1. redna seja

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

3. 10. 2018
podatki objavljeni: 3. 10. 2018

Transkript

Vse članice in člane vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.  Pričenjamo prvo 1. nadaljevanje 1. seje Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti Miha Kordiš, za druge nimam, nisem dobil za nadomestne člane. Z obvestilom sem vas seznanil, da bo odbor 1. in 2. točko dnevnega reda, torej poročili varuha, obravnaval na današnjem nadaljevanju. Prehajamo torej na obravnavo 1. in 2. točke. Odboru predlagam, da obravnave prve in druge točke združimo. Obe točki bomo obravnavali skupaj, glasovali pa bomo ločeno, velja? Dobro. Če torej nihče ne nasprotuje, predlagam, da preidemo na obravnavo obeh točk skupaj, torej 23. rednega poročila in poročila varuha o izvajanju nalog Državnega preventivnega mehanizma ali DPM skrajšano. Gradivo: predloga aktov sta objavljena na spletnih straneh Državnega zbora, prav tako je na spletni strani objavljena informacija Vlade Republike Slovenije o realizaciji priporočila Državnega zbora o obravnavi 22. rednega letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 2016 in odziv na poročilo Vlade Republike Slovenije na 23. redno letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 2017 ter odzivno poročilo Vlade Republike Slovenije na poročilo o izvajanju nalog DPM v letu 2017 in mnenje Državnega sveta k obema dokumentoma.  Vabljeni k 1. in 2. točki je varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Državni svet, Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije, Inšpektorat Republike Slovenije za delo in Skupnost centrov za socialno delo Slovenije. Odbor bo navedeni točki obravnaval kot zainteresirano delovno telo, matično delovno telo je Komisija za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, ki bo poročilo obravnavala na svoji seji in pripravila poročilo s priporočilom za sejo Državnega Zbora Republike Slovenije. Poročilo se obravnava po enofaznem postopku. Glede na področje dela, ki ga pokriva odbor, se bomo v predstavitvi poročil in kasneje v razpravi, skušali predvsem osredotočati na področje, ki je v pristojnosti našega odbora.  Besedo dajem varuhinji Vlasti Nussdorfer.
Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne, lepo pozdravljam. Na naši 1. seji, torej redni seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, pričenjam to 1. sejo.  1.A TRAK: (NB) - 14.00 Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: Suzana Lep Šimenko in Marijan Pojbič. Nadomestnih članov ne vidim, ni prišlo do nas. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za širitev ali umik točk z dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.  Z obvestilom pa sem vas seznanil, da bo odbor 1. in 2. točko dnevnega reda, torej gre za poročilo varuha, obravnavali v nadaljevanju. Torej jutri, 4. 10. ob 14. uri, in sicer se je to zgodilo na prošnjo varuhinje, ki danes ne bi morala biti prisotna. Ali kdo temu nasprotuje? Nihče. Hvala. Gremo naprej.  In prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - POROČILO O DELU INŠPEKTORATA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA DELO ZA LETO 2017.  Izvolite.
Jadranko Grlić
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke spoštovani poslanci pa ostali prisotni!  Naj se vam predstavim. Na začetku meseca julija sem prevzel vodenje inšpektorata za delo od gospe Nataše Trček in zdaj bi vam predstavil letno poročilo za leto 2017. Čeprav številke oziroma statistični podatki ne odražajo vedno obseg oziroma merilo nekakšnega organa, bi vam lahko predstavil mogoče določene številke, da lahko bolj razumete s kakšnim delom oziroma kaj inšpektorat za delo opravlja.  Inšpektorat za delo je organ v sestavi ministrstva za delo in opravlja nadzore na področju delovnih razmerij, varnosti in zdravja pri delu in socialne inšpekcije. V letu 2017 smo inšpektorji opravili čez 10 tisoč 500 različnih inšpekcijskih nadzorov in ugotovili smo dvakrat več, več kot 29 tisoč različnih kršitev. Na podlagi teh kršitev smo izrekli več kot 10 tisoč ukrepov in sicer smo izrekli upravne, prepovedne odločbe, ureditvene odločbe, odločbe o prekršku, naznanila sumov kaznivega dejanja, kazenske ovadbe pa opozorila. Zdaj, da bi bolj razumeli s kakšnim delom se inšpektorji srečamo, lahko povem, da leta 2008 je v Sloveniji bilo okrog 100 tisoč 70 poslovnih subjektov, leta 2017 jih je bilo več kot 2010 tisoč. To pomeni, da 40 tisoč poslovnih subjektov je bilo več v tem obdobju. V letu 2017 smo prejeli še novih, več kot 6 tisoč prijav, ki so bolj prepletene, zahtevajo bolj poglobljene inšpekcijske nadzore in zahtevajo daljše časovne obdobje za reševanje. In če vzamemo zdaj, da je v letu povprečno 250 delovnih dni na število inšpektorjev, to pomeni, da približno na enega inšpektorja pripada 190 nadzorov. Če pogledamo te številke, koliko je ukrepov izdanih, lahko ugotovimo, da so inšpektorji izdali vsak povprečno več kot 130 ukrepov. Največ kršitev je na področju delovnih razmerij ugotovljenih v zvezi s poročilom za delo. Tako smo v letu 2017 ugotovili več kot 6 tisoč kršitev na tem področju, kar je največ doslej. Mogoče je ta številka tudi takšna zaradi tega, ker je inšpektorat za delo tudi dal veliko pozornost na to področje. Tukaj je največ kršitev bilo v zvezi s plačilom za delo, v zvezi neizplačilom regresa za letni dopust in sicer v zvezi plačila za delo ali plače niso bile izplačane do plačilnega dne. V zvezi z regresom ugotavljamo tudi, da nekateri delodajalci ne izplačajo regres za letni dopust do 1. julija, ker so še vedno mnenja, da ga lahko izplačajo do 1. novembre, vendar pri tem pozabljajo, da to velja le v primeru, da je tako določeno v kolektivni pogodbi oziroma tudi drugi pogoj je, v primeru nelikvidnosti. Zardi tega, ker je plačilo za delo zelo pomembno oziroma je ena od osnovnih pravic delavca, smo v letu 2017 v mesecu novembru in decembru izvedli akcijo glede izplačila plač in regresa za letni dopust. Lahko povem, da v tej akciji tudi v primeru, da smo ugotovili kršitve, mogoče tudi pred izdajo odločbe o prekršku oziroma pred izrekom globe, nekateri delodajalci so odpravili svoje nepravilnosti in iz tega vidika menim, da takšne akcije, usmerjene, so zelo pomembne.  Glede spremembe Zakona o inšpekciji dela, ki nam je dala v letu inšpektorjem v mesecu oktobru 2017, dodano možnost, da inšpektorji v primeru, ko je pri zavezancu v preteklih dvanajst mesecev dvakrat ali večkrat ugotovljen prekršek, pravnomočno ugotovljen prekršek v zvezi s plačilom plač, da plače niso bile izplačane na plačilni dan kot to določa Zakon o delovnih razmerjih, inšpektor lahko prepoved opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo. Glede na to, da je zakon pričel z veljavo v mesecu oktobru, ni bilo veliko nekakšnih takšnih prepovednih odločb, ker menimo tudi, da je to en skrajni ukrep, ker vprašanje, če prepoveš delodajalcu, da opravlja delovni proces, potem je sploh vprašanje, na kakšen način bo prišel do sredstev, kako bo izplačal te plače. V zvezi s plačilom oziroma v zvezi s plačilom za delo, moram povedati, da smo v letu 2017 v sodelovanju z ministrstvom za delo pa s FURS, opravili veliko oziroma prejeli smo s strani FURS veliko število predlogov za uvedbo postopka v prekršku, posebej v družbah, lahko bi rekli, enoosebnih družbah, kjer je zaposlen bil samo en delavec oziroma odgovorna oseba ali kakšen mogoče družinski član. To se je nam zdelo zelo pomembno, ker ti delodajalci niso izplačali sebi plače, potem tudi normalno ni bilo obračunano, niso se plačali prispevki za socialno varnost.  Glede tega, da je največ kršitev bilo ugotovljenih v zvezi s plačilom za delo, tudi druge kršitve so bile ugotovljene. Mogoče lahko povem, da so bile ugotovljene kršitve v zvezi s poslovanjem, in da je bilo največ ugotovljenih kršitev glede pogodb o zaposlitvi. Sicer mogoče v zvezi s pogodbami o zaposlitvi za določen čas opažamo, da je teh kršitev vse manj, ker mogoče je razlog za to tudi, ker delodajalci so dolžni pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas izplačati delavcem odpravnino in zaradi tega se izogibajo. Prej je bil mogoče to razlog, da niso sklepali pogodbe o zaposlitvi za določen čas.  Za izrečene globe oziroma za prekrške sodne takse pa druge stroške postopka, inšpektorat za delo je v letu 2017 obračunal čez 3 milijone 200 evrov terjatev na dan 31. 12.. Na prehodne račune inšpektorata je bilo plačanih 1 milijonov več kot 1 milijon 400 evrov, kar pomeni 45 %, v letu 2016 je bilo manj, je bilo okrog 28 %. Terjatve v višini več kot 2 milijona 500 evrov smo prenesli na FURS. Moram povedati, da od začetka leta 2017, od meseca februarja na inšpektoratu za delo je projektna skupina, ki je pod nazivom »Odpravimo konflikte na delovnem mestu« in ta projektna skupina je financirana s podporo evropskega socialnega sklada 80 % pa 20 % s strani inšpektorata za delo. Cilj tega projekta je okrepitev svetovalne, posredovalne vloge inšpektorata za delo. Ampak to pomeni, najbolj pomembno je, da v tej projektni skupini niso zaposleni oziroma ne delajo inšpektorji.  3. TRAK: (MK) - 14.10 To pomeni, da nekateri so bili mnenja, zakaj zdaj Inšpektorat za delo je svetovalni organ? Ampak ta, kot pravim, ta projektna skupina, ti delavci, ki opravljajo svoje delo niso inšpektorji za delo. Cilj tega projekta je bolje okrepitev svetovalni- posredovalni vlogi in sicer v reševanju sporov, v mirnem reševanju sporov in promocij izvajanja instituta, v reševanju sporov med delavcem in delodajalcem. Pa ozaveščanjem delodajalcev, da je varnost in zdravje pri delu zelo pomembno. Glede inšpekcije varnosti zdravja pri delu v letu 2017 so inšpektorji govorili okrog 18 tisoč kršitev. Kar glede na to število menimo, da so razmere v Sloveniji niso izboljšale. Zaskrbljujoče so. Še veliko število delodajalcev se ne zaveda, da so oni odgovorne osebe na področju varnosti zdravja pri delu. Preveč se zanašajo na zunanje strokovne delavce, ki pri njih praviloma opravljajo naloge iz tega področja. Osnovnih prednostnih nalog inšpektorata, da ozavestimo te delodajalce glede njihove vloge in odgovornosti ter spodbudimo njihov interes za področje varnosti zdravja pri delu. Najpogostejše kršitve s področja varnosti zdravja pri delu so bile glede izjave o varnosti z oceno tvegana in sicer glede tega, da, ali niso naredili revizijo ali sploh se dogajajo primeri, da inšpektorji ugotovijo, da delodajalci sploh niso odprli svojih izjav za oceno tveganja. Mogoče zunanji in strokovni delavec jim je naredil to izjavo in ta izjava je za njih samo takšen en dokument. Tudi na področju zdravja delavcev se razmere ne izboljšujejo. Še veliko delodajalcev ne pošilja delavcev na predhodni zdravniški pregled. Ugotavljamo tudi, da delavci niso usposobljeni za varno delo. Dogaja se, da zunanji strokovni delavec delodajalcu da nekakšna poročila ozirom delavci dobijo samo dokument, da so usposobljeni za varno in zdravo delo in to pomeni, da je to za delodajalca zadosti, da tale dokument samo pokaže inšpektorju. Glede socialne inšpekcije lahko povem, da je na Socialni inšpekciji zaposlenih pet delavcev. Od tega en delavec je direktor Socialne inšpekcije. In v letu 2017 so opravili oziroma so prejeli več kot 270 prijav in so opravili, vse te prijave so rešili. Največ teh je bilo v zvezi, nanašalo se je na ravnanje Centrov za socialno delo in sicer, to je se največ nanašalo na urejanje razmerij med starši in otroki po razpadu družinske skupnosti, nato je odpadlo nekaj več kot 30 % pa na uveljavljanje pravic iz javnih sredstev na obravnavo nasilja v družini, na naloge, ki so povezane s postavitvijo skrbnika oziroma izvajanju skrbniških nalog pa izvajanjem socialno-varstvenih storitev, zaščito ogroženih otrok ter rejništvom in posvojitvenimi. Več kot 20 % zaključenih inšpekciji si, za /nerazumljivo/, se nanašalo na delo izvajalcev in institucionalnega varstva starejših. Očitki so bili povezani z izračunavanjem cen oskrbe oziroma nezadovoljstvom nad kakovostjo, izvajanju storitev ter uveljavljanju pravic oseb, ki so bili določene starosti oziroma zaradi demence je potem bila vprašljiva njihova volja, izražena volja. Prav izvajanje tega institucionalnega varstva starejših, kot posebni skupini prebivalstva postaja čedalje bolj izpostavljeno. Zaradi staranja prebivalstva je pri izvajalcih čedalje manj prostih mest pa zaradi težnje, da po znižanju stroškov izvajalcev v okviru veljavnih normativov na dolgi rok dejanski en morejo več zagotavljati zahtevam kvalitete storitve. Na koncu bi povedal,  4. TRAK: (MK) - 14.15 da Inšpektorat za delo zelo dobro sodeluje z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti ter da sodelujemo z drugimi organi. Sodelujemo z Zavodom za zaposlovanje Republike Slovenije z Zavodom za invalidsko in pokojninsko zavarovanje pa s Finančno upravo Slovenije. Sklenili smo protokole v katerim izmenjujemo določene podatke, kot na primer protokol sklenjen med Inšpektorat za delo in Finančno upravo, ki tedensko obveščamo eni druge o začetku postopka prekrškovnega v zvezi z izplačilom plač, ker po SPIZ-u 134. Členu je po uvedbi prekrškovnega postopka, ali obvešča Finančno upravo Inšpektorat ali Inšpektorat Finančno upravo. Za začetek toliko. Hvala za besede. Potem še v nadaljevanju, če so kakšna vprašanja.
Vlasta Nussdorfer
Lepo pozdravljeni, spoštovani predsednik odbora, spoštovane članice in člani in seveda tudi vsi vabljeni gostje, ki ste se tako številčno udeležili te seje, kar pokaže na to, da vam je še kako mar za človekove pravice in tudi za naše poročilo. Vsako leto v njem zapišem kakšno posebno uvodno misel in lanskoletna je, od Winstona Churchilla, ki je rekel takole: »Kritika morda ni prijetna, je pa nujna. Igra enako vlogo kot bolečina v telesu, opozarja na nezdrav položaj stvari.« In tako je tudi varuh tisti, ki v državi opozarja, ki naslavlja številna priporočila različnim institucijam in ki   pazi na to, da so spoštovane človekove pravice, sicer pa seveda tudi glasno opozori, celo preko medijev ali kako drugače.  Seveda pa je najpomembnejši izdelek naše vsakoletno letno poročilo. Žal, varuhinja sem že skoraj šest let, njegovo količino, vsebino iz stani nismo uspeli izdatni znižati, tako da upam, da bo do tega prišlo v prihodnosti. Še vedno ima poročilo okoli 400 strani, tudi tokratno, piše se seveda že novo, kajti tako v oktobru lahko ugotavljamo, da je del leta že za nami. Dovolite, da predstavim tiste, ki so danes z menoj, torej od namestnice in treh namestnikov so prisotni trije na moji desni – namestnica dr. Kornelija Marzel, ki vam bo predstavila svoj del poročila, na levi strani Tone Dolčič in seveda tudi Ivan Šelih s kolegom Juretom Markičom, ki bosta predstavila državni preventivni mehanizem.  Tudi kot sem rekla uvodoma, kako strniti v nekaj stavkov, kajti prepričana sem, da ste zajetno poročilo prebrali. Nekaj osnovnih misli, ki jih prinaša poročilo, morda nekaj številk – te niso vse in vendar pokažejo na to, kdo se na nas in kako obrača, kakšno je število pobud. Vsako leto beležimo okoli 10 tisoč klicev, pri čemer smo v zadnjih dveh letih ali treh, spremenili način klicanja, tako da ljudje dobijo obširnejše informacije in sicer so prevezani k strokovnim sodelavcem, ki si vzamejo seveda več časa, so tudi specializirani za zelo različna področja in na teh področjih tudi specialisti resnični, tako da postrežejo ljudem z marsikatero informacijo, da potem niti ni treba, da bi se obračali pisno na nas, včasih se zadeva že reši. Zato lahko k tem klicem, skoraj 9 tisočim, dodam še tisoč 300 zelo temeljitih pogovorov.  Dokumentacijo, ki jo dobimo znaša okoli 16 tisoč dokumentov, kar pomeni, da tudi k varuhu prispe zelo veliko pošte. Obravnavamo okoli 4 tisoč zadev, lani 4 tisoč 400 zadev, od tega je konkretnih pobud bilo tri tisoč 23, ki smo jih tudi z vso resnostjo obravnavali.  Večkrat sem bila deležna v preteklih letih vprašanja, ali se varuh ukvarja samo z zadevami, ki prispejo po pošti ali kako drugače – ne, varuh odpira tudi širša vprašanja, pomembna za varnost pravic državljanov in tistih, ki tu prebivajo. Torej je takih odprtih vprašanj, ki jih jemljemo kot širša, tudi vsako leto zelo veliko. V zadnjih dveh letih, konkretno lani toliko bolj, pa smo zelo podrobno analizirali tudi kršitve in kršitelje in tako smo ugotovili ob tem, da je stopnja utemeljenosti približno 15-odstotna, po področjih seveda zelo različna, da je bilo kršitev kar 386, pomembno pa je, da je bilo 483 tistih, ki so kršili. Vem, da so tu predstavniki različnih ministrstev, zato mi je na nek način seveda težko izpostaviti tiste, ki so na neki top letvici petih. Vsekakor ne moreš mimo ministrstva, ki pokriva človeka od rojstva do smrti, torej Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, potem je ministrstvo, Centri za socialno delo, Ministrstvo za okolje in prostor, različna sodišča, skratka vse te kršitve beležimo in skušamo vplivati tudi na to, da se že med letom nekatere kršitve odpravijo. Zato v zadnjem času tudi pohvalimo, torej naše poročilo ni samo tisto, ki graja in opozarja na to, kar je v državi slabo, ampak poskušamo izpostaviti tudi tiste, ki so naredili nekaj dobrega, takoj ugotovili, da je bila neka kršitev in jo odpravili.  V svojem uvodu sem prvič doslej v tem poročilu tudi zajela pet osnovnih priporočil, torej tisti, ki nekako izbijajo, so prisotna v mnogih pobudah in na splošno ugotavljamo, da bi morala država recimo bolje upravljati. Dobro upravljanje je ravno tisto, kar loči institucijo na boljše, slabše, ki kaže na to, da se je pravzaprav nekdo zelo potrudil, poiskal rešitev, se opravičil in podobno. Odgovori – mnogi ne odgovarjajo ali vsaj ne vsem, ki jim pišejo in zdi se mi pri varuhu zelo pomembno, da bi tisti, ki se oglasi s kakršnokoli pritožbo, pismom na določeno  (nadaljevanje) institucijo, dobil tudi odgovor. Seveda je še vedno rak rana mnogih postopkov, dolgotrajnost, torej celo zavlačevanje bi lahko rekli. Pomembno je, da bi nadzorne institucije delovale, da bi delovale pa moramo včasih žal opozoriti na pomanjkanje kadrov. Tudi malenkostno povečanje kadrov, ki jih je vlada tudi odobrila, ne zadosti vsem pogojem za resnejši odziv na nekatere nepravilnosti. Vedno se sprašujemo in tudi ljudje v pismih pišejo: »smo še pravna in socialna država? Ali 2. člen Ustave še velja, predvsem ali velja za vse?«, zato ni poročila, v katerem ne bi opozorili tudi na prisotnost revščine, žal tudi med zaposlenimi, med starejšimi. Vedno opozarjamo na vse zelo občutljive skupine ljudi, na otroke, invalide. Letošnje leto smo celo posvetili starejšim. In čisto zadnja stvar, ki bi bila lahko prva, pa je medresorsko sodelovanje in ravno tu apeliram na resorje, ki so prisotni in na tiste, ki nas bodo slišali, da je včasih res rešitev težko doseči, prav zato, ker se resorji ne morejo uskladiti. Vsak pravi: »mi smo naredili svoje, naj svoje reče in zaključi drugi resor«, vendar seveda se žogice podajajo sem in tja.  Naša pristojnost je seveda vlagati tudi zahteve za oceno ustavnosti, tudi tega se poslužujemo in lasno leto smo prvič od treh uspeli z ustavno pritožbo na Ustavnem sodišču. Izdali smo tudi posebno poročilo, kajti ugotovili smo, da posebno socialno-varstveni zavodi ne le pokajo po šivih, ampak čisto na koncu lahko rečemo, da je prizadeto dostojanstvo ljudi, ki so ali bi morali biti tja nameščeni, kajti mesta zanje so tam povsem neprimerna.  Varuh res s težavo spremlja vse pripombe institucij, tudi Vrhovno sodišče je opozorilo, da če sodišče odloči, da mora neka oseba z duševno motnjo v tak zavod, se mora najti zanjo ne prostor, primeren prostor. Seveda bi lahko pohvalila in to moram ob koncu dodati, da se je vlada odzvala tokrat prvič z dvemi poročili, ne samo s prvim odzivnim, ampak še z enim vmesnim, kar je zelo pomembno in upam, da bo nova vlada ohranila pravzaprav to izjemno pomembno, ne samo za nas, tudi za druge, ki ugotavljajo, da se je med letom že marsikaj spremenilo in apeliram, da tako torej tudi ostane.  Dobili smo nov zakon, tudi tu moram reči, da po mnogih, mnogih letih prizadevanj, postajamo nacionalna institucija za človekove pravice, zagovorništvo ni več projekt, o tem bo govoril namestnik Dolčič, torej imamo ga kot notranjo samostojno organizacijsko enoto. O državnem preventivnem mehanizmu, ki nadzira osebe, ki jim je odvzeta ali omejena svoboda gibanja poročamo že nekaj let in o tem bo govoril namestnik Šelih. Veseli smo, da bo Slovenija upam, tudi v teh dneh se nekaj premika, dobila prvo varno hišo za otroke. Mislim, da je to vreden projekt, ki ga je potrebno vsekakor podpreti. In ker namestnika, ki pokriva področje invalidov in to je tudi vaše področje, torej tega odbora, ni danes tu, bi omenila preden dam besedo svoji kolegici in kolegom, dve priporočili s tega področja in sicer o študentih invalidih. Tu mi je kar nerodno vse skozi ponavljati, da se ministrstva res niso uspela uskladiti, študentje invalidi in njihov prevoz so izjemnega pomena in priporočilo, kar ponavljamo, Svet za invalide, 10. priporočilo je tudi izjemnega pomena – želimo, da bi bolje deloval, da bi imel vse možnosti, da tako tudi deluje. Ukvarjamo se seveda tudi z drugimi invalidi, ki se obrnejo na nas ali nekako zaznamo, včasih celo iz medijev, da na tem področju prihaja do določenih kršitev. Kot rečeno, varuh spremlja vse skupine ljudi, ne glede na razlike med njimi, seveda jim posveča vso pozornost, ne glede na, ali se obrnejo na nas ali izvemo, da prihaja do kršitev človekovih pravic. Sedaj bi dala besedo svoji namestnici, dr. Korneliji Marzel, ki pokriva tudi za vas pomembna področja, da izpostavi nekaj ugotovitev iz poročila. Hvala.
Hvala lepa za predstavitev. Zdaj bi samo dodal. Pridružila se je, se nam je Ljudmila Novak namesto Ive Dimic po pooblastilu. Zraven so prisotni še, vabili smo še Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti, predstavnika Državnega sveta, Zvezo svobodnih sindikatov in tudi Sindikat državnih organov Slovenije. Zdaj, ko je zaključil gospod glavni inšpektor Jadranko Grlić, se mu zahvaljujem in želi besedo predstavnik Ministrstva? Državna sekretarka, izvolite.
Kornelija Marzel
Lepo pozdravljeni. Zgolj nekaj poudarkov, ker najverjetneje ste si že naše ugotovitve in priporočila bolj detajlno prebrali. Zadev, utemeljenih je bilo 14,7 %, kar je nekoliko več kot leto prej, je pa čisto na povprečni v inštituciji, je pa treba poudariti, da ta delež pravzaprav ne prikazuje realnega stanja, to pa zaradi tega, ker k nam se obrača zelo veliko zaposlenih delavcev, če tako rečem, ki prihajajo iz zasebnega sektorja in za te mi nismo pristojni. Zdaj, že tudi beležimo te primere posebej, tako da bomo morda že letos lahko postregli tudi s statistiko, koliko pa je takih posameznikov, ki zatrjuje na neplačevanje plač, prispevkov, kršitve v zasebnem sektorju. Tako da tukaj je bilo 14,7 % utemeljenih zadev. Zdaj, torej kot sem rekla številka ni čisto prava, ena je ta zadeva, da prihajajo posamezniki iz zasebnega sektorja, potem je pa še druga zadeva, ki jo ugotavljamo, da se ljudje preprosto bolijo prijaviti kršitve. Bojijo se izpostaviti ravno zaradi tega, da ne bi bili potem podvrženi določenim povračilnim ukrepom, zaradi tega, ker so to izpostavili in oznanili delodajalca v kršitvah. Zdaj, kot glavne zadeve, ki smo jih obravnavali lahko rečem prekarne oblike dela, tukaj bo potrebno nekaj narediti, zdaj če rečem prekarne oblike, smatramo vse tisto, kar ni delo za nedoločen čas. Treba je vedeti, da delo nam Slovencem pomeni zelo veliko, tako kot bi rekla dom družina, tudi delo na tej vrednostni lestvici je zelo visoko in ljudem, ki dela nimajo bom rekla, ali pa, ki so vključeni v neke druge oblike dela, je to zelo hudo, ker je seveda to povezano tudi še z drugimi okoliščinami, na primer za mlajše je potem povezano osamosvajanje, družine si ne morejo ustvariti in te oblike. In pa seveda, prekarne oblike dela zaradi tega, ker je varstvo njihovo bistveno manjše, na primer si prisiljen, da odpreš espe, pa potem nimaš bolniške, pa potem nimaš dopusta pa si odvisen od nekoga, ti da delo ali ne. Torej, prekarne oblike dela.  Nekoliko boljše je mogoče stanje na področju neplačila plač in prispevkov, čeprav še zmeraj ni zadovoljujoče. Še zmeraj ni zadovoljujoče in mi moramo vedeti, da pravzaprav, če imamo vzpostavljen sistem, ko država plačuje oziroma, ko država pobira prispevke, potem si je treba naliti čistega vina. Država je odgovorna, če delodajalec ne plačuje prispevkov, kajti od delavca je plača in plača je pač bruto znesek in če zdaj niso plačani, potem mora država prevzeti za to odgovornosti. Ampak, kot sem rekla je nekoliko boljše stanje, saj so bili tudi sprejeti določeni ukrepi, tako ima finančna uprava neke dodatne pristojnosti.  Potem na primer nasilje na delovnem mestu, šikaniranje, »mobing«, trpinčenje, tudi to je kar precejšen problem, predvsem zaradi dokazljivosti in tudi mi ugotavljamo in to nam tudi ljudje poročajo, da pravzaprav ni nekega drugega ukrepa(?), kot pa, da se takšna žrtev izloči iz kolektiva. Zdaj, sicer je to kaznivo dejanje, pa možno je tudi delovno-pravno varstvo, ampak še zmeraj, tudi inšpektorat ima določene pristojnosti, so s temi problemi.  Neprimerni pogoji dela. Veliko beremo, zlasti ob nekih zelo kriznih situacijah o tem, (kaj jaz vem) letos je bila grozna, bom rekla zelo vroče poletje, pa smo brali o ljudeh, ki so bili izpostavljeni tem okoliščinam, ampak tudi sicer so pogoji dela takšni, da bi pogosto terjali ukrepanje in pa spremembe. Poročilo opozarjamo tudi, kar je varuhinja že rekla, na položaj delavcev invalidov. Tu smo zelo slabi pa imamo zelo… bom rekla, so določene nepravilnosti, pa smo sprejeli neke mednarodne konvencije, ki nas tudi zavezujejo k varstvu delavcev invalidov in pa sploh, če izhajamo še iz tega, da gre za ranljivo skupino, je temu potrebno posvečati še več pozornosti pa en primer konkreten je neveden v poročilu. Torej, če sem rekla, to bi bile tiste glavne stvari. Seveda, zdaj ena zadeva, ki jo tudi vseskozi izpostavljamo še, na primer za javni sektor, če bi rekla, pa je problematika vojske in problematika pravosodnih policistov – te posebej izpostavljam, kajti tu so pač ene take ugotovitve, ki se že leta in leta ponavljajo pa neki posebnih sprememb na bolje ni opaziti.  Zdaj, naše sodelovanje s pristojnimi je bilo dobro, z enimi bolj, z enimi manj, vendar tukaj bi nekaj še poudarila, kar ugotavljam in kar bi bilo resnično nujno. Zdaj, v kadrovsko bi bilo potrebno okrepiti Inšpektorat za delo. To ponavljamo že leta in leta, saj pravzaprav ne moremo pričakovati več ugotovitev, več kršitev, ker toliko ljudi kot je, saj to se približno izračuna koliko se da narediti in seveda   (nadaljevanje) delodajalci in kršitelji se tudi tega zavedajo. Seveda so mogoče še določene priložnosti, da bi se tudi Zakon o delovnih razmerjih pa druga zakonodaja še spremenila zlasti v smislu izboljšave položaja delavcev, vendar zakonodaja je že sedaj solidna in se mi zdi, da morda kot mi vidimo, da bi bil eden tak ukrep nujen in potreben okrepiti Inšpektorat za delo, kadrovsko, kajti le takrat bo lahko tako učinkovit kot tudi mi in delavci pričakujejo nenazadnje tudi bom rekla takrat bo predstavljal verjetno neki, če rečem tako strah in trepet delodajalcem. Tako se pač nihče nikogar ne boji in zato je tudi stanje takšno kot je. To bi bilo glede, kar se tiče delovnih razmerjih zelo na kratko vse.  Mi smo tudi podali še določena priporočila. Dobili smo že odzivno poročilo Vlade nismo najbolj zadovoljni, ker določena priporočila se ponavljajo pa nekako Vlada oziroma ministrstvo bom rekla zavrača sprejem določenih priporočil. Itak imamo ministrstvo tu verjetno se bodo tudi vključili sicer pa boste lahko tudi sami prebrali o teh zadevah.  Glede mogoče inšpektorata bi samo še to povedala. Glede res nujno potrebno okrepitve. K temu nas zavezuje tudi Evropska socialna listina, ki je zelo jasna in ki pravi, da bi zagotavljali učinkovito uresničevanje pravic do dela se pogodbenice zavezujejo, da učinkovito varujejo pravico delavca, da se preživlja s poklicem, ki ga je svobodno izbral. Potem tukaj v tretjem delu - vsaka pogodbenica vzdržuje sistem inšpekcije dela, ki ustreza razmeram v državi. Sedaj mi ne moremo reči, da sledi tem ciljem te evropske socialne listine, ki bi rekla, da je na področju delovnih razmer itak tako kot pač Evropska konvencija o človekovih pravicah. To je glede delovnih razmerij. Sedaj, če povzamem prekarne oblike dela so tiste, ki so zelo pereče. Potem, nujno potrebno je okrepitev inšpekcij neplačevanj plač in pa prispevkov. To so torej tiste glavne kršitve poleg še ostalih, ki sem jih naštela.  Na področju brezposelnosti, ki jo pokrivam pa, če kar nadaljujem. Smo pa lani beležili največjo stopnjo utemeljenosti, vendar moram tukaj povedati seveda sedaj ta stopnja utemeljenosti je 31,6 odstotna, je pa število pobud bilo relativno nizko tako, da je to tudi treba absolutne številke gledati pa gre večinoma za sistemske kršitve, kar bi bilo potrebno izboljšati v zakonodaji. Ljudje so se k nam obračali predvsem z vprašanjem kako si poiskati delo, kako si poiskati službo. Jaz moram povedati, da tudi tukaj ne moremo reči, da spoštujemo našo Ustavo. V 66. členu je zapisano: »Država ustvarja možnosti za zaposlovanje za delo in zagotavlja zakonsko varstvo.« Tudi v evropski socialni listini imamo napisano, da se posameznik lahko mislim, da mora biti zagotovljeno varstvo, da se posameznik preživlja s poklicem, ki si ga je svobodno izbral in še eden kup je takih določil, jaz ne bom sedaj tukaj prebirala. Skratka, tukaj gre za potrebno sprejetje ukrepov, ki bi prepričljivo nedvoumno in dokazljivo omogočali delo zaposlovanje ter tudi sledili ustavnim določbam o svobodi dela, pravico do socialne varnosti. Konkretno imamo tudi določene ugotovitve napisane zlasti na področju aktivne politike zaposlovanja, ukrepov aktivne politike zaposlovanja pa določene druge ugotovitve še. Je pa kot sem rekla večino naših ugotovitev terja neke sistemske ukrepe in spremembe. Nezaposlenost je huda, čeprav mene ti statistični podatki, da je vedno nižja skoraj ne prepričajo, ker vedno, ko gremo na zunanje poslovanje in ne samo na zunanje poslovanje tudi k nam se to pokaže kot zelo pereč problem - kako v današnjih razmerah najti bom rekla eno kvalitetno delo. Ne bom niti rekla službe, ker potem izgleda, kot da se službe iščejo kvalitetno delo ne pa zgolj na primer kaj jaz vem kakšna je oblika samostojnega podjetništva to se še   (nadaljevanje) posamezniki najdejo v tem.  Tako, s tem bi jaz zaključila pa še mogoče, po tem nadaljevanju kaj povem.
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa namestnica.  Morda preden dam besedo kolegu namestniku Tonetu Dolčiču, ki ima zelo pomembno področje za vaš odbor bi povedala, da resnično veliko potujemo tudi po terenu, vsak mesec obiščemo eno izmed slovenskih občin najmanj 12 torej letno. Ravno včeraj smo poslovali v Brdih in to je tudi vir informacij, kajti ljudje, ki pridejo poročajo o marsičem, o problemih, s katerimi živijo. V občinah, kjer je res višja stopnja zaposlenosti ni čutiti tiste velike revščine ljudi, ki bi tarnali kako preživeti dan in mesec. Seveda se to pozna, nekatero občine imajo to srečo, da je stopnja in tudi v zadnjih letih nekoliko višja. Se pa v pogovoru z vsakim županom dotaknemo čisto vseh tem ljudi. Iz vašega področja torej kako je poskrbljeno za invalide, družine, starejše, kako je sodelovanje s centrom za socialno delo, kakšno je stanje na področju zdravstva, nekaterim občinam še vedno jim primanjkuje določenih zdravnikov, govori se o pomanjkanju pediatrov, ortodontov, splošnih zdravnikov… Tako, da smo veseli kadar nam poročajo, da je na tem področju v redu.  Seveda bi pa še želela opozoriti, da kljub temu, da smo zapisali priporočila tako na rob kot tudi ob koncu vas prosim, da nekako jemljete celo poročilo kot eno samo veliko priporočilo državi kako naj dela bolje, kaj je tisto, kar je vredno pohvaliti, kje grajati, vedno so rezerve, vedno se da tudi bolje in prijazneje delati in spoštovati dostojanstvo slehernega.  Sedaj pa bi dala besedo namestniku Tonetu Dolčiču.
Breda Božnik
Hvala lepa. Spoštovani, spoštovane. Lepo pozdravljeni. Jaz bi želela v bistvu na samem začetku zgolj osvetliti pravno podlago za pripravo tega poročila in sicer na podlagi 7. Člena Zakona o inšpekciji dela, Inšpektorat Republike Slovenije za delo vsako leto nekje do konca marca tekočega koledarskega leta predloži ministrstvo pristojnemu za to zadevo poročilo o svojem delu za preteklo koledarsko leto. To poročilo mora biti, je vsebinsko določeno in mi smo glede na to, da smo to zadevo na ministrstvu dobili, jo tudi preučili, dejansko ugotovili, da samo poročilo pravzaprav izpolnjuje vsa merila in je v bistvu za leto 2017 pripravljeno ustrezno in v skladu z Zakonom o inšpekciji dela. Gre za organ v sestavi Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti in njegova ključna naloga je inšpekcijski nadzor na področju delovnih razmerij zaposlovanja, varnosti in zdravja pri delu ter na področju socialne ga varstva. Glede na pristojnosti in vsebine dela poročilo predstavlja ključno izhodišče za delo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti saj vsebuje pregled dejanskega stanja na terenu, priporočila za spremembo zakonodaje s področja, ki jev pristojnosti Ministrstvom za delo. Na tem mestu izpostavljam, da so lahko prav predlogi inšpektorata tisti, ki temeljijo na praktičnih težavah in pa so gibalo nekih ključnih zakonskih sprememb. Ministrstvom je skupaj z vodstvom inšpektorata že obravnavalo priporočila za spremembo zakonodaje in jih bo tudi v največji možni meri upoštevalo, tudi pri pripravah zakonskih sprememb. Prav tako, bomo na ministrstvu tudi v nadaljevanju pozorno spremljali pobude in pa predloge inšpektorata in sicer v okviru rednega sodelovanja z njim glede odprtih vprašanj. V bistvu se zavedamo pereče problematike prekarnih oblik dela, ki jih izpostavlja inšpektorat in prav je, da je in da tudi v bodoče bo ravno nadzor nad temi zaposlitvami rdeča nit nadzorov v letu 2018. Tudi ministrstvo bo nadaljevalo s preučevanjem ukrepov proti prekarnosti in jih v bistvu tudi nadgrajevalo. Prav tako je ozaveščanje o zagotavljanju in pa odgovornosti o za varno in zdravo delovno okolje, kar je inšpektorat določil za glavno in prioritetno nalogo na področju  4. TRAK: (MK) - 14.20 varnosti in pa zdravja pri delu. Korak v pravo smer. Še posebej v dobi nove informacijske in komunikacijske tehnologije, ko je lahko delo, ko lahko delo opravlja kdorkoli in pa kjerkoli. Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti si v okviru pri svojih pristojnosti v medresorskih usklajevanjih prizadeva za povečanje števila inšpektorjev. Mi se zavedamo, da je inšpektorjev premalo. Vemo tudi kakšne so zaveze s koalicijskimi partnerji in bomo pravzaprav naredili vse kar je v naši moči, da zadostimo večjemu številu inšpektorjev. Za konec bi še enkrat poudarila, da je prišlo poročilo Inšpektorata Republike Slovenije za delo za leto 2017pravočasno in je po naših merilih pripravljeno ustrezno in v skladu za zakonodajnimi dokumenti. Hvala lepa.
Tone Dolčič
Hvala lepa.  Ker se bliža čas priprave državnega proračuna bi nekako s tem začel.  Več let že opozarjamo državo na neprimerno prakso, ki se je uveljavila v nekaj zadnjih letih, da Zakon o izvrševanju proračuna, ki je po svoji vsebini zgolj tehnični predpis kljub temu, da je zakon, ampak svojo vsebino neposredno posega v sistemske druge zakone. Tako, da nekatere pravice uveljavlja jih ne v glavnem jih omejuje ali pa celo ukine za določen čas in potem se take trajne rešitve nekako kar primejo, če rečem po domače in postanejo trajne rešitve. Z vidika pravne države je to nesprejemljivo, na to opozarja studi vsako leto Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, ki ni spoštovana v tem smislu tako kot pričakujemo od Evropske komisije, da bo spoštovala pravno mnenje glede našega arbitražnega sporazuma bi morali verjetno pričakovati tudi, da bomo naše lastne službe spoštovali zlasti, če gre za izrazito pravna vprašanja. Takšna praksa neutrjuje vtisa o pravni državi, kajti nihče oziroma nihče moraš biti kar pravni strokovnjak, da pravzaprav ugotoviš kaj trenutno na določenem področju velja, kajti neki čisto tretji predpis je recimo posegel v Zakon o socialno varstvenih prejemkih ali pa nekaj podobnega. To bi bilo nekako priporočilo in je tudi v našem letnem poročilu, da naj se istočasno, če je že treba določene pravice omejiti ali pa na drugačen način urediti se pripravi sprememba predpisa, ki to ureja na sistemski ravni. Konec koncev to zahteva tudi resolucija o normativni dejavnosti, ki jo je ta Državni zbor sprejel z veliko večino.  Na sistemski ravni bi poudaril še eden problem, ki tudi ni zgolj v tem letnem poročilu, ampak je pravzaprav že odkar varuh obstaja pa še starejši od tega medsebojno sodelovanje, medresorsko sodelovanje državnih organov. To je rak rana sistema našega, kajti vsako ministrstvo, vsak pristojni državni organ zgolj obdeluje svoj vrtiček, ko je treba pogledati čez ograjo je že problem.   (nadaljevanje) Običajno je problem v tem, da se, potem problem ne reši, ampak se zgolj pospravi v predal in počaka na morebitni bolj rožnate čase. Takšen primer je recimo tudi v našem letnem poročilu vpisan, to je sprejem predpisa, ki bi uredil seznam vrst in stopenj okvar, ki so podlaga za uveljavitev pravic iz invalidskega pokojninskega zavarovanja. Nosilec je Ministrstvo za zdravje, ki ga verjetno danes tukaj ni, ker ga običajno tudi ni tam, kjer bi moral biti. Na to opozarjamo že nekaj let. Ljudje se pritožujejo. Ministrstvo za delo in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sta tukaj nemočna. Predpisa ni, ker ni v njihovi pristojnosti medtem pa tam, kjer je v pristojnosti pa ne naredijo nič. Brez tega medresorskega sodelovanja na določenih področjih ne bo nikakršnega niti napredka kaj šele ureditve določenih problemov.  Ob tem bi opozoril tudi na izredno slabo odzivnost tako Ministrstva za zdravje, ki sem ga že omenil kakor tudi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na vse naše pobude in predloge. Če ministrstva ne spoštujejo državnega organa, ki je nekako postavljen tudi z Ustavo si lahko mislimo kako ravnajo z vlogami posameznikov, ki se obračajo na njih, ali jim sploh odgovorijo ali ne, ali vržejo v predal ali sploh pogledajo to pošto. To je naš »evergreen« pravzaprav to opozarjanje, ampak vendarle ne moremo mimo tega. Ob tem pa ima Ministrstvo za delo strašne zaostanke pri odločanju na drugi stopnji o posameznih pravicah. Rekel sem strašne in dejansko mislim, da so strašni. Za odločbo na drugi stopnji o štipendiji, ko si se pritožil čakaš do dve leti in pol, to se pravi, da lahko že pol študija ali pa celega končaš preden izveš ali si imel prav ali nisi imel prav. Zelo podobno je na drugih področjih - socialne pomoči, varstveni dodatki itd… Skratka, tukaj vlada kaos. Več let opozarjamo na to. Nekaj časa je imelo ministrstvo celo števec pritožb na spletu pa so ga, potem ukinili mi predlagamo, da ga ponovno uvedejo že za to, da jih bomo lažje nadzirali pa, da jih bo tudi javnost lahko nadzirala. Odgovor ministrstva je pravzaprav vsa leta enak »nimamo kadrov«. Jaz se bojim, da je še kakšen drugi razlog, da niso samo kadri, ampak je tudi organizacija dela morda pa je tudi razlog v predpisih, ki niso dovolj natančno napisani, da imajo ljudje toliko pritožb zoper izdane odločbe. To vsekakor ni v prid niti socialni niti pravni državi, da se na tem področju, ki je tako občutljivo, ki so dejansko ljudje življenjsko odvisni od teh prejemkov, da čakajo, čakajo in nič jim ne pomaga to, da imajo sicer pravo možnost, da izkoristijo tako imenovani molk organa in ko poteče inštrukcijski rok iz Zakona o splošnem pravnem postopku, da potem pozovejo organe v sedmih dnevih odloči, potem pa gredo na sodišče. Kajti, na sodišču se bo zgoda ponovila tudi tam bo postopek, ki bo dolg, zahteven pravice pa nekako ni.  Na področju invalidskega zavarovanja bi pohvalil sodelovanje z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Moram reči, da ga res pohvalimo, kajti promptni odgovori pa ne samo, da so pravočasni so tudi vedno odgovori na tisto, kar vprašamo. Zavod ZPIS je svetel primer tega, kar sem prej kritiziral in mislim, da je prav, da jih pohvalimo. Tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije samo njega danes ne obravnavamo tudi tam je zelo podobna praksa, medtem ko na ministrstvih je pa tako kot je bilo povedano.   (nadaljevanje) Na področju invalidskega zavarovanja imamo še zmeraj težave z invalidskimi komisijami, na kar smo že večkrat opozarjali, zlasti na odnose zdravnikov, ki opravljajo te preglede. Posamezniki se zelo pogosto pritožujejo, da so ti odnosi zdravnika v bistvu arogantni in nesramni, ponižujoči za posameznika, ki vendarle hoče uveljaviti oziroma dobiti to mnenje, da bo lahko uveljavil pravico. Tako pozdravljamo pobudo ZPIZ, ki jo je dal že lani in je tudi v našem letnem poročilu, da bi se na tem področju ti postopki poenotili, in menimo, da je to prava pot za ureditev te problematike.  Na področju sociale bi se dotaknil še institucionalnega varstva starejših, kjer ugotavljamo čedalje več problemov. Jasno, čedalje starejša družba smo, zato so zmogljivosti premajhne, to vemo. Opozarjamo pa tudi na nizke kadrovske normative. Skratka, ljudje, ki so zaposleni v institucionalnem varstvu, ki se ukvarjajo z varstvom starejših, pregorevajo. Na to nas opozarjajo tako njihove zbornice, združenja, tako kadar gremo tudi na neposredne obiske, in nekako na ministrstvu ni posluha. Jasno, vse je povezano s financami, to vemo, pa vendar, tudi ko je Zavod za zdravstveno zavarovanje zdaj delil neke viške, se ni spomnil na to, da bi zdravstveni negi v institucionalnem varstvu dodelil kakšne dodatne denarje. Je pa to podcenjeno po mnenju vseh, ki v teh postopkih sodelujejo.  Prejšnji teden smo imeli v Državnem svetu - smo skupaj organizirali posvet o institucionalnem varstvu starejših, kajti večkrat smo bili opozorjeni na pomanjkljivo oziroma slabo prehrano v domovih. Mi smo opravili posebno anketo po domovih, veliko obiskov, zdaj ne vem na pamet, koliko jih je bilo, ampak v glavnem naši izsledki niso potrdili tega, da bi bili starejši občani v domovih prikrajšani pri hrani.  Drugo je področje bolnišničnih okužb, na katerega tudi opozarjamo in ki tudi ni urejeno tako, kot bi si želeli. Včasih so bolnišnice okužbe razlog za to, da posameznika odpustijo iz bolnišnice, potem pa ni prostora v domu za starejše, kjer bi ga namestili, češ, okužen je in mi tega ne sprejmemo. Tako bo to problematiko treba še temeljito proučiti in tudi urediti.  Tretje področje, ki pa smo ga pravzaprav šele letos odprli in se bomo tudi v prihodnjem letu z njim ukvarjali, je področje skrbništva za starejše osebe. To je nekako področje, ki je bilo do zdaj neodkrito, če tako rečem, nihče se ni ukvarjal s tem. Vendar pa ugotavljamo, da je kar precej problemov. Gre namreč za to, da je pri nas sistem skrbništva narejen tako, da skrbnik nekako ni pomočnik temu prizadetemu starejšemu človeku, ampak de facto, pa tudi de iure nadomesti njegovo voljo. Skratka, ne pomaga mu oblikovati te volje, ampak mu jo enostavno nadomesti in potem skrbnik odloča o tem, o čemer bi moral pravzaprav odločati ta posameznik.  Čedalje več imamo - to je sicer letošnja problematika, ampak zgolj za ilustracijo - problemov z namestitvijo starejših v domove za starejše na Hrvaškem. Ravno zdaj imamo aktualen primer, kjer so sorodniki želeli in so tudi namestili tega starejšega v dom tik ob meji s Slovenijo, na Hrvaškem. Center za socialno delo se pa s tem ni strinjal in mu je odvzel, temu posamezniku, opravilno sposobnost oziroma predlagal, ker to naredi sodišče, predlagal je odvzem sposobnosti, sebe   (nadaljevanje) pa proglasil za skrbnika. To so taki posegi v družinska razmerja, da bo treba o tem resno spregovoriti in resno proučiti, v kakšni meri lahko center to počne; ker če tega ne sme početi, recimo, na področju pravic otrok, potem bi skoraj rekel, da še manj na področju pravic starejših, ki vendar imajo svoje pravice, pa jih je treba prej še omejiti, če hočeš na ta način intervenirati.  No, naj zaključim s pravicami otrok. Mi pozdravljamo dejstvo, da je Slovenija končno ratificirala 3. opcijski protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah, ki ureja pritožbene postopke. Smo pa bili ves čas zelo kritični do postopka ratifikacije tega protokola. Namreč, po našem mnenju je treba vse zadržke za sprejem, za podpis določene mednarodne obveznosti, kar opcijski protokol je, razčistiti v fazi priprave, se pravi, v prvi fazi, ko se odločamo, ali bo Slovenija kot država to podpisala ali ne bo podpisala. Tako pa smo to podpisali, ta opcijski protokol, se slikali, veselo objavili, da zdaj se je pa Slovenija pridružila vsem drugim podpisnicam, potem pa smo tri leta ugotavljali, da imamo ustavne zadržke, da tega ne moremo ratificirati. No, in na koncu se je izkazalo, da teh ustavnih zadržkov nenadoma ni več, kljub isti ustavi, kljub istemu zakonu, in protokol je bil ratificiran. Mislim, da s tem ne samo, da izgubljamo nekako kredibilnost, da izgubljamo ugled, ampak nesmiselno je, da se toliko energije potem potroši za neke postopke, ki bi jih morali opraviti prej in bi zadeva šla. Lahko bi tudi zavrnili, kajne, saj nas nobeden ni silil v podpis, pa vendar, tri leta smo se s tem matrali.  Lani je zakon, kot je že varuhinja povedala, uvedel kot redno obliko, redno nalogo varuha, zagovorništvo otrok, ki je prej deset let potekalo kot poseben projekt. Moram reči, da ga razvijamo, da smo zdaj pravzaprav vse pravne podlage pripravili. Letos smo 50 otrokom že postavili zagovornika. Imamo 51 usposobljenih zagovornikov, to so volonterji, ki sodelujejo v naši mreži, mreža pokriva celotno Slovenijo. Tako zaenkrat smo zadovoljni. Zadovoljni smo tudi s podporo države, zlasti Ministrstva za pravosodje, na tem področju in pričakujemo, da bo država podprla tudi naš predlog, kjer smo dali priporočilo, da bi naredili vse, da se čim prej tudi v Sloveniji vzpostavi hiša za otroke, kakor pravijo s tujko, »barnahus«, nimamo še pravega prevoda, ampak, skratka, gre za hišo za otroke, ki so žrtve kaznivih dejanj, kjer bi na enem mestu prejeli vso potrebno pomoč. Vemo, da je Ministrstvo za pravosodje pridobilo tudi določena evropska sredstva, in mislimo, da je treba ta projekt podpreti z vsemi močmi.  Tako, hvala lepa.
