8. nujna seja

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

10. 12. 2018
podatki objavljeni: 10. 12. 2018 v pregledu

Transkript

Ali mikrofon dela? Dobro, dela. Tako kot sem že povedal prej, 5 minut, da se bo slišalo tudi v magnetogram, zamude še dodatne.
Dober dan. Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!  Pričenjam 8. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da imam pred seboj nekaj pooblastil: Matej Vatovec namesto Primoža Siterja danes z nami, Jani Möderndorfer namesto Mojce Žnidarič, Bojan Podkrajšek namesto Karmen Furman in Boris Doblekar namesto Suzane Lep Šimenko. Meni se je še dodatno opravičil… Ne, ni, je šlo stran.  Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem. Pred nami je Predlog Zakona o spremembah zakona o minimalni plači, druga obravnava.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O MINIMALNI PLAČI.  Na sejo smo vabili: Luka Meseca kot predlagatelja, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Svet za invalide Republike Slovenije, Zakonodajno-pravna služba, Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica zbora Slovenija, Trgovska zbornica Slovenija, Združenje delodajalcev Slovenije, Zveza delavskih sindikatov Slovenije Solidarnost, Konfederacijo sindikatov javnega sektorja, Konfederacijo novih sindikatov Slovenije, Konfederacijo sindikatov Slovenije Pegram, Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije,   Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, Slovensko zvezo sindikatov alternativa, Zvezo prijateljev mladine, Center nevladnih organizacij Slovenije, Delavsko svetovalnico in Konfederacijo slovenskih sindikatov.  Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Predolg zakona zahteva Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje, mnenje zakonodajno-pravne službe, mnenje komisije Državnega sveta, mnenje Vlade, stališče o podpori in nasprotovanju predloga zakona s strani strokovne zainteresirane javnosti.  Imamo pa… pregled vloženih amandmajev boste prejeli na klop. Tako, ker nas je veliko, prosim vse vabljene, da svoja stališča predstavijo v okviru petih minut, da bomo lahko dokončali v doglednem času.  Nadalje vas tudi obveščam, da smo glede na okoliščine zbrani v tej dvorani, tako da vsak, ki bo govoril, tudi kasneje člani odbora, ko boste razpravljali, prosim, da zaradi kamere, da pridejo pred govornico. Edino, ko je replika, lahko ostanete replika iz klopi gre.  Hvala. Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Želi predlagatelj besedo? Izvolite gospod Luka Mesec.
Hvala za besedo in lep pozdrav vsem. Danes je nadvse primeren za obravnavo novele Zakona o minimalni plači. Danes je namreč okrogla 70. obletnica podpisa splošne deklaracije o človekovih pravica, ki je bila podpisana 10. decembra 1948. Vsi pogosto govorimo o tej deklaraciji in vsi se pogosto sklicujemo nanjo, ko gre za takšne in drugačne pravice državljana in človeka, kot so pravica do enake obravnave, pravica do nediskriminacije, pravica do ne preganjanja, pravica do dostojnega življenja. Pogosto se pa pozablja, da je osnovni del te splošne deklaracije o človekovih pravicah, tudi ekonomska in socialna varnost, ki na nek način šele omogoča koriščenje ostalih pravic. Te pravice so definirane 23. členu. Najprej je tu 3. odstavek, ki pravi: »Vsakdo kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj«. Lepo napisano, a pri nas je bilo to vse predlogo kršeno. Če se spomnim samo nedavne zgodovine, po t.i. gospodarskem čudežu med letoma 2005 in 2008, je bila minimalna plača kar 100 evrov pod minimalnimi življenjskimi stroški – znašala je namreč 460 evrov, minimalni življenjski stroški pa so bili takrat 560 evrov.  Kljub nekaterim popravkom minimalne plače v zadnjih desetih letih, predvsem dvigom leta 2011 in izločitvijo nekaterih dodatkov leta 2015, je bila minimalna plača do leta 2017 pod minimalnimi življenjskimi stroški. Šele lani in letos je začela minimalne življenjske stroške presegati, pa še to malenkostno, za cca. 20 evrov.  To jasno kaže, da produktivnost in profitabilnost na žalost,   nista več zvezana z rastjo plač. Ne pri nas, ne v Evropi, ne na zahodu.  Med letoma 2005 in 2008 je bila profitabilnost rekordna. Minimalna plača je bila 100 evrov pod minimalnimi življenjskimi stroški. Med letom 2012 in 2016 je profitabilnost poskočila za osemnajstkrat. Plača je bila kljub temu praktično zamrznjena. Trgovine vsako leto proizvedejo par sto milijonov dobičkov, kljub temu so ena od panog z največ zaposlenimi na minimalnih plačah. Slovenska podjetja, slovenski zasebni sektor je lani ustvaril 3,6 milijarde evrov dobička, a kljub temu je 70 tisoč ljudi prejemalo plačo, manjšo od 677 evrov in preko 120 tisoč ljudi, plačo manjšo od 700 evrov. Danes imamo zato, na 70 obletnico podpisa Splošne deklaracije o človekovih pravicah zgodovinsko priložnost, da prižgemo zeleno luč za prehod v sistem, ko minimalna plača ne bo več smela pasti na manj kot 20 % presežka nad minimalnimi življenjskimi stroški. Ta formula je udejanjenje tretjega odstavka 23. člena, ki pravi, da vsakdo, kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj. Danes lahko to storimo. 2. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, na katerega bi spomnil, je drugi odstavek 23. člena, ki pravi, da ima vsakdo, brez kakršne koli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo. Tudi to načelo je v Sloveniji kršeno, predvsem zato, ker se dodatki vštevajo v minimalno plačo. Tu se bom naslonil kar na mnenje Zveze svobodnih sindikatov, ki je opozorilo, da je Slovenija od enih redkih držav, ki ima v minimalni plači še vedno vključene dodatke, zaradi česar so delavci, prejemniki minimalnih plač, neenako obravnavani. Recimo, dodatek za delovno uspešnost, s katerim naj bi se nagrajevalo prizadevne delavce, zanje ne velja, tudi če jim ga delodajalec izplača, se lahko všteje v minimalno plačo. Nagrade za poslovno uspešnost, s katerimi se kolektivno nagrajuje delovne kolektive, zanje ne veljajo. Če se podjetje odloči izplačati nagrado za poslovno uspešnost, to nagrado dobijo vsi, razen tistih delavcev, ki imajo osnovne plače pod minimalnimi, saj se jim ta dodatek v velikih primerih, vanje všteje. Vsi prejemamo dodatek na delovno dobo. Poslanec v 55. plačnem razredu ga po petih letih prejme 60 evrov, državni sekretar ga po petih letih prejme 70 evrov, čistilka, v 10. plačnem razredu dodatka za delovno dobo ne prejme, perica v 11. plačnem razredu dodatka za delovno dobo ne prejme, varnostnik v 15. plačnem razredu dodatka za delovno dobo ne prejme in prav tako jih ne prejemajo vozniki funkcionarjev. To je samo začetek seznama. Danes imamo priložnost, da tudi to nepravičnost odpravimo, da se izločijo dodatki, raznovrstni dodatki iz definicije minimalne plače, na čelu s tistim za delovno dobo, ki povzroča največjo diskriminacijo. S tem bomo udejanjili drugi odstavek 23. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki pravi, da ima vsakdo, brez kakršne koli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo. Če preidem k sklepu, v Levici smo štirikrat poskušali spremembo Zakona o minimalni plači, ki je vseboval tri dele. Prvi je bil dvig minimalne plače na 700 evrov neto mesečno, drugi izločitev vseh dodatkov in tretji, določitev formule, po kateri mora minimalna plača znašati vsaj 20 % več od minimalnih življenjskih stroškov. V prvem branju letos te novele, nam je uspelo da smo z dvainpetdesetimi podpisi poslank in poslancev, se pravi, zakon je podpisalo 9 poslancev Levice in vsi poslanci petih koalicijskih strank. Uspeli smo, da je zakon prestal prvo obravnavo. Danes računamo, da bo enako gladko prestal tudi drugo in seveda, da bo njegova vsebina v vseh treh delih ostala čim bolj nedotaknjena. Čas je, da gospodarsko rast in povečanje produktivnosti končno začnejo čutit tudi tisti, ki k njej prispevajo znaten delež, pa do zdaj niso bili niti prepoznani, kaj šele primerno nagrajeni za svoje delo. Hvala.
Hvala lepa za predstavitev. Želi besedo državni sekretar, Tilen Božič? Izvolite.
Tilen Božič
Spoštovani predsednik odbora, hvala za besedo. Spoštovani poslanke, poslanci in vsi prisotni, ostali, ki vas je danes res veliko, tudi glede na temo, ki je danes na mizi. Kot je bilo že izpostavljeno v stališču vlade, ki je bilo pripravljeno za plenarno zasedanje, vlada potrjuje, se pravi, podpira postavljene cilje v tem zakonu oziroma spremembe, ki jih ta predvideva, v smislu zasledovanja strokovnih usmeritev, ki so s tem povezane. Tu govorimo o izločitvi dodatkov, govorimo tudi o pragu revščine in drugih zadevah, ki so s tem povezane. Takrat smo tudi dali, lahko rečemo, poseben apel ob zaključku mnenja, kjer smo rekli, da je treba posebej paziti na potek socialnega dialoga, pa tudi na to, da bi določene rešitve, glede na to, da so, je novo leto blizu in da rešitev, ki je bila predvidena v zakonu, predvideva zelo hitro uveljavitev, da je treba razmisliti o dveh zadevah. In, tukaj gre tako za prehodno obdobje, kot tudi za to, da se lahko tako gospodarstvo kot država ustrezno prilagodi kot tudi za predvidljivost v smislu eskalacij, ki se lahko zgodijo. S tem v zvezi smo pred današnjim odborom tudi zasledili, da so bili nekateri amandmaji vloženi, nekaj nomotehničnega tipa s strani predlagatelja, drugi so bili vloženi s strani koalicije in glede na to, da nekako gre za tisti premislek, ki smo ga apelirali in je vsebovan v teh amandmajih seveda te tudi kot vlada, podpiramo. Ocenjujemo, da omogočajo razumen rok, da se tako gospodarstvo kot tudi država v tem času prilagodi, obenem pa na drugi strani, da delavci nekako za tiste zadeve, ki jih predvideva tako, lahko rečemo mednarodne listine kot tudi nek splošni, se pravi, strokovni premislek, da bojo lahko od tega v doglednem času uživali koristi. Za nadaljnjo razlago, vezano na današnjo sejo, sem pa tudi ponovno na razpolago z svojimi sodelavci, tako da se veselim nadaljevanja razprave. Hvala.
Hvala lepa. Želi besedo Zakonodajno-pravna služba, mag. Andreja Kurent? Izvolite.
Andreja Kurent
Hvala lepa za besedo. Pozdravljeni. Mnenje Zakonodajno-pravne službe ste prejeli v četrtek, ga ne bi povzemala, opredelila bi se le do vloženih amandmajev. Povedati moram, da je Poslanska skupina Levice ustrezno upoštevala naše pripombe, ki smo jih dali v našem mnenju pod točko 3., neusklajena je ostala le izjema o določitvi minimalne plače z drugega odstavka 2. člena. V našem mnenju, na četrti strani podrobneje opisujemo, da gre za izjemo, da gre za zakonsko določene kriterije in za pristojnost ministra in zakaj bi morala biti opredelitev določnejša, predvsem tudi, kako se ti kazalniki ugotavljajo, kateri uradni podatki so mišljeni, kje se objavljajo in tako naprej. Glede amandmaja poslanskih skupin koalicije imamo pripombo samo za, isto k 2. členu, za nov, tretji odstavek – mi smo v našem pisnem mnenju spraševali, katero tekoče davčno leto je mišljeno in kateri zakonski predpisan regres je mišljen. Tukaj v tem amandmaju je ostala prvotna dikcija, upam, da se bo popravila, tako kot je amandma Poslanske skupine Levice, sicer pa naše pripombe oziroma pomisleki ustavno-pravne in sistemsko-pravne narave ostajajo, predlagatelj pa se do njih ni izrekel niti ni dal pojasnila.  Hvala lepa.
Hvala lepa za razpravo, za prispevek. Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Gospa Lidija Jerkič. Izvolite.
Lidija Jerkič
Hvala lepa za besedo.  Naj najprej opozorim, da je Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide predlog zakona obravnavala že 5. decembra, pri čemer je najprej seveda se opredelila v zvezi s pomisleki o vodenju socialnega dialoga. Opozorjeni smo bili, da je bila 1. seja ekonomsko-socialnega sveta že 11. novembra na temo minimalne plače, ki se ni končala z vsebinsko razpravo, naknadno torej po seji Komisije pa je bila seja še v petek, 7. 12., ravno tako neuspešna. Razprava o zakonu je sicer potekala, vendarle pa konkretnih sklepov nismo sprejeli. Zdaj, povsem jasno je, da je glede na strukturo Državnega sveta tudi razprava na Komisiji za socialno varstvo potekala neravno uglašeno. Na eni strani vsebuje posredovano mnenje, mnenje delodajalcev, na drugi strani tudi mnenje sindikalne strani. Če na kratko povzamem že znana mnenja, delodajalci so očitali pomanjkanje socialnega dialoga, opozarjali na uravnilovko, ki bo nastala na povečanje števila prejemnikov minimalne plače, na to, da bo to ponovno udar na konkurenčnost slovenskega gospodarstva, pa na to, da struktura gospodarstva ne dopušča dviga minimalne plače. Na drugi strani je delojemalska stran opozarjala na to, da je obstoječi znesek minimalne plače demotivator, da poteka neuspešen socialni dialog povezan z usklajevanji ne samo višine minimalne plače, ampak tudi na bipartitni ravni, torej v kolektivnem dogovarjanju. Da so bili dvigi minimalne plače v obdobju 2013 in naprej res minimalni, znašali so v enem obdobju petih let celo samo 14 evrov. Da je tudi na podlagi obstoječega zakona vsako leto minimalno plačo v bistvu določil minister. Nikoli nam to ni uspelo v socialnem dialogu. Da je minimalna plača plačno dno in ne socialni korektiv in tudi na to, da je pravzaprav predlog zakona, ki je v proceduri, omogoča predvidljivost okolja, to pomeni, da se bo lahko gospodarstvo pravočasno pripravilo na dvig minimalne plače. Komisija v celoti je predlog zakona z veliko večino potrdila, hkrati je izrazila tudi stališče, da bo dvig minimalne plače zmanjšal pritisk na socialno politiko, tako države kot lokalne skupnosti, centru za socialno delo in podobno, podprla pa je tudi formulo, ki je v zakonu predlagana.
Hvala lepa.  Ostale predstavnike Vlade oziroma Ministrstva za finance, za gospodarski razvoj in tehnologijo za javno upravo obveščam, da se lahko k besedi prijavijo v okviru razprave o 1. členu predloga zakona. Želijo besedo ostali vabljeni, ki lahko podajo svoje mnenje in stališče. Vabljene hkrati prosim, da si zaradi magnetograma predstavijo z imenom in priimkom in navedejo naziv institucije v imenu katere prihajate.  Izvolite, gospod Štrukelj.
Branimir Štrukelj
Hvala lepa predsednik za besedo. Spoštovane gospe in gospodje, kolegici in kolegi! V imenu Konfederacije sindikatov javnega sektorja naj povem, da naša konfederacija eksplicitno podpira zakon v besedilu kot je bil predlagan, saj ta zakon na nek način je nujni korak k temu, da pridemo, do človeka vrednega življenja, kot pravi tudi deklaracija, ki je bila prej citirana. Brez tega seveda tega ne moremo zagotoviti. Če človek dela 8 ur na dan potem je nedopustno, da hodi po pakete ali pa da otroci zmrzuje v nezakurjenih sobah, ker starši varčujejo z elektriko. 42 tisoč zaposlenih prejema minimalno plačo, od tega jih je 7 tisoč 500 v javnem sektorju, kar je v odstotku celo več kot v zasebnem sektorju. Naj vam naštejem običajne prejemnike in prejemnice minimalne plače v javnem sektorju. To so čistilke, čistilci, perice, gospodinjci, pomivalci, kuhinjski pomočniki, hišniki na začetku kariere in še bi lahko našteval. Nekaj deset je teh delovnih mest. In seveda prav zaradi tega, ker je tudi v javnem sektorju toliko ljudi z minimalno plačo smo podprli zahteve kolegov in kolegic, ki so organizirali demonstracije pred delodajalskimi organizacijami. Zelo dvomim, da tudi tisti, ki pravijo, da se bo z minimalno plačo tako rekoč sesulo slovensko gospodarstvo verjamejo v to trditev. Sam predpostavljam, da je to dramatiziranje bolj namenjeno odvračanju pogleda od tega, da lahko gospodarstvo čisto v redu funkcionira tudi če se plače izboljšajo in se na dobičkih nekoliko to pozna.  Naj izpostavim, da je za Konfederacijo sindikatov javnega sektorja ravno in enako bistven tudi tisti del, ki govori o izločitvi dodatkov iz minimalne plače. Namreč, ti so bistveni in tukaj bom citiral eno od kolegic mojih, ki e je udeležila tega protesta. Med nami je bilo nekaj sto čistilk iz javnega sektorja. Rekla je, Brane, vprašaj kaj sem naredila narobe, česa sem kriva, da po 30 letih ne morem dobiti dodatka na delovno dobo. Spoštovani poslanke in poslanci tudi sam bi pričakoval odgovor kaj je ta čistilka naredila narobe, da ne more dobiti tistega kar prejemamo vsi drugi, ki smo nad minimalno plačo. Zato je ta izločitev dodatkov iz minimalne plače nujna in jo je treba izvršiti takoj.
Hvala lepa. Prosim naslednjega, gospoda Majcena.
Peter Majcen
Dober dan. Sem Peter Majcen, predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije. Januarja 2015 je bil parafiran, februarja 2015 pa podpisan socialni sporazum. In v njem okoli 50 pomembnih nalog, usmeritev, ukrepov, interes vseh, tudi delodajalcev. Sodelovale so delodajalske organizacije z izjemno Gospodarske zbornice. Še isto leto konec leta se je zaradi naše akcije za zbiranje podpisov za izločitev treh dodatkov so od tega odstopile tudi ostale delodajalske organizacije. Kaj se je zgodilo? Ali se je zgodila katastrofa, ker je bil zakon uveljavljen in to brez glasu proti v Državnem zboru? Ni. Imamo gospodarsko rast imamo pa še več revežev, ki delajo in ki polni delovni čas služijo svoj kruh. Mi smo takrat želeli seveda tudi ostale dodatke izvzeti, vendar smo ocenili na sindikalni strani, ko smo zbirali podpise, ker dogovora o minimalni plači ni moglo biti z delodajalci, da s tem ne   (nadaljevanje) bomo prišli skozi. Zdaj pa ocenjujem, da je čas, da se to stori, ker imamo dokaz, da nobene katastrofe pri več milijardnih dobičkih v tej državi ne more in ne sme biti. Kar se pa izločanja dodatkov tiče, zelo se čudijo naši kolegi iz tujine, ko se pogovarjamo, da pri nas imamo praktično uravnilovko plačnih razredov oziroma tarifnih razredov pod minimalno plačo skoraj do univerzitetno izobraženih. To je nesprejemljivo, nerazumljivo, da še dodatka za delovno dobo ne dobijo delavci. In to seveda ruši, to je največji problem poleg prekariata na našem trgu dela, da nimamo urejenega tega sistema. In seveda razumem odpore delodajalskih organizacij, ki želijo zadržati svojo pozicijo tistega, ki odloča o usodi vsakega delavca, ne pa da s socialnim dialogom dosežejo drugačen, bolj pravičen plačni sistem. To seveda poglablja vse ostale negativne elemente, povzroča uravnilovko pri plačah in je destimulativen in ne vem kako tega delodajalske organizacije ne razumejo. Torej zadnje mesece smo priča propagandnem spinu delodajalskih organizacij, ki se bojijo, da bi prišlo do drugačne razporeditve te pogače. To, da rabijo čas za prilagoditev, je le floskula. Časa so imeli dovolj v vseh letih, ko ta sistem ne deluje, ko so se kopičili pri nekaterih dobički, končali tudi kje drugje, ne samo v investicijah, ki bi prinašala nova delovna mesta, postavljanje problema davkov, ki se ob tem vedno naveže tudi s plačnim sistemom, da je treba izločiti. Da, strinjamo se, vendar potem je treba tudi obdavčiti dobičke, ampak to je druga tema. Razmere so napete in vidimo ne le pri nas, kjer imamo minimalno plačo pod pragom revščine. Zato seveda so ti ukrepi, da se nekaj stori, v tem trenutku nujni in je skrajni čas, da se jih potegne. V nasprotnem bomo mimo socialnega partnerstva, mimo organiziranih demokratičnih politik lahko dobili anarhijo, ki si je, mislim, nihče od nas, ki smo tukaj, ne želi. Vloga Državnega zbora je zato tudi pri Zakonu o minimalni plači ključna. In v imenu KS 90 izrekam predlagatelju polno podporo predlogu teksta zakona, tako kot ga je vložil s temi amandmaji, ki smo jih danes videli. In kakršnokoli odlašanje je lahko nevarno. Hvala lepa.
