3. nujna seja

Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor

10. 12. 2018
podatki objavljeni: 10. 12. 2018

Transkript

Spoštovane in spoštovani! Začenjam 3. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Vse prav lepo pozdravljam! Obveščam vas, da se je za sejo opravičil član odbora Franc Rosec, na seji pa kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: namesto poslanca Luke Mesca poslanec Primož Siter, namesto poslanca dr. Darija Krajčiča poslanec Jože Lenart, namesto poslanca Soniboja Knežaka poslanec Matjaž Han in namesto poslanca Željka Ciglerja poslanec Boštjan Koražija.  Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red z eno točko, v zvezi s katero v poslovniškem roku nisem prejel nobenega predloga za spremembo, zato je dnevni red določen, kot ste ga prejeli s sklicem seje.  Prehajamo na edino, 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O INTERVENTNIH UKREPIH PRI RAVNANJU S KOMUNALNO ODPADNO EMBALAŽO IN Z ODPADNIMI NAGROBNIMI SVEČAMI, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo posredovala Vlada. Kolegij predsednika Državnega zbora je na 19. seji, dne 4. 12. 2018, sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku. Za obravnavo je bilo posredovano naslednje gradivo: predlog zakona z dne 29. 11. 2018, mnenje Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj z dne 5. 12. 2018, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 5. 12. 2018, mnenje Združenja občin Slovenije z dne 10. 12. 2018 in mnenje Ministrstva za okolje in prostor k mnenju Zakonodajno-pravne službe z dne 10. 12. 2018.  Rok za vložitev amandmajev je do zaključka razprave o členih na seji odbora. Do zdaj so bili vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin k 4., 5., 6., 8., 15. in 16. členu ter za nova 16.a in 16.b člen.  Na sejo so bili k obravnavi te točke vabljeni: Ministrstvo za okolje in prostor, Komisija Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, Skupnost občin Slovenije, Združenje občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, Zbornica komunalnega gospodarstva, Gospodarsko interesno združenje centrov za ravnanje z odpadki (SLOCERO) in Zakonodajno-pravna služba.  Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo na podlagi 126. člena poslovnika opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.  Ali želi besedo predstavnik Ministrstva za okolje in prostor za dopolnilno obrazložitev? Minister Jure Leben, izvolite.
Jure Leben
Spoštovani predsednik, hvala za besedo.  Poslanke in poslanci! Na terenu imamo zelo velik urgentni problem, tudi med sabo smo se že velikokrat pogovarjali. Jaz bi želel, da danes, ko bomo opravili razpravo glede tega zakona, izhajamo iz tega, da imamo zelo velik problem na terenu. Nekatere komunale ne odvažajo več embalaže podjetjem, nekatere komunale ne odvažajo več embalaže v kmetijskih procesih in če ne bomo odreagirali v nadaljnjih korakih, tako kot bi morali, ne bodo odvažale embalaže tudi vsem nam.   (nadaljevanje) Bil sem na terenu in pogledal razmere, zato smo tudi na ministrstvu pripravili rešitev za ta problem. Najprej smo šli v interventno spremembo Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo, 27. 10. 2018. Jaz vam lahko povem, da smo takoj na začetku pristopili k sodelovanju z deležniki. Imeli smo posvet na Gospodarski zbornici, kjer so bile družbe za ravnanje z odpadno embalažo, kjer so bila komunalna podjetja. Od takrat do danes - zato tudi nekaj amandmajev za izboljšanje - smo z deležniki sodelovali zato, da poskušamo čim bolj učinkovito urgenco na terenu izboljšati. Zavedam se, kot strokovec, da to ni optimalna rešitev. Povedal sem to na odboru, povedal sem to na Vladi, povem to tudi danes tukaj. Če bi imel čas, sem prvi za to, da gremo v dopolnitev Zakona o varstvu okolja, da tam sistem postavimo na novo, ker sistem se nam je porušil. Nimamo tega časa, zato moramo iti v spremembo, v sprejetje interventnega zakona. Smo pa pri nas že začeli delati tudi na Zakonu o varstvu okolja, kjer bomo sistem postavili na novo. Zato smo na Ministrstvu za okolje in prostor za rešitev tega izziva postavili tri korake. Najprej smo rekli, da bomo sprejeli interventno spremembo Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo, kar smo naredili. In v tej uredbi imamo že v pregledu 28 pogodb, veliko od teh tudi že podpisanih, s povprečno ceno 119,17 evra. To pomeni, da to, kar smo z interventno uredbo sprejeli, dela na terenu. Drugi korak je sprejetje interventnega zakona z minimalnimi nastavki sistemske ureditve, zato da naslednje leto decembra spet ne bomo tu sedeli in se pogovarjali, kaj bomo skupaj naredili. In v tretjem koraku obnovitev ali, po moje, postavitev sistema za ravnanje z odpadki na novo. Mi ne bomo tople vode odkrivali in sistem postavljali na novo, recimo, da ne bo kdo mislil, da bomo mi kante spreminjali ali karkoli, ampak predvsem procese dela, procese obveznosti, zato da do podobnih stvari ne bo prihajalo.  Mi smo tekom tega procesa aktivno sodelovali tudi s Službo Vlade za zakonodajo in potem naprej tudi z Zakonodajno-pravno službo. Mi smo tudi pripravili za vas mnenje glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe. Jaz sem že velikokrat povedal, pa bom tudi danes, da je sistem padel, in za to smo krivi vsi - na eni strani država, na eni strani tudi podjetja, ki so v tem sistemu. Zato je moje mnenje, da moramo imeti vsaj pravico zahtevati regresni zahtevek za nazaj. Mi se bomo na tem področju trudili, zato je moje mnenje, da to mora ostati v zakonu, ker s tem zagotavljamo tudi pravično obravnavo davkoplačevalskega denarja. Po drugi strani, kot sem že povedal, se pa tudi zavedam, da če bi imel čas, bi sistemsko urejal določeno področje, ampak moramo zdaj že minimalne popravke narediti, zato da ne bomo imeli naslednje leto problemov.  Prepričan sem, da bo zakon - v njem je vsebinsko preslikana uredba - pil vodo, uredba pije vodo, tako kot sem povedal. In sem prepričan, da lahko tudi na tak način saniramo stvari za naprej. Denar je zagotovljen iz našega proračuna. Potem pa naprej tudi skupaj, seveda z vami, ker je eno od vprašanj, ki si ga bomo morali skupaj odgovoriti, ali termična obdelava odpadkov v Sloveniji da, obstoječi objekt, novi objekt. In potem postavimo v ZVO tak način dela, da ne bo prihajalo do podobnih problemov v prihodnje. To pomeni, najprej sistem v dobro državljanov, potem pa na podlagi nekih ekonomskih ali tržnih smernic.  Predsednik, jaz bi toliko na začetku, za uvod, potem pa imam tu celotno ekipo, ki bo lahko odgovorila tudi na kakšna bolj specifična pravna vprašanja. Hvala.
Hvala lepa. Ali želi besedo predstavnica Zakonodajnopravne službe? Želi. Mag. Metoda Hrovat Pirnat, izvolite.