Hvala. Zahvaljujem se državni sekretarki Bredi Božnik. Predstavnik Državnega sveta Lidija Jerkič. Predstavnica se opravičujem. Državna sekretarka hvala.
Lidija Jerkič
Ja. Hvala lepa za besedo. Pozdrav vsem prisotnim. Poročilo Inšpekcije za delo je obravnavala Komisija Ministrstvom za socialne varstvo, delo, zdravstvo in invalide pri Državnem svetu konec meseca septembra. Pri tem moram povedati, da je Državni svet v načelu sestavljen iz predstavnikov interesnih skupin, torej smo tudi v Komisiji zastopani nekako tripartitno, če ne več. Vzeli smo si kar precej časa za obravnavo poročil inšpekcije za delo. Mislim, da smo ga tudi vsebinski precej predebatirali. Celotno vsebina je v poročilu, ki ga imate v pisni obliki, jaz pa bi želela predstaviti neka poudarkov naše razprave. Zdaj, zagotovo je tisti, kar smo ugotavljali vsi skupaj potreba o nujnosti hitrega in učinkovitega nadzora s strani inšpekcije za dela. Jaz sem prejle vprašala sosedo na tej seji, da sedi približno 5 & inšpektorjev za delo v Republiki Sloveniji, kar vam pove, kakšno število inšpektorjev imamo. Mislim, da gospod glavni inšpektor ni povedal kakšen procent pravnih oseb uspejo inšpektorji pogledati. Ta procent je silno majhen. Številke o ugotovljenih kršitvah pa pravzaprav zelo velike. Vsak pregled inšpekcije za seboj potegne dve ali tri ugotovljeni kršitvi. Mogoče bom zgrešila, nisem si natančno zapomnila kakšno je število pregledanih pravnih subjektov, ampak ne vem če presega 10 procentov. Skratka 90 procentov pravnih oseb uide inšpekcijskemu nadzoru, ali pa obstaja zelo velika verjetnost da eno pravno osebo v času njenega življenja inšpekcijski nadzor doleti enkrat oziroma nikoli. Nujno je zato povečati število inšpektorjev, to je skupna ugotovitev, mislim da vseh, ki se s tem ukvarjamo. Kolikokratnik bo potreben je seveda vprašanje kakšne druge institucije. Samo za primerjavo. Proračun inšpekcijske službe je, mislim da štiri milijone. Tri milijone izrečejo kazni v enem letu. Od tega sami plačajo pravne osebe, mislim ad nekaj čez milijon, dva milijona gre v izterjavo. Tudi to je pomemben podatek. Praktično se ukrepov inšpekcije, tisti na katere se nanaša bojijo premalo. Te kazni so verjetno prenizke, preblage oziroma za seboj potem potegnejo nadaljnje kršenje področja, ki ga inšpekcija pokriva. Bilo je povedano, da je največ kršitev s področja plač in regresov. Mene to skrbi. Kot predstavnica sindikatov vem, da je veliko več kršitev na vseh drugih področjih, ki jih pa posamezniki ne prijavljajo. Še to je tudi posebno poglavje zakaj ljudje ne uporabljajo institutov pravne države kljub temu, da to možnost imajo. Veliko je novih kršitev, oziroma drugačnih kot so bile včasih, zlasti področje delovnega časa je nemogoče nadzorovati. Oblike, negotove oblike dela, če ne govorimo samo o delovnih razmerjih za nedoločen čas.   (nadaljevanje) Pravzaprav vse to področje teče mimo države in teče mimo, potem tudi plačanih davkov in prispevkov. Vemo, da so nezakonite, pollegalne oblike dela seveda se odražajo tudi v proračunskih prihodkih. Inšpekcija ima silno široko področje dela, niso to samo delovna razmerja tukaj je varnost in zdravje pri delu, za katero lahko vsi skupaj ugotavljamo, da je zelo na stran potisnjeno področje kljub temu, da je zakonodajno dobro urejeno ga praktično delodajalci upoštevajo toliko kot je povedal glavni inšpektor, da zadostijo papirjem to je pa tudi vse, vsebinsko ne vem, če se večina delodajalcev pomena zaveda. Opozorjeno je bilo tudi na prakso, ki je v tej državi zelo pogosta pa si jo vsi skupaj težko razložimo. Vsi smo se že srečali z Luko Koper in problemi IPS v Luki Koper za večinsko državno podjetje, za katerega je inšpekcija tri leta nazaj ugotovila, da ima nezakonite oblike zaposlovanja pa vendarle še vedno kar traja. Mi pravzaprav tri leta čakamo ali pa ne bom sedaj rekla, da nihče ničesar ne naredi, ampak precej blizu temu pa smo. Vse se premika silno počasi in včasih na žalost šele smrt kakšnega udeleženca pripomore k temu, da se zavemo resnosti problema.  Opozorili smo še na spreminjanje praks delodajalcev. Vedno več se delodajalci poslužujejo Agenciji za posredovanje dela. Te agencije v določenem delu celo prevzemajo funkcije Zavoda za zaposlovanje. To je problem, na katerega je potrebno verjetno posebej opozoriti, si ga tudi ogledati. Opozorjeno je bilo na povezovanje podatkov. Prav zanimivo je, da v tme času modernizacije, digitalizacije, robotizacije jaz ne vem česa še vsega baze podatkov državnih organov niso povezane. Furs recimo ima pregled nad neizplačili regresov in plač pa vendar direktnega podatka Inšpekcija za delo nima. Lansko leto je bila usmerjena akcija na neizplačilo regresov je povedal glavni inšpektor, ampak to so inšpektorji pravzaprav delali na roke, lahko bi dobili podatek iz Fursa kdo ni izplačal teh prejemkov. Še enkrat opozorilo na ravno te negotove prekarne oblike zaposlovanja, ki jih pravzaprav težko vsi skupaj že definiramo tako veliko število se je pojavilo. Zelo težko je ob taki kadrovski zasedbi inšpektorjev loviti kršitelje. Tudi, ko eden način opredelijo - mislim, da je sedaj agencijsko delo relativno dobro nadzorovano -, ampak uide nam, potem pet novih oblik, ki se vmes pojavljajo. V tem delu verjetno ni dovolj samo večje število inšpektorjev zagotovo tudi poostritev kazni tudi morda poostritev tega odnosa. Inšpektorji imajo pravico po zakonu v primeru večkratnih kršitev prepovedati opravljanje dela delodajalcu, morda bo čas tudi za kakšen tak ukrep.  Toliko na kratko mogoče o tem, kar smo v poročilu zapisali s strani Državnega sveta. Več je v pisanem tekstu, ampak želela sem to vseeno povedati še naglas.  Hvala.
Vlasta Nussdorfer
Kot ste lahko slišali, nekako zaokrožamo to predstavitev, kar se tiče vašega odbora. V delu poročila državnega preventivnega mehanizma, pa bo to delo predstavil namestnik Šelih.  Morda bi dodala, kot ste lahko slišali pri namestniku, da tudi pohvalimo. Ne vidimo samo slabosti, vidimo tudi napredek. In resnično bi se tudi sama zahvalila Ministrstvu za pravosodje, ki je bilo res v minulem mandatu - novega komaj začenja - zelo aktivno na področju našega zakona. Dobili smo tudi Svet Varuha za človekove pravice, ki ga vodi namestnica. Dobili bomo Center za človekove pravice, ki ga bo vodil s 1. 1. danes odsotni namestnik. Kot rečeno, deluje državni preventivni mehanizem in seveda tudi zagovorništvo otrok. Torej se naša institucija širi, dobiva nove pristojnosti tudi na področju promocije človekovih pravic. In ker že hvalim, bi lahko rekla tudi to, da si želim, da bi z ozirom na boljše stanje države, upam resnično, da tako tudi ostane, se   (nadaljevanje) odpravili še vsi tisti morebitni varčevalni ukrepi, ki so bili v veljavi. Z vsako odpravo smo zadovoljni, za nekoga se stanje izboljša. Večkrat smo v poročilih omenjali doslej tudi ubogih pet dni dopusta za starše otrok s posebnimi potrebami, ki so jim bili z ZUJF odvzeti. Seveda pa ne morem tudi mimo tega, da smo tako Otrokom prijazna točka, torej Unicefova, in demenci; in sedaj bo nastopil namestnik Šelih, ki bo predstavil državni preventivni mehanizem. Postali smo prva država demenci prijazna točka in v enem letu je takih točk 55. Torej se zavedamo, da je stvar resna. V zadnjem času ne samo, da smo praznovali svetovni dan demence, veliko je bilo govora tudi o napredku na tem področju. Sodelujemo s Spominčico in vsemi, ki se ukvarjajo z demenco, ki bo najdražja, če že ni, oblika bolezni, ki je tu in ne bo prišla šele v prihodnosti.  Torej, zdaj pa namestnik Ivan Šelih in njegovo poročilo o državnem preventivnem mehanizmu.
Ivan Šelih
Hvala za besedo.  Kot rečeno, je pred vami še poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma. Gre za zbirko oziroma opis opravljenega dela in izvedenih aktivnosti v letu 2017. Sicer naloge državnega preventivnega mehanizma določa Opcijski protokol Konvencije proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Gre pa v bistvu za sistem rednih preventivnih obiskov vseh krajev odvzema prostosti, katerih glavni namen je preprečiti mučenje in drugo grdo ravnanje, še preden se to zgodi.  Kot velja za vsa leta že prej, ker gre, kot rečeno, že za 10. poročilo tega mehanizma, smo pri izvajanju teh nalog in pooblastil tudi v letu 2017 sodelovali z izbranimi nevladnimi organizacijami. Moram jih imenovati zato, ker so nam v veliko pomoč pri izvajanju teh aktivnosti. In sicer smo v lanskem letu sodelovali z osmimi takšnimi nevladnimi organizacijami. Če jih imenujem: Novi paradoks, društvo za razvijanje prostovoljnega dela iz Novega mesta, Humanitarno društvo Pravo za vse, Slovenska Karitas, Skupnost privatnih zavodov, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, Mirovni inštitut in Zveza društev upokojencev Slovenije.  Državni preventivni mehanizem ob vsakem obisku, ki ga opravi, pripravi izčrpno poročilo o svojih ugotovitvah v obiskani ustanovi. To poročilo vsebuje tudi predloge in priporočila za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in za izboljšanje stanja, vključno z morebitnimi potrebnimi ukrepi za zmanjšanje možnosti nepravilnega ravnanja v prihodnje. Seveda ne samo grajamo oziroma priporočamo izboljšave, če ugotovimo dobre prakse, na te prakse opozorimo tudi posebej in tudi prenašamo potem ob svojih naslednjih obiskih v podobnih institucijah. Moram tudi povedati, da pri pripravi poročil sodelujejo tako predstavniki nevladnih organizacij kot tudi predstavniki Varuha človekovih pravic. Imamo namreč v primeru vsakega obiska mešane skupine za obisk, sestavljene so tako iz predstavnikov varuha, najmanj enega, in iz predstavnika izbrane nevladne organizacije. Poročilo o obisku se pošlje obiskani ustanovi in vedno tudi neposredno nadrejenemu organu, to je običajno resorno ministrstvo. Določi se določen rok za pripravo odzivnega poročila. Potem, ko prejmemo to odzivno poročilo, pripravimo tudi krajše poročilo, ki vsebuje vsa izdelana priporočila in odzive na priporočila, in to poročilo se objavlja na naši spletnih straneh, tako so dostopna vsakemu, ki ga to področje zanima.  Če povem nekaj statističnih podatkov o obiskih. V lanskem letu smo vsega skupaj opravili 80 obiskov različnih krajev odvzema prostosti, nekatere tudi večkrat, zaradi potreb izdelave tako imenovanih tematskih poročil. In če samo izpostavim iz področja dela vaše komisije oziroma odbora smo obiskali dve psihiatrični bolnišnici, deset posebnih socialnovarstvenih zavodov, seveda nekatere večkrat in pa 15 domov za starejše, tudi štiri vzgojne zavode in seveda vseh ostalih do, kot rečeno je bilo teh obiskov 80. Nekateri ti obiski so bili takoimenovani tematski obiski. Teh je bilo 18. Ob teh obiskih smo preverili posebej določene izbrane teme, in sicer smo tako obiskali 13 zavodov za prestajanje kazni zapora in pa pet posebno socialnovarstvenih zavodov. Opravili smo pa tudi 18 kontrolnih obiskov, tako imenovanih naknadnih obiskov. Te obiske pa opravimo takrat oziroma z namenom, da zlasti preverimo uresničitev danih priporočil iz predhodno opravljenega obiska.  Kar je pomembno poudariti je tudi to, da je bila večina teh naših obiskov in je še vedno nenapovedanih brez predhodne najave. Od teh 80 obiskov opravljenih so bili dejansko predhodno najavljeni samo štirje obiski, obisk 1 policijske postaje, ene psihiatrične bolnišnice in pa enega zavoda za prestajanje kazni zapora zaradi prisotnosti tujcev, ki so bili takrat v skupini za obisk zaradi potrebe študijskega obiska pri nas. Objavljen je bil pa tudi en dan pred obiskom, obisk zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, ki je naš največji zavod, zlasti zaradi boljše organizacije poteka našega obiska. Vsa priporočila in pa odzive pristojnih, na njih kot rečeno objavljamo v povzetih poročil na naši spletni strani. Na podlagi prejetih odzivov na naša priporočila samo tudi zaradi potreb predstavitve v letnem poročilu pripravili tudi analizo te uresničitve oziroma realizacije teh priporočil. Poleg seveda tega najpomembnejšega preventivnega učinka naših obiskov, katerih je, kot že povedano, namen teh obiskov je preprečiti mučenje in drugo slabo ravnanje še preden se zgodi, ugotavljamo, da se v mnogih obiskanih ustanovah prav zaradi danih pripročil izboljšujejo bivalne razmere in pa seveda tudi ravnanje z osebami, ki jim je odvzeta prostost oziroma vsaj omejeno gibanje. To kaže tudi za lansko leto število vseh že uresničenih priporočil. Od skupno 615 priporočil v lanskem letu je bilo takšnih 245. 204 je bilo sicer sprejetih priporočil, čakajo pa na realizacijo. Nesprejetih priporočil pa je bilo 55 zaradi različnih razlogov, na katere kažejo tudi odzivi na posamezna dana priporočila.  Z zadovoljstvom torej lahko ugotavljamo, da naše ugotovitve in pa predlogi ter priporočila za izboljšanje stanja pogosto dobijo odmev v tudi samem neposrednem izboljšanju pogojev in pa ravnanju z osebami, ki jim je odvzeta prostost.  Če se osredotočim samo na, recimo, na področje, ki ga pokriva vaš odbor. Na področju delovanja socialnovarstvenih zavodov ugotavljamo več težav prav v povezavi z uporabo zakona o duševnem zdravju. Te so, recimo, povezane še vedno s spoštovanjem oziroma nespoštovanjem opredelitve varovanega oddelka tako kot ga definira zakon o duševnem zdravju. Težave ugotavljamo tudi pri sprejemu oseb v te oddelke. Na to zlasti opozarja tudi naše posebno poročilo, ki je bilo že obravnavano, zagotavljanju potrebnega kadra, seveda, vprašanje normativov za opravljanje dela v socialnovarstvenih zavodih, uporabi posebnih varovanih ukrepov in pa druge težave. Pomanjkljivosti pri uporabi posebnih varovalnih ukrepov ugotavljamo tudi pri obiskih psihiatričnih bolnišnic, zato si na tem področju želimo še bolj poglobljenega sodelovanja, zlasti pa tudi hitrejšega odzivanja Ministrstva za zdravje in pa drugih akterjev pri sprejemanju ukrepov za izboljšanje stanja ter seveda pri pripravi čim prejšnjih potrebnih sprememb in pa dopolnitev zakona o duševnem zdravju. Lahko pa pozdravimo sedaj v vmesnem času sprejete strokovne smernice za uporabo posebnih varovalnih ukrepov in tudi upamo, da bodo le-te tudi v pomoč pri uporabi teh ukrepov. Tudi na področju delovanja zavoda za prestajanje kazni zapora smo s posebnim oziroma tematskim poročilom opozorili na potrebno skrb za bivanje in pa možnosti za delo ter zagotavljanje potrebnega kadra in pa tudi skrbi za še posebej ranljive zaprte osebe, kajti med zaprtimi osebami je tudi čedalje več starejših, invalidnih in ostalih, ki potrebujejo posebno pomoč v času prestajanja kazni zapora. Veseli pa nas, da pri svojih obiskih nismo ugotovili primerov mučenja in pa drugega krutega kaznovanja ali ravnanja s priporočili za izboljšanje stanje, kot rečeno, opozarjamo na situacije, ki lahko predstavljajo nečloveško ali poniževalno, to je slabo ravnanje s posamezniki, ki jim je odvzeta prostost. Bile so že izpostavljene težave pri zagotavljanju ustreznih primernih bivalnih prostorov za osebe s težavami v duševnem zdravju in pa tako kot se zdaj v praksi kaže njihovo nameščanje na hodnike in pa druge skupne prostore socialno varstvenih zavodov, celo v začasne kopalnice in podobno v zadnjem času. Toliko za enkrat. Sam kot namestnik, kar se tiče državnega preventivnega mehanizma, sam kot namestnik pokrivam tudi področje omejitev gibanja zaradi bivanja oziroma namestitve v psihiatrične bolnišnice, socialno-varstvenih zavodih, to je posebno poglavje sicer v splošnem poročilu varuha in če strnem te ugotovitve tudi te so v glavnem povezane z uporabo oziroma z izvajanjem določb Zakona o duševnem zdravju. Toliko z moje strani za enkrat. Hvala.
Hvala vam.  Želi besedo še kdo?  Izvolite, gospod Frančišek Verk - Sindikat državni organov.
Frančišek Verk
Gospod predsednik, hvala za dano besedo.  Jaz sem se te seje bi rekel tako nekako na svojo željo oziroma na prošnjo, da me povabite na to sejo pač udeležil iz preprostega razloga, ker v Sindikatu državnih organov zastopamo delovnopravne interese inšpektorjev Inšpektorata RS za delo. To pomeni, da ti inšpektorji, ki skrbijo za delovnopravno varnost oziroma varstvo pri delu in za socialno varstvo naših državljanov dejansko občutijo stisko in glavna stiska je njihova premajhna številčnost dobesedno s tem številom inšpektorji ne morejo optimalno izpolniti tega, kar nalaga pozitivna zakonodaja, zato smo že v prejšnjem sklicu Državnega zbora   (nadaljevanje) državni ta spoštovani odbor pač prosili, da priporoči Vladi Republike Slovenije povečanje števila inšpektorjev in s tem tudi optimizacijo pač nadzora dela delovnih razmerij, varstva pri delu, sociale pa vendar se nekako ni zadeva premaknila. Dobili smo neko minimalno korigenco števila inšpektorjev, ki pač pri vseh teh deset tisočih nerešenih primerih je pač kot kaplja v morje, zato še na tem mestu pozivam vas pač kot predstavnike ljudstva oziroma zakonodajne oblasti da Vladi priporočite povečanje števila inšpektorjev za delo in s tem zagotovite vsaj nekako zadovoljivo pravno varnost naših zaposlenih kot tudi delodajalcev, da ne bo razumljeno kot, da smo pač za to, da bomo zagovarjali zgolj in samo delojemalce, ampak tudi pošteni delodajalci so marsikdaj v stiski.  Da bi dobili neko plastično podobo tega današnjega stanja v Inšpektoratu za delo, ki ga pač vršilec dolžnosti glavnega inšpektorja gospod Grlič pač ni mogel napisati, saj končno ni on avtor tega poročila za lansko leto, spisala ga je do nedavno glavna inšpektorica gospa Nataša Trček, s katero žal nismo uspeli razviti nekega ustreznega nivoja socialnega partnerstva. Nismo se mogli nekje normalno pogovarjati tako kot se pa pogovarjamo z vsaj 90 % našimi socialnimi partnerji, ki so v celem sistemu državne uprave v prav lokalni skupnosti vsaj končno kot ZDOS predstavljamo vse zaposlene v resorju države razen policije in Slovenske vojske. Zato vam bi za zaključek, če mi dovolite samo prebral kar mi je pač napisal inšpektor za delo, ki ne želi biti imenovan, ni niti sindikalni zaupnik, ampak navaden inšpektor za delo, kar bi želel, da vas opozorim na tej današnji seji. Primerno bi bilo opozoriti na nečloveške pogoje dela inšpektorjev, od katerih se pričakuje takojšnje ukrepanje v nekaj tisoč primerih. Sicer smo pa deležni takojšnjega izsiljevanja prijaviteljev ter zahtev po poročanju s strani odvetniških družb, institucij, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tako večino inšpekcijskega dela predstavlja dnevno poročanje in zagovarjanje tega in onega namesto neodvisnega nadzora pri subjektih. Prav tako ni skoraj nikakršne zaščite v inšpekcijskih postopkih niti strokovne podpore pri sestavljanju številnih ukrepov. Vse odločbe inšpektor sestavlja sam vsaj za razliko od resnih institucij kot so sodišča ni niti osnovnih pravil vlaganja prijav zahtev in dokazov, zato trenutno stanje inšpekcijskih služb nevzdržno in na neki način kaotično, še posebej z vidika zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja. Mislim za inšpektorja v tem primeru. V kolikor ni interesa zagotoviti normalne pogoje dela inšpektorjev je socialna država zgolj mrtva črka na papirju Ustave Republike Slovenije. To je pač napisal naš član inšpektor za delo, ampak napisal je nekaj pomenljivega, kar doživljajo tudi drugi inšpektorji tako inšpektorji finančne uprave tako inšpektorji za trg, ker praktično nimajo, ne čutijo neke adekvatne zaščite države pri upravljanju svojega vsakdanjega dela, zato večina tako recimo iz Inšpektorata za delo, tako iz Fursa pač nekako pogreša neko podporo, backup, kjer se bodo počutili varne, ker jim pač vseh teh stranskih zadev ne bo treba, da jim nekdo grozi, da pride nekdo na izvršbo recimo iz Finančne uprave in mu začnejo že takoj groziti. Ne govorim samo o naših članih, vse te inšpektorje, ki so dejansko vsakodnevno izpostavljeni raznoraznim pritiskom je treba ustrezno zaščiti. Po drugi strani je pa treba vsaj neko optimalno številno inšpektorjev zagotoviti, da ne bomo govorili, da tam nekaj 100 primerov pade na istega inšpektorja. Koliko je delovnih dni na leto? Recimo, da jih je 300 pa jih ni, saj to je nemogoče opraviti s tem številom ljudi. Jaz razumem, da gospod Grlič ni izpostavil tega aspekta, zaradi tega, ker on je pač začel in moram reči, da kakorkoli smo navezali neke stike,  (nadaljevanje) da so bili ti stiki prijazni in na nekem medčloveškem nivoju, tako da pričakujem kakorkoli kot predsednik ZDOS neko plodno sodelovanje tako z Inšpektoratom Republike Slovenije za delo kot z resornim ministrstvom oziroma z ministrico, ki ji bomo 19. tega meseca tudi predstavili problematiko tako dela kot Inšpektorata za delo. Najlepša hvala.
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa namestnik. Zaključila bi zgolj s številko. V lanskem letu smo izpeljali ali se udeležili okoli 500 zelo različnih dogodkov mnogi namenjeni tudi najbolj ranljivim, in sicer tako slepim, slabovidnim, gluhim, naglušnim in vsem osebam s posebnimi potrebami. Toliko o nas. Hvala, da ste nam prisluhnili.
Hvala vam.  Odpiram. Še želi kdo besedo od gostov? Če ne, odpiram razpravo.
Se zahvaljujem varuhinji človekovih pravic Vlasti Nüssdorfer in njenim namestnikom za izčrpno poročilo.  Želi kdo besedo od predstavnikov Vlade? Izvolite Breda Božnik.
Gospod _____
/ Mikrofon je izključen./ Jaz sem se že prijavil, že prej.
Breda Božnik
Hvala lepa za besedo. Spoštovana varuhinja z ekipo, spoštovane, spoštovani, lepo pozdravljeni! V zvezi z rednim letnim poročilom Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017 z vidika Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti želimo poudariti, da ministrstvo vsakoletno poročilo in vsako posamezno priporočilo Varuha človekovih pravic preuči z vso skrbnostjo, z vso odgovornostjo in skuša najti v čim krajšem možnem času najustreznejše rešitve za uresničevanje teh priporočil. V kolikor je potrebno si ministrstvo prizadeva iskati rešitve za posamezno problematiko tudi v sodelovanju s samim uradom varuha oziroma sodelovanjem drugih pristojnih institucij. Za leto 2017 smo dobili več priporočil. Več teh je ministrstvu uspelo realizirati, nekaj jih je uspelo delno realizirati, nekaj pa jih je še v samem postopku realizacije. Od slednjega bi navedla nekaj primerov, in sicer na področju uveljavljanja pravic iz javnih sredstev pristopamo k uresničevanju priporočil v okviru posebnega projekta odprave zaostankov pri reševanju pritožb na ministrstvu, le-te so se do današnjega dneva že nekoliko zmanjšale, še vedno pa stremimo k še večjemu zmanjšanju vseh teh zadev. S ciljem, da zagotovimo primerljiv standard storitev prilagodimo organizacijo novim strokovnim izzivom ter zagotovimo kakovostno obravnavo vsem uporabnikom je med prioritetami Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve bila vsekakor reorganizacija centrov za socialno delo, ki se je zgodila, če lahko tako rečem, s 1.10. in že poteka. Ne bomo zanikali, da s tem ni bilo kar nekaj težav, seveda jih je bilo, še vedno so, se pa pogovarjamo, se trudimo in jih tudi sproti rešujemo. Gre za to, da smo s projektom reorganizacije centrov za socialno delo želeli vzpostaviti posodobljen socialno-varstveni sistem, ki bo omogočal enovit, hiter, strokoven in pa učinkovit v uporabnika usmerjen način ukrepanja in da bi za potrebe reorganizacije centov za socialno delo nujno potrebovali tudi nadgrajen informacijski sistem, smo že tudi na tem področju naredili korak naprej. Kar se tiče področja duševnega zdravja se problematika nastanitve in obravnave oseb z duševno motnjo v varovanih oddelkih posebnih in kombiniranih socialno varstvenih zavodov med drugim rešuje z odprtjem dodatnega varovanega oddelka z 20. mesti v okviru državnega preventivnega mehanizma. In v bistvu tukaj lahko rečem, da gre za namestitve v Domu Nine Pokorn - Grmovje in da gre za namestitve v domu Lokavci. Mi se te problematike zavedamo, močno se je zavedamo, k njej smo pristopili, z vso resnostjo bom rekla še enkrat in v okviru vsega tega poteka na ministrstvu tudi delo posebne delovne skupine za forenziko v okviru katere bomo pripravili tudi nove standarde in pa normative za odprtje oddelka za osebe z najtežjimi oblikami duševnih motenj v Republiki Sloveniji. Na podlagi državnega preventivnega mehanizma smo z medresorskim sodelovanjem dopolnili smernice z namenom reševanja problematike, in sicer potekajo regijska srečanja z izvajalci, moramo pa tukaj tudi poudariti, da smo zelo zadovoljni s sodelovanjem z uradom varuha in da ga ocenjujemo kot zelo dobro. Ministrstvo za delo je že realiziralo več priporočil in sicer na področjih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev, z razširitvijo kroga upravičencev do pogrebnine in posmrtnine, pravic študentov invalidov vezanih na prevoze, namestitev starejših obsojencev v domove za starejše, problematike zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb vezano na prehod med status in tako imenovane romske problematike z omogočanjem dostopa do pitne vode sanitarij in elektrike.  Če dovolite bi se dotaknila še prekarnosti, to je v bistvu tema, ki je v zadnjem času pogosto omenjena. Moram reči, da tudi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo zaskrbljeni zaradi razmaha prekarnih oblik dela. V ta namen smo na inštitutu za delo pri pravni fakulteti dogovorili oziroma se v sklopu njih pripravlja multidisciplinarna analiza stanja prekarnosti v Sloveniji, gre pa za prvo celovito analizo, ki bo vključevala vidike tako ekonomske, pravne, socialne kakor tudi vidike s področja zdravstvene varnosti posameznikov, ki se znajdejo v takih oblikah dela. Analiza bo pomembna podlaga za pripravo ukrepov na tem področju se mi zdi oziroma ocenjujemo, da preden se lotimo teh zadev sistemsko je nujno potrebno pridobiti ključne informacije s terena in na osnovi le-teh pristopiti k reševanju problematike. Hkrati bo v mesecu oktobru imenovana medresorska delovna skupina za načrtovanje in izvedbo ukrepov proti prekarnosti, katere namen je priprava celovitega nabora ukrepov za preprečevanje le-tega. preprečevanje prekarnosti je v bistvu prioriteta Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in je zapisana tudi v koalicijskem sporazumu. Za enkrat bi jaz toliko. Bi morda še potem v sklopu razprav ali dodatnih vprašanj odgovorili na vprašanja. Hvala lepa.
Ja, ja, saj, povem. Prvo ima besedo magister Marko Koprivec.
Hvala za vaš prispevek.  Želi besedo predstavnik Državnega sveta? izvolite gospa Bojana Potočan.
Bojana Potočan
Hvala lepa za besedo. Tudi z naše strani lep pozdrav varuhinji in sodelavcem in vsem navzočim.  Torej, Državni svet se rednim poročilom Varuha človekovih pravic za leto 2017 seznanil 12.6.2018 in ga ocenil vsebinsko za dobrega, strukturiranega, informativnega.   (nadaljevanje) Skratka, zelo pohvalno smo se v tem izrazili. Ob tem je še posebej pozval vlado Republike Slovenije, da naj varuhova priporočila upošteva z vso resnostjo in da naj se okrepi vključevanje za interesirane splošne in strokovne javnosti v pripravo kvalitetne zakonodaje. Državni svet je sicer razpravljal o različnih problematikah, izpostavljenih v našem poroči… v poročilu varuha. Zdi se mi pa smiselno, da zaokrožim razmisleke o vprašanju, ki so v pristojnosti vašega odbora. Državni svet je ponovno opozoril na dolgotrajne zaostanke pri reševanju pritožb v zvezi z odločbami centrov za socialno delo v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev na drugi stopnji, kar je bilo danes tudi že povedano. Pozdravili smo namero Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da bi kot eno rešitev ponovno uvedli števec pritožb na njihovih spletnih straneh in upamo v uresničitev te namere. Slednje bi pripomoglo k večji obveščenosti tistih, ki čakajo na razrešitev pritožb in trenutno ne vedo, kakšna je njihova usoda. Nadalje Državni svet ugotavlja velik napredek v zvezi z zaščito pravic otrok, saj je Slovenija ratificirala tretji izbirni protokol o konvenciji o otrokovih pravicah in zakonsko uredila področje zagovorništva otrok. To so pomembna področja, ki pozdravljamo napredek. Prav tako smo z zadovoljstvom sprejeli tudi informacijo, da je po dolgih letih naporov končno ustanovljen posebni zaprti oddelek za pedopsihiatrično obravnavo otrok v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana, kar je bilo v preteklosti tudi precejšen problem. Državni svet se je seznanil z namero varuha, da se v letu 2018 posebej posveti področju starejših in to zdravja. Del aktivnosti se je odvil tudi v preteklem tednu v sodelovanju z Državnim svetom. Izveden je bil namreč obsežen posvet z naslovom Starejši kot sedanjost in prihodnost družbe. Gre še za enega od načinov na katerega Državni svet in varuh krepita svoje sodelovanje na različnih področjih. Pri tem Državni svet poudarja, da je v oskrbi za starejše zelo pomembno posvečati pozornosti tudi invalidom, kajti gre za dve biološko pogojeni ranljivejši skupini prebivalstva, ki se v trenutnih razmerah v naši družbi soočata z velikimi problemi in izzivi. V zvezi s področjem invalidskega varstva je Državni svet kot tudi že v preteklosti varuha pozval, da se za enovito analizo uresničevanja človekovih in ostalih pravic invalidov pripomore k prepoznavi invalidskega varstva kot celovitega družbenega podsistema. Pozval je tudi k ureditvi precejšne zmede v izrazoslovju na področju invalidskega varstva in k opustitvi nekaterih neprimernih izrazov kot na primer: Duševna ali telesna nezmožnost, kot namestnega izraza za invalidnost. Kot pomemben element kvalitete življenja starejših in invalidov državni svet prepoznava tudi področje dolgotrajne oskrbe, ki kljub dolgoletnim naporom različnih deležnikov, tudi varuha in Državnega sveta še vedno ostaja zakonsko neurejeno. Državni svet je razpravljal tudi o prezasedenosti varovalnih oddelkov v socialnovarstvenih zavodih v katerih so nameščene osebe s sklepom sodišča, kjer je sicer zaznati določene premike, a sistemskih rešitev še vedno ni. Z zadovoljstvom pa smo sprejeli novico o ustanovitvi delovne skupine za vzpostavitev specializirane enote za obravnavo oseb z najtežjimi oblikami v duševnem razvoju - zdravju, se opravičujem. Na področju socialne varnosti je Državni svet opozoril, da neplačilo prispevkov za socialno varnost še vedno - zelo pereča tema, in da je na tem področju še posebej zaskrbljujoče, da zakonodajo kršijo tudi nekatere podjetja v državni lasti na kar je bilo tudi že opozorjeno ob obravnavi lanskoletnega poročila varuha. Posledično Državni svet podpira pozive varuha po kadrovski okrepitvi nadzornih mehanizmov, predvsem inšpekcij. Državni svet je opozoril tudi na zaskrbljujoč trend aktualnih odpovedi delovnih razmerij sindikalnim zaupnikom, ki so neutemeljene in se pogosto potem zaključijo s poravnavami na sodišču, gre pa  (nadaljevanje) za seveda zlorabo teh mehanizmov. Prav tako se je Državni svet, kot že v preteklih letih ponovno dotaknil problematike upoštevanja prostovoljno plačanih prispevkov v času uveljavitve ZPIZ-2 pri izračunu pogojev za zgodnejšo upokojitev in tudi podporo pri poročilom varuha, da se tistim obsojencev, ki v času prestajanja kazni delo opravljajo na enak način in v enakem obsegu kot delavci, ki so v delovnem razmerju zagotovi enaka stopnja pravic, ki izhajajo iz opravljanja dela. Kar se tiče poročila, ki se nanaša na državni preventivni mehanizem, smo se ravno tako seznanili s tem poročilom, ga tudi podprli oziroma se pozitivno izrazili do njega. In tukaj bi še posebej izpostavila dobro prakso sodelovanja državnega preventivnega mehanizma in državnih organov z policijo, kar so opredelili tako - v čemer so se izjasnili tako varuh kot policija. Slednje je še posebej pomembno, ker gre v primeru policijskega pridržanja v velik poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Komisiji sta med drugim bili seznanjeni tudi s problematiko zaporskega varstva, opozorili smo pa tudi na drugo plat in sicer na nujnost upoštevanja pravic pravosodnih policistov, kajti po mnenju komisij bi morale njihove kadrovska vrste se okrepijo in bi bilo nujno, da se jim zagotovi boljše pogoje za delo in temu ustreznejše plačilo. Prav tako se je v okviru nalog državnega preventivnega mehanizma dolga leta opozarjalo na težavo z obravnavo mladoletnikov v vzgojnih zavodih in tukaj pozdravljamo, da je v letu 2018 ustanovljena medresorska skupina, ki naj bi prevetrila vso zakonodajo s tega področja in našla ustrezne rešitve. Komisiji sta v razpravi vzpostavili tudi težave povezane s področjem Zakona o duševnem zdravju, katere spremembe so pripravili že pred dolgo časa. V praksi se težave na te področju kažejo zlasti pri zagotavljanju ustreznega števila mest v okviru varovanih oddelkov in za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov na kar je bilo opozorjeno tudi v posebnem poročilu Varuha človekovih pravic o kršitvah človekovih pravic oseb z duševno motnjo pri njihovem prostovoljnem nastanjanju in obravnavi v varovanih oddelkih socialno-varstvenih zavodov. Za navedenim posebnim poročilom se v preteklem mandatu Državnega sveta na 82. seji 28. 9. 2017 seznanila tudi Komisija za socialno, varstvo, zdravstvo in invalide in podprla tudi vsa varuhova priporočila v zvezi s tem. Komisiji Državnega sveta sta se strinjali z ugotovitvijo varuha, da je v Sloveniji nadzor nad institucijami v katerih je ljudem odvzeta prostost na visoki kakovostni ravni. Posebej je bila izpostavljena visoka raven uresničevanja priporočil, kar priča o spoštovanju, ki je državni preventivni mehanizem, uživa pri institucija. Komisiji sta pozdravili tudi dobro sodelovanje izvajalcev nalog državnega preventivnega mehanizma, tako z nevladnimi organizacijami, kakor tudi z izvajalci državnih preventivnih mehanizmov drugih držav, predvsem sosednjimi državami. Hvala lepa.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Spoštovani vsi prisotni, lepo pozdravljeni. Uvodoma bi želel poudariti, da je poročilo zelo celostno pripravljeno in kvalitetno. Na vsak način je to opozorilo glede premalo zaposlenih inšpektorjev treba jemati zelo resno. Jaz mislim, da se moramo mi kot odbor tudi na to pač primerno odzvati in nekako pozvati vlado, da se zagotovi večje število inšpektorjev oziroma sredstva za večje število inšpektorjev.  Bi se pa dotaknil nekaj konkretnih zadev oziroma postavil bi konkretna vprašanja gospodu glavnemu inšpektorju. Iz poročila je razvidno, kar je na nek način logično, da je največ ugotovljenih kršitev povezanih s plačilom za delo, za opravljeno delo. Kljub temu pa je bilo v poročilu izpostavljeno, da je veliko število kršitev tudi s področja delovnega časa ter odmorov in počitkov. Konkretneje – da zaposleni, ki delajo za – ki imajo pogodbo za opravljanje dela za krajši delovni čas, morajo delati dlje, kot to predvideva pogodba. Pa me čisto konkretno zanima, kaj bo storil Inšpektorat za delo, da se odpravijo zlorabe v zvezi s kršitvami pri delovnem času in počitku. To je prva zadeva. Druga zadeva, ki pa je tudi v vaši pristojnosti, je pa opravljanje inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov. In me zanima, ali so ti konkretni nadzori, ki jih izvajate, napovedani že vnaprej in so delodajalci o tem seznanjeni ali pride lahko inšpektor na nadzor oziroma obisk tudi nenapovedano. To so konkretna vprašanja. Bi pa želel pohvaliti tudi preventivne akcije, ki ste jih začeli izvajati v letošnjem letu, in pa velik poudarek na odpravo prekarnega dela, kar pa mislim, da je zelo resen problem v naši državi in tudi širše v Evropi, tako da mislim, da se bo treba zadeve zelo, zelo resno in sistematično lotiti. Hvala lepa zaenkrat.
Hvala vam za vaš prispevek. Želi še kdo besedo? Vabljeni sedaj, ali bi se kasneje priglasil, ko bodo članice in člani in poslanke in poslanci postavljali vprašanja ali bi želel kdo pred tem še besedo od vabljenih? Če ne, preidemo k razpravi. Najprej k razpravi vabim Ljudmilo Novak, ki je z nami po pooblastilu Ive Dimic. Naj se pa pripravi Soniboj Knežak naslednji.
Naslednji ima besedo Miha Kordiš.  Naj se pripravi Primož Siter.
Hvala za besedo, predsedujoči. Uvodoma naj povem, da se praktično v celoti lahko podpišem pod vse, kar sta povedala gospa Jerkič in gospod Verk s sindikalne strani. In zagotovo o vseh problemih, nakopičenih v Inšpektoratu za delo, prednjači kadrovska podhranjenost. To lahko ugotavljamo znova in znova, leto za leto, ko obravnavamo letna poročila IRSD, kjer je očitno razvidno, da strukturni pogoji za delovanje tega inšpektorata niso zagotovljeni. Raste število pravnih oseb, ki naj bi jih ta inšpektorat nadzoroval, narašča število prijav, narašča število kršitev, hkrati pa temu ne sledi naraščanje števila kadra, ki naj bi sprocesiralo vse te kršitve, prijave in zaščitilo zaposlene. Da si predstavljate – približno 40 inšpektorjev za delovna razmerja varuje in zagotavlja pravice 800 tisoč delavk in delavcev. Veste, da to ne gre. Sploh pri takem trendu in ambicijah slovenskih delodajalcev, da kršijo delovnopravno zakonodajo in izžemajo delavce še preko zakonskih meja. In tukaj mislim, da mora vlada ukrepati in končno zagotoviti finančne (?) kadrovske pogoje za učinkovito delovanje delovne inšpekcije.  (nadaljevanje) To je tudi taktično edina resna poteza, ki jo lahko sprejmemo za omejevanje in nadzor nad prekarnostjo. Veliko prekarnih oblik zaposlovanja je popolnoma nelegalnih in mnogo lahko naredimo s poostrenim nadzorom. Seveda, slediti mora temu tudi zakonodaja, ki lahko prekarnost omeji, ampak že tukaj in zdaj s krepitvijo delovne inšpekcije lahko ukrepamo in naredimo mnogo.  To smo v Levici zahtevali že v prejšnjem mandatu, prav od začetka tega mandata, in ponavadi smo, vsaj na načelnih pozicijah, dobili podporo poslank in poslancev. Tudi na plenarnih sejah Državnega zbora, na tem odboru za delo in socialo pa sploh. Praktično ni bilo poslanca in pa poslanke, ki se ne bi strinjal s tem, da je potrebno na področju nadzora nad delom, nad kršitvami delovnih razmerij in tako naprej nekaj ukreniti. Žal se je premaknilo bore malo oziroma nič. Kakšno dobro leto nazaj, sredi – oziroma z začetkom julija 2017 smo napredovali toliko, da je Odbor za delo sprejel sklep, da naj vlada v kadrovskem načrtu pripravi mesta za 20 novih delovnih inšpektorjev za delovna razmerja, da naj priskrbi potrebna proračunska sredstva, ki naj vzdržujejo ta delovna razmerja – to se žal ni zgodilo. Ko smo naknadno obravnavali predlog proračuna, smo ugotovili, da te predvidene zaposlitve niso zares predvidene. To podajam kot neko iztočnico za naslednje. Levica je v dogovoru s koalicijskimi poslanci dosegla podvojitev števila inšpektorjev v vsebinskem sporazumu našega sodelovanja. In tukaj pričakujemo, da je to neka določba, ki se bo spoštovala in ki se bo začela izvajati nemudoma. Drugače bomo ostali pri tem, da se okrog reševanja problema delovne inšpekcije vrtimo v krogu. Dobimo vsako leto poročilo inšpekcije, ki je jasno, vedno bolj alarmantno, in vsi se strinjamo na tem odboru, kako je treba nekaj narediti, potem pa v praksi tega zmanjka. In v luči izvajanja določb in dogovorov iz koalicijske pogodbe, ki smo jih izborili v Levici, predlagamo dva sklepa danes za to sejo na tem odboru, in sicer – prvi sklep je, da se do konca leta 2019 omogoči zaposlitev 40 novih inšpektorjev za delovna razmerja in priskrbi potrebna sredstva za te inšpektorje, do leta 2020 pa naj ta številka naraste na 80 novih inšpektorjev za nadzor delovnih razmerij. V koalicijski pogodbi je napisano, da se bo podvojilo število delovnih inšpektorjev, ampak kot ste lahko slišali, znotraj Inšpektorata za delo obstajajo različne podskupine, ki se ukvarjajo z različnimi specifikami, ampak 80 % vsega dela odpade na inšpektorje za delovna razmerja in tukaj je treba številko povečati z zdajšnjih okrog 40 na 123. Tako da kot sem uvodoma že dejal – enako, kot je veljalo za poročila in za prejšnja leta, tudi za zadnje poročilo velja, da izraža skrb nad naraščanjem števila poslovnih subjektov, medtem ko število inšpektorjev stagnira – oziroma, še več, znotraj omejenega fonda zaposlitev je pod vodstvom prejšnje glavne inšpektorice, gospe Nataše Trček, inšpekcija za delo ubrala silno neprikladno strategijo, to je, da se je ukvarjala raje s svetovanjem delodajalcem namesto s pregonom teh taistih delodajalcev. Kar smo lahko slišali tudi zdaj iz ustne predstavitve, namreč ta projekt, ki ga financira Evropska unija – kaj se je zgodilo? Nekaj najbolj izkušenih inšpektorjev se je premestilo s pregona delodajalcev in njihovih kršitev, izigravanja zakonodaje, na področje svetovanja delodajalcev. Kar mislim, da je popolnoma skregano z osnovnimi cilji, nameni tega inšpektorata, ki naj bi bili ravno to, da preprečuje kršitve in da preganja kršilce zakonodaje. Problem vodenja delovne inšpekcije pa se ni ustavil samo pri prioritetah Inšpektorata za delo. Junija 2017 smo v Levici zato na podlagi navedb sindikatov državnih organov in sindikalne skupine, ki na IRSD deluje, zahtevali   (nadaljevanje) odstop gospe Nataše Trček, ki je inšpekcijo takrat vodila. In glavni očitki, na podlagi katerih smo se za tako akcijo odločili, so naslednji, vam jih bom kar prebral, navedel, seznam je precej dolg: »Samovoljne in nezakonite spremembe Akta o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v IRSD, centralizacija in teritorialna oklestitev organa, vsiljevanje vizije IRSD kot posvetovalnega organa brez soglasja vlade in brez predhodnega posveta z inšpekcijami v organu,« o tem sem prej govoril, »kadrovska podhranjenost, ustvarjanje delovnih mest v prid tistih z višjimi uradniškimi nazivi, podvajanje delovnih nalog, nenadomeščanje operativnih inšpektorjev, neutemeljeno premeščanje delavcev, ukinjanje delovnih mest, zaposlovanje po načelu klientelizma, padanje števila nadzorov, nerealne številke v letnih poročilih IRSD in drugo.« Ti očitki so bili podkrepljeni s poročilom, ki so ga pripravili izkušeni inšpektorji sindikalne skupine Sindikata državnih organov, ki deluje na IRSD. In v zvezi s tem imam vprašanje, kakšna je vaša ocena dela predhodnice in vseh očitkov, s katerimi je bila soočena. In ali nam lahko kot vršilec dolžnosti pojasnite postopek in časovnico izbora novega glavnega inšpektorja, lahko poveste, ali se boste vi potegovali za to mesto, in če da, kakšne bodo vaše prioritete pri usmerjanju Inšpektorata za delo. Kaj Inšpektorat za delo, ne glede na to, kako malo resursov ima na voljo, naredi in kaj lahko doseže, veliko je odvisno od usmeritev, po katerih poseže; lahko je to nabijanje številk, zato da lepo zgledajo na papirju, glejte nas, kako smo bili pridni, toliko pa toliko nadzorov smo naredili… Pa zraven inšpektorji hkrati dobijo navodilo, naj delajo z delodajalci v rokavicah. Lahko je pa to seveda opolnomočenje inšpektorjev za resen pregon delodajalcev, da ti inšpektorji začutijo, da imajo vso zaslombo, vso podporo svojega organa in dejansko začnejo neusmiljeno preganjati nezakonito izkoriščanje delavcev.  Hvala.
