in temu se izogibate že več let. Temu se je v tem mandatu izognila na najbolj sramoten način tudi ta vlada in njena koalicija, vi, ki tu sedite. Torej, za revne otroke iz revnih družin v resnici gre! Tiste, ki jih imate polna usta, kadarkoli greste na volitve. Ko pa jim je treba omogočiti dostop do kvalitetnega šolstva, pa naredite vse, da se to ja ne bi uresničilo. Sramota vseh sramot! To so levičarji! Kaj je rekel Havel? »Laž je nesmrtna duša levičarjev!« Dobrodošli v parlamentu! Kar ven pojdite, ja! Saj veste, resnica je za levičarje sovražni govor, in toliko resnice pač ne prenesete, saj to razumem. Zdaj pa poglejmo, kaj je bistvo te zgodbe danes. To pomeni, da tisti, ki svoje otroke šolajo na zasebnih šolah, onemogočajo revnim nadarjenim otrokom dostop do najbolj kvalitetnega šolstva. Če kdo ne verjame, poglejte nekaj primerov. Igor Lukšič je bil predsednik SD in minister za šolstvo, ki je imel polna usta javnega šolstva: »Samo javno šolstvo je edino zveličavno, moramo ga braniti z vsemi sredstvi.« In svoje otroke je šolal na zasebnih šolah, gospe in gospodje. Milan Kučan, vaš starosta in siva eminenca, vedno poudarja: »Samo javno šolstvo, javno šolstvo moramo ohraniti za vsako ceno!« In seveda je svojo hčer poslal na zasebno univerzo, celo v ZDA. To je pa razlika med besedami in dejanji, gospe in gospodje. Zakaj? Zaradi tega ker vsi levičarji sami najbolje vedo, da je zasebno šolstvo tisto, ki daje najbolj kvalitetno izobrazbo. In s tem, ko to ovirate – kaj v resnici delate? Svojim otrokom dajete prednost na račun vseh ostalih. To je sramota vseh sramot, gospe in gospodje. Zdaj se pa spet smejte naprej, če si še upate. Sram vas je lahko in bi vas moralo biti, za to, kar počnete že leta, in za to, kar počnete tudi v tem mandatu, na čelu s predsednikom Vlade.  Predsednik Vlade je prejle govoril o dveh odločbah Ustavnega sodišča in trdil, da sta v nasprotju, da gre za isto zadevo in da sta v očitnem nasprotju. Gospe in gospodje, ne gre za isto zadevo. Prva se nanaša na kompletno šolstvo v celoti, se pravi od najnižjega do najvišjega nivoja. Ta druga odločba, ki je predmet obravnave danes, se nanaša izključno na osnovno šolstvo, ki je obvezno. To se pravi, ne gre niti približno za isto zadevo, in to je treba vedeti. Pa tudi če bi bili ti dve odločbi kjerkoli v nasprotju – kaj uči pravo? V ustavnem pravu je stvar popolnoma jasna: dva enakovredna akta si pač sledita in velja tisti, ki je mlajši, kasnejši. Tudi če bi bilo kakšno nasprotje, pa trdim, da ga ni, samo pravilno je treba stvari brati. Kajti ustavni red je treba razumeti kot celoto, ustavo je treba brati kot celoto. In seveda tudi odločbe Ustavnega sodišča je treba razumeti in brati na pravi način, z nekim temeljnim znanjem. Ampak, seveda, take neumnosti, kot smo jih prej slišali od predsednika Vlade, se zgodijo – ali pa namerno zavajanje, kakor hočete – če v vladi sedi profesor ustavnega prava, ustavno pravo pa v parlamentu razlaga tip, ki je imel šest popravnih izpitov na lesarski srednji šoli. Potem se pa čudimo, če smo tam, kjer smo. To pa je problem. Pa zanimivo, da medijski izklop pri tem tako deluje, da profesorju ustavnega prava, ki sedi v vladi, kažejo ankete nula, temu drugemu pa, ne vem kaj že, do neba, pa že kmalu bo tam kot Milošević, na 110 %. To je res zanimivo. Tudi tisti, ki v vladi sedite, bi se morali precej zamisliti nad tem dejstvom, kam pravzaprav gre ta država.  Ko smo predlagali zakon, ki seveda ni edina možna rešitev, kot ste sami pravilno ugotovili, smo ga predlagali z najboljšimi nameni in smo verjeli, da boste spoštovali ustavni red in svoje lastne obljube, ki ste jih dali, da boste to uredili. Pa tega niste storili. Še več, zakon ste mrtvohladno zavrnili, svojega pa sploh predlagali nikoli niste. Danes pa pravite, ja, tisto ni bilo tako, kot smo si mi želeli. Pa koga imate za norca?! Zakon bi lahko amandmirali, če se vam kaj ni zdelo ustrezno, in bi bil zdajle že zdavnaj lahko sprejet. Vi pa ste to zavestno zavrnili. Gospe in gospodje, zavestno ste kršili ustavni red Republike Slovenije, na čelu s predsednikom Vlade. Zato je ta ustavna obtožba upravičena. In zato bomo v SDS glasovali zanjo.  Zakaj se pravzaprav tako vpije o javnem zdravstvu, javnem šolstvu in se to zveličuje, kot da je to edino dobra stvar? V praksi v resnici vsa zgodovina človeštva dokazuje samo to, da na dolgi rok na kateremkoli področju družbenega življenja, če hočete je to zdravstvo, šolstvo ali kjerkoli drugje, samo konkurenca garantira razvoj in kvaliteto. Ko pa gre v Sloveniji za zasebno šolstvo, gre za nekaj procentov. To je tako majhno, da je prav smešno, ampak se s tem ukvarjajo vsi, kot da gre za ne vem kakšen grozen denar in vse skupaj. 123 milijonov za ilegalne migrante v enem letu – ni problem. Nekaj stotisočakov, kolikor bi stalo vse to, o čemer danes govorimo, to je pa strašen problem. Ker je v ozadju vaša ideologija, ker je v ozadju v resnici, za tiste, ki razumejo, za kaj gre, temeljna želja levičarjev, ki govorijo eno in delajo točno nasprotno, da za svoje otroke zagotovijo najboljše možno šolanje, torej zasebno šolstvo, vse ostale pa posiljujejo z javnim šolstvom, ki lahko na nekaterih meritvah tudi dobro skozi pride, dejansko pa je okuženo z ideologijo, z ideologijo spola, s kulturnim marksizmom, z ideologijo LBTQP, po šolah hodijo kar nekateri in to predavajo v okviru šolskih ur. Ne vem, ali to plačuje ministrstvo ali kako se sploh lahko to zgodi. Ko sem izvedel, da je bilo to pri mojih otrocih, sem dal ovadbo, pa kolikor vem, se s to ovadbo ni nič zgodilo. Kajti trdim, da je to direktna kršitev ustavne norme, po kateri imam kot starš, kot oče pravico odločati o vrednotah, v okviru katerih bom šolal svojega otroka. In tudi to je danes v igri. Gre za vprašanje, ali spoštujemo ustavo kot celoto ali ne.  Kaj potem dobimo kot produkt javnega šolstva? To si lahko včasih ogledamo tudi v razpravah v tem državnem zboru, ko ti nekdo, ki celo življenje parazitira samo na davkih in prispevkih, ki jih plačujejo podjetniki in vse državljanke in državljani, reče, da bo podjetnike z bajoneti steral v morje. Ja, ja, tudi taki so v tem državnem zboru, saj to veste. In potem podjetniki začnejo pakirati kufre in odidejo v tujino in je zaradi tega deset- in stomilijonska škoda v evrih. Nepopravljiva razvojna škoda, ki jo tudi vi povzročate, s tem ko ste zavrnili, da bi se uredilo to možnost šolanja. Ko torej nekateri najbolj nadarjeni otroci iz revnejših družin nimajo dostopa do najbolj kvalitetnega šolanja in s tem direktno rušite tudi razvoj države Slovenije. Ne dovolite, da bi Slovenija razvila vse svoje razvojne potenciale. Zato, gospe in gospodje, ne samo, da vas je lahko sram, ampak bi vas moralo biti sram, in to fejst sram. In zato je ta ustavna obtožba še kako upravičena. Kajti za otroke gre. Gre za razvoj in gre seveda za ustavni red, za spoštovanje ustavnega reda, ker nobeden nima pravice reči, da nekega predloga, ki zgolj uresničuje enostavno odločbo, ne bo pogledal, zaradi tega ker bo nekoč on predlagal nekaj drugega. Naj predlaga takrat! Kot rečeno, če se danes sprenevedate, da zakon ni bil v redu – ja, zakaj ga pa niste amandmirali? Vlada ga je zavrnila, kratko in malo, in je s tem prevzela odgovornost. Vi ste pa potem slepo izvršili tisto, kar vam je predsednik Vlade rekel. In to je vsa zgodba, gospe in gospodje.  In ko govorimo o ideologizaciji šolstva – kaj se potem zgodi? Jaz bi si želel šolo, iz katere pridejo otroci, ki bodo kompetentni, ki bodo sposobni tekme v modernem svetu, takem, kot je, da se bo Slovenija razvijala, da bo vsak od otrok dosegel svoj maksimum, kajti vsak od otrok je dragocen, vsak ima neko prednost pred drugimi, in to je treba poiskati in to je treba pospeševati. To je treba omogočati, da otroci razvijejo, z najbolj kvalitetnim šolstvom. In še enkrat poudarjam, kvalitetno šolstvo na dolgi rok zagotavlja samo ustrezna konkurenca, vse ostalo je bla bla, in to vsi zelo dobro veste. Vam gre pa za druge stvari. Ne samo za to, kar sem prej povedal, da ko pridejo iz s socializmom žal še vedno prežetega šolstva, otroci ne razumejo niti tega, kako je, da je podjetništvo vrednota, da so najuspešnejši podjetniki tisti, ki bi morali biti idol, ki bi morali biti zgled vsem drugim. Ampak mislijo, da je, ne vem, tukaj neka država, ki štanca denar, tako kot se jim je zdelo v socializmu, pozabili so pa, da jim je inflacija požrla na eni strani to, kar so na drugi dobili. In na koncu imamo državo tako, kot je. To je pa rezultat. Ko smo se osamosvojili, smo imeli velikansko prednost pred celotnim vzhodnim delom, danes nas države Višegrajske skupine prehitevajo po vseh straneh, po vseh kriterijih že. Kje je Češka? Nekoč je bila daleč daleč daleč za nami. Poljaki nas že prehitevajo. Seveda, mi se ukvarjamo pa s socializmom, ki ga ohranjate tudi skozi sistem javnega šolstva, kajti to je vse zgodba.  Zakaj se vpije o javnem zdravstvu in o javnem šolstvu? Javno zdravstvo je največja pralnica denarja. Tisti, ki imajo polna usta javnega zdravstva, ko jih recimo zaboli hrbtenica kot gospoda Kučana, gredo pa na operacijo na zasebno kliniko v Švico, na račun davkoplačevalcev najbrž. In isto je pri šolstvu. Tisti, ki najbolj vpijete, javno šolstvo je edino pravo, edino, to moramo braniti kot vrednoto – svoje otroke pa potem šolajo na zasebnih šolah. Povedal sem primer gospoda Lukšiča, gospoda Kučana, lahko naštejem še kakšne sindikaliste pa lahko naštejem še kakšnih 50 najbolj znanih imen iz levice, če hočete, ampak najbrž nimate vsi toliko ne volje ne časa, da bi to poslušali, vam pa lahko kdaj objavim, če želite. In to zelo dobro veste. To je tisto, kar je ta sramota, ko se sprenevedate, delate eno, govorite pa čisto nasprotno. To je pa problem. Zaradi tega Slovenija v razvoju zaostaja in zaradi tega potem pride iz takega sistema javnega šolstva produkt, ki skače okoli tudi po Državnem zboru s sliko kakšnega masovnega zločinca. Pa sem se potrudil, pa da mu pomagam, namesto tiste majice – prav zdajle je šel sicer ven, ampak upam, da me gospod Kordiš vidi – tole je prava slika Cheja Guevara, veste. Tukajle on strelja na dve mladoletni dekleti, najbrž sta poslušali zahodno glasbo, kajti to je bil razlog, da je on pobijal mlada dekleta, bil je, mimogrede, psihopat, on je užival pri tem, jih je od blizu gledal, ko so umirala. To je Che Guevara, gospe in gospodje. Pa bil je drugače rasist, delal se je norca iz črncev, bil je homofob, če ne veste tega, tudi geje je pobijal. To, gospe in gospodje, skače, potem ko pride iz tega sistema javnega šolstva, ker pojma nima, o čem sploh govorijo tam in kakšen je svet v resnici. In potem se recimo zgodi tudi to, kar se je ravno zdajle dogajalo, v minulih dneh, ko obujamo spomin na grozljivosti holokavsta. Ampak, ljudje božji, a vi veste, da je prvi, ki je uporabil besedo holokavst, Karl Marx? Tisti, ki ga tudi nosijo nekateri tukajle po parlamentu na svojih majicah. On je bil rasist, on je rekel, tisti manjvredni narodi morajo izginiti, rase morajo izginiti. Rasist! To je bil Karl Marx. A se tega ne učite v sistemu javnega šolstva? Tega se pa ne naučite, ali ne? Tam vam čisto ene druge kozlarije dajejo kot vrednote. To pa je problem. A ne veste, da je bil Karl Marx s svojim rasizmom temelj in nacizma, se pravi nacionalnega socializma, in internacionalnega socializma, se pravi socializma kot takega? A se to v osnovni šoli učite? Veste, kaj je najbolj noro? V tem sistemu javnega šolstva, kot danes obstaja, se včasih učijo hujše laži, kot smo se v nekdanjem socializmu. Takrat smo se še učili, da je bila tamle v Mačkovi vili ustanovljena združba za boj proti Angliji, Franciji in Ameriki, danes pa rečejo samo, da je bila to osvobodilna fronta. Ja seveda, no. Za borbo z roko v roki z nacisti, to je spomenik kolaboraciji v resnici. Pa vas tega uči javno šolstvo? Da bi imeli pravi odnos, da bi razumeli sploh družbo, v kateri živite. In potem seveda, če si tak produkt javnega šolstva, v tem parlamentu razlagaš, da je Venezuela zgled za ves svet. A je res Venezuela zgled? Gospe in gospodje, socializem še nikoli nikjer ni uspel.  No, vidite, zdaj pa smo tam, zakaj se vztraja pri sistemu javnega šolstva za vsako ceno. Kajti v resnici, če bi šli iz tega, koliko stane in kaj dobimo kot družba, kot celota, je seveda jasno, da je popolnoma vseeno v principu, ali isti znesek namenimo za šolstvo v javnem šolstvu ali v zasebnem šolstvu. Važno je, da ven pride z vrednotami, ampak pravimi vrednotami, primerno izobražen otrok s čim več znanja, ki bo čim bolj kompetenten in sposoben prispevati k razvoju svoj maksimum, celotne družbe in vseh. Samo to je kriterij in samo temu kriteriju je tudi sledilo Ustavno sodišče. Ker razvoj bi moral biti edini kriterij, ob spoštovanju ustavnih norm. Ustavna norma pa je, da imajo vsi v principu enake pravice. In kaj je hotelo Ustavno sodišče, gospe in gospodje? Tistim iz najrevnejših družin, nadarjenim otrokom je hotelo omogočiti najbolj kvalitetno šolstvo, vi pa to ovirate in preprečujete!  Zato, gospe in gospodje, smo v SDS predlagali in bomo podprli ustavno obtožbo zoper predsednika Vlade. Ker je ne samo primerna in utemeljena, ampak z vidika spoštovanja ustavnega reda in ustavnih norm ter temeljnih vrednot te družbe tudi nujna.
Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Naj takoj na začetku povem, da bo Nova Slovenija spremembe zakona podprla. Izražamo pa obžalovanje, da se to ni zgodilo že prej, da zamujamo, da smo dobili opomin. Če je bila direktiva sprejeta 11. maja 2016, potem vemo, da glede na to, da vendar gre za neke bolj tehnične zadeve, bi to lahko bilo že zdavnaj sprejeto. Predvsem pa obžalujem, da ni razprave, da to sprejemamo po skrajšanem postopku. Zakaj? Zato ker vemo, da na področju raziskav, financiranja raziskovalnega sektorja imamo v Sloveniji kar probleme. Zdaj sicer pravimo, da se bo proračun v te namene povečal, pri pogovoru z raziskovalci pa sem ugotovila, da se bo povečal predvsem zaradi tega, ker bo treba uskladiti plače z novimi spremembami, zato za infrastrukturo, za materialne stroške, za projekte ne bo nič več denarja. Nekateri so dejali, da ga bo celo manj. Vsi pa vemo, kako pomembna so nova znanja, nove tehnologije, ker se svet tako hitro spreminja in ker nenehno moramo tekmovati tudi z drugimi. Prav je, da sodelujemo tudi z raziskovalci iz tretjih držav, kajti znanje mora krožiti, in tudi ti prinašajo določena znanja v naš prostor in tudi oni se bodo v našem prostoru ob naših raziskovalcih zagotovo obogatili in šli z novimi znanji na svoja delovna mesta. In ta trikotnik, univerza, javni raziskovalni zavodi in gospodarski razvojni laboratoriji, je izredno pomemben za razvoj gospodarstva, novih tehnologij, za to, da smo konkurenčni, da nastajajo nova, bolj kakovostna delovna mesta, to pomeni tudi, da bodo ljudje imeli boljše plače, boljše povprečje in konec koncev vsa država ima od tega lahko veliko prednosti. In prav je, da ti raziskovalci, ki pridejo, da je tudi sporazum z njimi ustrezno urejen, da ne prihaja do zagat, nepravilnosti ali česarkoli, ker tudi to se je večkrat že dogajalo, da so razočarani odšli, ker razmere, to pogoji niso bili ustrezno urejeni.  Naj ponovim, Nova Slovenija bo spremembe zakona podprla, želimo pa si, da bi tej sferi bilo namenjenega veliko več denarja, ker je to dobro ne samo za razvoj gospodarstva, ampak za razvoj celotne družbe.
Hvala lepa. Spoštovani podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Družba za upravljanje terjatev bank, skrajšano DUTB, oziroma tudi slaba banka je nastajala v burnih gospodarskih okoliščinah na prelomu let 2012 in 2013, ko se je kriza s tako imenovanim dvojnim dnom zarezala v vse pore našega življenja. Posledično prav tako burne so bile tudi politične okoliščine, ki so vrh dosegle z zloglasnim poročilom KPK in razpadom tedanje druge Janševe vladne koalicije. Ko se danes ozremo nazaj na dogodke izpred nekaj let, lahko, kar se sanacije bančnega sistema tiče, zaključimo, da je bila ta sanacija izjemno draga, žal mnogo prepozna in netransparentna. Ustanavljanje slabe banke so spremljala burna nasprotovanja tedanje opozicije, ki je zahtevala celo izvedbo referenduma. Vse zaplete je na koncu presekalo Ustavno sodišče, ki je presodilo, da ima učinkovito delovanje države še posebej v okoliščinah gospodarske krize prednost pred pravico do referenduma. Kljub temu da je Alenka Bratušek kot opozicijska poslanka sprva nasprotovala konceptu sanacije bančnega sistema preko slabe banke, se je kasneje kot predsednica Vlade odločila, da nadaljuje z zastavljeno konsolidacijo javnih financ, privatizacijo in tudi z bančno sanacijo preko DUTB.  Zakaj je bila slaba banka v času nastanka tako pomembna? Njena glavna naloga je bila pomoč sistemskim bankam, ki so imele težave z likvidnostjo in s solventnostjo. Tako se je preprečil zlom našega celotnega bančnega sistema, ki ni bil tako zelo daleč, kot se morda danes domneva. Pri ustanovitvi slabe banke se je zasledovalo štiri ključne cilje: zmanjšati skupne stroške sanacije bančnega sistema, sistem stabilizirati, aktivno upravljati in sodelovati pri prestrukturiranju gospodarstva in na koncu odprodati premoženje po najvišji možni ceni, ko se razmere na trgu normalizirajo. Ker sredstev in premoženja ni bilo smiselno prodajati pod prisilo, je bila življenjska doba DUTB že podaljšana za dodatnih 5 let, torej do konca leta 2022, ko bodo morebitno preostalo premoženje ter pravice in obveznosti prešli na SDH. Do tu je še vse teklo kolikor toliko po načrtih. Papir pač prenese vse, verjamem da, dobronamerno zapisane zakonske določbe, smernice in podobne zapise, v praksi pa se je žal očitno začelo dogajati še vse kaj drugega.  Obstajajo sumi, da je bilo pri dosedanjem delovanju slabe banke več negospodarnih in morda celo protipravnih odločitev. Poročila Računskega sodišča in ugotovitve KPK problematizirajo način delovanja slabe banke vse od njene ustanovitve naprej, pa tudi kriminalistične preiskave, vladna poročila, posledične kadrovske menjave in različni medijski zapisi ne pričajo ravno o poštenih poslovnih praksah DUTB. Že vlada dr. Mira Cerarja se je na začetku prejšnjega mandata soočila s temi izzivi, zaradi katerih je odreagirala hitro, razrešila je vodstvo DUTB in s spremembo področnega zakona državi kot edini lastnici dala večja pooblastila pri upravljanju, nadzoru in kadrih v slabi banki. A očitno je, da tudi ti ukrepi žal niso zadostovali za odpravo vseh tveganj in nepravilnosti. Največ očitkov o nepreglednem poslovanju vzbuja ravno področje prodaje premoženja, predvsem gre za terjatve in nepremičnine. Obstajajo sumi, da so bili nekateri izbrani kupci hkrati tudi prvotni dolžniki ali z njimi tesno povezane osebe. Na ta način so dobili priložnost svoje prej obremenjeno premoženje odkupiti nazaj po močno diskontiranih vrednostih, razliko pa smo plačali vsi davkoplačevalci. Takšne prakse se enostavno ne bi smele dogajati. Sanacija bančnega sistema je bila predraga, da bi se kdorkoli tako igral z našim denarjem.  Za bolj nazoren prikaz celotne dimenzije naj ponovno navedem le nekaj dejstev in številk. Slabe terjatve in naložbe so bile na slabo banko prenesene s štirih glavnih poslovnih bank v težavah, to so bile NLB, NKBM, Abanka in Banka Celje. Skupna bruto vrednost prenesenih slabih terjatev je bila skoraj 5 milijard evrov, njihova prenosna vrednost pa skoraj 1,6 milijarde evrov, povprečen diskont je torej znašal kar 68 %. Dodatnih 300 milijonov evrov so znašali še celotni stroški odkupa terjatev, sanacije in pripojitve Probanke in Factor banke. To niso majhne številke, daleč od tega. V Poslanski skupini Stranke modernega centra zato upravičeno pričakujemo, da bo ta parlamentarna preiskava raziskala vse okoliščine in morebitne dvome o načinu oblikovanja slabe banke, o prenosu slabih terjatev in naložb, o pripojitvi Factor banke in Probanke, o upravljanju slabe banke ter da bo komisija ugotovila, ali samo delovanje DUTB predstavlja sistemsko tveganje in nadaljevanje ali celo poglabljanje bančne luknje. Aktualni vladi oziroma pristojnemu ministru za finance predlagamo tudi, da neodvisno od poteka te parlamentarne preiskave dosledno in aktivno izvaja nadzor nad delovanjem DUTB ter zagotovi ukrepe, da bo poslovanje slabe banke bolj transparentno, gospodarno in pošteno. Ob koncu želim še posebej poudariti, da bomo v Poslanski skupini Stranke modernega centra v imenu vseh davkoplačevalcev, ki smo sanirali naš bančni sistem, vztrajali in zahtevali, da bo slaba banka do konca mandata izpolnila svojo z zakonom ji naloženo nalogo, da bo gospodarno ravnala z javnim denarjem, ki ga je prejela zato, da bo bančni sistem sanirala, in nato ta sredstva v kar največji možni meri povrnila nazaj v proračun. Torej da bo ravnala v interesu vseh državljanov Republike Slovenije in ne le v interesu peščice privilegiranih. Hvala lepa.
Hvala, gospod predsednik vlade! Gospod poslanec, beseda je vaša.
Hvala, gospa poslanka.  Kot zadnji v imenu poslanskih skupin ima besedo gospod Vojko Starović v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.  Izvolite.
Hvala za vaše stališče, gospod poslanec. Gospod Brane Golubović, imate stališče v imenu Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.  Izvolite.
Hvala lepa. Prišli smo do stališča zadnje poslanske skupine, Primož Siter bo predstavil stališče Poslanske skupine Levica. Izvoli.
Hvala lepa za besedo. Spoštovani!  V Poslanski skupini Alenke Bratušek bomo novelo Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki jo imamo pred seboj in v kateri gre predvsem za uskladitev z evropskim pravnim redom, podprli. Ta direktiva, ki jo prenašamo, se nanaša, kakor je bilo že rečeno, na pogoje za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva in vse, kar je v povezavi s tem, tudi opravljanje dela varušk, kakor je bilo omenjeno, ki pomeni neko dodatno možnost za pokrivanje stroškov študija posameznikom.  V tej fazi prenašamo le tiste določbe direktive, ki spreminjajo določbe direktive iz leta 2005 v posebnem postopku za dovolitev vstopa državljanov tretjih držav. V ostalem delu bo aktualna direktiva prenesena s spremembo v drugih zakonih, to je v Zakonu o tujcih, v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o samozaposlovanju, zaposlovanju in delu tujcev. Žal pa moramo znova ugotoviti, da tudi v tej zadevi zamujamo rok za implementiranje direktive. Rok je potekel že maja prejšnje leto in Slovenija je dobila opomin. Zato je sedaj to hitenje, kar pa ni dobro. Ta predlog zakona ni ne prvi ne zadnji v tem mandatu, ki ga bomo morali sprejemati pod pritiskom. Prav je, da tudi na tem mestu opozorimo, da ta praksa ni dobra. Prenos te direktive v našo zakonodajo pomeni lažji pretok in izmenjavo znanja in znanstvenih projektov ter tudi študijsko, kar je seveda zelo dobrodošlo, bil pa bi že čas, da dobimo na mizo predlog novega zakona, ki bo jasno opredelil sistemsko in stabilno financiranje raziskovalne dejavnosti. Trenutne razmere v znanosti namreč niso dobre. To se odraža tudi v odhajanju naših mladih in sposobnih strokovnjakov in raziskovalcev v tujino. Tega pa si, če hočemo imeti razvojno naravnano in inovativno društvo, enostavno ne moremo privoščiti. Hvala lepa.
Najlepša hvala, predsedujoči. Lep pozdrav, kolegice in kolegi! Razlogov za preiskavo poslovanja DUTB je več kot dovolj. Od svoje ustanovitve leta 2013 dalje DUTB aktivno sodeluje pri razprodaji državnega premoženja, slovenskih podjetij in nepremičnin, po absurdno nizkih cenah. Pri tem se, kot v poročilih navajata tudi Računsko sodišče in KPK, že leta poslužuje prirejanja cen, prikrivanja informacij, neenake obravnave ponudnikov, grobih kršitev pravil javnega naročanja, spornih praks kadrovanja in nesorazmernega določanja višine plač zaposlenih. Ustanovitev komisije smo v Levici podprli, a pod pogojem, da preiskava pokrije obdobje od leta 2009 dalje, ko so se v javnosti pojavili prvi pozivi k ustanovitvi slabe banke, in ne zgolj od leta 2012, ko je bila sprejeta zakonska podlaga za ustanovitev DUTB, kot so sprva predlagali v NSi.  Tako bo možno raziskati tudi številne sporne prakse in interese ključnih akterjev, ki so sodelovali pri ustanavljanju DUTB. V nasprotju s poslanci NSi namreč v Levici menimo, da je bila slaba banka od vsega začetka slaba ideja, saj je bila zasnovana na principu privatizacije dobičkov in podružbljanja stroškov. Na to so že pred ustanovitvijo DUTB opozarjali slovenski ekonomisti, kot sta Ivan Ribnikar in Jože Mencinger. Ti so povsem upravičeno svarili, da gre pri načrtu državne slabe banke za rešitev, ki bo v primerjavi z ustanovitvijo internih slabih bank ali neposredno državno dokapitalizacijo bank davkoplačevalce stala daleč največ. Prav tako so povsem upravičeno opozarjali, da slaba banka ne bo mogla poznati razmer v vsakem posameznem podjetju, da zato ne bo znala sama ustrezno ovrednotiti slabih posojil in da nazadnje tudi ne bo uspešna pri njihovi izterjavi.  V posmeh tem svarilom je bila v času druge vlade Janeza Janše, katere del je bila tudi NSi, ustanovljena državna slaba banka, kot so jo zahtevali tako imenovani mladoekonomisti, zbrani okrog Janeza Šušteršiča. Takšna DUTB je bila že od vsega začetka zamišljena kot institucija za hitro razprodajo. Ustanovljena je bila v obliki družbe zasebnega prava v javni lasti, za katero mnoge omejitve ne veljajo. Ne samo plačne, DUTB lahko brez omejitev posluje tudi s podjetji iz davčnih oaz. Država in državna podjetja ne smejo sklepati poslov s podjetji, katerih lastništvo ni znano, DUTB pa takšnih omejitev nima. To seveda pomeni, da imajo špekulativni skladi, razbremenjeni plačevanja davkov, avtomatsko prednost. Poleg njih pa tudi bivši lastniki, ki lahko zdaj skozi davčne oaze z velikimi popusti spet pridejo do svojega premoženja. Škandale, v katere so bili vpleteni posamezniki, ki so bili posredno ali neposredno vpleteni v poslovanje DUTB, bi lahko naštevali v nedogled, toda s tem ne bi zaobšli ključnega problema.  DUTB nikakor ni bila zasnovana kot institucija v javnem interesu, ki se je po nesrečnem naključju izjalovila zaradi nekih pritlehnih dejanj moralno oporečnih posameznikov, ki so jo izkoristili za zasledovanje svojih zasebnih interesov. DUTB je bila od samega začetka osnovana na ekonomskih, pravnih in političnih temeljih, ki so takšno delovanje ne le omogočali, temveč celo spodbujali. Škandali okrog DUTB, o katerih smo zadnjih 6 let brali v medijih, zato niso le slučajne anomalije, temveč strukturni princip delovanja DUTB. Najlepša hvala.