Metoda Hrovat Pirnat
Hvala lepa za besedo. Zakonodajnopravna služba je pripravila mnenje skladno s pristojnostjo, ki jo ima. Jaz ga bom na kratko predstavila, res na kratko. In sicer, predlog zakona ureja nekatere interventne ukrepe za odstranitev in obdelavo odpadne embalaže, ki morajo biti izvedeni zaradi položaja, v katerem se je nabrala večja količina odpadne embalaže, ki jih družbe za ravnanje z odpadno embalažo niso pripravljene prevzeti, ker po njihovem mnenju ne obstoji obveznost, da so jih dolžne prevzeti. Analogno ureja predlog zakona tudi ukrepe za odstranitev in obdelavo odpadnih sveč, ki jih niso prevzeli tako imenovani nosilci skupnega načrta ravnanja z odpadnimi svečami. Ti interventni ukrepi so nedvomno potrebni in v delu, v katerem predlog zakon ureja izvedbo in financiranje teh ukrepov, Zakonodajnopravna služba z gledišča ustavne skladnosti in skladnosti s pravnim sistem k njem nima pripomb. Treba pa je omeniti, da v treh delih presega ureditev interventnih ukrepov in v teh delih ima Zakonodajnopravna služba bistvene pripombe. In sicer, prvič, predlog zakona v 8. členu ureja regresne zahtevke države v razmerju do družb za ravnanja z odpadno embalažo in do nosilcev skupnega načrta. Niti s predloga zakona, niti z drugih predpisov, na primer obligacijski zakonik, ne izhaja pravna podlaga za tak zahtevek. Taka pravna podlaga bi morala obstajati v času, ko bi morale te družbe oziroma nosilci skupnega načrta odstraniti odpadno embalažo oziroma sveče. Nasprotno sodno prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije stoji na stališču, da obveznost družb za ravnanje z odpadno embalažo izhaja iz pogodb, ki jih imajo sklenjene s proizvajalci in drugimi zavezanci, kar pomeni, da nimajo obveznosti prevzeti večjih količin te embalaže kot izhaja iz teh pogodb. To pomeni, da so družbe izpolnile svojo obveznost in da ni videti temelja za regresni zahtevek. Dalje, 2. točka, v 15. členu predlog zakona spreminja Zakon o varstvu okolja. Že pravno sistemsko je nesprejemljivo v interventnem zakonu spreminjati sistemsko zakonsko ureditev. Dodatno pa Zakonodajnopravna služba opozarja, da novi sedmi odstavek 20. člena Zakona o varstvu okolja ni skladen s 120. členom in 153. členom Ustave, ki urejata zakonitost delovanje(?) uprave. Zakon mora določiti vse pravice in obveznosti pravnih in fizičnih oseb in ne sme tega prepustiti podzakonskemu predpisu. Predlog zakona postori prav to in prepušča določitev obsežnih obveznosti posameznikov in pravnih oseb uredbi vlade. Poleg tega določa v novem, desetem odstavku 20. člena Zakona o varstvu okolja, novo obveznost družb za ravnanje z odpadno embalažo, analogno tudi za nosilce skupnih načrtov, da morajo prevzemati vse količine odpadne embalaže, kar pomeni tudi tiste, za katere nimajo sklenjenih pogodb. To pomeni nalaganje obveznosti gospodarskim družbam v njihovo premoženjsko breme, čeprav niso povzročitelji te embalaže. Taka določba pomeni po mnenju Zakonodajnopravne službe ustavno(?) nedopusten poseg v zasebno lastnino in je v nasprotju s 33. členom Ustave. Nadalje, še zadnja 3. točka in sicer se nanaša na 16. člen. V 16. členu predloga(?) zakona ureja enostransko spremembo okoljevarstvenih dovoljenj družb za ravnanje z odpadno embalažo in nosilcev skupnih načrtov. Gre za enostranski poseg v pravnomočna dovoljenja, ki ni skladen s 158. členom Ustave, ki ureja pravnomočnost, hkrati pa pomeni nalaganje novih obveznosti tem družbam za(?) ravnanje z odpadno embalažo oziroma odpadnimi svečami, ki ob času izdaje pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja ni obstajala, saj je določena šele z novim desetim odstavkom 20. člena Zakona o varstvu okolja. To pa pomeni retroaktivno uporabo te zakonske določbe, to je tako imenovana neprava retroaktivnost, na že pravnomočna okoljevarstvena dovoljenja, kar je v neskladju z 2. členom Ustave, ki zagotavlja vladavino prava v Republiki Sloveniji. Predlagatelj zakona je sicer pripravil amandmaje, s katerimi je / nerazumljivo/ tehnično izboljšal besedilo predloga zakona, vendar teh navedenih bistvenih pomislekov pa ni odpravil, zato Zakonodajno-pravna služba pri navedenih pripombah vztraja. Hvala.
Hvala lepa. Ali želi besedo še kdo izmed ostalih vabljenih? Še oproščam. Želi predsednik Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj predstaviti mnenje komisije? Gospod Strnad, izvolite.
Dušan Strnad
Ja, hvala za besedo. Lep pozdrav v imenu komisije. Komisija Državnega sveta je to problematiko obravnavala dvakrat, tudi Državni svet je o njej spregovoril, in podpira predlog interventnih ukrepov Vlade kot edino možno rešitev v tem trenutku, s katero bo država zagotovila prevzem in obdelavo nakopičene komunalne odpadne embalaže in odpadnih nagrobnih sveč pri izvajalcih javne službe in upravljavcih nekaterih pokopališč, ki nosijo ta trenutek največje breme zaradi zaustavitve prevzemanja odpadkov s strani družb za ravnanje z odpadno embalažo.  Tako stališče sta, kot sem že rekel, zavzela Komisija in Državni svet. Tudi že pri obravnavi osnutka zakona lani oktobra – letos oktobra in novembra.  Komisija pozdravlja tudi napore ministra za okolje in prostor, ki je prepoznal pomembnost hitrega in učinkovitega odziva na nastale težave, ki pri nekaterih izvajalcih javne službe že povzročajo zdravstvena in okoljska tveganja. Ob interventnih ukrepih in napovedani nujni prenovi sistema ravnanja z odpadki je treba po mnenju komisije poiskati tudi odgovorne za sedanje alarmantno stanje, saj gre za družbeno nesprejemljivo ravnanje s tveganji za zdravje ljudi in okolja, ki povzroča dodatne stroške tako komunalnim podjetjem kot tudi državi, za katero zaradi prepovedi retroaktivnosti obstaja tveganje, da bo neuspešna pri uveljavljanju zahtevka za vračilo stroškov interventnih ukrepov. V Državnem svetu prevladuje mnenje, da je v luči samozadostnosti in tudi omejenih možnosti nadaljnje uporabe določenih vrst odpadkov nujno opraviti resno analizo vseh potencialnih lokacij v državi za sežigalnico in zgraditi okoljsko in družbeno sprejemljivo sežigalnico za energetsko izrabo odpadkov, mogoče po vzoru sežigalnice na Dunaju. Toliko. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želi torej besedo še kdo izmed ostalih vabljenih?  Prosim, da se za namen magnetograma predstavitev. Izvolite.
Leo Kremžar
Dober dan, Leo Kremžar, Skupnost občin Slovenije.  V občinah podpiramo predlog interventnega zakona, kajti situacija je tako huda, da država mora poseči v reševanje tega.  Malce nas skrbi, da se bo glede na pripombe Zakonodajno-pravne komisije / ?/ Državnega zbora razumela razprava o zakonitosti in nezakonitosti določenih stvari, kar seveda je zelo pomembno in mora biti zakonito. Ampak bistvo tega je jasno vsebina, o kateri interventni zakon govori. In zato bi bilo prav, da se zagotovi seveda zakonitost v tistem delu in da se potem ne izgubljata čas in energija okoli teh proceduralnih in zakonitih ali nezakonitih stvari.  Kajti vprašanja izterjave denarja so resda pomembna, ampak v tem primeru drugotnega pomena, vsaj tako pri nas vidimo. In mislimo, da bi bilo prav, nenazadnje je tudi prav, da država poskrbi tudi finančno in da zaradi tega nihče ni kregan, ker če so bile storjene v preteklosti napake so te napake bile storjene na državni ravni pa ne glede na to kdo jih je povzročil in kdaj. Dejstvo je, da pri ravnanju z odpadki imamo dva ekstrema, eden je tam kjer je zadeva bila moram reči tudi v odgovornosti občin, to je uvajanje sistema ločenega občin in izvajalcev komunalnih služb, kjer ej šlo za ločevanje in za zbiranje. Tu smo, kot najbrž veste, v na prvem mestu v Evropi celo, v tem drugem delu, o katerem se pa danes pogovarjamo, pa smo pri koncu te evropske listine in zato mislim, da je prav, da se ta zadeva razreši na ta način kot je minister že povedal in predlagal in kot je zapisano, hkrati da se sprejme zakon takšen kot je interventni, hkrati pa ta zaveza, ki bi jo Državni zbor verjetno, vsaj mi pričakujemo tako, sprejel ob tem, da se do nekega določenega in zelo relativno hitrega datuma zagotovi sprememba in nova sistemska zakonodaja, ki bo razrešila problem izven tega, to sta dve zelo ločeni zadevi in bi bilo nujno, kajti z interventnimi zakoni se ne bo dalo nenehno opletati. Dejstvo pa je, da trčita javni in zasebni interes pa če nam je to všeč ali ne in v tem primeru je ta trg povzročil to kar se je zgodilo. Privatni zasebni interes je popolnoma, saj je legitimen, je pa popolnoma jasno kakšen je, na vsaki zadevi zaslužiti in kot lahko beremo tudi v teh materialih, ko je bila ponujena dobra roka države, da bo zadevo uredila tudi finančno nenadoma ni bil več problem, razen v delu, ko se je cena nenadoma dvignila, koliko je zapisano, od 120 evrov po toni na 200, ker je ponovno nekdo zaslutil izjemno priložnost, da nekaj dodatno zasluži. In to so stvari kjer, se pravi izvirni greh je v tem delu, ki ni bil urejen, izvirni greh je v tem, da nimamo kompleksno urejenega od začetka do konca tega področja in to je zadeva, ki jo lahko samo sistemska zakonodaja uredi, mi pa, ob enem naj še ponovim in končam s tem, predlagamo, da se ta interventni zakon sprejme in da se nemudoma tudi ob sodelovanju občin, mi smo pripravljeni, želimo sodelovati zraven, nenazadnje smo odgovorni in v primeru kolapsa, ki je bil napovedan pa še ni nemogoč bodo ljudje stali pred občinskimi vrati najprej in mi smo tisti, ki moramo potem odpraviti to in jih ne bo zanimalo kdo v celi tej zgodbi ima prav ali nima. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želi besedo še kdo od ostalih vabljenih? Izvolite.