Hvala za besedo, lep pozdrav. Tudi jaz sem zadovoljna s predstavljenim poročilom, ne z vsebino, pač pa z načinom in z vašim delom, kako ste predstavili vse težave s katerimi se srečujejo državljani   (nadaljevanje) Slovenije. Moram reči, da pogosto se tudi poslanci srečujemo s prav takšnimi problemi, ko se državljani obračajo na nas in jih mi velikokrat napotimo, potem na Varuha človekovih pravic seveda z vsemi pomočniki, ki ste danes tukaj predstavljali poročilo.  Že včeraj smo ugotavljali, da je premalo delovnih inšpektorjev, zato ne bom te teme danes ponavljala. Me pa zelo skrbi oziroma tudi večkrat tudi sama naletim na to, da me skrbi delo in neusklajenost ministrstev oziroma resorjev, ki bi morali bolj sodelovati in reševati probleme ljudi ne pa jih prelagati na poznejši čas ali kakorkoli. Tukaj jaz upam, da bo Vlada, nova vlada, pristojni ministri vzeli ta opozorila resno in dejansko storili več na tem področju. Kajti, pravica odložena je pravica dorečena in pogosto srečujem tako mlade ljudi kot zaskrbljene starše, ki se pritožujejo nad tem, da ne dobijo pravočasno odločbe, da ne vedo kako bo v prihodnosti, kako bodo šolali svoje otroke itd… Torej, če smo socialna država, potem moramo te stvari reševati bolj ažurno. Tukaj se strinjam z gospodom namestnikom Dolčičem - če sem si prav zapomnila -, ko pravi, da more država najprej sama spoštovati svoje zakone pa jih izvrševati, potem lahko kontrolira druge ali pa zahteva od državljanov, da jih spoštujejo. Tudi poročilo o stanju starejših oseb v Sloveniji je zaskrbljujoče in menim, da bo v prihodnosti teh problemov še veliko več, ker vemo, da postajamo dolgo živa družba, kar je sicer dobro, to pa prinaša svojevrstne probleme. Tudi sama sem se že srečala s primeri, ko svojci niso želeli sprejeti domov človeka, ki je bil njihov torej starejši član družine, ki je bil v bolnišnici, zaključil zdravljenje, ni bilo doma in ga niso hoteli sprejeti doma. Tako da nujno je treba res pristopiti in vložiti v proceduro Zakon o dolgotrajni oskrbi, o katerem govorimo že vrsto let, kajti ti problemi se resnično kopičijo in bomo morali z vso pozornostjo morali obravnavati to tematiko, kajti bojim se, da potem nismo daleč do zahtev, ko bodo ljudje zahtevali obvezno evtanazijo, ker ne bomo teh problemom mogli več ustrezno reševati.  Imam pa eno vprašanje. Omenili ste namreč, da se torej ukvarjate predvsem s pritožbami glede dela državnih organov in institucij medtem, ko nimate pristojnosti za pritožbe v zvezi z zasebnim sektorjem. Tukaj vas sprašujem, kajti vsi državljani imajo človekove pravice ali je, potem potrebno spremeniti zakon v tem smislu, da je potrebno na novo definirati pristojnosti varuha človekovih pravic?  Hvala.
Hvala lepa za vaš prispevek.  Besedo ima Soniboj Knežak.  Naj se pripravi Primož Sitar.
Se zahvaljujem kolegu Mihi Kordišu. Besedo ima Primož Siter, pripravi naj se Janja Sluga.
Hvala lepa, spoštovani predsednik, za besedo. Lep pozdrav še z moje strani! Izpostavil bi problem prekarizacije. Vesel sem, da je gospa državna sekretarka to omenila in celo povedala, da »so prijemi« - citiram vas - »za odpravo prekarizacije rdeča nit nadzorov v prihajajočem času.« Kaj pomeni prekarno delo, jaz sem prepričan, da smo vsi v glavnem seznanjeni s tem. Imamo neke formalnopravne formule, kar pomeni, espeje, pogodbe in tako naprej, ampak v bistvu prekarno delo je vsako delo, ki je negotovo delo, ki ne omogoča nečesa, ki ne ponuja neke osnovne socialne varnosti, ki delavca ohranja v nekem konstantnem stanju socialne negotovosti in ne omogoča načrtovanja življenja, ne omogoča neke osnovne življenjske dostojnosti. Če si upam biti dramatičen, ampak zelo realističen, je to življenje, konstantno življenje na robu, življenje brez vsake zaščite.  Če grem k parim številkam. Espejev oziroma samostojnih podjetnikov je bilo leta 2017 15 tisoč oziroma 31 % več kot leta 2008, kar je alarmantna številka. Treba je pa tudi na drugi strani povedati, da je med tiste normalne zaposlitve, ki jih je približno 40 tisoč 600, oziroma, tudi alarmanten podatek, 5,1 % manj kot takrat, če primerjamo leti 2017 in 2008. Med temi normalnimi zaposlitvami se zelo nevarno skrivajo tudi zaposleni v agencijah za posredovanje dela, kar v bistvu na neki deklarativni ravni, lahko rečemo, je »normalno« zaposlen človek, pod narekovaji, ampak po vseh kazalnikih gre za popolnoma prekarno obliko dela.   (nadaljevanje) Številke še s tega področja: aprila 2017 je bilo 17 tisoč 991, januarja 2014 6 tisoč 200, torej 11, skoraj 12 tisoč več, zopet še ena alarmantna številka. In zdaj ta trend prekarizacije je jasen in viden - drugorazredne oblike zaposlitve s trga zaposlovanja izrinjajo normalne zaposlitve. Da ne govorimo o tem, da večina teh espejev je tako ali tako prisilnih espejev, torej v nekem delovnem razmerju, ki bi na zunaj lahko bilo neko normalno delovno razmerje, le da ne omogoča, prinaša vse dobrobiti, ki jih delavec ponudi delodajalcu, ne prinaša pa tudi vsega, kar bi delodajalec moral delavcu prav tako vrniti. Torej, ena ogromna številka ljudi, strašanska statistika, ki jo je treba nasloviti. In zdaj glede na to, da smo slišali, da bo odprava, in to je z zelo debelimi črkami napisano tudi v koalicijski pogodbi, da bo odprava prekarnosti rdeča nit nadzorov, jaz postavljam vprašanje, na kakšen način, kakšni bodo operativni prijemi in kakšna bo časovnica za popolno odpravo prekarnih oblik zaposlitve. Hvala lepa.
Hvala, predsednik.  Spoštovana varuhinja in cela ekipa! Lep pozdrav tudi v mojem imenu! Pridružujem se in tudi na začetku čestitam kolegici Novakovi za res izčrpno poročilo. Moram reči, ker sem nov v tem Državnem zboru sem si ga letos tudi prvič bolj podrobno pogledal in se mi zdi, da je to ena čudovita knjiga, ki je nekako zrcalo, ki ste ga nastavili, ki so odgovorni za upravljanje države pa naj si bo od ministrstev do poslank in poslancev, ki ga moramo upoštevati pri svojem delu. Jaz močno upam, da bo ta konjunktura kot ste tudi sama omenila ta ugodna gospodarska rast še nekaj časa trajala, da bomo lahko nekaj zadev, ker večinoma je povezano s finančnimi sredstvi v čim večji meri tudi ob koncu mandata izkazali neke bolj ugodne kazalnike.  Bi se pa pridružil vprašanju tudi gospe Novak oziroma precej sem bil negativno   (nadaljevanje) presenečen nad to veliko neodzivnostjo ministrstev pa vseh teh služb. Vidim, da to ni od letos, da je to zadeva, ki se vleče tudi iz preteklih let pa morda odgovor če veste kaj je razlog za to. Ali ugotavljate, da je to morebiti v številčni podhranjenosti ministrstev ali je to zahtevna tematika, s katero se na njih obračate? Neki razlog za to mora biti. Sedaj, če je to vprašanje ali je odvisno od dobre volje nekega uradnika, potem mislim, da je to zelo slab signal.  Drugo, kar mi je še v zvezi z državo oziroma s tem poročilom, kar mi tudi nekako ne morem razumeti v nekem delu ste zapisali tudi, da imamo številno primere, kjer je država skozi firme, ki so v njeni lasti sodeluje z neplačniki plač in pa prispevkov, to poleg tistih normalnih pogojih, ki jih vsak direktor te družbe more doseči se pravi skrbeti z zakonitostmi. To je res nesprejemljivo za neke firme, ki so v državni lasti, glede na to, da je tudi relativno lahko to ugotoviti.  Imel bi pa še nekaj mnenj oziroma dva vprašanja. Tudi gospa Novakova / nerazumljivo/ sicer sva bila verjetno približno istih misli. Dejstvo je, da se kot družba staramo in to je problematika, s katero se bomo srečevali tudi v naslednjih letih in mislim, da bomo kot odgovor temu morali narediti določene prerazporeditve sredstev znotraj same Vlade. Mislim, da nismo še povsem pripravljeni. Notri ste v poročilu zapisali, da opažate izboljšanje razmer v domovih za starejše. Jaz bi tukaj opozoril na to, da tudi v koalicijskem dogovoru je tudi eden del poglavij sicer bolj površno je to izgradnje novih kapacitet za domove za starejše. S štirimi milijoni ali koliko je bilo / nerazumljivo/ še enega doma za starejše ne bomo zgradili s tem, da tudi direktorji domov opozarjajo, da nič sredstev ne namenja država za obnovo domov. Da bo leta 2020 ali 2021 stopil v veljavo tudi Pravilnik o normativih in standardih v teh domovih, da imamo kar precej domov, ki teh standardov v teh dveh letih ne bodo dosegli. Sam prihajam iz Hrastnika, kjer imamo v domu starejših preurejen bivši dijaški dom. Ni variante, da preuredimo, da bomo uspeli dosegli center. Skratka, želim poudariti na usmeritve, ki so bile podane, da se bo večinoma teh domov v bodoče gradila na podlagi koncesij. Mislim, da bo morala država tudi z določenimi sredstvi tudi sama prispevati k temu.  Na sploh je generacija starejših upokojencev mislim podatek je, da skoraj 300 tisoč upokojencev živi na pragu revščine na to res ne moremo biti ponosni. Prihajam iz Zasavja iz majhnega kraja pa mislim, da je podobna slika, kar se upokojencev tiče tudi drugod po Sloveniji. Sedaj prihajamo pred obdobje, ki se ga upokojenci bojijo, se pravi, zima - stroški ogrevanja. Številni upokojenci preko zime zapirajo radiatorje predvsem iz dejstva, da si ne moremo s penzijo pokriti osnovnih stroškov. Če je ogrevanje luksuz, potem spoštovane kolegice in kolegi ne vem, če smo tako socialna služba kot se radi večkrat pohvalimo. Tudi višina pokojnin. Tudi tukaj smo nekaj kot koalicija sprejeli neke odločitve. Sicer ne bodo čez noč, nekaj bodo pripomogle tudi k izboljšanju teh razmer, ampak mi smo s spremembo zakona ZPIZ to pokojninsko zakonodajo, ki jo hkrati dvigujemo čas trajanja zaposlitve in hkrati tudi zmanjšujemo prispevke. Mi smo naredili sistemske reveže te upokojence. Odločbe, ki jih dobivajo so 500, 520, 540 evrov pa si plačajte položnice za stanovanje. Skratka, mislim da smo generacije, ki je to družbo zgradila, da smo eni veliki dolžniki in temu bomo morali nameniti posebej. Soseda ima 37 let delovne dobe. Pri 37 letih je zbolela za rakom je invalidsko upokojena se pravi tri leta pred izpolnitvijo pogojev penzija 320 evrov - ni izpolnila vseh pogojev in nima 500 evrov. To so taki absurdi, ki se mi zdi, da niso pravični in terjajo tudi spremembe.  Okrepite Inšpektorata za delo. Mi smo se včeraj verjetno ste seznanjeni tudi koalicija,   prejeli sklep, načelni sklep, da se tega lotimo, da se tega zavedamo. Nismo se opredelili, številke, ker menimo, da je to stvar inšpektorata in pa Ministrstva za delo, ampak tukaj računam, da bo se zadeva v kratkem času izboljšala.  Dostopnost do zdravstvenih storitev, me je malce presenetil podatek, da so čakalne vrste šele v drugi vrsti pritožb, ki ste jih odbili. Verjetno je, ne vem, upam da ni razlog za to, da veliko ljudi, ki bi se lahko pritožili, želi več med nami, kar smo naredili. Katastrofa na področju zdravstva. Upam, da bomo tukaj uspešni, tudi vsi se zavedamo, da je to ena izmed prioritet, ampak da čakaš. Operacije so življenjskega pomena, preko vseh, bi rekel, to ne vem, tukaj nimam drugega, kot da sem zgrožen.  Morebiti samo še, imela ste tudi invalidsko odzivnost invalidskih, pa sploh smotrnosti invalidskih komisij. Sam sem zadnjih šestnajst let delal na področju kadrov in sem precej teh zadev tudi se srečeval. Te invalidske komisije v glavnem izgledajo zgolj čista formalnost, sploh v delu kjer vabijo delodajalca in pa tudi človeka, ki se ta ga to tiče. To je postopek, ko traja pet minut, tako da mi smo v zadnjem času celo nehali hoditi na te komisije, ker karkoli smo upoštevali, oni so imeli prej dogovorjena mnenja, rešitve, tako da te mislim, da bi morali, zato pa doma tudi odločbe, ne vem, da mora delati v pogojih, ki jih nobena od firm ne more zagotoviti. Tudi odločbe njihove so včasih take, da so daleč od enega realnega stanja, saj od teh ljudi verjetno nobeden še ni bil kdaj v kakšni tovarni.  Agencijski delavci. Moje izkušnje s spremembo zakonodaje se je v teh letih, v zadnjih letih kar naredilo nekaj reda, da smo tiste šušmarje ali kako čim bolj reči, tako tistimi ljudmi, ki so, ne vem, vozili ljudi iz Slovaške, iz Romunije pa še iz ne vem kjer, ker so edini pogoj postavili, da delajo po dvanajst ur v tovarnah. Tega vsaj jaz nisem v zadnjih letih več zasledil, da smo tukaj s to izostreno zakonodajo naredili malce reda. Je pa ena, zgodbe ki ste jih tudi v poročilu omenjali okrog teh IPS, to pa tudi, to so v bistvu državne firme in mislim, da bo, se bom tudi sam izvzemal, da to zgodbo čim prej rešimo, pa da se najde eno ustrezno rešitev.  Za enkrat toliko. Če se bom še kaj spomnil, se pa še z veseljem oglasim. Hvala lepa.
Hvala.  Besedo ima gospa Janja Sluga. Pripravi naj se Ljudmila Novak.
Hvala za razpravo.  Besedo ima Primož Siter, pripravi naj se Nina Maurovič.
Hvala lepa. Ja, v bistvu se vsi lahko danes verjetno podpišemo pod to izvajanje gospoda Grlića. Jaz mislim, da se teme vlečejo iz poročila v poročilo. Te najpogostejše kršitve, ki so tu navedene v zvezi s plačilom za delo, v zvezi s plačilnim dnem, regresom in tako naprej, kot najbolj pogoste, dejansko pa verjamem, da vsi na terenu ugotavljamo, da je teh kršitev preveč tudi z drugih področij, tako kot ste rekli, gospa Jerkič. Ne vem, mislim, kolikor sama ugotavljam na terenu, kolikor se na mene obračajo v poslanski pisarni, te kršitve včasih presegajo meje domišljije. Dejansko si presenečen, ko poslušaš te zgodbe, kaj vse je sploh možno in česa vsega se nek delodajalec spomni. Zato je težko slediti, ne samo temu, kako določeni delodajalci iznajdljivo poiščejo neke luknje v zakonu, pač pa tudi temu, da se inšpektorji utegnejo tako hitro doizobraževati, dousposabljati, bom rekla, da se na te spremembe vsakodnevne tudi odzivajo.  Jaz sem zelo podrobno prebrala tole poročilo in lahko se strinjam z nekimi besedami, ki so bile izrečene v nekem intervjuju, da mentaliteta na splošno pri nas v Sloveniji je problem. Če se pogovarjamo o tem, kako se na splošno pri nas nekulturno obnašamo v prometu, se pa tudi na tem področju obnašamo zelo nekulturno, da je to vse skupaj postalo neka folklora in da se v resnici v vsakdanjem življenju ljudje sploh več ne pomudijo ob takih problemih, ko jih slišijo. In to je v bistvu tisto, kar je zaskrbljujoče.  Vprašala bi vas v zvezi s temi predlogi za spremembo zakonodaje. Slišali smo že sicer gospo državno sekretarko, da so na ministrstvu s temi vašimi predlogi seznanjeni. Zdaj en zakonski predlog oziroma ena sprememba, ki jo predlagate, se ne nanaša na to ministrstvo, se nanaša ne neko drugo ministrstvo, pa me zanima, ali   (nadaljevanje) ste tudi z njimi že to kaj dorekli oziroma ali je samo Ministrstvo za delo komuniciralo tudi z drugimi ministrstvi. Kako so te spremembe zakonov izvedljive oziroma ali so že vkalkulirane, kakšne so časovnice in tako naprej. Kljub vsemu bi se pa za trenutek pomudila pri Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Tu navajate, da se naj bi v evidenco o izrabi delovnega časa dnevno vpisoval tudi čas prihoda in odhoda delavca na delo. Seveda to podpiram, absolutno, ampak si pa zamišljam, da pri vsej kreativnosti, ki jo določeni subjekti premorejo, kakšno je zdaj vaše mnenje, čisto konkretno, koliko bo dejansko potem to v resnici tudi učinkovalo. Sam sem, recimo, v prejšnjem življenju vodila te evidence in sem zelo podrobno seznanjena, na kakšen način je možno te evidence voditi. Sploh glede na to, da veliko subjektov še vedno ročno vodi te evidence, da se prihodi in odhodi beležijo pri vratarjih ali pa z nekim beleženjem, ni neke elektronske evidence. In mi seveda zopet lahko zakonodajo spreminjamo, ampak koliko bo pa to dejansko imelo na terenu učinka, je pa spet drugo vprašanje. Toliko mogoče s tem v zvezi.  Zdaj bi pa še imela vprašanje glede na zadnjo novelo Zakona o inšpekciji dela, kjer se je šlo naproti in se prisluhnilo in so se povečala pooblastila inšpektorjev. Jaz vem, da zakon še ni dolgo v veljavi, približno leto dni, ampak te spremembe ste namreč omenjali tudi v poročilu, pa me vseeno zanima, kakšni so dejanski učinki te novele, koliko je prepovednih odločb, ki ste jih izdali na tej podlagi, in kako učinkuje dejansko ta sprememba na terenu, je smiselna, ni smiselna, bi bilo treba še kaj popraviti, vam konkretno pomaga pri vašem delu ali mogoče tudi ne.  Veliko je bilo že tudi v preteklem mandatu slišanega na temo, ki je bila tudi danes odprta, glede vodstva inšpektorata. Vedno rečemo, kjer je dim, je tudi ogenj. Se pravi, če je toliko pripomb bilo, če je toliko informacij prišlo ven, lahko skupaj ugotovimo, da mogoče vodenje res ni bilo takšno, kot bi si vsi skupaj želeli. Trpela je na ta račun seveda integriteta organa, ki bi pa moral po drugi strani biti vzor vsem drugim delodajalcem. Jaz močno upam, da je pod vašim vodstvom trenutno drugače, in polagam vse upe v to, da novo vodstvo začne neko novo prakso, dobi nek nov veter v jadra. In tu apeliram na vse, da se to novo vodstvo zelo skrbno izbere. Namreč, lahko se vsi strinjamo in se strinjamo, da je inšpektorjev premalo, vemo pa tudi, kako je z učinkovitostjo zaposlenih, pa ne bom govorila zdaj točno v tem organu, ampak na splošno. Vodstvo je tisto, ki lahko bistveno pripomore k boljši organizaciji dela, k večji učinkovitosti, k temu, da so zaposleni na svojih delovnih mestih zadovoljni in posledično opravijo več dela in tako naprej. In glede na vse tiste primere, ki so bili navedeni, s čim vse se inšpektorji na terenu vsakodnevno soočajo - jaz te zgodbe tudi sama poznam, tudi do mene prihajajo ljudje in mi povedo, s čim vse se srečujejo -, je pa moje vprašanje tudi, kako potekajo doizobraževanja inšpektorjev, se pravi, so ta redna, se vlaga v izobraževanje. Kako je s strokovno pomočjo, ki jo je omenjal gospod Ferk, namreč, jaz menim, da se tovrstna pomoč inšpektorjem da zagotoviti tudi znotraj samega organa, seveda s sistemizacijo delovnih mest, ki bo vsebovala tudi takšna delovna mesta, ki bodo nudila strokovno ali kakršno koli drugačno pomoč inšpektorjem. Me zanima, če je to v trenutni sistemizaciji oziroma koliko je to, teh delovni mest? Ali pa so mogoče predvidena v prihodnosti? In pa, seveda, neko skrb tudi za to, da se inšpektorje, ki se s takimi težavami, izsiljevanji, grožnjami in tako naprej srečujejo vsakodnevno, da se jih usposobi tudi za to, da znajo v takih situacijah odreagirat. To se mi zdi bistveno. Se pravi, to je, za moje pojme naloga vodstva, da ima v uvidu tudi te vidike in da znanje ustrezno in sproti seveda reagira. Kar se tiče tega EU projekta za svetovanje. Moram reči, da s takim projektom sama nimam nekih posebnih težav. Celo se mi zdi dobrodošel, v kolikor seveda dopolnjuje siceršnje delo inšpektorata. Se pravi, ne da se zdaj vso delo preusmeri v to svetovanje, pač pa da je to neka dodatna zadeva, s katero se inšpektorat ukvarja in je v vsakem primeru takšno svetovanje tudi dobrodošlo, predvsem v luči tega, kar sem na začetku razprave povedala, da, pač, je mentaliteta na splošno že pri nas taka, da se izogibamo oziroma iščemo luknje v delovnopravni zakonodaji. Zato se mi zdi tak projekt sicer v redu, ampak, seveda ne, da se tja usmeri, mogoče kot je bilo rečeno, najbolj operativne, najboljše kadre, ampak da se dopolnjuje siceršnje delo inšpektorjev na terenu tudi s takimi programi. Vesela sem, da ste omenili, da že imate dogovorjen termin na Ministrstvu za delo. Si predstavljam, da boste podrobno pregovorili vso problematiko, vse težave in da se bo tudi ministrstvo ustrezno odzvalo. Mogoče imam še eno vprašanje glede agencijskega dela. Mi smo se v preteklem mandatu večkrat na to temo pogovarjali. Vsakokrat je bilo, nam poslancem, zagotovljeno, da se je z zadnjo novelo zakona tako zaostrilo pogoje za agencije, da je ta del zdaj urejen, da so te agencije pod stalnimi nadzori in da v njih večjih kršitev ni zaznati. Pa me bolj zanima zdaj, kakšno je vaše mnenje, da ne bomo samo verjeli tistemu, kar je bivše vodstvo pristojnega ministrstva ves čas zagotavljalo in da je v bistvu večji problem, ko se z posredovanjem zaposlitve ukvarjajo subjekti, ki niso agencije in kljub temu napotujejo delavce, da je v bistvu tam tisto težišče, bom rekla, vseh težav. Samo toliko, vprašanje, koliko so vaši inšpektorji to na terenu zaznali in kakšne so njihove ugotovitve? Pa mislim, da bo za enkrat to to. Najlepša hvala.
Hvala lepa spoštovani predsednik in lepa dobrodošlica še iz moje strani.  Hvala za izčrpno poročilo, ki je tudi v pisni obliki zelo izčrpno in je pred nami pomembna problematika, ki bi ji nedvomno morali posvetiti več pozornosti in vse več pozornosti. Živimo v svetu, kjer načeloma tista glavna človekova pravica, torej pravica do neke blaginje in človeškega dostojanstva je teptana na vsakem koraku, ne glede na to ali je človek zaposlen ali brezposeln ali v kakršnikoli drugačni življenjski situaciji. Tudi sam bom izpostavil nezadovoljstvo nad tem odzivom, ki jih vaši zdaj že ne pozivi, ampak po vseh teh množicah pozivov temu že lahko legitimno rečemo zahteva. Naletijo na gluha ušesa pri Vladi, vam bom postavil tudi eno vprašanje kasneje v zvezi s tem, ampak recimo že samo številka, ki ste jo, če sem si prav zabeležil, v zvezi s študenti invalidi, njihovim prevozom, koliko časa se to vleče, pa potem svet za invalide, deseto priporočilo. To so žalostne, hotel sem reči smešne, ampak so v bistvu žalostne številke, ki pričajo o tem da, ja, konkretne ukrepe je treba sprejeti in tukaj zdaj, ne jutri ali pa naslednje leto, ko bo priporočilo že enajsto po vrsti.  Jaz bi se v bistvu osredotočil na eno stvar, za katero sem vesel, da ste jo tako izčrpno, da ste se ji tudi tako izčrpno posvetili in to je sicer položaj invalidov, še posebej invalidov delavcev. Že tako ali tako vsak prebivalec Slovenije ali pa vsak je mogoče pretirana številka, ampak roko na srce, veliko število ljudi, ki na takšen ali drugačen način smo vpeti   (nadaljevanje) v nek delovni proces, imamo kakšno stvar, ki bi jo lahko prišepnili kakšnemu inšpektorju. Kaj šele ljudje iz nekih sredin, ki pa so še slabše uglašene s slovensko delovnopravno zakonodajo. Če analiziram, poznamo dva tipa invalidov delavcev. Eni so tisti, ki so vključeni v programe nekega socialnega vključevanja po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji, recimo, in zaposlovanju invalidov. Mi smo že včeraj - žal mi je, da niste bili vsi prisotni, ampak smo že včeraj, ko smo z gospodom iz Inšpektorata za delo poslušali njegovo poročilo, smo te stvari predstavili. Ampak zadeva je pereča in jo je vredno nasloviti na marsikaterem forumu. Položaj teh delavcev je sramoten, bi lahko rekli. Delajo, kolikor delajo, prejemajo od 5 do 15 % minimalne plače, običajno se suče številka okrog 40 evrov, kar je pod sramotnim. Še posebej, če upoštevamo dejstvo, da so ti ljudje dejansko in aktivno vključeni v delovni proces, ki generira dobiček, ki nekomu generira dobiček. In 40 evrov od tega dobička za nekoga, ki je aktivno vključen v ta delovni proces, je sramotna številka. To je na eni strani. Na drugi strani so pa tu osebe, ki pa pridobijo status invalida zaradi narave dela, ki so ga opravljali, zaradi nekega giba, ki se ponavlja 30 let ali kakorkoli. In potem zopet pride v neko neljubo situacijo, ko se takemu človeku pozna na telesu ta težava. In kako priročno se delodajalec hitro odloči, da za takšno osebo, s takšno, pod narekovaji seveda in spoštljivo z moje strani, »pomanjkljivostjo« pa nimajo več ustreznega delovnega mesta. Potem taka oseba pristane na zavodu za zaposlovanje, potem na nadomestilu za invalidnost, številke pa smo tudi že včeraj omenili in mi jih je sramotno še enkrat omeniti.  Omenili ste in vsi smo do zdaj omenili to problematiko zapleta v vladnem mehanizmu. Jaz bi vas prosil, če mi lahko pojasnite, kje konkretno se zapleta, kje je tista najbolj pereča rana, na katero bi bilo treba pritisniti, ali pa, da bom bolj prijazen v svojem besednjaku, ki bi jo bilo treba pozdraviti, kje je tisti odprti zlom tega sistema, ki ga je treba nasloviti.  Potem hvala za ta prerez mednarodnih konvencij za zaščito invalidov. V luči tega, kar sem povedal, katere zaveze, bi me zanimalo konkretno, no, smo sprejeli, država Slovenija kot podpisnica teh konvencij, in na kakšen način jih oziroma jih ne implementiramo v praksi, kje bi bila zopet morebiti kritika, konstruktivna kritika, upam.  Prav tako v luči invalidov, gospa državna sekretarka Breda Božnik je spregovorila o reorganizaciji CSD, ki je bil vroča tema zadnjih nekaj mesecev, če ne let. Ampak ena stvar me zanima in vas bom prosil za odgovor. Reorganizacija CSD ni vključevala prenove tudi IT-ovskega sistema, ker če ne, je to nedopustna pomanjkljivost; če sem vas pravilno razumel, mogoče vas nisem pravilno razumel. In pa zanimalo me bo - zdaj pa res v luči invalidov oziroma uporabnikov varstveno-delovnih centrov -, kako, na kakšen način bo ta reorganizacija, ki da je zaživela pred nekaj dnevi, vplivala na poenostavljanje procesov oziroma obravnave oseb iz varstveno-delovnih centrov. Vemo, da glavni zaplet je tu na eni strani med vašim ministrstvom, na drugi strani med Ministrstvom za zdravje ter financiranjem oskrbe različnih uporabnikov, ki imajo vsak svojo specifično situacijo in jih je treba obravnavati. V varstveno-delovnih centrih kajpak hrepenijo po tem, da se ta proces omili oziroma njim olajša.   (nadaljevanje) Najlepša hvala. Aha, še eno stvar sem pozabil. V uvodu, ki ste ga tudi sami omenili - zdaj bom pa podal eno tako zelo prijazno kritiko, no -, ste omenili Winstona Churchilla: »Kritika morda ni prijetna, je pa nujna,« pravi, »igra enako vlogo kot bolečina v človekovem telesu, opozarja na nezdrav položaj stvari,« nadvse primeren citat v povezavi z vsem, kar smo danes govorili. Sem pa osebno skeptičen pri izbiri Winstona Churchilla, ker vemo, rečemo lahko, da je velik državnik, je pa tudi kriv za nekaj milijonov smrti po britanskih kolonijah v Indiji, Afriki in tako naprej; zgolj dobronamerno in tovariško. Hvala lepa.
Hvala lepa za vaš prispevek. Besedo ima Nina Maurovič. Potem bi pa prešli na odgovore, da ne bo preveč vprašanj, in potem gre razprava poslancev naprej.
Hvala kolegici Janji Sluga. Besedo ima Ljudmila Novak, potem bomo pa dali besedo glavnemu inšpektorju, ker mislim, da se je že dovolj vprašanj, za prvi set odgovorov nabralo. Hvala. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem. Očitno nekomu ustreza, da je premalo delovnih inšpektorjev, mislim da najprej državi sami, kajti inšpektorji bi morali najprej ovaditi svojega delodajalca, državo, ker delajo v nemogočih delovnih razmerah. Če je tako majhno število inšpektorjev, pa toliko dela imajo. Mislim, da to velja tudi za nekatera druga področja. Vedno znova slišimo, kako se s kadrovskimi problemi ubadajo na primer v kliničnem centru, sploh medicinske sestre zato zapuščajo svoja delovna mesta. Torej, država sama je tista, ki ne spoštuje svojih zaposlenih najbolj in morda tudi zato državi ustreza, da ni zadostnega števila zaposlenih in usposobljenih inšpektorjev. Po drugi strani pa vedno znova srečujem primere, ko je naša delovnopravna zakonodaja premalo fleksibilna in premalo življenjska in zato, da je vse po pravilih, so nekateri prisiljeni iskati različne prevare, če tako rečem, ali pa obvode. Tudi tukaj, znotraj Državnega zbora sem slišala za take primere. Če nekdo ima delo, pa mora iti se štampljati, da gre domov, pa mora delo dokončati, kaj mislite,  (nadaljevanje) kaj bo naredil? Potem sem slišala primere, ko so imeli ohcet in pride delovna inšpekcija in namesto, da bi postregli goste, so se ukvarjali z dokumenti, pa vse mogočimi stvarmi. Mislim da po eni strani imamo premalo življenjsko delovnopravno zakonodajo in premalo fleksibilno. Seveda, goljufe, stalno tiste, ki kar naprej iščejo obvode, ki ne plačujejo delavcev je pa seveda potrebno kaznovati. Ampak, mislim da tukaj tudi mi poslanci oziroma Državni zbor in predlagatelji ministrstva morajo pripraviti takšno zakonodajo, ki bo izvedljiva, ki bo življenjska, ki ne bo tudi delodajalcev in zaposlenih spravljala v takšne, nemogoče situacije. Pa seveda, če je primer, kot je gospod na moji desni prej izpostavil, da so premalo zaščiteni, da imajo vzvodov za svoje delo, da bi ga učinkovito upravljali, je seveda potem tudi naloga, da se dovolj dobro opremi te inšpektorje. Najprej, da jih je dovolj, da se jih dovolj dobro opremi z znanjem in pa tudi, da imajo neko osnovno zaščito. Ker tudi jaz ne bi nosila svoje glave naprodaj, če bi mi kdo tam grozil, ampak drugič morda raje ne bi šla tja ali pa ne vem, kako bi reagirala. Zanima me, ali menite, da je izobraževanje za inšpektorje dovolj dobro, učinkovito? Torej, poleg problema, da je premalo zaposlenih, ali bi morali tudi več narediti glede izobraževanja in zaščite inšpektorjev.
Gospod predsednik, hvala lepa za besedo. Tudi z moje strani prijazna dobrodošlica gospe Nussdorfer, njenim namestnikom, vsem ostalim vabljenim ter kolegicam in kolegom! Tudi jaz bi se zahvalila za poročilo. Moram reči, da sem ga prebirala kot mama z eno veliko mero žalosti, ker to vedno gledam skozi oči, v kakšen svet pravzaprav zelo kmalu spuščamo naše otroke. In mislim, da se vsi strinjamo, da smo tu zato, da bi te razmere izboljšali, in vsi želimo pravzaprav, da naši otroci rastejo v lepši in boljši svet. Zato sem ga hkrati prebirala tudi z veliko mero odgovornosti kot poslanka in tudi menim, da bi tako morala razmišljati družba kot taka.  Poskusila bom biti kratka / smeh/, ker imam nekaj zelo konkretnih predlogov oziroma vprašanj.  Včeraj smo zelo veliko govorili o kadrovski okrepitvi Inšpektorata za delo. Tudi danes smo slišali zelo veliko o kršitvah pravic delavcev. V Listi Marjana Šarca pravzaprav ves čas nekako zagovarjamo sodelovanje in povezovanje. Vi ste tudi omenili, da tega manjka med različnimi resorji. Jaz imam zelo konkreten predlog, konkretno pri preverbi oziroma inšpekcijskih nadzorih neplačevanja prispevkov. Menim, da bi se to čisto enostavno lahko rešilo s povezavo s Fursom. Vemo, da vsi podjetniki Fursu nakazujejo prispevke na te ločene konte, in menim, da bi lahko Furs, recimo, da se reče, po dveh mesecih zaporednega neplačevanja prispevkov lahko avtomatično inšpektoratu javil in potem bi inšpektorat presodil, ali gre tega delodajalca preveriti ali ne, zato da se ne čaka na prijave, kar delavci velikokrat niti ne vejo, da prispevki niso plačani, pa zato, da se na slepo ne preverja veliko podjetij, pri katerih mogoče sploh ne prihaja do kršitev. To bi bil en tak zelo koristen avtomatizem, ker mislim, da bi veliko tega poenostavil. Vemo, tudi jaz kot nekdanja podjetnica - koliko, zdaj en teden nisem -, da se kak mesec res zgodi, da se vse ne izteče, ampak če se pa tu stvari dva, tri mesece dogajajo, gre pa ponavadi že kar za neko sistematično kršenje pravic. Se pa strinjam, mislim, da je bil gospod Soniboj, ki je omenil državne firme. Ja, tudi jaz poznam primere državnih firm. Res bi najprej tu morala država pomesti pred lastnim pragom, ker obstajajo državna podjetja, ki tudi kršijo Zakon o delovnih razmerjih. In, ja, verjetno bo res treba začeti zelo intenzivno razmišljati o vnašanju določenih sprememb v Zakon o delovnih razmerjih, da bo teh kršitev manj.  Še ena zadeva mi je padla v oči, in sicer psihiatrične ustanove. V medijih zadnje čase zelo veliko beremo o tem, tudi ljudje so zelo glasni. Jaz bi mogoče od vas želela en tak vaš vtis, realen, mogoče tudi čisto subjektiven, kako je s tem. Pred časom sem dejansko poslušala zgodbo neke gospe, ki   je v psihiatrično bolnišnico pravzaprav prišla samo na ambulantni posvet. Namreč, imela je stresno delo in je dobila neka pomirjevala, pa se je želela s psihiatrom samo posvetovati o tem, kako bi to pomirjevalo, kakšne bi bile posledice jemanja, ker je jemala še neka druga zdravila. Gospo so pa nekako kar prisilno hospitalizirali za več dni. To so zelo odmevne zgodbe. In neko tako splošno mnenje je že postalo, da se tam dogajajo zelo čudne stvari, pa bi želela od vas kakšen vtis imate o vsem tem. Pa še o skrbi za starejše, in sicer ta del oskrbe svojcev na domu. Jaz mislim, da je to eno zelo zelo občutljivo področje. Namreč, če skozi svoje oči pogledam, moji starši so na srečo res zelo vitalni, ampak že precej v letih. Kot mama samohranilka jaz pravzaprav sploh ne vidim, kako bi jaz lahko, če se v tem trenutku nekaj zgodi, skrbela za enega izmed njiju. Namreč, otrok je šoloobvezen, dela nimam v svojem kraju, že odkar delam migriram vsaj 60 kilometrov ali več. Pravzaprav če bi na nek način bila prisiljena skrbeti na domu za enega izmed njih, ta država dobi še dva reveža, še mene in še otroka, ker do sedaj sem pa zelo dobro lahko nekako vzdrževala neko normalno življenje. To me skrbi. Družba se spreminja in tudi družine niso več takšne kot so bile včasih, nimamo več klasičnih družin, ne živimo več na kmetijah, kjer je bilo deset otrok in potem so poskrbeli za starejše. Imamo enega otroka. In to bo velika težava v prihodnjih letih. Dejansko ta skrb za starše. Tu ni da ne želimo, ampak to je, da ne moremo, fizično ne moremo. Kaj bomo naredili v tej smeri? Tukaj bo res tehten premislek potreben. Hvala lepa.
Hvala za razpravo, Ljudmila Novak. Predajam besedo v.d. glavnega inšpektorja.
Hvala za prispevek. Sedaj imate pa vi varuhinja in vaša ekipa, če boste malo razdelili odgovore na priložnost povedati svoje.
Jadranko Grlić
> Hvala lepa gospod predsednik. Upam, da sem si zapomnil vsa vprašanja, nekatera so zelo povezana, pa mogoče bom skupaj dal odgovore. Naj povem, da sem inšpektor za delo 19 let, tako da mogoče na vprašanje gospoda Kordiša, ali bom kandidiral za delovno mesto glavnega inšpektorja, še razpis mislim da ni bil oziroma nisem ga zasledil, ampak če me nekdo vpraša, rečem, da je to mogoče en izziv, zaradi tega ker, za teh 19 let, ko sem delal, mogoče rečem, na drugi strani, kot inšpektor za delo, ne na uradu, tudi sem mogoče ugotovil, s kakšnimi težavami mogoče se mi inšpektorji oziroma, kaj bi lahko naredil urad, da bi lahko izboljšali delo oziroma, da bi lahko inšpektorji lažje delali. Ko je gospod Verk navedel tukaj, da imamo določene grožnje, da imamo veliko dela v zvezi s poročilo, res je, ampak moram povedati, da inšpektorji opravljamo delo na podlagi prijav, pa na podlagi usmerjenih akcij. Na podlagi prijav opravljamo delo približno 60 %, na podlagi akcij 40 %. Te prijave, ko mi dobimo v pisni obliki ali ko jih dobimo na uradnih urah ob ponedeljkih pa sredah, vsak / nerazumljivo/ meni, da je njegova prijava prioritetna. In je res, včasih se zgodi, da delavec ko pride, ko ima neko minimalno plačo pa samo eno ni dobil, ampak če je ta njegova plača, ki je ni dobil pomembna za njegovo preživetje, potem res ugotovite, da je to res prioritetna obravnava in da jo morate obravnavati. Glede števila inšpektorjev. Normalno, če bi bilo večje število inšpektorjev, lažje bi opravljali nadzore, lahko bi naredili, ne vem, inšpektorje, ki bi bili bolj specializirani za določene zadeve, ker, zdaj ni več takšnih prijav, kot so bile, lahko rečem, ena prijava v zvezi s plačilom plač ali v zvezi s plačilom regresa se zelo hitro reši. Delodajalec ti mora predložiti dokazila, bančni izpisek, če tega ni, ukrepamo. Ampak tukaj moram povedati, da mi imamo težave z upravljanjem nadzora zaradi tega, ker veliko delodajalcev, najprej da povem, naši nadzori nikoli niso napovedani. To kot je vprašanje postavil gospod Koprivec. Mogoče ta prva trditev, niso napovedani, zdaj ne drži, ko bom povedal, da po navadi, pri prvem nadzoru, če je zadeva zahtevna oziroma če delodajalec mora predložiti dokumentacijo, pripraviti dokumentacijo, ko je na primer v zvezi z delovnim časom, če je neenakomerna razporeditev (nadaljevanje) za 12 mesecev, mora predložiti evidenco o delovnem času, plačilne liste, dokazilo o izplačilu plač in takrat normalno, pri prvem zapisniku / nerazumljivo/ delodajalec je seznanjen, kaj mi želimo pogledati. Sicer te evidence, na primer o delovnem času, v času, ko pravite mogoče da so tudi ponarejene, tudi veliko nam ne pomenijo zaradi tega, ko ste vprašala glede zakona evidence na področju dela in socialne varnosti in res je, ampak, menim, da tale prihod in odhod z dela je zelo pomemben. Ker, če nimamo prihoda pa odhoda z dela, mi ne moremo ugotoviti, ali je delodajalec zagotovil dnevne počitke delavcem ali je zagotovil tedenske počitke delavcem. Mogoče za razmislek o zakonodaji, da po prihodu inšpektorja inšpektor lahko ugotovi, ali je vpisan prihod, če pridem ob osmih, pa je delavec začel delati ob sedmih. Če tega ni vpisanega takoj, ne kakšen ukrep, ne kakšna sankcija in sigurno bi se v takšnem primeru mogoče zadeve lažje obravnavale. Glede delovnega časa so res velike kršitve, ampak, zdaj ugotavljamo, v preteklih letih mogoče smo ugotavljali, da so delavci podali prijave, da jim delodajalec ni izplačal za nadurno delo. Zdaj, ko je pomanjkanje delavcev, ko je kriza, zdaj delodajalci nalagajo več dela delavcem, ampak tudi plačajo to delo. Potem tudi delavci mogoče ne podajo te prijave. Veliko je problematično, ker opažamo, da je dosti kršitev v zvezi s sklenjenimi pogodbami za krajši delovni čas od polnega. Nekateri delavci, zdaj, da ne bom omenjal dejavnosti, imajo na primer, da je sklenjena pogodba za pet ur na teden. Če vzamemo enega voznika, ne vem, kaj bi lahko en v eni uri, kam bi šel oziroma tudi lahko rečem primer taksisti in ravno v zvezi s tem lahko povem, da bomo v sodelovanju s finančno upravo, s tržnim inšpektoratom opravili nadzore, ker bolj pomembno je, njihove ugotovitve v zvezi z izdajo računov, ker jaz si ne predstavljam, da en taksist na dan lahko opravi delo eno uro. Ampak, inšpektorat v tem primeru lahko ukrepa le če delodajalec in delavec nista v pogodbi o zaposlitvi se dogovorila za delo, preko dogovorjenega delovnega časa in če sta se dogovorila, potem inšpektor ne more izreči noben ukrep, pa tudi delavci ne dajo mogoče prijave zaradi tega, ker mogoče obstaja možnost, da so dobili plačilo na roke. Mogoče zdaj, da povem nekaj o agencijskem delu. Agencijsko delo, ugotavljamo, da je normalno število agencij se znižalo, tudi ne kakšnih velikih kršitev glede nadzora pri delodajalcih, ki so vpisani v register, ki imajo dovoljenje za upravljanje posredovanja dela delovne sile uporabniku, ni veliko kršitev. Mi največ težav imamo res z delodajalci, ki poslujejo pod pretvezo poslovnega sodelovanja, a v resnici gre za posredovanje delovne sile. In, za te delodajalce ne veljajo te določbe Zakona o urejanju trga dela. Morali bi najprej poiskati vzroke, zakaj ti delodajalci opravljajo takšno delo. Glede delodajalca, ki je vpisan v register oziroma, ko ima dovoljenje za upravljanje posedovanja delovne sile uporabniku, on lahko tudi poseduje delavce oziroma tudi tujce, pa zdaj, ko je potreba za delovno silo, to pomeni, da je največ delavcev iz tretjih držav, on lahko poseduje le delavce, ki so zaposleni pri njemu najmanj eno leto. Tukaj se zdaj dogaja, da ene agencije, ni veliko, ne morem reči, da na splošno je veliko teh agencij, poleg svoje dejavnosti posredovanja opravljajo še drugo dejavnost in v takšnem primeru, ko opravljajo drugo dejavnost, oni, ko imajo te delavce, ko so prišli v Slovenijo in ko so zaposleni, pa morajo biti zaposleni pri njemu manj kot eno leto, da bi lahko bili posredovani, ti delavci opravljajo delo na podlagi nekakšnih pogodb o poslovnem sodelovanju.  Moram povedati, da v tem letu zelo dobro tudi zadnje mesece sodelujemo z Zavodom za zaposlovanje. Zavod za zaposlovanje v vsakem primeru, ko ugotovi, da je nekakšen delodajalec podal prijavo potrebe po delavcih za večje število delavcev, četudi ima primer nekakšne pogodbe o zaposlitvi iz katere obstaja sum, da ti delavci najverjetneje bodo posredovani, nam takoj pošilja to zadevo, imamo dogovor, da v roku 60 dni mi opravimo nadzor, ampak ti nadzori so zelo zahtevni, ker delodajalci so, lahko bi rekel, šli tudi en korak pred nami. Vse več je tega, da ti delodajalci opravljajo to dejavnost v nekakšnih ločenih poslovnih prostorih. Prej se je dogajalo, da so to najeti prostori, pa inšpektor, ko pride v nadzor ugotovi, imamo enega delavca od naročnika enega od tega, ki na poslovnem sodelovanju delajo na istem stroju, ugotovitev je zelo lahka, ampak zdaj v primeru, ko se delodajalec znajde, da ti delavci ne delajo pod nadzorom naročnika, da imajo svojo delovodjo, delajo v ločenih prostorih, zelo težko je ugotoviti te kršitve.  Glede prekarnega dela lahko povem, da prekarno delo res je doživelo takšen razmak, da se sploh ne zavedamo oziroma ne vemo kako bomo mi to ustavili. Ampak tukaj je problem mogoče zaradi tega, ker inšpekcijski nadzor to ne more rešiti sam, to je sigurno. Tukaj bi morale biti določene tudi spremembe zakonodaje. Mogoče bi morali razmisliti tudi o spremembi 214. člena Zakona o inšpekciji dela, ko določa te ekonomske osebe, ker na inšpektoratu za delo, nimam zdaj podatka, ampak zelo malo smo dobili na primer, zelo malo ugotavljamo, da so te osebe kot ekonomske osebe se priglasile. Mogoče bi takšnim osebam morali omogočiti kakšne pravice v zvezi ali letnega dopusta ali kakšnega nadomestila za čas bolniške odsotnosti in bi mogoče morali narediti tako, da delodajalcu takšen način ni več zanimiv, da bi opravljal delo na podlagi pogodb civilnega prava. Res je, da v letu 2017 mislim, da smo ugotovili nekaj okrog 170 kršitev, ampak ta številka je toliko majhna, da bi lahko rekel, da je zanemarljiva. Iz druge strani je res, da mi nimamo veliko prijav. Če smo ugotovili 170 kršitev, verjamem da nismo dobili 170 prijav. Te kršitve smo ugotovili pri svojih izrednih pregledih, ki so bili mogoče opravljeni na podlagi kakšne prijave ali usmerjenega nadzora delodajalcev. zdaj, to prekarno delo ugotavljamo, da opravljajo vsi, upokojenci, študentje in samostojni podjetniki, tudi delavci, ki so zaposleni za polni delovni čas. Kot sem že omenil, je zelo težko ugotavljati te kršitve, ker udi se dogaja, da ti delavci pri katerih opravljamo nadzore, niso nekaj za sodelovanje za inšpektoratom za delo. Mogoče, ne vem, ali se bojijo, da bo prišlo do nekakšnega prenehanja tega upravljanja nihovega dela, delovnega procesa.  Glede spremembe Zakona o inšpekciji dela in prepovedni odločb lahko povem, da smo v letu 2017 izdali 55 odločb s katerim smo prepovedali opravljanje dela ali delovnega proces do odprave nepravilnosti. Izdali smo, mogoče beležimo samo tri primere, katere je inšpektor odredil, da se delavci, da je delodajalec dolžen skleniti oziroma ponuditi pogodbo o zaposlitvi delavcev v primeru ugotovitve. Tukaj mogoče tudi ena, mogoče za razmislek. V zadnjem obdobju smo opravili en nadzor in smo ugotovili, na primer delo enega študenta, na podlagi, pa v javnem sektorju, in zdaj, če inšpektor da odločbo, prepovedno, pa naloži delodajalcu, odredi delodajalcu, da mora skleniti pogodbo o zaposlitvi, to pomeni, da smo mi enostavno omogočili temu delodajalcu zaposlitev brez razpisa. Mogoče za razmislek, tudi to je.  Glede izobraževanja inšpektorjev. Na inšpektoratu vsako leto imamo načrt izobraževanje inšpektorjev in to izobraževanje se, lahko bi rekli, da je to izobraževanje na splošno   inšpektorjev ustrezno. Ampak sem mnenja, ker sem omenil že, da sem 19 let opravljal delo inšpektorja, zdaj ko sem nekako, bi rekel, na drugi strani, ugotavljam, da inšpektorji zelo različno delamo. Jaz sem takrat, ko sem delal kot inšpektor na območni enoti mogoče bil seznanjen z izdelki mojih sodelavcev, ampak nisem bil seznanjen z izdelki na primer drugih inšpektorjev. Zdaj, ko ugotovim kakšni so izdelki, menim da bi mi morali oziroma na nekakšen način poenotiti delo inšpektorja. Ne mislim poenotiti zdaj, da jim damo navodila, da mora na takšen način ukrepati, ampak v primeru, če ugotavljamo kršitve na primer pri izplačilu plač ali regresa pri delodajalcu, ki zaposluje 50, 100 delavcev in zdaj, če je globa za izplačilo, neizplačilo regresa ali plač 3 5 tisoč in inšpektor izda takšno globo pa še delodajalec to globo plača v roku 8 dni, tisoč 500 evrov, pa je 100 tisoč evrov, sicer bi moral izplačati regres. In zaradi tega sem mnenja, da navodila morajo biti takšna, da v primeru takšnih delodajalcev, inšpektor lahko ukrepa v razponu z najvišjo globo.  Glede dela inšpektorjev oziroma poročanja, lahko rečem, da je to… Mi poročamo in res moramo poročati zardi tega, ker tudi vsak od nas zahteva nekakšno poročilo organa ali varuh človekovih pravic ali tudi Državni zbor. Se sam spomnim kolikokrat sem pisal te zadeve in to ne more nobeden drug pisati namesto mene, zaradi tega ker sem naredil to zadevo. Res je, da na sedežu imamo navodilo oziroma kaj sedež poroča, kaj poroča inšpektor sam. Poročila je res veliko, lahko rečem, da na uradu sta zdaj dve delavki in vsak dan sigurno delajo ta poročila, ker je teh številk in zaradi tega je mogoče tudi za razmislek zaposlitev ne samo 40 delovnih inšpektorjev, ampak tudi drugi strokovni delavci, pa mogoče so tudi takšne kot je ta predlog sklepa odbora za 40 delovnih mest delovni inšpektorjev, ampak ne pozabljamo, da za varstvo pri delu je le 29 inšpektorjev. In zdaj, ko inšpektor iz varnosti iz zdravja pri delu na primer opravljajo akcijo, vsako leto imajo reprezentativni vzorec. Dogaja se na primer, da ko opravijo akcijo v reprezentativni vzorec ugotovijo, da so v 70 % prišli k delodajalcu prvič. To pomeni, da nekje v Evropski uniji, če bi bilo povprečje, da inšpektor opravi nadzor vsaka tri leta, tukaj pri nas mogoče en delodajalec bo prišel čez šest, sedem let.  Glede delovnih razmerij. Če delavec ni podal prijavo, če ni nekakšna usmerjena akcija, pa če nismo slučajno, da rečem, po naključju prišli do delodajalca, tega delodajalca nikoli ne bomo obravnavali. Včasih se zgodi, ko imamo kakšno usmerjeno akcijo pa pridemo do delodajalca pa reče, vi ste pri meni prvič, ampak takrat smo prvič mogoče pa takrat tudi imamo mogoče nekakšno, da rečem, svetovalno vlogo. Zaradi tega, ker dogaja se, saj veste, niso vsi delodajalci na primer storili kršitve iz naklepa iz namere, ne vem, pa tudi v zvezi s plačilom plač. Mogoče oni niso dobili denar za svoje plačane storitve in zardi tega vsako zadevo moramo obravnavati posebej.  Gospod Kordiš, glede vprašanja predhodnice, res ne morem dati ocene, ker pravim, do julija sem delal kot inšpektor za delo na območni enoti.  Mislim, da sem vse. Če nisem, me mogoče spomnite.  Hvala lepa za enkrat. Če je še kakšno vprašanje, da ga nisem odgovoril, ga bom.