Hvala lepa. Se še kdo? Aha, izvolite.
Sonja Šmuc
Dober dan. Sonja Šmuc iz Gospodarske zbornice Slovenije. Minimalna plača, ki je bila daleč prenizka, kot opozarjajo predlagatelji sedanjega predloga zakona, je bila anomalija, ki je odpravljena v Sloveniji. Če že danes upoštevamo plačo prejemnika minimalne plače skupaj z malico, prevozom in regresom, je povprečna neto plača že danes 840 evrov neto na mesec. Ob tem, da to primerjamo z državami, ki imajo ostale prejemke oziroma dodatke že vključene v osnovno plačo oziroma je ne izplačujejo, torej je naša bistveno višja. Izpostavila bi, da predlog zakona ne nastopa brez kakršnihkoli učinkov. Predlaga in predvideva samo dvig prejemkov, zato tudi s sorazmerno lahkotnostjo govorimo o tem zakonu, hkrati pa ne upoštevamo   (nadaljevanje) tveganja, ki se bo zgodilo tako pri delovnih mestih, kot se bo zgodilo pri zmanjšani investicijski sposobnosti prizadetih podjetij in zaradi tega spet dolgoročno ogrožena in delovna mesta, kakor tudi prilivi v proračun. Naj izpostavim, da podjetja se vedno prilagodijo, se znajo prilagoditi, pa kakršnakoli situacija jim je vržena nasproti. Vprašanje je samo, ali smo pripravljeni na ceno, ki jo ta prilagoditev zahteva in ki jo bo potegnila za seboj, in ali nam je tega v resnici tudi treba. Naj še opozorim še na en vidik, da je, oziroma dva. Najprej na izločitev dodatkov, o čemer govorimo kot o pomembnem uspehu tega zakona. Pomeni, da bi pravzaprav šli v neskladnost z ostalim pravnim redom Slovenije, tako z Zakonom o delovnih razmerjih, na kar je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba. Tako se s tem tepta tako definicija plače, kakor tudi z uvajanjem formule avtomatizma ILO konvencija. In naj sklenem, da ob dvigu, kot je predviden za leto 2019 in 2020, bi se ob mesečnem dvigu minimalne plače za 109 evrov bruto to delavcu poznalo v višini 53 evrov. Ali je tudi to to, kar je pravilno?  Hvala.
Hvala lepa. Izvolite, kar.
Igor Milavec
Spoštovane gospe in gospodje, lepo vas pozdravljam v imenu Gospodarske zbornice, Združenje lesne in pohištvene industrije.  Mi sicer doslej nismo bili vključeni v te pogovore, vendar ko smo v petek ta izračun naredili za našo panogo, se nam je zdelo nujno, da se vključimo, ker, kot vidimo, sam zakon nekako se temeljito posveča socialnem delu, kar je prav, saj ljudje morajo imeti svoje, tako kot je bilo prej rečeno, svoje človeško dostojanstvo in tako naprej, vendar tukaj je tudi ta drugi del konkurenčnosti, ki pa se mi zdi, da je bil na nek način ali je gospodarstvo tako bilo šokirano mogoče zaradi teh hitrosti, kot je ta zadeva stekla, podcenjen. In da govorimo veliko na pamet, premalo pa s številkami, ki so vsaj v našem primeru, mi smo namreč doživeli to leta 2010, ko je bila srednja najhujša kriza dvignjena minimalna plača za 23 %. In to je takrat pomenilo, to smo napovedovali, izgubo tretjine delovnih mest, približno 5 tisoč delovnih mest. In pričakujemo, žal, po teh izračunih, ki smo jih zdaj naredili, nekaj podobnega tudi zdaj, ker ob pričakovanem dvigu, ko smo delali predračune na plačnih listah in vsem tem, kar je bilo, da gredo dodatki ven, je povečanje stroškov dela okrog 20 %. Če se nam to zgodi, nam to spremeni, seveda dobiček gre praktično na nič, kar je bila zdaj investicija, ki so bile zdaj, prvič eno spodobno številko imele v rangu 112 milijonov, gredo nazaj na 60. Ampak mislim, da ključen podatek pri tem je to. Ko se to zgodi, nam stroški dodane vrednosti na zaposlenega zrastejo iz sedanjih 65 %, kar je en minimum, da lahko neko podjetje konkurira, da mu ostane dovolj denarja tudi za investicije, nam zrastejo na 80. Ko nam zrastejo na 80, tako je zdaj preračun pri 20 %, tako podjetje ne more preživeti. Lahko preživi leto, dve, počrpa dosedanjo akumulacijo. Tretje, četrto leto tako podjetje propade. In zato mi, v tem je naš strah, v tem, kar je bilo rečeno. Verjetno se lahko veliko podjetij prilagodi. Delovno intenzivna podjetja, izvozno orientirana podjetja pa se ne bodo mogla, vsaj s tako intenziteto sigurno ne. In zato mi ocenjujemo, da ta delovna mesta, v lesarstvu jih je recimo 2 tisoč, jih je 2 tisoč pod dodano vrednostjo 25 tisoč evrov na zaposlenega, kar je ta minimum, v pohištveni jih je tisoč 500 približno, da ta del je ogrožen, ampak to, jaz težko rečem zdaj za druge panoge, ampak pač, ko sem pa šel, ko smo danes statistiko potegnili, koliko je pa teh ljudi v celoti, jih je v predelovalnih dejavnostih teh, govorim namreč pod 25 tisoč evrov na zaposlenega, 30 tisoč, vseh v Sloveniji 130 tisoč. In kot rečeno, ne morem reči za druge panoge, delovno intenzivne se pa ne bodo mogle in ne bo se zgodilo nič 2019. Seveda, začeli bodo odpuščati določen kader, ki bodo vedeli, da ne bo v tej digitalizaciji mogel konkurirati, bo šel počasi ven. 2020, 2021 pa podjetja, ki ne bodo, bodo začela propadati. Tisti boljši – pa če bodo ugotovili, da je ta del gospodarstva tako pritisnjen – in lahko pričakujejo drugi tak udarec, bodo začeli pa lahko razmišljati o izvozu svojih industrij ven in o zavarovanju svojega kapitala.  To je – to je, žal, to je ta – tako mi vidimo. Tako smo mi to dobili leta 2010 in ne moremo, ne verjamemo drugače. Pa bi privoščili ljudem, da bi imeli tisoč evrov minimalne plače. Ne vem, saj lahko bi šli na tisoč 200, tako kot ima Avstrija, zakaj bi šli samo na 700? Če bi se dalo to administrativno rešiti? Pa se ne da.  Zato mi smo – govorim o imenu pač našega združenja. Tak zakon ne more iti skozi. Če gre, bo ogrozil – glejte, ali bo ogrozil tistih tisoč ali jih bo ogrozil nekaj 10 tisoč – odvisno, kako močna recesija bo prišla, kaj se nam bo zgodilo, ampak ogrozil bo sigurno. In ogrozil bo tiste najbolj ranljive. Stare, te, ki se težko prilagajajo na digitalizacijo, te, na katere podjetja ne morejo na dolgi rok računati. To – to se bo zgodilo.  In zato mi pa seveda zagovarjamo, da mora priti čim prej do socialnega dialoga, do resnega socialnega dialoga in da se ta plačni model uredi tako, kot je to na zahodu. Se pravi, da imamo jasne in primerljive kriterije tako na socialnem delu kot na konkurenčnem. In to – in zato ja. Če gre minimalna plača gor – to je – lahko gre na teh 700 evrov. Saj to je manjši del tega problema. Če pa gredo vsi dodatki, tudi na delovno dobo, kar je specifika samo slovenska, potem pa, kot rečeno – mi smo, mi to tako in to opozarjamo, potem pa kakor boste sklenili, boste sklenili. Hvala lepa.
Hvala. Gospod Jože Smole. Besedo ima Goran Lukič. / oglašanje iz klopi/ Izvolite.
Jože Smole
Hvala lepa, predsedujoči. Jaz se oglašam kot državni svetnik in kot generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije. Združenje delodajalcev Slovenije ima člane, ki zaposlujejo skupaj več kot 60 % vseh zaposlenih v gospodarstvu. Ko je tekla prva obravnava, sem šel poslušati v državni zbor in videl, da so praktično vsi poslanci imeli tudi naše javno pismo. Tam so tudi podpisana podjetja, ki to javno pismo podpirajo in seveda – ne samo podjetja, tudi generalni direktorji teh, saj rečejo, da to ni bilo kar nekaj. Zakaj to govorim? Tista podjetja skupaj, če boste pogledali, predstavljajo vsaj tretjino izvoznega gospodarstva, ki smo mu danes priča, kako je to tvorec uspeha. In tisti, ki so potegnili in še vlečejo voz iz krize in v uspešno gospodarstvo. Torej – mislim, da bi bilo prav, da bi – zato sem se zdaj tudi javil – da če že nihče tega ne objavi, mogoče pa zdaj slišite, da seveda ne gre tu samo za nekaj podjetij in za nekaj takšnih združenj, kot je naše, ki hočejo opozoriti, da je nekaj zelo narobe s tem zakonom. Že ko smo obravnavali to v Državnem svetu v Odboru za socialo, sem zelo jasno kot državni svetnik povedal, da so cilji, ki jih zasledujete v Združeni levici, res dobri in pravi. In se jim vsi pridružujejo – tako sem rekel takrat, tako menimo vsi skupaj tudi danes. Vendar pot, po kateri greste, je pa popolnoma napačna. Popolnoma napačna in zdaj vam bom poskušal zelo enostavno povedati, kaj je tisto, kar je tako narobe s tem zakonom.  Prva stvar je že – tukaj seveda gre moje vprašanje Vladi, ki jo nenehno sprašujemo na delodajalski strani – kje so izračuni? Ali je možno en takšen zakon, kot je ta, speljati skozi vse procedure brez enega samega izračuna? Ja, je možno. Vendar Vlada, če podpira ta zakon, bi pa menda morala nekaj izračunati. Že od začetka na Združenju delodajalcev ves čas ponujamo roko, pomoč – smo vam pripravljeni z izračuni predstaviti kaj to pomeni, vendar očitno tega zavedanja in te potrebe, da bi bilo vsaj tako kot je doma. Vsi govorite kako je doma. Kako je v posameznih gospodinjstvih. Ja, tisti, ki imajo dosti ali pa malo, vsi si morajo izračunati preden se za kaj odločijo. In seveda tukaj brez enega samega izračuna to mislim, da je prva stvar, ki je zelo narobe.  Druga stvar, ki je prav tako zanima je socialni dialog. Neverjetno kolikokrat se pojavi ta beseda socialni dialog, razen digitalizacije verjetno ni besede, ki bi bila tolikokrat ponovljena. Vendar kako si predstavlja predlagatelj, pa tukaj se mi ne zdi nič narobe, predlagatelj pač tako razume socialni dialog, ampak kako si predstavlja Vlada, ki je v tripartitnem socialnem dialogu, ki teče med socialnimi partnerji in Vlado. Zakon o minimalni plači pravi, da se bo dvignil za toliko procentov. O čem bi razpravljali? O ničemer, saj ste ga določili. In seveda potem slišim nenehno, kako je pa res treba socialni dialog… Ja, kakšen socialni dialog? O čem? Najprej rečete toliko bo, sedaj se pa pogovarjajte. Veste, socialni dialog je nekaj popolnoma drugega. Mi imamo evropski ekonomsko-socialni svet, ker sem jaz tam član, član biroja, dolga leta v socialnem dialogu. Imate pa tudi ILO Mednarodno organizacijo dela v Ženevi, tudi tam so oni kot predstavniki Slovenije, sem jaz kot predstavnik Združenja delodajalcev tam. In seveda tam tudi, kako je s to konvencijo? Če vi postavite, da bo dvig toliko in toliko, kakšen socialni dialog?  Naslednja stvar, bomo malo znižali dobičke. Ja, ampak ali ste se vprašali od tukaj, kje so izračuni. Ali ste prepričani, da tam, kjer so največji dobički, tam je tudi največ minimalnih plač in zelo enostavno, bomo malo znižali dobičke, še stalno bomo vsi srečni in zadovoljni. Kaj pa če je največ minimalnih plač ravno tam, kjer ni nobenih dobičkov? Ali mislite, da pa podjetja, ki imajo izgubo, da jih pa ni? Podjetij, ki imajo izgubo…
Čas se vam je počasi že iztekel. Prosim, pohitite.
Jože Smole
Potem pa samo še eno stvar, hvala lepa, se opravičujem, plačni model, panožne kolektivne pogodbe. Vse panožne kolektivne pogodbe do današnjega dne so podpisali tudi sindikati. Kateri sindikati? Ti, ki danes govorijo, kako je to vse narobe. Panožne kolektivne pogodbe gredo skozi panožna kolektivna dogovarjanja. Ta so pa po zakonu prostovoljna, razen sedaj, ko sindikat lahko gre na cesto in nas s stavko poziva, da mi ne smemo izstopiti iz prostovoljnih kolektivnih pogajanj. Prosim, da še enkrat razumete, mi nismo proti, mi nismo proti dvigu minimalnih plač, ampak s tem zakonom ne da ne rešujete problemov, ki ste jih dobro zaznali in ki jih želite rešiti, ampak boste samo povečali probleme, kot jih imamo že sedaj. Hvala lepa.
Hvala. Besedo ima gospod Goran Lukič.
Goran Lukič
Lep pozdrav. Lukič Goran, Delavska svetovalnica. Bom poskusil biti krajši.  Skratka, povedal bi samo dve stvari, in sicer z vidika besede, ki / nerazumljivo/ izpostavili delodajalci konkurenčnosti in pa z vidika besede, ki danes še ni bila izpostavljena, in sicer ekonomskih migracij. Za začetek en zanimiv prispevek iz spletnega portala Infobiro(?) iz Bosne, kjer delodajalci opozarjajo, da ne morejo dobiti delavcev, kljub temu, da so jim povečali urne postavke za trikrat. Ko vprašajo pač delavce zakaj, preprosto ne zaupajo več delodajalcem, gredo stran. In če pogledamo samo situacijo v Sloveniji kakšna je glede na podatke Inšpektorata za delo smo imeli v letu 2017 rekordno število kršitev na področju plačila za delo. 6 tisoč 63 evidentiranih kršitev plačila za delo. Hkrati pa imamo zdaj delodajalce, ki v bistvu nasprotujejo ustreznim spremembam Zakona o minimalni plači. In zdaj imamo, v bistvu imamo zdaj eno zelo jasno sporočilo oziroma bi lahko kar vprašal tukaj delodajalce. Pa saj po tej logiki konkurenčnosti je ta zakon za vaš rešilna bilka. Ta zakon v bistvu je za vas konkurenčen. Na globalnem trgu ste vi produkt. Na globalnem trgu v bistvu ste vi tisti, ki morate izkazati neko konkurenčnost, da seveda tudi privabite delavce. Na globalnem trgu vi govorite, da vam primanjkuje delavcev. Zdaj imate pa na eni v bistvu debate v tem, da govorite o tem, da primanjkuje ustreznega kadra oziroma da nasploh primanjkuje kadra. Na drugi v bistvu pa govorite o tem, da si ne morete privoščiti tovrstnega ustreznega dviga minimalne plače, ki bi zagotovil delavcem ustrezno in dostojno življenje. Mislim, to je čist shizofrenija. Drugače si tukaj ne morem tega razlagati. In kaj se bo zgodilo s takšno shizofrenijo? Ja, delavci bodo pač takšen signal zelo jasno razumeli. Ekonomski migranti bodo še naprej ekonomski migranti, bodo šli čez Slovenijo, Slovenija bo tranzitna država, ki ji bo zmanjkalo počasi delavcev, tisti delavci, ki bodo pa tukaj v Sloveniji, bodo postali ekonomski migranti. In delodajalci bodo še vedno govorili čez minimalno plačo. Tako da – tukaj še enkrat ponavljam. Z vidika konkurenčnosti na globalnem trgu ta zakon za vas ni ovira. Ta zakon je za vas priložnost, da se dokažete. Hvala.
Hvala lepa. Izvolite.
Alojz Selišnik
Dober dan, pozdravljeni.  Alojz Selišnik iz Obrtne zbornice Slovenije. Obrtna zbornica Slovenije o minimalni plači na tak način, kot je predlagana – na tak način nasprotuje, seveda pa nismo nasproti višanju neto plač. Vsi govorimo, da ima država neke viške. Pravimo, da državi dobro gre. Ni se pa pripravljena država odpovedati enemu delu prispevkov oziroma dela davkov, za katerega pravimo, da so delavci itak preveč obremenjeni.  Mi vemo, da če bo delavec dobil 100 evrov več, bo moral za 200 evrov več zaslužiti. Saj plača ni – ne zraste sama po sebi na bankomatu. Plačo si je treba zaslužiti. In plačo si je treba zaslužiti v konkurenčnem okolju. In če bo delavec dobil 100 evrov več, bo moral 200 evrov več zaslužiti. In to v firmah, kot je že prej moj predhodnik, gospod Smole, povedal - v firmah, ki mogoče delajo z nulo. Ali pa z minimalnimi dobički. To pomeni samo večji pritisk na delavce s sedanjimi minimalnimi plačami. In ko bojo socialni centri pa komunalne firme pa – izvedeli, da imajo ljudje po 100 evrov več plače, jim bodo dvignili komunalne prispevke pa zmanjšali prispevke – zmanjšalo otroške doklade pa ne vem, kaj še vse, ker to – ker stvar ni usklajena in na koncu bo ta delavec – mu bo ostalo isto ali pa še manj. Pa bolj bo obremenjen za 200 evrov, ki jih bo moral več ustvariti – ali pa bo ob službo, ker mu bodo firmo zaprli. Ni logično. Ogromno firm po podeželju, po dolinah, po raznih luknjah v Sloveniji dela z nulo. Toliko, da zaslužijo delavci za plače, plačajo materiale, plačajo prispevke – in normalno živijo, bom rekel, iz tedna v teden, iz meseca v mesec in poseljujejo naše podeželje. Te firme mnogo tudi izvažajo. So izpostavljene konkurenci. V Avstriji, Nemčiji so to obrtniki in tako dalje – ko jih bomo tako zelo obremenili, enostavno ne bodo več konkurenčni. Nam so konkurenti po Avstriji pa po Nemčiji Madžar, Poljaki, Čehi – vsi so pripravljeni delati, se boriti. In če bomo mi tako obremenili delo na tak način, bomo nekonkurenčni in bomo lahko zapirali firme. Kaj bo pa potem? Ko ljudje ne bodo imeli službe? Dajmo ljudem – jaz sem za to. Dajmo malo znižati prispevke, ker pravimo, da je delo preveč obremenjeno, pa dvignimo neto plače. Tega se lotimo. O tem razmišljajmo, da bo Slovenija – glejte tudi okoli produktivnosti je bilo rečeno. A veste, če imaš en produkt, na katerem piše Made in Germany ali pa na katerem piše Made in Slovenia – sam imam, bom rekel, podjetje, ki izvažamo v Avstrijo pa Nemčijo. Vam povem, da ga lahko – žal, pa je lepo narejeno pa tako, kot mora biti – že 25 let izvažamo – ga lažje ali pa boljše prodam, če je »no name«, kot pa da piše na njem Made in Slovenia. Ampak to nisem jaz kriv. Ker je produkt tak, kot mora biti, ker ga že 30 let izvažamo. Da pa imamo kot Slovenijo nekonkurenčno, je pa kriv marsikdo drug. In tu so problemi. Tegale se mi lotimo. To so stvari – ne pa, ne – bomo s tem obremenili tega delavca, starejšega človeka, ki je že do zdaj najbolj obremenjen. Ali bo zmogel ali pa bo ob službo ali pa ob firmo. Tako, da zaradi tega smo mi proti in dajmo razmišljati o pravični in socialni neenakosti kot pa o nepravični enakosti. Ne morejo biti najnižji pa srednji sloj prebivalstva Slovenije žrtev norega predvolilnega časa, ko so na hitro podpisovali razno razne predkoalicijske obljube pa sporazume. Takrat ni bilo pameti, zdaj je pa pamet. Lotimo se zadeve in vidimo, poglejmo stvar štiri leta naprej.  Hvala lepa.
