2. nujna seja

Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti

31. 1. 2019
podatki objavljeni: 31. 1. 2019

Transkript

Dober dan in lepo pozdravljeni.  Pričenjam 2. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Lepo pozdravljam najprej naše članice in člane komisije ter še posebej lepo pozdravljam vabljene na današnjo sejo. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Aljaža Kovačiča, se opravičujem, je z nami gospa Nina Maurovič, ki jo lepo pozdravljam in ji želim uspešno delo na naši komisiji. Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: seznanitev s problematiko slepih in slabovidnih otrok. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem. Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - SEZNANITEV S PROBLEMATIKO SLEPIH IN SLABOVIDNIH OTROK.  Na sejo sem zato vabila Varuhinjo človekovih pravic, gospo Vlasto Nussdorfer, lepo pozdravljeni, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; z nami je ministrica, gospa Ksenija Klampfer, lepo pozdravljeni, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za pravosodje, Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije, nekdanjega predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih in nekdanjega direktorja Centra za socialno delo Celje; gospoda Braneta Buta, vabili smo tudi dr. Jasno Murgel, ki pa se nam je opravičila, potem pa smo seveda vabili starše slepih in slabovidnih otrok, ki nam bodo danes lahko predstavili to svojo kalvarijo in pa težke zgodbe ter stiske, s katerimi se soočajo, vabili smo gospo Majo Koritnik, gospo Andrejo Pader, gospoda Roka Volfanda, gospo Andrejo Vovk, gospo Metko Korže, gospo Marijo Kurmanšek Jagarinec, gospo Majdo Sraka, gospo Romano Bošnik, gospoda Igorja Kastelica, gospo Ireno Prašnič, gospo Liljano Bukovič, gospo Janjo Muršec, gospoda Danija Ogrinca, gospo Nado Močenik, gospo Natalijo Zupančič, gospo Milč(?) Hafner, gospoda Gregorja Hafnerja, gospoda Borisa Bošnika, gospoda Danila Črveka ter gospoda Marka Koritnika. Nekateri izmed staršev so se nam opravičili, vendar pa je večina danes z nami in bodo v nadaljevanju tudi dobili besedo. Sami se boste tudi dogovorili, kdo želi spregovoriti in pojasniti celotno zadevo. Naj pa samo zaradi tehničnih stvari opozorim, da moramo sejo zaključiti nekje najkasneje 15 do 12, ker se potem tukaj nadaljuje seja Odbora za pravosodje. S sklicem seje ste kot gradivo prejeli Dopis staršev slepih in slabovidnih otrok in sicer 1. februarja 2019, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Verjamem, da ste ga prebrali in pričenjam z obravnavo te točke dnevnega reda in uvodoma mi dovolite, da pojasnim, zakaj sem se kot predsednica komisije odločila, da skličem to sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. 20. decembra 2018, verjetno poslanci, ki ste bili takrat prisotni na seji Državnega zbora, ker je takrat potekala v teh prostorih, se boste spomnili, da so starši slepih in slabovidnih otrok protestirali pred Državnim zborom in takrat sem se jaz odločila, da starše sprejmem, jih povabim na pogovor. To ni bil vnaprej dogovorjen sestanek, vendar se mi je zdelo prav, da kot komisija reagiram in slišim njihovo zgodbo. To se mi zdi pomembna tema za komisijo in da jo je tudi nujno potrebno obravnavati. Takrat smo se s starši na pogovoru pogovorili. Predstavili so položaj, v katerem so se znašli zaradi napačnega tolmačenja zakona v zvezi z prejemanjem dveh različnih prejemkov – govorimo o dodatku za nego otroka in dodatku za pomoč in postrežbo. Tukaj je treba pojasniti, da so najprej starši in njihovi otroci prejemali oba dodatka, potem pa konec leta 2003, so jih Centri za socialno delo obvestili, starše, da se morajo torej odločiti samo za en dodatek, saj naj bi se dodatka domnevno izključevala in to kljub dejstvu, da je zakon navajal, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pa je osebna pravica, ki jo v tem primeru pridobijo slepi otroci. No takrat se je večina staršev, po meni znanih podatkih, odločila za pomoč za postrežbo, in se je takrat odrekla dodatku Centrov za socialno delo za nego otroka. Sledile so odločbe o ukinitvi dodatka, na katere se potem starši niso pritožili, saj so nekako, to pa moramo reči in tukaj jaz vidim tudi bistven problem, zaupali Centrom za socialno delo. Eden od staršev se je sicer v tistem obdobju pritožil, vendar neuspešno. Nekateri starši so morali dodatek vračati in so ga tudi vrnili. Nekaterim staršem, zanimivo, pa se je dodatek izplačeval. Se pravi, že tukaj imamo en velik razkorak. Torej, izplačevala sta se oba dodatka, potem pa je nastopilo leto 2014, ko je eden od staršev na Centru za socialno delo izvedel, da lahko spet prejema oba dodatka, saj je bila 2012 o tem dobljena tožba na višjem sodišču. Sodišče je namreč navedlo, da se dodatka ne izključujeta in se tudi nanašata na različne stroške. Zdaj, jaz lahko rečem, da tukaj je nastopila neke vrste zmešnjava. Starši so za to izvedeli in potem so leta 2015 spet začeli prejemati oba dodatka, ampak tisto, kar je mene najbolj presenetilo je to, da je bila sodba, izrečena leta 2012, šele leta 2015 pa so Centri za socialno delo ugotovili – se pravi, 3 leta kasneje,   (nadaljevanje) so centri za socialno delo ugotovili, da se dodatka ne izključujeta, ampak – nadaljujem, celo tako daleč je šlo, da naprej centri za socialno delo poslali obvestilo še leta 2015, da se dodatka izključujeta, potem pa deset dni kasneje, da se ne izključujeta. Skratka, tukaj moram reči, da je odgovornost tako na centru na socialno delo, kot na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zoper centre za socialno delo in ministrstvo so potem starši vložili tožbo, v kateri so zahtevali vračilo denarja za leta, ko niso prejemali obeh dohodkov in seveda jaz tukaj ocenjujem, da je to absolutno edino primerno, da država za to poskrbi in tudi izplača ta sredstva za nazaj. Dolg do nekaterih vlog znaša okrog 30 tisoč evrov, skupen znesek vseh pa je 350 tisoč evrov – tukaj si bom dovolila narediti eno primerjavo, zato da bomo vsi skupaj razumeli za kakšne zneske gre. Včeraj smo na Odboru za notranjo politiko obravnavali dva zakona, Zakon o vladi in Zakon o državni upravi v javni upravi, kjer so koalicijski poslanci predlagali šest dodatnih sekretarjev, potem ta zakona nista bila sprejeta, ampak to je pomenilo, če bomo imeli šest dodatnih sekretarjev, pa že zdaj jih imamo precej, to pomeni 400 tisoč evrov na mesec približno. Se pravi na drugi strani pa imamo starše slepih in slabovidnih otrok ter slepe in slabovidne otroke, ki želijo izterjati skupni dolg v višini 350 tisoč evrov. Jaz govorim tukaj o pravični državi, neki pošteni državi, ki bi se morala seveda zavzemati za tiste tudi najšibkejše v družbi in jim pomagati, za ranljive skupine in zato smo danes tukaj. Jaz sem prepričana, da bodo starši v nadaljevanju še bolj pojasnili osebno, v kakšno stisko so prišli in v kakšni so se znašli ter kaj to njim pomeni in kaj takšna sredstva pomenijo njihovim otrokom. Toliko za uvod, v nadaljevanju v kolikor bo potrebno, bom še se prijavila k razpravi, pa vendarle na koncu naj samo še povem, da bom predlagala sklep, o katerem naj odloči Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti in sicer Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Vladi Republike Slovenije, da v najkrajšem možnem času z dopolnitvijo potrebne in ustrezne zakonske ureditve, popravi krivice, ki so bile povzročene v zvezi s sočasnim uveljavljanjem pravice do dodatka za nego otroka in dodatka za pomoč in postrežbo, na katero opozarja tudi varuh človekovih pravic, najbolj v letnem poročilu za leto 2015 in sicer priporočilo št. 83.  In prejeli smo se predlog sklepa koalicijskih strank in sicer Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku šestih mesecev pripravi ustrezne rešitve vezane na problematiko slepih in slabovidnih otrok. Zdaj imamo dva sklepa, mislim, da je ta sklep, ki sem ga sama pripravila bolj ozko in natančno definiran in usmerjen, tako da jaz bom dala sicer oba na glasovanje, pa vendarle menim, da je prvi dosti bolj decidirano postavljen in tudi gre bolj hitro v smeri reševanja problematike, zaradi katere smo se danes tukaj zbrali. Sedaj pa dajem besedo najprej ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospe Kseniji Klampfer. Naj samo za magnetogram pojasnim, da boste v nadaljevanju nas zapustili, ampak je z nami državna sekretarka. Hvala pa, ker ste se odzvali in boste lahko pojasnili. Izvolite.
Ksenija Klampfer
Hvala lepa za besedo. Vsi skupaj lepo pozdravljeni. Glede problematike slepih in slabovidnih otrok sem se sama seznanila v mesecu decembru. Tisti dan, ko so tudi potekale demonstracije pred Državnim zborom. Moram povedati, da sem še isti vikend poskušala stopiti v stik s starši otrok. Tako sem čez vikend preko družabnega omrežja našla tudi mamico, gospo Pader Jagodič in takoj v ponedeljek 24. decembra sem jo povabila k sebi. Oglasila se je pri meni skupaj s sinom Filipom, kajti želela sem, da mi predstavi   (nadaljevanje) dejansko stanje in pa svojo zgodbo, oziroma zgodbo tudi vseh staršev. Gospa Pader je govorila o izkušnjah vseh staršev, sedeli sva skupaj, predstavila mi je dejansko stanje. Razšli sva se s tem, da ji ne morem ničesar obljubiti. Obljubila sem ji, ker sem oseba, ki ne želim dajati nekih praznih obljub, obljubila pa sem, da se bom po svojih najboljših močeh zavzela, da zadevo uredimo.  Ker sem tudi sama pravnica, sem si čez praznike odnesla to dokumentacijo tudi domov, nekako poskušala si ustvariti tudi pravno stanje, kaj se je dogajalo, kar je gospa predsedujoča tudi že na kratko nakazala in takoj po novem letu sem na razgovor povabila k sebi gospo varuhinjo in pa gospoda Groznika, glavnega državnega odvetnika. Sedeli smo tudi skupaj s strokovnimi sodelavci in moj predlog je šel nekako v to smer, da bi našli zakonsko rešitev za popravo nastalih krivic. Namreč ugotovili smo, da v samem upravnem postopku so bile narejene napake, da jih v upravnem postopku sami ne moremo več rešiti, ker so potekli vsi roki, tako objektivni kot subjektivni, da bi lahko uvedli obnovo postopka ali česa podobnega, uporabili kakšen institut, Zakon o splošnem upravnem postopku. Zato je šel naš predlog v smer, da pripravimo eno zakonsko podlago, eno zakonsko določbo, zakonsko rešitev, da bi lahko popravili nastale krivice. Moram povedati, da aktivnosti že pospešeno tečejo. Sodelujemo tudi s Službo Vlade za zakonodajo. Predvsem bi želeli najti eno pravo… potrebovali bi kot je bil tudi naš sklep še nekaj časa, nekaj mesecev, namreč, da detektiramo vse primere, zajamemo vse otroke in pa tudi, da seveda to zakonsko rešitev nastavimo v tej smeri, da ne bi povzročala nekih novih krivic.  Tako da naš predlog gre v to smer, da seveda s pospešenimi aktivnostmi v naslednjih mesecih pripravimo zakonsko rešitev, da bomo seveda krivico, ki je nastala staršem in pa otrokom, čim prej popravimo. Mogoče bi samo izkoristila še to priložnost, da se v imenu ministrstva opravičim staršem in pa otrokom za pretekle napake ministrstva in dajem besedo, da bomo, kar je v naši moči poskušali, da čim prej najdemo to zakonsko rešitev in seveda, da to tudi čim prej rešimo. Seveda pa sama rešitev mora biti takšna, da ne bi povzročala novih krivic, da so zajeti vsi primeri otrok, tako da kot je predlagano nekje v naslednjih mesecih, mi to pripravimo, osnutek zakona damo v javno obravnavo, pri njem boste lahko tudi sodelovali in potem najdemo eno skupno rešitev, ki bo enkrat za vedno te krivice tudi popravila. Hvala lepa.
