3. redna seja

Državni zbor

14. 12. 2018
podatki objavljeni: 14. 12. 2018

Besede, ki so zaznamovale sejo

Seja v obdelavi.

Transkript

Spoštovani kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam z nadaljevanjem 3. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: dr. Franc Trček, gospa Mateja Udovč od 17.30 dalje, gospod Gregor Židan od 19.30 dalje in gospod Igor Zorčič do 13. ure.  Vse prisotne vljudno pozdravljam!  Prehajamo na 24. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA KANDIDATA ZA MINISTRA BREZ RESORJA, PRISTOJNEGA ZA RAZVOJ, STRATEŠKE PROJEKTE IN KOHEZIJO.  Predsednik Vlade Marjan Šarec je 28. novembra 2018 Državnemu zboru na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 234. člena Poslovnika Državnega zbora predlagal, da za ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, imenuje dr. Iztoka Puriča. Besedo dajem predsedniku Vlade gospodu Marjanu Šarcu za dopolnilno obrazložitev predloga. Gospod predsednik, izvolite.
Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani poslanci! Začenjamo nadaljevanje 3. sejo Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: dr. Matej Tašner Vatovec, Suzana Lep Šimenko, Brane Golubović, Felice Žiža, Monika Gregorčič od 13. ure dalje, Ferenc Horváth, Jani Möderndorfer, mag. Matej Tonin, Franc Breznik, Janja Sluga do 16.30 in tudi sam bom odsoten od 15. ure dalje.  Vse prisotne lepo pozdravljam!  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JA NA VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV. V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 51 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora ter dogovorom vodij poslanskih skupin z dne 13. novembra 2018. Na prva tri vprašanja poslanke in poslancev opozicije in vprašanja poslanca Poslanske skupine Levica ter na vprašanje poslanca vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja na voljo 3 minute. Predsednik Vlade, ministrice in ministri odgovorijo na vprašanja v največ 5 minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo 5 minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni. Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslanec predstavi v 2 minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ 3 minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra. O tem odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu. V primeru, da poslanec na postavljeno vprašanje danes ne bo dobil odgovora, mu morajo predsednik Vlade, ministrica ali ministri v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katerega ni dobil odgovora, lahko izjavi, da vztraja pri ustnem odgovoru. V tem primeru bom vprašanje uvrstil na naslednjo redno sejo Državnega zbora.  V zvezi s to točko so za danes opravičeni: dr. Aleksandra Pivec, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zdravko Počivavšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, ter Karl Erjavec, minister za obrambo, ki bo odsoten med 13.30 in 16. uro.  Prehajamo na predstavitev poslanskih vprašanj. Na prvih pet vprašanj bo odgovarjal predsednik Vlade gospod Marjan Šarec. Poslansko vprašanje mu bo najprej postavila gospa Iva Dimic. Izvolite.
Spoštovane gospe poslanke, spoštovani gospodje poslanci, pričenjamo nadaljevanje tretje seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: gospa Janja Sluga do 16.30 ure, gospod Igor Zorčič od 15. do 20. ure, gospod Željko Cigler od 10.30 ure dalje, gospod Luka Mesec od 13. do 16. ure, gospod Dušan Šiško od 12. ure dalje, gospod Jani Ivanuša od 14. ure dalje, gospa Lidija Ivanuša od 15.30 ure dalje, gospod Samo Bevk od 21. ure dalje, dr. Matej Tašner Vatovec, gospod Boštjan Koražija do 12. ure in gospod Soniboj Knežak od 16. do 19. ure. Vse prisotne vljudno pozdravljam.  S tem, spoštovane poslanke in poslanci, prehajamo na 25. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO AKTA O ODREDITVI PARLAMENTARNE PREISKAVE IZVAJANJA PROGRAMA OTROŠKE KARDIOLOGIJE TER NERACIONALNIH IN NEZAKONITIH NABAV MEDICINSKE OPREME IN ZDRAVSTVENEGA MATERIALA NA SEKUNDARNI IN TERCIARNI RAVNI ZDRAVSTVENE DEJAVNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI Z NAMENOM OBLIKOVANJA PREDLOGOV ZA SPREMEMBO ZAKONODAJE IN ZA DRUGE ODLOČITVE DRŽAVNEGA ZBORA IZ NJEGOVE PRISTOJNOSTI TER ZA UGOTOVITEV IN OCENO DEJANSKEGA STANJA ZA UGOTOVITEV POLITIČNE IN DRUGIH ODGOVORNOSTI NOSILCEV JAVNIH FUNKCIJ V ZDRAVSTVENIH USTANOVAH NA SEKUNDARNI IN TERCIARNI RAVNI V REPUBLIKI SLOVENIJI.   Zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskav je na podlagi 93. člena Ustave Republike Slovenije Državnemu zboru predložila skupina 36 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Danijelom Krivcem. Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavnici predlagatelja gospe Jelki Godec. Gospa poslanka, beseda je vaša.
Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi, gospe in gospodje! Začenjam z nadaljevanjem 3. seje Državnega zbora.  Obveščena sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: mag. Dejan Židan, Robert Polnar od 13. ure dalje, Luka Mesec do 10. ure, Ferenc Horváth, Ljudmila Novak od 16. do 21. ure, Jani Prednik od 11. do 17. ure, dr. Matej Tašner Vatovec, dr. Franc Trček od 15. ure dalje, Violeta Tomić, Primož Siter od 18. ure dalje, Jani Möderndorfer, Franc Kramar, Dušan Šiško, Jože Lenart do 13. ure in tudi sama bom odsotna od 20. ure dalje.  Vse prisotne lepo pozdravljam!  Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRVAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI ZAKONA O ČEZMEJNEM IZVAJANJU STORITEV.   Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložil Državni svet.  V zvezi s tem predlogom zakona Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide predlaga Državnemu zboru sprejetje sklepa, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo.  Besedo dajem predstavniku odbora Vojku Staroviću za dopolnilno obrazložitev predloga sklepa.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje! Začenjamo 3. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jelka Godec, Ferenc Horvat, Marijan Pojbič, Jože Tanko, mag. Marko Koprivc od 16. ure dalje, dr. Matej Tašner Vatovec, Željko Cigler od 11.30 do 14.30, Zvonko Černač od 17. ure dalje, Iva Dimic od 18. ure dalje, Franc Kramar do 12. ure, Franc Jurša od 11.30 do 15. ure, gospod Branko Simonovič od 11.30 do 15. ure, dr. Darij Krajčič do 18. ure, Lidija Divjak Mirnik do 19. ure, Žan Mahnič od 19.30 ure dalje, Alenka Jeraj od 14. ure dalje in mag. Karmen Furman od 16. ure dalje. Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predstavnika Državnega sveta k 6. točki dnevnega reda, predsednika Vlade in kandidata za ministra dr. Iztoka Puriča k 24. točki dnevnega reda, predstavnika Urada predsednika Republike Slovenije ter predstavnika Sodnega sveta k 27. točki dnevnega reda, ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.  Vse prisotne lepo pozdravljam! Prehajamo na določitev dnevnega reda 3. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 7. decembra 2018, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.  S tem, spoštovani poslanke in poslanci, prehajamo na odločanje. Prosim vas, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Glasujemo. Navzočih je 62 poslank in poslancev, za je glasovalo 62, nihče proti. (Za je glasovalo 62.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je dnevni red 3. seje Državnega zbora določen. Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSTOPNEM ZAPIRANJU RUDNIKA TRBOVLJE-HRASTNIK IN RAZVOJNEM PRESTRUKTURIRANJU REGIJE PO NUJNEM POSTOPKU.  Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo mag. Bojanu Kumerju, državnemu sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo.  Izvolite.
Bojan Kumer
Hvala lepa, gospod predsednik! Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Predlog novele zakona smo pripravili z namenom dokončanja vseh zapiralnih del ter podaljšanja roka za izvedbo postopkov za popolno in trajno opustitev rudarskih del, ki morajo biti zaključena do konca leta 2019, in izvajanje hkratnih aktivnosti za izvedbo postopka likvidacije do konca leta 2020. V obdobju podaljšanja bo do konca leta 2020 v celoti realiziran program zapiralnih del po posameznih programskih sklopih. Izvršena bodo dokončna ekološko-prostorska sanacija ter postopki za zapustitev rudnika, skladno z zakonom, ki ureja rudarstvo. Na območjih, kjer posledic ni mogoče v celoti sanirati oziroma odpraviti, pa bodo izvedeni ukrepi zavarovanja, da se zaključi nevarnost za zdravje ali življenje ljudi in živali ter možni povzročitelji onesnaževanja okolja oziroma predvidljive škode na objektih in okolju. Za dokončanje navedenih aktivnosti in izvedbo postopkov bo družbi RTH, d. o. o., zagotovljeno tudi proračunsko financiranje in sicer v višini cca 3,1 milijona evrov. Navedena višina sredstev je preostali del sredstev, ki so bila za obdobje od leta 2010 do leta 2018 potrjena s sklepom o državnih pomočeh za zapiralne ukrepe, ki pa niso bila porabljena v celoti. Financiranje vseh postopkov za izvedbo popolne in trajne opustitve rudarskih del kot tudi postopek redne likvidacije družbe se bo po porabi sredstev v višini 3,1 milijona evrov zagotovil iz prodaje lastnega premoženja družbe RTH in unovčevanja likvidacijske mase. V predlogu zakona smo upoštevali tudi okoliščino, da družbi dne 31. decembra 2018 ugasne rudarska pravica. Rudarske pravice namreč ni mogoče podaljšati glede na določbe zakona, prav tako pa podaljšanje ni možno v skladu z določbami Zakona o rudarstvu, saj za to niso izpolnjeni predpisani pogoji. S predlagano spremembo zakona se RTH omogoči, da opravi vsa dejanja po določbah zakona ZRud-1, in sicer tako, da lahko te postopke izpelje ne glede na to, da mu s 1. januarjem 2019 ugasne rudarska pravica. Z določitvijo datuma za izvedbo potrebnih postopkov, tako zaključnih sanacijskih del kot aktivnosti za prenehanje družbe kot pravne osebe, se želi doseči hkratno izvajanje nekaterih aktivnosti, zlasti da se pravočasno začnejo potrebne aktivnosti za pridobitev statusa družbe v likvidacije. Predlagamo podporo zakona, saj lahko le tako zagotovimo zakonsko podlago za izvedbo postopkov za zapustitev rudnika, skladno z določbami zakona, ki ureja rudarstvo, ter posledično vseh postopkov, potrebnih za likvidacijo in izbris družbe kot pravne osebe iz sodnega registra. Hvala lepa.
Hvala za besedo, spoštovani predsednik Državnega zbora. Spoštovani predsednik Vlade Marjan Šarec! Ljudje, državljani cenimo zdravje kot eno največjih vrednot poleg svobode, varnosti in tudi družine. Politika sama problema v zdravstvu ne bo rešila in ga ne more rešiti. To je jasno pokazala že prejšnja vlada, vlada Mira Cerarja, na koncu mandata in takratna ministrica za zdravje Milojka Celarc Kolar, ko je bila nezmožna rešiti težave na otroški srčni kirurgiji in posledično na otroški intenzivi, hkrati tudi zmanjšati čakalne vrste in zagotoviti uspešno delovanje slovenskih bolnišnic. V prizadevanju za zagotovitev varnosti in oskrbo na področju obravnave otrok s prirojenimi srčnimi srčnimi napakami je v zadnjih letih prihajalo do nerazumnih zapletov. Ob ustanovitvi nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni tudi do zlorabe mednarodnih uglednih priznanih strokovnjakov, kot je dr. Gregorič in dr. Agarwal. Še več. Slednji se je znašel celo na vlogi za začasno delo na inštitutu. Kot pa je zatrdil, vloge sploh ni oddal. Sprašujem vas, spoštovani predsednik Vlade, komu lahko bolniki sploh še zaupamo.  Kljub vsem željam, da bi program otroške srčne kirurgije v Kliničnem centru Ljubljana zaživel, prihajajo na dan ugotovitve, da naj bi bil nevaren za zdravljenje otrok. Dodatno se je zapletlo še z ustanovitvijo Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni. Spoštovani predsednik Vlade, vi ste prvi, ki je odgovoren, da se ljudem povrne zaupanje v slovensko zdravstvo in zagotovi nujno potrebo, tudi če je potrebno zdravljenje doma ali v tujini.  Zanima me:  Kako boste rešili program otroške srčne kirurgije, da bo varen za obolele otroke?  Kako bo Vlada povrnila zaupanje ljudi v zdravstveni sistem?  Na vas je velika odgovornost. In kot sem dejala, vi ste prvi, ki mora povrniti zaupanje vsem ljudem, bolnikom, njihovim družinam v delujoč, pravičen, učinkovit zdravstveni sistem v Sloveniji. Hvala za odgovor.
Spoštovani poslanke in poslanci!  Pred vami je odločanje o novem ministru za razvoj, strateške projekte in kohezijo dr. Iztoku Puriču. Pred njim je zahtevna naloga. Bila bi pred vsakim kandidatom, ne glede na ime, in to je izrazi napredek pri črpanju evropskih sredstev, čeprav moram povedati, da so sredstva za letošnje leto rešena, tukaj se je zgodil napredek. Slovenija se mora enkrat za vselej zbuditi iz teh sanj, kako bo Evropa rešila vse težave oziroma financirala različne projekte, sami pa nismo bili vedno najbolj vešči izkoristiti vsega denarja, ki nam je na voljo. Če kje, potem pri črpanju mečkamo do zadnjega. S tem sem imel izkušnje tudi še na nivoju lokalne samouprave. Zato ponavljam, statistike načrpanega je treba obrniti, podatki so namreč neizprosni. Konec lanskega leta je bila Slovenija po deležu skupne porabe sredstev tekočega finančnega okvirja med zadnjimi petimi državami in po štirih letih glede na prejšnjo finančno perspektivo občutno zaostaja. Zato uspešno črpanje evropskih sredstev mora biti prednostna naloga ministra, ne nazadnje gre za prioriteto Vlade. Ne skrivam, da so moja pričakovanja do novega ministra velika. Poznam pripombe na račun delovanja in povezovanja informacijskih sistemov, predvsem pa gre tukaj bolj za usposobljenost ljudi kot samega sistema. Takšni so najnovejši podatki. Prvi pregled stanja je zdaj pripravljen, akcijski načrt o prihodnjih korakih prav tako. Zdaj je čas za dejanja. Treba se bo osredotočiti najprej na odpravo razkoraka med že izvedenimi plačili iz državnega proračuna in zahtevki za vračila iz evropske blagajne, nato pa bo nujna pospešitev izvajanja evropske kohezijske politike. Verjamem, da bodo kandidatu vsa dozdajšnja znanja, izkušnje in sposobnosti, povezane z vodenjem, v pomoč. Izbiri Stranke Alenke Bratušek sem sledil tudi glede na zagotovila, ki mi jih je dal Iztok Purič; namreč, da bo delal zavzeto, vse to, da bo delo na ministrstvu steklo oziroma teklo. Kot sem razbral iz kandidatove predstavitve pred matičnima odboroma, se zaveda, da mu nalog ne bo zmanjkalo, prav tako, da stavi na ekipno delo in da se ne hvali, dokler ni rezultatov. Zato predlagam, spoštovani poslanke in poslanci, da mu z izvolitvijo daste priložnost. Tudi sam namreč pravi, da so evropska sredstva nujna za razvoj. Gospod Purič, želim vam veliko rezultatov. Hvala lepa.
Hvala za besedo. Spoštovani poslanci! V Sloveniji želimo kakovostno in konkurenčno zdravstvo, želimo zdravstvo, ki pacienta postavlja v ospredje oziroma v središče obravnave in mu zagotavlja celostno oskrbo. V javnem interesu je nesporno predvsem to, da se zagotavlja 24-urno zdravstveno varstvo vsem prebivalcem Slovenije, le-to se lahko nemoteno izvaja, če v zdravstvu ni prisotne korupcije, če vodstveni kadri ne delujejo mimo pravil dobrega gospodarjenja, ampak v dobro bolnikov. Problematika neučinkovitosti zdravstvenega sistema se kaže na več različnih segmentih, najbolj pa izstopa v nepravilni organizaciji mreže zdravstvenih storitev ali – če ožje gledamo – nepravilnosti organizacij zdravstvene dejavnosti in v izkoristku davkoplačevalskega denarja, namenjenega za zdravstvo. Klasičen primer neprimerne, netransparentne, kakorkoli želite, organizacije zdravstvene dejavnosti je primer delovanja programa otroške kardiologije v Republiki Sloveniji. Z ekonomskega vidika pa lahko rečemo, da je učinkovito zdravstvo tisto, ki razpoložljiva finančna sredstva in druga sredstva uporabi z največjim možnim izplenom za zdravje ljudi oziroma za javno zdravstvo. Neučinkovitost se kaže v nakupu dražjih naprav, ki ne dajejo tistega izplena, ki bi ga bolniki želeli oziroma tudi zdravstveno osebje. Neučinkovitost se kaže tudi v tem, da denar ne sledi bolniku, kot radi rečemo. Vse omenjeno se kaže tudi v slovenskem zdravstvenem sistemu. Zadnjih nekaj vlad ni uspelo slediti spremembam na področju zdravstva, demografskih spremembam, vedno večjim zahtevam pacientov in zdravnikov po kakovostni zdravstveni obravnavi in zdravstveni oskrbi. Pojavljale so se in se še vedno pojavljajo anomalije, ki kažejo na to, da kot pravimo, kot sem že dejala, denar ne sledi bolniku. Vzroke gre iskati tudi v neodgovornih dejanjih nosilcev javnih funkcij, ki kljub opozorilom zdravniških služb, pacientov, različnih kazalnikov slovenskega zdravstva, ugotovitvam Računskega sodišča, Komisiji za preprečevanje korupcije, mednarodnim strokovnim nadzorom, slovenskim strokovnim nadzorom niso ukrepali pa celo namerno zatiskali oči pred korupcijo, nepravilnostmi pri nabavah, nepravilnostih na področju upravljanja z medicinsko opremo na področju zdravstvenih dejavnosti, posebej še v programu otroške kardiologije. Zato v Slovenski demokratski stranki, v Novi Sloveniji in v Slovenski nacionalni stranki danes predlagamo Državnemu zboru Republike Slovenije odreditev parlamentarne preiskave izvajanja programa otroške kardiologije ter nesmotrnosti in nezakonitih nabav ter upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenim materialom na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji. Namen preiskovalne komisije je ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij in drugih odgovornih nosilcev javnih funkcij v zdravstvenih ustanovah na sekundarni in terciarni ravni Republike Slovenije na področju izvajanja otroške kardiologije in na drugi strani na področju nabav medicinske opreme in zdravstvenega materiala ter upravljanja z medicinsko opremo. V preteklem mandatu smo že imeli preiskovalno komisijo, ki je odkrivala nepravilnosti na enem ozkem segmentu nabav, in sicer na področju žilnih opornic. Mineva leto dni od sprejema vmesnega poročila in kmalu tudi več kot pol leta od sprejema zaključnega poročila. In ne boste verjeli, mineva 5 let, odkar se je Nacionalni preiskovalni urad začel ukvarjati s področjem nabav žilnih opornic in z nepravilnostmi na tem področju. Izplen preiskovalne komisije Državnega zbora je, da so začeli premiki na področju nabav, znižale so se cene tega materiala in o nepravilnosti je bila obveščana slovenska javnost, se pravi, tako Nacionalni preiskovalni organ, Specializirano državno tožilstvo, mednarodna skupnost. Če bi koalicija – takratna in sedanja, ker ni velike razlike – sledila preiskovalni komisiji in zaključku, bi danes v Državnem zboru kot izplen preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata imeli tudi spremembo zakonodaje na področju javnega naročanja, na področju odgovornosti nosilcev javnih funkcij, na področju vodenja bolnišnic. Žal tega še nismo dočakali. Besedo so velike, vendar dejanj ni. Ni dejanj s strani koalicije, Vlade, ni dejanj s strani Nacionalnega preiskovalnega organa in Specializiranega državnega tožilstva. Nekje po letu dni od vmesnega poročila pristojni organi, žal, svojega dela niso opravili niti z oceno dobro. Če bi pristojni organi delovali efektivno, če bi bili danes v normalni pravni državi, nove preiskovalke v Državnem zboru ne bi potrebovali. Tako pa lahko ugotovimo, da se na področju nabav v slovenskih bolnišnicah dogaja marsikaj in se je dogajalo marsikaj in se še dogaja. Različni obvodi pri nabavah, nespoštovanje zakonodaje na področju nabav, negospodarno poslovanje in upravljanje z medicinsko opremo, nepreglednost pri nabavah drage medicinske opreme in še vse to in kaj več lahko preberete v poročilu Računskega sodišča, ki je bilo izdano 30. januarja 2018. Poročilo z naslovom Pravilnost nabave medicinske opreme in zdravstvenega materiala ter učinkovitost pridobivanja in upravljanja z medicinsko opremo v UKC Ljubljana je zajelo področje nabav v tej ustanovi od leta 2014–2015. Ugotovljeno je bilo, da UKC Ljubljana pri naročanju zdravstvenega materiala in medicinske opreme dobaviteljev zdravstvenega materiala v vrednosti za 70 milijonov evrov ter dobaviteljev medicinske opreme v vrednosti za 120 tisoč evrov ni izbral na podlagi predhodno izvedenih postopkov javnega naročanja. Dobro ste slišali; 70 milijonov v dveh letih, UKC Ljubljana za ta denar ni izbral izvajalca po predhodno izvedenih postopkih javnega naročanja! Podobno smo ugotavljali na preiskovalni komisiji od leta 2006 naprej, dokazovali s papirji, z gradivom, z dokazi koruptivnih dejanj, izjav prič. Nikomur v koaliciji, ki je bila tudi v prejšnji vladi, se ni zdelo vredno, da bi karkoli ukrenil. Celo probleme smo imeli na komisiji s sklepčnostjo in na koncu s potrjevanjem poročila, ki naj bi bilo preveč konkretno za določene osebe in sploh neugodno za marsikoga. Torej, danes predlagamo, da se z delom na tem področju nadaljuje, da se nadaljuje preiskovanje tistega, kar je bilo zaznano že v prejšnji preiskovalni komisiji in v poročilu Računskega sodišča. Predlagamo tudi preiskavo na področju upravljanja z medicinsko opremo. Tudi to je področje, kjer se je denar netransparentno porabljal. Po poročilu Računskega sodišča UKC Ljubljana ni imel vzpostavljenega ustreznega sistema za spremljanje iztrošenosti medicinske opreme kot podlage za učinkovito načrtovanje novih nabav. Da ne govorimo o donirani opremi, kjer se ni vedelo, ali jo bolnišnica sploh potrebuje. Ob tem bi bilo dobro spomniti se oziroma si tudi preberite revizijsko poročilo Računskega sodišča Republike Slovenije iz leta 2015, ko je revidiralo neučinkovitost poslovanja Ministrstva za zdravje pri upravljanju z medicinsko opremo s poudarkom na dragi medicinski opremi v obdobju od 2007 do 2015. Učinkovitost upravljanja z medicinsko opremo v teh letih se na ministrstvu od prve revizije 2007 ni bistveno spremenila, ugotavlja Računsko sodišče. Ministrstvo še vedno ni ugotovilo dejanskega stanja na področju medicinske opreme, še vedno ne zagotavlja točnosti in ažurnosti vseh podatkov ter po mnenju Računskega sodišča nekaterih podatkov ne uporablja v zadostni meri. Torej, Računsko sodišče ugotavlja tudi, da vse bolnišnice še vedno ne vodijo ustreznih evidenc ter nimajo izdelanih kriterijev za ugotavljanje prioritet nakupov medicinske opreme ter kratkoročnih in dolgoročnih načrtov nakupov medicinske opreme. Na področju nabav in upravljanja z medicinsko opremo lahko iščemo kazensko odgovornost za negospodarno in netransparentno delovanje nabave ter upravljanje na ministrstvih, pa tudi v vodstvih bolnišnic. Kot že na začetku rečeno, se problematika neučinkovitosti zdravstvenega sistema kaže tudi v nepravilni organizaciji mreže zdravstvenih storitev ali ,ožje gledano, v nepravilnosti organizacije zdravstvenih dejavnosti. Kot primer navajamo organizacijo zdravstvene dejavnosti programa delovanja otroške kardiologije v Sloveniji. Na tem področju lahko zaskrbijo izjave bivše ministrice Milojke Kolar Celarc in bivšega predsednika Vlade dr. Mira Cerarja, ki sta nam ves čas zatrjevala, da se program otroške kardiologije izvaja več kot zadovoljivo, varno in predvsem v dobro bolnikov. Skrbi lahko odklonilno stališče bivše državne sekretarke Ministrstva za zdravje dr. Ane Medved, ki se na podlagi predloga zdravnikov, ki še vedno delujejo v programu otroške kardiologije, in na predlog Zdravniške zbornice ni odločila oziroma je zatrjevala, da se Ministrstvo za zdravje ne bo odločilo za ugotavljanje odgovornosti v UKC Ljubljana za slabo stanje v programu otroške kardiologije. Skrbi pa tudi nedavna izjava sedanjega ministra Sama Fakina, ki je dejal, da pretirano ukvarjanje s preteklostjo lahko škodi sedanjemu programu. Dejal je, citiram: »Smo v izjemno občutljivi fazi izbiranja strokovnjakov, program je kompleksen in težak, nenehna ali prevelika pozornost lahko zavre delovanje programa.« Zakaj skrbi ukvarjanje s preteklostjo in iskanje odgovornosti, to se sprašujemo tudi predlagatelji. Zato, ker če ne rešimo slabih zadev iz preteklosti v smislu odgovornosti posameznikov, ki so po mednarodnem poročilu o ugotovitvah Komisije za preprečevanje korupcije, strokovnih nadzorih, izjavah posameznikov na ministrstvu pogledali vstran, potem tudi novi program oziroma načrti novega programa ne bodo uspeli.  Zadeva z otroško kardiologijo se je pred javnostjo bolj konkretno pojavila v letu 2013. Januarja 2013 je namreč notranji strokovni nadzor pokazal več sistemskih pomanjkljivosti. Navedenih je bilo 16 priporočil za izboljšanje pri odkrivanju in obravnavi otrok s prirojenimi srčnimi napakami v UKC Ljubljana. Že tedanji minister za zdravje Tomaž Gantar je v poročilu UKC Ljubljana glede programa izrazil nezadovoljstvo in menil, da je vzrok za slabo stanje v osebnih interesih nekaterih, ki so vključeni v to zgodbo. Maja 2013 je Komisija za preprečevanje korupcije izdala ugotovitve v zadevi suma koruptivnega ravnanja odgovornih oseb v UKC Ljubljana pri izvajanju tega programa. V teh ugotovitvah so zapisali, da sta mag. Darinka Miklavčič kot odgovorna oseba v UKC v času 2007–2009 in mag. Simon Vrhunc v letu 2010 kršila dolžno ravnanje najmanj s tem, ko sta s tujim zdravnikom sklenila tri avtorske pogodbe za delo, ki ga ni bilo mogoče šteti kot avtorsko delo. Oba navedena naj bi po ugotovitvah KPK tudi vedela, da tuji zdravnik nima ustrezne licence in dovoljenje za delo, vendar sta kljub temu dopustila, da je v UKC Ljubljana opravljal delo. Za ta dejanja nikoli nihče kazensko ali drugače ni odgovarjal. Zdravniška zbornica je v juliju 2013 na podlagi zahteve takratnega ministra za zdravje Tomaža Gantarja odredila mednarodni nadzor za delovanje tega programa od 2007 do 2014. V omenjenem poročilu je mednarodna komisija zapisala več ključnih ugotovitev, predvsem pa to, da program odstopa od mednarodno objavljenih smernic in standardov oskrbe v srčni kirurgiji z vprašljivimi rezultati kirurških posegov. Uprava UKC Ljubljana, Ministrstvo za zdravje je bilo večkrat obveščeno o odstopanjih od mednarodnih smernic in standardov oskrbe v otroški kardiologiji. Ukrepov za izboljšanje tega programa ozirom za upravljanje, vodenje v tem programu vsaj do zaključka mednarodnega poročila ni bilo. V 2014 do 2017 so se zadeve dodatno zapletle tudi z odhodi več zdravnikov iz UKC Ljubljana, zapletle so se z ustanovitvijo novega javnega zavoda Nacionalnega inštituta, ki ga je ustanovila prejšnja vlada. Ta inštitutu je klavrno končal po letu dni, bivša vlada pa mu je tik pred svojim odhodom, torej odhodom vlade namenila milijon 700 za delovanje, kljub temu da ta inštitut ni imel ne opreme ne kadra, imel je le direktorja in nadzorni svet. V 2017 smo bili priča tudi poskusu odstavitve dr. Rajka Kenda, takratnega strokovnega direktorja Pediatrične klinike Ljubljana, za katerega je takratno vodstvo UKC Ljubljana podalo predlog za razrešitev zaradi objektivne odgovornosti za stanje na kliniki in tudi v tem programu. Po posredovanju Milojke Kolar Celarc je bilo to umaknjeno. Kar nekaj zadev se je dogajalo tudi na področju otroške kardiologije, več o tem potem v razpravi zaradi časa. Podpisniki zahteve pričakujemo plodno, konstruktivno in zavzeto delo v preiskovalni komisiji vseh parlamentarnih strank, kajti če res želimo izboljšati sistem v Sloveniji, je treba zadeve prečistiti korupcije, osebnih interesov in lobijev, ki ščitijo nesporno tiste, ki ovirajo razvoj zdravstva, ki postavljajo svoje interese pred interesi državljanov, v službi v katerih so. Vseskozi ponavljamo to, da je treba zdravstvo očistiti korupcije, poiskati odgovornosti za nazaj, če želimo slovensko zdravstvo naprej peljati po evropskih smernicah. Hvala.
Hvala za besedo. Spoštovani! Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje po rednem postopku predložil Državni svet Republike Slovenije. Odboru je bilo posredovano naslednje gradivo: predlog zakona, mnenje Vlade, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in mnenje društva Delavske svetovalnice. V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi. Pri delu odbora so sodelovali: predstavnik Državnega sveta, predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, predstavnica Zakonodajno-pravne službe, predstavniki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in predstavniki zainteresirane javnosti, Obrtno-podjetniška zbornica. Odboru je bilo posredovano mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je predlog zakona proučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno-tehničnega vidika. Odboru je bilo predstavljeno tudi mnenje Vlade, ki predloga zakona ne podpira. Predstavnik predlagatelja je na kratko predstavil zakon, ki naj bi skrajšal čas oddaje vloge do izdaje potrdila A1 za podjetja in podjetnike, ki delo opravljajo na območju drugih držav Evropske unije. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je predstavila mnenje in pomisleke službe glede predlaganega zakona; predstavnik Vlade pa razloge, zaradi katerih vlada predloga zakona ne podpira. Med drugim se vlada ne strinja s parcialnim urejanjem predmetnega vprašanja ter meni, da bi bilo treba o predlagani spremembi razpravljati v okviru celostne prenove predmetnega zakona, ki ga je ministrstvo že napovedalo.  V razpravi so sodelujoči poudarili nujnost obstoja kontrolnih mehanizmov za zaščito delavcev, ki so napoteni na delo v tujino. Nadomestitev obveznosti predložitve kopije pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z delavcem, ki je napoten na delo v tujino, zgolj z izjavo delodajalca, dano pod kazensko in materialno odgovornostjo, bi predstavljala občutno zmanjšanje zaščite delavca in možnost zlorab. Dejstvo je, da je pregledovanje pogodb o zaposlitvi temelj varovanja pravic napotenih delavcev in ne gre zgolj za birokratiziran postopek. Razpravljavci so se zavzeli za krajšanje postopkov izdaje potrdil A1, vendar ne na račun zmanjšanja nadzora nad pravicami delavcev. Prav tako je bilo opozorjeno, da bi morali biti različni sistemi podatkov povezani znotraj Evropske unije. Izpostavljeno je bilo, da je vlada že napovedala celotno prenovo predmetnega zakona in o tem obvestila socialne partnerje ter jih pozvala k posredovanju svojih predlogov sprememb in dopolnitev. Po končani razpravi je odbor sprejel sklep, da Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.
Hvala lepa, gospod poslanec. Besedo dajem sedaj predlagatelju predloga zakona, to je predstavniku Državnega sveta gospodu Dejanu Crneku za predstavitev stališča do predloga matičnega delovnega telesa.
Hvala, gospa poslanka, za vašo predstavitev.  Sedaj, spoštovane poslanke in poslanci, prehajamo na predstavitve stališč poslanskih skupin. Kot prvi imate besedo gospod Jože Lenart, Poslanska skupina Lista Marjana Šarca. Izvolite.
Hvala, gospa poslanka. Gospod predsednik Vlade, beseda je vaša. Izvolite.
Hvala, gospod državni sekretar! Besedo dajem predsedniku Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, ki je matično delovno telo, gospodu Edvardu Pauliču.  Izvolite.
Hvala, gospod predsednik Vlade. V skladu z 230. členom Poslovnika Državnega zbora se je kandidat 3. decembra 2018 predstavil na skupni seji Odbora za gospodarstvo in Odbora za zadeve Evropske unije ter odgovarjal na vprašanja članic in članov obeh odborov. Skupno poročilo in mnenje odborov ste prejeli. Iz slednjih izhaja, da je bila predstavitev predlaganega kandidata ustrezna. Skupno poročilo Odbora za gospodarstvo in Odbora za zadeve Evropske unije bo predstavil predsednik Odbora za gospodarstvo in član Odbora za zadeve Evropske unije gospod Gregor Perič. Gospod poslanec, izvolite.
Hvala lepa. Lepo vse pozdravljam tudi na decembrski seji. Hvala za vaše vprašanje. Kaj se je dogajalo pod prejšnjo vlado, tega tukaj ne želim komentirati, ker me ni bilo zraven, in bi težko dodajal takšne in drugačne sodbe. Kar se pa tiče sedanjega dogajanja, je pa res, da se minister Fakin že vse od začetka mandata intenzivno ukvarja s to problematiko. Zdaj je tudi sporočil odločitev, da Nacionalni inštitut za otroško srčno kirurgijo ostaja v Kliničnem centru. Vaše glavno vprašanje oziroma vaša glavna poanta vprašanja, če sem jo prav razumel, je pravzaprav zaupanje. In tukaj se strinjava, da bomo morali povrniti zaupanje. Sam sem se, še preden je bila vlada potrjena v državnem zboru, srečal tudi z gospodom Gregoričem. Imela sva sestanek, prisoten je bil tudi, takrat še bodoči, minister Fakin. Pogovarjali smo se o več vidikih tega Nacionalnega inštituta za otroško srčno kirurgijo. Takrat nam je bilo vsem skupno ravno to, kar pravite vi, se pravi vrnitev zaupanja. Ko je vlada začela delovati, se je tudi intenzivno začela s tem ukvarjati. Zakaj inštitut ni kot ločena ustanova, je vrsta vzrokov. Nekateri med njimi so tudi, če tako rečem, statutarno pravne narave, zato se je tudi minister odločil, da je bolje, da zadeva ostane v Kliničnem centru, ker tudi Klinični center ta hip zagotavlja, da program deluje, da bo usposobljen do te mere, da bo lahko reševal vse primere, ki jih bo dobil. Je pa tudi pri tem problem število pacientov in pa problem kadrov, ki je bil v preteklosti precej pereč, ko so nekateri zdravniki preprosto odšli. Tako tudi razumem potezo prejšnje vlade, ki je začela reševati to problematiko in je to pač reševala z ustanovitvijo nacionalnega inštituta. V preteklem tednu sem opravil sestanek tudi s starši oziroma predstavnikoma staršev otrok, ki imajo tovrstne težave. Tudi onadva sta izpostavila ravno to zaupanje. Zato smo se dogovorili, da je ključna zadeva nadzor. Ampak to ne nadzor, da bodo naše inštitucije nadzorovale lastne ljudi, ampak da bo ta nadzor mednarodni. Sestanek je bil zelo konstruktivne narave in verjamem, da lahko v bodoče pričakujemo tak razvoj dogodkov, se pravi poostren nadzor s strani mednarodnih inštitucij in pa tudi delovanje inštituta znotraj Univerzitetnega kliničnega centra na tak način, da bo to zaupanje povrnjeno.  Še enkrat poudarjam, strinjam se z vami, da je zaupanje ključno, zlasti ko gre za medicino, kajti zdravniki so resnično tisti, ki imajo v rokah življenje teh pacientov, zlasti pa, ko gre za najmlajše. Tukaj je ta nota še toliko bolj izražena, kajti vsak, kdor ima otroke, ve, kako pomembno je ravno to zaupanje in tudi upanje. Tako da se vam zahvaljujem za vaše vprašanje in bomo delovali v tej smeri. Hvala.