Sebastjan Zupan
Hvala lepa za besedo. Zbornica komunalnega gospodarstva. V zbornici komunalnega gospodarstva definitivno podpiramo to interventno ukrepanje, ki ga je zastavilo ministrstvo. Podpiramo tudi vsa dosedanja zavzemanja, trud. Vemo, da v desetih letih opozarjanja na nesistemskost ravnanja z odpadno embalažo na težave zalog pri komunalnih podjetjih, odpadne embalaže, ki je bila ločena …od prebivalcev, je v letošnjem letu pravzaprav prekipelo do neke točke, da se je sistem ustavil. Zakon, moram reči, da ga podpiramo, pri čemer bi pa imeli dve pripombi. Opozarjamo na neizvedljivost nekaterih določil zakona, gre namreč za šesti odstavek 4 člena zakona in za 9 odstavek 6 člena zakona. Ti odstavki namreč govorijo o tem, da morajo izvajalci javne službe, obstoječe zaloge odpadne embalaže in pa odpadnih nagrobnih sveč vidno označiti in zagotoviti, da se iz teh skladišč nič ne prevzema in nič ne dodaja razen tistim   (nadaljevanje) osebam, ki bodo izbrane kot pridelovalci te odpadne embalaže oziroma odpadnih nagrobnih sveč. Mi vemo zakaj sprejemamo oziroma zakaj boste sprejeli interventni zakon – zaradi velikih kupov, zaradi nevzdržnih razmer in te nevzdržne razmere so take, da nekateri izvajalci javne službe nimajo prostora še po dodatnih skladiščih, namreč, če obstoječe skladišče zaplombiramo t.i., zaplombiramo in se ga ne dotikamo, potem moramo zagotoviti za redno delo nadomestno skladišče, tega prostora pa ni. Še posebej bode v oči dejstvo, da so v 2. in 5. točki, 1. odstavka 12. člena – za morebitne kršitve pri izvajalcih javne službe zagrožene kazni od 20-40 tisoč evrov. Jaz moram povedati, da ko smo opravili anketo med izvajalci javne službe, anketirali smo 52 izvajalcev javne službe, sodelovalo jih je 38, torej 38 je podalo odgovorov. Imajo prostor za nadomestna skladišča samo pet podjetij, nič več, samo pet podjetij. Torej večina podjetij že danes vemo, da bodo v prekršku. Ko smo opravili to isto anketo oziroma jih vprašali, ali imajo dostop do obstoječih skladišč iz dveh strani, torej, da bodo lahko staro embalažo na eni strani odstranjevali, novo pa zadaj dovažali, če bi bilo to omogočeno v zakonu, pa ni, nam je šest podjetij to potrdilo, 21 podjetij pa pač ne.  Jaz mislim, da ta podatek je zadosti reprezentativen oziroma ti podatki kažejo na stisko komunalnih podjetij in iz tega vidika bi bilo potrebno še enkrat razmisliti, ali spreminjati 6. in 9. odstavek oziroma 6. odstavek 4. člena zakona in pa 9. odstavek 6. člena zakona, zadevo prilagoditi in morda ne tako striktno zapisati, da je potrebno obstoječa skladišča plombirati, ker nadomestnih skladišč ni. Vsekakor je pa potrebno 2. in 5. točko 1. odstavka 12. člena črtati, torej, če že ostaja to v zakonu, nikakor pa ne smemo že danes v naprej obsoditi večino komunalnih podjetij, da bodo plačali kazen od 20-40 tisoč evrov. Mogoče bi bilo potrebno spomniti še dejstvo, da v preteklih letih komunalna podjetja so že plačevala kazen, zato ker so neustrezno skladiščila ne prevzeto odpadno embalažo – kar nekaj takih podjetij, nekatera podjetja so še v sodnih postopkih zaradi tega, ker pač so iskali sodno varstvo, kljub temu, da niso bila prav nič kriva, da je ta odpadna embalaža pri njih ostala. Oni so morali najti neko ustrezno skladišče, legalno, nelegalno, če so želeli zagotavljati neko javno higieno v kraju v katerem so izvajali to gospodarsko javno službo. In danes smo spet pred eno tako točko, ki bi jo bilo potrebno že sedaj, pred sprejemom zakona predvideti in pa iz predloga zakona izbrisati, da ne bomo prišli do podobne situacije, kot smo jo bili deležni pred nekaj leti oziroma še v lanskem letu, nekatera podjetja, ko so plačevala kazen. Toliko za enkrat, hvala.
Hvala lepa. Želi besedo še kdo od vabljenih? Izvolite.
Janko Kramžar
Janko Kramžar je moje ime, direktor Snage in pa predsednik Gospodarskega interesnega združenja slovenskih regijskih centrov. V to Gospodarsko interesno združenje je zdaj vključeno osem praktično največjih centrov.  Zdaj, na začetku je bilo ugotovljeno, da vse ni idealno. Glejte gospe in gospodje, idealno ni že več kot 10 let, že več kot 10 let se ta sistem poskuša dopolniti, izpopolniti, zadeve na terenu, ki se končajo pa pri nas, se pa iz leta v leto poslabšujejo, tako da z vidika te moje funkcije predsednika še kako podpiramo aktivnosti ministra in njegove ekipe. Prvič se je zgodilo to, da je bilo ugotovljeno, da je na terenu res nekaj kritičnega. Imeli smo srečo, da se do zdaj že kaj ni zgodilo. Jaz bom samo za naš regijski center povedal – obveznosti za naše skladiščenje je tam nekje približno 300 ton. Jaz sem imel na zalogi 3 tisoč 500 ton tovrstnih odpadkov. Na srečo, ker je ta uredba začela že delovati, smo se zdaj približno 2 tisoč ton teh odpadkov rešili in je zadeva nekoliko bolj vzdržna, vsekakor pa  (nadaljevanje) z vidika požarne varnosti, najmanj kar je, ni stoodstotna oziroma daleč od tega.  Tako bi jaz predlagal, verjetno so še kakšne pomanjkljivosti ali kaj takega, jaz bi predlagal in apeliral, da se ta postopek sproži in izpelje do konca, paralelno bomo pa pomagali in sugerirali tudi za dolgoročne rešitve. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Želi še kdo od vabljenih besedo? Ugotavljam, da ne.  Prehajamo na razpravo in glasovanje o posameznih členih in vloženih amandmajih v okviru druge obravnave predloga zakona, ki jo bom vodil na podlagi vloženih amandmajev koalicijskih poslanskih skupin z dne 10. 12. 2018.  Odboru predlagam, da po opravljeni razpravi o posameznih členih najprej glasujemo o amandmajih ter nato v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 128. člena Poslovnika Državnega zbora o vseh členih predloga zakona skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne.  V razpravo dajem 1. do 3. člen, h katerim ni bilo vloženih amandmajev. Želi kdo razpravljati? Gospod Zorčič, izvolite.