Najlepša hvala tudi vam. No, jaz moram tukaj reči, da sem vesela, da se bodo stvari premaknile naprej, predvsem sem vesela, da smo takrat, ko smo na to opozorili na komisiji, so se stvari začele premikati, prej pa kot da nihče ni imel posluha za to, kar se dogaja staršem slepih in slabovidnih otrok. Zdaj mene samo zanima gospa ministrica dokler ste še tukaj, lahko še odgovorite. Kako vi ocenjujete to zmešnjavo, ki se je zgodila med centri za socialno delo, vašim ministrstvom? Jaz vem od kdaj vi vodite ministrstvo, pa vendarle mislim, da si javnost zasluži neke odgovore, predvsem pa starši. Izvolite.
Ksenija Klampfer
Ja, kolikor izhaja iz dokumentacije na podlagi… so bile konec leta 2003 seveda staršem… so bili pozvani, da se odločijo, kateri dodatek bodo izbrali. Takrat je bilo tolmačenje, da staršem ne pripadata oba dodatka, da se dodatka med sabo izključujeta. Torej dodatek za pomoč in postrežbo in pa dodatek za nego otroke. Seveda starši so temu verjeli in seveda izbrali   (nadaljevanje) en dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, in se odpovedali dodatku za nego otroka. Moram… Seveda to je bil poseg v pravnomočne odločbe, ki so veljale kot, konkretno vemo od gospe Pader, od leta 2002 do 2005 je veljala njena odločba. Vem, da leta 2009 je bila sprožena tožba, vložena tožba na socialno sodišče z vprašanjem, ali se ta dodatka tudi dejansko izključujeta skladno z zakonodajo. Leta 2012 je sodišče tudi izdalo sodbo, v kateri je jasno odločilo, da se dodatka ne izključujeta. Je pa res, da takrat je imelo seveda ministrstvo možnost, da bi lahko obnovilo postopke, in teh obnov seveda niso, niso bile sprožene, kar pomeni, da so tudi zamujeni vsi roki za obnovo postopka.
Saj to smo že obrazložili, kako je zadeva potekala. Mene je bolj zanimalo, kako je možno, da center za socialno delo šele 3 leta po izdani odločbi sodišča reagira in pove, da se dodatka ne izključujeta. To je bistvo. 3 leta smo čakali za to, da je center za socialno delo to povedal. In še, najprej je dal obvestilo, da se izključujeta, potem pa 10 dni kasneje, da se ne izključujeta. Jaz govorim o teh zmešnjavah, to je problem. Mi smo v prejšnjem mandatu večkrat na seji komisije obravnavali problematiko centrov za socialno delo. In to je eden izmed takšnih problemov, ki pa potrebuje neke odgovore, zato ker to se pač ne sme več dogoditi. In prav je, da danes tukaj na tej komisiji opozorimo na to. Jaz sem bolj to pričakovala, če mi lahko te stvari pojasnite, kako je možno, da se kaj takega zgodi, dogaja.
Gospa _________
Težko komentiram, kaj se je dogajalo leta 2012 oziroma zakaj ministrstvo, ko je prejelo to sodbo, ni z njo seznanilo centrov za socialno delo kot organov na 1. stopnji, ki odločajo o teh pravicah. Ne vem, zakaj jih ni seznanilo. Moralo bi seznaniti.
Dobro. Smo pa spet pri odgovornosti. Nekdo pač ni opravil svojega dela in tudi ni bila sprejeta očitno nikakršna odgovornost. To imamo v tej državi na več nivojih vedno problem s sprejemanjem odgovornosti. Zdaj pa dajem besedo gospe varuhinji, Vlasti Nussdorfer. Izvolite.
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa, spoštovana predsednica komisije. Članice in člani in seveda tudi vsi vabljeni gostje, vključno z ministrico, ki jo lepo pozdravljam. Tukaj je pa sedaj pogled varuha. Najprej naj izrazim zadovoljstvo, da ste sklicali to sejo, kajti danes imajo tudi starši možnost, da povedo, tako kot ste rekli, skozi kakšno kalvarijo so šli. Naj spomnim to, kar ste že tudi povedali, da se je varuh seznanil z enim primerom v letu 2015. Takrat smo prvič srečali pobudo nekoga, ki je opozoril na to, kaj se je dogajalo. In ugotovili smo, da je delovno in socialno sodišče napačno razlago, tako kot ste tudi rekli, ugotovilo že 3 leta pred tem, torej leta 2012. Ali je šlo za molk, nesposobnost, nedoslednost in še kaj drugega, je danes seveda težko reči. Morali bi odgovoriti odgovorni. Vendar ministrstvo je torej šele junija 2015 poslalo pravilne okrožnice, torej da se izplačujeta oba dodatka. Pri varuhu bi lahko seveda to pozdravili, vendar smo se takoj vprašali, kaj pa za nazaj. Šlo je za dolgo obdobje, ko starši tega niso prejemali. In zato smo takoj v letno poročilo za leto 2015 napisali ne le problematiko, ampak tudi, kot ste omenili, priporočilo št. 83, ki nalaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v odprtih postopkih sklene poravnavo, v vseh ostalih pa torej celovito reši zadevo z nekim pravnim aktom, z zakonom, ki bo to rešil. Naj spomnim, da je Državni zbor, tudi vaša komisija obravnavala naša priporočila in jih tudi sprejela, torej leto za tem, v letu 2016 sprejeto priporočilo. Od takrat naprej moram reči, da se na nas niso obračali prizadeti, zato smo najbrž menili, da se priporočilo udejanja in bo zadeva rešena. Tako kot vi sem ob odhodu iz Državnega zbora videla protest ljudi, ki niso bili samo odrasli, tudi otroci na invalidskih vozičkih. In zato sem takoj vprašala, naj se razišče, kdo so te osebe, ki stojijo pred Državnim zborom, in zakaj so tam.   (nadaljevanje) In zato smo 21. decembra, to je bilo tik pred prazniki, pri varuhu ponovno na spletno stran in vsem novinarjem poslali naše obvestilo o tem, kaj vse smo delali, kaj smo priporočili, in vprašali, kje je odgovornost, zakaj to še ni rešeno. Takoj za tem, tako kot je povedala ministrica, je očitno res izkoristila celo praznike, da je brala in se srečala z eno pobudnico oziroma gospo, ki je bila s svojim sinom pri njej. Presenetil me je res klic ministrice med enimi in drugimi prazniki. Menila sem, ker sem bila ravno odsotna, da gre zgolj za želje za novo leto, čestitke, vendar ni bilo to. Povedala je, da se želi na to temo slepih in slabovidnih otrok srečali. In zato sva se res, tudi z generalnim državnim odvetnikom smo se srečali takoj po novem letu. In takrat smo iskali res vse možne rešitve, bila sem vesela tega srečanja. Seveda nastaja kup vprašanj. Veste, kako je s pravniki, ko se srečujemo. Kup odprtih vprašanj, veliko različnih situacij, šlo je celo za vprašanje, kako staršem, ki so v tožbah celo izgubili, da o tem ne govorimo, povrniti stroške pravd. Ti stroški so znašali več tisoč evrov. Moram pohvaliti tudi generalnega državnega odvetnika, ki je bil zelo kooperativen, ki je iskal rešitve, obljubil, da jih bo našel, ker se nobenemu od nas ni zdelo pravično, da bi starši, zavozila je država in za ranljive skupine, plačevali še stroške sodnih postopkov. Tako da on ureja predvsem ta del glede na to, da skrbi za državni denar, midve pa sva se že večkrat medtem pogovarjali, da je treba krivice rešiti. In edina rešitev je posnetek stanja, koliko je teh ljudi, da ne prizadenemo kogarkoli, da se pozanima ministrica, koliko je takih primerov, kakšen je znesek. Tukaj niti ni pomembno, s čim ga lahko primerjamo, kajti država vedno najde denar za marsikaj in ga mora tudi za to skupino ljudi. In vesela sem, da sem lahko na koncu svojega mandata tu na tako pomembno temo, kajti vseskozi sem opozarjala, da država zelo poskrbi za tiste, ki so njej dolžni karkoli, izterja do zadnjega evra, če je možno, poišče sredstva. Takrat, kadar je pa ona odgovorna, zelo molči, težko najde besedo opravičila. Tudi tega sem vesela s strani ministrice, prvič, da se opravičuje, torej da res pokaže neko gesto in poskuša to popraviti. In zato sem vesela, da je danes tudi veliko staršev tukaj, kajti varuh vseskozi opozarja, da imajo te ranljive skupine že same s seboj dovolj problemov, kaj šele, da morajo vstopiti v boj z državo. In zato res pričakujem, da se bo zadeva čim prej rešila, in sem vesela že tega napredka, ki je bil pokazan s strani ministrice in državnega odvetnika, da mo se sestali, pogovorili. Res, da so leta minila in da so krivice za nekatere zagotovo zelo velike in da jim je težko, da morajo o tem govoriti, ker je veliko drugih problemov.  Vendar hvala, da ste vsi prišli, hvala, da ste sklicali, in hvala ministrici.
Najlepša hvala tudi vam, gospa varuhinja. Sedaj pa dajem besedo oziroma sprašujem, ali želi besedo Ministrstvo za pravosodje?  Z nami je gospod Miha Verčko. / oglašanje iz dvorane/
Miha Verčko
Najlepša hvala, spoštovana predsednica. Spoštovani člani, spoštovani vabljeni, spoštovana ministrica, varuhinja. Zdaj sam se lahko le pridružim to, kar je bilo predhodno rečeno. Gotovo je pač tukaj treba dodati še apel, da zakonodaja, ko ureja pravice najšibkejših, je zelo pomembno, da je jasna in nedoumna. Tukaj pozdravljamo prizadevanja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da se te zadeve uredijo, da se naredi pravna podlaga, ki bo pač razrešila to situacijo, ki je nastala. Ob odsotnosti take pravne podlage sodišča odločajo, kot odločajo, odločajo na podlagi splošnih pravil, na podlagi splošne odškodninske odgovornosti v primeru odgovornosti države za napako. In kot se je izkazalo, to je tukaj premalo, no. Tako da na tem mestu bi jaz končal. Pa se mogoče, če bojo še kakšna vprašanja, v razpravi oglasim. Hvala.
Najlepša hvala tudi vam. Velja. V kolikor se bodo potem v razpravi odprla kakšna vprašanja ali dileme, vezane na vaše področje, bom seveda dala besedo. Sedaj pa sprašujem, če želi besedo kdo od Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Z nami je, mislim da, gospod Štefan Kušar, če želi.   (nadaljevanje) / oglašanje v ozadju/ Dobro, potem sprašujem, ali želi besedo nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih ter nekdanji direktor Centra za socialno delo Celje, gospod Brane But? Izvolite, beseda je vaša.