Hvala za besedo! Spoštovani predsednika, ministrski zbor, poslanke in poslanci! Odbor za gospodarstvo in Odbor za zadeve Evropske unije kot pristojni telesi sta pripravila poročilo, in sicer je predsednik Vlade Marjan Šarec 28. novembra 2018 predsedniku Državnega zbora mag. Dejanu Židanu posredoval predlog kandidata za ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, v katerem predlaga, da Državni zbor za ministra imenuje dr. Iztoka Puriča. Dr. Iztok Purič se je 3. decembra predstavil članicam in članom obeh odborov in odgovarjal na njihova vprašanja. V uvodni predstavitvi je kandidat za ministra predstavil svojo dosedanjo akademsko karierno pot, poudaril je svoje dolgoletne izkušnje v kadrovskih službah, kjer je velik poudarek namenjal motivaciji zaposlenih kot ključnem elementu uspešnosti vsake organizacije oziroma dejavnosti. Posebej je izpostavil svojo zaposlitev v Javnem gospodarskem zavodu Brdo, kjer je med drugim kot dolgoletni direktor skupaj z zaposlenimi prispeval k enemu največjih uspehov zunanje politike Republike Slovenije, torej predsedovanju Svetu Evropske unije v letu 2008. S svojo kandidaturo je soglašal, ker meni, da bo s svojimi izkušnjami, tako raziskovalnimi kot iz dela v notranjih organizacijskih procesih in upravljanju, prispeval k optimalnejšemu in učinkovitejšemu delovanju upravljanja evropske kohezijske politike v Sloveniji. Kandidat za ministra je v nadaljevanju omenil tudi svojo seznanjenost s pogledi na problematiko kohezijskih sredstev s strani predstavnikov lokalne samouprave, kjer so razmerja in pogledi drugačni kot z državne ravni. Svoje prednostne izzive je sklenil v naslednjih točkah: informacijski sistem e-MA, ki mora slediti vsem zahtevam evropske kohezijske politike, priprava ukrepov za odpravo ovir, ki onemogočajo učinkovito črpanje in zmanjšanje škode, ki lahko nastane s prepočasno odzivnostjo SVRK, delovanje SVRK kot učinkovite službe, kar je moč doseči z učinkovito organiziranostjo, motiviranimi sodelavci in sodobno informacijsko tehnologijo. SVRK naj funkcionira kot učinkovit koordinator med deležniki izvajanja kohezijske politike, programski okvir za novo finančno perspektivo, kjer bodo morali vsi, koalicija, opozicija, Državni zbor in Vlada skupaj določiti smer kohezijske politike v prihodnje. Nadalje je poudaril, da so evropska kohezijska sredstva skoraj edina razvojna sredstva v Sloveniji in da moramo poskrbeti, da jih v celoti izkoristimo. Kandidat verjame, da bomo tudi to programsko obdobje, tako kot prejšnje, uspešno zaključili kot ena najuspešnejših držav pri črpanju kohezijskih sredstev. Pri tem je kot ključna elementa izpostavil timski duh in znanje v SVRK, ki ga bodo usmerili v zastavljene cilje. Ocenjuje, da s svojimi izkušnjami zna in zmore prispevati k izboljšanju stanja kohezijske politike v Sloveniji. Izpostavil je tudi odpravo ovir pri delovanju informacijskega sistema in vseh dejavnikov, ki upočasnjujejo črpanje in zmanjšujejo koriščenje evropskih kohezijskih sredstev. Kandidat je poudaril, da vlogo SVRK vidi kot koordinatorja med vsemi deležniki izvajanja kohezijske politike, vključno z ministrstvi, Državnim zborom, lokalnimi skupnostmi, regionalnimi razvojnimi agencijami in univerzami, pri čemer sta zavezanost k istemu cilju in tvorno sodelovanje predpogoj za uspešno doseganje cilja. Odbor za gospodarstvo je z 8 glasovi za in 3 proti in v nadaljevanju še Odbor za zadeve Evropske unije je z 8 glasovi za in 4 glasovi proti potrdil mnenje, da je predstavitev dr. Iztoka Puriča kot kandidata za ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo ustrezna. Hvala lepa.
Hvala lepa, predsednik za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Podana zahteva za parlamentarno preiskavo izvajanja programa otroške kardiologije ter nesmotrnih in nezakonitih nabav ter upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenim materialom na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji z namenom oblikovanja predlogov za spremembo zakonodaje in za druge odločitve Državnega zbora iz njegove pristojnosti ter za ugotovitev in oceno dejanskega stanja za ugotovitev politične in drugih odgovornosti nosilcev javnih funkcij v zdravstvenih ustanovah na sekundarni in terciarni ravni v Republiki Sloveniji je vsekakor posledica dolgoletnih zapletov in organizacijskih težav v zdravstvu. Že nekaj vlad zapored je neuspešno pristopilo k zdravstveni reformi. Nakazani so bili številni pristopi reorganizacij, izpeljalo se je na tisoče delovnih sestankov na ravni zdravstva, ministrstva, Vlade, Državnega zbora, napisanih je bilo na stotine člankov razprav, kolumn. Vključeni so bili številni domači in tuji strokovnjaki, vendar žal še nismo našli tiste prave formule, s katero bi dosegli vzdržno dolgoročno zdravstvo, v katerega bi verjeli in bi nam zagotavljalo vse pravice, ki izhajajo iz našega, v tem svetu edinstvenega javnega zdravstva. Številni strokovnjaki, ki so bili pri nas na vljudnem obisku ali povabljeni k strokovnem sodelovanju, nam priznavajo, da smo edinstveni in da moramo to ohraniti, seveda pa smo bili pri tem udeleženi določenih dobronamernih opozoril. Prav tako je naše strokovno zdravstvo na visoki ravni, ki se na posameznih področjih enakovredno kosa s samim svetovnim vrhom. Prav tako smo lahko ponosni na naše nemalo število strokovnjakov, ki so uspeli v svetu. Dobro so nam znane težave na Oddelku otroške srčne kirurgije v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki so se vlekle kot jara kača desetletja. Program otroške srčne kirurgije je bil nekoč spoštovan program za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami. O tem, kaj se je dogajalo na tem tako občutljivem oddelku, da se je morala v to vključiti vsa javnost in tudi politika, imamo različna mnenja tako državljani, poslanci, politiki kot tudi strokovnjaki, ki smo v to vpleteni. Prav iz tega verjetno izhaja namera priznanega strokovnjaka profesorja Igorja Gregoriča, da je aktivno vstopil na pomoč pri ustanovitvi samostojnega Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, poudarjam, v nekem delu po vzoru sistema, ki je ustaljena praksa v tujini, v Ameriki. Prav tu pa smo verjetno naleteli na neusklajenost našega edinstvenega sistema tako imenovanega javnega zdravstva. Odkrito si priznajmo, da smo zamajali ponos Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana; ponos posameznikov, ki jim nikakor ni bilo sprejemljivo, da bi priznali neuspeh delovanja otroške srčne kirurgije v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in da bi sedaj to potekalo v samostojnem inštitutu, v nekem smislu izven sistema naše organizacije javnega zdravstva, s tujimi strokovnjaki, z nagrajevanjem, ki odstopa od naše plačne politike. Ja, tudi to je bilo prisotno. Poudariti moramo naslednje. Tako organizacija Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana kot organizacija Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni sta imeli ključne pomanjkljivosti, in to v prvi vrsti kritično pomanjkanje strokovnega kadra, ki je ključno za to področje, pomanjkanje ostalega medicinskega osebja, pomanjkanje tehnične opreme. Tako eni kot drugi so bili odvisni od tujih strokovnjakov, ki niso v celoti izpolnjevali potrebnih kriterijev na več področjih. In še naslednje, ni bila zagotovljena kritična masa malih srčnih bolnikov, ki bi lahko upravičevala samostojni oddelek ali inštitut za otroške srčne bolnike s prirojeno srčno napako. Slovensko zdravstvo ima visok čut za zdravstvo, do pacientov, do pravic, ki izhajajo iz našega edinstvenega javnega zdravstva. V ospredju mora biti vedno pacient, še posebej, če je to otrok. Žal pa se nismo nikoli ozirali na ekonomiko in vzdržnost poslovanja in prav to je ključni problem našega zdravstva, za katerega moramo v čim krajšem možnem času poiskati ustrezne ukrepe. Seveda smo v preteklosti naleteli na nesprejemljiva odstopanja pri neracionalnih naročilih in nabavah medicinske opreme in zdravstvenega materiala, kar je absolutno nesprejemljivo za sodobno demokratično družbo in tudi sicer. Pri tem moramo pohvaliti parlamentarno komisijo, ki je v prejšnjem mandatu pod vodstvom poslanke Jelke Godec opravila pomembno delo in razkrila marsikatero nepravilnost in tudi osebno okoriščanje na tem področju. Ne samo, da je odkrila in opozorila na nepravilnosti, dejansko jih je komisija s svojim delom v večjem delu tudi odpravila. To še ne pomeni, da je v zdravstvu vse črno, tako kot v populističnih novinarskih člankih, in tudi v tem parlamentu nam tovrstne prakse niso tuje, radi pišemo in razpravljamo. S populizmom »vse črno« delamo veliko krivico vsem dobrim in uspešnim zdravstvenim delavcem, ki nesebično in z velikimi napori opravljajo svoje delo, kot z ambulantami celo do 70 pacientov dnevno, z dodatnim delom po 16 ur in več dnevno, kar je celo osnovno kršenje človekovih pravic, če se tako izrazimo. S takšnim načinom dela kršimo številna pravila na področju zdravstva, kot so predpisani standardi zdravljenja, pravica do enakovredne obravnave, da ne govorimo o nemogočem strokovnem delu, ki zdravnike in zdravstvene time postavlja v nevarnost napak, o odgovornosti, stresu in še bi lahko naštevali.  Spoštovane kolegice in kolegi! Ne smemo se čuditi, da nas zdravstveni delavci zapuščajo, da odhajajo v tujino, kjer so pogoji dela in organizacija dela v optimalnih okvirih. Spoštovani, če ne bomo več pozornosti namenjali primarnemu zdravstvu, bomo izgubljali kilometre, ki jih bomo potem primorani reševati po milimetrih z velikimi stroški, vendar se bojim, da bo to reševanje marsikdaj celo že prepozno. Vlada in minister za zdravje Samo Fakin sta takoj začela ukrepati in analizirati obstoječe stanje od zavoda do zavoda, kar prinaša realno sliko dobrega in slabega dela. Nakazani so prvi ključni ukrepi. Otroška srčna kirurgija se bo nadalje razvijala v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana po sistemu javnega zdravstva. Postavljeni so trdni okviri za doseganje ciljev, ki bodo doseženi v nekaj letih. Uvedba nujnih morbidity konferenc in poročanja o njih Ministrstvu za zdravje, obvezno poročanje v evropsko podatkovno zbirko otrok s srčnimi napakami – še vedno bomo odvisni od tujih strokovnjakov. V tem času bomo usposabljali domače kadre, zahtevnejše male bolnike bomo v prehodnem obdobju še vedno vozili na posege v tujino. Obrnili smo se na Hrvaško, Bosno in Hercegovino, da dosežemo kritično maso nad 300 mladih pacientov, ki bo omogočila racionalnost tako organiziranega oddelka. Naslednje, poudarek na upravljanju javnih zavodov po sistemu gospodarstva, poudarek na odgovornosti uprav in nadzornih svetov, ekonomiki, dobrih orodij za upravljanje, učinkovitih integracijskih informacijskih sistemih, nagrajevanju in še bi lahko naštevali.  Tu bi izpostavil nekaj dejstev. Kot prvo dejstvo. Državljan Slovenije ima na razpolago iz zdravstvene blagajne cirka 2 tisoč 700 evrov letno, državljan Avstrije ali Nemčije ima na razpolago iz zdravstvene blagajne cirka 5 tisoč evrov. To so dejstva, iz katerih moramo izhajati in temu moramo naš standard racionalno prilagoditi.  Drugo dejstvo. Državljan Slovenije obišče v povprečju zdravnika 4,5-krat letno, državljan Švice obišče v povprečju zdravnika 0,6-krat letno. Dovolil si bom to še enkrat ponoviti: državljan Slovenije obišče v povprečju zdravnika 4,5-krat letno, državljan Švice obišče v povprečju zdravnika 0,6-krat letno. Kaj menimo, kaj je temu vzrok? Smo Slovenci toliko bolj bolni? Ali menimo, da je to v naših razvadah, v izkoriščanju pravic javnega zdravstva, v odnosu do javnega denarja, v nespoštovanju do zdravstvenih delavcev, tudi pritiskih delodajalcev do zaposlenih, ker nam ni treba plačati nobene participacije, ker nam vse pripada in tako dalje. Tretje dejstvo. Pomembna je dobra strokovna preventivna obravnava pacienta. V polni ambulanti do 70 pacientov je nemogoče, da bo zdravnik in zdravstveni tim dobro opravil svoje delo in v petih minutah postavil pravo diagnozo pacientu. Tako zdravnik, na primer, na primarni ravni napoti pacienta k specialistu, ki se po nekaj mesecih čakalne dobe vrne nazaj z ugotovitvijo, da ni bil napoten k pravemu specialistu, in potem se ponovi oziroma ponavlja ta postopek. Naslednje. V pripravi je celovit predlog primarne zdravstvene dejavnosti, ki bo na sistemski ravni zagotovil boljše pogoje dela, na primarni ravni zmanjšal obremenitve obstoječih timov in nagrajeval večji obseg storitev in delal v odročnih krajih. Izvedli bomo tudi ukrepe, ki bodo naredili specializacije in družinske medicine bolj atraktivne. Prav tako se pripravljajo posegi v spremembe dolgotrajne oskrbe. V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca menimo, da je vloga parlamentarne preiskave, če bo do nje prišlo, dobrodošla, saj bo prispevala k celovitemu pristopu zdravstvene reforme.
Dejan Crnek
Hvala lepa, spoštovana predsedujoča. Spoštovani poslanke, poslanci! Dovolite mi, da v imenu kolega Igorja Antauerja in Državnega sveta na kratko še enkrat orišem, zakaj smo v Državnem svetu želeli predlagati spremembe Zakona o čezmejnem izvajanju storitev. Slovenske pravne fizične osebe, ki imajo sedež v Sloveniji in ki so v Sloveniji registrirane za opravljanje dejavnosti ter želijo v drugi državi članici Evropske unije opravljati dejavnost, so skupaj, harmonizirano na ravni Evropske unije in dokazujejo, da obrazec A1 izpolnjuje vse pogoje v skladu s predpisi Evropske unije. Težava pa je v tem, da je pri nas zakonsko določilo, da ima Zavod za zdravstveno zavarovanje pet delovnih dni možnost, da potrdi ta obrazec. In teh pet delovnih dni je včasih predolga doba za tiste, ki morajo na hitro nekaj postoriti v tujini; predvsem so to storitvene dejavnosti, kot so montaže, popravila na terenu, prevoz in podobno. Menimo, da bi lahko z optimalizacijo trenutnega informacijskega sistema naredili tudi ta korak, da bi se vse potrebne podatke zbiralo na enem mestu; mimo tega so pa te pogodbe, ki jih je treba kot dopolnilo dati za pregled Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Tam to pregledujejo sodelavci zavoda, včasih so te pogodbe tudi v tujem jeziku, katerega ti sodelavci mogoče niti ne znajo; in so zato postopki tega odobravanja veliko daljši. Razumemo, da je lahko potreba po tem, da bo kakšna zloraba, ampak tudi v mnenju Vlade je bilo navedeno, da je bilo teh zlorab približno 3 tisoč do sedaj, to je tudi številka, ki se potegne iz dveh različnih podatkovnih baz. Nekatere številke se tudi podvajajo, dejstvo pa je, da je teh približno 3 tisoč manj kot 10 % vseh pogodb, ki se delajo. Verjamemo, da za te kršitelje obstajajo drugi mehanizmi, da se jih kaznuje, če delajo v slabo delavcem. Menimo, da bi ravno s to pohitritvijo izdajanja obrazca A1 naredili lahko boljše okolje za številne delavce, ki tudi čakajo na napotitev dela v tujini.  Ob tem bi rad povedal, da menimo, da bi počasi morali tudi zakone pisati za tiste, ki so dobri; ne pa v tem smislu, da pišemo zakone, da varujemo, ker je nekaj kršiteljev, in teh kršiteljev ne kaznujemo, ampak cel sistem obrnemo, da bi bilo čim manj kršitev. Cilj predloga zakona je v celoti informatizirati in avtomatizirati izdajo potrdila A1 preko e-VEM in s tem skrajšati čas in oddajo popolne vloge do izdaje potrdila A1 za subjekte, ki redno izpolnjujejo vse zakonsko določene obveznosti ne glede na to, ali je bila vloga vložena v poslovnem času zavoda za zdravstveno zavarovanje ali izven njega; pri čemer predlog zakona še vedno sledi cilju, da delavec v času dela na območju druge države Evropske unije ostane vključen v obvezno zavarovanje Republike Slovenije. Ob tem bi prosil, da se upošteva tudi mnenje Državnega sveta in se ta zakon podpre. Še enkrat pravim, gledamo na to, da bi ta zakon pohitril postopke, da bi več podjetij lahko hitreje opravljalo svoja naročila, ki jih imajo v tujini, in tudi več delavcev bi lahko napotili na delo, kjer bi lahko izboljšali svoj socialni status. Hvala lepa.
Spoštovani predsedujoči, kolegice in kolegi! Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je na 2. nujni seji z dne 4. decembra 2018 kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo po nujnem postopku predložila Vlada. Dopolnilno obrazložitev je v imenu predlagatelja podal državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo mag. Bojan Kumer. Podobno kot danes so bile podrobneje predstavljene glavne rešitve in cilji, ki jih predlog zakona zasleduje. Predstavnica Zakonodajnopravne službe je izpostavila, da vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin v večji meri ustrezno upoštevajo njihove pripombe, je pa opozorila na nedoločnost natančne višine proračunskih sredstev za leti 2019 in 2020, ki so bila odobrena za izvedbo programa zapiranja rudnika. Predstavnik Državnega sveta je v predstavitvi mnenja dejal, da predlog zakona podpirajo. Meni, da sredstva v višini že odobrene državne pomoči, ki jih bo lahko družba počrpala v letu 2019, in sredstva iz naslova prodaje lastnega premoženja ter unovčenja likvidacijske mase ne bodo zadoščala za ekološko sanacijo degradiranega območja. Posledično bo treba zagotoviti dodatna proračunska sredstva.  V razpravi so se poslanci v večinski meri strinjali s podaljšanjem roka za zaključek zapiralnih del na konec leta 2020. S strani koalicijskih poslanskih skupin je bila izražena podpora predlogu zakona, med drugim pa tudi opozorjeno, da v njem ni časovnice glede okoljevarstvenega nadzora. Podarili so, da bo treba s strani odgovornih državnih deležnikov skleniti dogovor o načinu izvajanja okoljevarstvenega nadzora in tudi zagotovitvi sredstev za ta namen. Izraženo je bilo mnenje, da bi bilo smiselno ubrati pristop, po katerem bi se okoljevarstveni nadzor izvedel na ravni celotne države in za vse rudnike. S strani  Poslanske skupine Levica pa je bilo opozorjeno, da pri predlogu zakona ne gre zgolj za zapiranje rudnika, temveč tudi za vsebinsko programsko delo na prestrukturiranju celotne regije. Poudarili so, da je treba ustrezno spremeniti namembnost infrastrukture v lasti družbe, ki bo po njenem zaprtju prešla v uporabo lokalnih skupnosti. Poslanska skupina SDS je izpostavila zlasti pomisleke glede razlogov za podaljševanje rokov za izvedbo postopkov opustitve rudarskih del in sanacijo degradiranega območja. Izpostavljeno je bilo vprašanje odgovornosti za dolgotrajnost postopkov in izražen dvom, da bodo preostali trije milijoni evrov zadostovali za njihovo dokončanje. Poleg tega so izpostavili vprašanje o smotrnosti do sedaj porabljenih sredstev.  Državni sekretar je pojasnil, da je bilo v obdobju od sprejetja zakona zamenjano večje število poslovodstev, zato je težko določiti, kdo je za podaljšanje postopkov zapiranja rudnika bolj ali manj odgovoren. V zvezi z nadzorom nad postopkom zapiranja je pojasnil, da obstaja več ravni oziroma mehanizmov nadzora. Tako so bila vsakokratna poslovodstva dolžna pripraviti program za zapiranje ter izvedbo vseh del in aktivnosti, ves čas pa je družba tudi pod stalnim poslovnim nadzorom, ki ga izvaja tričlanski nadzorni svet. Glede dvoma, ali bodo trije milijoni evrov zadostovali za dokončanje postopkov, pa je spomnil, da družba še vedno razpolaga z določenim premoženjem, zato verjame, da bo odgovorna ravnala pri njegovi prodaji ter tudi s pomočjo teh sredstev izvedla najnujnejša dela za zaprtje ter likvidacijo družbe.  Po opravljeni razpravi je odbor sprejel pet amandmajev koalicijskih poslanskih skupin in v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval še o vseh členih predloga zakona skupaj ter jih sprejel.
Hvala.  Gospa Iva Dimic ima zahtevo za dopolnitev odgovora. Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Sedaj prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Gospa Suzana Lep Šimenko, imate besedo v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.  Izvolite.
Hvala lepa.  Sedaj dajem besedo državnemu sekretarju gospodu Tilnu Božiču, da predstavi stališče do mnenja matičnega delovnega telesa.
Hvala, gospod poslanec.  Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Gospod Aleksander Reberšek, besedo imate v imenu Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Jani Prednik v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov, izvolite.
Najlepša hvala za dano besedo. Spoštovani poslanke, poslanci, predsednik Vlade, ministrska ekipa, vsi skupaj prav lepo pozdravljeni! Minila sta dva meseca vlade Marjana Šarca in že je prišlo do odločitve, da mora eden od ministrov odstopiti. Seveda razumemo razlog in soglašamo z dejstvom, da je bila komunikacija gospoda Bandellija za osebo, ki je na funkciji ministra, seveda popolnoma neprimerna. Je pa bil njegov način komuniciranja, še posebej po socialnih omrežjih, znan že pred njegovim imenovanjem in takrat se gospodu Šarcu to ni zdelo problematično. Danes imamo na točki dnevnega reda menjavo ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Čeprav gre za ministra brez resorja, je to področje še kako pomembno zlasti zaradi dejstva, ker gre za ministra, ki pokriva resor, pod katerega seveda tudi spadajo črpanje evropskih sredstev. Še posebej ob dejstvu, da je črpanje v obstoječi finančni perspektivi izredno slabo, o čemer smo nedavno govorili tudi na izredni seji tukaj v Državnem zboru. Slovenija je v obdobju 2014–2020 upravičena do sredstev evropske kohezijske politike v višini 3,1 milijarde evrov. Od tega smo do danes počrpali zgolj 15 % sredstev. Lahko se tukaj izpostavljajo druge številke, lahko izpostavljate, koliko pogodb je bilo podpisanih, ampak kakorkoli, dejstvo je samo eno, o počrpanih sredstvih lahko govorimo le takrat, ko jih dejansko prejmemo nazaj v slovenski proračun iz proračuna Evropske unije. In tega je bilo do danes izredno malo iz obstoječe finančne perspektive. Velikokrat slišimo tudi stavek, da se finančna perspektiva ne zaključi leta 2020, da imamo še dodatna 3 leta na razpolago. Seveda to drži, ampak potrebno se je pa zavedati tudi tega, da tiste pogodbe, ki so pa že bile podpisane, pa žal tega časa do leta 2023 več nimajo. In za številne projekte se roki počasi že iztekajo. V Slovenski demokratski stranki nas seveda resnično, resnično skrbi izguba morebitnih 143 milijonov evrov evropskih sredstev. Ne vem, si lahko to predstavljate 143 milijonov? Razlog naj bi bil informacijski sistem. Danes smo sicer slišali drugače, da je nekako zagotovljeno, da do tega ne bo prišlo, da razlog ni zgolj v informacijskem sistemu, ampak da je razlog tudi v usposobljenosti ljudi. Kakorkoli, o odgovornosti, zakaj je dejansko do tega prišlo, do danes nismo slišali še ničesar. Zakaj se na področje informacijskega sistema do danes ni naredilo ničesar? Cerarjeva vlada kljub številnim obljubam tukaj, na tem področju ni naredila popolnoma nič. Danes, ko imamo, pa ne morem drugače reči kot, zgolj razširjeno različico prejšnje vlade, nas seveda tudi zaradi tega dejstva to izredno in upravičeno skrbi. Kot smo lahko nedavno izvedeli tudi iz medijev, naj bi v poročilu, ki ga je prejel predsednik Vlade, izhajalo, da so pristojni na kohezijskem ministrstvu javnost zavajali s številkami glede uspešnosti pri črpanju sredstev, kot tudi niso upoštevali opozoril ministra za finance in revizijskih hiš. Iz medijev so izvedeli tudi to, da tisti, ki so odgovorni za to, da bomo morebiti izgubili teh 143 milijonov evrov in da imamo tako katastrofalno slabo črpanje evropskih sredstev v tej finančni perspektivi, da so ti ljudje zaposleni v generalnem sekretariatu Šarčeve vlade. Gospod predsednik, ali boste kaj ukrepali glede tega? Za Cerarjevo vlado je bilo več kot očitno pomembno le to, da smo dobili izziv razvoja Slovenije leta 2050, stala nas je pol milijona evrov, in kaj smo Slovenci izvedli – da bomo leta 2050 pa res vsi srečni! Ja, morda res, če ne drugega, bodo srečni tisti, ki so teh pol milijona evrov za ta dokument tudi dobili. Kandidat za ministra gospod Iztok Purič zagotovo ni strokovnjak s področja črpanja sredstev, o tem nas na predstavitvi na matičnem Odboru za Evropske zadeve in tudi na Odboru za gospodarstvo ni prepričal. Njegova predstavitev je bila skopa, odgovori na zastavljena vprašanja so bili izredno splošni. Zaveda se težav z informacijskim sistemom, to ocenjuje kot eno izmed težjih nalog, ampak spoštovani, to je naloga, ki bi že morala biti narejena in, kakorkoli, za to nalogo kaj dosti časa pa resnično več ni. Na tako imenovanem hearingu je kandidat za ministra veliko poudarjal medosebne odnose, pomen motivacije zaposlenih znotraj resorja, kar seveda je izredno pomembno, o tem ni dvoma, zlasti glede na pretekle neaktivnosti posameznih zaposlenih, ki imajo za posledico tudi morebitno izgubo evropskih sredstev. Se pa bodoči minister več kot očitno ne zaveda pomena medresorskega usklajevanja in seveda odnosa do te tematike tudi s strani ostalih resorjev. To je resnično, da na tem področju, če kje, pa mora celotna vladna ekipa delovati kot eno. Črpanje evropskih sredstev sicer res spada pod okrilje Službe vlade za razvoj in kohezijo, a to nikakor ne more biti stvar enega ministrstva. Resnično upamo, da bo to postala prioriteta celotne vlade in da bo vlada tudi sposobna tega medresorskega dogovora. Na tem področju je bilo v pretekli vladi, za katero vemo, da je razširjena vlada, razširjeno vlado imamo danes, na tem področju je bilo veliko težav. Če se ne bo ukrepalo hitro in s konkretnimi akcijami, si v Slovenski demokratski stranki glede tega tudi ne obetamo sprememb. Kohezijska politika je glavna naložbena politika EU, za Slovenijo pa ne nazadnje pomeni tudi glavni vir naložb, ki jih imamo bodisi na državni bodisi na lokalni ravni – tukaj mislim, da smo si vsi enotni. Sredstva so namenjena na eni strani ustvarjanju novih delovnih mest, dvigu konkurenčnosti, trajnostnemu razvoju in seveda tudi dvigu kakovosti življenja državljanov. V Slovenski demokratski stranki si seveda neprestano trudimo, da bi se to področje in to stanje izboljšalo, zato na neuspešnost Slovenije pri črpanju evropskih sredstev opozarjamo tako s poslanskimi vprašanji kot s sklicem nujnih sej in tudi izrednih sej Državnega zbora. Zavedamo se namreč, da so evropska sredstva za državo in za lokalne skupnosti edina razvojna sredstva, ki so nam na voljo. Ravno zaradi tega dejstva bi morali, če kje, pa na tem področju izredno aktivni. Ne nazadnje, s temi sredstvi lahko tudi bistveno pripomoremo k zmanjšanju prevelikih razlik med posameznimi regijami v Sloveniji. Osnovni namen teh evropskih sredstev je ravno v tem, da zmanjšamo razlike v razvitosti, zato je pomembno, da evropska sredstva v ta namen in na teh območjih tudi koristimo. V Sloveniji v obstoječi finančni perspektivi pri tem zaenkrat še nismo bili uspešni. Zaradi vsega navedenega je, seveda, izredno izredno pomembno, kdo je oseba, ki bo vodila ta resor.  Žal moram povedati, da poslance Slovenske demokratske stranke gospod Purič ni prepričal in zato nima naše podpore. Hvala.
Spoštovani predsednik, predstavniki Vlade, spoštovane poslanke in poslanci!  Pred seboj imamo predlog drugega podaljšanja roka za zaključek zapiralnih del Rudnika Trbovlje-Hrastnik. V zapiralnem načrtu je bil kot skrajni rok za zaprtje rudnika določen 31. 12. 2015, vendar je bil marca 2014 rok podaljšan do 31. decembra letos. Smo tik pred iztekom leta in tudi sedanja vlada na žalost pet pred dvanajsto ugotavlja, da bo morala rok ponovno podaljšati. Ponovni dokaz, da je država slab lastnik in upravljavec svojega premoženja. V Novi Sloveniji smo podaljšanje roka do 31. 12. 2018 podprli le zaradi takratne težke socialne ogroženosti zaposlenih, ki bi lahko povzročila pravo socialno bombo v Zasavju. Takrat se je Vlada zganila šele, ko je postalo jasno, da državna pomoč, ki jo je potrdila Evropska komisija leta 2011 za zapiranje jam, ekološko prostorsko sanacijo površin in za kadrovsko socialni program ne bo zadoščala za zaprtje rudnika do konca leta 2015. Dodatno je država za podaljšanje zapiralnega roka in dokončno sanacijo rudnika v letih 2016 do 2018 namenila 45 milijonov 730 tisoč evrov ter za reševanje poklicnih pokojnin za težko zaposljive starejše delavce še dodatno okoli 10 milijonov evrov. S temi dodatnimi finančnimi injekcijami je takratna vlada prepričevala državni zbor, da bo do novega roka 31. 12. 2018 rudnik zagotovo zaprla. Sedanja vlada se je zganila še pozneje, mesec dni pred iztekom roka. Zagotavlja enako kot prejšnja, da bodo konca leta 2020 končala vse postopke za popolno in trajno opustitev izvajanja rudarskih del ter postopek likvidacije in bo družba kot pravna oseba izbrisana iz sodnega registra. Zagotavlja, da bodo neporabljena sredstva v višini 3,1 milijon evrov v tem času porabljena v celoti. Malo verjetno. Zakaj niso bila porabljena do danes? Jasno tudi ni, koliko denarja od tega bo dejansko namenjeno razvojnemu prestrukturiranju regije. Tako kot doslej se bodo tudi v tem podaljšanem obdobju pojavila nepredvidena dela, ki jih bo treba opraviti. In še nekaj bode v oči. Konec decembra bodo pogodbe o zaposlitvi vsem še zaposlenim prenehale, delo bo opravljal le še direktor, ki bo skrbel za dokončanje postopka likvidacije.  V Novi Sloveniji se bojimo, da se bo država leta 2020, ko bo moral biti v skladu s predlogom novele zakona rudnik zaprt ali pa že prej, srečala z enakim problemom kot danes. Na mestu je vprašanje, ki ga danes niče ne postavlja: kdo je odgovoren za vsa podaljševanja rokov zaprtja in za neuspešno delo poslovodstev predvsem v času med leti 2013 in 2018? Danes bi morali razpravljati o tem vprašanju, spoštovana vlada in koalicija.  Predlogu zakona bomo v Poslanski skupini Nove Slovenije nasprotovali.
Tilen Božič
Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovani poslanke in poslanci!  Predlog zakona, ki ga je v obravnavo Državnemu zboru predložil Državni svet, je Vlada skrbno proučila, saj predmetni zakon ureja vsebino, ki je bila pred dvema letoma predmet intenzivnega medresorskega usklajevanja in tudi socialnega dialoga. Tekom slednjega se je iskalo občutljivo ravnovesje med preprečevanjem zlorab pravic napotenih delavcev in zagotavljanjem konkurenčnih pogojev za poslovanje slovenskih podjetij v tujini. Vlada predloga zakona, ki je pred vami, kot je izpostavljeno tudi v okviru pristojnega odbora, ne podpira. Sedaj pa še nekaj besed o konkretnih rešitvah. Glede opustitve obveznega prilaganja pogodbe o izvajanju storitev: določbe Obligacijskega zakonika praviloma ne predpisujejo obličnosti pogodbe, prav tako imajo v skladu s sodno prakso nekatere druge listine naravo pogodbe, zato vlada izrecno ne nasprotuje predlogu nadomestitve obveznosti predložitve pogodbe o izvedbi storitve v postopku izdaje potrdila A1 z izjavo o tem, da takšna pogodba obstaja. Kljub temu pa se vlada ne strinja s parcialnim urejanjem predmetnega vprašanja ter meni, da bi bilo o predlagani spremembi treba razpravljati v okviru celovite prenove predmetnega zakona v prihodnjem letu. Nadalje velja izpostaviti, da ta rešitev izvorno izhaja iz pobude in želje večine takratne zasedbe Državnega zbora, da se naslovi številne zlorabe, ki so bile zaznane v praksi. Izpostaviti tudi velja, da vlada nasprotuje predlogu zlasti v delu, ki se nanaša na nadomestitev obveznosti predložitve ustrezne pogodbe o zaposlitvi v postopku izdaje potrdila A1 z izjavo o tem, da takšna pogodba obstaja. Zaščita pravic napotenih delavcev kot posebej ranljive kategorije delavcev je bila primarni cilj, ki ga je predlagatelj sedaj veljavnega zakona pri pripravi zasledoval. Ustrezna pogodba o zaposlitvi predstavlja temeljni institut za doseganje tega cilja. Pomen nadaljnje ohranitve te določbe zakona izhaja tudi iz dejstva, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v postopkih izdaje potrdil A1 v prvih devetih mesecih letošnjega leta drugo največje število nepravilnosti odkril ravno pri predloženih pogodbah o zaposlitvah. Vlada nasprotuje tudi predlogu dopolnitve zakona z navedbo, da se ob izpolnjenih pogojih potrdilo A1 izda nemudoma ter da se v primeru nepopolne vloge stranke pozove k dopolnitvi, saj je predmetna vsebina že urejena z Zakonom o splošnem upravnem postopku, ki se smiselno uporablja tudi v postopku izdaje potrdil A1. Glede na vse navedeno Vlada predlaga, da predloga zakona, ki je pred vami, ne podprete. Hvala.
Hvala lepa, spoštovani predsednik Vlade za vaš odgovor. Delno pričakovan, sploh zato ker se je v zadnjem tednu vse skupaj odvijalo, kar se tiče nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni in sem bila seznanjena tudi z novinarsko konferenco ministra Fakina. Pa vendarle se mi zdi, da je pomembno, da poudarim, da politika sama tega problema ne bo rešiti, ampak ga bo morala reševati skupaj z zdravniki.  Da pa se ti problemi rešijo, pa so potrebni sistemski ukrepi in premiki, ki jih v slovenskem zdravstvenem sistemu čakamo že kar nekaj let. Lahko rečem, da že kar nekaj let. Lahko rečem, da tudi z otroško srčno kirurgijo čakamo že nekako deset let. Da usposobimo enega dobrega kardiokirurga, je potrebnega nekje deset let nekega usposabljanja. Odkar smo se začeli pogovarjati, tudi politika se je začela o tem pogovarjati, bi lahko mi v desetih letih resnično, če bi želeli vsi in delali v to smer, imeli usposobljene svoje lastne kardiokirurge.  Se mi zdi, da se moramo zavedati, da je bila že pred vsemi temi aferami otroška srčna kirurgija na nekoliko nižji ravni v primerjavi z razvitimi državami. Zato se je potem postopoma, ker se ni začelo reševati, stanje slabšalo.  Jaz bi želela, glede na situacijo in obstoječe razmere v slovenskem zdravstvu, še vseeno vas vprašati:  Če in katere sistemske ukrepe boste predlagali za boljše delovanje bolnišnic ter do kdaj jih lahko pričakujemo?  Prepričana sem, da bolniki nimamo več časa čakati na izboljšanje stanja še nadaljnja štiri leta. Hvala.