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa. Najprej bi se zahvalila za vse vaše odzive, mnenja, pripombe, ugotovitve. To kaže, da ste kar dobro pogledali in prebrali naše poročilo in to je zelo zelo pozitivno.  Prva stvar, gospa Novak, je izpostavila našo pristojnost. Taka je pač ustavna in zakonska, da nadzorujemo državo in njene institucije in lokalne skupnosti, nosilce javnih pooblastil. Na področju diskriminacije imamo zagovornika načela enakosti. Tam nadzira tudi zasebni sektor, mi pa ga posredno. Kadarkoli zadeva pride iz zasebne sfere k inšpektorju ali na sodišče takrat pa zopet nastopi naša pristojnost. Tako da tak je naš zakonski okvir in mimo tega niti ne moremo. Se pa pogosto dogaja, da v začetni fazi nisi pristojen, ker se nekdo obrne iz zasebnega sektorja, potem stopi do določenega inšpektorja. Če se tam zatakne, je čas predolg, nereakcija, potem nastopimo tudi mi. Resnično ste opazili in tudi nam prisluhnili na področju neodzivnosti organov. Mi smo to zato izpostavili, ker se pogosto sprašujemo, če nam se podaljšujejo roki za odgovor, če mi urgiramo, kako je šele z navadnimi, torej občani, občankami, državljani, državljankami in tistimi, ki se pač obračajo na institucije in ne dobijo odgovora. Mi vedno pravimo, da je tudi načelo dobrega upravljanja v tem, da odgovoriš, če ti nekdo piše, pa čeprav včasih oceniš to vlogo tako ali drugače, vendar načelo prijaznosti, spoštovanja ljudi o tem, da mu odgovoriš in ljudje pogosto opozarjajo, da odgovora ne dočakajo. Včasih pa pišejo večkrat.  Seveda neplačevanje plač, sramota kjerkoli se pojavlja, še zlasti pa dejansko, če je to v državnem sektorju, ker nismo nek pravi zgled. Na to opozarjamo tudi takrat kadar gre za ureditev, to sicer ni vaše področje, vendar stanja cest in lastništva na zemljiščih, ko gre za zasebno, kaj šele tudi državno last.  Na področju starejših si seveda tako, kot je bilo lepo rečeno želimo prepotrebnega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ko bo ta prišel bo zagotovo rešil marsikaj. Ugotavljamo, da res kot starš dobiš bolniško za svojega otroka, ko je bolan, ko ti zboli starš, ki je star in potreben pomoči – z njim živiš, tega ne dobiš.  Na področju zdravstva vsako leto ugotavljamo, da veliko napak, ki jih zagreši zdravstvo, izvemo zanje preko zastopnikov pacientovih pravic, zato nam oni tudi do konca marca vsako leto podajo poročilo in z njimi se po navadi v aprilu srečamo, tako da takrat izmenjamo vse te izkušnje. Seveda nam pa ljudje tudi na zunanjih poslovanjih, skoraj ga ni, tudi včerajšnja v Brdih prva tema je bila pogovor o zdravstvu. Ne zgolj o čakalnih vrstah, ljudi boli tudi krojitev usode nekega bolnika z denarjem povezana. Torej, če imaš denar si hitro na vrsti, sicer stopiš v dolgo vrsto. Odnosa prijaznosti, nekateri tudi pravzaprav opozarjajo na to, da ne čutijo neke take strokovnosti in prijaznosti s strani nižjega osebja, ne samo zdravnikov in da pravzaprav izgubljajo na tej poti iskanja zdravja tudi neko mero svojega dostojanstva. Potem, na področju invalidov bo namestnica, ki se s tem bolj ukvarja tudi odgovorila vam na vse to. Seveda pa, ko sprašujete kaj naredi, država dobro ve kaj mora narediti, še zlasti, če priporočilo sprejeto v Državnem zboru. Ko boste sedeli v Državnem zboru in odločali še enkrat o vsem tem, torej v širši zasedbi, takrat se našim priporočilom nekako da zelena luč za njihovo uresničitev na ministrstvih. Zdaj, lahko bi varuh celo rekel: »priporočila so bila sprejeta, zavezani so drugi«, vendar v tem mandatu sem se odločila, da gledamo tudi nazaj. Da pogledamo kako je z leti sploh potekala realizacija in to je potem tista žalost, ko rečemo: Ali še petič ponoviti? ali reči: »saj to je bilo vendar sprejeto in je naloga drugih, da realizirajo, vendar odločili smo se celo, da zapišemo, da je treba tudi ponoviti tako priporočilo«. Seveda imamo še veliko takih tem v našem letnem poročilu, kjer bi vam lahko govorili o tem, kako se obračamo celo na predstojnike samo, na tiste, ki v institucijah odločajo in so nek povezovalni element med nami in njimi, ampak celo na generalno sekretarko vlade – jaz sem se odločila in je parkrat nas v tem mandatu minulem obiskala in takrat smo ji vedno za predsednika vlade namenili kar nekaj materiala, nanašal pa se je pa predvsem na neodzivnost na nekaterih ministrstvih. Moram reči, da kasneje se je tudi kaj izboljšalo in smo ta odgovor dobili. Verjamem pa, da včasih z ozirom na to, da iščemo res konkretni odgovor pa to ni bilo realizirano, je najbrž tudi težko zapisati in potem se ta odgovor prelaga, se odgovori nepopolno, tudi to štejemo kot nekak ne odgovor, če ne ustreza temu, kar smo pričakovali in zato tudi opozarjamo.  Seveda področje psihiatrije je zelo občutljivo, tukaj bo lahko namestnik povedal, z njim je tudi svetovalec varuha Jure Markič, ki obiskuje psihiatrične ustanove. Čemu vse se posvečamo v obiskih, če nečesa ne izveš in se ljudje na nas takoj ne obrnejo, potem tiste zadeve konkretno niti ne poznamo. Smo pa na vse te odvzeme svobode izredno pozorni, tudi na vse zapise, tudi na komunikacijo, tudi na seveda odnos osebja. Kot veste smo opozorili tudi na to, da je lepo, če v teh ustanovah tako spoštujejo ljudi, da lahko imajo celo svoja oblačila, kajti včasih v teh ustanovah seveda velja nek tak red, ki tega celo ne dopušča, tako da tu bo zagotovo tudi povedal namestnik, kaj meni. Državo res opozarjamo in kadar jo moramo večkrat, smo pravzaprav kar žalostni in zato upamo, da boste vi kot predstavniki ljudstva apelirali na institucije, na vlado, na vaše stranke, da se bo vse to, kar je v dobro ljudi tudi uresničilo. Ljudi najbolj boli kadar zbolijo zdravstvo – ta tema seveda je zelo pereča, dolgotrajni postopki, odnos do njih, ko kam pridejo, kot sem rekla odgovarjanje, seveda pa vsak, ki se obrne k nam,  (nadaljevanje) ima tisti hip svojo najbolj žalostno zgodbo, vse drugo ga niti ne prepriča, da je morda za koga pa dobro poskrbljeno. Seveda so pa najranljivejši, te skupine najbolj na udaru, običajno niti ne pridejo do nas, nimajo tistega jasnega glasu in zato smo se tudi odločili res posvetiti veliko skrb invalidom in o tem bo kaj povedala namestnica, ker vidim, da vas je zelo zanimalo. Hvala.
Hvala za pojasnila in odgovore.  Kolega Miha Kordiš ima repliko.
Gospa _________
Ja, bom jaz mogoče še nekaj stvari malo prej poudarila. Bilo je rečeno ne odgovarjanje kot izraz dobrega upravljanja. Moramo vedeti, da to ni samo izraz dobrega upravljanja, ampak je zakonska obveznost. To imamo v uredbi o pravnem poslovanju, pa imamo v Zakonu o splošnem pravnem postopku, pa še nekaj se je treba zavedati, da če posameznik na primer zamudi rok za uveljavitev kakšne pravice, izgubi. Medtem ko na drugi strani nekih posebnih sankcij ni in to je treba vedeti, da ni potrebno neko grozno reorganiziranje za to ali pa spreminjanje zakonodaje, ker je to že zelo, zelo jasno zapisano v predpisih.  Potem je bilo nadalje na primer prispevki plače – to je gospod omenil. Zdaj, finančna uprava je dobila letos oziroma lani ene dodatne pristojnosti, tako da tukaj… oziroma vi ste omenili, da si tukaj obetamo spremembe na bolje. Vendar je treba vedeti, da mi imamo mislim, da okoli 200 tisoč čez teh poslovnih delovnih subjektov in seveda zdaj, če nimamo ustrezno vzpostavljenega mehanizma nadzora, kot sem prej rekla, kar nam določa Evropska socialna listina, potem je težko za pričakovati drugačno stanje kot je. Potem je bilo govora tudi na primer starejši pomoč otroku, ki delajo s starejšim(?), Zdaj, tukaj seveda se nakazuje ena možnost, na primer vzpostaviti delovno okolje, ki bo prijazno takim delavcem, ki še morda skrbijo tudi za svoje starše, tudi tu so ene priložnosti. Potem na primer, nadalje je bilo rečeno glede koordinacije različnih državnih organov. En tak primer katastrofalnega stanja, poglejte mi se že dve leti ukvarjamo s tem, kdo je pristojen za stenice - stenice, ki so se pojavile. Ni ga pristojnega, zdaj smo ugotovili nazadnje, da je treba zakon spremeniti. No, zdaj smo bili vsi veseli skupaj, ker se je vlada zamenjala pa ni bilo treba nič narediti in se bomo spet ukvarjali kdo je pristojen, stanje je pa tako kot je. Nekako s stvari ne spremenijo. No, v nadaljevanju si bom pa malo pomagala, sem si že pripravila glede invalidov. Zdaj, kot prva, čisto vseh konvencij jaz ne morem citirati, kot prva je spremenjena Evropska socialna listina, 15. člen – zelo jasno določa pravice invalidnih oseb do samostojnosti vključevanja v družbo, sodelovanja o življenju v skupnosti. En kup enih obveznosti imamo že v te Evropski socialni listini predpisanih, ki bi jih morali spoštovati. Ta člen namreč določa pravice invalidov do samostojnosti, do vključevanja v družbo in sodelovanja o življenju v skupnosti. Potem Konvencija mednarodne organizacije dela, št. 159, o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Določa pravno obveznost države ter invalidom omogoča varstvo in ohranitev zaposlitve. V zvezi z zakonodajnimi ukrepi za ohranitve zaposlitve invalidov določila pa vsebujeta tudi Konvencija o pravicah invalidov in protokol konvenciji o pravicah invalidov. To bi bili tisti glavni, potem jih je pa tudi še več in tu so ene, bom rekla kar konkretne obveznosti zapisane, tako da tukaj je dovolj priložnosti za izboljšave in za delo še.
Hvala.  Ja, ste rekli, naj vas spomnimo na neodgovorjeno vprašanje. Mene konkretno zanima kako izgledajo obeti za novega vodjo delovne inšpekcije, torej ki ne bo samo v vaši funkciji vršilca dolžnosti.  18. TRAK: (MK) - 15.25 Postopek časovnice glede izbora novega glavnega inšpektorja, kar se tiče vašega odgovora se boste, se ne boste potegovali za to mesto. Niste si zaprl vrat, niste čisto potrdili, ampak recimo, da smo dobili ven nek namig iz tega. Zato me še enkrat, da reiteriram vprašanje, kaj bo vaša strateška prioritetna usmeritev inšpekcije za delo? Namreč prej sem izpostavil in to je eden izmed razlogov zakaj sem vas povpraševal o oceni dela vaše predhodnice. Gospa Nataša Trček je usmerjala delovno inšpekcijo v svetovanje delodajalcem namesto v pregon kršilcev in tukaj je ne glede na to, ali povečamo število delovnih inšpektorjev ali tega ne naredimo veliko odvisno od vodje delovne inšpekcije. Ali se bo obnašal kot zaščitnik delavcev ali se bo šel bratit z delodajalci in kršilci delovne zakonodaje? In kar se tiče pa tudi ustavljanja prekarnosti, sami ste rekli, kako bomo ustavili prekarnost? Jaz ne vem. V Levici predlagamo in to je tudi naš »lopot« v koalicijsko pogodbo, da se razširi definicija ekonomsko odvisne osebe na vse oblike dela, torej da redno delovno razmerje zajamemo opisno in na taki pravni podlagi potem Inšpektorat za delo tudi, še zlasti, če je kadrovsko okrepljen, lahko z podvojeno, potrojeno močjo preganja prekarnost in dobi veliko več pooblastil in zob kolikor jih ima v tem trenutku. Skratka, želel bi vaš odgovor še na to vprašanje, ki sem jih zastavil.
Hvala. Izvolite.
Jure Markič
Ja, zelo na kratko, kar se tiče obravnave oseb, zlasti v psihiatričnih bolnišnicah. Zdaj, to obravnavo zelo natančno določa Zakon o duševnem zdravju. On pozna dva načina sprejema, enega s privolitvijo, drugega brez privolitve osebe, ki nastopi hospitalizacijo. Zdaj, kar se tiče tega sistema, oziroma tega načina zdravljenja brez soglasja osebe, zakon zelo natančno še podrobneje ureja in zagotavlja sodno kontrolo tega, tako da vsak tak primer pridržanja oziroma hospitalizacije je tu zagotovljen sodni nadzor in mi seveda, če dobimo pobudo ali pritožbo, ali svojca ali neposredno prizadete osebe, zelo natančno preverimo ta postopek, ali je takšen, kot ga določa Zakon o duševnem zdravju. Tu seveda sodelujejo tudi zastopniki, zastopniki pacientovih pravic in pa tudi zastopniki oseb na področju duševnega zdravja. Zdaj, težave, ki jih mi ugotavljamo so seveda lahko tudi pri samem sprejemu, ali oseba res razume in pa ali je sploh sposobna podati pravo in pristno voljo, se pravi, privolitev v samo hospitalizacijo. Drugo pa je seveda tudi neposredno spoštovanje samih določb Zakona o duševnem zdravju. Na to sem že opozoril oziroma opozarjam na posebna poglavja, ki ga imamo v splošnem letnem poročilu. Tu ugotavljamo, da je na tem področju delež števila utemeljenih pobud še vedno zelo visok oziroma višji, kot na ostalih področjih, tako da, na tem področju ugotavljamo težave. Ne nazadnje smo ugotovili težave tudi v povezavi s sodno kontrolo, se pravi, s kontrolo, ki bi jo moralo opraviti v tem primeru sodišče. Primorani smo celo iti tako daleč, da smo vložili ustavno pritožbo in z njo uspeli na ustavnem sodišču. Ne nazadnje na tem področju opozarja tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice. Res da je bila takrat v, oziroma je tisti primer temeljil na prejšnji zakonski ureditvi, ampak kot poznamo dejansko razmere, kaj dosti boljše tudi ni, ko gre za uporabo novega Zakona o duševnem zdravju. Še enkrat, to je področje, ki je potrebno teh zakonskih sprememb, na katere opozarja tudi še neuresničena odločba Ustavnega sodišča. Mi ob naših kontrolah oziroma naših obiskih v psihiatričnih bolnišnicah sodelujemo tudi z zunanjim izvedencem, psihiatrom, kajti tu gre tudi za strokovna vprašanja in tudi z njegovo pomočjo potem dajemo priporočila za izboljšanje stanje. Tako da, težave so, na njih opozarjamo. Kar se tiče kapacitet v domovih za starejše. Seveda, soglašam, potrebne bodo še nove kapacitete. Opozoril bi pa rad tudi na to, da tudi Zakon o duševnem zdravju že sam izpostavlja določene načine obravnave oseb, za katere ne bi bila potrebna institucionalna namestitev. Recimo, Dnevi duševnega zdravja, letos so bili že tretjič zapored. Pred kratkim smo obravnavali ravno dva instituta iz tega zakona, nadzorovano obravnavo, obravnavo skupnosti, to sta ta dva instituta, ki bi se lahko v praksi velikokrat bolj pogosto uporabila in s tem bi tudi pridobili nujno potrebne kapacitete v samih ustanovah. Hvala.
Zahvaljujem se za odgovore varuhinji Vlasti Nussdorfer, Korneliji Marzel in Ivanu Šelihu, ima pa repliko Nina Maurovič.
Jadranko Grlić
> Strategija, če bi jaz bil glavni inšpektor, sem že omenil, najprej bi sigurno delal na še bolj izobraževanju inšpektorjev. Na poenotenju dela inšpektorjev, na tem, da inšpektorji pri nadzoru, kot je omenila gospa Ljudmila Novak ne bodo prišla pa upravljali nadzor na takšen način, da bi motili delo delodajalca. Pri svojem delu tudi do zdaj nikoli v primeru, da je delodajalec opravljal nekakšno storitveno dejavnost inšpektor vedno lahko počaka, oziroma inšpektor bi moral, da opravi takšen nadzor, da ne, delodajalca nikoli ne omeji pri opravljanju njegove dejavnosti. Nekakšna časovnica glede nadaljnjega dela se kakor je ta rdeča nit, če nit je tale prekarno delo pa opravljanje na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju. In zaradi tega menim da je potrebno, da nekateri inšpektorji opravljajo le te naloge. Zadnjič, ko smo ugotovili, moram povedati, da to le poslovno sodelovanja nikoli ni na primer, en delodajalec pa en naročnik pa en uporabnik. To, ko pridete, to takoj ugotovite eno hobotnico. Takrat ugotovite na primer, da se tukaj dogaja, da je pet, šest v verigi delodajalcev kot pod pretezo poslovnega sodelovanja opravljajo to dejavnost. In to zahteva sigurno, takšen nadzor se mogoče ne more opraviti niti v ene mesecu ali dva meseca. In zaradi tega že zdaj ugotavljamo na primer, da pri takšnih nadzorih, vemo da nadzor morajo opravljati inšpektorji s področja delovnih razmerij pa s področja varnosti zdravja pri delu in smo, bomo naredili delavnice. Zdaj 25. In 26. Imamo izobraževanje in tudi bomo poskusili oziroma jaz ve, da iz primera je najbolje, ne iz kakšnih delavnic, ko bodo inšpektorji sami med seboj razmenili svoje izkušnje iz različnih enot po določenih vprašanjih, ko je normalno po navodilih, ko je dal urad, in menim da takšen način dela, bo izboljšal delo inšpektorata. Ko sem povedal že, da kaj za mene pomeni, da pomeni izziv, veliko tega se mora narediti. Ampak, mislim da je pred vsem tudi s takšnim številom inšpektorja mi moramo opravljati svojo dejavnost in jo opravljamo in jaz mislim, da nikoli niste se s strani kakšnega inšpektorja slišali, (nadaljevanje) da ne moremo delati in ne bomo delali, ko imamo takšno število inšpektorjev. Ker če je nekdo dal prijavo, to prijavo morate obravnavati. In zaradi tega menim tudi, da to izobraževanje inšpektorjev pa navodila – poenotiti delo inšpektorjev, posebej poenotiti delo inšpektorjev pri izreku ukrepov, pri izreku ukrepov, ko so delodajalci, da rečem, povratniki. Ker – veste, ne moremo dati vseh delodajalcev v isti koš. Največ težav imamo na primer z delodajalci, ko imajo sedeže v nekakšnem stanovanju ali kakšnem računovodskem servisu. Se zgodi, ne vem, da je na takšnem naslovu 50 ali 100 delodajalcev. Na prvo vabilo – ne boste ga dobili pri obisku, na prvo vabilo ne bo prišel, inšpektor lahko izreče plačilni nalog oziroma odločbo o prekršku zaradi oviranja in lahko rečem, da je v letu 2017 bilo čez 300 plačilnih nalogov ali odločb o prekršku zaradi oviranja postopka. Ampak mi takrat sploh nismo ugotovili oziroma nismo opravili nadzora, kar je bil naš namen, zakaj smo mi dobili prijavo. In zaradi tega tudi smo podali oziroma podajamo pobude, da mogoče za te odgovorne osebe, ki so iz tretjih držav, ker sploh ne moreš priti do njih, nikoli se ne oglasijo, bi bilo potrebno narediti tudi spremembe glede vročitve oziroma glede vpisa v register AJPES poslovnih subjektov. Toliko. Hvala.
Hvala lepa. Čisto kratka replika je. Zelo se veselim, da bo FURS dobil določena dodatna pooblastila, ampak ne vidim čisto nobene težave glede sistema nadzora zaradi števila pravnih subjektov, ker samostojni podjetnik po parih dneh, ko zamudi s plačilom prispevkov, prejme v nabiralnik modro kuverto in par dni kasneje, mislim, da osem, devet dni kasneje tudi blokado na račun. Ta sistem popolnoma avtomatizirano teče že sedaj in naj teče še naprej. Hvala lepa.
Hvala. Imamo repliko Janje Sluga.
Ni čisto replika, ampak ker ste rekli, naj vas spomnimo, kar še niste odgovorili. Moje vprašanje je bilo še v zvezi s sistemizacijo oziroma koliko zdajšnja sistemizacija omogoča tudi zaposlitve na delovnih mestih, ki nudijo strokovno podporo inšpektorjem, pa kako je z njihovim izobraževanjem, usposabljanjem oziroma pripravo na situacijo, o katerih je govoril tudi gospod Verk. Toliko.
Hvala. Na repliki mogoče tukaj niti ni potreben odgovor, po mojem. Besedo ima Janja Sluga, naj se pripravi Aljaž Kovačič.
Hvala lepa. Ponovno sem se veselila branja tega poročila, ker mi je vsako leto zelo zanimivo na premnoge stvari, na katere v vsakdanjem življenju nismo pozorni, bodisi zasebno, bodisi tudi kot poslanci, nas to poročilo vsako leto opozori. Žal kot ste rekli, gospa varuhinja, tokrat ni manj obsežno, sem pa vesela, da je vsako leto tako podrobno, ker so ravno v podrobnostih tiste najbolj zanimive stvari, na katere moramo najbolj biti pozorni. Meni se je še posebej vtisnil v spomin en primer diskriminacije, ko je en gospod se obrnil na vas v zvezi s tem, da je savna en dan v tednu rezervirana samo za ženske. To mi je bilo zelo zanimivo. No, pod črto ni težava v tem, da je en dan samo za ženske, težava je v tem, da je cena potem enaka za moške (nadaljevanje) in za ženske. Ampak, no, pa tudi mogoče, kar se otrok tiče to jutranje zaklepanje šole, kar mi je malo nepojmljivo no, ampak, ok, vsak ima svoje razloge za to. Vesela sem, da v bistvu se ljudje na vas obračajo, ker smo se ravno včeraj ob obravnavi poročila zagovornika načela enakosti, pa se soočamo z nekimi drugimi težavami, da v bistvu ljudje tega organa še ne prepoznavajo kot en del rešitve, na katerega se lahko obrnejo, zato sem zelo vesela, seveda, vi imate malo daljšo tradicijo, malo večje kapacitete v smislu kadrov in tako, ampak pričakujem, da bo tudi zagovornik sčasoma pridobil na prepoznavnosti in ugledi. Tukaj se vsekakor lahko zgleduje po vas. Posebej sem vesela, ker spremljam tudi vaše obiske na terenu, predvsem takrat, ko se napotite v moje kraje, bom rekla in se mi zdi, da je to v resnici najbolj primeren način. Ne samo, da vi pridobite informacije, ampak da se v bistvu tisti, ki so najbolj ranljivi, sploh lahko obrnejo na vas. Mi vedno znova ugotavljamo, da so vse inštitucije v Ljubljani, nekateri imajo res težavo priti do nekaterih organov, bom rekla, in je to zelo, zelo dobrodošla stvar, ki jo počnete. Se vam zanjo zahvaljujem in vas spodbujam, da to počnete seveda tudi še naprej. Sama v bistvu, bom rekla, tudi tem problematikam na terenu posvečam zelo veliko časa. Vedno si vzamem čas tudi za obiske zavodom oziroma socialno varstvenih zavodov, zavodov za otroke in mladino. Bila sem lansko leto tudi v Celjskem zaporu, kjer sem si ogledala stanje stvari. Redno obiskujem tudi domove za starejše pri nas, tako da se seznanjam s problematiko in bom tako rekla, v določenih vrstah zavodov, kjer so mogoče prostorske kapacitete zadostne, je ob zelo inovativnem, smelem in uspešnem vodenju možno marsikaj nadoknaditi na področju normativov, kadrovskih kapacitet in tako. Tukaj se srečujem na terenu s primeri dobre prakse in sem vesela, ob teh obiskih, da se da v bistvu tudi na druge načine mogoče marsikatero pomanjkljivost preseči. Ko se pa pogovarjamo o zavodih za prestajanje kazni je pa slika malo drugačna, vsaj v Celju. Tam so res, mislim, prostorske kapacitete katastrofalne. Pravosodni policisti delajo v takih razmerah, ampak tukaj pa res v bistvu vodstvo s tem kar ima, ne more preseči nobene pomanjkljivosti v tem trenutku, tako da, tukaj je potrebno najti neke celovite rešitve in v bistvu za eno in drugo stran, tako za zaposlene, kot tudi za tiste osebe, ki so na prestajanju kazni. Moje vprašanje se bo sedaj nanašalo, mogoče, odzivnega poročila vlade seveda nisem videla. Če imate v glavi zdaj, da mi boste lahko odgovorili ali pa mogoče predstavnica Ministrstva za delo, gospa državna sekretarka, glede prevoza študentov invalidov. Tu je bilo omenjeno, da so neke rešitve že bile. Si predstavljam sicer, da je to prioritetno ali pa, bom rekla, prvenstveno področje dela Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, pa vendarle, mogoče v navezi z Ministrstvom za delo, imam neko, sicer informacijo, da je bil nek dogovor o nekem skupnem razpisu, pa če mogoče lahko tu malo bolj natančen odgovor dobim in pa, ali se pripravljajo s tem v zvezi tudi kakšne sistemske rešitve? Druga zadeva je, ki jo pa tu v poročilu v bistvu nisem zasledila, pa me zanima, ali ste se tudi pri uradu varuha srečali s kakšnimi takimi primeri? Namreč v zadnjem času so se na mene obrnili starši, ki so me spraševali glede obravnave njihovih otrok v prekrškovnih postopkih s strani policije. Namreč, tukaj je praksa zelo različna. Določene policijske postaje ravnajo na en način, določene policijske postaje ravnajo na drug način. Starši se v bistvu bojijo pritožit na policijsko ravnanje. Sama sem ugotovila, da nekje imajo to zelo podrobno dorečeno, kako mora policist ravnati v primeru, ko je mladoletnik udeležen v nekem prometnem prekršku ali kakorkoli,  (nadaljevanje) v drugih primerih pa ne, se pravi ponekod kličejo starše, kličejo celo centre za socialno delo, zato da je prisotna odrasla oseba v obravnavi, drugje pa ne. Gre za primere, ko so recimo mladoletnika ustavili in so ga celo pregledali, torbe, prtljago in tako naprej. Drug primer, ko so z njim izvajali test, preizkus alkoholiziranosti. Meni se zdi to malo sporno, če odrasla oseba ni prisotna. No me zanima, če ste se s kakim takim primerom srečali in kakšno je vaše stališče. In pa zadnja stvar seveda, od leta 2011 varuh opozarja na sanacijo Celjske kotline. Tukaj se moram strinjati z ugotovitvami, ki so zapisane v vašem poročilu. Nezaslišano je bilo v preteklem mandatu ravnanje Ministrstva za okolje in prostor. Jaz sem vesela, da smo uspeli problematiko toliko odpreti, da so jo ljudje malo bolj ozavestili, da se je začelo o teh stvareh govoriti, da se je začelo neko zavedanje, kakšne vse vplive imajo takšna onesnažena območja prvenstveno na otroke. Tukaj zelo lepo pišete tudi o tej onesnaženi zemljini v vrtcih. Kot sem rekla, varuh opozarja od leta 2011. Prve analize vrtcev, onesnažene zemlje vrtcev v Celju so bile v rokah lokalnih oblasti že leta 2005. Ne vem, če je tu komentar še potreben. Ampak mislim, da v naslednjem poročilu bo tukaj bistven napredek. Jaz seveda ne počivam, tako kot tudi varuh ne, in se nisem predala, kot se tudi varuh ni. Aktivnosti v novi sestavi Ministrstva za okolje in prostor se odvijajo, pripravljenost na sodelovanje je, zavedanje problema, moram reči, je veliko večje, kot je bilo, civilna iniciativa je še vedno aktivna. Tako da jaz upam, da bomo s skupnimi močmi, tako kot ste tudi nazadnje ob vašem obisku na to temo v Celju, ki je bil zelo dobrodošel, nekako vi opozorili, in da s skupnimi močmi opozarjamo še naprej. In sem prepričana, verjamem, neke obljube so, da se bo zadeva premaknila na bolje, pa mogoče vsaj eno temo iz tega poročila umaknemo.  Tako da hvala vam za odgovore.
Izvolite.
Jadranko Grlić
Hvala lepa. Se opravičujem. Kolikor sem jaz seznanjen s sistemizacijo – mi imamo mogoče samo eno prosto delovno mesto za enega inšpektorja za varstvo pri delu. Sicer jaz sem opravil tudi predvčerajšnjim razgovor z ministrico in sem ji tudi povedal, da mi imamo pripravljen predlog za sistemizacijo, imamo pripravljeno, koliko bi potrebovali inšpektorjev v vsaki posamezni območni enoti, da bi potrebovali tudi določeno število dokumentalistov, da bi potrebovali tudi določeno še število informatikov … tako da – na inšpektoratu vemo, kakšna je ta potreba.  Glede izobraževanja. Veste, zdaj, ko smo dobili pet novih inšpektorjev – jaz lahko povem, da smo tako veseli kot majhni otroci, ko nekaj dobijo. Zaradi tega, ker naenkrat, ko dobiš pet inšpektorjev, ki so zagnani, ki mogoče vsi imajo – mislim, da imajo – Zakon o upravnem postopku – zdaj oktobra bodo šli na inšpekcijski izpit. In ko bodo začeli delati naslednji mesec, že zdaj se pripravljajo, že zdaj pišejo, ne vem, strokovne pomoči in – potem bo zelo lažje na primer takšnim inšpektorjem, ki so začeli delati, mogoče dodeliti na začetku tudi – čeprav ni lažjih zadev – ampak lažje zadeve, izkušene inšpektorje potem dati, da opravljajo naloge v zvezi, kot smo že rekli, prekarno delo, agencijsko delo, delo na podlagi pogodb poslovnega sodelovanja. In zaradi tega tudi imamo – smo tudi dali v načrt to izobraževanje 25. in 26. oktobra v zvezi s prekrškovnimi zadevami, v zvezi z drugimi zadevami pa delavnice.  Aha, nasilje na delovnem mestu ali / nerazumljivo/ me spomnite. Hvala lepa. Na delovnem mestu, veste, ko pride delodajalec do inšpektorja, ko inšpektor ugotovi kršitev in ko mu pove, da bo izrekel globo – odvisno se delodajalci obnašajo, veste. Eni delodajalci, jaz vam pravim tudi iz svoje izkušnje, ko gre iz pisarne, sem ga kaznoval pa on pravi: »Hvala lepa.« Pa če nekdo sliši tam pa pravi: »Kaj, nisi ga kaznoval?« Sem ga kaznoval, sem mu dal maksimalno globo, ampak on je zadovoljen, ker je nekaj se tudi naučil. Da ne bo mogoče delal takšne kršitve – če so takšni delodajalci. Drugače drugi delodajalci oziroma nekateri (nadaljevanje) delavci so tudi na uradnih urah, veste, so takšni – včasih delavec je mnenja, da inšpektor lahko reši njegovo zadevo. Če ni dobil regresa, on je mnenja, da mu inšpektor bo omogočil – pa glede denarne obveznosti, da je pristojno delovno in socialno sodišče, ko povemo, da za regres mora dati tožbo na delovno sodišče, potem vas vprašajo, zakaj ste vi tukaj – in normalno, da so jezni. Sicer ni bilo kakšnega nasilja do zdaj, česa takega ni bilo. Hvala lepa.
Hvala za razpravo in za prispevek k današnji razpravi. Prvo bom dal državni sekretarki, ker je prosila, bomo šli še malo po vrsti, ker da ta vprašanja imamo po navadi, ko se jih nabere, potem odgovarjate vi.  Izvolite.
Hvala tudi vam.  Besedo ima državna sekretarka Breda Božnik, ki je prosila za besedo. Izvolite.
Breda Božnik
Hvala lepa za besedo. Jaz bi želela podati odziv na določene vsebine, odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in hkrati tudi odgovoriti na vprašanja, ki so nam bila zastavljena. In sicer pod prvo bi podala odgovor glede prevoza invalidov gospodu Sitarju in pa zdaj tudi gospe Janji, in sicer Ministrstvo za infrastrukturo je varuhu človekovih pravic pojasnilo, da bodo ministrstva, pristojna za promet, invalide in pa izobraževanje, predlagala spremembo zakonodaje v delu, ki zadeva status študenta invalida. To naj bi pomenilo to, da bo ministrstvo, pristojno za izobraževanje, pri pripravi novega Zakona o visokem šolstvu opredelilo status študenta s posebnimi pravicami in hkrati tudi njegove pravice. Dokler pa te zadeve še ni in dokler ne bodo prevozi študentov invalidov sistemsko urejeni, ministrstvo, pristojno za invalide, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prevzema to zadevo in te prevoze financira programsko v okviru javnega razpisa za financiranje socialnovarstvenih programov. Zdaj v letu 2016 je za ta namen ministrstvo zagotovilo Društvu študentov invalidov Slovenije 58 tisoč 500 evrov za prevoze študentov invalidov, ministrstvo, pristojno za invalide, pa financira društvo tudi v letu 2017. In to je to. / oglašanje iz dvorane/ Aha, hvala. Res pa je, da se ta zadeva financira preko nas tudi v letu 2018. Tako da tudi letos ta zadeva poteka. Zdaj jaz upam, da bomo čim prej prišli do nekih sistemskih urejenosti te zadeve, ampak načeloma pač ostajamo pri tem, da dokler teh zadev ni, bomo te zadeve pač nekako pokrivali na Ministrstvu za delo.   (nadaljevanje) Jaz upam, da sem vama odgovorila. Hvala lepa. Kar se tiče reorganizacije oziroma prenove informacijskega sistema, bi mogoče začela zgolj s samim podatkom, da imajo reorganizacije centrov za socialno delo 3 stebre, in sicer v prvi vrsti govorimo o organizacijskem vidiku, ki se je sprovedel s 1. 10. tega leta, govorimo o projektu socialne aktivacije in pa o samem informativnem izračunu. Nadgradnja informacijskega sistema se ravno v tem trenutku in v tem tednu izvaja zaradi spremembe organizacijske strukture, v teku pa je tudi nadgradnja informacijskega sistema zaradi projekta informativnega izračuna, ki bo omogočal večjo avtonomnost odločanja oziroma večjo avtomatizacijo odločanja. Spremenjena organizacijska struktura centrov za socialno delo bo omogočila tudi vsebinsko prenovo, ki pa je že v teku, na ministrstvu je že v bistvu pripravljena, zdaj jo samo še friziramo, če lahko tako rečem, in v sodelovanju s centri za socialno delo bomo v najkrajšem možnem času šli tudi v samo to vsebinsko prenovo. Zaradi zagotavljanja varstva invalidnih oseb bo v letu 2019 na centrih za socialno delo zagotovljenih 21 dodatnih delovnih mest. Gre za koordinatorje invalidskega varstva, ki bodo opravljali med drugim tudi naloge v luči novega Zakona o osebni asistenci in Zakona o socialnem vključevanju invalidov. Vsled tega pač pričakujemo neko boljše sodelovanje med institucijami in da se za te osebe v bistvu pripravijo neki ugodnejši pogoji za bivanje.  Kar se pa tiče vprašanja v zvezi z VDC oziroma kaj prinaša reorganizacija na tem področju, pa bi želela izpostaviti, da naše ministrstvo oziroma da se je naše ministrstvo in da se bomo zdaj z novo ekipo tudi v bodoče še bolj trudili za čim boljše sodelovanje z Ministrstvom za zdravje ravno v luči sredstev za zagotavljanje zdravstvenih storitev v zavodih, ki vključujejo VDC, CUDV, DSO, in ravno zdravstveni resor je tisti, ki je pri vsej tej zadevi ključen. Gre torej za pogovore, za dobro sodelovanje in pravzaprav, da pač dosežemo, da se v same zdravstvene storitve v teh institucijah dejansko vloži več denarja in da se poskrbi za boljše, kvalitetnejše in pa storitve v samem večjem obsegu tega za uporabnike. Vsako leto v bistvu potekajo pogajanja za sredstva v okviru splošnega dogovora. Tu vsekakor podpiramo naše zavode pri prizadevanjih, da se pač ta nujno potrebna denarna sredstva priskrbijo predvsem za namene zdravstvene oskrbe. Če ste pa imeli v mislih situacijo različnih zneskov plačil storitev, verjetno ste o tem tudi govorili, bi pa želela povedati to, da to problematiko v bistvu zelo dobro poznam. Ne bi želela tukaj zdaj problematizirati in izpostavljati posameznikov oziroma posameznih institucij, lahko pa zagotovim, da bomo k temu pristopili sistemsko in dejansko stremeli k temu, da je določena storitev enaka po ceni v vseh zavodih, ne pa tako kot zdaj, da imamo storitve, ki so plačane, če lahko tako rečem, različno po različnih zavodih. Če je to odgovor na vaše vprašanje.  V nadaljevanju bi se dotaknila še področja plač in pa prispevkov. Mislim, da je gospa Maurovič prej izpostavila tudi te zadeve, samo tako kot naš odziv, da je Vlada Republike Slovenije sprejela in že izvaja ukrepe, ki zagotavljajo bolj pregleden, učinkovit in pa hiter sistem nadzora nad izplačevanjem plač in pa v bistvu plačila prispevkov. Gre v bistvu že za nek realiziran sklep, gre za ukrepe, ki veljajo od 1. 1. 2018 in so bili sprejeti z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela, z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, s katerim sta bili določeni novi pristojnosti Finančne uprave Republike Slovenije in pa inšpektorata. Jaz bi želela zdaj tukaj samo povedati, da ni več samo inšpektorat tisti, ki ima pregled nad tem, ampak da ima zdaj, z letošnjim letom, pregled tudi FURS. Naslednja zadeva pa se tiče Sveta za invalide in sicer, za leto 2018, se na podlagi 28. člena Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, iz leta 2013 je bil ustanovljen Svet za invalide Republike Slovenije, ki je pravzaprav neodvisen tripartitni organ, katerega člani so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, predstavniki strokovnih institucij s področja socialnega varstva ter predstavniki vlade Republike Slovenije. Ta Svet deluje kot obvezni posvetovalni forum o vprašanjih invalidske politike, tako da členi Sveta izmed predstavnikov reprezentativnih invalidskih organizacij, strokovnih institucij s področja invalidskega varstva in pa vlade na 1. seji Sveta izvolijo predsednika, ki je vedno predstavnik reprezentativnih invalidskih organizacij in pa tri podpredsednike. Pomembno bi bilo povedati, da se dejavnosti in naloge Sveta financirajo iz proračunskih sredstev Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enako možnosti. Seje Sveta sklicuje predsednik najmanj štirikrat letno oziroma po potrebi. Zaradi celotnega uresničevanja 33. člena Konvencije o pravicah invalidov, smo se na podlagi ugotovitve ugotovili, daje potrebno Svet še bolj pravno in pa trajno finančno urediti, kot nek samostojen in pa neodvisen subjekt, zato smo pripravili javno naročilo za pripravo analize pravno finančne strukture Sveta, ki bo zadostila vsem pogojem in bo v skladu s Konvencijo o pravicah invalidov in slovensko zakonodajo. Analizo pripravlja Inštitut za javno upravo, pripravlja pa se tudi Zakon o Svetu za invalide Republike Slovenije. Svet je torej v fazi preureditve, tako kot to zahteva Konvencija. To sem mogla povedati in dejansko podati to informacijo. Zdaj sem pa končala, hvala.
Hvala vam, za vaš prispevek. Mi imamo še dva prijavljena, Aljaž Kovačič, potem, naj se pripravi Boštjan Koražija in potem bom vam dal besedo varuhinja, da dobimo še kako vprašanje. Hvala.
Breda Božnik
Hvala lepa za besedo. Jaz bi želela v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve podati neko povratno informacijo na vso to razpravo in tudi na vsa ta vprašanja. Bi se hkrati vsem sodelujočim za to zahvalila in poskušala nekako podati to informacijo v dveh segmentih, in sicer v prvem gospodu Verku, Kordišu, Koprivcu, gospe Sluga in pa gospe Ljudmili Novak; v drugem pa gospodu Siterju in tudi kot odgovor na tisto vaše vprašanje v zvezi s prekarnostjo. Moram reči, da se pravzaprav v skoraj vseh ali več delih pravzaprav strinjam z vašimi ugotovitvami, in sicer – predvsem v pomanjkanju števila inšpektorjev, v izigravanju delodajalcev, v nujnosti ureditve zadev in pa seveda tudi, kar se mi zdi izredno pomembno, tudi o dobrem medsebojnem sodelovanju. Kar se tiče vsega tega slišanega, lahko rečem, da bomo to vzeli na znanje, da bomo to dejansko proučili z vso resnostjo in z vso odgovornostjo, da so informacije in pa priporočila s terena v bistvu zelo, zelo dobrodošla in prav tako vaša razmišljanja in pa vaši predlogi.  Nadalje bi vam želela podati informacijo, da bo razpis za glavnega inšpektorja šel v objavo v kratkem. Tako da bo tudi ta zadeva se sprovedla. Nadalje bi se dotaknila morda – glede na to, da prihajam s terena – bilo je govora o beleženju prisotnosti zaposlenih na delovnih mestih. Jaz prihajam iz sicer urejenih delovnih okolij, a poznam razmere, kjer se pač zadeve izkrivljajo, izrabljajo, in bi dejansko želela poudariti, da je beleženje prisotnosti zaposlenih na delovnem mestu izrednega pomena. Kajti to je pravzaprav osnova za pregled in pa izvrševanje delovne pravne zakonodaje, kakor tudi osnova za samo izplačilo plače, osebnega dohodka. Kot nek »štempelj«, osebni žig zaposlenega s podpisom, da je pravzaprav prišel takrat in takrat na delo, da je opravil svojo delovno obveznost in da je v bistvu tudi ob določenem času odšel domov. Moram reči, da se strinjam z ugotovitvijo gospe Novak, da je naša zakonodaja izredno toga, nefleksibilna in pa pravzaprav neživljenjska. In mislim, da smo skupaj tukaj vsi toliko zdaj enotnega mišljenja in pa mnenja, da pravzaprav, če stopimo skupaj, lahko naredimo nekaj dobrega, en dober korak naprej.  Nadalje bi se pa mogoče dotaknila zgolj razmišljanja ali pa celo tudi dejstva v zvezi s predlogom za sklep odbora, in sicer v kontekstu prve točke glede zaposlitve 40 novih inšpektorjev. Jaz bi mogoče tukaj res apelirala na neko premišljenost, na neko preudarnost. Želela bi opozoriti, da je pravzaprav zaposlitev inšpektorjev predmet pogajanj za proračun in pa kadrovski načrt dela. To je prvo kot prvo. Želim vas obvestiti, da smo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve takoj poprijeli za delo, naša ministrica je pravzaprav takoj sklicala vse ustrezne službe, mi smo opravili že razgovore in dejansko smo enotnega mnenja, da je nujno, nujno potrebno zaposliti več inšpektorjev. Jaz se bojim, da je v tem trenutku dejansko preuranjeno govoriti o številki in pravzaprav predlagam, da gremo v to postopoma.  (nadaljevanje) Rada bi poudarila, da pravzaprav ne gre zdaj tu izključno in samo za finance, ki so seveda en velik del možnosti uresničitve teh zaposlitev, da se moramo tu tudi pogovarjati o ustreznem kadru, da se moramo tu pogovarjati tudi o ozaveščanju delodajalcev, da moramo razmišljati tudi o strokovnosti kadra, torej o izobraževanju kadra, tudi strokovno podpornega kadra, ne zgolj kadra v vlogi nekega inšpektorja. Tako se mi zdi res pomembno, no, da se o teh zadevah pogovarjamo, da skupaj dobro razmislimo o teh zadevah in se predhodno uskladimo, preden potrjujemo kakršnekoli sklepe, ki bi lahko postali za kogarkoli zavezujoči in morda celo kdaj tudi ne pravi.  Toliko. Se zahvaljujem.