Franci But
Hvala lepa, gospa predsednica.  Spoštovana gospa predsednica, spoštovani gospe ministrici, varuhinja in vsi ostali! Bil sem vpleten v to zadevo predvsem v letu 2015, tako bom o letu 2015 govoril v prvi osebi. Mislim, da je prav - gospa predsednica, vi ste zelo dobro obrazložili celotno situacijo -, da pojasnim dodatno določene stvari, kaj in kako se je pravzaprav dogajalo. Kot ste sami ugotovili, problem je nastopil 1. 1. 2003, in sicer ZPIZ-1 se je začel uporabljati 1. 1. 2000, invalidski del pa 2003, ki je prinesel novo pravico, prej tega ni bilo, prej ni bilo obeh dodatkov, ampak novo pravico, dodatek za pomoč in postrežbo tudi za slepe otroke. Takrat je bilo ugotovljeno in se je izvajalo, kot ste vi ugotovili. In zelo pravilno ste ugotovili, da se je zelo, zelo različno izvajalo, eni ja, eni ne, kar je bodo lahko tudi potem starši sami povedali. Ko sem jaz zato spomladi leta 2015 - govorim zdaj osebno - za to izvedel, sem se zelo aktivno spustil v raziskovanje, ker sem slišal, da bi naj dva centra za socialno delo dobila mnenje od ministrstva, da se ta dva dodatka ne izključujeta, vsi ostali centri pa da se izključujeta. Jaz sem na srečo poznal osebe tudi po centrih za socialno delo, za en center sem izvedel, kateri je bil, za drugi center nisem izvedel, ampak niti ni pomembno, ampak od tistega, ki je dobil to navodilo, je dobil v začetku februarja, mislim, da je bil 6. februar 2015, mnenje od ministrstva, da se ta dva dodatka ne izključujeta. In potem sem še izvedel in pridobil sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča in sem 1. 6. poslal staršem, ki so si potem med sabo razposlali, to novo obvestilo, da se dodatka ne izključujeta in da naj dajo, priložijo pač zraven te dokumente in naj dajo na centre za socialno delo vlogo za pridobitev dodatka za pomoč in postrežbo preko ZPIZ, tudi dodatek za nego otroka preko centrov. Ministrstvo je zelo hitro reagiralo in, kot ste sami ugotovili, 8. junija je bilo to, se pravi, osem dni po tistem, ko sem jaz poslal okrog obvestilo, so pa že poslali okrožnico vsem takratnim 62 centrom, da se ta dva dodatka izključujeta med sabo in so celo - mogoče bi lahko / nerazumljivo/ podal - prostodušno priznali v tem dopisu, da sta do takrat imela dva centra za socialno delo pozitivno mnenje, ki ga preklicujejo. No, potem je pa bilo preko sredstev javnega obveščanja, preko neke komercialne televizije je prišlo do pritiska javnosti in 16., se pravi, osem dni, ne deset, ampak osem dni po tistem negativnem dopisu iz 8. junija je pa že ministrstvo poslalo pozitivno mnenje, da se ta dva dodatka ne izključujeta med sabo.  Toliko kratko, da ne bom ponavljal vsega tistega, kar so rekli. So pa dejansko, ko sem razmišljal o teh stvareh, starši v izredno različnem položaju, od pozitivnih odločb, negativnih odločb, vračati so morali, eni niso vračali, eni celo vloge niso dali, ker so verjeli na besedo, da niso prišli, in tako dalje. Dejstvo pa je, da je bila tu krivica narejena, da je stvar bila popolnoma jasna od leta 2012, ko je sodišče sprejelo sklep in ko so tud ugotovili, da… / nerazumljivo/, to je trajalo do leta 2015. To sem razložil, kaj se je dogajalo v letu 2015 in da bi verjetno, kot je tudi sama ministrica rekla, zaradi vseh teh drugih pravnih določb, zakonov in tako dalje bi bilo verjetno potrebno novo zakonsko določilo, ki bo to rešilo. Toliko kratko, pa če bo treba, še v nadaljevanju. Hvala lepa.
Hvala, gospod But. Res hvala za to dodatno obrazložitev. Zagotovo ste se najbolj detajlno s tem ukvarjali prav vi v tem času, poleg staršev, seveda.  Zdaj pa bom dala možnost in priložnost, da prvič javno, sploh pa tu v Državne zboru, spregovorijo tudi starši slepih in slabovidnih otrok. Sami med seboj se boste dogovorili, kdo želi govoriti. Seveda pa je treba   (nadaljevanje) samo gledati, da bomo najkasneje petnajst do dvanajstih sejo pripeljali do konca, pa vendar smo tu zato, če ne bo uspelo, bom pač sejo sklicala še enkrat. Ampak predlagam, da se čim bolj skoncentriramo in osredotočimo na tisto, kar je res bistveno. Najprej bi dala besedo kar gospe Andreji Pader, ki vas tudi najbolje poznamo iz medijev. Izvolite.
Andreja Pader
Hvala za možnost in priložnost, da se predstavimo tudi na tem koncu. Pozdravljam vse svoje soborce in seveda vse prisotne!  Skozi naše oči in skozi naša stališča je zadeva dosti bolj komplicirana, kot je slišati. Sliši se, v letu 2003, pa je danes leto 2019, pa to leto ali desetletje mi nekomu tako, drugemu tako, kako so minevala naša leta, vemo vsak zase. Kako je minevalo moje desetletje in več, vem samo jaz, sama zase. Moram reči, da skozi oči matere, ki skrbi 21 let za hudo bolnega otroka, ki ni le slep, ima tudi cerebralno paralizo in avtizem, nisem nikoli v tistem času imela ne možnosti ne priložnosti povedati nikomur, ker me nihče ni poslušal, da pravzaprav ne morem preživeti. Pri osmih letih sem s Filipom ostala sama, kar je pomenilo, da sem samohranilka. Bila sem hudo bolna. In v času 2003, ko mi je bil dodatek za nego odvzet kar preko telefona - tako so obveščali centri, tega se jaz medlo spominjam -, sem bila namreč hudo bolna in moje zdravljenje je potekalo eno leto. Na sodišču sem bila celo opozorjena, da sem bila v takšnem stanju, da so leta 2004 namesto mene na ZPIZ za tujo pomoč in postrežbo vložili kar moji osebni zdravniki, kar izkazuje, da je to en zelo žalosten del ZNOV in, žal, centra za socialno delo, ki je bil z mojo zgodbo zelo dobro seznanjen. Bili so pa seznanjeni tudi s tem, da sem popolnoma brez denarja, in tudi s tem, da ga moram vračati. Vračala sem tri nege, še danes se mi upira, nisem pa imela za kruh. Vsa leta s Filipom so leta - jaz imam tu čisto drugače napisano, se pravi, da govorim čisto drugače, ker se je debata razvila drugače -, želim vam povedati, skozi kaj greš. Filip se je šolal v Ljubljani. Ker sem proti institucionalnemu varstvu in ker nisem Filipa želela nikoli nikjer pustiti, sem ga dnevno vozila iz Laškega v Ljubljano. Tu povem - pa ne zato, da bi se vam smilila -, da sem to delala prostovoljno, ampak bolna, da sem v tem času zamenjala pet avtomobilov, da sem se preživljala z invalidsko pokojnino in s pokojnino Filipa, ki jo je prejemal po očetu. Morala sem voziti v Ljubljano, morala sem točiti bencin, ne vode. Morala sem ga preživljati, morala sem kupovati prehrano, na kateri je, in samo za utrinek, da boste dobili občutek, del, s čimer pokrijem zajtrk in mogoče popoldne, stane 10 evrov dnevno. Filipove pokojnine ni. Dodatek - kaj mi je šinilo te dni, da se pravzaprav odvetnik in sodišča pogovarjamo, ali se ta dodatka izključujeta ali ne izključujeta, lalala. Mi je šinilo nekaj - kako preprosta je pravzaprav razlaga mene kot mame, dodatek, ki mu je kot tuja pomoč in postrežba dodeljen, mu pripada do smrti. In dodatek, ki bi ga naj prejemal iz centra za socialno delo, mu pripada samo do 26. leta oziroma do konca šolanja. Kako je nekomu sploh prišlo na misel, da je lahko to dvoje enačil, ne vem, ni mi jasno. To mi je šinilo te dni.  O absurdih, ki se dogajajo na sodiščih, pa bi rekla takole - na sodiščih smo poniževani in obsojeni in obdolženi. Meni osebno je bila na sodišču kratena ustavna pravica, da se zastopam z odvetnikom. Prosila sem pisno sodišče, ki me je zavrnilo in mi še dan pred obravnavo ni povedalo, da mi odvetnika ne dovoli. Prejšnjega odvetnika pač nisem imela, iskala sem novega, v takšni kompleksni zadevi se te odvetniki bojijo, a ne vedo, sploh pa nekdo, ki v to ni zelo poglobljen. In ko sem se znašla na sodišču, sem znova prosila, to pa mislim, da je za, ja, tako, sem znova prosila in opozorila, da želim, da gre v zapisnik, da mi odvetnika ne dovolijo, jaz sem brez pravnega znanja, jaz sem mama. Sodišče je dalo v zapisnik, ampak od mene pa kljub vsemu zahtevalo, da se ga zagovarjam sama. Jaz sem se zagovarjala in moram priznati, da sem se znašla v vlogi, ko sem morala sodniku razložiti, kakšna je razlika med enim in drugim dodatkom in nad tem sem zgrožena. Jaz sem mama, sem razlagala nekomu, ki bo na koncu spisal sodbo, kakšen je kateri dodatek – jaz sem bila tista, ki sem to razložila. In ko sem to razložila, je bila sodnica zadovoljna, bila pa sem tudi prva, ki sem nasprotni strani predlagala poravnavo. Moram reči, da so bili v hudi stiski, odvetnik, ki se je znašel na(?) enkrat, v res grozljivi stiski in je rekel, da sem prva in edina, ki je to predlagala – poravnavo. Torej, jaz sem želela mir, mirno rešitev, vendar se je k njemu nagnila pravobranilka, mu nekaj prišepnila in s poravnavo seveda ni bilo nič. Hočem vam povedati, da smo se starši izčrpali, da ne želimo stati pred parlamentom, da ne želimo hodit v Evropo po pravico, da ne želimo predstavljati svojih zgodb zunaj meje, ker vendar verjamemo in računamo, da so med vami ljudje, ki nam boste prisluhnili, ki nas razumete in veste, da so naše zgodbe prezahtevne, da bi imeli in zbrali še toliko energije in denarja, da ga bomo nesli vse do Evrope, kjer pa bomo na koncu zmagali in državo Slovenijo promovirali na grd način, česar si mi ne želimo. Mi si ne želimo maščevanja. Mi si želimo le, da bomo z našimi otroki lahko morda pa s plačanim spremljevalcem odšli na morje in končno vdihnili, pa tudi če za kratek čas. Hvala.
Najlepša hvala tudi vam, za to zgodbo, ki ste jo bili pripravljeni deliti z nami. Zdaj, sami ste povedali, da ste bili v velikih finančnih stiskah, pa tudi, da ste se sami zagovarjali na sodišču, ker vam niso dali zagovornika – mogoče bo lahko potem Ministrstvo za pravosodje kaj več reklo o tem – ampak tukaj naj tudi povem, da se je zgodila vmes tudi zelo žalostna zgodba, en otrok je potem med tem postopkom tudi umrl, ampak tisto, kar je pa pomembno, da se ti starši, ki so izgubili tega otroka, še vedno borijo naprej in upam, da bo tudi na koncu ta krivica enkrat izbrisana, da bo poplačana, da boste pač lahko na novo zaživeli, če tako rečem. Sedaj pa sprašujem, glede na to, da imam sicer imensko seznam, napisan, staršev, ki smo jih vabili na to sejo, pa vendarle, sprašujem kdo od vas v nadaljevanju želi besedo, da spregovorite, poveste svoje zgodbe Komisiji za človekove pravice in da se potem tudi za magnetogram predstavite, ker ne poznam vseh osebno? Gospa izvolite, pa če lahko tudi na začetku poveste svoje ime – kar vključite mikrofon in, tako, izvolite.
Liljana Bukovič
Ja, tudi jaz se najprej lepo zahvaljujem, da sem lahko tukaj z vami in da me boste slišali. Tudi treme je nekaj prisotne, ampak, želela sem se oglasit.
Se opravičujem, samo še, če lahko samo zaradi magnetograma poveste tudi ime in priimek. Izvolite.
Liljana Bukovič
Ja, sem Liljana Bukovič, sem pa mamica tega fanta, ki je žal v tem postopku umrl. Zato pač želim še na kratko moj primer izpostavit, ker dejansko gre res za približno podobne primere, ampak, moj se razlikuje v dveh pogledih. Se pravi, prvi je ta, da sva v tem času otroka izgubila, drugi pa je ta, da sva na sodiščih in v teh procesih prišla najvišje in sva zdaj padla na višjem sodišču, kar pomeni, da  imava ogromne stroške, ki jih morava pokriti, in sicer morava pokriti stroške zagovornikom centra za socialno delo in pa stroške zagovornikom Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. To je nekje okrog 6 tisoč evrov. Ker pa teh sredstev žal nimava, se nama je decembra 2018 – sva dobila na računu oziroma jaz sem dobila na račun blokade. Imela sva razpisan rubež nepremičnine. Se pravi, na banki so se začele dogajati pač ene težave, ker je to neplačilna disciplina z najine strani. Imava še kredite. Tako da sva zaradi vsega tega padla na en rob socialnega življenja. Nimava niti za osnovno preživljanje. Ampak zaradi tega, ker imava blokade in zaradi te krivice, ki se nama je dejansko zgodila. Hvala lepa.
