4. nujna seja

Odbor za finance

26. 11. 2018
podatki objavljeni: 26. 11. 2018

Transkript

Gospe poslanke gospodje poslanci, vsi vabljeni, lepo vas pozdravljam!  Pričenjam 4. nujno sejo Odbora za finance. Seja je bila sklicana na zahtevo skupine poslank in poslancev s prvo podpisanim Zmagom Jelinčičem, ki so zahtevali sklic izredne seje Državnega zbora in predlagali tudi predlog priporočila. Obveščam vas, da je zadržana in se seje ne more udeležiti članica odbora, Suzana Lep Šimenko. Kot nadomestna članica na seji odbora sodeluje poslanka Nina Maurovič namesto članice odbora Andreje Zabret iz poslanske skupine   2. TRAK: (NB) - 14.00 Liste Marjana Šarca.  Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. Še prej imamo tukaj še eno pooblastilo in sicer, poslanec Gregor Perič nadomešča poslanko Moniko Gregorčič, članico odbora iz poslanske skupine Stranke modernega centra. Prehajam torej na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje in ker v poslovniškem roku nisem prejel drugih predlogov v zvezi z dnevnim redom ugotavljam, da je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odbora.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PRIPOROČILA V ZVEZI Z ODGOVORNOSTJO VLADE MIRA CERARJA KOT SKUŠČINE SLOVENSKEGA DRŽAVNEGA HOLDINGA, KI SO JO SESTAVLJALE STRANKE SMC, SD IN DeSUS, ZA ŠKODO, KI JE SLOVENSKIM DAVKOPLAČEVALCEM NASTALA ZARADI ZAMUD OD DECEMBRA 2016 DO NOVEMBRA 2018 PRI PRODAJI VEČINSKEGA DELEŽA V NOVI LJULJANSKI BANKA D. D..   Poslanke in poslanci s prvo podpisanim Zmagom Jelinčičem so dne 16. novembra, vložili predlog priporočila in tudi zahtevo za izredni sklic seje Državnega zbora. Dne 19. novembra 2018, je bila vložena tudi zahteva za splošno razpravo. Odbor bo kot matično delovno telo to točko obravnaval na podlagi 111., 169.a člena in 171. člena Poslovnika Državnega zbora. K tej točki dnevnega reda so bili povabljeni: Zmago Jelinčič prvo podpisani predstavnik predlagatelja; Marjan Šarec, predsednik Vlade, ki se je opravičil; dr. Andrej Bertoncelj, minister za finance, ki ga ne vidim tukaj prisotnega; Dr. Miro Cerar, nekdanji predsednik Vlade se je opravičil; Mag. Mateja Vraničar Erman, nekdanja ministrica za finance, se je prav tako opravičila; Lidija Glavina, predsednica uprave SDH je prisotna; Vanesa Grmek, članica Uprave SDH je bila ravno tako povabljena, pa je ni; Damjan Belič, predsednik nadzornega sveta SDH je prisoten; ravno tako Duško Kos, namestnik predsednika nadzornega sveta, ki pa bo na seji zaradi službenih obveznosti prisoten samo do 15.30. Opravičila sta se dva gospoda člana nadzornega sveta SDH in sicer Igor Kržan in Janez Vipotnik. Prisotna je tudi predstavnica Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora.  Kot gradivo ste poleg predloga priporočila prejeli tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 23. Novembra 2018 in amandma poslanskih skupin SDS, Nove Slovenije - krščanski demokrati in SNS k priporočilu z dne 26. novembra 2018 in amandma Poslanske skupine Levica k priporočilu z dne 26. novembra 2011.  Predno preidemo na razpravo, imamo še dve pooblastili. In sicer, Aleksander Reberšek nadomešča člana odbora Jožefa Horvata iz Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanski demokrati ter mag. Andrej Rajh nadomešča člana odbora, poslanca Franca Kramarja iz Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.  Tako. Zdaj pa prehajamo na obravnavo predloga priporočila. Besedo bi v tem primeru moral dati gospodu Zmagu Jelinčiču kot predlagatelju, ampak vidim, da tukaj ni prisoten. Predlagatelji, ali bo namesto njega kdo drugi predstavil dodatno gradivo? Če ne, potem gremo naprej. In sicer, ali želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? Besedo dajem gospe Valentin Marolt. Izvolite.
Valentina Marolt
Hvala za besedo.  Zakonodajno-pravna služba je v okviru svoje pristojnosti v pisnem mnenju opozorila, da je odgovornost Vlade mogoče uveljavljati v obliki nezaupnice, zaupnice, interpelacije v skladu z Ustavo. Glede na to je mogoče uveljavljati le odgovornost aktualne vlade, ne pa ene od preteklih vlad. Dodatno smo opozorili še, da naslovniki predloga priporočila niso pristojni opravljati navedene naloge. Hvala.
Hvala lepa. Preden nadaljujemo naj povem, da smo dobili še eno pooblastilo, in sicer poslanec Žan Mahnič nadomešča člana odbora poslanca Franca Rosca iz Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke.  V imenu Vlade je danes tu prisoten državni sekretar gospod Metod Dragonja. Gospod državni sekretar, sprašujem vas, če želite besedo? Želite. Izvolite, beseda je vaša.
Metod Dragonja
Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani poslanke, poslanci, ostali prisotni.  Vlada Republike Slovenije uradno ni zavzela mnenja oziroma stališča v zvezi s predlogom oziroma zahtevo skupine poslank in poslancev, da se opravi razprava po predlagani temi. Zato bom danes predstavil predvsem pojasnila in stališča Ministrstva za finance, ki pa je bilo vse obdobje vključeno v postopke, vezano najprej na sanacijo slovenskega bančnega sistema odobritve državnih pomoči kot kasneje potem tudi postopke za izpolnjevanje zavez, ki jih je Republika Slovenija sprejela do Evropske komisije. Postopek prodaje kapitalske naložbe v Novi Ljubljanski banki je potekal v skladu z določbami zakona o Slovenskem državnem holdingu in je ta postopek v imenu in za račun Republike Slovenije vodil Slovenski državnih holding. Pri tem mora Slovenski državni holding slediti strategiji upravljanja kapitalskih naložb države, ki je bila potrjena v Državnem zboru in določala, da bo v primeru NLB, pri kateri se je Republika Slovenija v skladu z zavezami državnih pomoči za dokapitalizacijo zavezala k zmanjšanju kapitalske naložbe na 25 % plus eno delnico do 31. 12. 2017. SDH za realizacijo te zaveze v sodelovanju z vodstvom NLB pripraviti program uvrstitve delnic NLB na mednarodno borzo po programu prve javne ponudbe delnic oziroma tako imenovanem IPO. V tem primeru je moral SDH v statutu družbe ustrezno urediti omejitve pri koncentraciji lastništva. Omenjena strategija namreč tudi določa, da za NLB velja prepoved koncentracije lastništva oziroma razpršeno lastništvo zasebnih lastnikov, in sicer do višine skupnega deleža države. Prvotna prodajna zaveza z NLB je določala, da mora Republika Slovenija lastniški delež v NLB najkasneje do konca leta 2017 znižati na največ 25 % plus eno delnico. V skladu s to zavezo je SDH v letu 2016 pričel izvajati aktivnosti s ciljem, da bo prodajna zaveza pravočasno izpolnjena. Na predlog finančnega svetovalca za prodajo lastniškega deleža države v NLB je SDH predlagal Vladi naj se prodajni postopek izvede v dveh fazah. Celotni delež NLB bi se po veljavni zavezi moral prodati v letu 2017. To se pravi, prodati bi morali 75 % minus eno delnico. In to je bilo določeno glede na okoliščine na kapitalskih trgih, ki veljajo za območje srednje in vzhodne Evrope. V tem velja poudariti, da v letu 2017 so na kapitalskih trgih vladale razmere, ko tako velikega lastniškega paketa ni bilo mogoče prodati v enem sklopu, ker je povprečna vrednost transakcij, ki so se nanašale na prodajo finančnih inštitucij in drugih korporacij iz območja srednje in vzhodne Evrope v tem obdobju   (nadaljevanje) znašala 345 milijonov evrov, kar bi ustrezalo povprečno 28,4 % lastništva v NLB. Morebitna prodaja celotnega razpoložljivega deleža NLB bi pomenila največjo transakcijo v tem obdobju izvedeno po metodi prve javne ponudbe delnic v letu 2017 na območju centralne in vzhodne Evrope in tudi eno največjih v zadnjih letih nasploh.  Ker Republika Slovenija po mnenju takratnega finančnega svetovalca za prodajo ne predstavlja tako pomembnega in atraktivnega trga za potencialne investitorje v delniški kapital, bi bila takšna transakcija v tem obdobju tvegana z vidika možnosti njene uspešne izvedbe. Vlada je zato na navedeni predlog SDH Evropski komisiji predlagala, da se prodajna zaveza izpolni v dveh fazah. Te odločitve takratne Vlade na noben način ni mogoče smatrati za škodljivo, ampak je v tedanjih okoliščinah Vlada ravnala razumno in v smeri odgovornega ravnanja s premoženjem Republike Slovenije, s ciljem, da poveča vrednost kupnine in poveča možnost za uspeh te transakcije.  V skladu s spremenjeno prodajno zavezo za NLB je bilo predvideno, da Republika Slovenija lastniški delež v NLB zmanjša na največ 50 % do konca leta 2017. Uprava SDH je 5. 6. 2017 sklicala sejo nadzornega sveta in s predlogom sklepa, da nadzorni svet poda soglasje k minimalni ponudbeni ceni za delnico Nove Ljubljanske banke v višini 55 evrov in v razponu ponudbene cene za delnico od 55 evrov do 71 evrov. Ker nadzorni svet SDH dne 6. 6. 2017 ni podal soglasja k predlaganemu sklepu uprave SDH, je uprava istega dne v skladu s petim odstavkom 281. člena Zakona o gospodarskih družbah takratni Vladi predlagala, da sprejme sklep, s katerim kot skupščina daje soglasje k minimalni ponudbeni ceni za delnico v višini 55 evrov in k razponu ponudbene cene za delnico med 55 do 71 evrov. Ministrstvo za finance je pripravilo predlog vladnega gradiva za odločanje Vlade kot skupščine SDH, s katerim je predlagalo, da Vlada poda soglasje k razponu ponudbene cene. Ministrstvo za finance je obrazložilo, da predlagani sklep sledi naslednjim strokovnim finančnim izhodiščem: prvič, da se v čim večji meri povrne v državni proračun sredstva, ki so jih davkoplačevalci vložili v banko ob zadnji dokapitalizaciji; drugič, da se ohrani pomemben vpliv države v upravljanju banke, kar se uresničuje skozi sprejeto metodo prodaje kapitalske naložbe, to je prvo javno ponudbo delnic, odločitev za zapoved razpršenega lastništva in dovoljen ciljni delež lastništva države 25 % plus ena delnica; tretji cilj je bil ohraniti NLB kot regionalno mednarodno finančno institucijo. Predlagana minimalna prodajna cena za delnico NLB je pomenila 87 % knjigovodske vrednosti delnice po stanju na dan 31. 12. 2016. Zgornja cena delnice glede na predlagani razpon cene pa bi pomenila 112 % knjigovodske vrednosti delnice NLB.  Ministrstvo za finance je v podporo svojemu predlogu za odločitev takratne Vlade pripravilo naslednjo oceno povrnitve davkoplačevalskih sredstev: minimalna ponudbena cena za delnico v višini 55 evrov, ob predpostavki, da bo v letu 2017 prodan 51 % delež države v NLB, bi takrat pomenila kupnino v višini 561 milijonov evrov oziroma največ 724 milijonov evrov v primeru, da bi bila dosežena najvišja možna prodajna cena v okviru določenega razpona. Ministrstvo za finance je ocenilo, da je predlagani cenovni razpon primeren tudi ob upoštevanju   (nadaljevanje) vpliva na ceno, ki bi ga takrat lahko imelo tveganje iz naslova prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem. Ministrstvo za finance je sicer konec maja 2017 pripravilo predlog kritja tega tveganja, ki ga po mnenju takratne Vlade ni bilo mogoče sprejeti. Takratna Vlada ni sledila predlogu Ministrstva za finance in je dne 8. 6. 2017 sprejela sklep, da kot skupščina SDH ne soglaša z omenjeno minimalno ponudbeno ceno za delnico NLB ter razponom ponudbene cene, s čimer je prodajni postopek NLB ustavila. Vlada se je namreč postavila na stališče, da problematika prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem predstavlja zunanjo objektivno okoliščino, ki ob drugih tveganjih, ki se pojavljajo v prodajnem postopku, preprečuje uspešno izpeljavo prodajnega postopka. Vlada je takrat ocenila, da ta problematika vpliva ne le na določitev cenovnega razpona, ampak tudi na verjetnost uspešnosti transakcije. Vlada je na tej podlagi presodila, da ne more soglašati s prodajnim postopkom, na katerega poleg tržnih dejavnikov vplivajo še drugi pomembni netržni dejavniki. Vlada je obenem naložila takratni ministrici za finance, da z odločitvijo seznani Evropsko komisijo in v sodelovanju z drugimi pristojnimi ministrstvi ter pristojnimi službami Evropske komisije prouči možnost variante alternativnih ukrepov.  Aktualna Vlada je seznanjena, da je Vlada v prejšnjem mandatu zavrnila predlagano minimalno ponudbo za ceno delnice NLB in razpon ponudbene cene za delnico in da je dne 8. 6. 2017 ustavila prodajni postopek. Vlada je v prejšnjem mandatu k temu pristopila, ker je menila, da je to potrebno zaradi zasledovanja cilja, da se v največji možni meri povrnejo davkoplačevalska sredstva, ki so bila vložena v sanacijo bank. Takratna Vlada je prav tako ocenila, da je tveganje iz naslova prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem tako veliko, da bi lahko ta cilj ogrozilo, ne glede na takratne razmere na trgu. Obenem je Vlada tudi ocenila, da brez kritja tega tveganja na predlagani način banke oziroma njenih delnic ni bilo mogoče prodati. Ocenjujemo, da je Vlada v prejšnjem mandatu postopala na način, da je odločitev sprejela upoštevajoč dejavnike, ki so spremljali prodajo v takratnem obdobju. Ne glede na razmere na trgu je prevladujoči dejavnik v smeri odločitve zaustavitve prodaje problematika tveganj iz naslova prenesenih deviznih vlog. Ta dejavnik je mogoče utemeljeno upoštevati, da ga je Vlada v prejšnjem mandatu predvidevala, da pa ni mogla hkrati predvidevati, kakšne bodo razmere na kapitalskem trgu več kot leto kasneje, in to upoštevala pri svoji odločitvi, je pa ravno nasprotno, ker je želela prodajni postopek izpeljati po tržnih načelih brez vpliva netržnih dejavnikov na prodajo ceno, sprejela takšno odločitev. Finančni trgi so volatilni, borznih gibanj in indeksov pa se zaradi kompleksnosti finančnih trgov ne da z gotovostjo napovedati, zaradi česar je težko določiti, kdaj je najbolj primeren čas za prodajo. Zavedati se je treba tudi, da je prva javna ponudba delnic proces, katerega priprave trajajo dalj časa, zato se razmere na kapitalskih trgih lahko pomembno spremenijo. IPO predstavlja vrsto postopka, ki je še posebej odziven na dogodke na globalnih kapitalskih trgih. Iz vpogleda v gibanje indeksa evropskih bančnih delnic je res razvidno, da so bile v zadnjem obdobju razmere konec leta 2017   (nadaljevanje) oziroma v začetku leta 2018 ugodnejše za prodajo lastniškega deleža v banki kot so bile kasneje tekom leta 2018. Vendar je treba poudariti, da investitorji pri odločanju o nakupu deleža v konkretni banki upoštevajo konkretne okoliščine, značilne za posamezno banko. V primeru NLB je bila to nerešena problematika prenesenih deviznih vlog, zaradi katere se je NLB takrat že soočila z negativnimi finančnimi posledicami. V primeru, da bi / nerazumljivo/ postopek izveden brez jamstva investitorjem, da njihova naložba ne bo izgubljala vrednosti, zaradi morebitnih negativnih finančnih posledic za NLB iz naslova nerešenih sporov glede prenesenih deviznih vlog bi investitorji zagotovo zahtevali dodatni diskont na ponujeno ceno za delnice NLB. Lahko bi se tudi zgodilo, da bi ravno, zaradi odsotnosti jamstva investitorji izkazali prenizek interes. Pogoj je bil prodati najmanj 50 % delež in tako prodaja ne bi uspela. Pomembne pa so tudi druge okoliščine prodaje kapitalske naložbe NLB. Izbran je način prodaje, postavljeni cilji, da želi država obdržati vpliv na upravljanje banke, odločitev za zapoved razpršenega lastništva, prodaja v okviru sanacije banke po dodeljeni državni pomoči. Glede na vse navedeno ni argumentirana trditev, da je Republiki Sloveniji nastala materialna škoda, zaradi manjše kupnine kot pa bi bila dosežena, če bi bila NLB prodana do prvotno določenega roka to je do 31. 