Spoštovani predsednik, kolegice in kolegi! Danes bo Državni zbor na zahtevo skupine poslank in poslancev SDS, NSi ter SNS odredil ustanovitev preiskovalne komisije, ki bo preiskovala preteklo izvajanje programa otroške kardiologije ter nabav medicinske opreme in zdravstvenega materiala. Iz prikaza kronologije težav na ljubljanskem univerzitetnem kliničnem centru pri izvajanju programa otroške kardiologije, ki so jo v zahtevi za preiskavo orisali predlagatelji, je razbrati, da bo ta del preiskave časovno osredotočeno na obdobje od leta 2007 do vključno letošnjega leta. Glede preiskovanja domnevnih nepravilnosti pri nabavi medicinske opreme in zdravstvenega materiala pa se predlagatelji osredotočajo na izsledke revizijskega poročila Računskega sodišča o UKC Ljubljana za leti 2014 in 2015 ter na izsledke parlamentarne preiskovalne komisije, ki je v minulem mandatu ugotavljala nepravilnosti v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupe žilnih opornic. Najbrž ni nobenega dvoma o tem, da je do različnih zapletov, anomalij, korupcijskih tveganj in drugih nepravilnosti v preteklem obdobju prihajalo, najsi bo pri izvajanju programa otroške kardiologije kot tudi pri nabavi medicinske opreme ter zdravstvenega materiala. Ali pri tem govorimo o posameznih nepravilnostih ali o nepravilnostih na sistemski ravni, je drugo vprašanje, ki terja natančno proučitev, zato se o tem ne kaže izrekati vnaprej ali pavšalno. Dejstvo je, da je bilo omenjenim problematikam namenjeno dokaj obsežno medijsko poročanje, ne nazadnje tudi v obliki raziskovalno novinarskega dela. Če k temu dodamo še vsebinske razprave in odločitve Državnega zbora na sejah delovnih teles, na plenarnih zasedanjih ter izsledke ugotovitev preiskovalne komisije, ki je delovala v preteklem mandatu, potem se Državni zbor težko izogne odgovornosti, da v okviru svojih pristojnosti opravi preiskavo na izpostavljenih segmentih zdravstvenega sistema. Socialni demokrati bomo v preiskovalni komisiji tvorno sodelovali, tako smo ravnali v preteklosti in bomo tudi v bodoče. Se nam pa zdi prav, da na tem mestu opozorimo na dve stvari.  Prvič, natančno smo proučili mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora k vloženi zahtevi za parlamentarno preiskavo. V tem mnenju so navedena resna opozorila, ki se tako ali drugače nanašajo na pristojnosti parlamentarne preiskovalne komisije, ki mora biti prvenstveno osredotočena na ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij. Morebitna prekoračitev pooblastil pri delovanju komisije, najsibo zaradi nezadostno določenega oziroma določljivega predmeta preiskave ali zaradi ugotavljanja odškodninske ali kazenske odgovornosti kogarkoli oziroma drugačnega poseganja v pristojnosti drugih državnih organov ali zaradi ugotavljanja politične odgovornosti nekoga, ki ni nosilec javnih funkcij, bi to pomenilo nezakonito delo komisije. Morebitna nezakonita dejanja pa bi lahko škodila ne le pri parlamentarni preiskavi, ampak tudi drugim potencialnim oblikam preiskave oziroma nadzora organov, ki pa imajo ustrezna zakonska pooblastila, česar pa si Socialni demokrati nikakor ne želimo. Drugič, vemo, da bo ta preiskovalna komisija natančno proučevala tudi perečo problematiko izvajanja programa otroške kardiologije. Gre za zelo občutljivo tematiko, kjer je veliko čustev, osebnih stisk in žal tudi nesrečnih zgodb, kjer po naši oceni ne sme biti prostora za politično demagogijo in morebitni populizem. Pričakujemo, da bo preiskovalna komisija zmogla delovati na način, ki bo šel v smeri pomoči pri vzpostavitvi programa kakovostnega in varnega zdravljenja bolezni srca in prirojenih srčnih napak pri otrocih. Hvala.
Hvala za vaše stališče, gospa poslanka.  Dr. Darij Krajčič v imenu Poslanske skupine Lista Marjana Šarca.  Izvolite.
Hvala.  Gospod predsednik, izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Gospa Mojca Žnidarič v imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra. Izvolite.
Hvala, državni sekretar.  Sedaj nadaljujemo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.  Kot prva ima besedo gospa Lidija Divjak Mirnik v imenu Poslanske skupine Liste Marjana Šarca.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Mag. Andrej Rajh, besedo imate v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani predsednik Vlade, ministrski zbor, kolegice in kolegi!  Kandidat za ministra brez resorja dr. Iztok Purič sodi v kvoto Stranke Alenke Bratušek. Predstavil se je na pristojnih delovnih telesih, to je na Odboru za zadeve Evropske unije in na Odboru za gospodarstvo 3. decembra letos. Poudaril je dolgoletne izkušnje v kadrovskih službah, kjer je njegovo delo temeljilo na motivaciji zaposlenih. Povedal je, da ga je dolgoletno vodenje Javnega gospodarskega zavoda Brdo poleg drugega soočilo tudi z zelo uspešnim predsedovanjem Svetu Evropske unije v letu 2008. V predstavitvi je pokazal, da razume velik pomen službe, to se pravi SVRK, za razvoj in finančno sliko Slovenije. Tisti, ki smo imeli v svoji karieri že opravka s to službo, smo ji običajno rekli »švrk«. Verjamem, da bo iz švrka pod njegovim vodstvom to postal dejansko SVRK. Zaveda se problemov, ki jih ima Slovenija pri črpanju evropskih sredstev kohezijske politike, zlasti vezanih na zamude. Zaveda se enega od ključnih problemov, to je učinkovito delovanje informacijskega sistema, ki mu pač rečejo e-MA, v prejšnji perspektivi so mu pa rekli nekako drugače.  Kandidat je pokazal, da je poleg tekoče kohezijske politike za Slovenijo zelo pomembna tudi bodoča – v novem finančnem okviru za obdobju 2021–2027, kjer smo sredi najbolj intenzivnih pogajanj. Dr. Purič je v sklepnem delu povzel ključne ukrepe, ki po našem mnenju pomenijo pot v pravo smer k izboljšanju učinkovitosti izvajanja tekoče kohezijske politike in dajo dobro podlago tudi za novo finančno perspektivo. Vlada je na predlog Državnega zbora sprejela strategijo za pospešitev črpanja sredstev evropske kohezijske politike. Kandidat se z njeno vsebino do zaslišanja na matičnih delovnih telesih še ni seznanil. Verjamemo pa, da bo ustrezna podlaga za njegovo delo. V Državnem zboru bomo dokument obravnavali v januarju prihodnje leto in potem tudi budno spremljali njegovo izvajanje. V stranki Liste Marjana Šarca verjamemo, da koalicijska partnerica Stranka Alenke Bratušek pri predlogu ministra brez resorja, pristojnega za razvoj strateške projekte in kohezijo, izbrala najboljšega možnega kandidata, ki je ta izziv tudi bil pripravljen sprejeti. Izjemno zahteven resor, ki je pod drobnogledom tako koalicijskih partnerjev kot tudi opozicije, bo res pravi izziv za ministra; izziv tudi v vsebinskem smislu, vsaj tekoča, bodoča pa še bolj. Za razliko od minule bistveno bolj temelji na tako imenovanih mehkih vsebinah. Tudi pri tem ima Slovenija vrsto težav, saj se preprosto še ni prilagodila na to novo dejstvo. Priprava mehkih vsebin je bistveno zahtevnejša od trdih investicijskih projektov. To sta tudi dva bistvena vsebinska, ne tehnična vzroka, da imamo težave. Učinkovitost resorja bo relativno lahko spremljati, saj so kazalci preprosti, numerični, pravzaprav računovodski, knjigovodski. Poleg računovodskega spremljanja je še pomembnejša vsebina, za kakšne namene bo ta edini razvojni denar porabljen. Na koncu perspektive morajo biti tudi zaradi kohezijskih sredstev Slovenija konkurenčnejša, razvitejša in dežela z več blaginje ter imeni nično razliko do bolj razvitih evropskih regij.  Po mnenju Liste Marjana Šarca mora imeti kandidat za ministra odlične menedžerske kvalitete in mora dobro poznati filozofijo in cilje kohezijske politike. Gre za izrazito horizontalno politiko, ki s svojim delovanjem posega v vrsto drugih resorjev. Stranka Lista Marjana Šarca bo kandidata za ministra podprla v veri, da bo znal vse izzive službe, ki jo prevzema, sprejeti in rešiti v dobro Slovenije. Pri tem, seveda, računamo tudi na konstruktivno delovanje kandidata za ministra v Vladi Republike Slovenije. Hvala.
Spoštovani gospod predsednik, poslanke, poslanci!  V Stranki Alenke Bratušek bomo predlagano spremembo zakona podprli. Preden grem na razloge za našo podporo zakonu, pa se bom najprej vrnil v leto 2014. Takrat se je že vedelo, da bomo rudnik Trbovlje-Hrastnik zaprli. Načrtovano je bilo, da bo prenehal delovati konec leta 2015. Še preden se je to zgodilo, pa je podjetje RTH ostalo z blokiranim računom in rudarjem ni moglo izplačati plač in odpravnin. Takrat, konec februarja 2014 so se rudarji odločili za stavko v jami, ki so jo kasneje, ker najprej niso bile uresničene njihove strokovne zahteve, tudi izvedli. 10. marca so odšli v jamo in od države, ki je lastnica podjetja in rudnika, zahtevali več stvari, najprej zagotovitev izplačila plač in poravnave odpravnin. Hoteli pa so tudi, da Vlada, ki jo je takrat vodila Alenka Bratušek, preveri možnosti, da se rudarji prezaposlijo v drugih državnih podjetjih ali upokojijo po rednih in izrednih pogojih. Že naslednji dan okoli 11 zvečer in kmalu po tem, ko so rudarje v jami obiskali prvi predstavniki sindikatov, je na pogovor z vodstvom stavkovnega odbora prišla tudi predsednica Vlade. Ker tako se dela. Ko je pred tabo problem, se moraš z njim soočiti tudi tako, da greš sredi noči v jamo k jeznim in razočaranim rudarjem. Njeno zavzemanje za hrastniške in trboveljske rudarje se je s tem šele zares začelo. Sestanki strokovnega odbora z Alenko Bratušek so se nadaljevali v marcu in aprilu. Na njeno pobudo pa so se za rudarje pozitivno razpletle tudi nefinančne zahteve. Maja 2014 je Vlada predlagala, v Državnem zboru pa smo nato junija sprejeli zakon o predčasni upokojitvi zaposlenih v rudniku Trbovlje-Hrastnik. Vse stavkovne zahteve rudarjev so tako bile izpolnjene.  Zgodba naše predsednice z RTH pa s tem še ni bila končana. Proti koncu gre šele letos, ko vodi Ministrstvo za infrastrukturo, med drugim pristojno za rudarstvo. Ponovno je pokazala občutek za to, kaj je zares pomembno, zato smo v SAB na to ponosni in jo podpiramo. Prav zaradi poznavanja problematike se je že takoj ob prevzemu vodenja ministrstva s sodelavci temeljito pogovorila, kaj lahko naredijo, da podjetje RTH ne bi izgubilo podlage za delovanje in bi lahko rudnik zaprli in sanirali tako, kot je treba. Pripravili so novelo zakona, ki jo obravnavamo danes in ki bo rudniku omogočila delovanje še naslednji dve leti, tako da bo lahko primerno zaprt. Ponovno sta do izraza prišli izkušenost in odločnost, saj bi kak drug politik, neizkušen minister lahko rok za podaljšanje delovanja RTH preprosto zamudil, to pa bi bilo izključno v škodo države in lokalnega prebivalstva.  Posebej zato v SAB podpiramo predlagano rešitev. Dobra je za ljudi, ki so in ki še bodo živeli z rudnikom tudi zdaj, ko se v njem rudarska dejavnost opušča, rudniški rovi pa namenjajo razvoju turizma. Eden takih inovativnih primerov športnega turizma je tudi jamski tek, imenovan jamatlon. V SAB predlagano podaljšanje roka za izvedbo popolne in trajne opustitve rudarskih del pozdravljamo, saj je to nujno, če želimo, kolikor je mogoče, izključiti nevarnosti za zdravje in življenje ljudi in živali in preprečiti možnost onesnaženja okolja oziroma predvidljive škode na njenih objektih in okolju. V noveli zakona, ki jo bomo v SAB danes podprli, je urejeno, da bomo do konca leta 2020 poleg dokončne opustitve rudarskih del, kolikor je mogoče, odpravili tudi posledice, ki so nastale pri izvajanju teh del, ob čemer je treba poudariti, da so sredstva za to bila zagotovljena že zdavnaj, kar pomeni, da nepredvidenih posledic za proračun ne bo. Hvala lepa.
Lep pozdrav, kolegice in kolegi. Dobro jutro! Pred nami je Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev, ki ga je v zakonodajni postopek vložil Državni svet. Predlagana je enostavnejša pridobitev in ureditev A1 potrdila, ki ga morajo delodajalci pridobiti za delavce, ki jih napotijo v tujino. Potrdilo je enotno za celotno območje Evropske unije in kot tako tudi dokazuje, da so izpolnjeni vsi pogoji v skladu s predpisi Evropske unije na področju koordinacije sistemov socialne varnosti. Drugače povedano, to potrdilo zagotavlja, da je delavec v času napotitve vključen v obvezna socialna zavarovanja. Delodajalec vlogo za izdajo le-tega potrdila vloži preko portala e-VEM in če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, prejme tudi potrdilo najkasneje v roku 5 delovnih dni od popolnosti vloge. Seveda pa mora to vlogo v popolnosti tudi oddati. Izpolnjevanje pogojev preveri pristojni javni uslužbenec na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Predlagatelj sedaj želi, da bi ta postopek preverbe v popolnosti avtomatizirali, tako da bi delodajalec namesto pogodbe o zaposlitvi ali akta o napotitvi za napotenega delavca podal samo izjavo, s katero bi jamčil za obstoj zakonsko zahtevanih dokumentov oziroma pogojev. Razumemo sicer cilj in namen predlagatelja, vendar se s takšnim predlogom ne moremo strinjati. V obzir je treba vzeti, da je bila takšna rešitev vpeljana z zakonodajo ravno zaradi številnih kršitev na področju napotenih delavcev. Vlada je opozorila, da je bilo v prvih devetih mesecih tega leta ugotovljenih več kot 3 tisoč nepravilnosti na tem področju, kar pomeni, da je vsaj 3 tisoč napotenih delavcev imelo težave. Zato se nam zdi nujno potrebno, da izpolnjevanje pogojev ne preverja avtomatiziran program, ampak človek, ki bo kvalitetno ocenil morebitne nepravilnosti in tako preprečil tudi kršitev pravic delavcev. Prav tako je iz prakse treh območnih enot ZZZS razvidno, da se je potrdilo A1 praviloma izdalo v roku enega do dveh delovnih dni, najkasneje pa v roku dveh do treh delovnih dni, kar pomeni, da Slovenija zelo ažurno ta potrdila tudi izdaja. Mislim, da smo v vrhu Evropske unije po ažurnosti izdaje teh potrdil. Če pa traja dlje, je to posledica nepopolnosti vloge s strani delodajalca, o čemer sem že govorila. Delodajalec mora podati popolno vlogo in v roku dveh, maksimalno treh dni dobi to potrdilo tudi nazaj.  V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca podpiramo predloge, ki prinašajo debirokratizacijo, vendar ne na račun občutnega zmanjšanja zaščite delavcev in ne na račun možnih zlorab delovnopravne zakonodaje. Zato predloga novele Zakona o čezmejnem izvajanju storitev ne moremo podpreti. Hvala lepa.
Hvala za besedo. Spoštovani! Na zahtevo SDS, NSi in SNS danes razpravljamo o ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije, delo katere se bo osredotočilo na razmere na področju otroške srčne kirurgije ter na nabavo medicinske opreme in zdravstvenega materiala. O kaotičnem stanju na področju otroške srčne kirurgije že kar nekaj let poročajo mediji. Otroška srčna kirurgija pa je večkrat tudi že zavzela pomembno vlogo na političnem parketu. O sami problematiki nabave in upravljanja z medicinsko opremo in zdravstvenega materiala, brez zdravil, pa se je začelo razpravljati v začetku letošnjega leta, ko je Računsko sodišče objavilo revizijsko poročilo o pravilnosti izvedenih postopkov pri nabavi medicinske opreme in zdravstvenega materiala v UKC Ljubljana med leti 2014 in 2015. V SMC pozdravljamo ustanovitev preiskovalne komisije, v njen bomo tudi aktivno sodelovali. Namreč, želimo si, da z delom komisije pridemo do epiloga teh zgodb, ki so skozi leta dodobra zaznamovale naš zdravstveni sistem pod različnimi ministri. Verjamemo, da v SMC nismo edini, ki nam je v interesu ugotoviti dejansko stanje, ki bo podlaga za ugotovitev politične in druge odgovornosti. Upamo, da smo takšnega mnenja vsi poslanci in da bomo vsi po svojih najboljših močeh prispevali k temu, da tisti, ki so za nastalo situacijo odgovorni, tudi odgovarjajo. Preprečiti moramo, da se bodo prakse, za katere vemo, da so nedovoljene, nadaljevale. Zdi se namreč, da naša največja bolnišnica svoja nedovoljena dejanja opravičuje s tem, da bi drugačno ravnanje lahko resno ogrožalo življenja pacientov. To izhaja tako iz ugotovitev KPK v zadevi suma koruptivnega ravnanja odgovornih oseb UKC Ljubljana pri izvajanju pediatričnega kardiokirurškega programa kot tudi iz nedavne izjave nekdanjega direktorja UKC Ljubljana, ki je svojo funkcijo opravljal v obdobju od leta 2013 do 2015, v zvezi z nepravilnostmi pri nabavi in upravljanju z medicinsko opremo. Naši največji bolnišnici se sploh ne zdi sporno, da se že leta poslužuje nedovoljenih praks, pri čemer jih vedno znova utemeljujejo z istim argumentom. Navajam, »če bi strogo sledili vsem postopkom, bi lahko tvegali poslabšanje zdravstvenega stanja pacienta ali celo ogrožali življenje«. Strinjamo se, da je prva skrb zdravstvenega sistema kakovostna oskrba pacientov, vendar pa smo prepričani, da se takšno oskrbo mora v prvi vrsti zagotoviti znotraj postavljenih pravil, postopkov in predpisov. Dejstvo, da smo v začetku tega mandata po nujnem postopku sprejeli spremembe Zakona o zdravniški službi, s katerimi smo na področju otroške kardiologije olajšali zaposlitve strokovnjakov iz držav zunaj EU, dokazujejo, da če obstaja dovolj politične volje, smo se zmožni dogovoriti in iskati rešitve v dobro vseh. Verjamem, da smo vsi poslanci dobro seznanjeni s samo kronologijo dogodkov, ki so v zadnjih letih zaznamovali področje otroške srčne kirurgije v Sloveniji, odhodi zdravnikov, sodelovanje s tujimi kirurgi, izredni strokovni nadzor, ugotovitve KPK in tako dalje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi mediji. Žalosti pa nas, da ključne vloge niso odigrali tisti, ki so za rešitev nastalega kaosa najbolj odgovorni – stroka. Sama problematika otroške srčne kirurgije je eskalirala do te mere, da je postala prvovrstna politična tema, ki se jo pogosto tudi zlorablja za nabiranje političnih točk. V Državnem zboru smo – ali ste – poslanci že večkrat o tem razpravljali, pri čemer pa danes vidimo, da razprave v ničemer ne pripomorejo k temu, da bi ta zgodba končno dobila epilog; in to v prvi vrsti in predvsem v dobro naših otrok. V SMC vidimo rešitev predvsem v tem, da stroka sama poskuša najti dogovor, da se končno uskladi in doreče dokončno rešitev. V SMC smo to vedno znova poudarjali, saj menimo, da Državni zbor nikoli ni bil najbolj primerno mesto za te razprave. Ne glede na to, da bi radi opozorili, da iz poročila izrednega strokovnega nadzornega, ki je bilo opravljen leta 2015, izhaja, da je strategija novega slovenskega centra za odličnost s prirojenimi srčnimi boleznimi ali pa razpustitev te dejavnosti v celoti odvisna od Vlade in Ministrstva za zdravje. Kot vse kaže, je trenutna odločitev o prihodnosti otroške srčne kirurgije v Sloveniji na eni strani rezultat razdeljene stroke in na drugi strani rezultat pomanjkanja politične volje, da se sledi začrtani poti. Pri čemer pa tudi Zdravniška zbornica, žal ni odigrala svoje vloge. Neurejene razmere na področju otroške srčne kirurgije v smislu organiziranosti niso edini izziv, s katerimi se srečujemo v slovenskem zdravstvenem sistemu, je pa otroška srčna kirurgija vsekakor nekaj, kar se nas še posebej dotakne – in prav je tako! Najmlajšim bolnikom moramo zagotoviti ustrezno zdravljenje. Samo po sebi je zgovorno revizijsko poročilo Računskega sodišča, v katerem je ugotovljeno, da naša največja zdravstvena ustanova ni dober gospodar. Enostavno ne moremo dovoliti, da se z davkoplačevalskim denarjem ravna na tak način. Spomnimo; lani novembra je 15 bolnišnic, ki so se zaradi akumuliranih izgub iz preteklih letih let znašle v sanaciji, prejelo slabih 136 milijonov evrov dodatnih sredstev. Medtem ko na eni strani zdravstvu namenjamo dodaten denar, pa po drugi strani dopuščamo neracionalno in negospodarno rabo sredstev. Veliko pove tudi podatek, da je v prvem četrtletju letošnjega leta 19 slovenskih bolnišnic poslovalo z izgubo, skupna izguba je znašala 14,1 milijona evrov. Pri problematiki neučinkovitega in negospodarnega ravnanja pri naročanju in upravljanju z medicinsko opremo in zdravstvenimi pripomočki gre za logično nadaljevanje dela Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic iz prejšnjega mandata. V SMC smo tudi takrat pozdravili ustanovitev preiskovalne komisije in pri njenem delu tudi aktivno sodelovali, vendar pa končnega poročila z bistvenimi ugotovitvami nismo podprli. Zakaj? Iz takšnih ali drugačnih političnih razlogov je bilo namreč osrednje sporočilo to, da je za stanje odgovorna tedanja ministrica za zdravje, čeprav so preplačila žilnih opornic svoj višek dosegla v času neke druge vlade. Nekako pričakujemo, da bodo tudi tokrat kritike letele predvsem na bivšo ministrico za zdravje, čeprav je bilo v mandatu prejšnje vlade narejenih kar nekaj pomembnih korakov prav na področju javnega naročanja. Vzpostavljen je bil centralni sistem javnega naročanja, vzpostavljena je bila tudi zbirka podatkov Intravizor, ki nudi podatke o cenah zdravil in medicinskih pripomočkov. V okviru delovanja v preiskovalni komisiji bomo odločno nastopili proti temu, da se davkoplačevalski denar porablja nesmotrno, če bi ta sredstva lahko namenili na primer za izobraževanje domačih srčnih kirurgov ali pa za, kar vsi radi poudarjamo, skrajševanje čakalnih vrst. V SMC namreč nimamo nobenega namena, še manj pa razloga, da bi razkritje slabih praks ovirali. Želimo pa si, da se preiskovalna komisija tekom svojega delovanja ne bi zlorabljala v politične namene, tudi politične samopromocije, kar se je žal izkazalo pri preiskovalni komisiji glede žilnih opornic, ki jo je v prejšnjem mandatu vodila kolegica Godec. Na koncu bi nam namreč vsem moral biti cilj, da se na podlagi ugotovitev preiskovalnih komisij nekaj v tej državi izboljša. Kje prej kot na področju zdravstva, ki je ključno za dobrobit naših državljank in državljanov, tudi najmlajših? Hvala.
Ja, ukrepati bo treba zlasti v sistemu javnega naročanja, potem bo treba tudi okrepiti informacijsko tehnologijo, ki je zastarela in nepovezana. Samo metanje denarja v sistem seveda zadev ne bo rešilo. Tukaj se vsi strinjamo. In tudi z 80 % tistega, kar ste povedali, se strinjam. Tako da je pred nami velika naloga, da se vsi skupaj zavemo svoje odgovornosti, tako politika kot tudi zdravniki. Vemo, da so bile v preteklosti tudi zahteve po individualnih pogodbah in tako naprej. To zagotovo zbuja potem neravnovesje oziroma nezadovoljstvo drugega osebja. Marsikaj bo treba še postoriti tudi na tem področju, se pravi zaupanja in pa tudi odnosov v kolektivih. Tudi odnosi v kolektivih se morajo izboljšati. Kar se pa tiče otroške srčne kirurgije, pa menim, da se tam zadeve izboljšujejo in da čez noč se ne da usposobiti vseh ljudi, kot ste tudi sami ugotovili, če se bo pa delalo na tem sistematično, potem pa lahko v nekaj letih pričakujemo na tej ravni, kot si želimo. Je pa res pogoj, da vsi opravijo oziroma opravimo svoje delo.  V treh mesecih, kolikor je ta vlada, je težko zaznati kakšne bistvene spremembe. Verjamem pa, da na srednji rok pa lahko pričakujemo, zlasti če bomo pospešeno začeli izvajati digitalizacijo in s tem tudi preglednost javnih naročil, preglednost čakalnih vrst. Mi danes sploh dejansko nimamo podatka, kakšne v resnici so čakalne vrste. To je velik problem. Samo namenjati denar brez vedenja, kako bo porabljen, kje bo porabljen, tega ne bo rešilo. Verjamem, da boste rekli, da nisem podal vsem odgovorov, ampak dejansko pred nami je veliko dela. Hvala.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Ivan Hršak v imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije. Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Mag. Meira Hot v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov. Izvolite.
Hvala, gospa poslanka. Za vami ima besedo dr. Franc Trček v imenu Poslanske skupine Levica. Izvolite.
Hvala gospod predsednik.  Gospa poslanka, izvolite.
Hvala tudi vam. Naslednji bo predstavil stališče gospod Soniboj Knežak v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani predsednik Vlade, spoštovani ministrski zbor, spoštovani poslanke in poslanci! Evropska kohezijska sredstva so tema, ki ni stalnica na dnevnem redu plenarnih zasedanj Državnega zbora. Dejstvo, da se o evropskih sredstvih za razvoj ter financiranje strateških projektov v tej dvorani pogovarjamo že drugič v dobrem mesecu dni, pa je odmik od te prakse. Na eni strani gre za dobrodošlo spremembo, ker so sredstva, ki jih črpamo iz evropskega proračuna, pomemben vir financiranja projektov, ki pomagajo ustvarjati pogoje za boljše življenje ljudi v lokalnih skupnostih ter k hitrejšemu in enakomernejšemu razvoju celotne države. Gre torej za temo, ki mora biti visoko na seznamu naših prioritet. Ne moremo pa biti zadovoljni, da tej temi posvečamo večjo pozornost zaradi težav pri povračilih v slovenski proračun za že odobrene projekte in na splošno počasnega črpanja evropskih sredstev ter zaradi odstopa ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo.  Pred kandidatom za novega ministra dr. Iztokom Puričem je tako zelo zahtevna naloga, s pričakovanji tako politike kot javnosti glede potrebnih sprememb in pospeškov pri črpanju evropskih sredstev. Časa za spoznavanje z novo funkcijo ter stanjem na področju, za katerega je pristojen, pa je v resnici izjemno malo. Na 12. izredni seji Državnega zbora 9. novembra 2018 smo po opravljeni razpravi, v kateri je sodeloval še minister Bandelli, sprejeli predlog priporočila, da Vlada v roku 30 dni pripravi načrt pospešitve črpanja sredstev evropske kohezijske politike in ga predstavi Državnemu zboru. Druga, enako nujna in nič manj zahtevna naloga je zagotoviti, da bodo čakajoči … / 4-sekundna prekinitev posnetka/ To je do konca leta, ki se hitro izteka, posredovani Evropski komisiji. Socialni demokrati upamo in si v dobro države, lokalnih skupnosti, vseh, ki delajo na projektih, ter državljank in državljanov, ki morajo imeti koristi od njih, da bi lahko govorili o uspešnem črpanju evropskih sredstev, iskreno želimo, da bi kandidatu za ministra pri tem uspelo.  Dr. Purič je med svojo predstavitvijo pred Odborom za gospodarstvo in Odborom za zadeve Evropske unije nanizal tudi številne druge prednostne izzive, s katerimi se bo moral soočiti. Ti izzivi se nanašajo tako na učinkovitejše delo Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko kakor tudi koordinacijo delovanja drugih resorjev in ostalih deležnikov izvajanja kohezijske politike. Poleg obstoječe finančne perspektive pa izziv že sedaj predstavlja prihodnja perspektiva za obdobje po letu 2020. Neizogibno dejstvo je, da se bo spremenila tako višina kot struktura sredstev, ki bodo na voljo Sloveniji. Evropska komisija tudi predlaga, da bi čas, v katerem bi države lahko dostopale do še neporabljenega dela v danem letu odobrenih sredstev, skrajšal z naslednjih treh na naslednji dve leti. Te spremembe bodo terjale še več skrbnega načrtovanja projektov, povezovanja deležnikov ter ne nazadnje ustrezno tehnično podporo, ki se je pa že sedaj izkazala za nepričakovano velik problem. Socialni demokrati želimo opozoriti nanje že sedaj, saj ne moremo biti pomirjeni ob dejstvu, da smo sredi preteklega mandata večkrat opozarjali na težave pri izvajanju kohezijske politike, pa se je kljub drugačnim zagotovilom izkazalo, da so te v resnici še večje, kot je bilo nakazano.  Vsi našteti izzivi kažejo, da ne obstajajo izobrazba ali primerljive delovne izkušnje, ki bi oblikovale idealno kandidatko ali kandidata za ministra za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Socialni demokrati menimo, da je bolj pomembno, da Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko čim prej dobi operativno vodstvo. V širšem smislu pa mora Vlada poskrbeti za jasno vizijo nadaljnjega razvoja naše države ter poskrbeti za njeno učinkovito izvajanje z uporabo vseh možnih sredstev in instrumentov, ki so nam na razpolago iz naslova našega članstva v Evropski uniji.  V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo predlog za imenovanje dr. Iztoka Puriča za ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, iz vseh naštetih razlogov soglasno podprli. Hvala.
Hvala lepa.  Res je. Podali ste nekaj splošnih odgovorov, pa vseeno predlagam, da opravimo po zaključku tudi širšo razpravo na temo slovenskega zdravstva. Dejstvo je, da slovenski zdravstveni sistem, če ga želimo spremeniti, potrebuje neke sistemske spremembe. Ne samo kar se tiče sistema javnega naročanja in pa informatizacije, ki je zelo pomembna, se strinjam, zastarela in nepregledna, vendar mogoče pa potrebujemo tudi kakšne spremembe predvsem na sistemskem ukrepu za boljše delovanje slovenskih bolnišnic. Imamo zelo dobre primere, kako so se nekatere bolnišnice izkopale iz nekih težkih finančnih situacij, in druge, ki na tem nič ne delajo. Jaz se ne strinjam, da davkoplačevalski denar gre potem v neke sanacije. Če gre davkoplačevalski denar, potem mora iti na račun bolnikov. Predvsem pa imejte v obziru vse bolnike, vse nas, ki želimo, da se stanje spremeni in nismo pripravljeni in nočemo in ne vemo, če lahko še čakamo nadaljnja štiri leta. Hvala.
Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani minister s sodelavko, spoštovane kolegice in kolegi! Pred nami je obravnava novele Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ki bi se sicer morala izpeljati že konec prejšnjega mandata, vendar zaradi predčasnega odstopa vlade in stihijskega vlaganja predlogov novel po nujnem postopku takrat te obravnave ni bilo mogoče izpeljati. Takrat smo se v naši poslanski skupini zavezali, da bo sprejetje te novele naša prioriteta takoj ob začetku tega mandata. Skupaj s poslanci ostalih poslanskih skupin, ki prihajajo s širšega zasavskega področja, smo se pri pristojni ministrici zavzeli za pripravo novele in tako je ta predlog danes tudi pred nami. Zakon ne prinaša ničesar drugega kot podaljšanje roka za zapiralna dela do konca leta 2020, kar bo omogočilo porabo preostanka, to je nekaj več kot 3 milijone evrov, ki so ostali neporabljeni od skupnega zneska državne pomoči, ki je bila v višini cca 90 milijonov evrov priglašena za obdobje od leta 2010 do 2015 kot državna pomoč, ki jo je potrdila tudi Evropska komisija. Zaradi različnih vzrokov je bilo treba že enkrat prej podaljšati rok za izvedbo zapiralnih del do konca leta 2018, vendar se je tudi to pokazalo kot prekratko obdobje, zato smo torej priča še enemu podaljšanju zapiralnega roka. Ob tej noveli lahko potegnemo vzporednico z nekaterimi drugimi zakoni, kjer je bilo treba podaljševati rok za izvedbo nekaterih del, kot na primer zakon o izkoriščanju energetskega potenciala Spodnje Save, kjer smo rok za dokončanje del prestavljali kar nekajkrat. Torej pri noveli Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik ne gre za noben precedens ali anomalijo, kot je bilo slišati v nekaterih razpravah na matičnem delovnem telesu.  Kot je pričakovati, bomo v Poslanski skupini Desus predlog novele zakona, ki je pred nami, soglasno podprli. Obenem pa pričakujemo s strani pristojnega ministrstva, da bo, vsaj tako smo se dogovorili z ministrico, pripravilo monitoring degradiranih površin od 1. 1. 2021 dalje, ki so posledica tega rudarjenja, in bo urejal spremljanje dogajanja na opuščenih rudarskih področjih na nivoju celotne države Slovenije, ne samo v Zasavju, kar je po naši oceni nujno za varnost ljudi in infrastrukture, kjer se nahajajo ljudje v bližini takšnih površin. Najlepša hvala.
Hvala, predsedujoča. Spoštovane in spoštovani! Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev, katerega predlagatelj je Državni svet, v svojem bistvu rešuje izdajanje potrdil A1 delavkam in delavcem, ki opravljajo svoje delo v sosednjih državah naše Slovenije ali pa v ostalih članicah Evropske unije. Predlagatelj tega zakona je mnenja, da je petdnevni zakonski rok za pridobitev potrdila A1 predolg in da presega vse roke, ki jih imajo slovenska podjetja v pogodbah za pričetek izvršitve sprejetega naročila oziroma storitve. Zato si prizadeva, da bi morala podjetja, ki izpolnjujejo vse zakonske pogoje, pridobiti potrdilo takoj. Z rešitvami, ki jih predlagatelj ponuja, naj bi v celoti informatizirali in avtomatizirali izdajo potrdila A1 preko e-VEM, s tem pa naj bi bistveno skrajšali čas oddaje popolne vloge in izdaje potrdila A1 ne glede na to, ali je bila vloga vložena v poslovnem času ZZZS ali ne. Z rešitvami, ki jih predlagatelj predlaga, naj bi se malim storitvenim podjetjem, ki morajo svojo storitev opraviti na terenu, njihovo delo močno olajšalo. Vlada je na matičnem odboru predstavila svoja stališča ter mnenje glede predloga zakona ter poslankam in poslancem pojasnila, da stanje za pridobitev potrdila A1 ni takšno, kot ga skuša prikazati predlagatelj zakona. Pri tem je treba opozoriti, da smo podoben predlog oziroma rešitve že imeli, a se ni izšlo, saj je bilo preveč kršitev oziroma zlorab, ki so bile storjene na račun delavcev. Po opravljenih preverjanjih izdajanja obrazca je vlada ugotovila, da se v praksi obrazec izda v 24 urah oziroma najkasneje v 48 urah, hkrati pa je tudi dejstvo, da imamo v Sloveniji celo najkrajši rok za pridobitev obrazca A1 med državami članicami Evropske unije. V Poslanski skupini Socialnih demokratov podpiramo predloge, ki bi olajšali delo našim podjetjem, vendar je treba obenem preprečevati vsakršne možnosti zlorab, ki bi šle v škodo delavcev oziroma na račun njihovih pravic. Na tem mestu ne gre spregledati, da tudi Delavska svetovalnica nasprotuje tovrstnim rešitvam predloga zakona.  Poslanska skupina Socialnih demokratov bo zato podprla predlog sklepa Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, da Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.