Hvala lepa za besedo. Jaz bi ob tej priliki, glede na to, da ponavadi pri 1. členu porabimo čas za razpravo o celotnem zakonu, čestital gospodu ministru in njegovi ekipi, da so se prioritetno lotili te problematike, ki je zelo pereča, na kar vsi opozarjajo. Dejstvo je, da novice o odpadni embalaži poslušamo že verjetno deset let. Veliko raznoraznih razprav je bilo opravljenih, celo nekakšne delovne skupine na ministrstvih. Na koncu smo lahko ugotovili samo to, da se dandanes že skorajda utapljamo v tej odpadni embalaži. Jaz sem pričakoval celo nekako večji odpor, glede na to, da je ne nazadnje embalaža in odpadki, da je to tudi neka gospodarska dejavnost, ki je v svetu povezana tudi z denarjem, sem pričakoval, da bo tu odpor in da bomo priče kot poslanci raznoraznim rešitvam, vse z namenom nekega spuščanja megle in potem zavlačevanja z rešitvami. Tako sem vesel, da lahko ugotovim, da imamo pri sprejemanju te zakonodaje tudi neko širšo podporo.  Kar se tiče mnenja Zakonodajno-pravne službe, bi pa rekel takole, jaz sem si prebral te amandmaje, ki smo jih koalicijske stranke vložile glede na pripombe Zakonodajno-pravne službe, in mislim, da v pomembnem delu odpravljajo vse tiste nomotehnične neskladnosti, na katere je Zakonodajno-pravna služba opozorila. Seveda se nekatere zadeve lahko interpretirajo, na primer, če se samo obrnem na določbo, ki omenja regresne zahtevke, se lahko interpretirajo tudi tako, kot je to pojasnila gospa predstavnica Zakonodajno-pravne službe, ampak sem prepričan, da tu ne bo prišlo do nobenih takšnih zahtevkov, ki bi lahko na koncu pomenili neko neustavno stanje. Ne nazadnje izboljšana dikcija tega člena govori o tem, da ima Republika Slovenija možnost zahtevati določene stroške, ni nujno, da bo to izkoristila, bodo pa, verjamem, na Ministrstvu za okolje in prostor to svojo pravico preučili, preden jo bodo realizirali, in poskrbeli za to, da ne bi prišlo do kakršnihkoli odškodninskih zahtevkov ali podobnega.  Ko se govori o protiustavnosti, je seveda zelo na mestu ta diskusija pri sprejemanju zakona, kot je ta, ki je intervencijske narave, ko nam na eni strani preti to, da se bomo dobesedno zadušili v kupih odpadne embalaže in sveč, na drugi strani se sprašujemo, ali so posamezne rešitve v zakonu skladne z ustavo. Jaz mislim, da tu tehtamo pravzaprav dve vrsti ustavnih pravic ali pa več vrst ustavnih pravic, in kar se nas tiče, naše poslanske skupine, ni nobenega dvoma,   (nadaljevanje) da bomo dali večjo težo ali pa dajemo večjo težo tisti ustavni pravici, ki nam daje neko pravico do zdravega življenjskega okolja. Skratka, če obstaja ta dilema, mi ocenjujemo, da je treba dati, glede na te okoliščine, ki so narekovale sprejetje tega zakona, večjo težo temu, da se zakon sprejme, da se čim prej realizira in da se odpravi vse te grožnje, ki nam pretijo s strani teh tisočih ton odpadkov.  V naši poslanski skupini bomo amandmaje, ki so bili pripravljeni glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe, podprli. Podprli bomo tudi zakon in ga bomo tudi spremljali; upamo, da se čim hitreje realizira. Seveda bomo pa potem sodelovali tvorno tudi pri sprejemanju nove zakonodaje, ki bo sistemska in ki bo zadeve, upajmo, bolj uspešno reševala, kot jih je ta zakonodaja, ki velja trenutno. Hvala lepa.
Hvala lepa. Naslednji ima besedo gospod Siter. Pripravi naj se gospa Sukič.
Hvala lepa, spoštovani predsedujoči, za besedo.  Kolegice in kolegi, gospod minister in ekipa, lep dober dan! Zdaj ne odkrivamo nobene tople vode. Lahko rečemo, da je situacija urgentna in je treba pristopiti v neki taki »blitzkrieg« maniri. Ampak če zavrtim čas malo nazaj, situacija je slaba, ker je bila na terenu učinkovitost slaba, ker se je ta odgovornost, ki je dejansko okoljevarstvena odgovornost, prenašala na neka dobičkonosna podjetja, ki tega niso delala v javno dobro, ampak za lasten profit, in tu je jedro problema ali pa izvirni greh tega problema. Dolgoročna rešitev je javno podjetje, neprofitna družba, ki to stvar kakovostno ureja in katere primarni cilj ni zaslužek. Tega ta zakon na tej točki sicer ne rešuje, ampak, okej, situacija je urgentna in treba je postoriti to stvar. Eden od minusov, recimo, predloga zakona, ki smo ga imeli na mizi, je bila časovna nedefiniranost, ampak vidim, da se bo zdaj to vprašanje naslovilo z amandmajem, kar je dobra novica.  Imam pa dve vprašanji. In sicer prvo, cena odvoza 120 evrov na tono je na papirju, ta cena… Dve vprašanji. Na začetku je bila cena 90 evrov, moje vprašanje je, zakaj je zrasla in kakšen DDV bo vključen, zdaj ko slišimo, da cena tudi ni več 120 evrov, ampak 120 plus DDV. To je eno praktično vprašanje. In kako razumemo to ceno v luči dejstva, da je enotna oziroma pavšalna linearna cena ne glede na lokacijo, se pravi, ali je to v centru Ljubljane ali je pa to v Halozah ali pa v Prekmurju ali pa kjerkoli. Ko poračunamo stroške prevoza, pa seveda ne moremo kar nekih pavšalnih linearnih cen upoštevati. To je prvi del. Drugi del, drugo vprašanje. Vesel sem, da ste odprli, minister, ta problem sosežiga. Sosežig je nedopusten, te scenarije v Sloveniji že poznamo iz Trbovelj, poznamo jih iz Anhovega. Smiselno je razmišljati v smeri kvalitetnega sežiga v sežigalnicah z najvišjimi standardi. Kolega je že omenil dunajsko sežigalnico, pa po svetu je nekaj primerov dobre prakse. In zdaj me zanima, kakšne so alternative, če odštejemo opcije sosežiga v Trbovljah, Anhovo in tako naprej, kakšne so alternative za tovrstno kvalitetno postopanje, torej na neki najvišji ravni okoljevarstvenih standardov.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima gospa Sukič. Pripravi naj se gospod Černač.
Hvala, predsedujoči, za besedo. Lep pozdrav, spoštovane in spoštovani! Jaz bi se v prvem delu svojih vprašanj želela dotakniti amandmaja k 8. členu. Namreč, iz tega predloga je izpadla besedica »dolžnost«. Zdaj se pač ta popravek glasi - v prvem odstavku in četrtem odstavku je namreč ta pomembna razlika nastopila, prej je bilo: »Republika Slovenija ima pravico in dolžnost od družb, namesto katerih je zagotovila njihovo predpisano obveznost ravnanja s komunalno odpadno embalažo, zahtevati vračilo stroškov zaradi izvedbe interventnih ukrepov iz 5. člena tega zakona.« In pa v četrtem odstavku ponovno. Zdaj je ostala samo še pravica, ne več tudi dolžnost, in bi povprašala, kako to, minister, komentirate. Namreč, če imaš ti pravico - pa pustimo zdaj ob strani mnenje Zakonodajno-pravne službe, ampak se osredotočimo samo na to. Glejte, dvomim, da se bo ta pravica sploh uveljavljala, če neka dolžnost stoji obenem, pač imaš dolžnost to narediti, drugače pa se mi zdi to precej farsičen zapis. Tako menim, da s tem predlogom amandmaja ni vse najbolj v redu, ker je popolnoma prazen, no, neučinkovit. To je pač moje mnenje.  Danes smo torej priče nekemu interventnemu zakonu. Razlogi za to jasni, saj ste jih nekateri razpravljavci pred tem že večkrat omenili. Namreč, zelo jasno se kaže zgrešenost neoliberalnega reševanja družbenih problemov, v tem primeru problemov ravnanja z odpadki. Bilo je že javno opozorjeno, mislim, da ste, direktor Snage, opozorili na to že pred časom, da bi bilo v Sloveniji smiselno in edino vzdržno imeti eno javno neprofitno podjetje za ravnanje z odpadno embalažo ali pa morebiti več takšnih v lasti občin, ampak eno bi bilo verjetno najbolj smiselno, glede na obseg države Slovenije. Namreč, zakaj - zato, ker če bi bilo to podjetje v javni lasti, ne bi delalo za profit, ampak bi delalo dejansko v javno dobro, v dobro družbe, in seveda ne bi imeli danes takšnih problemov, da pač podjetja, ki imajo neko pogodbo sklenjeno, v kateri je nekaj zapisano, potem onkraj te pogodbe ne izvršujejo več tega, jih ne zanima več javno dobro, jih ne zanima to, da smo se znašli v problemu prevelikih količin odpadkov, ki se tam kopičijo, ampak delajo izključno v svojstvu lastnega profita. In takšne zadeve, kot je skrb za okolje, pač ne bi smele biti prepuščene stihijskim in tržnim zakonitostim.  Sami ste omenili, minister, da si boste prizadevali za neke sistemske spremembe v okviru Zakona o varovanju okolja, pa me zanima, mogoče malo konkretneje, kako ste si to zamislili. In sicer, zanima me, koliko časa, predvidevate, da bi potrebovali, da se nek tak zelo kvaliteten sistemski zakon, ki bo vzdržen, ki bo resnično trajnostno naravnan in bo odpravljal tovrstne anomalije, koliko časa, mislite, potrebujemo za to, da resnično pripravimo, bo leto in pol, kot je, recimo, zdajle predvideno, da se bo iztekla doba tega interventnega zakona, recimo, dovolj. In me zanima, ali bi vi osebno podprli, da se enkrat za vselej te družbeno pomembne stvari uredijo na način, da tovrstne zadeve, odgovornost za tovrstne rešitve prevzame neko javno podjetje, ki bo delalo izključno v korist javnega dobra, v korist ljudi, v korist te države, ali bomo še naprej vztrajali na neoliberalnih platformah in se prepuščali dobri volji teh in onih privatnih podjetij.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Glede na to, da je bilo v razpravah izpostavljenih kar nekaj vprašanj, predlagam, gospod minister, da odgovorite.