12. 2017. Ni mogoče z gotovostjo trditi kakšno oceno bi bilo mogoče doseči v lanskoletnih prodajnih oknih, zato primerjave morebitnih lanskoletnih možnosti in letošnje realizacije niso utemeljene. Poleg tega je potrebno o presoji primernega trenutka prodaje z vidika povrnitve davkoplačevalskih sredstev vloženih v sanacijo banke upoštevati tudi to, da je Republika Slovenije letos oktobra prejela izplačan celotni zadržani bilančni dobiček za leto 2017 in zadržane dobičke iz preteklih let skupaj v višini 270,6 milijonov evrov oziroma 13,5 evra na delnico. Soglasja Evropske centralne banke je za izplačilo zadržanih dobičkov ne bi prejeli, če ne bi država v umestnem obdobju pokrila tveganja, ki so vezana na problematiko zadržanih prenesenih deviznih vlog. Razpon za celo delnice NLB je bil torej v letu 2017 določen z upoštevanjem višje vrednosti celotnega kapitala NLB, zato je razumljivo in pričakovano, da je, zaradi izplačila bilančnega dobička in posledično znižanja vrednosti kapitala NLB tudi cenovni razpon za delnico v letošnjem letu nižji. Predlagatelji tudi navajajo, da je bil v letu 2017 določen razpon cene za delnico višji kljub prisotnemu tveganju iz naslova prenesenih deviznih vlog na hrvaškem in da bo, zaradi prevzema tega tveganja lahko prišlo še do dodatnega oškodovanja davkoplačevalcev. Predlagatelji pri tem zanemarjajo, da je bilo, zaradi tega lani tveganje za uspešno izvršitev transakcije znatno višje kot letos. Prav tako predlagatelji ne navajajo, da je z zakonom za zaščito vrednosti kapitalske naložbe Republike Slovenije v Novi Ljubljanski banki določeno, da RS posredno krije le finančne posledice, ki bodo v NLB nastale, zaradi prisilne izterjave. Poleg tega bo NLB sled omenjenemu zakonu na njem temelječi pogodbi in skupščinskemu sklepu zoper zanjo neugodne sodbe, sklepe in druge odločbe sodišč izkoristila vsa smiselna pravna sredstva vključno z izrednimi pravnimi sredstvi ter pravnimi sredstvi v izvršilnih postopkih pred rednimi sodišči   (nadaljevanje) ter pravna sredstva, ki so namenjena zaščiti človekovih pravic po potrebi na podlagi predhodno pridobljenega mnenja visokega predstavnika Republike Slovenije za nasledstvo pa tudi pravna sredstva pred Mednarodnim sodiščem ali institucijo ali pred mednarodno instanco za arbitražo ali s pravnim postopkom. NLB je izvedla tudi ustrezne ukrepe upravljanja s premoženjem NLB z namenom, da se možnosti prisilne izterjave prepreči oziroma omeji na minimum ter, da bodo pri upravljanju upoštevani slovenski interesi vse v okviru veljavnih predpisov. Zaradi opisanih dejstev bodo morebitne negativne finančne posledice za Republiko Slovenijo mnogo nižje kot v zahtevi navajajo predlagatelji.  Zaradi vseh navedenih predhodno dejstev Ministrstvo za finance smatra in predlaga, da se predlagana priporočila ne podprejo. Hvala lepa.
Hvala, gospod državni sekretark.  Imamo še dve pooblastili. In sicer, poslanec Möderndorfer nadomešča članico odbora Matejo Udovč iz Poslanske skupine Stranke modernega centra in poslanec Miha Kordiš nadomešča člana odbora Primoža Sitarja iz Poslanske skupine Levica.  Sedaj dajem besedo predstavnikom Slovenskega državnega holdinga. Gospa Lidia Glavina, predsednica uprave, izvolite.
Lidia Glavina
Lepo pozdravljeni.  Jaz bom pač samo na kratko še enkrat ponovila. V resnici je način prodaje Nove Ljubljanske banke zapisan v strategiji upravljanja državnih naložb, ki ga je sprejel Državni svet Republike Slovenije leta 2015. Da je v skladu SDH začel voditi prvi prodajni postopek, ga je tudi pripeljal do končne faze, ki ga je skupščina SDH ustavila lani junija. Da je v resnici Slovenski državni holding začel ponovno s postopkom prodaje Nove Ljubljanske banke po pridobiti skupščinskega sklepa v letošnjem letu v juliju. Da je ta postopek peljal do konca in ga tudi uspešno zaključil. Poudaril bi, da so se razmere na trgu med tema dvema obdobjema spremenile. Bi pa tudi poudarila, da je treba tudi upoštevati, da je Republika Slovenija iz naslova dividend v letošnjem letu na račun dividend leta 2017 dobilo vplačilo 271 milijonov evrov, kar jih je tudi po mojem mnenju treba všteti v celotno sliko. Jaz mislim, da so to dejstva. O vsaki drugi zadevi pa res nebi špekulirala.  Hvala.
Hvala.  Ali želite besedo gospod predsednik nadzornega sveta? (Ne.) Domnevam, da tudi gospod namestnik predsednik nadzornega sveta ne želi.  Na ta način smo, potem tudi uvodne razprave zaključili.  Odboru predlagam, da po končani razpravi o predlogu priporočila v skladu s tretjo alinejo 128. člena Poslovnika glasuje skupaj o vseh delih akta. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne.)  Prehajamo na razpravo o predlogu priporočila in na razpravo in glasovanje o vloženih amandmajih. V razpravo dajem torej predlog priporočila in dva amandmaja. In sicer, amandma Poslanske skupine Levica in amandma Poslanskih skupin Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije - krščanski demokrati in Slovenske nacionalne stranke. Sprašujem, kdo želi razpravljati? Poslanec Marko Pogačnik, izvolite, imate besedo.
Spoštovani predsednik, hvala za dano besedo!  Zelo na kratko nekaj vprašanj bi imel predvsem za predstavnika Vlade, Metoda Dragonjo pa nekaj bi rekel s predstavniki SDH. Zdaj pač, dejstvo je, Nova Ljubljanska banka je bila prodana kot je bila prodana. Jaz sem prepričan, da bi bilo tukaj narejenih nekaj napak. Uvodna napaja bila že narejena zaradi tega, da se ni prodajalo, celotni delež. Prepričan sem, da v primeru prodaje 100 % deleža NLB, da bi bila tudi kupnina bistveno višja oziroma cena na delnico bistveno višja. Tukaj bi bil, rad, da se odgovori zaradi česa se je Vlada takrat odločila, da se proda delež, ki ga je prodajala, torej največ 75 % minus ena delnica. Verjetno je to zapisano v strategiji zakaj se pač strategija, če je bilo takrat tako navedeno notri, ni šla spreminjati. Dejstvo je tudi, da je sedanji državni sekretar na Ministrstvu za finance, Metod Dragonja, mislim da že leta 2015 obljubil Državnemu zboru, da bo strategija opravljanja državnega premoženja spremenjena. Dejstvo je, da je tudi vodstvo SDH ugotovilo, da je strategija upravljanja državnega premoženja napisana pomanjkljivo, in da je bilo potrebno korigirati. Danes imamo tudi tukaj predsednika nadzornega sveta, ki bi lahko podal te informacije ali se njemu strategija o upravljanju kapitalskih naložb zdi ustrezna ali ne ali je nadzorni svet od sprejema te strategije kdaj razpravljal na to temo, katere pripombe in pa predloge je predsednik nadzornega sveta oziroma nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga dobil od vodstva SDH za spremembe, kajti po mojem vedenju en predlog sprememb je celo bil poslan na Ministrstvo za finance.  Ključno vprašanje, ki se zastavlja tukaj, zakaj se je s to prodajo deleža Nove Ljubljanske banke tako odmikalo. Dejstvo je, da Evropska komisija je sprejela odločbo, da se država mora umakniti iz NLB. To je bilo sprejeto konec leta 2013, zakaj v sem tem obdobju se je z odprodajo Nove Ljubljanske banke odlašalo do konca oziroma premikala se je prodaja. Vrsto vprašanj je bilo tudi zastavljenih v tem vmesnem obdobju, saj s strani Poslanske skupine SDH tako do Vlade kot do Ministrstva za finance in ne nazadnje tudi do Slovenskega državnega holdinga, ki je bil nekako pooblaščen za to prodajo. Vedno je bil odgovor za prodajo Nove Ljubljanske banke, se ne mudi, dejstva pa zdaj kažejo drugače. Dejstvo je, da se je Nova Ljubljanska banka, ko se je prodajala, se je prodala v najslabšem možnem času, kot bi rekel, vsi trendi kapitalskega trga so pokazali, da bi bila prodaja prej lahko učinkovitejša, bolj smiselna, in da so bile tudi razmere na kapitalskih trgih za prodajo Nove Ljubljanske banke ugodnejše. Ne moremo mimo tega dejstva, da vsaj po mojem mnenju, moje osebno mnenje, da največjo odgovornost pri vsem tem nosi predvsem Vlada pod vodstvom Mira Cerarja. Vlada Mira Cerarja in pa tedanja koalicija Strank modernega centra, Socialnih demokratov, DeSUS, kajti oni so tisti, ki so dejansko izvedli 95 % odgovornosti pri tej sami prodaji. Ne moremo mimo tega, da od samega začetka faze prodaje do konca prodaje, da vodstvo Slovenskega državnega holdinga nikdar nikoli ni bilo popoln, ni bil popoln tudi nadzorni svet in pri tem ponovno odgovornost nosi Vlada kot skupščina Slovenskega državnega holdinga, ki imenuje oziroma predlaga nadzorni svet, nadzorni svet je pa tisti, ki tudi popolni oziroma imenuje upravo. Ne moremo mimo dejstva, da so se v času prodaje zamenjali trije predsedniki Slovenskega državnega holdinga. Ne nazadnje cena 51 evrov je po mojem vzrok in pa primer na temo,   (nadaljevanje) kar sem povedal do sedaj. To pomeni, da se je s prodajo odlašalo. Vprašanje je, da Slovenski državni holding in Ministrstvo za finance, koliko izravnalnih ukrepov je morala sprejeti Nova Ljubljanska banka zaradi tega, ker se je s prodajo odlašalo. To pomeni, za leto 2016, za leto 2017 in za leto 2018, katere izravnalne ukrepe je morala Nova Ljubljanska banka sprejeti zaradi tega. Po mnenju Ministrstva za finance in Slovenskega državnega holdinga, koliko se je s tem zaradi teh izravnalnih ukrepov znižala tudi cena delnice Nove Ljubljanske banke oziroma kupnina.  Zanima me tudi, zaradi česa je nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga leta 2017 zavrnil prodajo oziroma sprejel odločitev, da se odločitev o prodaji prenese na Vlado Republike Slovenije. In vprašanje tudi za državnega sekretarja, kaj je bil takrat glavni vzrok, zakaj Vlada ni dala soglasja k začetku prodajnega postopka oziroma ko je že bil določen tudi razpon te delnice.  Toliko zaenkrat. Kasneje pa se bom še javil k razpravi. Hvala.
Gospod poslanec, hvala lepa. Preden dam besedo naslednjemu razpravljavcu, vas prosim, gospe in gospodje, vsi tu prisotni, tudi tisti, ki niste za omizjem, da malo zmanjšate intenzivnost obstranskega dogajanja, zato ker motite sejo. Zlasti motite tistega, ki razpravlja, in vas prosim, da s tem prenehate, zato da bo lahko razpravljavec v miru povedal tisto, kar ima povedati.  Naslednji je na vrsti poslanec Luka Mesec.
Hvala za besedo.  Če povzamem v enem stavku vsebino sklica današnje seje, je, da je treba iskati odgovornost prejšnje Vlade, ki je kriva za nizko ceno banke, zato ker banke ni prodala oziroma je ni prodala pravočasno. V Levici se s to noto ne moremo strinjati, ker mislimo, da je bila napaka storjena prej, namreč v tem, da je katerakoli slovenska vlada na izsiljeno prodajo banke sploh pristala oziroma da se potem v tem petletnem obdobju, kolikor je bilo časa, ni poskušalo izpodbijati zavez pri Evropski komisiji, čeprav je obstajalo dovolj indicev, da obstaja pravna podlaga v Pogodbi o delovanju Evropske unije, kjer bi se dalo pokazati, da je prodaja v bistvu izsiljena privatizacija banke v nasprotju s pravom Evropske unije. Zato bomo v ta namen predlagali alternativne sklepe, ki jih bom predstavil kasneje, pred tem bom pa povedal, zakaj predlagamo te sklepe. Kot sem že 15. novembra na seji, kjer smo poskušali ustaviti privatizacijo NLB in Abanke, na pobudo Levice razpravljal, je problem s tema bankama to, da sta sistemski. Ampak sistemski sta samo za Slovenijo, za slovensko državo, slovenska podjetja, slovenske državljane, nista pa sistemski za finančne vlagatelje, ki so zdaj postali tričetrtinski lastniki Nove Ljubljanske banke oziroma bodo v kratkem postali tričetrtinski lastniki Nove Ljubljanske banke. Njim je v primeru potencialne krize praktično vseeno, dokler lahko za približno dober denar prodajo svoje delnice, bodo to naredili, reševanje potencialne krize ali pa kreditnega krča pa prepustili komu drugemu. To smo že videli leta 2012, 2013, 2014, saj Nova Ljubljanska banka je bila samo tretjinsko pred krizo v državni lasti, na koncu je morala država in slovenski državljani, se pravi, obvezničarji in delničarji, ki so bili razlaščeni, v celoti prevzeti breme dokapitalizacije. In tokrat ne bo nič drugače. Zato bom še enkrat pozval, čeprav danes nimamo te teme, ampak še je čas, da prekinemo privatizacijo Abanke.   (nadaljevanje) Pri NLB bo pa treba - tu se s predlagatelji strinjam - neke stvari raziskati. Najprej bo treba raziskati, zakaj je nadzorni svet SDH pristal na tako nizko ceno. Namreč, konec leta 2017 - to smo že mi imeli v sklicu pred dobrim tednom in tudi v tem sklicu je ta informacija - je bil cenovni razpon boljši od zdajšnjega, in boljši kljub temu, da bi v primeru prodaje takrat kupec nase prevzel tudi potencialne tožbe hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke. To je v bistvu prvo vprašanje, na katerega je treba odgovoriti - zakaj je nadzorni svet pristal na tako nizko ceno, kljub temu, da je poleti na predlog ministrice v odhajanju Mateje Vraničar Erman bil sprejet zakon, ki preusmerja tožbe hrvaških varčevalcev na državo, v skrajni sili na državni proračun. V tem smislu predlagamo v Levici amandma k priporočilom, ki jih je dal predlagatelj, in ta vsebuje tri sklepe oziroma tri napotila. Prvo napotilo je, naj Računsko sodišče opravi revizijo postopkov prodajo Nove Ljubljanske banke. Drugo je, naj protikorupcijska komisija pregleda, ali je bil postopek prodaje gospodaren. In tretje priporočilo je za Vlado, naj zaradi suma negospodarnosti prodaje deležev NLB na podlagi 44. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu predlaga odpoklic članov nadzornega sveta SDH Državnemu zboru. To je naš amandma, ki smo ga vložili. Vložili smo ga pa zato, ker ne vidimo problema v neprodaji deležev Nove Ljubljanske banke, problem vidimo v prodaji in v ceni, ki jo je država oziroma zanjo prodajalec za to iztržil. In mislimo, da bi bilo prav, da se, kljub temu, da je bila poglavitna škoda že s samo prodajo storjena, vsaj razišče postopek in ugotovi njegova gospodarnost. Hvala.