Lep pozdrav vsem skupaj, spoštovani predsednik Državnega zbora, predsednik Vlade, ministrska ekipa, kolegice in kolegi! Problem stališča je to, da ne moreš polemizirati s svojimi predhodniki, ampak bo še čas v sami debati. Bi pa na začetku vseeno povedal, da se ustavna obtožba ozirom impeachment po svetu uporablja predvsem za neposredno izvoljene funkcije, se pravi predsednike držav. Le težko najdete državo, kjer se ustavna obtožba oziroma impeachment uporablja proti predsedniku Vlade ali ministrski ekipi. Da se ustavna obtožba uporablja proti predsedniku republike, je logično, saj je izvoljen neposredno s strani volivcev in za svoje delo ni odgovoren Državnemu zboru, se pravi, za neke hude kršitve zakona ali ustave Državni zbor nima orodja, da bi razrešil predsednika republike, in to orodje mu daje ustava preko ustavne obtožbe, dvostopenjsko. Najprej o tem odloča parlament s 46 glasovi in nato Ustavno sodišče z dvotretjinsko večino, kar pomeni, da je ustavna obtožba izredno močen inštrument, na nek način, za zagotavljanje delovanja države. Pri predsedniku Vlade, pri ministrih ima parlament orodja, da jih razreši ali, predvsem če želi neko vprašanje rešiti, predlaga tudi sklepe, da se to vprašanje reši. Interpelacija je tak primer. Interpelacija ne pomeni vedno, da je treba glasovati o razrešitvi funkcionarjev. Lahko se predlaga tudi sklepe, ki napotujejo funkcionarja k reševanju. Se pravi, če že kaj, je to gradivo, ki smo ga dobili na 5, 6 straneh, in zraven je bilo polno nekih fotokopij, mogoče za interpelacijo, pa še to dvomim. Za mene in za našo Poslansko skupino LMŠ je zelo zaskrbljujoče, da se v Sloveniji ta institut ustavne obtožbe jemlje dokaj lahkotno. Kot sem že rekel, v državah po svetu se ustavna obtožba obravnava še kako resno. Obtožbe proti nosilcem funkcije se pišejo s tresočo roko. Z obtožbo se praviloma strinjajo tako opozicija kot koalicija ter pravna stroka, o tem potekajo debate. Tisti, ki spremljate tudi svetovno politiko, veste, da trenutno poteka debata o impeachmentu proti predsedniku Trumpu glede njegovega trmarjenja o gradnji zidu na meji z Mehiko in blokadi države. Se pravi, potekajo razprave, ker je to tako močno orodje. Pri nas je pa to že četrta ustavna obtožba v samostojni Sloveniji. Četrta. Ko smo iskali po spletu, koliko ustavnih obtožb je bilo sproženih po svetu, smo ugotovili, da smo svetovni rekorderji po številu ustavnih obtožb. Vse je vložila SDS, tri so bile neuspešne.  Naj vam samo navedem nekaj primerov, kako druge države gledajo na ustavno obtožbo. V Veliki Britaniji je bila zadnja ustavna obtožba vložena v 19. stoletju. ZDA so imele samo dve, mislim, da eno v 19. in drugo v 20. stoletju. Bilo je sicer predlagano, da se bo sprožila ustavna obtožba oziroma impeachment proti nekdanjemu predsedniku Nixonu. Ampak kaj je Nixon naredil? Afera Watergate. To niso bile enostavne stvari. V Evropi, ko smo brskali, kje je v Evropi uspela ustavna obtožba, je bil leta 2004 odstavljen predsednik Litve na podlagi očitka, da je njegova stranka v času kampanje s strani vplivnega ruskega poslovneža prejela podkupnino, zato da se mu podaljša državljanstvo in pa da pridobi določene tajne podatke. Da ne omenjam, da je moral nekdanji predsednik Ukrajine leta 2014 pred ustavno obtožbo pobegniti v Rusijo. Obtoževali so ga, če se ne motim, veleizdaje. Ena zadnjih, če ne celo zadnja uspešna ustavna obtožba je bila marca 2017, ko je južnokorejsko ustavno sodišče potrdilo odločitev parlamenta, da mora predsednica države odstopiti oziroma zapustiti položaj. Zakaj? Zaradi velike korupcijske afere, ki ji je bila dokazana. Še bi lahko našteval razloge, zakaj so bile ustavne obtožbe sprožene, zaradi hujših kršitev zakona in ustave, korupcija, veleizdaja, delo za lastno korist ali korist svoje politične stranke in še in še in še. In kaj očitajo predsedniku Vlade gospodu Marjanu Šarcu? Očitajo mu, da vlada, ki jo vodi, vlada, ne on, predsednik Vlade, ni podprla zakonske rešitve SDS glede polnega financiranja zasebnih osnovnih šol. Očitajo mu, kar je za mene nepredstavljivo, da je predsednik Vlade Marjan Šarec napisal mnenje in ga poslal Državnemu zboru. Ne, Vlada je potrdila mnenje, ki je bilo poslano Državnemu zboru – da daje negativno mnenje na predlog SDS. In še nekaj je pomembno, državni zbor je glasoval proti temu predlogu. Pa da nadaljujem. Poleg tega je bila ustavna obtožba vložena, kljub temu da je predlagatelj vedel – vedel je – da je predsednik Vlade ministru naložil, da je treba začeti z izvrševanjem še nerealiziranih ustavnih odločb. Med njimi je tudi ustavna odločba o financiranju zasebnega šolstva iz leta 2014. Ampak saj SDS vseeno očita predsedniku Vlade, da je opustil dolžno ravnanje. Ni ga. Predlagatelja, se pravi SDS, ni prepričalo niti, da je minister Pikalo decembra lansko leto v tem državnem zboru dal zavezo, da bo ministrstvo pripravilo ustrezno zakonsko rešitev, ki bo upoštevala ustavno odločbo in o kateri bo odločal Državni zbor še pred parlamentarnimi poletnimi počitnicami oziroma do 15. julija, in bo ta zakon stopil v veljavo še pred 1. septembrom. Tudi to jih ni prepričalo. Naj povem še, da je v normativnem programu Vlade za leto 2019 zapisano, da bo Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja sprejet na Vladi najkasneje 28. 3. 2019 in nato takoj poslan v Državni zbor. Se pravi Vlada, ki jo vodi predsednik Vlade Marjan Šarec, bo ta zakon pripravila, Državni zbor pa bo potem o njem razpravljal in seveda odločal. Ni avtomatizma, da če Vlada pošlje nek zakon, bo tudi ta zakon sprejet. Ampak ne, kljub temu dejstvu, zgornjima dvema, da je minister Pikalo dal zavezo, da se bo zakon pripravil, da je v normativnem programu Vlade zapisano, kdaj ga bo Vlada sprejela, SDS predsedniku Vlade očita nevestno delo v službi, ravno to – da se zakon ne pripravlja in pa da ga Vlada ne misli sprejeti. Torej, celovite rešitve se pripravljajo. V LMŠ pa se tudi zavedamo, da je treba ne glede na to, kakšno je naše mnenje o financiranju zasebnega šolstva, ustavne odločbe spoštovati. Treba jih je spoštovati, to je naša dolžnost in je naša odgovornost. V poslanski skupini smo ustavno obtožbo kljub njeni nesmiselnosti vzeli nadvse resno. Resnično smo želeli pripraviti dosledne odgovore na dokumente SDS, vendar se nam je pri tem hitro zataknilo, saj predlagatelji obtožbe niso navedli jasnih in utemeljenih dejstev, kako naj bi predsednik Vlade konkretno kršil zakon in ustavo. Skozi dokument so nanizani zgolj pavšalni očitki o kršitvah, ki so politične narave in nimajo prav nobene zveze s pravno naravo instituta ustavne obtožbe. Mogoče z interpelacijo. Ustavna obtožba, ki je pred nami, je nekoherentna, mestoma nasprotujoča sama sebi, pravno neutemeljena in brez dokazov, ki jih pravilno terja tovrstni postopek. Naj zaključim. V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca smo trdno prepričani, da je obtožba zoper predsednika Vlade neutemeljena in nesmiselna ter ne bo dobila zadostne podpore v Državnem zboru, saj predsednik Vlade opravlja svoje delo zakonito in v skladu z ustavo. Financiranje zasebnih osnovnih šol ureja zakon, ki je bil sprejet že leta 1996, torej 23 let nazaj. Res je, da je bilo v teh letih nekaj poskusov spremembe tega zakona predvsem v delih financiranja zasebnih šol, osnovnih šol, tudi ta poskus na Ustavno sodišče, ko je Ustavno sodišče leta 2001 ugotovilo, da je financiranje zasebnih osnovnih šol ustrezno, in to soglasno. Spomnimo se, da je imela tudi 2004–2008 priložnost za spremembo tega zakona, če je menila, da ni primeren, da ni ustrezen, vlada Janeza Janše. 2004–2008. Če se spomnite, mislim, da je bilo leta 2007, je takratni minister gospod Zver poskušal to izpeljati, pa ni bilo podpore niti znotraj takrat vladajoče koalicije, da ne govorim o stroki in javnosti. Govorilo se je celo, če se ne motim, o referendumu glede tega. Omenil sem že, da je Ustavno sodišče leta 2001 obravnavalo in ugotovilo, da s financiranjem zasebnih osnovnih šol ni nič narobe. 2014 je spet ugotovilo, da je nekaj narobe. Povedali smo tudi, da si bomo v LMŠ prizadevali, da se ta ustavna odločba uresniči. Predsednik Vlade je v svojem nagovoru tudi povedal, katere ukrepe je Vlada potegnila, da se bo ta odločba tudi uresničila.  Zaradi vsega povedanega, nekako logično, bomo v LMŠ podprli predsednika Vlade in našega predsednika ter glasovali proti. Hvala lepa.
Hvala. Ja, s tem se pa ne morem strinjati. In to ste tudi sami dokazali. Na podlagi ocenjevanja preteklega dela, ocenjevanja preteklega mandata ste, kar smo lahko izvedeli iz medijev ne nazadnje odločili, da Irena Majcen ne more biti ponovno ministrica ne za okolje, ne za kmetijstvo. To se pravi, da ste že v aktualnem mandatu na podlagi dela, ki ste ga ocenili nekako za nazaj, odločali o posameznikih. Ne vem, zakaj se ne morete odločiti oziroma ne želite in ste tako selektivni, ko pa gre za državno sekretarko v vašem kabinetu dr. Anjo Kopač Mrak. Seveda je nastala škoda, ki bo na nek način povrnjena. Verjetno ne tistim, ki so, glede na to, koliko so dobili, bodisi štipendij bodisi otroškega dodatka v preteklem letu, na podlagi tega načrtovali svoje izdatke v zadnjih mesecih leta, tudi zdaj januarja, februarja, tem se ne bo moglo povrniti. Verjetno ne pričakujemo, da bo Anja Kopač Mrak to povrnila, ampak neko objektivno odgovornost bi pa vendarle lahko sprejela, glede na to, da je bilo opozorjeno, kaj se bo zgodilo, če se bo hitelo ravno v tem času v reorganizacijo tega sistema. Po eni strani razumem, če greste na Erar in vpišete Futura ali pa Pristop, boste videli, da je bilo v zadnjem letu pred volitvami na sto tisoče evrov nakazanih tem dvema piar agencijama z Ministrstva za kmetijstvo Futuri, z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa Pristopu. Verjamem, da bomo tudi v komisiji, katere kadrovsko sestavo bomo potrjevali na tej seji, to zadevo pregledali – ali gre morda za financiranje kampanje politične stranke, v tem primeru Socialnih demokratov? In to, gospod premier, sem vas vprašal:  Koliko denarja je šlo za reorganizacijo, predvsem koliko za aktivno promocijo v javnosti?  Tukaj imamo tudi projekt, mislim da se imenuje Socialna aktivacija, tik pred parlamentarnimi volitvami. Takšni ukrepi se ne sprejemajo tako hitro, predvsem ne ob vseh opozorilih, ampak očitno je tukaj zadaj neka širša zgodba, ki jo bo treba preveriti. Upam, da vendarle boste sledili temu, kar ste zapisali v koalicijsko pogodbo, da ne bomo v prihodnjih mesecih, ko bo zopet prišlo do kaj takšnega, priča temu, da bo minister vaše vlade prišel v parlament z zakonom, kjer bo iz zakona črtal recimo avtomatsko reševanje teh vlog na podlagi nekega informacijskega sistema.  Zaradi vsega navedenega, gospod predsednik Državnega zbora, predlagam, da poslanke in poslanci v skladu s poslovnikom opravimo razpravo o odgovoru predsednika Vlade na moje poslansko vprašanje.
Hvala lepa.  Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin, prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Najprej želi besedo predlagatelj. Izvoli, Jernej Vrtovec.
Hvala, gospod poslanec. O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.  S tem spoštovane poslanke in poslanci prehajamo tretje poslansko vprašanje predsedniku Vlade. Besedo ima Jernej Vrtovec, Nova Slovenija.  Izvolite.
Hvala lepa.  Besedo ima Matjaž Han, ki bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. S tem smo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, končali predstavitev stališč poslanskih skupin. Ker k predlogu zakona matično delovno telo ni sprejelo nobenega amandmaja in ker amandmaji k prehodni in končni določbi niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili danes v okviru glasovanj, to je pol ure po prekinjeni 17. točki dnevnega reda. S tem prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O NEKATERIH KONCESIJSKIH POGODBAH PO NUJNEM POSTOPKU. Predlog zakona je v obravnavo v zboru predložila Vlada. Sprašujem predstavnika Vlade gospoda Metoda Dragonjo, če želi spregovoriti.  Izvolite, državni sekretar.
Predsednik Vlade, lep dober dan, prav tako ministricam in ministrom!  Bančna luknja, spoštovani predsednik Vlade, leta 2013 smo jo davkoplačevalci sanirali v višini 3 milijard evrov plus dodatno. Kot posledica reševanja situacije v slovenskih bankah pa je bila ustanovljena tako imenovana slaba banka na začetku leta 2013 kot posledica slabih bančnih praks, klientelizma, korupcije, dobesedno kraje davkoplačevalskega denarja. Namen ustanovitve slabe banke takoj na začetku je bil dober. Resnično je bil dober kot del, način sanacije reševanja nasedlih naložb in očiščenje bank, da bodo te normalno poslovale, da bodo lahko kreditirale gospodarstvo ter tudi delovale v korist ljudem, fizičnim osebam, gospodinjstvom. Toda tipično slovensko, kmalu po vsem tem se je tudi ta zgodba o slabi banki dobesedno spridila, pokvarila. Prišli so spet sokoli, zavohali denar in prileteli na ta kupček denarja. Tudi od zelo daleč. Domači in tuji. Tudi iz Skandinavije jih poznamo. In namesto normalnega upravljanja s terjatvami, se nam dogaja to, da smo priča novi privatizaciji. Se opravičujem, ne privatizaciji, ampak bolje rečeno »prihvatizaciji« tudi tega dela premoženja. Gre torej za iste ljudi, jih poznamo, jih poznamo iz obdobja nastajanje bančne luknje ali pa že prej. Gre za iste ljudi, ki so ponovno tukaj poleg na tem kupčku. Zgodba o slabi banki, spoštovani predsednik Vlade, ni nekaj, kar se je dogajalo deset let nazaj. Ta zgodba se dogaja danes, tukaj in zdaj, tudi pod vašo vlado.  Naj predstavim primer enega podjetja. Obstaja v Sloveniji podjetje, čigar lastnik je bil bankam dolžan za okrog 100 milijonov evrov. Zato so bile te terjatve prenesene na slabo banko z okrog 20-odstotnim popustom. In, glej ga glej, pojavi se nek vsem nam znani tuji sklad, ki ima sedež v davčni oazi, ki pa te terjatve potem kupi in, glej ga glej, direktorja in lastnika tega podjetja še vedno pusti tam na položaju, da upravlja tudi z njegovimi terjatvami. Ključno vprašanje ob tem je, ali mislite, da so iz sklada tako nori ali da gre enostavno za naš slovenski denar, ki sedaj iz davčnih oaz prihaja nazaj v Republiko Slovenijo preko slabe banke, da prihajajo ti isti ljudje nazaj do premoženja.  Moje ključno vprašanje, spoštovani predsednik Vlade, je:  Kaj bo Vlada storila, da se bo stanje v DUTB, v slabi banki normaliziralo?  Kako bo preverjala te kupce, ki prihajajo in kupujejo premoženje … / izklop mikrofona/
Metod Dragonja
Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani poslanke in poslanci! Namen zakona, ki je danes v obravnavi, je prenos direktive 2014/23 v slovenski pravni red. Sedanja ureditev tega področja je v slovenskem pravnem redu sicer že urejena, vendar pa iz vsebine tožbe, ki jo je Evropska komisija vložila proti Sloveniji, izhaja, da Slovenija ni v celoti prenesla določb direktive, zato je potrebna celovita ureditev problematike. Pripravljeni predlog zakona dosledno sledi določbam evropske direktive, problematiko prenosa direktive pa v celoti naslavlja. Predlog zakona za koncesije, ki se bodo podeljevale skladno s tem zakonom, določa predvsem, kako se koncesije podeljujejo. Gre za pravila glede postopkov izbiranja koncesionarjev, vsebino odločitve o koncesionarja, samo koncesijsko pogodbo in njeno spreminjanje v času trajanja pogodbe ter pravila glede izvajanja koncesije s podizvajalci. Ne določa pa, na katerih področjih se koncesije podeljujejo in ne zavezuje koncedentov, da koncesije morajo podeliti. Koncedent lahko svoje naloge vedno izvaja sam. V primeru, pa da se odloči za podelitev koncesije, mora pri izbiri koncesionarja slediti določbam tega zakona, če koncesija izpolnjuje pogoje po tem zakonu. S takšno ureditvijo načina in postopkov podelitve koncesij direktiva predstavlja nadgraditev javno naročniške evropske ureditve. Analogno predlagani zakon v slovenskem pravnem redu nadgrajuje druge zakone, ki koncesije že urejajo. Zakon bo veljal za koncesije, katerih vrednost je enaka ali višja od mejne vrednosti iz direktive, ki trenutno znaša 5 milijonov 548 tisoč evrov, in niso opredeljene kot izjema, za katere se zakon ne uporablja. Zakon kot izjeme določa vse izjeme, ki jih je določila direktiva. Na primer: oskrba s pitno vodo, elektronske komunikacije, linijski potniški prevozi, področje obrambe in varnosti, negospodarske storitve splošnega pomena. Pri opredelitvi koncesije na podlagi predloga zakona je bistveno tudi to, da se na zasebnika prenese tudi operativno tveganje. Med obravnavo predloga zakona na Odboru za finance je bila vzpostavljena bojazen, da bo zaradi sprejetega zakona potrebno spreminjati množico drugih zakonov, vendar je po mnenju vlade ta bojazen neutemeljena, saj 10. člen predloga predmetnega zakona jasno razmejuje uporabo predmetnega zakona in zakonov, ki jih urejajo koncesije po posebnih področjih. Ta člen določa, da se za koncesije, ki jih ureja ta zakon in posebni področni zakoni, uporablja zakon in določbe posebnih zakonov, če niso v nasprotju s tem zakonom. To pomeni, da se predmetni zakon uporablja za vse koncesije nad zneskom, kot je določen v predlogu zakona, in se koncesijska razmerja sklepajo na področjih, ki jih direktiva in zakon ne opredeljujeta kot izjeme. Iz tega jasno izhaja, da se za vse koncesije, ki ne izpolnjujejo pogojev po predmetnem zakonu, v celoti uporabljajo posebni zakoni, ki urejajo koncesije na posameznih področjih. Kot rečeno, cilj tega predloga zakona ni določanje, na katerih področjih se koncesije lahko podeljujejo, ali na kakšen način naj se posamezna javna storitev organizira in izvaja. Lahko se izvaja tudi kot negospodarska storitev splošnega pomena oziroma kot to določa domači pojem – negospodarske javne službe. Predlog zakona o postopku izbire koncesionarjev ne prinaša bistvenih novosti, saj že dosedanja zakonodaja določa javni razpis, znotraj katerega je treba utemeljiti tudi upravičenost podelitve posamezne koncesije. Na koncu bi opozoril še na to, da direktiva velja že od leta 2014 in bi jo praktično v Sloveniji koncesionarji morali uporabljati, zakon pa bo dokončno uredil področje na pravno konsistenten način. Hvala lepa.
