10. nujna seja

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

28. 1. 2019
podatki objavljeni: 28. 1. 2019

Transkript

Dober dan, lep pozdrav vsem. Pričenjam 10. nujno sejo odbora. Na seji bo z nami kot nadomestna članica sodelovala Monika Gregorčič namesto Janje Sluge. S sklicem seje ste sprejeli naslednji dnevni red, ki ga imate pred sabo: Zahteva Višjega delovnega in socialnega sodišča za oceno ustavnosti 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom, ugotavljam, da je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA: ZAHTEVA VIŠJEGA DELOVNEGA IN SOCIALNEGA SODIŠČA ZA OCENO USTAVNOSTI 397. ČLENA ZAKONA O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU. Pobuda, ta zahteva je objavljena v sistemu UDIS in ste jo članice in člani prejeli. Prav tako ste prejeli mnenje Vlade in mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Obravnava na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora. Vabljeni: Zakonodajno-pravna služba, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To je to. Ustavno sodišče nam je posredovalo zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča za oceno ustavnosti 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. S pridobitvijo obeh mnenj – Zakonodajno-pravne službe in Vlade – so bili izpolnjeni poslovniški pogoji za obravnavo zadeve na seji odbora. Želi besedo predstavnica ZPS, Katja Triller Vrtovec?
Katja Triler Vrtovec
Hvala za besedo, lep pozdrav vsem. Višje delovno in socialno sodišče vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prihodnje določbe 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1(?) iz leta 2000, ki je urejal uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992. Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijana določba krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kjer je delovnim invalidom s preostalo delovno zmožnostjo, ki se jim je že ugotovljena invalidnost poslabšala ali je pri njih prišlo do nastanka nove invalidnosti, priznavala manjši obseg pravic po novem ZPIZ-1. Delovnim invalidom s preostalo delovno zmožnostjo, ki se jim zdravstveno stanje ni spremenilo, pa je priznavala večji obseg pravic po starem ZPIS 1992. Sklicujejo se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v zadevi Kranjc(?) ugotovilo, da je ZPIZ-1 utrdil legitimno pričakovanje delovnih invalidov s preostalo delovno zmožnostjo, da bodo tudi po zakonodajni reformi še naprej do upokojitve prejemali nadomestilo za čas čakanja, če bodo ostali brezposelni. ESČP je presodilo, da je bilo pri tožniku po poslabšanju njegove invalidnosti, ki je pritožnik ni mogel predvideti in se nanjo pripraviti, prekomerno posežena v njegovo pravice do lastnine, iz 1. člena 1. protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. (nadaljevanje) V ZPIZ-1 je prišlo do večjih sistemskih sprememb pri ureditvi invalidskega zavarovanja, ki so povečale odgovornost in aktivnost delovnih invalidov s preostalo delovno zmožnostjo pri ponovni vključitvi v delovno okolje. V ta namen je ZPIZ-1 za vse delovne invalide, tudi za tiste, ki so delovni invalidi postali že po ZPIZ 1992, uvedel 2 nova pravna instituta. Prvi institut je bila uvedba obveznih obdobnih kontrolnih pregledov, na katerih je invalidska komisija ugotavljala, ali je prišlo do sprememb v stanju invalidnosti. Zato sprememba v pravni obravnavi delovnega invalida, ki je užival denarno nadomestilo po ZPIZ 1992, ni bila odvisna od poslabšanja njegove invalidnosti kot to zatrjuje predlagatelj, temveč od izvajanja obveznih obdobnih kontrolnih pregledov, ki bi jih uživalec denarnega nadomestila po ZPIZ 1992 lahko predvidel in se nanje tudi ustrezno pripravil. Drugi institut je bila uvedba izbirne pravice do poklicne rehabilitacije, ki jo je delovni invalid s preostalo delovno zmožnostjo imel možnost izbrati namesto drugih pravic(?) invalidskega zavarovanja. Zato po uveljavitvi ZPIZ-1 za izpolnitev pogoja ostati brezposeln, ki je omogočal nadaljnje prejemanje inventarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno delo, ni več zadoščalo, da je delovni invalid še naprej pasivno čakal, da mu bo drugo ustrezno delo našla država ali delodajalec, temveč se je od njega pričakovalo tudi aktivno prizadevanje za poklicno rehabilitacijo in ponovno zaposlitev, ki je bilo nagrajeno tudi z večjim obsegom pravic iz invalidskega zavarovanja. Če bi vpisane možnosti, ki jih je omogočala(?) izpodbijana zakonska ureditev, izkoristil zavarovanec iz prekinjenega postopka socialnega spora, bi mu bila tako namesto denarnega nadomestila za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, v višini 389 evrov, priznana za 9 % višja, polna invalidska pokojnina, v višini 492 evrov. Ker pa te zakonske možnosti niso bile izkoriščene, mu je bila priznana za 46 % nižja delna invalidska pokojnina v višini 211 evrov. Izpodbijana ureditev z vidika uživanja denarnih nadomestil, torej enako obravnava uživalce denarnih nadomestil, pri katerih ni prišlo do poslabšanja njihove invalidnosti in tiste uživalce, pri katerih se je ugotovljena invalidnost poslabšala, je nastala nova invalidnost. Zato je zatrjevana kršitev splošnega načela enakosti očitno neutemeljena. Glede na navedeno, Ustavnemu sodišču predlagamo, naj ugotovi, da tretji odstavek 397. člena ZPIZ-1 ni v neskladju z Ustavo. Hvala lepa.