Hvala lepa. Predlagam, gospod državni sekretar, da vi prevzamete besedo, glede na to, kar smo v dveh razpravah poslancev slišali. Izvolite.
Metod Dragonja
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Na vprašanje gospoda mag. Pogačnika. Osnovna teza vašega vprašanja je, da je napaka v določbah strategije upravljanja kapitalskih naložb države, da bi se morala prodajati banka v celoti, po drugi metodi, in da vsi ti robni pogoji, ki so bili v strategiji določeni, so zniževali ceno. To po sami definiciji drži, da bi stoodstotna prodaja lahko zagotovila boljšo ceno, ker bi morala vsebovati tudi tako imenovano premijo za lastniško kontrolo oziroma lastniški nadzor. Vendar se je takrat, ko se je pripravljala in usklajevala strategija upravljanja kapitalskih naložb države, sledilo tudi druge cilje, ne samo cilja maksimiranja vrednosti, ampak tudi cilj, da banka ohrani določene svoje vitalne funkcije v Sloveniji in da na podlagi teh funkcij lahko bolj aktivno deluje v tem gospodarskem prostoru. Strategija je bila predmet obsežnega usklajevanja, ne samo medresorskega, ampak tudi koalicijskega usklajevanja v takratni koaliciji, in na osnovi določenih, recimo, dogovorov in kompromisov, ki so bili doseženi tekom tega usklajevalnega postopka, je takšna strategija bila deležna kasnejše podpore na Vladi in v Državnem zboru in je kot taka zavezujoča za vse nas. Lahko imamo sicer različna mnenja, ampak strategija je dokument, ki je zavezujoč, ki se ga mora upoštevati in slediti, ko se izvajajo postopki, ko SDH upravlja s kapitalskimi deleži, ko z njimi razpolaga, in od določb strategije   (nadaljevanje) ni možno odstopati. Se pravi, strategija je sledila tudi druge cilje. Omenjate tudi, da bi strategijo lahko dopolnili oziroma jo spreminjali. Strategije so običajno dokumenti, ki se ne spreminjajo vsako leto. Večkrat se sklicujete na to, da sem v Državnem zboru obljubljal spremembo strategije. Rekli smo, da se strategija lahko spremeni, zahteva pa to določen konsenz, tako znotraj stroke, tako v Vladi kot tudi v Državnem zboru. Tako so izboljšave strategije vedno tudi predmet - predlogi za izboljšave - skrbnega pretehtanja, vendar je treba ustvariti pogoje za to, da se ta strategija lahko dopolni. Po moji oceni strategija je pokazala svoje pozitivne učinke, ker je nekoliko vseeno spremenila način korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države in se to demonstrira tudi v povečanju donosov na kapital, ki ga ima Republika Slovenija v teh državnih družbah, in se sledijo strateške usmeritve, ki so bile s strategijo postavljene.  Drugo vprašanje je bilo, zakaj se je s prodajo odlašalo. To sem pojasnil v uvodnem nastopu, če je treba, lahko še enkrat preberem te ključne elemente oziroma se nanje vrnem. V glavnem se je odlašalo zato, ker so obstajala tveganja, da prodaja po tej metodi ne bo uspešna, ker je bil paket delnic 75 prevelik, potem ko se je odločalo za dvofazni postopek, pa so bila po oceni takratne Vlade, tudi SDH, prisotna tveganja, ki bi jih investitorji ne želeli sprejeti, kljub določenemu takrat višjemu cenovnemu razponu za ceno delnice, in bi lahko prišlo do tega, da postopek prve javne ponudbe delnic ne bi bil uspešen. Se pravi, če bi bilo premalo vpisa po pogojih, ki so veljali takrat, je to tveganje obstajalo. Kombinacija teh dveh tveganj je po moje odločilna za to. Ne bi pa želel kakorkoli opravičevati takratnih odločitev. Odločevalci so se odločali na osnovi racionalnih argumentov, na osnovi priporočil svetovalcev in tudi, jasno, po svoji presoji.  Na tretje vprašanje. Vodstvo SDH ni bilo popolno in to je onemogočalo delovanje SDH. Ne glede na to, da tako nadzorni svet in uprava SDH nista bila vedno popolnjena, je korporativno upravljanje v SDH delovalo. Odločitve, ki so bile predmet odločanja na SDH, so bile ustrezno pripravljene, so bile ustrezno obravnavane, nekatere so bile sprejete, nekatere pa niso bile sprejete. Institucija je delovala, delovala bi pa lahko še bolje, če bi bila kadrovsko popolnjena. Obstajale so različne okoliščine, v katerih so pač posamezni člani tako nadzornega sveta kot uprave iz teh organov izstopali oziroma v nekaterih primerih je bila tudi višja sila.  Zaradi nespoštovanja časovnih zavez in okvirov, v katerih je s prvotnimi zavezami Republika Slovenija se zavezala izvesti postopek kontroliranega izstopa iz lastništva NLB, je bil sestavni del odlogov, časovnih odlogov, v pogajanjih z Evropsko komisijo so bile tudi dodatne zaveze oziroma izravnalni ukrepi, ki jih je morala upoštevati banka pri svojem poslovanju. V tem zadnjem podaljšanju iz leta 2017 v leto 2018 so to ukrepi, ki so se nanašali, izravnalni ukrepi na zaprtje določenega števila poslovalnic. Potem je bil to predviden ukrep oziroma zaveza banke, da bo izdala instrument TIR2 za zagotavljanje insolventnosti oziroma kapitalske ustreznosti. Potem umik iz kapitalske udeležbe v družbi NLB Vita in pa od prej veljavna prepoved prevzemanja družb v določenem obdobju, to je tako imenovani »acquisition bank«, ki velja, ki je veljal že prej in še vedno v veljavi, so pa bile umaknjene nekateri drugi kompenzacijski ukrepi kot so omejitve bilančne vsote, omejitve na stroških in pa odprodaja deležev nekaterih odvisnih družbah, ki ne velja več. Je pa še vedno pravzaprav za NLB še iz ne tega zadnje korekcije kompenzacijskih ukrepov pa najbolj omejevalen ukrep, ki se tiče na možnost izvajanja določenih poslov, predvsem lizing poslov, ki so pa v tem obdobju najbolj profitabilni. Vse obdobje, ko so se zaveze izvajale, pa so veljali zelo strogi ukrepi na področju korporativnega upravljanja, to se pravi, popolna neodvisnost organov upravljanja in pa odsotnost kakršnihkoli navodil za sprejemanje odločitev glede upravljanja dejavnosti te inštitucije. To je glede zavez in kompenzacijskih ukrepov.  Zakaj nadzorni svet v letu 2017 ni sprejel predloga uprave SDH za prodajo po takratnih pogojih, bodo pojasnili predsednik in član nadzornega sveta. Toliko glede diskusije gospoda Luka Meseca.  Tukaj verjetno ne bomo se nikoli poenotili kdaj je nastala izvirna napaka. Lahko rečemo, ni bila storjena s prodajo, bila je storjena z izrednimi ukrepi Banke Slovenije, pa z zavezami, ki so bile sprejete in z državno pomočjo. Lahko bi šli še malo nazaj pa rekli, napake so bile storjene v obdobju velike kreditne ekspanzije, ko so se premalo kritično podeljevala posojila in so bila sprejeta velika tveganja. Tako da, Slovenija je pač sledila določen okvir za reševanje bank. Ti dve, Nova Ljubljanska banka je bila sistemska banka, postopala je po takrat veljavnih načelih in principih, ki so v letu 2013 veljali v Evropski uniji in je to sanacijo uspešno izvedla. Del teh izgub pa se je dejansko socializiral na ta način, da so izgube bile pokrite s strani proračuna oziroma, praktično vse te izgube so bile pokrite s strani davkoplačevalcev. Tako, da tukaj poglede verjetno nikoli ne bomo poenotili. Pač amandmaji, ki ste jih predlagali, bodo o njih odločali člani odbora. Prav je, da se vse okoliščine in elementi sprejemanja odločitev osvetlijo iz vseh zornih kotov in presodi ali so bile odločitve primerne in ustrezne, gospodarne, učinkovite, v glavnem, zagotovile so stabilnost slovenskega bančnega sistema, zagotovile so to, da predvsem vlagatelji v bankah niso izgubljali svojih sredstev, hranilnih vlog. Tisti ki pa so vlagali v bolj tvegane instrumente kot so podrejene obveznice pa so po principu prispevka s strani investitorjev tovrstne instrumente bili deležni ukrepov, ki so bili predvideni v zakonu, takrat veljavnem zakonu o bankah. Toliko bi na vprašanja, ki so bila postavljena do sedaj. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod državni sekretar. Gospa predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga? Ne želite besedo. Je pa bilo vprašanje namenjeno tudi predsedniku nadzornega sveta.  Gospod Belič, izvolite.
Damjan Belič
Hvala lepa za besedo. Spoštovani poslanci! Odgovoril bi na vprašanja poslanca Pogačnika, ki so bila naslovljena neposredno name, kot na predsednika nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga.  In sicer, vprašanje je bilo ali se mi zdi strategija upravljanja primerna. Dejstvo je, da seveda, kolikor je gospoda državni sekretar predstavil, strategija predstavlja akt, ki je bil sprejet v Državnem zboru in SDH ga je zavezan in dolžan upoštevati in spoštovati v obliki, kot je sprejet. Dejstvo, in tu seveda poudarjam, da gre za moje osebno stališče, dejstvo je, da so se določene okoliščine od sprejema strategije do danes spremenile. Ne nazadnje strategija ureja upravljanje kapitalskih naložb, kar pomeni, da se nanaša na kapitalske trge. In kapitalski trgi so dejavnik, ki je pač podvržen nenehnim in neprestanim spremembam, kar pomeni seveda da se tudi okoliščine v katerih se nahajajo in gibajo kapitalske naložbe v lasti Republike Slovenije spreminjajo. S tem v zvezi moje osebno mnenje, da bi bilo strategijo seveda primerno posodobiti in v določenih delih seveda tudi spremeniti. S tem v zvezi je tudi SDH že podal določene predloge za spremembe. Vendar več kot da da pobudo in poda predloge SDH ne more narediti, več ni v njegovi pristojnosti.  Naslednje vaše izhodišče je bilo, da je dejstvo, da je bila uprava oziroma nadzorni svet nepopolna v določenem obdobju oziroma več obdobij teh prodajnih postopkov vplivalo na kvaliteto postopka. Gospod državni sekretar je zelo korektno in pravilno ugotovil. Kljub kadrovski nepopolnosti teh dveh organov je bilo korporativno upravljanje v Slovenskem državnem holdingu vse čas zagotovljeno. Odločitve so se sprejemale v skladu z veljavnimi postopki in odločitve so bile sprejete s potrebnimi večinami. V kolikor pač teh večin ni bilo, seveda, odločitve niso bile sprejete.  Prav tako se ne morem strinjati z vašo trditvijo, da so se v tem času, torej v času prodaje kapitalske naložbe v Novi Ljubljanski banki zamenjali trije predsedniki uprave SDH. Zamenjal se je samo eden, in to je gospod Marko Jazbec. Od takrat naprej, torej namesto Marka Jazbeca je predsednica uprave Lidia Glavina, ki je še vedno predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga. Torej, ta trditev preprosto ne drži.  Zadnje vaše vprašanje, ki sta ga postavil je, zakaj je nadzorni svet SDH oziroma zakaj ni dal soglasja o prodajni ceni 6. 6. 2017 in zakaj je to odločitev prenesel na skupščino. Najprej malce pravni okvir te odločitve, ki je predložena nadzornemu svetu Slovenskega državnega holdinga. Že iz same dikcije izhaja, da nadzorni svet da soglasje k predlogu sklepa, ker pomeni, da predlog oziroma odločitev o določenem cenovnem razponu ali pa cen, če želite, sprejme uprava, nadzorni svet pa poda k temu predlogu svoje soglasje, kar pomeni, da nadzorni svet ne more spreminjati te odločitve uprave, vendar se lahko giba samo znotraj gabarita, ki ga določi in predloži v odločanje v nadzornem svetu sama uprava.  Prav tako nadzorni svet ni prenesel te odločitve na skupščino, ki je v konkretnem primeru SHD predstavlja vlada, pač pa je z vidika postopka odločitev nadzornega sveta dokončna. Je pa res, da zakon o gospodarskih družbah določa možnost, da v kolikor nadzorni svet zavrne soglasje k posamezni odločitvi uprave, da uprava družbe prenese to odločitev na skupščino. In to je člen, ki je bil v tem konkretnem primeru uporabljen. Torej, nadzorni svet je svojo odločitev, ki je z vidika nadzornega sveta dokončna tudi sprejel in ni prenašal odgovornosti na hierarhično višji organ, torej na skupščino družbe, kot rečeno, kar v primeru konkretnega SDH predstavlja sama Vlada. Razlogi za dejstvo, da nadzorni svet ni dal soglasja k predlogu uprave 6. 6. 2017, seveda, je pravilno in prav, da vsak posamezen član nadzornega sveta pove in razkrije kaj je bilo tisto ključno, kar je odločalo, da pač za tak sklep ni glasoval. V svojem imenu lahko povem, da je bila ocena finančnih vlagateljev kot so nam predstavili naši finančni svetovalci glede tveganj, ki jih prinašajo tako imenovane hrvaške devizne vloge oziroma tveganje poplačila hrvaških obveznic ocenjeno na prevelikem številu. K temu seveda botruje pravilo, ker se ti postopki vodijo na Hrvaškem in Hrvaška nima pravila, da zamuden obresti prenehajo teči ko dosežejo glavnico, pa tečejo preko tega zneska dokler se ne pride do končne odločitve. Skratka, višina tega zneska, ki bi lahko bremenila Novo Ljubljansko banko je bila z vidika investitorjev oziroma vlagateljev. Po naši oceni pa po moji oceni ocenjeno bistveno previsoko. Zaradi tega je bilo tveganje, da bo cena nizka, tudi močno prisotno in odražalo v relativno nizki ceni, ki je bila takrat predstavljena s strani vlagateljev, da bi bila še primerna za nakup najmanj 50 % deleža. Zaradi vpliva teh tveganj sem kot član nadzornega sveta glasoval proti temu, da podamo soglasje na predlagani cenovni razpon, ki je bil dan v soglasje nadzornemu svetu na seji dne 6. 6. 2017.  Na vprašanja gospoda Luka Meseca, zakaj je nadzorni svet pristal na nizko ceno, se strinjam s stališčem gospoda državnega sekretarja. Vprašanje ali je cena nizka ali je visoka, je stvar subjektivne presoje. Dejstvo je, da se prodajalec in kupec o tem težko strinjata, za nekoga je cena vedno prenizka za druge je cena vedno previsoka. Naloga, ki jo je SDH dobil, je bila, da proda najmanj 50 % delež po postopku prve javne ponudbe pod tržnimi pogoji in cena, ki jo je SDH ponudil v vpis vlagateljem, je odražala tržne pogoje pač trenutne tržne pogoje. Tako, da cena je bila za tako vrsto transakcij na način kot se je zadeva prodajala, tržna. Težko komentiram višino, torej primernost višine ali je to nizka ali je previsoka, definitivno pa seveda lahko trdimo, da je bila tržna in to tudi lahko vsak test tržno tudi prenese.  In še k temu bi rad dodal, kar je bilo že večkrat povedano. Slovenski državni holding v postopku prodaje Nove Ljubljanske banke ni sprejemal odločitve kakšen delež se prodaja. To odločitev je sprejel Državni zbor. Prav tako Slovenski državni holding ni sprejel odločitve, da noben drug vlagatelj ne sme imeti deleža, ki je večji od Republike Slovenije. Tudi to odločitev je sprejel Državni zbor v svoji strategiji. Slovenski državni holding tudi ni sprejel odločitve na kakšen način se izvede ta prodaja, torej na način javne prodaje delnic. To odločitev je sprejel Državni zbor vse skupaj v strategijo o kateri danes govorimo. Slovenski državni holding prav tako ni sprejel odločitve v katerem obdobju časovnem je potrebno izvesti to prodajo. To odločitev je sprejela Vlada konkretno z zavezami do Evropske komisije in kasneje potem s potrditvami letnih načrtov upravljanja, ki nalagajo SDH odločitve vezano na samo prodajo. Je pa SDH avtonomno odgovorno in pa strokovno sprejel naslednje odločitve. Izbral je cenilca vrednosti za delnice Nove Ljubljanske banke, sprejel odločitve o finančnih in pravnih svetovalcih in pa sprejel je po vsej verjetnosti najbolj ključno odločitev v celotnem prodajnem postopku. To odločitev o cenovnem razponu po kateri se delnice ponudi vlagateljem. Za te odločitve organi SDH seveda nosimo odgovornost. Ne nosimo politične odgovornosti, nosimo odškodninsko odgovornost in za te odločitve odgovarjam z vsem svojim premoženjem. In v kolikor bodo organi, verjamem da bodo, presojali utemeljenost in tehtnost naših odločitev, bomo to odgovornost tudi prevzeli.  Hvala lepa.