Hvala.  Besedo ima gospa Jerkič. Zdaj pa kot zveza sindikatov.
Lidija Jerkič
Tokrat v imenu zveze svobodnih sindikatov.  Ja, kje naj začnem. Najprej verjetno na začetku. Treba je vedeti, da je Zakon o minimalni plači tako kot Zakon o delovnih razmerjih zakon, ki ščiti delavce, ne delodajalce. To je zakonodaja, ki jo sprejema država zato, da zagotavlja zaposlenim ustrezen nivo ekonomskih in socialnih pravic in tukaj ni govora o konkurenčnosti delodajalcev, tukaj je govora, če hočete, o preživetju posameznika, o sposobnih delovnih razmerah, o spodobnih delovnih pogojih, o tistem nivoju pravic zaradi katerega so sindikati že 120 let v pogonu in zaradi katerega je tudi država, ki je socialna država, zavezana, da opravi svoj del naloge in pri zakonu o minimalni plači je to zagotovo tudi funkcija države. zakon o minimalni plači se sprejema v državah kjer je socialni dialog šibek, to ne bom povedala nič novega, kjer je potreben poseg države zato, da delavci prejemajo ustrezno plačilo. Naj spomnim na izjavo enega od znanih slovenskih direktorjev, ki je kakšno leto ali dve nazaj povedal, ukinili bi Zakon o minimalni plači, potem bi pa videli kako bi se delavci dokazovali na delovnih mestih tudi za manj kot za minimalno plačo. Ne bom omenjala imena, izjava je zvenela zelo močno. Treba je vedeti, da gre v enem delu seveda že omenjen del delavcev in delavk v javnem sektorju, v zasebnem sektorju je teh delavcev še bistveno več. Če je od 45 tisoč, to je nekje podatek okviren, prejemniku minimalne plače 7 tisoč delavcev javnega sektorja je razlika v zasebnem sektorju. Zasebni sektor plač nima urejenih z zakonom, tako kot velja to za javne uslužbence. Tukaj plače določajo kolektivna pogajanja in že omenjene kolektivne pogodbe, ki jih podpisujemo tudi s sindikati. Tudi tarifne dele, seveda, in lahko je skupna krivda, da so najnižje osnovne plače v tarifnih prilogah tako nizke, res pa je, da imajo kolektivne pogodbe še druge pravice, dopuste, nadomestila, dodatke, regrese, prevoze, jubilejne nagrade, odpravnine, itn. In težko je s sindikatom tvegati odpoved kolektivnih pogodb zaradi plač, ki so določene v osnovnih zneskih. Delodajalci vedo, da je dve leti že predlagan s strani sindikatov nov plačni model oziroma predlog, ki je bil, da se usedemo in ga uskladimo in dogovorimo zato, da bodo te plače drugačne, pa s strani delodajalcev ni pripravljenosti za ta pogovor, z izjemo gospodarske zbornice, ki je ta predlog podprla in skušala tudi v tej smeri delovati. In enako se dogaja z vsakim socialnim dialogom. Vsako leto, ko je bil na vrsti predlog za usklajevanje minimalnih plač se je končalo enako z istimi argumenti, z istimi besedami kot jih poslušamo zdajle 0,1 % bo pomenil izgubo konkurenčnosti, izgubo delovnih mest, da ne naštevam naprej, ker ste vse argumente pravzaprav slišali že danes. In v kolikor ne bi bil vložen zakon, ki ga danes obravnavamo in bi bil, bi bilo usklajevanje po veljavni zakonodaji, ki jo v tem trenutku imamo, verjemite mi, da bi bil ponovno predlog s strani delodajalcev procent, 2 %. Na zadnjem vrhu gospodarstva je bil izglasovan znesek 1,9 %, zaradi neke vrste prisile, ki se zdajle dogaja v obliki zakonodajnega predloga, je ta znesek zdajle izvodenel. Očitno potrebujemo prisilo za to, da se lahko pogovarjamo in jaz verjamem, da bo določeno število delodajalcev imelo težavo z višino minimalne plače, ampak v Sloveniji je treba narediti korak naprej. K nam nočejo hoditi niti delavci iz Srbije, niti delavci iz Bosne in Hercegovine, zato ker imajo 100 km naprej dvakrat višje plačilo in mi bomo ostali brez, brez gospodarstva, ki bo zmogel višje plačilo, ostali bomo brez zaposlenih, ki bodo hoteli delati pri nas in ostali bomo v naslednji krizi brez polovice delodajalcev, ker ti isti bodo v novi krizi ponovno, ponovno zapirali svoja vrata. Pa še to, davki, pa prispevki, pa znižanje davkov, pa znižanje prispevkov. Kdo pa je država? Za moje razumevanje, smo država vsi mi. Država za nas zbira davke in prispevke za to, da jih usmerja v šolstvo, v zdravstvo, v pokojninski sistem, v ceste, če hočete, v policijo, vojsko ali pa, pa karkoli že hočemo. Država ni nekdo, ki vzame denar, pa ga ne vem kam pošlje, v oaze in če bomo temeljili na zniževanju davkov in prispevkov, potem si delavci prekladamo samo denar iz levega v desni žep. Morda bo neto plača večja, ampak bodo pa stroški na drugi strani, za vse druge storitve bistveno večji. Tako kot sem rekla že prej, tudi Zveza svobodnih sindikatov v celoti podpira zakon, ki je vložen, vključno z izločitvijo vseh dodatkov in pa z formulo za izračun plače. Hvala.
Hvala vam. Besedo ima gospod Počivavšek.
Jakob Počivavšek
Jakob Počivavšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam. Tudi sam bi se dotaknil predvsem tega, da pravzaprav za vprašanje vsebin, ki jih ta zakon naslavlja, lahko ugotovimo, če pogledamo zadnjih 10, 15 let nazaj, nikoli ni pravi čas. Soglasje glede višine minimalne plače je bilo vedno samo takrat, ko je bila minimalna plača usklajena z inflacijo, ko je bila ta najnižja, ko je bila kriza najgloblja. V drugih primerih soglasja nikoli ni bilo. Že leta 2008 je bil takrat predlog Ministrstva za delo, da bi se iz definicije minimalne plače izvzeli dodatki. To je bil čas, sicer tik pred krizo, ampak se še v Sloveniji ni govorilo o krizi. Gospodarska rast takrat je bila najvišja pred krizo. Odgovor je bil ne. Vsebinske razprave o tem ni bilo. Ministrstvo je nekaj let kasneje pripravilo študijo na temo formule usklajevanja minimalne plače, ker so kriteriji za določene višine nedefinirani, razprave vsebinske o tem ni bilo. Tokrat smo bili soočeni s tem predlogom glede minimalne plače, zopet vsebinske razprave, jaz je nisem zasledil, na žalost in tisto, kar me na nek način najbolj žalosti je, da ves ta čas, ko smo se pogovarjali o, na tak in drugačen način, o minimalni plači, nikoli ni bilo nekega konstruktivnega razmisleka s strani delodajalskih organizacij, ki bi ponudile neko alternativo in tudi danes je ni, ki bi bila usklajena na delodajalski strani. Leta 2015 so bili izvzeti dodatki za manj ugodni delovni čas iz definicije minimalne plače. Sam se ne strinjam s tem, da to seveda je, da ta definicija, kot je danes predlagana, da bi bila v neskladju z Zakonom o delovnih razmerjih in takrat je bil že čas, ko bi se lahko začeli pogovarjati, na kakšen način seveda bomo počasi premaknili sistem v kolektivnih pogodbah, da bi prišli do tega, da bi bile najnižje osnovne plače na višini, ki bi omogočale neka prava razmerja. Do danes se ni spremenilo popolnoma nič. Kolektivne pogodbe so ostale, bolj ali manj, tam kjer so bile. Višale so se manj, kot so se dvigale povprečne plače, dvigale so se manj, kot se je dvignila minimalna plača. Razkorak gre tako in to je problem. Časa za prilagoditev, čas za konstruktivno razpravo o tem je bil in mi smo delodajalske organizacije zelo dolgo časa opozarjali na to, da v kolikor tukaj ne bo konstruktivnega pristopa v kolektivnem dogovarjanju, da se bo zgodila zakonska intervencija. In govoriti sedaj o tem, da je poteptan socialni dialog, ob tem, ko je pravzaprav »bremzal« kolektivna dogovarjanja na tem področju, je seveda problem. In, s tega vidika seveda tudi mi podpiramo te spremembe, podpiramo in uskladitev višine minimalne plače. Vprašanje izločitve dodatkov je naslednji korak, ki bi v vsakem primeru moral slediti iniciativi, ki smo jo sindikati začeli leta 2015 in seveda tudi vprašanje formule je pravilno, da se ga naslovi, tudi formula pa pušča možnost za socialni dialog glede dogovarjanja o sami višini, določa pa minimalno višino minimalne plače in tudi sam si želim, da bi bil zakon danes podprt in seveda tudi v nadaljevanju tega postopka.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednji ima besedo Gvido Novak.
Gvido Novak
Gvido Novak, predsednik Konfederacije slovenskih sindikatov.  Kot prvo bi želel povedati in poudariti, da v konfederaciji absolutno podpiramo predlagan zakon z izjemo dodatkov, ob tem bi pa želel opozoriti na en drug problem, ki ga do zdaj še nisem zasledil, da bi kdo razpravljal. To pa je, da imamo mi že danes delavce do pete in tudi velikokrat šeste stopnje zelo nemotivirane, ker vsi prejemajo enak dohodek konec meseca. Z izjemo dodatkov, ki se bo, kot kaže, zgodil s 1. januarjem, bo pa prišlo do tega, da bomo na nek način dobili splošno uravnilovko, ko se bodo ti pod šestim tarifnim razredom, ki danes prejemajo minimalno plačo, približali tistim, ki imajo sedmo stopnjo izobrazbe, vemo pa, da osma stopnja, deveta je zelo malo delovnih mest in dejansko bomo dobili vse delavce skoraj v neki uravnilovki nekje pri tisoč, tisoč sto evrih bruto osnovne plače. In ta zadeva je zelo nevarna, ker bodo motivacijo za delo izgubili tudi tisti višjih tarifnih razredov, mladi, izobraženi in danes množično zapuščajo Slovenijo in še več jih bo začelo zapuščati. V zadnjih parih mesecih, v štirih, petih podjetjih smo kot konfederacija sodelovali tudi v stavki pri oblikovanjih strokovnih odborov in izkušnja iz petih podjetij zadnjih par mesecev kjer so že podpisani aneksi o dvigu plač, nekje 30 do 35 %, zahteva je bila povsod izenačitev osnovne plače z zakonom določeno minimalno plačo. Delodajalci so na to pristali, razen kot sem rekel, v enem primeru kjer je bila stavka in tudi potem so pristali. Osnovna želja in na nek način tudi zahteva delodajalcev je bila, da se ohranijo razmerja med plačnimi razredi. S to izjemo dodatkov in dvigom minimalne plače pa se bodo ta razmerja nekako porušila, tako kot sem prej povedal, tisti najnižji se bodo približali višje plačanim, izobraženim in vsi bodo dejansko prejemali skoraj enake plače in motivacijo za delo bodo tudi izgubili izobraženi. Po drugi strani se bo pa zgodilo to, namesto da bi, da rečem, pomagali slabše plačanim delavcem, bo prišlo do tega, da bo država dobila dosti več v svoje blagajne, predvsem če bodo delodajalci sledili temu, da se bodo ohranila ta razmerja med plačnimi razredi, kar je njihova želja po večini in v kolikor bodo temu sledili, bodo redefinirali kolektivne pogodbe, dvignili tudi plače višje izobraženim in blagajne države se bodo enormno bolj napolnile kot je pa pričakovati s tem samim dvigom. In iz povedanega mi predlagamo oziroma ne predlagamo, edino smiselno se nam zdi, da bi država prišla nasproti in delodajalcem in delavcem z razbremenitvijo stroškov dela. In to bi se moralo zgoditi v socialnem dialogu. Na način, kot se dogaja zdaj, to ni dobro, tudi zaradi posledic te kompresije plačnih razredov, vsekakor najnižje plačane je treba plačati bolje, ker komaj preživijo,   (nadaljevanje) ampak v vsakem primeru država je tista, ki bi morala najti preko nekih izračunov, ki jih lahko naredi z lahkoto, pa, kot smo slišali že prej, jih noče, da bi dobila v svoje blagajne enake zneske, kot jih dobiva danes, da bi se neto plače zvišale, delodajalci pa bili enako ali pa malenkost bolj obremenjeni. Tega mi ne počnemo, ker očitno ni socialnega dialoga. To že vsi ugotavljamo. Kolektivnih pogodb dejavnosti, mislim da, nekje polovico sploh nimamo, splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo nimamo. In predlagamo tudi, da se takoj po sprejemu tega zakona, v kolikor bo sprejet, preide na, da rečem, razmislek in v socialnem dialogu, da se doseže to, da se izognemo tej kompresiji plačnih razmerij, da se tudi za ostale plačne razrede, to pomeni 5. tarifni razred, 6., 7., da se razmisli o določitvi minimalnih plač za te tarifne razrede z zakonom, tako kot za minimalno plačo, ker drugače se bo začelo dejansko množično odhajanje mladih izobraženih s 7. stopnjo, plačani bojo pa enako, približno enako kot tisti s 5. stopnjo, 4. stopnjo, tudi drugo, osnovno šolo. In mislim, da…
Prosil bi vas, da počasi zaključite, ker ste…
Gvido Novak
Ja, sem že proti koncu.
… prekoračili čas.
Gvido Novak
Skratka, o tem predlogu mislim, da je za razmislit. Bojim se, da na način, kot tukaj poslušam, tudi v bodoče ne bo socialnega dialoga, da bo konflikt med sindikati in delodajalskimi organizacijami še večji. Upam pa, da bo država ali pa predstavniki države, da bojo toliko modri, da bojo naredili korak napram delavcem in delodajalcem in znižali stroške dela. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima Igor Knez.
Igor Knez
Dober dan. Lep pozdrav tudi v mojem imenu. Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Veliko je bilo že povedanega. Danes sem sam tukaj s tem naprošen, da pojasnim določena tveganja, predvsem v papirni tekstilni dejavnosti. Bi pa na začetku želel izpostaviti seveda, da se popolnoma strinjam z opozorili, ki jih je sindikalna stran, gospod Novak pravkar predstavil. In to je tudi tisto, kar delodajalci že zelo dolgo časa opozarjamo in konec koncev tudi sami seveda predlagamo, da predvsem država seveda, tudi skozi razbremenitev naredi bistveno več za dvig neto plač. Bom zelo kratek. Še dodatno poleg seveda lesne dejavnosti, ki je bila danes zelo eksplicitno izpostavljena in seveda v primeru sprejema tega zakona v takšni obliki, kot je, brez nadaljnjih prilagoditev in sprememb seveda pomeni grožnjo tudi dejavnosti ali pa industriji tekstilij, ki danes zaposluje približno 2 tisoč 600 zaposlenih, ima dodano vrednost 43 tisoč evrov in stroški dela v tej dodani vrednosti pa predstavljajo okrog 55,4 %. Opozarjajo, da bi ob dvigu in predvsem pa zaradi izločitve dodatkov, kot jih predlaga predlagatelj, bilo ogroženih približno 450 delovnih mest. V industriji oblačil, kjer je danes zaposlenih približno tisoč 900 zaposlenih, dosegajo dodano vrednost 23 tisoč, stroški dela v tej dodani vrednosti pa že danes dosegajo več kot 74 % in je tako ogroženo tri četrtine te panoge. V čevljarstvu je 3 tisoč 200 zaposlenih, dodana vrednost malo nad 21 tisoč evrov dodane vrednosti, stroški dela v tej pa predstavljajo 85 % dodane vrednosti, kar pomeni, da je ogroženih več kot 2 tisoč 300 delovnih mest. Dodatno seveda opozarjamo tudi, da je ca 300 delovnih mest ogroženih tudi v dejavnosti papirništva. Te dejavnosti oziroma panoge opozarjajo predvsem, da bodo prisiljene v nadaljnjo   (nadaljevanje) optimizacijo programov in marsikdo tudi v selitev svojih programov v tujino oziroma celo ukinjanje določenih podjetij, na kar je bilo izpostavljeno tudi s sindikalne strani, da se lahko seveda verjetno zgodi. Bi pa želeli izpostaviti predvsem na splošno, da bi pričakovali postopnost zavez, ki jih prinaša nova zakonodaja, in pa seveda da država skuša s skupnimi napori, tudi z gospodarskimi asociacijami narediti strukturni napor v prestrukturiranje teh podjetij z nizko dodano vrednostjo in njihovih zaposlenih, zato da bodo lahko na trgu bolj konkurenčni in da bodo skozi neko prehodno obdobje 4, 5 let lahko tudi sami bolje konkurirali na globalnem in domačem trgu. Izpostavil bi pa tudi številne storitvene dejavnosti, ki so danes zelo vezane tudi na javna naročila, na katere nihče ne pomisli. Imajo dolgoročne pogodbe z državo, javnimi zavodi in ministrstvi, te dolgoročne pogodbe pa jim ob tovrstnih dvigih tudi, kot smo slišali, za 20 % ne bodo več omogočali izpolnjevat njihovih obveznosti do zaposlenih in do države, v kolikor se tudi država ne bo pripravljena pogovarjati o spremembah teh dolgoročnih pogodb. Hvala lepa.
Hvala. Besedo ima Anita Ogulin. Izvolite.