Hvala za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj! Moram reči, da po tem, kar sem odposlušal do zdaj, imam malo težave začeti s tem našim stališčem. Onkraj vsega tega bom povedal, da smo se v poslanski skupini v torek srečali z ministrom za zdravje, imeli nek resen pogovor – 100 dni miru je mimo – in po tri četrt ure sem mu rekel: 800 milijonov. Skratka, imam težave v imenu Poslanske skupine Levica, ker je ta preiskovalka, za katero smo vedeli, da bo v neki taki obliki prišla, po eno strani preozko, po drugi strani pa preveč razpršeno postavljena. Zadnje leto predhodnega mandata sem se ukvarjal z naslednjo točko dnevnega reda, bom o tem govoril. Ta mandat se ukvarjam primarno, 130 % lahko rečem, v glavnem s to tematiko. Otroška srčna kirurgija ali pediatrična kardiokirurgija je zelo ozka specializacija znotraj kirurgije. Sami kirurgi rečejo, da moraš za to imeti roko. Ali smo mi strokovnjaki za to, ali smo mi strokovnjaki za 20 gramov otroškega srca, če se tako izrazim? Ne vem, kaj bomo mi tukaj političnega odkrili, politično odgovornost. Sama predlagateljica je rekla, da od leta 2006 naprej, Računsko sodišče se je ukvarjalo z obdobjem od 2007 do 2015. Verjetno ni osebe v Sloveniji, ki zadnji stavek ali odstavek, ki ga je Jelka izrekla, ne bi podprla, ampak če mi hočemo poštimati področje zdravstva, seveda moramo iti v neke nove politike, ker stare politike – upal bi si reči že od tiste Bajukove vlade leta 2000, ko se je vedelo, da imamo probleme v bistvu s specializacijami in sistematizacijami naprej, ste del tega političnega problema. Ta stališča, ki sem jih prej poslušal, bi si nekdo mislil, da sta SMC in SDS stranki, ki sta s tem mandatom prišla v Državni zbor, pa v bistvu nista. Evo, da preberem malo. Nadzorna komisija je leta 2015 ugotovila, da se je program otroške srčne kirurgije že v obdobju 2007 do 2014 izvajal tako, da je ogrožal varnost bolnikov. V tem času je bil SDS dvakrat na oblasti. Do leta 2009 sta Klinični center vodili direktorica in strokovna direktorica, ki jo je imenovala prva Janševa vlada. KPK je ugotovil, kot tudi sami prilagate predlagatelji v dokumentaciji, da je neka gospa Miklavčič kršila dolžno ravnanje v obdobju 1. 10. 2007–11. 8. 2009. Naloga politika – jaz se strinjam s temi govorci pred mano – je seveda tudi odgovornost. Ta svet je trenutno sam po sebi dovolj ali preveč nor in naša naloga ni, da mi tukaj delamo nekaj, čemur rečemo v Beli krajini hala buka, ampak dejansko, da pustimo to neko ozko specifiko, da se res uredi. In številni pozabljamo, da smo mi izobrazili nekaj vrhunskih ljudi za to področje, tudi dali v njih zneske, ki presegajo zneske tega inštitutka, ki je bil – upam si trditi – na tak način, kot je zamišljen, – bom kar rekel – norost, ki sedaj zdravijo v glavnem nemške otroke. Vsi, ki smo se v to zgodbo poglobili, vemo, da je tukaj vprašanje ljudi, ne odnosov in penezov. Res ne vem, kaj naj bi tukaj Državni zbor raziskoval, razen tega, da v bistvu je Državni zbor nastavljal določene ljudi na pozicijo UKC, ki bi se morali s tem ukvarjati. Po drugi strani pa imamo to preiskovalko nekako preširoko zastavljeno in se malo bojim, da se bo samo pabrekovalo. Če hočemo pa mi resno iti gledat cel diapazon slovenskega javnega zdravstva, tako koncesijskega pa tudi, da nam javno zdravstvo prehaja v čisto zasebništvo, kot se sedaj nekaj dogaja v Celju, potem bi pa se moralo oziroma se bomo morali članice in člani te preiskovalke za mesec dni najprej zapreti v zdravstveno zavarovalnico in delati po 15 ur na dan resno analizo. Problem našega zdravstva je tudi v tem – za razliko od štajerskega KAGes na avstrijski strani –, da nima resnega informacijskega sistema. Imamo na tisti strani e-pacienta, nimamo pa resnega informacijskega sistema, da bi v neki presečni točki vedeli, kje smo in kako in zakaj smo do tam prišli. Gospod Šarec je omenjal zadnjič nekako, da moramo to narediti, minister ravno ni jasen toliko o tem izjavljanju. Sistema sta nekje po obsegu primerljiva; oni so za to dali okrog 40 milijonov, a veste. Dokler tega ne bomo imeli, se bomo nekako težko zelo resno pogovarjali, kaj se nam dogaja. Zakaj tega po četrt stoletja še nimamo? Ker številnim očitno situacija, takšna, kot je, odgovarja! Nekdo je omenjal stroke. Jaz sem analitični družboslovec, a veste. Stroke niso neki monoliti. Isto kot, a veste, se reče za politiko, da vsi so enaki. Ja, ne! Nismo vsi enaki. Recimo, ideološko je kolega Jani, ki ga cenim, malo drugačen kot jaz – na primer. Zgodba, če se pogovarjamo, mi bi se morali pogovarjati o zdravju. Nekdo je omenjal, kolikokrat greš v Švici k zdravniku, kolikokrat greš pri nas k zdravniku. Mogoče bi se morali vprašati, jaz ne bi tako preko palca rekel, da smo vsi – ne vem, nekdo bi lahko razumel – hipohondri. Mogoče je pa pri nas dosti več ljudi zgaranih in se pogovarjamo o gospodarskem razvojnem modelu ali, če hočete, o strategiji pametne specializacije Slovenije, kar me gospod Počivalšek v preteklem mandatu ni ravno poslušal ali mi prisluhnil. Imamo Računsko sodišče, imamo KPK. Dobro, KPK je, upam si trditi, namenoma nekoliko razsut. S številnih revizij Računskega sodišča – to pa moramo delati potem ob analizi o zdravstvenem zavarovanju –, ki vseeno imajo informatiko kolikor toliko, nam zelo jasno kažejo, kam moramo iti v spremembi zakonodaje. Mi se moramo nujno poigrati z nekim 53. členom enega zelo pomembnega zakona – poigrati sem rekel malo zanalašč, na zelo odgovoren način. Malo me moti, da tukaj v tem predlogu tudi ni izpostavljena primarna raven, ki je bistvena. Ko sva se s kolegom Žižo, ki je zdravnik, za razliko od nas, pogovarjala, sva se strinjala s tem, da imamo mi to piramido malo na glavo obrnjeno. To je tudi neka tema, ki se ji bomo morali posvetiti. 800 milijonov sem vam prej omenil. 800 milijonov je seštevek obvezno, dodatno, dopolnilno – kako ga imenujemo –, dolgotrajna oskrba, investicije. To je neka tema, s katero bi se moral parlament in tudi matično delovno telo v prečenju tudi z ministrstvom za finance, z ministrstvom za delo, socialo in predvsem enake možnosti ukvarjati. Ukvarjati se bomo morali tudi s specializacijo bolnišnic. Seveda večina nas, razen če se kdo odloči, da gre v penzion, hoče biti še enkrat izvoljen, smo iz nekih lokalnih, regionalnih okolij, ampak naša odgovornost je, da tudi včasih gledamo onkraj tega. Pa se lahko tukaj pogovarjamo o urgencah ali se bomo pa morali pogovarjati tudi o specializaciji bolnišnic, da se bo nekje nekaj zaprlo, pa drugje mogoče kaj odprlo ali povečalo. To ne pomeni, da ljudje ne bojo imeli dela. To pomeni, da bojo nekako drugače razporejeni. Resno bo treba seveda tudi zastaviti odgovornost in nadzor v tej smeri, minister nekaj dela, bojo v kratkem neki zakoni zunaj, vsaj tako je obljubljeno; ampak nevarno je pa tudi govoriti o zdravstvu kot o gospodarskih družbah. Javno zdravstvo ni privatna firma, občina tudi ni privatna firma, kar se zelo nekako rado govori. To komisijo bomo imeli, v imenu Levice bom jaz v njej sodeloval. Upam pa, da bomo toliko odgovorni, da ne bomo nabirali političnih točk. Spomnim se, tukaj gledam kolega, ki smo delali preiskovalko, ki nosi ime Janijeva, pa sem enkrat zgolj na preiskovalki omenil, da mi v Levici imamo to in to stališče, pa me je predsednik ustavil: »Čakaj, to je preiskovalka.« Upam, da bo verjetno Jelka tudi to preiskovalko tako vodila, čeprav sam osebno menim, da bomo imeli hipertrofijo preiskovalk v tem mandatu, plus ob velikih matičnih delovnih telesih se bojim, da bomo prišli v neki trenutek, kot je, recimo, ta, ko imamo tretjino Državnega zbora bolnega, da ne bomo mogli imeti v bistvu sklepčnosti. Ampak dobro, gre za nek del parlamentarne procedure, s katero se bomo morali ukvarjati. Upam pa, da ne na način tega, da bomo mi – kaj bom rekel – neka dodatna komercialna televizija, ki si bo dvigovala gledanost, ne pa iskala vsebinske rešitve in seveda tudi nujno spremembo zakonodaje. Seveda pa tisti, ki se bomo ukvarjali s to preiskovalko, se bomo morali pa zelo resno v to tematiko poglobiti, ker teh »kavanskih« ali »pol gostilna« filozofiranj pa imam v Državnem zboru peto leto že izdatno overdozo. Hvala za besedo.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Dušan Šiško v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke. Izvolite.
Hvala, gospa poslanka.  Gospod Gregor Perič v imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra.  Izvolite.
Hvala, gospa poslanka.  O vašem predlogu bo Državni zbor odločal v sredo v okviru glasovanj.  Sedaj pa gospod Zmago Jelinčič Plemeniti, beseda je vaša.
Hvala, gospod poslanec. Naslednje ste gospod Blaž Pavlin v imenu Poslanske skupine Nova Slovenija – krščanski demokrati.  Izvolite.
Hvala. V imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra bo stališče predstavila Mojca Žnidarič.
Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem!  Februarja 2017 je bil sprejet Zakon o čezmejnem izvajanju storitev, ki se je začel uporabljati 1. januarja 2018. Zakon je bilo treba sprejeti predvsem zaradi harmonizacije prava Evropske unije. Poleg tega smo bili v letih od nastopa gospodarske krize v Sloveniji priče skokovitemu porastu obsega čezmejnega izvajanja storitev slovenskih podjetij v drugih članicah Evropske unije. Čeprav je bil to sicer dober pokazatelj povečane gospodarske aktivnosti, pa so se v kontekstu napotitev s strani slovenskih podjetij občutno povečale tudi zlorabe instituta napotitve ter žal tudi kršenje pravic napotenih delavcev. Takšna gospodarska klima je zato od Slovenija zahtevala tudi določitev podrobnejših pravil za izvajanje evropske uredbe o koordinaciji sistemov socialne varnosti, predvsem v delu, ki se nanaša na izdajo potrdil A1 za napotene in samozaposlene osebe. Poleg tega je Slovenija morala uveljaviti ukrepe, ki preprečujejo zlorabe in kršenje pravic napotenih delavcev. Ker se je v praksi izkazalo, da je del napotitev delavcev iz Slovenije v druge države Evropske unije posledica zlorab slovenske in evropske zakonodaje, ki ureja to področje, še zlasti v primeru tako imenovanih slamnatih podjetjih, v Stranki modernega centra ne moremo pristati na bolj ohlapne pogoje za pridobitev potrdila A1. Potrdilo A1 namreč dokazuje, da so skladno z evropskimi predpisi izpolnjeni pogoji, da delavec v času napotitve na delo v drugo državo članico ostane vključen v obvezna socialna zavarovanja v Sloveniji.  Državni svet z novelo Zakona o čezmejnem izvajanju storitev predlaga, da delodajalec ob vlogi za izdajo potrdila A1 namesto kopije pogodbe o izvajanju storitve in kopije pogodbe o zaposlitvi predloži le izjavo o sklenjeni pogodbi. Nadalje predlaga tudi, da se potrdilo A1 izda takoj in ne šele v petih delovnih dneh. Predlagatelj predlagane spremembe utemeljuje s potrebo po odpravi administrativnih ovir, s katerimi se delodajalci srečujejo v postopku pridobivanja potrdila A1. Ne glede na to, da bi skrajšanje samega postopka izdaje potrdila A1 najverjetneje mnogim delodajalcem olajšalo delo, pa v Stranki modernega centra menimo, da se to pod nobenim pogojem ne sme zgoditi na račun spoštovanja pravic delavcev. Za ilustracijo naj navedem, da je bilo v prvih devetih mesecih letošnjega leta izdanih 93 tisoč A1 potrdil, pri čemer je bilo največje število ugotovljenih nepravilnosti pri pogodbah o izvajanju storitev; drugo največje število ugotovljenih nepravilnosti pa se nanaša na predložene pogodbe o zaposlitvi. S potrditvijo predlaganih sprememb bi dejansko omogočili, da se število teh kršitev še poveča. Kar zadeva petdnevni rok za izdajo potrdila, pa naj spomnim, da je to skrajni rok, kar pomeni, da dejansko delodajalec potrdilo dobi že prej; poleg tega pa je bilo ob sprejemanju zakona s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki je pristojen za izdajo teh potrdil, pojasnjeno, da za preverjanje pogojev za pridobitev potrdila A1 potrebujejo določen čas. Takšen rok torej ni bil določeno kar čez palec. Ena od štirih temeljnih svoboščin Evropske unije je prost pretok storitev, vendar pa ne moremo pristati na to, da se prost pretok storitev omogoča in uresničuje na račun spoštovanja pravic delavcev, ki svoje delo opravljajo v drugih članicah Evropske unije.  V Stranki modernega centra zagovarjamo in se zavzemamo za dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Mnenja smo, da bi predlagane rešitve ogrozile spoštovanje pravic delavcev; in to je ključni razlog, da predloga zakona ne podpiramo. Hvala.
Hvala lepa.  S pristankom na marakeško deklaracijo so se na stežaj odprla vrata vstopa še večjega števila ilegalnih migrantov. Prvi kanal ilegalnih ekonomskih migracij pod krinko legalnosti je uvažanje Šiptarjev v Slovenijo, kar je začel gospod Cerar in njegova vlada. Kako in kakšni so rezultati tega, lahko vidimo po zadnjem zapisu, ko so mladi Kosovarji pretepali celjske dijake, jih izsiljevali, in tako naprej.  Drugi kanal ilegalnih ekonomskih migracij, ki so pod krinko legalnosti, pa gre preko univerz, še posebej privatnih, torej študentskih viz, ali preko slamnatih podjetij oziroma delovnih viz. Vse več je podatkov, da tujci z Bližnjega vzhoda, iz Turčije, Pakistana, Indije, ustanavljajo ali kupujejo v Sloveniji podjetja, ki so brez zaposlenih. Ta podjetja imajo samo naslov, je slamnato ali speče podjetje, na zavodu za zaposlovanje pa potem prijavijo potrebe po delavcih, ki govorijo tamkajšnje jezike oziroma, recimo, za kuharja za indijsko kuhinjo, za afganistansko kulinariko in podobno. Ti novi študentje ali delavci odhajajo potem ali naprej na zahod ali pa se zaposlujejo pri nas za minimalno mezdo v raznih skladiščih podjetij, se prijavijo na en naslov za stalno prebivališče, kjer jih je potem na tem naslovu 10, 20, 30 ali več, zaprošajo za socialne pomoči in jo dobijo, potem pa pripeljejo še svoje sorodnike oziroma ženo, ki mogoče niti ni žena, pa otroke, ki mogoče niti niso njihovi otroci, kajti v državah tretjega sveta se da za denar kupiti čisto vse. Stalni naslov jim omogoča tudi volitve na lokalnih volitvah zaenkrat. Sprašujem, gospod premier:  Ali se zavedate teh goljufij, ki se dogajajo?  Ali se zavedate tega navala tujcev v Slovenijo, ki uničujejo slovensko nacionalno bit, ki se borijo za svoj status in prevzemajo ta status avtohtonim prebivalcem in avtohtonim državljanom?  Ali se zavedate, kaj počno zavodi za zaposlovanje in kaj počno socialne službe, ki skrbijo za te ljudi, ne skrbijo pa za lastne državljane?  Zanima me:  Kakšni bodo ukrepi vaše vlade proti tej obliki kriminala in tej obliki ilegalne migracije?
Predsednik, hvala za besedo. Spoštovani gosti, kolegice in kolegi! Po mnenju Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke se je obravnavani zakon nerazumno velikokrat noveliral, dopolnjeval in spreminjal. Po sprejetju prvotnega zakona se je začel rudnik postopno zapirati že leta 2000. Zapiranje pa je potekalo v več fazah. Doslej veljavni rok za izvedbo zapiralnih del je do 31. 12. 2018, višina neporabljenih sredstev pa znaša nekaj več kot 3 milijone evrov. S predlaganim zakonom se podaljšuje rok za zaključek zapiralnih del na konec leta 2020. V predlaganem obdobju podaljšanja naj bi družba dokončala postopke za popolno in trajno opustitev rudarskih del ter postopek likvidacije.  V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke smo predlog zakona sicer podprli že na odboru za infrastrukturo in podprli ga bomo tudi danes, vendar moramo ob tem opozoriti na nekaj pomanjkljivosti. V prvi vrsti se nam zdi sporno, da k predlogu zakona ni predložen zapiralni načrt. Slednje lahko pomeni, da bomo čez dve leti ponovno sedeli skupaj in datum preložili na leto 2022 oziroma kasneje. Pri tem nas močno moti, da ni bilo natančno navedeno, zakaj predvidenih del ni bilo mogoče izpeljati in kdo je za to odgovoren. Opozoril bi še na eno zadevo, ki jo nekoliko bolj poznam. Prihajam iz Posavja iz Krškega. Gre namreč za primer zapiranja rudnika Senovo, ki je formalno trajalo okoli 14 let in je bilo zanj porabljenih 40 milijonov evrov. Kljub temu pa je po meni znanih podatkih ostalo neporavnanih kar nekaj dolgov oziroma upnikov. Vsekakor po poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke pričakujemo oziroma zahtevamo, da vodstvo družbe najkasneje v roku treh mesecev po sprejetju tega zakona Odboru za infrastrukturo predloži podroben pregled načrtovanih del in aktivnosti, ki bodo izvedene z zagotovljenim denarjem. Hvala.
Spoštovani predsednik, kolegice in kolegi!  Poslanci Nove Slovenije - krščanski demokrati smo sopodpisali zahtevo za ustanovitev preiskovalne komisije zagotovitev nepravilnosti in politične odgovornosti na otroški srčni kirurgiji v UKC Ljubljana ter neracionalnih in nezakonitih nabav medicinske opreme in zdravstvenega materiala na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji. Da je otroška srčna kirurgija doživela tako žalosten epilog, je krivda predvsem preteklih vodstev UKC, ministrov in žal tudi nekaterih zdravnikov predvsem zaradi slabih medsebojnih odnosov. V NSi smo kritični tudi do Zdravniške zbornice, ker je ves čas tiščala glavo v pesek. Politika tega problema sama ne more rešiti, lahko pa ga reši le s sodelovanjem zdravnikov, medicinskega osebja in ministra. V NSi si prizadevamo za javno, dostopno in učinkovito urejeno zdravstvo. Učinkovito zdravstvo pa je tisto, ki razpoložljiva finančna sredstva uporabi z največjim možnim izplenom za zdravje ljudi. Neučinkovitost pa se na drugi strani kažejo v nakupih dražjih naprav, slabem upravljanju medicinske opreme in v negospodarnosti pri nabavah zdravstvenega materiala, v nepravilni organizaciji mreže zdravstvene dejavnosti, ko za več denarja pacienti čakajo v čakalnih vrstah na določen specialistični pregled. Klasični primer neprimerne organizacije zdravstvene dejavnosti je zagotovo primer delovanja programa otroške kardiologije v Sloveniji. V okviru programa otroške kardiologije naj bi prihajalo do pomanjkanja sodelovanja med posameznimi oddelki, kar se je razširilo tudi na zdravstveno osebje. Nastale razmere so poskušali reševati s tujimi kirurgi, vendar zaradi neurejenih razmer in nejasnih razmerij med UKC in Nacionalnim inštitutom za otroške srčne bolezni se je celo pokazalo, da so bili nekateri strokovnjaki in uspešni tuji zdravniki celo zlorabljeni. Ali si je politika privoščila preveč? Preiskava bo med drugim ugotavljala morebitne odgovornosti nekdanjih in sedanjih nosilcev javnih funkcij v pristojnih institucijah, kjer je povečano tveganje za zdravje in življenje otrok zaradi suma opustitve dolžnega ravnanja, iskanja odgovornosti po neizvedenih strokovnih nadzorih v programu zdravljenja otrok s prirojeno srčno napako ter ozadja, zakaj je prišlo do množičnega odhoda strokovnega kadra s področja zdravstvene dejavnosti zdravljenja otrok s prirojeno srčno napako. Seveda se je potrebno zavedati, da je bila že pred vsemi temi aferami otroška srčna kirurgija na strokovno nižjem nivoju kot v razvitih državah. Izučiti kardiokirurge je desetletni projekt. V tem trenutku je potrebno vzpostaviti pogoje, v katerih bi zdravniki lahko delali in se dodatno izobraževali ter izpopolnjevali. V NSi pričakujemo, da bo preiskovalna komisija lahko nemoteno opravila preiskovalno delo in bodo akterji za to nacionalno sramoto ustrezno kaznovani.
Hvala ponovno za besedo.  V Poslanski skupini SMC bomo dr. Iztoka Puriča kot kandidata za ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, podprli. Kot vemo, je Stranka Alenke Bratušek v sredo, 28. novembra 2018 premierju Marjanu Šarcu kot kandidata za novega kohezijska ministra, ki bo zamenjal Marka Bandellija, predlagala Iztoka Puriča. Premier se z njegovo kandidaturo strinja, poleg tega pa se je z njegovo kandidaturo strinjala tudi večina poslank in poslancev na skupni seji Odbora za gospodarstvo in Odbora za zadeve Evropske unije. Na tej je dr. Purič predstavil svoje prve ukrepe in temeljne cilje na področju razvoja in kohezijske politike. Sicer pa je Iztok Purič, ki je doktor znanosti s področja organizacijskih ved, 12 let vodil Javni gospodarski zavod Brdo, pred tem pa je vodil tudi splošno kadrovsko službo v podjetjih Exoterm in Žito. Tako upamo, da bo s prizadevnostjo in odgovornostjo in na podlagi svojih vodstvenih sposobnosti in drugih dosedanjih izkušenj uspešno opravljal zahtevne naloge kohezijskega ministra. Verjamemo, da bo delo začelo teči takoj in da bo gospod Purič svoja znanja in veščine s področja vodenja, upravljanja kadrov in primernega razpolaganja s proračunskimi sredstvi uporabil tudi v okviru uspešnega črpanja kohezijskih sredstev. Iz navedenih razlogov bomo v Poslanski skupini Stranke modernega centra kandidaturo dr. Iztoka Puriča za ministra, pristojnega za razvoj in kohezijo, podprli. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik, izvolite.
Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Levica bo predstavil gospod Boštjan Koražija.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod Bojan Podkrajšek, Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Branko Simonovič v imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Gospa Nataša Sukič, imate stališče v imenu Poslanske skupine Levica. Izvolite.
Hvala lepa.  Zdaj imam tukaj uradno evidenco. Na dan 30. 11. 2018 je imelo v Republiki Sloveniji 172 tisoč 73 tujcev veljavno dovoljenje za prebivanje, od tega 144 tisoč 407 državljanov tretjih držav in 27 tisoč 666 državljanov Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije.  Po zadnjih podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje je bilo v letu 2018 izdanih skupno 39 tisoč 260 delovnih dovoljenj in soglasij k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Pri tem pa pojasnjujem, da vsi državljani tretjih držav, ki prebivajo v Republiki Sloveniji, za zaposlitev, samozaposlitev ali delo ne potrebujejo dovoljenja ali soglasja k enotnemu dovoljenju za prebivanje in delo.  Delovno dovoljenje namreč za seboj povleče tudi vprašanje stalnega in začasnega prebivališča. Naj opozorim na dejstvo, da imamo pri nadzoru, ali so prijave na določenem naslovu dejanske, oziroma v postopkih ugotavljanja prebivališča problem, ki ne velja zgolj za tujce in ga je zagotovo treba presekati. Več bo treba narediti na področju pravih in kvalitetnih evidenc, tako da ne bodo zgolj številke, ki bodo še naprej omogočale zlorabe sistema zlasti pri prejemnikih socialne pomoči. Tako da se to zagotovo tudi dogaja. Ni res, da se ne.  Tujci, državljani tretjih držav se pa v Sloveniji zaposlujejo izključno na prostih delovnih mestih, ki jih slovenska podjetja ne morejo zapolniti z ustrezno delovno silo, ker v slovenskem prostoru ni dovolj ljudi za ta dela oziroma ni zanimanja. V skladu s tem se tujci največ zaposlujejo kot vozniki v mednarodnem prometu, zidarji, varilci, elektroinštalaterji, kuharji, orodjarji, tesarji, strugarji in betonerji ter delavci za preprosta opravila, na primer kuharski pomočniki, delavci za preprosta dela v gradbeništvu, predelovalni industriji in tako naprej.  Na dan 30. 11. je bilo veljavnih 11 tisoč 692 dovoljenj za začasno prebivanje zaradi združitve družine. Dovoljenje za začasno prebivanje iz tega namena pa se izda samo upravičencem, določenim z Zakonom o tujcih. V evidencah se ne vodi podatka o sorodstvenih razmerjih tujcev, ki se jim izda dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine.Recimo, primer Revoza je znan, kjer imajo največ težav pri pridobivanju zaposlenih za delo v neposredni proizvodnji.  Otroški dodatki. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve pojasnjuje, da je v letu 2018 otroški dodatek prejemalo približno 18 tisoč 600 otrok tujcev mesečno. Velika večina so otroci staršev državljanov držav iz ozemlja nekdanje Jugoslavije. Otroci morajo imeti prijavljeno začasno ali stalno bivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko prebivati. Skupno število upravičenih otrok do otroških dodatkov je približno 304 tisoč, kar pomeni, da otroci tujcev predstavljajo 6,1 % od skupnega števila upravičencev. To bi bilo na kratko to.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! O programju otroške kardiokirurgije je bilo v tem parlamentu izrečenih že ogromno besed. Slišali smo marsikaj mnogo obtoževanj, nekaj pranja umazanega perila, obljube o tem, kako bo zdaj pa čisto vse drugače in bo za otroke preskrbljeno in tako naprej. Obljubljam smo skorajda vsi nasedli, saj smo naivno pričakovali, da tiste, ki so jih izrekli, vodi iskrena skrb za dobrobit in varnost otrok, bolnih na srcu, in da bodo zmogli preseči medsebojna nesoglasja in boj za prevlado, dokazovanje, po domače povedano, kdo je večji car. Ceno za boj egov pa plačujejo otroci, nekateri celo s svojimi življenji, in prestrašeni starši, ki v situaciji, ko bi rabili največjo strokovno podporo, ostanejo brez informacij, brez podpore in na koncu mnogi celo brez svojih največjih zakladov – otrok.  V Poslanski skupini Desus smo verjeli v uspeh novoustanovljenega inštituta, saj so bila z njim povezana mednarodno ugledna imena otroških srčnih kirurgov, pa vendar zopet nič ni bilo iz tega. Še več medsebojnih obračunavanj in še več brezplodnih debat v Državnem zboru. Tako program otroške srčne kirurgije še vedno ostaja v UKC, kjer v preteklosti zadeva ni funkcionirala, mogoče bo v prihodnosti, ne vemo, ampak žal to ni področje, kjer bi lahko eksperimentirali, ali bo skrb za dobrobit otrok tokrat postavljena na prvo mesto ali pa bo še vedno prevladovala bitka med napihnjeni egi, skrbjo za ugled neke ustanove in boj za prestiž in ne nazadnje bitka za denar. Nekje daleč zadaj na repu prioritet pa pride skrb za otroke. Preiskovalno komisijo, ki se bo ustanovila zaradi zahteve opozicije, je bilo ne nazadnje moč pričakovati. Nekatere teme političnega obračunavanja so že izzvenele, otroška srčna kirurgija pa očitno predstavlja odličen poligon za takšna obračunavanja: na zdravniški ravni za obračun egov, na politični ravni za pridobivanje političnih točk pri volivcih. Dosedanje izkušnje kažejo, da parlamentarne preiskave vse prepogosto predstavljajo le brezzobega tigra, ki dlje od medsebojnega političnega obračunavanja pred kamerami največkrat ne pripeljejo. Že Winston Churchill je dolgo nazaj dejal: "Če ne želiš rešiti problema, ustanovi komisijo." Slovenska zgodba s preiskovalnimi komisijami več kot potrjuje njegove besede. Postavlja se tudi vprašanje, ali lahko s takšno preiskavo v resnici ugotovimo politično odgovornost nosilcev javnih funkcij v zdravstvenih ustanovah na sekundarni in terciarni ravni Republike Slovenije. Kajti v poslanski skupini Desus se nam je ob spremljanju celotnega dogajanja okoli programov otroške srčne kirurgije zdelo, da gre bolj za trg napihnjenih egov kot za politično zgodbo. Politična zgodba je ta program postal takrat, ko je postal del nabiranja političnih točk. Zato bi rekli, da prav mi, poslanci, nosimo politično odgovornost za cel nered na tem programu, saj smo ga s svojim vmešavanjem naredili bolj ranljivega in izpostavljenega za nadaljevanje medsebojnih obračunavanj. Hvala lepa.
Spoštovani predsednik, predstavniki Vlade, kolegice in kolegi, lep pozdrav tudi v imenu naše poslanske skupine!  Pred nami je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije. Spoštovane kolegice in kolegi in vsi tisti, ki nas poslušajo iz zasavske regije, vso spoštovanje do te cenjene regije, ampak ko danes govorimo o nujnem postopku tega zakona, večkrat smo slišali v teh dneh, da je to praksa že nekih ostalih zakonov. Mislim, da to ni prav. Država, Vlada, Državni zbor se mora vedno odzvati, ko neka regija potrebuje finančno pomoč. Je pa tudi velika odgovornost Vlade, ko daje sredstva za pomoč na takšen ali drugačen način, da bedi nad temi sredstvi, kako so porabljena in kaj se izvaja v tistem projektu. Velika odgovornost je tudi vseh tistih, ki v tisti regiji ta sredstva pridobivajo. Naša poslanska skupina mora omeniti tri leta: 2013, 2014 in 2015. Prav gotovo na ta leta v tej zasavski regiji s temi sredstvi, ki jih je dala Vlada, ne moremo biti v državi ponosni. Kaj je bilo takrat vse narobe, bodo presodili tisti, ki so zadolženi za te stvari v naši državi. Moramo se zavedati, da tisti, ki so takrat dali ta sredstva, da smo imeli predsednico Vlade, da smo imeli ministra, da so bili tudi poslanke in poslanci soodgovorni, ki so to potrdili in bi morali bedeti nad temi sredstvi.  Na odboru smo poslušali predstavnika Rudnika Trbovlje, ki vodi to institucijo zadnja tri leta. Argumenti, ki jih je podal, da so bila ta sredstva, dobre 3 milijone evrov, neporabljena, in da je treba še eno leto, da se dokonča sanacija območja Rudnika Trbovlje in da se do konca leta 2020 likvidira tudi podjetje Rudnik Trbovlje-Hrastnik, so argumenti, za katere v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ne bomo nasprotovali temu zakonu. Hvala.
Najlepša hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani ministrski zbor, spoštovane in spoštovani! Od pričetka kandidature ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, se je razprava vrtela zlasti okrog težav pri črpanju evropskih sredstev in težav z informacijskim sistemom vladne službe za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Ministrski kandidat Iztok Purič je na skupni seji Odbora za gospodarstvo in evropske zadeve zagotovil, da bo odprava teh dveh težav med prioritetami njegovega mandata. Toda v Levici smo od ministrskega kandidata vendarle pričakovali nekoliko več. Seveda si vsi želimo več evropski sredstev in funkcionalen informacijski sistem, vendar smo od ministrskega kandidata poleg zagotovil pričakovali tudi podrobnejšo vizijo in predloge konkretnih ukrepov za reševanje temeljnih problemov, s katerimi se Slovenija sooča na področju razvojne in kohezijske politike. V Levici že dalj časa opozarjamo na nevzdržne razvojne razlike v Sloveniji. Glede na geografske trende razvitosti in nerazvitosti je Slovenija mikro kozmos Evropske unije: deli se na center in periferijo. Razvojne razlike se odražajo v višjih stopnjah revščine in socialne izključenosti v podrazvitih predelih periferije, zlasti v spodnjeposavski in pomurski regiji. Periferijo sestavljajo gospodarsko prizadeta območja, ki so se v preteklih letih oziroma desetletjih pospešeno deindustrializirala. Večina gospodarske dejavnosti v Sloveniji se vrši v centru, periferija pa se sestoji iz krajev, ki so oddaljeni od večjih gospodarskih središč. Ti kraji so redko poseljeni, zaradi slabe prometne infrastrukture so slabo povezani, ponekod pa ni niti ustreznih telekomunikacijskih povezav. V Zasavju in Pomurju, denimo, je deindustrializacija sovpadla z depopulacijo in hitro rastjo deleža starega prebivalstva, pri katerem so stopnje tveganja revščine najvišje. Za te regije so značilne tudi primerjalno nizke stopnje visoke izobrazbe. V delitvi na center in periferijo se torej ne odražajo le razvojne, temveč tudi velike socialne razlike. Podatki za leto 2017 kažejo, da je bila stopnja tveganja revščine najvišja v posavski statistični regiji, kjer je znašala kar 18,5 %. Povprečni letni razpoložljivi dohodek je bil v vzhodni Sloveniji precej nižji kot v zahodni Sloveniji. V osrednjeslovenski znaša okrog 9 tisoč 900 evrov, v pomurski statistični regiji pa le 8 tisoč 400 evrov. Stopnja tveganja socialne izključenosti je bila najvišja v posavski in podravski statistični regiji, v obeh je znašala več kot 21%. V geografsko pogojenih razvojnih razlikah se torej odražajo tudi številni socialni problemi, ki terjajo takojšnje ukrepanje, temu ustrezna bi morala biti tudi resna nacionalna razvojna strategija slovenskega gospodarstva, ki pa je Slovenija žal ne premore. Tudi regionalne politike v Sloveniji pravzaprav ni. Slovenija se že leta zadovoljuje s sledenjem evropskim razvojnim ciljem in koriščenjem evropskih kohezijskih sredstev, kar kaže na veliko pasivnost in konformizem domače politike. Posledice te pasivnosti in konformizma so dvoje; slovensko gospodarstvo ostaja na periferiji Evropske unije, kjer z izvozno naravnavo proizvodnjo polizdelkov z nizko dodano vrednostjo prevzema položaj podizvajalke razvitejših industrijskih držav in centra in zaradi zapostavljanja nacionalne razvojne in regionalne politike se delitev na center in periferijo reproducira tudi na domačih tleh. Ministrski kandidat je na seji odborov za gospodarstvo in evropske zadeve pokazal nekaj razumevanja za navedene probleme, zaradi česar mu ne bomo nasprotovali, vendar pa ni podal jasne vizije in konkretnih predlogov za njihovo reševanje, zato ga tudi podpreti ne moremo. Hvala lepa.
Spoštovana predsedujoča. Lep pozdrav vsem poslancem in poslankam ter lep pozdrav vsem pred malimi ekrani, pa tudi pred kamerami.  Danes obravnavamo Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev. Ker je stvar dokaj preprosta, bom kratek. Kaj pravijo predlagatelji? Da gre za avtomatizacijo izdajanja potrdil A1; da gre za informatizacijo in pospešitev postopkov. Kaj pravimo mi? Da gre za vzpostavljanje novih pogojev izkoriščanja, za izkrivljanje delovnopravne zakonodaje, za kratenje delavskih pravic. Zakaj? Ker živimo v Evropi kapitala in neljudi, ker je na prvem mestu konkurenca, šele nato pride človek. S spodbujanjem in subvencioniranjem konkurence je tudi delavce lažje razklati in deliti. Kako? Napoteni delavci predstavljajo konkurenco delavcem v državah, kamor so napoteni. Doma pa samozaposleni delavci predstavljajo konkurenco tistim, ki so v rednih delovnih razmerjih; zakonodaja poskuša to regulirati, vzpostaviti enake pogoje, kapital pa išče obvode. In kako to izgleda v praksi? Največ napotenih delavcev prihaja iz držav, ki so v Evropsko unijo vstopile po letu 2004. Največ držav prejemnic pa je starih članic Evropske unije. Ko govorimo o državah, ki napotujejo delavce v tujino, je Slovenija med rekorderji. Nahajamo se na tretjem mestu, takoj za Poljsko in Nemčijo. Pri napotenih delavcih prevladujejo gradbeni delavci. Poročilo Evropske komisije o napotenih delavcih pravi, da je pet od desetih delavcev, ki delajo v gradbeništvu v Sloveniji, napotenih delavcev. Za predstavo, marca 2018 je bilo pri nas v gradbeništvu zaposlenih 56 tisoč oseb, več kot 3 tisoč od teh na minimalni plači. Zakaj je vse to pomembno? Zato, ker nas želijo nekateri prepričati, da danes razpravljamo o tehnikalijah, o informacijski tehnologiji, o napredku; pa to ne drži. Razpravljamo o razrednem boju znotraj Evropske unije.  Kakšne so splošne ugotovitve v zvezi z napotenimi delavci? Takšne, ki jih objavljajo uradna poročila. Poglejmo. Prvič, plače, ki jih prejemajo napoteni delavci, so v pravilu nižje od plač delavcev, ki živijo v državi napotitve. Nadure pogosto niso izplačane, s tem se zbija cena delovne sile in znižuje pogajalska moč delavskega razreda v državi napotitve. Obenem boljši zaslužek pomeni tudi zaostrovanje odnosa med napotenimi delavci in tistimi, ki ostajajo doma. Drugič, delovni čas je po pravilu dolg. Delavci pristanejo na 40-urni delavnik in so toliko tudi plačani, v realnosti pa delajo po 60 ur na teden in več, brez pravice do počitka in malice. Tretjič, standardi varnosti pri delu. Delavci so zaradi dolgih ur posledično bolj utrujeni, kar predstavlja tveganje za varnost, usposabljanja pa ponavadi nimajo. Prav tako ni prevodov zdravstvenih in varnostnih navodil in standardov, pogosto so brez zaščitne opreme in delajo v slabih delovnih pogojih. Četrtič, nastanitev. Delavce se pogosto nastani v cenena bivališča, za katera se jim odbije zajeten del plače. Pogosto so ločeni od domače populacije in celo svojih kolegov. To niso izmišljotine ali posamezni primeri, to je stalna praksa, na račun katere se ustvarja presežke in profite. Kršitve je zaznal Inšpektorat Republike Slovenije za delo in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Slednji je v prvih devetih mesecih letošnjega leta drugo največje število kršitev ugotovil prav pri predloženih pogodbah o zaposlitvi, in sicer več kot 3 tisoč. Danes želite te pogodbe odpraviti po logiki No brain – no headache. Govorimo torej o nespoštovanju slovenske delovne zakonodaje, nezagotavljanju plačila za delo v skladu z zakonodajo države, v katero so napoteni delavci in tako naprej. Koliko je dejanskih kršitev, lahko samo ugibamo. V Levici tem praksam seveda nasprotujemo in pozivamo vse delavce k solidarnosti, navkljub temu da jih kapital vedno znova postavlja v medsebojno konkurenco. Izkrivljanje Zakona o delovnih razmerjih in prekarizacija, ki se dogaja s prisilnimi espeji znotraj Slovenije, se zdaj pospešeno internacionalizira. Imamo zakon, imamo definicijo delovnega razmerja, imamo pravice, ki iz tega izhajajo. Kapitalista to ne zanima; čas pa je, da se tega začnejo zavedati tudi delavci, saj je to prvi korak k temu, da stopimo skupaj in obrnemo stvari na bolje. Evropa danes je Evropa kapitala. Evropa za jutri mora biti Evropa, kjer bodo delavci imeli enake pravice in primerljive plače. Za Evropo ljudi – ne kapitala! Hvala.
Hvala lepa.  Gospa Iva Dimic bo predstavila stališče Poslanske skupine Nove Slovenije. Izvolite.