Hvala za prispevek.  Besedo ima Boštjan Koražija, pripravi naj se Nina Maurovič.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovana varuhinja, vsi sodelavci in poslanke, poslanci. Veseli me, da ste naredili mogoče eno redkost v Sloveniji, da ste tudi nekaj zadev, ki so v redu, pohvalili, tako da le ni vse tako slabo, v tej naši ljubi državi, kot nekateri prikazujejo. V samem poročilu ste omenili problem medresorskega sodelovanja. Dejansko neki največji problem, ki ga imamo med ministrstvi, velikokrat zaustavljajo zadeve. Drugi razpravljavci so potem omenili tudi domove za starejše. Veseli me, da bodo glede na našo starost družbe, ki je vedno starejša, da se bodo domovi gradili, moramo pa seveda potem tudi poskrbeti, da bodo prebivalci domov za starejše občane imeli tudi denar, da si bodo te domove lahko privoščili, kajti domovi za ostarele niso neki hoteli za starejše, ampak so ustanove, ki pomagajo preživeti. Potem, veseli me, da ste tudi omenili demenco. Mislim, da ima vsak v svoji družini človeka, ki se je srečal s to boleznijo, bi pa vseeno v svoji razpravi se dotaknil predvsem mladih. Glede štipendij ne bom nekako izgubljal besede, ker se mi zdi nezaslišano, da se po dve leti čaka na odgovor organov, se pravi, študent ima in tudi dijaki imajo štipendije in ta denar dobijo za namen, da lahko preživijo, se pravi, kot dijaki in študentje svoje dni, ne pa, da recimo za dve leti dobijo ta denar vrnjen. Bi pa se vrnil na študente invalide, s katerimi sem se v preteklosti kar nekaj tudi sam ukvarjal. Še vedno v Republiki Sloveniji same univerze urejajo pravilnike, se pravi, na kakšen način ima / nerazumljivo/. S 1. 10. 2019 bi se naj končno, po mnogih letih, bi naj prišel pravilnik na nacionalni ravni, da bi potem vse tri univerze imele skupni pravilnik. Potem, dogajajo se take anomalije, da niti ni v samih pravilnikih določeno, kdo sploh so študentje invalidi. Velikokrat so pod skupino študentje s posebnimi potrebami, pa imamo potem tam neko invalidno osebo, na drugi strani pa imamo vrhunskega športnika. Najverjetneje se vsi zavedamo, da neki vrhunski športnik nima istih problemov in težav, kot jih ima sam študent invalid.   (nadaljevanje) Omenili ste javne prevoze, se pravi, študentov invalidov. Sam bi se dotaknil še nekaterih drugih problemov, ki jih imajo, predvsem na primer tudi stavbe za živeti. Študenti invalidi, ki bivajo v študentskih domovih imajo možnost dobiti sobo, ki je namenjena študentom invalidom, vprašanje je pa, ali je teh sob dovolj, medtem ko pri samih zasebnikih s subvencijo redkokateri zasebnik ima svoje stanovanje prilagojeno za invalide. Tudi same fakultete, vemo, da veliko slovenskih fakultet svoje študijske obveznosti opravljajo v starih stavbah, ki pa niso prilagojene invalidom. Ko sem se ukvarjal s temi problemi na samih fakultetah, me je predvsem motilo, da ni bilo nekih sistemskih rešitev. Se pravi teh študentov invalidov na samih fakultetah ni veliko, ampak ko se pojavi na primer invalid na invalidskem vozičku, se fakulteta začne ukvarjati, da bo mu naredila dvigalo. Potem za 2 leti pride študent invalid, ki je slep, potem je pač to problem. Se pravi fakultete bi morale dolgoročno gledati, sistemsko rešiti ta problem in se prilagoditi vsem invalidom, ne pa dejansko reševati od problema do problema. V sami zakonodaji so študentje invalidi, na nek način imajo možnost, da lažje opravljajo študij oziroma imajo študij prilagojen, se pravi opravljanje izpitov izven zunanjih razpisnih rokov, potem opravljanje izpitov samo v ustni ali samo v pisni obliki, potem se jim lahko tudi čas opravljanja izpita poveča, ampak to so seveda rešitve, ki nimajo finančnih posledic. Ustavi pa se na problemih, kjer so finančne posledice. Pravilniki na primer določajo, da mora študent invalid imeti navzočnost tolmača za znakovni jezik. Jaz si ne predstavljam, da se dejansko kje to v praksi dejansko dogaja, čeprav to zakon določa. Se pravi problem je potem tudi v samih fakultetah, ki nimajo denarja, na kaki način bi to potem rešile, ter potem tudi seveda osebna asistenca. Študentje, že sami mladi, vsi mladi imamo velik problem, ko doštudiramo, s samim trgom dela. Ne morem si predstavljati, kakšen problem imajo potem še študentje invalidi, ko diplomirajo, se pravi da dobijo poklic v nekih zadevah. Velik problem pa je, ko sem delal s študenti invalidi, je, da ne ravno, da se sramujejo svoje invalidnosti, ampak so velikokrat predvsem študentje rajši tiho, ker jih potem družba nekako, ko spregovorijo, ne sprejme več kot, se pravi, enakovredne. Tako da me tu predvsem zanima, kje mogoče vidite rešitve, da bi ti študentje invalidi spregovorili, da bi opazili oziroma opozorili na pomanjkljivosti oziroma pomanjkljivosti sistema. Druga zadeva, ki pa me zanima, pa je na splošno glede mladih. Danes ni pač življenje, kot je bilo pred 20 leti. Družine si mladi ustvarjamo zaradi izobraževanja, zaradi zaposlitve nekoliko kasneje, še vedno pa menim, da se v, upam si trditi, v večini primerov, ko mlada ženska pride na razgovor, dobi po mojem mnenju nekorektno in tudi nezakonito vprašanje, kaj si meni oziroma na kaki način si bo oblikovala družino. Moramo se zavedati, da mladi velikokrat morajo narediti pripravništva, da lahko potem sploh enakovredno kandidirajo za neka prosta delovna mesta, in da te delodajalec vpraša, kdaj si misliš ustvariti družino, da to vpliva na razpisne pogoje, se mi zdi totalno nezaslišano. In zanima me, na kaki način bi lahko delodajalcem to preprečili. Zavedamo se, da mladi se morajo temu upreti, ampak si enostavno ne upajo, ker če bo velikokrat tudi zatajil, kar pa je najbolj žalostno, da otroka načrtujejo napram službi, se pravi, da reče: »Nič, zdaj še bom 2 leti delal, da naredim pripravništvo, in bom šele kasneje imel otroka.« Se pravi, kje vidite tu mogoče kake ukrepe, da bi lahko te zadeve preprečili. Mogoče kakšne subvencije? Ne vem. Hvala.
Najlepša hvala za besedo.  Jaz se bom pa zdaj kar direktno obrnil glede sindikatov, ker je gospa Jerkič tukaj. Zanima me, kaj IRSD naredi v primerih zagotavljanja pravne varnosti sindikalnih zaupnikov oziroma kaj lahko naredi oziroma stori. V zadnjih letih je bilo namreč kar veliko kršitev, ja, bom rekel kar pravne varnosti sindikalnih zaupnikov. Tudi sam sem bil sindikalni zaupnik in vem, da so pritiski kar veliki. In me zanima, ali je inšpektorat seznanjen s temi kršitvami pravic sindikalnih zaupnikov.  Naslednja zadeva. Zanima me, ker ste prej govorili o prioritetnih primerih, ki dobijo prednost pri obravnavi, kako so bile obravnavane delavke v trafikah, ki so imele podpisane franšizne pogodbe, in ali so že odločbe javno znane oziroma že napisane oziroma njim vročene.  Toliko zaenkrat. Hvala.
Hvala za vprašanja in razpravo, gospod Kovačič. Naslednji pa je prijavljen še gospod Boštjan Koražija. Izvolite.
Najlepša hvala za besedo. Menim oziroma zaznal sem, da je med ministrstvom, pa med vašim uradom varuhinje človekovih pravic zaznati taki ogromni šum v komunikaciji in tudi mislim, da, se bojim, v odnosih. Sedaj pa me zanima, kakšno povezovalno, mediatorsko oziroma arbitrsko vlogo naj poslanci oziroma moramo odigrati v tem primeru,  (nadaljevanje) da bodo vse državljanke in državljani Republike Slovenije imeli čim več urejenih človekovih pravic. Hvala.
Hvala za vaš prispevek. Nina Maurovič. Pripravi naj se Soniboj Knežak.
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Vsi vabljeni, kolegice in kolegi! Danes obravnavamo poročilo za leto 2017, kar pomeni, da se pogovarjamo o nekem zatečenem stanju - je, kar je, škoda, da seciramo pretirano za nazaj, ker pravzaprav bistveno je, da gledamo naprej in razmišljamo o tem, kaj bomo storili v letu, ki je pred nami, oziroma v letih, ki so pred nami. Jaz bi želela pravzaprav predvsem opozoriti na nekaj anomalij, ki so postale oziroma postajajo kar utečena poslovna praksa in, na žalost, povečini izhajam iz popolnoma lastnih izkušenj z delodajalci. Sem tudi članica Odbora za pravosodje in na prejšnji seji, na prejšnjem odboru nam je generalni državni tožilec predstavil tudi njihovo poročilo za leto 2017. V tem poročilu mi je res padel v oči podatek, o katerem smo se potem na odboru tudi pogovarjali. In sicer, oni zaznavajo izrazito povečanje zadev, ki se navezujejo na kršitev delovne zakonodaje. V zadnjih petih letih je, po njegovih besedah, kot je rekel, »pred petimi leti si lahko te primere naštel na prste ene roke, zdaj pa operirajo s številko okrog 500.« Govorim o sistematičnem neplačevanju prispevkov za zaposlene v podjetjih. Zadeva zgleda tako, da delodajalec več mesecev ne plačuje prispevkov. Ti tega ne zaznaš, zato ker on pravzaprav v tujini odpira neke račune, s katerih ti nakazuje plačo, ti sploh ne veš, da je karkoli narobe. Osnovni račun podjetja v Sloveniji je seveda blokiran, to ugotoviš čez čas, ko mogoče želiš kakšen manjši kredit dvignit. Potem veriži podjetja, prezaposluje zaposlene na različne firme in se tako zelo spretno izogiba tudi leto in več plačevanju prispevkov. Država več kot to, da mu blokira račune v Sloveniji, ne naredi  (nadaljevanje) in tudi zaposleni velikokrat ne vedo, da obstajajo v tujini določeni računi. V mojem konkretnem primeru smo, ko smo to ugotovili, prišli tudi do podatkov o računih v tujini in vse prijavili pristojnim inšpekcijam, govorim o Inšpektoratu za delo in tudi Fursu. Mene zmoti že to, da moramo tako stvar prijaviti na dve inšpekciji, ker bi pravzaprav morale zadevo obravnavati skupno. Odgovor na obeh inšpekcijah je bil podoben, namreč, zgodilo se ni nič, razen tega, da smo potem nekako mi zaposleni podpisovali - izgubili delo, no, ampak to se je zapakiralo v neko »soglasno prekinitev delovnega razmerja«; še celo tako smo bili neumni, da smo mu šli na roko, da nismo ostreje ukrepali. Skratka, tega ni malo, tega se počne zelo veliko in zgodi se - nič. In če zdaj govorimo o petih primerih pred petimi leti pa 500 zdaj, mislim, da bi bilo treba tu res ukrepati. Eden izmed ukrepov je prepoved opravljanja gospodarske dejavnosti, ampak mislim, da bi tu morali govoriti o tako dolgoročni prepovedi opravljanja gospodarske dejavnosti, da se jim res ne bi splačalo, ne vem, 10, 15 let, in potem bi dvakrat premislili, kako je s tem. Pa, kot sem že rekla, res povezava Fursa in Inšpektorata za delo v teh primerih, da nimamo delavci dvojnih poti.  Generalni tožilec je rekel, da eden izmed vzrokov za to leži tudi v mnogo sivih območjih v ZDR, Zakonu o delovnih razmerjih, da bi bilo treba tudi tu razmisliti o določenih spremembah, ki bi tudi tožilce in sodišča bolj opolnomočile za določene ukrepe.  Še na eno anomalijo bi opozorila - z njo se osebno sicer nisem srečala, se pa srečujem z vse več ljudmi, ki me na to opozarjajo -, to so plače, ki so manjše od minimalnih, razliko pa prispeva država. To postaja kar utečena poslovna praksa, da se delavcem ponujajo pogodbe za tako nizke plače. In bi bilo treba razmišljati v smeri, da bi država dodajala samo v primerih, ko je podjetje v stečaju ali pa v postopku prisilne poravnave ali pa v res hudih škripcih. Informacije o tovrstnih sklepanjih pogodb prihajajo tudi od ljudi, ki delajo v navzven zelo dobro stoječih podjetjih. Tudi na to je treba biti zelo pozoren, gospodje inšpektorji, v bodoče.  Mogoče bi imela samo še eno pripombo na gospoda iz sindikata, in sicer na izsiljevanje prijaviteljev, kot ste rekli. Glejte, kakršenkoli inšpektor ni in ne more biti romantičen poklic. Inšpektor ne more pričakovati, da bodo z njim delali v rokavicah. Morate vedeti, da ljudje, ki kršitve prijavijo na inšpektorat, to je skrajen ukrep, ta človek je izkoristil vse možnosti prej. Vi si ne predstavljate verjetno, v kakšni osebni stiski si na točki, ko prijaviš delodajalca na inšpektorat, zato ker na tisti točki se že zavedaš, da verjetno boš izgubil delo in je prijava samo pač še nekaj, kar narediš v zadnjem obupu. Ne glede na to, da so tudi možnosti anonimnih prijav, ampak verjemite, delodajalec zelo dobro ve, kdo je bil tisti, ki ga je prijavil. Inšpektorji je eksekutor, izvrševalec, in to mora imeti v glavi in to zahteva odločnega, stoičnega človeka, trdnega človeka. Naj se ne sliši - ne me razumeti narobe, ampak to ne more biti neka drobna introvertirana gospa / smeh/, kajne, ker jaz sem doživela, da je taka gospa prišla in jo je z »marš« nagnal skozi vrata in se je obrnila in je šla. Vem, da imate stisko s kadrom, ampak tudi na to je treba biti pozoren; saj vi veste, da so ljudje zelo različni, tisti, h katerim prihajate. Predvsem pa mislim, da bi   (nadaljevanje) poleg teh izobraževanj bilo izredno koristno, če bi ta novi kader, ki prihaja, imel izkušnje iz gospodarstva, vsaj 10 let izkušenj iz gospodarstva, zato ker so izjemno kreativni delodajalci v izmikanju zakonodaji. Mogoče samo še beseda o prekarnem delu. Ne verjamem osebno, da ga bomo zamejili z inšpekcijskimi nadzori, zato ker enostavno ne bo prijav. Ljudje, ki delajo prekarno, nikoli ne bodo prijavili svojega, zelo ne maram uporabljati besede delodajalca, ker to ni delodajalec, to je poslovni partner, med njima je samo pogodba o poslovnem sodelovanju. Tako tudi ne maram, da to besedo uporablja Vlada, zato ker mislim, da ljudje ponotranijo to besedno povezavo delavec-delodajalec - ni delavec in ni delodajalec, to sta pogodbenik in njegov naročnik. In bodimo tu zelo dosledni, prosim.  Pravzaprav ne pričakujem odgovorov, nobenih, pričakujem samo rezultate. Hvala.
Hvala za vprašanje gospod Koražija. Zdaj pa predajam besedo gospe varuhinji človekovih pravic, izvolite.
Hvala za prispevek. Ponovno je prosila za besedo državna sekretarka Breda Božnik.
Vlasta Nussdorfer
Ponovno lep pozdrav.  Torej, bilo je pojasnilo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve glede prevoza študentov invalidov. Zakaj mi poudarjamo in ponovno ponavljamo priporočilo na tem področju, cenimo napredek, cenimo, da se je ministrstvo zavzelo za to, vendar tu smo ugotovili, da gre res za šibko točko medresorskega povezovanja treh ministrstev, to se pravi delo, družino, socialne zadeve, izobraževanje in tudi infrastruktura. Vsi ti napredki so sicer opazni, bili so tudi seveda programi za Celje in Ljubljano za prevoze študentov invalidov, vendar so se na nas še vedno… opozarjali so k nam in sicer, da celovito, tako kot pravijo na ministrstvu, sistemsko to še ni rešeno. In zato bomo mi vztrajali pri tem in opozarjali naprej, kajti, če bi odnehali, bi lahko celo menili, da je stvar kar nekako urejena. Kar se tiče okolja in otrok nismo zaznali samo v Celju in zemljine v vrtcih na kar smo opozarjali do takrat, ko se je ta zemljina tudi zamenjala. Kot veste je bil tudi radon v eni izmed šol in sicer Črni vrh nad Idrijo, ki smo jo tudi obiskali. Ni to sicer stvar tega poročila, ampak prejšnjega, še vedno pa zelo intenzivno spremljamo Črno na Koroškem – svinec v krvi otrok, seveda so bili izgovori, da gre za zelo vroče poletje in za vsebnost tega v prašnih delcih, vendar mi to razumemo kot alarm, torej otroci in svinec v krvi in celo povečana količina, z ozirom na to, da smo pohvalili Črno na Koroškem kot primer, kjer se je na okolju veliko naredilo, pa menimo, da ni prav, da ni dovolj in da je potrebno to rešiti. Kar se tiče policijskega dela in mladoletnikov, ki je bilo vprašanje, torej bo odgovoril namestnik, ki je pristojen za nadzor dela policistov, gospod Šelih. Sicer pa kot rečeno, imamo nekaj pritožb invalidov, da prilagodijo celo študij fakulteti, ki jih sprejeme in nima teh ovir. Imeli smo probleme, nekaj invalidov na nekaterih fakultetah, ki smo jih tudi rešili, bodisi v pogovorih in dogovorih s temi fakultetami. Res pa je, da je prav in naslov bi bil, da se oglasijo ali pri invalidskih organizacijah in jim sporočijo kakšen je problem, ki bi ga država morala rešiti, lahko pa opozorijo seveda tudi nas. V načrtu imamo srečanja z vsemi ministri nove vlade, tistimi, ki so najbolj pristojni za različna področja, tako da nekega šuma ni. Šum je bolj v tem, da se kdaj ne odgovarja varuhu, sicer pa varuh zelo intenzivno, kot varuhinja s sodelavci opozarjam na vseh srečanjih, kje so tiste točke, kjer je treba še kaj narediti. Tako da sem prepričana, da bo odziv ministrov in ministric na povabilo varuha kot institucije, da pridejo k nam in odpremo vse te teme, ki so predmet poročila in še nerealizirane velik. V novembru, mogoče že v oktobru se bomo z nekaterimi srečali in takrat upam, da bo tudi vsak šum odpadel.  Sedaj pa bo namestnik Šelih pa področje mladoletnikov, srečanja s policijo.
Ivan Šelih
Hvala. Zdaj s samimi policijskimi postopki, ko gre za obravnavo otrok in mladoletnikov se ukvarjamo tudi v poročilu na strani 264, tudi konkretno pri poročilu dajemo policiji, res pa, da je to povezano zlasti z obravnavo mladoletnikov, ko gre za kazniva dejanja. S problematiko prekrškov se posebej do sedaj še nismo srečali, tako da je, se strinjam to lahko pomembna tema. Vabimo vse prizadete, tudi osebe, ki imajo neposredne izkušnje, zlasti seveda v tistih delih, ki kaže na neenako obravnavo posameznika v teh postopkih. Smo zainteresirani za obravnavo, to vprašanje oziroma problematiko lahko obravnavamo tudi v obliki, oziroma kot splošno vprašanje na podlagi lastne pobude, seveda pa rabimo konkretne informacije,  tako da vabimo prizadete, da se obrnejo na nas. Tudi vi, če imate, smo pripravljeni na sodelovanje. Zagotavljamo lahko tudi zaupnost teh postopkov, tako da, se pa strinjam, da je lahko to problematika, ki je tudi vredna pozornosti. Lansko leto smo se, ko gre za policijske postopke recimo prvič srečali bolj podrobneje tudi s postopki policistov, ko gre za osebe, ki jih je vzeta poslovna sposobnost oziroma s težavami v duševnem zdravju, pa tudi tu smo, vsaj upam, naredili določen premik naprej skupaj s policijo, tako da, verjetno se da tudi na tem področju kaj narediti.
Breda Božnik
Hvala lepa. Jaz dolgujem v bistvu še povratno informacijo in odgovor gospodu Siterju v zvezi s prekarnostjo. In sicer bi želela povedati, da je MDDSZ že v letu 2016 pristopilo k posebej usmerjenim aktivnostim za dostojnejše delo in pripravilo dokument Za dostojnejše delo kot podlago za razpravo predvsem med socialnimi partnerji in tudi javno razpravo o možnih ukrepih na trgu dela v smeri zastavljenega cilja določenih ukrepov. Ti ukrepi pa so bili v soglasju s socialnimi partnerji že sprejeti in uveljavljeni ter se izvajajo. Gre torej za sistemske spremembe na področju inšpekcije dela in urejanje trga dela. Kot enega izmed ukrepov dokument predvideva tudi nujno potrebno ozaveščanje vseh akterjev o negativnih učinkih nezakonite uporabe atipičnih oblik dela. S tem namenom je bil januarja 2017 na ministrstvu v okviru operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike za obdobje 2014-2020 izveden javni razpis za sofinanciranje projektov podpore deležnikom na trgu dela. V okviru razpisa sta bila izbrana dva projekta, in sicer Regijski center za dostojno delo Ljubljana in Regionalno stičišče dostojnega dela Celje. Projektne aktivnosti so v prvi vrsti osredotočene na povezovanje ključnih deležnikov na trgu dela in predvsem na učinkovito medsebojno sodelovanje, ki bo rezultiralo v zmanjševanju deleža nezakonite uporabe atipičnih oblik dela in prispevalo k ozaveščanju vseh ključnih akterjev na trgu dela v konceptu dostojnega dela v bistvu za vse državljane. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z namenom natančne proučitve prekarnega dela v Sloveniji ter identifikacije možnih odzivov nanj na ARS podalo tudi predlog za izvedbo posebne študije, s katero bo opravljena celovita raziskava prekarnega dela na našem območju in pa seveda tudi učinkov, ki jih ima takšno delo na posameznika in na družbo v celoti. Opravljena raziskava, ki je že v fazi izvajanja, bo podlaga za oblikovanje ukrepov za omejevanje negativnih učinkov prekarnosti s pravnega, ekonomskega, socialnega in zdravstvenega vidika.  Nazadnje bi vam želela tudi odgovoriti na vaše vprašanje, da je v ustanavljanju medresorska delovna skupina za načrtovanje in izvedbo ukrepov proti prekarnosti in bo imenovana zdaj v mesecu oktobru. Njen namen, namen njenega delovanja, pa je celovita priprava sistemskih ukrepov za odpravo prekarnosti v Republiki Sloveniji.  Upam, da sem vam odgovorila. Hvala.
Hvala. Gospod kolega Primož Siter ima repliko.
Vlasta Nussdorfer
Z zaposlovanjem mladih in neprimernimi vprašanji, tudi s kakšnim opozorilom o tem se srečamo, tudi seveda pojasnimo, včasih celo medijsko, da so taka vprašanja neprimerna. Seveda gre večinoma za zasebni sektor, kjer nimamo pristojnosti, če pa v javnem, seveda tudi vabimo, da se vsak tak oglasi. Morda je pa tudi, mediji so tisti, ki lahko poročajo o tem, kaj je primerno spraševati, koliko otrok boste imeli, kdaj jih boste načrtovali, kako je z vašim zasebnim življenjem. So pač vprašanja, ki jih nekateri morda res tistim, ki se javljajo, zastavljajo. Smo tudi že kdaj obravnavali kakšno tako zadevo in se o tem tudi zjasnili. Če ne pride nekako do nas, ne vemo, da se to pojavlja. Vemo tudi za izkoriščanja mladih in tudi drugih v delovnih razmerjih, žal pa, kdaj iz previdnosti, iz strahu res ljudje neradi o tem govorijo. Hvala lepa.
Hvala gospe Nussdorfer in gospodu Šelihu, za odgovorjena vprašanja. Vprašala bi, torej, še imamo prijavljene, izvolite gospod Jurij Lep.
Ja, hvala lepa.  Hvala lepa za odgovor. Pozdravljam študijo in raziskovanje po učinkih in potem sestavo ukrepov medresorske komisije, zdi se mi dobra ideja. Bi vas pa samo prosil za odgovor na ta ključni del vprašanja, kakšna je časovnica vsega tega.
Hvala predsedujoča. Spoštovana varuhinja, gostje in pa vlada, kolegi in kolegice. Tudi jaz gledam z velikim občudovanjem in spoštovanjem na to vašo delo, tako da, kar se tega tiče, kapo dol. Skratka mi smo pač v državi, ki je prav, da imamo to ustanovo in ko ste rekli, da morate ponovno obveščati oziroma obveščati nas in pa vlado, kaj moramo narediti, mislim da je prav, da večkrat ponovite. To ni nič narobe, pač je tako. Čim večkrat nas kdo opozori ali pa vlado, potem bomo lažje nekaj speljali. Bolj bi se osredotočil na to, ker glede na ta vprašanja, ki so bila, so kolegice, kolegi kar veliko spraševali. Meni je ostalo tudi nekaj takšnih konkretnih primerov. Glede na to, da vi hodite okoli po občinah, po lokalnih skupnostih, sem v veliko veselje zaznal, da ste se udeleževali teh obiskov za tega malega viteza, če se spomnite, ko smo pomagali oziroma pomagate ljudem, otrokom, ki so preboleli raka, to je ena velika stvar, ki pomaga tudi lokalnim skupnostim pa tudi ljudem, da niso sami. In s tega stališča, ko se vi pojavite, tudi vsi ostali, ki se drugače ne bi pojavili, so tam, tako da, kapo dol, kar se tega tiče. Zdaj bi šel bolj na neko tako, čisto konkretno stvar, recimo, bilo je govora, pravica človeka do nečesa. Recimo, javno dobro, javne površine, lokalne ceste, javne ceste. / nerazumljivo/ do tega stališča, da se dva ista oziroma dve osebi, se borita za neko isto pravico. Se pravi, eden se vozi po cesti, petdeset in več let po tej cesti domov, potem pa pride nekdo, ki je to zemljišče ali pa cesto, ki ni rešeno, odkupil in se potem isto leto pojavi tak problem, da imamo velike probleme s fizičnimi nasilji in tako in potem, ko se prijavijo, katera pravica je za vas prva? Ker v bistvu, eno je pravica do dostopa do svojega doma, drugo je pravica, ki je v zvezi z lastništvi. Vemo pa to, da v Sloveniji / nerazumljivo/ pa tudi v občinah, to mi je dobro poznano, več kot 50 % javnih poti, javnih površin je v mešani lasti in če je v mešani lasti se zgodi, da pridejo ti problemi in vemo da, ko ste povedali, ko sem bral / nerazumljivo/ sodišča, priporočate vladi, pripravite zakon. V redu, vse lepo in prav, ampak zakon pripravit in zato ker smo, to moramo biti realni. Kako to zdaj narediti? Moramo določiti ceno, skratka, ni tako enostavni problem, tudi za vlado ne ali pa za tistega, ki bo odločal, kako to stvar rešiti. Tako da mislim, tu nas še veliko čaka, vemo pa, da je pravica do lastništva, za mene osnova. Ni kaj, vsekakor pa je tudi pravica tistega, ki se vozi po tej cesti že več kot 50 let, da pride do doma. Zopet je pa zadaj država, ki je takrat pred leti dala pravico, da lahko gradi. Tu bi mogoče želel vaše mnenje, pa glede na to, da tudi zastopam starejše občane iz stranke DeSUS me zanima in tudi moje mnenje bom povedal, kaj si jaz predstavljam kot rešitev. Dom starostnikov je ena rešitev,   (nadaljevanje) potem so varstveno-dnevni centri so druga rešitev, tretja so institucionalno varstvo, skratka imamo tri, pa skrbništvo na domu. Tri možnosti in vi morate… po moje bi država lahko to reševala v kompletu, da mi zdaj, ko smo rekli 4 milijone sredstev imamo na razpolago za gradnjo doma starostnikov, bodimo realni, to je daleč, daleč premalo, tako da glede na ankete, ki smo jo mi vršili v lokalnih skupnostih pa tudi veliko starejših občanov in občank želi predvsem to, da se druži. Se pravi, da ni problem v tem, da bi morali iti v dom, ampak, da bi se družilo. Se pravi dnevno-varstveni center je za mene ena od rešitev, ki bi lahko tudi pomagala k temu, da so starejši ljudje in občani tudi videti zadovoljni in zdravi.  Druga stvar je pa dom. Jasno, zdaj se standardi dvigujejo, vsako leto bodo zahtevnejši, zmeraj bomo imeli probleme, zmeraj bo več. Včasih je bilo v sobah lahko 4-5 ali pa še več starostnikov, sedaj prihajamo na dva starostnika. To je velika zahteva za družbo, ki pa vsekakor moramo poskusiti to rešiti in en sme biti problem denar. Problem je v tem, da se mora človek, starostnik dobro počutiti in najboljše se počuti pri svojih, to vam lahko povem iz lastnih izkušenj, je pa dejstvo, da en človek sam ne more starše preskrbeti, če ima sam svojo družino. Pri nas je bil ta problem, pač je bilo veliko otrok in ni bilo problema, smo si razdelili vsak dan eden, je to lahko opravljal doma, ampak to so redki primeri. Tako rekoč, da s tega stališča bi rekel, da bo treba iskati rešitve v večjih smereh. In pa tudi to bi mogoče povedal – otroci s posebnimi potrebami so tudi moje področje, s katerim dosti delam, tudi dosti sem delal, tako da zelo poznam in ti sega k srcu, kaj se nekateri ukvarjajo. Kaj nekdo uspe narediti, ko si mi sploh ne predstavljamo, kaj je on to naredil in dosti smo imeli teh predstav in zato tudi ne vem, a je država takrat pred leti, ko še ni bilo ZUJF, se pravi je tem staršem omogočila dopust – pet dni ste omenili ne? Zdaj pa so to ukinili. Saj ni rešitev samo v tem, da morajo dopust(?), / nerazumljivo/ mogoče kakšno drugo rešitev poiščemo, ker če gremo v to rešitev, potem bo tisti, ki je delodajalec, bo zopet problem. Tako da mi moramo kot država gledati na obe plati, prihodkovno, odhodkovno – tako kot zgleda v življenju in tako rekoč bi res apeliral, da morate vi vztrajati, morate dajati pobude, na nas poslancih pa poslankah je pa zadeva, da poskušamo to realizirati in po vsej verjetnosti vam sklep Državnega zbora ne pomeni nič, mi vas podpiramo, potem pa ni akcije. Tako rekoč bi mogoče morali v tej smeri pa ta naš odbor, ki je tudi za to narejen, oziroma ustanovljen in tu smo ljudje, ki se radi ukvarjamo oziroma, ki se z veseljem ukvarjamo s takšnimi zadevami, socialo predvsem. Mislim, da je pravi naslov, ker boste na nas naslovili akcijsko zadevo, tako da hvala za odgovore.
Izvolite.
Breda Božnik
Hvala. Zdaj konkretne časovnice v tem trenutku še nimamo tako dodelane, da bi jo lahko podali vam tule zdaj v informacijo. Gre za to, da je v bistvu časovnica odvisna zdaj seveda od te študije in dejansko od te medresorske delovne skupine, ki bo na podlagi tudi te študije pripravila dejansko nek celovit in sistemski nabor vseh teh ukrepov. Je pa res, da se zavedamo te problematiko, močno se zavedamo, da je pravzaprav med našimi prioritetnimi zadevami v reševanju na ministrstvu, tako da, vas bomo o tem obvestili.
Hvala za prispevek Juriju Lepu. Odgovor?
Hvala lepa. Besedo ima Soniboj Knežak. Pripravi se naj Jurij Lep.
Vlasta Nussdorfer
Torej najbrž zadnji prispevek in zadnji odgovor. Torej, tukaj je bilo kar veliko povedanega – res je, mali vitezi so vredni vse pozornosti. Včeraj je bil dogodek v Brdih, kjer smo poslovali zunaj sedeža in je bil 40. maraton. Njihov namen… jutri se pa zaključi v Velenju kamor tudi grem, celotna akcija. Bilo je kar veliko akcij za otroke ozdravljanja od raka. Pri varuhu se udeležujemo res mnogih dogodkov.  Kar se tiče cest, ponavljamo vsako leto, da je treba stanje urediti. Zanimivo je, da nekatere občine to zelo lepo urejujejo, s plani za več let, tudi z razdelitvijo denarja, da se lahko odkupi v teh primerih. Druge so manj uspešne, sklicujejo se seveda na pomanjkanje sredstev, da so potrebni proračuni in to več, da bi zaključili to zgodbo. Žal pa se mnoge zadeve končajo celo na sodiščih, to spremlja namestnik Šelih, se je velikokrat ukvarjal in srečal s temi problemi, ki kar nimajo nekako konca. Bili so številni posveti, tako v Državnem svetu, na to temo, govorila sem z župani, srečujemo se res z mnogimi problemi, ko nekdo ugotovi, da je del javne ceste lahko celo njegov. Reakcije ljudi so seveda zelo različne.  Otroci s posebnimi potrebami – na tem področju res izražamo veliko skrb tudi za šolanje teh otrok. Veliko je dilem, ali vključevati v redno šolo ali ne. Potem seveda problem njihovega kasnejšega dela, opozarjajo starši, predvsem pa kam z njimi, ko njih ne bo več. To je tudi velika skrb. Starejši, tudi temu kot veste smo imeli ravno nekaj dni nazaj, ni še teden dni, oziroma ravno prejšnji teden je bil v četrtek, torej en teden nazaj, posvet, ki je zajel prav celotno problematiko celega leta, ko smo namenili skrb starejšim. Bilo je ravno veliko opcij o tem, ni nujno, da so v domovih,   (nadaljevanje) lahko je tudi, recimo ZDUS je predstavil en zelo dober projekt Starejši za starejše, pomoč na domu. Vse več je takih akcij in odzivov, upajmo pa, da bodo tudi zakoni, ki so v pripravi, rešili marsikatero skrb za starejše, še največja skrb pa je zagotovo za starejše dementne in temu posvečamo tudi veliko pozornost.  Jaz se res zahvaljujem. Ne pomnim tako intenzivne razprave na odboru, tako da hvala za vse vaše prispevke, misli, ideje, pripombe. Marsikaj bomo lahko še naredili skupaj. Hvala lepa.
Hvala vam.  K besedi se je še priglasila Mojca Žnidarič. Samo še trenutek, samo, da mi zdaj noben ne pobegne, ker smo na robu sklepčnosti. Prosim lepo.
Hvala predsednik. Lep pozdrav vsem navzočim. Tako, kot verjetno kolegice in kolegi, sem tudi sam z zanimanjem prebral to poročilo, ki nam je nekako, bi rekel, zdaj na začetku mandata ena usmeritev, kaj vse moramo v naslednjih treh, štirih letih postoriti. Ni to samo področje inšpekcije dela, mislim, da imamo kar nekaj dela tudi na področju spreminjanja delovnopravne zakonodaje, pri sodiščih ponastavitev postopkov, skratka, to je zanimiva informacija, kot en nabor / nerazumljivo/ ukrepov, ki so pred nami. Tisto, kar je že rdeča nit danes. Par krat je bilo, zavedamo se vsi skupaj te kadrovske podhranjenosti, tu smo se tudi v koaliciji skupaj z Levico dogovorili, da je to nujno zadeva, se pa ne bi, tako kot je tudi sekretarka danes opozorila, danes upal izjasniti, da je to 40, pa 80, pa ne vem koliko, okrog samega števila, to bi prepustil seveda inšpekciji in pa ustreznemu ministrstvu, da glede na potrebe zagotovijo eno ustrezno število teh inšpektorjev za nemoteno delo. V samem poročilu sem zasledil, kot ste tudi že poudarili, da največ je teh kršitev, povezanih z izplačilom plač in pa regresov. Jaz sem bil verjetno menda malo preveč optimist, ker sem računal, da se nam v tem sklicu novega parlamenta ne bo treba ukvarjati z nekim administrativnim urejanjem minimalne plače glede na razmere na trgu, pa zgleda da sem bil preveč optimist, da bo ta zakonska intervencija še kar vedno potrebna. Drugače pa, mislim, da razmere na trgu dela, ki so danes, ko v bistvu skoraj vse firme iščemo zaposlene, da so naredile že tudi, vsaj tiste uspešne firme, ki želijo imeti delavce in ki želijo prosperirat na trgu, bodo mogle te delavce tudi ustrezno plačat in tudi ne samo plačilo, tudi ustrezen odnos do svojih zaposlenih. Poznam kar nekaj firm, ki gredo po tej poti, tako da me veseli, tudi brez kakršnih koli intervencij inšpekcije za delo. Imamo pa tudi, kot ugotavljate, precej slabih primerov. Naj naštejem iz mojega kraja, pa verjetno ste inšpekcijska služba tudi že s tem bili seznanjeni, o imenu firme ne bom govoril, ampak ima status invalidskega podjetja, se pravi, da je na drugi strani Ministrstvo za delo, kjer je to podjetje oproščeno plačila določenih prispevkov, hkrati pa že vrsto leto izplačuje regres zaposlenim v obliki sveč. Da ne bom razlagal, da je to nekaj sedem sto, osem sto sveč za en regres, tako da, pri nas jih še mesarji prodajajo, ko imajo kakšno sorodstvo, da ponuja še te sveče za regres. To že mislim, da se tretje leto dogaja in to je ena od zadev, ki bi se relativno tudi s kontrolo preko FURS dala preprečiti in urediti. Noter ste tudi napisali, da se ne poslužujete oziroma izredno, da ste previdni pri izreku ukrepa prepovedi dejavnosti. / nerazumljivo/ bil 36 let v gospodarstvu in se strinjam s tem pogledom, ampak pri tistih, ki pa se konstantno ponavljajo te zadeve, bi se pa tudi, če že ne drugega, v opomin komu drugemu tudi včasih poslužil tega ukrepa. Tisto, kar me res nekako skrbi, nekaj iz poročila, nekaj pa tudi iz javnih medijev je določena zakonska pomanjkljivost na področju zaščite sindikalnih zaupnikov. Mi smo letos imeli kar nekaj takih odmevnih primerov, ko se je šlo pač ne glede na postopke, ki ste jih omenili, ki se vlečejo preko sodišča in vsega tega, kapital si to lahko privošči danes no. Tudi če boš moral človeka po dveh ali pa treh letih postopka zaposliti nazaj, je to eno lepo sporočilo vsem ostalim, da so tiho, da imajo spuščene glave in da se ne upajo pritožiti. Tako da, tu jaz mislim, za take zadeve, da niti ne bi obremenjeval sodišč, kot so, ne vem, neizplačilo regresa, postopki, ki so popolnoma jasni, kajne, da vam pomaga hkrati tudi pri teh zaostankih, tako da bi bil en razmislek ne samo tega odbora, tudi Odbora za pravosodje. Drugo, kar se pojavlja zadnja leta, pa kar v preteklosti nisem toliko zasledil, pa ne vem, če to inšpektorji kaj kontrolirate, (nadaljevanje) nadurno delo vem, da kontrolirate, tako imenovane ure v dobro. Tu se je razrasel, nek fenomen postal, tudi po par tisoč ur je v dobro, v situaciji, kakršna je, kjer je vsepovsod pomanjkanje delavcev, da je to en začaran krog. Vsak mesec se kopičijo te ure, se ne morejo izkoristit, skratka. Kaj so te ure? Se pravi ure, ko si prišel v službo, ko si naredil za delodajalca, da je imel svoj produkt, da jih je bilo dovolj, ti pa, ne vem, čez pol leta ali pa čez leto, če boš dobil plačo in hvala lepa. To je suženjstvo. To za mene ne more biti zakonska rešitev in tega si kot družba ne smemo dovoliti. Drugo, ok, za okrog minimalne plače, ne vem, / nerazumljivo/ če sem prav razumel, da ta termin se na sploh narobe pojavlja, doplačilo do minimalne plače, saj tega ne upravlja država, nobenemu privatniku to, ampak tudi pri nas vem, ljudje to govorijo, saj nam je država dala. Ni res, imaš prikazano na plačilni listi, mora pa delodajalec to izplačati, tako da je tega veliko, da nam država izplačuje, vi pa samo razliko. Nekaj bi rad vprašal, zanima me, glede na pomanjkanje delavcev na trgu dela se podjetja poslužujejo razno raznih oblik, med drugim tudi, čedalje več se pojavlja delo upokojencev. Zanima me, če kontrolirate tudi to področje? Mislim, da bo tukaj tudi, sicer ne leti zdaj na vaše področje, ampak, da bo na tem področju potreben en razmislek tudi o spremembi zakonodaje, ker imamo to delo izjemno / nerazumljivo/ regulirano, ne vem, z 60 urami, z nekimi zneski, skratka, na drugi strani pa podaljšujemo delovno dobo, ne omogočamo pa ljudem, ki imajo bedne penzione, ki jih približno 300 tisoč živi na pragu revščine s temi penzioni, ki so, jih pa omejujemo, še tisti, ki so zdravi, ki bi radi delali, jih pa omejujemo z nekimi zakonskimi omejitvami, ampak to je, da ne govorim, da je to obdavčeno preko 80 %, kar je druga neumnost. Toliko za enkrat, mislim, da sem izčrpal, kar sem mislil / nerazumljivo/ povedati, hvala lepa.
Hvala lepa, gospod kolega. Besedo ima Jurij Lep, naj se pripravi Mojca Žnidarič.
Hvala za besedo. Ja, ker vmes nismo bili sklepčni. Pa sem želela še jaz dodati nekaj besed, ampak vseeno, če sem se priglasila, povem. Hvala za tako izčrpno poročilo. Jaz sem ga letos kot nova poslanka prebirala prvič, dejansko pa sem se vso mojo prejšnjo delovno dobo srečevala z… / oglašanje iz dvorane/ torej z zaposlovanjem invalidnih oseb, predvsem to. Tako da to področje mi je zelo poznano in danes so kar nekajkrat bili izpostavljeni tudi invalidi, tudi njihova nizka nadomestila za invalidnost. Moram povedati, da pred letom 2004, ko so bila nadomestila za delovne invalide precej visoka, smo se na, se pravi, s temi invalidi smo se, torej pri zaposlovanju teh invalidov na Zavodu za zaposlovanje kar namučili. Potem pa se je zgodil ta preobrat oziroma z letom 2004, ko so se pa nadomestila za delovne invalide zelo, zelo znižala, ki so pa dejansko tako nizka, da so nižja od socialnih pomoči, kar me je ves čas mojega službovanja zelo, zelo motilo, predvsem pa ena zadeva, ki jo želim izpostaviti, to je diskriminacija. Torej, če je invalid na dan invalidske komisije zaposlen ali pa ni zavarovan - ne vem, če ste se srečevali kaj s temi primeri - nadomestila ali pa invalidske pokojnine so v tem primeru za 20 % nižje. V praksi smo imeli invalide ali pač so še vedno seveda, ki imajo 30, 35 let delovne dobe, ampak če na dan invalidske komisije ni bil zavarovan, torej ni bil zaposlen ali pa mu je tudi že denarno nadomestilo na Zavodu za zaposlovanje poteklo, dobi takšen invalid z 3. kategorijo 40 % pokojninske osnove in ta nadomestila se začnejo z 200 evri, kar je, verjetno ste se s tem srečevali. Jaz se zavedam in bom tudi kot članica Odbora za delo tudi na večih nivojih to opozarjala. Vem, da je verjetno potrebna tudi sprememba te zakonodaje vsekakor. Vsa leta se mi je to zdelo zelo, zelo diskriminatorno. Videla sem, da ste nekaj priporočil tudi v zvezi z nagradami v času zaposlitvene rehabilitacije predlagali. Torej se strinjam z njimi. Upam, da bomo zdaj v tem času, ko je zaposlenost narasla, ko je število brezposelnih torej nižje, da bomo lažje zaposlili še te brezposelne osebe, ki so, se pravi težje zaposljive invalide vseeno, da bodo imeli lažji dostop do trga dela. Hvala.
Hvala vam na prispevku. Mogoče bi pa se jaz tudi oglasil. Bi rekel, če sem dobro razumel, kar sem sledil razpravi, pa vaše poročilo, ni toliko problem v zakonodaji, razen na parih področjih, tudi pri delovnih razmerjih, je večji problem v kadrovsko-organizacijskih problemih in medresorskim sodelovanjem, torej pripravljenost. Torej mi smo, da rečem, zakonodajno telo in ni toliko na nas, kolikor leti bolj na izvršno oblast, na same službe, na te zadeve. Ni problem toliko v zakonodaji, kolikor je v usvajanju dobre prakse in upoštevanju priporočil. Toliko le moja observacija kratka. Bi se mogoče še kdo priglasil k besedi? Drugače bi jaz počasi to razpravo zaključil, preden nam pobegnejo. Če ni, preidemo… Aha, zdaj smo boljši, ker je prišel, se nam je pridružil poslanec Igor Zorčič po pooblastilu Janje Sluga, članice. O, krasno, tako da nas bo več. Zdaj bom podal mnenje, ki ga predlagam. Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je obravnaval 23. Letno poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017, s svojega delovnega področja ter predlaga matičnemu delovnemu telesu, to je Komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, da v predlogu priporočila za sejo Državnega zbora priporoča upoštevanje priporočil varuha človekovih pravic Republike Slovenije zapisanih v 23. rednem Letnem poročilu varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017. Želi o predlaganem mnenju kdo razpravljati? Če ne, razpravo zaključujem in dajem mnenje na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Predlog je soglasno sprejet. Predlagam tudi drugo mnenje. Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je obravnaval poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugih krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2017 s svojega delovnega področja ter predlaga matičnemu delovnemu telesu, Komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, da v predlogu priporočilo za sejo Državnega zbora priporoča sprejem ukrepov za uresničevanje priporočil državnega preventivnega mehanizma. Želi o predlaganem mnenju kdo razpravljati? Če ne, dajem zadevo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Hvala vsem sodelujočim in posebej še se zahvaljujem varuhinji človekovih pravic in njenim namestnikom za delo. Hvala.