Anita Ogulin
Hvala lepa in dober dan vsem skupaj. Jaz verjamem, da ne morete razumeti, kako je živeti v družini s 500, 600, 700 evri. Jaz popolnoma verjamem, da nihče ne more razumeti, kako je mami samohranilki, ki dela kot čistilka, dobi 520 evrov, še popoldne čisti, doma ima pa 3 otroke same, lačne. V soboto smo bili na terenu, ker hodimo čisto vsak dan na teren k ljudem, ki so zaposleni, pa nimajo niti za elektriko niti za kurjavo. Vam povem, vedra imajo na strehi, ker ni sredstev, da bi jo popravili. Dragi moji, vsi smo v tej državi. A si vi zamišljate armado 50 tisočih otrok, ki ta trenutek nima staršev, ki bi jim lahko zagotavljali osnovno preživetje, ki bi jim lahko zagotavljali razvoj svojih potencialov? A se vi zavedate, da so to otroci, ki živijo tako prikrajšano življenje? Ne bi vam razlagala zgodbe, ker jih nočete slišat. Zamislite si in postavite se v kožo teh ljudi, ki bijejo bitko za sleherni dan. Mi ne zdržimo več, verjemite, drgetam že od vsega hudega, od dnevnih zgodb ljudi, ki prihajajo k nam po pomoč. Tukaj nisem samo v imenu Zveze prijateljev mladine Moste – Polje, Botrstva, Verige dobrih ljudi in CNVOS, ampak sem v imenu vseh otrok, ki vas prosijo, da razumete njihove stiske in da jim omogočite zdrav razvoj. Oni so ob vas in nas naša prihodnost. Otroci, ki samo čakajo prvo priložnost, da izrazijo sebe in svoje sposobnosti. A lahko to razumete? Jaz se ne bom spuščala v vaše dialoge, ampak vsak je odgovoren, da odgovorno opravi svoje delo. Vsak politik je odgovoren in če je državotvoren, bo gledal na prihodnost ali pa zgodbe slehernega državljana. In ni prav in ni pošteno, še manj pravično, če smo v tem dnevu, da ljudje v Sloveniji živijo 7 razredov. Tistim daleč pod pragom revščine, tistim malce bližje, tistim na pragu revščine in tistim malce nad pragom. In mi se danes pogovarjamo o tem, ali kos kruha in topli obrok skoraj 50 tisoč otrokom. Mene je sram. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Mija Lapornik. Izvolite.
Mija Lapornik
Hvala lepa za besedo.  Prav lepo pozdravljeni tudi v imenu Trgovinske zbornice Slovenije.  Naj uvodoma poudarim, da se tudi na naši zbornici strinjamo z dvigom minimalne plače, vendar po veljavnih kriterijih, določbah Zakona o minimalni plači. Glede na predlog zakona, ki ga pa obravnavamo v tem trenutku pa menimo, da gre za takšne sistemske spremembe, ki so bile oblikovane brez socialnega dialoga in bodo zagotovo tudi v trgovini prinesle precejšnje negativne posledice. Pa naj jih samo naštejem. Predlog zakona izključuje sistem plačne politike na nivoju panožnih kolektivnih pogodb.  Predlog zakona bo zaradi spremenjene definicije minimalne plače in predlaganih dvigov povzročil nesorazmeren dvig mase plač in uravnilovko.  Na podlagi predloga zakona bo zopet država prejela več kot delavci, kar je po našem prepričanju popolnoma nesprejemljivo. Pa naj vam obrazložim nekaj naših izračunov. Mi smo v letošnjem letu – mislim, da v – to pa vendarle – zglednem socialnem dialogu na dvopartitni ravni sprejeli novo Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije, ki predvideva dvig najnižjih osnovnih plač v naslednjih štirih letih. Prvič bomo najnižjo osnovo dvignili – najnižjih osnovnih plač, ta dvig izvedli že s 1. 1. 2019, sledil pa bo ponovni dvig s 1. 7. prihodnjega leta. No, in zdaj. Če bi upoštevali predlog zakona, vzeli prodajalca, ki je najbolj pogost poklic v naši dejavnosti, ki ima 25 let delovne dobe, 15-odstotno delovno uspešnost, dela dve nedelji v mesecu po šest ur in osem ur dela na en praznik v mesecu. Za leto 2019 bi po predlogu zakona pomenil to višji strošek za delodajalca za 22, skoraj 23 %. Delavcu bi se izplačilo povečalo za 21 %, torej manj v primerjavi z državo, in sicer država pa bo iz naslova davkov in prispevkov prejela kar 25,22 % več.  Če gremo gledati predlog zakona in njegove določbe, kaj se predvideva za leto 2020. In sicer se bo strošek delodajalca povečal za 28 %, delavcu bi se izplačilo povečalo za malo manj kot 27 %, država pa bo iz naslova davkov in prispevkov prejela 31 oziroma še nekaj več.  Glede na predlagano formulo, kot jo spet predvideva predlog zakona za leto 2021 in izvzem vseh dodatkov, pa to pomeni sledeče. Strošek delodajalca bi se povečal za 40 % oziroma za skoraj 41 %, delavcu bi se izplačilo povečalo za nekaj več kot 38 %, država pa bi iz naslova davkov in prispevkov prejela skorajda 45 % več.  V vseh opravljenih razpravah smo slišali tudi, da je možno priliti višje stroške minimalne plače v maloprodajne cene. Mi trdimo, da priliv višjih stroškov v maloprodajne cene ni mogoč. Dvig maloprodajnih cen bi namreč pomenil zagotovo odliv kupne moči v sosednje države, s tem pa manjše prihodke in zmanjšanje proračunskih prihodkov iz naslova dedeveja in pa trošarin. Predlog zakona je po našem prepričanju tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti in predvidljivosti, saj se je zakonodajni postopek začel šele en mesec in prav pred zaključkom koledarskega leta.  Vsled temu – vsemu temu povedanemu predloga zakona v takšni obliki ne moremo podpreti, zato si želimo, da prisluhnete tudi argumentom trgovine, s tem pa tudi celotnega gospodarstva. Hvala.
Hvala lepa. Predlagatelj.
Hvala za besedo in lep pozdrav. Vsem se zahvaljujem za razprave, bi se pa na nekatere želel odzvati.  Najprej morda na navedbe gospe Sonje Šmuc. Prvič. Rekla je, da lahko minimalna plača ogrozi slovensko konkurenčnost, saj je plača z 840 evri bruto že sedaj višja od primerljivih držav. Zdaj ne vem, v glavnem, rekli ste, da lahko ogrozi konkurenčnost, ker je že zdaj višja od, ne, no, ampak, povzemam, mislim, jaz sem si pač tukaj napisal.
Ni razprave.
Višjo, višjo od primerljivih držav. Zdaj, ne vem kaj so za vas primerljive države, zame so primerljive države, države EU in sem si šel pogledat, kako je z urnimi postavkami v državah EU. V Sloveniji znaša povprečna urna postavka, povprečna, ne minimalna, 17 evrov, to so z vštetimi vsemi stroški in prispevki. V povprečju EU znaša 27, v povprečju evro območja 30 evrov, v Avstriji pa točno dvokratnik naše, se pravi, 34 evrov na uro, z vsemi prispevki in stroški. Nismo mi tisti, ki pravimo, da je treba imeti enako raven plač kot jo imajo v Romuniji, Bolgariji, na Madžarskem in tako naprej. Mi smo tisti, ki pravimo, da se je treba približevati razvitim državam in kot vidite, smo še vedno na 50 % stroškov dela glede na primerljive države. In, jaz sem prepričan, da je v tej državi bistveno preveč znanja, potenciala in prizadevnosti, da bi nas lahko prepričali, da lahko na skupnem evropskem trgu konkuriramo samo z romunskimi plačami. To je prvo. Drugo, ko pravite, prilagoditev. Rekli ste, da bo zaradi višjih plač manj sredstev za investicije, kar pomeni manj gospodarske rasti in posledično manjši priliv v proračun. To je že v nasprotju s tem, kar je zapisal fiskalni svet, če si greste pogledat njihovo študijo o koalicijski pogodbi, boste videli, da je minimalna plača, taka kot je definirana v koalicijski pogodbi in kot je zdaj tudi v zakonu, ena od ukrepov, ki po njihovi oceni izboljšuje prilive v javno blagajno. Drugo, ko pravite, da bo manj sredstev za investicije. Zadnjič sem bil na okrogli mizi z Jožetom P. Damijanom(?). Kot veste, je on eden od mladih(?) ekonomistov, bivših leta 2005. Bil je celo na čelu tistih, ki so zagovarjali enotno davčno stopnjo. Povedal je, zakaj je to počel. Rekel je, da je verjel, da če se zmanjšajo stroški podjetij, bodo ti zmanjšani stroški vodili v investicije, v tehnološko prenovo, gospodarstvo v razvoj. Njegovi cilji so delno uspeli. Ni bilo uvedene enotne lestvice pri plačah, bila pa je pri kapitalu, znižani so bili stroški podjetij z ukinitvijo davka na izplačane plače in tako naprej. In kaj se je zgodilo? Vse to, kar je država podarila podjetjem, je šlo več ali manj v prevzeme, v špekulacije, zelo malo pa v razvoj. In zaključuje, kakšno je stanje čez dobrih 10 let – tehnološka struktura slovenskega gospodarstva je za kakšna 2 % boljša kot je bila takrat, je pa seveda javna blagajna bistveno utrpela to škodo, kar pa čutimo na izredno povečanem javnem dolgu. Tretjič, ko pravite, zdaj repliciram predstavniku Združenja lesne in pohištvene industrije, da je prejšnjič zaradi povečanja minimalne plače leta 2010 oziroma 2011, ko je stopila v veljavo, ta industrija izgubila eno tretjino delovnih mest. S tem nekako ponavljate tisto znano in že večkrat vrženo mantro, da je minimalna plača oziroma dvig minimalne plače leta 2010, 2011, pomenil izgubo kar 50 tisoč delovnih mest v tej državi. To ni res, vam bom pa pokazal na vašem primeru lesne in pohištvene industrije. Prihajam iz Železnikov, kjer je eno od treh velikih podjetij zaposlovalcev Alples. Alples je bil v težavah od leta 2007. Šel sem si tudi zdaj pogledat na internet, zakaj je bil v državah. Direktor Zupanc je bil v bistvu zelo luciden in iskren v svojih ocenah. Navajal je več ali manj tri razloge. Rekel je, od leta 2007 naprej, se zaradi krize zmanjšuje povpraševanje v Sloveniji in na Hrvaškem, ki sta ključna trga in zaradi tega jim je prodaja upadala, tudi po 10, 15 % na leto. Drugič, rekel je, da trpijo, zato ker je Mercator zaprl vse poslovalnice s pohištvom, kjer je prodajal tudi Alples, torej niso več mogli dostopat do teh trgov in tretjič, rekel je, da je problem, ker je Lesnina, se pravi trgovina Lesnina, v lasti avstrijskega Lutza, ki, kot se je diplomatsko potem izrazil, s spremenjenim poslovnim modelom bolj osredotoča na prodajo pohištva tujih blagovnih znamk oziroma natančneje seveda avstrijskih, ker pač oni skozi svojo verigo udejanijo svoj nacionalni interes, česar v naših kapitalskih zbornicah nikoli niste hoteli razumeti. Se pravi, problemi so bili zmanjšano povpraševanje, prodaja Mercatorja in izrivanje domače lesno predelovalne industrije iz trgovskih verig. Podobno boste videli pri Novolesu. Zakaj je propadel? Župan je navajal, župan Straže, zaradi slabe tehnološke strukture podjetja in drugič, zaradi zmanjšane prodaje, ki tam vpadala kar po 30 % na leto, pa ne zaradi minimalne plače. Tisti, ki svarite pred propadom delovnih mest bi vam jaz takole rekel. Glavni problem Slovenije v tem trenutku ni pripadanje delovnih mest, ampak je beg delovne sile v tujino. Avstrija ima, kot vidite, v povprečju enkrat višjo urno postavko od Slovenije. In slovenski delavci, težko jih boste prepričali, da ostajajo tukaj in poslušajo, kako so neproduktivni in zato prejemajo nižje plače, če se lahko zapeljejo par kilometrov čez mejo, pa dobijo enkrat višje plače, ker postanejo enkrat bolj produktivni. Torej, ni problem v njih, ampak je problem v organizaciji dela. In s tem se prebijamo do naslednje poante, to je razvoj.  Dvig plač na čelu z minimalno sploh v pogojih gospodarske rasti, kakršno imamo, je obratna spodbuda od tiste, ki jo je Jože P. Damijan zagovarjal leta 2005. Danes tudi on prvi, plače je treba dvigniti, ker če dvignemo plače bomo podjetja, predvsem manj produktivna silili v to, da se poslovno prestrukturirajo, da izboljšajo svojo organizacijo, da izboljšajo svojo tehnološko strukturo, pri tem jim, seveda, mora pomagati država, in da začnemo dohitevati bolj razvite države. In to je naš cilj.  In ko govorimo o srednjem sloju, to je postavljanje srednjega sloja nazaj. Srednji sloj pri nas je bil razbit ravno s tistimi obratnimi politikami od teh, ki jih sedaj poskušamo izvajati oziroma upam, da bo ta vlada z njimi nadaljevala. Razbit je bil v letih pred krizo in v podaljšku te neoliberalne agende med in po krizi. Sedaj smo prišli do tega konca. Upam, da se ga bomo držali. Začetek nove poti pa lahko izberemo danes. Hvala.
Hvala lepa. …/oglašanje iz klopi/ Ne, nimate replike. Stališče ste podali. Sedaj pa predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo po vrsti o vsakem členu in glasujemo o amandmaju. Po glasovanju o amandmajih pa na koncu glasujemo še o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ne. Ugotavljam, da nihče. Pregled amandmajev ste prejeli na klop.  V skladu s 126 členom Poslovnika prehajamo na razpravo o 1. členu predloga zakona o vloženem amandmaju. Razpravljavce opozarjam, da smo imeli širšo razpravo, splošno razpravo na Državnem zboru, zato predlagam, da se osredotočite na vsebinske stvari, ko gremo skozi.  Najprej ima besedo Iva Dimic.
Hvala lepa. Spoštovani kolegi, spoštovani gostje na današnji seji, ki, glede na to, da je ponedeljek namenjen delu, ko smo poslanci med ljudmi in delamo še bolj intenzivno za ljudi na terenu, da se skliče seja se mi zdi skrajno, mogoče malo neprimerno. Mogoče v vseh mojih mandatih smo imeli dve, tri seje, pa moram reči, da tudi moji kolegi so nasprotovali takemu načinu dela.  Sprašujem se, ali obravnavamo interventni zakon ali, kaj obravnavamo v tej državi? Kaj je tako nujno, da moram v bistvu v ponedeljek, ko imam naročene ljudi, dogovore, prekiniti in oditi v Ljubljano, da se pogovarjamo o stvareh, ki, se mi zdi, da bi lahko tekle normalno pot in imele normalen dialog in seveda razgovor odprt z vsemi deležniki, ki se jih danes tiče.  Pa naj najprej na začetku to povem. V Novi Sloveniji – v Novi Sloveniji si želimo in se trudimo delati za to, da bi ljudje v tej državi živeli boljše. Vse skupine. To lahko s svojim preteklim delom jasno povem in poudarim. Zakon o osebni asistenci. Ki ga je predlagala Nova Slovenija in je bil sprejet v tem državnem zboru. Ves čas se trudimo in ves čas opozarjamo, kako hudo je za tiste, ki dejansko ne morejo preživeti ali pa ne morejo preživeti svojih otrok. To opozarjam od konca leta 2011. V letu 2012. Ko je takratna leva vlada z ministrom Svetlikom ukinila štipendije mlajšim od 18 let in otroške doklade, dodatke starejšim nad 18 let. Ko je bilo veliko govora, kako bo boljše, kako bo bolj pravično. Kako bodo dobili tisti, ki so upravičeni do štipendij, višje štipendije in tisti, ki so upravičeni do otroških dodatkov, višje otroške dodatke. Pa tega ni bilo. Kako naj v Novi Sloveniji zaupam ravno tako zdaj temu zakonu, da bo prinesel resnično dobre, večje minimalne plače. Kje so tukaj otroški dodatki? Na to je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba. Kje so tukaj preračuni, kaj pomeni dvig minimalne plače na 700 evrov. Kaj to pomeni v celoletnem proračunu neke družine. Za koliko bodo družine prikrajšane pri otroških oziroma pri ostalih dodatkih. Pri vrtcu. Še več. V Novi Sloveniji smo želeli to državo narediti pravično in za otroke najbolj spodbudno. In smo predlagali brezplačne vrtce. Trikrat smo predlagali – ali štirikrat celo v letu, dveh letih nazaj. Da bi bil drugi otrok brezplačen in vsi nadaljnji v vrtcih. Da bi prvi bil pač na 50 %. Pa ni bilo razuma. Da se to ne da narediti.  Ne vem, kako lahko naj zaupam, da bo zdaj boljše. Da bo drugače. Jaz imam s tem, ko sem predlagala – ali pa ko smo predlagali v Novi Sloveniji svoje ukrepe, nimam zaupanja, da bo boljše. Ker kakorkoli država posega na neko stvar z velikimi besedami, kako bo boljše – človek vedno manj dobi.  Tudi zdaj je govora. Da bo plača, da bo – 700 evrov neto plača. Ampak koliko si bo vzela pa država pri tem? 400 evrov. 400 evrov si bo vzela država pri tem. Pa ja – se strinjam. Država smo mi vsi. Mi vsi smo država. In mi vsi potrebujemo vse državne inštitucije. Od zdravstva, šolstva, vrtcev, vse, kar je mogoče. Ministrstev. Vsi to potrebujemo. Res je, vsi smo država. Ampak veste kaj. Kaj sem poslušala štiri leta nazaj? »Mi bomo zmanjšali čakalne vrste.« V zdravstvu. Kje so? Zmanjšane čakalne vrste, če je dokazano, da so se povečale? Kako naj zaupam? Kot državljanka, kako naj zaupam.  Bilo je rečeno, da država mora poskrbeti. Seveda mora država davke pobirati. In jih deliti pravično med vse nas. Ampak veste, kaj je zame pravično. Da bi država znala pobrati denar tam, kjer je. 1,3 milijarde nepobranih davkov. Zame je to zelo nepravično. Kdaj bi – če bi država bila uspešna in funkcionirala, bi ta denar bil že kdaj pobran. In bi lahko vsi imeli višje plače. In bi imel lahko vsi boljše zdravstvo. In vsi boljše šolstvo. Da ne govorim o raznih lumparijah, kot je TEŠ 6. Kot so polnjenje NLB in dokapitalizacije. Veste, kaj. to je vse naš denar. Tudi moj denar. Tvoj denar. Od vseh nas je to denar notri deljen. Zakaj? Ker država ni znala razpolagati s tem denarjem. In je čas – seveda je čas, da se država zamisli. Tudi na podlagi tega zakona, ki ga danes obravnavamo. Kaj bi lahko drugače naredila? V Novi Sloveniji smo se čutili odgovorne. In smo želeli sodelovati z državo. Zato smo že dobrih 14 dni nazaj predlagali, da bi se dvignila splošna davčna olajšava, da bi bila lahko neto plača višja. Da je potrebno zmanjšati tudi davek na dodano vrednost, na predkrizno raven, pa vendarle ni bilo nobenega odziva ali pa želje, da bi se kdo ali pa država drugače začela obnašati. Gospa Ogulin, verjamem kako je s starši, ampak tukaj ste omenili tudi starše, ki prejemajo 700 evrov, pa je še vedno težava. Zato v Novi Sloveniji ves čas opozarjamo, da je potrebno vendarle ločiti družinsko politiko in socialno. Družinsko, ki ne bo vezana na status koliko dobi mama ali pa ata, ali pa če slučajno pade v brezposelnost, tam potem pride na vrsto socialna podpora oziroma socialna pomoč. Ampak vsak otrok mora imeti toliko, da lahko živi dostojno in tako kot vsi njegovi vrstniki, ampak na način, dokler mi ne bomo rešili, kaj je družinska politika in kaj otroci potrebujemo in kaj je socialna politika, kaj potrebujejo tisti, ki dejansko živijo pod pragom, mi ne bomo rešili z nobenim zakonom, preprečili takih kriz. Lahko rečemo, pa potem lahko uzakonimo, najvišja plača je lahko v državi, ne vem, nekaj tisoč evrov, najnižja pa tisoč. Kaj bomo naredili, če vzporedno ne uredimo še vse ostale zakone, ki sledijo taki zakonodaji. Ampak veste kaj, to kar že ves čas pravimo, v tej državi niso problem samo minimalne plače, v tej državi so plače prenizke in mi imamo ljudi, ki so zaposleni in so revni, a ne, zato ker neka mati samohranilka, pa sem že povedala, pa bom danes povedala še enkrat, za tri cente, ker je njen sin delal med počitnicami, da so si mogoče lažje privoščili dopust ali karkoli, preskočila neko mejo in je bila potem ob vse vrste teh socialnih transferjev, jo na letni osnovi ji je to vzelo tisoč 28 evrov. To je problem v tej državi. To je problem, da če nekdo zbira star papir okrog blokov, pa gre na Dinos prodati, pa se šteje v proračun družine, to je problem. kaj se bo štelo v proračun družine. Zakaj skupaj vendarle enkrat ne odpremo te teme in pogledamo in rečemo, boljše nam gre, država je okrevala, je boljša, pa dajmo pogledati kaj lahko, na katerih stvareh nekaj odmaknemo, odstranimo, ukinemo, itn. Zakaj ne bi mi spodbujali mlade, da pridejo delati, da bi med počitnicami delali, jaz vam odkrito povem, svoje lastne izkušnje ali pa iz kakšne druge sosedove, boljše je, če je otrok doma celo poletje, zato ker bodo potem otroški dodatki višji eno leto, ampak zdaj bom pa jaz 18, 20 let starega sina dva, tri mesece doma gledala kako bo spal ali ga bom spodbujala in učila, da je potrebno delati. Seveda je treba delati tisto kar rad delaš. In ne vem, minimalna plača, jaz ne nazadnje osebno jo zelo podpiram, ampak ja, vedno je ta ampak, zakaj ne gremo korak po koraku. Zakaj ne rečemo res je, med nami so ljudje, ki komaj preživijo, poglejmo kako jim pomagamo že z obstoječo zakonodajo. Zakaj ne bi zmanjšali obdavčitve na plače? Zakaj ne bi zmanjšali različnih ali pa spustili kriterije pri raznih otroških dodatkih, štipendijah? Se mi zdi, da glede na predloge še vedno nimam odgovora kaj oziroma koliko bodo manjši otroški dodatki, štipendije in vsi ostali cenzusi, ki so vezani na cenzus dviga minimalne plače. Jaz si res to želim videti, ker ne nazadnje mi ne smemo gledati kaj je v enemu mesecu, ampak treba je gledati obdobje enega leta, ko se zadeve vlagajo. Toliko za enkrat.  Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima Miha Kordiš.