Hvala, gospa poslanka. Gospa Nataša, pardon, gospa Maša Kociper v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek. Še enkrat, se opravičujem za preimenovanje.
Hvala, gospod predsednik. Gospod poslanec, imate zahtevo za dopolnitev odgovora? Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Gospa Nina Maurovič v imenu Poslanske skupine Lista Marjana Šarca, izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Zmago Jelinčič Plemeniti v imenu Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.  Izvolite.
Spoštovane in spoštovani! Danes odločamo o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije, ki ga je predložila Vlada Republike Slovenije. S predlaganim zakonom Vlada Republike Slovenije podaljšuje rok za zaključek vsem potrebnih postopkov za zapiranje Rudnika Trbovlje-Hrastnik na konec leta 2020. Trenutni zakonsko določeni rok za zaprtje Rudnika Trbovlje-Hrastnik se izteče 31. decembra letos. Žal območje nekdanjega rudarjenja še ni sanirano do konca. Nujno je poudariti, da je zmanjkalo časa in ne denarja. Finančna sredstva, ki so bila namenjena za realiziranje postopkov likvidacije rudnika, še niso v celoti porabljena in predlagani zakon daje tako le zakonski okvir za črpanje neporabljenih sredstev, ki bodo zagotovljena znotraj proračunskih postavk Ministrstva za infrastrukturo. Se pa verjetno vsi, pa tudi Zasavci upravičeno sprašujemo, zakaj zapiranje rudnika in sanacija površin rudarjenja traja tako dolgo. Vrnimo se v zgodovino. Te dni mineva 214 let, odkar je trboveljski rudnik pridobil prvo uradno dovoljenje za pridobivanje premoga. Zasavski kraji so in za vedno bodo močno zaznamovani z rudarjenjem. In tu ne mislim na pregovorno robatost ljudi, ki izhajamo iz Zasavja, na kameratstvo, sočno govorico, legende o Perkmandeljcu in kulinariko z zanimivimi imeni, kot so funšterc, bunkovc, granadirmarš. Še mi domačini, tudi jaz kot Hrastničanka, kaj šele ostali Slovenci, si težko predstavljamo enormne količine rude, ki je bila v 200 letih izkopana in odpeljana iz rovov, ki se v gosti mreži razprostirajo točno pod našimi domovi. Vse skupaj je bilo izkopanih čez tisoč kilometrov rovov. To je več, kot ima Slovenija avtocest in hitrih cest skupaj. Pridne roke zasavskih rudarjev so v 200 letih izkopale tunel, ki bi lahko povezal Ljubljano s Parizom. Iz rovov izpod naših domov je bilo izkopanih in odpeljanih preko 100 milijonov ton premoga.  To je kopica materiala, ki je velika približno kot Šmarna gora. Tako zelo naluknjana in krhka so tla pod domovi Zasavcev. So v sklepni fazi zapiranja, ko se sanirajo plazovi, posedanja, podori in škoda, ki jo povzroča podtalnica, ki si ponovno išče pot na površino. Ko je pod zemljo toliko rovov, lahko prebivalci ne glede na sanacijo pričakujemo nepričakovano.  Poskusite si predstavljati, kako je živeti z mislijo, da vam lahko plaz odnese hišo, ker sanacija degradiranih površin ne bi bila ustrezno izpeljana do konca. Tak plaz smo namreč Zasavci že doživeli leta 1987, ko je v Zagorju odnesel več stanovanjskih hiš in, verjemite, močno se nam je zasidral v spomin. Tudi zato je Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije za Zasavje izjemno pomemben. Zaslužimo si, da se dostojno, korektno in dokončno odpravijo posledice 200-letnega rudarjenja. Ob koncu bi želela opozoriti še na obdobje po letu 2020. Zasavce skrbi, kdo in na kakšen način bo po zaprtju rudnika izvajal monitoring in sistemski nadzor nad rudnikom. Strokovnjaki so si enotni, da se bodo v prihodnosti na in pod površino še vedno dogajali premiki. Kdo bo sistemski nadzor financiral in čigavo finančno breme bodo bodoče sanacije? Vsekakor ne morejo postati breme lokalne skupnosti.  Najprej pa moramo sprejeti zakon, ki je danes na mizi in katerega bomo v Poslanski skupini Lista Marjana Šarca vsekakor podprli. Zakon uvaja spremembe in dopolnitve, ki bodo omogočale, da se v naslednjih dveh letih izvede dokončanje postopkov za popolno in trajno opustitev rudarskih del, odpravijo posledice, ki so nastale pri izvajanju rudarskih del ter izvedejo ukrepi, ki bodo izključili nevarnost za zdravje in življenje ljudi in živali ter predvidljive škode na objektih in okolju. V tem obdobju se bo izvedla tudi likvidacija in izbris družbe Rudnik Trbovlje-Hrastnik iz sodnega registra. Zgodba rudarjenja v Zasavju bo tako za vedno končana.  Ob koncu pa mi kot Hrastničanki dovolite še trenutek sentimentalnosti. Zasavski Orleki pojejo takole: »Samo nekaj let je še ostalo in gverk se bo zaprl, za njim ostal bo spomenik na trgu in ob njem zarustan hunt … Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo, 200 let je rod za rodom preklinjal to zemljo.« Adijo knapi!
Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Bom opravičil Zmaga, ima tiskovno konferenco, tako bom jaz predstavil stališče.  V slovenskem zdravstvu smo priče katastrofalnim razmeram na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Težave so prisotne že več kot deset let. Najprej se je začel program reševati na način, da je prišel strokovnjak iz Bratislave, nato iz Izraela. Po pozivih zaradi nedelovanja omenjenega programa s strani več državnih institucij je Zdravniška zbornica Slovenije za strokovni nadzor vključila mednarodne strokovnjake. Ugotovitve so bile – kadrovske pomanjkljivosti. Mnenje strokovnjakov je bilo, da je zdravljenje otrok resno ogroženo. Zaradi nenehnih težav se je prejšnja vlada odločila, da kot samostojni center ustanovi Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni. Po besedah državne sekretarke dr. Ane Medved je bilo delovanje NIOSB optimalno načrtovano in tudi v celoti pripravljeno na delovanje s 1. junijem 2018. Pri delovanju NIOSB naj bi se zapletlo že pri prenosu opreme in kadrov iz UKC Ljubljana na NIOSB, UKC Ljubljana in NIOSB sta ostala vsak na svojem bregu, Vlada kot ustanoviteljica obeh zavodov pa nima rešitev za nastalo situacijo.  V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke bomo podprli predlog, vendar pa imamo določene pomisleke. Nedvomno se nam zdi, da je predlagani rok treh mesecev absolutno predolg rok ob upoštevanju zatečene akutne situacije. Problemi trajajo že vrsto let, niso novi, zaradi tega bi akcijski načrt moral biti pripravljen že na mizi novega ministra. V prejeti dokumentaciji pa so določeni podatki, ki nas v Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke skrbijo. In sicer je Vlada s sklepom o ustanovitvi zagotovila zagonska sredstva za vzpostavitev javnega zavoda v višini 165 tisoč 631 evrov in nato še dodatna sredstva v višini milijon 703 tisoč 273 evrov. Situacija je zaskrbljujoča, ker gre, prvič, za zagonska sredstva, drugič pa za dodatna sredstva. Hvala.
Spoštovana predsedujoča, spoštovani poslanke in poslanci!  Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev, ki ga predlaga Državni svet, v svojih treh členih prinaša ukrep, ki ga slovenski podjetniki nujno potrebujejo. Slovensko podjetje, ki želi v drugi državi članici Evropske unije izvajati storitve, mora za vsakega delavca, ki ga namerava napotiti, pridobiti potrdilo A1, s katerim delavec v tujini izkaže, da je tudi v času dela na območju druge države ostal vključen v obvezno zavarovanje Republike Slovenije. Trenutno se kot obvezno prilogo vloge za izdajo obrazca A1 zahteva kopijo pogodbe o zaposlitvi. Predlog prinaša njeno nadomestitev z izjavo, da takšna pogodba že obstaja. Izjava je podana pod kazensko in materialno oziroma civilno odgovornostjo. Izpolnjevanje pogojev za izdajo potrdila A1 se lahko posledično preveri preko informacijskega sistema, na takšen način se pospeši izdaja potrdila. Krščanski demokrati zaupamo v človeka, njegove sposobnosti in razsodnost. Zato zagovarjamo omejen poseg regulacije in aktivnosti javne uprave v avtonomno sfero posameznikov. Zavzemamo se za odpravo regulatornih omejitev povsod, kjer se posamezniki lahko prostovoljno dogovorijo med seboj, ter odpravo izvrševanja neučinkovitih nadzorov, katerih posledica je zgolj povečevanje stroškov poslovanja. Obsežna regulacija je pogosto zgolj rezultat vplivnih interesov, ki uspejo preko nje zagotoviti privilegiran gospodarski položaj, kar uničuje konkurenco, ustvarjalnost, podjetnost in razvoj.  Ker zakon odpravlja birokratske ovire in omogoča avtomatizacijo postopka izdaje obrazca A1, ga bomo v Novi Sloveniji podprli.
Hvala lepa. Gospod premier, jaz upam, da so vaše številke točne, kajti slovenski mediji objavljajo vse mogoče. Tako je Delo 10. 12. napisalo, da je delež državljanov tretjih držav okrog 4 %, isti dan, 10. 12., so na POP TV rekli, da je v Sloveniji 144 tisoč tujcev. Glede na podatke How Is Life in Slovenia – to je uradna publikacija OECD – živi v Sloveniji 17 % ljudi, ki so bili rojeni drugje, izven Slovenije, kar pomeni okoli 340 tisoč ljudi, portal Združenih narodov, in sicer Migration data portal pa piše, podatki so od včeraj, da je v Sloveniji 244 tisoč 800 migrantov. Ali naša država ne ve, kaj se dogaja, ali naša policije nima pravih podatkov? Za socialne službe tako ali tako vemo, da so njihovi podatki zelo čudni, nekonsistentni. Glede na to, da se v evidencah ne vodijo sorodstvena razmerja je vse skupaj zelo čudno.  Mene zanima:  Ali namerava naša vlada pripraviti kakšne ukrepe za zajezitev tega kar kriminalnega toka vseh mogočih ljudi, ki prihajajo k nam?  Mislim, da bi bilo to nujno potrebno in da je skrajni čas, da se to naredi.
Nisem tako občutljiva na pravilno izgovorjavo kot nekateri.  Lep pozdrav, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Spoštovani ministrski zbor! Točka, ki jo danes obravnavamo, ki je pravkar na dnevnem redu, ima naslov Predlog kandidata za ministra brez resorja, pristojnega razvoja, strateške projekte in kohezijo. In kandidat, ki ga bomo danes izvolili, bo vodil službo vlade za razvoj in kohezijo. Iz takšnega naslova bi bilo mogoče sklepati, da gre za kakšno manjšo službo vlade, ki se ukvarja s kakšnimi nepomembnimi podrobnostmi, pa vendar je resnica povsem drugačna. Gre za pravo, veliko ministrstvo, ki ima preko 200 zaposlenih in pokriva zelo zelo pomembno področje. Ko je bilo Stranki Alenke Bratušek zaupano vodenje tega ministrstva, smo vedeli, da je pred nami velika odgovornost, saj gre kot je bilo že večkrat poudarjeno, praktično za edina razvojna sredstva te države. Kar nismo vedeli, je bilo to, da nas bo ob prihodu na ministrstvo pričakalo toliko odprtih, perečih in zelo urgentnih problemov. Med drugim naj bi bilo pod vprašanjem tudi črpanje okrog 150 milijonov evrov povračil iz Evrope. 150 milijonov evrov je res veliko denarja in te projekte naj bi slovenski proračun že financiral, denarja pa za zdaj zaradi neurejenega beleženja črpanja ne moremo zahtevati od Evropske komisije. Če se je ta problem dejansko v vmesnem času že rešil, smo lahko vsi skupaj resnično zelo veseli. Ne glede na nakopičene probleme, ki so se pojavili mnogo pred prevzemom resorja, pa je naša ekipa z ministrom v odstopu takoj zavihala rokave in se lotila dela, da bi črpanje čim prej pognali in tudi povečali odstotek s sedanjih 15 %. Zgodilo se je, kar se je pač zgodilo, in danes se pogovarjamo o novem kandidatu. Glede na to, da je bilo že veliko povedano o njegovih referencah in njegovi predstavitvi, se v tem delu morda ne bi ponavljala, povedala bi pa nekaj drugega. To področje je res strokovno zelo zahtevno in to je bilo danes že večkrat korektno povedano in kot je bilo korektno poudarjeno s strani poslanke Socialnih demokratov, v Sloveniji ne obstajajo strokovnjaki za kohezijo in razvoj, ki bi jih lahko ob takem primeru potegnili iz žepa. Zato nikar ne mislimo, da kandidati za tako zahtevne resorje kar stojijo v vrsti. V tem smislu smo lahko zelo hvaležni – in naša stranka je, seveda govorim za nas –, temu, da se je dr. Purič odzval na naše vabilo in sprejel ta zahtevni izziv. Gospod Purič, kot rečeno, ni strokovnjak za kohezijo in razvoj, niti za črpanje sredstev, je pa veliki strokovnjak za menedžment kadrov in dr. znanosti s področja organizacijskih ved. In prav to je to, kar se nam zdi tukaj zelo pomembno. Priti mora nekdo tja, ki se zaveda vrednosti kadrov, ki edini poznajo to zahtevno področje, ki jih zna organizirati in motivirati. Imeti mora voljo in željo, da spremeni stvari na boljše in vse to dr. Purič ima. Ima tudi dolgoletno znanje s področja vodenja velikih sistemov in prepričani smo, da ga bo uporabil v korist vseh nas. Tako tudi v imenu naše stranke prosim, da mu daste priložnost.  Vseeno pa bi na koncu povedala še nekaj. Črpanje sredstev in razvojni projekti, ki jih financira ta resor, nikakor ne morejo biti samo stvar in odgovornost ene stranke, ampak odgovornost celotne vlade in vseh ostalih deležnikov, ki pri tem sodelujejo, tudi lokalnih skupnosti in vseh ostalih. Samo s skupnimi močmi nam bo uspelo narediti to, kar je največja korist, ki jo imamo od Evropske unije, to je, da bomo koristno in v korist naših državljanov porabili sredstva, ki so nam na razpolago. Hvala lepa.
Hvala, gospa poslanka.  Gospod Franc Jurša, imate stališče v imenu Poslanske skupine Desus. Izvolite.
Hvala.  Gospod predsednik, izvolite.
Hvala lepa. Stališče Poslanske skupine Desus bo predstavil gospod Jurij Lep.
Hvala, gospod poslanec.  Kot zadnja bo stališče predstavila v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke gospa Nada Brinovšek.
Hvala, gospa poslanka. Gospod Soniboj Knežak v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov.  Izvolite.
Podatki so na dan 30. 11., kot sem rekel, in so zagotovo točni. Nisem jih jaz ponoči pisal doma.  Kar se pa tiče držav izvora, na prvem mestu je Bosna in Hercegovina, 45 tisoč 050; Kosovo 14 tisoč 291; Makedonija 9 tisoč 775; Srbija 8 tisoč 171; Ukrajina tisoč 295; Ruska federacija tisoč 80; Kitajska 971; Črna gora 645; Moldavija 235 in Združene države 206. Med državami Evropskega gospodarskega prostora pa je takole: Hrvaška 6 tisoč 967; Bolgarija tisoč 439; Italija 673; Nemčija 518; Slovaška 276; Združeno kraljestvo 224; Avstrija 212, Romunija 188; Madžarska 171 in Poljska 148. To so natančne številke dovoljenj za prebivanje. Hvala.
Hvala za besedo, podpredsednica. Spoštovani kolegice in kolegi, predstavniki Državnega sveta, državni sekretar! Namen Državnega sveta, ki je predlagatelj tega zakona, je, da se napravi korak bliže gospodarstvenikom, v smeri, da se zmanjšajo birokratske ovire, ki otežujejo hitro odzivnost podjetij v današnjem poslovnem tempu. V Poslanski skupini Desus razumemo predlagateljevo težnjo. Generalno gledano je v naši državi verjetno res preveč nepotrebnih administrativnih zahtev, ki niso spodbudne niti za naše podjetnike niti za tuje vlagatelje, ampak določeni standardi vendar morajo biti spoštovati tudi v podjetništvu, v luči varovanja delavskih pravic. Cilj predloga zakona, ki je danes pred nami, je skrajšanje roka za pridobitev potrebnega potrdila, s katerim se napoteni delavec v tujino izkaže, da je tudi v času dela na območju druge države ostal vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Gre za tako imenovani obrazec A1, za izdajo katerega je treba dokazovati obstoj določenih civilnopravnih razmerij. Gre za pogodbo o opravljanju storitev med naročnikom in izvajalcem del, recimo naročilnico, ter za pogodbo med tem izvajalcem del in delavcem, ki bo to delo opravil. Po predlogu zakona bi ta postopek stekel samodejno, to pomeni brez preverjanja vsebine omenjenih pogodb. V naši poslanski skupini smo ocenili, da bi s tem zmanjšali pravno, ekonomsko in socialno varnost zaposlenih. Če grem v skrajni primer, bi torej delavec lahko delo opravljal na črno, saj samo izjava o obstoju in legitimnosti razmerja med delavcem in delodajalcem ter tudi naročnikom del pod kazensko odgovornostjo po naši oceni ne zdrži resnega, zadostnega argumenta za zaupanje, da je temu res tako. Ne trdim, da prihaja do množičnih zlorab, ampak po podatkih, ki smo jih slišali v razpravi na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide, je bilo v letošnjih prvih devetih mesecih ugotovljeno kar veliko nepravilnosti ravno pri preverjanju teh dveh dokumentov. To preliminarno sito je tako pomemben kazalnik, da se morajo pogodbe pred izdajo obrazca vsebinsko preverjati; slednje je potrdila tudi pravna služba Državnega zbora.  V zvezi z vprašanjem časa trajanja postopka izdaje potrdila, za katerega je določen rok izdaje najkasneje v petih dneh, pa je bistven podatek, da so tovrstna potrdila izdana prej kot v roku. Dejstvo je, da je Slovenija po učinkovitosti oziroma hitrosti izdaje znotraj Evropske unije v samem vrhu. Za hitro odzivnost, recimo hitrih servisnih storitev, pa je na voljo že obstoječa možnost izdaje takega obrazca za veljavnost enega leta. Še za konec. Napovedana je celovitejša prenova predmetnega zakona. K sodelovanju so bili socialni partnerji že povabljeni in v tem socialnem dialogu pričakujemo konkretne rešitve na način, da se zahteve podjetniškega sveta uravnotežijo s spoštovanjem delavskih pravic.  V Poslanski skupini Desus se strinjamo s predlogom matičnega delovnega telesa, ki je zaključil, da Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.
Hvala, spoštovani predsednik. Kolegice in kolegi! Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije je predlog, s katerim bomo rudniku in zasavski regiji omogočili, da bodo dokončno počrpali vsa sredstva, ki so že bila namenjena za postopno zapiranje in prestrukturiranje regije. Sredstva, ki so bila s sklepom o državnih pomočeh potrjena za obdobje od leta 2010 do leta 2018, niso bila v celoti porabljena. 3 milijone 100 tisoč evrov je višina teh neporabljenih sredstev, ki pa bodo s tem zakonom namenjena za dokončanje postopkov za popolno in trajno opustitev izvajanja rudarskih del ter postopka likvidacije. Predlog zakona, ki ga bomo v Poslanski skupini Socialnih demokratov podprli, je zgolj zagotovitev zakonskega okvira za izvedbo postopkov, potrebnih za likvidacijo in izbris družbe kot pravne osebe iz sodnega registra. S potrditvijo tega zakona bo družbi dana možnost, da v celoti realizira program zapiranja in izvede postopke za opustitev rudnika skladno z zakonom, ki ureja rudarstvo. Konec leta 2020 bo v celoti realiziran program zapiralnih del oziroma bo izvršena dokončna ekološka prostorska sanacija degradiranega območja. Kjer pa se posledic ne bo dalo sanirati v celoti, bodo deležni ukrepov zavarovanja, kjer se bo izključila nevarnost za zdravje ali življenje ljudi in živali. S predlaganim zakonom in dopolnitvijo zakona ne bo nepredvidenih posledic za proračun, družba Rudnik Trbovlje-Hrastnik pa bo lahko opravila vsa dejanja, potrebna za namen dokončanja postopkov za opustitev rudnika po zakonu, ki ureja rudarstvo, do izdaje vseh odločb o prenehanju pravic in obveznosti, a najdlje do konca leta 2020.  Spoštovani kolegice in kolegi! Zasavska regija je z dokončanjem proizvodnje Rudnika Trbovlje-Hrastnik izgubila v preteklih letih več tisoč delovnih mest. Kolegica pred menoj je čudovito opisala, skozi kaj vse smo šli kot regija. Trdno pa sem prepričan, da z Rudnikom Trbovlje-Hrastnik se bomo v bodoče še srečali. Tisto, kar je bilo danes tudi že večkrat omenjeno, je stvar, ki jo bomo Zasavci definitivno zahtevali, to pa je, da se izvede učinkovit monitoring in zagotovijo sredstva za degradacijo površin, ki bodo sigurno nastala. Zakaj podaljšanje zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik? Zato ker to ni zapiranje tovarne, kjer odklopiš elektriko, zapreš vrata, odprodaš premoženje pa je stvar gotova. Več sto kilometrov rovov smo z raznimi zasipnimi materiali, v glavnem pa z vodo zasuli. Se pravi, celo Zasavje je nekako na tem bazenu. V lanskem, predlanskem letu so se začeli pojavljati udori vode v stanovanjske hiše, podori zemlje, plazovi. Kolegica Nina je pozabila omeniti, da sama živi pod plazom, ki se je ustavil nekaj metrov pred njihovo hišo. Skratka, želim povedati to, da sem trdno prepričan, da bodo s temi sredstvi lahko zaprli rudnik. Sama zapiralna dela v rudniki so že končana. Gre pa za dokončanje tistega na površini, kar je bila obveza rudnika in države do lokalnih skupnosti, nekaj še na področju Trbovelj, nekaj pa na področju Hrastnika.  Kot sem rekel, v Hrastniku poleg zapiranja rudnika ostane še kar nekaj odprtih ekoloških zadev. Da ne omenim, da imamo poleg Termoelektrarne Trbovlje, najvišjega dimnika, tudi najvišjo kopico smeti. Več tisoč ton elektrofilterskega pepela, ki je ostal, ki je tudi posledica rudarjenja. Želim samo poudariti to, da glede na to temo, da bomo pri temi varnosti zdravja ljudi, živali in pa premoženja zelo trdi pogajalci. Jaz računam na prve dogovore tudi z resornimi ministrstvi, sem optimist, da se tudi država zaveda, da bo treba te zadeva ustrezno urediti. Vidimo, da nimajo ustrezno urejeno tudi za področje ostalih rudnikov in podpiramo razmišljanja v smeri ustanovitve družbe, ki bo urejala ta monitoring za področje cele države. Me pa veseli, da tudi pri nas končno zaključujemo s to zgodbo rudarjenja, z bogato tradicijo, ki bo ostala in na katero smo tudi v Zasavju ponosni. Hvala lepa.
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav in dober dan vsem skupaj! V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke že od leta 2015, ko je bilo v javnosti predstavljeno to mednarodno poročilo izrednega strokovnega nadzora nad izvajanjem programa otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana, opozarjamo predvsem Ministrstvo za zdravje na agonijo, ki se je in ki se še dogaja na tem programu. Zakaj pravim agonijo? Glejte, UKC Ljubljana je bil nekdaj zelo spoštovan center za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Znake ranljivosti je otroška srčna kirurgija začela kazati leta 2004 zaradi odhoda takratnega vodje programa otroške srčne kirurgije, ki je bil v tistem času edini usposobljen otroški srčni kirurg. V UKC Ljubljana zato leta 2004 zaposlijo otroškega srčnega kirurga iz Bratislave, ki pa je že decembra 2007 zaradi slabih medsebojnih odnosov UKC tudi zapustil. Po odhodu češkega kirurga v decembru 2007 UKC Ljubljana sklene avtorsko pogodbo z izraelskim kirurgom, ki ni imel slovenske licence za delo. Januarja 2012 javnost zelo razburi podatek, da je UKC Ljubljana temu tujemu izraelskemu otroškemu srčnemu kirurgu v štirih letih za operacije na podlagi avtorske pogodbe izplačal skoraj 1,3 milijone evrov za delo, ki ga je opravljal samo 3 do 6 dni na mesec. Se pravi, za 3 do 6 dni na mesec za štiri leta 1,3 milijone evrov. Odnosi med zdravniki so postajali vse slabši, zato je bila januarja 2012 zaradi notranjih sporov odrejena mediacija, ki pa ni uspela. Septembra 2012 UKC Ljubljana zapusti tudi slovenski zdravnik, ki se je izobraževal pod okriljem tega tujega izraelskega srčnega kirurga, ker se mu je, vsaj po njegovih besedah, onemogočalo strokovno delo in izobraževanje. Januarja 2013 sledi notranji strokovni nadzor zaradi smrtnega primera. Na ugotovitve tega strokovnega nadzora ni reagiral nihče. Maja 2013 je KPK ugotovila, da je UKC kršil veljavno zakonodajo glede izplačanih avtorskih honorarjev izraelskemu zdravniku, ki ni imel slovenske licence. Zopet ni reagiral nihče. Leta 2014 Zdravniška zbornica imenuje mednarodno komisijo za izredni strokovni nadzor za izvajanje zdravniške dejavnosti otroške srčne kirurgije, in sicer od leta 2007 do 2014. Mednarodna nadzorna komisija, ki je opravila izredni strokovni nadzor, je v povzetku svojega poročila julija 2015 zapisala, da je bila varnost otroških srčnih bolnikov v Sloveniji v obdobju od 2007 do 2014 resno ogrožena in da so problemi, ki pa so se kopičili od leta 2007 dalje, vplivali na izide zdravljenja in na katastrofalne odnose med samimi zaposlenimi. Ker odgovorni na UKC Ljubljana in Ministrstvu za zdravje niso reagirali na poročilo notranjega strokovnega nadzora iz januarja 2013, na poročilo Komisije za preprečevanje korupcije iz maja 2013, niti na mednarodno poročilo o izrednem strokovnem nadzoru z dne 25. julija 2015, smo torej v Slovenski demokratski stranki tako v letu 2015, 2016 in 2017 Ministrstvo za zdravje opozarjali na to problematiko, seveda s sklicem izrednih sej Odbora za zdravstvo. Naš namen je bil opozoriti pristojne na nemogoče razmere, ki so se iz leta v leto slabšale. Predlagali smo vrsto sklepov in pa vrsto priporočil. Seveda ni treba posebej poudarjati, da so bili vsi ti naši predlogi sklepov na sejah Odbora za zdravstvo in pa na sejah Državnega zbora od leta 2015 dalje, ki so šli v smeri, da se razišče odgovornost za nastalo situacijo ter da se pripravijo ukrepi za izboljšanje stanja na otroški srčni kirurgiji, s strani koalicije v prejšnjem mandatu vedno zavrnjeni. Na dan so prihajale nove in nove informacije o nevzdržnih razmerah na Pediatrični kliniki, na Oddelku za srčno kardiokirurgijo, na Oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo v sklopu Kirurške klinike. V začetku leta 2917 je takratna strokovna direktorica UKC Ljubljana na podlagi izrednega strokovnega nadzora predlagala razrešitev strokovnega direktorja Pediatrične klinike. Kriv naj bi bil za slabe delovnega razmere na kliniki, ki so vodile do določenih številnih zapletov, a v ta postopek se je vmešala in posegla Milojka Kolar Celarc in direktor Pediatrične klinike ni bil razrešen ali poklican na odgovornost. Da se je politika oziroma bivša ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc vmešavala v kadrovanje na UKC Ljubljana, javno opisuje bivša strokovna direktorica UKC Ljubljana na posvetu Vpliv politike na vodenje in upravljanje javnih zdravstvenih zavodov, ki je bil 11. decembra tukaj v Ljubljani. Na posvetu bivša strokovna direktorica UKC Ljubljana v zvezi s političnim kadrovanjem Milojke Kolar Celarc opisuje, kako so njej in generalnemu direktorju UKC Ljubljana na Ministrstvu za zdravje prali – ponavljam, prali – možgane in jima preprečili razrešitev strokovnega direktorja pediatrične klinike, ki naj bi bil po njenem mnenju objektivno odgovoren za številne zaplete na Pediatrični kliniki. Pa bom povzela besede strokovne direktorice na tem posvetu. Citiram: »Po dogodku, se pravi po pranju možganov na ministrstvu, je generalni direktor UKC Ljubljana umaknil predlog za razrešitev strokovnega direktorja Pediatrične klinike. Junija pa smo ponovno zahtevali odstop direktorja Pediatrične klinike. Takrat pa se je začela vsesplošna psihološka in drugačna vojna. Že naslednji dan je ministrica za zdravje zahtevala odstop generalnega direktorja in strokovne direktorice.« Konec citata. Nehote se zastavlja vprašanje, zakaj je ministrica za vsako ceno branila strokovnega direktorja Pediatrične klinike in zakaj sta morala oditi generalni direktor UKC in strokovna direktorica, saj sta na probleme vendarle opozarjala. Ko smo v Slovenski demokratski stranki na sejah matičnega odbora opozarjali in predlagali v zvezi s to problematiko določene sklepe, nas je bivša ministrica vseskozi na vsaki seji, seveda kadar je le prišla na to sejo, prepričevala, da ji nalagamo naloge, ki niso v pristojnosti nje kot ministrice za zdravje niti Vlade. Ampak poglejte ga šmenta! V decembru 2017 po skoraj treh letih opozarjanja sta Vlada in pa bivša ministrica za zdravje le poštudirala, da sta nekako odgovorna oziroma pristojna za reševanje te problematike. Vlada tako s sklepom 12. 12. 2017 ustanovi Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni, ki naj bi začel delovati 1. maja 2018. Torej se je Vlada odločila in ustanovila še en javni zavod, se pravi Nacionalni inštitut za izvajanje programa za otroške srčne bolezni, čeprav se je ta program že izvajal znotraj UKC Ljubljana, katerega ustanoviteljica je bila prav tako Vlada. A ta novoustanovljen zavod ni prinesel rešitev. Še bolj je vse zapleten. Stanje na področju izvajanja programov otroške srčne bolezni na UKC Ljubljana se je vse bolj slabšalo. Odhajali so kardiologi, kirurgi, intenzivisti in medicinske sestre. Skratka, vsi ti zdravniki, ki so ob koncu leta 2017 in v začetku leta 2018 odšli, so odšli – tako so navajali, kar smo lahko brali v medijih – zaradi slabih medsebojnih odnosov in slabih delovnih pogojev. Novi inštitut pa tako rekoč ni dobil domačih strokovnjakov, se pravi domačih zdravnikov. Tuji strokovnjaki, ki so prihajali v Ljubljano, so slabe medsebojne odnose med zdravniki na UKC Ljubljana in Nacionalnim inštitutom le še povečevali. V maju 2018 smo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ponovno zahtevali sklic seje Odbora za zdravstvo z naslovom Razmere na področju zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Generalni direktor UKC Ljubljana je na tej seji povedal, da je problem, ki se pojavlja na otroški srčni kardiokirurgiji, intenzivi in na kirurgiji, nacionalni problem. Nacionalni problem! Bivša sekretarka na Ministrstvu za zdravje Ana Medved pa je bila drugačnega mnenja in je na tej seji povedala, bom citirala: "Danes bom kratka. Zakaj? Ocenjujem, da je današnja seja nepotrebna, če ne celo škodljiva. Zavedati bi se morali, da se z razpihovanjem neresničnih informacij dela škoda." Konec citata. Torej smo v Slovenski demokratski stranki in vsi, ki smo takrat razpravljali, delali škodo. In ko smo jo povprašali, zakaj je Vlada ustanovila Nacionalni inštitut, je odgovorila, bom tudi tokrat citirala: "Zakaj? Ker se težave vlečejo že več kot 10 let in ker težav ni rešila mediacija med zaposlenimi, ki je stala 31 tisoč evrov in je trajala dve leti. Medčloveški odnosi so bili slabi, potekal ni niti prenos nujnih strokovnih informacij o pacientih med zdravniki, kar je za varno in kakovostno zdravljenje nujno potrebno. Zato so z oddelka odhajali tako zdravniki kot medicinske sestre in ostalo osebje. Torej, treba je začeti zidati hišo na novih temeljih." Konec citata. Zdaj po njenem mnenju je bilo torej potrebno zgraditi novo hišo, namesto da bi tiste, ki so odgovorni za nastale razmere, poklicali na odgovornost. Vzrok teh težav je bil in je še človeški faktor in ne hiša. Poglejte, to je tako, kot da bi v neki veliki hiši živela družina, ki se na veliko prepira, ima različne interese in se med seboj ne spoštuje, potem se pa ta družina naenkrat odloči, zdaj bomo naredili pa novo hišo, se preselili in zdaj se bomo pa razumeli med seboj in življenje bo šlo srečno naprej. Kdor je verjel takrat državni sekretarki Ani Medved, je pač to njegova stvar. Torej se je Vlada v prejšnjem mandatu odločila za zidavo nove hiše, ki pa se je žal prej kot v enem letu tudi podrla. Torej, ustanovila je Nacionalni inštitut namesto tega, da bi zagrizla v kislo jabolko in zahtevala odgovornost tistih, ki so krivi za slabe medsebojne odnose in tudi posledično temu slabe odnose. Nacionalni inštitut ni pričel s svojim delovanjem ne 1. maja 2018, kot je bilo sprva predvideno, in ne 1. 7. 2018, kot je zatrjevala bivša državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje na redni seji še v juniju 2018. Dejstvo je, da se je delovanje Nacionalnega inštituta zapletlo že pri samem prenosu opreme, kadrov in pa programa z UKC Ljubljana na inštitut. Še bolj pa so se vse zadeve zapletle, ko je Zavod za zdravstveno zavarovanje zavrnil financiranje programa otroške srčne kirurgije Nacionalnemu inštitutu za leto 2018. Nacionalni inštitut je za svoje delovanje s strani državnega proračuna v letu 2018 sprejel 165 tisoč evrov zagonskih sredstev, konec avgusta pa mu je bilo dodeljenih še dodatnih 1,7 milijonov evrov iz državnega proračuna. In kje je zdaj teh 1,7 milijonov? Glejte, ni inštituta, ni denarja, ni pozitivnih učinkov. Minister za zdravje Samo Fakin se je prejšnji teden odločil, da program otroške srčne kirurgije ostane pod okriljem UKC Ljubljana. Seveda se nam ob vsem tem zastavlja vprašanje, katera odločitev je zdaj tu pravilna, če sploh katera je. Ali gre pri vsem tem še za eno napako in pa en zgrešen projekt Milojke Kolar Celarc, ali gre tu za zgrešen projekt prejšnje vlade, ali pa gre tu za zgrešen projekte razširjanje prejšnje vlade, se pravi te vlade, ali pa je v ozadju morda kaj več, morda politični ali pa zasebni interesi? Poudarila bi rada, da v Slovenski demokratski stranki ne želimo soditi o tem, katera organizacijska oblika zavoda je najboljša za varno in kakovostno zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi težavami. Želimo pa, da se uredijo razmere pri izvajanju programa otroške srčne kirurgije, da se na odgovornost pokličejo tiste osebe, ki so program otroške srčne kirurgije pripeljale do tako rečenega kolapsa in da bodo starši ponovno zaupali instituciji in zdravnikom, ki so zelo dobri – seveda če so sploh – in ki zdravijo njihove otroke. To je to oziroma to bo naloga te preiskovalne komisije iz prvega dela. Drugi del našega predloga za ustanovitev preiskovalne komisije, ki ga je v uvodnem stališču podrobneje predstavila kolegica Jelka, pa je namenjen temu, da se ugotovi, zakaj je pri nabavah medicinske opreme in zdravstvenega materiala na sekundarni in na terciarni ravni v zdravstvu prihajalo do kršenja zakona o javnem naročanju, drugih zakonov in internih aktov posameznih ustanov. Dejstvo je, da je zgodbam, kot so bile žilne opornice, potrebno narediti enkrat za vselej konec in da končno nekdo odgovarja za svoja dejanja, ki niso v skladu z zakonom. Seveda preiskovalni komisiji želim veliko uspeha pri njenem delu. Hvala lepa.
Gospod predsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav ministrskemu zboru, tudi kolegicam in kolegom poslancem, poslankam v tej dvorani!  Pred nami je prva menjava ministrske ekipe. Konec prejšnjega meseca nam je namreč predsednik Vlade Republike Slovenije gospod Marjan Šarec posredoval predlog za novega kandidata za ministra, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Po oceni predsednika Vlade je primeren kandidat dr. Iztok Purič. V očeh laične in strokovne javnosti je področje črpanja evropskih kohezijskih sredstev izjemno slabo izkoriščeno, saj po številnih navedbah tako v mediju kot pri strokovni javnosti črpanje poteka zelo počasi oziroma v premajhnem obsegu. Kljub nekaj uspešnim projektom, ki jih je Slovenija uspela pridobiti, je moč vedeti, da nimamo usklajene kohezijske politike v luči uravnoteženja črpanja sredstev v obeh slovenskih regijah, vzhodni in zahodni. Namreč, razkorak med njima je zelo zelo velik oziroma prevelik. Dodatno težavo pri uspešnem črpanju predstavljata še vedno prevelika birokracija in težave s funckionalnostjo informacijskega sistema. Prijava projektov za nepovratna sredstva iz kohezijskih skladov je tako postala prava znanstvena fantastika, kjer si raznorazne agencije, ki skrbijo za pravilnost in atraktivnost prijav, manejo roke ob vrtoglavih zaslužkih. V bodoče se moramo vsi zavzeti za celovito izkoriščanje razvojnih sredstev in oblikovati novo finančno perspektivo, saj so to skoraj edina razvojna sredstva v državi. Na slednje je opozoril tudi kandidat za ministra. K temu pritiče, da mora Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko delovati kot zanesljiv in učinkovit koordinator deležnikov izvajanj kohezijske politike. To pa lahko doseže s pravimi usmeritvami in z zasledovanjem postavljenih ciljev, zlasti pa z medsebojnim sodelovanjem in znanjem. Sama volja in pripravljenost sta premalo. Da bi to dosegli, potrebujemo na čelu takega vitalnega resorja preudarnega človeka z izkušnjami in vizijo. Glede na predstavitev kandidata za ministra dr. Iztoka Puriča na seji pristojnih delovnih teles v Državnem zboru ter glede na njegove poglede na reševanje problematike poslanci Desusa izrekamo podporo kandidatu v upanju, da bo uspešno vodil službo, ki je najpomembnejša za črpanje evropskih kohezijskih sredstev. Hvala.