Hvala tudi vam. Saj – bom rekla, da človek kar težko najde neke primerne besede v takih trenutkih. Pa vendarle – jaz mislim, tukaj je pa res, nekako – se naslanjam na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da sliši te – res sliši te zgodbe in jih pač – in da popravi ne samo to krivico, ki se je za nazaj zgodila, ampak tudi to, kar smo sedaj slišali.  Jaz priznam, da – ostaneš brez besed, no, tako bom rekla. / oglašanje iz dvorane/ Samo še sekundo. Jaz tukaj vidim – dali so vam rubež na nepremičnine, ste povedali, zaradi tega ker nimate pravzaprav niti za osnovno preživetje. Čeprav živimo v državi, kjer se zagotavlja sredstva za take stvari – ne bom niti omenjala - brez problema, od danes na jutri. Tukaj imamo pa družino, ki je najprej doživela hudo tragedijo že ob smrti otroka, danes se pa sooča z izjemno socialno stisko in tukaj mislim, da bi država res morala pomagati. Jaz se opravičujem, ker … ampak mislim, da tukaj pa je potrebno reagirati in jaz si drugače tega ne znam predstavljati, ker jaz sem si vendarle vedno želela, da vendarle živimo v neki pravični družbi. Kjer se take stvari vendarle ne smejo zgoditi. Sploh pa ne na takšen način. Tako da jaz tukaj res – z mojega mesta ministrico za pravosodje prosim, da se te stvari res uredijo, ker - oziroma za delo, ja. Pa tudi Ministrstvo za pravosodje naj preveri te stvari, kaj se dogaja. Jaz vem, da so ločene veje oblasti med pravosodnim sistemom in pa zakonodajno vejo oblasti, pa vendarle, tukaj si drznem reči, da bi bilo dobro, da se zadeve preverijo. In mi bomo tudi kot Komisija za človekove pravice tudi poslali dopis na Ministrstvo za pravosodje, čeprav nam vsakič rečejo, da se v to nimamo pravice vtikati. Pa vendarle bomo to naredili. Ker mislim, da je tako prav in je tudi pravično. Sedaj bi dala besedo gospe ministrici. Izvolite.
Ksenija Klampfer
Midve z gospo varuhinjo sva že na sestanku v mesecu januarju prosili gospoda Groznika, državnega odvetnika, da poskušajo – tako Državno odvetništvo kot Ministrstvo za pravosodje – nekaj narediti s temi stroški. In oni lahko – zakon jim omogoča - v samem izvršilnem postopku umaknejo te stroške. In midve sva to ga tudi prosili, da to tudi storijo. Tako da pogovori so že šli v to smer, kar danes slišim, bova pa tako – tudi gospa varuhinja in jaz – takoj urgirali, da vidimo, kako – da bodo to čim prej, te zadeve, stekle. Ampak midve – kot rečeno, mi smo že januarja ta apel dali.
Dobro, saj to – saj to me skrbi. Da tudi ministrstvo, vi kot ministrica nekako reagirate, daste nek apel v januarju, ste rekli. Jaz upam, da se bo to res čim prej uredilo. Ker …
Ksenija Klampfer
Ja, saj pravim, mi bomo poklicali Gorznika …
… ker bomo tudi mi kot komisija reagirali.
Ksenija Klampfer
… ker to je pod Ministrstvo za pravosodje. Jaz kot ministrica za delo lahko samo…
Res je, seveda, saj zato bo …
Ksenija Klampfer
… sem glasna in ropotam, drugega pa ne …
Bom dala besedo zdaj še predstavniku Ministrstva za …
Ksenija Klampfer
Se pa opravičujem, ker jaz bom pa zdaj …
Je že v redu. Predstavnik Ministrstva za pravosodje, izvolite. Mogoče vi lahko najbolj direktno kaj poveste. Izvolite.
Gospod _____
Najlepša hvala. Zdaj, koliko direktno lahko zdaj, kolikor ste sami ugotovili v te konkretne sodne postopke ministrstvo ne more posegati, lahko pa komentiramo, to pa definitivno ni prepovedano. Zdaj jaz lahko povem na splošno, da pravica do zagovornika, tako kot ste povedala oziroma do pooblaščenca v pravnih postopkih, stranka si lahko izbere pooblaščenca. Dejstvo je, da sodišče v primeru, da stranka izbere pooblaščenca, ki je ne zastopa dovolj strokovno in korektno ima možnost, da to stranko tudi opozori in da si izbere drugega pooblaščenca. Je pa stvar zdaj tukaj vseh konkretnih okoliščin, ki jih pa tudi jaz sam ne poznam, zakaj je sodišče ravno tako, kot je ravnalo.  Ureditev predvideva tako, da si vi lahko izbere pooblaščenca že pred postopkom. V primeru, če vam je bila dana odpoved s strani odvetnika je dolžnost odvetnika, da vas zastopa še ene mesec po tem, ko da odpoved, da ne bi nastale kakšne škodljive posledice, tako da vzvodi so, ampak zelo težko, zelo je pa tanka meja med temi pravicami oziroma da ne posežemo v sojenje. Dejstvo je, da sodnik, ne glede na konkretne okoliščine, se odloča tako ali drugače. Jaz ne vem, ali je zadeva že pravnomočna, končana, tukaj je več nians. Glede same izvršbe bi pa rekel, da se izvršba vedno začne tudi, ko je upnik država na predlog. In mene veseli, da kar je bilo povedano, da je bilo z državnim odvetništvom, ki vlaga te predloge za državo ob pripravljenosti Ministrstva za delo, da se pravzaprav ta situacija razreši. Tako za nazaj kot za naprej, tako glede teh postopkov, ki potekajo, da se nekaj naredi. Zdaj sam s tem nisem seznanjen, ker gostovo ste najbrž direktno z državnim odvetništvom, ki vlaga te predloge, ker je to tudi najbolj smotrno, ker je to najhitrejše, komunicirali in gotovo je to prava pot. Hvala.
Najlepša hvala tudi vam. No, zdaj jaz tudi pravim, pripravljenost za to celotno rešitve je tukaj nujna. Tukaj se verjetno strinjamo.  Razumem to dilemo, da ne morete zdaj govoriti konkretno pa vendarle, tukaj so danes vsi tisti na tej seji zbrani, ki zelo dobro poznajo to problematiko, so seznanjeni z nji, ve se, kaj se je dogajalo na tem področju. Dogajalo se je nekaj, kar je absolutno nesprejemljivo in jaz upam, da bo res poskrbljeno za to, kar smo zdaj omenili in za kar sta se danes tukaj na tej komisiji izpostavila tudi starša, ki sta prej spregovorila o tem. Zdaj želi besedo gospa varuhinja, izvolite.
Vlasta Nussdorfer
Samo to bi dodala, da bom še danes poklicala gospoda Gruznika. Dejansko smo se v troje in še nekaj jih je bilo v januarju sestali. Nisem vedela, kaj je od takrat potekalo in vesela sem , da mo danes tu, da sem pravzaprav slišala tudi to žalostno zgodbo in upam, da bo čim prej reagiral. Hvala.
Najlepša hvala tudi vam. Več kot očitno je to res bila prava odločitev, da smo se danes tukaj zbrali. Sedaj pa sprašujem kdo od staršev bi želel še z nami deliti svojo zgodbo danes? Izvolite, za magnetogram se še predstavite. Izvolite, beseda je vaša.
Metka Korže
Sem Korže, Metka. Jaz sicer imam pripravljen govor, ampak se bom več ali manj ponavljala. Bom poskusila izluščiti bistvo, da ne bo toliko istega povedanega. Sem mama 18-letnega Nejca, ki ima zraven slepote še druge težave. Tudi naši družini je bila pravica ukinjena leta 2003 s pojasnilom, da se oba dodatka izključujeta. Tako kot ostali, smo tudi mi bili postavljeni pred dejstvo, da se odločimo zgolj za eno pravico. Zaupali smo strokovnim delavcem na Centru za socialno delo in po njihovih navodilih smo potem postopali ter se odločili za dodatek ZPIZ za pomoč in postrežbo. Vsa leta smo živeli v prepričanju, da vse teče po črki zakona. Glejte, jaz sem samo mama. Mama, ki se ne spozna na vse zakone, jih ne prebira, išče luknje in napake.  (nadaljevanje) Za ta dopis smo zvedeli leta 2015, tako kot je že bilo povedano. Starši smo se zato potem začeli obračati na odvetnike, začeli smo iskati odgovore na vprašanja, ki so se nam porajala, da smo 12 let bili zavedeni. Kot je že bilo rečeno, ko je zadeva prišla v javnost, se je tudi takratni zastopnik ministrstva, sekretar Pogačar javno opravičil, priznal napake, da je do oškodovanja res prišlo pri nas, teh starših. Obljubljeno je tudi bilo, da bodo v najkrajšem možnem času poiskali rešitev znotraj hiše, da bi se zadeva čim prej zaključila in v korist oškodovanih staršev slepih otrok. Do danes nam je še nihče ni predstavil. Še več, sklicujete se, da ni zakonske podlage za izplačilo neplačane nege za nazaj. Da povem, veliko družin je moralo za nazaj vračati dodatek za nego kar nekaj mesecev. Tukaj se nam tudi poraja vprašanje, kateri člen katerega zakona pa je takrat veleval, da je potrebno preplačano nego vrniti. Nekateri starši so zaradi tega vračila bili tudi, so bili tudi tik pred izvršbo. Starši smo pač upali, da bomo po mirni poti lahko zadevo rešili z mediacijo, ampak se žal to ni izšlo. Prisiljeni smo bili v drage in dolge tožbe. Na sodiščih nam očitajo, da nismo izkoristili vseh pravnih sredstev, da se nismo pritožili na ukinitvene odločbe v roku, ampak še enkrat poudarjam, mi smo samo starši, nimamo pravniškega izpita, da so potem centri za socialno delo tukaj, na katere se lahko stranka obrne, zanese in jim zaupa. Oni so tisti, ki bi morali poznati zakone, vsaj tiste, s katerimi imajo opravka. Ob tem pa moram tudi poudariti, to je že bilo tudi povedano, da pa tudi so starši, ki pa so se na te odločbe ukinitvene pritožili, ampak brez uspeha. Med drugim nam je bilo tudi očitano, da smo se negi odpovedali sami. Ne, ni res, negi se nismo odpovedali sami. Res je, da so nekateri na centru za socialno delo morali podpisati, da se odpovedujejo dodatku, ampak ne z namenom, da dodatka ne želijo več prejemati oziroma niso potrebovali sredstev, ampak zato, ker so morali izbirati med 2 dodatkoma, med 2 pravicama in so se ravnali po navodilih delavcev centra. Država se na vso moč brani z vsemi sredstvi. Najemajo drage odvetnike, ki mečejo polena pod noge staršem, ki so med drugim tudi prisiljeni, da se sami zagovarjajo. Na starše potem pritiskajo, da opustijo tožbe. Staršem je bilo tudi predlagano, da v zameno, če odstopijo od tožbe, da bodo tožene stranke svoje stroške krile same, da je to za njih najbolje, ker v nasprotnem primeru bodo stroški previsoki in da na koncu koncev možnosti za zmago tako ali tako nimamo. Ob tem je tudi na več naslovov prišla fotokopirana zavrnilna sodba višjega sodišča z vsemi osebnimi podatki ene izmed tožnic z namenom, da prav tako od tožbe odstopimo, saj si bomo v nasprotnem primeru nakopali na svoja pleča vrtoglave stroške, ki jih ne bomo zmogli. Da tu ne izgubljam časa o varovanju osebnih podatkov. Vse to razumem kot ustrahovanje in prav to se je zgodilo v veliko primerih. Veliko družin se je ustrašilo tega, teh visokih stroškov. Svoje stroške so poravnali ter s tožbo zaključili. Mame se pogovarjamo med seboj, vse tožbe so zavrnjene. Še več, spisane so po istem principu, čeprav so pod njimi podpisani različni sodniki. Zavrnjen je bil tudi predlog za revizijo. Torej če potegnemo črto, vse tožbe, od prve do zadnje, morajo pasti. Zavedati se morate, da so 12.A TRAK: (ŠPE) – 10.00  (nadaljevanje) obravnave za starše zelo stresne, da so se družine znašle v velikih finančnih stiskah in brez odvetnikov. Vsi, ki smo ostali v tožbi, nam je skupno eno, da gremo do konca. Vsi tisti, ki sprejemate, spreminjate in dopolnjujete zakone, danes ste tukaj. Kolikor sem seznanjena ste pred kratkim tudi sprejeli Zakon o izbrisanih, ki je urejal njihovo problematiko. Tukaj v tem primeru govorimo o milijonih evrih, tukaj v našem primeru gre za nekaj tisoč evrov. Verjamem in zaupam v vas, v vas, ki danes sedite tukaj. Vsi se zavedamo, da naša zadeve segajo že v preteklost, v leta pred vami, ko vas še ni bilo na tem položaju, vi ste dobesedno padli v to, da se sedaj rešujejo zadeve, ki bi morale biti rešene že v prejšnji vladi. Če je težava zakon glede izplačila za nazaj, tako kot smo se o tem prej pogovarjali, vas v imenu vseh staršev prosim, da se na tem področju stvari uredijo in da se zaključi naše poglavje. Sprejmite spremembo zakona in poskrbite za eno izmed najbolj ranljivih skupin v naši družbi. Hvala lepa.