Hvala.  Nadaljujemo z razpravo. Imamo… Prosim? Repliko ima najprej poslanec Marko Pogačnik. Prosim.
Spoštovani predsednik, hvala za dano besedo. Pač replika na predsednika Nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, gospoda Beliča. Mogoče smo se narobe razumeli, jaz sem samo rekel, da je od odločitve evropske komisije in do sprejetja zavez Vlade Republike Slovenije za prodajo nove Ljubljanske banke so bili zamenjani trije predsedniki uprave Slovenskega državnega holdinga.   (nadaljevanje) Mimo tega ne morete iti. Leta 2015 ste zamenjali upravo z načelom / nerazumljivo/, potem je prišel gospod Marko Jazbec, potem ste zamenjali gospoda Jazbeca in potem je prišla gospa Lidija Glavina. To pomeni, nisem jaz zavajal, mogoče ste vi mene narobe razumeli. Ali s tem odgovorom, ki ste ga dali zadevo zavedli? Dejstvo pa je, da nekaj mora biti hudo narobe z upravljanjem Slovenskega državnega holdinga s strani Vlade Republike Slovenije, da vam je sodišče dvakrat moralo imenovati enkrat člana nadzornega sveta enkrat pa uprave. Jaz se sedaj ne bi spuščal na to ravne, ker mislim, da nima smisla kaj govori zakon o tem kdaj sodišče imenuje člana uprave ali pa člana nadzornega sveta. To Zakon o gospodarskih družbah jasno pove. To stanje je sigurno alarmantno. Pri tem je pa še potrebno povedati, da tudi v času same prodaje Nove Ljubljanske banke v tem obdobju vodstvo Nove ljubljanskega banke ni bilo popolno - ne uprava ne nadzorni svet. Tukaj ponovno Vlada Republike Slovenije bi rekel 100 odstotna lastnica Nove Ljubljanske banke in skupščina bi lahko to imenovala. Ali drži informacija, ki se je pojavila v medijih, da svetovalec, ki je izvajal prodajo Nove Ljubljanske banke je vedno tudi dejal prodajo bodo začeli takrat, ko bo vodstvo Nove Ljubljanske banke popolnjeno? Tu se sedaj bi rekel odmikamo še malo nazaj, ampak danes imamo tukaj na mizi predmet prodaje Nove Ljubljanske banke in če se da tudi takšno pojasnilo.
Hvala, gospod Pogačnik.  Repliko ima še poslanec Mesec na vas gospod predsednik nadzornega sveta tako, da mu dajem besedo. Prosim.
Hvala za besedo.  Moram oporekati trditvi, da je bila prodajna cena NLB določena tržno. Tržno bi bila določena, če bi recimo dali v tesno prodajo nekih 5 % delnic in bi stvar stehtali na trgu. Tako ste pa ceno določili preko svetovalca v tem primeru mislim, da je bil glavni Deutsche Bank pa še nekateri drugi in ste jo postavili administrativno, ob tem niste upoštevali kaj ta banka, če jo postavimo v evropski kontekst in v primerjavi s podobnimi institucijami je. Jaz imam podatke, da evropsko povprečje profitabilnosti bank znaša 8,9 %, NLB je imel donos 14,4 %. Imamo izredno ugodno razmerje med krediti in depoziti, ki znaša samo 70. V Evropi se povprečne banke prodajajo nekje po 1,03 knjižne vrednosti. NLB se je prodal za malo več kot 30 % pod knjižno vrednostjo kljub temu, da ima vse kazalce boljše oziroma celo bistveno boljše od evropskih povprečij tako, da ne morem pristati na ceno, da je bila mislim trditev, da je ta cena, ki ste jo postavili tržna. Ta cena je mislim, da lahko utemeljeno govorimo o sumu pač negospodarna.
Gospod Belič, izvolite, imate besedo.
Damjan Belič
Odgovoril bi na vprašanje poslanca Pogačnika, očitno sva se narobe razumela.  Moja trditev, da je bila samo ena menjava vodstva oziroma predsednika uprave SDH velja za obdobje trajanja prodajnega postopka Nove Ljubljanske banke. Od tam naprej sem upošteval, ker sem mislim, da je to pač v tem trenutku tudi relevantno časovno območje, o katerem se pogovarjamo. Sicer pa da imate prav. Od sprejema strategije naprej so se zamenjali in gospa Glavina je tretja predsednica uprave v tej funkciji.  Glede vašega legitimnega seveda stališča o popolnitvi ali pa po imenovanju organov v upravljanju Slovenskega državnega holdinga torej nadzornega sveta in pa uprave je potrebno upoštevati, da postopek imenovanja teh dveh organov določa zakon Zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki ima svojo specifiko in v določenem delu precej odstopa od siceršnje splošne ureditve imenovanja organov   (nadaljevanje) siceršnje splošne ureditve imenovanja organov kapitalske družbe kot jo pozna ZGD. Z vidika nadzornega sveta seveda stojim na stališču, da se držimo zakonitosti. Ne moremo imenovati poslovodstva Slovenskega državnega holdinga na nezakonit način. Če pa jih želimo izpeljati imenovanje na zakonit način je pač potrebno speljati vse postopke, ki to zakonitost utemeljujejo in jo nenazadnje tudi tako imenovanje ni sporno oziroma nima očitka, da ni bil spoštovan zakon.  Posledica teh postopkov, ki so zapleteni, dolgotrajni je pač časovni odmik. Moram seveda v tem delu seveda priznati modrost zakonodajalcu, ki je sprejemal Zakon o gospodarskih družbah, da je za izjemne primere, ko ni možno imenovati organov upravljanja po rednem postopku določil možnost sodne intervencije, da se zagotovi sklepčnost in popolno delovanje takih organov. Da te izjemni predpisi in to izjemno možnost sodnega imenovanja je bilo uporabljeno z namenom, da se zagotovi delovanje organov Slovenskega državnega holdinga seveda so pa hkrati tudi tekli postopki torej postopki za redno imenovanje tako, da je tako stanje trajalo, kar se da malo časa.  Če dovolite še gospod poslanec Luka Mesec. Te možnost, da bi SDH ponudil 10 % paket na trg je na ta način preveril primernost tržne cene ni možen, ker / nerazumljivo/ tega ne omogoča, ampak nalaga prodajna je najmanj 50 %. Ne bom odgovoril ali se mi zdi ta vaš predlog primeren ali neprimeren ali bi prišli na ta način do tako imenovane tržne cene. Dejstvo je, da je to način, ki ga strategija ne omogoča in tudi ne dopušča. Je pa dejstvo, da od ponujene količine je tudi odvisna cena. Druga, če prodajaš 5 % podjetja ali pa, če dodaš 75 % cena in tudi drugačna je v tem primeru cena. Tukaj govorimo o kapitalskih trgih, o borzah, o ceni na borzi in te zadeve so zelo zelo specifične in odvisne od konkretnega primera. Treba se je zavedati, da borza ni v moji glavi pa ni v glavi / nerazumljivo/ Republike Slovenije. Borza se dogaja v Londonu, New Yorku, Frankfurtu, Parizu in v manjšem delu tudi v Ljubljani. Žal je to pač parket, kjer se določa tržna cena.
Hvala lepa.  Repliko ima še gospod Pogačnik. Prosim. Postopkovno pa ima kolega Möderndorfer.
Predsednik, jaz sicer čakam na razpravo, ampak malo na neobičajni način se vodi ta razprava. Jaz ne vem kje Poslovnik govori o tem, da lahko z repliko v bistvu vsebinsko razpravljaš in teče diskusija med povabljenimi gosti in poslanci, to ne zdrži.  Drugič. Jaz razumem repliko, kje je bil nekdo omenjen in kje je bil napačno razumljen in potem se to odgovori. Po tej logiki lahko imajo trije kar naprej replike daje in se pogovarjamo. To pač tako ne gre. Jaz prosim v skladu s Poslovnikom dajmo opraviti najprej razpravo, potem na koncu, če ima kdo še kaj za povedati, naj pove. Če ima pa kdo repliko, potem se pa naj znajde v okviru poslovniških določil kaj to replika je in naj to takrat razpravljajo. Ali pa naj vloži kontekst kot predlagatelj in bo nastopal non-stop kot predlagatelj. Tudi ta možnost je, ampak jaz nekako čakam na to vrsto, ampak vidim, da se bodo replike ponavljale, ki niso replike.
Hvala lepa.  Kolega Šircelj, postopkovno.
Predsednik v poslovniku imate napisano, da vi vodite sejo. Prosim, da ne dopuščate možnosti, da vam drugi sugerirajo kako boste vi vodili sejo. Vodite sejo avtonomno in brez kakršnikoli prispevkov oziroma predlogov kako vi vodite sejo. Vi jo vodite in prosim ne dopuščajte tega, da vam drugi sugerirajo kako vodite sejo.
Gospodje, jaz bom vodil sejo tako kot sam mislim, da je prav in seveda v skladu s Poslovnikom. Glede tega ste lahko brezskrbi. Sedaj so se začele postopkovne debate. Jaz predlagam, da umirimo zadevo. Gospodu Möderndorferju pa dajem besedo za postopkovni predlog.
To kar govori gospod Šircelj, sicer drži. Jaz nisem očital predsedniku ali mu jemal kakršnekoli možnosti, da on ne bi v skladu s Poslovnikom vodil sejo. Kot poslanec pa lahko kadarkoli v skladu s Poslovnikom, ker drugače ne bi imeli možnosti postopkovnega, razpravljam v vidiku postopka kako se vodi seja. Predsednik bo pa s svojo glavo in s svojim razumom in integriteto, ki jo ima. Presodil ali imam prav ali ne in seveda riskiral tudi možnost za naprej kako bo pač določal parlamentarno prakso. Je pa nenavadno, da se od seje do seje od komisije do komisije razlikujejo značilnost uporabe Poslovnika in na to sem kot poslanec dolžen opozoriti. Samo to sem želel.
Dobro. Hvala lepa.  Poglejte, takole je. Prosim? Ni bilo postopkovno, ampak pazite, gre za to, da se poslovni predlogi generalno zlorabljajo, ker kot predsednik, ne samo tega delovnega telesa, kateregakoli, nimaš nobenega postopkovnega določa, da bi lahko to te zlorabe preprečil, se pač moraš znajti tako kakor ti nalaga, kot je kolega Möderndorfer povedal, osebno integriteto. In zdaj jaz prosim eno stvar, mi imamo prijavljena še dva razpravljavca in to sta gospod poslanec Kordiš in Poslanec Jani Möderndorfer.  Gospod Pogačnik, prej vas nisem morda prav razumel, vi ste se prijavil na repliko ne na razpravo. Zdaj bi vas prosil potem, tole repliko na zadnje izvajanje gospoda predsednika nadzornega sveta, Damjana Beliča, vam dam besedo. Potem pa, če imate kakršnokoli še zadevo za naprej, pa prosim, da se prijavite k razpravi, zato da nadaljujemo z razpravo.  Izvolite, gospod Pogačnik, imate besedo.
Hvala gospod predsednik.  Jaz se samo ne bi mogel strinjati s predsednikom nadzornega sveta, da imenovanje, neimenovanje uprave Slovenskega državnega holdinga je posledica Zakona o Slovenskem državnem holdingu. To ne drži. To ste vi rekel. In jaz mislim, da je čas, da prevzamete kot predsednik nadzornega sveta skupaj z ostalimi člani odgovornost, da uprava SDH ni bila popolna. Imeli ste nekaj predlogov. Zakaj se vi niste odločili, da koga imenujete, pa jaz mislim, da je vaš problem oziroma problem koalicije, ne se pa tukaj, bi rekel izgovarjati na zakonske omejitve, pa da je zakon pri imenovanju nekaj poseben, pa da je potrebno narediti mednarodni razpis pa vsega skupaj. Ampak danes to ni ključni predmet, ampak jaz sem prepričan, da sam postopek prodaje Nove Ljubljanske banke tudi verjetno zaradi tega ni bil učinkovit, ni bil gospodaren, ker uprava Slovenskega državnega holdinga ni bila popolna in ne nazadnje bi rekel, enega izmed članov uprave je moral pa na koncu celo imenovati sodišče, ker govori o izrednem stanju.
Dobro, hvala lepa gospod poslanec.  Mi nadaljujemo z razpravo. Kot sem povedal, prvi je na vrsti poslanec Kordiš, za njim poslanec Möderndorfer, potem pa sta na vrsti poslanec Han in poslanec Ivanuša.  Besedo ima poslanec Miha Kordiš. Prosim.