Hvala lepa za vašo podano strokovno mnenje. Bi pa prosil, želi besedo predstavnik Vlade, Tilen Božič, izvolite.
Tilen Božič
Hvala. Marsikaj je bilo tukaj že povedano, kar se tudi v določeni meri prekriva s tistim, kar je mnenje Vlade, tako da bi samo dal nekaj poudarkov, potem pa za morebitna vprašanja raje, sem seveda tukaj na razpolago z ekipo. Torej, v mnenju Vlade je izpostavljeno, predvsem nekateri pomisleki v zvezi s predloženo zahtevo in tudi razlogi, zaradi katerih Vlada meni, da zakonska ureditev ne krši 14., 33. oziroma 50. člena Ustave. Vlada ugotavlja, da tretji odstavek od že prej omenjenega 397. člena, ki vsebuje besedo lahko, s to besedo tudi napeljuje zgolj na možnost pridobitve pravic po ZPIZ-1, nikjer pa izrecno ne prepoveduje, da bi tudi slednji ohranjali pravice po predhodno veljavni zakonodaji oziroma ne prepoveduje, da bi upravni organ ali pa sodišče, določbo interpretirali na način, da bi tudi po teh uživalcih, ob upoštevanju diskrecijske pravice, ravnali skladno s prvim odstavkom 397. člena ZPIZ-1. Bi pa ob tem tudi še dodal, da mnenje Vlade izpostavlja tudi, da se je Slovenija v akcijskem načrtu za izvedbo sodbe ESČP v zadevi Kranjc proti Sloveniji zavezala k spremembi ureditve, k čemur bo tudi pristopila ob prvi naslednji spremembi zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pa, kot je bilo že omenjeno, na eni izmed sej v Državnem zboru, lahko pričakujete v prvi polovici letošnjega leta. Za dodatna vprašanja kot že rečeno, smo pa na razpolago tukaj, ker v treh.  Hvala.
Presednik Vojko Starović
Hvala lepa za vaše pojasnitve.  Odpiram razpravo o naslednjem predlogu mnenja, ker danes bomo samo o predlogu mnenja razpravljamo, vsebinsko ne gremo notri. Odbor za delo, družino, socialne zadeve, invalide se strinja z mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 25. 1. 2019 in z mnenjem Vlade z dne 10. 1. 2019, ter Zakonodajno-pravni službi predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču.  Želi kdo razpravljati? Gospa Mojca Žnidarič. Izvolite.