Jure Leben
Hvala, predsednik. Cena 120 evrov  (nadaljevanje) z DDV, 120 evrov plus DDV. Jaz se zavedam, da v novem sistemu, ki ga bomo vzpostavili, bo morala vključevati enačba tudi faktor oddaljenosti, zaradi logistike. Povedal sem že, da trenutna povprečna cena v pogodbah na ministrstvu je 119,17 evra. To pomeni, da tiste informativne ponudbe, ki smo jih mi dobili na terenu, preden smo javno komentirali, kako bomo zadeve rešili, pijejo vodo. Ravno zato, ker smo pa ugotovili, da neki odročni kraji imajo pa lahko problem. Jaz nočem zdaj priti z ekipo do tega, da bomo večino odvozili, potem pa, ne vem, v nekem Prekmurju ali pa v nekem Tolminu ali podobno ne bodo mogli zadev odvažati zato, ker se stroškovno ne morejo pokriti, in sem se jaz odločil, da damo 120 evrov plus DDV, da ta logistični faktor pokrijemo. DDV je 9,5 %, mislim, da če že gremo urgentno stvari urejat, da je prav, da se odzovemo. Jaz sem povedal, da delamo to na način z deležniki, in tu nimam slabe vesti. Bomo morali pa naprej - jaz si bom prizadeval, da bo imela država roko nad določanjem cene, ampak bo moral biti v njej upoštevan tudi faktor odvoza, kam kdo odvaža.  Že na svojem zaslišanju sem povedal mnenje glede sežiga. Mi v Sloveniji se moramo zmenit, ali nova ali obstoječa. Ne glede na to, kaj se bomo odločili, bom pa, dokler bom jaz minister, zagovarjal naslednje - da se moramo jasno zmenit, kaj gre v sežig ali v sosežig, kako bomo čistili, kako bomo spremljali, monitoring, in pa moje mnenje je, da tak objekt bi moral biti neprofiten. Zato da se konec leta ne bi ukvarjali z bilančnimi številkami, ampak bi bil tisti denar, ki je potreben za vzdrževanje čistilnega dela postrojenja, optimalen, kot se da. Jaz sem videl, kako je to v Celju. Tisti, ki je že bil tam, je lahko videl, da tam, kjer je zalogovnik lahke frakcije in kjer je kurišče, je zadeva skupaj manjša kot postrojenje za čiščenje teh plinov zadaj za sežigalnico. Ravno zato, da si bomo lažje predstavljali samo tehnologijo, bomo mi že januarja organizirali strokovno pot na Dunaj, si pogledali sežigalnico, pogledali njihove poslovne procese, da bomo lahko na podoben način stvari uredili tudi v Sloveniji.  Gospa Sukič, kar se tiče 8. člena, dolžnost ali pa sedaj pravica, dokler bom jaz minister, je to zame čisto vseeno. Jaz sem povedal, kaj bom naredil, in zagovarjam to, da tam, kjer bomo lahko, bomo regres za nazaj poskušali izterjati. Smo pa poskušali na tak način iti tudi malo naproti Zakonodajno-pravni službi, smo le v vašem domu, jaz moram spoštovati vaša pravila igre. In upam, da smo na tak način tudi pokazali, da ne želimo nečesa delati na horuk, želimo to delati skupaj z deležniki, v tem primeru z Zakonodajno-pravno službo, ker je to edini način, da bomo učinkovito rešitev pripeljali do konca, lahko povem, v tem primeru je dvom glede tega odveč.  Kakšen sistem za naprej. Kar se tiče sveč, sem že javno povedal, da je moje mnenje, da je v Sloveniji zadosti ena shema, ne pa štiri, tako kot imamo zdaj. Kar se tiče pa odpadne embalaže naprej, se bom pa najprej posvetoval tudi s komisarjem za okolje, naslednji teden, ko grem na Svet v Bruselj. Potem bom pa tudi tu komentiral, ker potem bo kup člankov spet, kakšen interes se ščiti. Slovenija je premajhna za toliko družb; jaz upam, da vam na tak način že odgovorim. Lahko vam pa povem eno rešitev, ki se je vmes že zgodila, odkar smo se nazadnje videli, tudi uskladili smo se že z Ministrstvom za gospodarstvo - s 1. 6. naslednje leto uvajamo znižanje s 15 ton na nič. Zakaj smo vzeli 6 mesecev, mi moramo do 1. 1. 2020 to direktivo vpeljati. Se mi pa zdi tu smiselno, da tudi damo podjetjem neko gospodarsko predvidljivost. To pomeni, da tudi sami   (nadaljevanje) se znajo prilagoditi nekim spremembam. To smo z Ministrstvom za gospodarstvo uskladili, zdaj bodo moji kolegi z njihovimi uskladili definicije in bomo to tudi vpeljali.  Vezano na ZVO, mi moramo te spremembe do 1. 1. 2020 itak že narediti. Prva prioriteta našega ministrstva bo Zakon o varstvu okolja. Trenutno imamo devet tem, ki jih bomo popravljali. Imeli bomo pet posvetov v januarju in februarju in sem prepričan, da bodo vsi deležniki lahko sodelovali in bomo skupaj, tudi z inputi poslank in poslancev, ta zakon naredili tako, kakor je treba. Bo pa sigurno, kar se tiče sistema odpadkov, najprej treba - kar sem povedal tudi na zaslišanju - bazirati na javnem sistemu, šele potem na tržnem. Tako moramo zagotoviti, da vsem nam, ko gremo domov, tudi odvažajo, ker tudi mi smo državljani, ko gremo ven iz te stavbe, potem se pa naprej gremo neko tržno naravnanost pa bilančne številke.  Mislim, da sem na vse odgovoril. Hvala.
Hvala lepa.  Naslednji ima besedo gospod Černač.
Hvala. Lep pozdrav vsem prisotnim! V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke delimo mnenje o tem, da je treba problem odpadkov, predvsem odpadne embalaže in sveč urediti. Mimogrede, v poslanski skupini smo takrat, ko je bil minister tu na hearingu, opozorili na ta problem, ker je bila takrat v javnosti po njegovi predstavitvi izpostavljena predvsem ena točka, in ta je, da bo ukinil plastične vrečke. Super, da jih bomo ukinili, jih že ukinjamo, ampak odpadna embalaža in vse ostalo, vidite, je bil res tisti problem, na katerega smo že takrat opozorili. In smo veseli, da je minister to zadevo zaznal in resno pristopil k urejanju stvari.  Ta problem ni od danes, ni od včeraj, prej je v razpravi nekdo rekel, da se že deset let išče ustrezno rešitev. Jaz sem šel pogledat malo nazaj poslanska vprašanja, in res, tam nekje v letu 2009, 2010 izhajajo poslanska vprašanja, ki govorijo o tem problemu. Tako ne bi bilo dobro, da bi še naslednjih deset let iskali sistemsko rešitev, mislim, da bi bilo to narobe. Mislim, da je čas, da se te zadeve uredijo, ker ta rešitev, ki jo imamo danes na mizi, je začasna rešitev, interventna pravimo. Glede na različna mnenja, pa tudi glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe bo konec koncev vseeno država tista, ki bo plačala ta strošek, in bodo ti regresni zahtevki verjetno vprašljivi. Ta strošek naj bi na letnem nivoju, če govorimo o 120 evrih na tono in o 200 evrih pri svečah na tono, znašal približno milijon in pol. To je strošek, ki ga bomo plačali vsi davkoplačevalci, ne pa tisti, ki so povzročitelji tega odpadka, in taka ureditev ne sme veljati v nedogled in na dolgi rok.  V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ne nasprotujemo temu zakonu. Naša podpora na seji Državnega zbora je pa odvisna od tega, ali bomo uspeli skrajšati to prehodno obdobje. Danes smo dobili amandma na mizo, ki govori o letu in pol, 30. junij 2020, do takrat naj bi ta zakon veljal. Prej je minister omenil, da naj bi že v roku pol leta, če sem prav razumel, s 1. junijem 2019 se s 15 ton znižalo na nič ton. Vse to so ukrepi in okoliščine, ki po moji oceni govorijo o tem, da je mogoče ta rok skrajšati. In jaz mislim, da je do konca naslednjega leta dovolj dolg rok, da se ustrezna zakonodaja v tem obdobju sprejme, da se najdejo ustrezne rešitve z vsemi deležniki in da enkrat končno tudi to področje, ki vrsto let ni bilo urejeno, uredimo na ta način, da bo tudi na tem področju veljalo, da povzročitelj, se pravi onesnaževalec, v končni fazi plača. In da vzpostavimo sistem, ki bi nekako tiste, ki povzročajo vedno večje količine, prisilil tudi k temu, da bi bilo teh količin manj. Zdaj, koliko lahko tu naredimo sami kot majhna država, je vprašanje, ampak vsaj poskušamo lahko. Včasih smo že bili vajeni, da smo veliko izdelkov kupovali brez velikanskih ovojev in vsega ostalega – jaz mislim, da bi moral počasi priti čas, da ponovno kupujemo nazaj, tako kot smo včasih pa da se navadimo kupovati mleko v steklenicah pa tako naprej. Ker družba tako, kot je zdaj zastavljena in industrija, ki generira cel celoten proces, bo prisiljena k temu, da bo teh količin te embalaže in vsega ostalega manj samo, če bo to nekaj stalo. Se pravi, če bodo morali ti proizvajalci bistveno več plačati, če povzročajo veliko odpadkov, kot če jih ne. In če bo na neki presečni točki prišlo tudi do stika s potrošniki, da več tega ne bodo kupovali, potem smo zmagali. Zdaj vprašanje, če smo sposobni zmagati samo v okviru naše države. Mislim, da je to stvar, ki zadeva celotno Evropsko unijo pa tudi širše. No, ampak pod črto – mi menimo, da je pač treba stvari urediti. Da ne morejo v nedogled teči tako, kot so tekle do zdaj. Pričakujemo pa, da ta interventnost ne bo trajala toliko časa, kot je zdaj predvideno, ampak da jo bomo poskušali vsi skupaj z vsemi napori skrajšati. In v kolikor bo to tako, se bomo na seji Državnega zbora potem tudi temu zakonu v podpori pridružili. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Gospod Han, izvolite.
