3. nujna seja

Odbor za finance

15. 11. 2018
podatki objavljeni: 15. 11. 2018

Transkript

Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni.  Pričenjam 3. nujno sejo Odbora za finance. Seja je bila sklicana na zahtevo Poslanske skupine Levica, in sicer na podlagi drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora.  Obveščam vas, da je zadržana in da se seje ne more udeležiti članica odbora poslanka Suzana Lep Šimenko. Imamo pa tudi nekaj pooblastil na seji. Kot nadomestni člani odbora sodelujejo, in sicer – Gregor Perič, ki nadomešča poslanko Moniko Gregorčič iz Poslanske skupine SMC; Andrej Šušmelj, ki nadomešča poslanca Franca Kramarja iz Poslanske skupine SAB; poslanec Žan Mahnič, ki nadomešča poslanca magistra Andreja Širclja iz Poslanske skupine SDS in poslanec Jani Möderndorfer, ki nadomešča poslanko Matejo Udovč iz Poslanske skupine SMC. Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem ste prejeli dnevni red seje odbora. Dne 13. novembra 2018 ste prejeli tudi obvestilo o širitvi z 2. točko dnevnega reda na podlagi 154.d člena Poslovnika. V poslovniškem roku nisem prejel drugih predlogov v zvezi z dnevnim redom, zato ugotavljam, da je določen takšen dnevni red, kot ste ga sprejeli s sklicem seje odbora skupaj s širitvijo.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE USTAVITEV IZSILJENE PRIVATIZACIJE NOVE LJUBLJANSKE BANKE IN ABANKE.  Poslanska skupina Levica je na Odbor za finance dne 8. novembra 2018 naslovila zahtevo z navedeno točko dnevnega reda.  Kot gradivo ste prejeli zahtevo za sklic nujne seje Odbora za finance s predlogi sklepov.  Na sejo so bili povabljeni: dr. Matej T. Vatovec v imenu predlagatelja – se pravi, namesto njega bo v imenu predlagatelja nastopil član odbora poslanec Luka Mesec. Povabljen je bil Marjan Šarec, predsednik vlade, ki se je opravičil. Povabili smo tudi predstavnike Ministrstva za finance in gospo Lidijo Glavina, predsednico uprave Slovenskega državnega holdinga.  Zdaj pa prosim predlagatelja, to se pravi v imenu Poslanske skupine Levica, poslanec Luka Mesec, da predstavi zahtevo za nujno sejo in priloženo gradivo.  Prosim, izvolite.
Ja, hvala za besedo in lep pozdrav. Današnja seja bo, kot je predsednik povedal, na temo prisilne prodaje NLB in Abanke. V Levici smo zahtevali prejšnji teden, da o tem razpravlja Državni zbor. Večkrat smo javno in nejavno pozivali Vlado, naj privatizacije, prisilne prodaje ustavi. To, kot veste, se ni zgodilo. Trenutno smo v bistvu že ob koncu prvega kroga prodaje NLB, v katerem naj bi se prodala do 75 % banke minus ena delnica, in nekje v začetku postopka prodaje Abanke. Glede na to, da so se od prejšnjega tedna nekatere razmere spremenile – se pravi, prejšnji teden deleži NLB še niso bili prodani, pogodbe še niso bile podpisane – danes so že – smo nekatere sklepe spremenili, kar bom predstavil na koncu. Najprej bom pa razložil razloge, zakaj predlagamo, da se prisilne prodaje ustavijo.  Zdaj, prvi razlog je, seveda, cena. Cena, ki smo jo dobili za NLB je popolnoma nesprejemljiva. In negospodarna. Novo kreditno banko Maribor je država leta 2016 prodala za 250 milijonov evrov, čeprav je bilo vanjo prek različnih dokapitalizacij vložena blizu milijarda evrov javnega denarja. Pred prodajo NLB smo svarili, pa ne samo mi, tudi marsikdo iz strokovne javnosti in civilne družbe, da se bo pri NLB zgodba ponovila. NLB je danes tudi zaradi državnih pomoči, ki jih je prejela v letih 2013 in 2014, visoko likvidna banka, kar izkazuje v vseh kazalcih, ki so opredeljeni v prospektu prodaje. Njena profitabilnost dosega 14,4 % v letu 2017, kar je približno polovico višje od povprečja Slovenije 9,5 %, ali evropskega povprečja 8,9 %. Ima izjemno ugodno razmerje med krediti in depoziti, ki znaša 70 %. Naj za primerjavo povem, leta 2007, se pravi pred krizo, je to razmerje znašalo kar 163, kar pomeni, da se je banka več kot tretjinsko napajala iz zadolževanja v tujini. Danes je ravno obratno. Poleg tega, so tisti, ki poznajo bančne bilance, ocenili, da glede na to, da banka tretjino kreditov, ki so opredeljeni sicer v bilancah kot slabi, v bistvu dobiva redna odplačila, zato niti niso slabi krediti, je zato lahko njena kapitalska vrednost v tem trenutku še za tretjino večja, za 300 milijonov večja od tega, kar je opredeljeno v prospektu. No, kljub temu to visoko likvidno, donosno, profitabilno banko prodajamo za 15 do 35 % pod povprečno evropsko ceno. V Evropi namreč vrednost delnice primerljivih bank oziroma slabše profitabilnih bank znaša 1,03 knjižne vrednosti. Pri nas jo prodajamo, bom zdaj izračunal, ampak, nekje za 70 % knjigovodske vrednosti.  To je prvi razlog, zakaj bi morali prodajo ustaviti oziroma bi morali odpoklicati tiste delnice, ki še niso prodane. Na tem mestu pa postavljam prvo vprašanje Slovenskemu državnemu holdingu in to je, zakaj ste se odločili za ta način prodaje? Že po enem dnevu na borzi se je pokazalo, da so delnice te banke poskočile za več kot 10 %. Se pravi, cena, ki jo je vaš svetovalec Deutsche Bank in vaš nadzorni svet jo je sprejel, določil, je znašala vsaj, po enem dnevu, vsaj 10 % manj, kot bi bilo dejansko za to banko mogoče doseči na trgu, kar pomeni, da je bila država samo zaradi prenizke cene do tega trenutka lahko prikrajšana za skoraj 80 milijonov evrov, če gledamo celotno kupnino 75 % banke, minus eno delnico. Zato vas sprašujem, zakaj ste se odločili za tak postopek? Zakaj ste prepustili nekemu svetovalcu, da določi ceno, ki očitno ni tržna cena, ampak je pod tržno ceno? Zakaj ste pristali na to? Zakaj niste, recimo, poskušali cene optimizirati na način, da bi nekaj delnic, ne vem, pred dvema mesecema dali na trg in bi se tam pokazalo, po koliko lahko te delnice prodate na borzi? Vi ste storili ravno obratno. Prepustili ste nekemu svetovalcu, da je določil ceno, ki je ne samo pod knjigovodsko, ampak pod tržno vrednostjo banke v tem trenutku. To je moje prvo vprašanje in to je tudi razlog za sklep, ki ga bom kasneje predlagal. Mislim, da je to podlaga za resno razpravo o tem, da je prodaja, postopek prodaje te banke negospodaren in je oškodoval državni proračun za več 10 milijonov evrov. Tako da, prosim za natančen odgovor tu. Drugo, kar želim opozorit je, da cena slovenskih bank, ki jih prodajamo za drobiž, kot vidite, NKBM za 250 milijonov, »tri četrt« delnic Nove Ljubljanske Banke za 800 milijonov evrov, lahko izpuhti. Izpuhti lahko zaradi tega, ker je država, da bi te banke prodala, nase prevzela kup potencialnih in dejanskih tožb in odškodninskih zahtevkov, ki bi sicer padli na banke. Prvi tak sklop so tožbe hrvaških varčevalcev bivše Ljubljanske banke. Slovenija je legitimnost teh tožb več let izpodbijala z različnimi sporazumi s Hrvaško, nazadnje pa je uprava Nove Ljubljanske Banke aprila letos, eno od teh tožb plačala. S tem v bistvu priznala legitimnost vsem ostalim odškodninskim zahtevkom, ki znašajo 167 milijonov, plus obresti, se pravi, skupno lahko znese čez 300 milijonov evrov. In finančno ministrstvo, takrat pod vodstvom Mateje Vraničar Erman, je poleti v Državni zbor prineslo predlog zakona, tako imenovanega Zakona o zaščiti premoženja NLB na Hrvaškem, ki je, prvič, te tožbe priznal, drugič, jih z NLB preusmeril kar na državo. Se pravi – ta zakon, ki je bil sprejet, je lahko potencialna podlaga, da nekje 300 milijonov te kupnine s tožbami, ki so zdaj verjetno postale legitimne – priznava jih tako praksa NLB kot zakonodaja Republike Slovenije – izgubimo 300 milijonov.  Drugi sklop v tožbah so zahtevki tako imenovanih lastnikov podrejenih obveznic in delničarjev slovenskih bank. Veste, da je država v letu 2013 in 2014, ko smo bili poskusni zajček Evropski komisiji, razlastila več kot 100 tisoč imetnikov podrejenih obveznic in delnic slovenskih bank. Septembra letos sta prva dva lastnika na sodišču v Celju dobila tožbo za več kot 100 tisoč evrov. Sodišče jima je priznalo pravnomočnost. Zdaj, ne vem, kako se postopek naprej razvija, ampak recimo, ob predpostavki, da postane pravnomočen, lahko na državo pade več tisoč ali več – zahtevki več tisoč ali več 10 tisoč ljudi, ki so bili razlaščeni v postopkih sanacije slovenskega bančnega sistema. In ti lahko dosežejo vrtoglave številke.  Zahtevki lastnikov tako imenovanih podrejenih obveznic lahko znesejo okrog 600 milijonov evrov, delničarjev pa okrog 360 milijonov evrov. Skoraj milijarda. Dokler so bile banke v slovenski lasti, je obstajala alternativa, da bi – seveda ob pripravi potrebnega zakona, ki bi uskladil, ki bi se uskladil z Ustavnim sodiščem, ki je pač naložilo državi in parlamentu, da mora poskrbeti za ustrezno pravno varstvo teh ljudi – v tem scenariju bi lahko poplačali razlaščene obvezničarje in delničarje, tako da bi jim prepustili deleže v bankah, ki bi ostale v državni oziroma potem pač deloma v njihovi lasti in s tem bi dobili razpršeno državno lastništvo. Zdaj, ko je večina bank prodanih, imamo še NKBM in neki delež v NLB, bodo najverjetneje ti zahtevki - in njihova veljava se že začenja s to sodbo v Celju – pristali kot breme državnega proračuna. Torej, kupnino tako NLB kot NKBM lahko izgubimo samo iz teh dveh naslovov. Tožbe hrvaških varčevalcev in tožbe lastnikov podrejenih delnic – obveznic in delnic. To je drugi razlog, zakaj bi bilo treba nemudoma odpoklicati prodaje, dokler pač niso ta pravna vprašanja lastništva bank razrešena.  Tretji razlog, zakaj je treba odpoklicati, je, da so prodaje izsiljene na podlagi napačnega branja evropske zakonodaje. Pravniki, ki so se ukvarjali s Pogodbo o delovanju Evropske unije vam bodo povedali dvoje. Prvo, da je v času, ko je NLB prejela zadnjo in največjo dokapitalizacijo, ki je znašala milijardo in pol, bila v stoodstotni državni lasti, kar pomeni, da ni država te banke dokapitalizirala kot država, ampak kot lastnik. Torej ni šlo za »bail out«, ampak je šlo za »bail in«. In to je nekaj, kar je povsem združljivo z evropskimi regulativami in ne šteje kot državna pomoč. Glede ostalih dokapitalizacij je pa pač treba brati vsebino 107. in 108. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki povesta, kakšni so kriteriji, da nekaj šteje kot nedovoljena državna pomoč. Ta pomoč mora, recimo, izkrivljati konkurenco. Ali jo je pomoč slovenskim bankam izkrivljala? Ni, ker je Evropska komisija, potem ko so banke prejele pomoč, Sloveniji naložila oziroma tem bankam naložila omejitve poslovanja. Torej so zaradi pomoči pristale v slabšem tržnem položaju in ne v boljšem. To je ena zadeva. Druga zadeva je, da mora taka pomoč vplivati na nepošteno trgovino med državami. Ali je ta pomoč izkrivljala trgovino med državami?   (nadaljevanje) Ni je, ker slovenske banke, večina njih sploh nima nobenih poslovalnic ali pa pač deležev v drugih državah Evropske unije. Poleg tega pa slovenski bančni sektor predstavlja eno tisočinko evropskega. In na podlagi, da ne bom tukaj nadaljeval, da ne bom predolg, na podlagi teh 2 členov lahko pri Evropski komisiji izpodbijamo sklep, ki Sloveniji nalaga prodajo bank. Tega ne trdim jaz, to je med drugim zadnjič rekla Ana Stanič. Ona je slovensko-srbska odvetnica, ki deluje v Londonu, in je med drugim, je ena od najboljših uporabnic in poznavalk evropske zakonodaje. Ustavila je, mislim da, drugi severni tok s svojim pravnim mnenjem in ona je rekla, da bi lahko na podlagi uporabe teh 2 členov povsem legitimno izpodbijali tudi sklep, ki Sloveniji nalaga prodajo bank. In to so konec koncev dosegli Portugalci. V tem parlamentu, v tem sklicu sem že omenil primer portugalske banke - upam, da bom pravilno izgovoril – Caixa Geral de Depositos, ki je prejela 5 milijard v kapitalizaciji. Leta 2017 se je tamkajšnja levosredinska portugalska vlada z Evropsko komisijo pogodila, da banke ni treba prodati. To najdete tudi v sklicu, ki smo ga za to sejo dali, in tam sta oba 2 linka, tako do sklepa Evropske komisije kot do poročil v medijih o tem dogodku. To je recimo primer, na katerega bi se lahko oprli, ampak mislim, da Slovenija kaj takega niti ni poskušala. Zato tukaj moje drugo vprašanje, ki gre tako SDH kot predstavnikom Ministrstva za finance, ali ste na kakršenkoli način v preteklih letih poskušali izpodbiti veljavnost sklepov Evropske komisije, ki so Sloveniji naložili privatizacijo bank zaradi prejema, tako pravijo, nedovoljenih državnih pomoči.  In pa 4. in zadnji razlog, zakaj to predlagamo, je razvojni vidik. Banke so inštitucije, ki zbirajo prihranke podjetij in prebivalstva in jih reinvestirajo. In ni nepomembno, na kakšen način in kje to počnejo, a to počnejo v domačem gospodarstvu ali se pač te investicije prelivajo v kakšno drugo gospodarstvo. To je razlog, zakaj razvite države načeloma ne dopuščajo, da bi delež tujega lastništva na domačem bančnem sektorju presegel 50 %. Slovenija je to dopustila praktično čez noč, samo z NLB izgubljamo četrtino oziroma nadzor nad četrtino bančnega trga v Sloveniji. To pomeni, da bo lahko, da bodo prihranki in kapital v slovenskih bankah lahko kaj hitro začel poganjati razvoj kje drugje in ne v tej državi. To pomeni, da bodo razvoj te države lahko zelo hitro začeli diktirati tuji centri moči in ne odločevalci, ekonomski in politični v Sloveniji. To lahko pomeni razvojni zaostanek. Druga stvar, na katero je treba tukaj opozoriti, je – in to je spet kritika SDH – je struktura novega lastništva NLB. NLB naj bi po strategiji upravljanja kapitalskim naložb države četrtinsko ostal v državni lasti. Kot vidimo, po prodaji pa bo ostalo lastništvo razpršeno. Nekaj je legitimnega, recimo delež, ki ga je kupil EBRD, ampak potem imamo pa notri razne finančne sklade in finančne vlagatelje. To pa niso nikakršni institucionalni partnerji, to niso dolgoročni lastniki, to so lastniki, ki bodo delnice ob prvem padcu ali pa porastu cene prodali. Že po enem dnevu na londonski borzi vidimo, da so nekateri od teh lastnikov, ki so do zdaj prišli do delnic, že postali njihovi prodajalci in preprodajalci. In kar nas lahko upravičeni skrbi tukaj, je, da bodo ob prvem padu delnic finančni vlagatelji tisti, ki bodo prvi iz te banke pobegnili. Tega ne govorim na pamet, ampak govorim tudi zato, ker nas zadnji primer, se pravi, delovanja banke pred krizo uči točno to. Pogosto se govori, da je bila NLB v državni lasti pred krizo. To ne drži. Bila je tretjinsko v državni lasti. Enak delež, približno tretjinski je imela belgijska KBC. Ta ni bila finančni vlagatelj, ampak je bila strateški partner. Belgijska KBC je imela v  (nadaljevanje) letih pred krizo in v prvih letih po njej direktorja za obvladovanje tveganj v banki, se pravi je bila partner, ki je imel roko nad najbolj tveganimi posli te banke. Ko so se ti posli po krizi začeli podirati, seveda belgijska KBC ni prevzela odgovornosti in pomagala državi, čeprav je imela enak delež, pri sanaciji, ampak je v banki pustila 1 milijon, bom rekel, napitnine, več kot 2-milijardno sanacijo pa popolnoma prevalila na ramena slovenske države in slovenskih davkoplačevalcev. Tokrat imate lastniško strukturo še slabšo. Do lastništva v banki so prišli finančni vlagatelji, ki bodo pobegnili še prej in ki jim ni interes razvoj te banke, interes jim je optimizirati ceno svojih delnic in pač dividend.  In zadnja zadeva glede razvojnega vidika. Kot vsi verjetno spremljate, se razmere v svetu zaenkrat politično precej zaostrujejo.
Kolega Mesec, samo trenutek prosim…
Ne, saj bom končal.
Ne, ne, saj ne mislim to. Samo trenutek. Tamle gospodje iz Nove Slovenije, pa tudi vsi ostali, prosim, ko govori poslanec, naj bo vendarle neka minimalna stopnja tišine, zato da bo lahko koncentrirano izvajal svoje. Prosim. Izvolite, kolega Mesec.
Hvala, sem pri koncu. Še zadnja stvar glede razvojnega vidika. Kot vsi, ki spremljate razmere po svetu, veste, da se politično zaostrujejo in da se lahko tudi ekonomske razmere vsak hip poslabšajo. Slovenija je v tem smislu zelo ranljiva država, ker smo močno vezani na tuje trge, saj smo izrazito izvozno gospodarstvo. V tem primeru, primeru krize je domače lastništvo bank ključen stabilizacijski faktor gospodarstva, ki pa se mu s temi prodajami, ki jih zdaj izvaja SDH in Vlada, odrekamo. In to je zadnji in mogoče tudi najpomembnejši razlog, zakaj je treba stvari ustaviti in popraviti, kar se še popraviti da. Na začetku sem rekel, da smo zaradi spremenjenih razmer oziroma zaradi spremenjenih nekaterih dejstev v zadnjem tednu nekoliko preoblikovali sklepe, in jih bom zdaj prebral. Novi predlogi sklepov so naslednji:1.»Odbor za finance in monetarno politiko poziva Vlado, da se sestane kot skupščina SDH ter zamrzne prodajo vseh še preostalih delnic NLB.« 2.»Odbor za finance in monetarno politiko poziva Vlado, da se ta sestane kot skupščina SDH in zamrzne vse privatizacijske aktivnosti Abanke ter od Evropske komisije zahteva razveljavitev zahtev o prodaji Abanke.« 3.»Odbor za finance in monetarno politiko poziva Računsko sodišče, da opravi revizijo postopkov prodaje NLB.« To je zaradi suma negospodarnosti, ki sem ga prej opisal. 4.»Odbor za finance in monetarno politiko poziva Vlado, da zaradi negospodarne prodaje deležev NLB na podlagi 44. člena Zakona o SDH Državnemu zboru predlaga odpoklic članov nadzornega sveta SDH.« Enako zaradi suma negospodarnosti postopka prodaje NLB.Sem bom tukaj ustavil. Se veselim razprave. Sklepe bom pa razdelil sodelujočim. Hvala.
Hvala lepa, gospod Mesec. Pri formulaciji sklepov vas prosim samo, da navajate pravilno ime delovnega telesa Državnega zbora. Tista monetarna politika je odpadla, zato ker tudi ne bi imela nobenega smisla… / oglašanje iz dvorane/ in je samo Odbor za finance naziv delovnega telesa. Preden nadaljujemo, dajem podatke samo še o 2 pooblastilih, in sicer poslanec Darij Krajčič nadomešča člana odbora, poslanca Edvarda Pauliča iz Poslanske skupine LMŠ in poslanec Danijel Krivec nadomešča članico odbora, poslanko Karmen Furman iz Poslanske skupine SDS. Tako, mi smo zdaj slišali predlagatelja. Zdaj pa dajem besedo vabljenim. Prvi so na vrsti predstavniki Ministrstva za finance.  Državni sekretar, gospod Metod Dragonja, prosim.