Hvala za besedo predsedujoči.  Prodaja Nove Ljubljanske banke je bila izsiljena. To je šlo preko inštitucij Evropske unije in to nima nobene veze z idejami boljšega upravljanja, nima nikakršne veze z obljubami oziroma moralno integriteto posamezne Vlade, da bo nekaj naredila oziroma tega ne bo storila. To ima vezo izključno in samo z odnosi moči. Nova Ljubljanska banka je sistemska banka. To pomeni, da se vanjo izteka veliko niti finančnega sektorja in da ima dostop do velikega dela gospodarstva. In taka banka lahko gospodarstvo in finance v posamezni državi, zlasti v periferni evropski državi kot je to Slovenija, usmerja in žanje iz tega tudi dobičke. In prodaja NLB ni bila stvar dobrega upravljanja kako naj deluje slovenska država, ampak je stvar vprašanja, kdo naj slovenskim gospodarstvom opravlja in iz tega profitira. In zato je bila prodaja NLB izsiljena. In vsaka banka, vsaka država, periferna država, ki proda svojo sistemsko banko ali pa sistemske banke, preneha biti suverena in postane kolonija. Zaradi tega, ker so vse te   (nadaljevanje) finančne in gospodarske niti, do katerih sistemska banka ima dostop, stekajo v neke druge roke, kot so to domače, pri tem, da te roke niti demokratične niso, kajne, če je banka v javni lasti, lahko z njo upravlja izvoljena oblast, ta izvoljena oblast na volitvah ljudstvu tudi odgovarja. Če gre za neke sklade, finančne magnate, finančni sektor iz tujine, kdo jo bo poklical na odgovornost - nihče. In oni bodo seveda preko te banke slovensko gospodarstvo vodili, kot njim ustreza. In to vodenje je seveda že v temelju po svoji osnovni logiki in smislu drugačno od javnega dobrega. Takega tujega vlagatelja seveda zanima dobiček, a banko, sistemsko banko v javni lasti zanima tudi, kako delujejo podjetja, kako tem podjetjem pomagati, kako jim pomagati v smeri zelene družbene prenove, denimo, kako jih v slučaju krize ohraniti in s tem ohraniti tudi delovna mesta. In s prodajo, s privatizacijo NLB se je slovenska država tej kontroli odrekla. In zato je treba klicati na odgovornost, ne tistega, ki je banko prodal za to ali ono ceno, ampak tistega, ki je banko prodal, pika. To pa ni prejšnja Vlada, Vlada Mira Cerarja, to je aktualna Vlada, čeprav tudi predhodna Vlada ni absolutno nikakršna, saj vemo, da je stala na proprivatizacijskih stališčih, s to razliko, da prodaja LB je pa vendarle izvedla aktualna Vlada, ne njena predhodnica. In v tem smislu smo v Levici za to sejo pripravili sklepe, te sklepe tudi predlagamo in vas pozivamo, da jih podprete. Torej, sistemsko banko je treba zaščititi, obdržati v javni lasti; za Novo Ljubljansko banko je ta vlak odpeljal. S tem je bila narejena tako velika, ogromna, kolosalna neumnost, če želite, da je zagotovo vsaj na politično odgovornost treba poklicati tiste, ki so banko prodali.  In še tale komentar bi želel priobčiti. Neka argumentacija, ki prikriva dejstvo, da gre pri prodaji NLB za razmerja moči in ne za prakse dobrega upravljanja, se glasi: »Ja, glejte, Nova Ljubljanska banka je vreča brez dna, vanjo smo vrgli 2,4 milijarde evrov, in če bi bila ta banka zasebna, potem taka dokapitalizacija ne bi bila potrebna in davkoplačevalci bi prihranili 2,4 milijarde evrov.« To ne drži. To ne drži, to ni res. Dokler smo v kapitalizmu, smo izpostavljeni gospodarskim in finančnim krizam. In ko se taka gospodarska in finančna kriza zgodi, se bo najhitreje in najbolj ognjevito razširila po finančnem sektorju in od tam bo rezonirala spet najmočneje ravno na točki sistemske banke, ne glede na to, ali je taka banka v javni ali zasebni lasti. In tudi to smo videli v zadnji finančni krizi, saj največ denarja na globalni ravni za dokapitalizacijo ni šlo za javne banke, šlo je za zasebne banke. In to, da če NLB ne bi bila v javni lasti, pa ne bi bila dokapitalizirana, absolutno ne drži, ker če tega ne bi naredili, bi to za sabo potegnilo celo verigo podjetij, delovnih mest in tako naprej. Celo v Združenih državah Amerike, kjer imamo opravka z eno izmed najbolj podivjanih različic kapitalizma, so pustili prvo finančno institucijo pasti - Marilyn, če se ne motim -, takoj naslednje so pa potem reševali, z argumentom »too big to fail«. Celo tam v deželi prostega trga se je država intenzivno vtikala v finančne procese, ne glede na to, da so bili ti finančni procesi v zasebni lasti. Tako da na koncu dneva neka argumentacija ekonomske racionalnosti tu ne zdrži, gre samo in zgolj za vprašanje suverenosti in za razmerja moči.
Hvala lepa. Naslednji je za razpravo prijavljen gospod poslanec Jani Möderndorfer.
Hvala lepa.  Zdaj tečemo že drugi krog, mislim, da smo v roku enega tedna že tako razpravo imeli in v resnici določene stvari pravzaprav ponavljamo.   (nadaljevanje) Zakaj to govorim - govorim zato, ker se je danes tudi nekaj nenavadnega zgodilo, kar je, moram reči, neobičajna praksa - predlog za to razpravo vloži skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Zmagom Jelinčičem Plemenitim, ki ga danes ni oziroma niti ni predstavil stališča niti ničesar, kar je sploh, bom rekel, svojevrsten jasen pokazatelj in odnos do tega vprašanja, kako resno so mislili s to razpravo, ko so jo začeli. Tako moram reči, da pač imamo zdaj, kar imamo, imamo to razpravo. Je pa res, da je nekaj debat šlo tudi v krog, kjer gre v bistvu za obračunavanje.  Naj takoj na začetku povem svoje osebno mnenje. Jaz seveda sklepov, ki so predlagani, tudi teh s strani Levice, ne mislim podpreti. Ne bom pa jih podprl zaradi tega, ker - če začnem od zadaj - Računsko sodišče, ne mi zameriti, lahko v opoziciji napišete Računskemu sodišču kadarkoli pismo in predlog, da se opravi revizija, in boste to imeli in za to ne rabite nobenega sklepa ali pa priporočila. Nekaj podobnega se je zgodilo, če se spomnite, v primeru Mercatorja in je takrat tudi bila ta revizija narejena. Tako teh dilem okoli tega nimam, ali bi se to lahko ali se ne bo. In verjamem, da bo slej ko prej prišlo tudi do tega vprašanja. Zagotovo pa tu ne sedimo vsi enakovredni partnerji v smislu, da bi se lahko pogovarjali o strokovnosti, kaj je tržna cena in kaj ne. Nekaj podobnega sem gledal pred mnogimi leti, ko se je prodajala lokacija tovarne Rog in je bila ena velika dilema in velik spor, češ da je takratna županja prodala pod ceno zadevo na trgu, ki se je ponujala, oziroma ne prodala, kupila, celo tako je bilo. In da je preplačala zadevo in tako naprej. Zadeva se je vlekla na sodišču štiri, pet let, po petih letih je sodišče zelo jasno odgovorilo. Problem je, nekateri so danes to že omenili, da je razlika med ocenjeno vrednostjo, pričakovano ceno in tržno ceno. In sodišče je zelo jasno razsodilo, da tržna cena je med kupcem in prodajalcem tista cena, ki se jo dogovorita. Seveda so pa želje in pričakovanja največkrat nasprotna od tistega, kar dejansko se pojavi kot tržna cena. Žal, tržna cena se včasih tako hitro spreminja, od jutra do večera je lahko že druga cena. Zato danes imeti tu od tu do večnosti razprave, kaj je tržna cena, se mi zdi deplasirano. Drugo pa je, ali smo mi osebno zadovoljni s to tržno ceno, to pa je lahko spet razprava, ki jo bomo lahko razvijali v nedogled.  Tisto, kar se mi zdi relevantno, kolega Pogačnik je omenil, zakaj Vlada ni prišla s spremembo strategije upravljanja in prišla do točke, da bi lahko prodajala 100 %, se pravi, kompletno Novo Ljubljansko banko. V tej sobi, mislim, da so že tri različne politike in pogledi, kako naj se upravlja oziroma kako naj se ravna v bodočem primeru. Recimo, kolega Pogačnik je povedal, da je on za 100 % prodajo, vi ste za ničelno prodajo, jaz sem za delno prodajo, tisto, kar si upam naglas reči, in že tu se vidi, da bi težko v Državnem zboru prišli do resne debate ali pa do nekega zaključka, kaj je pravzaprav prav in kaj ne. Te različne politike ali pa koncepti bodo pač vedno različni, žal, pač tako je. Ravno zato je pa nekaj drugega bolj zanimivo, kolega Pogačnik. V letih 2004-2008 ste imeli svojo Vlado, ni bila manjšinska vlada, imeli ste večinsko vlado. Zakaj niste takrat prodali NLB 100 %? Zakaj niste takrat tega naredili? Klima je bila popolnoma druga, dosegli bi neverjetno ceno. Takrat so bili drugi časi, bila je sistemska banka, tako kot danes, pa tega niste naredili. Pa še razmere so bile druge, takrat ni bilo nobenega SDH.   (nadaljevanje) To je zanimivo. Danes očitati tu in govoriti o tem, kaj je prav in kaj ne, seveda je vsaka situacija popolnoma drugačna. Nekaj drugega je, če se pogovarjamo o prodaji NLB danes, pred pol leta, pred enim letom ali pred štirimi leti. In vsako obdobje ima nek svoj komplementaren pogled na kaj kaj učinkuje. Zato nobena stvar danes pač ni primerljiva.  Ali je prav ali ne, pred kratkim je dr. Sašo Polanec povedal naslednje, kar je zanimivo, seveda je to izjavil za revijo Reporter, ki je desna revija oziroma stoji na nekih drugih stališčih. Zato sem namenoma izbral to revijo, ta medij in gospoda Saša Polanca, ki pravi naslednje: »Ni tako očitno, da gre za prenizko ceno, NLB se verjetno na makrostresnih testih, ki so bili objavljeni v začetku novembra, ni odrezala tako dobro, kot bi pričakovali. Investitorji to vedo in so verjetno previdni. Če bi prišlo do makroekonomskega šoka, bi se lahko premoženje banke ponovno bistveno poslabšalo. Pozitivna posledica prodaje je, da Evropska komisija ne more več omejevati poslovanja banke. Banka se v zadnjem obdobju zaradi omejitev ni mogla prosto razvijati, zdaj pa bo imela sproščene roke za konkuriranje na trgih. Pri stanovanjskih posojilih ima trenutno NLB višje obrestne mere od drugih bank. Menim, da se bo zdaj to spremenilo in bo bolj intenzivno konkurirala. Zame je glavni pozitivni učinek prodaje ta, da kot davkoplačevalec ne nosim bremena izgub, ki bi jih pridelali menedžerji v državnih bankah. Želim, da banko vodijo poslovno učinkovito, ne pa da se s pomočjo političnih elit delijo krediti po zvezah in poznanstvih. Tak moralni hazard je treba bistveno zmanjšati. Prodaja NLB pa je bila v igri tudi med konjunkturo, med prvo Janševo Vlado od leta 2004 do 2008. Bi morali NLB prodati že tedaj? Absolutno. Eden od razlogov, zakaj je bila sedanja prodajna cena NLB takšna, kot je, je tudi sprememba bančnega poslovanja.« V celoti gre v to smer ta diskusija. Ta mnenja bodo pač ostala vedno različna.  Tisto, kar se mi zdi ključno, kar je povedal kolega Kordiš. Jaz se strinjam, popolnoma se strinjam. Kadar je ogrožen bančni sistem v celoti v neki državi, mora država poseči, ne glede na to, ali je to javna ali državna. In bi v vsakem primeru, tudi če bi bila NLB takrat zasebna, morala poseči. Ker če bi se sesul bančni sistem, potem bi se začelo sesuvati še marsikaj drugega. In vi dobro veste, kaj je takrat bilo v igri, ko se je to zgodilo. Zato je pač bila ta dokapitalizacija, državna pomoč, tako kot jo tretira Evropska komisija, v bistvu nujna, neobhodna. Je pa res, da bi bilo zelo dobro, če bi jo že kdo pred tem naredil, ker bi bila bistveno cenejša ta dokapitalizacija, pa je ni oziroma se je delala po koščkih. Nekateri so pa celo obupali in raje zapustili, da vlada propade, samo zato, da jim tega ne bi bilo treba narediti, ker potem bi bil šele škandal, če bi to morali delati tisti, ki so to najbolj pljuvali. Seveda se pa ne morem strinjati s tem, da ta sistemska banka najbolj pomaga tudi v kriznih časih. Kolega Kordiš, zadnjič, ko smo tekli prvi krog te debate, sem eno stvar že povedal, pa jo bom moral, žal, ponoviti, ker vam kolega Mesec tega ni razložil. SID banka je takrat več kot NLB pomagala gospodarstvu, žal, čez milijardo 100, 200 milijonov je investirala v gospodarstvo preko tega, kar se je šla s posojili. NLB tudi približno ni dosegla te ravni. Tako da ali je NLB res tista banka, ki je odigrala svojo vlogo v času gospodarstva, je vprašanje. Tako ne bi jaz toliko stavil na konja, ki se mu reče sistemska banka, ki bo pomagala v času krize. NLB, vemo, da je nastal kreditni krč, namesto da bi ga sproščala in reševala kakšne težave, jih je kvečjemu še dodatno pospešila, pa še kaj povečala.  Teh predlogov sklepov pač ne gre podpreti. Vsi ostali pa bomo verjetno se v prihodnosti še srečevali s to temo, vendar na drugačen, način kot je razprava v Državnem zboru, ampak verjetno tisti, ki bodo strokovno presojali kaj je bilo prav in kaj ne. Hvala.
Hvala lepa. Replika poslanec Miha Kordiš.
Hvala za besedo.  Ne vem, če sem rekel, da sistemska banka je v največjo pomoč gospodarstvu, ko pride do krize. Lahko je. V tem našem konkretnem slučaju NLB in zadnje krize se je pa zgodilo, da se je šlo v preprečevanje škode, kolikor se je sploh šlo. Politika NLB je bila takrat iz državnega vrha in tudi iz vrhov Banke Slovenije ta, da se preganja tajkune. Kolateralna škoda tega so bila pa podjetja. In zato je NLB manj proaktivna tu delovala za preprečevanje kriznih učinkov na gospodarstvo kot bi lahko.
Hvala lepa.  Naslednji razpravljavec je poslanec Matjaž Han.