Ja, hvala lepa. Tudi jaz pozdravljam vse skupaj.  V bistvu govorimo ta moment vsi poslanci skoraj isti jezik. Jaz mislim, da je treba več zadev spremeniti, sploh v naši družbi. To, kar je rekel zdaj gospod Černač – tudi ljudje bomo morali začeti kupovati ne z očmi – se pravi, kupovati embalažo – ampak bomo morali začeti kupovati kvaliteto. In na nek način s tem prisiliti proizvajalce, da bodo verjetno drugače se obnašali. Prisilimo jih pa lahko samo s tem, da, bom rekel, jih dodatno bremenimo na embalažo. In to se mi zdi ključno. Drugo, kar bi rad povedal. Vse, tudi v tej industriji, ne bo šlo na sistem perpetuum mobile, ampak za to potrebujemo denar. Ampak dokler smo mi v tej naši državi tako, bom rekel, tudi okoljsko zavrti in ne vidimo, bom rekel, izven naših meja – da mogoče v drugih državah nekatere zadeve funkcionirajo, toliko časa bomo imeli, bom rekel, te zadeve dražje ali pa probleme, kakršne imamo danes. Jaz ne verjamem, da tudi če danes minister pride z najnovejšo tehnologijo in da bo rekel, da bomo termično obdelovali odpadke ne vem, kje, da se ne bo seveda en del Slovenije dvignil in rekel, to pa »no way«. V redu. Samo potem moramo jasno ljudem povedati, da bomo pač morali to, te smeti voziti na Dunaj in drago plačevati, da jih bodo tam sežigali. Ali kam drugam. Saj ni nobenega problema. Samo potem je treba tudi tem ljudem isto jasno povedati, da zadeva pač ne more na tak način funkcionirati, kot funkcionira v drugih državah. Jaz absolutno podpiram to, kar je minister z ekipo naredil. Mi se zdaj lahko – in spoštujem Zakonodajno-pravno službo – mi se zdaj lahko tu prepiramo od člena do člena, od vejice do vejice, od, ne vem, uredbe do uredbe, ampak, dragi moji, mi imamo že zdaj en zakon pa eno uredbo pa drugo pa tretjo pa peto pa šesto pa – sedem uredb, ki, bom rekel, kjer je zapisano, kako bi morali v tej državi funkcionirati. In vidimo, kako funkcionira. Funkcionira tako, da imamo kopice in kopice teh smeti, ki so, bom rekel, zdaj postale že nevarne za ljudi. Ampak mogoče mi malo več vemo, ker imamo več informacij, minister ali pa gospodje iz komunalnih podjetij – zaradi javnosti - je pa dobro, da danes vendarle enostavno povemo. Zakaj je pri vsej kopici odredb, pri vsej kopici zakonodaje – zakaj je prišlo do tega stanja? Tako da bo Miha Novak iz – tamle sedeža – razumel – ali pa, ne vem, kje – zakaj je prišlo do tega, da stoji? Ali je kriva samo država – pa verjetno ni – ali so kriva tudi kakšna podjetja ali zasebna ali pa javna podjetja? Da se ve. Zakaj je do tega prišla. Saj to ni prišlo kar tako. In verjetno je prišlo tudi pri tem, da smo imeli zakonodajo in da je bila skladna z Ustavo, skladna z vsemi pravili, ampak prišlo je do tega, da enostavno se kopamo v smeteh. Zaradi ljudi. Saj ljudem ta moment ni jasno, zakaj so se kopičile vse te zgodbe. Mi, ki smo malo dlje časa v politiki vemo, da v tej državi smo odprli toliko in toliko CEROZ-ov zato, ker je rekel župan, ker smo se takrat borili za te CEROZ, danes pa ugotavljamo, da imamo enostavno premalo smeti in da bo kar naenkrat, da so vsi te CEROZ, kljub temu, da so javni, so vsi v minusih. Vsi. Od prvega do zadnjega.  In potem se naredi, da v Hrastnik iz Nove gorice vozijo smeti gor, kar je za mene, mislim, nenormalno pri teh zadevah, ampak ok. Tako da te zadeve bomo mogli tudi malo pri sebi vsi skupaj razpucati, začeti najprej osebno pri sebi, da bomo manj, to kar je rekel gospod Černač, začeli biti tudi malo bolj osveščeni pa mislim, da smo na tem področju v tej državi veliko naredili.  Relativno dobro ločujemo odpadke in tako naprej. To smo lahko hvaležni in državi in tudi samem posamezniku, da bo potrebno kako stvar še narediti in na koncu v zadnji zadevi, da se bomo mogli odločiti, ali bomo smeti v tej naši državi kje kurili pod najboljšo tehnologijo, ali bomo rekli ne, kar je tudi v redu, ampak potem bomo vedeli, da je kila smeti, bo dražja kolikor pa je v kateri drugi državi. Saj to je zelo preprosto.  Tako, da jaz vem, da je zdaj biti zelo moderno zelen in da je treba o te zeleni perspektivi govoriti, se strinjam, ampak po moje, z današnjo tehnologijo, se marsikaj naredi.  Če je sredi Dunaja lahko sežigalnica, jaz ne vem zakaj ne more biti v tej naši Sloveniji sežigalnica. Tega enostavno ne razumem. Tako, da mogoče minister, z enimi preprostimi besedami, zakaj je tudi do tega prišlo, da imamo danes, da je danes potreben interventni zakon.  Pa vendar ni samo država kriva. Pri kopici odreti pa pri kopici zakonodaje tudi sistemski, ki jo imamo. Hvala lepa, mi bomo ta zakon absolutno podprli. Hvala.
Hvala lepa.  Želi še kdo besedo? Gospod Kepa, izvolite.
Hvala za besedo.  Jaz pozdravljam to zadevo, da se interventni zakon za te smeti uredi, me pa tri zadeve, bi kratke vprašal:  Zakaj so te firme, ki zdaj niso odvažale smeti, bodo ravno tako na seznamu, zakaj so nagrajene z ne-odvozom do sedaj? Potem imam za sveče, na primer zdaj je ena firma v Ljutomeru, je ni več, je neka nesreča bila. Zdaj bo edina firma v Jesenicah, ki bo te smeti od sveč prevzemala. Ali je to dobro, da je samo ena firma, da je monopol? Vsak monopol je dober, ali ni dober? Ali se bodo ti razpisi delali mednarodni, ali bo samo za to firmo se ta zadeva izvajala? Pa se ravno tako strinjam s predhodniki za to uredbo, ki se je zdaj podaljšala za eno leto in pol. Prej je bilo rečeno za pol letam, tudi predhodni dogovori, sedaj se je pa raztegnilo na 2020, 30. junij. Hvala za odgovore.
Hvala lepa.  Želi še kdo besedo? Gospod Perič, izvolite.