Hvala za besedo, predsednik. Spoštovani gostje, sindikati, inšpektorati in pa moji kolegi. Jaz bom pa mogoče bolj razpravo začel v tem smislu da, mogoče bom na koncu vprašal dve vprašanji, ampak rad bi na teh razpravah, ki jih tu vršim zdaj v parlamentu, želel povedati malo, kaj si predstavljam, kako si zamišljam, neko analizo napravit, potem pa dati neke variante rešitev, ki bi pomagale vsem nam skupaj in na koncu nekaj vprašanj v zvezi s tem poročilom. Vem o vsemu, da poročilo, kot je že rekla kolegica, je pač / nerazumljivo/ stanje, tako kot zaključni račun in tu po vsej verjetno ne moremo kaj spremenit. Iz njega se lahko samo naučimo, kaj smo delali prav, kaj smo delali po neki zakonodaji, kaj pa nismo. Menim, da je v osnovi že to mogoče narobe, da mi gledamo zmeraj te delodajalce, podjetnike, kot da so grešni kozli, kot da so vsi pokvarjeni, da so vsi slabi, vsi negativci. Drugače gledam, da je / nerazumljivo/ pri zakonodaji, da je delodajalec oseba, ki je plus, ne kot negativna in potem iz tega izhajat na to, ali so kršili zakonodajo ali niso kršili zakonodaje. Problem je tudi v tem recimo, ko / nerazumljivo/ inšpektorjev. Mi imamo dosti subjektov, so fizične osebe, so pravne osebe, ki so prijavljene. Se pravi, ima država nabor davkoplačevalcev / nerazumljivo/ pa prispevkov, nima pa tistih, ki recimo v isti meri delajo na črno, pa jih država ne sme, ne zna, ne more kaznovati ali morate povedati, da tega ne delate. Se pravi, delodajalci sosednjim, neka firma dela, plačuje delavce normalno, recimo normalno, drugi pa delajo na črno, pa isto zaračunavajo delo ljudem. To je pa potem problem, da ljudje ne znamo tega spoštovati pa ceniti. Se pravi, da pri tistem naročimo, ki je redno registriran in tudi plačuje davke in prispevke. Smatram, da tisti delodajalec, ki je v življenju marsikaj skozi dal ali pa, ki je ustvaril velike ali male firme, po vsej verjetnosti ne bo, bo skrbel, da bo delavec dobro plačan, da bo zadovoljen in to se pravi z vsemi temi ukrepi, kar smo zdaj govorili, recimo, vsi vemo, da gledamo na to, kdo je zdaj kaj kršil, ampak delodajalec, če je normalno, če želi, da bo firma prosperirala dolgoročno, po vsej verjetnosti bo omogočil in odmore in malice in tudi regres, če je možno in tudi ne bo zamujal s plačili. Tudi taki primeri so. Na primer, iz Obrtne zbornice Slovenija imam pač te podatke, tako da recimo, vem kaj govorim in v vsakem primeru mislim, da je teh negativcev nek odstotek, ki pa ni takšen odstotek, da bi morali vso dejavnost, vso obrt, vso podjetništvo dati pod negativno konotacijo. Iz tega stališča mislim, da bi tudi inšpektorja pa zakonodajo, to je pa na nas. Da bi morali to spremeniti da ima tudi inšpektor (nadaljevanje) možnost stopiti v tako podjetje / nerazumljivo/, ki ni podjetje, ampak dela pa isto, kot dela ena »firma«. Imam primer, da ne gremo (?) mi na pamet – / nerazumljivo/ inšpektor, ker so pač sosedi prijavili, da tam »mašine« pojejo, se pravi, vse glasno, vse delajo, ob sobotah nedeljah, in potem se oglasi inšpektor in reče: »Čujte, sosed je prijavil, da se je pri vas delalo tu ponoči, podnevi.« In potem slučajno je imel to srečo, da je takrat, ko je prišel, je gor malo – levo desno, so pa te »mašine« / nerazumljivo/. Pa je videl, da ne dela on, ampak da dela tisti, ki ni prijavljen, se pravi, dosti je teh ljudi, ki se ukvarjajo na črno z obrtjo pred javnostjo, ki pa potem so priča, ampak je rekel: »Jaz k njemu pa ne morem iti, zato ne ker je fizična oseba. Se pravi, nimam vstopa v ta prostor.« Seveda tu bi morala država mogoče malo več narediti. Se pravi, poiskati moramo dodatne vire. Ne obstoječih virov, delodajalcev pa tudi delojemalcev obremenjevati z dodatnimi prispevki in davki, ampak tiste nove, ki bi mogoče omogočili, da bi država lažje prosperirala. To, kar sem povedal, to je prvi predlog, da bi država kot zakonodajalec poskusila, da dobimo širši vir, nabor teh virov za davek.  Kot je že povedal kolega, tudi jaz sem iz stranke DeSUS, glede na to, da že tudi kar v letih, in tudi mi imamo probleme s tem, da država ne omogoča upokojencem, ki so dejansko strokovni ljudje – mi imamo zdaj tega zelo malo v Sloveniji, ki so sposobni neko stvar opraviti, se pravi, čisto na obrtnem nivoju, in mu ne pustimo, da bi delal, recimo, po svojih zmožnostih, po svojem znanju, ampak mu rečemo: »Če boš delal, boš pa ob pokojnino.« To je narobe. To zdaj mislim, da smo tudi v naši koalicijski pogodbi, imamo neke težnje v tej smeri, da bi omogočili delo, s tem da on dobi pokojnino pa plača polne prispevke, tako kot vsi ostali. Se pravi, če boš delal pa plačaj prispevke. Tisti, ki pa recimo ni, pa je tudi možnost, da jim lahko damo neko dajatev, ki bo omogočila, da bo tisti dan, ko bo pomagal, nekomu delal legalno. To imajo, nekje sem to bral, ni važno, kje, sem pozabil, skratka da na dan plača 50 evrov in tudi če ga dobi inšpektor, ga zato ne bo kaznoval, če bo delal na črno. Se pravi neke male stvari, da damo male dajatve, kot neki pavšal. In mislim, da bomo tudi tu dali nekaj zraven. Pa tudi to se mi zdi – zdaj pa gremo na zgodbo, da je inšpektorjev malo. Seveda je malo. Tudi ta naša zgodba – kot boste videli na koncu, bomo predlagali, kot je Levica predlagala – mi pač bomo nekaj predlagali v zvezi s tem – da ne rečemo število, ker število, to se bomo zlagali. Mi v naši koalicijski pogodbi ne moremo zagotoviti 40, 50, 60, ampak bomo poskušali ta trend, ki smo ga, bomo rekli, da gremo v to, samo številke ne bomo povedali, tako kot ste vi, vlada, predlagali, mislim, da je to prav. Ker če se obvežemo s številko – saj jaz tako mislim, da če smo neka zadeva, se pravi, ki smo odgovorni, bomo stali za temi številkami. Vsaj jaz osebno bom stal za vsemi številkami, za katere bom to roko dvignil. Jaz mislim, da za inšpektorat je tudi to pomembno, kateri so tisti, ki jih izbirate, da jih greste pregledovati? Logično se mi zdi, da je nekdo, ki na letni ravni zasluži, mislim, ima prihodkov 200 tisoč evrov pa ima pet zaposlenih pa plačuje vse regrese pa davke – zakaj bi njega kontroliral? Tako več (?), to mora zaslužiti, kot tistih 20 ali pa 5 tisoč evrov na letni ravni, ali pa 25. Se pravi, izbor, katerih boste šli kontrolirati, bi se morala narediti prioriteta.  In tudi to je zdaj pomembno – jaz se pa mogoče s tem ne strinjam – da bi zdaj inšpektorat na vseh nivojih baziral na prijavah posameznikov. To je, prvič, se težko človek izpostavi, potem ko / nerazumljivo/ nekaj anonimnega, dobro je v redu. Ampak od teh anonimnih prijav pa od teh prijav, ki so realne, je kar nekakšen procent, ki ga ne vem zdaj, ki je lažen. Se pravi, da samo iz hudobije bo ga prijavil. In s tem, ko on to naredi, inšpektorja zaposli, namesto da bi tja šel delati, kjer so večji prekrški, se ukvarja s tistimi minornimi stvarmi. To so te življenjske stvari. Tako da to predlagam, da bi tudi to rekli. In moje vprašanje na koncu bo iz tega samo to šlo, da bi vprašal, kako se vi odločite o vrstnem redu oziroma o načinu nadzora poslovnih objektov, kateri so ti kršitelji.  In pa samo mogoče drugo, res me zanima, koliko je teh velikih kršiteljev? Ki, recimo, 100 tisoč evrov ne plačajo zaposlenim. To je nemogoče. Jaz sem v obrti 35 let in če si en dan nisi plačal ali pa 14 dni – te davkarija, evo, si imel položnice. Se pravi, če ti delaš normalno, ti ne moreš ne plačati delavca. Zdaj pa še posebno ne, zdaj pa so taki že, da lahko zaposleni pokliče in mu povejo, če delodajalec plačuje prispevke. Se pravi, zdaj je to omogočeno. Tako da s tega stališča, mislim, kdor želi, da mu bo podjetje teklo naprej, vsekakor ne bo ne plačeval prispevkov. Vemo pa, da je pred leti, leta, mislim, 1985, kakor se spomnim, je država omogočila nekaterim podjetjem, da niso plačala prispevkov. To je bila za mene kardinalna napaka.  (nadaljevanje) In s tem si omogočil njim konkurenco, drugi, ki so plačevali, pa so imeli zelo otežene pogoje. Se pravi, bilo je dovoljeno – to bo mogoče državna sekretarka vedela, če bo vedela, pa mogoče se lahko pozanimamo, kdaj je to bilo. Da kar nekaj let je bilo podjetje za to pač, da je – da je prišla na zeleno vejo ali pa da je splavala, mogoče je bil interes širši, ne vem, in ni plačevala prispevkov za zaposlene. To je ena stvar, ki imajo zdaj probleme s pokojninami, ker ne dobijo tistega denarja. Imajo leta, nimajo pa plačanih prispevkov. In pa še eno bi mogoče dal, eno sugestijo. Tisto, kar govorimo – da dobi plačo minimalno. Dobi plačo po PS, prispevki plačani, minimalna plača, drugače mu pa da na roke nekaj denarja. Jaz tega ne razumem, pa sem že v teh letih – kako on lahko tisti denar, ki ga mu da na roke, ustvari? Se pravi, da je že tisti denar moral nekaj »zgoljufati«. Ga je moral dobiti tudi na črno, da je lahko njemu dal na roko 500 evrov. Torej s tega stališča. Vemo pa, kje se to dogaja, ne bom govoril. Se pravi, to so pa take dejavnosti, kjer se te nepravilnosti dogajajo v veliki večini in to – ne bom govoril kje, veste boljše kot jaz – ampak jaz jih imam tu šest napisanih, katere so te dejavnosti, ker te lahko tudi na črno plačuje na roko. In isto je on zadovoljen pa delojemalec ne bo prijavil, ker ima pač plačo večjo, ko pa gre v pokoj, pa vidi, da ima neplačane prispevke.  Hvala.
Hvala, kolega. Besedo ima Mojca Žnidarič. Naj se pripravi Jožef Lenart.
Hvala lepa.  En lep pozdrav vsem. Veliko je že bilo povedanega, tako da ne bom ponavljala tistega, kar je že bilo izpostavljeno.  Zdi se mi v redu in prav, da ste tudi v svojem poročilu pripravili tudi predlog sprememb, ki jih vidite, torej, da so v zakonodaji potrebne.  Kot prvo vam lahko potrdim tudi iz prakse, iz moje prejšnje službe, da se povsem strinjam, to, kar ste tudi napisali, da bi bilo potrebno spremeniti Zakon o zaposlovanju in samozaposlovanju in delu tujcev, kajti tukaj je zakonodaja res strožja kot pa pri zaposlovanju slovenskih delavcev. Že sedaj je v bistvu povezava, Zavod za zaposlovanje ima povezavo tako s FURS kot z inšpektoratom in kjer so hujše kršitve, tudi ne gre delovno mesto v objavo in se tudi delavcev ne napotuje na delovna mesta. Medtem ko pri tujcih je pa res – torej zakonodaja bila še strožja. In verjetno bi bilo to treba tudi prilagoditi. Nujna se mi zdi tudi res povezava teh baz s FURS. Čudi me, da res inšpektorat tega nima, ker to že imajo druge ustanove, tako centri za socialno delo kot Zavod za zaposlovanje, in res se mi zdi nesmiselno, da bi vi – torej, da iščete na pamet te neplačnike regresov in podobnih pravic, medtem ko bi lahko s strani FURS to torej že – izmenjavo teh podatkov – dobili te sezname. Kot ste rekli, velik problem predstavljajo tudi te zaposlitve za krajši delovni čas. Moram pa vam povedati – lahko vam iz prakse povem, da je običajno tukaj velikokrat želja obeh strank, da se te pogodbe sklepajo. Tako delavcev kot delodajalcev. Tako da dostikrat se delavci tudi s to prekarnostjo strinjajo, na nek način se rešijo obveznosti na Zavodu za zaposlovanje, ker so zaposleni in prijava tam ni potrebna, lahko pa uveljavljajo sorazmerni del pravic pri centrih za socialno delo. Tako da jaz mislim, da bi bilo tu treba res kar nekaj tudi v zakonodaji spremeniti. Mogoče bi tudi socialna inšpekcija lahko tu še kakšna druga pooblastila dobila, da bi preverjala tudi to zadevo širše. Svetovalno delo delodajalcem, ki je bilo večkrat izpostavljeno kot neprimerno za inšpektorat – jaz ga pozdravljam. Vem, da so delodajalci velikokrat klicali na razne zbornice, ali obrtne ali gospodarske, zelo velikokrat na Zavod za zaposlovanje, ampak delavci na Zavodu za zaposlovanje niso pristojni za tolmačenje delovnopravne zakonodaje, in dejansko so iskali nekoga, ki bi jim znal tudi svetovati. Vsi delodajalci niso takšni, da bi iskali luknje v zakonu in iskali, kako prenesti delavca okrog, ampak želijo narediti pogodbo takšno, da bo pravilna. In to pozdravljam.  Me pa zanima nekaj, kar ste prej rekli, da je v lanskem – da so v lanskem letu bile izdane le tri te prepovedne odločbe, in vaš pomislek, da potem v teh primerih, ko vi odredite nujnost zaposlitve tega delavca, da gre za zaposlitev brez razpisa. Torej kaj imate v mislih, kako rešiti to zadevo? Ali torej se dopolni Zakon o delovnih razmerjih, ki v svojem 26. členu   (nadaljevanje) ZDR-1 opredeljuje, v katerih primerih ne rabi biti razpisa, ker sicer pa ta lanska sprememba zakonodaje sploh nima nobenega učinka, če se ne bi potem izvajala. Vaš pomislek je bil, to me je najbolj tudi zmotilo, da potem – kaj zdaj? Res je v tem primerih potem brez razpisa, ampak kako to rešite.  To je to, ampak, ker sem pri besedi pa bi mogoče vseeno opozorila eno napako, ki se je zgodila, verjetno je tipkarska ali tiskarska – mnenje, ki ga je dal Državni svet, tu na 5. strani je napisano, da imamo trenutno skoraj 280 tisoč brezposelnih pa se mi zdi, da verjetno je napaka, pa se mi zdi, da je nujno, da se to popravi. Hvala.
Hvala lepa kolegica Žnidarič, besedo ima gospod Jožef Lenart.
Hvala lepa za besedo predsedujoči, pozdravljeni tudi predstavniki vlade in inšpektorata. Jaz bi se dotaknil pa pozdravil idejo okrog povečanja števila inšpektorjev, nekako pa se bom dotaknil tudi tega s kadrovskega vidika, verjetno jih ni tako enostavno novih inšpektorjev tudi usposobiti in ali so tudi ti, ki sedaj bom rekel opravljajo delo v teh težkih situacijah in s pomanjkanjem kolegov, dovolj usposobljeni, ker samo številčnost po vsej verjetnosti ni tista, ki potem prinese, bom rekel tudi nek red na trgu dela in potem tudi verjamem, da vsak človek pač ni kot osebnost sposoben delati tega dela, specifičnega dela – karakter. Potem bi se dotaknil mogoče še delovne nezgode. V letu 2017 je bilo v poročilu zapisano kar 19, oziroma 17 smrtnih žrtev pri delovnih nezgodah, kar je bom rekel vsekakor huda številka, glede na to, da je življenje največja vrednota. In iz tega, da se te smrtne žrtve pri delovnih nezgodah pojavljajo močno v gradbeništvu – 25 %. Me zanima, kaj dejansko kažejo številke v naših sosednjih državah in ali se za leto 2018 potem tale stvar zmanjšuje, ali ostaja enaka? Vsekakor je pri gradbeništvu nekako bom rekel tudi težava, da ti ljudje, ki so tam zaposleni in delajo v izrednih vremenskih pogojih, delajo na višini in glede na to, da se pri njih dogaja največ smrtnih žrtev pri delovnih nezgodah, me zanima, ali je mogoče nekako vzpostaviti, da se bolj pod drobnogled jemlje tista področja, tako kot je gradbeništvo, cesto gradnja, kjer je teh nezgod bilo največ. Da naredimo vse, da zaščitimo življenja delavcev. Hvala.
Hvala lepa kolega Jožef Lenart. Zdaj bi pa dal besedo, se je prijavil Goran Lukić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Goran Lukič
Ime in priimek je točno, samo naziv ni točen, tako da popravek – Delavska svetovalnica. /Medsebojno pogovarjanje/  Mogoče par opomb za začetek, ko sem bil kar malo šokiran nad določenimi izbori besed in sicer posameznih poslank in poslancev. Jaz / nerazumljivo/ pa očitno bo tako tudi izpadlo, se opravičujem vnaprej in sicer prva stvar, ko je – ni zadnji korak, da greš k Inšpektoratu za delo, prvi korak je. Tako da tisto, kar bi hotel tukaj izpostaviti, bodimo tukaj zelo previdni pri temu, da je uporaba Inšpektorata za delo nek skrajni ukrep, kateremu sledi odpoved. Če bomo to javnosti dali sporočilo, če boste vi, kot tisti, ki imate navsezadnje moč zakonodajalko dali sporočilo v javnost, potem ne bo nobenega na inšpektoratu in potem se ne bo rabilo tudi novih inšpektorjev, ker ne bo dela, tako da bodite lepo prosim zelo previdni, kakšna sporočila dajete v javnost kot poslanci, kot osebe, ki ste javne, kot osebe, ki se vas posluša, sliši, gleda in tukaj mislim, da mora biti zelo jasno sporočilo, da se ne samo, da ima pravico nekdo iti na inšpektorat, ampak tudi odgovornost,  (nadaljevanje) vsak dan, vsako uro. Če ne, je brez veze, da imamo inšpektorat.  Druga stvar, ki je v bistvu zelo pomembna za izpostaviti – bilo je recimo pri zaposlovanju tujcev izpostavljeno, da je treba tu malce spremeniti Zakon o zaposlovanju – ja, ga je treba spremeniti v smeri, da je treba še poostriti nadzor. Ne, da je v bistvu treba iti v smeri deregulacije zaradi tega, ker se nekateri delodajalci pritožujejo ali pa zaradi tega, ker je določene potrebe v tem trenutku na podlagi nekih sezonskih potreb, pač takšna kakršna je in se potrebuje več tujcev in so potem / nerazumljivo/ zapleti z zaposlovanjem tujcev in oh in sploh. Iz dnevne prakse lahko povem, da ni slučajno takšna zaščita kakor je, pa še vedno ni dovolj močna za delavce, ki so iz tujine, pristala v Zakonu o zaposlovanju do tujcev. Zgodilo se je to, kar se je zgodilo, zgodili so se sistematični primeri kršitev določene segmenta na trgu dela, kjer so povečini zaposleni tujci. In na podlagi tega so se zgodili tudi določeni premiki, seveda v tej smeri, da se ustrezno poskuša zaščiti ta segment. Na žalost pa se zdaj v tem trenutku dogajajo premiki v nasprotno smer, ko se pritiska, največ(?) je na podlagi lobiranja delodajalcev določenih interesnih skupin, da se, ker se potrebuje določene skupine delavcev, recimo določenim skupinam delavcem omogoči, da so brez kontrole trga dela, govorimo o uredbi, kjer ste določali skupine delavcev, kjer ni potrebna kontrola trga dela. Med njimi so vozniki, zdaj pa si poglejte kaj se dogaja na področju voznikov – ni kolektivne pogodbe, ni nadzora in je tam divji vzhod, ne zahod in v bistvu imamo cel segment, kjer preprosto si nobeden ne upa notri vstopiti. Imamo delovne inšpektorje, imamo prometne inšpektorje in imamo pač - nekateri bi temu rekli recimo situacije kjer rezultirajo tudi v končnih smrtnih žrtvah na žalost, zaradi prekomernih obremenitev, ki tukaj – poudarjam, niso posledica samoiniciative delavca, da se dokaže delodajalcu, ampak prekomerne kršitve in nadzora delodajalca. Tako da, ko govorimo o recimo temu, da je treba spremeniti Zakon zaposlovanja do tujcev, ker je tukaj šlo recimo v preveč nadzora nad tem, kaj se dogaja na področju zaposlovanja tujcev, bodimo tukaj zelo previdni, ker je na tem področju izjemno velik obseg kršitev, pa vam povem iz dnevnih praks, kaj se dogaja. Ne samo pri voznikih.  Na žalost pa potem sledi drugi del tistega, kar hočem povedati. Malo je tukaj Ministrstvo za delo shizofreno. Po eni strani govori o predstavnikih ministrstva, torej tudi Inšpektorata za delo: »ja, nas je premalo« - definitivno ja, inšpektorjev za delo, oziroma delovnih inšpektorjev je premalo, po drugi strani pa takoj ko, pride kakšen malce večji recimo pritisk k delodajalcem, da je treba kaj odregulirati, pa pokleknete pod pritiskom. In recimo, ko imamo situacijo, govorim še enkrat in za nalašč še enkrat, pri recimo teh poklicih, kjer ni kontrole trga dela, se ta uredba odpira, najverjetneje so zdaj pritiski tudi na področju gostinstva, da se še dodatno odpre ta uredba, da je še več poklicev, kjer ni potrebna kontrola trga dela, še več bo deregulacij, še manj bo nadzora, še več bo dela za vas, vsa bo pa pet več. Dajte se malo zmeniti med sabo. Mislim, kaj je tisto, kar je glavni interes? Kakšen je vaš javni interes? Ni vaš javni interes, da zagovarjate stališče delodajalcev, to delajo gospodarsko-interesna združenja. Če pride predstavnik gospodarskega združenja do vas pa reče: »jaz rabim nove delavce, dajte mi sprostiti zakonodajo«, to je njegova stvar in tukaj mislim, da je velik problem, da se zadnje čase izrazito poklekne pod interese delodajalcev, izrazito in Ministrstvo za delo tukaj ni na žalost nobena izjema. Govorim recimo ravno konkretno pri tej uredbi glede kontrole trga dela. Bog si ga vedi, koliko bo še poklicev notri padlo, dve leti nazaj je bil takle seznam, zdaj je takšen in verjemite, sami veste recimo kakšna je situacija ravno v teh segmentih, kjer ni kontrole trga dela.In potem pridemo do besede, ki jo je izrekla državna sekretarka, da je zakonodaja v Sloveniji toga. Jaz ne vem, pač imam tak sindikalni refleks ali pa tudi ne, da je to malce več kot to, ampak bodite zelo previdni pri uporabi te besede. Pa vam bom povedal recimo par primerov, kaj pomeni togo. Bil je prispevek na Tedniku pred parimi dnevi, ko je HTZ, mislim, da je invalidsko podjetje, dalo opomin pred odpovedjo delovnemu invalidu, Potem, na žalost je sledila odpoved, ampak to kar je povedal sindikalni predstavnik je izrazito pomembno – kaj delajo delodajalci? Fiktivno si izmislijo nek razlog v opominu(?) pred odpovedjo, počakajo še na nek fiktiven razlog – »ck« te ni več. Drug primer recimo glede izvršb. Ne vem, če veste, v pogodbi o zaposlitvi   (nadaljevanje) napišejo delavcu, ponavadi, recimo, tujcu, ki mu rečejo, »to podpiši, itak ne razumeš«, da če bo šel od delovnega mesta stran prej kot v dveh letih, bo plačal 5 tisoč evrov. On gre stran, ker mu ne izplačuje plač, delodajalec - kaj naredi? - proti njemu sproži sodno izvršbo. Ker je to avtomatski postopek, gre takoj skozi postopek, 15 dni, plus 8 dni, če ne dvigne, 5 tisoč evrov, izvršba. Toliko o togosti. Ne vem, ali poznate te primere, ampak ti primeri počasi, počasi postajajo vzorec. Ni en primer, nista dva primera, ni en delodajalec, nista dva delodajalca, takšna določila pogodbe o zaposlitvi, na žalost, postajajo vzorec. Če boš šel stran od mene prej kot v treh letih, boš plačal 5 tisoč evrov ali pa 2 tisoč evrov ali pa 3 tisoč evrov in tako naprej.  Tako mislim, da je tu zelo jasno tisto, kar hočem povedati, pa nasploh, da ko govorimo o določenih trditvah, dajte bit previdni pa dokazat to. Ne samo reči, ja, toga zakonodaja, povejte, kaj s tem mislite, »toga«, ker imamo, na žalost, kupe primerov na delavski svetovalnici, delavci so žrtve te toge zakonodaje vsak dan. Ne vem, kako je to možno potem. Recimo primer - pa bom s tem počasi šel proti zaključku -, ko tudi mene zanima, kaj se dogaja, recimo, ne vem, agencijsko delo pa kvazi agencijsko delo, pa zdaj, recimo, svetovalci Luke Koper in tako naprej. Ja, kar naprej to ponavljam, ampak mislim, da je primer Luke Koper tako simptomatičen primer za celoten slovenski trg dela. Mene bo vedno znova zanimalo, kako, za vraga, je možno, da je zdajšnja agencija T-Momo dobila vpis v register agencij za zagotavljanje dela. In odgovor je bil: »Ja, zaradi tega, ker je izpolnjevala pogoje.« Zakaj je izpolnjevala pogoje - ker v zadnjih dveh letih ni bilo nobene globe proti temu podjetju pravnomočne. Zakaj ni bilo - ker je inšpektor izdal opomin, zaradi štirih oziroma petih prekrškov je izdal opomin. Ker je izdal opomin, je ta firma, ki je bila prej IPS, zdaj postala registrirana kot agencija. In po naših podatkih še vedno dela kot IPS, kljub temu, da je registrirana kot agencija. Nobenih novih pogodb ni o zaposlitvi, ki bi izenačile delavce od tega podjetja z redno zaposlenimi delavci od Luke Koper, kar v bistvu pravi zakonodaja. Kje so inšpektorji? Druga zadeva, recimo, ravno pri tem je zgodba okoli samega delovanja inšpektorata v teh primerih, ko so malce večja podjetja. In sicer, 27. decembra prejšnje leto je Nadzorni svet Luke Koper pridobil pravno mnenje, ki ga je sam naročil, o tem, ali je model izvajalca pristaniških storitev nezakonit. In pridobili so pravno mnenje, da je ta model nezakonit. Glej ga, zlomka, danes smo pač, kar smo, oktobra meseca, IPS je še vedno tam. Mislim, nekdo se nam smeje, in to vedno znova govorim.  Torej ni samo vprašanje besednjaka, ki sem ga na začetku izpostavil, ni samo vprašanje togosti ali ne togosti, je tudi vprašanje terenskega dela inšpektorjev, ne samo števila, ampak suverenosti tega inšpektorja. Dobri delodajalci spoštujejo inšpektorje, slabi se jih bojijo. V Sloveniji ni tako. Od nekje je to prišlo. Kaj se bo tu naredilo? Inšpektor se najavi delodajalcu en teden prej, kaj bo naredil delodajalec… / oglašanje v ozadju/ Ja, seveda, glejte, točno vemo za primere - pokliče. Mislim, inšpektor za varnost in zdravje pri delu pokliče delodajalca, recimo, ne vem, »jaz bom prišel tega in tega dne.« »Joj, dajte, mene pa takrat ni, ali lahko kak drug dan.« Saj vemo, da so potem papirji čez noč »zrihtani«. Skratka, stvar je tudi terenske suverenosti Inšpektorata za delo, ne samo številčnosti. Absolutno podpiram, da se mora pospešiti zaposlovanje novih inšpektorjev za delo, saj tu sva se ravno malce cinično nasmejala z Lidijo, da je v Sloveniji, recimo, lažje očitno obnoviti vozni park, kot zaposliti novih pet inšpektorjev. Ampak tu smo. Kaj se bo naredilo? Ni konec zgodbe, ko se bo zaposlovalo nove inšpektorje. Ni konec zgodbe, ko se boste vi med sabo izobrazili. Dajte naredit to usposabljanje tudi s sindikati, da vas bodo oni informirali, kaj se dogaja, dnevno, ne samo da v bistvu čakajo na to, kdaj bo kakšen »feedback« od posameznega inšpektorja, pa potem čakajo pol leta ali pa leto. Vem, da so preobremenjeni inšpektorji, ampak ni samo vprašanje tega, kako se dela znotraj inšpektorata, ampak kako se sodeluje med organizacijami. In ko smo že pri tem - tu bom pa res zaključil -, bilo je prej, recimo, tega sem se zdaj spomnil, rečeno, saj Inšpektorat za delo pošlje podatke na zavod za zaposlovanje, pa potem ta zavod za zaposlovanje ne objavi tega delodajalca.   (nadaljevanje) Ja, res je, ampak včasih je bilo to, da ne objavi, eno leto, 2015 so pa spremenili pravilnik in je v bistvu prepoved objave takšnega delodajalca pol leta. In druga stvar, ki je - pa me zdaj, prosim, popravite -, se je že dogajalo, da Inšpektorat za delo ni redno pošiljal podatkov zavodu za zaposlovanje o teh delodajalcih, ki so v prekrškovni evidenci. In zavod za zaposlovanje je potek kljub temu, da so bili ti delodajalci že v prekrškovni evidenci, še vedno objavljal ta delovna mesta na zavodu za zaposlovanje. Torej, bodimo tu zelo jasni, zelo previdni pri vseh teh zadevah. In predvsem ne bodimo tu shizofreni. Po eni strani se vsi strinjamo, boj proti prekarnosti, po drugi pa, ko kakšen delodajalec zajoče, da rabijo nove delavce, se pa vsa zakonodaja odpre, kakor, ne vem, reka. Mislim, da je tu treba biti zelo, zelo načelen in stališčen. Če ne, bo pač kot je zdaj situacija, kot sem rekel, dobri delodajalci ne bodo spoštovali, ker bodo ignorirali, ker bodo vedeli, da imajo vse »pošlihtano«, hvala bogu, slabi - jim bo pa vseeno, da ne bodo spoštovali, vseeno jim bo, kakor jim je zdaj vseeno. Recimo, da povem samo en primer. Inšpektor za delo pride do delodajalca, ga ne najde na njegovem naslovu, ga poišče, ga ni, ga kontaktira prvič, drugič, ga ni. Potem da naprej prijavo oziroma da naprej sklic k ovadbi policiji. Policija tega delodajalca išče, ga ni. Potem gre zadeva naprej na tožilstvo. Tožilstvo zavrže ovadbo, ker nima podatkov o delodajalcu. Zanimivo, ko pride pa zgodba v javnost, pa novinar od dnevne hiše najde tega delodajalca v enem dnevu, po telefonu ga pokliče. Inšpekcija za delo, policija in tožilstvo ga pa niso našli. Tu je ta stvar, v bistvu na koncu, s tem se strinjam, štejejo rezultati. In to je tisto, kar v bistvu nekako vsi pričakujemo. Zdaj lahko temu rečemo, da je to kritika ali kakorkoli že, ampak tudi navsezadnje delavci, ki k nam prihajajo, hočejo rezultate. Ne pa da, kot bi kdo rekel, skoraj dajo glavo na pladenj, čeprav je ne, ko prijavijo na inšpektorat. Veste, pri delodajalcu je tako, delodajalec, ki je vajen izkoriščati, to izkorišča s pozicije moči. In če mu kdo stopi na rep, bo zacvilil, zelo hitro. Če ga pokličeš pa rečeš, »glej, bomo naredili prijavo,« bo hitro plačal, pa nobeden ne bo dobil odpovedi. Zato pa pravim, bom zaključil ravno s tem, ne delajmo iz delavcev, ki razmišljajo o tem, da gredo na inšpektorat, žrtev, ki bodo mogoče izgubili »šiht«, ampak dajmo it na tiste delodajalce, normalne delodajalce, ki delajo konkurenco, delavce pa v bistvu proizvajajo, da so sami tisti, ki potem na koncu gledajo, kaj se dogaja z njihovimi plačami, ki jih ni.  Hvala.
Hvala. K besedi sta se javila še Primož Siter in Miha Kordiš, nato pa bi počasi pripeljali zadevo h koncu, da damo besedo še inšpektorju.
Hvala lepa.  Še dve stvari bi osvetlil. Beseda je že tekla malenkost na temo invalidnih delavcev. Njihov položaj je evidentno slab. Še posebej invalidi, ki so sicer vključeni v program vključevanja na podlagi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, in za svoje delo ne dobijo primernega plačila. Imam nekaj številk, ki bi vam jih predstavil. V povprečju delajo več kot 6 ur na teden, za to pa prejemajo, pod narekovaji, »nagrado« v višini od 5 do 15 % minimalne plače. Zdaj lahko preračunamo, ampak številka je nekje okrog 40 evrov. Treba je razumeti, da so te osebe vključene v nek dobičkonosen proces in da se jih tretira kot sredstvo, ki se ga trži za dobiček. In o tej številki in dejstvu, da gre za sramotno številko, ne rabimo izgubljati besed. Ne rabimo biti ne vem kako senzibilni, da ugotovimo, da gre za neko pretvezo socialnega vključevanja za izkoriščanje ene najbolj ranljivih skupin. Vse to seveda te osebe vleče v vse globljo in globljo revščino. Invalidi v delovnem procesu, predstavljajte si, recimo, so podvrženi enim in istim gibom in potem tega ne morejo več efektivno upravljati in potem se delodajalec zelo priročno spomni, da nimajo ustreznega delovnega mesta za tega človeka, ali pa nekih kompetentnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko ta oseba nadaljevala s prispevanje v delovnem procesu. Potem pa tak človek najprej pristane na Zavodu za zaposlovanje, tam dobi za neko časovno obdobje denarno nadomestilo, kolikor mu pač pripada, potem pa nadomestilo za invalidnost, ta pa znaša, popravite me, če se motim, ampak 60 % invalidske pokojnine. Po podatkih ZPIZ je bila povprečna invalidska pokojnina v letošnjem juniju bruto 498 evrov, zdaj pa preračunajmo 60 % tega, se pravi, smo približno nekje na številki 300 evrov.  Želel bi malo komentarja na to temo. Rad bi, da jo osvetlimo in v prihodnje več in bolj na glas spregovorimo o tej problematiki. Zdaj pa še en problem ali pa izziv, ki prihaja iz vaših hodnikov, pa bi tudi prosil razčiščenje teme. Popravite me zopet, če se motim. Par vprašanj v zvezi z eno zadevo, ki mu lahko ljubkovalno rečemo lov na številke. Pri ocenjevanju uspešnosti delovnih inšpektorjev, da je najbolj pomembnejša številka oziroma številčni kriterij obravnavanih zadev. Gospa Trček, naj bi za neko normo odličnosti uporabila številko 450 opravljenih nadzorov, kar je seveda na eni strani, govorili smo že o pritiskih na kader, o kadrovski podhranjenosti, ker je seveda nora številka na eni strani. Na drugi strani pa čisto v operativi, ne spodbuja kvalitetno opravljenega dela, ampak spodbuja kljukice in čisto nič drugega. Zdaj pa v zvezi s tem, prosim, da mi razjasnite tri vprašanja. Prvič, ali to drži? Je ta številka 450 resnična, je to res del delovnega procesa? Se vam osebno zdi, tudi v luči tega, da smo slišali, da morebiti boste vi na čelu sedeli v prihodnje, se vam zdi ta kriterij kot nek spodbudni faktor za delo inšpektorjev? In pa, če ne in upam, srčno upam, da bo odgovor ne, kakšno boljšo alternativo predlagate? Se bo izdelal nek nov predlog kriterijev za ocenjevanje uspešnosti dela inšpektorjev in zopet bom zaključil. Prosim za časovnico. Hvala.
Hvala, gospod Siter za prispevek. Še Miha Kordiš.
Hvala za besedo predsedujoči. Še enkrat sem se prijavil k besedi, zaradi tega, ker sem želel odpreti področje zakonodaje namreč. Del poročila, letnega poročila delovne inšpekcije vsebuje tudi nekatere usmeritve, komentarje kje, kako bi bilo potrebno popraviti zakonodajo za boljšo, slabšo zaščito dela, za lažje delovanje inšpektorata skratka. Ampak, med tem, ko sem se prijavil, pa med tem, da sem prišel do besede, se je nabralo že kar nekaj stvari, na katere mislim, da se moram odzvati, skomentirati in postavit v malo drugačen kontekst, kot je bil tisti, iz katerega so prišli. Prvič, vprašanje usmeritev inšpektorata, torej, pregon kršilcev zakonodaje oziroma na eni strani ali svetovanje delodajalcem, na drugi strani kako upoštevati zakonodajo. To naj bi se menda zgodilo kot rezultat pobude delodajalcev, ker imajo neke želje zato, da dobijo svetovanje, kako lahko spoštujejo delovno zakonodajo, skratka, to je omenila prej ena izmed kolegic iz koalicijskih vrst. Glejte, živimo v času, ko kapital pri nas beleži praktično rekordno gospodarsko rast, zagotovo pa beleži rekordne dobičke. In zdaj naj kaj, iz javnih sredstev in sredstev, v katero plačujemo vsi državljanke in državljani, namenimo tisti mali drobec oziroma del tistega drobca, ki najde svojo pot na inšpektorat za delo še za to, da de facto subvencioniramo delodajalce za neko njihovo pravno pomoč in podporo. Se vi šalite? Še več, morda še bolj, kot iz vidika  (nadaljevanje) sredstev, je zadeva vprašljiva iz vidika kadrov. Če imamo 41 inšpektorjev za nadzor delovnih razmerij pa tri oziroma štirje od teh inšpektorjev najbolj izkušenih končajo na poziciji svetovanja delodajalcev namesto, da bi opravljali funkcijo pregona kršilcev zakonodaje v tistih najbolj zahtevnih najtežjih primerih kot je bilo prej omenjeno recimo, ko delodajalci gradijo pravno-formalne hobotnice itd…, poglejte, to ne gre. Če hočejo delodajalci svoje svetovanje imajo finance narejene iz neplačanega dela torej strukturno neplačanega dela torej presežne vrednosti in naj si plačajo svojo pravno pomoč in svojo pravno podporo. Nalaga inšpektorata je, da preganja kršilce zakonodaje zlasti tiste in večina je takih, ki to počnejo namerno, zavestno in ki popolnoma brezsrčno brutalno izkoriščajo delavke in delavce, zato da si polnijo svoje žepe. To je naloga inšpektorata preganjanje takih ljudi in zaščita dostojanstva delavskega razreda ne pa svetovanje delodajalcev za piko na i celo na javnih sredstvih.  Druga taka trditev, ki mi je dvignila pritisk je, da se delavci strinjajo s prekarnostjo. Kdo bi se strinjal s tem, da jutri ne ve, če bo še imel delo? Kdo se strinja s tem, da nima zares pokritih zavarovanih pravic do dopusta, do bolniške, porodniške? Je ni takega človeka. Delavci se ne strinjajo s prekarnostjo. Na prekarnost k večjemu pristajajo kot neko življenjsko strategijo, zato da se potegnejo iz enega dneva v drugega ne pa, da gredo v prekarne oblike zaposlovanja zato, da potem zlorabljajo neke socialne transferje kot je bilo slišati neki namig. Prekarnost je direktna posledica deregulacije zakonodaje v zadnjem desetletju ali pa petnajstih letih. Fleksibilizacija trga dela, ki mu je načeloval Ministrstvo za delo pod pritiski delodajalcev ne pa želja, intimna ambicija delavcev in delavk, zato da izgubijo svoje pravice.  Strinjam se, da je problem delo na črno, ampak to spet ni neki problem nekega posameznika, ki pride nekam delati na črno, ker podobno kot je to z legalizirano prekarnostjo pravno-formalno je delo na črno izven nekih formalnih okvirjev življenjska strategija preko katere lahko ljudje preživijo. Ni to neki angažma nekega delavca, zato da bo on obogatel in si mercedesa kupil, ampak zaradi tega, da bo lažje povezal eden konec meseca z drugim, ker mu sicer delodajalec noče dati plačila za dostojnejše preživetje. Še nekaj na temo črnih operacij na trgu dela. V zadnjem mandatu smo v Levici večkrat predlagali spremembo Zakona o inšpekciji dela. Pod našim pritiskom in sodelovanju sindikalnih vrst se je vendarle ta zakon premaknil mislim, da je trajal dve leti, da se je premaknil, da je nekoliko več pooblastil namenil delovni inšpekciji. Pravim nekoliko več, ni bila pa ta zakonska sprememba dorasla temu, kar smo zahtevali in kar smo predlagali takrat v Levici to je, da dobi delovna inšpekcija zobe za pregon tudi nezakonitega posredovanja dela. O tem smo nekoliko sicer v drugačnih formulacijah na današnji seji že govorili. Pravne osebe, ki posredujejo delo, ki niso registrirane za to posredovanje dela in v tem primerih gre za čisto odkrite oblike novodobnega suženjstva. Zakaj to omenjam? Ker so to slišali iz koalicijskih vrst, iz vrst - problem dela na črno - stranke, ki je bila tukaj že v prejšnjem mandatu, ki je v prejšnjem mandatu držala Ministrstvo za delo in ki je blokirala resne spremembe Zakon o inšpekciji dela. Dajmo tukaj stvari postaviti v perspektivo.  Najbolj problematično pa se mi zdi, da je tovrstne prakse politike Ministrstva za delo nekoliko morda bolj implicitno kakor eksplicitno posvojila tudi v svojih razpravah novopečena sekretarka na Ministrstvu za delo. O čem govorim? Navezal se bom na to, kar je prej kolega Goran iz Delavske svetovalnice izpostavil. Ko pridejo delodajalci, pa rečejo, manjka nam delavcev, rabimo nizko kvalificirano delovno silo, dajte podreti vse regulacije, zato da bomo mi lahko uvažali delovno silo iz tujine in jo popolnoma brutalno izkoriščali, reče Ministrstvo za delo, ja gospod, seveda gospod in naslednji dan gredo, napišejo novo uredbo ali pa predlagajo spremembo zakonodaje. Ko pa pridemo do pregona prekarnosti, imamo pa tu študije, imamo raziskave, imamo delovne skupine, proti čemer nimam absolutno nič proti. Seveda je fino, da se to področje usklajuje in da se preučuje, ker je še premalo pred drobnogledom, ampak, tisti nujni ukrepi, pa vemo kateri so. Vemo kaj lahko naredimo in to lahko naredimo takoj. Ni zdaj, da gre za nek nov pojav, ki se je pojavil včeraj, nam je prekarnost padla na glavo in zdaj se moramo tukaj in zdaj iznajti, kaj bomo naredili zaradi tega, ker se s čim podobnim še nismo soočili, ne. To je trend, ki narašča že petnajst let. In zakonodajalec tukaj in izvrševalec v podobi Ministrstva za dela in vsakokratnih vlad Republike Slovenije, ne ukrepa. Oziroma še več, ukrepa ravno v nasprotno smer. Posluša interese, ambicije delodajalcev, za delavsko stran ima pa zmerom rezervirane neke raziskave, tudi tam, kjer bi lahko ukrepal, veste. Ko je podana neka prijava na inšpektorat za delo, pa inšpektorat za delo gre, napiše nek papir, izreče globo, denimo, je potem naslednja pritožbena / nerazumljivo/ Ministrstva za delo. In kako se opredeli Ministrstvo za delo je precej pomembno. Ali bo pritrdilo svojim inšpektorjem, pa rekli ja, ti si kršil delavnopravno zakonodajo, ti moraš plačati svojo globo in boljše obravnavati svoje zaposlene ali pa pač pokimati delodajalcem, pa reči, ja veste, saj imate prav, saj, vi ste v redu. Vse prevečkrat se tukaj Ministrstvo za delo in zato ne rabi sploh nobenih raziskav, nobenih zakonodajnih dodanih sprememb, tukaj in zdaj se lahko začne drugače obnašati, se Ministrstvo za delo vse preveč krat obrne in postavi na stran delodajalcev. Tukaj imamo gospoda Verka iz Sindikata državnih organov, imamo gospoda Gorana Lukića iz Delavske svetovalnice, mislim, da vam lahko onadva predstavita kakšne konkretne primere, kjer se je kaj takega dogajalo. Ali pa spet, iz sosednjega področja, znotraj sklopa prekarnosti, izvajalci pristaniških storitev ali pa trafike, konec koncev. Dogaja se grobo izkoriščanje. To izkoriščanje je nelegalno, to vsi vemo, »nikome ništa«. In spet, za to ne potrebujemo nobene posebne raziskave ali posebnih usklajevanj, potrebujemo ukrepe. Tukaj je evidentno, da manjka politična volja. Ne zakonodaja, ne papirji, ne podlage, manjka politična volja. In nobeni dokumenti, najsi bodo še tako lepo naslovljeni, za dostojno delo, za dostojnejše delo, kakor želite, ne morejo kompenzirati za manko akcije in politične pripravljenosti v zaščiti dela. Tukaj je vloga vlada, da spremeni kurs, spremeni politiko in v ožjem smislu je naloga Ministrstva za delo, da začne drugače usmerjati inšpektorat za delo. Seveda, tretja podenota tukaj, pa je sam inšpektorat za delo, da dobi neko kompetentno vodstvo, ki se bo postavilo na stališče dela, ne na stran kapitala in seveda ščitilo delavske pravice. Kar bo veliko lažje počelo, če ga opremimo z novimi zaposlitvami. To mi je pa še ekstra dvignilo pritisk. 40 novih delovnih inšpektorjev za nadzor delovnih razmerij do leta 2019, torej, da se jih predvidi v temu rebalansu proračuna, ki zdaj sledi za leto 2019. V temu dokumentu morajo biti zagotovljena sredstva za 40 novih delovnih inšpektorjev. In v tem smislu smo v Levici tudi predlagali sklep za današnjo sejo oziroma, predlagali smo dva sklepa. Prvi sklep do 2019 sredstva za 40 novih inšpektorjev za nadzor delovnih razmerij, potem do 2020 naj pa teh novih inšpektorjev zraste številka na 80 delovnih inšpektorjev. Ker imamo, čisto formalno, če želite, tudi v koalicijski pogodbi zabeležko, da se bo to zgodilo in tega se ne banalizira, tega se ne relativizira, neki »čunga lunga«, gor dol, / nerazumljivo/ nove zaposlitve morajo biti. Te inšpektorje moramo dobiti. Inšpektorat je katastrofalno podhranjen, število kršitev narašča, brutalnost teh kršitev narašča   (nadaljevanje) in je preprosto potrebno ukrepati in tukaj ne more biti nikakršne debate. Pa čisto na ravni, če želite gole korektnosti. Glejte, v Levici smo požrli svoje zadržke, ki jih imamo do vladnih politik, smo podprli Marjana Šarca za mandatarja, v zameno za sprejem določenih socialnih in delavskih ukrepov, med njimi je okrepitev delovne inšpekcije, eksplicitno zapisana v koalicijski pogodbi, da gre za podvojitev delovnih inšpektorjev pa dvig minimalne plače in tako naprej in tako naprej. In zagotovo ne bomo… zdaj, mi smo del dogovora oziroma glavni del dogovora o naši strani opravili in je absolutno nujno in brezpogojno, da svoj del dogovora na vaši strani opravite tudi vi – za začetek na tak način, da zaposlite teh novih 40 delovnih inšpektorjev do konca leta 2019. Seveda pa to en velja samo za izvršno vejo oblasti, če se pojavljajo tukaj na vladi kakšni pomisleki, mislim, da se v poslanski vrsti te pomisleki ne smejo pojaviti in tukaj pozivam, pričakujem od kolegov poslancev iz koalicijskih poslanskih skupin, da bodo pristopili k pozitivnemu glasovanju za ta sklepa, ki smo jih predlagali, z opredeljenimi številkami. Torej, 40 novih delovnih inšpektorjev do konca za nadzor delovnih razmerij do konca 2019 in še dodatnih 40 novih do konca 2020. To sta ločena sklepa, če vam drugi ni všeč, še zmeraj lahko glasuje za prvega, ki je aktualen prav v teh mesecih, ko se bo pripravilo rebalans proračuna za leto 2019. Toliko kar se tiče mojih odzivov. Aha, mogoče še to, kar je tudi kolega Goran iz Delavske svetovalnice omenil - prijave na Inšpektorat za delo. Jaz se strinjam, to mora biti prvi ukrep, ne zadnji ukrep, zagotovo prvi ukrep. Zdaj, v kolikor ljudje ne razumejo in ne obravnavajo tega kot nek prvi ukrep, je to zaradi tega, ker organom njihove lastne zaščite ne zaupajo dovolj in to je spet naloga vlade, naloga koalicije, naloga Ministrstva za delo in znotraj njega Inšpektorata za delo, da vzpostavi to zaupanje na neki zelo široki bazi. Da je čisto vsakemu od 800 tisoč delavk in delavcev v tej državi jasno, da v kolikor se mu kršijo njegove pravice, ima dve instanci na katere se obrne. Ena njihov sindikat, druga Inšpektorat za delo in da ne bodo sledile sankcije delodajalca, vsaj nekaznovane, ampak, da bodo sledile sankcije nad delodajalcem zaradi tega, ker krši pravice teh konkretnih zaposlenih. To je sporočilo, ki ga je potrebno dati ven in to je sporočilo, ki ga je potrebno v praksi tudi izvajati. Okej, če preidem zdaj k vprašanju predlogov za spremembo zakonodaje, ki so bili sploh razlog in povod zakaj sem se prijavil k razpravi. V letošnjem poročilu imamo kar obsežno poglavje na to temo in ti komentarji so precej dobrodošli, v Levici jih pozdravljamo, da je zakonodajna plat zaščite dela dobila več pozornosti, kakor nemara kdaj v preteklosti. Upamo, da je to neka praksa, ki se bo obdržala tudi v prihodnje, tolikim bolj, ker se z večino zakonskih pobud lahko strinjamo, pa vam bom navedel nekaj takih, ki mislim, da bi jih kazalo podpreti, izpeljati v tem mandatu zagotovo, znotraj tega mandata pa tudi čim prej.  Kar se nam zdi dobro, je za začetek sprememba Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti na način, da se v evidenco o izrabi delovnega časa dnevno vpisuje tudi čas prihoda, odhoda delavca na delo in da se določijo obveznosti hranjenja dokumentacije na sedežu podjetja. Nekaj v to svrho(?) je bilo že rečeno danes. Dalje. V Levici bi podprli uvedbo preračuna delovnega časa tudi za delavce, ki imajo z delodajalcem sklenjeno pogodbo za krajši delovni čas, ampak v resnici naredijo več ur kakor je zavedeno tam na papirju in kot to velja za delavca, ki opravlja neko delo preko polnega delovnega časa. To je tudi drugo napotilo za izvršno in zakonodajno vejo oblasti k čemu je treba pristopiti. Dalje. Dodatne varovalke pri odpovedi delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega(?) preizkusa, zagotovo – zagotovo, to je treba narediti. Sami navajate, da je ta inštitut pogosto zlorabljen in potem je   (nadaljevanje) treba zakonodajo temu primerno prilagoditi. Minimalna višina dodatkov za posebne pogoje dela in delovno dobo, vsekakor; uvedba obveznosti delodajalca, da ob odjavi delavca iz socialnega zavarovanja predloži ustrezna dokazila oziroma za odjave za nazaj izveden dokazni postopek in tako naprej. Dobra stvar je pobuda, tudi ideja, da se omeji število podizvajalcev, recimo, na gradbiščih, da se pri izbiri glavnega izvajalca za projekte iz javnih sredstev med pogoje zavede, da mora biti glavni izvajalec sposoben z lastnimi delavci zagotoviti izvedbo vsaj 50 % del. Mislim, da se to dotika tega, kar ste, gospod Grlič, omenjali, da se delodajalci organizirajo v formalnopravno hobotnico, da skrijejo delovna razmerja na tak način, da so ta prikrita delovna razmerja taka, da se je treba pravno do njih »ful« prikopati. In tu je zagotovo treba vzpostaviti neko verigo, primerno verigo odgovornosti. Torej, če nek podizvajalec ne poplača zaposlenega zaradi tega, ker mu njegov naročnik ni dal denarja, ne glede na to, koliko dolga je ta veriga, se mora ta odgovornost poplačila prenašati navzgor, to je brezpogojno. Ampak ob tem je hkrati treba tudi zagotoviti, da se zaposleni v tej vihri neplačevanja ne bo znašel brez prihodka za delo, ki ga je opravil v tem času. Torej nekdo, ki ni bil plačan iz takšnega ali drugačnega razloga, mora biti poplačan nemudoma, ker ta človek se bo znašel v življenjski stiski, ker dela za mezdo, dela za delavsko mezdo, za nizko mezdo. Njegov delodajalec ga ni plačal verjetno zaradi tega, ker si postavlja že tretji vikend v Dalmaciji, in s tem ni treba nič delati v rokavicah, tega je treba stisniti, in to brezpogojno.  Ne razumemo pa predloga, da se omehča kazen za delodajalce, ko se pogovarjamo o tujih delavcih in o ultimativnem ukrepu, to je prepoved zaposlovanja, sploh ker ste vi, gospod Grlič, navajali diametralno nasprotne pozicije, torej, podpirate izrekanje najvišjih glob tam, kjer je to primerno. Še zlasti se mi zdi tako pozicioniranje Inšpektorata za delo problematično, ker se je, mislim, da še ne eno leto nazaj, ali je bilo ravno kakšno leto nazaj, no, kakorkoli, proti koncu prejšnjega mandata, spreminjala zakonodaja o zaposlovanju tujcev, kjer se je zmanjšalo in omililo kazni za delodajalce in to za neke hujše kršitve delovnopravne zakonodaje. Pa tu ne bom šel v naštevanje, zakaj vse bi se delodajalcem pogledalo skozi prste; glejte, tule imam seznam, za celo A4 stran je teh alinej. V Levici smo to takrat »poštopali« s tovarišijo iz sindikatov, vsaj v neki meri, nekatere omilitve so pa vendarle šle skozi. In tu mislim, da ni potrebno nadaljnje omejevanje, ampak prav nasprotno, potrebno je nadaljnje zaostrovanje. Ker če se delodajalci očitno - očitno se jim splača, splača se jim kršiti zakonodajo, splača se jim požreti tudi globo, če jo dobijo. Tako to pomeni, da je zakonodaja premalo toga, v resnici premalo ščiti delavca, pomeni pa tudi, da so globe prenizke oziroma katerekoli kazni, ki se izrekajo, torej tudi kazen o prepovedi zaposlovanja. In tu ni treba militi zadev za delodajalce, prav nasprotno, treba jih je zaostriti, zlasti finančne - kar bo kapitalist razumel, je tisto, kar ga udari po žepu, in prav nič drugega. Glavni učinek teh kazni in teh glob niti ni v tem, da so pobrane, da dejansko kogarkoli udari po žepu, ampak je glavni učinek, glavni namen teh glob je odvračalni. Torej, da nihče ne bo niti pomislil na to, da bi kršil zakonodajo, že samo zaradi gole možnosti, kaj se mu lahko zgodi, če ga dobijo. Od tega, da mu prepovejo zaposlovati dodatne tuje delavce, pa do tega, da mora plačati tako vrtoglavo globo, da ne bo šla stvar nikamor.  To so bile neke ideje, proti katerim je šla prejšnja Vlada. In prejšnja koalicija, kot rečeno, je delala prav v nasprotni smeri, kar se tiče zaposlovanja tujcev.   (nadaljevanje) In mislimo, da je popolnoma absurdno, da pa take ukrepe zmanjševanja kazni za delodajalce predlaga organ, ki naj bi delavce ščitil, to pa, mislim, da ne gre, no. Ampak mislim tudi, da je to plod vaše predhodnice, glede na to, da ste vi komaj prevzeli funkcijo vršilca dolžnosti, ampak je to neka praksa, ki ne more in ne sme iti naprej še v ta mandat, mislim, absolutno, če naj delovna inšpekcija sploh opravlja svojo nalogo.  Za zaključek bi se rad odzval še na en čisto idejnopolitični argument, ki spremlja delovne migracije, to je pomanjkanje delovne sile in pritisk delodajalcev, da je treba deregulirati zakonodajo, fleksibilizati trg dela in pripeljati novo delovno silo sem noter. V resnici, kar nam manjka, ni delovna sila, kar nam manjka, so dostojne plače in primernejša struktura delovnih mest, ki odgovarja izobrazbeni strukturi slovenskih državljank in državljanov. Interesi slovenskih kapitalistov so v splošnem usmerjeni k srednješolski izobrazbi, ker postavljajo na noge podizvajalske panoge, ki delajo z nizko dodano vrednostjo, kjer ne gradijo svoje konkurenčnosti na tehnoloških inovacijah, na ustvarjalnosti in tako naprej, ampak samo na brutalnem izkoriščanju zaposlenih in na nizkih plačah in na izigravanju delovnopravne zakonodaje in v sivi coni, pol legalni, uporabe in izrabe prekarnih oblik dela. In naloga resne razvojno usmerjene oblasti, ne glede na to, kako se pozicionira v smisli razrednega boja, je, da namesto da bi domače delodajalce oskrbovala s še cenejšo delovno silo in deregulirala zakonodajo za njihove zaščite in jih pustila, da so še bolj izkoriščani, zato ker so pač ti ljudje, ponavadi so ti tuji delavci iz nekih južnih držav, ki so v še hujših socialnih stiskah, kakor je delavski razred pri nas, in, jasno, zato pristajajo na še večjo stopnjo izkoriščanja kot slovenski delavec. Skratka, delodajalce je treba prisiliti, da svoj poslovni model spremenijo, da ga začnejo graditi na tehnologiji, na ustvarjalnosti, ne pa v krvi, poti in solzah delavskega razreda. In da njihov poslovni model niso, recimo, izvajalci pristaniških storitev v Luki Koper, razni Marof Tradi, Incomi iz Ajdovščine in tako naprej. Delovnih mest, resnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, ki odgovarjajo izobrazbenim potrebam in kapacitetam slovenskih prebivalcev, zagotovo ne bomo dosegli s tem, da zmanjšujemo sankcije za delodajalce, ki kršijo delovnopravno zakonodajo tujih delavcev pri nas. Prav nasprotno, treba je poseči po prosocialnih ukrepih, dvigniti minimalno plačo, okrepiti delovno inšpekcijo, omejiti prekarnost, okrepiti pregon nad nezakonitim izkoriščanjem. Skratka, onemogočiti delodajalcem, da nadaljujejo svoje izkoriščevalske prakse in ob tem še bogatijo. Hvala.