Hvala, gospod predsednik.  Gospod poslanec, izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  S tem smo končali, spoštovane poslanke in poslanci, s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.  Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Prvi imate besedo mag. Marko Pogačnik. Pripravi pa se gospod Franc Kramar. Izvolite.
Hvala, gospa poslanka, za predstavitev stališča vaše stranke. S tem, spoštovane poslanke in poslanci, smo končali predstavitev stališč poslanskih skupin. Prehajamo na splošno razpravo. Prva ima besedo gospa Lidija Ivanuša …  Gospa Godec, ste se javili? Izvolite, beseda je vaša.
Hvala lepa.  Kot zadnji bo stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke predstavil Marijan Pojbič.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Gospa Janja Sluga v imenu Poslanske skupine Stranke modernega centra.  Izvolite.
Začetek rudarske dejavnosti v Zasavju sega 212 let nazaj in je za tamkajšnje prebivalce vedno imela zelo velik pomen. Zasavje se je ekonomsko in industrijsko razvijalo prav ob rudnikih in v povezavi z rudniki. Gradila se je infrastruktura za dobrobit zasavskega prebivalstva. Seveda pa je bilo iz tega naslova tudi širše slovensko področje oskrbovano s premogom za ogrevanje pa tudi z električno energijo. Vse to je pustilo močno sled v Zasavju, tako na ljudeh kot tudi na okolju. Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije je bil sprejet leta 2000. Izvaja se od leta 2001, veljavni rok za zaprtje pa je bil že podaljšan do konca letošnjega leta. Z novelo zakona, ki jo obravnavamo danes, se rok za zaprtje podaljšuje na leto 2020. S tem bi družbi Rudnik Trbovlje-Hrastnik omogočili, da v celoti realizira program zapiranja in izvede postopke za zapustitev rudnika, tako kot to določa Zakon o rudarstvu.  Ob upoštevanju dejavnosti, ki so bile dejansko izvedene v letu 2017, je družba RTH na področju izvajanja zapiralnih del glede na spremenjeni srednjeročni program postopnega zapiranja Rudnika Trbovlje-Hrastnik za obdobje 2013–2018 pravzaprav izničila zamudo, ki je začela nastajati in se je valila še iz prejšnjih programskih obdobij. Z današnjo novelo bo tako omogočeno koriščenje tistih proračunskih sredstev, ki so bila za obdobje od leta 2010 do 2018 potrjena s sklepom o državnih pomočeh, niso pa bila porabljena Ko se bodo zapiralna dela končala, se bodo dokončno odpravile posledice, ki so nastale pri izvajanju rudarskih del, hkrati pa se bodo izvedli ukrepi zavarovanja za tisto, kar je najbolj pomembno – da se izključi nevarnost za zdravje in življenje ljudi in živali. V Poslanski skupini Stranke modernega centra smo si že v prejšnjem mandatu močno prizadevali, da se ta problematika reši na način, da bodo največjo korist od tega imeli prav prebivalci Zasavja, pa do sprejetja zakona žal ni prišlo. V Poslanski skupini SMC bomo predlog zakona podprli, saj se zavedamo odgovornosti, ki jo pri tem nosimo poslanci, ni pa naša naloga, da bi presojali, kaj je bilo v procesu zapiranja rudnika strokovno ustrezno in kaj ne. Po vsej verjetnosti je bilo marsikaj narobe, ampak za to obstajajo drugi organi. Naša naloga je, da zagotovimo, da se ne bo več povzročala škoda okolju in da ne bodo ogrožena življenja ljudi. Prav je, da omogočimo dokončno izvedbo zapiralnih del, da z današnjo novelo omogočimo črpanje še neporabljenih proračunskih sredstev, seveda pa pri tem ne smemo pozabiti, da je narava živa in da bo v prihodnosti treba izvesti tudi monitoring, s katerim se bo spremljalo stanje in morebitni dodatni ukrepi. V Poslanski skupini SMC bomo predlog zakona soglasno podprli.
Hvala lepa.  Glede na tako različne podatke, ki jih slišim tukaj, in glede na to, da Organizacija združenih narodov govori o 244 tisoč 800 migrantih in glede na to, da OECD govori o 340 tisočih ljudeh, ki niso bili rojeni v Sloveniji, mislim, da je treba na eni širši razpravi to zadevo razčistiti in si naliti čistega vina. Mogoče potem poklicati tudi na odgovornost tiste, ki so bili krivi do sedaj, da je prišlo do vsega tega.  Zato v skladu s Poslovnikom Državnega zbora prosim, da se opravi širša razprava o tej zadevi. Hvala.
Pozdravljeni! V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke bomo nasprotovali sklepu, ki je bil izglasovan na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide, da Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o čezmejnem izvajanju storitev, druga obravnava, EPA 203-VIII, ni primeren za nadaljnjo obravnavo,. V razpravi na odboru je bilo izpostavljeno s strani delodajalcev, da gre pri pridobivanju potrdila A1 za preveč zbirokratiziran postopek pri izdaji le-tega ter da bi bilo treba ta postopek izpeljati bolj enostavno in hitreje. S predlogom zakona se kopijo pogodbe o zaposlitvi, sklenjeno z delavcem, ki ga namerava napotiti v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki se nanašajo na opravljanje del v tujini, ter kopijo pogodbe o izvajanju storitev oziroma akta o napotitvi nadomešča z izjavo, dano pod kazensko in materialno odgovornostjo, da te pogodbe obstajajo in so veljavne. S tem bodo vsi podatki, ki jih ZZZS potrebuje za izdajo potrdila A1, elektronski. Elektronska povezava baz podatkov, ki jih vodi Finančna uprava Republike Slovenije, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve ter ZZZS, bo omogočila elektronsko preverjanje podatkov ter s tem avtomatizirano izdajo potrdila A1 vlagateljem, ki izpolnjujejo vse pogoje. S pridobitvijo potrdila A1 neposredno preko portala e-VEM takoj in na način, da ga bo vlagatelj lahko pridobil sam takoj po tem, ko bo oddal vlogo za pridobitev navedenega potrdila, se bo vsem, še posebej malim storitvenim podjetjem, olajšalo opravljanje dela v državah članicah Evropske unije. Prav tako se bo skrajšal čas od oddane vloge do izdaje potrdila, saj nanj ne bo imel vpliva poslovalni čas ZZZS. Tudi v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke se strinjamo, da kontrolni mehanizmi za zaščito delavcev, ki so napoteni na delo v tujino, morajo obstajati, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega treba nedopustno in povsem nepotrebno obremenjevati delodajalce, ki v določenih situacijah potrdila A1 za nemoteno izvajanje del v Evropski uniji potrebujejo takoj. Državna birokracija bi morala biti namenjena temu, da ponudnike izvoznih storitev razbremeni; ne pa da za olajšanje svojega dela breme kontrolnih mehanizmov za delavce prenese na delodajalce. Takšna birokracija je nepotrebna, škodljiva in po nepotrebnem zmanjšuje odzivnost in pridobivanje naročil ter konkurenčnost slovenskih podjetij v tujini. Če bi bila volja koalicije pomagati in ne samo obljubljati, bi danes ta sklep odbora zavrnili in zakonu zagotovili nadaljnjo parlamentarno proceduro.
Hvala.  Po teh stališčih kolegov poslanskih skupin moram nekaj reči. Pravite, da ne bomo politično nastopali – saj mi vsi politično nastopamo! Te preiskovalne komisije so politično ustanovljene – in kaj vi pričakujete? Ja, rešitve pričakujemo vsi in zato ne govoriti, da upate, da preiskovalna komisija ne bo politično delovala. Politično deluje, tudi kolega bo deloval politično in ostali kolegi; torej to kar pozabite. Drugo pa je, da preko preiskovalnih komisij ne ločujete na leve, desne, zelene, vijolične, SMC, LMŠ in ne vem kaj vse in da se obravnava vse, ne glede na strankarsko pripadnost. To pomeni, da se kot priče, tiste, ki se jih obravnava, pokliče vse in da slučajno ne pride v kakšni poslanski skupini do tega, da ta je naš član, dajmo ga pustiti pri miru. Lahko zatrdim za prejšnjo preiskovalno komisijo, da so bili obravnavani; vsi tisti, ki ste sprejemali medije, lahko celo veste, kaj se je enemu od naših članov potem dogajalo, ker ga mogoče nekdo ni želel zavarovati. To je treba najprej ločiti, to so te zadeve.  Naslednja zadeva. Češ, preiskovalne komisije do sedaj niso imele nobenega – kot mi rečemo – haska, nobene vrednosti, ničesar. Tisti, ki ste v prejšnjem mandatu delali in ki ste spremljali preiskovalno komisijo, bom rekla vse, ki so bile v prejšnjem mandatu, so tiste, ki so prišle do zaključkov, mislim, da so bile prve, ki so dale končna poročila, in potem takšnih bedarij danes ne bi govorili – da ni bilo zaključkov, da niso k ničemer pripomogle … Naša na zdravstvu ali pa tista od Anžeta Logarja je jasno pokazala na nepravilnosti, dala je naznanitve kaznivih dejanj, dala je zaključke tudi za politično delovanje naprej, torej za Vlado, kaj lahko spremeni. Reči, da niso nič naredile, potem rečete, da vi poslanci niste nič naredili in da komisijo zato ustavljate, da se ustanovi, da se nekaj zakrije ali kakorkoli. Ne, preiskovalna komisija se ustanovi v Državnem zboru zato, da nekaj odkrije, ker na žalost v Sloveniji nacionalni državni organi, SDT, KPK, Računsko sodišče in tako naprej zatajijo. Najprej to. Tisti, ki boste delali v preiskovalni komisiji na zdravstvu – se pa strinjam s kolegom Trčkom –, se bo treba zelo dobro poglobiti, ker kar tako, povprek ocene delati ne bo šlo. Prvič, ker otroška kardiologija in ne kirurgija – to vas opozarjam, ne kirurgija: kardiologija! Kirurgija je del otroške kardiologije, ker otroška kardiologija je razdeljena na intenzivo, kadrio in kirurgijo in ne govoriti danes o otroški kirurgiji, to je en sam del. In če bi res samo tisto specifiko gledali – pozabite! Treba je gledati celoten sklop, treba je gledati celoten program, kajti tudi prejšnja ministrica je govorila o celotnem programu. Torej, naredili bomo program, ki bo zajemal vse dejavnike iz različnih oddelkov UKC in tako naprej. To je ena zadeva. Seveda mi nismo pristojni za to, da bi ugotavljali, ali je bilo to malo srce strokovno pravilno obravnavano, daleč od tega. Moram vam povedati, ko smo imeli v poslanski skupini razgovore z ljudmi, ki so s tega področja bili v NIOSB ali UKC Ljubljana, kjerkoli, smo v enem primeru poslušali eno uro, eno uro tožarjenja, kako določeni zdravniki niso pravilno vstavili cevke, tega, onega, tretjega, ne vem kaj vse. Ko sem tega človeka vprašala, pa kaj ste vi uvedli strokovni nadzor zaradi tega – ker jaz nisem pristojna, da bom zdaj odločala -, ali je ta zdravnik pravilno ravnal, ali je pravilno oživljal ali ni, je bil pa tisti pogled: »Prosim?!« Ja, za to so strokovni nadzori! Nadzori nad tem, ali je ta program – pa ne samo program, tudi UKC Ljubljana in druge bolnišnice, ministrstvo – pravilno deloval v primeru sistemskega delovanja, upravljanja, je pa drugo. Kajti skozi zgodovino lahko vidimo nekaj – da so na tem področju, če grem samo o otroški kirurgiji, tako KPK kot mednarodno poročilo ugotavljali nepravilnosti in država oziroma Vlada, ministrstva, pa tudi, konec koncev, Državni zbor niso reagirali. Niso. In potem je bilo rečeno, ja, saj ste bili na vladi. Poglejte si, kdaj so bila poročila narejena. Zdajle ne morem reči, ja, ta vlada je bila točno kriva, ampak v stališčih poslanskih skupin pa slišim že, kdo je bil kriv. Okej. Na vladi leta 2007 je bila tako imenovana Janševa vlada, potem je bila Pahorjeva vlada pa tako naprej. Poročila so bila 2013, dragi moji. In ko ti dobiš poročilo na mizo, tako kot je dobila, recimo, Milojka Kolar Celarc poročilo 2015, mednarodno poročilo, pa se je delala norca iz tega, dobesedno, ne morem drugače reči, in je na vseh odborih govorila, kako je vse okej – kdo je kriv? Eni in drugi! Ampak predvsem tisti, če ti veš nekaj, če veš, potem je treba ukrepati, tako ali drugače. KPK leta 2013 pove v svojih ugotovitvah, da sta bivša direktorica in direktor kršila zakonodajo, da sta sklenila s tujim zdravnikom avtorske pogodbe in da tistega njegovega dela sploh ni bilo mogoče smatrati kot avtorsko – pa se nič ne zgodi! Pa se nič ne zgodi, gremo naprej! Mednarodno poročilo pove o nepravilnostih znotraj, celo strokovno – pa se nič ne zgodi! In kdo je zdaj tu kriv? Potem poslušamo s strani ene poslanske skupine v stališču, da smo vsi mi, poslanci, krivi. To je tako, kot je v prejšnjem mandatu rekel kolega – kateri je bil? Horvat –, da smo mi vsi krivi, da ni javne mreže v zdravstvu narejene. Preberite si v svojih stališčih, kakšne neumnosti … Kot pravim, ja, politično odgovornost lahko iščemo na ministrstvu. Poglejte si, prejšnji ponedeljek – ne vem, kateri datum je bil, 11. december –, je bil v Državnem svetu posvet Vpliv politike na vodenje in upravljanje javnih zdravstvenih zavodov v Republiki Sloveniji. Nobeden od poslancev ni bil prisoten! Jaz sem si zadevo pogledala zvečer. Poglejte si, kaj je izjavila gospa dr. Marija Pfeifer, bivša strokovna direktorica UKC Ljubljana, kakšni politični pritiski so se začeli izvajali nad njo – politični govorim zato, ker je to bilo izvajano na prejšnjem Ministrstvu za zdravje –, ko je želela po ugotovitvah nadzorov, takrat, ko so ugotovili, da je bivši strokovni direktor pediatrične klinike objektivno odgovoren za razmere, in so torej želeli, da zapusti to delovno mesto. Na koncu je rekla, da je prihajalo celo do stalinističnih metod. Ne bom zdaj tu potencirala, ampak poglejte si te izjave, poglejte si to. Naslednja zadeva je, recimo, na odboru, ki smo sklicali tudi v Slovenski demokratski strani na temo, to je bilo zdaj 16. novembra, je predsednica Zdravniške zbornice povedala, da so imeli v letu 2017 več razgovorom z Ministrstvom za zdravstvo na temo otroške kardiologije, da so predstavljali različne zadeve, tudi UKC je predstavil svoje stvari, kako bi naj reševali, takrat je bil še direktor Kopač in strokovna direktorica Pfeiferjeva – ministrstvo ni imelo nobenih pripomb. Ko je prišlo do naslednjega sestanka, spet vse v redu, in predsednica Zdravniške zbornice vpraša takratno sekretarko, ali meni, da bi se morali lotiti tudi vprašanj odgovornosti v UKC Ljubljana v prejšnjih mandatih, je dr. Ana Medved odločno odgovorila: »Ne!« Torej, ministrstvo ni želelo odkrivati odgovornosti. Zakaj se zdi nekaterim to pomembno, da je treba odgovornost za nazaj tudi ugotoviti? Zato ker nekateri izmed tistih, ki so bili znotraj prejšnjega programa, še danes delujejo v UKC Ljubljana. Zdaj, eni so se sami odstranili, pravijo, eno pa so še vedno tam. V Sloveniji je pač tako, da nihče za nič do sedaj še ni odgovarjal, če govorim samo za zdravstvo. Nihče nič! Vse gre lepo naprej, eni gredo v penzijo, enega predstavijo na drugo delovno mesto, da se malo skrije, tako za nekaj let, potem pa spet nekje ven pride. Torej, lahko se ugotavlja politična odgovornost in lahko bi se v preteklosti in tudi naprej marsikaj spremenilo, če bi nekdo pogledal tudi stvari malo za nazaj pa enkrat po mizi udaril pa rekel, da tako stvari ne gredo iz upravljavskih zadev in s strani ministrstva.  Rečeno je bilo, da je slovensko zdravstvo na zelo visoki ravni – strokovno. Se strinjam. Potem mi pa povejte, zakaj človeku doktorju, ki je dobil najvišje priznanje v Sloveniji, ki je član evropske in slovenske Akademije znanosti in umetnosti, ne dovolijo več raziskovalne dejavnosti v Sloveniji. Mogoče zato, ker je tisti, ki je pokazal na nepravilnosti v nekem primeru. Mogoče. Takšnim ljudem onemogočamo nadaljnje raziskovanje in vi zdaj tu govorite, da smo super. Ja, smo super. Res, na nekaterih področjih smo očitno pionirji, vprašanje pa je, pa pravi, na dolgi rok to sigurno pomaga bolnikom, ampak danes se bolnik vpraša, kaj meni to pomaga, če pa na koncu pri tistem zdravniku stojim v vrsti šest let. Ni kriv zdravnik, ni kriv zdravnik. Ne rečem … Mislim, delajo na polno! Moram reči, da v zadnjem času, ko jih gledam, res izgorevajo. In za vse to ste rekli v teh zadevah, da je to populizem, da saj so vsi zdravnik slabi. Zdravniki sami, če govorimo o zdravnikih, pa tudi vodstveni kadri, pa nabavniki, pa predstojniki klinik, pa oddelkov, bi morali sami na nepravilnosti pokazati, dvigniti roko, pa reči, poglej kolega, tako se ne bomo šli; to pa ni prav – in tako naprej. Ne, sklonijo glavo in gredo naprej, zato ker ne želijo imeti opravka s čimerkoli. To je tisto! Ker se molči in zato tudi tisti, ki so dobri zdravniki, izgorele medicinske sestre in ne vem kdo vse, zaradi tega potem, bom rekla, dobijo neko črno piko. Naj dvignejo roke pa rečejo, poglejte, ne več, dosti je tega, ne bomo delali obvodov, ne bomo delali obvodov, da bo denar davkoplačevalski, ki se da za javno zdravstvo, prišel zasebniki po obvodu. Ne bomo več tega delali in mi hinavščine tukaj več ne bomo peljali! Recimo okej, dajmo razpis na zavodu, naj se prijavi kdorkoli ima akreditacijo, kdor dela dober program, naj ga izvaja, ne pa, da se da denar bolnišnici, bolnišnica pa išče obvod, da pride denar do zasebnika. In potem rečejo, samo da je dobro za bolnika, tako kot je bilo rečeno – mislim, da je en kolega rekel, da govorijo –, češ, če bi delali vse po predpisih, ne bi bilo dobro za bolnike, bi umirali. Ja potem pa naredimo tako, da ne bo treba goljufati! Država pa očitno s svojimi zakoni in vsem tem, kar tudi ne odkriva odgovornosti, pušča te zadeve. Saj se nikoli nobenemu nič ne zgodi! Saj nikoli nobeden nič ne odgovarja, ne za en evrov ne za sto milijonov!  Še enkrat. Ne bom ugotavljala, zakaj je prihajalo do strokovnih napak, ker tako, kot je rekel kolega Trček, daleč od tega, da bi se lahko v to spuščali. in so to občutljive teme, se strinjam. Ne si misliti, da je to zelo lahko področje – zelo spolzko področje! Moram reči, da tisti, ki boste v preiskovalni komisiji, upam, da ne boste na dan vlekli smrtne primere, da ne boste vlekli teh primerov, ker potem pridete na ta strokovni del, kar ni prav. Ukvarjamo se s problemom upravljanja. Zakaj je bil ustanovljen NIOSB? Mogoče dobro, da je bil ustanovljen, mogoče dobro. Zakaj ena taka propadla zadeva pokaže na marsikaj, ampak to sprenevedanje prejšnje vlade na tem področju, je pa boleče. Mogoče … Še vedno upam, da je bilo to v dobri veri, ampak sedaj kaže, da ne. Dr. Gregorič – ja, sigurno je on priznan strokovnjak in tako naprej, verjamem, da v dobri veri, ampak ko vam na koncu rečejo, da … In se hvalite s tem, da ste podprli ta zakon, da se lahko zdravniki tretjih držav normalno vključijo v delovanje. Na koncu dobiš izjavo Zdravniške zbornice, da zdravnika iz tujine niso mogli vpisati, torej licencirati, ker je prihajalo do problemov z dokumentacijo zaradi nepopolnih vlog in – zaradi česa še? – njihov obisk ni bil napovedan. Prišlo je do tudi pri zaposlitvi enega zdravnika – v neskladju s pridobljenimi kompetencami, da o podrobnosti ne gremo. To, kar smo slišali na odboru, je bilo povedano, češ, da ti zdravniki niso imeli vse b. p. papirjev – vsaj strokovno niso dokazovali. Zdravniška zbornica je zahtevala sistemski nadzor večkrat na ministrstvu. Še na samem odboru je minister rekel, da se bodo še pogovorili. Kolikor sedaj poslušam izjave na novinarski, se bo o sistemskem nadzoru v nadaljevanju NIOSB še pogovarjal. Zakaj ne sistemskega nadzora, zakaj ne? Še enkrat, parlamentarne preiskovalne komisije v Državnem zboru seveda ne bi bile potrebne, če bi vsi pristojni organi delovali tako, kot se deluje v normalni državi, da ko pride do nekega odklona, da se zastriže z ušesi, da se začne delati, pri nas pa se podmete pod preprogo. In to je problem. Preiskovalne komisije nimajo, kot nekateri poslanci očitno mislite pa predvsem državljani, pristojnosti kogarkoli zapreti – če povem po domače, ga obsoditi. Te pristojnosti res nimamo. Imamo pa pristojnost naznanitve sumov kaznivih dejanj, opozarjanj oziroma vseh teh predajanj ugotovitev pristojnim organom in potem je na njih, da stvari izpeljejo naprej in ugotovijo in tako naprej, ali je ta zadeva dovolj za kazensko ovadbo. Ampak ne čez šest let! Od 2013 se vlečejo te žilne opornice, da sedaj, ko rečeš žilna opornica, se ti zdi, da že pač tisočkrat povedal in da jo imajo vsi poln kufer. Zakaj se to ne razvije, saj smo jim dali dokumente in vse in verjamem, da bodo zadeve šle naprej. Potem pravite, da je bivša vlada naredila veliko na področju javnega naročanja. Ne se hecati! Kakšnega javnega naročanja?! Zakon je bil vmes spremenjen, pa nič v zvezi s tem. Češ, da je bil vzpostavljen Intravizor, kjer so notri cene, ampak to so cene znotraj Slovenije. Ali je to primerljivo z Evropsko unijo, ali je to primerljivo z evropskim trgom? To ni nič! To, kar je ugotovilo Računsko sodišče, je res ugotavljalo za 2014–2015 v UKC Ljubljana, 70 milijonov mimo javnih razpisov oziroma mimo predhodno izvedenih postopkov, ampak preiskovalna komisija je od 2007 do začetka ustanovitve. Tudi to si dobro preberite in ne govorite, da delamo v nekem ozkem segmentu od 2007 do 2018, torej bomo zajeli tudi drugo Janševo vlado, pa bomo zajeli Pahorjevo vlado, pa Cerarjevo vlado, pa Alenke Bratušek vlado. Prosim, nehajte s političnimi floskulami, da se preiskovalna komisija ustanavlja za pridobivanje političnih točk – seveda samo nekaterih – in da se bo preiskovalo samo določeno obdobje. Ne! Od 2007 do 2018: področje otroške kardiologije, zakaj je prišlo do takšnega kolapsa, kot je prišlo. Pravite, da zdaj kritična masa otrok ni dovolj velika; tudi naprej ne bo, toda ne si misliti, da od 2019 naprej bomo imeli pa 200 otrok, kar bo dovolj za cel program. Ne bo! Ker letno jih imamo od 80 do 100 in še vedno bomo pošiljali otroke v tujino, še vedno bo moralo biti sodelovanje s tujimi centri in ne iluzorno izjavljati tukaj, da od danes naprej, ko je pa Fakin rekel, da je to v UKC, je pa vse rešeno. Daleč, daleč od tega! Upamo lahko, da se stvari normalizirajo, ne pa si misliti, da od 2019 naprej bomo imeli pa 200 otrok s prirojenimi srčnimi napakami – upam, da jih bo celo manj, kot jih je zdaj. Kar se pa tiče nabave. V prejšnjem mandatu ste očitali preiskovalni komisiji, pa ne mogoče vi, ampak se je govorilo v smislu, da je to preozko področje, da je treba to na široko pogledati. Zdaj ko smo šli na široko, zdaj pa spet ni v redu. Saj vem, da političnim nasprotnikom in tistim, ki mogoče se ne strinjate, pa vsem ne moreš zadostiti, vendar pa je to področje bilo tudi skozi našo preiskovalko pa preko Računskega sodišča ugotovljeno, da je treba stvari malo bolj pogledati. Upam, da bodo vse tiste izsledke, ki bodo iz te preiskovalne komisije, v veliko pomoč NPU in SDT, da se končno tudi tu nekaj premakne; pa ne samo njim tudi ministrstvu. Prejšnji ministrici očitno to ni bilo pomembno. Upam, da bo temu ministru. Tako vsem, ki boste delali v preiskovalni komisiji, vsaj zdaj, želim, da se boste poglobili v zadeve – vsi – in da boste lahko potem tvorno tudi ne diskutirali, ampak v bistvu prihajali do objektivnih zaključkov, daleč od političnih ozadij.
Spoštovani predsednik, hvala za dano besedo. Vsekakor je treba povedati, da gre za eno izmed najpomembnejših področij v danem trenutku. Dejstvo je, da slovenski proračun potrebuje sredstva, na voljo Sloveniji, Slovenija ima približno 3 milijarde sredstev, in žalostno lahko smo ugotavljali, da do sedaj ta naloga s strani tako prejšnje vlade kot sedanje ni bila opravljena kvalitetno. Dejansko ni bila opravljena. Zaostajamo s projekti, ki bi jih morali prijaviti v Bruslju. Prepričan sem, da z resnim delom, z zavzetostjo, predvsem s sodelovanjem vseh ministrskih ekip, celotne ministrske ekipe – kajti dejstvo je, da se morajo področja dopolnjevati tako z ene kot z druge strani –, sem prepričan, da lahko poberemo še ti dve milijardi evropskih sredstev in ti dve milijardi evropskih sredstev lahko omogoča tudi nadaljnji razvoj Slovenije. Prepričan sem, da z resnim delom lahko pridemo, vendar žal tukaj notri glede na dosedanji pristop te koalicije do evropskih sredstev si lahko včasih predstavljamo, da temu ne bo tako. Dejstvo je, da bo približno dveh mesecih delovanja Vlade se je že zgodila zamenjava samega ministra. Mnenja sem, da je predvsem to področje takoj za Ministrstvom za finance, mnenja sem, da kandidat Iztok Purič bo moral sodelovati predvsem z ministrom za finance in vsemi ostalimi. Zdaj pa predvsem, kaj vidim, kaj bi se tukaj moralo narediti. Predvsem poenostavitev postopkov in stop birokratom. Tukaj se mi zdi, da se da veliko stvari narediti in da se popravijo vse tiste stvari, ki jih je tukaj tudi pri svoji reviziji očitalo Računsko sodišče. Pričakujem od kandidata, verjetno tudi od danes naprej novega ministra, da se bo dela lotil bistveno bolj resno kot vsi ostali njegovi predhodniki prej.
Hvala, gospa poslanka.  Kot zadnji ima besedo gospod Primož Siter, Poslanska skupina Levica.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod Franc Kramar, beseda je vaša. Pripravite pa se mag. Branko Grims. Izvolite.
Hvala lepa.  S tem smo končali s predstavitvijo stališč poslanskih skupin.  O predlogu sklepa, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali v sredo, 19. decembra, v okviru glasovanj.  S tem prekinjam to točko dnevnega reda.  Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O INTERVENTNIH UKREPIH PRI RAVNANJU S KOMUNALNO ODPADNO EMBALAŽO IN Z ODPADNIMI NAGROBNIMI SVEČAMI.   Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.  Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade ministru gospodu Juretu Lebnu.  Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. O vaši zahtevi bo Državni zbor glasoval v sredo v okviru glasovanj. Besedo ima gospod Zvonko Černač. Izvolite.
Spoštovana poslanka, hvala za vašo razpravo. Sedaj pa, poslanke in poslanci, prehajamo na splošno razpravo.  Besedo vam ponovno dajem, gospa Lidija Ivanuša, kakor sem vam že pred tem, pa vas je gospa Godec prehitela. Pripravi pa se gospa Alenka Jeraj.
Jure Leben
Hvala, podpredsednica. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Vlada Republike Slovenije je v Državni zbor Republike Slovenije vložila Predlog zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno embalažo in z odpadnimi nagrobnimi svečami. Mislim, da lahko govorim v imenu vseh vladnih kolegic in kolegov, ko rečem, da nikakor ni naša želja, da bi v Državni zbor po nujnem postopku vlagali zakone interventne narave; a iskreno vam lahko zatrdim, da nismo imeli druge izbire. Sistem ni zatajil danes ali včeraj, ampak leta nazaj. Po Sloveniji so se kopičili nenadzorovani kupi odpadne embalaže in odpadnih nagrobnih sveč. Izvajalci javne službe komunale ne morejo več zagotavljati požarne varnosti in vzdrževati minimalnih higienskih standardov. Kot okoljski minister niti ne upam na glas izgovoriti, kakšna škoda se dnevno dela v okolju in naši zeleni Sloveniji, ko dež spira te odpadke v našo zemljo in našo čisto pitno vodo. Zaradi vsega naštetega smo se oprli na 11. člen Zakona o varstvu okolja. Prisiljeni smo kot država interventno ukrepati in tu vas v imenu okolja in naše neokrnjene Slovenije prosim za vaš glas podpore. Zakon je bil na odboru v tej hiši soglasno podprt in resnično upam, da boste poslanci tudi danes prepoznali resnost situacije in zakon podprli, da bo država lahko interventno poskrbela za to nakopičeno odpadno embalažo, ki je del realnosti prav vsakega od nas. Kot minister pa bom naprej delal prioritetno na tem, da bom za takšno neodgovorno delo akterjev v sistemu, ki so leta dolgo ustvarjali te nevzdržne razmere na terenu, terjal odgovornost in postavil nov sistem, ki jim bo onemogočil takšno prakso v prihodnje.  Predlagani zakon zato določa, da ima Republika Slovenija zaradi izvedbe interventnih ukrepov pravico izterjati vračilo stroškov zaradi izvedbe opisanih interventnih ukrepov od družb za ravnanje z odpadno embalažo in nosilcev skupnih načrtov, ki z veljavnimi predpisi določenih obveznosti niso izpolnili. K predlogu zakona sta vložena tudi dva amandmaja. Prvi s strani Poslanske skupine SDS v enem delu določa, da se rok veljavnosti skrajša na eno leto, torej do 31. 12. 2019. V tem delu ta predlog razumem in ga tudi podpiram. To pomeni jasno zavezo, da je prioriteta v prvi polovici leta 2019 odpreti dialog z vsemi deležniki na področju ravnanja z odpadki in sistem postaviti na novo. V preostalem delu pa se z amandmajem ni mogoče strinjati, saj predstavlja odmik od javnih naročil, kot jih predvideva Zakon o javnem naročanju. Nov datum veljavnosti, torej 31. 12. 2019, je upoštevan tudi v amandmaju, ki so ga vložile koalicijske poslanske skupine. To pomeni, da po tem datumu zakon ugasne, saj gre za interventne ukrepe. V tem času pa moramo postaviti sistem na novo. Pušča pa veljavne samo tiste določbe, ki se nanašajo neposredno na možnost izterjave odškodninskih zahtevkov oziroma vračila stroškov. Naj zaključim. Nikoli si nisem predstavljal, da bom pri svojih 37. letih minister za okolje in prostor. Še manj pa sem si predstavljal, da bo moj prvi zakon, ki ga bom pred vami predstavljal in vas prosil za podporo, ravno interventni zakon po nujnem postopku; a postavljen sem bil pred zid. Danes predlagam sprejetje zakona, ki bo slovenske vasi in mesta očistil smeti. Tu sicer te zgodbe ni konec. Na novo bomo morali skupaj spisati nov sistem urejanja z odpadki. Zamislil sem si tri korake: uredba, ki je bila že sprejeta, interventni zakon, upam, da bo sprejet danes, in sistemska rešitev – Zakon o varstvu okolja. Ko bodo vsi trije koraki storjeni, bomo v Sloveniji imeli urejen sistem urejanja z odpadki. To je moj cilj. Upam, da bomo skupaj, s sodelovanjem prišli do njega. Najlepša hvala.
Hvala lepa, spoštovani tovariš predsednik! Spoštovani poslanke in poslanci, Zasavčanke in Zasavčani! V Zasavju so stoletja rudarjenja in težke industrije za seboj pustila sicer ponosno in pokončno kulturno dediščino delavstva in razrednega boja, a so za seboj pustila tudi okoljsko opustošenje. In kot da to še samo po sebi ni dovolj dramatično, je za izčrpavanjem surovin in ljudi večino časa stala močna in neizprosna roka kapitala, ki je poskrbela, da regija ni bila izčrpana samo okoljsko, ampak tudi in še bolj učinkovito – socialno. Zasavje je od časa norih privatizacij podjetij od osamosvojitve naprej vedno končalo na dnu s statistiko kakovosti življenja, bivanja in zaposlovanja. Zakon, o katerem odločamo danes, ponuja dve rešitvi. Družbi omogoča likvidacijo v skladu s pravnoformalnimi predpisi na eni strani in na drugi strani, kar v luči okoljskih in socialnih izzivov igra bistveno bolj pomembno vlogo, degradirani regiji ponuja priložnost za prenovo.   Zakon predvideva spremembo namembnosti infrastrukture, ki jo je družba v preteklosti uporabljala v svoj prvotni namen ali pa jo je souporabljala z lokalno skupnostjo. Prenos infrastrukture na lokalno skupnost in sprememba njene namembnosti v kulturne, umetniške, kmetijske, turistične, gospodarske in druge dejavnosti, bo služil kot nov zagon za regijo in priložnost za umestitev mnogih že danes uspešnih pobud v prostor ter za zadružno in druge napredne oblike družbenega povezovanja. Pomembna točka zakona, ki ga potrjujemo danes, je odgovornost družbe RTH za izvajanje okoljevarstvenega nadzora na degradiranih površinah do likvidacije družbe. Okoljski problem ostaja in s sprejetjem tega zakona ne bo izginil. Degradirane in gosto poseljene površine za Trboveljčane in Hrastničane niso niti zdrave niti varne. Z njimi je treba upravljati vestno, strokovno, v skladu z najvišjimi standardi in z jasnim ciljem zagotavljanja varnosti in zdravja prebivalk in prebivalcev. Česar pa zakon ne opredeljuje, je okoljevarstveni nadzor na degradiranih površinah po njegovem preteku. Za izčrpane ter za zdravje in bivanje nevarne dele obeh mest bo moralo poskrbeti pristojno ministrstvo, na čemer bomo v Levici budno bdeli. Potrditev zakona bo poslala pomembno sporočilo socialno in okoljsko obubožani regiji. Če jo je že kapital neusmiljeno pribijal na križ leta in leta, vsaj država ne bo metala polen pod noge, ko se bo regija sama pobirala s tal, da ne bo vedno obsojena na hlapčevsko tlako do onemoglosti.  Kot rečeno, v Levici bomo zakon podprli, a vztrajali pri doslednem okoljevarstvenem nadzoru na degradiranih območjih in smiselni spremembi namembnosti rudniške infrastrukture, da bo ta služila blaginji revirskega delavca, upokojenca, prekarca in mladine. Srečno!