Najlepša hvala tudi vam. Zdaj tukaj mogoče naj samo še dodam, da so starši oziroma ste starši pred sojenju predlagali tudi mediacijo, pa jo takrat potem ministrstvo ni bilo pripravljeno sprejeti, skratka starši ste napeljali kar nekaj poti, kako bi se to lahko reševalo, pa ste na nek način vsa ta leta doživljali zid. Zdaj pa upajmo, da se bodo stvari vendarle začele premikati.  Sprašujem, kdo od staršev še želi? Izvolite, pa če se predstavite za magnetogram.
Igor Kastelic
Dober dan! Jaz sem Kastelic Igor, oče 27-letnega Kristijana, udeležen v tej zgodbi. No, pri nas je v bistvu Kristijan še živ, je pa mama umrla lansko leto, ker se je v bistvu kar dosti presekirala zaradi vseh teh stvari, plus še drugih stvari, ki kažejo na to, ko ves čas govorimo o neki pravni državi in o zaščiti ranljivejših skupin. Na žalost temu ne bi mogle pritrditi, ker v bistvu 27 let življenja s Kristijanom, predstavlja eno veliko kalvarijo in sicer v tem kontekstu, da se moraš dobesedno za vse stvari izboriti.  To se pravi recimo… ker v našem primeru je bilo celo tako, da so nam to pravico odvzeli, potem ko sem pa jaz zahteval od centra za socialno delo, češ, da smo se temu sami odpovedali. Jaz sem center za socialno delo vložil dopis, naj mi oni pokažejo, kje imajo oni ta zaznamek, da sem se jaz temu odpovedal, ker ne vem, jaz ne poznam zdravega človeka, da bi se čemurkoli odpovedal, eni pravici kar tako. In od njih sem dobil dopis, da ta zadeva ne obstaja, da se jaz temu nisem odpovedal, ampak, da so oni to morali narediti po uradni dolžnosti. In jaz, mislim ne vem, enostavno tako bom rekel, zame država kot država je že beseda, tako se vsi nekaj na državo znašajo oziroma zagovarjajo državo, država je kriva. Država so ljudje in ljudje so tisti, ki delajo določene stvari.  Ker v nadaljevanju, če nadaljujem, ko je Andreja govorila predstaviti, kako je živeti oziroma kaj je predstavljal tisti znesek. 2005 oziroma v letu 2006 sva oba dva z ženo zbolela za rakom, v bistvu oba dva izgubila službi, ona je bila že prej družinski pomočnik, bom potem še na to zadevo napletel, ker je tudi gospod But tukaj in v bistvu to se pravi ostali smo brez dohodkov in moja mama je rekla: »Saj, če ne bi bilo Kristijana, vi sploh živeti ne bi mogli«. Tista zadeva, ki jo je Kristijan dobival, plus nekaj malega je bilo in s tem smo mogli živeti. Službo izgubiš, to je to. Oni ti vzamejo še 200 evrov in enostavno recimo imaš status družinskega pomočnika, moram ga zraven omeniti, zaradi tega, ker… da vam finančno pokažem, je zadeva sledeča – to je dohodek, ki se spreminja oziroma tako, do 18. leta dobivaš »kao« nadomestilo za izgubljeni dohodek in tega zneska naj ne bi bilo treba vračati. Pri 18-ih letih se pa ta zadeva spremeni in postane to status družinskega pomočnika, ki je financiran tako, da 200 evrov, to je tisti dodatek za nego, ki ga otrok dobiva, se namesto otroku nakaže občini, občina doda znesek 360 evrov in ti ga izplača kot 560 evrov. Nimaš ne dopusta, ne bolniške, 12B. TRAK: (TB) – 10:05 ne regresa, ampak v redu, sem se navadil. V 20ih letih jaz sem sposoben preživeti s 100 evri na mesec, ampak v končni fazi bom tako rekel, sam sebi škodim, v bistvu, zaradi tega, ker družba ugotavlja, jaz sem ugotovil tudi ko sem delal pri privatnikih ali pa s svojim življenjem – ljudi molzeš dokler gre. In zdaj, mi smo pripravljeni, zgleda, se »zmolziti« čisto do konca. Hočem povedati to, da ob tem se zgodi zadeva, če nekdo od staršev umre prej kot otrok, je treba znesek, ki ga je občina dajala zraven, vračat. In jaz sem, 10 let že sprašujem ljudi, ker vsi pravijo, tudi gospod But je rekel na enem sestanku v Soči, ko smo ga imeli gluho slepi, da tega ni treba vračat. Do danes mi ni še noben povedal, če table(?), en dokument, ki bi meni to, pač, kako bi rekel, zagotavljal, da ni treba vračat. Ker ravno zdaj, ko je mama umrla, se bo najbrž to zgodilo. Občina se lahko za tisti znesek, dokler je upravljala to funkcijo, usede, pa pravijo vsi meni, saj tebi ne bo treba vračat. Seveda, tistemu, ki umre, ni treba vračat, ker je umrl, ampak vračajo tisti, ki so za njim ostali. Zdaj pa mi ni jasno, skrbiš za invalida, namesto države, ker država ga ni imela kam dati. Ker mi smo tistega leta, ko smo se prijavili, da bomo družinski pomočniki, sami sebi zavezali vrat. Mi smo začeli skrbeti za težko oskrbljujočo populacijo, država dvigne roke, ker če bi dali otroka v zavod, v katerem ne bi tako skrbeli, ker moj otrok, moj Kristjan, je prišel intelektualno tako visoko, da v bistvu ljudje razmišljajo, pa saj ni niti duševno prizadet, ampak sam pa ne more živeti, ker ima kup drugih, ker ima še kombinirane motnje. Ampak to smo ga mi pripravili, svoje življenje smo dali. In zdaj v bistvu, nam pravite, mislim, pravi država oziroma ljudje, ki so v državi, razni ministri, razni sekretarji, oni nam govorijo ene zgodbice, ko sploh ne vejo za kaj gre, oni sploh ne vejo kaj je življenje, oni sploh ne vejo kaj je življenje, oni samo prelagajo neke kupe. Pravijo, da se ne da pravno uredit. Lansko leto je bilo prvenstvo v košarki, poleti gledam jaz poročila in kaj slišim? Da so na hitro sprejeli zakon, da bodo lahko pač igrali tujci za Slovenijo. Ta zakon je bil sprejet poleti, poleti, ko so neki dopusti, počitnice, v enem mesecu. Pa še to, ne smeš omenjat ampak, ta oseba, ki ga je predlagala, ima ravno tako populacijo doma, pa sploh ne prideš do njega, da bi mogoče na tem področju, ker očitno bi moral mogoče kdo od poslancev nekaj predlagat in bi se to naredilo takoj. Jaz ne vem, ne govorit pravniki, sodniki, da se ne da. Vse se da. V Jugoslaviji, če se ne motim, pač toliko star sem že – zakaj so zakoni? Zakoni so zato, da se kršijo. To so govorili in očitno tako tu je, ker kršijo se na vseh področjih, ampak tukaj, ko je pa treba v etično moralne humane namene nekaj dati, to se pa ne da nič narediti. To meni ni jasno. In v bistvu, ker dejstvo je nekaj, da se to nanaša na malo širšo populacijo, ne samo na slepe, ampak v bistvu ti zneski so bili tudi drugim, v bistvu, ki imajo enake primere, niso samo slepi, imajo pač druge motnje, recimo so drugačni invalidi. Tudi oni so bili izvzeti, tako da znesek je malo večji. Ampak enostavno, zakaj bi moral jaz tožiti državo, če je državni aparat meni napisal, da se jaz temu nisem odpovedal, da so sami naredili. To ne more zastarati, ne more to zastarati, ne more, jaz mislim, da to ne more zastarat. Tako da, vse je samo, pa zakaj bi recimo potem tako, kot se potem izkaže, Slovenci pravijo, da pomagajo. Pa ne mi reči, da je to rešitev države, da skrbi za tako populacijo, da bodo »lions klubi, uni en« ali pa, da bomo denar zbirali za te stvari. Pa, potem ne rabimo države, potem lahko zapremo. Mislim, potem lahko sami vse uredimo, potem ne rabimo državnega aparata, ki stane toliko pa toliko. Toliko o tem, no. Zdaj, lahko bi še govoril samo, ja tega je preveč v bistvu, ampak čisto lahko se da zadevo rešit, jaz ne vem. Če si človek, si človek, če pa nisi človek, potem pa ne vem, kaj naj rečem. Zlahka bi se dalo to zadevo uredit. V enem mesecu je zadeva rešena, po mojem, samo pravi mora nekaj napisat, ker tudi, kar se tiče sodišča, moja dikcija sodišča – na sodišču naj zmaga pravica. Daleč od tega, zmaga tisti, ki tistemu, ki odloča o eni stvari, ga prepriča, da ima on prav. Pravice ni kajne. Hlapec Jernej in njegova pravica, jokam, ko ga berem. 100 let po tistem se isto dogaja. Toliko o tem.
Najlepša hvala, tudi vam, če se lahko izključite. Kdo še od staršev, bi želel razpravljati? Izvolite, izvolite gospa.
Romana Bošnik
Lep pozdrav, sem Romana Bošnik. Naj povem, da bom verjetno danes tukaj prvič, javno, povedala zgodbo.  (nadaljevanje) Pred skoraj 14 leti se je rodila moja Nastja, v osnovi / nerazumljivo/. Prve besede so bile oziroma med prvimi besedami, da se naj z možem pripraviva na najhujše, ker njena diagnoza ni združljiva z življenjem. Midve z Nastko sva se takrat nekje dogovorili, da bova dokazali kontra in sva. In bo junija stara 14 let, govori, preveč včasih, je nasmejana, radoživa, radovedna. Teh primerov s tem sindromom je v Evropi približno 6 do 8 in moja Nastka je edina, ki funkcionira tako kot funkcionira, ostali so v slabšem položaju. V bistvu zakaj to povem, to njeno diagnozo. Vse se da, če se hoče, če se vloži dovolj truda, če je čutnost in človečnost na prvem mestu. Kljub temu, da so nama vzeli Dodatek za nego, ker je na žalost slepa in je na žalost dobila Dodatek za pomoč in postrežbo pri dveh letih. Noben si ne more predstavljati, kako je, ko sediš pred komisijo na ZPIZ za dveletnega otroka in vlagaš papirje oziroma razlagaš zakaj on to potrebuje, ampak to damo starši vse skozi in preživimo. Zakaj preživimo? Ker znamo živeti, ker se znamo veseliti vsakega malega koraka, vsakega malega napredka, ko pri prvem letu starosti praznuješ rojstni dan, ker je še otrok živ. Noben napisan ali nenapisan zakon ne more preprečiti ene volje in ljubezni do tega otroka, lahko pa prepreči en človek ali država ali center za socialno delo, nižjo kvaliteto življenja, ne prepreči, naredi nižjo kvaliteto življenja. Že tako je udarec, ampak smo starši, ki znamo sprejeti takšno življenje in ga znamo živeti. Nihče od nas si verjetno ne bi želel teh dodatkov, pa bi lahko živeli, brez teh dodatkov bi verjetno bilo lepše življenje. Čisto za primerjavo povem. Nastja ima kompleksne težave, med drugim je seveda tudi slepa, ampak jaz želim, da ona živi v nekem dokaj kvalitetnem življenju, da ne bluzi iz dneva v dan, ker je drugačen otrok. Zaradi slepote je omejena na neko fizično gibanje, kar pomeni, če se fizično ne giba, je tudi splošno stanje slabše. Zato smo dodatno plačevali fizioterapije, ker mi še danes ni jasno, kako lahko otroku pripada fizioterapija enkrat do dvakrat na mesec in če ti seveda želiš otroku dobro, potem plačuješ. In takrat pred desetimi leti, smo na vikend fizioterapevtki plačevali 40 evrov za tri četrt ure. Ko je bil dodatek že seveda odvzet.  Danes hodi Nastja recimo plavati, ona ni tako kot moj sin Miha, da ne vem ga lahko dam v en šport in dam 30 evrov na mesec in gre osemkrat na mesec. Za Nastjo dam 25 evrov za 40 minut plavanja. Hodi dvakrat na teden, ker ima skoliokifozo in gre maja ali junija na   (nadaljevanje) zelo težko operacijo hrbtenice. Moja naloga kot starš je, da za njo poskrbim, da ostane v kondiciji in si želim, da so ostane v kondiciji. In grem preko svojega trupla, da bo ostala v kondiciji in bom dala zadnji evro, da bom dala 200 evrov na mesec za plavanje. To je samo plavanje, kje je ostalo? Zbiram neko rekreacijo, ki bi bila čim cenejša. Zaradi moje Nastke sem naredila izpit za vodnika planinca za invalide, zato, da se približam tej populaciji, ker je to eden izmed nekih najmanj dragih športov, da se nekam pelješ in hodiš in je gibanje. To so stvari, ki jih morajo ljudje nekje na takih položajih, kot ste vi, vedeti, ampak vas ni recimo tam, kjer bi morali biti v realnem življenju. Najlažje se je usesti za mizo in debatirati. Življenje ni samo debatiranje, življenje so konkretne stvari, ko je prav, da se tudi vidijo v realnem življenju in gremo do konca. Za naše otroke do konca, ker si zaslužijo. Hvala.