Metod Dragonja
Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ostali prisotni. Tema je zelo aktualna. Moram reči, da smo jo v Vladi in na Ministrstvu za finance tudi pričakovali, in prav je, da se ob teh dilemah, ki jih ima predlagatelj,  (nadaljevanje) te dileme osvetlijo, podajo dodatna pojasnila in obrazložitve in se bo potem vsak od poslancev lahko ustvaril svojo sliko oziroma bo tudi predlagatelj lahko ocenil, kakšni so naši argumenti. Prvo, kar želim poudariti to, da postopki privatizacije Nove ljubljanske banke niso začeli na osnovi, niso se pričeli na osnovi avtonomne odločitve SDH. SDH deluje na osnovi strategije upravljanja kapitalskih naložb države. Ta strategija je eden od temeljnih aktov države, ki je bila sprejeta po precej zahtevnem postopku. Najprej potrjena s strani Vlade Republike Slovenije, potem pa predložena v verifikacijo tudi Državnemu zboru in Državni zbor jo je potrdil in sprejel julija 2015. Ta strategija upravljanja državnih naložb, kapitalskih naložb države je v osnovi predvidela, da se bo država umikala iz lastništva bank. To je zelo jasno in SDH nima mandata, niti vlada, da izven te sprejete strategije te postopke upravljanja z državnim premoženjem, vodi na drug način. Upravljanje državnega premoženja po definiciji, ki je v zakonu obsega tudi razpolaganje oziroma privatizacije. Se pravi, da je okvir bil postavljen v strateškem dokumentu, ki je bil pripravljen pred tremi, štirimi leti in strategija je zato, ko tako zahtevne projekte začneš izvajati, da se lahko vsi, ki so v to vključeni, pogledajo nazaj, kakšni so bili načrti in ali so neke nove relevantne okoliščine, ki narekujejo, da se to spremeni.  Strategija je naprej določila še nekaj drugih elementov, za NLB je določila, da se NLB proda po metodi razpršenega lastništva, to se pravi po metodi tako »zvane« AJPEO(?) prodaje, inicialne ponudbe delnic razpršenemu vlagatelju in ta metoda sama po sebi že delno generira tudi robne pogoje po katerih se ta privatizacija lahko izvede. Prav tako je v strategiji napisano, da država ohrani 25 % plus eno delnico delež, to se pravi, da država ima možnost vplivati na ključne statusne spremembe te banke oziroma gospodarske družbe. To je element, ki bistveno tudi je določil robne pogoje, po katerih je lahko SDH vstopil in izvajal prodajo. Potem je pa še ena določba v tej strategiji, ki pa pravi, da nobeden od vpisnikov od novih lastnikov ne sme imeti več delnic kot jih ima država. To se pravi je bil še ta robni pogoj. S temi tremi robnimi pogoji so bile in s cilji, ki so bili takrat sledeni, ko se je strategija sprejemala, pravzaprav možnost izvedbe in pa cena, ki se lahko v tem postopku doseže, v veliki meri tudi že zamejeni in cilji, ki jih lahko dosegel SDH enostavno so morali izhajati iz teh predpostavk. Nadalje je treba povedati, da pri prodaji je bilo vsekakor treba izhajati v vseh elementih iz zavez, ki jih je Republika Slovenija sprejela v postopku odobritve državne pomoči v letu 2013 in ki so bile potem dvakrat spremenjene, v maju 2017 in v avgustu letos. Te zaveze je verificirala in sprejela vlada in so bile tudi za SDH zavezujoče in so bili pravzaprav tudi stalni element. Vse to je stalni element vodenja teh postopkov, vse to je ključno vplivalo na samo pripravo postopka, na določitev ciljev, na določitev cenovnih vidikov in na koncu na realizirano vrednost, ki je bila skozi prvo etapo tega postopka izvedena. Vaša trditev, da gre pravzaprav za   (nadaljevanje) nespremenljivo vrednost je prav, je s tega vidika, napisali ste, mislim, da okrog ene tretjine vloženih davkoplačevalskih sredstev. V tem delu, ne vem, ali je nekorektna, izhaja iz nepoznavanja, ali pa je pač narobe izračunana.  Država je v okviru ukrepov, izrednih ukrepov, ki so se izvajali v letu 2013 v banko vložila milijardo 551 milijonov evrov kapitala, če pa gledamo kapital, ki je bil vložen od leta 2007 je bilo v banko vloženo 2 milijardi 211 milijonov 118 tisoč evrov.  Na osnovi fiksirane cene v postopku javne ponudbe teh delnic je bila fiksirana cena 51,5 evra. 51,5 evra za 100 odstotni kapitalski delež pomeni milijardo 30 milijonov evrov vrednosti.  Za 59 odstotni delež je to proporcialno 607 milijonov evrov oziroma za 65 odstotni delež 669 milijonov 500 tisoč evrov.  Temu je treba prišteti še dividendo, ki jo je država dobila v tem obdobju, v letih 2015, 2016 in 2017, ta dividenda je znašala skupaj 378 milijonov evrov in posebej dividenda za leto 2017, ki je bila realizirana po posebnem postopku usklajevanja z Evropsko centralno banko, je ključen del bila tudi strategija države, da del vrednosti realizira že pred privatizacijo banke. Se pravi, če seštejemo vrednost družbe, tako zvani enterprise value, iz enotne cene delnice milijardo 30 milijonov in 378 milijonov prejetih dividened, pridemo do milijarde 408 milijonov evrov, kar predstavlja 90,8 odstotka vloženih sredstev v izredne ukrepe reševanja te banke.  Če pa to računamo na vse, dokapitalizacijo od leta 2007 pa to predstavlja 63,6 odstotni tako zvani, rečemo, poplačilo sredstev davkoplačevalcev.  To so prave in objektivne številke, tako da s tega vidika, vidiki vrednosti so zelo pomembno vodilo, ampak ta vrednost je bila, bi rekel, lahko realizirana po zelo skrbnih pripravah, po zelo tehtnih premislekih, predvsem pa tudi izhajajoč iz specifik tega prodajnega postopka, iz omejitev, ki so jih imeli prodajalci v tem prodajnem postopku in pa iz razmer, ki so vladale na kapitalskih trgih za delnice finančnih inštitucij, posebej za delnice bank, ki so bile v tem obdobju slabše, kot so bile pred letom dni.  To so ključni elementi, kar se tiče vrednosti oziroma dosežene cene.  Zdaj, ali je ta prodaja gospodarna, ali negospodarna, se bo jasno še ocenjevalo z različnih zornih kotov, to bodo lahko, bodo ocenjevale druge inštitucije, Računsko sodišče, tako kot tudi vi predlagate, z vidika Ministrstva za finance lahko rečemo, da so bili postopki skrbno pripravljeni. Skrbno in profesionalno vodeni, da je pa vedno v teh postopkih vprašanje, ali dosežemo neko, bi rekel, »fer« razdelitev vrednoti med prodajalcem in med kupci.  Treba je zagotoviti tudi določeno tržnost vrednostnih papirjev, ker se je zdaj v bistvu pokazalo tudi po prvem dnevu trgovanja, da se pač del vrednosti iz prodajalca prenese tudi na kupca. Robni pogoj, ki izhaja iz zavez, danih Evropski komisiji, je treba posebej poudariti, ne predstavlja pogojev za tako zvano pošteno vrednost transakcije, fair value, zato, ker obe strani nista bile popolnoma, ali pa, vse strani niso bile popolnoma avtonomne pri tem, da se odločijo o tem, ali predmet prodajo, ali te delnice prodajo. Republika Slovenija je pač tu imela določene zaveze in časovne omejitve in takšna prodaja, ne bomo rekli, da gre za prodajo pod prisilo oziroma – ampak časovne aspekte je bilo treba upoštevati v izogib morebitnim še dodatnim komplikacijam, ki bi pa lahko nastopile, če bi Evropska komisija sama določila pooblaščenca, ki bi to prodajo izvajal in ki bi izvedel tako imenovano povračilo državne pomoči.  Pri tej prodaji je treba dodatno upoštevati tudi sekundarne vidike, ki so s to metodo javne prodaje nastali. In ki bodo se reflektirali v delovanju te banke v prihodnosti. Prodajna zgodba te delnice bazira na dividendnih donosih. Ki so relativno stabilni. Večina vpisnikov – in to bo več povedala predsednica uprave SDH – so dolgoročni vlagatelji, ki predvsem ocenjujejo tveganja, vezana na sam tečaj delnice na – pa predvsem gledajo na svojo donosnost.  Metoda prodaje je za razliko od alternative – prodaje, ki bi bila z vstopom strateškega investitorja – zagotovila, da ključne poslovne funkcije ostajajo v Sloveniji, da je banka vodena in upravljana iz Ljubljane in da bo banka lahko izvajala funkcijo bančne skupine in da bo postala vodilni regionalni bančni igralec v tem okolju jugovzhodne Evrope. To je zelo pomembno. Če na primer primerjamo situacijo v – vedno se je treba pri teh zadevah na sosede upirati – na primer v Avstriji, kjer je s prevzemi drugih bančnih skupin avstrijskih, ki so bile dolgo časa dominantne ne samo v jugovzhodni Evropi, po celi vzhodni Evropi – prišlo do tega, da so se centrale velikih bančnih skupin prenesle z Dunaja v Milano ali pa še kam drugam. Zato ker metoda / nerazumljivo/, to se pravi metoda prevzema s strani strateških vlagateljev, zagotavlja višjo ceno. Ker strateški vlagatelj plača premijo za kontrolo. In ta premija se izračuna. Razpršeno lastništvo pač generira nižjo ceno, brez premije in to je ključni del ocene, ko se primerja to ceno z drugimi, drugačnimi metodami prodaje. In to - pravzaprav ti vidiki so bili vsi zelo skrbno že pretehtani v okviru priprave strategije upravljanja z državnim premoženjem, v tem sklopu z bančnim sektorjem, z delnicami oziroma lastniškimi pozicijami, ki jih država ima v bankah.  In poštena, pravzaprav, mnenje o doseženi ceni mora vzeti v obzir tudi to, da bodo sekundarni učinki iz te metode prodaje v veliki meri pozitivni v slovenskem bančnem prostoru. In na drugi strani tudi ustvarjajo kar veliko stopnjo odgovornosti, da bo banka kot regionalni igralec odgovorno izvajala svojo funkcijo finančne inštitucije v regiji jugovzhodne Evrope. Danes je NLB sistemska banka v petih državah regije. Sistemska banka. To se pravi, da ima iz tega vidika dodatne obveznosti, kako deluje, da zagotovi normalno funkcioniranje ekonomij v teh okoljih. Seveda je pa za nas najbolj pomembno, kako bo delovala v Sloveniji in kako bo izvajala te svoje primarne funkcije, ki jih vsaka banka mora izvajati. To se mi zdijo najbolj, bi rekel, taki, sistemski, pomembni poudarki, več o postopku pa o tveganjih, ki so s tem povezana, pa s strani SDH.  Zdaj, na ceno samo – ceno delnice deloma – in so vedno – je cena delnice diskontirana tudi z morebitnimi dogodki, ki se lahko zgodijo po tem, ko je privatizacija izvršena. In tukaj ste omenili tožbe za prenesene hranilne vloge hrvaških varčevalcev in pa morebitne tožbe imetnikov podrejenih finančnih inštrumentov  (nadaljevanje) in pa delničarjev Nove ljubljanske banke. Kar se tiče tožbe za prenešene hranilne vloge, je bil ključni del strategije, ki je bila postavljena na tej temi, da se zameji potencialne škode do banke na ta način, da prevzame obveznost kompenzacije za tožbe, ki bi bile naložene, bodisi NLB oziroma Stari ljubljanski banki, Sklad za sukcesijo, ki ima za to določeno namensko premoženje, vendar je bila ta zaveza iz dveh razlogov predvsem sprejeta v predpripravah na sam postopek prodaje. Prvi cilj je bil, da se na ta način podpre cena in da se zniža diskontno ceno zaradi pravnih tveganj, ki so s tem povezana in drugi ključni motiv je bil, da se zagotovi izplačilo dividende v polnem znesku neizplačanih dobičkov za poslovno leto 2017. To je bil pogoj Evropske centralne banke, zato da je odobrila izplačilo dividende v polnem znesku 270 milijonov evrov za leto 2017. Kar se tiče podrejencev pa je ustavno sodišče zaščitilo banke, ki so izbrisale, kjer je Banka Slovenija izbrisala imetnike podrejenih inštrumentov in se tožbeni zahtevki vlagajo proti Banki Slovenije po odločbi ustavnega sodišča. Banke pa so izpostavljene v tisti del aktivnosti vpisa in pa prodaje teh inštrumentov, kjer so jih prodajale nepoučenim vlagateljem, to se pravi vlagateljem, ki so manj kvalificirani kot finančne inštitucije, ki se s tem profesionalno ukvarjajo in kjer bo potrebno ugotavljati okoliščine tako »zvanega« nezadostnega poučevanja oziroma nezadostnega svetovanja nepoučenim vlagateljem. To je ta tako »zvani« / nerazumljivo/ princip, v tem primeru bodo banke lahko izpostavljene odškodninam. To je sestavni del zdaj tudi bi rekel te transakcije Nove ljubljanske banke in za ta del tveganj pa ni nekih posebnih varovalk in so ta del tveganja kupili tudi vpisniki teh delnic. To je po teh glavnih elementih, ki jih pravzaprav v vaši pobudi naslavljate. Se pravi ceno je treba gledati širše, ne samo tehnično, treba je gledati celotno vrednost banke, država bo ostala 25 % lastnik banke, iz tega bo imela določena tudi upravljavska upravičenja in pa iz tega bo imela tudi koristi skozi dividende, ki jih bo prejemala. Cela zgodba pa je, tako kot sem povedal, prodajna investitorska gradi na solidnih dividendnih donosih v naslednjem obdobju. Eden od predlogov, ki ga navajate, je potem tudi prenos, bi bil prenos delnic na demografski sklad in pa vloga demografskega sklada kot lastnika. V tej fazi za enkrat dokler koncept demografskega sklada ne bo do te mere usklajen, da bo zrel za javno razpravo, na kratek rok ali pa na srednji rok, vsaj na kratek rok, pol leta te možnosti ne vidimo, prav tako mislim so nerealne zahteve, da se postopki ustavijo. Datum izpolnitve je bil 14. november 2018, delnice so razdeljene, kupnine so plačane in po principih pravne varnosti ni možno v obratni smeri tega postopka zavrteti v tem obsegu kot so bile delnice razdeljene vpisnikom in kjer je prišlo do spremembe lastništva. To je tudi treba zelo jasno povedati. Kar pa se tiče vidikov državne pomoči in pa portugalske banke, ki jo navajate kot primer, kako bi se dalo drugače delati. Ta portugalska banka CGD je - pravzaprav nastopa tudi v literaturi in v vseh aktivnostih ekspertov kot nekoliko specifičen primer pri odobravanju državne pomoči. Unikaten primer. In je za razumevanje, zakaj je lahko bil dosežen status – v tem primeru ni šlo za državno pomoč. Treba je izhajati tudi iz celotnega postopka in zgodbe, kako se je ta banka dokapitalizirala, kako je ta banka se reševala – ta banka se je predvsem reševala skozi daljše časovno obdobje. Ne tako kot v Sloveniji. V Sloveniji smo bili soočeni s tem, da so bili ukrepi tako države kot Banke Slovenije za zagotovitev stabilnosti bančnega sistema sprejeti relativno pozno. In so se odlašali. Kriza je nastopila leta 2008, ukrepi so pa v zadostni meri bili sprejeti šele ob koncu leta 2013. V portugalskem primeru je šlo za dvofazno, postopno intervencijo države. Prva je bila v letu 2013, druga pa v letu 2017. Prva v znesku 1,65 milijarde. Prva pravzaprav ni bila dana v denarni obliki, v likvidni obliki, ampak je bila za 750 milijonov dana s stvarnim vložkom, s prenosom nekih delnih in lastniških upravičenic (?), v višini 900 milijonov pa s konverzijo tako imenovanih CoCo obveznic v delnice. In po teh ukrepih so bili ocenjeni, da izpolnjujejo test privatnega vlagatelja, predvsem v tistem deležu, kjer je šlo za stvarne vložke, pa tudi glede konverzije obveznic, so bili potem postopki prestrukturiranja te banke premalo uspešni, zato je država se odločila, da vstopi z drugim paketom in je v drugem paketu pravzaprav najprej prej izdane obveznice, CoCo obveznice, konvertirala v kapital – tukaj popravljam, v prvi etapi je šlo samo za vplačilo obveznic, to se pravi, za pomoč v likvidni obliki, v drugi fazi je šlo potem za zagotavljanje kapitala. 2 in pol milijarde – so bile izdane nove delnice, ki jih je vplačala država in 500 milijonov so vplačali zasebni vlagatelji. Na Ministrstvu za finance smo natančno proučili ta primer. Natančno. Strokovno. Kolegice so bile tudi na posebnih posvetovanjih glede tega, ne samo s komisijo, tudi z neodvisnimi eksperti. In ta primer je unikaten v tem, ker je dosegel pravzaprav – je dosegel status, da je bil priznan test privatnega vlagatelja. Da vse, kar je naredila država v tem primeru, bi naredili tudi privatni vlagatelji. Zgodba je pa temeljila predvsem na relativno visokih donosih, ki so jih na eni strani dajale te obveznice, ki so bile izdane, na drugi strani pa tudi na planu prestrukturiranja, ki so ga pripravili Portugalci, ki je predvideval donos vlagateljem, tako državi kot zasebnim vlagateljem na nivoju do 20 %. Evropska komisija je neodvisno ocenila te realne donose, jih je ocenila na nižjem nivoju, 15 %, in na tej osnovi pravzaprav arbitrarno odločila, da – oziroma ocenila, da gre za – da so te predpostavke, da bi enako postopali tudi privatni vlagatelji, da so te predpostavke, da so te predpostavke izpolnjene. V našem primeru je treba reči sledeče, da so bile državne pomoči našim bankam sprejete po 1. avgustu 2013, ko je komisija izdala novo bančno sporočilo oziroma novo navodilo, ki je še danes v veljavi, ki je bilo direktno vezano na bančno krizo, medtem ko je portugalski zahtevek, vsaj prvi zahtevek, kil obravnavam še po ureditvi, ki je veljala do 31. julija 2013 in zato je imela tudi drugo pravno podlago. Zdaj, vedno je legitimen nasvet, da naj država izpodbija odločbo Evropske komisije. Naj gre pred Evropsko sodišče. Vendar preden se odloči za to, da se gre za Evropsko sodišče, posebej po konkurenčnih zadevah, državne pomoči pa so v sklopu konkurenčnega prava, je treba naredit temeljito analizo možnosti za uspeh in pa ključnih elementov, pravnih podlag in tako naprej. In tukaj velja poudariti, da pravni eksperti, odvetniške pisarne, konzultanti, vsi svetujejo, naredite to, naredite to, ker njihovi »fiji« tečejo v zelo solidnih zneskih mesečno in pravni eksperti vedno poudarjajo, vložite tožbe, argumentirajte. Pomagajo sicer to pripraviti, ampak tisti, ki je nosilec tožbe, v tem primeru bi bila Republika Slovenija, morajo realno oceniti, ali obstojijo možnosti za uspeh. Slovenija je imela eno tožbo pred Evropskim sodiščem, na podoben primer konkurenčnega prava, v primeru nedovoljene državne pomoči Elanu in je to tožbo, je neuspešno zaključila, tako da so neke izkušnje tudi na teh zahtevnih postopkih. Po velikosti se sicer tak postopek ne bi mogel v celoti primerjati z postopkom, ki bi, ki bi bil, ki bi ga morali odpreti ali pa, ki bi ga odprli in ki bi ga morali zelo aktivno peljati in suportirat. V glavnem niti prejšnja vlada, niti za enkrat se v tej vladi nismo odločali, da odločbe Evropske komisije, kar se tiče pogojev, pod katerimi bo dodeljena državna pomoč, je bila dodeljena državna pomoč in pa, pod katerimi je treba izvesti kompenzacijske ukrepe, ki odpravljajo izkrivljanje konkurence, da te umakne, ampak smo se odločili, da glede na okoliščine, ki so na trgih in glede na možnosti, ki so, da se je pač te zaveze postopno izvršijo. Smo pa tudi v primeru Nove Ljubljanske Banke, se je vlada dvakrat obrnila in dosegla spremembo teh zavez. Zdaj, kar se tiče Abanke in pa pač teh sklepov, ki se nanašajo na Abanko, na Abanki je situacija drugačna. Tam strategija predvideva prodajo strateškemu vlagatelju. SDH je začel postopke zbiranja ne zavezujočih ponudb, bo lahko o tem poročal. Zaveze, ki jih je sprejela vlada v tem primeru so bile časovno nekoliko bolj odmaknjene. Tukaj so pravzaprav zaveze, ki so vsebovane v odločbah, ki jih je izdala Evropska komisija za Abanko pred pripojitvijo z Banko Celje in pa potem še posebne zaveze za Banko Celje. Sprejeti so določeni kompenzacijski ukrepi, ki jih banka izvaja in pa 100 % privatizacija banke do konca leta 2019, ob tem, da se lahko te zaveze modificirajo, treba pa je poudarit, da vloga za modifikacijo zavez oziroma za odložitev roka, če bi želeli odlagat zaradi razmer na finančnih trgih ali pa zaradi razmer pri potencialnih investitorjih, vedno za sabo potegnejo tudi nov krog pogajanj glede kompenzacijskih ukrepov. Za Abanko je teoretsko možna tudi varianta, da banka sama povrne državno pomoč. To ni bila opcija, to je opcija, ki ni bila niti predlagana Evropski komisiji, da banka sama vrne. Te državne pomoči je za, v obliki dokapitalizacij, za okrog 70, do 70 milijonov evrov,  (nadaljevanje) če bi tak scenarij preigrali naprej in ga tudi obdelujemo, sicer strokovno to pomeni, da banka mora iz svojih sredstev poplačati prejeto državno pomoč, iz tega se pa odštejejo prejete dividende in pa učinki kompenzacijskih ukrepov, ki so jih imeli zaradi omejenih zmožnosti konkuriranja na trgu, ampak v vsakem primeru bi tukaj šlo še zmeraj za okrog 600 milijonov izplačila. So primeri, tudi pri sanaciji bank, kjer so banke v celoti vrnile pomoč, ampak to v glavnem pomeni, da take finančne inštitucije prodajo del svoje aktive, del svojih dejavnosti in izkupičkov prodaje te aktive državi povrnejo državno pomoč. To se pravi, da pride do določenega krčenja obsega aktivnosti, »downsizing« in da je pri tem predvsem za sistemske banke treba potem zelo natančno slediti tudi zahteve po solventnosti in likvidnosti takih finančnih inštitucij, tako da scenarij neke popolnoma nove alternative za Abanko v danem primeru, zdaj sicer tudi preučuje. Nismo se o tem pogovarjali še s samo banko, ga bomo obdelali, ampak ga je treba razumeti kot izrazito večplasten problem, ki ga je treba tako z vidika državnih pomoči, kot z vidika stabilnosti bančnega sistema evaluirati in v sklopu takšnih ocen priti potem do zaključkov, ali je to sploh izvedljivo ali ni izvedljivo. Zdaj ta sistemski vidik, ki ga navaja predlagatelj glede tega, da potrebujemo svoje banke, zato da financirajo tako prebivalstvo, kot gospodarstvo. Ta je seveda pomemben, ga ne podcenjujemo, treba je pa vedeti, da v slovenskem prostoru delujejo tudi druge banke, ki niso v državni lasti. Pretežno zbirajo prihranke sicer v Sloveniji, ampak opravljajo tudi posredniško vlogo v širšem evropskem prostoru, tako da razvojni vidiki predvsem v tej vlogi, da bančni sistem opravlja pravzaprav proti ciklično politiko pri premagovanju gospodarskih kriz, so v veliki meri zdaj že pravzaprav preseženi s tem, ko se finančni trgi v Evropi in ko praktično ti vidiki kar se tiče pretoka denarja različnih finančnih produktov, možnosti financiranja niso več tako v ospredju, država pa te proti ciklične ukrepe lahko zadosti učinkovito vodi tudi na druge načine – s spodbudami, z davčno politiko in podobno, tako da ta razvojni vidik je relevanten, ampak zgublja na svoji teži, ga pa vsekakor v okviru te ocene, ki sem jo omenil, bomo tudi vzeli v obzir kaj bi pomenila zadnja banka slovenska v državni lasti. Strategija za enkrat določa, da se država umika iz bank. Če hočemo narediti spremembo tega koncepta, moramo potem tudi spremeniti strategijo in znotraj spremenjene strategije potem z drugačno metodo izvesti to privatizacijo, kar pa potem izvede SDH.  Se pravi jaz sem poskušal predstaviti sistemske okvire, ki so vodili delovanje SDH. Gospa Glavina bo pa izvedbene vidike predstavila, kako je bila transakcija po tem pripravljena, izvedena in kako SDH ocenjuje vaše predloge. Hvala lepa.
Hvala lepa gospod državni sekretar. Naslednja je na vrsti gospa Lidia Glavina, predsednica Uprave slovenskega državnega holdinga. Prosim, imate besedo.
Lidia Glavina
Najprej lep pozdrav vsem. Hvala gospodu sekretarju, ker je že pojasnil kar precej vidikov. Jaz bom skušala biti na teh delih malo bolj kratka. Kot je bilo že povedano, je SDH v svojem zakonu zavezan k spoštovanju strategiji upravljanja kapitalskih naložb, ki jo je sprejel Državni zbor leta 2015 – tega se tudi vestno in odgovorno držimo.  Poleg tega smo letos julija tudi dobili skupščinski sklep, ki nam nalaga, da začnemo s postopkom prodaje Nove ljubljanske banke in ga tudi pripeljemo do zaključka v višini vsaj – prodaje vsaj 50 % plus ene delnice do konca 2018 in za preostali delež pa v letu 2019.  Glede na vse navedeno, smo pač na SDH pristopili ponovno po lanski ustavitvi prodaje v ta prodajni postopek. Tako kot zahteva market standard, smo si pač pridobili tudi ustrezne finančne svetovalce za - tudi tole ponovljeno prodajo smo tale naš tim okrepili, za globalnega svetovalca smo imeli dva, Detusche Bank in GP Morgan, z nami so pa sodelovali še svetovalci iz Citigroupa in VOD / ?/.  Zdaj, seveda smo potem tudi ustrezno najeli domače in mednarodne pravne svetovalce, ki so nam pomagali v tej izvedbi. Kako bi rekla, postopek je bil časovno izredno omejen. Imeli smo izredno malo časa, konec leta 2018 je pred nami. Povedati je treba, da se v kapitalskih trgih IPO-ji ne delajo v mesecu decembru, takrat se pač vlagatelji za take investicije ne odločajo, tako da smo pač naredili vse, kar se je dalo v tem tako maksimalno kratkem času. Zdaj, kako smo prišli do cene. Pogledati je treba malo, kaj se je dogajalo na kapitalskih trgih. Če pogledam, so kapitalski trgi v obdobju zadnjih 12 mesecev padali na področju bančnih delnic, če pogledate srednjo vrednost bančnih delnic, je – evropskih bank – so v zadnjem letu padle za kar 21 %.  Če pogledate tudi malo, kako kotirajo nam, kako bi rekla, primerljive banke z NLB – pa bom povedala primer ene banke, ki je sicer avstrijska. Kotira na približno isti vrednosti, kakor je bila prodana NLB. Če gledate pač razmerje glede na knjigovodsko vrednost. Seveda nas je pri tej prodaji tudi omejevalo dejstvo, da je v direktivi Evropske komisije predvideno, da v kolikor sami ne bomo izpeljali prodaje, bo pač za to zadolžen pooblaščeni prodajalec s strani Evropske komisije. To je bilo znano dejstvo, razkrito v prospektu, vsi investitorji so bili seveda o tem poučeni. Kot je že povedal tudi gospod sekretar, je v resnici –predvidena privatizacija v bistvu omogoča, da bo Republika Slovenija še vedno največji lastnik Nove ljubljanske banke, nobeden ne bo mogel imeti večjega deleža kot Republika Slovenija, zato je pa treba tudi plačati neko ceno. In ta cena se – pač tako imenovani »IPO discount«.  Zdaj, / nerazumljivo/ je malo prišteti / ?/ ta »IPO discount«, pač ceno, zato da bomo še vedno v / nerazumljivo/ bili večinski lastniki te banke z dogajanjem na trgih in v resnici tudi z zadevo, da so bili pač vsi investitorji poučeni tudi o tem, da smo - da v kolikor mi sami ne bomo izvedli prodaje, pač obstaja možnost, da bo to izvedel pooblaščenec. Na trg smo šli – in sicer zaradi / ?/ časovne omejitve – v trenutku, ko je večina podobnih transakcij v bistvu neuspešna oziroma privatni vlagatelji brez omejitev se v resnici v tem trenutku odločajo, da take transakcije umaknejo. Trg je izredno zahteven, transakcija NLB je bila, jaz bom rekla, v zadnjih 6 mesecih gotovo ena ali edina ali pa zelo redka uspešna transakcija, ki se je uspešno zaključila. Tudi če pogledamo vrednost te transakcije, je NLB transakcija, ki se je uspešno zaključila, nekje druga po vrednosti, če iz tega vzamemo kotacijo avstrijske BAWAG grupe, kjer gre za drugačno dimenzijo.  Seveda nam bo taka privatizacija – pa če pogledamo dobre lastnosti – omogočila, da bo ostal sedež ljubljanske banke v Ljubljani. Da bodo vse vodilne funkcije ostale tu. Da bo v bistvu banka normalno nadaljevala s svojimi aktivnostmi in, kolikor je meni znano, bo do nadaljnjega banko vodila tudi sedanja uprava. Morda malo kaj pomeni razpuščeno lastništvo in kakšen tip investitorjev smo v resnici pridobili.  Moram povedati, da je bilo zanimanja na trgu in da je še za to zgodbo še kar precejšnje. Obiskali smo vse največje in najbolj prestižne svetovne investitorje, ali obiskali ali pa se telefonsko z njimi povezali in lahko povem, da je danes med investitorji v NLB približno 113 različnih investitorjev, da je razdelitev približno, da jih je 60 procentov recimo dolgoročnih vlagateljev, 30 procentov pa nekje kratkoročnih vlagateljev, nekaj je tudi instiucionalcev, tukaj štejemo predvsem EBRD. Retail, ali fizičnih oseb, ki so vložile v to, je za približno 2 procenta.  Če pogledam še malo, kako bi rekla, regionalno razvrstitev vlagalcev je približno 40 procentov investitorjev iz Velike Britanije, 27 procentov iz Združenih držav Amerike, približno 16 procentov iz Slovenije in regije, ostalo pa drugače razpršeno po Evropi ali po svetu.  Lahko povem, da je na tem spisku, ki ga ne smemo razkrivati, cela vrsta najbolj prestižnih svetovnih vlagateljev, kar tudi nekaj pomeni, predvsem z vidika kredibilnosti in z vidika stabilnosti za Novo Ljubljansko banko v prihodnosti.  Seveda strinjam se, da so vlagatelji vložili, ker od tega želijo nek donos, tudi sistem na katerem delujejo, veliki skladi, tudi nekaj pokojninskih skladov je med temi, tako delujejo tudi naši pokojninski skladi, ampak veste, za to, da se bo cena delnic dvignila oziroma, da bodo pač te ljudje zaslužili s tega naslova, z naslova dividend, je treba poskrbeti, da bo banka dobro delala in rasla. Če tega ne bo, tudi dviga delnice oziroma dividend ne bo, kar pomeni, da je tak skupek investitorjev v resnici najboljša garancija, da bo ta banka, da bo za to banko v prihodnje dobro poskrbljeno.  Morda še na kratko o višini cene. Cena, kako se je cena postavljala? Cena se postavlja glede na razmere na trgu. Razmere na trgu v katerega smo šli so bile izredno volatilne. Trg se je spreminjal dobesedno iz dneva v dan na to napadanje trgov so seveda vplivale razne razmere v državah okrog nas, razmere v Italiji, Brexit, Midterm volitve v Združenih državah Amerike, vse to je imelo pač vpliv na trge, trenutek je bil izredno volatilen in cena je bila postavljena glede na feedback, ki smo ga dobili od investitorjev zato, da bi transakcija lahko uspela. Lahko povem, da je bila senzibilnostna cena taka, da če bi ceno dvignili samo za polovico evra, transakcija ne bi uspela, ker pač vpisov ne bi bilo niti za 50 procentov + 1 delnica.  Ampak glede na kvaliteto vlagateljev, ki smo jih pa pridobili smo pa verjeli, da v resnici to tudi nekaj pomeni, predvsem za prihodnost. Seveda je bilo morda v preteklosti te banke tudi kakšna kriza, ampak mislim, da je naša naloga, da gledamo naprej za to banko, kateri bomo še vedno največji lastniki, poskrbimo tako kot je treba in da predvsem, da ji zagotovimo, nam in ostalim, da bo v naprej dobro delovala in bila podpora predvsem gospodarstvu v Sloveniji in v regiji. Tako, da z vidika SDH ocenjujem, da smo na trgu dosegli, kar je pač trg omogočal, trg ima svoja pravila, mi jih ne uravnavamo, nimamo na to nobenega vpliva. Dosegli smo, kar je trg omogočal.  V resnici je za nas uspeh že to, da je transakcija uspela.  Mislim, obstaja dolga vrsta podjetij, ki so šla na trg in so se mogla s trga umakniti, ker niso pridobila dovolj investitorjev. Tako, da če pogledam kvaliteto investitorjev in zadevo, da je transakcija uspela, čeprav je cena ostala na nižjem nivoju cenovnega razpona še vedno ocenjujem, da je transakcija pozitivna. Kar se tiče, morda samo še kratek komentar na Abanko. V strategiji upravljanja kapitalskih naložb je zapisano, da je treba Abanko privatizirati, piše tudi metoda, da je / nerazumljivo/ metoda, da se prodaja 100 % delež. V evropskih zavezah piše, da je rok za prodajo 30. junij 2019, zato je SDH kot odgovoren upravljavec pristopil k postopkom za prodajo, izbral je finančnega svetovalca, se pravi pravne svetovalce in v decembru bo zapadel rok za oddajo ne zavezujočih ponudb. To je status trenutnega postopka. SDH tukaj ni avtonomen. Mora slediti zakonu Republike Slovenije in mednarodnim zavezam. V resnici je tukaj edini način, da se, če se želi sprememba tega, da se spremeni strategija in tem novim spremembam bo SDH seveda sledil. Toliko za enkrat, potem pa še, na razpolago.