Lep pozdrav vsem. Hvala za besedo.  Vedno, ko govorimo o Sloveniji oziroma vedno ko se nekdo iz tujine nameni v Slovenijo, torej obišče našo državo, vedno ostane impresioniran nad tem, kako je zelena, kako je čista, kako smo na nekem zelo zavidljivem ekološkem nivoju. Ni potrebno iti daleč, lahko gremo tudi na zahod, ki ga marsikdaj smatramo kot bolj razvitega, vidimo, da imajo to problematiko odpadkov veliko slabše urejeno, ali pa sploh ne.  Morda se naše državljanke in državljani pa še številni drugi, ki se s tem področjem ne ukvarjajo tako zelo veliko, niti ne zavedajo razsežnosti tega problema, ker naša komunalna podjetja še vedno opravljajo svojo primarno funkcijo, torej da odpadke od kontejnerja, kamor jih kot državljani odložimo, nekam odpeljejo. Težava je tam, na tistih odlagališčih in tista težava je, tako kot smo danes slišali in tako kot smo lahko tudi v medijih v   (nadaljevanje) preteklem obdobju brali, zelo akutna in zelo resna. Predstavlja tako okoljska tveganja kot tudi zdravstvena tveganja in to je nekaj, česar si verjamem ne smemo privoščiti in lahko z veseljem vsi skupaj ugotovimo, da se te akutnosti te problematike zavedamo čisto vsi znotraj, bom rekel političnega prostora. Navsezadnje nam tudi ustava narekuje, da moramo naše okolje varovati in odgovornost za to skrb daje, vsaj tako v ustavi piše državi. Torej navsezadnje neposredno tudi ministrstvu in potem po hierarhiji navzdol. Zdaj, meni je bilo všeč, ko je minister Leben na svojem hiringu omenjal hierarhijo ravnanja z odpadki in je nanizal nekih pet stopenj. Zadnja v tej stopnji je bila odlaganja, prva pa izvor. Mi se ukvarjamo s tisto zadnjo peto stopnjo, ko je težava nekako največja, zato so tudi težave z njenim urejanjem najbolj kompleksne, najbolj komplicirane in tukaj ne bo nikoli dovolj trkanja na zavest samih potrošnikov, da se… ker imamo tudi mi izredno moč kot potrošniki, da pri naših nakupovalnih navadah se odločamo ali pa zahtevamo, pričakujemo od tistih, ki dajejo na trg razne izdelke, da so ti izdelki taki, da so naravi čim bolj prijazni in čim manj obremenjujoči za okolje, ker verjamem, da je lahko zadaj tudi neka računica, ker vsa tista embalaža, ki jo mi skupaj z izdelkom kupimo, tudi tista embalaža ima svojo ceno, ker jo mora nekdo oblikovati, jo mora nekdo producirati, jo mora nekdo pripeljati na neko mesto – vse to ima potem po celotni distribucijski verigi generira neke stroške, neko težo, do trenutka, ko jo kupimo in potem od trenutka dalje tudi, ko nekaj prinesemo domov in potem šele vidimo, koliko nekih reči, ki jih nismo potrebovali, smo dejansko v hišo prinesli in jih potem moramo na nek ustrezen način tudi odložiti. Meni se zdi pomembno tudi to, da že v štartu, torej že naše otroke, torej že sam šolski sistem in v končni fazi tudi komunale, kolikor je meni znano vlagajo izjemne napore v to, da je naša zavest na zelo visoki ravni in vsega tega ne smemo izneveriti. Zdi se mi pa tudi, da ni zdaj trenutek, da se toliko ukvarjamo s tem, kaj je šlo v preteklosti narobe, kje se je zataknilo. Za iskanje teh rešitev in morebitnih odgovornih verjamem, da bo še zelo veliko časa. Predvsem, kar potrebujemo in sem vesel, da je to soglasje tako zelo veliko je to, da poiščemo neke ukrepe, ki bodo na terenu učinkovali, do trenutka, ko bo prišlo do tega, da sprejmemo neko izboljšanje Zakona o varstvu okolja, ki bo potem verjamem srednje in dolgoročno preprečilo vse tiste situacije, kakršna je tista v kateri smo se znašli danes.  Tako da v SMC bomo to rešitev in vse nadaljnje maksimalno podprli. Hvala lepa.
Hvala lepa. Gospod minister želite besedo za odgovor? Izvolite.
Jure Leben
Hvala predsednik. Jaz mislim, da je pred nami taka tema, ki doseže vsakega od nas, tako da poskušam dati en predlog zato, ker mislim, da bomo ljudem, če danes tole enotno sprejmemo pokazali, da tudi naprej država, potem pa vse ostalo. Gospod Černač, imeli ste vprašanje glede roka veljave. Mi imamo zdajle na spisku v Zakonu o varstvu okolja spremembo devetih področij. Tudi na mojem zaslišanju smo se veliko o tem pogovarjali. Če mi hočemo speljati delavnice normalno, normalen proces tudi z deležniki, bomo za to rabili en čas. Že tukaj se pogovarjamo o intervenciji – kolegi lahko iz terena povejo dejansko kakšno stanje je. Jaz grem velikokrat na teren, pa tudi kakšne slike imam. To bi moglo biti normalno stanje, to je pa stanje danes, tako da mi imamo res en kaos in že za interventni zakon smo toliko časa tole mogli vrteti, če bomo pa ZVO(?) hoteli res takega naredit kot je treba, tudi mi nismo »supermani« na ministrstvu, tako da, jaz dam lahko na mizo drugo rešitev, da gremo mi zdajle interventno Zakon o varstvu okolja samo izboljšat na področju odpadkov, sprejmemo tisto čim prej, potem reševati druga področja, ampak potem se dajmo tukaj zmeniti, da ne bomo mi čez tri mesece dobili kakšno vprašanje, zakaj pa tega še niste? Potem si jaz upam do konca naslednjega leta dejansko to izpeljati, ker bi itak do neke more že moral zaradi direktive. Tako da, tukaj dam to na mizo in to rešitev vam lahko ponudimo, če bomo pa vseh devet področij urejali, si pa ne upam tega reči. Zakaj je prišlo do tega? Mi 2017 v uredbi, smo imeli stanje na terenu nula, letos je pa sodišče eni družbi dalo prav in so potem ravno zato, ker smo imeli sistem urejen z, na način tržne, tržnosti, ostale štiri tudi rekle, in pol se pa tudi mi ne gremo, če njim ni treba. Moje pa mnenje je, da bi v tistem trenutku morala država zaropotati, pa do tega primera, kakor je zdaj, ne bi prišlo. Ker pa nismo se odzvali kot država, na ta način primerno, smo pa pač prišli do tam, kamor smo prišli. Tako da, je moj mnenje, da je krivda delno naša, delno tudi na drugi strani, bom pa pri vseh teh stvareh delal tako kot sem do zdaj – pač problem je, jaz ne bom gledal na to, kdo ga je zakuhal, ampak moramo ga rešiti, zato sem tukaj in jaz mislim, da smo na pravi poti, da ga rešimo. Eden od primerov tudi je, so ti naši CEROD, imamo jih, dali smo veliko evropskega denarja, zdaj bomo imeli probleme, ker ciljev ne bomo dosegali in tudi tukaj bomo morali neko kolobocijo narediti, da ne bomo imeli problemov proti Bruslju. Zakaj so podjetja na seznamu, gospod Kepa? To pa zato, ker imamo toliko ton odpadkov, da jih samo komunale ne bi mogle sprocesirati. Jaz sem to že javno povedal – trenutno rešujemo problem. Ravno zato zagovarjam regresno možnost. Smo morali dati vse noter, zato, da vse kapacitete uporabimo, ki jih imamo in tudi zato, da njihove pogodbe, kar pa družbe za ravnanje z odpadno embalažo imajo pogodbe in v bistvu, s tem vstopno točko sežigalnicam v tujini. Če ne bomo mi toka odpadkov zagotavljali naprej, bodo prišli drugi. Mi bomo mesto izgubili in potem bomo imeli pa še več tega problema v Sloveniji. Zato je bolj optimalno za rešitev problema, da so vsi. Ravno zato zagovarjam regresno, potem pa naprej bomo pa v sistem vzpostavili tako, da do tega ne bo prihajalo. Eno podjetje v Sloveniji, jaz s tem nimam problema, razpis bo mednaroden, ceno bo določala država. Je pa moje mnenje tako da, kar se tiče sveč, je dovolj ena shema v Sloveniji, da se stvari poservisirajo, bo pa tudi tukaj faktor v enačbi logistični del, ki se bo pa moral malo prilagajat(?). Mislim,d a sem s tem odgovoril. Hvala.
Hvala lepa. Naslednji in za enkrat kot zadnji prijavljen je gospod Doblekar. Izvolite, beseda je vaša.
