Hvala za besedo, podpredsednica, in čestitke za pravilno odločitev prej pri tistem zapletu. Torej gospoda Möderndorferja očitno boli, da ni bil izvoljen v Državni zbor in je samo nadomestni poslanec. Začel je v svojem stilu. Me pa to spominja na prejšnji mandat. To je tako, kot ko smo imeli zaplete pri Komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ko je sicer danes gospod Zorčič govoril o nekem zatonu demokracije, ni pa povedal, da je prejšnji mandat on protiustavno vzel mandat Janezu Janši in protiustavno glasoval proti temu, da je referendum o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. No, in takrat, ko so Janezu Janši vzeli mandat, smo ga mi ob novem pozivu ponovno predlagali za člana Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, kljub temu da ni bil poslanec. Če bi takrat uporabili Zorčičevo logiko, bi lahko rekel, ga boste potrdili, ker smo itak vedeli, da mu bo Ustavno sodišče mandat vrnilo. Skratka, odločitev je bila pravilna, ker takrat, ko se je lista prijavljala, še ni bil poslanec. Zdaj pa, če gremo na temo, slišati je bilo s strani poslanke, ki obstruira sejo, gospe Janje Sluga, v kakšnem stanju smo pustili državo v Slovenski demokratski stranki leta 2008 po štirih letih vlade, kaj smo pustili za sabo. Tukaj so glavni makroekonomski kazalci za Slovenijo in izbral najboljšo številko v letih 2004 do 2008 in pa najboljšo številko v letih 2015 do 2018, da vidimo, v kako slabem stanju je Slovenijo leta 2008 zapustila prva vlada Janeza Janše, v kako odličnem stanju – očitno po njenem mnenju, čeprav številke govorijo drugače – pa Stranka modernega centra oziroma Miro Cerar. Kar se tiče gospodarske rasti, je bila v mandatu Janševe vlade najvišja 6,9 %, v času Cerarjeve vlade 5 %. Kar se tiče izvoza, realna rast v procentih: v času Janševe vlade 14,1, v času Cerarjeve 10,6. Kar se tiče uvoza: v času prve Janševe vlade 16,8, v času vlade Mira Cerarja 10,1. Kar se tiče javnofinančnega primanjkljaja, smo imeli leta 2007 prvič izravnan proračun, bil je izravnan leta 2017, in pa napoveduje se presežek za letos, vendar je treba vedeti, da tega ne bi bilo, če vlade ne bo omejevalo fiskalno pravilo. Torej je bila primorana to narediti. Kar se tiče javnega dolga, je vlada Janeza Janše zapustila državo pri 22,1 % BDP, vlada Mira Cerarja pri 69,3. Število brezposelnih v prvi Janševi vladi – 66 tisoč 239, v času vlade Mira Cerarja 88 tisoč 648. Kar se tiče rasti potrošnje, zasebne potrošnje: v času prve Janševe vlade 6,4 % rast, v času vlade Mira Cerarja 4,2. Kar se tiče investicije v osnovna sredstva 12-odstotna rast v času Janševe vlade in v času vlade Mira Cerarja 10-odstotna rast. Skratka, ne vem, kaj je imela poslanka v mislih, da smo državo leta 2008 pustili v slabem stanju, z izjemo tega, da očitno ne loči dveh različnih dolgov, kakor tudi marsikateri drug ne, kakor je bilo razbrati iz razprave. Kajti, razlika je med dolgom, ki ga ima država, ki ga najame za proračun, in pa dolgom, ki je skupen, kamor se štejejo tudi fizične in tudi pravne osebe. Ta pa se je v letu 2004 do 2008 enormno povečal. Ampak tukaj vlada nima nič. Če mi kot fizične osebe najamemo kredit, če podjetja v času gospodarske rasti, kakršna je bila leta 2004 do 2008, najamejo kredit, logično, da se ta dolg viša. Ampak s tem dolgom država nima nič, ker država ne gre na