Hvala lepa. Zdaj, gospe poslanke in gospodje poslanci, bomo začeli z razpravo.Najprej bom dal besedo predlagatelju, potem pa sta prijavljena gospoda Jernej Vrtovec in Jožef Horvat. V takšnem zaporedju. Gospod Mesec, imate besedo.
Hvala za besedo in lep pozdrav še enkrat. Najprej bom odgovoril na par stvari, ki so bile povedane. Prvo, gospodu Dragonji glede cene. Zdaj, pravite, da smo ceno nerealno ocenili in da po vašem izračunu smo dobili z dividendami in prodajnim zneskom nazaj 69 % sredstev, ki so bila v banko vložena z zadnjo dokapitalizacijo. Če, v bistvu, nam, kot predlagatelju očitate preširoko branje o(?) dokapitalizaciji, ste vi v bistvu napravili obraten greh, se pravi, berete preozko. Šteli ste samo zadnjo dokapitalizacijo, leta 2013, niste šteli dokapitalizacije leta 2011, 2012 in niste šteli teh 130 milijonov kupnine DUTB. To je bilo celokupno, kar je država neposredno ali pa posredno v banko dala v zadnjih letih in zato smo pač v ta znesek šteli vse in potem dobimo teh 2,3 milijarde evrov, kar pač ni niti naš izračun, ampak je ocena teh stroškov, ki se po navadi tudi javno uporablja, ko govorimo o tem, koliko je javnega denarja ta banka v zadnjih letih prejela. Na drugi strani, ni pošteno, da dividende štejete kot način, kot kupnino ali pa kot povračanje stroškov. Glejte, dividende so normalna, normalni prihodek lastnika in tukaj bi bilo treba kvečjemu šteti obratno. Glede na to, da je banka visoko kapitalsko ustrezna, visoko rentabilna, ima zelo dobro razmerje med krediti in depoziti, smo s prodajo ogromno prihodnjih dividend izgubili. Verjetno bi tak izkupiček, kot smo ga dobili s prodajo lahko že nekje v štirih, petih letih, če upoštevamo dosedanje kazalce, prišel v državni proračun. Tako da, ni pošteno, da štejete dividende, ki smo jih dobili iz banke, pač, šteje se kupnina tukaj in ta je tista, ki je edini relevanten gabarit. Potem, drugič, pravite, da ne gre za prisilno prodajo. Tukaj ste v bistvu v kontradiktu s tem, kar pravi gospa Glavina, ki je povedala, da so zadnjih 12 mesecev cene delnic bank na evropskih trgih padale, da so izgubile kar 21 %, tako da tukaj sledi pač logično vprašanje. Če prodaja ni prisilna, ali bi kot odgovoren prodajalec ali pa odgovoren upravljavec državnega premoženja, v vsakem primeru banko prodali zdaj, o teh gibanjih na trgih? Tretje, ko govorimo o alternativi in portugalskem primeru. Portugalski primer je samo primer, ki kaže na to, kar je zadnjič tudi ta pravnica Ana Stanič(?) povedala, da so, da je orožje malih držav pri Evropski komisiji pravo. Seveda ne pričakujemo, da bo Slovenija kot mala država in kot članica, ki se je naknadno pridružila Evropski uniji, kdaj obravnavana z enakimi gabariti, kot velike, stare ustanovne članice, kot sta Nemčija in Francija,   (nadaljevanje) ki sta recimo leta 2003, po tem, ko je bil tisti prvi fiskalni pakt sprejet, obe dve ga grobo kršili in imeli 3 % mislim, da proračunskega deficita, pa si Evropska komisija ni upala nič reči, kaj šele ukrepati proti tema država. Seveda ne pričakujemo, da bo s Slovenijo enako, ampak lahko pa uporabimo pravo in tukaj je kar nekaj pravnikov, na čelu s to, ki sem jo omenjal, podalo oceno, ki jo podajam tudi sam, torej, če beremo 107. in 108. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, lahko sestavimo precej trden pravni »case« za izpodbijanje prodaje, ki ji jaz pravim prisilna, zaradi tega, kar sem prej povedal in tukaj me niste čisto zadovoljili z odgovorom, zato postavljam podvprašanje: ali ste opravili kdaj pravno analizo tega sklepa, ki ga je Evropska komisija podala glede prodaje NLB?  In tretja in zadnja zadeva glede razpršenega lastništva. Oba, gospod Dragonja in gospa Glavina sta govorila usklajeno v smislu, da je razpršeno lastništvo optimalen model privatizacije ker banka ali upravljavec banke ostal v Ljubljani, ampak gospa Glavina je majhen lapsus naredila, ko je rekla, da ostajamo večinski lastniki. Ne ostajamo večinski lastniki, pač pa 25 odstotni. Tri četrtine delnic banke… / vmesno oglašanje/… Seveda, ampak rekli ste večinski, zato vas popravljam, ker tukaj je lapsus, ki ni samo retoričen, ampak je tudi logičen. Mislim, da ta 25 odstotni delež ob razpršenem lastništvu ni zagotovilo, da bo temu res tako kot pravite in zato imam tudi tukaj podvprašanje, kakšne garancije imate, da se ne bodo lastniki 75 odstotkov delnic minus 1, ki jih sedaj prodajate, v prihodnih letih koncentrirali? Oziroma kakšne garancije imate, da tudi če se ne bodo koncentrirali in organizirali te lastniki, da se ne bodo povezali? Med 75 odstotki mislim, da ni toliko težko zbrati energije, da se organizira večji delež od 25 odstotkov in dobimo novega največjega lastnika, formalnega ali neformalnega? Ampak delničarji so na koncu tisti, ki vplivajo na politiko banke. Hvala.
Hvala gospod predlagatelj. Sedaj bi predlagal vam gospod Mesec, da poslušamo odgovore Vlade in SDH in potem bi opravili razpravo poslank in poslancev, potem pa bi še vi kot predlagatelj. Prosim.
Mi uvajamo neko novo prakso. Prišel sem na odbor, da bom poslušal predlagatelja, poslušal bom predstavnike Vlade in pa SDH, potem je pa razprava. To se sedaj spreminja v, bom rekel, nek nov način diskusije. Predlagatelj sprašuje, pa vprašanja, pa… vi pa še predsednik celo predlagate, spodbujate, da se to dogaja. Jaz na to ne pristajam. Poslovnik je jasen, govori kako potekajo odbori in komisije in to pomeni, predlagatelj pove svoje, potem imamo stališča, potem je razprava. Gostje pa so v bistvu tisti, ki dopolnjujejo svoja stališča, po navadi enkrat v enem krogu, ki je, ne pa da je neka diskusija. Ker drugače mene ne rabite, grem gor televizijo gledat, pa bom gledal to diskusijo, kako kaj poteka. To ni smisel odbora v parlamentu. Prosim.
Kolega Möderndorfer, hvala lepa za intervencijo. Bom upošteval to kar ste povedali. Predlagam predstavnikom Vlade in gospe direktorici oziroma predsednici uprave SDH, da si beležite vse tisto, kar bo zdaj tukaj izrečeno in bomo po razpravi poslanke in poslancev tudi vam dali besedo, da odgovorite oziroma, da razčistimo določene nejasne zadeve.  Besedo dajem poslancu Jerneju Vrtovcu, za njim je poslanec Jožef Horvat. Izvolite.
Najlepša hvala. Prvo ključno vprašanje, ali je prav, da smo Novo ljubljansko banko prodali glede na vse okoliščine v zadnjih 20 letih okrog te banke. Jaz trdim, da je prav. Prav in pravilno, da smo končno prišli do odločitve in Novo ljubljansko banko prodali in prepričan sem, da bodo učinki te prodaje zelo pozitivni.   (nadaljevanje) Drugo ključno vprašanje je glede cene, o kateri se že vseskozi na današnji seji vrti diskusija. Cena, tudi zame, gospe in gospodje, ni najbolj optimalna, tudi glede na vse okoliščine, ki smo jim bili priče v zadnjih letih. Ampak trg je tisti, ki ceno vedno določa, in trg je treba razumeti in ga upoštevati. Ampak, ali se kdo tu v tej dvorani - zlasti sprašujem poslance SMC, Desusa pa SD - čudi, da je cena takšna, kot je. Da je cena takšna, kot je, glede na to, na kakšen način smo vodili postopke prodaje Nove Ljubljanske banke od odločitve za prodajo, torej leta 2013, naprej. Jaz se temu ne čudim. Zagotovo bi pa bila najslabša cena ta, če mi banke v tem zadnjem krogu, ko je skupščina SDH, torej Vlada, se odločila ponovno za prodajo, če mi banke ne bi prodali in nam bi potem pooblaščenec Evropske komisije sam prodajal naše podružnice na Balkanu. Ali se spomnite lansko leto, kako je ministrica Vraničarjeva hodila v Bruselj, mesečno, na Evropsko komisijo dobesedno prosjačit za odlog prodaje s pogajanji in je vedno naletela na gluha ušesa. Trkala je, pa se ji ni odprlo, ker je Evropska komisija vztrajala pri tem, da spoštujemo zaveze. In danes je tu račun, račun tega, politične odločitve Cerarjeve Vlade, račun, da smo prodali po takšni ceni Novo Ljubljansko banko, kot smo prodali.  In to, kar je dejal gospod Mesec glede gospodarne ali negospodarne prodaje. Jaz se moram celo z gospodom Mescem na tej točki strinjati, da v preteklosti je bila Vlada tista, ki je vodila postopek prodaje kar malce na negospodaren način. Ne SDH, Vlada je bila tista, ki je vodila postopek prodaje negospodarno. In zaradi tega negospodarnega načina prodaje je tudi cena danes takšna, kot je. Pa poglejmo malce številke pa same postopke. Lansko leto, ko je SDH pripeljal prodajo, postopek prodaje Nove Ljubljanske banke - spomnite se, spomladi 2017 - skoraj do konca in je potem bila skupščina tista, ki je dala odločitev, da se banke ne proda, je bila spodnja meja tega razpona 55 evrov na delnico. Če naredimo samo grobo preslikavo, se pravi, 11 milijonov 818 tisoč delnic, kolikor je šlo letos v prodajo, pridemo do okrogle številke, približno 50 milijonov evrov več bi iztržili lansko leto, ob teh grobih podatkih, po načinu IPO prodaje. Gremo naprej. Lansko leto ob tej ceni so že bila upoštevana tveganja hrvaških varčevalcev, z obrestmi vred nekaj več kot 300 milijonov evrov. Mi smo letos poseben zakon za to sprejeli. Gremo naprej. Bančni trg v letošnjem letu napram lani. Bančni indeksi so bili vsaj za 20 % višji, boljši, kot so pa letos. Letos smo šli… za več kot 20 % so bančni indeksi upadli, pa kar pojdite pogledat, po vseh evropskih bankah. Torej, bile so lansko leto boljše razmere na trgu.  Pa še ena stvar. Ali mislite, da investitorji, vlagatelji ne spremljajo naše politike, naše neresnosti v preteklosti glede postopkov prodaje Nove Ljubljanske banke, pa tiste prve odločitve Vlade kot skupščine SDH, da se banke ne proda, leta 2017? In pod takšnim pritiskom prodajati Novo Ljubljansko banko in pričakovati, da bo cena boljša, kot je bila lansko leto, pod temi pogoji, je skoraj nemogoče. In tisti, ki je to pričakoval, je pričakoval nekaj, kar je nepredstavljivo. Pa še nekaj dajmo upoštevat. Glede na to, da so investitorji vedeli, da mi moramo banko prodati, je enostavno logično, da so lahko dosegli spodnjo mejo, se pravi, 51 evrov na delnico. Popolnoma logično je. Pritiskali so na nas, kajti vedeli so, da če ne bomo prodali banke, nam jo bo prodal pooblaščenec Evropske komisije. Ali se kdo temu čudi? Če bi bil jaz investitor, bi ravnal enako.  Naprej. Bila je že omenjena IPO prodaja. Odločitev Vlade leta 2015 je bila, da izberemo ta način prodaje, ob   (nadaljevanje) sprejetju strategije. Lahko bi se odločili za strateškega vlagatelja in cena bi bila boljša. Težko pa bi tudi strateškega vlagatelja dobili za 75 % minus eno delnico, kajti ta strateški vlagatelj ne bi mogel spreminjati statuta banke, na primer. Spomnite se polemike KBC, ko je KBC želel povečati delež v Novi Ljubljanski banki, pa je potem sicer navedel to kot enega izmed razlogov postopnega umika iz Nove Ljubljanske banke, da ne more povečevati svojega deleža, ker noče biti manjšinski lastnik napram državi.  In drugič, tudi v teh okvirih, prodajali smo 75 % minus eno delnico. In ves ta konglomerat, ki sem ga naštel, je zagotovo botroval k temu, da smo dosegli letos, če vse to upoštevamo, lahko tudi za okroglih 150 milijonov evrov manj kot pa lansko leto, če bi prodajali Novo Ljubljansko banko. In jaz sprašujem davkoplačevalce, kdo bo izstavil račun Cerarjevi Vladi, Desusu, SMC in SD. To je ta zapitek, 150 milijonov evrov. In danes se tu pogovarjamo o ceni, zaradi tega, ker lansko leto Vlada dobesedno ni imela poguma tega storiti. Spomnite se tiste seje Vlade, ko je štiri ure razpravljala, po poročanju medijev, štiri ure je razpravljala, pa je koalicijske stranke ministrica Vraničarjeva prepričevala v to, da se gre v prodajo, ker je to dobro za državo, etc., etc., da druge možnosti več ne bo oziroma da bodo samo še slabše. In potem so besedo dobili predstavniki, ministri in predstavniki stranke. Najprej je gospod Židan dejal, po poročanju medijev govorim, da si tega oni ne morejo privoščiti, kmalu bodo parlamentarne volitve 2018. Potem je še dobil besedo gospod Erjavec, češ da gremo naprej, da se banke ne proda. Na koncu je pač rekel gospod Cerar, »saj nimam kaj, banke ne bomo prodajali.« Danes smo jo prodajali pač pod drugačnimi pogoji. Cena tiste nespametne odločitve, da lani banke ne prodamo, pa je, spoštovana vladajoča koalicija in stranke, ki tudi danes sodelujete, koalicija je skoraj ista, v višini 150 milijonov evrov. Škoda. Naredili smo izjemno škodo, kajti že lani smo morali vedeti, da se nič ne bi spremenilo, banko bi morali v vsakem primeru prodati. In nekateri, tudi ministri in predsedniki strank so to vedeli, ampak zgolj zaradi političnih, osebnih ali kakršnihkoli drugih parcialnih interesov se lansko leto za prodajo banke nismo odločili.  Gospod Mesec je navedel štiri razloge, med drugim tudi ceno. Zdaj sem skušal dopovedati to, da smo največ na ceni izgubili, ker banke nismo lansko leto prodali. Na koncu pa je navedel razvojni vidik. Najlepša hvala za takšen razvojni vidik Nove Ljubljanske banke, kot smo ga poznali vse do leta 2013, z davkoplačevalskim denarjem smo Novo Ljubljansko banko, vedno mi, davkoplačevalci, smo bili tisti, ki smo jo dobesedno »futrali«. In zlasti za raziskovanje, raziskovalni del, je vse, kar je prišlo do leta 2013, odločitev o prodaji Nove Ljubljanske banke se je sprejela 2013, strategija se je sprejela 2015. In zvoniti danes, zakaj smo Novo Ljubljansko banko prodali, je brezpredmetno in izključno strogo politično. Če se pa lahko pogovarjamo o ceni, zakaj je takšna, kot je, se pa moramo vzporedno pogovarjati tudi in zlasti o politični odgovornosti. O odgovornosti prejšnje Vlade in političnih strank, ki so sodelovale v tej Vladi. In nobenega drugega, kajti na Vladi kot skupščini je bilo to, da te banke nismo takrat, ko je bilo najbolj ugodno, prodali.  Glede sklepov, ki so predlagani. Pri tretjem in četrtem sklepu je malce kontradiktornosti, gospod Mesec. Najprej Odbor za finance in monetarno politiko poziva Računsko sodišče, da opravi revizijo postopkov prodaje banke, se pravi, tu se ugotavlja negospodarnost, potem pa četrti sklep, zaradi negospodarne prodaje deležev. Se pravi, počakajmo, da bi Računsko sodišče lahko morebiti ugotovilo negospodarno prodajo. Jaz mislim, da ni Državni zbor tisti, ki bo govoril o tem, ali je bila prodaja gospodarna ali ne, to so lahko samo vaše ali pa naše domneve.   (nadaljevanje) Nimam pa nič proti temu, da Računsko sodišče kot institucija gre v te postopke, ampak banka je na trgu, banka je na borzi, poti nazaj več ni, postopki tečejo. In če hoče kdo zavrteti čas nazaj, je edina možnost ta, da pač kupuje delnice, pri tem pa vso srečo želim.  Hvala.
Hvala lepa. Naslednji je na vrsti poslanec Jožef Horvat, za njim poslanec Marko Pogačnik.