Hvala za besedo, predsedujoči. Svojo razpravo bi rad osredinil na najnaprednejši element novega Zakona o minimalni plači, ki ga v Levici predlagamo, to je o izločitvi dodatkov iz definicije minimalne plače. To je 25 let stara krivica, za katero je skrajni čas, da jo v celoti odpravimo. Zelo preprosto. Nekdo, ki prejema plačo nad minimalno, se k tej njegovi plači prištevajo zraven tudi raznorazni dodatki. Nekdo, ki z osnovno plačo začenja pod ravnjo minimalne plače, to raven minimalke ujame šele z dodatki. In to je krivično, to je nepošteno in to je nekaj, kar moramo v zakonodaji spremeniti nemudno. Prvi korak v to smer se je zgodil leta 2015, ko je parlament na pobudo sindikatov obravnaval izločitev dodatka za nočno delo, za nedeljsko delo in za praznično delo iz definicije minimalne plače. In ta izločitev se je takrat zgodila. Sem vesel, da se je zgodila. Smo pa v Levici že takrat, torej 3 leta nazaj zahtevali, da se izključijo vsi dodatki, pa je takrat žal zmanjkalo politične volje. No, ampak danes očitno ta politična volja je in to bomo storili. Enaki argumenti, kot so veljali leta 2015 za nedeljsko delo, za dodatek za nedeljsko delo, recimo veljajo tudi danes za čisto vse dodatke, za težje pogoje dela, za delovno dobo, za delovno uspešnost in tako naprej. To mora oditi ven iz definicije minimalne plače. Številke tukaj so neizprosne in podčrtujejo temeljno nepoštenost trenutne ureditev. Tukaj sem si pripravil eno tabelico. Vam bom zrecitiral nekaj podatkov dol iz tega. Državni sekretar, 5 let delovne dobi, dejansko izplačanih 70 evrov dodatka na to delovno dobo. Za 10 let delovne dobe 140 evrov dodatka. Spet je ta dodatek izplačan k njegovi plači v celoti. 17. plačni razred, voznik funkcionarja, torej šofer tega istega državnega sekretarja za 5 let delovne dobe dobi 14 evrov, izplačanega pri plači ne dobi nič. Za 10 let delovne dobe dobi 27 evrov, tam dobi pa dejansko izplačanih 9 evrov. Potem imamo varnostnike, čistilke, perice in tako naprej, 15., 10., 11. plačni razred. Tudi na 10 let delovne dobe, od tega dodatka k minimalni plači ne vidijo nič. Šele z dodatkom za delovno dobo dosežejo raven minimalke. A je to prav? A je to pošteno? Seveda ni. Kot sem uvodoma dejal, 25 let stara krivica, ki se mora nemudoma popraviti ne glede na to, kaj trdijo delodajalci. Razlika v dodatkih znaša 7-kratnik, torej 100 ali pa več evrov med tem, kar nekdo dobi kot dodatek za delovno dobo, in med tem, kar nekdo ne dobi kot dodatek za delovno dobo, pa bi moral. Odzval bi se še na 2 zadevi, ki sta se zgodili danes oziroma smo jih lahko slišali v tej razpravi. Delodajalski odziv, odziv predstavnikov kapitala na predlog, da se raven minimalne plače postavi na 20 % nad minimalnimi življenjskimi stroški, je, da bi morala ta raven znašati nekje med 5 in 7 %. Ta pobuda je nedostojna in jim lahko vrnem žogico. Prav, ampak ob vsakokratnem usklajevanju 5 do 7 % narodnega gospodarstva preide v delavske roke in pod delavsko upravo. Kar je povezano naprej z naslednjim argumentom, da se bodo zaradi tega, ker bojo morali končno izplačevati dostojnejša plačila, zapirala podjetja. Gospe in gospodje delodajalci, predstavniki kapitala, delavska gibanja v Latinski Ameriki imajo čudovito geslo: »Fabrica cerrada, fabrica tomada.« Vi zaprete tovarne, mi jih prevzamemo in zavzamemo. In tudi v takem   (nadaljevanje) slučaju mislim, da bi bili delovni kolektivi zmožni in pripravljeni veliko bolj učinkovito, resno in odgovorno upravljati s podjetji, ne samo zase, ampak tudi za družbeno korist. Hvala.
Hvala lepa. Naslednji sem si jaz vzel besedo in naj se pripravi Nina Maurovič. Jaz bi se najprej rad opravičil vsem poslancem članom odbora za sklic v ponedeljek, ampak ni šlo drugače, drugače nismo mogli sestaviti zaradi nadaljnjega urnika, ni bilo pa tu, verjemite, nobene namere, da bi hoteli katerega izločit, čeprav se mi je Jožef Lenart opravičil, ker ima odprto pisarno, in moram še povedat, danes. In morem še povedat, da Boštjana Koražijo pa nadomešča danes Luka Mesec.  Jaz bi vam rad prebral en citat od Henryja Forda, vsem dobro poznanega industrialca in genija industrijske revolucije, če tako rečem, ki je napisal v svoji knjigi Moje življenje in delo leta 1922: »Nikoli nisem toliko zmanjšal produkcijskih stroškov kakor tistega dne, ko sem podvojil delavske mezde.« To je širše razumevanje družbe, ker družba brez potrošnje tudi proizvodnja nima za kaj laufat, nimaš komu prodat, torej moraš tudi spodbujat potrošnjo, moraš spodbujat javne investicije. Kako je on dejal Henry Ford zopet: »Moj delavec mora toliko zaslužiti, da lahko ta avto kupi, ki ga proizvajam, in moj delavec mora imeti vikend fraj, zato da lahko potroši denar, da gre v potrošnjo.« To je širše razumevanje družbe, zato po drugi strani razumem malo na strani, bom rekel, ko rečemo, delodajalci so zelo ne rad, ne rečem, ampak tisti, ki vodijo proizvodnjo, ki skrbijo za produkcijo, da so nagnjeni k tem, da znižajo davke, ker bo to pospešilo investicije in bo dvignilo pač bruto družbeni dohodek, ampak v resnici izkušnje pa kažejo, da se to nikoli ne zgodi. Po svetu, če gledate, se to ne dogaja. Ni uspela taka sprememba. Tudi pri nas, ko smo znižali takrat davke, se niso večji dobički prelevili v investicije leta 2012 s Šušteršičem. Dajmo se spomnit nazaj. Tako da bodimo, malo širše gledajmo. In potrebuješ tudi potrošnjo in tudi v bistvu neko večjo družbeno pravičnost. In o tem se danes pogovarjamo in bodimo v to usmerjeni. Hvala lepa. Predajam besedo Nini Maurovič. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Nina Maurovič, LMŠ. Žalostno je, da moramo politiki posegati v višino minimalne plače, v nekaj, kar bi v bistvu gospodarstvo moralo primerno regulirati samo od sebe. Zato mi danes tu pravzaprav ne govorimo o dvigu minimalne plače, ampak govorimo o dvigu plačne etike. Pa recimo nekaj besed o dvigu plačne etike. Vsako podjetje, gospodarstvo, družba sloni pravzaprav na svojih zaposlenih, na delovni sili, na delavcih. Samo lastniki, samo direktorji sami od sebe ne bi nikoli mogli ustvariti imperijev podjetij, kakršne so ustvarili. In jaz se veliko družim z obrtniki ne glede na to, kar je gospod povedal iz zbornice. Moram reči, da so mi v teh dneh obrtniki sami povedali, da z dvigom minimalne plače pretežno nimajo težave, zato ker se zavedajo in že zdaj svoje delavce plačujejo bolje kot samo z minimalno plačo, namreč zavedajo se, da so v dobrega delavca vložili zelo veliko znanja in zelo veliko ur in da želijo, da ta delavec ostane lojalen. In res je, podjetja se vedno prilagodijo. V letih med recesijo in po recesiji smo to na žalost videli, da se je dogajalo na plečih delavca. Med recesijo smo imeli masovna odpuščanja, nižanja plač, delavci, ki pa so ostali v podjetjih, so pa delali za nižje plače bistveno več ur kot pa prej. In v letih, ko je gospodarstvo raslo, kar je fantastično, delavci tega niso občutili. Res je, zrasla so nova podjetja, ki so zaposlovala nove delavce, ampak plače so ostale na enakem nivoju ali pa so minimalno zrasle, sploh minimalne, o teh se danes pogovarjamo. In delavci še vedno delajo zelo veliko. Nekatere statistike, po katerih sem pobrskala, govorijo, da slovenski delavec v enem letu oddela 13 mesecev, toliko nadur slovenski delavec oddela.  Situacija, govorite o masovnih odpuščanjih med krizo zaradi dviga minimalne plače in to situacijo primerjati z današnjo je, po mojem mnenju, neprimerno in sploh ni na mestu. Gospodarsko stanje je v dobri formi, dobički so zrasli za, kot smo slišali, 18 % in slovenski delavec za enako plačo ta denar več kot pošteno zasluži, kot smo prej rekli. Če 13 mesecev dela sploh ne vem zakaj mi danes debatiramo o višini minimalne plače. Eden od kazalcev, da večina delavcev zasluži zelo slabo je tudi ta, da ljudje trošijo zelo malo. Po nekaterih analizah v tem trenutku ne glede navzven odlično gospodarsko stanje trošijo približno toliko kot leta 1991. Zakaj? Ker je ogromno takih z zelo nizkimi dohodki, okoli ali samo malo nad minimalno plačo. Statistike kažejo, da je to približno 30 % slovenskih delavcev. In tu smo v družbi z Romuni in Portugalci in na to družbo jaz ne bi bila prav nič ponosna.  Veste, naša prihodnost kot država ni v poceni delovni sili, nikakor. Takoj ko podjetje svoj obstoj pogojuje z višino minimalne plače je v bistvu že javno podpisalo svoj propad. V soseščini imamo Hrvaško, imamo Bosno, imamo Srbijo, to so vse države, ki ponujajo bistveno nižjo delovno silo kot Slovenija. In takšna podjetja, ki svojo uspešnost pogojujejo zgolj z višino minimalne plače so, če se ne bodo usmerila v inovativno gospodarstvo bodo pravzaprav v naslednjih nekaj letih sama od sebe, na žalost, propadla v vsakem primeru zaradi spontanega razvoja gospodarstva, ki gre v popolnoma drugo smer, vsaj v zahodni Evropi.  Tako daleč smo že pripeljali v bistvu, da se o minimalni plači pogovarjamo kot o neki osnovi, plačni osnovi, osnovi vrednotenja dela. Tudi meni se je zgodilo na razgovorih za službo, da se mi je kot nekaj popolno samoumevnega ponujala najprej minimalna plača, potem čez nekaj let bomo pa videli, če bomo kam prilezli. To, oprostite, je popolnoma nedopustno. V mojih očeh je to nedopustno, tudi za delavca začetnika, zaradi tega, ker vemo, da, recimo, ljudje, ki delajo v tovarnah imajo ravno tako zelo zahtevne pogoje dela in se tudi pri takih o minimalnih plača sploh ne bi smeli pogovarjati in minimalna plača je spodnja varovalka. Minimalna plača nikoli ne more biti neka osnova od katere se potem štarta naprej plača ali pa se tam začne in se nikoli iz nje ne prileze.  In danes sem iz ust gospodarstva slišala celo o bruto plačah tisoč sto evrov za sedmo ali osmo stopnjo izobrazbe in se je navajalo kot nek izgovor, da se ji bo minimalna plača preveč približala. In mi se čudimo, da nam se dogaja beg možganov. Tisoč sto evrov?!  Največja sramota enega naroda so lahko pa revni zaposleni. In gospa Ogulin je govorila o 50 tisoč revnih otrocih. Poznam to situacijo, ker v tem trenutku sodelujem pri eni akciji zbiranja daril za točno te otroke. In skoraj polovica slovenskih osnovnošolcev ima subvencionirano malico. In prosim vas, da res prekinemo to sramoto in nekje je treba začeti in začnimo z enim dostojnim dvigom minimalne plače in temu dvigu naj potem sledijo tudi vse ostale plače. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima Janja Sluga, pripravi naj se Soniboj Knežak.