Hvala, kolega Kordiš.  Za besedo je prosila še »naša« / smeh/ Lidija Jerkič, ampak je rekla minuto. Izvolite.
Lidija Jerkič
Se bom skušala držati.  V začetku sem bila povsem nevljudna, ker vam nisem zaželela uspešnega dela v novem mandatu, glede na to, da je tole prva seja, kot je bilo povedano.  Jaz si želim, da bi poročilo inšpekcije izzvenelo v smeri razmislekov v nadaljevanju, kaj pozitivnega storiti za naše zaposlene, za delavke in delavce. Vendar na eni strani opozarja poročilo inšpekcije, tehnično govori o inšpekciji, na drugi strani daje pa ogromen nabor problemov zaposlenih v tej državi. Vem, da bomo zelo v kratkem verjetno deležni predlogov sprememb delovnopravne zakonodaje oziroma celega tega področja, takrat bi te spremembe veljalo obravnavati upoštevajoč sporočila, ki jih daje inšpekcija za delo.  Vesela sem večine razprav, ki so bile danes na tej komisiji. Jaz sem že pozvala ali pa izrazila pričakovanje do nove ministrice za delo, da bo ministrica za delo, ker gospodarstvo svojega ministra ima. Tudi verjamem, da bo Odbor za delo Državnega zbora šel v tej smeri.   (nadaljevanje) In zelo se strinjam z razpravami, da ko pošepeta gospodarstvo, vsi stojijo na vkopih, ko pa delavci pravzaprav obupano opozarjajo na svoj položaj, se pa to ne zgodi. In ni tako daleč oziroma zelo blizu je, imeli smo izredno sejo Državnega zbora, če se ne motim, na temo koalicijske pogodbe in novih obremenitev gospodarstva. Imeli smo izredno sejo komisije na to temo, tam se je trlo predstavnikov iz gospodarstva. Danes, ko so tema zaposleni, pa pravzaprav za to nimajo interesa.  Smo to sem še želela dodati. Hvala.
Hvala lepa za prispevek. Torej, jaz se bom tudi priglasil k besedi, kot zadnji, če mi dovolite.  Ta celotna razprava je rdeča nit, je popolnoma jasno. Kar se tiče Inšpektorata za delo, se vsi strinjamo, da je podhranjen in da je to treba okrepiti in da mora svoje delo opravljati. Pri vsej zadevi je treba tudi videti eno stvar - velika in srednja podjetja v Sloveniji imajo dodano vrednost na delavca, torej, govorimo o produktivnosti, za 80 % večjo, kot je povprečje. Mi se srečujemo s problemi pri manjših podjetjih, kot je inšpektorat oziroma kot je gospod Grlič navedel, da raste število teh podjetij še vedno, ampak v glavnem ta podjetja, ni klasičen odnos kapitalist, v velikem delu kapitalist pa delavec, ampak je to v eni osebi, ogromno teh. In ko se ti srečuješ v majhnem podjetju, kakorkoli pogledam, zdaj povem, če mu naložiš prevelike administrativne obremenitve, kaj mora vse poročati, kaj mora vse narediti, kaj mora vse izpolnjevati, je v problemih in tega ne zmore. Zato bi rekel, neka usmeritev poenostavljenja v tej birokratizaciji, torej zmanjšanje predpisov, mi s svojimi ukrepi, kar je naša zakonodaja pa predpisi, ne moremo rešiti stvari, ki se dogajajo v življenju, ki ima na tisoče oblik, ampak moramo dati tudi malo več zaupanja in opolnomočenja ljudem, tudi inšpektorjem za delo in organizaciji te inšpekcije za delo. Tako moramo dati tudi malo več zaupanja in opolnomočenja Vladi, da bo v skladu, se strinjam, s koalicijskim sporazumom - ni pogodba, je sporazum - sestavila sklop ukrepov, ki bodo prinesli izboljšanje celotne situacije. Torej, mora biti usklajeno. Zato, tako kot smo imeli že na nekih zadevah, tu mora nastopati usklajeno in hkrati in ne posebej nek ukrep po hitrem postopku. Torej, govorim zopet o rednem postopku, kjer se upoštevajo vse te zadeve. In upam, da bomo mi kot odbor tu uspešno sodelovali, ker danes sem videl, smo, kajne, vidimo, da je to problem in ga hočemo rešiti. Pri nikomur nisem zasledil, da to ni problem in da ga ne bi bilo treba reševati. In upam, da bomo kot odbor tako delovali.  Zdaj bi svojo razpravo zaključil in predal besedo za odgovore na postavljena vprašanja gospodu v.d., glavnemu inšpektorju.
Jadranko Grlić
Hvala lepa, gospod predsednik. Jaz bi mogoče povedal, da sem enako kot gospa Lidija Jerkič vesel te razprave, in lahko povem, da se mogoče strinjam z veliko pobudami in predlogi, ki jih bomo na inšpektoratu sigurno skrbno preučili in upoštevali pri nadaljnjem delu.  Naj povem tudi nekaj v zvezi s svetovanjem inšpekcije za delo. Mi moramo ločiti to projektno enoto, ki je začela delati leta 2017, in v zvezi s tem, ali so šli kakšni izkušeni inšpektorji. Zdaj oni delajo kot strokovni delavci in nimajo statusa, niso inšpektorji za delo in delajo ločeno od Inšpektorata za delo. Dogaja se, na primer, da prijavitelj, ko pride podati prijavo, on poda prijavo, na primer, v zvezi s kršitvami glede izplačila plač, regresa, kar Inšpektorat za delo,   (nadaljevanje) inšpektorji obravnavajo in sigurno ukrepajo v skladu z zakonodajo. Če obstaja kakšen primer, da z ukrepi inšpektorja obstaja možnost kakšnega posredovanja v tem sporu, potem se delavec in delodajalec, če podata oba soglasje, se postopek nadaljuje.  Glede ocenjevanja inšpektorjev oziroma ali je to kakšen lov na številke. Moram povedati, da res na Inšpektoratu za delo obstajajo nekakšna merila v zvezi s številom opravljenih nadzorov oziroma ne nadzorov, ukrepov. To pomeni, tu so inšpekcijski nadzori, tu so odločbe, upravne, prepovedne, plačilni nalogi, odločbe o prekršku, ampak to ni osnovno merilo za ocenjevanje. Tudi če je ta številka - ne morem se spomniti, ampak verjetno je - 450, jaz lahko povem, da sem mogoče včasih imel 500 ali sem imel pa 350, pa sem ocenjen odlično, zaradi tega, ker tu je še veliko drugih zadev pri ocenjevanju. Na Inšpektoratu za delo sem zdaj, mogoče čez nekaj dni bo tri mesece, odkar sem stopil na to. Imamo kolegij naslednji teden in na dnevnem redu je tudi tole, da bomo ugotavljali najnižjo številko, ki bi jo inšpektorji morali opraviti. To pomeni, če smo rekli, da imamo 250 delovnih dni ali 200 dni, če imamo, saj inšpektorji, po mojem mnenju, morajo na dan vsaj eno zadevo narediti. Če naredijo eno zadevo, potem mislim, da niso za to delo. In takšen inšpektor, če bo imel tudi 200, na primer, nekakšnih točk ali nekaj, karkoli, tudi lahko ocenjen, ker če ima eno zahtevno zadevo, pa bo to zadevo delal en teden ali deset dni. Ampak tudi, ker mi delamo na podlagi prijav, veste, mi ne ločimo zdaj te prijave po nekakšnem vrstnem redu, vse prijave, ko pridejo na inšpektorat, lahko zagotovim, so stoodstotno obravnavani, stoodstotno so vnesene v našo aplikacijo in ne more se zgoditi, da ne bi nobene prijave inšpektorji obravnavali; res je, da je vprašanje, kdaj bo prišla na vrsto. To pomeni, da bo inšpektor včasih dobil eno zadevo, ki jo bo mogoče obravnaval en teden, ampak drugič bo v enem dnevu, na primer, ugotovil več kršitev, kot sem, na primer, omenil izplačilo regresa, ali delodajalec predloži dokazilo o izplačilu regresa ali ga ne predloži, plačilni nalog, in zadeva je končana.  Glede delavske svetovalnice, vprašanje gospoda Gorana Lukića. Moram povedati, da sta delavska svetovalnica in inšpektorat po nastopu, ko sem začel delati kot v.d., v enem mesecu imeli sestanek. In lahko tudi rečem, da skoraj vsak dan dobim od njih kakšno prijavo, ki je poslana tudi na Inšpektorat za delo ali je poslana tudi na moj mail. Te zadeve obravnavamo tudi v skladu s svojimi možnostmi. Ravno na ta dan, ko je bil sestanek, smo tudi obravnavali zadevo, pa bi lahko rekel zelo uspešno, pa je prijava bila mogoče nekaj dni, ampak je šlo za nekega delodajalca, kot ste omenili, za delodajalce, ki napotujejo delavce v tujino. In ti delavci, tuji delavci, res včasih zraven pogodbe o zaposlitvi dobijo en listek, na katerem piše, da so dolžni 3 tisoč evrov za delovno dovoljenje, da so dolžni, ne vem, 200, 300 evrov za opremo, da so dolžni za zdravniški pregled. In vse te zadeve obravnavamo. Zdaj na to konkretno zadevo v tem trenutku ne morem povedati, ker ne poznam zdaj dovolj te zadeve.  Glede vabila oziroma glede klica inšpektorja, da se bo napovedal inšpekcijski nadzor. Lahko se to zgodi, dovolim, mogoče se je zgodilo, ampak, kot sem omenil, inšpektorji vedno gremo na teren na sedež delodajalca. Če ga ne dobimo, takrat nam ne ostane nič drugega, kot da pošljemo vabilo, drugače nadzora ne moremo začeti opravljati.  Glede prepovednih odločb lahko povem, da teh prepovednih odločb ni veliko število, mislim, da smo tri prepovedne odločbe izdali v letu 2017, ker je zakon začel veljati okoli 25. oktobra. Pri teh prepovednih odločbah, ni veliko število prepovednih odločb zaradi tega,   (nadaljevanje) ker že pri našem inšpekcijskem nadzoru je veliko delodajalcev, ko mi ugotovimo, da obstajajo elementi delovnega razmerja, in ko je delodajalec seznanjen, da bo sigurno dobil prepovedno odločbo ali da bo dobil kakšno globo, sam odpravi že pred izdajo odločbe, sam pride naslednji dan in prinese pogodbo o zaposlitvi.  Bilo je tudi vprašanje dela upokojencev. Delo upokojencev se lahko opravlja na podlagi pogodbe o začasnem in občasnem delu upokojenca, kar določa Zakon o urejanju trga dela. V prejšnjem letu je bilo nekaj kršitev, mislim, da ca 20 kršitev. Največ kršitev je bilo zaradi tega, ker delodajalci ne vodijo evidence. In lahko se dogaja, veste, kršitve so zaradi tega, ker on ne vodi evidence, ampak včasih so takšni primeri, da delodajalci namenoma nočejo dati evidence, ker če bi podali evidenco, bi mi ugotovili mogoče tudi kakšno nadurno delo. Ugotovili bi, da je delodajalec dolžan izplačati nadurno delo, in potem mu je najcenejša varianta, da enostavno nima evidence o izrabi delovnega časa, in dobi globo 1.200 evrov.  Glede trafikantov moram povedati, da je v letu 2017, v decembru in januarju, bil poseben poostren nadzor in je bilo opravljenih 57 inšpekcijskih pregledov. In pri večini teh zavezancev inšpektorji niso ugotovili kršitev. Ja, mogoče se vam zdi, ampak niso ugotovili, ugotovili so le v štirih primerih in so izdali ukrepe. Iz poročil inšpektorjev je izhajalo, da samostojni podjetniki so opravljali delo na podlagi franšizne pogodbe in so delo opravljali sami ali so jim pri delu pomagali njihovi družinski člani ali mogoče nekdo na podlagi kakšne podjemne pogodbe. In pri večini takšnih nadzorov je bilo ugotovljeno, da niso bili podani vsi elementi delovnega razmerja, ker morajo biti podani vsi elementi delovnega razmerja. Še posebej ni bilo elementa osebnega opravljanja dela. Od teh zadev, ko so dali štiri prepovedne odločbe, lahko rečem, da so tri vrnjene nazaj v ponovno odločanje Inšpektoratu za delo, pri eni odločbi o prekršku je zahteva za sodno varstvo, pa o njej še ni odločeno.  Glede varnosti sindikalnih zaupnikov oziroma kršitev. Konkretnih zadev ne poznam, lahko jih naknadno sporočimo. Sicer na Inšpektoratu za delo, ne vem, če ste mogoče menili glede sodelovanja sindikalnega zaupnika in Inšpektorata za delo. Lahko povem za ta čas, da smo se dobili, sindikalni zaupnik in jaz, in mi je, dobro se spomnim, postavil trinajst točk, na katere je prejel odgovore. In mislim, da se bo to sodelovanje nadaljevalo. Posebej se bo zdaj nadaljevalo ravno glede teh meril za ocenjevanje inšpektorjev, pa tudi glede sistemizacije delovnih mest. Ker na uradu nikoli ne bomo sami ugotavljali, kje so te potrebe za zaposlitev inšpektorjev, tudi mnenje sindikalnega zaupnika oziroma sindikata bomo vedno upoštevali.  Glede inšpektorjev, zaposlitve novih inšpektorjev. Moram povedati, da je tudi zelo dobiti zdaj nove inšpektorje, ker ko nastopijo delo, bodo zaposleni v 36. plačilnem razredu. Zdaj je vprašanje, če nekdo, kot ste omenili, če nekdo ima deset let delovne dobe, izkušenj v gospodarstvu, kdo bo prišel, da bo delal za 36. plačilni razred. Tudi nazadnje, ko smo zaposlovali teh pet inšpektorjev, ni bilo veliko interesa.  Toliko. Če sem kaj pozabil, me lahko opozorite. Hvala lepa za besedo.
MIHA KORDIŠ (PS Levica)
Aha, se prijavljaš, dobro.   (nadaljevanje) Najprej Jurij… / oglašanje v ozadju/ Ne, ti si dvignil… / oglašanje v ozadju/ Aha, aha, okej. Mojca? Ne? / oglašanje v ozadju/ Ja, Mojca najprej, potem pa še Miha kot drugi. Izvolite, Mojca Žnidarič.
Jaz bi želela replicirati gospodu, ki me je prej večkrat omenil. Prej sem govorila samo o krajšem delovnem času, da se delavci dostikrat strinjajo in sklepajo pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, dejansko pa delajo tudi več. O tem sem govorila, o tej prekarnosti.  Glede prepovedi zaposlovanja pa je bil moj pomislek oziroma moj predlog, da mora biti enako za vse delavce, tako domače kot tuje.  Tudi glede svetovanja je pa gospod zdaj sam povedal, da gre tu za projektno enoto, ki je sofinancirana tudi iz evropskega sklada, tako dejansko ne gre davkoplačevalski denar v takšni meri, kot je gospod rekel, da se to ne bi smelo izvajati za delodajalce.
Hvala, gospa. Še gospod kolega Kordiš, tretjič.
Hvala. Prva stvar, denar iz vira Evropske unije je še vedno javni denar in je še vedno »kasa«, v katero plačujemo vse državljanke in državljani in naj bi služila blaginji vseh državljank in državljanov. Torej, projektno sodelovanje na IRSD se tako ali pa drugače financira iz javnih sredstev in moralo bi služiti javnemu dobremu. Javno dobro v primeru Inšpektorata za delo pomeni pregon kršitev delovnopravne zakonodaje in tistih delodajalcev, ki te kršitve izvajajo. Sicer sem pa izpostavil, da ne gre niti toliko za finance, kolikor gre za uporabo zelo omejenih kapacitet Inšpektorata za delo. Torej, da mi tam za svetovanje delodajalcev, ker so jim očitno odvetniki predragi, njihovi lastni, da bi jih plačali, kljub rekordnim dobičkom, namenimo za to delo tri, štiri delovne inšpektorje, namesto da bi ti trije, štirje delovni inšpektorji razreševali prijave, ki jih delavke in delavci pošljejo na Inšpektorat za delo. O tem sem govoril. Navsezadnje v tem letošnjem poročilu zasledimo tudi zelo lepo povedano, da razumni roki pri razreševanju prijav na Inšpektorat za delo niso upoštevani. Zakaj? Ker je inšpektorat kadrovsko toliko kratek, da česa takega ne more zagotavljati. Zakaj sem se pa v osnovi prijavil, je bilo pa zaradi tega, ker je gospod vršilec dolžnosti glavnega inšpektorja na primeru trafik ilustriral, o čemer sem prej govoril, o usmeritvah Ministrstva za delo. Bili so tisti štirje papirji in trije so bili vrnjeni, trije so bili vrnjeni nazaj Inšpektoratu za delo. Namesto da bi ministrstvo zaščitilo svoj lasten inšpektorat in mu pomagalo pri delu, ne, je očitno uslišalo delodajalce in pritožbe razrešilo na tak način, da jih je vrnilo eno stopnjo nižje nazaj. Pri tem, da je formalno sklicevanje na to, da ni vseh elementov delovnega razmerja, zaradi tega, ker »kobajagi« ni osebnega opravljanja dela, je ravno na primeru trafik popolnoma za lase privlečeno. A veste, za kaj gre - da nekdo, ki je tam v tisti franšizi v trafiki, zboli, ne more opravljati dela, in potem ga je prišel kakšen družinski član nadomeščat. Za to gre. In ta formalni »kobajagi« povod je bil dovolj za Ministrstvo za delo, da je reklo: »Ne, ne, ne, inšpektorji nimajo prav, vračamo vam te odločbe, ki ste jih napisali, razsodite še enkrat, razsodite drugače.« In ti ljudje so v resnici težki prekarci, niso upravičeni do bolniške in delajo tudi, kadar so bolni. Samo v skrajnem slučaju jih pride nekdo nadomestit, zaradi tega, ker fizično ne morejo stati tam na dveh nogah in opravljati svojega dela, čeprav bi morali iti že zdavnaj k zdravniku pa v posteljo še za veliko manjše stvari. Tako tudi v teh konkretnih primerih pri trafikah so bili prisotni vsi elementi delovnega razmerja in je IRSD v osnovi - mislim, bi se jih moralo zaposliti, morali bi dobiti pogodbe o zaposlitvi in Ministrstvo za delo bi moralo biti tisto, ki je te delavce zaščitilo, ne pa da je stisnilo rep med noge zaradi tega, ker sta tista dva franšizerja očitno nekaj zalajala, in je vrnilo odločbe nazaj.  Hvala.
Hvala lepa.  Še glavni inšpektor je prosil za besedo.
Jadranko Grlić
Hvala lepa, gospod predsednik. Bom zelo kratek. V zvezi s svetovanjem oziroma strokovno pomočjo moram povedati, da nam 4. člen Zakona o inšpekciji dela nalaga, da poleg inšpekcijskega nadzora moramo delodajalcem in delavcem nuditi strokovno pomoč v zvezi z izvajanjem zakonov, nič drugega.  Za drugo vprašanje bi vas vprašal, ali lahko v zvezi s smrtmi odgovor poda direktor Inšpektorata za nadzor varnosti in zdravja pri delu, kratek odgovor.
Da, lahko, vendar kratko, ker smo že zelo pozni, bi prosil.
Slavko Krištofelc
Najlepša hvala.  Eno vprašanje je bilo danes namenjeno varnosti in zdravju pri delu in bom z veseljem kratko odgovoril. Številka 17, število smrtnih nezgod v lanskem letu je dejansko. Če malo pogledamo nazaj, koliko je bilo teh nezgod, boste videli iz statistike, da zelo varira. Ampak treba je vedeti, da imamo v Sloveniji zelo majhen vzorec, slabih 500 tisoč delavcev, mnoge države imajo več zaposlenih in je temu primerno tudi število smrtnih nezgod. Samo en primer, omenili ste, kakšna je primerjava z nekaterimi drugimi evropskimi državami. Ravno ta teden imamo na obisku češkega inšpektorja. Pri njih imajo 5 milijonov delovne populacije, 10 milijonov zaposlenih, tisoč inšpektorjev in 150 smrtnih nezgod. To pomeni, da smo, bom rekel pod narekovaji, »boljši« od Čehov. Smo pa slabši od Maltežanov, na primer, oni imajo pa res, neko leto nazaj se jim je zgodilo, da so imeli nič smrtnih nezgod, nikoli pa ne prekoračijo številke 5. Komentar tega: res je manj delovne populacije, manj delodajalcev je in tudi manj tveganja dejavnosti imajo. Več ali manj se ukvarjajo s turizmom. Mi imamo turizem, imamo pa tudi bolj ogrožene gospodarske dejavnosti. To pomeni, da število smrtnih nezgod ni ravno nek pokazatelj tistega stanja - mislim, da se boste s tem strinjali -, pokazatelj stanja varnosti in zdravja pri delu v Republiki Sloveniji. Je en segment, na katerega vsekakor moramo biti pozorni, ampak to število se lahko zelo hitro spremeni. Do danes imamo 12 smrtnih nezgod, če bo šel ta trend v isti smeri naprej, bomo boljši kot lansko leto, bomo pristali pri 16. Ampak vsi se boste spomnili ene smrtne nezgode nekaj let nazaj, ko je v prometni nesreči umrlo kar nekaj policistov. Še ena taka prometna nesreča naj se zgodi, pa bomo pri številki 20. Procentualno je to veliko povečanje, ampak, kot sem rekel, ni merodajno, da bi zdaj tu neko paniko okrog tega zganjali. Dejstvo je, da smrtne nezgode so se dogajale, se bodo, deset let nazaj smo jih imeli 29, še celo dve leti nazaj smo bili pri 24, nek očiten trend se kaže v tem, no, da se število smrtnih nezgod zmanjšuje.  Bi pa povedal, glede na to, da se število zaposlenih povečuje, da se ekonomija izboljšuje v Sloveniji. Tudi število nezgod, prijavljenih nezgod se povečuje. Ponovno se bližamo številki 10 tisoč, to pomeni, od vseh nezgod, ki jih dobimo na inšpektorat. Ampak smrtne nezgode so nekako v istem nivoju, tudi težje nezgode so v istem nivoju, povečuje se število prijavljenih lažjih nezgod.  Mogoče še dejavnost. V gradbeništvu imamo največ prijavljenih nezgod in tudi temu posvečamo največjo pozornost, največ nadzorov poskušamo opraviti v tej dejavnosti. Bi pa opozoril na zadnja leta najbolj prisotne vzroke za smrtne nezgode, to so prometne nesreče avtoprevoznikov, službena pot in pa nasilje na delovnem mestu, se pravi, ne nasilje med delavci, ampak nasilje s strani tretjih oseb.  Toliko na kratko. Hvala.
Hvala lepa za pojasnilo. Zaključujem razpravo.  Sledi ugotovitveni sklep, o katerem ne glasujemo: Ugotavljam, da se je Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide seznanil s poročilom o delu Inšpektorata Republike Slovenije za delo za leto 2017.  Na mizo ste prejeli še tri predloge: en predlog dodatnega sklepa k 3. točki je s strani koalicije in dva predloga s strani Levice. Predlagam, ker ste vsi dobili na mizo, da jih ne beremo, ampak gremo po vrsti in glasujemo o  (nadaljevanje) predlogih. / oglašanje v ozadju, medsebojni pogovor/ Najprej bomo glasovali o sklepu s strani koalicije oziroma petih poslanskih skupin in nato o predlogu sklepa s strani Levice, in sicer je to pod točko 1 in 2, glasovali bomo o prvem in drugem od Levice. Najprej glasujemo o predlogu sklepa koalicije. / oglašanje v ozadju/ Dobro, obrazložitev glasu, Miha Kordiš.
Hvala za besedo, predsedujoči. Bom obrazložil glasovanje pri vseh treh sklepih.  Jaz koalicijskega sklepa ne bom podprl, pa ne, ker bi bilo vsebinsko na prvo žogo kaj sila narobe z njim, problem je, ker je popolnoma prazen. Razlika med tem sklepom koalicijskih poslanskih skupin pa med sklepoma, ki smo ju predložili v Levici, je, da naša dva sklepa terjata zaposlovanje novih inšpektorjev, in to opredeljeno številčno, torej 40 inšpektorjev za delovna razmerja do konca leta 2019 in še dodatnih 40 do konca leta 2020. Koalicijski sklep se pa v osnovi bere kot samo umivanje rok - torej, da Vlada v skupnem kadrovskem načrtu zagotovi zaposlitev novih inšpektorjev, in to je to, pa nikjer nobene številke. Dobro, to so operativni sklepi Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide in si ne predstavljam, zakaj bi prišli po tej razpravi na to sejo s tako praznim in nekonkretnim sklepom, če imamo še koalicijsko pogodbo, ki je v izhodišču idejnopolitični dokument, ki je, kar se zaposlitev tiče, veliko bolj koncizna in veliko bolj konkretna, kot je sklep, ki ste ga koalicijski poslanci predložili; ta sklep ne pove ničesar, ničesar. Sploh pa ti sklepi odbora niso zavezujoči, bolj odpirajo možnost - in tudi naš je tak, odpira možnost za zaposlovanje novih inšpektorjev, ni to zapovedovanje, žal, odbor nima takšne moči nad Vlado. In v tej funkciji sta tudi ta dva naša sklepa za nove zaposlitve, ker operacionalizirata tisto odločitev, ki je bila že sprejeta na koalicijskih pogajanjih, ko se je napisala koalicijska pogodba, ko se je naredil dogovor in tako naprej. Tako pozivam vse, da podprejo ta dva naša sklepa, tega prvega sklepa, ki so ga predložile koalicijske poslanske skupine, ne bomo podprli.
Gospod Soniboj, izvolite.
Hvala, predsednik. Jaz bom podprl predlog sklepa, ki ga je dala koalicija, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, ker ne vem, tisto, kar se meni zdi edino logično, da se dogovorita Inšpektorat za delo in Ministrstvo za delo o dejanskih potrebah. Jaz danes lahko špekuliram, da bo konca leta zaposlenih 50, ne vem. Sem pa trdno prepričan, kot je že kolega Kordiš rekel, če smo zadevo zapisali v koalicijski sporazum, da bomo to zadevo tudi poskušali spraviti v življenje. Ker danes ni bilo enega izmed nas tule, ki smo prisotni, proti temu in se vsi skupaj zavedamo, da je to problematika, s katero se moramo čim prej soočiti. Da bi pa danes na podlagi, ne vem, treh kolegov, ki verjetno niso eksperti niti ne poznate točno, vi ste razdelili, koliko je inšpektorjev, dali na pol, bi pa to prepustil tistim, ki so za to kompetentni pa sposobni, se pravi, Ministrstvu za delo pa inšpekcijski službi. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Soniboj.  Postopkovno ima Miha Kordiš.
Hvala, predsedujoči. Glede na to, da smo se zadnja štiri leta, odkar smo v parlamentu, v Levici ukvarjali s problematiko Inšpektorata za delo, smo to počeli na podlagi informacij stroke, informacij zainteresirane javnosti iz delavskih vrst, torej raznih delavskih organizacij, v prvi vrsti sindikatov, oprostite, se čutimo precej kompetentni povedati in izpostaviti in zahtevati uresničevanje delavskih potreb in tudi opredeljevanje tega, kaj te potrebe so.   (nadaljevanje) Ne govorimo na pamet, govorimo na podlagi štiri let izkušenj, govorimo na podlagi še veliko večletnih izkušenj, ki jih imajo naši sindikalni tovariši in to, kar zahtevamo ni nobena arbitrarna odločitev, ampak je prej obliž na rano podhranjenega inšpektorata. Najmanj, kar je potrebno v najkrajšem času narediti je, da se podvoji število delovnih inšpektorjev za nadzor nad delovnimi razmerji, potem pa naprej. Skratka, ne govorimo na pamet, ne vlečemo stvari iz žepa, ne izmišljujemo si stvari in vemo o tem govorimo.
Sicer nisem zaznal postopkovnega predloga.
Protestiral sem.
Obrazložitev, Jurij Lep.
Jaz bi želel, da recimo sedaj na koncu ne izpade kot, da se borimo vsak za svojo zgodbo. Pri pripravi rebalansa 2019 - gospod Miha - boste videli, da je pri sprejemu proračuna ali pa rebalansa ali bilo kakšnega dokumenta je recimo za to zgodbo pomemben kadrovski načrt. Kadrovski načrt je sestavni del tega proračuna. Če bomo mi rekli recimo številko, jaz osebno lahko podprem, ampak bom podrl s figo v žepu, ker ne bom vedel, če bom to izpolnil. Sedaj glede na to, da sem mlad poslanec in star človek po vsej verjetnosti bom te sklepe podpiral, ki jih lahko zagotavljam. Če notri piše, da bomo, potem se pravi, da bo v rebalansu 100 % k temu strmeli. Sedaj številčno pa se lahko, potem pogovarjamo glede na kadrovske načrte in na finančne možnosti. Sedaj pa, da nekaj sprejmemo samo, zato da sprejmemo, zato je moj glas k temu predlogu, ki smo ga tudi mi usklajevali kar nekaj časa na zgodbi. Ni nobeden problem, da ne mislimo vsi isto in pozitivno.
Hvala lepa.  Še gospod Primož Siter.
Hvala lepa.  Ne bi rad sedaj, da igramo ping-pong z argumenti kateri predlog je boljši rad bi pa objasnil dejstvo, da so vse stranke koalicije v predvolilni kampanji znova in znova poudarjali, da gre sedaj za drugačno politiko, da sedaj ne gre za politiko, ampak da gre končno za akcijo. Sedaj pred seboj imamo predlog enega akcijskega načrta, ki ni zrasel danes dopoldne v naši poslanski skupini, ampak akcijskega načrta, ki smo ga gradili zadnja leta. To delo označiti z neko horuk akcijo je nedosledno in nedostojno. Da so kadrovske potrebe inšpektorata kakršne so smo danes poslušali in poslušamo zadnja leta in to ni zopet nekaj, kar se je zgodilo danes, s čimer ste nas spoštovani gost razsvetlili danes in smo mi rekli, da tega pa nismo vedeli. To so stvari, ki se vlečejo leta in leta. Danes smo na zadnji stopnji reševanja tega problema. Danes nismo prvič izvedeli, da ta problem obstaja. Danes imamo na dlani rešitev prvo praktično konkretno operativno rešitev in znova in znova iskanje izgovorov ni še čas, ni še primerno, še moramo videti še ta faktor in tisti faktor in vse to skupaj sešteti in bomo, potem videli, da nas vrže spet na tisto čemur se reče »back to square one«, kjer kapitalist pride in zacvili in smo vsi takoj v alarmantnem stanju. Ko pa se oglasi nekdo, ki bi lahko prišel nasproti zaposlenim na inšpektoratu, ki bi lahko prišel nasproti tistemu, ki ga nespoštovanja delovnopravne zakonodaje najbolj prizadene moramo narediti še eno študijo, moramo pa počakati spet še malo in se še trikrat usesti in iti z istim vlakom skozi vsa koalicijska usklajevanja, ki smo jih že opravili, če se ne motim pred mesecem oziroma dveh.  Hvala lepa. Zato bom podprl oba predloga, ki jih imate na mizi z naslova Poslanska skupina Levica.
Hvala za pojasnilo.  Miha Kordiš, postopkovno. Ampak sedaj res!
Postopkovni predlog. Tudi prej sem postopkovno protestiral mimogrede.  Tokrat pa imam postopkovni predlog in pobudo glede na to, da se zatikamo okoli vprašanja ali je objektivno potrebno 40 novih delovnih inšpektorjev zagotoviti ali je ta cifra večja ali manjša predlagam, da se do te številke opredeli   (nadaljevanje) predstavnik Inšpektorata za delo navsezadnje pa lahko spregovori tudi zainteresirana javnost iz delavskih varstev - imamo dva sindikalna predstavnika, imamo predstavnika delavske svetovalnice - pa lahko kaj spregovorijo o teh potrebam. Mislim, da se, potem na podlagi tega odziva lažje odločamo o tem z čisto vestjo, da ne gre za arbitrarne številke.
Hvala lepa.  Smo v fazi glasovanja in v tej fazi ne morem podeliti besede drugim.  Gremo na glasovanje.  Glasujemo najprej o predlogu poslanskih skupin koalicije. Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet.  Gremo na naslednja predlog, to je, drugi predlog oziroma 1. točka iz predloga Levice. Glasujemo.  Kdo je za? (3 člana.) Kdo je proti? (7 članov.)  Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Gremo na drugi sklep od Levice, na drugi predlog sklepa od Levice. Glasujemo.  Kdo je za? (4 članov.) Kdo je proti? (5 članov.)  Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  S tem smo zaključili 3. točko dnevnega reda.  Hvala lepa sodelujočim.  Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA - REDNO LETNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA LETO 2017.  Poročilo mnenje Državnega sveta je objavljeno na spletni strani Državnega zbora. Vabljeni zagovornik načela enakosti - pozdravljam - Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Državni svet Republike Slovenije. Odbor bo poročilo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora. Besedo dajem zagovorniku načela enakosti, gospodu Mihu Lobniku. Izvolite.