Hvala za besedo. En lep pozdrav vsem skupaj!  Glede na to, da sem dolgo delala z invalidi, več kot 10 let, bi rada nekaj k temu dodala. Strinjam se, da zakon tak kot je zapisan, verjetno res ni protiustaven, kajti predvsem zato, ker ima zapisano besedico »lahko«. Torej, da se invalidom, ki gredo na nov invalidski postopek ali zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ali zaradi predvidenih kontrolnih pregledov potem v zakonodaji piše torej, da se lahko pridobijo pravice po novi zakonodaji, ker nova zakonodaja je prinesla namreč dosti nižja nadomestila. Se pravi, tako kot je zapisan, po mojem res ni protiustaven, ampak vam želim povedati, kaj se dogaja v praksi. Ljudje so večinoma ali pa v celoti dobili znižana denarna nadomestila. ZPIZ jim je skoraj da vsem znižal. Zdaj, ko sem raziskovala, ko je bil ta zakon, ta amandma takrat leta 1999 vložen, kot je bilo v gradivu zapisano, torej je ta člen prišel notri skozi amandma. Namen tega amandmaja je bil, torej obrazložitev je bila, da po načelu varstva pridobljenih pravic se delovnim invalidom, ki so pridobili pravice po sedaj veljavnih predpisih, te pravice zagotavljajo še naprej. To je bila obrazložitev tega celotnega člena. Torej kot rečeno v praksi, ni tako. Zdaj, kdor se pritoži, verjetno potem na sodišču uspe, kdor se ne, pa ostane pri nižjem nadomestilu. Po mojem mnenju kaj je bil namen tega, je bil torej ta, da človek je lahko izbral poklicno rehabilitacijo, ki je bila nova pravica, ki je bolj ugodna za ljudi kot je bilo prej rečeno, kaj v tistem času dobijo, ampak po mojem mnenju je ljudem premalo predstavljena. Ko je človek, ne vem, dve, tri leta ali pa še več na bolniški in potem dobi domov en vprašalnik, da ga izpolni preden gre na invalidsko komisijo, mu je tam povzet sicer tudi ta člen kaj pomeni poklicna rehabilitacija, ampak to je tudi vse. In zelo zelo malokdo se odloči, torej po teh letih bolniške, da bo šel ali v prekvalifikacijo ali tudi kakšno krajše usposabljanje. V glavnem, po mojem mnenju je ta pravica premalo ljudem predstavljena, hkrati pa je tudi izbirna pravica, torej ali se ljudje odločijo ali se ne. je pa tudi res, da ne vemo koliko je bil sploh ta človek star, kajti ljudi, ki so starejši od 55 let se v poklicno rehabilitacijo ne pošilja, kolikor vem, pa tudi ljudi, ki so starejši od 50 let, če je njihova zmožnost za delo, da ne more več delati za polni delovni čas, torej da dela za krajši, lahko samo za krajši delovni čas, se jih torej že po 50. letu v poklicno rehabilitacijo ne pošilja. Jaz predvidevam sicer, če bo ta primer, kot je napisan, prišel do Evropskega sodišča, da bo isto odločalo kot je v primeru Kranjc. Se pravi člen, ko danes odločamo, mnenje po mojem mnenju res ni protiustaven, ampak želim povedati to, da je res to kar je Vlada, ministrstvo napovedalo, da čim prej, že letos pristopimo k tej pokojninski zakonodaji, ker tukaj je toliko težav, toliko problemov, tako nizka so ta nadomestila, polovico manjša od denarnih socialnih pomoči, pa čeprav je tukaj Vlada v svoji široki obrazložitvi pisala, saj lahko ti invalidi zaprosijo za denarno socialno pomoč. Ja, lahko, ampak ko je nekdo delal 20 ali pa 30 let, zelo zelo težko prestopi prag na centru za socialno delo in prosi za socialno pomoč. To je prva zadeva. Potem, ne morejo zaprošati tisti, ki so poročeni, ker se gledajo pri socialnih pravicah,   (nadaljevanje) torej dohodki cele družine, se pravi, avtomatsko je dohodek cele družine dosti nižji, se pravi, poročeni ne morejo… Pa še ena kategorija, ki jo poznam, ki ne morejo, to so pa ljudje brez stalnega bivališča v Sloveniji. Veste, da ogromno invalidov nastane v gradbeništvu, v gradbeništvu je zaposlenih precej naših bratov iz južnih držav in ker nimajo stalnega bivališča, torej ne morejo zaprositi za razliko na centru za socialno delo. Hkrati si ne morejo urejati zdravstvenih zavarovanj, ne morejo zaprositi za stalno prebivališče zato, ker nimajo dovolj visokih prihodkov, da bi lahko živeli v Sloveniji, po predpisih, ki so za stalno prebivanje. Tako je tu kup težav, jaz jih poznam, sem pripravljena tudi sodelovati, iz prakse jih poznam.  In še to, kar bi želela izpostaviti, ker me že nekaj let moti, kar je za mene protiustavno, to je pa nek drug člen, in sicer 85. člen ZPIZ-2 ali pa tudi prej je bil ZPIZ-1, je pa bil 94. člen, to je pa pravica do nadomestila za invalidnost, kjer avtomatsko ljudje, ki na dan invalidske komisije niso zaposleni ali pa zavarovani, se pravi, nimajo denarnega nadomestila za brezposelnost, se pravi ljudje, ki na dan invalidske niso obvezno zavarovani, lahko so prostovoljno, če so si plačevali, to nič ne pomaga. V glavnem, ti ljudje avtomatsko dobijo 20 % nižjo denarno nadomestilo kot tisti, ki je zaposlen. Ampak ti brezposelni ljudje imajo lahko že 20, 30 ali pa še več let delovne dobe, so toliko let plačevali pokojninsko osnovo in imajo avtomatsko 20 % nižjo to pokojninsko osnovo. V glavnem, takrat leta 2000 je res s temi nadomestili nastala zelo drastična sprememba. Če ste brali ta primer, ste lahko videli, se pravi, to nadomestilo za čas čakanja na razporeditev na drugo delo, je takrat znašalo 80 % pokojninske osnove. Res je, da smo takrat pri zaposlovanju teh invalidov imeli določene težave, ker so bila ta nadomestila visoka, ker se tu potem sklicuje, da je bil tudi to eden izmed ciljev, znižanje teh nadomestil in aktivacija zaposlovanja invalidov, ampak po moje je bila vseeno preveč drastična. Prvo kot prvo se več ne računajo ta nadomestila od pokojninske osnove, ampak se najprej izračuna, koliko bi bila invalidska pokojnina, in potem so določeni procenti, 40 ali 60 % od invalidske pokojnine, se pravi, se je dvakratno to znižalo. V tem primeru, ki pa je bil predlagan oziroma predstavljen, v tem našem primeru, je pa gospod zaradi tega, ker se mu je poslabšalo zdravstveno stanje in ker zdaj ne more delati za polni delovni čas, je pridobil delno pokojnino, delno invalidsko pokojnino, kar pomeni, da ima zdaj to pokojnino samo za štiri ure ali pa pet, ali pač kolikor mu je dala invalidska komisija, tega mi ne vidimo. Zdaj je edina pozitivna stvar za tega gospoda ta, da če bo našel službo za preostali čas, da mu bo to ostalo, ker je ta delna pokojnina, jim ostane, tudi ko se zaposlijo. Ampak verjamem, da ima več kot dvakrat znižane sedanje prihodke. In po moje, saj pravim, če bo šel na evropsko sodišče, bo ta zadeva tudi padla. Ampak, kot pravim, zakon, takšen kot je zapisan, to, kar odločamo danes, pa res ni neustaven. Jaz pač res prosim ministrstvo, pa tudi vse ostale stranke, da se tega lotimo letos, no, ker na področju invalidov gre pa res od leta 2000 naprej vse samo na slabše.  Hvala.
Hvala za razpravo. Želi še kdo razpravljati? Gospod Pojbič, izvolite.
Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik.  Tudi jaz bom skušal biti zelo kratek, vendar to, kar smo zdajle poslušali Mojco - mislim, da ste Mojca, kajne -, se pravi, da je to človek iz prakse, in to, kar smo zdajle slišali, mislim, da bi to morala slišati ušesa vseh nas, ki sedimo na tem Odboru za delo in družino, in še posebej predsednika. Mislim, da tu ni vprašanje stranke niti politične pripadnosti, temveč gre za izjemno pomembno in temeljno vprašanje tistih temeljnih pravic, da človek lahko z nekimi sredstvi, kakršnimikoli že, na kakršenkoli način jih pridobiva, preživi. In po vsem tem, kar smo zdajle slišali, je to nemogoče. Torej to pomeni, da ta odbor ima eno možnost - da pripravimo oziroma da sprejme ta odbor sklep in naloži - no, naložiti ne more Vladi, ampak pozove Vlado, da v najkrajšem možnem času pripravi spremembe zakona, s katerimi bomo te anomalije, ki so bile danes izpostavljene, uredili tako, da bodo sprejemljive, da pritožbe ne bodo šle na   (nadaljevanje) Evropsko sodišče za človekove pravice v Bruselj in tam padale. Se pravi, mi zakonsko moramo ta problem urediti tako, da se to ne bo dogajalo. Predvsem pa je tu pomembno, da so v ospredju naši ljudje, tudi invalidi so ljudje. Ravno danes imam ustno poslansko vprašanje na to temo, invalidi, ki imajo tretjo kategorijo, poglejte, dobivajo 278 evrov invalidnine. Zdaj pa mi naj nekdo pove, kako je to možno, na kakšen način je s tem možno preživeti. In še druga stvar, precej teh invalidov je, ki enostavno ne morejo dobiti službe, ne, da ne bi hoteli, ampak ne morejo dobiti. Ker sem imel pred leti, precej let nazaj, nek tak primer, ko sem bil še sam vodja službe, kjer smo imeli tudi javna dela, in sem tam takrat poskušal zaposliti enega od teh invalidov s takim problemom. Eno leto sem se ukvarjal samo s tem, kako prepričati naše ustanove, da bi na nek način pomagali pri tem, da bi tega invalida lahko zaposlili. In sem jaz potem pomagal, sem se zelo potrudil, in ta gospod je danes zaposlen, mi je žal, da je v Avstriji, ampak danes dela za polni delovni čas. Ta naša birokracija je pa naredila vse, da bi skorajda preprečila, da je ta človek pri svojih 20 letih, ker je imel sam to veliko željo, sploh prišel do zaposlitve. Po drugi strani ga pa držiš na 270 ali pa 280 evrih pokojnine, to je nedopustno, to je skrajno, bom rekel, neodgovorno od vseh nas, ki tu sedimo. Še bolj pa je neodgovorno od tistih, ki pripravljajo zakonodajo in so odgovorni za to, da rešujejo te anomalije. Jaz sem prepričan, da imamo vsi občutek za te stvari, vsi, ki tu sedimo, ne glede na politično pripadnost, in smo dolžni se tega čim prej lotiti. In vam garantiram, da s strani Slovenske demokratske stranke boste imeli popolno podporo. Prosim pa, da vi, ki ste koalicija zdaj, in Vlada pristopite k temu resno in to v najkrajšem možnem času pripravite, spremembe teh zakonov, ki so potrebni za to, da bomo ljudem olajšali življenje oziroma zagotovili, da bodo lahko živeli normalno. Hvala lepa.
Hvala za razpravo. K besedi se je javila Iva Dimic.
Hvala lepa. Lep pozdrav vsem! Seveda, ko se začne govoriti o invalidih, se odpirajo še druga področja. Sama mogoče nekako najbolje čutim ali pa poslušam zgodbe bolnikov, ki dejansko niso več upravičeni do kakršnegakoli nadomestila oziroma invalidnine od leta 2012, ker imamo invalidnine, kar se tiče delovnih invalidov, ni jih pa več iz naslova bolezni. Pa vendar, mislim, da zdajle vendarle prihajajo na dan, sploh v zadnjem tednu, v zadnjih štirinajstih dneh, težke zgodbe mladih invalidov ali pa, lahko rečem, bolnic, ki prejemajo neko invalidnino za nadomestilo 320 evrov, ne dobijo zaposlitve zato, ker si pač invalid, imaš določene okvare in težave pri opravljanju dela, ne moreš opravljati niti najenostavnejših del. Se mi zdi, da je prav, da razmislimo, kaj bomo v prihodnje in kako bomo pomagali. Ker tega je, žal, veliko. In če gre - bom s primerom povedala - neka prodajalka, ki ima že tako nizko osnovo, na neko štiriurno invalidnino in potem štiri ure mogoče vseeno opravlja in če ima pred sabo še 10, 15 let do pokojnine, ima pred sabo še vedno veliko za delat, in se mi zdi, da bo njena osnova izjemno nizka za izračun pokojnine. Kaj bodo vsi ti ljudje, bolniki, kako bodo lahko preživeli, ali bo vse to prenesla socialna pomoč na domu in tako naprej. Mislim, da moramo globalno se vprašati, kako in na kakšen način bomo omogočili tudi tistim, bom rekla, ker so invalidi, imajo stopnjo, kategorijo invalidnosti, kako bodo preživeli. Mi moramo gledati tudi čez 10, 15, 20 let, kako jim bomo omogočili življenje. Jaz verjamem, da so, ampak, glejte, tudi bolniki so invalidi, in mislim, da na nek dostojen način - je treba zavezati državo, da poskrbi tudi za njih, za eno dostojno življenje. Ko se bo o tem razmišljalo, naj se tudi to plat pogleda. Hvala.