Hvala lepa za besedo, spoštovani gospod predsednik. Drage kolegice in kolegi, gospod državni sekretar, predsednica uprave SDH, lepo vas pozdravljam! V enem delu, se opravičujem vnaprej, se bom morda ponavljal, bom morda z drugačnimi besedami povedal, ampak isto vsebino, kot jo je kolega Vrtovec, normalno, saj sva iz iste stranke in sva skupaj predebatirala že marsikatero zadevo glede privatizacije glede Nove Ljubljanske banke.  Jaz upam, da bomo po tem mandatu - jaz želim, da bo ta mandat trajal štiri leta -, v tem mandatu bomo gotovo še veliko govorili o Novi Ljubljanski banki. Tisti naslednji, ki bo prišel, kdor ga bo dočakal, kdor ga bo doživel, pa upam, da ne bo niti ene seje več o Novi Ljubljanski banki. Saj to je neverjetno, koliko se mi pogovarjamo o državni banki, praktično pa skoraj nič, skoraj nič, tudi nič ne naredimo, ne samo da bi se pogovarjali, o drugih 200 tisoč podjetjih, gospodarskih družbah takšne in drugačne oblike. Da bi jim naredili dobro poslovno okolje, da bi naredili boljši rezultat in tako naprej, da nam ne bi podjetja odhajala.  Danes sem nekako dobro razpoložen in bi pravzaprav vsem po vrsti rad čestital. Pa bom začel z Levico. Odlična politična agenda, oni pač zagovarjajo ekosocializem, čeprav točno ne vem, kaj je, za socializem vem, kaj je, ker sem tam živel in je, hvala bogu, propadel, in je mene in mojo družino strahovito tepel. Bog ne daj nazaj v socializem. Na nek način sem tudi zadovoljen, tu je treba izraziti, pa nisem jaz za to poklican, izraziti priznanje Vladi in vodstvu SDH, ta del prodaje NLB se je izpeljalo. Vi, gospe in gospodje iz koalicije, imate gotovo več informacij kot mi v opoziciji, praktično jih nimamo, razen iz medijev. Najbrž je ta postopek šel transparentno, torej brez nekih napak, tako kot pač pravila, predvsem pravila trga zahtevajo. In na nek način sem si oddahnil. Končno, končno! Po vseh teh strahovitih mukah, po vseh teh Boletovih študijah, ki jih nihče ni videl, kajne, in po vseh teh debatah, zakaj smo dokapitalizirali, ker smo itak preveč dokapitalizirali - ja, takrat pa nihče ni imel toliko korajže, da bi rekel, pa dajmo to Novo Ljubljansko banko spustiti v stečaj. In vas prosim, gospod državni sekretar, še enkrat razložite slovenski javnosti, ali dokapitalizacija vpliva kaj na ceno banke, ker te zgodbe z NKBM, 800 smo vložili, 250 smo dobili, dajte enkrat to zadevo, prosim, razložiti oziroma še enkrat in še stotič. Jaz sem tudi hvaležen in zadovoljen, da ima NLB za lansko poslovno leto odličen rezultat. Ja, hvala bogu, saj smo ga tudi mi naredili, kajne, s tem ko smo jih rešili slabitev. Slabe terjatve, tisto slabo zalogo, ali kako naj še rečem, smo dali na slabo banko. Super! Če bi to za vseh 200 tisoč podjetij naredili v Sloveniji oziroma za tiste, ki imajo težave - uauu! Vendar bi tista slaba banka bila najbrž prevelika. Zakaj se mi za tem omizjem nikoli ne pogovarjamo, na primer, o podjetju DV Soft iz Trbovelj. No, pa da bom malo lokalpatriot, Roto iz Prekmurja…
Černelavci…
Černelavci, bravo, predsednik! Evo, vem, da veste. Dobro podjetje, multinacionalka! Pa se ne pogovarjamo. Pa hvala bogu, da se ne, ker politika nima kaj iskati v gospodarstvu, pika! Jaz bom najbolj srečen, če bom seveda to doživel, da bo Nova Ljubljanska banka v 100 % zasebni lasti.  Strategija. Gospa Glavina, gospod Dragonja, mi smo se že pogovarjali in oba sta mi prikimavala v prejšnjem mandatu, da strategija upravljanja kapitalskih naložb,   (nadaljevanje) ko govori o NLB, ni v skladu z evropskim pravnim redom. Zdaj mi ne prikimavata, mislim pa, da si svoje mislita. Ni, zato ker prepoveduje koncentracijo kapitala, to pa je v nasprotju z evropsko svoboščino, ki se ji reče prost pretok kapitala. Tu nas čaka, ne vem, naloga, da to strategijo popravimo, ampak to ni danes debata.  Ja, na nek način sem vesel, da je zadeva šla po IPO, čeprav vem, da bi mi, davkoplačevalci, državljani te države iztržili več iz tega državnega premoženja, iz NLB, če bi vstopil strateški lastnik, ampak tam že v startu pogoji niso bili dobri. Ali boste vi vstopili s svojim denarjem v podjetje, kjer vam bo še vedno politika blokirala vašo ključno politiko. Ker vam blokira. Če ima lastnik 15 % plus eno delnico, vam ključne spremembe, rešitve blokira. Ampak okej, videl sem tudi včeraj, predsednik uprave NLB je bil zadovoljen, državljani gotovo tudi. Banka ostaja v Ljubljani, banka je glavni »player« v regiji - okej, želim vso srečo! Ampak kolega Vrtovec je govoril o ceni junija lani. Spomnimo, interval, razpon je bil 55 do 71. Zdaj je bil razpon 51,5 do 66, prodali smo po najnižji ceni, 51,5. Gospa Glavina je razložila, zakaj. Akceptiram. Ampak, osnovnošolec vpraša, zakaj pa lani nismo prodali, bi 3,5 evra več dobili za delnico. In ker smo prodali 11 milijonov 818 tisoč in 181 delnic oziroma 59,1 %, krat 3,5 je 41 milijonov pa še nekaj več. Ja, in tu mi, Nova Slovenija, izstavljamo račun. Jaz sem že napisal UPN, univerzalni plačilni nalog, gospe in gospodje, sem ga malo povečal, da ga boste vsi bolje videli. Plačnik: Cerar, Rjavec, Židan; saj se spomnite, kdo je bil junija v Vladi. Znesek: 41 milijonov 363 tisoč 633. / oglašanje v ozadju/ Seveda je to minimalno. Zdaj gospa Glavina kot strokovna oseba, gospod Dragonja, boste rekla, ej, Horvat, ti si to mimo usekal, ti to moraš pomnožiti z dva, pet, morda pa z deset, morda pa z deset, in potem smo že blizu pol milijarde. Ker smo zaradi tega, gospe in gospodje, ker smo cincali, ker smo rekli, ne, ne, mi ne bomo naših zavez, zapisanih v dokumentu SA332-29, 18. december 2013, ko nam je Evropska komisija dovolila državno pomoč, mi tega ne bomo spoštovali. To smo pač mi, kajne, bi radi bili Evropejci, pa ne moremo, ostajamo Balkanci. Ampak jaz ostajam skromen, samo pri 41 milijonih, za te tri gospode. Rok plačila: Danes, 15. november. Lahko se pogajamo, 31. 12. 2018. Prejemnik: Državljani Republike Slovenije. Jaz tega denarja ne rabim, rabijo ga pa tistih 280 tisoč, ki živijo pod pragom revščine. In neki politiki - kakšni politiki, politikanti! - se zafrkavajo z našim premoženjem in rečejo, hm, preblizu so volitve, ne bomo prodali sistemske banke, Nove Ljubljanske banke, ker bomo na volitvah dobili zaradi tega. Seveda, vi lahko - in nekaterim je zelo dobro uspelo, nekaterim je, žal, zelo dobro uspelo zastrupljati to slovensko javnost in volilno telo, ki jim je nasedlo ponovno, desetič. Kar tako naprej, dokler bo še kaj denarja za skozi okno metat. Glejte, tu moramo mi, poslanci, zadeve enkrat vendarle razumeti in jih ustaviti. In poklicati na odgovornost. Nihče ne bo odgovarjal v tej državi. Če bi bila pravna, bi najbrž odgovarjal.   (nadaljevanje) A smo že pozabili na sklepe Logarjeve komisije? Pa Hanžkove, TEŠ-6? Smo že pozabili? Soglasno praktično so bili sprejeti. A mislite, da bo šlo naprej? Ali mislite, da bo kdo odgovarjal? Imena smo našteli, imena! Prežvečili kamione gradiva, za nekaj šleperjev, nekaj kamionov gradiva. Trdo delali, z zunanjimi sodelavci. Ali mislite, da se bo kaj zgodilo? Nič. Kdo smo tukaj mi, poslanci? Kdo smo mi? Dajmo se enkrat skupaj vzet pa zadeve postavit na pravo mesto, drugače nam ni rešitve. Če se bomo takole špilali… Poglejte, mene boli, mene res boli, ker sem takrat, ko sem prišel iz vojne za Slovenijo, mislil, aha, zdaj pa bo, to pa bo zdaj naša država, ker bo svobodna, ker bomo svobodni. Ne želim, da mi država posega v to, kaj bom jaz jedel za zajtrk, kje se morajo šolati moji otroci in tako naprej. In sem bil vesel, da so se Slovenci 90 % odločili za vstop v EU, ker so slovenske vrednote enake evropskim vrednotam in obratno. Ampak mi ne spoštujemo evropskega pravnega reda in zdaj rečemo »izsiljena privatizacija«. Ne zastrupljat, prosim! Povejmo tako, kot je. Smo se pogajali, okej, saj se mi je kar smilila Ermanova, gospa Ermanova. Ker so jo tja pošiljali, pa je sama vedela, da tam nima kaj iskati, pri komisarki. Smilila se mi je.  Zaključujem. Včasih znam tudi pohvalit. Kapo dol tistim, ki ste to zadevo peljali do tega trenutka! Drugače se najbrž res ni dalo. Ampak ta račun, gospe in gospodje, ta pa ostaja. Na debeli karton ga bom sprintal in ga kazal cel mandat!  Hvala lepa.
Gospod Horvat, hvala lepa.  Naslednji je na vrsti poslanec Marko Pogačnik.
Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Spoštovani državni sekretar, spoštovana predsednika uprave SDH, kolegice in kolegi! Jaz bom svojo razpravo razdelil v dva dela, in sicer v prvem delu govoril o NLB, v drugem delu pa o Abanki, ker se mi zdi tudi potrebno in ker je tudi predmet današnje razprave odbora.  Osebno sem prepričan, da prodaja NLB je primer slabe prakse, kako se prodaja podjetje, in primer slabe prakse, na kakšen način se prodaja državno premoženje. Vse skupaj se je začelo z zavezo, ki jo je podpisala Vlada Alenke Bratušek konec leta 2013, do Evropske komisije, da se zaradi državne pomoči takratnim bankam prodata NLB in Abanka do tega in tega roka, brez nekih pogojev, ali za takšno ceno ali ne, to pomeni, bianko menica je bila takrat s strani Vlade Alenke Bratušek podpisana, banke se morajo prodati. Na drugi strani v Slovenski demokratski stranki smo se vedno zavzemali za privatizacijo teh bank. In jaz mislim, da je prav, da se je država umaknila iz Nove Ljubljanske banke, vendar način prodaje je bil pa slab. Začelo se je že s tem, da se ne proda 100% deleža. Jaz sem prepričan, da če bi se prodalo 100 % delež NLB, bi bila cena bistveno višja. Odločitev je bila potem, da se proda 75 % minus eno delnico. Tudi tu bi še lahko zadeva šla, kot gre. Vendar se je potem Vlada Mira Cerarja odločila, da proda teh 75 %, vendar z dodatnimi omejevalnimi pogoji, in sicer, da nihče od kupcev ne sme preseči deleža, ki ga ima država. S tem smo si, bi rekel, še v naslednjem koraku znižali ceno delnic, ceno banke. Ali kdo to dela namerno ali ne, mislim, da je to zdaj predmet, ki bo po moje moral priti na mizo v prihodnjih mesecih oziroma v prihodnjih tednih. Osebno vidim zadevo, da je najbolj odgovoren za to ceno, ki smo jo pri Novi Ljubljanski banki dobili, 51 evrov, predvsem Vlada Mira Cerarja in koalicija, ki je takrat sestavljala to Vlado, to pomeni, SMC, Socialni demokrati in Desus.  V Slovenski demokratski stranki smo skozi ves mandat oziroma v mandatu Vlade Mira Cerarja opozarjali, kaj se dogaja s prodajo NLB, zakaj se prodaja še ni začela.   (nadaljevanje) Tudi način prodaje, da je neustrezen. Vendar takratna koalicija in v začetku minister Mramor, potem Vraničarjeva, nista nikoli in nikdar imela posluha za to zadevo.  Gospod Dragonja je omenil, da se ni prodalo 100 % deleža oziroma da se je prodalo 75 % delež minus eno delnico, je posledica sprejete strategije. To strategijo je sprejela Cerarjeva Vlada pod isto koalicijo. V Slovenski demokratski stranki smo močno sprejetju te strategije nasprotovali, kajti prepričani smo, da je bila ta strategija slaba. Na neustreznost strategije je pa opozarjalo tudi tedanje vodstvo Slovenskega državnega holdinga. Sedanji državni sekretar Metod Dragonja je na eni izmed sej Odbora za finance junija 2016, ponavljam, junija 2016, obljubil, da bo v roku enega meseca v Državni zbor poslal spremembo strategije upravljanja državnega premoženja. Tudi danes do te spremembe strategije upravljanja državnega premoženja še ni prišlo.  Zakaj je tudi slab primer prodaje državnega premoženja. Prodaja banke, naše največje sistemske banke je bila v pristojnosti Slovenskega državnega holdinga. Skozi celotno obdobje te prodaje vodstvo Slovenskega državnega holdinga ni bilo popolno. Ni bilo popolno vodstvo, ni bil popoln nadzorni svet, predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga se je pa v času prodaje NLB zamenjal, po mojem vedenju, trikrat. Trije različni predsedniki uprav ste prodajali NLB. In jaz sem prepričan, da je to potem rezultat tako nizke cene te delnice. Dejstvo je, da časovna komponenta pri prodaji te banke ni delovala v korist davkoplačevalcev oziroma države, Republike Slovenije. Podoben primer bo tudi pri Abanki. Kajti zaveza, ki jo je takrat dala Bratuškova Vlada do Evropske komisije, za vsako leto kasneje, ko se ta zadeva proda, več omejevalnih ukrepov za Novo Ljubljansko banko velja. In mene zdaj zanima, ali je bila narejena kakšna študija za primer, če bi se Nova Ljubljanska banka začela prodajati leta 2015, kakšna razlika bi bila, glede na to, da se je prodala pa zdaj, konec leta 2018. Zdaj to primerjavo narediti s ceno, ki jo je predstavil kolega Horvat, deloma drži. Vendar jaz verjamem, da bosta ta Vlada in SDH v bran tega rekla, glejte, saj takrat je bil razpon cene od 55 evrov pa navzgor, zdaj smo jih prodali za 51, vendar v vmesnem obdobju je država dobila dividende v višini več kot 200 milijonov evrov. Mogoče to drži, ampak ne pa popolnoma, kajti ko se zadeva prodaja, sem prepričan, da bi to vrednost dividende lahko zadržala država kot lastnica in ne bi imelo vpliva na prodajno ceno. Torej, prepričan sem, da gre največja odgovornost pri tej prodaji na račun Vlade Mira Cerarja, Socialnih demokratov, Desusa in SMC. Še enkrat bom ponovil, večkrat smo opozarjali v Slovenski demokratski stranki, zakaj se ne začne s prodajo te banke, kajti omejevalni ukrepi, ki so veljali, so iz meseca v mesec zniževali ceno NLB, in to se je zavestno vedelo. In podoben primer bo pri Abanki, ki ga bom predstavil kasneje. In res ne vem, zakaj se NLB ni začelo prodajati prej.  Presenetile so me tudi izjave predsednice SDH, ki je rekla, da je zelo zadovoljna z izkupičkom te prodaje. Tu ne mislim na ceno, ampak na delež, ki je bil prodan. Država je prodala res tisti mini, minimalni delež, ki ga je morala po zavezi do Evropske komisije. In zaradi tega, ker država ni prodala deleža do 75 % minus ene delnice, bodo za Novo Ljubljansko banko od danes naprej veljali še vedno omejevalni ukrepi in se na trgu ne bo mogla razvijati tako, kot bi se lahko. Po drugi strani bo pa zaradi tega, ker delež ni bil prodan v celoti, kot je bilo predvideno z odločbo Evropske komisije, Nova Ljubljanska banka morala ponovno pod prisilo prodajati življenjsko zavarovalnico Vita. In zame to ne more biti potem zgodba o uspehu, kajti ni bil prodan ta celotni delež. Zdaj je vprašanje  (nadaljevanje) še v zvezi s prodajo NLB s predsednico uprave. Kdo je bil zadolžen z alokacijo delnic, kdo je bil tisti, ki je odločil komu bo šlo? Zanima me tudi ali ste iz vpisa naročili, ki je bil dan za nakup teh delnic katero naročilo iz takšnega ali drugačnega razloga izbrisali oziroma, da ste zavrnili kakšnega izmed potencialnih kupcev, ki je dal bi rekel naročilo za nakup?  Še enkrat, če povzamemo to prodajo. Danes država ostaja, spoštovani kolega Mesec, 40 % lastnica. 5 % je še bi rekel mehanizem stabilnosti ali bo prodan ali ne bo prodan. Največji drugi kupec v NLB ima 7 % delež, saj bi rekel to kolikor je bilo razvidno iz medijev. To pomeni naslednja skupščina NLB, ki bo država še vedno harala. Ali je odstopil kateri izmed sedanjih članov nadzornega sveta NLB? Ne. Jaz sem prepričan, da upravljavsko funkcijo bo še vedno vodila država v NLB. Mogoče po eni strani pa ta nizka cena komu to tudi odgovarja. Sedaj se je začela prodaja na sekundarnem trgu na borzi zanima me ali tudi pri borznih nakupih sedaj veljajo omejitve za nakup teh delnic s strani podjetij, ki so v državni lasti? Vemo, da v tem postopku / nerazumljivo/ je to veljalo, sedaj me zanima ali državna podjetja v posredni ali neposredni lasti na borzi lahko kupujete deleže? To, če lahko odgovorite. Torej, še enkrat če to povzamem, to je primer slabe prakse kako se državno premoženje ne prodaja. Kajti s tem, ko smo mi zavlačevali s to prodajo smo davkoplačevalci izgubljali na ceni. Jaz sem prepričan, da se bo tukaj morala odvijati še kakšna razprava v nadaljnji smeri.  Sedaj glede predlog, ki jih je dala Levica, jih je bi rekel tudi sama ugotovila, da so brezpredmetni, kajti ta vlak je zapeljal in se zadeve za nazaj ne da popravljati več in se zadeve ne da ustavljati je pa predlagala določen del ukrepov, predlogov sklepov, ki pa veljajo s prodajo Abanke. Abanka je podoben primer kolikor je bil NLB, vendar pri Abanki dejansko se ni bi rekel v javnosti tako veliko izpostavljala kot NLB. Dejstvo je, da se Abanka bo prodajala s 100 %, ista zaveza do Evropske komisije je bila dana in bi rekel tudi pri prodaji Abanke s strani evropske komisije veljajo omejevalni ukrepi, ki jih je morala Abanka izvajati. Jaz sem pred enim letom postavil tedanji ministrici za finance vprašanje, zakaj se odlaša s prodajo Abanke? Kajti zaveze, ki jih je dala - samo eden primer - da recimo Abanka mora zniževati bilančno vsoto. Konec leta 2015 3 milijarde 800, ob koncu leta 2018, zaradi tega, ker se pač država ne umakne, ker se ne proda mora Abanka avtomatsko to bilančno vsoto znižati na 3 milijarde 400, to pomeni za 400 milijonov manjša bilančna vsota. Jaz sem prepričan, če ti banko prodajaš pri 400 milijonov manjši bilančni vsoti boš dobil tudi bi rekel bistveno nižjo kupnino. Poleg tega veljajo za Abanko omejevalni ukrepi kot prepoved prepojitev, prepoved prevzemom, dezinvestiranja, likvidacijo odvisnih družb in podružnic in to vse prisili bi rekel banko v zniževanje aktivnosti. Abanko se je priseljevalo v zniževanje aktivnosti v gospodarski rasti in na to je opozarjalo tudi poslovodstvo Abanke. Kaj je naredilo Ministrstvo za finance na tem področju? Nič. Vprašanje je bilo tudi ali se bo gospa Vraničar oziroma Ministrstvo za finance kaj pogajalo z Evropsko komisijo, da se te zaveze bi rekel pri Abanki spremenijo. Vraničarjeva je konec lanskega leta obljubila, da se bo začel začetek leta 2018 z Evropsko komisijo v zvezi s spremembami z Abanko pogovarjati. Mene zanima ali ste se kaj pogovarjali na Ministrstvu za finance ali se niste? Mislim, da bo dosti podobno in da tukaj vedno, kar se mi odlašamo za to prodajo   (nadaljevanje) bomo dobili nižjo kupnino. In jaz včasih dobivam občutek, da to nekdo, ne vem, dela tudi namerno, no. Zdaj bom tako rekel, prva dva sklepa, ki ju je predlagala Levica, sta zame skoraj nesprejemljiva, da bi jih podprl, ker se mi zdi težko, da se zadeve zamrznejo. Vsekakor pa predlog sklepa tri in štiri, se mi zdi, da je pa, bi rekel, smotrn in ga je smiselno podpreti. To pomeni, da Računsko sodišče opravi neko revizijo postopkov NLB, zakaj se NLB ni prodajal na začetku, zakaj se je kasneje. Odpoklic članov nadzornega sveta SDH bi se moral zgoditi pa po moje že bistveno nazaj. Kajti, glejte, največja družba, ki upravlja z državnim premoženjem, tako člane nadzornega sveta kot člane uprave mora imenovati sodišče. To pomeni, da v SDH vlada izredno stanje. In mislim, da je smotrno, da se člani nadzornega sveta SDH odpokličejo.  Hvala.
Hvala, poslanec Pogačnik. Naslednji je k razpravi prijavljen poslanec Jani Möderndorfer.
Hvala lepa.  Seveda je to na nek način pričakovana seja, iz preprostega razloga, ker več ali manj je jasno, da eni so zadovoljni, ker se je prodalo, bodo iz tega iskali drug izkupiček, političnega, eni nezadovoljni, ker se prodaja, in seveda iščejo svoj politični izkupiček. Ampak v resnici je pa najbolj nehvaležno govoriti predvsem o tistih pokazateljih, ki jih ni. Zato ni slučajno ali pa na odmet, ko reče kolega Pogačnik, ali ste slučajno naredili analizo, to in to. Legitimno sicer, ampak danes se pogovarjati, kaj bi bilo, če bi se lansko leto prodajalo ali pa dve leti nazaj, ali pa kakorkoli že, je v bistvu neke vrste špekulacija, saj v resnici nič ne vemo. Ampak na eno stvar pa pravzaprav ne smemo pozabiti. Mi smo že enkrat prodajali banko, pa ne govorim o NLB, govorim o NKBM. Pa je bila takrat relativno visoka cena postavljena, pa je potem kasneje to zelo dol padlo. Danes se pa pričakuje, da bi morali tuji strokovnjaki kje drugje v bistvu ceno predhodno na nek način bistveno višje postaviti in bi potem mogoče bila danes drugačna cena, in tako naprej, ker dobro veste, da to ne gre tako. Tržna cena oziroma trg, tako kot je rekel prvi razpravljavec, pač funkcionira tako, kot funkcionira.  Tisto, kar je meni všeč pri celi zadevi, je to, da ob tej zgodbi se je več ali manj pokazalo - in hvala bogu, po ne vem koliko letih končno umira ta mit o nacionalnem interesu. Začelo se je s pivovarnami, končuje se pa z bankami. Vmes se je pa marsikaj dogajalo, eni in drugi so imeli koristi. Ampak karkoli je šlo slabo, je več ali manj vedno šlo slabo predvsem zato, ker je politika poskrbela za to, da se je vse na koncu bodisi sfižilo ali poslabšalo ali karkoli. Takšna ali drugačna, eni zato, ker so kričali, da je to krivica, drugi zato, ker so zatrjevali, da je tako prav. Nobenega ne obsojam, pravim pa, da je politika kot celota največkrat zaslužna za te stvari.  Ampak dajmo pogledat tisto, kar je meni bolj bistveno. In sicer, predlagatelj predlaga, v tem svojem predlogu je nanizal nekaj predlogov, tudi kako naj bi potekala ta prodaja. Jaz pravim tako, da se ne bomo narobe razumeli, kar predlagatelj govori, je pravzaprav legitimno, on je pač predstavil svoj koncept, poglede na to, in to pač tako je. Jaz seveda globoko priznam, da se s tem konceptom ne morem strinjati. Predvsem s tistim delom, ko govorimo, kako bi pravzaprav na nek način 50 plus ena, ali kako je že bilo v tem predlogu predlagano, imela država, ostalo bi bil pa nek svojevrsten državljanski odkup ali ustvariti neko zaupanje - posplošujem in poenostavljam, da se razumemo - in naj bi to zaupanje državljani vnesli in kupovali delnice in kaj vem kaj še vse. Koliko imajo državljani zaupanja, ste videli zdaj, koliko so kupili delnic v NLB. Še več, prav zanimivo je, ko sem gledal, več medijskih hiš je v bistvu naredilo par intervjujev - ne bom niti komentiral, kako so se odločili predsedniki strank in povedali, kaj bi,   (nadaljevanje) ali bi kupili delnice ali ne bi kupili. Eden seveda ni odgovoril, to je vedno en in isti, ga niti ne bom omenjal. Potem je pa tu par ljudi, ki pa so pomembni, zaradi tega, ker se dostikrat bodisi Levica na njih sklicuje, dostikrat pa tudi kdo drug, da ni tu samo Levica, da se razumemo. Recimo, zanimiva je izjava Branimirja Štruklja, to so javni podatki, iz medijev jih dobimo. Branimir Štrukelj pravi, da ne bo kupoval delnic NLB, ker nima denarja za to in ker je bila izkušnja z drugo državno banko kar boleča. Res pa je, pravi v nadaljevanju, da bi imeli državljani možnost preprečiti, če bi kupili, da je pač tujci ne bi kupili. Ampak neko tako izkušnjo v preteklosti, če se spomnite, smo že imeli, kajne. In ta izjava, recimo, v bistvu ima zgodovinski spomin, Aleksander Mervar, šef Elesa, reče, da pač on delnic ne kupuje in jih ne bi kupil za noben denar, sploh pa ne NLB. Če pa ga že kdo vprašali, ali bi Eles kupoval, recimo, delnice od NLB, pa pove naslednji stavek: »Ne, nikakor, ker to sploh ni dobra poslovna odločitev za Eles, ker se ne ukvarja z bankami in ne vidi tam nobene priložnosti.« Dejstvo pa je, da v preteklosti je ta isti Eles po naročilu Vlade enkrat moral kupiti delnice in je v bistvu na nek način dokapitaliziral NKBM, predvsem samo zato, da je ne bi kupili tujci. Poznate to zgodbo, saj veste, kdo vse je takrat moral to narediti, kajne. Potem imamo tu, recimo, ljudi, ki imajo zasebni kapital, pa se jih vpraša, ali bi kupovali delnice NLB, recimo, Sandi Češko, Moderna, reče: »Ne zanima me vlaganje v konkretne projekte…« oziroma da ne bo narobe razumljeno, »ne, on jih ne bi kupil, ampak ga zanimajo vlaganja v konkretne projekte.« Delnice same kot take ga ne zanimajo. Slapar pravi, da »dolgoročno raje varčuje v življenjskih in pokojninskih zavarovanjih,« tako ga tudi to ne zanima. Potem imamo tule, zanimivo, recimo, še Lidijo Jerkič, šefinjo ZSSS: »Ne, sama ne znam vlagati v vrednostne papirje, zato varčujem v vzajemnih skladih.« Pač, njena osebna odločitev. Ampak to, kar v nadaljevanju pove, je pa bistveno bolj zanimivo: »Tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije v delnice NLB ne bi nikoli vlagala. Če delnice kupujemo, pa bi kupovali delnice Delavske hranilnice.« Zdaj po vseh teh izjavah - bom samo še eno omenil, pa zaključim s tem -, Rasto Oven, ekonomist: »Ne, ne bom kupil delnic, imam druge naložbe. Poleg tega pa kot ekonomist menim, da je prav, da bi kupil delnice slovenske banke, a sem to naredil že v primeru Nove kreditne banke Maribor in mi je bilo predrago. Naložba v delnice NLB vsekakor ni slaba naložba, če bo vse steklo, kot je dogovorjeno. Svoj prispevek bančnemu sektorju pa sem že zdavnaj dal v denarju neposredno, kot davkoplačevalec pa tudi na druge načine.« Zakaj to sploh govorim? Zaradi tega, ker v resnici ta mit o tem, kako bi ljudje kupovali in kako bi bili lastniki NLB in kako bi preprečili nakup tujcev, je pač enostavno iluzorno pričakovati. Sploh si pa nisem znal razlagati te teze, da naj bi država organizirala državljanski odkup, to je spet nekaj… / oglašanje v ozadju/ Kako?
Saj, saj vem, to vem… Kar izvolite, kar izvolite.