Podpredsednik, hvala lepa. Spoštovani predsednik, saj bo. Dragi ministri in ministrice, kolegice in kolegi! Najprej en okvir glede te ustavne obtožbe, zaradi javnosti. Predlog obtožbe pred Ustavnim sodiščem, gospodje in gospe ali obratno, je orodje, ki je v demokratičnih državah rezervirano za zelo zelo hude kršitve ustave in zakona pri opravljanju funkcije predvsem predsednika države in pa seveda tudi predsednika Vlade. Primerov, poizkusov takih obtožb je ne v Evropi, v svetovnem merilu, dragi moji, v vsej zgodovini moderne demokracije zelo malo – Brane se je pred mano že malo poigral s statistiko – ker pri ustavni obtožbi ne gre več zgolj za prerivanje v nekem političnem prostoru. Zakonodajna veja oblasti, se pravi parlament, s predlogom ustavne obtožbe pozove sodno oblast, v tem primeru Ustavno sodišče, da presodi, ali je predsednik države oziroma Vlade osebno in neposredno odgovoren za hujšo kršitev ustave ali zakona, s katero je naklepno ali pa vsaj iz malomarnosti zlorabil svojo funkcijo. Dragi moji iz SDS, tukaj bi lahko naredil piko pa bi šel domov. Nič od tega, kar sem rekel, ni gospod Marjan Šarec, predsednik Vlade, storil.  Čeprav o predlogu ustavne obtožbe odloča politika, mora Ustavnemu sodišču v presojo predložiti pravno – pravno – utemeljen predlog, ki ga Ustavno sodišče presoja po najvišjih pravnih, gospodje in gospe, pravnih in ne po precej bolj raztegljivih političnih standardih. Predlog ustavne obtožbe je v političnem smislu – ne zameriti – gumb do jedrskega orožja, za katerega pa si Socialni demokrati želimo, da ga ne bi bilo treba nikoli sprožiti. Ne le zato, ker predpostavlja, da je bilo storjeno zelo hudo dejanje obtoženega političnega funkcionarja, ampak ker že sam predlog ustavne obtožbe pomeni glasen alarm domači in tudi tuji javnosti. Logično je, da predloga ustavne obtožbe ni možno niti omenjati, kaj šele povezovati v istem stavku s politično stabilnostjo. Ampak saj poznamo dejanja neke politične opcije. Za to v resnici gre. Predlog ustavne obtožbe predsednika Vlade Marjana Šarca je načrtovan politični dogodek, režira ga pa nam dobro znana politična opcija, tista politična opcija, ki ji ustreza, da se v državi pogovarjamo o izrednih razmerah, o negotovosti, o kaosu, o strahu in še bi lahko našteval.  Neutemeljena ustavna obtožba je mehanizem za ustvarjanje, dragi moji, takega stanja, zato se z zlorabami tega demokratičnega inštituta nadaljuje, čeprav so bili prav vsi predlogi obtožb predsednikov republike in vlade v žal kratki zgodovini samostojne Slovenije neuspešni. Zadnjemu takemu polomu istih predlagateljev smo bili priče januarja lani, ko smo obravnavali predlog ustavne obtožbe zoper takratnega predsednika Vlade gospoda Cerarja. Ampak v manj kot letu dni in manj kot sto dneh po nastopu nove vlade, ne morete verjeti, je bil vložen nov predlog ustavne obtožbe z utemeljitvijo, ki kriči po zlorabi. Glavni argument ustavne obtožbe, pod katerega sta se podpisali seveda SDS in SNS, je neizvršena odločba Ustavnega sodišča iz leta 2014 v zvezi s financiranjem zasebnih osnovnih šol. Predlagatelji so si za svoj politični in tudi ideološki boj izmed številnih ustavnih odločb – vemo, da jih je dvanajst, ki še čakajo na izvršitev – izbrali odločbo, ki ustreza njihovi politični agendi. Še bolj dvoličen pa je očitek predlagateljev, da se nahajamo v nekem protiustavnem stanju, ker od decembra 2014 ni bil opravljen poskus, da bi se odpravilo ugotovljeno neskladje enega stavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja z ustavo. To seveda ne drži.  Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, na katero se vsi radi sklicujemo, kadar nam seveda paše, malo manj, kadar nam ne paše, je prav zaradi različnih predlogov, na katerih se je intenzivno delalo v preteklem mandatu, zelo jasno zapisala, da je odločbo Ustavnega sodišča možno izvršiti na različne načine. Eden izmed poskusov je bil predlog ministrstva za izobraževanje in znanost, da ne bom našteval, ki je govoril o Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, to je bilo v prejšnjem mandatu. Socialni demokrati smo februarja 2015 ponudili predlog za ustrezno spremembo 57. člena Ustave z jasno razmejitvijo med javnim in zasebnim šolstvom, kar bi seveda po našem mnenju dokončno zaprlo prostor različnim interpretacijam, kaj je javno in kaj je zasebno, in h kateremu je prispevalo tudi samo Ustavno sodišče z nasprotujočimi si odločitvami glede obsega obveznosti države pri financiranju zasebnega šolstva – dve odločbi, ena 2001, druga 2014. Noben predlog, dragi moji, do zdaj ni uspel zbrati zadostnega števila glasov, da bi bil sprejet, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so bile izčrpane vse možnosti in da ne obstaja rešitev, ki bi bila skladna tudi z ustavo in glede katere bi se lahko v tem državnem zboru dogovorili.  V naši stranki, Socialni demokrati, ne želimo na tej točki s prstom kazati na nikogar, pa vendar moramo pošteno povedati, da je velik delež odgovornosti za neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča tudi na tako imenovanem desnem delu opozicije in pri vztrajanju pri popolni izenačitvi financiranja javnih in zasebnih šol kot edini možni rešitvi. Tega ne bi omenjal, če se krivda s predlogom ustavne obtožbe ne bi venomer in venomer skušala prevaliti samo na koalicijo, aktualnemu predsedniku gospodu Šarcu pa naprtiti celo kazenska odgovornost. Pa saj rejtingi se mu bodo dvignili zaradi današnjega nastopa spet za 10 %. Dragi moji, spoštovani in spoštovane, v Državnem zboru smo predstavniki različnih političnih opcij, ki imamo zelo zelo različne poglede na urejanje družbe in tudi te naše prelepe domovine. Poslanke in poslanci iz skupine Socialnih demokratov smo in bomo vedno branik koncepta javnega šolstva. Brane meša osnovno šolstvo z visokimi šolami in tako naprej, in študijem in tako naprej. Mi vemo, dragi moji, kaj je obvezno in kaj ni obvezno. Ta koncept javnega šolstva je naša država izbrala kot model za uresničevanje pravice do izobraževanja. Socialni demokrati ne moremo pristati na to, da bi mrežo javnih šol narušil ekonomski, ampak bogvaruj še kakšen drug interes ustanoviteljev zasebnih šol. Samo javno šolstvo z mrežo javnih šol, v katere se otroci vključujejo glede na svoje prebivališče, namreč zagotavlja enako dostopnost in enako možnost vseh otrok v tej naši državi. Na to, vsi dobro veste, če ste brali, opozarja tudi Konvencija o otrokovih pravicah. Vključno javne šole ne postavljajo dodatnih kriterijev, ne smejo zaračunavati šolnin in nimajo pravice, nimajo pravice odkloniti nobenega otroka – zasebne šole delajo to z lahkoto. Prav nasprotno so dolžne vključevati in enako obravnavati otroke iz socialno manj spodbudnih okolij, otroke, dragi moji, s posebnimi razvojnimi potrebami ter zagotavljati pravico do izobraževanja tudi otrokom v odročnejših krajih.  V javni šoli, ki jo vodi načelo zagotavljanja enakih možnosti, predvsem pa priložnosti, nam je bolj kot kadarkoli kasneje v življenju dano spoznati, razumeti in se naučiti sprejemati ljudi, ki so drugačni od nas in izhajajo iz drugačne socialne, ekonomske, in če želite, tudi kulturne pozicije. Šola ni le mesto znanja, ampak je tudi prostor, v katerem se gradi in naj bi se krepila tudi družbena kohezija, to pa je spoštovanje do drugih, odgovornost do drugih in do skupnosti ter medsebojna povezanost članov družbe, kar je še posebno v tem času pomembno, ko so družbene vezi podvržene pritiskom sil, ki težijo k čimprejšnjemu prehodu v družbo individualizma in tudi v družbo egoizma. Uresničevanje odločb ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih šol za Socialne demokrate ne bo nikoli, ampak res nikoli, niti pod grožnjo interpelacij ali ustavnih obtožb, samo neko računovodsko vprašanje, ali bomo dali 300 tisoč evrov gor ali bomo dali 300 tisoč evrov manj. Zaradi še neizvršene odločbe ustavnega sodišča iz leta 2014 nismo v stanju izrednih razmer, ne vlada nam kaos in imamo politično stabilnost. Vsi postopki tečejo normalno, koalicija nadaljuje z delom, minister Pikalo pa pripravlja strokovne podlage za razpravo v zvezi z možnimi načini za uresničitev ustavne odločbe.  V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo seveda glasovali proti predlogu ustavne obtožbe predsednika Vlade Marjana Šarca. S tem ko bo pa seveda ta predlog zavrnjen, to že vi sami napovedujete, se bomo lahko razbremenjeni, razbremenjeni predvsem politične histerije, posvetili veliko bolj pomembni nalogi, to pa je krepitev javnega šolstva, ki skuša izenačiti ali vsaj omiliti neka neenaka socialna izhodišča, daje prav vsem otrokom enake možnosti za kakovostno izobrazbo ter priložnost, da razvijejo svoje sposobnosti v skladu s svojimi možnostmi in pa tudi v skladu s svojimi željami. In to, dragi moji iz opozicije, je tudi največja in najboljša investicija v našo skupno prihodnost. Hvala.