banko oziroma k fizičnim drugim osebam prosit za kredit za posameznega državljana ali za posamezno pravno osebo. Če se ta dolg povečuje v času gospodarske rasti, to pomeni, da gospodarstvo funkcionira, ker podjetja najemajo kredite zato, da širijo svojo proizvodnjo. Če širijo svojo proizvodnjo, pomeni, da zaposlujejo, da vlagajo v razvoj, da vlagajo v investicije. Če državljani najemajo kredite, pomeni, da ne najamejo kredita zato, da ga bodo dali pod povšter, ampak ker bodo ta denar potrošili. Tukaj zopet pride potem do multiplikatorjev. Če se ta dolg povečuje, pomeni, da je gospodarska rast, da država funkcionira, da gospodarska klima je ugodna in da državljani najemajo kredite, da trošijo, podjetja pa, da se razvijajo in širijo svojo dejavnost. Tukaj nehajte zavajati. Je pa prva vlada Janeza Janše v štirih letih Slovenijo zadolžila za 700 milijonov evrov. V štirih letih! Vlada Alenke Bratušek v enem letu za 8 milijard! Če ti v enem letu najameš kredita za 8 milijard, poglejte, potem ti lahko preprosto daš na plakat: Izkušeni, odločni, rešili smo Slovenijo. Ja, pa kdo ne bi rešil Slovenije, če bi vzel 8 milijard pufa, ga dal v banke, s tem kvazi saniral banke, krpal s tem proračun in to je to! Ne rabiš biti ekonomist, da rešiš, recimo, v tem primeru države, če pa nekje vzameš 8 milijard evrov kredita. Na tak način lahko državo reši vsak. Drugo pa je, če si pripravljen v času krize nižati odhodkovno stran proračuna. To smo naredili v času druge Janševe vlade, za to plačali visoko ceno v smislu politične škode. Tista vlada, ki je potem prišla, pa je imela bistveno boljša izhodišča, ker je bilo za slabo milijardo praktično porezanega proračuna v enem letu. Ampak takrat bi bilo, seveda, bistveno lažje zopet najeti kredit, sanirati banke s tistim denarjem, izravnati proračun. To bi bilo to. In smo rekli, rešili smo državo! Ja, vzeli smo 8 milijard kredita! Kdo ga bo pa plačal? Po kakšni obrestni meri? Po 5 % in več. Potem pa rečete, klicali smo trojko. Veste, kaj bi pomenilo, če bi v Slovenijo prišla trojka? Slovenija bi morala vzeti kredit nekje drugje – pri Evropski banki. Mi smo takrat predlagali, vzemite ga tam. Veste, kakšna je bila pa tam obrestna mera? 1 %. Ne, ampak vzeli so ga raje po 5, 6, 7, namesto da bi ga za 1 %. Zakaj? Ker če bi ga pa tam vzeli, potem pa ne bi bilo dovolj samo vzeti kredit in še naprej financirati potrošnjo, takšno kakršna je bila do takrat, ampak bi morali pa dejansko začeti z nekimi resnimi strukturnimi reformami, ki bi v nekem doglednem času pripeljalo do tega, da bi bila situacija, kar se proračuna tiče, drugačna. Toliko glede teh dveh različnih dolgov in vaših podtikanj, insinuacij ali neznanja, da imamo različne vrste dolgov. Drugo, kar se tiče tega, rešili smo Slovenijo. Vsak zna rešiti Slovenijo na tak način. Verjetno vsak zna postaviti hišo, greš na banko, dajte mi 150 tisoč evrov kredita, evo, hišo sem postavil, kredit bo pa sosed odplačal. Evo, postavil sem hišo. Pač, na tak način ne gre. Kar se tiče koalicijske pogodbe – in to je bistveno povedati –, ta seja, ki smo jo sklicali v Slovenski demokratski stranki, Novi Sloveniji pa Slovenski nacionalni strani, je posledica odzivov – ne politike, pač pa gospodarstva – na koalicijsko pogodbo. Spomnim se, ko je v času soočenj – mislim, da je bil gospod Batagelj dejal, razlika