Mislim, jaz gledam, kamor hočem, kajne… / smeh/ Veste, srečo imate, da ljudje, ki spremljajo to, niti ne vejo, koga gledam v resnici, to imate vi težave s tem. Ampak okej. / smeh/ No, kakorkoli.  Če grem naprej, se mi zdi zelo pomembno, da enostavno takega državljanskega odkupa pravzaprav niti nima smisla razvijati. Moram reči, da je bilo vprašanje časa. Seveda, očitki, kdo bo plačal ta zapitek - ali kako je temu rekel kolega Jožef Horvat in seveda demagoško kazal tisto svoje nakazilo, še več, rekel je, da ga bo podložil na karton in mogoče ga bo imel na steni kje v pisarni obešenega. Ne pove pa, da v vseh teh letih - predvsem, recimo, če že omenjamo od lanskega leta pa do zdaj – ne omeni dobičkov. To, na kar Pogačnik opozarja. In, v končni fazi, če bi jo takrat prodali tudi – pa bi bila ista cena -, kaj bi bilo pa potem? Koga bi takrat obdolžil? Tako da – to, to je res tak demagoški nastop tule pred kamerami z enim samim razlogom. Ker se to fino sliši, ker ljudje zdaj bodo pa rekli: »U, to je poslanec rekel, madona, poglej, res je tako grozno.«  Tudi ni enostavno. To dobro sami veste, saj ste bili sami že tudi v vladi, kjer ste morali vladati skupaj z nekom, ki je nekaj delal, vam pa ni bilo fino. Pa ste na koncu izstopili iz te vlade.  Pač določene odločitve se sprejemajo koalicijsko, dogovorno in zaenkrat imamo samo take vlade, nimamo orbanovskih vlad, hvala bogu, da bi pravzaprav lahko na takšen način delali.  Še ena stvar, ki se mi zelo poraja in je zelo pomembna in je prav, da jo povem, recimo – zagovorniki proti prodaji NLB potrebujemo močno regijsko banko, ki nenazadnje bo pomagala našemu gospodarstvu tudi takrat, kadar nam je hudo, kadar je kriza in kaj ti jaz vem, kaj še vse. Jaz ne vem, če je ta NLB ravno temu našemu gospodarstvu v času krize kaj dosti pomagal. Nisem najbolj prepričan. Ja, mogoče tistim, ki so v času, ko je bil denar poceni, dobivali z lahkoto kredite in to, bom rekel, na način, ko pravzaprav ni bil v redu – pa bom o tem kaj več kasneje povedal. V času krize, tam 2009, 2010, je pravzaprav edina banka, ki je dejansko res pomagala gospodarstvu, bila SID banka. Ki je prinesla pravzaprav resne, bom rekel, kapitalska sredstva za banke, zato da so lahko seveda izvajale tisto, za kar pravzaprav obstajajo in seveda ustvarjajo svoje programe – in to zelo jasno. Recimo, vlada je v poročilu v letu 2014 seveda gledala potem nazaj, kaj pravzaprav se je dogajalo. In recimo en podatek, da smo - celo tako močno je pomagala SID banka, da smo imeli potem že celo probleme, ko se je Evropska komisija v resnici imela zadržke, ker taki vlogi, kot jo je imela razvojna banka, SID banka, v bistvu nasprotuje zaradi konkurenčnih vzrokov. In bo morala SID banka – sicer bi prej ali slej začeli z intenziviranjem prehoda z interventnega v razvojni načrt delovanja, kar pomeni na eni strani višjo kvaliteto produktov in storitev, na drugi pa tudi stagnacijo osebnega poslovanja.  Samo v času 2009 je SID banka plasirala 1,8 milijarde evrov v gospodarstvo. NLB bistveno manj. Če smo že čisto konkretno na tem. Tako da ti argumenti ne zdržijo. Zdaj s to NLB smo se tudi ukvarjali v politiki kar naprej. Zaradi tega so nastajale v resnici tri preiskovalne komisije v tem zadnjem obdobju – 2011, 2014, 2018. Ena je bila ugotovitev politične odgovornosti zaradi suma vpletenosti pri financiranju spornih menedžerskih prevzemov, pomanjkanje prevzemne zakonodaje – to je bilo v letu 2011. Druga je bila ugotavljanje zlorab v slovenskem bančnem sistemu, ki jo je vodil kolega Pogačnik – 2014. Potem imamo pa še poročilo o – oziroma komisijo o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti že za drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji. To vse so razlogi, da pravzaprav je skrajni čas, da se je to naredilo. In prav je, da se je naredilo.  Špekulacije, ali je danes prav ali je včeraj prav ali bi bilo še malo za počakati – kaj pa če bi še malo počakali pa bi bilo še slabše … Skratka, to se mi zdi danes irelevantna zgodba. Enostavno taki prijemi preprosto, mislim, da so nesmiselni. Zdaj, ta zgodba – saj verjetno bodo odgovorili predstavniki, ko bo prišel trenutek resnice za to – ko Luka Mesec pravi: »Ja, ja, ja, imamo 25 plus 1.« In je v bistvu največji lastnik. Ampak kaj pa če se ti ta majhni - oziroma manjši, bom rekel, ne ta majhni, manjši – povečajo – ki tvorijo pač to razliko 70 plus. Ja, če bodo imeli skupni interes, se bodo. In kaj, bomo to z zakonom prepovedali? A še to, ali kako? Ampak jaz ne verjamem, razen če bojo imeli skupni interes. Ne vem, kaj je pravzaprav bila intenca tega vprašanja, češ, navidezen strah v resnici pravzaprav, kot sam reče, bomo imeli regularnega upravljavca tu v Ljubljani, ampak ta tihi sivi bo pa tam nekje zadaj, ki bo pravzaprav kontroliral in tako naprej. Jaz mislim, da bo čas naredil svoje in se bomo mi morali ene druge stvari bolj bati, ki šele prihaja in nekateri že slutijo. Da se ne bo skoncentriralo vse samo pri enem kupcu vedno. Pri vseh bankah. Tega je mene bolj strah. Ampak, to so stvari, ki jih bo pokazal čas in prihodnost.  Namenoma to govorim, ker ni fino, če bi res kdaj do tega prišlo. Tako da jaz seveda teh sklepov kolega Luka Mesec ne morem podpreti, ne, če si pričakoval. Ampak zagotovo pa kar se tiče revizije, se pa ve, kdo je tisti, ki to lahko takoj sproži. Meni gre počasi že na živce, da hoče biti Državni zbor vedno malo izvršne oblasti. Ne gre to tako. ve se, kdo lahko to naredi, lahko pa seveda se to naredi drugače. Če kdo karkoli sumi če ko karkoli ve, če kdo karkoli ima za to neko podlago, je pa to že kar po uradni dolžnosti pravzaprav dolžan to narediti pa lahko takoj sproži kakšen postopek. To pa jaz mislim, da je dolžnost nas vseh. Ampak moramo kaj vedeti. Toliko, hvala.
Hvala, gospod poslanec. Gospod Horvat, vi imate repliko?
Ja.
Na koga?
Gospoda Janija Möderndorferja, ker me je imenoval.
Dobro, hvala. V redu, imate besedo. Prosim.
Hvala gospod predsednik za to možnost.  Jaz moram najprej reči, da je bila zanimiva razprava gospoda Janija Möderndorferja. Sam je potem tudi proti koncu ocenil, da je časovna komponenta, malo drugače je povedal, zelo pomembna. Ali je zdaj pravi trenutek, ali če damo še dve leti vleči pa da vidimo, kaj dobimo. Ne gre, ne. Čas teče samo naprej, čeprav je skalaren, skalarna fizikalna količina. Ja, dividende, če bi lani junija prodali. Prodajalec lahko postavi prodajne pogoje, lastnik, skupščina, Vlada, bi lahko dividende za 2017 tudi zadržala. Ampak vse to je zdaj mimo. Vse to je mimo in jaz sem povedal, da sem nekako dobro razpoložen, da smo vendarle zadevo dali, upam vsaj majčkeno z dnevnega reda, o izkupičku bomo najverjetneje govorili še celi mandat, ampak ne bom pa šel v to, kako vi mojo razpravo ocenjujete. Glejte, hvala za vašo oceno.
Hvala, gospod Horvat.  Ja, zdaj bom pa kot predsednik odbora še tudi sam nekaj povedal v obliki razprave. To tudi zdaj napovedujem.   Spoštovani poslanke in poslanci, gospe in gospodje. To kar danes tukaj poslušam in o čemer razpravljamo je en vidik oziroma ena plat, po moji oceni, ene gospodarsko izjemno pomembne zgodbe, ki se je v Sloveniji odvijala v zadnjih desetih letih.  Zakaj je do tega, kot kolegi iz Levice pravijo, do tega prisiljenega načina prodaje sploh prišlo? To je zahtevala Evropska komisija. In kaj je Evropska komisija kot poglavitni razlog navajala, da to zahteva?  Poglavitni razlog je bilo nedoumljivo slabo korporativno upravljanje. In tisto, kar bi se mi morali danes tudi spraševati in ne samo očitati nazaj, kaj je kdo storil in kaj kdo ni storil pa pri tem nismo sploh sposobni preseči obzorij strankarskih interesov. Tisto, o čemer bi se mi morali danes pogovarjati je, ali slovenska država ima represivni aparat.  Ali ima pravosodni sistem, da bi s tistimi glavnimi protagonisti, ki so povzročili razloge za to, da je država morala dokapitalizirati banke,   (nadaljevanje) da bi se s tistimi protagonisti lahko na pravosoden način spoprijela in jih tudi ustrezno sankcionirala. Očitno je, da tega ni. Zakaj je to pomembno govoriti? Zaradi tega, kaj pa se bo zgodilo ob naslednji recesiji. Gospe in gospodje, zelo verjetno je, da se bo ob naslednji recesiji, ki bo morda v 3, 5 ali pa 8 letih, da se bo ta slovenska zgodba spet ponovila. In mi o tem niti približno v perspektivi ne želimo razpravljati. In ali mi sploh imamo kot nacija, kot država ustrezen represivni aparat, da bi se proti takemu kriminalu lahko boril. Evidentno je, da ga nimamo. In to je tisto, kar je tudi zelo pomembno v tej igri, in to tudi presega kakršnakoli strankarska preigravanja in strankarske interese. Nekdaj je veljala maksima, silno popularna je bila tam ob koncu propada Jugoslavije, da je denar preveč pomembna zadeva, da bi ga prepuščali politikom. Zdaj v popolnoma drugačnem sistemu, ki je diametralno nasproten od samoupravnega socialističnega gospodarstva, se je zgodilo tudi nekaj takega, kar si takrat, kolega Horvat, tudi jaz nisem mogel predstavljati, da se bo zgodilo. In to se mi zdi, da je silno pomembno vedeti zato predvsem, da se danes tukaj in zdaj ne bo nihče navduševal nad samim seboj, to, kar smo včeraj poslušali. To pa je nesprejemljivo, da se korporativno vodstvo navdušuje nad tem, kar je pravzaprav epilog ene zelo velike gospodarske katastrofe slovenske nacije. Tako.  Zdaj pa kolega Mesec. Samo zanima me, je to replika ali… / oglašanje iz dvorane/ Beseda predlagatelja. Samo beseda predlagatelja je že bila. Jaz bi zdaj predlagal, da bi… / oglašanje iz dvorane/ Ja, vem, ampak da bi zdaj… / oglašanje iz dvorane/ Bi prej želel? / oglašanje iz dvorane/ Prosim? / oglašanje iz dvorane/ Kolega Möderndorfer ima postopkovno.
Predsednik, predlagatelj lahko vstopa, kadar hoče, kar naprej ob razpravo. Njega ne moremo omejevati, on je predlagatelj. Tako da predlagam, da sledimo njemu. Ne gre drugače.
Dobro, hvala. Samo, da pojasnim. Imate vi repliko na mene? Na mene imate repliko? / oglašanje iz dvorane/ Okej.  Gospod Vrtovec, izvolite.
Malce ste rekli, o čem danes razpravljamo, pa sem se videl tudi sam noter kot razpravljavec. Zaradi tega imam repliko na vas, predsedujoči. In sicer ste dejali, kakšno imamo mi korporativno upravljanje, kako je z našimi represivnimi organi, organi pregona. Jaz vam eno stvar povem, da smo se glede korporativnega upravljanja v preteklosti v Novi Ljubljanski banki o vzrokih, da smo mi dokapitalizirali bančno luknjo oziroma dokapitalizirali banke in reševali bančno luknjo skozi celoten prejšnji mandat pogovarjali v tem Državnem zboru, imeli ustanovljeno preiskovalno komisijo, najprej Logarjevo, potem v podobnem segmentu tudi Möderndorferjevo preiskovalno komisijo, in zelo resno o tem razpravljali, pa dobili tudi vzroke, zakaj je do vsega tega prišlo glede nezavarovanih kreditov in tako dalje. Glej ga zlomka, potem je Poslanska skupina Nove Slovenije predlagala 2 zakona. Eden izmed zakonov, spoštovani predsednik, je bil tudi Zakon o ustanovitvi specializiranega sodišča. Ta predlog je v okviru zaključka preiskovalne komisije sporočila, da se to sodišče ustanovi za pregon bančnega kriminala, so podprli vsi poslanke in vsi poslanci. In potem pa zakon, ki je bil na mizi, ni šel čez. Potem se je zakon, sprejemanje tega zakona s strani vladajoče koalicije ustavilo. Se pravi tukaj v Državnem zboru smo tisti, ki sprejemamo zakonodajo, ki lahko odločamo o tem, kako se zoper tistih, ki se poslužujejo slabih bančnih praks, tudi postopa. Pa še na pomanjkljivost, saj bančna luknja oziroma razlogi za to, da smo Novo Ljubljansko banko dokapitalizirali, ni nastala v recesiji, kar ste vi omenili, kaj bo v naslednji recesiji, ampak je nastajala skozi obdobje konjunkture, se pravi skozi obdobje gospodarske rasti. Glede slabih bančnih praks pa se popolnoma strinjam z vami, ampak zakone pišemo v tem Državnem zboru in tukaj sprejemamo odgovornosti o tem, kakšna pooblastila in kako lahko postopajo potem tudi represivni organi in kakšno moč jim tudi damo. In za ustanoviti je, se strinjam z vami, specializirano sodišče za pregon bančnega kriminala.
Kolega Vrtovec, hvala za informacijo. Zdaj dajem besedo predstavniku predlagatelja, Luki Mescu. Potem bi pa prosil, da vendarle preidemo na razpravo ministrstva in Slovenskega državnega holdinga kot odgovor na vse tisto, kar je bilo do zdaj v razpravi že povedano. Izredno veliko podatkov je in mislim, da bosta tako gospod Dragonja kot gospa Glavina imela kaj povedati. Kolega Mesec, prosim.
Ja, hvala lepa. V bistvu želim odgovoriti predvsem Janiju Möderndorferju. Zdaj gospod Möderndorfer se je postavil v vlogo tega poštenega liberalca z jasnim pogledom nazaj, kako je šlo z nacionalnim interesom in državno ekonomijo vse narobe, s pogledom naprej, kako bo potem, ko se končno rešimo tega prekletega lastništva bank in podjetij, se cedilo v tej deželi mleko in med. Zdaj Jani je seveda, pač je že toliko časa v politiki in je toliko inteligenten človek, da tudi sam ve, da pač to, kar govori, je populizem, da so ocene, ki jih je podajal o tem, kako so nastajale bančne luknje in tako naprej, pavšalne, da ne moremo resno vzeti njegove pripombe o tem, kako bo trg določil ceno. Glejte, cene ni določil trg, ceno so določali svetovalci. Pač ravno moja pobuda je bila danes, čeprav nisem liberalec, ampak je bila moja pobuda oziroma moje vprašanje, na katerega mi gospa Glavina še ni odgovorila, zakaj niso naredili testne prodaje, ne vem, 5 % delnic, da bi videli, kakšna, po kakšni teži se prodajajo na trgu. Cena je bila določena administrativno, ne tržno.  Dalje pravite, danes umira nacionalni interes. Mogoče umira slovenski nacionalni interes, nikakor pa ne nacionalni interes drugih držav. Mislite, da umira nacionalni interes Madžarske, ki z banko OTC pretendira po nakupu Abanke, mogoče tudi kakšne druge. Mislite, da umira nacionalni interes Nemčije? Mislite, da umira nacionalni interes Francije? Nacionalni interes ne umira, samo pač ene države ga imajo, druge ga nimajo. In po navadi so bolj uspešne tiste države, ki vejo pač, da ni vseeno, a se v državi živi samo od dela, a se živi tudi od kapitala. Piketty je nekoč dokazoval, nedavno, da iz vzhodnoevropskih držav v obliki izlivanja dobičkov iz tamkajšnjih podjetij in bank gre več denarja, kot ga pride v te vzhodnoevropske države preko kohezijske politike Evropske unije. Zato ni nepomembno, kakšen nacionalni interes ima država in ali ohranja domače lastništvo in čemu služi domača akumulacija v bankah. Slovenija pač, če bo poslušala ljudi, kot je Jani Möderndorfer, bo postala še ena vzhodnoevropska država, ki bomo pač potem zares tekmovali s tem, kar govorijo na desnici, tekmovali s Slovaki, Madžari in tako naprej za to, kdo bo zdaj pripravljen neke tuje investicije tukaj pri nas narediti in bo pač Magna Steyr postala splošni model. Poseben servis, poseben zakon za tuje vlagatelje, ki jih bomo pač prosili, naj pridejo sem, ker domače akumulacije in domačih dobičkov ne bomo več imeli. Tuj nacionalni interes bomo potem prosili. Bančništvo ni tako tržno, kot se mogoče vam zdi. Preberite si kakšno knjigo o tem, kako je prejšnja kriza nastala, pa boste videli, da je tam veliko več politike, kot bi si kdorkoli mislil ali pa kot mogoče kakšnim naivnim liberalcem od zunaj zgleda. Zakaj mislite, da Deutsche Bank nikoli ne bo padel pod 50 % nemške lasti? Ker vejo, da je to v strateškem interesu države. Koga je SDH spraševal, vzel za svetovalca ob tej prodaji? Pač inštitucije, kot so Deutsche Bank, ampak tega niso naredili benevolentno, ampak verjetno udejanjajo nek interes skozi to. In dalje, vsi, ki naivno mislite, da bo po prodaji bank naslednja kriza, ko pride, kot pravi predsednik, rešena tržno ali pa brez državne udeležbe, še enkrat, poglejte si gibanja pred krizo. Tukaj sem si natisnil graf, ker smo to prevečkrat slišali. Tale zgornja črta prikazuje, kako so naraščali privatni dolgovi pred krizo, se pravi dolgovi privatnih podjetij in bank, in tale spodnja črna črta kaže, da so državni dolgovi pred krizo stagnirali. Po krizi so vse države, ne samo Slovenija, vse države v Evropi, ki so bile v evro coni, reševale banke. Slovenija je reševala banke, ki so potem prišle v njeno last. Vprašajte ali pa pogooglajte, čigave banke so reševali v Grčiji, Španiji? Tuje banke.  Nemčija je sama priznala, imate uradno pojasnilo nemškega parlamenta junija letos, da so zaslužili na tem - na grškem dolgu. Če mislite, da je to »the way to go«, vam lahko povem, da to smo že videli. In jaz se ne bi še enkrat v to spuščal, ampak se moramo iz te krize kaj naučiti.
Hvala lepa. Replika, Jani Möderndorfer, prosim.
Ja, ne bom polemiziral z Lukom o tem glede njegovega koncepta in pogleda, ki ga njegova stranka in njegova ideja deli z mojim konceptom liberalizma.  Pa ne govorim o neolibieralistih, to kar zelo rad Luka zameša pa hitro vrže v en koš, ampak to je njegov problem. Tisto , kar je pa bolj pomembno pa je, da seveda me ni razumel v tistem delu, ko sem govoril, UMAR je nacionalni interes oziroma se je zaključil, tako kot se je začel.  Nisem govoril, da je umrl nacionalni interes v smislu, da ga Slovenija nima več, o, saj ga ima. Saj ga je tudi določila in tudi zelo jasen je, definiran je celo in ga znamo opisati. Govoril sem o nacionalnem interesu, če se spomnite, ko se je začel in ta se je takrat pojavil kot neka fama, blazna, strah pred tem kako bo nekdo nas kupil in konec, zdaj bo pa vse umrlo.  Spomnite se zgodbe Inter blue, ki jo hotel kupiti Pivovarno Union. In na koncu je veliki odrešitelj povedal, da to je pa nacionalni interes in takrat se je zaustavilo vse.  Zelo posplošeno povedano. Potem se je pa ta nacionalni interes pojavil vsakič, kadar je bilo kaj pomembnega in se je potem zgodba zaključila, ker to je pa nacionalni interes.  Kaj dela ta nacionalni interes? Govorim v besedi, ste lahko videli na Hrvaškem še eno leto in pol nazaj. Hrvat ne bi dal Agrokorja. Kje je danes Agrokor? Je bil to interes Hrvaške.  Madžarska ima nacionalni interes, ampak to je Organov interes, ki se ga prikazuje kot nacionalni, ampak slej ko prej bo počil. Tudi ta Orbanov nacionalni interes bo počil slej kot prej in tukaj Luka Mesec mene nič ni hotel razumeti, ali pa me res ne razume. Ali me je pa res mogoče narobe razumel. Dopuščam različne možnosti. Toliko, hvala lepa.
Hvala lepa.  Jaz mislim, da so to razlike s katerimi lahko mirno preživimi. Naslednji ima, repliko ima kolega Marko Pogačnik, prosim.
Zelo kratek bom glede besed gospoda Mesca.  Nacionalni interes, zdaj nacionalni interes, kaj so imela slovenska podjetja od NLB pa kaj smo imeli državljanke in državljani Republike Slovenije od NLB. V zadnjem obdobju 10 let slovenska podjetja so pri NLB plačevala bistveno višje obrest, kot konkurenčna podjetja v tujini, ki so najeli kredit pri Deutsche bank ali pa pri OTP. In državljanke in državljani Republike Slovenije smo pa z več milijardnimi dokapitalizacij morali dokapitalizirati NLB. Jaz bi tukaj mogoče še se strinjal, vendar bi moralo biti obratno, pa tega ni bilo. Mogoče so imeli, bi rekel, interes določeni posamezniki. V celoti pa sigurno.
Hvala, gospod Pogačnik. Zdaj pa dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za finance. Gospod Dragonja, beseda je vaša.