Najlepša hvala. Hvala vsem predstavnikom poslanskih skupin za pozitivna stališča. Naj najprej obrazložim to zadnje. V Novi Sloveniji, ko smo pripravljali to dokumentacijo, smo se strinjali, da se preiskuje oziroma da je začetek preiskave leto 2009. Napačna informacija, »za razliko od« nas, je bila podana v stališču. Se pravi, strinjamo se in smo tudi tukaj z Levico, ki je problematizirala to, da bi bil začetek preiskave leto 2012, potem uskladili vse stvari. Tako da mislim, da je to prav, 2009, če želimo temeljito napraviti preiskavo. Tudi leto 2011, pa različne lobistične stike se omenja, različne članke, ki so o tem pisali, zaradi tega je to prav in se strinjamo. Da ne bo pomote. Dejansko bomo, če bo zastavljeno tako, kot je v gradivu, in bo vse potekalo tako, resnično začeli s samim začetkom. Omenjeni so bili ljudje, prva garnitura okrog slabe banke, tako imenovani fantje iz Švedske pa Finske. Jaz si želim eno stvar, in sicer da bi se tudi ti ljudje odzvali vabilu in prišli pred preiskovalno komisijo pričat. Če kaj, potem preiskovalna komisija ne sme ločiti na naše in vaše, ampak mora enakopravno obravnavati vse. In trdim, da je bila DUTB sprega od samega začetka naprej. Sam prenos terjatev, že večkrat je bilo omenjeno, pa bom podal še en primer, ki še ni bil tako izpostavljen tekom današnje razprave, veste, z NKBM na DUTB je bilo prenesenih tudi kakšnih 10 % delnic družbe Letrika. Vrednost delnice na dan prenosa je bila 31 evrov. Takšna je bila vrednost. Ob prenosu pa je bila vrednotena – po koliko? Po 10,2 evra. 20 evrov manj. Torej, kdo je to vrednotil? Na kakšen način so se sprejemale odločitve v banki, da je bila delnica prenesena po takšni vrednosti? Kdo je oškodoval to banko, ki smo jo davkoplačevalci sanirali? To bo naloga naše preiskovalne komisije. Ampak, pozor, ta isti primer: v nekaj mesecih, v mesecu dni je ta delnica že kotirala na 42 evrov na borzi, prodana pa bila nemškemu podjetju po 67 evrov. Se pravi, DUTB je dobro optimizirala to zgodbo. Ampak, glej ga, glej, nizek prenos, ta popust, prenosna vrednost z DUTB na DUTB, gospe in gospodje, je bil zlasti zaradi interesa ne nemškega kupca, ki je dal pošteno ceno, ampak enega drugega slovenskega kupca, ki je želel kupiti te delnice in prevzeti podjetje Letrika. In sprva je ta gospod mislil, da mu bo to uspelo. Oškodovana na koncu pa je bila banka.  Omenjene so bile na začetku svetovalne pogodbe in tako naprej. Seveda, vse svetovalne pogodbe, ki so bile sklenjene na DUTB ali pa jih je DUTB sklenil od začetka naprej, bo morala preiskovalna komisija pregledati. En primer vam še povem, ki je medijsko odmeven, poznano podjetje Quartz, s katerim je DUTB sklenil za 2,7 milijona evrov svetovalne pogodbe. Človek, zaposlen v podjetju Quartz, je bil gospod Mĺnsson, ki je potem čez nekaj časa postal izvršni direktor slabe banke. Mislim, da sta vmes minila samo dva meseca, nekaj takega. Pa tudi naj odgovorni povedo, kaj so naredili, podjetje Quartz, za 2,7 milijonov evrov. To je ključno. Ta primer imajo kriminalisti, ima ga tudi Računsko sodišče. Že prej so bili … Še to, naj se vrnem na sam prenos, že tam se je dogajal izvor problematike. Se pravi, na kakšen način, kdo je odločal, kaj se bo prenašalo, kako se bo vrednotilo, kakšni so bili kriteriji in merila za določitev terjatev in njihove vrednosti. Če pa so bili kriteriji, je ključno, da preiskovalna komisija ugotovi to, ali so bili ti kriteriji spoštovani. In imamo problem – ali veste, kakšen? To, da ni bilo kriterijev, da notranja revizija ni delovala, vsaj po do sedaj znanih podatkih, in da tudi v določenih primerih, ko so imeli kriterije, jih sploh niso spoštovali. Torej imamo ne samo en problem, imamo več problemov. To je tudi zabeležilo Računsko sodišče v vseh svojih revizijah. Kar jaz obžalujem, je to, da politika – ja, tudi mi, ta državni zbor – ob treh poročilih Računskega sodišča z negativnim mnenjem tudi na odzivna poročila nismo naredili nič. Zlasti prejšnji mandat. Pa imeli smo 15 preiskovalnih komisij oziroma 15 komisij za nadzor javnih financ, ko smo problematizirali delovanje slabe banke.  Nadalje. Po kakšni ceni so banke DUTB zaračunavale terjatve? Od kod ideje, merila, da so bili dani določeni popusti? Zakaj takšni popusti? Kdo je o tem odločal in na kakšen način? Ob tem je potrebno, da se preveri, ali so bile tudi s strani Vlade, zakonodajne oblasti sprejete ali pa narejene protipravne ali pa negospodarne odločitve. Ugotovim, preveri se zlasti metodologijo, to želim poudariti pri samem prenosu, metodologijo DUTB za posamično vrednotenje posameznih kategorij sredstev. Ne govorimo samo o terjatvah, govorimo lahko tudi o nepremičninah, drugih lastninskih deležih, posojilih in tako naprej. Ob vsem tem pa ponovno, tako kot je bilo poudarjeno v prejšnjem mandatu v prejšnji preiskovalni komisiji o bančnem sistemu, tako imenovani Logarjevi komisiji – kakšna je bila ob tem prenosu vloga regulatorja, Banke Slovenije? Kajti imam občutek, potrjujejo se spet sumi, da je Banka Slovenije, vsaj delovanje v zadnjih 10 letih, institucija, ki je država v državi, ki je ne more nadzirati niti sam bog, kako ona deluje. Problem regulatorja je to, da smo bili priča morebitnemu oškodovanju davkoplačevalskega denarja ob samem prenosu.  Imamo vrsto primerov, pritožbe, ta trenutek, ko ti ljudje vedo, da se ustanavlja preiskovalna komisija, mi podjetja želijo pričati, govoriti, ljudje, bivši lastniki podjetij, da so bili oškodovani, s tem ko so bili dani na slabo banko, da so redno odplačevali vse dolgove, plačevali kredite, pa so tam pristali izključno zaradi interesa skupine posameznikov, da se jih potem kasneje poceni, z določenimi diskonti proda dotičnim kupcem. Kriminal! Ne morem verjeti, da se lahko danes, tukaj in zdaj v tej državi to dogaja. Prej je bilo omenjeno, kako se lahko dogaja, primer ACH, da prvotni dolžniki postajajo končni lastniki. Pa to še ni vse v tem primeru. Imamo podjetja Elan, Polzela, Adria Airways. Veste, ta podjetja so bila prodana skupaj, v skupini temu ameriškemu skladu. V skupini. In nihče danes, trdim, niti na DUTB ne zna povedati, po kakšni vrednosti je BAMLI, ta ameriški sklad, pokupil tudi recimo Elan. Kajti obstaja dokumentacija, da je bilo kupcev za Elan več in da bi, če bi prodajali to posamezno, se pravi ne v skupini, DUTB več zaslužil. Pa niso prodajali posamezno, kljub temu da bi lahko več iztržili. Zakaj ne? Jaz si ne morem drugače razlagati, kot da gre za zakrivanje načina poslovanja, načina delovanja izključno zaradi interesa ACH. To bomo preiskovali.  Kdo so posamezni skladi, to je Levica tudi omenila. Kar konkretno bom vprašal: Ali vi poznate sklad York? Kdo je sklad York, ki ima račune na Cipru in kupuje premoženje na DUTB z enimi in istimi ljudmi, ki so prej delovali v podjetjih, pozor, ki so pristala na DUTB, njihove terjatve? Danes oni poslujejo in menedžirajo s skladom York. To, to moramo raziskati in to bomo raziskali, kajti tukaj se porajajo še ene druge težave. Ali gre morda – kar sem uvodoma že dejal v predstavitvi – za slovenski denar iz obdobja tranzicije, ki je šel v davčne oaze in se vrača sedaj v Slovenijo? Ali so s tem tudi povezana tveganja, ki jih ureja na primer področje zakona o preprečevanju pranja denarja in morda celo financiranja terorizma, čemur smo bili priča tudi v preteklem mandatu? Kakšne imamo mi mehanizme, da filtriramo, čigav in kakšen denar prihaja v državo, v Slovenijo? Ugotovili smo v prejšnjem mandatu, da ti mehanizmi niso dobri in da lahko takole / pokaže z gesto/ pride v državo milijarda evrov in noben alarm se ne vžge, da gre morda za tvegan kapital iz naslova financiranja terorizma, da se vžgejo mehanizmi šele čez deset let. In ali se nam take stvari ponavljajo skozi kupovanje terjatev na DUTB? Danes so terjatve, slabe terjatve in kupovanje terjatev velik biznis, zelo dobro se da s tem zaslužiti. Zaradi tega vem, da se bo preiskovalna komisija ukvarjala s številnimi ljudmi, ki imajo svoje lastne finančne interese, in bo delo izjemno težko, ampak verjamem tudi v strokovno podporo in upam, da bo Državni zbor, gospa generalna sekretarka Državnega zbora omogočila optimalno delo tej preiskovalni komisiji in namenila dovolj finančnih sredstev za našo strokovno pomoč. Sami poslanci tega ne bomo mogli raziskati.  Še ena stvar, ki jo je treba omeniti, pa je tekoče poslovanje DUTB. Dogaja se še ena stvar, so indici, da se načrtno izčrpava podjetja, ki so pod upravljanjem slabe banke. Eno je tukaj v naši neposredni soseščini, ko se dviguje zadolževanje, ko se dvigajo stroški upravljanja, ko že deset let, tudi v času konjunkture, to podjetje posluje negativno, ko se dogajajo čudne stvari, ko se odprodaja kar tako pavšalno poceni dele premoženje tega podjetja, na Slovenski ima sedež. Kdo nadzira tovrstno delovanje in početje DUTB? Čeprav bi bilo najbolj optimalno to, da bi DUTB to podjetje po čim boljši ceni naprej prodal, ne, do konca ga bodo izčrpali in poceni prodali, če ne bomo mi tega zaustavili! Računsko sodišče. Računsko sodišče je opravilo tri revizije na DUTB in vse tri so bile deležne negativnega mnenja. Citiram, kaj je dejal predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel. Ugotovili smo, da je bilo nekaj podjetij, ki sploh niso izpolnjevala kriterijev za nedonosne terjatve ali pa so celo redno odplačevala svoje obveznosti, niti ni bilo neke posebne utemeljitve, da bi lahko ta podjetja prišla v položaj, ko bi bile lahko njihove terjatve nedonosne, pa so bila na iniciativo različnih posameznikov ali institucij prenesena na DUTB. Dajmo se mi eno stvar vprašati: Kdo bo plačal škodo lastnikom teh podjetij? Kdo? Kaj če ta podjetja začnejo tožiti državo, ker so bila potisnjena v stečaj? Ali pa so potem v stečaju stečajni upravitelji. In imamo primere – pa naj ostane tudi nekaj teh primerov za preiskovalno komisijo – da so stečajni upravitelji v postopku stečaja, ko so upravljali to s tem podjetjem, delovali negospodarno in sklepali za to podjetje škodljive posle in na ta način izčrpavali to podjetje. Gospodje izvršni direktorji DUTB, ki so bili izvršni direktorji DUTB, morajo na ta vprašanja temeljito odgovoriti. Na podlagi mnenja Računskega sodišča je dejansko ključno vprašanje, česar Računsko sodišče sicer potem v nadaljevanju ni ugotovilo: Katere so bile te osebe v obdobju 2013, 2014, 2015, ki so odločale o prenosnih terjatvah? Katere osebe? Te osebe moramo zaslišati in jih pripeljati pred roko pravice. Nadalje. Samo ustanavljanje DUTB je tudi Računsko sodišče pregledalo, pa svetovalne pogodbe in tako naprej, o čemer poteka tudi preiskava, ampak tam Računsko sodišče ugotovi, da je bilo ugotovljenih 14 kršitev predpisov in aktov, med drugim tudi kršitve postopkov javnega naročanja! Postopkov javnega naročanja. Dodatna oškodovanja za državni proračun. Nazadnje je Računsko sodišče izdalo tudi eno revizijo lansko leto julija, spet negativno mnenje, pripravljalne ukrepe oziroma odzivno poročilo pa se še pričakuje. Še ena stvar: podizvajalci. Če kaj, nas mora skrbeti to, da so prikrajšani zaradi delovanja slabe banke najšibkejši. V času delovanja slabe banke se dogaja to, da so podizvajalci podjetja Vegrad-Am, d. o. o., pri izgradnji Celovških dvorov namesto denarnega poplačila kot kompenzacijo prejeli stanovanja. To je normalen del delovanja. Ta stanovanja pa so bila obremenjena s hipotekami v korist Nove Ljubljanske banke, ampak, pozor, Nova Ljubljanska banka je zagotovila, da bo za te hipoteke izdala izbrisne pobotnice, do česar pa seveda ni prišlo. Te hipoteke so bile skupaj s terjatvami potem prenesene, so prešle na DUTB, ki pa je potem v nadaljevanju od imetnikov teh stanovanj zahtevala tisoč evrov na kvadratni meter za izbris teh hipotek. Jaz se tukaj sprašujem, kdo je tukaj nor. In veste, teh pobotnic zdaj sploh nihče ne dobi na DUTB. Nihče. Oni trdijo, da sploh to ne obstaja. Ti podizvajalci, mali gospodarstveniki, ki so zgradili te objekte, na primer Nokturno, Celovške dvore in tako dalje, morajo nazaj kupiti svoja lastna stanovanja! Nazaj jih morajo kupovati. Tisoč evrov na kvadratni meter. Noro! Nepredstavljivo. In teh dokumentov, da bi lahko to uredili, ni. Še več! V prejšnjem mandatu smo to imeli na Komisiji za nadzor javnih financ, tri komisije so bile sklicane na to temo, soglasen je bil Državni zbor, da se to mora urediti, da mora Vlada kot skupščina to urediti, pa se to ne uredi, še danes se ni uredilo. Potem pa smo priča tudi tragičnim dogodkom, ko ti ljudje ne pridejo do svojega lastnega denarja. Še več! Nateguni smo, ko rečemo, da morajo še dodatno plačati, če želijo priti do svojih stanovanj. Nečloveško ravnanje. Verjamem, da bo Državni zbor uspešen pri preiskovanju teh mahinacij. A veste, kaj je naša prednost pred na primer kriminalisti, organi pregona, sodniki, tožilci in tako dalje? To, da imamo pred seboj javnost, možnost kamere in da morajo ti ljudje priti sem v Državni zbor in odgovarjati. Odgovarjati na vse svinjarije, ki so jih naredili v tem obdobju. Verjamem pa, da nam bodo v veliko pomoč pri delovanju tudi druge informacije, ki jih bomo lahko pridobivali tekom same preiskave, ne samo to, kar imamo do sedaj zbrano, seveda. Ampak tudi druge informacije, ki jih sicer ni mogoče zbrati. Upam pa – in dajem ta trenutek poziv uslužbencem na DUTB – da naj se nikar ne poslužujejo kaznivih dejanj brisanja dokumentacije, rezanja dokumentov in ostalih stvari.
Hvala lepa. Sedaj pa dobi besedo mag. Bojana Muršič, pripravi pa naj se mag. Marko Pogačnik.  Izvoli.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod predsednik Vlade, imate besedo.
Hvala lepa. Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra nam bo predstavil Igor Zorčič.  Izvolite.
Hvala, gospod državni sekretar. Pristojno matično telo je Odbor za finance, zato dajem besedo predsedniku gospodu Robertu Polnarju.  Izvolite.
Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, gospe poslanke, gospodje poslanci!  Odbor za finance je na 3. seji 15. januarja letos kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o nekaterih koncesijskih pogodbah, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje po nujnem postopku preložila Vlada. Kolegij predsednik Državnega zbora je na 20. seji 7. decembra 2018 sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku. Odbor je kot gradivo za sejo prejel naslednja gradiva: mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, mnenje Mestne občine Ljubljana in mnenje Mestne občine Maribor.  V skladu s 129. členom Poslovnika Državnega zbora so amandmaje k predlogu zakonu vložile poslanske skupine koalicije in sicer amandmaje k osmim členom. Na seji odbora so sodelovali predstavnice in predstavniki Ministrstva za finance, Zakonodajno-pravne službe in Državnega sveta. V uvodni dopolnilni obrazložitvi je državni sekretar na Ministrstvu za finance predstavil cilje, načela in poglavitne rešitve predloga zakona. Pojasnil je, da predlog zakona predstavlja implementacijo direktive 2014/23 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb. Opozoril je, da je rok za prenos direktive v slovenski pravni red potekel 18 aprila 2016, zaradi česar že poteka postopek proti Republiki Sloveniji pred sodiščem Evropske unije. Evropska komisija v tem postopku predlaga, da se Republiki Sloveniji naloži dnevna denarna kazen v višini 8 tisoč 992 evrov od dneva razglasitve tožbe do izpolnitve obveznosti.  Državni sekretar je poudaril, da bi celovita prenova koncesijske zakonodaje trajala več let, zato se sprejema obravnavani predlog zakona, določbe drugih zakonov s tega področja pa učinkujejo, če niso v nasprotju z določbami predloga zakona. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je navedla, da je Zakonodajno-pravna služba pripravila pisno mnenje, v katere je podala dve splošni pripombi in 12 pripomb k posameznim členom. Posamezne pripombe so v amandmajih koalicijskih poslanskih skupin upoštevane, opozorila pa je na neupoštevanje splošne pripombe glede neskladja ureditve koncesij v predlogu zakona s številnimi zakoni, ki urejajo postopek podelitve koncesije v slovenskem pravnem redu. Zakonodajno-pravna služba meni, da bi bilo iz tega razloga potrebno spremeniti naslednje zakone: o gospodarskih javnih službah, o zdravstveni dejavnosti, o lekarniški dejavnosti, o socialnem varstvu in o javno-zasebnem partnerstvu.  Predstavnim Komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance je v imenu komisije izrazil podporo predlogu zakona. V razpravi so nekatere članice in člani odbora izpostavili problematiko zamud pri implementaciji direktiv Evropske unije v slovenski pravni red in posledično tudi hitenja pri sprejemanju zakonodajnih rešitev v izogib denarni kazni. Opozorjeno je bilo, da je Slovenija pri implementaciji direktive v neprijetnem položaju, saj zamuja skoraj tri leta. Vse ostale države članice Evropske unije so direktivo že prenesle v svoje pravne rede. Nastali položaj je treba razrešiti in s tem omejiti nastalo ter preprečiti potencialno škodo. Zaradi nesprejemljivosti takšne prakse pri sprejemanju zakonodaje bi moral ukrepati tudi pristojni minister, se pravi minister za finance.  Velik del razprave pa se je osredotočil ne neupoštevanje določenih pripomb Zakonodajno-pravne službe k predlogu zakona. Članice in člane odbora so zanimali predvsem razlogi, zaradi katerih Vlada ne upošteva vseh pripomb Zakonodajno-pravne službe in pristopi k celoviti prenovi zakonodaje s področja koncesij. Državni sekretar na Ministrstvu za finance je podal dodatna pojasnila glede pomislekov, izraženih v razpravi, predvsem glede razhajanj z Zakonodajno-pravno službo ter razlogov za pozen prenos direktive v slovenski pravni red.  Odbor je v skladu z drugim odstavkom 130. člena Poslovnika Državnega zbora obravnaval amandmaje poslanskih skupin koalicije in jih sprejel. Odbor je v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjeni predlog zakona je sestavni del tega poročila. Hvala lepa.