Hvala lepa. Res je, da sem prejšnji teden v enem lokalnem časopisu prebrala, kako se je v eni naši zelo uspešni firmi v zadnjih desetih letih plača vsem zaposlenim povišala za 100 %. In boljše informacije pred vikendom seveda ne bi mogla prebrati. Res je pa tudi, da se je minimalna plača v zadnjih petih letih povišala za borih 14 evrov. To je tista informacija, ki mora biti za nas, ki danes tukaj sedimo in se o teh stvareh pogovarjamo, tista relevantna.  Vemo vsi, da plača ni glavni motivator, ko se človek odloča, ali bo sprejel neko službo in katero službo bo sprejel. Še veliko je teh. Pa so pogoji dela pa so razmere na delovnem mestu, so tudi odnosi na delovnem mestu na koncu koncev – hkrati pa vsi lahko vemo, da nizka plača je pa lahko glavni demotivator pri nekem delu. In tudi zadnja sprememba, ko smo nekatere dodatke iz minimalne plače že izvzeli, in SMC smo takrat to spremembo seveda podprli – je bila tisti prvi korak naprej in že takrat smo se zavezali v resnici, da bomo te korake seveda nadaljevali.  Smo sicer v nekih odzivih v zadnjem času prebrali, da tisti izvzem tistih dodatkov ni zaposlenim prinesel nič. Da je v neto prejemkih, seštevku – seveda s socialnimi transferji – delavec na koncu prejel enako. Kar je problem. Seveda je. In kar se bo tudi tukaj zgodilo in temu se nikoli ne bomo mogli izogniti – ampak je pa seveda bistveno bolj pravično. Za delavca samega. Tudi v tem razmerju, ko delavec razmišlja, koliko v družinskem proračunu je doprinesel sam s svojim delom, s plačilom, ki ga je za to delo prejel, in koliko v tem družinskem proračunu je prejel z nekimi socialnimi transferji. In verjemite mi, da vsak od zaposlenih veliko raje svoje stroške pokriva s tistim plačilom, ki ga prejme za svoje delo. In ne s tem, kar mu po miloščini da država. In to je tisto, o čemer se moramo pogovarjati.  In zato – pogovarjati se danes, da delavci morajo dobiti dostojno plačilo za svoje delo, da ga še vedno ne dobijo, se mi resnično zdi pod vsako kritiko. Mislim, da bi danes seveda vsak zaposleni, tako kot je bilo že danes rečeno, se moral s svojim delom dostojno preživeti. Dostojno.  Ampak to, kar imamo na mizah, je tisto, kar jaz zadnjih pet let, bom rekla, zelo natančno spremljam. To pa je socialni dialog. In to je odgovor na to. Žal ga v teh petih letih ni bilo. Ni bilo takšnega, kot bi v resnici moral biti. Mi nimamo tega zapisanega samo v naši zakonodaji, v Ustavi in zakonih, ampak smo se k temu zavezali tudi z nekaterimi mednarodnimi dokumenti. In pri določanju tega dostojnega plačila bi ta socialni dialog moral teči ves čas v resnici. In postaja v resnici praksa – od tega zadnjega dviga, krepkega dviga minimalne plače, o katerem smo se danes že pogovarjali, do te intervencije z izločitvijo nekaterih dodatkov, ki so bili posledica tega, da se socialni partnerji med sabo niso bili sposobni dogovoriti. Meni je zelo žal – in to je pač tisto, na kar v SMC opozarjamo. Mi smo prispevali podpise k temu predlogu, zato ker seveda menimo, da je prav. Zato ker podpiramo spodobno plačilo, zato ker menimo, da sam – samo povišanje minimalne plače nikakor ne bo ogrozilo našega gospodarstva, hkrati pa je treba poudariti, da, tako kot sem rekla, je pri nas socialni dialog šibek, da so bili tudi v preteklosti mnogi ti predlogi usklajevani, pa nikoli usklajeni in kar nas seveda ne odvezuje, tudi v tem primeru zdaj, da se ne bi maksimalno potrudili, da bi ta socialni dialog dosegli. In, vi veste, da sta bili na to temo izvedeni dve seji Ekonomsko-socialnega sveta. Na naše veliko razočaranje, se na 1. tej seji vsebinsko sploh ni razpravljalo o temi in na še večje razočaranje se na 2. je razpravljalo, pa se ni upalo sprejetih nikakršnih sklepov. Vmes se je zgodil še ta Strokovni svet za gospodarstvo na MGRT, kar pozdravljamo, ampak, to ni to. Zato, v SMC kljub tem prispevanim podpisom seveda ponovno pozivamo vse akterje, ne zgolj na temo, ki jo imamo na mizah danes, ampak tudi ves čas v prihodnje. Ste zavezani socialnemu dialogu, in, ja ste, in prav je, da se v tej komunikaciji, ob tem socialnem dialogu, bom rekla, »fer« proti vsem ostalim partnerjem. Ne da prihajajo ves čas informacije, da se pač ena stran ne želi pogovarjat, to se mi resnično ne zdi prav. Tisto, kar imamo danes na mizah, je skladno s tem kar sem zdaj povedala. Določa se sicer neka formula, hkrati pa se pušča nekaj praznega prostora, za katerega računamo, iskreno, da se bo zapolnil s tem socialnim dialogom in to kar imamo, je po eni strani neka predvidljivost, ki jo zahtevajo delodajalci, ki jo zahteva gospodarstvo in je prav, da jo imajo. In, po drugi strani ta prazen prostor oziroma manevrski prostor, znotraj katerega resnično upamo, da se boste dogovorili.  Kar zadeva dodatkov, še enkrat ponavljam, ja, vprašanje kaj se bo zgodilo z neto celokupnim prejemkom družine, če vštejemo še ukrepe socialne politike ali družinske, ki bi to morala biti, pa še ni, na koncu meseca potem pod črto, da tako rečemo, ampak, ali res zato, ker se bo nekomu plača dvignila in bo posledično prejel manj otroškega dodatka, ali je to res opravičilo za to, da plače enostavno ne dvignimo? Jaz mislim, da ne. Mislim, da je pravično, da jo, mislim, da je pravično, da te dodatke izvzamemo, da zasledujemo neko načelo enakosti tudi napram vsem ostalim zaposlenim, ne zgolj tistim, ki so na teh minimalnih plačah in prav je, da vsak delavec pri plačilu za svoje delo občuti delavno uspešnost, da občuti, če ima težje pogoje pri delu, da je nagrajen, da je motiviran in da je v tem položaju enak vsem ostalim, ki so v istem podjetju bolje plačani od njega in to ves čas tudi dobivajo. In to je tisti cilj, ki mislim, da ga moramo ves čas skupaj zasledovati. Je pa seveda ena dilema, ki se je jaz malo bojim, to pa ni, seveda, da ne bi izločili dodatka na delovno dobo, ker je tudi tukaj edino pravično, da ga starejši delavci dobijo, bojim se pa učinka te izločitve, tega dodatka. Vi veste, da imamo v Sloveniji že doslej veliko težavo z starejšimi delavci, da je delovna aktivnost starejših, če gledamo podatek med 55 in 64 let, izjemno nizka, izjemno nizka, lahko govorimo o komaj 38 in pol odstotka, napram Evropski uniji, kjer je 55,2. In, ne glede na to, da je mnogo ukrepov na pristojnem ministrstvu že zdaj se nanaša na to starejšo populacijo. Jaz mislim, da je, preden se ta dodatek izloči, potrebno storiti smelejše korake, prilagoditi ukrepe tega ministrstva, zato, da ublažimo morebitne učinke, ki bi se nam lahko zgodili, ko bodo ti delavci prejeli ta dodatek izločen iz minimalne plače. Jaz mislim, da tukaj je treba enostavno pred tem se pripraviti in najti ustrezne rešitve, da ne bi ti negativni učinki se nam vrnili kot bumerang in se bomo potem spraševali kaj pa sedaj.  Ravno tako pa tudi seveda mislim, da je treba pri pragovih za otroške dodatke v zvezi s tem, kar sem prej rekla, v zvezi z neto dohodkom na posamezno družino pragove seveda sedaj temeljito pregledati, skrbno proučiti in po potrebi na novo določiti, da se nam ne bi pojavila neka neskladja, neke anomalije.  Bilo je že danes rečeno, da bi se plača lahko dvignila tudi tako, da bi se država seveda odpovedala nekemu delu, za katerega pa vsi vemo kam gre ta del davkov in prispevkov. Naj pa še nekaj drugega opozorim, kar še tudi ni bilo danes v bistvu izrečeno. Mi se ves čas sklicujemo na to, da so v Sloveniji plače prekomerno obremenjene in kako visoka je ta obremenitev in tako naprej. Dejstvo pa je in to je pokazala tudi študija OECD, da te najnižje plače v Sloveniji niso bolj obremenjene, ampak so obremenjene celo manj, kot je povprečje v Evropski uniji. Se pravi, sedaj govorimo o teh najnižjih plačah. Te najnižje plače pri nas niso prekomerno obremenjene in v resnici ni več kam zniževati. In kar tako posploševati te podatke mislim, da ni pametno. In lahko se pogovarjamo o teh obremenitvah in prav je, da se o njih pogovarjamo, prav je tudi, da se jih lotimo, ampak dajmo si prej povedati, da so to neki učinki, ki bodo prinesli pluse ali minuse na nivoju tistih višjih plač. Pri teh nižjih pa se bojim, da nimamo nekega strašnega manevrskega prostora. Hvala lepa.
Hvala. Besedo ima Soniboj Knežak, pripravi naj se Aljaž Kovačič.
Hvala, predsednik. Spoštovani kolegice, kolegi!  V teh dneh nekako šest mesecev mineva od kar so bile volitve in če me spomin ne vara sem tisto, kar mi je v teh predvolilnih soočenjih nekako navdušilo z nekim optimizmom je bilo to, da smo vse stranke, ki smo sodelovale v teh volilnih kampanjah zaznale tista krizna področja, ki se jih moramo lotiti, ki so v tej državi nujno potrebni sprememb. To so področje storitev zdravstva, pokojnine, se pravi generacija upokojencev, ki smo jih naredili za reveže, minimalne plače, socialni dialog. Jaz mislim, da je ni bilo stranke, ki bi imela bistveno drugačna stališča.  Veseli me, da je koalicija skupaj z Levico prepoznala to kot svoje prioritete. Nekaj zadev se že premika na področju zdravstva. Pred kratkim smo zaključili uspešen dialog z javnim sektorjem. Delamo nekaj na minimalnih plačah. Pri pokojninah se pripravlja tudi paket ukrepov, ki naj bi izboljšali socialni položaj upokojencev. Skratka, jaz moram reči, da me danes za razliko od kolegice sem prav vesel, da sem šel lahko danes v službo, če bi bilo treba bi šel tudi v nedeljo, da končno izpeljemo ta postopek sprejema minimalne plače enkrat do konca.  Rekordni dobički. Tarifni razredi v kolektivnih pogodbah. Danes smo že parkrat slišali, tudi do šestega tarifnega razreda so pod minimalnim plačam. Kolega, delodajalec, danes sem slišal, da je rekel, da imajo uravnilovko, da imajo inženirja, ki ima tisoč / nerazumljivo/ bruto plače. Jaz moram reči, da ne vem, če imate takšnega inženirja v Sloveniji, potem pa je s tem inženirjem nekaj hudo narobe, če hodi v službo za tisoč evrov bruto plače.  Ni socialnega dialoga. Gospod Smole, zakaj pa ni socialnega dialoga? So krivi sindikati, ki opozarjajo, da imamo do šestega tarifnega razreda uravnilovko. Ali so za vas pravična razmerja ob dejstvu, da se firme / nerazumljivo/, da imamo rekordne dobičke, hkrati pa iščemo zaposlene. Iz mojih izkušenj, 16 let sem delal na kadrovskem področju, bazeni v Bosni, to verjetno tudi sami veste, iskalci zaposlitev v Bosni, v Srbiji za tisto kar se trenutno ponuja pri nas jih ne dobiš več, ali pa je Slovenija odskočna deska, da bodo tisto leto prebili pri nas, pa da gredo iskati zaposlitev tja, kjer jih bodo cenili. Ne gre za 40 evrov, ki jih bomo dvignili, gre se za spoštovanje do zaposlenih, svojih. Meni verjemite, sem bil pri sanaciji podjetja iz predelave nekovinskih rudnin, delovno-intenzivno podjetje. Prvo, kar smo se lotili, smo se lotili odnosa do zaposlenih. To je bil / nerazumljivo/, prvi smo bili v Sloveniji, ki smo tudi ob štiri izmenskem delu izločili dodatke, ker ni bilo pravično, da so kolegice hodile v soboto, nedeljo, ob praznikih pa so jim dali do minimalne plače. Imeli ste seznam direktorjev, češ kakšno težo ima, da predstavlja ne vem koliko procentov slovenskega gospodarstva. Mene bi bilo sram, če bi bil direktor, se podpišem na ta seznam. Dal bi 10 evrov plače nad minimalno, da nobeden od mojih zaposlenih ne bi rekel, da bi videl, da ga cenimo najnižje v Sloveniji. Verjetno delajo z velikim užitkom. Niti ne bom komentiral, gospe / nerazumljivo/ se zadnje čase dogajajo tudi lapsusi, tudi oni so rekli, da saj če upoštevamo že nazadnje minimalno plačo, pa potne stroške, smo že tako tudi, imamo celo neto minimalno plačo. Super, pa dajmo se dogovoriti, da bodo zaposleni še 50 evrov prinesli vsak mesec pri plači, pa bodo že 50 evrov / nerazumljivo/. Ali verjamete temu? Jaz sem bil en del svoje poklicne kariere v sindikatih, sem tudi bil pri podpisu prvih kolektivnih pogodb v Sloveniji, v kateri smo neka pravna razmerja postavili tukaj vmes, danes bomo to porušili in potem se pa sprašujete zakaj ni socialnega dialoga. Jaz ne vem kdo je tukaj… Jaz vem, da je to vaša služba, da morate to zagovarjati, ampak je pa, verjamem pa, da ne verjamete v te zadeve.  Drugo. Se strinjam s tem tudi, da ne bo izpadlo, da sem proti delodajalcem. Sam sem 36 let služil kruh v realnem sektorju in strinjam se z vašimi predlogi, ki ste jih dali. Treba je nekaj narediti še na razbremenitvah v plačni pocenitvi države, seveda, tukaj se absolutno strinjam. Mislim, da tudi v tem predlogu tega zakona, ki bo v končni fazi sprejet, so bile tudi upoštevane vsaj tiste pripombe, kar se tiče kategorije starejših delavcev, da bodo težave, ker imajo visoke dodatke na delovno dobo. Tudi ta prehodno obdobje, če bo to začelo veljati s 1. 1. 2020, jaz vidim predvsem kot, dobro, tudi da se v firmah nekako prilagodijo temu, drugo pa, da je tudi država s svojimi mehanizmi, da odpravimo to skrb, je prej kolegica Janja omenila, da se boji učinka na zaposlitev pri teh starejših delavcih. Računam, da bo Ministrstvo za delo v tem času, v roku enega leta tudi pripravilo kakšne ustrezne stimulacije, ki bodo tudi spodbujale zaposlovanje za starejše generacije.  Danes je bilo večkrat rečeno, da ni izračunov. Meni verjemite, da so, pa v končni fazi imate predstavnike ministrstva, da so z vsemi zadevami, pa naj si bo za pogovarjanje z javnim sektorjem preplačati, da so vse povsod zadaj izračuni, ker če si v vlogi, da moraš zagotoviti vire, da boš to sfinanciral, imaš še hudičevo dobre izračune zadaj. Bi pa rekel, kje so pa vaši izračuni. Samo to, če mi kdo pojasni, pa bom dal podatke iz Hrastnika, iz Zasavja, se pravi, kjer smo izgubili eno kopico delovnih mest, ljudje se izseljujejo, cene nepremičnin so nizke, za 50 tisoč dobite trosobno stanovanje, centralno ogrevanje, skratka zato bodo verjetno podatki, ki jih bom navedel, celo nižji kot so vse povsod po Sloveniji. Pa vzemimo, da 200 evrov daš, za 638 evrov neto, kolikor je danes minimalna plača, daj 200 evrov za najemnino, 100 evrov, če imaš, večinoma imamo centralno ogrevanje, daj za centralno ogrevanje, recimo da damo za elektriko, komunalne storitve pa zdravstveno zavarovanje še 150 evrov, pa sem zelo malo rekel za vse skupaj, je to 450 evrov. 180 evrov, spoštovane kolegice in kolegi, mi povejte kako se naj zaposleni preživijo. preprosto izračune dejte pa mislim, da se bomo na hitro prilagodili. Isto, trgovina bo propadla, / nerazumljivo/ dobički v trgovini. Tuje firme so pri nas največje blagovne verige, ne z glavami. Sram bi vas moralo biti, da za tako ceno ljudje delajo pri nas. Mislim, da bom s tem tudi nehal. Morebiti samo še tole. Danes je bilo že omenjeno, okrog 40 pa še / nerazumljivo/ tisoč evrov več je prejemnikov te minimalne plače in med njimi tudi na žalost, to nam pa ne more biti kot državi v ponos, da je res preko 7 tisoč tudi zaposlenih, ki delajo v javnih zavodih, čiščenje, ali če garamo ali moram iti outsoursat. Pri outsoursingu zmeraj zahtevamo najnižje storitve. Dobesedno smo država tukaj, če je storitev čiščenja mora biti, potem se naj zaposli ali v zdravstvenih domovih ali v javni upravi, skratka tukaj je res, smo se mi sebi tudi nismo prav, smo kontradiktorni.   Tako da jaz bom seveda skupaj s poslansko skupino z veseljem podprl te spremembe, ker se mi zdi, da bodo poleg tega, da bodo malenkost dvignile te najnižje plače, imele tudi druge učinke. Že danes že omenjeno, da preprečimo izseljevanje mladih, ki ne bodo delali za minimalne plači, pa da preprečimo, da bodo v naše doline prihajali delavci iz, ne vem, iz Bolgarije, Romunije pa iz ne vem, kod še. Tako da jaz sem trdno prepričan, da bo tudi sprejet. In da je to eden izmed samo ukrepov, ki jih bomo še tudi v celem mandatu nadgradili. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Aljaž Kovačič. Naj se pripravi Jani Möderndorfer. Pa bolj k vsebini, manj na splošno.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani kolegice, kolegi ter vsi ostali prisotni. V Listi Marjana Šarca smo dejansko že od vsega začetka govorili, da sprejemamo neko paketno sprejetje teh zakonov, tako da smo uredili povprečnine, tudi socialni transferji so se uredili, glede pokojnin se pogovarjamo, danes pa je pred nami novela Zakona o minimalni plači.  Po eni strani me veseli, da je ta predlog podpisalo 25 poslancev. In nekako s to številko je tudi bila sprejeta prva obravnava. Žalosti pa me, da se niso k temu priključili še ostali poslanci, glede na to, da vsi nekako vedno govorijo, da podpirajo dvig minimalne plače. Je pa v Sloveniji zanimivo – že v sami splošni razpravi je bila – in tudi danes vidimo neko vojno med dvema strujama. Se pravi, velikokrat imamo neko borbo med javnim in zasebnim sektorjem. Danes so to delodajalci in zaposleni. Tudi gospodarstvo in levica sta velikokrat v sporu. Tako da upam, da kolega Kordiš ne bo imel replike zdaj na mojo zadevo, da mi ni bil najbolj všeč njegov govor. Ker se mi zdi, da gospodarstveniki oziroma delodajalci samo čakajo, da ga izzovejo. Tako da – mogoče drugič malo bolj pazljivo. / Smeh v dvorani./ Bom pa nekako govoril dejansko o dejstvih in o številkah.  Se pravi, minimalni življenjski stroški za leto 2016 so 613,14 evra. Se pravi, minimalna plača je le 25 evrov višja od tega. Se pravi, 638,42 evra. Mislim, da danes ni tu osebe, ki lahko trdi, da je s tem zneskom zmožna neko normalno življenje, kaj šele, da bi lahko svojim otrokom oziroma družinskim članom, če jih seveda imaš, privoščil kaj več. Podatek, da več kot 280 tisoč ljudi živi pod pragom revščine, mislim, da je dovolj alarmanten. Da je mogoče razprava, ali je dvig minimalne plače sploh potreben, odveč. V zasebnem sektorju je v letu 2018 prejemalo minimalno plačo več kot 34 tisoč ljudi. Kar se mi tudi zdi zelo velika številka. S to novelo zakona bomo dejansko v dveh letih – se pravi, prvi dvig bo 1. 1. 2019, drugi dvig pa 1. 1. 2020 – dejansko se približali 700 evrov. Se pravi, dejansko gre za minimalen dvig. Večkrat je bilo danes omenjeno, da si ne želimo zaposlenih revežev. Seveda, če si jih ne želimo, je na nas, da sprejemamo zakone in naredimo pogoje, da bodo si lahko tudi ljudje zaslužili neke normalne zneske.  Kar pa se tiče drugih dveh delov zakona, se pravi formula. Formula se nanaša šele na leto 2021 in mislim, da se vsi strinjamo, da neki izračun minimalne plače, ki zagotavlja, da minimalna plača ne bo zdrsnila pod 120 % zadnje ocene minimalnih življenjskih stroškov, se mi zdi, da je tudi neka minimalna zadeva, ki jo lahko uredimo zakonsko, da, se pravi, vsem ljudem omogočimo nek normalen zaslužek. Kar pa se tiče dodatkov. Dodatki, če bi bila ta država dokaj normalna, niti se danes o tem ne bi pogovarjali, ampak bi ti dodatki bili že v preteklosti umaknjeni iz minimalne plače. Sam tudi seveda zagovarjam, da se ti dodatki umaknejo, vendar vseeno mislim, da tu moramo tudi nekoliko prisluhniti drugi strani in najti neko razmerje, se pravi, da se ti delodajalci lahko pripravijo, da grejo te zadeve ven. Kar pa se tiče socialnega dialoga. Sprašujem se, če je to socialni dialog, kar so delali nekateri gospodarstveniki, da preden je Vlada predsednika Marjana Šarca sploh prisegla v parlamentu, so se izbrani gospodarstveniki pojavljali pred televizijskimi zasloni in nagovarjali, kako bo ta država šla »zu grund«. Ali je to socialni dialog? Po mojem ne.  Kar se tiče minimalne plače, socialni dialog dejansko poteka že desetletja. Moram povedati, da se dejansko nikoli ni z, z soglasjem delodajalcev ni bilo to sprejeto. Ne nazadnje je na ESS 16. novembra leta 2018, so imeli vsi možnost, da bi povedali svoje mnenje, ampak ni bilo vsebinske razprave. Potem je kasneje tudi Strokovni svet za konkurenčnost in stabilno okolje o tem razpravljal. Potem je še enkrat bilo na ESS, se pravi, 7. decembra in spet niso bili sprejeti sklepi, tako da, po mojem mnenju je bilo več kot, več možnosti, da bi lahko vsi povedali svoje mnenje. Kar pa se tiče minimalne plače - danes je nekajkrat to že bilo omenjeno – minimalna plača ne sme biti neko izhodiščno plačilo za opravljeno delo, ampak je to varovalka, ki jo zagotovi država, da lahko delovno aktivni državljani preživijo. Zakaj mladi odhajajo? Mladi ne odhajajo zato, ker danes nimajo delovnih izkušenj, ker po mojem mnenju ima moja generacija veliko več delovnih izkušenj kot so jih imeli moji starši. Tudi sami govorimo več jezikov kot so jih govorili moji starši. Odhajamo, zakaj mladi odhajajo v tujino? Odhajajo zaradi odnosa. Velikokrat ne vidijo možnosti napredovanja v različnih podjetjih, prav tako pa se velikokrat zgodi kot sem že omenil, da, ko pridejo v podjetje in dobijo zaposlitev, jim je tam minimalna plača predstavljena kot neki začetek njihove poslovne poti, s čimer pa se vsekakor ne strinjam. Sam sem z veseljem dal podpis za predlog tega zakona, še z večjim veseljem pa bom tudi glasoval za sprejetje omenjenega zakona. Hvala.