med menoj in Luko Mesecev je, da je on začel v parlamentu, jaz sem začel v garaži. Tudi jaz zase lahko rečem, da sem začel v parlamentu. Če bi se vse študentko delo štelo, bi že imel nekaj let delovne dobe, pa vendarle, začel sem v parlamentu, direktno s faksa, tako kot kolega Mesec. Ampak med nama je ena bistvena razlika; jaz tiste, ki so začeli v garaži, cenim, spoštujem in s svojim delovanjem in s svojim glasovanjem ter s svojimi predlogi v Državnem zboru skušam delovati tako, da bi jim omogočil, da ustvarjajo še več, da dajo svojim zaposlenim še boljše plače, da bi vsi skupaj bolje živeli. Tudi mi, ki smo plačani s strani davkov, ki se naberejo v proračun, kajti davki so osnova, da se država sploh lahko financira. Kolega Mesec ima obratno logiko. Teh ljudi ne spoštuje, nacionaliziral bi jim podjetja, pobral bi jim vse, kar pač ustvarijo, kolega Kordiš bi jih pa še z bajoneti potem nagnal v morje ali v prepad ali kako je že napisal na Facebooku. In to je zanimivo, da kolega Kordiša danes ni tukaj, ampak kolega Kordiš, veste, stalno blati in žali slovenske podjetnike. Na MOS v Celje ne pride nikoli, stalno blati, govori s pripadnikom Slovenske vojske, da je to neka tolpa, ki hodi ropati v Afganistan, ampak na en obisk Odbora za obrambo ne gre, da bi se z njimi srečal. Skratka, tukaj je lepo govoriti, na Facebooku je lepo pisati, ne gre pa se srečati z ljudmi, kot so podjetniki, kot so slovenski vojaki, katere tako rad kritizira, celoten sistem in še kaj drugega. Ta seje danes, kot sem rekel, je reakcija na koalicijsko pogodbo. Če pravite vi, da je koalicijska pogodba kar tako nekaj, potem so očitno tudi programi vaših strank, ko ste kandidirali na volitvah, kar nekaj. Kako bodo ljudje sploh še zaupali politiki, ko je prej gospa Sluga govorila, vprašajmo se, zakaj imajo do nas, politikov takšno nezaupanje, zakaj smo tako necenjeni. Ravno zaradi takšnih izjav in izjav, kot jih je na Odboru za obrambo na hearingu dejal gospod Erjavec, ko je rekel: »Ah saj veste, tisto, kar smo govorili v času volilne kampanje, je nekaj, zdaj je pa drugo«. To, kar smo zapisali v svoje politične programe, je nekaj, zdaj je pa drugo. To, kar piše v koalicijski pogodbi, je nekaj, zdaj je pa drugo. Ne gre! In točno to je tisto, če še kdo ne razume, zakaj je Nova Slovenija – ne želim biti njihov advokat, ampak vseeno – odšla iz koalicijskih pogajanj. Ker se je vedelo, popuščali ste jim, ker ste rekli, dajmo to napisati, toliko da jih zraven dobimo, ampak itak tega ne bomo uresničili. Ampak za neko resno vlado, za neko resno koalicijo je koalicijska pogodba sveta. Potem pa dobimo neko brošuro, vsi poslanci smo jo dobili, mandat vlade Mira Cerarja 20014–2018, Dane obljube smo uresničili. Katere dane obljube? Sem šel gledat program SMC in to, kar je napisano v tistem – ni bilo uresničeno! Sem šel gledat koalicijsko pogodbo 2014–2018 in tisto, kar je v tej brošuri napisano – ni uresničeno! Katere dane obljube? Kaj je dana obljuba za vas? Je to program, je to koalicijska pogodba, je to nekaj, kar se pač sproti spomnite v tej dvorani? Komu zdaj verjeti? Ali Luki Mescu, ki je tukaj zagovarjal koalicijsko pogodbo, ali ministru? Ali koalicijskemu poslancu, ki nadira podpredsednico iz iste koalicije, ali podpredsednici? In to je to razsulo, ki bo zaradi koalicije šestih levih strank. Koalicijska pogodba, da ni pomembna … Ne vem, če je ravno nepomembna, kajti Lidija Jerkič, Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je dejala: »Koalicijska pogodba se bere kot program Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.