Hvala lepa, podpredsednik, za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! To, kar danes slišimo, je enostavno neprimerno. Zgrožena sem nad vsemi temi navedbami. Kljub temu da smo že v prejšnjem mandatu pri sprejemanju poročil o delovanju DUTB slišali kar nekatere, bom rekla, zelo zanimive stvari, tudi Komisija za nadzor javnih financ je delovala na tem področju, kakšnega epiloga ni bilo. Te arogance, ki smo jih doživeli, moram reči, da so neprimerne, in tudi ti obvodi vodstvenega kadra pri iskanju boljših plač so bili zame takrat nesprejemljivi. Se pravi, nakopičenje vseh teh težav v DUTB je neizmerno veliko, postavlja se veliko vprašanj, preiskovalna komisija bo imela ogromno dela, da se poiščejo tudi odgovornosti. Predvsem bo komisija iskala politično odgovornost za vse te težave, ravnanja, ki so se pač pojavljala v tem obdobju. A ob tem moram reči, da se mi izrazito postavlja vprašanje, kje so bili pristojni organi do sedaj. Pri revizijskem poročilu za leto 2014/2015 – če to podrobno pogledamo, podrobno poročilo obsega 400 in več strani – je res navedenih toliko nepravilnosti, da te kar zmrazi. Če politik naredi eno samcato napako ali pa če že samo obstaja sum, da je storil napako, se sproži ves aparat, ob tem se pa tudi sproži vsa medijska kampanja zoper omenjenega poslanca ali kakršnegakoli drugega politika in na koncu je takšen politik uničen. V tem konkretnem primeru Družbe za upravljanje terjatev bank pa moram reči, da ni bilo nekih bistvenih medijskih navedb, in to me resnično boli. Če se dotaknem tega revizijskega poročila iz 2014/2015, ko to pogledaš – enostavno bi že morale goreti rdeče lučke. Kaj zdaj to pomeni? Naj navedem, DUTB je od NLB prevzela del terjatev, ki ni bil skladen z odločitvami Vlade Republike Slovenije in Evropske komisije, ki sta določali določeno vrednost terjatev v višini nekaj manj kot 1 milijarda 700, iz tega izvzela terjatve v višini 130 milijonov samovoljno, brez obvestila medresorske komisije, Ministrstva za finance – ja, ljudje božji, a sami lahko delajo in sami lahko počnejo brez kakršnegakoli nadzora? Nadalje. S prevzemom tveganih postavk ni sklenila vseh potrebnih pravnih aktov z bankami, ni zagotovila pravočasnega prevzema kreditne dokumentacije, ni razpolagala s celotno dokumentacijo. Ljubi bog, kje smo? Zakaj je temu tako? Ali se res tako obnaša dober gospodar? DUTB je sprejel več različnih internih aktov o postopkih odločanja pri upravljanju premoženja, ni dobil nobenega soglasja. Ali lahko mi tako ravnamo? Bom konkretno rekla, če je interni akt sprejet, ga mora nekdo potrditi, sistemizacija se mora nekje potrditi. Tako da tudi tukaj tega ne razumem oziroma takšne zadeve so zame nične. DUTB ni sprejela za leto 2015 načrta prodaje sredstev, ni bil objavljen na spletni strani. Zakaj in s kakšnim namenom? To ugotoviti bo naloga komisije, ki bo to obravnavala. Za upravljanje terjatev ni bilo zagotovljenih ustreznih podlag za odločanje o izvedbi oziroma prevzemu nepremičnin. Prevzete nepremičnine brez oddaje javne objave, brez zbiranja konkurenčnih ponudb, odločitve ni sprejel pristojni organ – ja pa ljubi bog, kaj to pomeni? Kaj tu … Mislim, res, jaz enostavno tega ne razumem, kam je to vse skupaj peljalo v tem obdobju. V letu 2015 ni uredila načina vodenja, evidentiranja in hrambe dokumentov, ni bilo vzpostavljenega ustreznega evidentiranja, prejeta in izhodna pošta – vsepovsod, vse institucije moramo imeti to urejeno, a DUTB je nek drug organ, ki, ne vem, počne, kar se mu zahoče.  Veliko veliko vprašanj je, upam, da bomo na koncu dobili tudi odgovore. Zato je toliko bolj pomembno, da vse politične opcije, ki smo v tem parlamentu, v to komisijo imenujemo čim bolj kompetentne ljudi, ki zadeve poznajo – tako kot je tudi predlagatelj omenil – te, ki so se nekdaj že ukvarjali s tem, mogoče kriminaliste, pravnike, ki poznajo to področje, kajti vsi ostali imamo malce manj izkušenj na tem področju. Vendar verjamem, da bodo tisti, ki bodo imenovani v to komisijo, poskušali iskati rešitve, se tudi posvetovali z drugimi, da bomo prišli do tega, kar imamo sedaj kot sume storitve kaznivih dejanj, da bodo dosegli tudi končni epilog. Predvsem je potrebno, da se komisija osredotoči na bistvo, ali in kdo od nosilcev javnih funkcij je odgovoren, da je do teh nepravilnosti, neučinkovitosti, negospodarnosti poslovanja v DUTB prišlo. Kajti namen DUTB ni bil v tej smeri, takrat ko se je ustanavljala, da bo delovala nepravilno, neučinkovito, negospodarno, absolutno je temu končno treba narediti konec. Ključno pa je, da se iz tega nekaj naučimo, da bodo tisti, ki so naredili karkoli narobe, to tudi poravnali. Vsekakor glede na škodo in vložena sredstva obstaja širši javni interes za to preiskavo.  Vsled vsega navedenega podpiram to preiskovalno komisijo. Želim si, da bomo prišli še v tem mandatu do rezultatov in da bodo potem na koncu tudi pristojni organi naredili svoje. Edino, kar bi še predlagala komisiji, je, da v primeru, da bodo ugotovljene nepravilnosti, ki jih sedaj sumimo, tudi potrjene, menim, da bi bilo treba poseči tudi v zakonodajo, da takšni ljudje, ki so sodelovali tako ali drugače pri takšnih postopkih, nikoli ne bi mogli več delovati na vodilnih mestih. To je moj apel. Naj pa še enkrat izrečem vso srečo preiskovalni komisiji, ki bo opravljala to zelo zelo zahtevno delo. Hvala lepa.
Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovani predsednik Vlade, ministrski zbor, kolegice in kolegi! Današnji zgodovinsko gledano že peti poskus ustavne obtožbe v Sloveniji kaže, da SDS po neki svoji stari, da ne rečem prežvečeni maniri zlorablja institute, ki jih ponuja naša ustava, naša zakonodaja. Glede na to, da smo bili v preteklosti priča že propadlim poskusom ustavnih obtožb zoper dr. Danila Türka, dr. Janeza Drnovška, dr. Mira Cerarja, in glede na današnje napovedi, da je več kot očitno, da tudi te obtožbe ne čaka nič drugačna usoda, se je morda strinjati s tem, da vsi ti pretekli predsedniki vlad, vključno z aktualnim, zasedajo skorajda nekakšno častno mesto, nekoč v prihodnosti bo morda celo to neko dobro znamenje za vsakega predsednika Vlade, če je dobil eno od obtožb SDS. Skratka, statistika vam ne gre v prid. Verjamem, da tudi današnji izid ne. Problematično se nam pa zdi to, da skušate s tem dejanjem ne samo nekako omalovaževati delo aktualnega predsednika Vlade, ampak tudi sebe predstaviti kot tiste, ki se borite za neke ustavne vrednote, za ustavni red. Pa vam bom morda kasneje še kaj več povedal v zvezi s tem, nastavil ogledalo. Bi pa morda uvodoma začel s samo ustavno obtožbo oziroma predlogom sklepa, ki ga imamo danes na mizi.  119. člen Ustave Republike Slovenije pravi: »Predsednika vlade ali ministre lahko državni zbor pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih funkcij.« Predsednika Vlade obtožujete, da je s svojim ravnanjem oziroma njegovo opustitvijo odgovoren za nadaljevanje neustavnega stanja, ki je posledica neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2014, ki se tiče financiranja zasebnih šol. Vprašanje, ki se nam kot prvo zastavlja, je, če je predsednik Vlade odgovoren za nadaljevanje neustavnega stanja, neustavno stanje pa se nanaša na vsebino nekega zakona, kako pa naj bi ga potem prekinil, če predsednik Vlade ni zakonodajalec. Zakone namreč, spoštovane kolegice in kolegi, sprejemamo mi v Državnem zboru. V preteklosti smo že obravnavali zakone s področja, ki se dotika ustavne obtožbe, in moram reči, da se takrat nismo najbolj izkazali, pa s tem ciljam na vse poslance vseh političnih skupin, od levice do desnice. V svojem predlogu sklepa v zvezi z obtožbo predsednika Vlade opozarjate na predsednico ustavnega sodišča, bivšo predsednico, ki je nekoč dejala: »Treba je posebej opozoriti na neodzivnost zakonodajalca v zvezi s tistimi odločitvami iz preteklih let, glede katerih bi se že zdavnaj moral odzvati in odpraviti ugotovljene protiustavnosti.« Torej zakonodajalca. Nadalje se v svojem sklepu sklicujete na poročilo Ustavnega sodišča republike Slovenije za leto 2017, kjer piše, da sta leta 2016 potekla roka za odpravo protiustavnosti, ki sta bili ugotovljeni v dveh odločbah Ustavnega sodišča, na kateri se zakonodajalec še ni odzval. Torej ponovno govorimo o očitku Ustavnega sodišča zakonodajalcu in ne Vladi ali predsedniku Vlade. Ne nazadnje se sklicujete tudi na Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora, ki je pri obravnavi predloga novele zakona, ki naj bi odpravil to protiustavnost, z dne 20. 4. 2016 opozorila, da mora Državni zbor kot zakonodajalec čim prej realizirati ustavno odločbo. Torej, ponovno govorimo o tem, da je Državni zbor tisti, ki mora realizirati ustavno odločbo. Torej že če bi si samo prebrali lasten tekst in vse citate, ki ste jih noter dali, bi ugotovili, da danes tožite povsem napačno institucijo, če se smem tako izraziti, oziroma napačno funkcijo, saj glede na naš ustavni red zakonodajna funkcija, vse, kar je treba popraviti z zakonom, pritiče Državnemu zobru in nikakor Vladi, še manj predsedniku Vlade. Tudi če so legitimirani, da vložijo posamezne predloge, na koncu o zakonih odločamo mi kot poslanci. Ustavni sodniki so z odločbo, ki se danes velikokrat citira, odločili, da pravica do brezplačnega obiskovanja obveznega javnoveljavnega programa v zasebnih osnovnih šolah od države ne zahteva, naj financira tudi izvajanje razširjenih programov, s katerimi zasebne šole zasledujejo svoje partikularne interese. Je pa treba v celoti financirati obvezni del programa, saj je ta enotno določen po svoji vsebini za vse izvajalce. Obvezni in razširjeni program seveda nista neka raztegljiva pojma v Državnem zboru, imata svojo vsebino v Zakonu o osnovni šoli, tako da v zvezi s tem ni potrebna neka posebna diskusija. Bi pa izpostavil to: omenja se delo tudi prejšnjega predsednik Vlade, pa vendar se ne omenja nekega pomembnega dejstva, ki ga moramo upoštevati ob presoji današnjega predloga sklepa o ustavni obtožbi, in sicer niste nikjer omenili, da smo mi v prejšnjem mandatu obravnavali ta zakon, ki naj bi odpravil ustavno neskladje, da je bil predlagan s strani prejšnje vlade in da se je, ko smo ga imeli na mizi, tako kot ga bomo predvidoma imeli v tem letu, našlo cel kup izgovorov, zakaj ta zakon ni dober. Čeprav je ob obravnavi zakona Zakonodajno-pravna služba rekla takole: »Predlog zakona,« torej govorim o zakonu v prejšnjem mandatu, »odpravlja različen obseg financiranja obveznega dela javnoveljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja na javnih in zasebnih šolah, zato s tega vidika tudi po mnenju Zakonodajno-pravne službe uresničuje odločbo Ustavnega sodišča.« Torej, imeli smo predlog zakona, predlagala ga je takratna vlada, vendar se je potem odprla diskusija v zvezi s tem, koliko naj bo financiran obvezni del, še posebej pa, koliko naj bo financiran razširjeni del, ali naj bo to 100-odstotno ali naj bo 85-odstotno, 65-odstotno, 0-odstotno. Skratka, razvila se je pestra ideološka debata o tem, kdo se bolj zavzema za javno šolstvo in kdo ne.  Če v tem državnem zboru dejansko obstaja neka iskrena želja po ureditvi tega področja, pa s tem ciljam na vse stranke, od povsem leve do povsem desne, potem verjamem, da se bomo kaj hitro ob predlogu, ki ga bo predlagala Vlada ponovno, najsibo takšen ali drugačen, strinjali glede tega, kakšen naj bo obseg financiranja obveznega ali razširjenega programa, in da ne bomo polemizirali, vse z namenom, da tudi v tem mandatu ta ustavna odločba ne bo realizirana. Kot sem povedal uvodoma, so se predlagatelj in njegovi sopodpisniki spotaknili ob temo, ki je zanje ideološka, ki jim gre na njihov ideološki mlin. Pri tem se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča, čeprav je nam znano iz preteklosti, da nimajo vedno kolegi enakih stališč do dela Ustavnega sodišča in do njihovih odločb. Kadar gredo te na njihov ideološki mlin, potem so odločbe zelo dobre in se jim ploska, ko pa niso ali če jih ne vidijo v skladu s svojo interesno sfero, najsibo to ideološka tema najsibo tema, ki se tiče kakšnega od postopkov katerega izmed njihovih članov, potem dobi to naše Ustavno sodišče z njihove strani, z vaše strani, spoštovani kolegi, tudi kakšen drug status in se veliko manj sklicujete na ustavni red. Na primer vaš predsednik je v zvezi z odločitvami Ustavnega sodišča glede izbrisanih nekoč dejal, citiram: »Po mojem mnenju moramo odgovornost za zaplete v zvezi z urejanjem statusa izbrisanih in tudi za referendum v celoti pripisati spolitiziranemu Ustavnemu sodišču.« Ali pa: »Noben referendum ne bi bil potreben, če bi v Sloveniji imeli normalno Ustavno sodišče in normalno oblast, ki bi v skladu z ustavno prisego skrbela za blaginjo vseh svojih državljanov.« Danes se oklepate Ustavnega sodišča. Jaz ne vem, kaj se je tako spremenilo. Ali pa gre morda res za to, kar sem omenil uvodoma, da takrat, ko vam to paše, takrat je Ustavno sodišče dobro, ko se vam pa zdi, da gredo odločbe nekako v nasprotju z vašimi strankarskimi partikularnimi interesi, takrat je pa naenkrat Ustavno sodišče spolitizirano, da ne rečem celo nenormalno, ker ste pač rekli, da bi si želeli imeti normalno Ustavno sodišče. Ne nazadnje tudi delo v preteklih mandatih – ne bom ponavljal predsednika Vlade, čeprav sem si tudi pripravil – vaše delo kaže na to, da imate odnos do neizvršenih ustavnih odločb in do pravnega reda, ki naj bo kolikor toliko spoštovan, zelo spragmatiziran in ga pravzaprav popravljate po svojih potrebah. Če ste na oblasti pa če vam kaj ni po godu, potem se to prestavi, če vam pa je po godu, pa se pač postavite za nekakšno realizacijo ustavne odločbe, čeprav moram reči, da mi na pamet zdajle nobena ne pride, ampak želim izpostaviti vaš modus operandi, kot sem ga opisal v predhodnih navedbah.  Kar se tiče vašega predloga, mislim, da je iz moje razprave več kot očitno, da mi tega predloga ne bomo podprli. Ocenjujemo, da bi bilo to, če primerjamo to ustavno obtožbo recimo s kazenskim postopkom, blizu neki krivi ovadbi, skratka nepotrebni, neutemeljeni obtožbi, ki je zgrešena v svojih temeljih, niti pravega ne obtožujete. Tisti, ki je za obtožiti, je ta državni zbor z vami vred in z nami, in to je eden izmed razlogov, da se še posebej, bom rekel, z nekim žolčem odzivamo na takšne poskuse, ne nazadnje tudi nam in državljankam in državljanom ne vlivajo takšni poskusi zaupanja v naš pravni sistem, občutek dobivajo, da so – vsaj del, ki vam verjame – te obtožbe utemeljene, na koncu so razočarani, ker padejo. Mislim, da to ni dobro. Tako ocenjujemo tudi v Poslanski skupini Stranke Modernega centra za zaupanje državljank in državljanov do institucij in institutov te države. V Poslanski skupini Stranke Modernega centra bomo glasovali proti sklepu, ki ste ga predlagali, bomo pa, tako kot smo bili v prejšnjem mandatu, konstruktivni pri realizaciji ustavne odločbe, ki se tiče zasebnega osnovnega šolstva. Ocenjujemo, za razliko od nekaterih drugih, da zasebno osnovno šolstvo lahko krepi in bogati šolski prostor, seveda ne more nikakor nadomestiti neke javne mreže, pa vendarle nimamo tako odklonilnega mnenja, kot ga imajo nekateri v tem prostoru. V tej luči bomo karseda konstruktivni s tem namenom, da bomo to odločbo realizirali v tem mandatu. Hvala lepa.