Hvala. Najprej replika, Miha Kordiš.
Hvala za besedo, predsedujoči. Levica ni v vojni z gospodarstvom kot se je nekoliko ponesrečeno izrazil kolega pred mano. Zakaj ne? Zelo preprosto. Vsa vrednost, vsa ustvarjena vrednost izhaja iz dela. Ustvarjajo jo zaposleni, bodisi s svojimi umskimi zmožnostmi, bodisi s svojimi fizičnimi kapacitetami. Si pa titulo ekskluzivnih govorcev gospodarstva prilaščajo lastniki in menedžerji. Torej tudi tisti, ki si prilaščajo sadove ustvarjenega dela. S temi pa v Levici zagotovo smo v konfliktu. Zlasti s tistimi, ki svojih delavcev nočejo plačati pravično in pošteno.
Hvala lepa. Besedo ima Jani Möderndorfer, pripravi naj se Marko Koprivec.
Danes v bistvu, pravzaprav, je pričakovano, da bomo podprli te amandmaje in pa s tem seveda tudi zakon, tudi zato, da bo prišlo v drugo branje. Moram reči, da pa, pravzaprav smo vsi za dvig minimalne plače samo, vsak v resnici gleda iz svojega ideološkega aspekta, na kako in na kakšen način in kaj bi se v tej fazi pravzaprav moralo dogajati, preden se minimalna plača dvigne. Sam moram reči, da me izredno moti, kadar seveda nekdo, tudi iz opozicije – in to bom vsakič znova ponovil – reče, veste, sem za minimalno plačo, ampak dajte znižat davke. Glejte to preprosto ne gre. Iz enega preprostega razloga, kajti, večkrat smo že rekli, da če smo socialna in pravna država, potem seveda država mora vskočit tudi takrat, ko seveda so časi, ko pravzaprav druge perspektive ni. Na ta način, da seveda znižaš davke in rečeš, saj se bo s tem dvignila minimalna plača, če kdo to verjame, jaz zagotovo ne. Plača bi ostala minimalna, takšna kot je bila in stvar bi šla naprej in delodajalec bi bil samo srečen, da manj prispevkov plačuje, ob tem, da je danes med drugim moja kolegica že enkrat povedala, da so te minimalne plače najmanj obremenjene. Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je to, da imamo mi seveda problem v glavah. V tej državi je, si »frajer«, če pač se izogneš plačevanju davkov. Žal. To tako pač je. V tujini se hvalijo, koliko davkov plačajo, zato ker vejo, da so na družbeni lestvici bistveno višje, če plačajo več in ta »mindset« v glavi preprosto, imamo mi še mnogo, mnogo let za prehodit, preden ga bomo spremenili. Verjetno ga bodo spremenile generacije. Danes vsak delodajalec najame davčne svetovalce, kako preplavati med temi davčnimi, bom rekel, / nerazumljivo/ zato, da seveda zasledujejo samo en cilj, to pa je dodana vrednost oziroma da upraviči svojemu lastnikom kakšni bodo dobički. Vse ostalo ga ne zanima, mi je prav žal. To so fakti. Lepe besed so sicer izrečene, vsako delo šteje, delu čas in oblast in marsikaj se še reče. Ampak žal z dejanji tega ne uresničujejo in ne verjamem, da je to tako tudi resno in iskreno mislijo. Ne velja to za vse. Stvari se pač enostavno ne sme posploševati. Vendar te izjeme so včasih tako močne, da človek dobi občutek, da to velja za vse. In to je ključni problem.  Ali bomo danes rešili problem tistih, ki imajo minimalne plače? Sam mislim, da imam problem in mislim, da nas čaka v prihodnjih leti še ogromno dela. Predvsem nas čaka delo, sam osebno moram reči, da sem izredno nesrečen, da v naši družbi še vedno mislimo, da moramo plačevati prevoz na delo in malico ločeno in da je izvzeto iz plačila. Izračunajmo si, če bi bilo to odšteto v delo, pa ne mešati sedaj z minimalno plačo pa z zneskom zato, da ujamemo nivo minimalne plače. In če bi to preračunali na celotno delovno dobo je ta znesek izštet iz prispevkov za delovno dobo. Žal. Vendar tukaj sindikati seveda se borijo, da to mora ostati in smo oaza v Evropi, kjer pravzaprav kar naprej kadarkoli bi se kaj hotelo pogovarjati je to rdeč karton za karkoli se pogovarjati naprej. Ampak slej ko prej bomo morali priti do te diskusije. Slej ko prej.  Druga stvar, ki je za mene zelo pomembna je predvsem ta kaj bomo naredili s prekarnim delom. Mi urejamo minimalno plačo, ampak po drugi strani imamo pa armado ljudstva, ki so na espejih, pa ne dosegajo že sedaj minimalne plače, kaj šele sedaj, ko bomo mi postavili mejo. To so ključni problemi. In okoli tega se bomo morali tu še ogromno pogovarjati, ker, žal, socialni dialog, kar se tega tiče, iz leta v leto je slabši, ker zopet vsi gledamo samo na en cilj in to je dobiček.  Grozno mi je, da državna podjetja zaposlujejo ljudi z espe pogodbami z manj kot minimalno plačo. Nihče na glas ne poved, da v bistvu to delajo zato, da to ni strošek dela, ampak je navaden strošek. In drugo, kar je še bolj pomembno, da zraven dobijo denar, vendar na roko, zato da se izognejo davku ali pa s kakšno drugo obliko pogodbe. Tega nihče ne pove na glas. Zato da imajo delo in zato da imajo kvazi neko plačo, pa seveda ne razmišljajo kot mlad človek kaj se bo z njimi zgodilo čez 20, 30 let, ko pravzaprav te osnove sploh ne bodo imeli za svojo pokojninsko oziroma za svojo jesen življenja in kaj pravzaprav bodo takrat delali. Mi preprosto pristajamo na nerešljiv problem oziroma je rešljiv, samo prepričani smo, da dlje kot bo trajalo manj nima smisla, da se o njem pogovarjamo, ker pravzaprav postaja nerešljiv, v navednicah seveda nerešljiv, pa je rešljiv.  Danes govorijo vsi, da zaradi minimalne plače, dviga minimalne plače se bo gospodarstvo zaustavilo. Jaz osebno moram reči, da to ne verjamem. Verjamem pa v nekaj drugega. Človek, ki ni sposoben minimalne plače izplačati oziroma razmišljati, kako bi nagrajeval delavca več, se vprašam, ali ima sploh smisel, da dela, če mu gre res tako slabo. Pa vsi vemo, da temu ni tako.  Moti me tudi to, da nekateri pač razmišljajo o charity programu, kot nekem vsesplošno družbeno sprejemljivem načinu, oblika, reševanju revščine. Jaz sam bi bil zelo vesel, če gospa Anita Ogulin sploh ne bi rabila delati. Žal mora, ker imamo problem. Ampak če me razumete kaj želim povedati, nekateri mislijo, da je to dobro. Tukaj ne mislim na gospo Anito Ogulin, tukaj mislim na gospo, da bomo jasni, na gospo Dimic. Znižajmo davke, dvakrat ne leto imejmo koncert Klic dobroti in smo rešili problem. Jaz bom vedno proti temu.  Skratka – to so stvari, ki nas čakajo v celi vrsti. Jaz upam, da bomo danes čim prej to sprejeli in čim prej gremo na plenarno zasedanje in da pridemo do tretjega branja in zaključimo to zgodbo. Ker mislim, da to Vlado čakajo še kar veliki izzivi, kako rešiti vse ostale probleme. Pa sem danes samo dva naštel. Kje so še vsi ostali. Moram reči, da sem malce razočaran. S tem bom zaključil. Danes so sindikati ostro napadli Zakonodajno-pravno službo. Zakonodajna-pravna služba v tem Državnem zboru, hvala bogu, ima en status – to je, da ni politično orientirana. In sam osebno moram reči, da imam resne probleme, ko se napada službo, s katere stališči se marsikdaj tudi jaz ne strinjam. Pa zato nimam pravice je napadati. Tu so zato – samo zaradi enega razloga – ker so svojevrsten branik / ?/ prava. Če ima kdo občutek, da to ni tako, naj išče druge poti. Se mi zdi nekorektno, še posebej z vidika – jaz kot poslanec, mene lahko napadete, jaz se lahko branim. Zakonodajna-pravna služba se v tej službi oziroma v tem organu niti braniti ne more. Zaradi tega, ker je, bom rekel, v svojevrstnem položaju. Poleg tega upam, da bomo s temi načini prenehali. Raje pridite s kontra pravnimi argumenti, soočite se s pravnimi argumenti in to se mi zdi korektno. Hvala lepa.
Hvala.  Besedo ima Marko Koprivc, pripravi naj se Primož Siter.
Ja, hvala lepa za besedo, predsednik. Pozdravljeni, vsi prisotni. No, naj najprej povem, da me preseneča, da je kar nekaj prisotnih – predvsem tistih, s strani predstavnikov delodajalcev, iz dvorane že odšlo. Po tem, ko govorijo o nujnosti dialoga. Z dejanji nekako ne kažejo želje po tem dialogu. Očitno jim to, da se govori nekaj, kar ni njim po godu, najbolj ne ustreza, in se izognejo temu tako, da enostavno odidejo. Naj ponovim stališče Socialnih demokratov. Socialni demokrati absolutno podpiramo dvig minimalne plače. Že leta 2010, ko smo Socialni demokrati vodili vlado, smo jo dvignili za 25 %. Dvigniti bi jo bilo potem potrebno še več, že prej, že včeraj, ne danes. A žal, ravno zaradi tega, ker nekako ni prišlo do konsenza in ker tudi ni bilo neke širše podpore znotraj koalicije, do tega prihaja šele danes. A bolje danes kot nikoli. Moram pa priznati, da so me določeni argumenti tako imenovanih delodajalcev, predstavnikov kapitala, danes nekoliko presenetili.  Govoriti o tem, da se bodo podjetja zapirala, če bomo delavcem zagotovili dostojno minimalno plačilo, je res deplasirano. Če je tako, je nekaj hudo narobe s podjetji, o katerih je bilo danes govora. Govorimo o 700 evrih, spoštovane prisotne in prisotni, 700 evrih. Si predstavljamo preživeti s tem denarjem? Na vsak način težko. In hkrati argumenti o uravnilovki, da bo nek inženir dobil zgolj nekaj 10 evrov višjo plačo kot tisti, ki prejema 700 evrov … Oprostite, dragi moji, potem je s takšnim gospodarstvom res nekaj hudo narobe. In gospa Dimic – govoriti, da bo zato, ker minimalno dvigujemo minimalno plačo, se ogrozilo socialne transfere, otroške dodatke in tako naprej – poglejte, s tem se nikakor ne morem strinjati. Predvsem pa ne s tezo, da bi minimalno plačo oziroma vse plače lahko dvignili z davčno razbremenitvijo. Morda lahko sicer govorimo o davčnem prestrukturiranju, a to pomeni predvsem to, da je potrebno dodatno obdavčiti kapitaliste, kapital in pa seveda nepremičnine. Ko bomo to dosegli, lahko govorimo tudi o spremembi dohodninskih razredov. Sicer pa se strinjam – srednji razred je v Sloveniji, na vsak način mu potrebno dajati večjo težo in ga razbremenjevati. A ne na račun tistih najnižjih, tistih z minimalno plačo.  Kje so tukaj vrtci? Kje je tukaj brezplačno šolstvo? Zdravstvo? Tudi otroški dodatki. Vse to moramo imeti v mislih in vse tisto, kar smo skozi generacije priborili kot naše pravice, danes pa bi na račun neke vitke države vse to kar čez noč ukinjali. Zato da bo imel tisti, ki upravlja s kapitalom, nekaj več v svoji denarnici. Temu odločno nasprotujemo in seveda, zakon bomo podprli. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Primož Siter, izvolite.
Hvala lepa. Spoštovani kolegice, kolegi, predstavnice in predstavniki sindikatov. En lep pozdrav in dobrodošlico v Državnem zboru še z moje strani. Danes sem se - iz Trbovelj prihajam – in sem se pripeljal sem z zadevo, ki se ji(?) reče »car pulling« oziroma deljenje prevoza in peljal me je en možakar, ki je ravnokar dobil službo, ampak se je peljal na Socialno, da je šel še do, da bo, se bo dogovoril še za razliko, ki mu pri parih otrocih, ki jih vzgaja, pripada. To je bilo moje izhodišče za današnji dan in očitno je vesolje hotelo, da mi da tak dober uvod v vse to, kar danes poslušamo. Mi danes govorimo oziroma v tej celotni razpravi o dvigu minimalne plače, o socialni politiki v Sloveniji, govorimo v bistvu o dveh vrstah državljanov. Govorimo o tistih, ki nimamo minimalne plače in o tistih, ki imamo minimalno plačo oziroma o »prekarcih«, o katerih smo danes tudi slišali, lahko postavimo ono kategorijo podčloveka ali kakorkoli, ampak govorimo o dveh vrstah zaposlenih Slovenk in Slovencev. Govorimo o tistih, ki imamo neko normalno plačo, ki opravimo delo in ki se nam potem na to delo priračuna vse, kar našemu delovnemu mestu in delu pristoji in imamo one drugorazredne, ki lahko upajo na to - tiste drugorazredne državljane, ki se jim reče, da so na minimalni plači. In zdaj bistvenega pomena, ko govorimo o dvigu minimalne plače, so dodatki, o katerih smo že slišali in ne bom zdaj zgubljal časa. Zelo pomembno poglavje pa je formula za izračun. Formula, o kateri smo poslušali, ki pravi, najmanj 120 % in ta ni ideološka, če smem kontrirati kolegu Janiju Möderndorferju, ni ideološka. Zelo pragmatično, pragmatično je izračunana, na podlagi košarice oziroma minimalnih življenjskih stroškov, ki človeka pahnejo na ta rob, ne revščine, ampak absolutne revščine, se pravi, golega preživetja. V Levici seveda smo ta predlog zakona s to formulo predlagali predvsem iz tega naslova, torej, v izogib življenju na absolutnem pragu revščine in veseli smo, da je cela država tako rekoč, sindikati, humanitarne organizacije, celotna javnost, prišla ob bok tej pobudi. Videli smo izvrsten protest oziroma stavko prejšnjo sredo, če se ne motim, z naslova Združenih sindikatov pred Gospodarsko zbornico, ki smo se ga udeležili tudi poslanke in poslanci Levice in naši drugi aktivisti. Mi je pa ta celotna debata tudi opozicija s strani delodajalcev, ki je prišla, mi je zelo dobrodošla v tem javnem diskurzu, ker se je pa le zdaj pa končno videlo, da, ne samo, da obstajajo tri vrste državljanov, zaposlenih ali nezaposlenih »prekarcev«, na minimalni ali ne minimalni plači, pokazalo se je tudi, da obstajajo tri vrste delodajalcev. Eni so tisti, ki, eni so dobri delodajalci - tisti, ki nagradijo delavca, ki prispeva v delovni proces, ki generira profit – potem je tisti delodajalec, ki zagarantira neko povprečno plačo in mu lahko rečemo nek povprečen delodajalec, potem je pa še tisti delodajalec, ki vztraja na minimalni plači in upam si trdit, da ta delodajalec se je zdaj oglasil. Jaz nisem slišal opozicije s strani tistih, ki nagrajujejo svoje delavce, kot jim pristoji, za njihovo opravljeno delo. In ti delodajalci, ki so se zdaj oglasili in zahtevajo socialni dialog, kje so bili s svojim socialnim   (nadaljevanje) dialogom, ko so njihovi zaposleni, in slišim, da jih je vsaj v mojih Trbovljah eno petino od vseh, ki stojijo v vrsti za rdeči križ. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Jurij Lep. Izvolite.
Hvala za besedo, predsednik. Spoštovane kolegice, kolegi, članice in člani sindikata. Vidim, da ostalih ni tu. Jaz sem tudi namerno čakal, na koncu niti nisem mislil, da se bom oglasil, ampak glede na to, da predstavljam tu najstarejšo populacijo, se pravi stranko Desus, in tudi glede na to, da zagovarjam socialo v prvi vrsti, pa še to lahko povem, da že 35 let zaposlujem, je bilo dejansko težko razpravljati, tudi težko se vklopiti v to debato, ampak argumenti so vsekakor tudi že prej na tej strani prevagali, da osebno in tudi kot stranka Desus smo socialna stranka, podpiramo dvig minimalne plače. To je osnovna verzija, kar bi lahko povedal. Pa tudi to, zakaj delodajalci, ko se govori o tem socialnem dialogu, nikoli še ni bilo sprejete minimalne plače s socialnim dialogom in tudi nikoli ne bo. Tudi recimo, ko gledate na lokalni ravni, recimo imate javne, pa zasebno partnerstvo. Po moji filozofiji, po mojem gledanju na svet to ne bo nikoli vžgalo, ker eden bo gledal dobiček, drugi bo gledal za socialne akcije. Tako da s tega stališča je stvar, ki se ne bo nikoli, vsaj minimalna plača bi morala biti zmeraj stvar države, da bo to uravnavala, in sindikat je pa tisti, ki z argumenti in pa z zagovorom dela nam vsem ostalim pove, kaj je prav in kaj ni prav. Delodajalci pa, tudi z moje strani, jasno se pač borimo, da je stvar pozitivna in da ne zapademo v izgubo. Povedal bi pa tudi to. Mi se pogovarjamo o 29 evrih in potem o 34 evrih. To je recimo, je tako težko razumeti, da sploh o tem delamo tako veliki, da obešamo na nek velik zvon, kot da bo zdaj firma propadla. Jaz bi tako rekel. Recimo, ko smo začeli pred 40 leti, recimo si delal kalkulacijo izdelka in si pač računal, material, delo, prevoz, vse ostalo, pa osnovne stroške režijske in si dal na trg tako ceno in s tako ceno si nastopal na trgu. Potem, če si uspel prodati, v redu, če si dosegel višjo ceno, si lahko potem nekaj investiral. Skratka, osnova vsega je, da je v osnovi, v lastni ceni izdelka zaračunano normalno delo za zaposlenega, ki mora biti takšno, da lahko preživi. In ko je, to je že stara pesem, ne bi se ponavljal, ampak prag revščine je 636 evrov, povprečna starostna pokojnina 620 evrov, minimalna plača 638 evrov. To so številke, ki bi morale vsakega, ki se ukvarja z delom, pa ki se ukvarja s tem, da ima neko družino, da je to, da ustvarja, da jo ohranja pri življenju, se mu mora zdeti to zelo, zelo malo. Tako da jaz tega stališča sploh, me samo to moti, da smo eni in drugi in delodajalci in sindikati in mi, ki smo zdaj tu v Državnem zboru, da moramo sprejeti oziroma želimo ta zakon skozi spraviti, da smo na pravi poti. In verjemite mi, da ne bomo imeli slabe vesti. In tudi obrtniki, pa te firme, ki imajo sedaj tako malo plačo, to skoraj jaz ne morem verjeti, da je toliko mala plača, ker po vsej verjetnosti v vsem letu so zaposleni pri obrtnikih, ki… / nerazumljivo/ funkcionirajo, so že zdaj večje plače kot tisoč evrov ali pa tisoč 200 bruto za poklicno, za srednjo izobrazbo. Tako da s tega stališča, je pa res, da ne poznam vseh ostalih zadev, kar se tiče teh velikih kompleksov. Vemo pa tudi, da so recimo Lidli, pa Hofer, pa Mercatorji, pa Tuši, to so firme, ki ustvarjajo veliko dobička in iz dobička gradijo, investirajo v nove izdelke. Mi kot država se pogovarjamo o tem, a bomo zdaj tem firmam dali olajšavo 100-procentno. Zdaj imajo 100-procentno olajšavo pri investicijah. Tudi to so ena sredstva, ki bi jih mogoče lahko mi dobili v nekem odstotku nazaj. In tudi ne bi smeli mešati recimo socialne transferje z minimalno plačo, ker socialni transfer je stvar, ki zopet jo da družba, država in to dobi iz prispevkov. Se pravi, če bomo zmanjšali prispevke, tako da, res je to zahtevni problem, to ni tako enostavna stvar, da rečemo, zdaj bomo pa davke znižali, pa bomo plačo povečali, pa bomo na boljšem. Ne bomo na boljšem, ker socialne akcije na vseh nivojih bojo manj. A bo zdaj vrtec, a bojo dodatki, ki jih dobijo za to… Tako da s tega stališča ima država zahtevno nalogo in verjemite mi, da v naši poslanski skupini glede na to, da tudi verjamemo, če bojo večji prispevki za minimalno plačo… / nerazumljivo/ bo potem to neki naravni motivator, da bojo tudi vse ostale plače šle gor. In če bojo šle vse ostale plače gor, bo tudi več prispevkov v državnem proračunu in bojo tudi višje pokojnine. Tako da to je ta veriga, ki je skoraj nezaključen krog. Se pravi večji prispevki, večja izravnava pokojnin. Tako da mislim, da smo na pravi poti in v naši poslanski skupini bomo z veseljem dali glas za  (nadaljevanje) ta zakon in tudi za amandmaje, ki pa tudi, kot ste videli, smo predlagali, da se pač ena stvar zamakne za 1 leto, da bi s 1. 1. 2020 se izločili vsi dodatki iz minimalne plače. Hvala.