Metod Dragonja
Najlepša hvala, gospod predsednik.  Zdaj osrednjo vprašanje o diskusiji in za vse diskusije se želim zahvaliti, ker so bile, bi rekel, koristne, dobronamerne, smo si skrbno beležili. Osrednje vprašanje je kljub vsemu ustreznost cene oziroma ali smo z metodo, katera je bila izbrana z privatizacijo NLB v bistvu uspeli doseči neko pošteno ceno.  To poštenost cene jasno lahko merimo na različne načine. Lahko jim merimo na primerljive finančne inštitucije v tujini, prav pa je, da jo merimo tudi na to, kakšen je ta izkupiček, ali pa, kakšna je ta vrednost v primerjavi s tem, kar je bilo vloženo v sanacijo te banke. Zdaj, v katerem obdobju je bilo vloženo, ali samo v letu 2013, ko so bili te tako zvani izredni ukrepi izvedeni s strani Banke Slovenije, ali pa v obdobju že pred tem. Dal sem obe primerjavi. Eno za vložek države leta 2013, drugo pa vse od leta 2007 naprej. Tukaj prihaja do določenih izgub, to je treba reči, ampak te izgube so v času finančne krize utrpele tudi vse druge države. Ali pa vrsta drugih držav v Evropi. In v Sloveniji je specifika / nerazumljivo/ še ta, kot smo povedali, da so pravzaprav bili ti ukrepi sicer izvedeni, ampak izvedeni relativno pozno, zato pravzaprav je bila Slovenija že nekoliko stisnjena v kot takrat, ko so se ti ukrepi izvajali, in je sprejemala zaveze, ki jih kasneje v pričakovanem obsegu ni bilo možno umakniti. Ampak s to operacijo zagotavljanja stabilnosti bančnega sistema je kljub vsemu treba povedati, da so državljani v celoti ohranili prihranke v bančnem sistemu. To poudarjamo premalo. Nobeden od državljanov ni izgubil nič. V nekaterih drugih okoljih, ki so ohranila nacionalno valuto se je to zreguliralo na ta način, da se je realna vrednost teh prihrankov zelo razvrednotila.  In še drugo je bilo doseženo – in zakaj so bili tudi pogoji Evropske komisije takrat ostri. Da so se v tej situaciji poplačale tuje banke. Leta 2013 je bila ljubljanska banka zadolžena okvirno – številka, moja ocena je okrog 5 milijard evrov. In ključna je bila tudi skrb posojilodajalcev NLB iz tujine, da v dani situaciji, ki je bila takrat neugodna, lahko računajo oziroma se zagotovi okolje, v katerih bodo njihove naložbe vrnjene. Takrat je banka v glavnem izdajala obveznice in financirala del svojih operacij s tem finančnim virom.  Tako da ta računica – jaz sem jo poskušal pokazati, lahko jo pogledamo tako, saj pravim, na imenovalec, ki je večji, ki je manjši. In dividendo smo k temu prišteli. Ena dividenda je sama po sebi sicer res donosna vlagatelj, ampak posebej ta zadnja dividenda spada v kategorijo, ki je v ekonomskih terminih obravnavana kot ekstra dividenda, ki nikoli ne bi mogla biti izplačana v celoti, vsi zadržani dobički v celoti, če ne bi bila pač to posebna želja ali pa zahteva lastnika, ki je izstopal. Lastnik je to naredil zato, ker izstopa, in pravzaprav del, se pravi, bremen za zagotavljanje potem dolgoročne vzdržnosti prenesel na nove lastnike. In zato pač jaz mislim, da je pošteno, da se tudi ta ekstra dividenda mora vzeti v to računico. Zdaj, ali je šlo za izsiljeno prodajo, prisiljeno prodajo – šlo je za prodajo, za katero se je Slovenija zavezala, za katero se je sicer pogajala, da pogoje spremeni, ampak je bila delno uspešna, odlagala je te postopke, delno tudi modificirala, delno odpravila tudi določene omejitve v poslovanju, ne pa bistveno.  Cena sama po sebi je zagotovo odraz okoliščin. Je odraz tudi časa, ko se je takšna odločitev sprejela. Tovrstne odločitve so odločitve, ki jih je vedno zelo težko sprejemati. Tisti, ki imajo odgovornost, da to odločitev sprejmejo, imajo s tem veliko problemov. Pri tej privatizaciji Nove ljubljanske banke smo uspeli priti do tega, da je o tem odločal SDH samostojno. Se pravi, SDH je preko svojih organov avtonomno sprejel to odločitev in ni prenesel odgovornosti za to odločitev na vlado kot skupščino. Mislim, da je za to treba dati inštituciji določeno priznanje, da je sprejela odgovornost, da je sprejela svoje poslanstvo, ker v zahtevnejših primerih privatizacije v preteklosti organi SDH samostojno niso bili v stanju sprejeti takšnih odločitev. In veliko vprašanje je, če bi vlada kot skupščina tudi tokrat bila v stanju takšno odločitev sprejeti. To je objektivno treba reči. In teža te odločitve je velika. Odgovornost teh ljudi je velika. In prav je, da to odgovornost spoštujemo vsi, ki pač to ocenjujemo. Še enkrat moram reči, da če gledamo nazaj, je šlo za operacijo zagotavljanja stabilnosti bančnega sistema in iz nekaterih diskusij izhaja, da stečaj bi bil alternativa. Stečaj za sistemske inštitucije, finančne, ni nikoli alternativa in to je tudi zaradi verižnih posledic tudi posebej treba poudariti. Kar se tiče strategije upravljanja državnega premoženja – ni idealna, ima pomanjkljivosti, ampak je dala rezultate. To si upam – ti rezultati so delno povezani, jasno, tudi z konjunkturo v gospodarskih ciklih, so pa povezani tudi z izboljšanjem korporativnega upravljanja v podjetjih, v katerih ima država svoje deleže. Vključno z izboljšanjem korporativnega upravljanja, ki je bilo izvedeno v Novi ljubljanski banki. Sicer v nekih fazah tudi z določenimi nerodnostmi, ampak ključni element za uspešnost javnih prodaj delnic po tej metodi, ki je bila tukaj izbrana, je konsistentnost strategije, ki jo je treba dokazati, tuji investitorji zelo gledajo in ocenjujejo, drugo, tudi kredibilnost vodstva. In pa – sposobnost vodstva, da to strategijo izvede, v ta sklop tudi zelo izpiljena potem praksa korporativnega upravljanja. Vse to je bilo v tem času doseženo in je ustvarilo te pogoje, da je do tega lahko prišlo.  Gospodu Horvatu samo še to – Boletova študija je na razpolago na internetni strani Podrejenci, vsaj v izvlečkih si jo lahko pogledate.  Na vprašanje glede Abanke in pa ali zamujamo z njeno prodajo, bi odgovoril sledeče. Tako kot pri NLB je tudi za to banko – pa za vsako družbo, ki gre v privatizacijo – treba ustvariti pogoje za to, da se lahko proda. Pogoji so s tem, da je v primerni poslovni kondiciji, da so eliminirana v čim večji meri pravna tveganja, ki so vezana na njeno delovanje, ker drugače ima to dodaten vpliv na vrednost, in da je urejeno korporativno upravljanje. Pri Abanki smo priča pravzaprav procesu, ki ga poznate – da so se vlade odločile, da pripojijo Banko Celje Abanki, da se dobi večja kritična masa, ki bo zagotovila lahko potem boljše rezultate pri privatizaciji, pri prodaji. Proces integracije je zahteven, traja »circa« dve leti in ta proces integracije se nekako zaključuje v tem obdobju in banka zdaj lahko stopi v ta projekt privatizacije, to je z vidika družbe oziroma banke, ki se prodaja, z vidika SDH kot agenta države je pa tudi treba povedati – SDH nima kapacitet, da vzporedno pelje več tako zahtevnih postopkov, kot so banke. Tudi to pač moramo povedati.  Zaveze, ki so bile sprejete za Abanko, so precej podobne, kot so bile zaveze za NLB. Vemo, da sicer poslovodstva bank so aktivno delovala, zato da bi se te zaveze omehčale. Kar se tiče Abanke, je bilo dvakrat – je bila posredovana v sodelovanju z banko vloga Evropski komisiji, izvršila so se pogajanja, vendar do dogovorov ni prišlo.  Moja ocena je, da odlašanje ne pomeni nujno nižjo kupnino. Posebej pri tej metodi, ki je predvidena za Abanko. To se pravi, metoda vstopa strateškega investitorja, kjer izgleda, da bo interes sorazmerno soliden. In če je interesa zadosti, potem se lahko računa potem tudi jasno, da se to mora odraziti na ceni, tako da …  Država je poskušala tudi zagotoviti maksimalno ugodne pogoje, da se ti procesi reguliranega izstopa iz lastništva bank odvijejo relativno, bi rekel, po običajnih poteh, kot se tovrstne operacije izvajajo po svetu. Tako da je skozi celotno obdobje, od osamosvojitve Slovenije pravzaprav država nase vzela velik del problemov, ki jih slovenski bančni sistem je generiral tekom delovanja. Banke so v celoti na državo prenesle vprašanje deviznih vlog na Hrvaškem in v Bosni. Prenesene, neprenesene devizne vloge. To so teme s katerimi se danes poslovne banke ne ukvarjajo, ampak se ukvarjamo na ministrstvu za finance.  Druga tema so slaba posojila, ki so jih tekom sanacije banke v narekovaju »odvrgle« na slabo banko. Slaba posojila in portfelj slabe banke je primer pravzaprav - temu kar bi rekli v medicini, tistega dela, ki se ga obravnava po drugih načelih. In reševanje teh najzahtevnejših izpostavljenostih, ki so jih ustvarile banke je v veliki meri preneseno na posebno inštitucijo in pa na državo, ki se z najbolj kompliciranimi problemi tudi na nek način dodatno mora ukvarjati. In tretji problem, ki je tudi v celoti zdaj, bo ga reševala država pa Ministrstvo za finance in inštitucije, bodo zahtevki imetnikov potrjenih inštrumentov, ki bodo, ki so že vloženi in ki bodo predmet obravnave in ki bodo zelo zahtevni in se bodo odvijali toliko časa približno, kot se odvija vprašanje deviznih vlog varčevalcev na področju bivše Jugoslavije. Tako da so bili ustvarjeni pogoji, da se ta tveganja v največji meri prenesejo iz teh bank, ki so predmet tega postopka, ali pa še bodo in da se zagotovi, da bodo te banke postale zanimive za vlagatelje in da se skozi te postopke potem te banke lahko naprej razvijajo na način, kot se finančne inštitucije razvijajo in delujejo drugje po svetu.  Prepričan sem, da je potencial delnice Nove Ljubljanske banke dober, velik, da bo ta tečaj delnice rastel in da bo Ljubljanska banka s celotnim tem prestrukturiranjem, ki ga je izvedla, ki je bilo boleče in ki je bilo podprto s strani države lahko svoje funkcije finančne inštitucije uspešno upravljala naprej.
Hvala lepa. Gospa Glavina, predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga, izvolite, imate besedo.
Lidia Glavina
Ja, jaz bom, upam da bom, to sem si vse zabeležila. Najprej se bom oprla morda na, kako bi rekla, na opombe gospoda Horvata, ki je spraševal kaka je korelacija me dokapitalizacijo, ki je bila vložena v novo Ljubljansko banko in ceno banke na trgu.  Na žalost moram povedati, da seveda nas kot lastnike zanima kako je donosna naša vložena sredstva tudi v okviru dokapitalizacije.  Moram pa povedati, da trga to ne zanima. Če smo mi zaradi določenih sistemskih težav bili v to primorani, to se ne odraža v ceni na trgu.  Mislim, trg v resnici s tem nima nič, tako da se v bistvu strinjam z mnenjem gospoda predsednik odbora, ki je rekel, da zato je ta / nerazumljivo/ kriv, saj odgovornost je nekje drugje.  Zdaj, morda bi, bom govorila malo na tale tehnična, bolj tehnična vprašanja.  Kdo je določil ceno? Ceno je potrdila in nadzornemu svetu SDH predlagala uprava SDH, seveda na predlog in v sodelovanju s svojimi finančnimi svetovalci, zato smo jih tudi najeli. Cena se določa na tak način, da so v bistvu naši svetovalci, jaz mislim, da so opravili razgovor z več kot 300 investitorji po svetu in dobili njihov feedback po kateri ceni bi bili pripravljeni to banko kupiti in glede na to se je postavil cenovni razpon,  (nadaljevanje) še vedno poudarjam, s ključnim ciljem, da transakcija uspe. Glejte, cenovni razpon bi lahko bil tudi višji z našim znanjem, da pač transakcija ne bo uspela, ampak to se mi pa ne zdi odgovorno. Zakaj nismo opravili testne prodaje? Prvič zato, ker je v zavezah Evropski komisiji zapisano, da moramo prodati najmanj 50 % plus 1 delnico. Če tega ne naredimo, tudi zaveze, in pač ukrepi, ki so tam zapisani, ki naj(?) odpadejo, kar pomeni, da ne bi bilo nobene motivacije za investitorje, da bi šli v neko testno, ne vem, nekih testnih 5 %. Razen tega je za investitorje problem, da se prodaja delež in da se že vnaprej pove, da bo na trgu nek drug delež nekdaj enkrat kasneje oziroma v določenem kratkem obdobju. Ampak tale testna prodaja recimo malega deleža, to na žalost ni bilo mogoče, sploh ni bilo izvedljivo, ker saj investitorji ne bi imeli nobene motivacije, da bi v to šli. Zdaj morda bi pa še malo odgovorila na vprašanje, ki je bilo postavljeno še malo nazaj, kake garancije imamo, da se ne bo resnično(?) koncentriralo. Mislim, v statutu Ljubljanske banke piše, da pač nihče ne sme presegati deleža države, kar je 25 % plus 1 delnico. V primeru, da se to na trgu zgodi, ker pač trga mi ne moremo uravnati, pač ta investitor, ki bi več kupil, izgubi glasovalne pravice za presežni delež. Ja seveda zdaj garancije, da se pač ti investitorji ne bojo med sabo zmenili in kao preglasovali državo, težko damo tako garancijo. Če pogledate po svetu, pa vidite, da obstaja veliko število tako imenovanih »public company«, kjer je res lastništvo razpršeno in v takih firmah se po navadi obvladujejo in vodijo z 2 do 3 % delnic, ne s 25. Zdaj, glejte malo je treba tudi pogledat, kaka je kompozicija teh… / nerazumljivo/ kakšen je njihov interes. V resnici je kompozicija teh indikatorjev tako zelo raznolika in velika, da oni so pač investirali, ker so verjeli v zgodbo NLB, ker verjamejo, da to vodstvo tole strategijo sposobno uresničiti in da jim bo ta strategija prinesla pač donos, ki smo ga obljubili. To je njihov interes, nimajo nujno vsi interesa, da bi postavljali(?) ali upravljali s tem, njih zanima donos. In težko seveda, garancije tu ni, ampak recimo, da je zadeva malo verjetna. Zdaj bi pa morda še odgovorila na vprašanje, mislim da, gospoda Pogačnika, zakaj smo prodali samo tak delež in kdo je delal alokacije in kako je bila alokacija delana. Delež… Zakaj smo prodali tak delež, in sicer skupno s stabilizacijskimi ukrepi 65 % glede na to, kolikor gre delnica danes in da se naša stabilizacija dela samo, če delnica pada, jaz mislim, da je velika verjetnost, da bo tako tudi ostalo, zato ker ponudbe za prodajo večjega deleža ni bilo. Kvalitetne ponudbe za to, da bi lahko prodali 75 % minus 1 delnico, pač v resnici nismo imeli. Drugič, morda sem, a veste, rekla, da sem s tem pač zadovoljna. Glede na razmere na trgu in na dano situacijo danes mislim, da je to, da sem lahko s tem zadovoljna. Seveda, če je to idealno in če bi lahko bilo kdaj boljše, o tem pač kot poslovna ženska ne bom razpravljala. S čeji in zmaji(?) nikamor ne bomo prišli. / nerazumljivo/ Zdaj res je, da obstajajo tukaj še neki kompenzacijski ukrepi. Mislim, da se jih večina odpravi. Obstaja tukaj možnost, da se še nekaj dogovorimo z Evropsko komisijo glede na to prodajo. To jaz mislim, da bomo dogovor z MF tudi to pregledali. Obstaja pa en ukrep, bo pa še vedno ostal, kar je prepoved prevzemov do leta 2019. Ta je pa neodvisen od deleža, ki ga prodajo. Zdaj, kdo je delal alokacijo delnic, ali smo zavrnili kake vlagatelje. Lahko tako povem. Tehnično so nam alokacijo delnic pomagali delati seveda naši svetovalci. Zadnjo odločitev je sprejela pa uprava SDH. Lahko povem, da nobenega vlagatelja nismo zavrnili. Lahko tudi povem, da smo ponosni, da smo uspeli v prvo kotacijo na Ljubljanski borzi, saj, tako da smo v Sloveniji prodali vsaj 2 milijona delnic. To je tisto, kar lahko danes povemo o tej alokaciji. Glede omejitev na sekundarnem trgu, omejitev na sekundarnem trgu ni. Delnice so proste, kupuje jih lahko kdorkoli, tudi podjetja v državni lasti, tudi slovenski pokojninski skladi. Vse teh omejitev, ki jih je ATVP   (nadaljevanje) postavlja v tem trenutku z delnicami, s katerimi se trguje.  Morda samo še komentar, ki ga moram povedati. Čeprav je bila v SDH res nepopolna uprava v tem času, pa lahko povem, da je ta uprava posvetila maksimalno pozornost tej transakciji. Jaz mislim, da tudi popolna uprava kaj dosti več ne bi mogla narediti, maksimalno smo se angažirali in stoodstotno delali na tej transakciji. Tako mislim, da ta transakcija s tega vidika ni bila oškodovana. Morda je kaj drugega kje zaostalo.  Ne vem, ali je bilo še kakšno tako vprašanje. Mislim, da je to za zdaj vse. Hvala.
Hvala lepa. Vi, poslanec Pogačnik, bi želeli na tole replicirati? / oglašanje v ozadju/ Ja, seveda, vendar je bil prej prijavljen k razpravi še kolega Šušmelj, pa bi vi potem za njim. Tako dajem besedo poslancu Andreju Šušmelju, ki je prijavljen k razpravi.
Hvala, predsednik. Jaz danes nisem niti nameraval kaj dosti razpravljati, pa sem si premislil, bom pa zelo kratek, predvsem zaradi tega, ker Stranka Alenke Bratušek ni bila članica prejšnje koalicije, je pa res - hvala za omembo -, da je ravno leta 2013 Vlada Stranke Alenke Bratušek, ne, pardon, Vlada Alenke Bratušek, sprejela zavezo z Evropsko unijo o prodaji državnih deležev v bankah, kot ukrep, ki naj bi preprečil nelojalno konkurenco. Tako da karkoli se danes pogovarjamo, če bi se šahovsko izrazil, se pogovarjamo o upravičenosti in neupravičenosti partije, ki se je končala že leta 2013.  Glede teh predlogov predlagateljev, pa se mi zdijo tako, če ostanemo v šahovskih terminih, nekatere poteze, ki so tu predlagane, se mi zdijo poteza s figuro izven šahovnice, kar mi je nekoliko nesprejemljivo. Navsezadnje se nihče ni leta 2013 v to spravljal, zdelo se je normalno. Tudi vse slabe izkušnje, ki jih imamo s tem področjem, so prej izmikanje težavam kot pa reševanje. Enkrat sem slišal stališče naše predsednice, kdaj bi morali prodati Novo Ljubljansko banko - že zdavnaj. Pa ni rekla, katerega leta bi to moralo biti, mogoče bi bilo to leto, ne vem, 2007, pred zlomom Lehman Brothers, ali še kdaj prej. Skratka, vse te posledice, ki jih lahko ima zavlačevanje - prej smo se pogovarjali o tem, da je bil čas prodaje neprimeren in zato tudi mogoče taka cena. Ampak ko sem poslušal analitike, kako so komentirali ceno prodanih delnic, nihče od njih ni bil kaj dosti presenečen, pa so poznavalci trga. Verjetno ste tudi na SDH pričakovali nek tak razpon, več ali manj, kajne. Vsi v tem prostoru bi si želeli seveda, da bi bil izplen večji, tako pač je. Ampak vse, kar ste predlagatelji predlagali, bi imelo tudi za posledice podaljšane roke in tako smo spet pri tem, da tvegamo - se zahvaljujem gospodu Dragonji za vsa pojasnila, ampak ne vem, ali bi se lahko zanašali na to, čeprav so ocene, da pri Abanki to zavlačevanje s prodajo mogoče ne bi imelo tako slabih učinkov, ampak jaz ne bi več stavil na to; mogoče so trenutno razmere slabe, nisem strokovnjak. Ampak vseeno, taki odlogi prodaje ne bodo prinesli Sloveniji nič dobrega, glede na to, da smo zavezo povedali Evropi davnega leta 2013 in pet let kasneje se še zmeraj pogovarjamo o tem, pa o politem mleku in marsičem. Tako bi jaz tu kar zaključil. Hvala.
Hvala, poslanec Šušmelj.  Naslednji je na vrsti poslanec Marko Pogačnik.
Spoštovani predsednik, hvala za besedo.  Začel bom s predsednico uprave SDH, mogoče me je narobe razumela. Jaz največjo odgovornost za tako nizko ceno prodaje NLB dam predvsem Cerarjevi Vladi, ne sedanjemu vodstvu SDH, ker se mi zdi, da je korektno izvedlo to transakcijo, kot ste se vi izrazili. Predvsem pa, zakaj Cerarjevi Vladi - ker Cerarjeva Vlada je   (nadaljevanje) skupščina SDH. In ta prodaja NLB je bila na mizi takrat, ko ste bili vi še predsednica nadzornega sveta SDH, pa je bila na mizi še takrat, po moje tudi, ko vi še članica nadzornega sveta niste bili. To pomeni, tri vodstva SDH so se vmes zamenjala. Očitek je pa ta, da ne nadzorni svet in ne uprava SDH nista bila popolna. Ampak ni letel očitek, da ste vi pri tej transakciji kaj naredili, se mi zdi, da je bila narejena, bi rekel, korektno. Razlogi za tako ceno so pa… Eno vprašanje še za vas, spoštovana predsednica uprave SDH. Glede na to, da je država prodala več kot 50 % delež delnic, ali bo kateri izmed članov nadzornega sveta odstopil zaradi tega in prepustil skupščini mesto, da se imenuje novega nadzornika. Kajti zdaj vemo, da nekako zamenjava nadzornega sveta na skupščini je možna s 75 % deležem, tega ni. In zdaj me zanima, ali bo to higienično, glede na to, da se je država umaknila z več kot 50 % deležem, ali bo kateri od nadzornikov ponudil odstop oziroma odstopil. Zanima me, glede na to, da ste zdaj tudi javno povedali, da omejitve za nakupe delnic NLB s strani državnih podjetij ni več, glede na to, da ste vi tisti, ki upravljate z državnim premoženjem, ali bo uprava SDH izdala kakšno priporočilo družbam v zvezi z nakupi delnic NLB. To bi bilo za vas.  Spoštovani državni sekretar, vi mi pa niste odgovorili na kar precej vprašanj v zvezi z Abanko. Dejstvo je, Abanka iz dneva v dan izgublja na vrednosti. Ker se ne prodaja, ker so zaveze do Evropske komisije takšne, da mora zmanjševati bilančno vsoto, da ne more biti aktivna na trgu. To so dejstva in to je priznala tudi že ministrica za finance na moje poslansko vprašanje novembra leta 2017. Na moje poslansko vprašanje, ali bodo zaprosili za kakšne spremembe zavez Evropski komisiji v zvezi z Abanko, je pritrdilno odgovorila in da se pričakuje, da bomo te postopke sprožili v začetku naslednjega leta, to pomeni, v začetku leta 2018. Zdaj me pa zanima, ali je bilo s strani Ministrstva za finance do Evropske komisije narejeno kaj za spremembo zavez ali ne.  Hvala.
Gospod Pogačnik, hvala lepa za razpravo. Naslednji prijavljeni razpravljavec je poslanec Darij Krajčič.
Hvala lepa, spoštovani predsednik, za besedo. Državni sekretar, direktorica, spoštovane kolegice in kolegi!  V tem prostoru smo se nekoč bančništva znali iti. Znali smo se ga iti v socializmu, vsaj v začetku, ko smo se začeli z bančništvom ukvarjati, proti koncu nam je šlo že malo slabše. Kar se pa Nove Ljubljanske banke tiče, ki se ji je nekoč reklo Ljubljanska banka, je pa naredila v tem prostoru izjemno vlogo pri afirmaciji slovenskega gospodarstva, tako v Sloveniji, Jugoslaviji, da ne rečem tudi v mednarodnem prostoru. Kot bi rekel Niko Kavčič, take banke ne bomo imeli nikoli več. Ker bančništva se tudi v kapitalizmu nismo znali iti, čeprav smo upali, da se bomo znali, pa se ga nismo, kakšni drugi so se ga precej bolje.  Zdaj imam malo težav pri tem, če mi neka politična opcija tu razlaga, kaj bi bilo treba narediti, tista politična opcija, ki je nedavno tega klicala trojko v Slovenijo za sanacijo gospodarstva, težav in tako dalje. Ker če bi ta trojka v Slovenijo prišla, me prav zanima, kje bi bila danes NLB, za kakšen denar bi jo prodajali, če bi jo sploh prodajali, ali bi bila naša ali čigava bi sploh bila. Zdaj biti general po bitki je relativno preprosto, za kakšno ceno, kdaj, kdaj je pravi čas, kdaj je prepozni čas. Tako tudi take razprave po mojem niti niso ravno na mestu, katera vlada je bila prava, katera je pravo oceno naredila. Čas, v katerem se je obvezalo, da je banko treba prodati, je bil nek drug čas; spomnimo se ga, kako hud je bil. In takrat je bila odločitev, kakršna je pač bila.   (nadaljevanje)Glede bančništva moram reči, da imam tudi sam izjemno slabo zaupanje v bančni sistem. Bil sem lastnik nekaj delnic NKBM in ta država me je razlastila, ne da bi me kadarkoli o tem obvestila, še danes me ni. To se ni zgodilo niti nacionalizirancem po drugi svetovni vojni, tisti so dobili obvestila domov. Jaz še danes nimam obvestila, da nimam več delnic NKBM, tako je s tega vidika nekdo do mene silno mačehovski. In to, da je to moja domovina tako mačehovska do mene, pa še najbolj boli.  Spoštovani kolega Horvat, jaz bi vam, če smem, predlagal ob tej populistični položnici nekaj izboljšav. Tam ni številke računa napisane, na vsako položnico je treba številko računa napisati. Državljani Slovenije nimajo enega računa, jih imajo veliko. Pa še dobro vemo, da kupnina za Novo Ljubljansko banko se lahko porabi točno za določen namen, to je za zniževanje javnega dolga. Ne bom se spuščal v številko, tisto v evrih, ali je prava ali ne, tudi ne, kdo je plačnik. Pa vendar, ta del pri položnici pa morda manjka.  Za kapitalizem je seveda značilno, da teži k temu, da se privatizirajo dobički - to je eden od temeljev kapitalizma - in hkrati k socializaciji izgub. In to se je zgodilo nam tudi na zelo drastičen način, ne tako kot Grčiji, ampak na zelo drag način. In upam, da se bomo res iz tega kaj naučili.  Spoštovani kolega Mesec, omenili ste neko pravno mnenje, v zvezi z ne vem čim že. Če število pravnikov pomnožite s pet, dobite približno število mnenj, ki jih je ta številka pravnikov sposobna sproducirati. Tako tudi če se naslonite na neka mnenja pravnikov, je zelo relativno, ali držijo ali ne, ker se šele potem na koncu v nekih končnih sodnih ali pa kakih postopkih to pokaže.  Tako jaz predlagam, da počasi zaključimo to razpravo. Kar se predlogov tiče, verjamem, da so dobronamerni, ampak jih jaz, žal, ne morem podpreti. Hvala.
Hvala lepa, poslanec Krajčič. Dve repliki bosta, prvi je na vrsti poslanec Marko Pogačnik.
Spoštovani predsednik, hvala za besedo.  Zdaj bi ugovarjal temu, no, da je - vsaj jaz sem prepričan, da je imel v klicanju trojk v mislih takratno Janševo Vlado. Takratna Janševa Vlada ni klicala nobene trojke, ampak je zavestno in odgovorno opravljala svoje delo. Ne drži, kar ste vi navajali, ali bi bila banka prodana prej, da so to špekulacije, da bi bila boljša cena. Glejte, bi bila boljša cena, kajti iz leta v leto od leta 2013, ko se ta banka ni prodala, je banka imela določene zaveze in ni mogla biti aktivna na trgu. Že samo primer Abanke, kot sem vem povedal, da je Abanka prisiljena zniževati bilančno vsoto s 3 milijard 800 na 3 milijarde 400. In jaz sem prepričan, v primeru z manjšo bilančno vsoto, da dobiš tudi bistveno manjšo kupnino. Morali so prodati lizinško hišo in niso mogli biti aktivni na trgu. Tu ta vaša zadeva absolutno ne drži.  Glede izbrisa delnic se pa jaz strinjam z vami. In jaz pričakujem zdaj od vas, ker vi prihajate iz stranke, ki je zdaj v Vladi, mislim, da tudi minister za finance prihaja iz vaše stranke, in mu je Ustavno sodišče naložilo že pred časom, da mora pripraviti zakon, ki bo romal v Državni zbor in ki bo možnost te presoje ustreznosti in sodnega varstva tudi implementiral v zakonodajo pri tem izbrisu. In jaz pa tu pričakujem, da boste vi pritisnili na ministra za finance, da bo ta zakon poslal v Državni zbor, ker zaostaja že več kot eno leto ali celo dve leti.  Hvala.