« To je ta gospa, ki je na protestu letos dejala: »Včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri bomo vzeli.« Če je to program Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, koalicijska pogodba pa njihov program, kot je sama dejala, potem, gospe in gospodje, mene resno skrbi. Vse sopodpisnike, predlagatelje te seje in pa tudi tiste, ki so opozarjali: 5 tisoč 679 podpisov fizičnih oseb in pa 2 tisoč 64 podpisov podjetij pod peticijo, naj se ta norost, ki jo vlada v svoji koalicijski pogodbi predlaga, koalicija, ki jo predlaga v svoji koalicijski pogodbi, konča. In ne morem verjeti, kako lahko potem celo pride poslanka LMŠ na Tarčo in reče: »Ja, saj koalicijska pogodba je nekaj, dajmo počakati, da bo vlada in da potem začnemo delati.« Vsakega ministra smo na hearingu v Slovenski demokratski stranki vprašali, ali je sodeloval in ali stoji za koalicijsko pogodbo. Kar se tiče sodelovanja, so bili odgovori mešani. Ampak vsi ministri so pa rekli, da stojijo za koalicijsko pogodbo. Ta seja danes, gospe in gospodje, je posledica – ni pa vzrok. Vprašajte se, kaj je vzrok za to posledico. Tako kot se pri vsaki stvari, ko kažete s prstom na opozicijo – zakaj je potrebna ta seja, zakaj ono, zakaj tretje – vsaka seja je posledica nečesa. In če ste v koalicijski pogodbi napisali stvari, ki so na noge dvignile gospodarstvenike – in ne samo gospodarstvenike, tudi medije, vaše medije, ki so vas stalno podpirali, ki so vas v zvezde kovali, ki so pomagali ne nazadnje, da je do te vlade sploh prišlo – to je medijska vlada, zelo veliko truda je bilo vloženega v to, sploh s strani Pro Plusa oziroma konkretno POP TV. In zdaj POP TV napiše Koalicija proti gospodarstvu ali Vlada proti gospodarstvu – je včeraj pisalo. V času volilne kampanje pa so delali vse, da so bildali Levico in kasneje, da se je vzpostavila ta vlada. Sedaj jo pa seveda napadajo. Verjemite mi – če ankete držijo – da to, da je vodilna stranka v vladi na tretjem mestu po še ne enem mesecu v vladi – to je slaba popotnica za naprej! Več takšnih stvari, kot boste predlagali, več sej bo. Opozicija je v demokraciji namenjena nadzoru, da tudi predlaga svoje stvari, predvsem pa, da pove, kaj je prav in kaj je narobe. Če bo kaj prav, vam bomo povedali; tudi v prejšnji vladi smo. Če bo kaj narobe, vam bomo povedali in vam tudi govorimo. To je naša ustavna pravica in več kot bo neumnosti s strani te koalicije šestih levih strank, več bo tudi sej na to temo. Mi poslušamo zdrav razum in tukaj niso samo gospodarstveniki, pač pa tudi vsi tisti, ki vejo, kako se pride do denarja, kako se pride do novih delovnih mest. Razumem pa, da tega ne razumejo predvsem volivci Levice. Zanimivo je: ta stranka je zmagala – v katerih okrajih? V najbolj bogatih ljubljanskih okrajih! To je neka meščanska stranka, ki jo podpirajo, očitno, in volijo bogati sloji in tisti, ki si od tega obetajo takšne in drugačne koristi, ampak v Slovenski demokratski stranki žal na takšne in drugačne predloge, ki bodo v škodo gospodarstva, s tem pa v škodo državi in v škodo našim državljanom, ne mislimo podpirati.
“