Hvala lepa, predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj.  Najprej bom rekel eno tehnično, da ne bi kdo mislil, tudi zaradi javnosti, da je ta koalicija manjšinska beži od te razprave o prodaji NLB. Še več, mi smo šli že dvakrat na roke predlagateljem, da smo to sejo sklicali takrat, ko so oni želeli in da smo jo prestavili na 5. decembra kar se tiče Državnega zbora, zato ker predlagatelja ni. In meni se zdi zelo nekorektno od predlagatelja, pa ne od gospoda Zmagota, pač ni, da bi eden od predlagateljev, v tem primeru gospod Ivanuša pač predstavil stališče zakaj je do te seje prišlo. To se do sedaj v zgodovini tega parlamenta še ni naredilo, da skličemo tako pomembno sejo, skličemo, povabimo vse živo kar je možno na sejo povabiti in potem s strani predlagatelja ni niti ene besede. Realno tega se ni naredilo in to ni korektno, ampak dobro. Pomembna je razprava, pomembno bo glasovanje in da ne bom pozabil, jaz ne enih ne drugih sklepov ne bom podprl. Sedaj bi pa, ker mi v bistvu zgodovina prodaje NLB, poslovanja NLB ima že na nek način dolgo brado in mi z današnje perspektive omogoča, da sem bistveno bolj realen in da imam nek bolj zbistren pogled kaj se s tem NLB sploh dogaja. Jaz sem kljub temu, da pripadam Socialnim demokratom nisem eden tistih, ki bi na NLB gledal iz ideološke plati. Se pravi, NLB mora ostati v državni lasti pa naj bo kar bo, ker smo se od leta 2000 peverčkrat opekli s NLB.  Kaj se s tem NLB dogaja? Vsi dobro veste, da smo mi leta 2002 že NLB projdajali, prodali KBC, takrat 34 % delež z dogovorom, da bo potem KBC lahko v nadaljevanju vstopil v aktivno upravljanje z nekim deležem, ki mu bo omogočil neko samostojno razvijanje NLB. To upam, da vsi veste, kdor že malo dalj spremlja to zadevo. Potem je prišlo leto in takrat, če se spomnite, je bil še EBRD, mislim, da je bil 5 % lastnik. In potem je prišlo leto 2006, kjer morali v bistvu KBC, ta delež država prodati. Takrat je Vlada Janeza Janše in takrat gospod Bajuk jasno povedal v decembru leta 2006, »Vlada vztraja pri stališču, da ima NLB na slovenskem finančnem trgu zelo pomembno težo, zato naj večinsko ostane v slovenskih rokah.« Če bi takrat to banko prodali, mi verjetno ne bi imeli teh problemov. Ne, ne, saj ni nobenega problema, Marko, ne bi imeli nobenih teh problemov… / oglašanje iz klopi/
Ne, ne, gospod Pogačnik, prosim vas, ne motite razprave. Če bo potrebno opozoriti poslanca bom jaz to storil. To je moja ingerenca… / oglašanje iz klopi/ Prosim vas! Ne, to bom jaz sam odločil kdaj bom to storil.  Prosim, gospod Han, nadaljujete. / oglašanje iz klopi/ Ne, to je v kontekstu razprave. Poslanec gradi eno določeno strukturo miselno in verbalno in to mu bom jaz dovolil, da naredi, ker mora to narediti. Tudi do sedaj sem vsem dovolil, nikomur nisem jemal besede. Ne nazadnje tudi nima te pravice po poslovniških določilih in vas resnično prosim, gospod Pogačnik, dovolite, da poslanec nadaljuje brez motenj.  Izvolite, gospod Han.
Hvala lepa. No, in takrat se je pač naredilo kakor se je pač naredilo. In že takrat bi lahko to prodali, če bi seveda imeli tudi politično moč takrat, pa vsi vemo za kaj se je takrat šlo in hočem povedati, da smo gledali na ta NLB predvsem z ideološke plati. NLB mora ostati v slovenskih rokah in stane kolikor stane. Kdaj smo prišli v situacijo v kakršni smo danes, da smo bili danes na nek način primorani to banko prodati in govorim, zdaj pa vsi se ukvarjamo s to ceno ali je ta cena prenizka ali je ta cena prevelika, je botrovalo vse to kar jaz danes govorim, zato hvala lepa predsednik, da si mi pustil besedo in 2006-2008, ta naša državna banka, naša državna banka v 100 % lasti je takrat za moje pojme poslovala tako, da je nekontrolirano, brez ustreznih zavarovanj dajala kredite in si s tem zmanjševala kapital na takšen ali drugačen način. To moramo vedeti. Potem je prišla ta, leto 2012, 2013, 2014, kjer smo morali tudi zaradi vseh teh dejstev, zaradi slabo kapitalizirane banke, banko dokapitalizirati z milijardo pa pol z določenimi pogoji, ki jih je Evropska komisija dala in zato imamo danes takšno ceno kakršno imamo. Vmes je pa naša Vlada, moja Vlada, takrat ko je bila…, ja - ne se smejati Kordiš, zato ker ti bom razložil - sprejela strategijo upravljanja državnega premoženja, ker smo jasno zapisali, da želimo imeti, sledili smo trem cilje vsaj kar se tiče naše stranke, da v čim večji meri povrnemo v državni proračun sredstva, ki smo jih namenili v banko, da ohranimo pomemben vpliv države v upravljanju banke, in da ohranimo NLB kot regionalno mednarodno finančno inštitucijo in zaradi tega smo mi sprejeli strategijo, kjer smo rekli, da bomo imeli 25 % in eno delnico v slovenskih rokah, v državnih rokah, ostalo pa razpršeno. S tem smo se vsi takrat zavedali, ki smo pritisnili tisti gumb za to, da sprejmemo to strategijo, da zaradi tega verjetno ne bomo dosegli takšne cene kot če bi banko prodali sto procentov, še s kakšno šticungo, itn., s prevzemno ponudbo. Saj takrat smo se vsi zavedali, ampak smo se zavedali, da ostane banka v določeni meri pod SDH, in da bomo lahko banko normalno razvijali. Ko smo to banko imeli v sto procentni lasti, ko bi ta banka morala odigrati, to kar Levica pravi, to da bo slovenskemu gospodarstvu pomagala, je ta NLB, zato jaz neizmerno zamerim, bom rekel, ne NLB, ampak poslovodstvu, smo mi prodali vso premoženje v Sloveniji, ki prinaša zlate kure, kompletno prehrambno industrijo, vse smo prodali zato, ker je NLB rinila in so se hoteli losati nekaterih zadev, ki jih je sama naredila s tem, ko je dajala kredite tem podjetjem za razne prevzeme. In kaj sem jaz kot državljan imel od te NLB? Zato sem rekel na začetku, da z današnje perspektive bistveno lažje gledam in mene lahko marsikdo v življenju pokliče in reče, ne SD ne morete NLB obdržati v svoji lasti, v državni lasti. Jaz od te NLB nisem imel nič, samo to, da sem iz državnega, iz mojih dohodkov in iz davkov dal denar zato, da smo dokapitalizirali to banko. Tako da, verjamem, da bomo, da je bila cena… Še nekaj bi rad rekel. Da pa vsi, ki se malo ukvarjamo ali pa smo malo dlje časa v politiki, in da spremljamo in evropsko komisijo in sistem v Evropi, da poznamo tudi tako imenovano finančno industrijo, ki ne gleda iz danes na jutri, tako kot mogoče mi v politiki, ampak gleda iz danes pa na deset let in je jasno kaj je mogoče takrat dala nalogo nekaterim finančnim institucijam, kako so morale delati, da so prišle v težave in kako potem tem istim finančnim institucijam, beri, razne banke postavljajo pogoje, da jih lahko potem nekatere velike hiše po vsem svetu na pameten način kupijo in zopet nekateri obogatijo. To je meni jasno, ampak Slovenija je premajhna, lahko se samo v zid zaletava. Tako da, kar se tega tiče, jaz nimam niti najmanjše slabe vesti, da se je ta banka prodala. Bil bi seveda zadovoljen, če bi dobili bistveno bistveno večjo ceno. Verjamem, da so tako SDH, uprava kot nadzorni svet imajo podatke in zakaj so po taki ceni prodali. Jaz jim na nek način zaupam in verjamem, da se ta NLB pod kakršnimkoli lastnikom, katerikoli lastnik bo, ne bo umaknila iz slovenskega prostora in bo tudi zaradi tega, ker bo sedaj razbremenjena nekaterih uteži, ki jih je imela v zadnjem letu, še bistveno boljše pa sedaj naše gospodarstvo spremljala, spremljala tudi, bom rekel, prebivalstvo pri tem, da bo pomagala pri dajanju kreditov in tako naprej in da bomo iz te zgodbe prišli mogoče malo bolj pametni in da se ne bomo več o tej NLB iz dneva v dan pogovarjali ali je enkrat cena previsoka ali je enkrat cena prenizka ali moramo imeti sto procentov ali moramo imeti 25 procentov. Kakorkoli, niti eden, ki zagovarja kakršnokoli zgodbo se lahko zaradi zgodovine te naše NLB spotakne na prvi oviri. Ker ko je bila v sto procentni lasti jaz ne vem kaj je ta država imela, pa gospodarstvo od banke, ko je bil in ko je bil KBC 35 % lastnik te banke je tudi dajala kredite kot nora, bom rekel, gospodarstvu ali pa predvsem ljudem, ki so hoteli kupiti firme med letom 2006 in 2008. Pravila ali so sedaj Slovenci notri ali so tujci notri niso, tam so bankirji, ki ponavadi, kakor vidimo, izgubljajo spomin potem, ko nekaj naredijo, ampak to ne pomeni, da mora državljan non stop plačevati za to banko, ker posluje slabo. Upam, da smo se nekaj iz tega naučili. Upam, da bodo ti lastniki, ki so relativno kvalitetni lastniki, da bodo postavili upravo dobro, ki bo spremljala in razvijala naše gospodarstvo v tej naši državi. Kar se tega tiče, ne glede na to, da bom tudi z leve dobil kakšno opazko, jaz sem zelo zelo miren bil pri sprejemanju strategije državnega upravljanja in tudi pri tek, da se je banka prodala na takšen način, kot se je. S tem jaz nimam nobenih težav. Hvala lepa.
Hvala, poslanec Han.  Gospe in gospodje, predno mi nadaljujemo z razpravo bi vas opomnil, da je predlagatelj svoje priporočilo časovno omejil, in sicer od decembra 2016 do novembra 2018. Ta časovna omejitev vsekakor ima svojo predzgodovino. Vendar prepuščam sicer vaši presoji, kako daleč v predzgodovino greste. Se vam pa lahko zgodi, da če greste predaleč razpravljate o nebistvenih rečeh in nekonstruktivno, kar ne pripomore h kvaliteti te debate. Naslednji razpravljavec je poslanec Jani Ivanuša.
Dober dan. Lep pozdrav vsem skupaj, vsem kolegom in kolegicam, gospodu državnemu sekretarju, gospodu Beriču, gospe Glavini. Rekel bi tako, na začetku se bom moral oglasiti zato, ker sta pač dva z moje leve izzivala zakaj ni glavnega predlagatelja. Se strinjam, vse je enkrat prvič. Danes je to očitno danes. Gospod Jelinčič bi moral biti tu, vendar je nekje ostal na letališču in enostavno se ni pojavil, tako da, čeprav smatram, da tisto, kar je predlagano za izredno sejo je čisto kvalitetno in podrobno in jedrnato obrazloženo.  Tema je izredno težka. Gospod Pogačnik je v bistvu že povzel moje misli, osebne seveda, ne v imenu predlagatelja. Tudi z gospodom Kordišem se strinjam na nek način, da je bila ta prodaja Nove Ljubljanske banke izsiljena. Ne morem verjeti, da Nacionalna stranka pa Levica soglašata s tem.  Tudi gospod Möderndorferju moram vseeno enkrat, ker on pravi, da je to nekako neresno z naše strani, čeprav smatram, da je boljše, da ni gospoda Jelinčiča, ker potem po njegovem nastopu bi bil zopet to sovražni govor, tako da je boljše, da ga ni. Je zadosti dokumentirano.  Bi pa rekel tako, imeli smo izredno sejo Državnega zbora takoj na začetku tega sklica Državnega zbora. Imeli smo, seveda tam vsi vemo, izplen kakšen je bil, tam se je dala zelena luč za prodajo NLB. Imeli smo tudi izredno sejo Odbora za finance nedolgo nazaj, se pravi pred par dnevi oziroma prejšnji teden  (nadaljevanje) in seveda takrat je gospod Horvat dobro ponazoril bistvo tistega problema zakaj letos in zakaj ne lani in pokazal tisto ogromno položnico, če se spomnite, kjer so pač napisani podatki kdo bi naj bil tisti, ki bo, potem kril to razliko seveda to so davkoplačevalci. Mi smatramo, da s to potezo poskušati, da se najdejo mogoče pa je res kdo kriv oziroma za to razliko, ki nastaja, ki se je zgodila letos, da pač vseeno nekdo odgovarja. Mogoče ne bodo davkoplačevalci tam gor napisani na položnici mogoče pa kdo drugi, ker pač mi to smatramo.  Res je, gospod Pogačnik, je dobro povedal. 2016, 2017, 2018 bi se lahko banka prodala, čeprav mi smo bili strogo nasprotniki, da se sploh banka prodaja. Kajti, če ti iz dvorišča prodajaš pač mi drugače gledamo. Če iz dvorišča prodajaš nekaj, kar je tvoje pa prodaš tujcu to ni več to, to je odvisnost, suverenosti, vse pade odvisen si pa od drugih.  V glavnem, če ponazorim. V Kreditno banko smo dali 800 milijonov pa smo jo prodali za 250. NLB smo prodali oziroma smo sedaj iztržili po nekem 670 milijonov bi naj, čeprav vi pravite, da je treba to notri dati, kar je dobiček. Zmetalo se je 2 in pol milijarde evrov. To je neverjetno, to več normalen človek z neko kmečko logiko težko razume te cifre. Nam tiste naše seje je, da vsaj poiščemo odgovornost ali bo to računsko ali bo to KPK ali kakorkoli drugi organi, ki bodo to raziskali pa vseeno rekli tukaj imate krivca, čeprav verjamem, da bo to težko doseči, ker vemo kakšni so epilogi teh raziskav oziroma preiskav.  Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec. Naslednji je k razpravi prijavljen poslanec Gregor Perič. Prosim.
Hvala lepa.  Lep pozdrav vsem prisotnim. Dober dan.  Saj ne vem, kjer bi začel?
Kar na začetku.