Hvala za razpravo.  K besedi se je javil Soniboj Knežak.
Hvala, predsednik. V bistvu se bom pridružil razpravljavcev pred mano. Jaz sem tudi sam zadnjih 16 let delal na tem kadrovskem področju in se popolnoma strinjam z vsem, kar je kolegica rekla. No, predvsem v tem delu, da so ljudje, ki pridejo v to situacijo, bistveno premalo seznanjeni s svojimi pravicami. Če si morebiti imel srečo, da si v tem postopku v kaki večji tovarni, kjer imajo močnejšo kadrovsko službo in kjer ti znajo tudi svetovati, so te zadeve še. Si pa ne znam predstavljati, kako to poteka pri manjših delodajalcih. Skoraj, v bistvu so ljudje ob tej množici zakonodaje, ki jo imamo na tem področju, prepuščeni popolnoma sami sebi. Ali se znajo znajti ali ne, če ne se pa – če ne, so zgodbe, kakršnim smo priča tudi danes.  Midva s kolegom bova podprla to mnenje, da ni v skladu z Ustavo. Seveda ker niti drugače ne moreva. Bo pa potrebno na tem področju narediti kar, jaz mislim, da kar korenite tudi zakonske spremembe. Predvsem, da približamo to zakonodajo, da jo naredimo bolj razločno, da ne prihaja – ne vem, jaz imam sosedo, me je pred novim letom poklicala, 37 let delovne dobe, zbolela za rakom, invalidsko upokojena, 318 evrov pokojnine. Nadomestilo za brezposelne imamo pa 393. Mislim, malo so ta nesorazmerja – in tu moramo zadevo urediti.  Tudi drugo, kar sem sam srečeval pri samih invalidskih postopkih. Mislim, da bi tudi bilo potrebno malo prevetriti same te postopke. Vsaj v tistem delu, kjer sodelujejo zraven delodajalci. Je čisti formalizem. Mi smo v zadnjem času, tam, kjer sem delal, tudi nehali hoditi. Ker smo - v bistvu drugega nismo imeli - stroške, da smo šli na te komisije. Naše mnenje se ni upoštevalo, pač ker smo prišli reda-radi, toliko da so nas odkljukali pa še to … Tako da – se pa pogovarjamo o socialnem statusu teh ljudi s preostalo življenjsko dobo. In danes se, kar se tiče področja izplačil invalidom - mislim, da nam ne more biti v ponos. Da moramo to slej ko prej tudi urediti. Morda samo še stavka. Tudi kategorija teh ljudi se izredno pri nas težko odloča za kakršnokoli poklicno rehabilitacijo. Oziroma prekvalifikacijo, tisto, kar se jim tudi nudi. Pa ne samo tisto, kar je kolegica omenila, do določene starosti. Jim niti ni treba tega več. Ampak tudi mlajši. Pri nas je nekako zakoreninjeno – ja, saj kaj se bom pa jaz pa se ne bom učil pa – skratka, tudi tu imamo področje, ki se mi zdi, da bi ga morali bolj približati praksi. Pa tistemu, kar tudi podjetja dejansko lahko nudijo tej populaciji. Toliko z moje strani. Hvala lepa.
Hvala lepa. Če ni več razprave, sem se jaz tudi k razpravi prijavil kot zadnji.  Mislim, da s strani Vlade smo slišali tudi v državnem zboru in tudi danes smo slišali, da se pripravlja kompletno malce prenova te naše zakonodaje s področja tudi invalidskega zavarovanja. Jaz bi rad pri tem nekaj poudaril. Da bi bilo dobro v razmišljanju, ko se sestavlja, ločevati, kaj so – kaj je sociala, kaj so socialne pravice, ki temeljijo predvsem na solidarnosti pa, bom rekel, se krijejo iz proračuna, in kaj so ekonomske pravice, ki imajo bolj značaj ekonomske, to so pa oboje – zavarovanje, tako pokojninsko, invalidsko - kakor tudi zdravstvene. Ko se vse križa. Ta zavarovanja – sama beseda govori zavarovanje – pa temeljijo bolj na vzajemnosti. In mislim, da je to – imamo mi v naši zakonodaji, se prekriva. Ni te jasne distinkcije in mislim, da je to tudi ena taka potreba, ki bi jo moral zakonodajalec, ko bo pripravljal – ker dejansko so ti naši zakoni potrebni ene dodelave in sprememb, v tem smislu, kakor ste že vsi zaznali, prejšnji razpravljavci, te probleme. In mislim, da je Vlada tako na državnem zboru in tudi danes in na naših odborih obljubila, samo vprašanje, kdaj bo to pred nas prišlo, recimo, je pa malce pereča zadeva. Bi bilo dobro, da bi to prišlo pred odbor in pred te spremembe in tudi parlament. Želi mogoče še predstavnik Vlade kako besedo?  Izvolite.