Hvala lepa. Za besedo je prosil, drugih ni, za besedo je prosil Tilen Božič, predstavnik Vlade.
Tilen Božič
Spoštovani predsedujoči, ponovno hvala za besedo.  Bi dodal morda par poudarkov, ki so vezani malo na današnjo razpravo. Zdaj, prva reč, ki bi jo nekako povedal in tudi kot nek vidik našega ministrstva, je, da nekdo, ki dela za poln delovni čas in potem prejema minimalno plačo v odnosu do tega, se pravi, sistema socialne varnosti oziroma socialnih transferjev, ki jih imamo pri nas. Za malo prikazati, mi smo naredili nekatere simulacije in od tukaj naprej bom šel tudi potem na eno vprašanje, ki se je pojavilo, kaj to pomeni za socialne transfere. Prva stvar, se pravi, primer, ko imamo 4-člansko družino, en zasluži minimalno plačo, en žal brezposeln. V takem primeru je socialnih transferjev v tem trenutku skoraj 900 evrov na mesečni ravni, če tu upoštevam, se pravi, vrtec, socialno pomoč, potem, da je en otrok v vrtcu, eden je v šoli, da dobi malico in tako naprej, da dobi kosilo, kar je, se pravi, če pogledamo s tega vidika razpoložljivega dohodka družine, dobi praktično več kot s plačo s socialnimi transferji. Če vzamemo 2 zaposlena na minimalni plači, primerljiva družina kot prej, je tega za nekaj čez 500 evrov na mesec, kar spet kaže na to, da je velik del neto razpoložljivega dohodka izhaja iz socialnih transferjev, ki jih zagotavlja država. Zdaj, ena logika, ki pa iz tega sledi, oziroma tisto, kar bi verjetno v nekem doglednem času mogli zasledovati, je to, da mora biti, se pravi, saj je že prav, da imamo seveda socialno državo, ampak se je tu vedno treba vprašati o eni osnovni zadevi, se pravi, v kolikšni meri naj država v taki situaciji vstopi noter in subvencionira določene tipe gospodarstev, da si lahko privoščijo dejansko tako nizke plače, da ljudje preživijo, na račun tega, da potem drugi prispevajo za njih. Zdaj, eden izmed konsenzov, ki bo verjetno tudi prišel, pa ga je čutiti tudi že v gospodarstvu, pred kratkim je bila ena razprava na ekonomski fakulteti v smislu prosvetljenega menedžmenta in tako naprej, je šlo ravno tudi v teh smislih, se pravi, kako opolnomočiti tudi zaposlene, tudi poslovodje na tak način, da bomo stopili skupaj po poti višje dodane vrednosti, nekega tehnološkega razvoja in tako naprej, ki nas seveda na področju avtomatizacije, digitalizacije in tako naprej, še vse čaka. Tako da tukaj gre, ko pridemo mi v situacijo, da je razpoložljivi dohodek, neto razpoložljivi dohodek lahko več kot tretjina tega, izhaja iz socialnih transferjev, pri nekom, ki dela za polni delovni čas, je seveda to neko vprašanje, ki presega zgolj ekonomsko ali pa socialno, ampak gre dejansko za temelje tega, kako bi radi, da se naša družba v prihodnje razvija.  Druga reč, ki bi jo povedal s tem v zvezi, je glede rasti, se pravi, kakšen bo učinek na transferje. Najbrž veste, da predvsem glede na zakon, ki ga je vložila Vlada v Državni zbor, to je tako imenovani ZIPRS, ki se običajno sprejema takrat, kadar se dela rebalans in podobno, je tam že predvideno, da določene stvari se sproščajo, tako govorimo o štipendijah, govorimo o porodniških, o starševskem varstvu in tako naprej, govorimo o tistih dodatkih, ki, spet je bila neka pobuda, in sicer da se zamejijo, ampak ostajajo sproščeni, se pravi, dodatki za velike družine, 7., 8. razred pri, se pravi, otroških dodatkih, pri čemer spet prehajamo predvsem na to, da gre tu bolj za družinsko prej, kot zgolj samo socialno politiko. In s tem v zvezi zagotovo je pomembno opozoriti na prehodno obdobje, o katerem bom povedal še par besed kasneje, ker nam to dejansko tudi Vladi omogoča, da določene prilagoditve naredimo na način, da bo vse skupaj delovalo usklajeno, se pravi, da ne gre zaradi enega manjšega dviga, tako kot, najbrž se marsikdo spomni, takrat, ko je prišlo do izločitve dodatkov za praznično, nedeljsko delo in nočno delo, ko je dejansko povečana splošna olajšava za nekatere zaposlene postala nedosegljiva ravno zaradi tega, ker so prejeli določene dodatke. Tisto se je potem v določenem času spremenilo, da ne vpliva več na tak način, ampak je bilo potrebno eno leto. In to je tisto obdobje, ki je običajno potrebno, da se nekako nakalibrira sisteme – tu govorim predvsem, kar se tiče medresorskih rešitev, ki bi jih pripeljala tudi na mizo vlada.  Od tu naprej, kar se tiče zunanjih trendov v drugih državah, vseeno velja opozoriti na to, da recimo – omenjene so bile nekatere države, tudi Romunija, Bolgarija. Oni v zadnjih desetih letih – v povprečju minimalna plača jim raste - v povprečju! – 10 % na leto. Za deset let zadnjih. Res je, da je izhodišče strahovito nizko, ampak se povečuje.  Druga stvar. Če govorimo Češka, Slovaška. Ravno tako – v zadnjem, zadnjih dveh letih oni rastejo po približno 10-odstotnih stopnjah.  Kaj je pa tukaj drug zanimiv podatek, ki smo ga tudi kot Vlada gledali, je pa obseg tistih, ki so do 105 % minimalne plače. Slovenija ima takih preko 19 %. Druge države, če gremo gledati Slovaško, če gremo gledati Češko, so tam – 2,5 % je tistih, ki so do 105 % minimalne plače. Kar pomeni, da te kompresije, silovite, ki se je zgodila pri nas – pri njih je ni. Najbrž delno tudi zaradi tega, ker pri njih so najbrž dodatki nekoliko drugače obravnavani in se potem ta, se pravi – od minimalne zgodi to, da je bistveno več ljudi malo bolj razpotegnjenih do povprečne plače in ne tako silovito stisnjenih, kot smo to v bistvu – v bistvu udejanjili, lahko tako rečem, pri nas. Tudi potom zakonskih rešitev, ki jih imamo na mizi. Od tu naprej bi veljalo tudi omeniti eno reč. Vlada je apelirala na to, da bi se vzpostavil nekakšen razpon, predvsem zaradi predvidljivosti sistema. In pozdravljamo to, da so koalicijski poslanci tudi, kot vidimo v amandmajski obliki, to zadevo dali. Gre za to, da se – se pravi, v nekem razponu, v daljšem obdobju lažje predvidi, kakšni bodo dvigi, da ne pride do tistega, kar se je tudi v preteklosti dogajalo, se pravi, da se občasno dogajajo določeni šoki. Tisti so se predvsem dogajali zaradi zastajanja minimalne plače, se pravi, da je morda v določenih obdobjih, ko je bila produktivnost – je bila neka rast produktivnosti, rast bruto družbenega proizvoda, tudi zaposlenosti, inflacija se je seveda dogajala, je pa nekoliko začela zaostajati rast minimalne plače in posledica je bila, da je potem v določenem letu prišlo do šoka. Tako za gospodarstvo, za državo, za vse udeležene so taki nagli skoki lahko problematični z vidika prilagajanja in je smiselno, da se v nekem, se pravi, z nekim povprečnim korakom vse skupaj odvija, da se vsi skupaj lažje prilagajamo. Potem, kar se tiče sistema socialne varnosti, ki je bila danes tudi omenjena. In denarne socialne pomoči nekaterih razmerij in tako. Jaz bi samo posebej poudaril, da je tudi ena izmed prioritet Ministrstva za delo, da pazimo na to, da gre dejansko ta pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Da uvedemo določene interne kontrole, ki bodo to tudi zagotavljale. Ravno zaradi tega, da tisti, ki bodo potrebovali pomoč, jo dobijo, jo dobijo v primernem obsegu, tisti, ki pa je ne, jih nekako uspešno izločimo iz tega sistema v smislu zlorab. Še enkrat, kar se tiče prehodnega obdobja, pomena, kot je bilo že rečeno – en vidik je ministrstvo – seveda, je naš vidik, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tu gre predvsem zaradi tega, ker moramo v tem letu, ki prihaja, pripraviti določene politike. Tako posodobiti aktivno politiko zaposlovanja – tu je mišljeno, kako bomo ciljali nekako predvsem na starejše, da bo ta prehod, kar se tiče izločitve dodatka na delovno dobo, mehkejši; tudi programa A System v zvezi, ki kaže dobre rezultate, in seveda prej sem omenil tudi transferje. Druga reč, se pravi predvsem Ministrstvo za finance – v povezavi z Ministrstvom za finance je tukaj pomembno to, kar ste tudi drugi opozarjali. Določeno prestrukturiranje, je pa dejstvo, da konkurenčnost Slovenije davčno gledano - pri minimalnih plačah smo na razumnih ravneh, nam je v bistvu progresija povzročila določene težave. Tako da – tu zagotovo bo nek čas za premislek, kako to nasloviti in kako pomagati gospodarstvu pri prestrukturiranju, da tudi v tem duhu, da vsi delamo nekako v podobni smeri, da se pomaga pri prestrukturiranju na način, da se dvigne dodana vrednost, da se dvigne produktivnost in da bo od tega potem prišlo dovolj, da plačamo vse tisto – se pravi, in socialno državo in plače za zaposlene in tudi, da bo na razpolago denar za razvoj gospodarstva.  Tako da – ocenjujemo, da je to tisti čas, v katerem se da prestrukturiranje tako države kot gospodarstva pripeljati naprej pospešeno in apeliram morda tudi s tega mesta – danes ste tu prisotni tako delodajalci kot - predstavniki delodajalcev kot tudi delojemalcev -, da takrat, ko bodo prišle na mizo razne pobude in ko boste imeli nekako izčiščene poglede, tudi v združenjih, na to, kako bi se določene industrije lahko prestrukturirale – da takrat res tudi na naši strani, se pravi strani Vlade, pridemo, se usedemo skupaj, pogledamo in vidimo, kje lahko določene politike – tako vaše kot tudi naše – uglasimo na način, da bo učinek glede na vložena sredstva kar največji. Hvala.
Hvala lepa. Predlagatelj. Izvolite.
Ja, hvala še enkrat. Vsem bi se spet zahvalil za kvalitetno, tvorno, konstruktivno razpravo. Mislim, da takih potrebujemo več v državnem zboru. Ampak ključno je to. Komu s tem zakonom pomagamo. To ni Zakon o socialni pomoči, kot je pravilno povedal kolega, to je zakon, ki zagotavlja dostojno plačilo za dostojno delo. In pri nas, na žalost, v zadnjih desetih, petnajstih letih, je velik problem revščina med zaposlenimi. Torej ljudje, ki delajo osem ur na dan, ljudje, ki delajo poln delovni čas, morajo ob tem praktično hoditi na zavod ali pa celo na kakšno humanitarno organizacijo po pomoč. Teh je na tisoče, desettisoče. 120 tisoč ljudi ima plačo manjšo od 700 evrov in z današnjim dnem jim dajemo signal, da je začela državna politika misliti tudi na njih. Ves čas so bili zapostavljeni, redko slišani – razen v kakšnih televizijskih oddajah, kjer se predstavlja socialne probleme – tokrat jim dajemo pripoznanje z enim od, v bistvu prvih zakonov nove Vlade. Tako da mislim, da smo lahko na to ponosni. In je to predvsem lepa popotnica za zaključek leta. Jaz si želim, da bomo v enakem duhu nadaljevali tudi naprej, seveda pa moramo reševati probleme, ki so onkraj minimalne plače. Na številne je bilo tukaj že opozorjeno. Mislim, da so na prvem mestu prekarci, torej delavci, ki so izven sistema plač, pogosto za svoje delo, lahko tudi celodnevno delo, ne napraskajo skupaj niti za minimalno plačo. Ampak to so teme za naprej. Danes smo prvi korak naredili. Tukaj moram še enkrat se obregniti ob tiste predstavnike kapitala, ki pravijo, da se s ciljem povišanja plač strinjajo, ampak s potjo, ki smo si jo zadali, pa ne. Jaz mislim, da drugo pot – pot, kakršno si predstavljajo predstavniki kapitala za zvišanje oziroma za izboljšanje gospodarskega okolja – lahko trenutno gledamo v Franciji. Tam je šel predsednik po poti znižanja davkov in prispevkov za kapital in podjetja za 7 milijard evrov. Računal je, da bo to pripeljalo do večje investicije, več zaposlovanja, boljših plač. Zadnjič smo lahko slišali na Odmevih, ko je opazovalec v Franciji – ne bom se spomnil priimka – lepo povedal, da delodajalci niso igrali njegove igre. Se pravi, teh 7 milijard odpustkov je šlo vse kam drugam kot v tisto, kar si je predsednik Macron zamislil. In zato je moral delati to, kar se je pri nas v Sloveniji dogajalo med krizo. In za 4 milijarde in pol je zrezal javni sektor in preostanek proračunskega izpada je poskušal nadomestiti s trošarinami na bencin. Kar pa je seveda zadelo predvsem revne, ki se morajo iz okolice Pariza ali pa iz periferije vsak dan z avtomobili prevažati v mesta. To pa ni bila pot v razvoj. Ali pa v revolucijo Francije, kot je predsednik govoril pred volitvami. To je bila pot v zlom. In jaz sem vesel, da je pri nas po desetih letih te zmotne politike prišla vlada, ki je vsaj pripravljena poslušati, da se po tej poti ne gre in da to ne prinaša razvojnega preboja in da smo končno izbrali pot, ki bo v resnici lahko postavila temelje socialne države, tako imenovanega srednjega razreda, ki je zdaj zdrsnil v prekariat in v revščino, nazaj in s tem dobimo prosperiteto za vse.  Hvala.
Hvala.  Zaključujem razpravo in dajem na glasovanje amandma k 1. členu. Glasujemo s kartoni, kolikor ste opazili. Zeleni je za, rdeči proti. Dajem amandma k 1. členu na glasovanje. Glasujemo.  Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet.  Prehajamo na razpravo k 2. členu Predloga zakona o dveh vloženih amandmajih. Enega je vložila Levica in enega LMŠ. Želi kdo razpravljati? Aljaž Kovačič. Izvolite.
Da vas popravim najprej, predsednik. Ta amandma je vložila koalicija petih strank. Gre pa dejansko za to, se pravi, 2. člen govori, da formula leta 2021, se pravi, izračun minimalne plače, ki bo zadostovala, da minimalna plača ne bo zdrsnila pod 120 %, dodamo zadevo, da se formula omeji tudi navzgor na 140 %, da se zagotovi neko predvidljivo in stabilno okolje, s tem pa bi tudi delodajalci lahko že v naprej, bi lahko delodajalci v naprej predvidevali maksimalni možni znesek minimalne plače v določenem obdobju.  Hvala.
Hvala lepa.  Še kdo? Popravek amandmaja ste dobili na mizo, tako da imate vsi.  Prehajamo na glasovanje o prvem amandmaju k 2. členu.  Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je prvi amandma k 2. členu je sprejet. Zdaj pa glasujemo o drugem amandmaju Poslanske skupine LMŠ in ostalih. Glasujemo.  Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (3 člani.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Prehajamo k 3. Členu. Tukaj imamo en amandma, ki ga je vložila poslanska skupina Levice. Odpiram razpravo. Ni razprave. Glasujemo.  Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Prehajamo k 4. Členu in vloženemu amandmaju Levice. Odpiram razpravo. Ni razprave. Glasujemo.  Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Prehajamo k 5. členu. Tukaj sta vložena dva amandmaja. Prvi amandma je Poslanske skupine Levica in drugi amandma LMŠ in koalicije, bi rekel tako, s prvo podpisanim LMŠ. Odpiram razpravo v prvem amandmaju, če ni, gremo glasovat v prvem amandmaju, kdor je za. Glasujemo. Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma Poslanske skupine Levice k 5. členu sprejet. Gremo na glasovanje v drugem amandmaju, k 5. členu, torej predlog koalicije. Priglasil se je k razpravi Aljaž Kovačič.
Hvala še enkrat za besedo. Še en amandma koalicijskih strank in sicer, že v splošni razpravi je bilo poudarjeno, da nekateri / nerazumljivo/ oziroma delodajalci bi jim glede dodatkov bil pogoj, če bi šlo že s 1. januarjem 2019 vse ven, zato je koalicija ta predlog, se pravi amandma, da posebni pogoji dela, plačilo za delovno uspešnost, plačilo za poslovno uspešnost in dodatek za delovno dobo grejo ven s 1. januarjem 2020.
Hvala lepa. Še kdo? Prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Prehajamo k novemu 5.a členu, amandmaju, ki ga dodaja, je kdo, to je bil predlog Poslanske skupine Levica, se kdo priglasi k razpravi? Če ne, prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Prehajamo k novemu 5.b členu, zopet Poslanske skupine Levica. Se kdo prijavlja k razpravi? Če ne, prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je novi 5.b člen sprejet. Prehajamo k 6. členu in odpiram razpravo k 6. Členu. Se kdo priglasi k razpravi? Zaključujem razpravo in dajem 6. amandma na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Na glasovanje dam vse člene skupaj. Glasujemo. Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da so vsi členi in amandmaji sprejeti. Določiti moramo še poročevalca. Ponavadi je to predsednik odbora, če se strinjate. Hvala. Pripravljen bo dopolnjen predlog zakona, ki bo sestavni del tega poročila. S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu.  Zaključujem tudi to točko dnevnega reda in tudi 8. nujno sejo.  Vsem se zahvaljujem za sodelovanje in vas lepo pozdravljam.  Hvala.  Seja je bila končana ob 10. decembra 2018 ob 17.25.