Lep pozdrav vsem prisotnim, še posebej predsedniku Vlade, na katerega naslavljam vprašanje glede gradnje druge cevi predora Karavanke.  Gre za skupen projekt med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo. Po dolgih letih priprav je bil decembra lani objavljen mednarodni javni razpis, ki sta ga slovenski Dars in avstrijski Asfinag objavila ločeno, a istočasno. Marca sta oba, tako Dars kot Asfinag, ki je upravljavec avtocest v Republiki Avstriji, tudi odpirala ponudbe. Dars je prejel 9 ponudb v vrednosti od 89,2 milijona evrov do 140,3 milijona evrov. Izbral je ponudnika za ceno 89,2 milijona evrov, veliko gradbeno podjetje, ki ima široke reference ne le pri gradnji predorov, pač pa celotne prometne infrastrukture, od avtocest, mostov, železnic, letališč, pristanišč. Gre za ponudnika, ki preko podjetij, s katerimi posluje, zaposluje preko 20 tisoč ljudi, letni promet pa presega milijardo ameriških dolarjev. Na Državno revizijsko komisijo so se pritožili trije neizbrani ponudniki, katerih ponudbene vrednosti so bile bistveno višje, in to višje od 14 do 20 milijonov evrov. Treba je tudi poudariti, da so se pritožniki prijavili na razpis s tujimi partnerji, saj sami nimajo ustreznih referenc pri gradnji predorov take vrste.  Državna revizijska komisija je ugotovila, da je bil izbor najugodnejšega ponudnika nezakonit, odločitev pa je utemeljila na formalnostih, ne na vsebini. V tričlanskem senatu so odločali pripadniki ene politične stranke. In kako so postopki tekli na avstrijski strani? Po odpiranju ponudb, ki je bilo istočasno kot v Republiki Sloveniji spomladi letos, je avstrijski Asfinag poleti podpisal pogodbo z izbranim ponudnikom za ceno 89,9 milijona evrov, torej podobno vrednost kot na slovenski strani, pri čemer je treba poudariti, da od približno 8 km predora jih večina, to je 4. 402 metra, odpade na avstrijsko stran, na slovensko pa približno kilometer manj, 3. 546 metrov. Torej bi moral biti predor še cenejši. Izbira najugodnejšega ponudnika ni bila razveljavljena zaradi vsebinskih, pač pa formalnih razlogov. Predsednika Vlade torej sprašujem:  Kaj boste storili za zaščito interesov davkoplačevalcev v tem primeru, saj bomo ta predor očitno plačali vsaj 14 milijonov več, kot bi to bilo potrebno?  Kaj boste storili, da ta projekt ne bo bistveno preplačan?  Kaj boste storili za zagotovitev neodvisnosti Državne revizijske komisije za depolitizacijo odločitev, kajti očitno Državno revizijsko komisijo obvladuje ena koalicijska politična stranka?  In posledično:  Kaj boste storili za boljše upravljanje in gospodarjenje z javnimi financami, da bodo od tega več imeli vsi, ne samo nekateri?
Lepo pozdravljeni vsi skupaj! Kot vemo, se problematika neučinkovitosti zdravstvenega sistema kaže v nepravilni organizaciji mreže zdravstvenih storitev oziroma zdravstvene dejavnosti. To nam eksplicitno kaže primer delovanja programa otroške kardiologije v Republiki Sloveniji. Če pogledamo z ekonomskega gledišča, učinkovito zdravstvo je tisto, ki finančna in druga sredstva uporabi z največjim možnim izplenom za zdravje oziroma javno zdravstvo. Po domače povedano, da zna ravnati kot dober gospodar. Neučinkovitost pa se kaže v nakupih dražjih naprav, v slabem upravljanju z medicinsko opremo in v negospodarnosti pri nabavah zdravstvenega materiala. Vlada je že namenila določena sredstva za zagon ene inštitucije, katera pa ni bila učinkovita. V nebo vpijoče pa je dejstvo, da so bila zagonska sredstva uporabljena za plače in regres ter ostale stroške.Pri vsesplošni godlji, ki traja že toliko časa, naj bi se parlamentarna preiskava osredotočila na tri ključna področja, in sicer na nepravilno organizacijo zdravstvene dejavnosti, nepravilnosti pri nabavi medicinske opreme in zdravstvenega materiala ter področje upravljanja z medicinsko opremo. Vse te nepravilnosti se v raznih poročilih, dopisih, razpravah berejo kot kriminalni roman, ki samo čaka končni epilog, ki pa visi nekje v zraku. V Slovenski nacionalni stranki želimo, da se ne le razkrijejo svinjarije v slovenskem zdravstvu, temveč da se jih tudi sankcionira. Po mojem mnenju mora minister za zdravje preiskovalno komisijo jemati kot pomoč pri svojem delu. Dejstvo pa je, da se težave otroške srčne kirurgije v Sloveniji vlečejo že dobrih 10 in več let. Na podlagi tega se je tudi znotraj UKC Ljubljana ustanovil še en inštitut za otroške srčne bolezni, NIOSB. Naj na tem mestu poudarim, da so zaradi nesoglasij, slabega medsebojnega odnosa izgubljali dobre, strokovne, usposobljene in izkušene zdravnike ter s tem ogrožali življenje mladih srčkov. NIOSB je v svoj inštitutu pripeljal tuje zdravnike, kateri so bili mastno nadstandardno plačani. Hkrati s tem so po podatkih iz raznih medijev tudi sami opozarjali na nevzdržne razmere v teh inštitucijah in – pardon … Na tem mestu ne bi govorila o spodletelih operacijah in nevzdržnih razmerah, temveč o tem, kako mislite rešiti in ustrezno sankcionirati nastale nepopravljive in nedopustne situacije na UKC Ljubljana. Seznanjeni smo, da znotraj UKC nastajajo oziroma je že nastal nov javni zavod, ki bo zopet stal več tisoč milijonov evrov in kateri naj bi že dajal druge podjemne pogodbe in druge pogodbe ter s tem zaobšel sistem plač več kot 5 tisoč od 8 tisoč zaposlenih v ljubljanskem kliničnem centru. Zanima me, če niso to morda že zaposleni v UKC in opravljajo v tem inštitutu dopolnilno dejavnost med svojo službo v javnem zavodu za zdravje. Danes smo tukaj zato, da zadevi, katera je oškodovala naše ljudi in predvsem naše srčke, pridemo do dna, kdo je dejansko odgovoren za tako sebično, kruto ravnanje. V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke smo mnenja, da nekdo mora odgovarjati za napake, za kraje in pranje denarja ter ne nazadnje tudi za odhod naših zdravnikov. Vse te zadeve so bile maslo prejšnje vlade in srčno upam, da bo sedanja vlada to uspešno rešila. Hvala.
Predsednik, hvala lepa. Spoštovani ministrski zbor, spoštovane kolegice in kolegi! Razvoj in kohezija je po moji oceni eno temeljno načelo, ki bi ga v vsaki državi morali postaviti kot prednostno pravico vseh deležnikov, tukaj predvsem mislim, da so to edina sredstva iz Evrope, ki veliko lahko pripomorejo k razvoju občin na celotnem območju države. V preteklosti je temu bilo tako, prejšnja perspektiva je bila sicer sproščena na osnovni statističnih regij in tam so občine lahko participirale na evropska sredstva in lahko rečem, da v tistem obdobju se je ogromno naredilo. No, potem je prišla ta zadnja perspektiva, v kateri so se kriteriji glede dodeljevanja sredstev bistveno spremenili, ocenjujem, da je to naredila država, spremenila kriterije in jih zaostrila do take mere, da je lahko particpirala na kohezijska sredstva samo Mestna občina Ljubljana, vse ostale občine niso zadostile tem pogojem, in to je neopravičljivo. Imamo dve regiji, vzhodno in zahodno, kar po moji oceni ni najbolj pravično. Dejstvo je, da Ljubljana pripada zahodni regiji, da je Ljubljana daleč najbolj razvita občina v Sloveniji in s to pripojitvijo je dejansko zahodna regija v podrejenem položaju v primerjavi z vzhodno. Menim, da mora vzhodna regija ostati takšna, kot je, in tudi particpirati sredstva, ki so predvidena za vzhodno, bilo bi pa po moje smiselno izločiti Mestno občino Ljubljana kot samostojno regijo. In tukaj je že ena izmed nalog, katerih se bo novoimenovani minister, upam da, tudi lotil in da jim bo kos. Poudarjam še enkrat, da pričakujem od ministra, pa kljub dejstvu, da prihaja iz naše stranke, da se poenostavijo kriteriji za dodeljevanje evropskih sredstev. Taka birokracija, kot je bila v preteklosti, in pa predvsem tako dlakocepstvo pri samih razpisih in pri samih pogodbah, ker so manjkale pike, vejice in ne vem kaj še vse, ne pelje nikamor. Treba je poenostaviti sistem, treba je omogočiti občinam, da participirajo po kriterijih, ki morajo biti enakovredni za celotno območje države in katerih se je v prihodnosti potrebno držati. Prepričan sem, da bo dr. Purič temu sledil. Res je, veliko dela ga čaka. To je po moji oceni eno najbolj zahtevnih ministrstev v državi, pa ne omalovažujem ostalih, ampak dejstvo je, da se tukaj lahko pripomore k razvoju celotne Republike Slovenije, saj s črpanjem evropskih sredstev prinašajo tudi razvoj. Tega si po moji oceni v Sloveniji vsi skupaj želimo. Dr. Puriču želim veliko uspeha in veliko veliko želje po tem, da se končno premakne na tem področju črpanja razvojnih in kohezijskih sredstev. Hvala.
Hvala, gospod poslanec. S tem smo, spoštovane gospe, spoštovani gospodje, poslanke in poslanci, končali s predstavitvijo stališč poslanski skupin. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona.  Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 13. točki dnevnega reda. S tem prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVI ZAKONA O SISTEMU PLAČ V JAVNEM SEKTORJU PO NUJNEM POSTOPKU. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada.  Besedo dajem državni sekretarki Mojci Ramšak Pešec z Ministrstva za javno upravo. Izvolite.
Hvala, gospod poslanec. Besedo ima mag. Branko Grims. Pripravite pa se gospod Boris Doblekar.
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik, izvolite.
Hvala, gospa poslanka. Še enkrat se vam opravičujem, gospa Alenka Jeraj. Lista se hitro spreminja in temu je težko slediti. Sedaj imate vi besedo, za vami pa se pripravi mag. Bojana Muršič. Izvolite.
Hvala lepa, gospod minister. Predlog zakona je obravnaval Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor kot matično delovno telo.  Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku odbora gospodu Edvardu Pauliču.  Izvolite.
Hvala lepa za vprašanje. Pogovori z Republiko Avstrijo so se začeli, kot ste ugotovili, že zdavnaj nazaj o tem predoru. Vsi smo se takrat ali pa so se tisti, ki so bili, strinjali, da ga je treba zgraditi čim prej, da potrebujemo drugo cev, ker ni več varna in tako naprej. Oba odbora, tako tehnični kot gradbeni sta izvedla vse postopke, imela sta tudi nešteto sestankov in vse je bilo pripeljano do te točke, da se je lahko izpeljal razpis. Kdor je kadarkoli izvajal kakršnokoli investicijo, bodisi na ravni države, na ravni občine ali kakšnega javnega zavoda ali česarkoli, ve, kako te zadeve potekajo. Vemo, da je že ne vem katera verzija zakona o javnem naročanju veljavna, pa vsi ugotavljamo, da še vedno ni optimalno. To je dejstvo in tega se vsi zavedamo. Kdor je kakšno investicijo izvajal, tudi ve, da je Državna revizijska komisija neodvisni organ, v katerega izvajalec ali pa investitor ne moreta posegati, ker bi s tem padel postopek. To vemo, ker tisti, ki smo kadarkoli imeli opravka s tem, vemo, kakšni so ti postopki. Zato tudi zdaj konkretnih postopkov ne morem komentirati, kaj se dogaja trenutno na Državni revizijski komisiji. Bi si pa želel, da bi se ta druga cev tudi z naše strani začela čim prej graditi. Ker če bomo tudi tukaj zamudili, to zagotovo ne bo dobro za izkoriščanje naše geostrateške lege, ki je zelo pomembna za mednarodni transport. Podobna situacija je pri drugem tiru. To, da pravite, da obvladuje revizijsko komisijo ena koalicijska stranka, to je vaše mnenje. Če imate kakšen konkreten podatek ali kakšen sum kaznivega dejanja ali česarkoli, prosim, da to podate na pristojne organe. Sam pač lahko kot predsednik Vlade naredim kaj samo v smeri skupaj z Državnim zborom, da se še pregleda ta zakonodaja o javnem naročanju in se še določene pomanjkljivosti, ki v tej zakonodaji zagotovo so, odpravijo oziroma da se zakonodaje izboljša. Toliko lahko mi vsi skupaj naredimo. Da bi pa zdaj jaz hodil na revizijsko komisijo in s prstom tam žugal, to pa verjetno ne bi nič pomagalo. Že Komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki jo imate vi pod ingerenco, opozicija, me je, ko sem v intervjuju povedal, da sem nagovoril pripadnike Sove, obtožila, da ne vem kaj kršim, glede na to da je Sova dejansko podrejena predsedniku Vlade. Kaj bi šele bilo, če bi šel še na revizijsko komisijo pa tam skušal kakršnekoli vplive vršiti.  Dokler se ta postopek ne zaključi, ga težko komentiram. Upam pa, da tudi če bo prišlo do razveljavitve razpisa in ponovnega razpisa, da to ne bo preveč vplivalo na sam čas gradnje in da ne bo prevelikih zamud. Hvala.
Spoštovana predsedujoča, kolegice in kolegi!  Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je na 3. nujni seji 10. 12. 2018 kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in z odpadnimi nagrobnimi svečami, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo po nujnem postopku predložila Vlada. V imenu predlagatelja je minister za okolje in prostor Jure Leben poudaril, da je namen predloga zakona zagotoviti pravno podlago za interventno ukrepanje države, ker komunalna odpadna embalaža in odpadne nagrobne sveče niso bile prevzete na predpisan način, zato tudi ni bilo zagotovljeno ustrezno ravnanje s temi odpadki. V nadaljevanju pa je podobno kot danes podrobneje predstavil glavne cilje in rešitve predloga zakona ter razloge, ki so privedli do njegove priprave in vložitve v zakonodajni postopek. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je izpostavila zlasti pripombe k tistim členom predloga zakona, ki po njihovem mnenju presegajo ureditev interventnih ukrepov ali pa niso popolnoma skladni z Ustavo Republike Slovenije. Dodala je, da amandmaji predlagatelja sicer nomotehnično izboljšujejo besedilo predloga zakona, vendar izpostavljenih bistvenih pripomb ne odpravljajo. Predstavnik Državnega sveta je v dopolnilni obrazložitvi ukrep ministrstva podprl, saj je to edina možna rešitev v danem trenutku. Podporo predlogu zakona so izrazili tudi predstavniki Skupnosti občin Slovenije, Zbornice komunalnega gospodarstva in Gospodarskega interesnega združenja SLOCERO. V razpravi so poslanci izrazili enotno mnenje, da je stanje na področju prevzema in obdelave odpadkov alarmantno, in pozdravili ukrepanje ministrstva. Hkrati pa je bilo poudarjeno, da je sprejetje interventnega zakona zgolj začasna rešitev, ki jo je treba v optimalnem času sistemsko dodelati, zato so izrazili podporo s strani ministra napovedani sistemski ureditvi predmetne problematike. V zvezi z opozorili Zakonodajno-pravne službe o neskladnosti nekaterih členov z Ustavo je bilo s strani koalicijskih poslancev izraženo mnenje, da gre v tem primeru za tehtanje med več vrstami ustavnih pravic, pri čemer predlog zakona daje prednost pravici do zdravega življenjskega okolja. Po njihovem mnenju vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin v pomembnem delu očitane nomotehnične neskladnosti odpravljajo.  V Poslanski skupini SDS so zavzeli stališče, da predlogu zakona ne bodo nasprotovali, saj se zavedajo, da stanje na terenu terja interventno ukrepanje. Po njihovem mnenju predlagan skrajni rok uporabe zakona, to je 30. 6. 2020, ni dovolj ambiciozen in bi se morala celovita rešitev, ki bo nadomestila začasno, pripraviti in sprejeti že prej. Poslanska skupina Levica je izpostavila stališče, da bi bila primerna rešitev problematike ustanovitev javnega podjetja za ravnanje z odpadno embalažo, katerega cilj ne bi bilo ustvarjanje dobička. Prav tako so izpostavili problem višine cene za prevzem in obdelavo odpadkov. Minister za okolje in prostor je podal dodatna pojasnila. Glede roka uporabe zakona je pojasnil, da je po njegovem mnenju realen, saj bo novela Zakona o varstvu okolja zajela spremembe na kar devetih različnih področjih. Če bi sistemsko urejali samo segment odpadne komunalne embalaže in nagrobnih sveč, pa bi se rok za pripravo novele zakona lahko ustrezno skrajšal. Poudaril je tudi, da se zaveda pomena sistemske rešitve problematike, a trenutna situacija narekuje interventno reševanje. Glede cene prevzema in obdelave odpadkov pa je pojasnil, da bodo v noveli Zakona o varstvu okolja ustrezneje uredili tudi cenovni del. Po razpravi je odbor sprejel 8 amandmajev koalicijskih poslanskih skupin ter glasoval še o vseh členih predloga zakona skupaj in jih sprejel.
Vsem prav lep pozdrav.  Vsaj ena točka je, kjer se danes vsekakor vsi strinjamo: ministrstvo, mesto, o katerem govorimo, je izjemno pomembno. Gre za edina dejanska naložbena sredstva, ki so na razpolago, sredstva, ki prihajajo iz Evropske unije. Gre za 4 milijarde ali tudi več in vsekakor je to tisto, s čimer je treba ravnati posebej pazljivo, kajti, če nič drugega, to narekuje načelo odgovornosti do državljank in državljanov. Temu bi morali posvetiti od prvega dne posebno pozornost. Žal je dejstvo, da ne prejšnja ne sedanja, v bistvu reciklirana prejšnja vlada, pri tem do tega trenutka niste bili prav nič uspešni. Ravno nasprotno, prav tukaj so bili zaostanki največji.  Predlog, ki je danes pred nami, je s tega vidika nekoliko nenavaden. Po eni strani sem osebno vesel, da je predlagan nekdo z Gorenjske, iz Kranja. Po drugi strani gre za človeka, ki je bil že daljši čas v pokoju, penziji; to se pravi, da je izgubil dejansko stik z vsem tistim, kjer bi moral imeti v tem trenutku najbolj razvite niti povezovanja … Poleg tega tudi leta naredijo svoje. Sprašujem se, kaj je v ozadju tega, kateri računi, ki jih je bilo treba vrniti za nazaj, vsekakor pa je zagotovo tak predlog odraz strahotne kadrovske suše, ki jo ima ta vlada in ta koalicija. Predvsem pa je tak predlog, spoštovani predsednik Vlade, neodgovoren do državljank in državljanov, ker gre za tako občutljivo mesto. Lahko je bil predlani kandidat pred časom na tem področju tudi uspešen ali pa na področju, ki je bilo povezano s tem, ampak sedaj je bil dolgo časa v penziji in ta reaktivacija je, milo rečeno, nenavadna. Če se je iskalo samo idealnega sogovornika gospodu Junkerju – Junker odhaja; hvala bogu, da odhaja! Vsekakor je tukaj vprašanje tistega, kar bi moralo voditi koalicijo in predsednika Vlade pri predlaganju kandidata za ministra, ki bo razvojno najbolj odgovorno funkcijo opravljal v odločilnih trenutkih, ko stvari za nazaj niso bile dobre in ko je treba nadoknaditi izgubljeni čas. Kje, gospod predsednik Vlade, je vaša odgovornost do ljudi? S takimi predlogi zagotovo te odgovornosti ne potrjujete. Sem trdo prepričan, da bi z nekaj truda lahko našli tudi bistveno bolj v to področje vpetega kandidata, ki bi potem lažje in bolj učinkovito pridobival sredstva. Samo upam, da bo vsaj nekaj uspelo tudi njemu, ne dvomim, da se bo pri tem potrudil, in da pri tem ne bo pozabil na Gorenjsko, od koder oba prihajava, kajti, žal, je pravilo, ki smo ga že nekajkrat videli, da kandidati z Gorenjske, ko odidejo v izvršilno vejo oblasti, na Gorenjsko preprosto pozabijo. Upam, da bo častna izjema.
Mojca Ramšak Pešec
Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Obravnavi Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju je Vlada Republike Slovenije vložila v zakonodajni postopek za uveljavitev enega izmed ukrepov na področju plač in drugih prejemkov zaposlenih v javnem sektorju, ki so bili na podlagi pogajanj dogovorjeni z nedavno sklenjenim dogovorom s sindikati javnega sektorja. Večina dogovorjenih ukrepov je bila sicer uveljavljena s sklenjenimi aneksi h kolektivnim pogodbam in vladnimi uredbami, začasni ukrep na področju delovne uspešnosti pa z včeraj obravnavano novelo Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019. Obravnavana sprememba zakona tako uveljavlja spremembo na področju napredovanja javnih uslužbencev in funkcionarjev v plačne razrede in napredovanja v naziv oziroma višji naziv. Pri tem je treba poudariti, da se sami postopki in pogoji za napredovanja javnih uslužbencev in funkcionarjev tako v plačne razrede kakor tudi v nazive ali višje nazive ne spreminjajo. Ti postopki in pogoji napredovanja ostajajo enaki kot do sedaj. Javni uslužbenci in funkcionarji bodo napredovali, kot je to urejeno v veljavnih predpisih. S spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju se določa le enotni datum pridobitve pravice do višje plače glede na napredovanje v plačni razred ali napredovanje v naziv oziroma višji naziv. Tako javni uslužbenci in funkcionarji ne bodo pridobili višje plače takoj ob napredovanju, temveč naj bi pridobili pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom oziroma pridobljenim nazivom ali višjim nazivom 1. decembra leta, v katerem so izpolnjeni pogoji za napredovanje, torej 1. decembra leta, v katerem so napredovali. Zamik pravice do plače glede na višji plačni razred, ki so ga javni uslužbenci in funkcionarji dosegli z napredovanjem v plačne razrede ali z napredovanjem v naziv ali višji naziv na 1. december, je bil v javnem sektorju uveljavljen že od leta 2015, vendar pa je bil to začasen ukrep, dogovorjen s sindikati in uveljavljen za posamezno leto oziroma za največ dve leti. S predlagano spremembo zakona se datum pridobitve pravice do plače glede na pridobljen višji plačni razred zaradi napredovanja v plačni razred ali napredovanje v naziv oziroma v višji naziv ureja kot trajna sistemska ureditev, in sicer je to 1. december za vsa napredovanja, ki so bila izvedena v tekočem letu. Predlagana ureditev pridobitve pravice do plače glede na izvedena napredovanja v plačne razrede in nazive, ki predstavlja zamik pravice do plače glede na izvedeno napredovanje, pomeni letni prihranek sredstev za plače v javnem sektorju približno 50 milijonov evrov. S tem ukrepom pa se je tako dosegel javni finančni prostor za izpogajanje višje uvrstitve posameznih delovnih mest in nazivov v javnem sektorju, torej višja vrednotenja posameznih delovnih mest. Gre za višje vrednotenje delovnih mest, za katere se je v okviru pogajanj s sindikati javnega sektorja ugotovilo, da predstavljajo anomalijo pri vrednotenju delovnih mest v javnem sektorju, da so torej podvrednotena.  V okviru pogajanj s sindikati javnega sektorja so se tako v velikem delu odpravile ugotovljene anomalije pri vrednotenju posameznih delovnih mest in nazivov in so posamezna delovna mesta in nazivi v javnem sektorju bolje vrednotena.
Seveda bom podprla ustanovitev preiskovalne komisije. Kot predsednica Odbora za zdravstvo pred leti sem se ukvarjala s podobnimi stvarmi, ampak do danes je stvar samo slabša namesto boljša, še večje pogorišče imamo na otroški srčni kirurgiji. Pa smo že takrat zelo intenzivno poskušali ustvariti okolje, v katerem bo stroka lahko delala, tako kot bi bilo treba. Verjetno ste nekateri rekli, da bomo se spet ukvarjali samo z bivšo ministrico zadnjih štirih let, ampak problem otroške srčne kirurgije je res starejši, je pa res, da se v štirih letih ni kaj pametnega zgodilo. Mi smo pred počitnicami dobili tako imenovani nacionalni inštitut, za katerega najbrž, razen gospoda Gregoriča, iskreno nihče ni verjel, da bo funkcioniral, ampak pred volitvami je bilo pač treba nekaj narediti. Kar naprej nam očitate predvolilne bombončke in tako naprej, to je bil eden od takih bombončkov, zdaj bo pa vse v redu in bo vse urejeno. Jasno je bilo, da se stvari tako enostavno ne bo dalo urediti, ker rabiš strokovnjake in tak program rabi leta, da sploh zaživi tako, kot bi moral. No, ampak vlada SMC, Desusa in SD je štiri leta ščitila ministrico. Vi govorite, kaj bomo naredili, ali pa kolega Trček je rekel, da smo bili mi tudi na vladi pa v parlamentu, pa nismo nič naredili. Tisto, kar opozicija lahko naredi, je, da sproži interpelacijo proti ministrici. In kar dvakrat je bila interpelacija dana proti ministrici Kolarjevi. Ampak poslanci SMC, Desusa in SD ste jo dvakrat zaščitili, torej ste se strinjali z njenim delom in smatrali, da delo opravlja v redu, čeprav sem prepričana, da ste vi celo bolj kot mi vedeli, da zadevi ni dorasla in da v bistvu stvari ne zna urediti, saj je cel mandat govorila o zdravstveni reformi, ki je do konca nismo dočakali. Torej ste sokrivi za današnjo situacijo, kot sem rekla, za današnje pogorišče; samo vsakič slabše je, namesto da bi bilo vsakič bolje. Naslednja stvar. Kot je rekla kolegica Jelka, če bi institucije, ki jih imamo v državi in jih plačujemo, ne zelo poceni, opravljale svoje delo, v Državnem zboru ne bi rabili nobene preiskovalne komisije. Kar je raziskoval Anže Logar s svojo komisijo, probleme v bankah, to bi v normalni državi opravil Nacionalni preiskovalni urad, kriminalisti in vsi ostali, ne pa, da potem, ko on zasliši ne vem koliko prič, ne vem koliko vpletenih ljudi, kriminalisti zaprosijo za magnetograme zaslišanj. Halo?! Ali niso oni v državi zato, da zaslišujejo? Mi smo amaterji, kajne, nismo profesionalci, da se s tem ukvarjamo. Tudi sama sem pred leti vodila preiskovalno komisijo, kjer smo preiskovali posle gospoda Jankovića v Ljubljani. Kriminalisti so prišli k meni, naj jim dam magnetograme zaslišanj, namesto da bi oni zasliševali, ki so za to usposobljeni, plačani na svojih delovnih mestih in bi morali tudi odgovarjati za te stvari. Po ne vem koliko letih, leta 2011, je moje poročilo, torej poročilo komisije, ki sem jo vodila, bilo posredovano Nacionalnemu preiskovalnemu uradu, podane kazenske ovadbe – do dveh, treh let nazaj se ni nič zgodilo. Eno hišno preiskavo smo videli, no, to se je zgodilo. Zdaj vemo, da so v tistem sefu od sina gospoda Jankovića našli 500 tisoč evrov, no, to smo izvedeli v tem času. Vse ostalo bo pa najbrž zastaralo, kajne, če se ne bo kaj zgodilo. Zato tisti, ki pravite, da so preiskovalne komisije brez zveze in da je nekdo rekel, da če želiš, da se česa ne odkrije, ustanovi komisijo. Te komisije, ki sem jo vodila jaz, ki jo je vodil Anže Logar in ki jo je vodila Jelka, so prinesle rezultate, zelo pomembne. Ampak, seveda, mi nismo sodstvo, mi nismo kriminalisti, mi nismo policija, mi lahko ugotavljamo samo politično odgovornost, kazensko odgovornost morajo pa ugotavljati organi, ki so v tej državi za to ustanovljeni, poklicani in plačani. Če ne bi bilo preiskovalne komisije kolegice Jelke, bi še danes plačevali žilne opornice več kot še enkrat dražje oziroma nekajkrat dražje. Ampak to je samo en od 20 tisoč artiklov, ki jih v tej državi preplačujemo. In spet; zakaj mora preiskovalna komisija dati poročilo, da potem gospodje iz NPU, kriminalisti, gredo pogledat sedem podjetij in ugotovijo, kaj se je dogajalo. Pa preiskujejo, ne vem, ali samo žilne opornice ali tudi kaj drugega, ker ti ljudje dobavljajo marsikaj. Ampak potem itak vidimo na televiziji, da od sedmih podjetij, ki so bila zajeta v poročilo in je bilo ugotovljeno, da so se okoriščala na račun predrage medicinske opreme in pripomočkov, tisti trije, ki so najmanj zaslužili v zgodbi, so napisani na televiziji. Tisti, ki je pa največ zaslužil, ki je imel 70-odstotni delež, tega pa ni. Halo?! Tega pa na televiziji nismo videli. In ne vemo, ali so šli tudi tja pogledat pa zajeli računalnike in vse ostale zadeve, da bodo lahko kaj ugotovili in nekoč nekoga obsodili. Ker kot rečeno, za to mi nismo, mi ugotavljamo politično odgovornost, zato tudi tak predlog za preiskovalno komisijo. Mi bomo ugotavljali politično odgovornost. Ali je minister, ministrica, v svojem času naredila tisto, kar bi lahko? Mi trdimo, da ne, marsikdo od njih in tudi kdo v Kliničnem centru. Kolega Trček je rekel, a zdaj bomo pa mi se ukvarjali z malimi otroškimi srčki in ne vem kaj. Ne, ne bomo, ker nismo strokovnjaki. Jih ne bomo operirali in se tudi ne moremo s tem ukvarjati. Je pa politika tista, ki ustvarja pogoje, da lahko stvari normalno funkcionirajo tudi v Kliničnem centru. Že na eni seji sem rekla, da je delo, ne bom rekla samo v Kliničnem centru, tudi v drugih zdravstvenih zavodih, slabo organizirano. Za to niso krive medicinske sestre, ki potem velikokrat preveč delajo, ker je delo slabo organizirano. Ali pa se delo podvaja po nepotrebnem. Pustimo drug problem, informacijski sistem, ki itak vemo, da je velik problem in v tej državi nimamo srečne roke pri ničemer. Vsi informacijski sistemi, ki jih imamo na Dursu, elektronska zemljiška knjiga, vsepovsod, kjer imamo neke informacijske sisteme, so zelo dragi, traja dolgo, da jih usposobimo, potem pa še pol časa ne delajo. Kot da ne znamo … Ne vem, pa kupimo nekaj v tujini, če ne znamo sami narediti, čeprav ne verjamem, ker imamo dovolj strokovnjakov, ampak seveda po navadi niso izbrani tisti, ki to znajo in ki to naredijo dobro, ampak tisti, ki so naši prijatelji, torej tistih, ki vladajo. Tak primer imamo tudi v Kliničnem centru, kot je povedala že moja kolegica Nada Brinovšek. Na posvetu Vpliv politike na vodenje in upravljanje javnih zdravstvenih zavodov v Republiki Sloveniji je gospa Marija Pfeifer povedala kar nekaj pomembnih stvari in zato se ukvarjamo s politično odgovornostjo v parlamentu in s preiskovalnimi komisijami. Vi trdite, nekateri, da mora stroka poskrbeti in stroka urediti. Ja, ampak gospa je povedala, da je želela zamenjati strokovnega direktorja Pediatrične klinike – kolegica ni omenila, jaz pa bom – gospoda Kendo, ampak seveda gospod Kenda je prijatelj nekaterih, tudi podpornik župana Jankovića in tako naprej. In takoj, ko je povedala, da ga bo odstavila, ker je objektivno odgovoren za razmere in da ne počne stvari tako, ko bi bilo treba, mu dala predlog za razrešitev, gospa je bila takoj klicana na ministrstvo, kaj se gre in gospoda Kendo je bilo treba zaščititi – a ne? Proti temu, da se ga razreši, čeprav velja, da direktor lahko nekoga odstrani, če ne dela dobro. Hvala bogu, da ga. In potem govorite nekateri, da se politika ne more vmešavati, da se ne vmešava. Tukaj imate primer, ko se je nekdo vmešaval, gospa je to javno povedala in če bi bili mi normalna država, bi ta trenutek nekdo prišel, ker to je korupcija, gospoda Kenda, gospo ministrico vprašat, zakaj ni dovolila, da se ga razreši. Ali njegov nadrejeni ne ve, da ne dela dobro? Ne, mi rajši … Saj smo menjali direktorja Kliničnega centra kot po tekočem traku. V času ministrice Kolarjeve, mislim, da dva ali tri v štirih letih. Ja kako naj pa potem sploh delajo? Kako naj pa potem sploh kaj naredijo? Kdo pa bo direktor, če ne more zamenjati slabega strokovnega direktorja na Pediatrični kliniki? Potem rajši on gre, ker če ne, bo na koncu on kriv za stvari, ki niso narejene – ne? Cel magnetogram imate, kako je vplivala politika. Zaradi tega, a veste, ker je tako vplivala, pomeni, da zaradi nje so neki rezultati. Zato mi terjamo odgovornost bivših ministrov. Minister lahko marsikaj naredi, marsikaj organizira, vodi zdravstveno politiko, ima neko idejo in smer. Je pa res, da so to stvari, ki jih ne moreš delati od danes do jutri. Stvari moraš analizirati, predlagati ukrepe, pripraviti ukrepe, jih narediti čim prej potem, ko nekaj ugotoviš, da ne funkcionira, ker sicer se dala še naprej škoda; povzroča in finance in kadrovske in druge primanjkljaje in tako naprej.  Kolegica iz SMC je rekla, da so pozdravili prejšnjo preiskovalno komisijo, da pozdravljajo ustanovitev tudi te, ampak to je premalo, veste. Vi ste vlada; vaš premier, vaš predsednik je bil premier štiri leta. In kaj ste naredili? Ali ste zahtevali od policije, od NPO, od kriminalistov, da se stvari razčistijo? Niste. Z nami sodelujete pri preiskovalni komisiji. Halo? Vi ste vlada, vi morate to narediti. Ste izvršna oblast, tisti, ki ne, da lahko kaj naredite, ampak morate narediti, ker ste za to prevzeli odgovornost. Zato ste kandidirali, upam, da imeli tudi neko vizijo, kako bo izgledalo zdravstvo, čeprav sem pa tja se zdi, da ne, ker v štirih letih vaša ministrica z zdravstveno reformo ali pa z nekimi pametnimi spremembami ni prišla. Zato smo tudi, kot sem rekla, dvakrat vložili interpelacijo, dvakrat ste jo zaščitili in po štirih letih povejte pod črto, kaj je bilo narejenega, razen afer. Same afere smo imeli v zdravstvu. Stalno je nekaj narobe. Premalo sester, onkologija, mislim tole, otroška srčna kirurgija nam razpada, urgentni centri napol narejeni. Vse je nekaj napol! Zdaj boste naslednje štiri leta v vladi in boste pač počeli, kar boste počeli. Torej, vi ste vlada, vi ste izvršna oblast, tisti, ki lahko kaj naredijo. Mi lahko opozarjamo. Mi v opoziciji lahko opozarjamo, postavljamo poslanska vprašanja, zahtevamo preiskovalno komisijo, raziščemo. V prejšnjem mandatu smo veliko stvari raziskali, namesto tistih, ki so v tej državi za to plačani. Ampak, v nadaljevanju je potem treba pač doživeti nek epilog in ne pristanem na to, da rečejo, da so preiskovalne komisije brez zveze. Niso brez zveze! Če bi nadaljevali delo Anžeta Logarja, bi danes kakšen bančnik sedel v arestu. Če bi nadaljevali delo Jelke Godec, organi, ki morajo to narediti, bi danes tale podjetja, ki še vedno prodajajo medicinske pripomočke, najbrž si ne upala prodajati trikrat dražje, ker bi se vsak bal, da bo jutri klican na odgovornost, poslušaj, če pol Evrope plačuje stvar po 100 evrov, zakaj jo mi v Sloveniji po 500 evrov? Ampak seveda je treba do teh gospodov iti in jih vprašati. Ali smo mi zasliševalci, torej, zaslišimo priče, mi nismo profesionalci, da to počnemo. Ampak, zgleda, kot da v tej državi profesionalcev ni – če kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada prosijo Anžeta Logarja za magnetograme zaslišanj. Pa kje mi živimo? In zaslišali ljudi potem, ko jih je on, ko jih mora nekje najti. Če bi policija in kriminalisti preiskovali, bi jih najbrž kaj prej odkrili in našli, če bi želeli seveda kaj odkrivati in najti. Ukvarjajo se pa z bagatelo, saj vemo, s kurjimi tatovi, se velikokrat reče. Še ena splošna ocena. Stalno se govori, da je v zdravstvu premalo denarja, da je treba dati več denarja. Vsakič povem, da nima smisla dajati več denarja v zdravstvo, dokler nam ga ogromno odteče. To je tako kot da nekomu filaš kri, zraven so pa luknje in povsod ven teče. Najprej moramo te stvari urediti. Najprej moremo urediti, da ne bomo vsega, kar v tej državi v zdravstvu kupimo, preplačali trikrat. Spomnite se operacijskih miz, spomnite se kupa primerov, zadnji žilne opornice, in vse ostalo preplačujemo. Če bi stvari kupovali po normalni ceni, tako kot cela Evropa, bi ostalo in za plače medicinskih sester, za plače zdravnikov, za boljšo organizacijo delo, tudi za informacijski sistem, ki je zelo drag, pa neučinkovit, vidimo, vsaj v Kliničnem centru, kjer jih je itak več, zato da se ne dajo stvari povezati med sabo in slediti in nadzorovati, tako kot bi bilo treba. Nadzor nam pa itak šepa na vseh področjih. Pa še dva stavka o političnih točkah in nabiranju političnih točk. Mislim, tega pa res ne morem več slišati. Glejte, osnova našega dela nas, parlamentarcev je, da v parlamentu razpravljamo, govorimo. Enim se tudi to zdi brez veze in zapravljanje časa, zato vam predlagam, da greste delat kaj drugega, če se vam zdi to brez veze, ampak to je naše delo. Zato smo bili izvoljeni, da tukaj povemo svoja mnenja, usklajujemo mnenja, na koncu sklenemo neke kompromise in pač sprejmemo dobre odločitve za ljudi. Naše delo je predlaganje zakonov, predlaganje preiskovalnih komisij. Ampak ne more biti preiskovalna komisija nadomestilo za to, kar bi morali druge službe in drugi uradi narediti, ki jih imamo v tej državi in jih drago plačujemo. Vsaka stvar, ki jo mi kot poslanci izrečemo tukaj, seveda vpliva na to, ali bomo na naslednjih volitvah nagrajeni ali bomo kaznovani. Ne vem, zakaj bi bil to problem. To je naše delo in to je normalno. To je osnova demokracije, ki je eni očitno ne razumete. Ljudje nas gledajo in potem rečejo: »Ja, s temle se strinjam, zato ga bom naslednjič volil. S tem se pa ne strinjam in ga ne bom volil. Me je razočaral in naslednjič mojega glasu nima.« A temu rečete nabiranje političnih točk? To je naše delo in ne vem, zakaj bi bilo to problem in zakaj vedno očitek nabiranje političnih točk. Mi tiste stvari, ki jih predlagamo in ki jih delamo, delamo zato, da stvari spremenimo na bolje. V opoziciji to delamo malo težje, pa kljub temu delamo, ker vemo, da bodo pač vsi naši predlogi zavrnjeni, ker vemo, da imamo prav in je to naša naloga, da to počnemo. Ampak če veš, da je nekaj treba narediti, moraš to povedati in to narediti, pač kakor lahko; v opoziciji toliko, ko bomo pa na vladi, bomo pa stvari delali tako, kot jih je treba. In ker smo bili na vladi, vemo, kaj se da in kaj se mora – in more narediti. Zato ne bomo vas tukaj ujčkali pa še naslednja štiri leta čakali, da se bo mogoče kaj uredilo. Marsičesa se ne bi uredilo, če ne bi bilo najprej predloga naše poslanske skupine. Potem pa Vlada končno … Naš zakon zavrnete, potem pa Vlada nekaj približno takega prinese. Kot da ste brez idej, kaj sploh je treba narediti. Ne vem, včasih smo vsaj soočali mnenja pa smo imeli različne poglede, zdaj pa včasih izgleda, kot da mi tukaj nekaj govorimo nekomu, ki nima mnenja o nobeni stvari; ne mnenja ne ideje, kako bi stvar uredili. Tipičen primer – ZUJF. Opljuvan, grozen, kaj smo naredili. Obljubili ljudem, da bo trajal dve leti, potem ga pa vse vlade podaljšajo, brez idej, kaj bi naredile. Tak grozen, grozen ZUJF, grozen zakon, ki ste ga pljuvali vse počez. Ampak, ko je bila pa vaša vlada, ste pa samo podaljšali. Je fino, a ne, 300 milijonov na leto prihraniti in v petih letih milijardo pa pol. Fino, ne? Da se lahko potem hvalite s proračunom in tako.  Prepričana sem, da bo ta preiskovalna komisija pokazala na marsikoga. Mislim, da je to tudi prav, da enkrat nekdo odgovarja za tisto. Ljudje so prevzeli odgovornost, so postali ministri in so dolžni nekaj narediti. Imajo mnogo več moči, kot je imamo mi tukaj v opoziciji. Pa se trudimo ves čas delati in narediti, kar se da.