Alja Lobnik
Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, poslanci.  Čestitke ob novem mandatu.  Spoštovana državna sekretarka, ostali vabljeni na sejo. Lepo pozdravljeni tudi z moje strani.  Zagovornik načela enakosti je nov najmlajši slovenski neodvisni organ, zato bom predstavitev prvega celoletnega poročila za leto 2017, ko je začel delovati, pripravil na način, da bom v uvodu povedal nekaj o nastanku zakona in potem razvoju organa ter vsebinskih poudarkov letnega poročila, na koncu pa predstavil odprte dileme, na katere smo v prvem letu delovanja naleteli in za katere menim, da je bistveno, da se z njimi seznani tudi ta odbor.  Zgodovinski pregled vprašanja ukvarjanja z diskriminacijo zaznamuje dejstvo, da Slovenija vse od članstva v Evropski uniji ni pravilno uredila stanja na področju varstva pred diskriminacijo, da nismo imeli neodvisne institucije, torej od Vlade neodvisnega organa, ki bi deloval na področju enakopravnosti, kakor zapovedujejo evropske direktive. Zato smo bili kot država predmet postopka. Proti Sloveniji se je pripravljala visoka finančna kazen in zakon o varstvu pred diskriminacijo, ki je tudi podlaga delovanja našega organa je bil pripravljen ter sprejet v Državnem zboru spomladi leta 2016. Z ustanavljanjem organa pa smo začeli v začetku leta 2017, kar pomeni, da ne gradimo novo institucijo, pač pa tudi odpravljamo zaostanek 12 let, ki smo ga na tem področju v Sloveniji pridelali. Zato je pomembno, da pač v tej točki razložim kakšne naloge je novemu organu podelil zakon o varstvu pred diskriminacijo in kako samo diskriminacijo definira ter kako daleč smo z razvojem te inštitucije.  Samostojni organ zagovornik načela enakosti ima v 21. členu zakona o varstvu pred diskriminacijo navedenih 10 alinej različnih nalog. Vse so v skladu z evropskimi direktivami in predpisane, grobo pa jih lahko razdelimo v tri temeljne naloge. To mora biti inštitucija, ki je neodvisna od drugih organov, na katero se lahko človek ali pravna oseba obrne kadar meni, da je žrtev diskriminacije. Torej, smo tista točka, kjer svetujemo in pomagamo ljudem kadar mislijo, da so bili diskriminirani. Potem pa delo na področju diskriminacije v drugem stebru opravljamo na način sistemskega delanja. Tore, raziskujemo vprašanja diskriminacije v družbi, ozaveščamo, izobražujemo in pripravljamo priporočila za spremembo zakonodaje takrat, kadar gre za sistemsko diskriminacijo, kadar je v zakonu. In s temi priporočili potem naslavljamo nosilce oblasti, Državni zbor in tako naprej, da so možne sistemske spremembe.  Tretji steber dejavnosti te inštitucije pa je, da je to tudi organ odločanja ali v posameznem primeru gre za diskriminacijo ali ne.  Tako da dovolite, da predstavim temeljne definicije kakor jih prinaša Zakon o varstvu pred diskriminacijo, kako je sedaj v Sloveniji definirana, opredeljena diskriminacija. Po zakonu diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranja, zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti. Tisto kar je pomembno ves čas vedeti o diskriminaciji je, da če jo zakonsko ugotavljamo, in to je ena od nalog tega organa, je potrebno zelo jasno določiti kakšna oblika diskriminacije naj bi se v posameznem primeru dogajala, katere osebne okoliščine, ki so v zakonu tudi navedene, so bile razlog za takšno diskriminacijo in na katerem družbenem področju, kakor ga določa zakon, se je ta neenakopravna obravnava zgodila. To je posebej pomembno zato, da lahko v kasnejši fazi povem več tudi o pomenu dobre urejenosti postopkov s katerimi v tem organu ugotavljamo ali je ob posameznikovi prijavi dejansko šlo za diskriminacijo ali ne. Za sedaj poudarim to, da to ni odločitev, ni arbitrarna odločitev vsakokratnega predstojnika tega organa, ampak zelo natančen postopek, ki omogoča seveda tudi potem pravna sredstva nadalje v procesu.  Bistveno pri diskriminaciji je torej, da ves čas vemo kaj se je zgodilo, kje se je zgodilo in zakaj se je zgodilo. Težave na katere smo naleteli pri začetku svojega delovanja izvirajo iz določenih nejasnosti v zakonu. V poročilu, ki ga v prvem letu predstavljamo smo navedli tako razvoj organa, kot tudi prve začetke našega dela. Jaz moram na tej točki, seveda, pojasniti, da ko sem se znašel kot novi predstojnik nove inštitucije na tem položaju, razen zakona, ni v zvezi s tem organom obstajalo nič. Je pa mu pripadlo nekih tristo zadev, ki jih je reševal prejšnji zagovornik načela enakosti, ki je deloval kot uslužbenec Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, seveda, na način , v zakonski ureditvi, ki je bila s strani Evropske komisije ocenjena kot neprimerna. Moja prva naloga v letu 2017 je bila zagotoviti pogoje za to, da bomo lahko prej naštete zakonske naloge izvajali. In med pogoje štejemo fizično infrastrukturne pogoje, kadrovske pogoje in to je bil prvi del polovice leta. Namreč, z oktobrom smo šele po tem, ko smo pač pri prejšnji vladi dobili za to dodatna sredstva lahko uredili najem primernih prostorov, začeli urejati osnovno opremo in seveda neko kadrovsko širitev organa. Zato smo že lansko leto na tem odboru opozorili, da bo za delovanje takšne institucije potrebno več sredstev, kot jih je bilo sprva predvidenih v proračunu. Namreč, smo na neslavnem vodilnem mestu v Evropi po tem, kako malo sredstev smo namenili takšni instituciji.  V okviru vzpostavljanja organa pa smo naleteli seveda na druge vrste težav. Pri začetku uporabe postopkov smo ugotovili, da obstajajo zakonske nejasnosti o tem kakšen postopek naj ta organ uporablja za ugotavljanje diskriminacije. To pomeni, da so bila organu sicer načeloma podeljena inšpekcijska pooblastila, vendar ne na način kot to poznajo drugi organi in da je prišlo do pravne dileme, ki jo na tem mestu strnem v dilemo med tem, da imajo pač prijavitelji diskriminacije pri nas položaj stranke v postopku. Torej, je potrebno uporabljati načela, splošna načela zakona o upravnem postopku, hkrati pa naj bi mi delovali tudi kot inšpekcijski organ, kar nas potem kasneje pripelje do nekaj ključnih kontradikcij in tudi te smo poskušali razjasniti tako v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, ki je zakon pripravilo, potem smo pritegnili v ta proces razjasnitve Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za javno upravo. Žal rezultat intenzivnega dela je pač ta, da sedaj obstaja precej široko soglasje, da bo potrebno zakon dopolniti in popraviti, da bodo postopki lahko učinkoviti, saj trenutno zakonodaja pravzaprav nas napotuje na zelo počasen način reševanja zadev. Kljub temu smo se seveda lotili prijav, ki smo jih prejemali. In sedaj   (nadaljevanje) ker je zakonski rok za oddajo našega poročila konec aprila vsako leto so podatki, ki so bili navedeni takrat v poročilu že drugačni pač število rešenih primerov se je povečalo. Drži pa vse, kar smo zapisali v sistemskem delu našega poročila. Namreč tisto, kar tem organu še pritiče je dialog z nevladnimi organizacijami, ki predstavljajo družbene skupine, ki so ponavadi žrtve diskriminacij. Spremljanje diskriminacije na nacionalni ravni. Mi smo pozvali vsa ministrstva, da nam sporočijo kako v okviru svojih politik in ukrepov delujejo na področju spodbujanja enakopravnosti, kar Zakon o varstvu pred diskriminacijo vsem nosilcem oblasti tudi narekuje. Prvi odziv ministrstev ni bil pozitiven, namreč zelo malo vprašanih je sploh vsebinsko smiselno odgovorilo na naša vprašanja. Jasno pa je, da je na tem področju posledica praznine, ki smo jo imeli - tako kot sem že na začetku povedal - vrsto let pustila določene sledi. Prav tako je bilo pri vprašanjih mestnih občin, kjer je sistemsko delo na področju diskriminacije še vedno nekaj, kar je prej redkost kot pogosto. Zakaj je sistemsko delo tako pomembno? Naša naloga ni samo, da rešujemo konkretne primere posameznih ljudi, ko so v stiski in ko so diskriminirani, ampak da iz njih hitro razberemo, če prihaja do teh diskriminacij, zaradi sistemskih razmer torej bodisi predpisov ali manjka predpisov in da tam predlagamo konstruktivne rešitve, ampak zato je seveda potreben dialog s strani obeh strani.  V poročilu boste tako našli tudi naš pregled obravnav inšpekcijskega nadzora pri drugih inšpektoratih. Zakon je namreč na neki način razdelil pristojnosti tega organa tudi med inšpektorate tako, da tudi ti podatki kažejo, da je največ primerov diskriminacije obravnaval Inšpektorat za delo, veliko pa tudi Tržni inšpektorat. Struktura poročila predstavlja tudi tretji del v tem smislu še vedno sistemskega dela in našo prvo raziskavo na področju diskriminacije. Mi smo lansko leto izvedli temeljito javno mnenjsko raziskavo o doživljanju diskriminacije v Slovenije in v poročilu najdete natančnejše podatke, tabele, interpretacije. Na tem mestu bi poudaril to, da se dve tretjini vprašanih v Sloveniji zdi, da je diskriminacija enakovreden problem drugim problemov v državi, tretjina vprašanih meni, da se stanje na področju diskriminacije v državi v zadnjem času poslabšuje. Kar 10 % vprašanih v Sloveniji že kdaj v življenju doživelo diskriminacijo. Zelo pomembno in zelo vidno iz raziskave pa je tudi, da si ljudje želijo več informacij in ozaveščanja na področju diskriminacije ter seveda o tem kako si lahko pomagajo. Mi smo zaznali, da je prepričanje v to, da lahko kdo učinkovito pomaga, če je posameznica ali posameznik diskriminiran med ljudmi zelo majhno, da tudi zato ne prijavljajo primerov diskriminacije in tudi to je posledica zaostanka, ki smo ga pač kot država pridelali, zaradi tega, ker nismo pravočasno ustanovili ustrezne institucije. Te izsledki raziskave nam predstavljajo osnovo za pripravo našega nadaljnjega programa dela. V poročilu smo na koncu dodali tehnični prevod pomembnega dokumenta na področju varstva pred diskriminacijo. Namreč, na ravni Sveta Evrope so bila decembra lani sprejeta nova priporočila, splošna priporočila številka 2, ki urejajo in napotujejo države članice Sveta Evrope na vsebino kako naj delujejo in kako   (nadaljevanje) naj organizirajo delovanje tovrstnih organov. Ključno sporočilo teh priporočil pa je zelo relevantno tudi za naše delo, saj nam sedanja zakonodaja še ne omogoča, da bi na evropsko priporočen način organizirali svoje delo. V tej točki bi, zato predstavil ključne ovire in nejavnosti v zakonu, za katere smo prepričani, da jih je potrebno čim prej odpraviti. V zvezi s tem se veselim, da imamo že v petek sestanek na Ministrstvu za delo družino in enake možnosti, kjer bomo… Namreč, to je naše matično ministrstvo in tam bomo predstavili naša dognanja. Res je, da z njimi že nestrpno čakamo, da se je pač začel novi cikel Vlade. Namreč, ključni problemi v zakonu so, da ta institucija nastopa hkrati kot odločevalec o tem ali je v danem primeru prišlo do diskriminacije ali ne in apriorij zagovornik žrtve, kar je dvojna vloga in če jo želimo opravljati na primeren način moremo imeti dovolj razdeljeno notranjo strukturo, da isti ljudje ne delajo ali ne odločamo o obeh primerih. Da v primeru, da postopamo po Zakonu o upravnem postopku ne moremo ščititi identitete žrtve diskriminacije, kar pomeni, da lahko kršitelj takoj zahteva razkritje in to velikokrat pomeni veliko oviro pri tem, da bi ljudje poročali in prijavljali, da se jim dogaja diskriminacija. Naj ponovim kot potrjuje raziskava večina diskriminacij v Sloveniji se zazna v okviru delovnega razmerja in to so seveda za posameznike podobno kot smo lahko slišali v prejšnji točki zelo občutljive eksistenčne točke.  Zagovornik načela enakosti kot organ, ki naj bi izvajal inšpekcijski nadzor nad diskriminacijo nima predvidenih nikakršnih sankcij. Smernice Sveta Evrope pa so jasni. V primer, da se te institucij podeli naloga odločanja v nasprotnih konkretnih postopkih mora imeti zato tudi ustrezne sankcije, ker se je pač to izkazalo na evropski ravni za smiselno in tako je tudi na drugih področjih. Hkrati se nam po tem zakonu zgodi, da lahko ljudje isto prijavo oddajo na inšpektorate in zagovornika načela enakosti in smo v situaciji, ko lahko o isti zadevi odločata dva organa. Težko se je temu izogniti v smislu, da se ne moremo ves čas obveščati o tem, pri čemer pa kot povedano imajo inšpektorati v tem primeru sicer sankcije mi pa ne. Tudi pri nas je pravzaprav ta nejasnost v postopkih pripeljala do tega, da so naši postopki dolgi in namesto, da bi ljudem v stiski pomagali pravzaprav v nekem dolgotrajnem procesu ne najdemo rešitve in ne izpolnjujemo poslanstva našega organa. Za področje, ki je bilo prvič tako urejeno pred dvema letoma zakonsko lahko v tej točki strnem, da smo kljub podcenjevanju obsega naših nalog uspeli postaviti organ na svoje temelje, funkcioniramo v lastnih najetih prostorih. V organu danes sodeluje 10 sodelavk in sodelavcev. Da pa je za učinkovito varstvo pred diskriminacijo nujna sprememba Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki bo razjasnila in dopolnila postopek in da je nujno v rebalansu za leto 2019 zagotoviti ustrezna sredstva za izvajanje vseh nalog, ki jih zakon predvideva. Naj naveden, da v podobni instituciji v Srbiji deluje 45 zaposlenih, na severnem Irskem, kjer je milijon 800 tisoč prebivalcev pa 80. Skratka, k tej zadnji točki apelu, da se tovrstnemu organu   (nadaljevanje) podeli ustrezno višja sredstva, pa priča tudi priporočilo Evropske komisije, sprejeto 22. junija tega leta. Na pobudo komisarke za pravosodje Vere Jourove je Evropska komisija sprejela dokument in tudi države članice, ki na svoji 8. strani eksplicitno pozivajo, da morajo države članice zagotoviti, da imajo telesa, kot je zagovornik načela enakosti, dovolj virov, da lahko izpolnijo vse svoje z zakonom predpisane naloge. In v skladu s tem uradnim priporočilom Evropske komisije - gre za dokument Evropske komisije, da sklenem ta prvi del predstavitve - pozivam, da se tudi pristojni odbor pridruži temu pozivu.  Hvala lepa. Seveda sem na voljo za dodatna vprašanja.
Hvala za predstavitev, ne samo poročila, ampak tudi organa, njegovih začetkov in težav, s katerimi se srečujejo.  Želi besedo predstavnik Vlade, ministrstva? Izvolite, gospa sekretarka.
Breda Božnik
Predsedujoči, hvala lepa.  Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ugotavlja, da je drugo zagovornikovo poročilo in hkrati prvo celoletno poročilo, ki je pripravljeno na podlagi 22. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo, sistematično in pregledno. Njegova struktura sledi zakonsko določenim nalogam organa in poroča o obravnavah in ugotavljanju diskriminacije, o opravljenih raziskavah, analizah, spremljanju stanja na nacionalni in lokalni ravni, o sodelovanju s civilno družbo, o skupnem delu z organi EU in mednarodnem sodelovanju. Pomemben del poročila je v bistvu za nas načrt organizacijske strukture organa, ki je v skladu z njegovimi nalogami, in po mnenju Ministrstva za delo jasno opredeljuje usmeritve za nadaljnje učinkovito delo tega organa. V poročilu so natančno predstavljeni predlogi za obravnavo diskriminacije, ki jih je v letu 2017 prejel zagovornik načela enakosti. Prejetih je bilo 79 predlogov za obravnavo diskriminacije, med katerimi pa je bila najpogosteje zatrjevana osebna okoliščina diskriminacije invalidnost. Sledijo pa okoliščine spola, verskega prepričanja in rase oziroma etničnega porekla. Največ primerov se je nanašalo na področje dostopa do dobrin in storitev ter zaposlitvenih pogojev in pogojev dela, vključno s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in plačami. Najpogosteje zatrjevana oblika diskriminacije je neposredna diskriminacija, druga najpogostejša oblika pa je nadlegovanje.  Na Ministrstvu za delo pozdravljamo tudi pregled in analizo ukrepov in aktivnosti za spodbujanje enakega obravnavanja na ministrstvih in v občinah, ki kaže na potrebo po krepitvi zavedanja o spodbujanju enakega obravnavanja na ravni nacionalnih in lokalnih politik in struktur. Pozitivno ocenjujemo tudi vzpostavljen dialog ter sodelovanje zagovornika s ključnimi deležniki, torej inšpekcijami, policijo, uradom varuhinje človekovih pravic ter z nevladnimi organizacijami. Kot navaja poročilo, večina nevladnih organizacij vidi vlogo zagovornika predvsem v ozaveščanju ljudi, kaj diskriminacija sploh je, promociji problematik in zmanjševanju predsodkov v javnosti ter informiranje o tem, kakšne možnosti imajo ljudje, če so diskriminirani, in podobno. Ugotovitve poročila glede potreb po zavedanju o diskriminaciji na različnih ravneh, po ozaveščanju javnosti o problematiki ter po informiranju o načinih obravnave in odprave kažejo na nujnost po dodatni okrepitvi prav tega dela delovanja zagovornika. Menimo, da ima poročilo tudi pomembno izobraževalno oziroma ozaveščevalno funkcijo, saj pojasnjuje zakonsko opredelitev diskriminacije. Navaja nacionalne in mednarodne pravne podlage za delo zagovornika načela enakosti ter vsebuje izsledke prve javnomnenjske raziskave o diskriminaciji v Sloveniji. Prav ta prva reprezentativna raziskava mora postati pomemben vir informacij za načrtovanje in izvajanje dejavnosti vseh relevantnih akterjev v državi, od   (nadaljevanje) pristojnih državnih organov do lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij, delodajalcev in podobno. Rezultati med drugim namreč kažejo približno petino prebivalk in prebivalcev Slovenije, ki so že doživeli diskriminacijo, da se pač ta situacija v Sloveniji poslabšuje ter da postopki in institucije za zaščito pred diskriminacijo niso dobro poznane, žal, še v tem trenutku. K izboljšanju stanja bo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prispevalo s sofinanciranjem projekta iz kohezijskih sredstev, katerega cilji so krepitev zmogljivosti nevladnih organizacij na področju enakosti in preprečevanje diskriminacije ter izboljšanje ozaveščenosti in usposobljenosti nevladnih organizacij o pomenu enakopravnosti in krepitvi enakosti, razumevanju in preprečevanju diskriminacije najbolj izpostavljenih skupin prebivalstva.  Hvala.
Hvala lepa.  Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Peter Požun, izvolite.
Peter Požun
Hvala, gospod predsedujoči, za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci, dovolite na začetku prijazne pozdrave državnih svetnic in svetnikov, članov Komisije za socialno delo, družino, invalide in zdravstvo, ki smo vaš partnerski organ v slovenskem parlamentu.  Državni svet se je v svojem mnenju, ki ste ga prejeli, natančno opredelil do prvega celoletnega poročila. Po našem mnenju, kar je povedala tudi gospa državna sekretarka, je to poročilo obenem lahko tudi izjemno dobro izobraževalno gradivo tako za politiko, ki odloča o zadevah v Sloveniji, kot tudi za širšo javnost.  Državni svet posebej izpostavlja eno zadevo, in sicer ugotavljamo, da se je slovenska družba, kar se tiče diskriminacije posameznikov ali posameznih družbenih skupin ter izrazito negativno nastrojenih dejanj, ki se pojavljajo v slovenski družbi, se pravi, govorimo o blatenju, negativizmu, različnih oblikah izključevanja iz družbe zaradi osebnih okoliščin posameznika, velikem pojavu lažnih novic in podobno, da se slovenska družba nagiba v neželeno smer in se temu seveda ne posveča dovolj pozornosti. In ravno na tem področju smo tisti, ki delujemo v slovenski politiki, še posebej zavezani, da ravnamo ravno v nasprotju s tem, kar sem zdaj povedal, in da pravzaprav mnenja in stališča zagovornika načela enakosti skrbno izvajamo tudi pri svojem delu.  Druga zadeva, na katero bi Državni svet želel opozoriti in poziva Državni zbor ter Vlado, da zagovorniku zagotovi ustrezne finančne in kadrovske pogoje za to, da bo lahko opravljal svoje delo, kot mu to določa zakon in evropske usmeritve, ki jih imamo.  S tem zaključujem naše mnenje, pisno mnenje pa ste prejeli. Hvala.
Hvala lepa za vaš prispevek. Zdaj dajem besedo članicam in članom odbora. Prvi se je javil Primož Siter, pripravi naj se Aljaž Kovačič.
Hvala lepa za besedo.  Lep pozdrav, po štirih urah in petnajstih minutah na tem sedežu. Najlepša hvala za predstavitev in za obširen material in sicer za vaše delo, ki ga gre generalno kanit pozdravit in se vam zanj zahvalit. Par konkretnih vprašanj, ne bi dolgovezil s predolgim uvodom, ker ste več ali manj povzeli vse bistvene podatke. Najprej ena številka. Leta 2017 ste imeli na voljo 250 tisoč evrov, tekoče proračunsko leto vam jih je naklonilo enkrat več. Mi smo sicer naklonjeni vašemu delu in pozivu, da se ta sredstva zvišajo, bi vas pa prosil, koliko, ocenjujete, bi morala biti neka minimalna višina sredstev, ki bi omogočala ne samo zadovoljiv, ampak optimalen   (nadaljevanje) delovni proces oziroma da bi vaša operacija funkcionirala, kot mora. To je pod prvo točko.  Pod drugo, bi se podpisal, kar ste rekli oziroma pod vašo težnjo k povečanju obsega pristojnosti oziroma te problematike, ki ste jo omenili. Zdaj lahko, če se ne motim, naredite bore malo / smeh/ v praksi. Že ko se je zakon sprejemal, smo v Levici v prejšnjem mandatu predlagali nek povečan obseg pristojnosti, recimo, tožbo v primeru množične diskriminacije ali pa v primeru ogroženega javnega interesa. Naši predlogi, žal, niso bili upoštevani, bi pa vseeno zastavil eno vprašanje v tem kontekstu ali pa malce razširil, no. Poleg, če grem na operativo vašega dela, podvajanja postopkov je problem postopka tudi v tem, da ni možno zakriti identitete oškodovane osebe, to ste nakazali, in tudi to, da ugotovitvena odločba nima posledic. Kakšni so učinki takšnih postopkov - vprašanje lahko pričakujemo -, če se obstoječe stanje ohrani? Potem, katera so - zelo praktična vprašanje, no -, katera so področja diskriminacije, za katera pa ni pristojna nobena inšpekcija. Katera so tista »blank space«, tiste prazne luknje, kamor ne seže noben inšpekcijski nadzor. In potem, zopet praktično, ko govorimo o širjenju pristojnosti, kako si predstavljate delovanje organa, če ta ne pridobi dejanskega pooblastila za izrekanje sankcij. Ali lahko v tem stanju sploh nadaljujete z nekim učinkom oziroma z nekim dejanskim vplivom?  Hvala lepa.
Hvala za vprašanje, gospod Siter. Naslednji je na vrsti gospod Aljaž Kovačič.
Hvala za besedo, predsedujoča.  Pozdravljeni vsi prisotni!  Hvala za izčrpno poročilo, hvala tudi za vaše ustno poročilo. Na začetku bi povedal, da živimo v zanimivem času, ki bi bilo mogoče primerno za kakih 50, 60 let nazaj, ko so nas neke grde besede, če se po domače izrazim, žaljive besede pripeljale do tega, da vidimo skorajda vsak dan preko raznih družabnih medijev, pa tudi v Državnem zboru so večkrat uporabljene in je v družbi postalo dokaj sprejemljivo. Tako me veseli, da obstajajo taki organi, ki se borijo proti temu in tudi na te zadeve opozarjajo. Zdi pa se mi smiselno, če že država omenjene organe ustanavlja, da imajo ti organi tudi nek namen. Namen pa imajo lahko le z nekimi določenimi cilji, se pravi, ki so potem zapisani v zakonodaji, da imajo pooblastila. Glavna zadeva pa je seveda financiranje teh organov, da imajo potem tudi moč. Ko pa organ dobi več denarja, pa dobi tudi več odgovornosti in tudi samo delovanje organa temelji na transparentnosti. V Sloveniji obstaja kar nekaj podobnih organov, ki se sicer ukvarjajo z drugo problematiko in so v preteklosti bili velikokrat politično zlorabljeni. Tako je moje vprašanje naslednje: Ali menite, da bi se lahko podobno zgodilo tudi z vami? Se pravi, če dobite več pooblastil, tudi več denarja za delovanje, da bi lahko postali politična žogica med različnimi političnimi strankami. In kaj menite, kakšno je vaše mnenje o priznavanju ministrstev raznih predsednikov napram vam, na kakšen način vas gledajo. Se pa strinjam s tem, kar ste prej omenili oziroma sem tudi sam v svoji razpravi povedal, da če nek organ hoče delovati, seveda mora imeti tako zakonsko kot finančno podporo, zato je tudi,   bo kasneje omenjeno, s sklepi vseh koalicijskih strank stremijo k temu, da se te zadeve uredijo. Hvala.
Hvala, gospod Kovačič. Naslednja je prijavljena gospa Janja Sluga.
Hvala lepa za besedo. Jaz sem v bistvu z zanimanjem prebrala to vaše poročilo, ravno zaradi teh vseh zapletov, ki so se pojavljali v preteklosti pri vaši ustanovitvi in, bom rekla, pri vašem zagonu. In sedaj naš namen, ko smo pripravljali zakon in ko smo se pogovarjali o tem, da v bistvu ta organ rabimo, definitivno ni bil deklaratoren. Se pravi, da zadostimo nekim, bom rekla, navodilom Evropske komisije, ampak da seveda delate tako kot je potrebno glede na staje trenutno v Sloveniji, ki je pa, se lahko strinjamo, kar zaskrbljujoče.  Dajmo iti tisto eno leto nazaj, ko smo se dejansko pogovarjali o prvem vašem poročilu, ki to vsebinsko v resici niti še ni bilo in okoli tistih zapletov. En del teh zapletov ta, predvsem s prostori se je, hvala bogu, rešil ugodno za vas s posluhom Ministrstva za javno upravo. Ampak to ni to. Tu se lahko strinjamo. Če se pogovarjamo o organu zagovornika kot o enem samostojnem avtonomnem organu, ki bo odgovorno opravljal svoje delo, je seveda prvi predpogoj za avtonomijo za neodvisnost proračun, ki vam je na razpolago. In ta, se lahko strinjamo, če primerjamo organ zagovornika z nekaterimi drugimi organi, da je smešen. Če rečemo, da je pri varuhu človekovih pravic, ki je tudi po vaši anketi se v bistvu pokazal … /nerazumljivo/ poznajo, kar je tudi glaven namen zaposlenih, se mi zdi 41, če rečem tako na pamet, pa je proračun tega organa več kot štirikrat višji od vašega, potem vemo kam se je potrebno obrniti oziroma kaj je naš cilj skupen. Kadrovska zasedba ena plus pet, skoraj tako kot se mi pogovarjamo tu med seboj, pa trije pripravniki, mogoče bi se za trenutek pomudila tukaj, kakšna je ta kadrovska sestava, kakšna izobrazbena struktura in katera delovna mesta so v tem trenutku to, ker tega v poročilu nisem zasledila, si seveda predstavljam, da strokovnim kadrom treba potem to osnovo nadgraditi. Ta strokoven kader si kar predstavljam, da seveda mora biti tudi ustrezno podkovan. Sedaj če gledamo pristojnosti zopet v primerjavi z varuhom, ker je to najbolj primerljiv organ, so vaše pristojnosti vsaj takšne plus še dodatno, se pravi inšpekcijska pooblastila, ki jih imate. In sedaj kaj ste se v preteklosti z različnimi ministrstvi pogovarjali v tem trenutku skoraj nima smisla razpravljati, pač pa je na tem mestu apel, seveda, državni sekretarki, da se čim prej usedete, tako kot ste dogovorjeni in da se čim prej pristopi k spremembi tega zakona, ker nedvoumno iz tega izvajanja izhaja, da je potreben. Jaz si v bistvu to dvoletno obdobje, ki je že preteklo, lahko do neke mere tudi pozitivno, zaradi tega, ker se je skozi prakso res pokazalo čisto točno, tako da ne bomo zopet šli v neke spremembe zakona na pamet, pa bomo zopet ugotavljali, da še ni okej, ampak da lahko vi sedaj že z zagotovostjo trdite kje so tiste točke in kaj vse je potrebno spremembi, pa da se res k temu potem ažurno pristopi in res vzpostavi neke pogoje za neko normalno delo.  Žal mi je sicer da tudi v poročilu ni mogoče že kar predlogov teh sprememb, kateri organi to počnejo, tako da nam v poročilo vključijo tudi tisto kar predlagajo, da bi bilo potrebno v zakonodaji spremeniti, ampak okej, saj boste to v nadaljevanju dorekli.  Imam pa še eno vprašanje, tukaj še vedno piše, seveda sedaj to poročilo je že precej staro, ko ga obravnavamo, ampak to je omenjen Poslovnik, ki naj bi bil sprejet v maju 2018. A je bil ali ni bil, pa sedaj v tem trenutku še tudi ne vemo zato vas tudi sprašujem. Toliko v bistvu za enkrat. Sem še kaj pozabila? Mislim, da ne, če pa bo potrebno se bom pa še oglasila. Hvala.
Hvala lepa za vaš prispevek Janja Sluga. Besedo ima kolega Jurij Lep.
Predsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovani gostje, lep pozdrav. Tudi z moje strani, ko sem prebral to poročilo, moram priznati, da nisem šel v detajle, ker se nisem toliko poglabljal, da bi lahko zdaj z vami debatiral o tem kaj je prav in kaj ni prav. Jaz samo smatram, da je ta odbor pa splošno Slovenci in sploh to, da imamo ta organ že korak naprej, če vemo, da ga imamo eno leto in pol, kot sem razumel, se pravi to je že ena dobra pridobitev, da lahko Slovenci rečemo, da vstopamo v skupine evropskih narodov, ki to že imajo. Zato recimo tudi mogoče ni bila prava primerjava z Evropo, ki imajo že te organe kar nekaj let, imajo čisto drugače možnosti, imajo že druge zgodbe in lahko tudi s sredstvi, ki jih imajo več kot mi, pač mogoče več delajo na tem področju. Vsekakor jaz spoštujem različnost in to je osnova, ki jo moramo tudi mi vsi ljudje in predvsem vlada in država upoštevati. Vemo, da bodo takšne in drugačne debate zmeraj bile in zmeraj bo diskriminacija. Jaz nisem, celo malo me je to presenetilo, da je invalidnost na prvem mestu, kar bi rekel, da je invalidnost, pa še skrajni pa levi in desni bi to morali spoštovati, to je človeška zadeva, ki je osnova sploh za obstoj nas ljudi, človeštva v prihodnosti. Imamo izkušnje v preteklosti kako se to začne. Tako, da mislim, da je, tu bomo mogoče malo pokomentirali zakaj je to prvo, potem je spolnost, rasa, verska pripadnost, tukaj je gospa državna sekretarka, sem malo vzel njene misli. To bi bila ena stvar, da vidimo potem mogoče tudi odbor, pa tudi splošni posamezniki v kateri smeri moramo izobraževati ali vzgajati ljudi v prihodnosti. Jaz sem tudi prepričan, da ta Državni zbor, ki zdaj zaseda, se pravi ta Vlada, ta koalicija skupaj z Levico, to sem prepričan, da bomo naredili vse, da bodo te diskriminacije, pa nespoštovanja različnosti čim manj. Morate vedeti, da se začne z malimi, spolno, kot smo rekli, ženska, moški, barva, to so stvari, ki potem lahko preidejo v drugačno rast, mogoče pa potem že mi ki smo s Štajerske zopet bili diskriminirani ali pa Primorci, tako da to je treba v osnovi zatreti kot se da, vsekakor pa z naše strani glede na to, da smo Odbor za socialo, enake možnosti in tako naprej, bomo to zagovarjali in mislim, da sem prepričan tudi v soglasju in tudi ta dober namen, ki ga imamo, imamo tudi na koncu pripravljen sklep, dva sklepa, ki omogočata trend povečanja sredstev za vaše delovanje in tudi tu je mogoče /nerazumljivo/ zakonodaje, če mi zdaj ne poznamo, bodo se z ministrstvom tudi dogovorili kaj je pravi in vašem odboru in potem tudi Državnem zboru povedali v kateri smeri naj gremo. Mi bomo po možnosti, po željah oziroma po naših specialnosti in tudi mogoče z rahlim trendom rasti, kar je pomembno, važno, da gre trend gor in to je isto pri zaposlovanju kot tudi pri reševanju in kakšne imate vi tudi pristojnosti. Tu nisem toliko pameten kaj je to, ker v bistvu pristojnost ti lahko včasih da moč lahko pa ti da tudi nemoč, tako da tista pristojnost, ki je zdaj meja ali se predlaga ali.., ker to so pa stvari, ki bi jih morala država z večjo močjo opravljati, tako da to, mogoče me še podučite, če vi mislite drugače, jaz vsekakor glede na izkušnje iz lokalne skupnosti vem, da nobena prisila ni nobena pristojnost ti ne omogoča dobre akcije, če ti v sebi nisem nekatere stvari rešil. Tako, da mislim, da ste na dobri poti in vam želim še uspešno delo naprej.
Hvala lepa kolega Jurij Lep. Želi še kdo razpravljati od članic in članov? Če ne, dajem zdaj besedo zagovorniku, da odgovori na ta vprašanja.
Alja Lobnik
Hvala lepa, gospod predsednik in vsi za postavljena vprašanja. Šel bom od enega do drugega, pa se bo mogoče malo prekrivalo, tako da če bo kaj izpadlo me prosim opozorite. In hvala za vsa vprašanja, zato, ker to je dejansko točka, ki je predvidena za poročanje našega dela. mene je imenoval Državni zbor in vi ste pravzaprav moj delodajalec, jaz vam poročam kaj delamo in zato vam tudi poročam kaj so težave pri pogojih za naše delo, ker če nekaj mislim, da nismo naredili v skladu s tem kar nam zakon nalaga ali pa kar nam mednarodne konvencije nalagajo morate pravzaprav vi prvi to vedeti in razumeti, da lahko pač potem ukrepate v okviru vaših pristojnosti.  V lanskem letu smo na predlog tedanje finančne ministrice pripravili dvoletni fazni načrt razvoja organa do optimalne faze delovanja, kot je bilo mogoče v tistem trenutku to predvideti. In ocena za leto 2019, če bi takrat začeli s tem razvojem, je bila, da bi pač za to začetno delovanje organa bilo potrebnih milijon 200 tisoč evrov. To je sicer polovica manj kot delujoči in že 20 let poznan varuh človekovih pravic ali podobni organi kot sta KPK in informacijski pooblaščenec. Vendar to ostaja naš cilj. Jaz sem se znašel tukaj na proračunski razpravi, na kateri sicer nisem rad sodeloval, ampak sem čutil, da je to moja dolžnost in odgovornost, da na Odboru za finance opozorim, da sredstva, ki jih je namenilo finančno ministrstvo sicer neodvisnemu organu ne zadoščajo za to, da bi izpolnili vse naloge, ki jih imamo v skladu z zakonom. In sem to takrat pred dobrim letom tudi opozarjal. In pri teh ocenah iz katerih smo takrat to argumentacijo gradili tudi ostajamo. Torej, sedaj trenutno organ razpolaga s 535 tisoč evri v letošnjem letu in predlog še vedno ostaja, da bi v letu 2019 prišli na skupen finančni obseg milijon 200 tisoč evrov. In te obrazložitve bodo seveda podane na način kot morajo biti. Ampak to je ključno, da se seveda upošteva neka analiza, ki jo ta organ naredi, ki pokaže za kaj bo ta denar šel in katere cilje bo potem za ta denar, če tako rečem, tudi pač izpolnil za državo in za državljane.  Obseg naših pristojnosti je povezan torej s postopki. V zdajšnjem zakonu lahko mi sicer obravnavamo prijavo diskriminacije, ampak za to moramo uporabiti Zakon o upravnem postopku, kar je v tem primeru ugotavljanje diskriminacije na način, da ta odločba še ne predstavlja ničesar. In ta postopek je dolgotrajen, razkrije žrtev in v bistvu ne vodi v neke posledice. Zakon sicer predvideva, da imamo tudi inšpekcijski nadzor, da so tam štiri možne vrste pač posledic, odreditev, prepoved diskriminacije, odprava nepravilnosti in tako naprej. Ampak mi seveda lahko to izrečemo v primeru, da kršitelj sodeluje z nami, če ne mu lahko sicer to pošljemo po pošti, ampak tam se naša pristojnost konča. Sedaj jaz tukaj mislim, da, sicer si lahko predstavljate kaj to pomeni. Če bi tako prakso imeli ostali inšpektorati kaj bi to pomenilo, no, na ta način. Potem pa lahko, če ugotovimo, da ta naša odločba ni bila upoštevana, stvar predamo in jo lahko predamo področni inšpekciji. In sedaj je zakon tako uredil, da je področje kršitev na področju dela, potem je to tržni inšpektorat. In potem mora on ugotavljati, ponovno cel postopek zagnati. Ni nujno, da je v soglasju z našo odločitvijo, kar je potem nesmiselno. In v primeru, da je v soglasju lahko odloča kot prekrškovni organ in naj bi izrekel neko globo, vendar v zakonu manjka določba, da lahko globo izreče v razponu, torej, v bistvu samo minimalno in tukaj se na nek način naš domet konča.  Kaj bo, ste vprašali, če se obstoječe stanje ohrani. Nabiralo se bo število prijav, čas je predolg, mislim, zame. Jaz mislim, da je ta čas predolg. Ljudje v stiski v diskriminaciji morajo dobiti hiter nasvet in učinkovito ukrepanje. Če ne smo postali, če tako rečem, samo neke vrste postajališče za ljudi v stiski. In to nemoč, ki ste jo omenili, lahko samo pač tolmačimo ljudem in razlagamo, da nam pač zakonodajalec ni podelil ustreznih pooblastil, ampak to nima smisla. Zato bi bilo smiselno, pač, izboljšati zakonodajo.   (nadaljevanje) Samo trenutek. Ja, zdaj, katera področja so tista, na katerih… Ja, namreč, če ne obstaja inšpektorat, ki deluje na katerem od področij, pa teh v bistvu nedokončanih zgodb sploh nimamo komu predati. In tu se je pojavil problem pravzaprav v zdravstvu, namreč, Inšpektorat za delo, Inšpektorat za izobraževanje in Tržni inšpektorat so se nekako pripoznali kot partnerji, in kot vemo, so obremenjeni. Obstaja Inšpektorat za kulturo in področje sovražnega govora bi pravzaprav moral obravnavati ta inšpektorat. Tako je kar nekaj področij, ki ostajajo v zraku. Ampak temeljni problem je v samem konceptu. Kako naj se zdaj državljan odloča, ali bo diskriminacijo na delovnem mestu prijavil Inšpektoratu za delo ali Zagovorniku načela enakosti. In potem so ljudje v dilemi. To ni smiselno, če imamo pač moč odločanja v danem primeru, ali se je zgodila diskriminacija ali ne, naj se ta zgodi v okviru enega organa, da bo delo pregledno in organizirano.  Vi ste tudi omenili oziroma naprej je bilo vprašanje političnih zlorab v primeru rasti. Zdaj poskušam primerjati to z nekim drugim primerom, mislim, s kakšnim že znanim, ampak ne morem. Namreč, še vedno ostaja dejstvo, da so sankcije nek skrajni ukrep takšnega organa, da je veliko dela inšpektoratov v resnici izobraževalnega in preventivnega, da velikokrat opozorijo kršitelje. In tu bi rekel, da je veliko diskriminacije še vedno storjene nenamerno. Imamo uveljavljene ali pa neke tradicionalne načine, kjer dostikrat ljudje niti ne pomislijo, da s tem, kar počnejo, v bistvu kršijo pravice do nediskriminacije drugim. Tako za tiste primere, kjer pa pač ni mogoče vplivati na nek preventivni, izobraževalni način, pa je zelo pomembno, da obstaja sankcija. In v tem smislu težko špekuliram, zakaj bi bila neka politična zloraba - mislim, kar je bistveno, je, da je postopek jasen. In to, kar je, je, da se kot država premikamo iz zavesti, da je zagovornik načela enakosti ena oseba na nekem ministrstvu, ki skrbi za načelo enakosti, kar je veljalo pred dvema letoma in pol, do tega, da je to institucija. Ampak to pomeni, da institucija ugotavlja diskriminacijo po postopkih in ima za to jasen, transparenten postopek. In to ne sme biti, ne vem, svetovni nazor trenutnega predstojnika, ne sme biti arbitrarna odločitev. In ravno zato mora biti institucija močna. Zato ker ko se mi soočamo z okoliščinami, ki so lahko razlog diskriminacije, je vprašanje spola, etnične pripadnosti, starosti, vsako zase je vedno en specifičen primer. Mi zato tudi ne moremo navajati zdaj številk, saj številke so velike, v smislu, kaj ljudje poročajo ali pa števila prijav. Ampak dejstvo je, da če hočemo zelo natančno raziskati situacijo, ne velja isti princip diskriminacije pri invalidih kot diskriminacije pri spolu, subtilni detajli so vsakič specifični. Zato potrebuje ta organ ekipo - in tako so organizirani v državah, kjer so uspešni - učinkovitih specialistov, tako pravnikov kot družboslovcev, družboslovci razumejo in pravniki seveda ravno tako potem lahko skupaj na nek način ubesedijo, kaj je tisto, kar se dogaja, kje se krši zakon in zakaj je to prakso treba prekiniti. In to, ko govorimo o rasti organa, ne govorimo o nekem napihovanju, ampak govorimo o tem, da ga napolnimo z zelo jasno sistemizacijo, zato je to tudi del, ta načrt, del poročila, kateri procesi se morajo zgoditi. Zato ker na koncu mi iz vsakega posameznega primera lahko, kar smo letos že naredili in ta primer vas pravzaprav čaka, ugotovili smo, da so starši otrok, ki so invalidi, v položaju, da če   (nadaljevanje) nimajo stalnega prebivališča skupaj z otroki, ne morejo uveljavljati brezplačne registracije avtomobila, kar so sicer prej lahko; zakon se je enkrat vmes spremenil. Na nas se je obrnila ena mati in ker nima stalnega bivališča tam, kjer pač njena hčerka, pa vendar skrbi za njo, jo vozi, ni upravičena, recimo, do te ugodnosti, kar drugi so. In iz tega konkretnega primera je naše sistemsko delo, da predlagamo vam spremembo zakona, da o njej govorimo skozi medije, da razložimo, da to ni dobro, in da se stvar ne odpravlja samo na enem posameznem primeru, ampak da predlagamo sistemsko rešitev. In zato potrebujemo ustrezno razvejano ekipo.  Odnos drugih ministrov in predstavnikov oblasti, mislim, da ste izpostavili, do naše institucije. To je pa zelo različno. V prejšnjem sestavu, o novem ne bi sodil, lahko pa povem, da v prejšnjem mandatu sem se sestal s predsednikom države večkrat, vzpostavila se je tradicija predaje tega poročila, ki ste ga zdaj obravnavali vi, predsedniku države, predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade. In pričakujem, da se bo ta tradicija nadaljevala, takšna je tudi v drugih državah. In to je dobra priložnost, da tudi simbolno najvišje predstavnike oblasti vsako leto seznanimo s temi vsebinami, saj tudi sami lahko veliko prispevajo na tem področju kot akterji. Tako se sčasoma naša prepoznavnost veča in če se bo zakonodaja spremenila na način, da bomo lahko s postopki učinkoviti, bo to tudi prispevalo k jasni prepoznavnosti med ljudmi.  Kadrovska sestava danes. Tu moram pojasniti, da je poročilo bilo oddano sestavu Državnega zbora konec aprila, kakor veleva zakon, pisano pa je bilo v mesecu marcu, zato je to zdaj že pol leta na nekih točkah seveda neaktualno in se je spremenilo. Tiste številke pa veljajo na 31. 12. 2017, ker je dejansko - tudi jaz se spomnim, saj je v bistvu res, v prvem letu smo imeli samo 200 plus 50 tisoč za prostore, in potem se pač rast dogaja postopoma. Danes delajo v organu trije pravniki, po izobrazbi - bom zdaj na hitro vam odgovoril - dve politologinji, en filozof, dve osebi pa sta iz kadrovskih smeri, sociologije, in upravne fakultete. To je tudi struktura, ki jo zasledujemo, da se na teh strokovnih področjih prepletajo različni profili, ker je za razumevanje in pojasnjevanje konkretnih primerov zelo pomembno, da sodelujejo ljudje različnih strok, in to kljub tej majhni strukturi zasledujemo. Mi od maja leta 2017 delujemo, pardon, od maja letos, 2018, delujemo pa zdaj popolnoma samostojno, kar tisti, ki poznate sistem javne uprave, ni tako samoumevno. Mi moramo delovati zakonito, kot vsak državni organ. In če ima nam primerljivi državni organ, na primer, varuhinja človekovih pravic, KPK in tako naprej, nek sekretariat, v katerem dela pet, šest, sedem ljudi, mi to nekako rešujemo z dvema osebama, pa še kakšno pomočjo, ampak tu smo v res težki situaciji, ker so pač postopki za naročit računalniško opremo, za naročit neke osnovne stvari, za izpeljat računovodstvo, na primer, mi moramo, ko se bo začelo razpravljati o proračunu, vse narediti tako kot, na primer, neko ministrstvo, pa tam dela cela ekipa ljudi, da to pravilno naredijo. In, žal, se nam je tudi to v lanskem letu poznalo, da pač enostavno nismo imeli kadra, ki bi lahko dohajal, sploh kadar ni bilo - zdaj se pa vračam na eno širše vprašanje - jasne politične volje. V državah, kjer so ti organi zaživeli, jih je spremljala pač neka odločnost, da se jim zagotovi ustrezne pogoje za nadaljevanje.   (nadaljevanje) Zdaj je pa priložnost, da se ta volja z novim mandatom pač ponovno izrazi, in v bistvu je to priložnost za vse, najbolj pa seveda za državljanke in državljane, saj ta organ v končnem smislu služi njim. In kot sem že prej poudaril, Francija je nekje istočasno ustanovila isto telo, ampak jaz sem malo spremljal to, ker smo se v mednarodnih forumih takrat srečali, ampak oni rastejo res neverjetno hitro in se širijo. Tisto, kar je argument, zakaj se naše število sodelavcev mora povečati, je, da je ključna teritorialna dostopnost. Mi imamo pisarno v Ljubljani, ampak ljudje, ki so na nekem robu - mi smo tudi naredili že prve poti v severovzhodno Slovenijo, posvetili smo se romski problematiki, ki je tudi zelo kompleksno področje, to pomeni, da smo obiskali kraje. Ampak če ne bomo zagotovili neke možnosti naše regionalne prisotnosti, bomo zelo težko tiste zgodbe, ponavadi šibkih, pripeljali do točke, kjer lahko kaj tudi naredimo in njih zastopamo, in to je naša primarna vloga. In Francija je šla v ta model. Naredila je eno regionalno mrežo, poleg profesionalnih sodelavcev institucije je vključila upokojene sodnike, starostno pa pripravnike, delno tudi volonterje, in postavila mrežo 500 predstavnikov zagovornika načela enakosti, in to v zadnjih dveh letih, v tem času. Ampak v Franciji je, jasno, tudi podpora, v tem smislu. In to je ena od smeri.  Glede poslovnika pa še naslednje. Poslovnik ni sprejet. S poslovnikom je bilo tako, da bi razrešili vprašanje te uganke v zakonu, ko se nam v bistvu zapovedujeta dva postopka, pa nobeden ni jasno opredeljen, ugotovitvena odločba po ZUP ni definirana kot končni rezultat, med njima ni povezave, in smo za pomoč zaprosili Ministrstvo za pravosodje, da bi skupaj - in z Ministrstvom za delo takrat kot predlagateljem zakona - prišli do poslovnika, ki bi stal. Kajti ena stvar je pa jasna, tu pa jaz vztrajam, da ne moremo sprejeti neke rešitve, ki bo samo odkljukanje, poslovnik je sprejet, ker smo videli v Sloveniji že, kaj se je zgodilo z neodvisnimi organi podobnega tipa, da se je potem posledica v bistvu napak v zakonu odrazila v poslovniku in so zaradi tega čez nekaj časa, ko bi bili primeri rešeni, padli vsi primeri v vrsti. To bi bil pa zelo slab signal ljudem, ker bi jim pravzaprav sporočil, da država ni resno mislila. In zdaj, ko smo pripravili osnutek pravilnika o sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, smo ga posredovali še strokovnjakom na Ministrstvu za javno upravo, ki pa so opozorili eksplicitno, da ga naj ne sprejmemo v tej obliki, na sestanku je sodeloval tudi generalni direktor, argumenti strokovnega sodelavca so bili, da so pač nejasnosti v zakonu take, da jih bomo samo prenesli v poslovnik. Tako smo se strinjali, ampak to je bil seveda čas spomladi, ko so se vse te stvari izkristalizirale. Jaz sem sicer kontaktiral takrat predsednika Državnega zbora, ampak za kakšen zakonodajni hitri postopek zaradi predvolilnega obdobja več ni bilo časa. Zato pa smo danes s tem tukaj. In zato v bistvu želimo res to postaviti na prioriteto, ker na koncu ne gre za zelo velike spremembe, ampak gre za to, da se na podoben način, kot že imamo na drugih inšpektoratih, ki delujejo znotraj organov, uredi ta funkcija tega organa, zato da ne bo prihajalo do tega, ali je naše delovanje pravzaprav zakonito ali si jemljemo neke pristojnosti in tako naprej.  Omenili ste prijave v zvezi z invalidnostjo. Na nek način nismo presenečeni, saj tudi invalidske organizacije pritrjujejo tej statistiki. Samo vprašanje je, koliko smo občutljivi. Ponavadi smo s tistim, s čimer smo seznanjeni, empatični in občutljivi. Zdaj pa obstaja precej različnih skupin, o težavah katerih malo vemo. In to je tudi del naše naloge ozaveščanja, da ko raziščemo, ko izvemo, kaj konkretno je problem za določeno skupino, da ga seveda izrazimo na način, da lahko potem   (nadaljevanje) zakonodajalec nekaj v zvezi s tem spremeni.  In ne samo to, še nekaj stvari je, ki nas čakajo. Ena od njih, ki bi jih izpostavil, je, da - pa zdaj ne vem natančne številke - veliko število ljudi doživlja diskriminacijo v zdravstvenem sistemu, imajo občutek, da ne morejo priti do enake zdravstvene storitve kot drugi. In ta tematika je že sicer znana, ampak dejansko je s stališča diskriminacije še nismo obravnavali.  V zaključnem smislu pa je bistveno spoznanje, ki velja na evropskem področju o tej tematiki, da je vedno zelo pomembno razumeti, zakaj nastaja nestrpnost, zakaj se ustvarja, zakaj se razširja. In to je ta del, kjer mi potrebujemo nek del, ki je raziskovalno orientiran, zakaj se neka nestrpnost širi, kaj so tiste informacije, kje je tisti konec empatije, da lahko pade na plodna tla. Zato sledimo smernicam Sveta Evrope. Od druge svetovne vojne naprej je jasno, da je treba biti občutljiv na tovrstne procese, ker kadar se začne pogrom ali pa besedni pogrom proti eni manjšini, potem je samo še vprašanje časa, kdaj se bo ista logika smela in bo legitimna, da se bo uporabila proti drugi skupini, in tako naprej. In to vodi potem lahko v neslutene razsežnosti.  Strinjam se z vami, ko ste omenili - sam sem izkusil to v dveh letih - pravzaprav tako priložnost, da se v nekih neoptimalnih pogojih zavzemam za izgradnjo tega organa, ampak da začutim tudi to nemoč, do katere prihaja, s tem da naj bi imeli neko poslanstvo, pa nimamo pravzaprav še učinkovitih postopkov. Sem pa optimist in mislim, da obstaja ta pripravljenost, da se na tem področju naredi nekaj hitrih korakov in omogoči nadaljnji razvoj našega dela.  Upam, da sem odgovoril na vse, v primeru dodatnih vprašanj, pa sem še na voljo.
Hvala, gospod Miha Lobnik.  Imamo še kakšnega razpravljavca? Če ne… Oh, pardon / smeh/, pardon, druga stran. Izvolite, gospa Breda Božnik.
Breda Božnik
Hvala lepa. Podala bi samo še morda odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.  V dosedanji praksi se je izkazalo, da je področje diskriminacije na eni strani zelo, zelo obsežno in raznoliko, na drugi strani pa še vedno ostaja še veliko nerazumevanja glede samega koncepta diskriminacije. In bi želela poudariti, da v okviru Zakona o varstvu pred diskriminacijo ni na izrekanju sankcij oziroma glob za prekrške, temveč gre za osveščanje in pomoč pri preprečevanju ter odpravljanju diskriminacije. Kot drugo je bil zaradi tega ključni namen Zakona o varstvu pred diskriminacijo okrepiti položaj zagovornika oziroma dobiti samostojen organ, ki bo tudi z obravnavo posameznih primerov spremljal položaj in opozarjal na nepravilnosti. Neodvisno od tega pa morajo seveda pristojne inšpekcije vseeno obravnavati prijave, ki jih dobijo, pritožbe in sporočila, ki jih dobivajo preko drugih vlog.  Mogoče še to, namen ministrstva pri pripravi Zakona o varstvu pred diskriminacijo je bil, da se postopek obravnave ter delovanje zagovornika oblikuje skozi primere, s katerimi se bo zagovornik soočal in srečeval pri svojem praktičnem delu. Posledično pa je pričakovati, da bo razvoju področja in prakse sledila tudi sprememba zakonodaje, čemur smo na našem ministrstvu naklonjeni.  Toliko. Hvala.
Hvala lepa. K besedi se je javila še Janja Sluga.