Potem bomo morali iti kar nazaj in bomo morali povoziti tisto določilo, ki je bilo v sklicu te seje vneseno. Verjamem, da ne po naključju pa si vsi lahko ustvarimo idejo zakaj je bilo tako. Bom pa res začel na začetku.  Zakonodajno-pravna služba je ta predlog analizirala in uvodoma smo tudi slišali, da ni pripravljen, če se zelo milo izrazim na način kot bi moral biti in podlage v zakonu nima. Težavo imamo tudi v tem, da predlagatelja te seje danes ni z nami, ki bi nam pojasnil zakaj sedimo danes tukaj. Kot ste pravilno ugotovili tudi nekateri iz njegovih vrst smo številno veseli, ker lahko ta debata poteka v veliko bolj / nerazumljivo/ tonih in vsebinsko.  Dajmo iti takoj k sami vsebini. Če poslušam reducirati na posamezne pole, ki so se znotraj našega političnega sistema oziroma DZ oblikovali, ko govorim o političnih strankah imamo tri opcije: take, ki bi prodali take, ki sploh ne bi prodali in take, ki bi iskali neke umestne rešitve. Kot razumem v SDS zagovarjate 100 % prodajo, čeprav smo leta 2006, ko smo že prej omenjali KBC bili priča okoliščini, ko je država torej Vlada zagovarjala stališče, da KBC ne sme pridobiti kontrolnega deleža v NLB in to je bil tudi razlog, da KBC, potem odpove oziroma napove odhod iz lastništva same NLB. Tako da se je spet zgodil neki obrat, ki ga vsaj nekateri težko razumemo. Predhodno smo slišali nekaj drugega, če grem naprej po političnem spektru, da se v Levici in v SNS strinjate. Upam, da ni to in zdaj ta trenutek, ko se je zgodil ta nacionalsocialistični spoj nečesa oziroma, da nekaj ne vlečemo ven že iz preteklosti in da ne odkopavamo, ker ne bo za nobenega dobro in dodatna težava, ki jo imam k vsemu razumevanju, je v tem, da kljub temu, da ste v SNS in v SDS oboji podpisniki te razprave, eni zagovarjate sto odstotno prodajo, torej v SDS, v SNS pa se s prodajo samo kot tako ne strinjate. Tako, da tukaj imamo že metodološko, pa če hočemo, tudi filozofsko toliko nekih zapletov, da bi lahko napisali kakšno konkretno in kakovostno dramo. Pa verjamem, da tisti, ki spremljajo, se ob tem tudi zabavajo. Torej debata 50 ali 75 % prodaje kot take, gre za neko posledico realizacije nekih zavez, ki smo jih v postopku te prodaje NLB dali kot država v dogovoru z evropsko komisijo. Že na predhodni seji Odbora za finance smo se pogovarjali okoli tega, zakaj je dejansko do te prodaje moralo priti in razlog je en in zelo enostaven. Torej naš način korporativnega upravljanja s to banko pa še s kakšno drugo banko, ni bil tak, da bi bil komurkoli v ponos in tudi posledice, tudi številke kažejo in temu pritrjujejo. Davkoplačevalci smo morali vsi, ne glede nato ali se strinjamo s sto procentno prodajo s 50 procentno prodajo pa, ne vem, s stro procentnim lastništvom države v bančnem sistemu smo morali se odreči kar nekaj sredstvom, ki bi jih lahko sicer namenili za vse mogoče zadeve, za razvoj infrastrukture, za boljši socialni položaj, za investicije v razvoj v to, da bi naša podjetja bolje poslovala, da bi bili bolj konkurenčni, da bi imeli višjo dodano vrednost, ampak ne. Ukvarjali smo se z nekimi privatizacijami pa z nekimi strašenji in podobnim in rezultati so tukaj. Torej, mi smo morali v nekem trenutku reševati ta naš bančni sistem, sicer bi se nam sesul tudi celoten gospodarski sistem in normalno, da je to postalo neko zelo vroče politično vprašanje s katerim se nihče ni želel ukvarjati, še manj pa sprejemati tiste odločitve za katere je vedel, da bo kdorkoli, ki ni na funkciji, da mora to odločitev sprejeti, mu potem nasprotoval in mu očital vse možne zadeve, kakšne napake je naredil, zakaj ni ničesar naredil pred tem oziroma zakaj ni malo počakal še morda pol leta ali pa leto ali pa pet let oziroma se je kar odločil in spremenil nek dogovor pa kljub temu, če ima za to podlago ali pa tudi je morda nima, kot poslušamo posamezne pozive, ki prihajajo s strani Levice, da ta dogovor enostavno izničimo, pač rečemo, da se mi s tem ne strinjamo in potem bo Evropska komisija rekla preprosto ja. Enostavno ne gre tako in tudi praksa, dosedanja praksa znotraj Evropske unije temu pritrjuje. Tudi pogajanja, ki so bila v teku, temu pritrjujejo. Seveda bomo verjetno odziv na moje sedanje razpravljanje tudi slišali o tem slavnem primeru iz Portugalske, ampak naj že zdaj in verjetno bom moral še enkrat ponoviti, poudarim, da gre za drugačno situacijo, ki jo ne moremo primerjati, da se je vmes zgodila sprememba v zakonodajnem oziroma regulatornem okviru, ki je do 2013, mislim da do polovice leta predvidevala en način dokapitalizacije oziroma je obravnavala na drugačen način državne pomoči v finančnem oziroma bančnem sistemu kot od druge polovice leta 2013 naprej. Šlo je za to, da sta se potem tudi Evropska komisija in država oziroma banka na Portugalskem drugače pogajali, ker sta se dogovorili predno je sploh do tovrstnih težav oziroma do dokapitalizacij prišlo, zato je dobro kadar govorimo o takih zadevah, da smo zelo natančni in da ljudi oziroma kogarkoli drugega ne zavajamo in ne širimo informacije, ki ne držijo.     (nadaljevanje) Veliko smo tudi poslušali o tem, o še neki sintagmi. Poleg nacionalnega interesa, ki vemo, da nas je v preteklosti zelo veliko stal in je imel zelo visoko ceno, smo poslušali in še vedno poslušamo o tako imenovanih idealnih pogojih prodaje. Idealni pogoji, idealno je lahko samo v teoriji, v praksi pa se soočamo z nekimi čisto konkretnimi in realnimi okoliščinami, o čemer smo tudi danes že kar nekaj slišali. Torej, če se strogo držimo ekonomske teorije, potem lahko rečemo, pogledamo nazaj in rečemo, v točno določenem časovnem okviru oziroma neki časovni točki, takrat je najbolj idealno prodati. Predlagatelji današnje seje bodo rekli, da je bilo to pred enim letom, če ne upoštevamo tiste umetne zamejitve. Smo pa tudi danes slišali, da bi jo lahko prodali še veliko prej in še za neprimerno več denarja, pred raznimi dokapitalizacijami in podobnim, tako bi, verjamem, če bi bilo to storjeno, nam bili davkoplačevalci hvaležni, pa tudi danes bi se pogovarjali o čem drugem, kar je usmerjeno v prihodnost, o tem, kaj bomo naredili, kaj je treba narediti, da nam bo šlo lažje. Na pa da se ukvarjamo s tem, v končni fazi nima niti, kot je že Zakonodajno-pravna služba povedala, neke pravne podlage, ker se obravnava Vlado, ki je več ni. Torej, če bi danes se pogovarjali, bi morali govoriti o tem, kaj je ta Vlada naredila oziroma kaj bi lahko naredila. Jaz bi pa predvsem rad, da se pogovarjamo o tem, kaj bo ta Vlada naredila in kaj bomo naredili skupaj; kaj je tisto, kar je na našem presečišču, da lahko vsi skupaj se poenotimo.  Svojo razpravo bi lahko nadaljeval naprej, pa verjamem, da bo že do tega trenutka dovolj materiala, pa se bom verjetno oglasil kasneje. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec. Preden dam besedo poslancu Kordišu, bi še eno čisto svojo observacijo vam povedal. Mi smo danes povabili na sejo predstavnike Vlade in predstavnike Slovenskega državnega holdinga. Glede na tok razprave in predvsem glede na vsebino razprave, ni mogoče spregledati, da se gospa in gospodje na naši nasprotni strani dolgočasijo, in to povsem upravičeno dolgočasijo. Zato, ker govorimo o stvareh, ki nimajo zveze s tem, kar je predlagana točka dnevnega reda. In vas prosim, da razpravljamo o tem, kar je na dnevnem redu.  Zdaj ima besedo poslanec Miha Kordiš za repliko. / oglašanje v ozadju/ Ja, proceduralno ima poslanec Matjaž Han.
Predsednik, moram reči, da se s tvojim izvajanjem absolutno ne strinjam. Zato, da sem jaz danes na seji ob dveh popoldan, v ponedeljek, ni moja krivda. In zdaj, če se oni dolgočasijo, je to sicer njihova stvar, ampak tudi ti, predsednik, potenciraš in v bistvu daješ v nič naše razprave. Moram reči, da sem razočaran nad tvojim izvajanjem. Absolutno sem razočaran nad tvojim izvajanjem. Jaz nikdar ne bom komentiral, kaj kdo govori, ampak eni smo prišli sem in imamo točko dnevnega reda prodaja NLB, ki se seveda ni začela in ustanovila 2016, ampak se ta NLB prodaja že od leta 2000 naprej. Tako da moram reči, da bom pa jaz zaščitil poslance - ni korektno, predsednik, od tebe, da na tak način ponižuješ poslance.
Hvala, gospod Han. Emocije so recipročne, vsaj kar se mene tiče.  Zdaj dajem besedo poslancu Mihi Kordišu za repliko poslancu Gregorju Periču.
Hvala za besedo, predsedujoči. Italija in Portugalska svojih bank, sistemskih bank nista prodali. Šli sta do Evropske komisije, se dogovorili drugače. Ampak kot sem že v svoji predhodni razpravi izpostavil, vprašanje privatizacije bančnega sektorja ni toliko povezano z moralnimi, pravnimi in kakšnimi drugačnimi zavezami, niti ni povezano z učinkovitostjo upravljanja, pač pa je povezano z vprašanjem moči.  (nadaljevanje) Kdo bo upravljal z bančnim sektorjem, kdo bo upravljal s finančnim tokom in kdo bo po podaljšku upravljal z gospodarstvom, ki preko tega finančnega sektorja deluje. In temeljna razlika med Italijo, Portugalsko na eni strani in Slovenijo na drugi strani ni v spremembah regulatornega okvira ali pa karkoli takega, ampak v tem, da sta imeli italijanska in portugalska vladi ne glede na siceršnjo svojo svetovno nazorsko usmeritev dovolj poguma in dovolj hrbtenice, da svojih bank nista prodali. In se nista pustili izsiljevati instancam moči držav centra, močnih držav Evropske unije, ki držijo v svojih rokah tudi finančno škarje in platno, ampak sta se postavili za svojo suverenost, finančno suverenost in gospodarsko suverenost, ker brez teh dveh oblik suverenosti tudi nobene druge suverenosti namreč ni. Tako to moramo vedeti in nikar speljevati javnost, ki nas nemara danes spremlja, na kriva pota, da gre tu za proceduralne, za formalne trike, za spremembe zakonodaje in tako naprej. Ne, gre za politični pogum, ki ga slovenske vlade nimajo, portugalske in italijanske vlade pa so ga premogle.  Hvala.
Hvala, gospod poslanec. Naslednji je k razpravi prijavljen poslanec Marko Pogačnik.
Predsednik, hvala za besedo. Jaz bi samo rekel, da sledimo pač na današnji seji tudi predlogu predlagatelja, in sicer tu razpravljamo o temi, ki je dana s strani predlagatelja. To pomeni, da govorimo o škodi, potencialni, ki je nastala zaradi zamud prodaje od leta 2016 do leta 2018. Glejte, že prej sem rekel, ni tu zdaj, da mi govorimo 100 % mora biti, ampak samo rekli smo, da bi bilo verjetno bolje, da bi se prodajala zadeva 100 % deleža, da bi s tem bila tudi kupnina in cena za delnico lahko bistveno višja. Mene zdaj zanima, ali je v času te prodaje svetovalec, ki je bil izbran s strani Slovenskega državnega holdinga, kdaj omenil to problematiko, to omejitev, ki je veljala za prodajo, kajti ni bila samo ena omejitev, ni bila samo omejitev 75 % minus ena delnica, je veljala tudi potem omejitev, da nihče ne more kupiti na trgu višjega deleža, kot ga ima država. Več teh omejitev je bilo, in sem prepričan, da zaradi teh omejitev je cena nižja za delnico Nove Ljubljanske banke.  Jaz predlagam, glede na to, da bomo imeli na to temo še potem izredno sejo Državnega zbora, ki je sklicana za 5. 12. 2018, da Ministrstvo za finance posreduje vsaj članom Odbora za finance vse izravnalne ukrepe, ki jih je morala Nova Ljubljanska banka sprejeti, od odločbe Evropske komisije do prodaje deleža. In tu bi jaz tudi odgovoril gospodu Periču, ki ima svoje mnenje, ki mu ga jaz pač ne morem spreminjati. Jaz sem prepričan, da izključno tudi zaradi izravnalnih ukrepov, ki jih je morala sprejeti banka, se je kupnina za banko znižala oziroma banka ni mogla rasti v obdobju gospodarske rasti, kajti prepričan sem, da podobno kot pri Abanki velja zgodba za NLB, vsaj na področju faktoringa, lizinga, to pomeni področja, ki so v času gospodarske konjunkture bila zelo donosna, se Nova Ljubljanska banka ni mogla s tem ukvarjati, ni mogla iti na prevzemne ponudbe in vse skupaj. Predsednik, jaz predlagam, da tudi razprava na izredni seji Državnega zbora, ki bo, da bo lahko kvalitetnejša, da Ministrstvo za finance ali pa Slovenski državni holding poskrbita, da člani Odbora za finance obvestite, kateri izravnalni ukrepi so v tem vmesnem obdobju veljali za Novo Ljubljansko banko, kateri so bili pa potem tudi uresničeni. Po drugi strani bi tudi mogoče predlagal, no, da se Odbor za finance seznani z dokumentom,   (nadaljevanje) ki je bil poslan na Ministrstvo za finance s strani Slovenskega državnega holdinga, da je strategija upravljanja državnega premoženja nepopolna in v določenih trenutkih jo je treba spremeniti. Kakšen predlog je bil s strani Slovenskega državnega holdinga poslan takrat na Ministrstvo za finance, da se s tem do izredne seje Državnega zbora seznani vsaj člane Odbora za finance.
Gospod poslanec, hvala lepa. Če sem vas pravilno razumel, vi predlagate dva sklepa, in bi vas prosil za pisno formulacijo obeh sklepov, zato da ju lahko dam na glasovanje. Mislim, bo šlo to, kajne? Dobro.  Ali želi še kdo razpravljati? Besedo ima poslanec Andrej Šircelj.
Hvala lepa, predsednik. Predstavniki Vlade, državnega holdinga, kolegice in kolegi! Res je, da se lahko o Novi Ljubljanski banki govori od leta 1954 naprej, če želite, od Nika Kavčiča. V Državnem zboru smo govorili že zelo velikokrat o banki, pa ne se bati, jaz bom danes govoril samo o ceni, tako ne bom dve uri ali pa štiri ure govoril o Novi Ljubljanski banki. Samo nekaj vprašanj, ampak izključno iz gradiva. V tem gradivu piše, da je bila banka prodana oktobra 2017 za 1,43-kratnik knjigovodske vrednosti. Knjigovodska vrednost je pri prodaji neko merilo, zato to poudarjam. To je nekaj, kar piše v tem gradivu. Drugič, piše, da je bil razpon pri tej prodaji določen v višini med 51,5 evra in 66 evri in da je bilo maja 2017 med 55 in 71 evri. Zanima me, kakšni deleži knjigovodske vrednosti so to, in bi prosil, če lahko to tu poveste. Koliko bank je bilo prodanih od danes nazaj v svetu, pa dajmo reči za zadnjih pet let ali pa dajmo reči vsaj do leta 2016, v kakšnem odstotku knjigovodske vrednosti. Če je ta knjigovodska vrednost NLB, po kateri je bila prodana, pod ena, jaz mislim, da je, kajne, tam okoli 0,69, Bawag pa 1,44, kateri razlogi so za to, po mnenju SDH in po mnenju Vlade. Ne po mnenju nas, ki pravimo, zaradi tega, ker smo toliko kasneje prodali in tako naprej, pa levo pa desno. Glejte, gospe in gospodje, tudi finančni svetovalec je moral podati te ocene pri določanju tržne vrednosti, kakšen odstotek knjigovodske vrednosti je bil in po kakšnem odstotku knjigovodske vrednosti so se prodajale tudi druge banke v tem obdobju ali v predhodnem obdobju nekaj let. Navsezadnje to piše tudi v tem gradivu, tako da, glejte, vprašanja so pravzaprav iz gradiva.  Evo, predsednik, samo to. In mislim, da samo o tem teče danes beseda. Vse ostalo, kar se pogovarjate, leto 2006 pa leto… Saj pravim, jaz ne bom šel v leto 1954, pa Niko Kavčič, ki jo je ustanovil, pa tako naprej, bom prihranil malo časa, no.