Najlepša hvala tudi vam, da ste delili danes z nami vašo zgodbo. Sprašujem, kdo od staršev bi še želel kaj dodati oziroma povedati ali pa pojasniti svojo zgodbo? Če je za enkrat, mislim, da smo slišali kar nekaj staršev, ki so spregovorili. Vsekakor, če boste želeli v nadaljevanju, če bi se še kdo odločil, da spregovori, mu bom dala besedo. Sedaj pa odpiram razpravo poslank in poslancev in sprašujem, kdo želi razpravljati prvi? Gospod Kovačič, izvolite, beseda je vaša.
Hvala za besedo gospa predsednica. Najverjetneje ni besede, da bi vas sploh lahko danes kaj potolažil oziroma karkoli, niti si ne morem predstavljati oziroma se dati v vašo kožo, ker tega na srečo nisem doživel, tako da si niti ne morem predstavljati, kaj vse ste morali dati skozi. Najverjetneje niste edina taka zgodba v Sloveniji, najverjetneje jih je še veliko več.  Kaj je sploh država smo danes govorili. Država smo vsi ljudje in žalostno je, da so ljudje pripeljali zadevo tako daleč, se pravi ljudje na nekih pozicijah, ki so sprejemali ob nepravem času neprave odločitve, ki so pripeljale do nekih nelogičnih in kar je najbolj žalostno, nekih nehumanih odločitev. Velikokrat se tudi neke inštitucije v Sloveniji skrivajo za sodno vejo oblasti, ki sodi po zakonu, kar je prav, da sodi po zakonu, ampak zakoni bi seveda morali biti pisani tako, da bi bili dobri za vse ljudi.  Tudi centri za socialno delo, so tam zaposleni ljudje, ki bi morali biti vredni zaupanja. Večina jih najverjetneje je takšnih, se pa kdaj zgodi, da tam tudi dela človek, tako kot v vseh poklicih, ki na žalost ni vreden zaupanja. Ker kot ti če stranka prideš na center za socialno delo, sploh ne bi smelo biti, da ti temu človeku ne bi zaupal. Se pravi njegove besede bi morale biti svete. Saj tudi, ko gremo do zdravnikov, do odvetnikov, ne nazadnje tudi učiteljev in profesorjev in v šoli verjamemo na besedo. Se pravi, da bi morali stati za svojimi odločitvami. Odkrit bom, tega problema do sedaj dokler se nisem seznanil, nisem poznal, sem z veliko žalostjo prebral to zadevo in dve zadevi, se pravi prvo, da je sploh prišlo do te napake, da so centri presojali neke zadeve, se pravi, da se niso spustili k človeku, ampak so gledali tam samo neki zakon, da že tedaj v tistem trenutku niso vsi alarmi zazvonili, ko bi morali, se pravi že pred desetletjem. Druga žalostna zgodba pa je, da se to še danes   (nadaljevanje) ta zadeva vleče in še vedno ni urejena. Včasih mora tudi kakšna druga veja oblasti presekati ta gordijski vozel, se pravi, zadeve na sodišču, in presekati dve zadevi. Se pravi, prva je ta s človeške plati, da oškodovanci dejansko ni treba trpeti, druga zadeva pa je finančna, ker potem spet daje v ospredje družine, ki imajo neko finančno možnost, da se borijo na sodišču, in družine, ki te možnosti nimajo. Sami smo že opravili sestanek koalicijskih strank z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki so se, kot je državna sekretarka obljubila, te zadeve lotili z vso resnostjo, da se končno, tako kot ste tudi rekli, neha debatirati in se ta zadeva preseka in uredi.  Če smem še, predsednica, danes o sklepih kaj spregovoriti. Danes imamo tukaj dva sklepa, enega ste vi predlagali, drugega je koalicija. In ker sta sklepa dokaj podobna, bi mogoče pred glasovanjem predlagal prekinitev seje za pet minut, da sklepe uskladimo in združimo, pa skupaj potrdimo, če je možno. Želim pa si - in tudi v imenu, lahko rečem, ne samo Liste Marjana Šarca, ampak upam, da lahko to govorim v imenu vseh političnih strank, ki so v parlamentu, da bomo naredili vse, da se dejansko ta zadeva konča.  Hvala.
Najlepša hvala tudi vam.  No, glede na razpravo, ki se je odprla, in na vse to, kar smo slišali do sedaj, želim popraviti prvi sklep, ki sem ga predlagala, zato ker se mi zdi, da je skrajni čas, da preidemo od besed k dejanjem. Sami ste tudi pojasnili v koaliciji, da je dovolj besed in da je treba delati. Tako predlagam, da se sklep, ki sem ga že prej povedala in sem ga predlagala, preoblikuje tako, da se glasi: »Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Vladi Republike Slovenije, da takoj, ne v najkrajšem možnem času, ampak takoj z dopolnitvijo potrebne in ustrezne zakonske ureditve popravi krivice, ki so bile povzročene v zvezi s sočasnim uveljavljanjem pravice do dodatka za nego otroka in dodatka za pomoč in postrežbo, na katere opozarja tudi Varuh človekovih pravic v letnem poročilu za leto 2015 ter v priporočilu številka 83.« Če se strinjate oziroma tudi če se ne, mislim, da je to bistveno bolj jasno definirano. Se pravi, glede na to, da so se tako ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot Ministrstvo za pravosodje nekako odločili, jasno, da želijo pomagati in da bodo zadevo rešili, mi pa želimo doseči, da se to zgodi takoj, ne pa v čim krajšem možnem času.  Predlagam, da o tem glasujemo. Ali želi še kdo od poslancev razpravljati? Izvolite, gospod, pa če se lahko predstavite za magnetogram.
Matej Žnuderl
(Matej Žnuderl, predsednik Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije.)  Rad bi samo poudaril, da se pridružujemo predlogom staršev. Mislim, da je del našega dela tudi podpora za osebne pravice. Kot slišim, bo treba sestaviti poseben zakon za odpravo teh krivic, seveda pa me po eni strani preseneča, da država nima neke pravne obveznosti do državljanov, ki bi že sama po sebi pomenila, da je jasno, če povzroči s svojim delom in z organi krivice, da jih bo potem morala popravljati. Tako moj apel je, da bi mogoče razen tega posebnega zakona, s katerim se seveda strinjam, bilo nujno potrebno, da se odpravijo te gmotne težave ljudi, ki so jih imeli v vseh teh preteklih letih, tudi za naprej.  Moj drugi apel bi pa bil, če se je videlo, ko se je uveljavljala ena pravica, se je država odločila, da bo drugo omejevala ali pa izključevala, ta praksa se še vedno nadaljuje.   (nadaljevanje) In jaz upam, da bo današnje srečanje opozorilo poslancem in Vladi tudi, da pazi na te stvari, da ko »podarja«, v narekovajih pravim, ranljivim skupinam kakšno pravico, da potem ne bo sočasno jemala neke že obstoječe pravice.  Samo to bi rad. Sem pa zelo vesel, da smo danes tu, in debata, ki jo poslušam, se mi zdi, da teče v pravo smer, zdaj je pa treba samo od teh dobrih besed še v pozitivna dejanja. Hvala lepa vsem, da ste nas povabili.
Najlepša hvala tudi vam za dodatna pojasnila.  Zdaj dajem besedo gospe Mojci Žnidarič, potem gospe Nataši Sukič, če bo želela, gospodu Bandelliju, potem pa državni sekretarki. Na koncu, če bo še kdo želel, mi boste pa vmes povedali, drugače pa nekako tako bo šla razprava. Izvolite, gospa Žnidarič.
Hvala za besedo.  Lep pozdrav vsem, čeprav mi je kar težko, da morate biti danes tu in se res boriti za svoje pravice.  20 let delam z ljudmi, več kot 10 let od tega z ranljivo populacijo, pa sem mislila, da že imam trdo kožo, ampak danes, ko sem poslušala vaše zgodbe in tudi brala vaše pismo, sem imela solzne oči. Meni je zelo žal, obžalujem situacijo, da ta kalvarija traja že 16 let. Predvsem pa ne morem verjeti tega, kar je tudi že naša predsednica komisije izpostavila, kaj se je dogajalo od leta 2012 do 2015, se pravi, 2012 je sodba že bila izdana, pa potem ni bilo rešeno nič, nobenih navodil. Po drugi strani, ker sem sama bila javna uslužbenka in sem se vedno trudila delati v korist ljudi, jim pomagati, pravilno svetovati, si pa danes predstavljam tudi delavce centrov za socialno delo, ker vsi pravite, da so vam delavci v centrih za socialno delo narobe svetovali, ampak tudi oni se morajo držati navodil, ki so jih prejeli s strani Ministrstva za delo. Tudi ZPIZ, ki je dal tolmačenje, vse to je spadalo pod Ministrstvo za delo, jaz mislim, da ni bila napaka ali pa krivda tistih socialnih delavcev, ki delajo na terenu, ampak res Ministrstva za delo. Na srečo vidim res velik posluh in tudi, kot je naša ministrica zdaj predstavila to zgodbo, takoj, ko je slišala za to vašo težko zgodbo - dejansko jaz tudi sama prej nisem bila seznanjena o tem, od takrat, ko ste, žal, morali s protesti pokazati na to vašo nevzdržno situacijo. Vidim, da bo posluh, verjamem, da se bodo zadeve uredile. Morajo se urediti za vse, ne samo za tiste, ki so šli v tožbe, niso šli v tožbe, ker večina, kot sem lahko razbrala, ste verjeli delavcem na centrih za socialno delo, večina niti vlog potem niste dajali. Vi ne morete zdaj izkoristiti vseh pravnih sredstev, to se ne more rešiti pravno, jaz mislim, da se lahko reši res samo človeško. In verjamem, da bo ministrstvo zdaj našlo izhode. Zato smo mi predlagali v 6 mesecih, ker smo želeli, da se to časovno opredeli, ker če to piše »čim prej«, enkrat je že gospa, ena od mamic rekla, da ste se že dogovorili enkrat, da je to čim prej. Tudi če piše »takoj«, jaz mislim, da je vseeno prav, da se nekako časovno omeji, da je pol leta tistega, ko mora ministrstvo imeti čas, da vse zbere, da vse primere reši, torej, da ne nastajajo, kot je ministrica rekla, nove krivice. Torej, da se jim ta čas da. Tudi jaz upam, da se bo lahko rešilo to na nek način z mediacijo, kot ste sami predlagali, da ne bodo tu spet kakršnekoli druge, daljše poti. Tudi sama bom spremljala zadevo vsekakor do konca in verjamem, da bo zadeva potem res vsaj v pol leta rešena, ker že predolgo traja. Dejansko pa nimam pravih besed, ker, kot je gospod Aljaž rekel, ne moremo vedeti točno, kako se počutite, ker kdor sam neke preizkušnje ne da skozi, težko svetuje drugim. Hvala vam.