Hvala.  Spet ste nanizali nekaj ugotovitev, s katerimi se lahko strinjam in resnično ta slaba banka je potem postala dejansko tisto, kakršno ime nosi. Naj pa poudarim, da je temeljno izhodišče Vlade glede načina poslovanja DUTB načelo ničelne tolerance do netransparentnega ter negospodarnega delovanja oziroma morebitnih zlorab. Vlada je kot skupščina DUTB že pristopila k ukrepom, ki bodo zagotavljali pregledno, gospodarno, učinkovito in tudi uspešno poslovanje DUTB. Premoženje, ki ga je prevzela od bank, mora upravljati tako, da bo lahko v največji možni meri povrnila sredstva davkoplačevalcev, ki so bila vložena v sanacijo bank. To je cilj.  Vlada kot skupščina se je 6. decembra lani seznanila s poročilom Ministrstva za finance glede ugotovitev opravljenega nadzora nad DUTB pri prodaji zemljišča nekdanjega podjetja KLI Logatec. Ugotovila je, da so se pri prodaji nepremičnine zgodile številne nepravilnosti, pri delovanju DUTB pa resne pomanjkljivosti, ki preprečujejo učinkovito delovanje DUTB. Vlada je zato predčasno odpoklicala neizvršnega direktorja Upravnega odbora DUTB Miho Juharta kot predsedujočega Upravnemu odboru DUTB in imenovala dva nova neizvršna direktorja, Tomaža Beska in Marka Tišmo. Na isti seji je Vlada kot skupščina Upravnemu odboru DUTB tudi naložila, da takoj izvede ukrepe za zagotovitev skladnega, učinkovitega, gospodarnega in preglednega poslovanja DUTB, vključno z ugotavljanjem odgovornosti vpletenih. Ministrstvo za finance v začetku februarja pričakuje dodatno poročilo DUTB, in to tako o opravljenih postopkih ugotavljanja odgovornosti na vseh ravneh kot tudi načrtovanih dodatnih aktivnostih za izboljšanje skladnega in gospodarnega poslovanja DUTB. Naj še pojasnim, da Ministrstvo za finance v okviru izvajanja nadzora nad DUTB, ki ga opravlja v skladu z Zakonom o ukrepih za krepitev stabilnosti bank, od družbe zahteva ustrezna pojasnila o vseh zadevah, v katerih zazna morebitne pomanjkljivosti glede delovanja DUTB, tudi ustrezno dokumentacijo, izvedbo ustreznih postopkov, izboljšave internih aktov, zagotovitev ustreznih kontrolnih mehanizmov ter predložitev časovnice izvedbenih ukrepov. Ministrstvo za finance o opravljenem nadzoru tudi kvartalno poroča Vladi. Sistem nadzora nad DUTB torej vendarle imamo.  Vlada načrtuje tudi nadaljnje izboljšave. Tako bo upoštevaje priporočila Komisije za preprečevanje korupcije glede postopka imenovanja ter kriterijev za izbor neizvršnih direktorjev ustrezno dopolnila smernice za delovanje DUTB. V teh smernicah bo ustrezno popravila tudi določbe, ki se nanašajo na upravljanje premoženja, zlasti nepremičnin, ter na strateško pomembne poslovne odločitve DUTB. Dopolnjen bo smiselno tudi statut DUTB, kjer bo še ustrezneje in še natančneje določila pristojnosti neizvršnih direktorjev. DUTB ima sicer tudi vzpostavljen razvejan sistem internih aktov, bistveno pa je, da te interne akte v praksi tudi dosledno upošteva in izvaja. Pomanjkljivost na tem področju se je izkazala zlasti na področju upravljanja nepremičnin. Pričakujem, da bodo odslej tudi na podlagi pozivov, ki jih je na DUTB naslovilo Ministrstvo za finance, v praksi te interne akte tudi v vseh fazah odločanja dosledno upoštevali.  Vlada bo torej naredila, kar je v njeni moči, verjamem pa, da bo tudi komisija odgovorila na mnoga vprašanja, ki so na mizi. Resnično se strinjam, da so v preteklosti vse stvari, ki smo se jih lotili ali pa so se jih, no, mi se jih nismo, potem nekam zaplavale, in tu imamo zdaj priložnost, da zadeve izboljšamo. Hvala lepa.
Hvala, gospod predsednik Vlade. Gospod poslanec, želite besedo?  Izvolite.
Hvala lepa. Besedo ima mag. Marko Pogačnik, za njim dobi besedo Mateja Udovč.
Hvala, gospod predsednik. Prehajamo na stališča poslanskih skupin. Prvi imate besedo gospod Jani Ivanuša v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.  Izvolite.
Hvala lepa. Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi razprava poslank in poslancev o predlogu obtožbe, še pred tem pa ima besedo predstavnik predlagatelja Tomaž Lisec. Izvolite.
Hvala.  Bom začel kar na koncu. SMC si bodo prizadevali, da bo v tem mandatu uresničena odločba Ustavnega sodišča, torej, spoštovani predsednik Vlade, spoštovani minister za izobraževanje, ne v enem letu, ne v tem letu, ampak v tem mandatu boste poskušali rešiti tisto, kar mi imenujemo neustavno stanje. Toliko o resnih namenih in intencah te vlade o reševanju zadevne tematike. Dejstvo pa je – ki je očitno nek modus operandi te vlade – predsednik Vlade dobi napisan govor, pošlje vodjam poslanskih skupin, no, oni potem malo preoblikujejo in izhajajo iz istih stališč. Ampak problem je, če ima ta govor nekaj napak oziroma, si bom drznil reči, laži. Prva. Danes je bilo kar nekajkrat rečeno o tem, kako obstajata dve isti odločbi Ustavnega sodišča, in če predsednik Vlade nima pojma o pravnih zadevah, bi si vsaj tisti, ki ste pravniki in ste izvajali stališča poslanskih skupin, vzeli 5 minut časa in obe odločbi prebrali, morda samo v izreku, kaj šele celi, pa bi videli, da je to govoričenje o dveh popolnoma istih odločbah popolna laž.  Poglejte, odločba iz leta 2001: Ustavno sodišče je odločilo, da četrti odstavek 72. člena ZOFVI ni v neskladju z ustavo. In kaj so pobudniki govorili? Zelo malo oziroma skoraj nič oziroma le posredno o financiranju zasebnih osnovnih šol. Intenca te odločbe Ustavnega sodišča je šla v dve smeri. Vprašanje konfesionalne dejavnosti v vrtcih in šolah s koncesijo in v obsegu, kot izhaja iz te odločbe, in pa financiranje zasebnih šol v celoti. In Ustavno sodišče je reklo glede konfesionalnosti, tako kot je, in je reklo, ja, da se pač zasebne šole od vrtcev pa horizontalno ne smejo financirati 100-procentno oziroma da je Državni zbor tisti, ki naj to opredeli. In potem druga odločba Ustavnega sodišča, ki je bila pogoj za to, da smo se odločili za ustavno obtožbo, ki ne govori o 72. členu, torej o avtonomiji šolskega prostora, ampak govori o 86. členu, in to v delu, ki se nanaša na javnoveljavne programe, kar je prva ključna debata, in drugo, osnovnošolskega izobraževanja. In to je v neskladju z Ustavo. In zakaj sta ključna pojma javno veljavni programi in osnovne šole? 57. člen Ustave Republike Slovenije, drugi odstavek. Osnovne šole so obvezne in tu je Ustavno sodišče odločilo, da je treba urediti zadevo tako, kot je odločilo; ampak predsednik Vlade dobi napačno napisan govor in potem ga koalicijske poslanske skupine v neki mantri ponavljajo. Druga mantra, ki ne zdrži, je ta, da boste rešili to neustavno stanje še letos in bo začelo veljati. Naj bi do 1. septembra bila zadeva rešena. Spoštovani predsednik Vlade, spoštovani ministri, spoštovani poslanci, kdaj je potekal vpis v osnovne šole? Konec marca, začetek aprila ali 1. septembra? Ker ste se potihoma na podlagi te ustavne obtožbe odločili, da boste 1. septembra dali ZOFVI v normativni plan, do 1. septembra boste to rešili, boste po mojem prepričanju zavestno, vsaj do 1. septembra 2020, ponovno kršili to, kar je bilo zapisano v izreku odločbe Ustavnega sodišča. Zavestno, spoštovani predsednik Vlade, to vam povem sedaj, če vam vaši pravniki niso povedali, boste nadaljevali z neustavnim stanjem. Toliko o pravnem in ustavnem ravnanju te vlade. Spoštovani predsednik Vlade, to, da si vi dovolite, češ, ena odločitev je bila 9 : 0, druga pa samo 5 : 4; in potem dajete pod vprašaj, če je ta odločitev 5 : 4 sploh sprejemljiva. Marsikdaj imamo glasovanje v Državnem zboru – 88 za, nihče proti. Torej po vašem so te odločitve super, kadar pa pride do glasovanja, na primer 43 : 41, pa bi morali dvomiti o odločitvi zakonodajalca, nas poslancev, pri odločanju o posameznih sklepih, posameznih imenovanjih, o posameznih amandmajih ali celo o posameznih zakonih. Osebno mislim, da je ta besedna zveza, ki ste jo izrekli: razmerje 5 : 4 pa tako malo, ni čisto resno, bolj spominja na vašo vlogo v preteklem življenju kot pa resno vlogo predsednika vlade. Glede redkosti ustavnih obtožb; če ne damo, delamo probleme, če damo ustavne obtožbe, delamo probleme; in za vse v tem državnem zboru in tudi v Sloveniji je kriva Slovenska demokratska stranka. Kot je rekel kolega Zorčič, tudi če vlada ne sprejme svojega zakona, ki ste ga imeli v Državnem zboru, je kriva Slovenska demokratska stranka. Nepoznavanje pravne materije in nepoznavanje matematike, osnovne računske funkcije seštevanja, do 46 je treba priti, ali marsikdaj je dovolj tudi večina. 2 je več kot 1, da vam bo lažje to šlo v glavo, da si boste lahko z eno roko pomagali, ne pa s štetjem do številke 90.  Podpredsednik, dovolite, da se sedaj kot predlagatelj osredotočim še na nekaj stališč poslanskih skupin. O stališču Poslanske skupine Levica je brezpredmetno razpravljati. Njim je važna ideologija, ne pa ustavno reševanje neustavnega stanja, ampak od anarhistov kaj drugega tudi ni moč pričakovati. To, da nekateri problematizirajo institut ustavne obtožbe, je pač njihov problem in ne naš problem. Spoštovana Maša Kociper, rekli ste, da gre za siromašenje mreže javnih šol. Pa vas še enkrat, podobno kot pri zakonu, sprašujem, kako lahko 1 % siromaši ostalih 99 %; to je možno samo v neki fikciji ljudi, ki nimajo drugih argumentov, zakaj spoštovati odločbo Ustavnega sodišča. Gospod Jurša je rekel, 12 neizvršljivih odločb. Ja, spoštovani gospod Jurša, vse so problem, saj veste, vi bi morali verjetno vse poznati, ker ste bili v vseh vladah od leta 1998 ali 2000 naprej. Zato predlagam, da vi prevzamete pobudo, z vsem resnim spoštovanjem, da rečete predsedniku Vlade: spoštovani gospod Marjan Šarec, vzemite tisto torbo, ki vam jo je dala bivša predsednica Ustavnega sodišča, vrzite na koalicijsko usklajevanje vse odločbe Ustavnega sodišča in jih rešite. Pa da ne bo pomote, med temi dvanajstimi sta vsaj dve, ki sta resnično težko izvršljivi. Med dvanajstimi jih je pet, po mojem mnenju, ki jih lahko zakonodajalec, torej mi, reši na takšen ali drugačen način. Samo poglejte zadnjo odločbo glede volilnih okrajev, kjer Ustavno sodišče ni natančno reklo, kako moramo rešiti, reklo pa je, da moramo poiskati rešitve. In med temi dvanajstimi so vsaj štiri, ki so kršene, čeprav je, prvič, Ustavno sodišče točno reklo, kaj moramo narediti, in, drugič, do kdaj to narediti. Spoštovani predsednik Vlade, jaz pričakujem, čeprav izhajate iz neke arogance, podstati moči – češ, imamo večino, nič nam ne morete –, da se resno spoprimete s tem, morda tudi pokažete več spoštovanja do pravnih norm v državi, kot jih je izkazal vaš predhodnik, ki se je imel za ustavnega pravnika, pa se je požvižgal na ustavno pravo. Morda pa ste vi, ker sva približno ista generacija, tisti model politika, ki se bo lahko za razliko od koga drugega pohvalil, da mlada generacija spoštuje odločitve Ustavnega sodišča.  Naslednja stvar, ki je bila danes večkrat povedana – imamo vrhunske javne šole in imamo tiste štiri nebodigatreba zasebne šole, ki izvajajo javno veljavne programe, in te se rušijo. Spoštovani predsednik Vlade, če boste dali befel, kako mora biti v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja urejena ta problematika glede uresničevanja odločbe Ustavnega sodišča, imejte pred sabo eno misel: prvič, da otroci ne smejo biti talci politike, drugič, da je treba v Sloveniji začeti razmišljati o tem, ali imamo dobre ali slabe šole; in ne o tem, ali imamo javne ali zasebne šole. Moram reči, da se je od vseh stališč poslanskih skupin, to je moje osebno mnenje, nekako najbolj vsebinsko približalo odgovoru na ustavno obtožbo ravno stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca in kolega Braneta, ki je sicer zašel v to, kako v tujini rešujejo in kako imajo rešen institut ustavne obtožbe. In sem presenečen, da je kar naenkrat Listi Marjana Šarca Amerika svetel vzor reševanja ustavnih obtožb, medtem ko z drugimi dejanji silite veliko bolj na vzhod. Ampak pričakovano, iz arogance, moči ste rekli, da je financiranje ustrezno. Spoštovani kolegi, še enkrat, preberite si odločbo iz 4. 12. 2013, kjer je Ustavno sodišče zapisalo, da financiranje ni v redu. In kolega iz Liste Marjana Šarca je rekel, da je Slovenska demokratska stranka imela možnost spremeniti zakon; ampak mi tega nismo naredili do takrat, dokler ni Ustavno sodišče reklo, da je nekaj narobe. Še enkrat, danes ni ključna tema o tem, o katerem zakonu govorimo, ampak je ključna materija v tem, ali imamo neustavno stanje, ali imamo ustavno stanje. In odločba Ustavnega sodišča pravi, da imamo neustavno stanje, kar po vašem mnenju to ni problem, po našem pa je to velik problem. Kolega Han je nekako tako rekel: Mi bomo kršili Ustavo, če pa boste dali ustavno obtožbo ali kak drug instrument proti predsedniku Vlade ali ministru, pa vas bomo še naprej ozmerjali z nekimi netilci ustvarjanja strahu. Skratka, mi lahko počnemo karkoli. Če vi na to opozorite, ste vi del problema; in ne mi, ki kršimo v tem primeru ustavni red. Kolega Han je rekel: od 12 odločb ste izbrali le tisto, ki ustreza vaši agendi. Še enkrat, zakaj smo ravno na tej odločbi osnovali ustavno obtožbo? Ker to je edina odločba, o kateri se je govorilo v času parlamentarnih volitev in v času od parlamentarnih volitev. Ampak s to odločbo imate probleme, glede druge odločbe, ki je iz tega mandata glede tako imenovanih izbrisanih, pa ste junija rekli – medresorska skupina, novembra ste rekli ministrom, da je to in to treba narediti, da bomo zadevo rešili v predvidenem časovnem obdobju. Zato, spoštovani predsednik Vlade, vas obtožujemo oziroma predlagamo, da Ustavno sodišče odloči, da zavestno kršite oziroma ignorirate odločbe Ustavnega sodišča, kajti medtem ko ste pri neki drugi odločbi Ustavnega sodišča nemudoma pozvali ministre, da naredijo, in poslance, da izglasujejo zakon v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, tega v tem primeru niste naredili. Ko vam je šla ena odločba Ustavnega sodišča v prid oziroma v prid vašim novim volivcem, ste se odločili za hitro reakcijo; ko vam pa ena odločba Ustavnega sodišča ne pomeni nič, ker gre le za neke otroke, njihove starše v zasebnih osnovnih šolah, še enkrat, kjer se izvajajo javno veljavni programi, pa niste storili nič.  Gospod Han je rekel: »Mi se bomo zavzemali, da se bo zadeva rešila.« Isto je rekel tudi kolega Zorčič. Ampak vemo, kako se je izšel poskus zelo podobnih poslanskih skupin, LMŠ je tukaj izvzet, v prejšnjem mandatu. Jasna odločba Ustavnega sodišča, potem pa pride licitiranje poslanskih skupin koalicije, kdo da več in kdo da manj. In danes slišimo, da je za to nesposobnost uskladitve z odločbo Ustavnega sodišča kriva Slovenska demokratska stranka, ker nekdo iz koalicije nima pojma o pravni materiji in ne zna seštevati. Kolega Zorčič je rekel – Kako pa naj bi predsednik Vlade prekinil neustavno stanje? Še enkrat, kolega Zorčič, kot pravnik, pa ne bo prebral tista dva esemesa, ki sem jih dobil od pravnikov, ravno to bi morali narediti, kar ste naredili na primeru izbrisanih. Ali bi napisali mnenje Vlade, kjer bi napisali: Sprejmimo zakon Slovenske demokratske stranke, potem pa sistemsko rešujmo osnovni zakon; ali pa drugi način – hitro rešiti s svojim zakonom, ki se že toliko časa paca. Verjemite, spoštovani predsednik Vlade, stavim kosilo, če ga sprejmete, da rešitev ne bo sprejeta v doglednem času ali pa bo zopet v neskladju z Ustavo, kar so določeni nekdanji predsedniki Ustavnega sodišča že namignili, da se bo iskalo bližnjice, ki bodo odstopale od odločbe Ustavnega sodišča. Naj zaključim ta uvod, prosim vse razpravljavce, ki imate napisane listke z razpravami, da ne govorite, da sta odločbi iz leta 2001 in 2014 isti, ker nista. In če bom to še dvakrat slišal, bom proceduralno predlagal, da se razpravljavcem obe odločbi dasta na klopi in nato 45 minut odmora, da si tudi nepravniki pogledajo vsaj prvo stran teh odločb, da nista isti. Naj zaključim, spoštovani, odločba Ustavnega sodišča na tem področju ni uresničena in za to ste krivi vi, predsednik Vlade, ali zaradi zavestnega ustvarjanja pravne praznine ali pa zaradi česarkoli drugega; ampak vi ste predsednik Vlade in nihče drug. Hvala.