Hvala, gospod poslanec.  Zdaj smo slišali nekaj zelo konkretnih zadev, nanašajočih se na prodajo banke Bawag in na razmerje med knjigovodsko vrednostjo in tisto vrednostjo, po kateri so bile delnice prodane. Pa bi prosil najprej predstavnika Vlade, če želi besedo.   (nadaljevanje) Gospod državni sekretar, izvolite, imate besedo.
Metod Dragonja
Hvala lepa.  Me bodo kolegi popravili jaz bom samo koliko je ta pokazatelj prodajne cene nasproti knjigovodske vrednosti.  Knjigovodska vrednost 30. 6. je bila 75,44 evra oziroma 75,4 evre na delnico kot je objavila tudi NLB na svoji spletni strani. 51,5 evra kot je bila prodajna cena na spodnjem delu cenovnega razpona predstavila 67,7 % knjigovodske vrednosti. Tako kot sem povedal prej je k temu treba prišteti izplačilo zadržanih dobičkov, ki je bilo izvedeno skozi dividendo in ki je v celoti pripadlo državi, ki znaša 18,9 evra na delnico to je dodatnih 25 % od knjigovodske vrednosti delnice in je skupaj oboje predstavlja 70,4 evra ali 92,7 % knjigovodske vrednosti.
Hvala lepa.  Besedo dajem gospe Glavina, predsednici uprave Slovenske državnega holdinga. Prosim.
Lidia Glavina
Moram povedati, da je bila banka privatizirana v oktobru 2017 in ne v tem obdobju. Da se je banka prodala tudi v tistem primeru ob najnižji vrednosti cenovnega razpona, sedaj v tem trenutku, kar je takrat znašalo 48 evrov na delnico. Sedaj v tem trenutku pa ne morem tega, nima tukaj podatka, da povem koliko je bilo to knjigovodske v vrednosti v resnici. Bi pa povedala, da je bila banka privatizirana skoraj leto prej. / medsebojno pogovarjanje/ / nerazumljivo/ Za NLB je…
Gospa Glavina, samo trenutek.  Ne segajte v besedo. Če gospa govori naj dokonča in boste, potem oponirali, če bo potrebno. Prosim, minimalni red, da vzdržujemo. Gospa Glavina, izvolite.
Lidia Glavina
Kar se tiče NLB mislim, da je podal dovolj obrazložitve gospod državni sekretar. Nisem se želela ponavljati, mislim da je prav povedal. Kar se tiče vprašanja glede firme BAWAG lahko povem, da je bila privatizirana pač v oktobru 2017 in sicer tudi na najnižjem nivoju cenovnega razpona, ki je bil takrat postavljen. Koliko je to v primerjavi s knjigovodsko vrednostjo v tem trenutku te informacije nimam.
Hvala lepa.  Želi še kdo razpravljati? Kolega Šircelj, izvolite, imate besedo.
Gospa Glavina jaz vam povem koliko je to knjigovodske vrednosti in piše v tem gradivu, ki ste ga najbrž tudi vi prejeli za na sejo - 1,43. Če temu oponirate, če pravite, če tega nimate oziroma vi imate tudi, ker ste najbrž prejeli to gradivo, vsaj piše, da ste ga. Ostali podatki. Katere banke so bile še prodane v zadnjih petih letih in po koliko? To ima veze s tem, da se tržna cena določa glede na knjigovodsko vrednost in da se v mednarodno finančnih trgih tudi finančni svetovalci pogledajo neka povprečja koliko odstotna vrednost je od knjigovodske vrednosti. To je mednarodno merilo, za to da se določa cena. In kakršnakoli cena pod knjigovodsko vrednostjo je zelo zelo problematična in morajo biti za to posebni razlogi. Tukaj, če govorimo o ceni 67 % 57,7 % kot je rekel državni sekretar Dragonja je to zelo nizko v mednarodnem svetu,  v mednarodnih kriterijih. In če zraven dodamo še dobičke, itn., neizplačane, je to 97 %. Poglejte, tudi to je nizko, ker navsezadnje ti dobički so določeni posebej in niso del tega in to je tudi lahko zelo zelo sporno ali se to kar sešteva na ta način. Vsebinsko sporno, seveda se matematično lahko sešteva, ampak to je bistvo cene ali se proda po knjigovodski vrednosti, nad knjigovodsko vrednostjo ali pod knjigovodsko vrednostjo, gospe in gospodje. In zaradi tega je tudi ta seja in zardi tega govorimo o problematiki prodaje, o problematiki cene danes in tukaj, ne leta 50, ne leta 60, ne leta 70, itn., v NLB smo dali pa 20 milijard davkoplačevalci od kar obstaja. Tako, da to je bistvo tega. Zaradi tega me to zanima in zaradi tega me tudi zanima katere banke in koliko so bile prodane v svetu, ker na podlagi tega se lahko ugotovi, da je splošni trend na finančnih trgih tako slab, da se prodajo banke po tako nizki ceni, pod knjigovodsko vrednostjo. Če se pa na eni strani Balak prodaja po 1,4 knjigovodski vrednosti v letu 2017, oktobra, čez eno leto se proda pa Nova Ljubljanska banka po 67,7 % knjigovodske vrednosti, tistega po 1,4, poglejte gospe in gospodje, na mednarodnih finančnih trgih se po tem letu ni kaj dosti zgodilo slabega. Ne toliko, da bi bila banka prodana po več kot še enkrat nižji, če želite, ceni glede na knjigovodsko vrednost. Če vzamemo pod odstotke. To je zdaj vprašanje in o tem je treba govoriti in tukaj ni odgovorov.
Gospod poslanec, hvala lepa.  Zdaj, če vas jaz prav razumem, vi bi želeli recimo opraviti primerjavo med, razmerje med knjigovodsko vrednostjo in tržno vrednostjo delnice na primeru NLB in v primerjavi s petimi recimo še bankami, ki so bile zdajle v tem času prodane. Zdaj, sprašujem predstavnike SDH oziroma k besedi se prijavlja državni sekretar Metod Dragonja, pa dajem njemu najprej besedo.  Izvolite.
Metod Dragonja
Hvala lepa.  Bomo poskušali pojasniti. Jaz sem podal podatek za doseženo, pač ta pokazatelj privatizacije NLB po predlagani metodi. Primer, ki je v gradivu predlagatelja izpostavljen, to je prva javna prodaja delnic Bavaga, ki je bila izvršena oktobra 2017, ne v tem obdobju, je bil izveden po multiplikatorju 1,46 knjigovodske vrednosti. Ostale transakcije, ki so bile izvedene v Evropi, v obdobju zadnjih dveh let, so bile prodane po multiplikatorju 0,93 knjigovodske vrednosti minimalna po multiplikatorju 0,66 maksimalna pa ta, ki je bila omenjena, po multiplikatorju 1,46. Se pravi, gospod Šircelj, predlagatelj je izpostavil samo tisti primer, ki štrli ven. Zdaj vam bomo pa povedali tudi imena in konkretne banke. Irska banka Arion, je bila prodana junija 2018 multiplikatorjem 0,66. Holandska banka NJBC je bila prodana marca 2018 z multiplikatorjem 0,67. Irska banka AIB je bila prodana po tej isti metodi v juniju 2017, če nazaj v preteklem letu tudi po multiplikatorju 0,93 v času, ko so bili tržni pogoji na kapitalskih trgih bistveno ugodnejši in še nekoliko nazaj primerljiva transakcija je češke banke Moneta, ki je bila sicer v manjšem deležu prodana v maju 2016 z multiplikatorjem 1,25(?). To so referenčne transakcije na to prvo javno prodajo delnice NLB in, kot sem povedal, so v povprečju na, to je v mediani, 0,93 oziroma v aritmetičnem povprečju, v mediani 0,99 in v aritmetičnem povprečju 0,93 knjigovodske vrednosti.
Hvala lepa.  Vi, gospod Šircelj, imate to repliko ali … / oglašanje iz klopi/ Namreč, vaš kolega se je prijavil k razpravi. Gospod Pogačnik dajem vam besedo za repliko gospodu državnemu sekretarju. Prosim.
Najprej bi se mu zahvalil za te podatke, ki jih je dal.  Kot drugo bi pa rekel naslednje. Ugotovitev je, da je prodaja NLB med najnižjimi ocenami glede knjigovodske vrednosti, pač, tam okoli 66, 67 %, pač nekatere štrlijo ven, nekatere štrlijo pa navzdol. Na tej podlagi se lahko kot enemu indikatorju nadaljuje razprava o tem v Državnem zboru ali bo to prenizko ali ne.
Hvala lepa. Razumem, da je vaša intenca verjetno ekonomičnost prodaje. To bomo verjetno razčistili oziroma razpravljali na seji Državnega zbora. …/ oglašanje iz klopi/ Ne, ne morem, zato ker je prijavljen gospod Pogačnik, ki ima razpravo.  Izvolite, gospod Pogačnik.
Hvala. Kratko vprašanje še za predsednico uprave SDH, in sicer iz medijev smo lahko razbrali, da je država oziroma SDH namenil 5 % delež delnic za tako imenovan izravnalni mehanizem za delnico, za tečaj delnice. Zanima me, kolikšna količina teh delnic je bila do danes že porabljena? Hvala.
Hvala, gospod poslanec.  Gospa Glavina, izvolite, imate besedo.
Lidia Glavina
Glede na to, da je bil izravnalni mehanizem mišljen samo kot varovalka v primeru znižanja tečaja delnice v tem trenutku ni bilo uporabljeno nič iz tega.
Hvala lepa. Besedo ima poslanec Matjaž Han.
Glede na to, da sem poslušal državnega sekretarja me zanima, gospod Dragonja samo pod kakšnimi procenti, kakšen procent so se prodajale te banke. Ali je šlo za sto procentno prodajo ali takšnimi kot je NLB, to me zanima. In drugo, sam za spomin kljub temu, da gremo nazaj, KBC je kupil leta 2002 banko za 400 milijonov, to našo 34 %, prodal jo je za 2 milijona evrov.
Hvala lepa. Gospod Dragonja želite besedo?
Metod Dragonja
Najlepša hvala. Bom dal pojasnilo. Sedaj ti primeri, ki sem jih omenjal so te tako imenovani umestitvene na borzo bile v nižjih odstotkih. Vsi so bili pod 50 %, razen ta češka banka je bila 59. …/ nerazumljivo./ je za to prvo javno prodajo delnic oktobra 2017 prodal 40 % svojega kapitala oziroma delnic, ostale banke so bile pa vse na nižjem nivoju delnic, ki so se prodale.
Hvala lepa. Zaključujem razpravo in glasujemo …/ oglašanje iz klopi/ Postopkovno? Poslanec Marko Pogačnik postopkovno. Izvolite.
Spoštovani predsednik, hvala za besedo.   Že danes tekom razprave ste predlagali, da se pisno pripravijo predlogi sklepov, pač naše strokovne službe potrebujejo še približno 5 minut, da so lahko ti sklepi razdeljeni tudi vsem članom Odbora za finance, tako da bi naprosil, da to vključite ali gremo z glasovanjem ostalih sklepov, pa potem te vključite zraven, da pač pridobimo na času ali pa, bi rekel, ne vem, 5 minut pavze, pa potem nadaljujemo z glasovanjem. Hvala.
PREDSEDNIK ROBERT POLNAR
Hvala, predsedujoči. Bom obrazložil kar komplet vseh treh sklepov, ki smo jih pripravili za to sejo.  Ti sklepi izhajajo iz pozicije, da ni problematična zgolj prodaja cena delnic pri Novi Ljubljanski banki, ampak je problematična sama prodaja in privatizacija te sistemske banke. In prvi naš sklep se glasi, da Državni zbor priporoča Računskemu sodišču, da opravi revizijo postopkov prodaje Nove Ljubljanske banke. Drugi sklep pravi, da naj Komisija za preprečevanje korupcije uvede postopek   zaradi negospodarne prodaje večinskega deleža Nove Ljubljanske banke, namreč cena delnic nakazuje na to, da bi lahko bila ta prodaja negospodarna oziroma smo prepričani, da je in to je treba pregledati in sankcionirati. Hkrati pa pozivamo pod tretje Vlado, da naj zaradi negospodarne prodaje deležev Nove Ljubljanske banke odpokliče člane nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga.
Hvala lepa.  Prehajamo na glasovanje. Glasujemo o amandmaju Poslanske skupine Levica. Glasujemo.  Kdo je za? (2 člana.) Kdo je proti? (9 članov.)  Ugotavljam, da amandma ni sprejet.  Prehajamo na glasovanje amandmaja poslanskih skupin Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije - krščanski demokrati in Slovenske nacionalne stranke. Glasujemo.  Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (9 članov.)  Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Prehajamo na odločanje o predlogu priporočila v celoti. Glasujemo.  Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (9 članov.)  Ugotavljam, da amandma ni sprejet.  Ker predlog priporočila na matičnem delovnem telesu ni bil sprejet, je na podlagi razlage drugega odstavka 61. člena Poslovnika Državnega zbora v povezavi z določbami, ki urejajo obravnavo na matičnem delovnem telesu, to so členi od 126 do 133 Komisije za Poslovnik z dne 9. 12. 2009 obravnava predloga akta na matičnem delovnem telesu končana.  Zdaj pa gospe in gospodje, imamo še glasovanje o dveh predlogih sklepov, ki so ju predlagali kolegi iz poslanske skupine Slovenske demokratske stranke in sicer preberem prvi sklep:  »Odbor za finance pričakuje od Vlade Republike Slovenije, da mu do 4. decembra 2018 posreduje seznam vseh izravnalnih ukrepov in omejitev poslovanja, ki jih je bila deležna NLB, d. d., v obdobju med leti 2014 do vključno 2018.« Glasujemo.  Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (8 članov.)  Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Drugi sklep se glasi takole:  »Odbor za finance pričakuje od Vlade Republike Slovenije, da mu do 4. decembra 2018 posreduje dokument Slovenskega državnega holdinga, ki ga je naslovil na Ministrstvu za finance in v katerem naj bi Slovenski državni holding podal mnenje, da je strategija upravljanja državnih naložb nepopolna in bi jo bilo potrebno spremeniti.« Besedo želi gospod Han kot obrazložitev glasu. Izvolite.
Ker sem hotel že prej pri prvem sklepu in zdaj pri drugem sklepu sem bil prepozen. Pri prvem sklepu bom rekel, zakaj sem proti. Ker se to ne navezuje na današnjo sejo in na razpravo in predlagatelji imajo brez problema možnost, da na Komisiji za nadzor javnih financ v bistvu vse te sklepe sprejme, tam imajo večino in bodo dobili brez problemov vse podatke, ki jih zdaj želijo.  Hvala lepa. Zato bom danes glasoval proti.
Hvala gospod poslanec. Glasujemo.   (nadaljevanje) Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (8 članov.) Ugotavljam, da je sklep sprejet.  Odbor bo pripravil poročilo, v katerega bo vključil to ugotovitev oziroma te ugotovitve in jih posredoval predsedniku Državnega zbora. Prosim vas vse samo za odobritev, da kot poročevalec na seji Državnega zbora nastopim jaz kot predsednik odbora. Se strinjamo. Hvala lepa.  S tem zaključujem to točko dnevnega reda in 4. nujno sejo Odbora za finance.