Najlepša hvala tudi vam.  No, tu moram vendarle reči, da se mi zdi pa bistveno, da se zapiše besedica »takoj«, bom povedala, zakaj. Zaradi tega, ker zadeva traja od leta 2003 in če v tem času Ministrstvo za delo, družino, Ministrstvo za pravosodje in vsi ostali akterji, centri za socialno delo, niso imeli dovolj časa, da se detajlno seznanijo s problematiko, potem   (nadaljevanje) je pa še bolj hudo v tej državi, kot sem si jaz do sedaj mislila. Tako da dodatnega pol leta, pa potem vemo, kako je to, pa še eno leto pa še leto in pol, jaz mislim, da tu je pa zdaj dovolj sprenevedanja, zato bom jaz vztrajala pri sklepu, da se zapiše »takoj«, takšnega bom tudi dala na glasovanje, seveda pa je potem od poslank in poslancev odvisno, kako boste ravnali v tem primeru in kako se boste odločili. Mislim pa, da če je Ministrstvo za delo, družino mislilo resno s popravo krivice, in jaz verjamem, da je, potem s tem in s takšno dikcijo, zavezujočo, ki je nujno potrebna v tem primeru, ne sme imeti nikakršnih težav, ne Vlada ne ministrstvo ne koalicijski poslanci.  Zdaj pa dajem besedo gospe Nataši Sukič.
Najlepša hvala, predsednica, za besedo.  Lep pozdrav vsem danes tu prisotnim, sploh vam, staršem, pa tudi nekdanji varuhinji, ministrice, žal, ni.  Mislim, to, kar danes tule poslušamo, je res grozljivo. Tako tudi podpiram vse te predloge, ki jih je navedla predsednica pred mano. Resnično je osupljivo in neverjetno, da je sploh mogoče. Nekdo je rekel, da niso centri za socialno delo vsega krivi, ampak vseeno so si nekateri tolmačili zadevo tako, drugi drugače in prišlo je do dvojne prakse, se pravi, ponekod so se izplačevali ti dodatki, ponekod se niso. In zato jaz - sicer sem popolni pravni laik in tu imamo predstavnika, ki mi bo mogoče znal točno razložiti, torej iz pravosodja. Ampak, če neka zakonska podlaga obstaja za izplačilo dodatka in se jo pač narobe bere in se je ne izvaja, mislim, da ta zakonska podlaga je že sama po sebi zadosti, da se za nazaj povrne tisto, kar si dolžan, česar nisi izplačal. Če se motim, v redu, potem je treba urgentno in takoj sprejeti neko zakonsko podlago, ki bo nemudoma popravila te krivice. Mislim, da v tem sklicu Državnega zbora pa res ne bi smelo biti niti najmanjše dileme in debate po vseh teh letih kalvarije, ki smo jo danes tule slišali opisano, sploh človek nima besed. Je pa ena stvar, na katero pa apeliram - škoda, da ministrice zdaj ni tukaj -, nekdo bo pač moral prevzeti odgovornost na ministrstvu, ki ni dalo jasnih navodil, in bo dejansko moral nekdo za to odgovarjati. Ne moremo se vedno znova sprenevedati, da nihče ni za nič odgovoren. Treba je poiskati tistega in dejansko terjati neko odgovornost. Zanima me tudi, ali bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti - veseli me, no, da je ministrica res pokazala nek pristop, in jaz računam na to, ji verjamem, da bo naredila vse, kar je v njeni moči. Bi pa tudi nekako apelirala na njo, da nekako sprejme ministrstvo ukrep, s katerim bo v bodoče odpravilo nepravilno tolmačenje predpisov, tovrstne zablode, da ne bomo iz ene krivice padali v druge krivice, to se zelo hitro lahko zgodi.  Osupnilo me je tudi dejstvo, da je varuhinja že zdavnaj dala priporočilo, pa ta država - ne vem, ali to mi zaradi lepšega ta poročila tu poslušamo, pa nobeden potem nič ne reagira. Ta priporočila niso kar tako. Če varuhinja ali varuh da neko priporočilo, je to zelo resna stvar. In tudi tu apeliram na Vlado in tudi na vse bodoče vlade, ki bodo, če bodo sploh to kdaj brale, ta magnetogram, da začnejo upoštevati, no, kar pravi varuh oziroma varuhinja človekovih pravic, kar predlaga ta komisija, ki se vedno znova srečuje s takimi primeri. Seveda to, kar smo slišali, mislim, kako je možno, no, da center za socialno delo v taki zmešnjavi, za katero je jasno, da je zmešnjava, od staršev, katerih otrok - to smo danes slišali - je medtem, na žalost, že tudi umrl, v sodnem postopku izterja dolg za poplačilo sodnih stroškov na tak način, da smo danes celo v situaciji nekih izterjav, popolne blokade računov   (nadaljevanje) staršev, ki so zaradi tega potisnjeni v tako ranljivo situacijo, da si verjetno nobeden od nas tu niti predstavljati ne more.  Jaz absolutno podpiram vse, kar je bilo do zdaj tu rečeno. Bom pa potem pri predlogu sklepa mogoče samo dikcijo predlagala malo drugačno, ker za moje pojme ni dovolj precizna. Zdaj ne vem, ali to zdaj na tem mestu naredim, predsednica, ali pozneje?
Lahko. Ampak lahko povem, da sem - vas ni bilo v sobi, ko smo popravili sklep, ki sem ga jaz predlagala, in sicer, da Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Vladi Republike Slovenije, da takoj z dopolnitvijo potrebne in ustrezne zakonske ureditve popravi krivice, ki so bile povzročene v zvezi s sočasnim uveljavljanjem pravice do dodatka za nego otroka in dodatka za pomoč in postrežbo, na katero opozarja tudi Varuh človekovih pravic.
Ne, ne, s tem se strinjam, ampak govorim o tem druge sklepu, pod katerega so podpisane poslanske skupine LMŠ, SD, SMC, Desus in SAB, tu imam jaz eno pripombo.
Aha, tu bi želeli. Izvolite, kar povejte.
Tule piše, da je treba v roku 6 mesecev pripraviti ustrezne rešitve, vezane na problematiko slepih in slabovidnih otrok, se strinjam, ampak bi bilo treba mogoče precizirati, mislim, ne vidi se vsega sklepa…
Če bi lahko mogoče, zato da ne bo… Jaz sem že predlagala, da bi umaknili ta sklep in bi imeli samo tega, ker je ta, ki sem ga jaz predlagala, najbolj precizen in natančen.
Tako, tako, no, to.
Tako jaz verjamem, če boste vsi glasovali zanj, potem bo izglasovan, tako ne bo nobenih težav in problemov.  Zdaj dajem besedo gospodu Bandelliju, izvolite.
Hvala, predsedujoča.  Lep pozdrav vsem skupaj!  Seveda sočustvujemo vsi z vašimi težavami, vašimi primeri. Seveda je več takih primerov, vi ste samo en del, saj pravijo, da jih še mnogo, mnogo več takih, kjer ne moremo biti drugače kot solidarni z vami, z vašimi prošnjami, željami in vsemi vašimi težavami, ki ste nam jih predstavili. Ta dodatek za nego otroka je pravica starša v bistvu in dodatek za pomoč in postrežbo je pravica otroka. Tako jaz ne vidim tukaj, nisem razumel, zakaj je izključujoče, zakaj eden brez drugega, mislim, to je zame zadeva kot laika, nisem pravnik, sem velik praktik, podjetnik, ampak tu razumem zelo veliko napako, ki je bila storjena. Še večja napaka je, ne vidim razloga, zakaj ste morali sploh vračati denar, to je pa še večji absurd od tega. Tretji absurd je seveda ta - ampak tam so verjetno kakšne pravne podlage različnih sodišč, kot vidim in sem bral vaša poročila -, da so zavrnili praktično vse to, kar ste želeli in zahtevali. Tu pa je naloga nas, ker mi smo zakonodajna veja, ki pripravljamo različne spremembe zakonov. In kar se mene osebno tiče, bom naredil vse, kar je možno, da bomo te krivice popravili. Tako se strinjam z vsem tistim, kar so predhodniki povedali, moje kolegice in ostali. Vidim, da ste na Ministrstvu za delo prejeli 25 tožb, nekateri so že odstopili od teh tožb, verjetno zaradi stroškov, verjetno tudi zaradi drugih zadev. Mislim, da je žalostno, če gremo analizirati vso to zadevo, ker bomo spet odpirali vse to, kar smo že do sedaj povedali. Tako da kar se tiče stranke, jaz spadam v skupino Stranke Alenke Bratušek, mi bomo vse to potrdili, kar bo danes tu predlagano, predvsem pa pomagali, kar se tiče zakonodajnih stvari, pri tem sklepu.  Imam pa predlog. Jaz ne vem, ali je samo to - zdaj govorim iz lastne izkušnje -, ali je prav, da napišemo »takoj«, ker takoj pomeni nič, kajne. Ne vemo, kaj je takoj, lahko pridemo na naslednjo sejo sem in bomo rekli, ta sklep še ni bil realiziran, kaj pomeni takoj. Jaz bi predlagal, da ostane »v najkrajšem možnem času«, in naj prednostno obravnavajo to zadevo. To bo pomenilo, da praktično morajo prednostno obravnavati, brez besede »takoj« - takoj. To je samo moj osebni predlog, drugače pa se bom strinjal s tem, kar boste želeli. Hvala lepa.
Najlepša hvala tudi vam. Repliko je želela gospa Sukič. Izvolite.
Morda samo toliko, »takoj« bi po mojem moralo ostati, lahko pa damo v oklepaj »najkasneje do«, da se zaščitimo, da je res »najkasneje do«. Mogoče toliko, čer sicer bodo spet rekli, ja, kaj je takoj, pa se bomo spet šli interpretacijo   (nadaljevanje) okrog tega, kaj je takoj. Dajmo še o tem malo predebatirati, kaj je tisto, kar je sprejemljivo za starše, ki dejansko čakate že od leta 2003, se ukvarjate s to grozo, kaj je tista skrajna meja, da se ta »takoj« spremeni v udejanjenje teh sklepov.