Hvala lepa. Naslednji je za repliko na vrsti poslanec Jožef Horvat.
Hvala lepa, gospod predsednik. Hvala gospodu dr. Dariju Krajčiču, da je povedal, da sem ga navdušil s svojo razpravo in s predstavitvijo svojega univerzalnega plačilnega naloga. To ni kupnina, kolega Krajčič, to je ta razlika, če bi mi lani junija delnice prodali - razpon cen delnic je bil znan, 55,71 -, če bi takrat junija prodali po najnižji, 55, bi torej 3,5 evra pri delnici   (nadaljevanje) prodali dražje, krat 11 milijonov 800 tisoč delnic je 41 milijonov, to je znesek, ki je napisan na tej položnici. Ja, prejemnik - seveda, vsi mi, davkoplačevalci, smo izgubili ta denar, zato bi ti gospodje, ki so takrat politikantsko se odločili, da pa bodo prodali, pa je stroka rekla - pa naj pove stroka! -, stroka je takrat rekla, trenutek je odličen. Trenutek je odličen, kakšen bo naslednji, rekli so, krivulja se nekako… ali je horizontalna ali se pa počasi nagiba navzdol; saj veste, o čem govorim. Mi smo v prejšnjem mandatu nič kolikokrat, gospod Krajčič, nagovarjali, s poslanskimi vprašanji, izredne seje… Ja, pritiskali smo na Vlado, dajmo spoštovat zaveze, ki smo jih dali za časa Alenke Bratušek Evropski komisiji. Rok za prodajo je bil - kateri? - 31. 12. 2017. Zdaj smo dobili podaljške, ampak smo tudi izgubili denar, ker čas je denar; to midva, ki razumeva kmečko logiko, tudi zelo dobro veva.  In zakaj se nismo znali iti zdaj v kapitalizmu bančništva - zato, ker je nekaterim - to pa so povedale preiskovalne komisije, ki jih je kolega Jani korektno naštel - bila NLB bankomat; nama gotovo ne.
Hvala, kolega Horvat. Jaz bi se tule navezal na predlog, ki ga je kolega Krajčič proti koncu svoje razprave izpostavil - po treh urah in nekaj minutah bi kazalo počasi tole razpravo zaključiti, tudi zato, ker se določeni poslanci že ponavljajo. Mi seveda vsi imamo percepcijske zmožnosti, da lahko po eni razpravi razumemo določene stvari, tako ponavljanje ni potrebno.  Zdaj imamo prijavljenega še enega poslanca in dajem besedo poslancu Gregorju Periču.
Hvala lepa. Lep pozdrav! Jaz se ne bom ponavljal in bom skušal biti karseda konkreten in koncizen. Današnja razprava je bila zelo bogata, segali smo na vsa možna področja in je dejansko težko replicirati na vse tisto, kar smo slišali.  Pa se bom najprej dotaknil primera portugalske banke. Nekako je bilo povedano, da bi se tudi Slovenija lahko s tem primerom izenačila, torej, da bi se zgledovala po tem in da bi na isti način postopali in dosegli nek dogovor z Evropsko komisijo, rezultat katerega bi bil, da se zmenimo, da prodaja sama ni potrebna, ni nujna. Ne drži. Torej, primer portugalske banke CGD ni tak primer, ko bi država članica v pogovorih z Evropsko komisijo dogovorila nek umik oziroma neko zamenjavo neke že dane zaveze. Tudi če pogledamo dinamiko naših dogovorov z Evropsko komisijo, smo se pogovarjali in izpogajali samo o terminu izvedbe, ne pa o samih vsebinah. In bolj ko smo iskali neke drugačne časovne rešitve, večje so bile zahteve, ki smo jih dobivali. Ampak nikakor ni bil ta portugalski primer tak, da bi lahko potegnili neke analogije in rekli, dalo bi se dogovoriti, ker zaveza leta 2013 je bila dana in je jasna. Zdaj ne bom šel niti v detajle, kako je sam postopek prodaje portugalske banke oziroma dokapitalizacija potekala, ne prodaja, torej dokapitalizacija, ker se je tega dotaknil že gospod Dragonja. Dejstvo pa je eno - da je sama portugalska banka potekala pod pogoji, kakršne bi sprejel tudi zasebni investitor, v našem primeru pa smo ta postopek izpeljali na način, da za zasebne investitorje ne bi bil zanimiv oziroma se od njih odmika. To je bil tudi ključen vidik že iz aspekta same konkurenčnosti.  Vseskozi govorimo o tem, da je lastništvo banke nek ključen vidik. Pa dostikrat se tudi oziroma zelo pogosto oziroma takrat, kadar nam paše, zgledujemo po Švici. In če vzamemo primer Švice, dve največji švicarski banki sta v 20 oziroma 25 % državni lasti, pa zadeve, vemo, da tečejo veliko bolje kot pri nas.   (nadaljevanje) Pri nas že nekaj let, lahko rečemo deset let ukvarjamo z nacionalnim interesom, s to sintagmo, ki jo je težko na nek način definirati, noben ne ve, je v taki megli nekakšni, ampak vemo pa nekaj, da nas je v tem času zelo veliko stala, smo zanjo zelo veliko plačali in z rezultati tega nacionalnega interesa ne moremo biti ravno ponosni. Kaj je pa težava, zdaj v ozadju samega nacionalnega interesa? Po mojem mnenju je taka zelo slaba kultura korporativnega upravljanja na eni strani in kot da ne bi bilo dovolj, se je k temu dodalo še politiko, ki je vseskozi stegovala prste po temu kako upravljati z premoženjem v neposredni ali posredni državni lasti in palica, ki je prišla iz Bruslja, iz Evropske komisije je udarila ravno po teh dolgih prstih. Če gremo gledati argumentacijo, zakaj je prišlo do takega načina prodaje Nove ljubljanske banke, je bil argument ravno v tem, da je bilo naše korporativno upravljanje zanič ali lepo povedano z drugimi besedami, da je politika vseskozi videla te naše banke, pa verjetno še kakšno drugo strukturo, ki jo imamo kot nek svoj bankomat, tako da danes smo oziroma v zadnjih dneh smo prišli do neke točke, ko smo nek ključen korak v tem dolgem procesu, ki si ga je politika v daljšem časovnem obdobju podajala kot nek vroč kostanj, smo postavili eno piko. Verjetno bo še kakšno piko bo še kakšno piko potrebno postaviti.  Danes se lahko pogovarjamo tudi o tem, kdo je najbolj kriv za neko situacijo. Zdaj vprašanje tudi, kateri časovni okvir, kako ga bomo zamejili, kje je tista točka nič od katere bomo začeli šteti. Zdaj lahko je 2014, je lahko to vlada Mira Cerarja, lahko rečemo, da je to vlada Alenke Bratušek, lahko pa gremo še malo naprej, pa vidimo in začnemo razmišljati o temu, zakaj smo sploh morali mi dokapitalizirati s temi silnimi milijardami naš bančni sistem in potem pridemo do vprašanja, kdaj se je vrtala bančna luknja. Bančna luknja pa vemo, se je vrtala v času neke ekonomske prosperitete, ko je zadolženost podjetij letela v nebesa, neke podlage za to realne ni bilo in namesto, da bi mi vlagali - kot družba govorim, v neke investicije, v razvoj, v to, da bi se ta podjetja konsolidirala, da bi bila stabilnejša tako pri nas, kot v tujini, da bi razvijala neke nove produkte – ne, mi smo se ukvarjali z nekim lastninjenjem in z menedžerskimi prevzemi. Rezultat teh menedžerskih prevzemov pa tudi smo videli kakšen je bil in tudi danes nosimo posledice. Marsikatero podjetje je šlo tam kamor smo nismo želeli.  Zdaj, danes tudi pišemo neke položnice. Lahko bi napisali eno veliko položnico za to bančno luknjo, lahko bi napisali še kakšno za izbrisane, ampak potem se pa bojim, da bi bili poštni nabiralniki odločno premajhni. Hvala lepa.
Hvala lepa. Za poslancem Gregorjem Peričem je na vrsti poslanec Jože Lenart, prosim.
Hvala lepa, hvala predsednik. Dolga je ta zgodba Ljubljanske banke in kasneje Nove ljubljanske banke. Nas davkoplačevalce je stala veliko, veliko preveč. Ta saga gre v zgodovino in vse nas bo spremljala tako ali drugače, tega se moramo zavedati. Pomembno pri tem pa je, kar lahko danes ugotovimo – ta vlada je presekala ta gordijski vozel in spoštovani, prej kot v stotih dneh vladanja, to je danes pomembno. Pomembno je, da tu gledamo naprej, pomembno je da gledamo naprej in da podobnih problemov, da se nam ne bodo več zgodili.  Kar se pa tiče kolega Horvat, tega okvirja plačilnega naloga, vi boste imeli svojega, koalicija bo imela svojega, tistega s končno bilanco, končnega cash flow in to je pošteno,d a ljudem tudi povemo, da ne bo samo enostransko. To je moje mnenje. Hvala lepa.
Dobro, hvala lepa. Zdaj, tamle je bilo nekaj razburjenja. Zdaj, ali se kdo še prijavlja k razpravi? Se pravi – ja, ja v redu, kolega Mesec dovolite… /oglašanje iz dvorane/… Dobro, v redu. Se pravi, najprej bo imel besedo kolega Jernej Vrtovec. Prosim.
Zelo kratko, ker prihaja do enih nesporazumov v komunikaciji tekom celotne današnje seje. Tudi glede računa, o katerem smo govorili, pa zapitku – kakorkoli. Ampak, najprej. Novo ljubljansko banko je prodal SDH. Nič Vlada. Vlada sicer iz skupščine SDH, gospod poslanec, in bistvo, kar je gospod Dragonja prej omenil, je to, da je imela ta uprava SDH oziroma nadzorni svet ni vrnil odločanja na vlado, kot je to bilo lansko leto. Kajti – kaj pa je mene zaskrbelo ob tem, kar je gospod Dragonja še dejal – in sicer to – vprašanje, kako se bi tudi ta vlada odločila, če bi še enkrat o tem odločala, gospe in gospodje. To je dejal gospod Dragonja, član te Vlade. In jaz se strinjam. In takrat, ko je nadzorni svet bil pred to odločitvijo v tem postopku prodaje, sem sam si to dejal – upam, da ne bojo ponovili napake – in legitimnost te prodaje spet dali na vlado kot skupščino. Kajti sledilo bi, bojim se, ponovno ista zgodba. In še enkrat – tokrat se je nadzorni svet SDH končno pametno odločil.  Glede tega, o kom govorimo. Mi ne govorimo o tem, kdaj smo se odločili za prodajo Nove ljubljanske banke, ampak govorimo tekom današnje seje o ceni. Povejte mi – odgovorite mi na to vprašanje. V čem so se spremenile razmere v tem, da banke nismo prodali lansko leto, do tega, da smo banko prodali letos. V čem? Kaj je drugače? Razen tega, da je trg – bančni indeksi toliko slabši in da so bili pogoji prodaje slabši. O tem govorimo. Da je imela vlada na mizi priložnost že lansko leto – pa bi dobili večji izkupiček ven. Izračunano. O tem govorimo. Ne pa o tem, kako je nastala bančna luknja. O tem smo govorili pa celoten prejšnji mandat. Zelo uspešno. Dve preiskovalni komisiji. Ena pa je na - malce posredno smo o tem razpravljali. Zelo uspešno. Z zaključki. In tudi, če se ne motim, preiskovalni organi še vedno imajo postopke proti določenim bankirjem izpred desetih let, ki so zaružili, izkopali z bagri to bančno luknjo. In jaz upam, da pride do sodnih epilogov vsega tega. In če je tudi politika bila kriva za to, potem upam, da gredo tisti politiki – da končno tudi odgovarjajo.  Še enkrat pa pravim – o tem, da je bistvenega pomena zlasti cena, za katero sami so dejali, da nekateri predstavniki vladajoče koalicije, da z njo niso zadovoljni. Ampak iskati odgovornost gre pri odločitvi prejšnje Vlade. Zagotovo.
Hvala lepa. Zdaj bom dal besedo predlagatelju. Potem … prosim? / glas iz dvorane/ Ne, ko bo predlagatelj končal, bo še gospa Glavina odgovorila predvsem poslancu Pogačniku, ker je tam še nekaj nerazčiščenega. In potem predlagam, da še gospod Dragonja pove, če namerava, da je kaj potrebno povedati. Proceduralno? /oglašanje iz klopi/ Razprava? /oglašanje iz dvorane/ Dobro. Potem bi pa res prosil, da počasi - počasi to razpravo zaključimo.  Tako da zdaj bi dal besedo gospodu Mescu, potem bom dal pa gospodu … /oglašanje iz klopi/ Lahko počaka… Potem bom dal besedo gospodu Pogačniku. Prosim. /oglašanje iz klopi/
Hvala za dano besedo. Zdaj, tukaj gledam po spletu, ko objavljajo mediji. In eden izmed spletnih portalov, recimo je velik naslov – Metod Dragonja obljubil premislek o prodaji Abanke. Tega vi danes tukaj niste nič povedali. Zdaj pa mene zanima – če lahko tu daste komentar. Mislim, naslov je tukaj – Metod Dragonja obljubil premislek o prodaji Abanke. Se pa – zadeve, bi rekel, ne vem, so se za 180 stopinj obrnile.
Dobro, hvala lepa. Bomo to kasneje. Ko bo odgovarjal gospod državni sekretar. Poslanec Horvat, izvolite.
Hvala lepa, gospod predsednik.  Res, res popolnoma kratko - glede sklepov. Ker – se strinjamo z vami, gospod predsednik, da je dobro, da gremo v ciljno ravnino. Jaz bi predlagatelja vprašal v zvezi s korelacijo med tretjim in četrtim sklepom. Vi v tretjem sklepu predlagate, da Odbor za finance poziva Računsko…, to lahko pozovete vi sami, poslanska skupina. Vi pravite, predlagate, Odbor za finance poziva Računsko sodišče, da opravi revizijo postopkov prodaje Nove Ljubljanske banke. Ali tukaj mora tudi Računsko sodišče ugotoviti eventualno negospodarnost. Ker če ja, če bo…, šele potem je smiseln četrti sklep ali pa bo gledalo samo tehnološki postopek brez cene in ekonomske dimenzije. Tukaj so meni zadeve odprte. Niso konsistenten, ali razumete?  Kar se pa tiče… Ja, še enkrat sem hvaležen, ljudje očitno položnice razumejo. In hvala bogu, kolega Lenart, hvala bogu, da ta vlada sedaj, ali vaša, ali naša, čigava, je slovenska, da ni imela prstov poleg pri prodaji tega dela Nove Ljubljanske banke. To sem vesel. In jaz sem uvodoma, poglejte, jaz sem pač tak, da znam tudi pohvaliti. Saj sem pohvalil Levico pri njihovi politični agendi ekosocializem. Oni to pač trdo držijo, ali je nam všeč ali ne. In sem tudi pohvalil, da v teh danih okoliščinah je SDH to transakcijo dobro naredil. Pomeni, dostopne informacijah. Mogoče bom jutri to mojo izjavo moral preklicati. Na vas pa je, kolega Lenart in spoštovana koalicija, da izsledke parlamentarnih preiskovalnih komisij iz prejšnjega mandata iz področja bančništva in sklepe Državnega zbora izpeljete do realizacije. Z moje strani boste dobili močan aplavz.
Hvala lepa.  Besedo ima predstavnik predlagatelja, poslanec Luka Mesec.
Hvala za besedo.  Predem odgovorim gospodu Horvatu bom samo na kratko gospodu Periču, ki je še enkrat spraševal zakaj je pomembno ohranjanje lastništva v sistemskih bankah. Mislim, da ste v tej razpravi, če ste jo poslušali, slišali dosti argumentov. Jaz sem ves čas govoril o tem, da je pomembno, da država ne živi samo od dela, ampak tudi od kapitala. Ker če pač vse prodamo, potem bomo pač tukaj delali, smetano bo pa pobiral nekdo drug, enostavno.  Kolega iz LMŠ vam je povedal, da je NLB opravil ogromno vlogo pri afirmaciji slovenskega gospodarstva, tako znotraj juge, kot po osamosvojitvi. Tudi na vladni strani je verjetno za logiko razpršenega lastništva in ohranjanja 25 % plus ene delnice, pač, razlog, ki ga navaja gospod Dragonja, da je treba pač odločanje o upravljanju s prihranki slovenskih prebivalcev in podjetij, pač, ohranjati v Ljubljani. Mislim, da so to zadostni razlogi in toliko v pojasnilo, ker očitno res prihaja do nesporazumov. Tudi banke v Švici, ki jih omenjate, so 25 % v državni lasti. V razvitih državah, tako kot sem rekel, pač, po večini nekje do 50 % pustijo tuj kapital na bančni trg, drugače pa pač ohranjajo domače lastništvo, pač, javno, deželno, privatno, ampak domače. Poglejte Nemčijo. In razlogi so skozi ti, ki jih navajamo. Ker pač bančni sistem je krvni obtok gospodarstva in če pač nadaljujem s to analogijo, ko je gospod Horvat spraševal zakaj pač enostavno niso vlade pustile po letu 2008, 2009, da bi enostavno, recimo, NLB kolapsirala, poglejte, NLB pač je predstavila 25 % slovenskega bančnega trga. Če ta banka propade, potem bi bilo to, kar je gospod Dragonja rekel, 25 % pač prihrankov slovenskega prebivalstva in podjetij bi propadlo. 25 % finančnega trga bi propadlo. S tem bi se okužba pač razlila naprej po gospodarstvu in bi bila kriza še veliko večja. … / oglašanje iz klopi/ Samo pač razlagam.  In ko govorimo o portugalski banki CGD, jaz jo navajam kot primer tega, da obstajajo majhne države v Evrope, ki so uspele pač nekaj izpogajati. Ni treba biti velik kot Nemčija, čeprav potem imaš posebne privilegije. Če pogledate, recimo, strukturo Evropske centralne banke boste videli, da je bil prvi guverner Evropske centralne banke Trichet, se pravi Francoz, tako kot je bila že Miteronova(?) želja, DNK te centralne banke je bil nemški. Če pogledate ta 107. člen pogodbe o delovanju EU, ki ga prej navajam, tam imate tri pogoje dovoljenih državnih pomoči oziroma tri vrste dovoljenih državnih pomoči.   (nadaljevanje) Eno so pomoči, ki rešujejo socialo, drugo so pomoči, ki rešujejo nacionalne katastrofe, tretja vrsta pomoči so pa tiste, ki jih je Zvezna republika Nemčija izplačevala na vzhod svoje države. Pač toliko daleč gre ta nacionalni interes, pač na vsakem koraku vam v neki zakonodaji ven skoči. In če kdo misli, da lahko države, kot so Slovenija, pač enostavno vsem odpovemo, pa dvignemo roke, potem je tukaj logični sklep, ki ga lahko potegnemo, da razpustimo tudi parlament in se nehamo demokratično odločati o naši prihodnosti. In to so razlogi, zakaj bom podprl sklepe po tej razpravi, za katero se zahvaljujem konec koncev, je bila zelo konstruktivna, me pa ni odvrnila od tega, da bi se premislil glede kateregakoli od sklepov, ki sem jih uvodoma predlagal. Prvi sklep, se pravi, da pozivamo, da se umakne prodajo preostalih delnic NLB, bom podprl. Prvič zaradi tega, kar je gospa Glavina povedala, se pravi, da ni garancije, da se ne bi razpršeni kupci povezali in bi dobili novega največjega lastnika, in drugo zaradi tega, kar je povedal gospod Pogačnik, se pravi, da nekje 40 % lastništva v tem trenutku še lahko pri NLB držimo v državnih rokah in 40 % razpršenih lastnikov se bo težje povezalo kot 25. In mislim, da je to zadosten razlog, da je 40 % večja garancija, da zadržimo to, kar je konec koncev, če prav razumem, tudi strategija ministrstva in Slovenskega državnega holdinga odločanje v Ljubljani. Drugi sklep bom podprl, ker za Abanko še ni prepozno. In po vseh kazalcih cene delnic na bančnem trgu v Evropi padajo, izkupiček za NLB je slab, Vlada je nova, mandat SDH bo tudi upam, da čimprej nov, predvsem politični, se pravi strategija upravljanja. In mislim, da lahko bi danes dosegli konsenz, da se glede še edine preostale sistemske banke, ki jo imamo v državni lasti, poenotimo, da ostane. Tretji sklep bom podprl, ker je treba stvari razčistiti. Saj tukaj mislim, da se je kar nekaj razpravljavcev strinjalo. Mislim, me moti, da predvsem na vladni strani, koalicijski strani očitno ni volje po razčiščevanju tega, a je bilo ravnanje nadzornega sveta SDH gospodarno ali ne. In četrti sklep bom podprl zaradi tega, ker mislim, da so razprave o gospodarnem ravnanju danes številnih poslancev, tudi Marka Pogačnika, Jožefa Horvata, Jerneja Vrtovca podkrepile oceno, ki jo imam tudi sam, torej da ravnanje nadzornega sveta ni bilo gospodarno. Hvala.
Hvala lepa. Zdaj dajem besedo gospe Glavina, pa bi prosil, če se orientirate predvsem na tisto, kar je izpostavil poslanec Pogačnik. Izvolite.
Lidia Glavina
Ja, hvala. Kar se tiče nadzornega sveta NLB, to je bilo vprašanje. V nadzornem svetu NLB je še eno prosto mesto. Če bojo ti člani odstopili ali ne, je njihova čisto osebna odločitev, bi pa rada poudarila, da je ta nadzorni svet po svoji sestavi že visoko kompetenten. Pol nadzornega sveta so mednarodni strokovnjaki. Moram pa tudi povedati, da s strani vlagateljev, s katerimi smo se pogovarjali, tudi nobene take zadeve v tem smislu ni bilo. Pa morda še, a bomo priporočili nakupe v NLB. Ne bomo. Jaz mislim, da se bojo naša podjetja čisto osnovno(?) odločila, a je to ekonomsko za njih smotrno ali ne. Priporočil v tem smislu pa ne bo.  Pa morda samo še kratko o Abanki. Postopek prodaje teče. Začel se je že pred 2 meseci. To ni res, da nič ne delamo. Zdaj v resnici tudi sami svetovalci so nam dali v premislek, da se prodaji 2 bank tečeta vzporedno, čeprav gre za različne prijeme, ampak še zmeraj verjetno to ni priporočljivo, ampak postopek prodaje že teče že 2 meseca. Tako da ne zamujamo. IN tudi mislimo, da bo zaključen še nekaj pred rokom, ki je postavljen. Hvala.
Hvala lepa. Še gospod državni sekretar, Metod Dragonja. Izvolite.
Metod Dragonja
Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Gospod Pogačnik, ste me najbrž preslišali, kar se tiče glede spremembe zavez z Abanko. Povedal sem, je Ministrstvo za finance dvakrat skupaj s poslovodstvom banke pristopilo s predlogi k Evropski komisiji za spremembo teh zavez vendar so bili odzivi negativni predvsem zaradi kredibilnosti, ki je bila povezana s situacijo glede privatizacije NLB.  Evropska komisija je imela precej negativno stališče oziroma je kakršnekoli možnosti v tej smeri za modifikacijo teh zavez zavrnila. Kar se pa tiče zdaj teh objav na spletnih medijih bom še enkrat poudaril: Vlada bo izvajala strategijo umika iz lastništva bank, tako kot to določa strategija in bo sledila tudi cilje, ki so postavljeni za Abanko, za privatizacijo celotnega lastniškega deleža v tej banki, je 30. 6. 2019.  Alternative lahko preučujemo, ker so bile v diskusiji tak želje izražene, ampak kot sem povedal, alternativne rešitve v tem momentu - ta ocena je zelo kompleksna in mislim, da ni realno, da se kakršnakoli alternativa v tem smislu vzpostavi. Bomo jo pa pripravili ravno zato, da bo najprej z banko skupaj ta ocena narejena potem pa bomo glede na to tudi predlagali, če bi bile kakršnekoli spremembe v postopkih, ki jih SDH vodi po tem. Hvala lepa.
Hvala lepa. Gospod Pogačnik še ime nekaj, izvolite.
Ne, saj jaz mislim, da se zdaj točno vidi, kakšna je ta situacija v državi. Jaz mislim, da imamo tukaj nadstrankarsko koalicijo - Levica je naredila svoje, kajti to, zaradi Abanke pa zaradi teh izjav sem jaz zdaj dejansko res šokiran.  Državni sekretar na odboru govori nekaj, tukaj imamo na spletu ne samo naslov, ampak celotni članek. Ampak ta celotni članek, glejte, spoštovani kolegi, kolegice, je bil objavljen 16.05. Zdaj je pa ura 19.32. To pomeni, 5 minut po začetku tega odbora in bi rekel že cel povzetek, bi rekel, skoraj kaj se je na odboru dogajalo, kaj Mesec predlaga, kaj je povedal državni sekretar in nenazadnje bi rekel tudi povzeta izjava Lidije Glavina. 16.05.  Mislim, to je bilo značilno za neke druge čase, ko so se članki pisali prej.  Mi imamo danes odbor, odbor ni zaključen, tukaj imamo pa povzetek odbora, kaj se bo vse dogajalo 16.05. In jaz spoštovani državni sekretar, tukaj imamo bi rekel vsaj 6 vaših izjav notri, da boste vse preučili, da se prodaja Abanke ustavi. In tudi če piše, kakšna je rešitev: da Abanka povrne 700 milijonov evrov.