Hvala lepa za besedo. Spoštovani minister s sodelavkami in vsi ostali kolegi in kolegice. Mislim, da ni poslanca ali pa poslanke, da ne bi v tem trenutku podprl neko rešitev, da se ta nakopičen problem s to odpadno embalažo reši. Zdaj, pripravljeno imamo to intervencijo, skratka, gasimo, rešujemo problem, ki je že tako dolgoleten in jaz mislim, da bi se morali enkrat, ne vem, v enem takem omizju, v taki sestavi ali pa še morda širši, vključno z okoljevarstveniki usesti in dejansko narediti neko pametno strategijo. Sicer minister ima vizijo, ima ideje, ampak te ideje, recimo, o teh sežigalnicah in vsem ostalem, sem zdajle še majčkeno pogledal za nazaj, to so deset let, petnajst let, dvajset let.   (nadaljevanje) O tem se vseskozi piše, se pogovarjamo. Ko pride neka ideja, koristna, pametna, pa od tega ni nič, gremo naprej in problemi se kopičijo. Tudi ta odpadna embalaža, ta plastika, papir in tako naprej, ne vem, kakšno je stališče ekologov. Prej je tudi poslanec povedal, da je trenutno biti »in« eko, zelen in tako naprej, ampak, konec koncev, te smeti, ti odpadki, ali jih zakopljemo v zemljo ali jih, ne vem, ali ležijo vsepovsod, kakor se nam zdaj dogaja, ali je pa to ekološko, saj tudi to ni ekološko, kajne. Tako je treba res doreči in se odločiti na nivoju celotne države, kaj je sploh ekološko, kaj sploh želimo. In če stalno vsi poudarjamo to sežigalnico na Dunaju - tudi nekaj primerov dobre prakse je že pri nas -, pa dajmo, za vraga, že to enkrat tudi doreči, se odločiti skupaj in to tudi narediti. Mediji dostikrat povzemajo delovanje te sežigalnice na Dunaju in gre celo razbrati, da to niti ni sežigalnica, ampak je to neka toplotna postaja, ki pač ogreva Dunaj, mesto, 60 tisoč gospodinjstev, in za kurivo pač uporablja odpadke. Pri nas pa, ne vem, samo nekdo bo rekel neka sežigalnica, pa je že vse v zraku, smo že vsi »v luft«, od ekologov do ne vem… Mislim, treba bi bilo res dobro spoznati te stvari, ki so zunaj, na Dunaju, mislim, da je to 40 let že utečena praksa in emisije so krepko izpod tistih mejnih vrednosti. In ne vem, zakaj bi mi toplo vodo odkrivali, če to že funkcionira. To se samo doreče in naredi pač neko strategijo, nameni za to denar in ta problem, ki ga imamo, rešimo. Ker sicer bomo, ne vem, zdajle se bo minister potrudil pač, kajne, z vsemi silami, da bomo nekaj interventno rešili. Čez, ne vem, drugo leto, dve leti, tri, pet, deset, ko bodo tu sedeli popolnoma drugi ljudje, se bodo pogovarjali o popolnoma istih težavah in problemih. Tudi denar gre, dodaten, ne vem, za razne intervencije, za ukrepanje, s tistim denarjem bi pa lahko morda že tudi kaj naredili, kaj bolj konkretnega, da bi res nekaj od tega tudi bilo.  Kar se tiče podpore, je gospod Černač že jasno povedal. Mi bomo seveda počakali do plenarne seje in potem se tudi na osnovi vseh razprav in sprejetih amandmajev ter sprememb, predlaganih pri teh konkretnih interventnih ukrepih, se bomo potem tudi odločili. Vsekakor pa, vsaj kar se mene tiče, treba je rešiti, dejansko, problem je tu velik. Bi pa še enkrat pozval, da se dejansko usedemo vsi deležniki, vključno z ekologi in vsemi ostalimi, in dorečemo, pa tudi nekaj konkretnega naredimo, da ne bomo vedno sedeli in zapravljali čas za vedno iste probleme in poskušali nekaj gasiti, kar se vsake toliko časa tudi vname. Toliko z moje strani. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednji ima besedo gospod Pavšič.
Hvala lepa. Danes sem res vesel, ker zgleda, da kadar pridemo do resnega konkretnega problema, imamo vsi poslanci enako mnenje, tako mi je prav super.  Kot sem pa jaz ministra razumel, danes rešujemo predvsem to interventno zadevo. In naslednji korak, ki ga pa moramo najprej doseči na nekem nivoju političnega konsenza, pa je ravno obdelava odpadkov. Torej, mi moramo biti tisti, ki se bomo odločali, ali bomo sprejeli strategijo sežiga oziroma obravnave odpadkov v Sloveniji v obstoječih obratih, v novih obratih, ali bomo to v tujino peljali in vozili. Opcije so vse odprte, kajne, treba je samo ugotoviti, ali pri nas obstaja možnost   (nadaljevanje) vzpostavitve novega obrata, okrepitev obstoječih obratov ali pa odvoza v tujino. Mogoče bi bilo smiselno tudi vprašati, glede na to, da so odpadki danes kar resen in dober posel, ali bi šli v obratni smeri, pa vprašali lokalne skupnosti, ali so one pripravljene odstopiti kakšno, recimo, že degradirano območje in tam vzpostaviti neko sežigalnico oziroma nek obrat za obdelavo odpadkov, ker s tem, če je to urejeno tako, kot dajemo vedno primer, kot na Dunaju, potem lahko neka lokalna skupnost samo pridobi, kogeneracijo, torej, cenejša elektrika, toplotna energija, ki pri tem nastaja. Nekaj je minusov zagotovo, okoljskih, nekaj je pa tudi plusov. Zdaj je vse to skupaj treba sešteti, dodati najmodernejšo tehnologijo za filtriranje izpustov in lahko pridemo do neke »win-win« oziroma zmaga-zmaga situacije.  Mi v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca bomo seveda ta predlog interventnega zakona podprli. Bi pa tako, ko bo ta zadeva zaključena na plenarnem zasedanju, pozvali ministra, da se usedemo in najdemo rešitve za naprej, ker to se nam lahko po letu in pol še enkrat ponovi ali pa še prej. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne.  Gospod minister, če imate morda kakšen komentar.
Jure Leben
Hvala, predsednik. Samo malo bi se obrnil na kolege poslance. Ja, bo širši kontekst pogovorov. Jaz se zavedam, da smo se veliko v Sloveniji pogovarjali. Me pa tudi že malo poznate, da se zdaj ne bomo več pogovarjali, da se bomo morali nekaj zmenit. V Sloveniji bo največji izziv za vse nas družbena sprejemljivost. Zdaj se bom pa malo navezal tudi na kolega Pavšiča. Sam sem velikokrat omenil Dunaj, in bomo naredili to vajo januarja, ampak mi se premalo zavedamo, da imamo mi zelo dober primer dobre prakse v Celju. Mi tam že termično obdelamo 30 tisoč ton lahke frakcije. Super, stvar dela, je umeščena, je zaledni zajem tople vode, ogrevanje, tako imamo dober primer v Sloveniji. Preveč smo pa taki - saj zato tudi jaz to uporablja -, če imajo v tujini dobro, mi pa pojma nimamo. Mi se bomo morali zmenit, potem bomo pa šli naprej. Zato bomo mi tudi s svojo ekipo vse naredili, da se končno ta korak naprej naredi. Za Slovenijo imamo tudi že veliko analiz, kaj se da, česa se ne da. Bomo pa to družbeno sprejemljivost morali tudi skupaj z vami preseči. Jaz sem že odločil, ampak dosti lažje bo tudi nam, če bomo imeli podporo znotraj poslancev, da neko stvar naredijo. Sem pa že povedal štiri pogoje, ki se jih bomo morali držati, kaj gre noter, kako bomo čistili, kako bomo spremljali, ali pa neprofitno.  Hvala.
Hvala lepa.  V razpravo dajem 4. člen in vložen amandma koalicijskih poslanskih skupin. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne, zato prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet.  V razpravo dajem 5. člen in vložen amandma koalicijskih poslanskih skupin. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne, zato prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. V razpravo dajem 6. člen in amandma koalicijskih poslanskih skupin. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet.   (nadaljevanje) V razpravo dajem 7. člen, h kateremu ni vloženih amandmajev. Želi kdo razpravljati? (Ne.) V razpravo dajem 8. člen in amandma koalicijskih poslanskih skupin. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo.Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. V razpravo dajem člene od 9 do 14, h katerim ni vloženih amandmajev. Želi kdo razpravljati? (Ne.) V razpravo dajem 15. člen in amandma koalicijskih poslanskih skupin. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. V razpravo dajem 16. člen in amandma koalicijskih poslanskih skupin. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo. Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. V razpravo dajem vložen amandma koalicijskih poslanskih skupin za nov 16.a člen. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. V razpravo dajem amandma koalicijskih poslanskih skupin za nov 16.b člen. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Glasujemo. Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. V razpravo dajem še zadnji, 17. člen, h kateremu ni vloženih amandmajev. Želi kdo razpravljati? (Ne.)  Zaključili smo glasovanje o amandmajih in razpravo o členih. V skladu s prej sprejeto odločitvijo prehajamo še na glasovanje o vseh členih predloga zakona skupaj. Ali želi kdo obrazložiti svoj glas? (Ne.) Glasujemo.  Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da so vsi členi predloga zakona sprejeti.  S tem zaključujem drugo obravnavo Predloga zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in odpadnimi nagrobnimi svečami na matičnem delovnem telesu. Sprejeti amandmaji bodo vključeni v dopolnjen predlog zakona, ki bo sestavni del poročila. Določiti moramo še poročevalca za sejo Državnega zbora. Predlagam, da sem to sam.  S tem zaključujem 1. točko dnevnega reda in 3. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Hvala lepa.