Najlepša hvala, gospa Sukič. Vidim, da imajo nekateri poslanci težavo s to besedico »takoj«. Ampak naj še enkrat opozorim, pustili bomo besedo »takoj«, se pa strinjam, lahko v oklepaju napišemo, še bolj decidirano, »najkasneje v štirinajstih dneh«, v oklepaju, se pravi, »takoj« oziroma »najkasneje v štirinajstih dneh«. Stvari so pripravljene, ministrica je pripravljena na to in mislim, da se to res lahko nemudoma realizira. Tudi glede tega, če se to potrjuje v Državnem zboru, ni nikakršnih težav, ker gre vse to lahko po nujnih postopkih. Tako bom to dala na glasovanje.  Zdaj dajem besedo gospe državni sekretarki, da še pojasni. Drugih prijavljenih k razpravi ni, tako bomo potem počasi prešli na glasovanje. Izvolite, gospa državna sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Breda Božnik
Hvala lepa, predsedujoča. Spoštovani, lepo pozdravljeni še v mojem imenu, s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti! Pravzaprav zelo težko komentiram dogajanje za nazaj, bi vam pa želela povedati, da sočustvujem z vami, da sem pravzaprav nekdo, ki prihaja s terena. Sem nekdo, ki v bistvu ni živel vašega življenja, sem pa delala deset let v varstvu in negi otrok s posebnimi potrebami. Približno, bom rekla približno, vem, o čem govorite. Poudariti bi želela, kot je ministrica rekla, da se zavedamo na ministrstvu neustreznega postopanja in da se zavedamo, da moramo te krivice in neustrezna ravnanja centrov za socialno delo popraviti, na način, kot ga je predstavila že ministrica Klampferjeva. Bi pa želela poudariti in hkrati opozoriti in ne nazadnje tudi prositi za razumevanje, da moramo te ustrezne rešitve v bistvu najti. To je nekaj, kar se ne more zgoditi čez noč, in seveda je to nekaj, na kar se ne sme čakati eno leto. Poglejte, absolutno se zavedamo, da je treba k zadevi pristopiti takoj, je pa nujno treba res zadeve ustrezno, pa ne bom zdaj rekla proučiti, ampak enostavno se moramo v njih poglobiti, ravno iz tega razloga, da iz teh krivic, ki jih želimo popraviti, ne naredimo novih anomalij in novih krivic. Jaz mislim, da je to ena zelo, zelo resna zadeva, h kateri je treba pristopiti skrajno resno in z veliko mero odgovornosti. Na ministrstvu se tega zavedamo. Absolutno ne prerekam vaše težnje in pobude nekaterih, predvsem predsednice, da se gre na to, da je zadevo treba rešiti takoj. Ja, treba jo je rešiti takoj, ampak, poglejte, z veliko preudarnostjo. Jaz upam, da razumete, o čem govorim. Resne stvari so to, zelo pomembne, in zavezati se k temu, da zadevo uredimo jutri ali pojutrišnjem, je, oprostite, nerealno in nemogoče. Pač, to dejansko trdim iz svojega vidika, delam na ministrstvu, vem, kako zadeve potekajo, vem, kako z ekipo od septembra dalje pristopamo k zadevam, in mislim, da moramo tu vsi skupaj upoštevati tudi ta moment.  Kar se tiče centrov za socialno delo, bilo je kar nekaj kritike izrečene na njihovo delo. Moram povedati, da v bistvu zdaj po reorganizaciji vzpostavljamo in nekako želimo, moramo, delamo na tem, poenotiti postopanja na centrih za socialno delo.  Kar se tiče pripomb, da ministrstvo ne upošteva priporočil, sklepov Urada varuhinje človekovih pravic, moram reči, da v našem mandatu imamo zelo dobre odnose z uradom, da zelo dobro sodelujemo in da ministrstvo ima velik posluh za vsa priporočila in tudi za vse pripombe. Jemljemo jih resno in dejansko k rešitvam tudi pristopamo.   (nadaljevanje) Moram še enkrat reči, tudi iz svojega osebnega vidika, da mi je resnično žal, da moramo danes sedeti tu skupaj zaradi tako težkih zadev, zaradi tako težkih situacij. Obljubim, tako kot je tudi dala svojo zavezo ministrica Klampferjeva, da bomo na ministrstvu - mi smo se že začeli s to zadevo ukvarjati, poglejte, decembra, konec decembra smo bili o tem seznanjeni, v mesecu januarju smo dejansko zbrali ustrezne podatke, ustrezne informacije, videli, kaj imamo v hiši, kaj je na mizi, in danes v bistvu sedimo tu z vami. Ne moremo reči, da se pravzaprav obnašamo mačehovsko, kajti dejansko smo zadevo takoj, takoj vzeli v svoje roke, in tu je dejansko angažma ministrice.  Tako, če dovolite, bi res še enkrat dala v premislek zavezo o »takoj«, ampak z neko zavezo, kot jo je predlagal gospod Bandelli, da pa vendar prednostno. Hvala lepa.
Najlepša hvala tudi vam. Spoštovana gospa državna sekretarka, malo me je vseeno zbodla ta beseda na koncu, »prednostno«. Saj to je prednostno že od leta 2003 in tu jaz vidim ključen problem.  Zdaj je besedo želela še gospa varuhinja. Izvolite, gospa Vlasta Nussdorfer.
Vlasta Nussdorfer
Dodala bi res samo to, da vse to kaže, kako pomembna so priporočila Varuha človekovih pravic. Priporočilo številka 83 sega v poročilo za leto 2015, sprejeto je bilo v Državnem zboru 2016. Torej, če bi se udejanjilo, najbrž teh žalostnih zgodb o rubežu nekaterih in o težkem stanju ne bi danes poslušali. Zato res apeliram na vse vas, da se v bodoče priporočila jemljejo skrajno resno in seveda s tem olajšate marsikomu marsikatero krivico.
Najlepša hvala. No, tu moram reči, da kot Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti zdaj res že vrsto let zelo pozorno spremljamo priporočila varuha. Vedno znova tudi jaz kot predsednica komisije opozarjam - sploh na tista, ki se iz leta v leto ponavljajo, pa ministrstva ne zaznajo, da jih je treba upoštevati -, da jih je nujno treba upoštevati. Potem, se strinjam z vami, gospa varuhinja, bi verjetno kakšne stvari rešili brez takšnih kalvarij, ki smo jim danes priče na tej komisiji.  Besedo je želela še gospa Nataša Sukič. Potem še od vabljenih, nato pa bomo zadevo pripeljali h koncu in bomo dali tudi oba sklepa na glasovanje. Izvolite, gospa Sukič.
Hvala lepa za besedo. No, jaz bi se samo odzvala. Glejte, ko sem rekla, da je treba upoštevati priporočila varuha oziroma varuhinje, seveda nisem zdaj ciljala točno na vaš mandat, ki je zaenkrat še zelo kratek, pač pa na vse prejšnje obdobje, kajti to je bilo že leta 2015, kajne, če se ne motim…
Leta 2003 se je začelo…
Ja, ampak 2015 je bilo priporočilo zapisano, danes smo pa leta 2019. Tu se zdaj prerekamo ali pa nekaj dvoumimo okrog besedice »takoj« pa »prednostno«, pa ne vem kaj. Jaz predlagam, da se vendar - pa povejte vi kot ena izmed odgovornih oseb na ministrstvu, v kakšnem realnem roku, konkretnem, ne prednostno - prednostno spet lahko pomeni karkoli, prednostno je to že dejansko od leta 2003 -, v kakšnem realnem roku lahko mi to stvar dejansko implementiramo, da se že enkrat nehamo igrati slepe miši, pa prednostno, pa sem pa tja. Zaradi mene lahko piše »prednostno«, v oklepaju »najkasneje do«, ali pa »takoj«, v oklepaju »najkasneje do«. Dajmo mi doreči ta rok, ker nimamo več časa, tu so dejansko ljudje, kot vidimo, pod izvršbami in ne vem kaj vse se jim dogaja. In te krivice je treba absolutno odpraviti, vključno z nepravičnimi sodnimi stroški, ki so jim bili nekateri podvrženi, in s tem, da se kompenzira za nazaj tisto, česar niso dobili izplačanega.  Hvala lepa.
Najlepša hvala tudi vam.  Če pravilno razumem predlog kolegice poslanke, zdaj je tako, ministrstvo naprošate, naj povedo, v kakšnem času bi oni lahko to realizirali. Če smo mi povedali že približno, kdaj bi lahko in v kolikem času je to potrebno, in ministrstvo se nekako izogiba tej dikciji »takoj« in »najkasneje v štirinajstih dneh«, potem ne vem, ali bo državna sekretarka lahko   tukaj pojasnila, kdaj je ta realni možni čas. Dejstvo pa je, da glede na to, da ste predlagali – tukaj pa skušam priti blizu tudi vam, glede na to, da ste sami predlagali, da imate zadeve že pripravljene, da ste že od januarja seznanjeni s celotno dokumentacijo, mislim, da ni nič narobe, če se zavežemo na takšen način, da damo dikcijo, da takoj – in če želite, najkasneje tudi v 14 dneh, oziroma najkasneje v 14 dneh, zaradi tega ker je to bistveno bolj zavezujoče. Jaz mislim, da vi problem zelo dobro poznate in da je verjetno tudi zelo hitro lahko rešljiv.  Sedaj pa dajem gospodu staršu, če se lahko samo … besedo. Izvolite.
Igor Kastelic
Kastelic Igor še enkrat. Mene pri vsej tej stvari, kar se tiče države oziroma predstavnikov države – izpostavljam to, da nečesa ne razumem. Da se bojijo nekaj rešiti, da se ne bojo druge krivice naprej dogajale. Zdaj pa jaz ne razumem. Kakšne druge naprej? Saj tu govorimo o tem, kar so bili dolžni za nazaj – za tisto naprej, jaz ne vem – saj za naprej oziroma od tistega datuma, ko se je zadeva uredila, je zadeva urejena. Tako da – to je en sam izgovor. Da se ne bojo nove krivice delale naprej. Dela se krivica nam še naprej. Tistim, ki, recimo – nam se tudi od 2015 ne dela več krivica naprej. Tako da – tu gre samo za tiste stare stvari. Do 2015 se poračuna – jaz ne vem, to je samo en izgovor. Spet se išče neke časovne zanke, da se ne bi uredilo.
Najlepša hvala. Zdaj bom dala besedo še gospe Pader, potem bomo pa razpravo zaključili. Izvolite, gospa Pader.
Andreja Pader
Ko poslušam, takoj 6 mesecev, 3 mesece, bi rada samo povedala, da zdajle me čaka enak strel, kot je pri gospe Liljani. Ne vem, če se zavedate, kaj pomeni zdajle izvršba 4 tisoč evrov v mojem primeru. Hvala.
Najlepša hvala tudi vam. Zdaj, samo da razjasnimo dilemo in da ne bo več vprašanj vnaprej. Jaz bom dala oba sklepa na glasovanje. Točno s takšno dikcijo, kot sem povedala. Potem je pa seveda odločitev v rokah poslancev. Sedaj pa dajem besedo gospe Meiri Hot. Na kratko je želela še eno vprašanje, če sem prav razumela, postaviti najbrž državni sekretarki. Izvolite.
Hvala lepa, gospa predsednica. Zelo na kratko. Torej, če povzamemo nekako današnjo razpravo, mislim, da smo se prav vsi strinjali, da je bila krivica storjena in da si vsi želimo to krivico popraviti. Težava je tudi v tem, da so nekateri že v pravnomočnih izvršilnih postopkih in kakršenkoli rok jih spravlja v bistvu v nevarnost, da bodo doživeli hudo škodo. Zato gre v bistvu moje vprašanje Ministrstvu za pravosodje, če se da kakorkoli sprejeti morda še dodaten sklep danes ali pa navodilo, da se začasno ustavijo postopki izvršbe s strani države, da se jasno in izrecno da navodilo, da se počaka s temi postopki, dokler ne bo zadeva rešena. Glede na to, da smo vsi danes soglasni in da želimo ti rešiti. Hvala lepa.
Samo sekundo. Zdaj, jaz se strinjam s tem sklepom. Mislim, da bi lahko bil primeren. Ampak naj pojasni najprej Ministrstvo za pravosodje. Potem je še eden od staršev na kratko želel, potem bomo pa prešli na glasovanje o teh dveh sklepih. Izvolite.
Gospod _____
Ja, hvala lepa.  Kot sem že predhodno povedal, pač izvršba se začne na predlog. In ta predlog po splošnih pravilih se lahko tudi umakne. Jaz vem, da razprava z generalnim državnim odvetnikom pri ministrici za delo je na to temo že bila. Gotovo so bile pač predstavljene vse možne rešitve. Zdaj v tem konkretnem primeru, zakaj se pravzaprav to ni umaknilo oziroma zakaj se še to – umaknilo, sam ne vem. Gotovo pa mora biti tudi za državno odvetništvo neka pravna podlaga, da to lahko stori.  Zdaj, jaz lahko – tukaj povem, da sem pripravljen na naslednjem sestanku biti tudi zraven. Da dogovorimo, kaj pravzaprav manjka oziroma kaj so ovire, da državno odvetništvo tega ne naredi. Drugače pa – v tem trenutku – in ko je predlog za izvršbo umaknjen, potem izvršba ne samo, da se ne prekine – potem se izvršba ustavi. / mikrofon je izklopljen/
Jaz vidim …
Gospod _____
Če smem …
… ja, izvolite.
Gospod _____
Če smem samo še to glede odprtih postopkov. V teh odprtih postopkih je državno odvetništvo druga stranka v vsem tem. In tukaj enako – enako kot v postopkih izvršbe, lahko obe stranki,   če sta soglasni, predlagata tudi mirovanje teh postopkov. / oglašanje iz dvorane/ Če sta obe stranki soglasni, torej – tako na strani tožeče stranke kot na strani države – soglasni, lahko postopki mirujejo. In nastopi mirovanje. Zdaj, na pamet ne vem, ampak zagotovo vsaj za 4 mesece. Teh postopkov. Je pa tudi v pravdnih postopkih pač dispozicija obeh strank tudi, da se bodisi prepozna tožbeni zahtevek, recimo tudi s strani tožene stranke, vendar tukaj je pa vprašanje, ki je bilo pač na začetku izpostavljeno, pač pravne podlage, da to država lahko naredi. Zato ker je tukaj tisti uvodni apel, da so pravne podlage čim bolj jasne oziroma, kot je bilo ugotovljeno, tudi da je edina rešitev za celostno razrešitev te situacije, torej tudi teh postopkov, ki tečejo, sprejetje ustrezne pravne podlage. Hvala.
PREDSEDNICA EVA IRGL