Gospod Pogačnik, hvala lepa.  Jaz zdaj pozivam vse prisotne, zlasti člane oziroma članico in člane Odbora za finance, tiste ki imamo tudi pravico glasovati, da se držimo tega, da ne bi prešli postopno in počasi v neko brezplodno prerekanje in da je zelo pametno, da na tej točki mi zdaj zaključimo razpravo.  Bom, seveda bom dal, seveda bom dal besedo, ampak prosim vas, vse kar smo si imeli povedati, smo povedali.  To zdaj, kar počnemo, je nesmiselno in prosim, da to tu zdaj, ko bosta zaključila gospod Horvat in Mesec, potem dejansko tudi zaključimo razpravo in preidemo na glasovanje. Kolega Horvat, izvolite, imate besedo.
Hvala lepa, gospod predsednik. vodite enega najpomembnejših odborov državnega zbora in moram reči, da ga dobro vodite. Hvala, še enkrat. Glejte, mi, vsaj člani tega odbora in članice, seveda moramo vsaj neke osnovne informacije imeti.  Zdaj, gospod Dragonja, ali boste zdaj vi ta članek, te informacije, ki so tukaj ne MMC portalu preklicali oziroma bo to naredila vaš PR, Metod Dragonja obljubil premislek o prodaji Abanke, predsednica uprave, gospa Glavina, govori in vemo, prodaja teče.  In na slikah ni gospod Dragonja, niti Gospa Glavina, naslikan je Luka Mesec. Saj najbrž ženske ga rade pogledajo, ampak Mesec je poudaril, zdaj pa ta nadstrankarskost pa nadkoalicijskost, kot pravi magister Pogačnik. Mesec je poudaril,  (nadaljevanje) da je vprašanje prodaje NLB in Abanke ključno za Levico in za njen sporazum za Vlado. Ali lahko špekuliram, gospod Dragonja, pred sejo ste se z Lukom Mescem dogovorili, da se realizira drugi sklep. Sedaj nam prosim to pojasnite v enem stavku. Jaz se ne bom več oglašal.
Prosim, ker sedaj to že gre v sfero teorij zarote in skoraj, da kot že kakšni tisti mali zeleni hodijo okoli. Gospod Pogačnik ima besedo Luka Mesec za njim boste pa vi.
Hvala. Dobro, da razložimo tole komedijo. Ta članek visi gor od 16.05, ja sem ga jaz tudi imel celo sejo odprtega, vmes se je posodabljal. Na začetku ob 16.05 je bilo objavljenih par poudarkov iz tiskovne konference, ki sem jo imel danes ob 13.00, kjer sem v bistvu predstavil zelo podobno kot uvod v sejo in dobil sem na koncu novinarsko vprašanje, ki ga zadnje čase vedno dobivam, se pravi, kdaj bomo podpisali ta sporazum in če je vprašanje bank za to pomembno in seveda sem odgovoril, da je, zato je tisto na koncu, čeprav tega danes na odboru nisem izpostavljal.  Kar se tiče navedb gospoda Dragonje. Mislim, da je prej zelo jasno rekel enkrat med razpravo, da tukaj se bodo opravljale analize. Sedaj ni nobene teorije zarote jaz sem ga to slišal reči očitno novinarji tudi. Ne verjamem pa v tem, da obstaja še neko paralelno vesolje, kjer se pišejo članki, ki potem v naprej pišejo članki, ki potem ob 16.05 pridejo in predvidijo vse, kar bo v naslednjih treh urah ali koliko smo sedaj tukaj izrečeno na tem odboru. Mislim, da je članek nekako korekten povzetek razprave.
Hvala lepa.  Sedaj pa gospod Pogačnik imate besedo, potem pa predlagam, da zaključimo. Hvala.
Spoštovani kolega Mesec meni se ta članek zdi živi dokaz, da je Levica in videz te nadkoalicijska stranka. To je pa sedaj dejstvo. 16.05 objavljeno… Jaz sem prepričan, da ste se vi sestali ne vem danes tokom dneva koalicijske stranke in bi rekel nadkoalicijska stranka Levica in pa državni sekretar. Ne samo, da državni sekretar v tem članku navaja, da bodo razmislili o tem kako bi se zaustavil postopek prodaje Abanke. Državni sekretar gospod Dragonja celo ponuja že rešitev v svoji izjavi na kakšen način se izogniti Evropski komisiji. Navaja, da se bo resno razmislilo, da bo Abanka prišla približno 700 milijonov kazni in da se ne bo privatizirala. Ali Abanko prodaja SDH ali jo prodaja državni sekretark? Jaz dobivam vedno bolj občutek, da je to ponovno prodaja v domeni nadkoalicijske stranke Levice in pa Luka Mesca.
Hvala lepa.  Sedaj predlagam, da razpravo o članku na nekem spletnem portalu zaključimo. Predlagam tudi, da zaključimo celotno razpravo. / medsebojno pogovarjanje/ Povejte, gospe in gospodje, ali mislite, da bi mi danes to zaključili ali se bomo prerekali o tem kaj piše na nekem spletnem portalu? / medsebojno pogovarjanje/ Poslanec Möderndorfer ima postopkovno.
Predsednik, odprla se je neka dimenzija katero je Marko Pogačnik, kolega, poslanec odprl. Ali jo je odprl zanalašč ali ne ali mu je ratalo ali ne nepomembno, ampak dejstvo je, da ostajajo odprta vprašanja. Jaz bi rad za svojo razpravo glede na Poslovnik, ker je to možno razprava na odborih ni omejena časovno, nima časovne komponente. Jaz verjamem, da bi kot predsednik radi zapeljal in zaključil, ampak jaz nisem sprožil problema, ampak ne bi rad, da ostanejo stvari neodgovorjene in zato se bom javil k razpravo. Postopkovno gledano nima smisla. Bolj, ko boste hoteli zaključiti težje bo zaključiti, saj se bomo izzveneli, ampak potrebno bo pa odgovoriti na vprašanja in se javljam k razpravi, ko mi boste dali besedo.
V redu, hvala lepa. Se pravi je bilo postopkovno. Kdo še ima postopkovno? Kolega Pogačnik, izvolite.
Spoštovani predsednik, jaz mislim, da ste do sedaj vse seje odbora za finance vodili več kot korektno in pričakujem, da boste tudi današnjo sejo vodili korektno. Po Poslovniku vi ne morete omejevati razprave in razprava je v skladu z današnjo temo in še več,     (nadaljevanje) zdaj ste šele videli bi rekel predvsem tudi ozadje predlaganih sklepov s strani Levice. Glejte, v samem sklicu odbora ni bilo govora o Abanki, niti v enem sklepu / oglašanje iz dvorane/, tudi za / nerazumljivo/ prodaje. Danes je pa večinoma teh sklepov, ki so predlagani s strani Levice, bi rekel se nanaša na Abanko.  Jaz predlagam, da se dovoli ta razprava in da predvsem državni sekretar pojasni te navedbe, ki so v tem članku.
Dobro, hvala lepa Gospod Pogačnik. Prva stvar, ki jo želim poudariti je, da nisem nikomur jemal besede, tudi vem, da je ne morem in da imate vsi pravico govoriti kolikor hočete. Ampak pozval sem na določeno stopnjo tudi razuma, če hočete temu tako, zato da bi v nekem razumnem času stvari pripeljali k zaključku, samo zato. Če tega ni, v redu gremo naprej. Jaz sem dolžan dati besedo naprej gospodu poslancu – aja pardon, Luka Mesec ima repliko – to verjetno na gospoda Pogačnika?
Tako ja.
Ja, potem dajem gospodu Luki Mescu, potem sta pa na vrsti najprej poslanec Darij Krajčič in potem za njim poslanec Jani Möderndorfer. Poslanec Mesec, prosim izvolite.
Hvala za besedo.  Zdaj, da odgovorim gospodu Pogačniku. Na spletni strani Državnega zbora imate sklic, kjer je utemeljena današnja razprava. Naslov točke je Ustavitev izsiljene privatizacije NLB in Abanke in potem imate štiri sklepe, ki sem jih danes zamenjal, ker so se okoliščine spremenile, kar sem povedal na začetku. Prvi in tretji sklep sta o NLB, drugi in četrti sklep sta o Abanki.
Hvala lepa. Naslednji je na vrsti za razpravo poslanec Darij Krajčič. Prosim.
Hvala lepa spoštovani predsednik za besedo. Želel bi komentirati o nekih nad koalicijskih vlogah določenih strank. Če pogledamo kratko zgodovino sklica tega Državnega zbora in v okviru tega, debate o Novi ljubljanski banki, bomo hitro ugotovili, da na sklicu Državnega zbora, kjer smo umikali problematiko hrvaških varčevalcev iz porfelija Nove ljubljanske banke, smo preprosto glasovali proti idejam Levice.  Danes so pred nami neki sklepi, pa počakajmo, da bomo videli, kako bomo tukaj glasovali – ali bomo tako kot predlaga Levica, ali pač ne. Hvala lepa.
Hvala za razpravo. Naslednji je poslanec Jani Möderndorfer, prosim.
Za mene kot za poslanca, glede na razpravo in vprašanja, ki jih postavlja kolega Pogačnik, je čisto nepomembno kaj piše na MMC, ampak popolnoma nepomembno. Za mene je pomembno to, kar se danes pogovarjamo in to so za mene fakti in za mene je pomembno, kaj bo na koncu kaj bo na koncu izglasovalo. Kaj piše na MMC, kaj je bilo 6:05(?) objavljeno, kako so oni to vedeli, kaj so to oni vedeli, kdo je to izjavljal – bo državni sekretar že sam povedal, kako je kakšno stvar rekel, če jo je rekel, pa če bo sploh hotel kaj povedati – niti ni dolžan povedati. Ker vse kar je povedal, je povedal že tukaj večkrat. Se mi zdi pa zelo pomembno, ker Marko, saj oba veva, da ne smeva vsega verjeti, kar prebereva, ne?
Hvala lepa. Tu zdaj, če sem prav videl, vi imate repliko, ne?
Ja.
Kolega Pogačnik. Okej, imate besedo. Za vami je na vrsti še poslanka Andreja Zabret, pa potem bomo videli kako bo šlo naprej.
Jaz kolegu Möderndorferju predlagam, da si ta članek prebere. Tukaj ni, da bi rekel, ta članek navaja iz neuradnih pa zanesljivih virov. Tukaj so povzete izjave državnega sekretarja – »Delali bomo na tem, da zaustavimo prodajo Abanke, imamo rešitev – 700 milijonov bojo vplačali«. In nič drugega nočem, samo, da državni sekretar zdaj pove – ali so te izjave, ne vem komu namenjene ali kdo stoji za temi, a se je to usklajeval z ministrom za finance ali se je usklajeval s SDH. Glejte, pogovarjamo se o državnem premoženju, pogovarjamo se o eni banki, ki ima bilančno vsoto tri milijarde pa pol približno in zdaj ni nič pomembno. Mislim, da je več kot pomembno.
Dobro, hvala lepa. Vas obveščam gospod Pogačnik, takoj za razpravo poslanke Zabretove, bom dal besedo državnemu sekretarju, da pojasni to dilemo. Besedo pa dajem poslanki Andreji Zabret, prosim.
Hvala za besedo. Glede članka bi jaz tudi, da je bila ob 16.05 objavljena, sem bila tudi jaz presenečena, ampak glede na to, da je gospod Luka oziroma kolega Luka povedal, da se je posodabljala stran, članek sem šla tudi brat in v bistvu je korektno povzeto vse tisto, kar smo tudi tukaj slišali. Tako da ne vidim nobenih… / oglašanje iz dvorane/ posebnih drugih zadev. Hvala.
Hvala lepa. Če po vašem mnenju, gospod Pogačnik, nismo slišali, potem jaz računam, da zdaj pa bomo slišali. / oglašanje iz dvorane/ In dajem besedo državnemu sekretarju, gospodu Metodu Dragonji. Prosim, gospod Dragonja.
Metod Dragonja
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Najprej želim povedati to, da nisem nikomur, medijem ali komurkoli drugim dajal nobenih izjav pred to sejo, da bi karkoli lahko povzemali izven tega, kar je bilo rečeno na tej seji. Drugo, če je to korektno prevzeto, bomo na profesionalni način pregledali in zahtevali popravke oziroma redakcije teh trditev. Zdaj so mi kolegice rekle, da je to tudi že televizija Slovenija povzela in tako naprej. To se pravi, pač take informacije so občutljive. In še enkrat poudarjam, da usmeritev tako Ministrstva za finance kot Vlade je, da bo izstopila iz lastništva bank, tako kot določa strategija. Povedali pa smo, ko smo komentirali predloge predlagatelja, da obstojijo samo 3 alternative in da se da tudi tretja alternativa proučiti. Ni pa sprejetih še nobenih odločitev in s tem v zvezi ni potekala nobena diskusija, niti ne v okviru Ministrstva za finance niti ne v okviru Vlade z drugimi resorji niti ne s prizadeto banko niti z SDH. Postopki tečejo tako, kot so bili načrtovani in določeni v strategiji.
Dobro, hvala lepa. To mislim, da je bilo dovolj nedoumno in predvsem jasno povedano. Tako, zdaj pa zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje. Prosim, da glasujemo izključno članica in člani odbora, da se ne bi kaka pomota pripetila.  In sicer dajem na glasovanje 1. sklep na predlog Poslanske skupine Levice. Prvi sklep se glasi: »Odbor za finance poziva Vlado, da se sestane kot skupščina Slovenskega državnega holdinga ter zamrzne prodajo vseh še preostalih delnic Nove Ljubljanske banke.« Želi kdo razpravljati? Hvala lepa. Potem začenjam glasovanje. Kdo je za? (2 člana.) Je kdo proti? (9 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Predlagam v odločanje 2. sklep, in sicer: »Odbor za finance poziva Vlado, da se sestane kot skupščina Slovenskega državnega holdinga, zamrzne vse privatizacijske aktivnosti Abanke ter od Evropske komisije zahteva razveljavitev zavez o prodaji Abanke.« Razprave, vidim, da ni. Začenjam glasovanje. Kdo je za? (3 člani.) Je kdo proti? (9 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Prehajamo na odločanje o 3. sklepu: »Odbor za finance poziva Računsko sodišče, da opravi revizijo postopkov prodaje Nove Ljubljanske banke.« Želi kdo razpravljati? Ne. Začenjam glasovanje. Kdo je za? (4 člani.) Je kdo proti? (6 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Prehajamo na odločanje o 4. sklepu oziroma predlogu sklepa: »Odbor za finance poziva Vlado, da zaradi negospodarne prodaje deležev Nove Ljubljanske banke na podlagi 44. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu Državnem zboru predlaga odpoklic članov nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga.« Razpravljati ne želi nihče. Začenjam glasovanje.  (nadaljevanje) Kdo je za? (3 člani.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. S tem je izčrpana in zaključena ta točka dnevnega reda.  Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA (pri tej točki dnevnega reda je malo več branja, zato vas prosim predvsem za koncentracijo) - PREDLOG STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO SPREMENJENEGA PREDLOGA UREDBE EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA O SPREMEMBI UREDBE ŠTEVILKA 1093/2010 O USTANOVITVI EVROPSKEGA NADZORNEGA ORGANA (EVROPSKI BANČNI ORGAN), UREDBE EVROPSKE UNIJE ŠTEVILKA 1094/2010 O USTANOVITVI EVROPSKEGA NADZORNEGA ORGANA (EVROPSKI ORGAN ZA ZAVAROVANJA IN POKLICNE POKOJNINE), UREDBE EVROPSKE UNIJE ŠTEVILKA 1095/2010 O USTANOVITVI EVROPSKEGA NADZORNEGA ORGANA (EVROPSKI ORGAN ZA VREDNOSTNE PAPIRJE IN TRGE); PREDLOG STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO UREDBE EVROPSKE UNIJE ŠTEVILKA 345/2013 O EVROPSKIH SKLADIH TVEGANEGA KAPITALA, UREDBE EVROPSKE UNIJE ŠTEVILKA 346/2013 O EVROPSKIH SKLADIH ZA SOCIALNO PODJETNIŠTVO, UREDBE EVROPSKE UNIJE ŠTEVILKA 600/2014 O TRGIH FINANČNIH INSTRUMENTOV, UREDBE EVROPSKE UNIJE 2015/760 O EVROPSKIH DOLGOROČNIH INVESTICIJSKIH SKLADIH, UREDBE EVROPSKE UNIJE 2016/1011 O INDEKSIH, KI SE UPORABLJAJO KOT REFERENČNE VREDNOSTI V FINANČNIH INSTRUMENTIH IN FINANČNIH POGODBAH ALI ZA MERJENJE USPEŠNOSTI INVESTICIJSKIH SKLADOV, UREDBE EVROPSKE UNIJE 2017/1129 O PROSPEKTU, KI SE OBJAVI OB PONUDBI VREDNOSTNIH PAPIRJEV JAVNOSTI ALI NJIHOVI UVRSTITVI V TRGOVANJE NA REGULIRANEM TRGU; PREDLOG STALIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE DO DIREKTIVE EVROPSKE UNIJE ŠTEVILKA 2015/849 O PREPREČEVANJU UPORABE FINANČNE SISTEMA ZA PRANJE DENARJA IN FINANCIRANJE TERORIZMA.  Gradivo k tej točki dnevnega reda smo prejeli od Vlade dne 9. novembra 2018 na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o sodelovanju med Državnim zborom in Vlado v zadevah Evropske unije. Predlagateljica stališča Republike Slovenije je Vlada.  Odbor bo kot matično delovno telo to točko obravnaval na podlagi drugega odstavka 154.h člena Poslovnika Državnega zbora. Svoje poročilo bo posredoval pristojnemu odboru, to je Odboru za zadeve Evropske unije. Poslovniško določen rok za vložitev amandmajev matičnega delovnega telesa je najkasneje dva dni pred sejo pristojnega odbora.  K točki so bili vabljeni: predstavnice in predstavniki Ministrstva za finance, dodatno pa je bil povabljen tudi direktor Urada za preprečevanje pranja denarja Darko Muženič.  Prosim predstavnika ministrstva, državnega sekretarja Metoda Dragonjo, da poda dopolnilno obrazložitev predlogov stališč Republike Slovenije.
Metod Dragonja
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Evropska komisija je septembra 2017 predlagala paket ukrepov za krepitev pristojnosti evropskih nadzornih organov mikrobonitetnega nadzora ter spremembo makrobonitetnega nadzora z okrepitvijo Evropskega odbora za sistemska tveganja. Državni zbor je že januarja 2018 oba navedena predloga obravnaval in sprejel stališče, da Republika Slovenija oba predloga podpira z namenom povečanja učinkovitosti nadzora.  Prvi predlog komisije glede okrepitve mikrobonitetnega nadzora sicer stremi k vzpostavitvi usklajenega in   (nadaljevanje) učinkovitega finančnega nadzora, vendar pa ni predvideval spremenjenih pooblastil organov v zadevah, povezanih s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Kljub nedavnim utrditvam zakonodajnega okvirja na tem področju pa so novi primeri pranja denarja v finančnih institucijah pokazali nujno potrebo po hitrih in odločnih izboljšavah. Evropska komisija je zato predlagala dopolnitev predlaganih sprememb ter okrepitev evropskega bonitetnega nadzora tudi s področja preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Predlagane spremembe se tako nanašajo na širitev pristojnosti evropskega bančnega organa, EBE, na zadeve v zvezi z bojem proti pranju denarja in financiranju terorizma na celoten finančni trg. Drugič, okrepitev orodij, ki so na voljo EBI za preprečevanje primerov pranja denarja, tretjič, ustanovitev novega odbora za preprečevanje pranja denarja, ki bo deloval v sklopu EBE, in četrtič, EBI se daje pooblastilo, da v primerih znakov pomembnih hudih kršitev od pristojnih nacionalnih organov zahteva, da začne preiskave ter razmisli o sprejetju odločitev in uvedbi sankcij za izvajalce v finančnem sektorju.  Državnemu zboru se tako predlaga, da sprejme naslednje stališče, ki je s strani Ministrstva za finance bilo usklajeno tudi z ostalimi resorji, Ministrstvom za pravosodje, Ministrstvom za notranje zadeve, Uradom za preprečevanje pranja denarja ter nacionalnimi nadzorniki v finančnem sistemu, Banko Slovenije, Agencijo za trg vrednostnih papirjev in Agencijo za zavarovalni nadzor. Predlog je, da Republika Slovenija podpira navedene spremembe in spremembo te uredbe, ki je predlagana.  Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Dragonja. Besedo dajem še gospodu Darku Muženiču, direktorju Urada za preprečevanje pranja denarja.
Darko Muženič
Lepo pozdravljeni! Hvala za besedo. Pravzaprav k obrazložitvi in danemu predlogu državnega sekretarja Dragonje nimam kaj dosti dodati. V tem primeru gre samo za krepitev centralnega evropskega bančnega organa, za hitrejšo izmenjavo podatkov, za sodelovanje vseh evropskih nadzornikov na finančnem področju, s čimer se želi doseči večjo učinkovitost delovanja vseh teh institucij.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Ali želi kdo od poslancev razpravljati? Prijavljen je kolega Primož Siter, ki mu dajem besedo.
Hvala lepa. Lep pozdrav še z moje strani oziroma dober večer! Zadnja leta se zelo ukvarjamo - kar je prav - s problemom pranja denarja, financiranju terorizma in tako naprej, v bistvu se obe točki današnjega dnevnega reda tega dotikata. Seveda se strinjam, da je treba na tem delati, treba je zakonodajo konstantno prilagajati času in okoliščinam, prilagajati nekim novodobnim iznajdljivim načinom delovanja kriminalnih združb in seveda posledično zagotavljati neke ustrezne podlage za čim bolj učinkovit pregon. In do tu je vse v redu. Do nekega paradoksa pa pridemo glede pregona na ravni Evropske unije, ko na eni strani imamo vse več nekih pravnih okvirjev za pregon kaznivih dejanj pranja denarja, financiranja terorizma in tako naprej, ampak - popravite me, če se motim - ne more obroditi sadov, dokler dopuščamo neke davčne oaze, dokler dopuščamo povsem legalne, pod narekovaji, »davčne optimizacije«, anonimno lastništvo podjetij in tako naprej, to na eni strani. Na drugi strani pa vidimo, da morebiti najbolj učinkovito orodje za kazanje s prstom na vse te anomalije, na vse te nepravilnosti, v bistvu niso ti instrumenti, ampak je civilna družba, so žvižgači, so novinarji  in njihovo delo. Bojim se, da je sicer izboljševanje nekih novih in obstoječih direktiv je v redu, je plemenit namen, če ne drugega, ampak izrazim zgolj svoj dvom, da je pa, to bo en tak navidezni bolj oziroma metanje peska v oči. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Ali želi še kdo razpravo? Če ne, potem sprašujem ministra oziroma državnega sekretarja in direktorja urada ali želi kdo kaj komentirati na izvajanje poslanca? Gospod Muženič, izvolite.
Darko Muženič
Hvala lepa za komentarno vprašanje. V bistvu se strinjam z vami. In to se tudi ugotavlja na nivoju Evropske unije. Države imamo različne sisteme, različne pravne sisteme, poznamo različne pravno organizacijske oblike družb. Vsa ta zakonodaja pa želi vsa ta izmikanja, bom rekel, in prikrivanja tako dejanskih lastnikov, te tako imenovane davčne optimizacije in tako naprej, na nek način omejiti in tudi poenotiti. In v tej luči zato tudi mi podpiramo to rešitev, ta predlog te uredbe, ker se je očitno ugotovilo tudi na evropskem nivoju, da je potrebno sprejeti uredbo s katero se okrepi evropski bančni organ, ki bo lahko na nek način celo v primeru ugotovljenih anomalij, nacionalnim organom, ne bom rekel odredil, ampak od njih pričakoval ustrezno ukrepanje, torej se bo praksa na tem nivoju poenotila, ne glede na različne pravne sisteme, ki so morebiti v Evropski uniji. Mi mislimo, da bo tak pristop obrodil sadove, da se bo vse to omejilo. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Ali želi še kdo razpravo? Kolega Horvat, izvolite.
Hvala, gospod predsednik. Samo 20 sekund… Vemo, kako delujejo evropske uredbe, delujejo direktno. V stališču Vlade sem prebral, da bo prišlo do adaptacije spremembe zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma. Kdaj ga lahko pričakujemo v DZ?
Kar izvolite, gospod Muženič.
Darko Muženič
Hala lepa za vprašanje. V Državnem zboru ga lahko pričakujete v prvi polovici naslednjega leta. Mi računamo tam april, maj.
Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Če ne, potem predlagam, da preidemo na odločanje.  K predlogu tega stališča Republike Slovenije ni bilo vloženih amandmajev, zato dajem na glasovanje naslednji predlog mnenja. Jaz sem prej mnenje v celoti prebral, pa vas sprašujem, poslanka in poslanci …/ Oglašanje iz klopi/ Hvala, gospod Möderndorfer, ste prebrali moje misli in me tudi razbremenili nečesa. Hvala lepa.  To se pravi, dajem na glasovanje mnenje: Odbor za finance podpira predlog stališča Republike Slovenije do spremenjenega predloga in tako naprej. Želi kdo razpravljati? Ne. Glasujemo.  Kdo je za? (9 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je mnenje sprejet.  Določiti moramo še poročevalca za sejo pristojnega odbora, se pravi za sejo Odbora za zadeve Evropske unije. Tam je član tudi gospod Marko Pogačnik s katerim imava dogovor, da v imenu Odbora za finance ta mnenja predstavlja, če se strinjate. Hvala lepa. Potem bo to storil kolega Marko Pogačnik.  S tem tudi zaključujem to točko dnevnega reda in 3. nujno sejo Odbora za finance.  Hvala in lahko noč!