Hvala, predsednik Vlade, za odgovor. Da je stanje na slabi banki, na DUTB, izredno kaotično, ste zdaj tudi sami dobili pismo zaposlenih, ki se ukvarjajo s prodajo nepremičnin, v katerem problematizirajo situacijo, medsebojni odnosi, prerekanja, omenjajo se kraje in tako dalje. Ključno pa je, da vse to, ko govorimo o dotičnih zemljiščih, je morda le dimna zavesa pred hujšimi stvarmi, ki se ob tem dogajajo. Pa naj vam predstavim še eno zgodbo, kaj se dogaja, kar je nezakonito, predsednik Vlade. Da prvotni dolžniki, tisti, ki so kopali bančno luknjo, sedaj z različnimi manevri, en tak primer poznamo iz leta 2015, prihajajo nazaj do tega premoženja in so to nazaj lastniki. Primer enega podjetja, ki je bil dolžan pibližno za okoli sto milijonov evrov, najprej je bil prenosna vrednost z banke na DUTB diskont popust 40 %. Potem pa je slaba banka dobila novega lastnika To je bil nek ameriški sklad. Ta ameriški sklad je v 14 dneh fino zaslužil, je to zgodbo, to isto podjetje v paketu s petimi drugimi slovenskimi podjetji prodal ruskemu skladu tveganega kapitala. In ta ruski sklad je potem, glej ga glej, to prodal spet nekemu slovenskemu podjetju. Isti strici so danes spet lastniki tega podjetja.  Jaz vas dodatno, kot sem vas vprašal, sprašujem:  Kako bo Vlada kot skupščina DUTB preprečila, da prvotni dolžniki postajajo nazaj lastniki teh podjetij?  To mislim, da je ključno vprašanje, če želimo razumeti problematiko DUTB, poleg tega da uredimo razmere znotraj DUTB, kar ste mi sami povedali elemente, kako. Najlepša hvala.
Spoštovani predsedujoči, hvala za dano besedo. Kolegice in kolegi!  Namen ustanovitve parlamentarne preiskovalne komisije v zvezi z delovanjem DUTB bo dobil dovolj široko podporo v Državnem zboru, dejansko strinjanje vseh poslanskih skupin. Moje osebno mnenje je, da je pot pravilna, vprašanje pa je, ali je čas pravilen. Sam sem pač mnenja, da bi bilo glede na vse povedano verjetno smiselno, da bi bila takšna preiskovalna komisija v zvezi z delovanjem DUTB ustanovljena že prej. Dejstvo je, da smo tudi v prejšnjem mandatu marsikateri poslanci in poslanke opozarjali na verjetne nepravilnosti, ki se dogajajo v družbi, ne nazadnje pa je tudi rezultat delovanja Družbe za upravljanje terjatev bank nakazoval, da je po vsej verjetnosti nekaj hudo narobe. Dejstvo je, da je bila družba ustanovljena z dobrim namenom, njeno poslanstvo je bilo predvsem prenos slabih terjatev z bank, kjer se je ugotovilo, da te banke slabih terjatev niso sposobne uspešno upravljati. In namen te družbe je bil, da s temi slabimi terjatvami upravlja in da se na drugi strani davkoplačevalcem, ki so že drugič v zgodovini Republike Slovenije sanirali bančni sistem, na nek način ta denar, ki je bil porabljen za sanacijo bančnega sistema, več kot 5 milijard evrov, tudi povrne.  Dejstvo je, tako je vsaj moje osebno mnenje, ko zdaj ugotavljamo za nazaj, da je bila družba dejansko »zlorabljena« že od prvega dne delovanja. Že nekako od prvega dne delovanja te družbe smo lahko prebrali marsikateri zapis v medijih, ki ni bil v skladu z neko pozitivno poslovno prakso. Še več od tega, že od samega začetka delovanja te družbe smo lahko v medijih prebrali marsikateri zapis o visokih svetovalnih pogodbah, o svetovalnih pogodbah, ki so bile dejansko sklenjene z zaposlenimi, ki so v teh svetovalnih podjetjih imeli tudi svoje lastništvo. Drugi korak je bil, da je bila velika senca dvoma o pravilnosti prenosa terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank in ne nazadnje bi rekel tudi o samih vrednostih teh terjatev bank. Že v prvem letu delovanja Družbe za upravljanje terjatev bank smo bili lahko priča, da se je dejansko rezultat umetno ustvarjal, umetno ustvarjal s prevrednotenjem teh terjatev. Tukaj je prišlo ne do 10 tisoč evrov razlike, ampak do milijonskih razlik v prevrednotenju. Dejstvo je, da bi slaba banka morala poslovati z dobičkom, od leta 2013 pa do približno leta 2017 smo bili priča, da je Družba za upravljanje terjatev bank imela vedno negativen rezultat, negativen rezultat pa je bil večmilijonski. Dejansko je bilo tukaj notri, kjer bi lahko prebrali, da se je izguba iz poslovanja iz leta v leto kopičila, kapital te družbe se je topil, ne nazadnje pa se je se samo povečevalo število zaposlenih v tej družbi. Ne nazadnje smo lahko brali, da so si zaposleni izplačevali tudi ne vem kakšne dodatke še s samimi plačami.  Dejstvo je, da je po vsej verjetnosti ta preiskovalna komisija nujno potrebna, prepričan sem, da bo ta preiskovalna komisija imela težavno delo, po eni strani pa mogoče delo tudi ne bo težavno, kajti če se bo ta komisija resno lotila dela, kot se je lotila tudi Logarjeva komisija pri preiskavi zlorab v bančnem sistemu v prejšnjem mandatu, sem prepričan, da bo lahko prišlo do nekega uspešnega rezultata. Dejstvo je, da je bila ta inštitucija zlorabljena, dejstvo je, da je bil v teh inštitucijah vedno s strani poslovodstva, vodstva te družbe aroganten odnos do Državnega zbora in poslank in poslancev. Precej odborov za finance, precej komisij za nadzor javnih financ je bilo priča temu, da se vodstvo teh družb samih obravnav na komisijah ali na odborih sploh ni udeleževalo, na drugi strani pa na nekatera vprašanja niso želeli odgovarjati. Ne nazadnje je pri tem treba poudariti, da je bila skupščina te družbe pa vedno Vlada Republike Slovenije. Vemo, kdo je imel mandat od ustanovitve te družbe do danes, in tukaj je precejšnja odgovornost za te spremembe s strani poslovodstva, na katere je marsikdo v samem parlamentu, v samem Državnem zboru opozarjal, ne nazadnje so pa na to opozarjali tudi določeni mediji. Še enkrat, pričakujem od komisije, da bo po vzoru komisije o ugotavljanju bančnih nepravilnosti pod vodstvom dr. Logarja v prejšnjem mandatu to delo nadaljevala in da bodo tudi zaključki te komisije pozitivno prispevali in da se podobne poslovne prakse ne bodo nadaljevale v prihodnosti.  Dejstvo je, da velika senca dvomov pada na to inštitucijo. Ne nazadnje smo bili priča, kako je ta družba arogantno metala podjetja v stečaj, kljub temu da podjetja za stečaj niso bila zrela. Prepričan sem, da bo zaradi marsikatere poslovne odločitve, ki je bila narejena v preteklosti na Družbi za upravljanje terjatev bank, ta družba morala plačati še marsikatero kazen oziroma tudi odškodninsko odgovornost. Ne nazadnje, družbo smo davkoplačevalci morali dokapitalizirati v višini 50 milijonov zaradi prenosa 2 bank, Factor banke in Probanke, na to družbo smo tudi pri tej transakciji, če se tako izrazim, opozarjali, vendar takratna vlada ni imela posluha. Dejstvo je, da je bila družba ustanovljena z dobrim namenom, z dobrim poslanstvom, to pomeni prenos terjatev in pa povrnitev davkoplačevalskega denarja. Namen te družbe je bil tudi časovno omejen rok trajanja, to pomeni, da bi ta družba morala te terjatve – edina naloga, ki jo je imela – ki so bile prenesene, poskušati po čim višjem znesku tudi odprodati. Vendar zadeva se je spremenila že v času vlade Alenke Bratušek, pa potem vlade Mira Cerarja v drugo smer, in sicer da se je življenjska doba te inštitucije povečala, da se je tej inštituciji dodalo celo, da mora podjetje prestrukturirati, čeprav smo potem sami opozarjali, da če želiš neko podjetje prestrukturirati, moraš za to imeti kader, na drugi strani pa tudi kapital. Ne enega ne drugega Družba za upravljanje terjatev bank ni imela. V tisti drugi fazi smo bili priča potem tako imenovanim hišnim svetovalcem, in da ne naštejem še določenih podrobnosti naprej.  Prepričan sem, da bo ta komisija imela pred seboj odgovorno delo, veliko dela, zato lahko vsem, ki bodo člani te komisije, zaželim zgolj to, da naj pač uspešno opravijo svoje delo, zaradi katerega je ta komisija ustanovljena.
Lep dober dan, gospod predsedujoči! Lep dober dan tudi vladni ekipi! Lep dober dan tudi vsem ostalim prisotnim! Čeprav zunaj sneži, pa bomo videli koliko bo lep! Pred seboj imam predlog zakona o koncesijskih pogodbah po nujnem postopku. Gre še za en okostnjak iz omare bivše vlade oziroma Ministrstva za finance, ki svojega dela ni opravila. Evropska unija je 26. februarja 2014 objavila Direktivo 2014/23/EU in članicam EU naložila, da okvire s področja podeljevanja koncesij, ki jih ta direktiva opredeljuje, v nacionalno zakonodajo prenesejo do 18. aprila 2016. Po besedah predsednika Odbora za finance gospoda Roberta Polnarja so direktivo prenesle že vse države razen Slovenije. Po besedah državnega sekretarja gospoda Dragonje se je prejšnja vlada s predlogom zakona neuspešno ukvarjala dve leti. Zaradi zamude roka je Evropska komisija zopet vložila tožbo, v kateri je za Slovenijo zahtevala dnevno denarno kazen v višini 8 tisoč in nekaj evrov od datuma razglasitve sodbe. Čeprav nas je Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora opozorila, da predlog zakona ne opredeljuje jasno negospodarskih storitev splošnega pomena, tega niste popravili oziroma dopolnili z amandmajem. Predlagatelj zakona je bil izrazito nespreten pri pojasnjevanju vloge tega zakona v razmerju do drugih področnih zakonov. Čeprav je državni sekretar gospod Dragonja zatrdil, da se bodo področni zakoni uporabljali le, če niso v nasprotju s predlaganim zakonom, je Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora opozorila, da bo v praksi prihajalo do velikih nejasnosti, kateri deli posameznih zakonov se uporabljajo. Predlog zakona bi moral torej razmerja do posebnih zakonov, ki urejajo podeljevanje koncesijskih pogodb, jasneje urediti. Še zlasti to velja za Zakon o gospodarskih javnih službah in Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, ki splošno za več področij urejata podeljevanje koncesijskih pogodb. Predlagatelj zakona tega predloga ni upošteval. Tudi predstavnik Državnega sveta gospod Komac je apeliral, naj ministrstvo zagotovi podporo lokalnim skupnostim, saj je vsebina predloga zakona nerazumljiva.  Čeprav razumemo to vlado, da želi popraviti stvari, s katerimi se je neuspešno ukvarjala prejšnja vlada, ne moremo podpreti tega zakona, ki bo povzročil še več nejasnosti, kot jih je že tako ali tako v zvezi s podeljevanjem koncesij. Zato bomo v Slovenski nacionalni stranki glasovali proti Predlogu zakona o nekaterih koncesijskih pogodbah. Hvala lepa za vašo pozornost.
Hvala, gospod poslanec. Besedo imate gospa Mateja Udovč, pripravite pa se gospod Jožef Horvat. Izvolite.
Hvala lepa. Besedo ima Tina Heferle. Pripravi naj se mag. Marko Koprivc. / oglašanje iz dvorane/  Žal ni replike pri predstavitvah stališč.  Izvolite.