Hvala lepa. Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin.  Kot prvi ima besedo gospod Jani Prednik v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov.
Hvala, gospod poslanec. Besedo imate, gospod Boris Doblekar. Pripravi naj se gospod Franci Kepa.
Hvala, gospod predsednik.  Gospod poslanec, izvolite.
Hvala lepa. Besedo ima mag. Bojana Muršič. Pripravi naj se Jani Möderndorfer. Izvolite.
Hvala, gospa državna sekretarka.  Gospod Zvonko Černač dobi besedo kot predsednik Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, ki je matično delovno telo.  Izvolite.
Hvala lepa. Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovana državna sekretarka, vsi ostali prisotni!  Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je na 6. nujni seji 6. decembra letos kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada.  V poslovniškem roku so bili vloženi tudi amandmaji, in sicer so amandmaje vložile poslanske skupine LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB. Predstavnica predlagatelja, državna sekretarka gospa Mojca Ramšak Pešec, je podala dopolnilno obrazložitev k členom predloga zakona, ki je del svežnja normativnih podlag za realizacijo letos dogovorjenih ukrepov s sindikati javnega sektorja v okviru sklenjenega dogovora o plačah in drugih prejemkih v javnem sektorju. Zaradi tega sedaj sistemsko urejenega zamika v letu, ko se bodo ti do sedaj interventni ukrepi sprostili, ne bo takojšnjega javnofinančnega učinka, v tem istem letu pa bo nastal prihranek sredstev za plače v javnem sektorju v višini približno 50 milijonov evrov.  Predstavnik Državnega sveta, državni svetnik gospod Rajko Fajt je predstavil nekatere izražene dileme in mnenja razpravljavcev v obravnavi predloga zakona na seji Komisije Državnega sveta za državno ureditev ter poudaril, da komisija predlog zakona podpira. V razpravi so poslanke in poslanci opozicije najprej poudarili, da dejstvo, da so rešitve predloga zakona usklajene s pristojnimi sindikati zaposlenih v javnem sektorju samo po sebi še ne pomeni, da je ta dogovor po svoji naravi dober. S predlaganimi rešitvami se namreč dosedanji začasni zakonski ukrep pretvarja v trajnega, pri tem pa se opušča njihova prej veljavna vezanost na dosežene javnofinančne okoliščine, to je doseženo stopnjo gospodarske rasti. Nekoč pridobljene pravice bodo sedaj zaradi varčevanja izgubljene, pravzaprav celo pozabljene. Menijo, da je že skrajni čas, da se dokončno v celoti odpravijo prav vsi varčevalni ukrepi, ki so bili uveljavljeni z Zakonom o uravnoteženju javnih financ. Dvomijo tudi, da gre pri predlagani ureditvi res za sistemske rešitve, saj gre po vsebini zgolj in samo za zamik izplačil v naslednje leto. V letu 2019 se utegne najti spet nov razlog, ki utegne to izplačilo še dodatno zamaknili. Sprašujejo se tudi, kje je ostala v koalicijskem sporazumu zapisana celovita prenovitev plačnega sistema javnih uslužbencev na način, ki bo omogočala nagrajevanje javnih uslužbencev na podlagi učinkovitosti in uspešnosti. Poudarili so, da ni res, da so sporazum z Vlado podpisali vsi sindikati v javnem sektorju. Šlo je k večjemu za določen delež, med njimi pa zagotovi ni sindikalnih predstavnikov, zaposlenih v Slovenski vojski in v Policiji, kjer se beleži tudi največji kadrovski izpad med zaposlenimi v javnem sektorju. Opozorili so še na dejstvo, da je v obrazložitvi amandmaja k 1. členu navedeno, da je k predlogu zakona priložena tudi izjava o stopnji usklajenosti z reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, ki pa je med gradivom k tej točki dnevnega reda ni bilo moč zaslediti in je bila posredovana članom odbora naknadno.  Poslanke in poslanci iz vrst poslanskih skupin koalicije so po drugi strani poudarjali, da je treba spoštovati socialni dialog, predvsem na tej podlagi sprejete dogovore med socialnimi partnerji. Poudarili so tudi ,da je kljub občutno boljšem stanju in prognozi javnih financ v Republiki Sloveniji glede na obdobje med zadnjo gospodarsko krizo vseeno treba skrbeti za njihovo vzdržnost.  Predstavnica predlagatelja, državna sekretarka, je pritrdila dejstvu, da gre pri rešitvah v okviru predloga zakona pravzaprav za ukrep, ki je bil dosežen v okviru pogajanj o stavkovnih zahtevah sindikatov javnega sektorja in na za sistemsko rešitev v okviru normativne ureditve sistema plač v javnem sektorju. Na vprašanje, koliko znaša celotna dodatna finančna obremenitev za leto 2019, ki je posledica sklenjenega sporazuma s sindikati javnega sektorja, je odgovorila, da bo finančni učinek s sindikati dogovorjenih ukrepov v javnem sektorju v letu 2019 znašal 229 milijonov evrov. Če pa do dogovora s sindikati ne bi prišlo, bi v letu 2019 prenehali veljavi vsi interventni ukrepi tako glede delovne uspešnosti kot tudi glede napredovanj v javnem sektorju, kar bi pomenilo dodatno povečanje mase plač za približno 240 milijonov evrov. Pritrdila je tudi dejstvu, da pogajanja s sindikati v Policiji in Slovenski vojski še vedno potekajo.  V nadaljevanju je odbor sprejel amandmaje poslanskih skupin Liste Marjana Šarca, Socialnih demokratov, Stranke modernega centra, Demokratične stranke upokojencev Slovenije in Stranke Alenke Bratušek k 1. in 2. in 3. členu.  Ob zaključku je odbor v skladu s 128 členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o členih predloga zakona in jih sprejel.
Spoštovana podpredsednica, minister s sodelavci, kolegice in kolegi, lep dober dan! Komunalna odpadna embalaža in odpadne nagrobne sveče ter nedelovanje sistema zbiranja in obdelave odpadkov so nas pripeljali, da danes sprejemamo omenjeni zakon. Količine komunalne odpadne embalaže in količine odpadnih nagrobnih sveč močno presegajo zmožnosti skladiščenja in obdelave teh odpadkov. Nenadzorovano kopičenje predstavlja tveganje za zdravje ljudi in onesnaževanje našega okolja. Socialni demokrati ocenjujemo, da so na Ministrstvu za okolje in prostor našli primerno rešitev, ki bo trenutno stanje sanirala kar se da najhitreje ter upoštevaje vse okoliščine na optimalen način. Predlagani zakon predstavlja pravno podlago za interventno ukrepanje države, saj odpadna embalaža ni bila prevzeta in obdelana na način in v obsegu, kot je sicer predpisan. S prevzemom in obdelavo odvečne količine odpadne komunalne embalaže in odpadnih sveč se bo razbremenilo dosedanje predelovalce odpadkov, kar bo, upamo, saniralo nastalo situacijo.  V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo interventni zakon podprli, saj si ne smemo privoščiti nadaljevanja stanja, ko bi zaradi množičnega kopičenja odpadne embalaže na bolj ali manj primernih mestih znotraj komunalnih podjetij ogrozili zdravje ljudi in živali ter tvegali resno onesnaževanje okolja, pitne vode in podobno. Takšno stanje je nedopustno, zato so urgentni in učinkoviti sanacijski ukrepi nujni. Nič manj pa ni pomembno, da bo v doglednem času vzpostavljen takšen nov sistem zbiranja, sprejemanja, predelave ter odlaganja odpadkov, ki bo onemogočal, da sploh pridemo do stanja, s kakršnim smo se nedavno soočili. V tem pogledu je treba ugotoviti, da nas v prihodnje čaka še pomembno delo na tem področju. Planet in biodiverziteta, ki jo trenutno še imamo, je ena sama in z njo moramo ravnati odgovorno ter skrbno, zato smo v Poslanski skupini Socialnih demokratov prepričani, da morajo biti rešitve in prihajajoči zakoni dobro premišljeni, okoljevarstveno naravnani, predvsem pa morajo stremeti k ohranjanju našega zdravja in okolja, v katerem živimo. Kot sem že omenil, bomo Predlog zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami v Poslanski skupini Socialnih demokratov soglasno podprli. Hvala lepa.
Bistveno bolj koristno za davkoplačevalske žepe bi bilo, če bi žugali v teh primerih, ko gre za denar, ne pa, ko gre za oglaševanje v državnih podjetjih, kjer ste žugali, katerih oglasov ne smejo državna podjetja objavljati. Senat, ki je odločal o tej zadevi, drugi predor, Mateja Škabar, Tadeja Pušnar, Gregor Šebenik. Gregor Šebenik je nekdanji občinski svetnik Socialnih demokratov, ena od teh dveh gospa je kandidatka na lokalnih volitvah Socialnih demokratov, druga nekdanja generalna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in tako naprej v času Anje Kopač Mrak. Jaz sem vas torej o tem spraševal, o tem, da nek organ, ki se prodaja kot neodvisen, obvladuje ena politična opcija. V tem konkretnem primeru so pri odločanju sodelovali predstavniki ene politične opcije. Torej ne gre za strokovno in neodvisno, pač pa za izrazito politično odločitev. In sem vas spraševal, kaj boste kot predsednik Vlade storili za zaščito interesov davkoplačevalcev, konkretno njihov denarnic, ki bodo tanjše najmanj za 14 milijonov evrov v tem primeru. Ni odgovora. Ni odgovora, kaj boste storili, da projekt ne bo bistveno preplačan. Ni odgovora, Kaj boste storili za depolitizacijo Državne revizijske komisije? Kaj boste storili, da nad odločitvami Državne revizijske komisije ne bo samo modro nebo? Kajti mi imamo v tem primeru enostopenjski primer odločanja in ni pritožbe. Sosedje Avstrijci imajo pritožbeni postopek. Imeli so ga tudi v tem primeru, pa že tri mesece izvajajo dela. Vse postopke so opravili dvostopenjsko.  Zaradi tega sprašujem:  Ali boste glede na vse te ugotovitve, ki sem vam jih danes predočil, predlagali spremembo zakonodaje, tako da bodo imeli vsi udeleženi v postopkih javnega naročanja, tako naročnik kot ponudniki, možnost dvostopenjskega varstva, tako kot je to v sosednji Republiki Avstriji, kjer to ni ovira, pač pa način za hitrejšo in racionalnejšo izvedbo investicij?
Hvala lepa, podpredsednik, za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Dragi predlagatelji, jaz bom podprla parlamentarno preiskavo. Prvič, iz tega razloga, kajti prejšnje parlamentarne preiskave so že pokazale, da so – mislim, da smo lahko pomoč pristojnim institucijam. Vendar na tem mestu moram opozoriti, da glede na vaše dolgoletno vlaganje teh zahtev za odreditev parlamentarne preiskave, me je motilo mnenje Zakonodajno-pravne službe oziroma zmotilo, ki je napisano na sedmih straneh. Zato toliko bolj želim poudariti, da bo resno, resno treba upoštevati opozorila, ki jih navaja Zakonodajno-pravna služba, ki se nanašajo na pristojnosti parlamentarne preiskave in naj bo zgolj osredotočena na iskanje politične odgovornosti nosilcev javnih pooblastil. Kajti mnenje Zakonodajno-pravne službe sledi temu, da bi morebitna prekoračitev delovanja te komisije zaradi ugotavljanja odškodninske in kazenske odgovornosti kakršnekoli ali pa drugega poseganja v pristojnosti drugih pooblaščenih organizacij ali pa drugega poseganja v pristojnosti drugih pooblaščenih organizacij in organov lahko pomenilo nezakonito delovanje komisije. Tega si jaz ne želim. Zato še enkrat vsem članicam in članom bodoče komisije apel, da so zelo pozorni na predlagane zadeve. Sicer bo to kolektivni organ, tudi vemo iz dosedanje prakse, da je kar potrebno dosti usklajevanja, da se stvari naredijo tako, kot je prav, in verjamem, da se predlagatelji tega dovolj dobro zavedajo. Ja, današnja razprava bo šla v smeri iskanja krivcev, zakaj na področju otroške srčne kardiologije ni bilo postrojenega več. Vsi ti problemi izhajajo vse od leta 2004. To nam seveda ne more biti niti slučajno v ponos. Želim pa si, da starši teh otrok ne bi danes bili še v večji negotovosti in še v večjem nemiru, kajti mislim, da si mi, parlamentarci ne znamo predstavljati, kako se počutijo starši teh otrok. Res je, veliko razprav je že bilo na matičnih delovnih telesih, tudi na parlamentarnih sejah smo razpravljali, smo poskušali iskati rešitve, tako da edini cilj nam vsem skupaj mora biti, da zadeve uredimo. Kolegica pred mano je omenjala, da v prejšnjem mandatu nismo naredili nič, da smo dvakrat zagovarjali ministrico. Res je, zagovarjali smo jo, kajti verjeli smo, da bo po teh analizah, ki so se pripravljale, pripravljene tudi ustrezne rešitve. Žal do tega ni prišlo. Vedno pri vsaki interpelaciji smo bili zelo kritični. Tako srčno upam, da je sedanji minister te zadeve pogledal in da bo čim prej pristopil k sistemskim rešitvam. Res moramo vzpostaviti varno, kakovostno in pravočasno zdravljenje teh otrok s prirojeno srčno napako in tudi ostalih. To mislim, da nam je ključno. Zavedati se moramo, da smo imeli do 2004. leta enega najuspešnejših programov otroške srčne kirurgije. Kje smo to zapravili, enostavno ne vem. V odnosih? V organizaciji? Dejansko te boli srce, ko to poslušaš, kaj se dogaja na tej sferi teh zdravnikov, da enostavno ne zberejo toliko poguma in etičnosti, da obravnavajo otroke, tako kot jih je treba. Da so razprtije med enimi in drugimi, mislim, da resnično nam ne more biti v ponos. Mene sicer veseli, da je svet ljubljanskega UKC podprl vzpostavitev centra za obravnavo bolnikov s srčnimi napakami. To smo izvedeli včeraj, da bo deloval v smeri izboljšave teh današnjih težav, ki jih pač so imeli, da bo organizacija delovanja tega programa začela delovati tako, kot je potrebno. Res je tudi, da imamo zgolj približno nekje med 80 in 100 takšnih otrok. In moramo reči, hvala bogu, resnično, da jih nimamo več. Res pa je, da bo zelo težko tako opravljati, zato se je treba povezati tudi z drugimi državami, da dejansko se povežemo in se mogoče pripelje tudi druge otroke, da bo tista kritična masa nekje 250 otrok operiranih pri nas dosežena. Kazensko odgovornost, kot je bilo nekajkrat danes omenjeno, resnično morajo iskati pooblaščene osebe, pooblaščene institucije, organi. Tu resnično tudi apel tem, da naredijo to, kar je potrebno. Tudi nekaj je bilo govora o prejšnjem mandatu, o prejšnji preiskovalni komisiji. Moram reči, da smo Socialni demokrati v tej komisiji konstruktivno sodelovali. Ni bilo zaradi nas nesklepčnih sej, kajti na začetku me je zmotila opazka, da zaradi koalicije niso bile sklepčne komisije – mogoče sem napačno razumela –, ampak Socialni demokrati smo se vedno potrudili, da smo dejansko zagotavljali sklepčnost, da smo se poglabljali v zadeve, jih proučevali. Res pa je, da je preiskovalna komisija bila zelo zelo široka in poleg vsega, kar imaš, bi lahko delal zgolj tisti čas samo na preiskovalni komisiji, če bi želel ugotoviti pa se še bolj poglobiti. Nekateri zadeve jemljemo malce bolj podrobno, nekateri jih jemljejo malce bolj površno, ampak dejansko tu so res velike težave, kajti, nimamo zgolj enega dela, ampak še imamo vse ostalo delo, zato je res potrebno zajeti mogoče malce krajše obdobje pa tisto bolj poglobljeno. Strinjam se tudi s tem, potrebne so spremembe tako na področju javnega naročanja, vodenja in organiziranja v javnih zavodih. Letel je tudi očitek, da v tem času nismo še dobili te nove zakonodaje na mizo. Sto dni vladanja – res je, tudi sama bi pričakovala, da bo minister že povedal, kje smo, kaj bo, neke izsledke sicer v medijih sem zasledila. Tako moram reči, da bo minister čim prej prišel z novim zakonom o vodenju v javnih zavodih, da lahko korake naredimo naprej in to je naša naloga.  Tudi glede specializiranih bolnišnicah se strinjam, ampak na tem mestu želim opozoriti na sledeče. Če bomo šli v specializacijo bolnišnic, je treba gledati na pacienta. Zakaj o tem govorim? Kajti dogaja se to, da srčni oziroma onkološki bolnik, konkretno v Murski Soboti, si mora sam plačati prevoz iz Murske Sobote v Ljubljano. Ti stroški niso majhni, slišala sem o zneskih 70 evrov prevoza v eno smer. Mislim, da si tega res ne smemo privoščiti, če bomo šli v specializacijo posameznih bolnišnic in moramo gledati, da to tega ne bo prihajalo. Sicer bom na tem konkretnem primeru še delala, ker se mi zdi res onkologija še bolj občutljiva kot vsaka druga stvar, kajti tak pacient ni deležen te pomoči, recimo, konkretno v Murski Soboti, se mora pripeljati. Tista ženica, ki ima minimalno pokojnino 500 evrov, ampak te gospe imajo še nižjo pokojnino kot 500 evrov, ker niso delale 40 let polne pokojninske dobe, so v zelo zelo nezavidljivem položaju oziroma se odloča, kaj sploh narediti: ali iti na zdravljenje v Ljubljano ali ne. Ne vem, kaj se je tukaj zgodilo, tako da samo v razmislek.  Če se zgolj ne nazadnje dotaknem te otroške srčne kardiologije. Resnično mora se vzpostaviti na zdravih človeških medosebnih odnosih, medosebnih razmerjih vseh deležnikov ter bodo tudi podprti z ustreznimi delovnimi pogoji za vse zaposlene. Le tako bomo uspeli doseči to, kar si vsi skupaj želimo, da pomagamo tem nesrečnim otrokom in tudi njihovim staršem. Hvala lepa.
Spoštovani predstavniki oziroma ministri, spoštovana Vlada, kolegice in kolegi, poslanke in poslanci! Hvala za besedo, gospod predsednik.  Danes bomo odločali o izvolitvi kandidata za ministra brez resorja, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, gospoda Iztoka Puriča. Mnogo je bilo že povedanega, nekaj je bilo kritik, nekaj je bilo pohval, nekaj je bilo obetajočih novic, nekaj tudi starih stvari, ki jih že poznamo. Osebno moram reči, da se zavedam tega, da je to eno najbolj pomembnih ministrstev, česar se zavedate tudi mnogi oziroma kar vsi. Vemo, da je to ministrstvo tisto, ki vsem nam, državljankam in državljanom, omogoča boljše življenje, bolj kvalitetno življenje, boljši razvoj in s tem tudi bolj napredno, lepšo Slovenijo, kajti pridobivamo lahko mnoga evropska sredstva in če to ni tako, potem seveda moramo trošiti svoj denar za stvari, ki bi jih lahko imeli financirane s strani Evrope, kamor tudi vplačujemo kar velik del svojih sredstev. Pa se potem pogovarjamo o različnih predlogih sprememb zakonov, o raznih malenkostih, o majhnih vsotah, ki bi bile dobre za ljudi, predvsem za male ljudi, za tiste, ki nimajo, in tako naprej; ampak tam zmanjka, iz Evrope ne dobimo, in potem smo tam, kjer smo. Ne bi bil rad preveč kritičen, niti ne bi rad dajal kakršnihkoli slabih signalov bodočemu ministru, ki bo, verjamem, glede na predstavitev stališč posameznih poslanskih skupin, tudi dobil podporo v Državnem zboru. Pa kljub temu, na začetku je bilo zelo dobro poudarjeno s strani ene poslanske skupine, da prihaja minister iz kvote Stranke Alenke Bratušek. Se mi zdi, da to niti ni tako pomembno, kajti vedno, ko se o tem pogovarjamo ali pa slišimo tudi z drugih strani, da ni pomembno, od kje prihaja, kateri politični opciji pripada, ampak da je bolj pomemben podatek, ali je strokovnjak ali ni strokovnjak, ali se spozna na področje ali se ne spozna na področje; mislim, da je to mnogo bolj pomembno kot to, od kje prihaja.  Na zaslišanju ministrskega kandidata na pristojnem Odboru za gospodarstvo in Odboru za zadeve Evropske unije sem mu postavil nekaj konkretnih vprašanj, na katere, moram reči, nisem dobil zadovoljivih odgovorov. Tudi njegovi odgovori so bili bolj kot ne medli in iz tistih odgovorov jaz kakšne posebne vizije nisem zaznal, da bo kaj dosti bolje na področju črpanja evropskih sredstev. Moram reči, da se je gospod Bandelli mnogo bolje odrezal na zaslišanju, bil je mnogo bolj prepričljiv in imel tudi zelo konkretne odgovore, iz česar sem lahko razbral, da bo pa le morda posijalo sonce na to ministrstvo oziroma vladno službo za razvoj, strateške projekte, kohezijo in tako naprej. Ampak, žal, zaradi nekaterih drugih stvari je moral ta minister pač oditi. Verjamem pa, vsaj moje prepričanje je takšno, da bi to delo mnogo bolje opravljal kot predlagani kandidat, vsaj po vsem tem, kar sem lahko slišal na sami predstavitvi in kar sem lahko prebral tudi v medijih, čeprav moram reči, da ne verjamem ravno vsakemu mediju in vsakemu zapisu, ampak kljub temu, če to vse skupaj daš, dobiš neko konkretno sliko. Kandidata sem na zaslišanju tudi vprašal, če je kdaj sodeloval pri kakršnemkoli evropskem projektu pri razpisu, pri pridobivanju sredstev, če je sodeloval, kolikokrat je sodeloval in koliko sredstev so pridobili. No, pa mi na to ni dal odgovora, kar mi je dalo jasno vedeti, da se verjetno s tem ni nikoli prav preveč konkretno ukvarjal, kar me tudi malo skrbi, čeprav slišim s strani nekaterih poslancev, da je bolj pomembno, da je menedžer, da je organizator, da je dober vodja, ampak jaz mislim, da mora poznati tudi zelo podrobno vse te zadeve, katere bo kasneje prevzel. Vprašal sem ga tudi o skritih napakah, če morda ni česa predstavil, kar mi ne bi želeli slišati oziroma če mu kaj leži na duši, pa je kaj hitro omenil nekatere probleme in težave, ki jih je imel v preteklosti, ampak o tem sedaj ne bom.  Glavno in bistveno je to, da ko se bo lotil tega zahtevnega dela, bo moral marsikaj postoriti na tem ministrstvu oziroma na tej vladni službi, kajti poznanih je kar nekaj težav, ki so se tam dogajal še v časih ministrovanja ministrice Smrkoljeve in tudi do sedanjih časov. Predvsem zelo pomembno se mi zdi to, da je dejansko ta birokratizacija in zapleteni postopki, ki so potrebni oziroma ki nanje naletijo vsi tisti, ki bi se želeli prijaviti na kakršnekoli projekte za pridobitev evropskih sredstev, so dejansko tako zapleteni in zakomplicirani, da se mnogokrat niti ne znajdejo niti ne znajo se pravilno prijaviti in zato so tudi ob sredstva. Mislim, da bi morala ta vladna služba dejansko tudi priskočiti na pomoč vsem, ki bi želeli pridobiti ta sredstva; se pravi, predvsem občinam, ne, da ob vsem tem potem iščemo še pike, vejice in tako naprej.  Nikoli ne bom pozabil primera, tudi našega lokalnega, litijskega, ko smo bili v občini Litija ob 7 milijonov evrov evropskih sredstev pri gradnji doma za starejše občane, ki je državni projekt. Tega ne bom nikoli pozabil. Verjamem, da se bo treba tukaj zelo potruditi.  Da ne bom predolg. Nujno bo treba odpraviti ta kaos na informacijskem sistemu vladne službe. Potem bo treba poskrbeti tudi za delo na terenu, kar je tudi minister Bandelli takrat zelo podrobno imel to razdelano, pa sedaj tega nisem slišal. Treba bo tudi poskrbeti, da bodo tisti ljudje, ki do sedaj niso nič naredili na tem področju, ne bodo opravljali pomembnih del, tako v okviru vlade kot kje drugje. Mislim, da si taki ljudje ne zaslužijo nobenih položajev v javni upravi, če niso delali pravilno oziroma če niso naredili tistega, kar se od njih tudi pričakuje.  Informacijska sistema e-MA in ISAR pa vemo, da se je vnašalo v ISAR namesto v e-MA, to so neke podrobnosti, ki potegnejo za seboj velike stvari. Mislim, da se je treba tukaj dejansko res vzeti v roke in gledati, kaj dela človek in zakaj hodi v službo in zakaj je tudi plačan.  Ta vladna služba je tudi naredila vizijo do leta 2050, ki je bila zelo draga. Mislim, da po nekih informacijah se s to vizijo ukvarjajo celo kriminalisti ali pa se bodo, ampak o tem ne bom. Res mislim, takšne projekte, neke vizije do leta 2050 v stanju, v kakršnem smo, nimamo pa niti še razrešenih problemov in težav iz leta 1950. Mislim, to je vse skupaj malo … Ne gre skupaj. Zdaj, kdo je kriv, kdo ni kriv, o tem tudi ne bom. Upam, da bo ta minister poskrbel, da kasneje ne bomo nikoli več poslušali, kdo je kriv, kdo ni kriv, kdo je naredil, kdo ni naredil svojega dela, in da se bojo zadeve uredile, kar seveda tudi vsi pričakujemo. Tudi rečeno je bilo s strani tistih, ki boste podprli kandidata, da mora delati v dobro države, občin, lokalni skupnosti, da je treba zavihati rokave. Saj se sliši dobro, ampak če bo pa to dejansko narejeno, bomo pa verjetno kaj hitro videli. Letošnji milijoni, ki bodo izpuhteli oziroma jih ne bomo dobili, so res prava katastrofa. Upam, da se bo za naprej to rešilo. Če ne zna minister, če ne zna ta vladna služba opravljati svojega dela, če ne ve, kako se k temu pristopi, naj gre vprašat kakšno vzhodno državo. Marsikje so pri tem zelo zelo uspešni in bojo tam dobili primere dobrih praks, pa bomo končno enkrat prišli na tisti njihov nivo, da bomo počrpali kar se da iz Evrope. Zato še enkrat poudarjam, dajmo res stvari resno vzeti v roke, delo – tako kot treba, in naj se črpajo evropska sredstva, naj se izkoristi vse, kar je mogoče, in skrbi za razvoj države, regij, ne samo za Ljubljano, za ta center. Nisem nič fovš, če imajo vsega dovolj, ampak poglejmo še po ostalih predelih države, po naših nerazvitih regijah, po podeželju: ni infrastrukture, takšne, kot bi morala biti, ni obvoznic, ni sanacij degradiranih območij in tako naprej. Skratka, za postoriti je mnogo in denarja v evropskem proračunu leži mnogo in počrpajmo ga, naredimo vse na tem, da se bo to tudi naredilo. Upam, da te obljube kandidata in predsednika Vlade in celotne Vlade naletijo na plodna tla in da bomo nekaj tudi od tega imeli, da ne bo ostalo vse skupaj samo pri besedičenju in bomo čez 2, 3 mesece spet sedeli tukaj in izbirali novega ministra. Upam, da se to ne bo zgodilo, kajti to bo prava katastrofa za našo državo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima poslanec Franci Kepa, pripravi pa naj se mag. Andrej Rajh. Izvolite.
Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra bo predstavil gospod Gregor Perič. Izvolite.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod predsednik, izvolite.
Hvala gospod poslanec.  Gospod Andrej Šušmelj ima besedo v imenu Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.  Izvolite.
Hvala lepa. Besedo ima Jani Möderndorfer, pripravi naj se Andreja Zabret.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem! Slovenija velja za zeleno in čisto državo, žal pa se naša država po drugi strani tudi utaplja v odpadkih. Količina odpadkov, ki jih skladiščijo komunalna podjetja, je že zdavnaj presegla kapacitete. Na tej točki je tudi jasno, da je sistem zatajil – ne danes, ne včeraj, ampak že pred časom. In ta problematika kopičenja odpadkov ima kar dolgo bradno. Žal pa smo šele danes prišli do te točke, ko se pogovarjamo o zelo konkretni rešitvi, saj je bila Slovenija na pragu ekološke katastrofe in smo v tem trenutku ujeli še zadnji vlak. Nakopičena embalaža ne predstavlja samo resnega okoljevarstvenega tveganja, temveč je to problematično tudi z vidika zdravja in varnosti. Izvirni greh, ki rezultira v kupih embalaže pri komunalnih podjetjih, je v tem, da družbe za ravnanje z odpadno embalažo od komunalnih podjetij prevzemajo le tolikšno količino odpadne embalaže, za kolikor od zavezancev prejmejo plačane embalažnine. Zavezanci pa so dolžni embalažnino plačati le v primeru, da na trg dajo več kot 15 ton embalaže. Vlada sicer vsako leto določi deleže prevzemanja odpadne embalaže, vendar pa pride do razhajanja ravno na točki, ko govorimo o tem, koliko so družbe za ravnanje z odpadno embalažo prejele plačane embalažnine. Zato nas v SMC veseli napoved ministra Lebna, da bo v sredini prihodnjega leta začela veljati sprememba, po kateri bo v sistem vključena vsa embalaža. To pomeni, da bodo embalažnino plačevali vsi zavezanci, ne samo tisti, ki na trg dajo več kot 15 ton embalaže. V SMC napovedano spremembo pozdravljamo. Zdaj je jasno, da se situacija lahko reši le s korenito sistemsko spremembo zakonodaje. Pri tem pa želimo poudariti, da ekonomska korist nikakor ne sme prevladati nad varstvom okolja in nad ustavno zagotovljeno pravico državljanov do zdravega življenjskega okolja. Glede tega naj se navežem tudi na spremembe uredbe o embalaži, s katerimi se je do sprejetja interventnega zakona komunalnim podjetjem začasno omogočilo saniranje nastale situacije. V medijih so se začeli pojavljati očitki, da je določena cena 120 evrov na tono prenizka in da se zaradi tega kupi embalaže celo večajo. Samo podatek, da je ministrstvo s komunalnimi podjetji v tem času sklenilo 28 pogodb, dokazuje, da določena cena ni prenizka in da je rešitev, ki je predvidena tudi v interventnem,zakonu, ustrezna. Očitno pa je, da so nekateri v tem videli priložnost za višanje cene v izjemni situaciji, ko se Slovenija utaplja v odpadkih. Ob obravnavi predloga zakona na matičnem odboru, kjer je bil predlog zakona sicer soglasno podprt, je bil s strani opozicijskih poslanskih skupin izražen pomislek glede prenehanja uporabe interventnega zakona. Po njihovem mnenju bi se morala uporaba interventnega zakona prenehati prej. Minister je ob tem pojasnil, da so že v pripravi sistemske rešitve v okviru krovnega Zakona o varstvu okolja, vendar pa to ni edina problematika, ki jo želi vlada v okviru napovedanih sprememb urediti. Poleg odpadkov je s sistemskim zakonom nujno treba urediti še druga področja, za kar pa je potreben čas. Dosedanje aktivnosti ministra Lebna dokazujejo, da je stvari mogoče urediti, če obstaja volja za to. Na podlagi tega v SMC verjamemo in smo tudi prepričani, da bodo sistemske rešitve, ki sicer terjajo veliko mero usklajevanja z deležniki, vsekakor prišle pravočasno.  Nujno moramo ukrepati in ker se v Stranki modernega centra zavedamo odgovornosti, ki jo imamo do okolja, predlog zakona uživa našo stoodstotno podporo. Hvala lepa.
Spoštovani predsednik, državna sekretarka, spoštovane kolegice in kolegi! Predlog zakona, o katerem danes odločamo, predstavlja rešitev, ki je do sedaj sicer že veljala, vendar kot začasen ukrep, na zadnje je bila določena v Zakonu o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela iz leta 2017. Predlagatelj želi s spremembo zakona to določiti kot trajen ukrep. Gre za predlog, po katerem bi vsi javni uslužbenci in funkcionarji v letu, ko izpolnijo pogoje za napredovanje, pridobili pravico do izplačila v skladu z višjim plačnim razredom zaradi napredovanja s 1. decembrom. Tako bo vzpostavljena enotna sistemska ureditev časovnice izplačevanja pravice do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom. Vlada je v svojem predlogu tudi poudarila, da predlog zakona ne bo imel posledic za državni proračun, se bo pa z njim preprečilo povečanje javnofinančnih odhodkov za okoli 50 milijonov v letu 2019.  Ker je predlagana sprememba Zakona o sistemu plač v javnem sektorju rezultat socialnega dialoga in je večina sindikatov podala svoje soglasje, se tudi v poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek z omenjeno spremembo strinjamo in bomo zakon podprli. Naše stališče je, da je treba dogovore s sindikati spoštovati in si tudi v prihodnje prizadevati, da jih bo čim več. Hkrati pa si moramo še vedno prizadevati za vzdržnost javnih financ, kljub temu da je stanje javnih financ naše države bistveno boljše kot pred nekaj leti. Je pa ta zakon nekakšno gašenje požara, ki je povzročal preglavice že od začetka tega leta in kljub temu zakonu se moramo zavedati, da so težave še ostale drugje. Temeljna pomanjkljivost namreč tiči v dejstvu, da poskuša sedaj veljavni plačni sistem na skupni imenovalec spraviti okoli 160 tisoč zaposlenih v javnem sektorju. Vsi so na istem: policisti, gledališki igralci, gozdarski inženir, kirurg, varuška v vrtcu, uradnik na upravni enoti, raziskovalec na Inštitutu Jožefa Štefana, računovodkinja mariborske bolnišnice in tajnica občine Puconci. Za vse velja isti sistem določitve osnovne plače, isti sistem ocenjevanja delovne uspešnosti, isti sistem določanja dodatkov. In tega se moramo lotiti tako, da se sistem debirokratizira, pridobi več prožnosti, omogoča ustrezno nagrajevanje dobrih uslužbencev in tudi ustrezno sankcioniranje slabih.  V Poslanski skupini Stranke Alenke Bratušek bomo predlog zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju podprli ob zavedanju, da nas na tem področju čaka še veliko dela. Hvala.