Gospod _____
Hvala za besedo.  Mislim, da ste, predsednik, v vašem komentarju oziroma tudi v določeni meri vprašanju, postavili tisto iztočnico, ki se   (nadaljevanje) je tudi mi nekako skušamo držati oziroma se bomo držali. Se pravi, da ko govorimo o zavarovanju, mora tudi nekako to slediti nekim zavarovalnim načelom. Tisto, kar pa ne izhaja iz tega, se pravi, kar ne gre za neka vplačila, iz katerih bi lahko izhajali, je treba pa imeti sočasno pripravljeno in dobro uglašeno tudi tisto socialno komponento oziroma socialno mrežo, ki se potem financira iz proračuna, da ne bi kdo slučajno ostal izven sistema zaradi tega, ker gre za ljudi, ki so tako, če rečemo, pravic potrebni z vidika tistih, ki so jih vplačali, kot tudi pomoči potrebni v več smislih. Omenjeno je bilo tudi v nekaterih razpravah, se pravi tale rehabilitacija, ki ji je treba dajati poseben poudarek, tudi osvestiti, ozavestiti, pa tudi poskrbeti, da bo dejansko uspešna, ker tu gre za ljudi, ki načeloma morda niso oziroma niso več zmožni delati na tistem delovnem mestu, na katerem so prej, se jim pa lahko z ustrezno, če rečemo temu, prekvalifikacijo, pomočjo in tako naprej, ponudijo številne druge zaposlitvene možnosti, da ostanejo vključeni, socializirani in nekako tudi prispevajo tudi v svoje zadovoljstvo k recimo nekemu novemu tudi delodajalcu.  Zdaj pristop ministrstva, sicer to ni tema za današnji odbor, pa vendar. Mi se bomo tega lotili v 2 fazah. Prva faza je, da naslovimo nekatere akutne težave, ki so bile naslovljene tudi skozi koalicijsko pogodbo, kar kaže, da je neka težava postala tudi resen, lahko temu rečemo, politični problem oziroma da je bila zaznana kot resna. In iz tega razloga se bomo tudi tega lotili, v kratkem tudi prišli nazaj v to hišo. Druga zadeva je pa potem, v drugi fazi pa nekako širše iti zaradi tega, ker tam bo pa treba morda malo več časa. Se pravi izpostavljeno je bilo že skozi razpravo gospe Žnidarič, nekako je lepo nanizala, da zadeva postane relativno hitro kompleksna, ker so situacije lahko različne in je treba vsako primerno nasloviti. Tako da ta del podrobnejši pride v drugi fazi na vrsto. Je pa dejstvo, da imamo zdaj to zakonodajo, se pravi invalidsko zavarovanje zdaj, mislim da, praznuje tam nekje 15 let, kar kaže na to, da glede na to, da se časi spreminjajo in se hitro spreminjajo, je zagotovo na mestu ta opazka, da je treba to zakonodajo posodobiti oziroma nadgraditi. Kot pa že rečeno, s tistim mnenjem, kot ga je tudi Vlada dala in smo ga danes predstavili, se pravi vas prosimo, da nekako namenite podporo. Hvala.
Hvala lepa. Ima kdo še mogoče kaj? Če ne, prehajamo na odločanje. Glasujemo o predlogu, ki sem ga že prebral, in mnenje, za, proti. Gremo na glasovanje. Kdo je za? (11 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je predlagano mnenje sprejeto.  S tem zaključujem 1. točko dnevnega reda in 10. nujno sejo odbora. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje in vas lepo pozdravljam.