1. redna seja (skupna seja)

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

23. 10. 2018
podatki objavljeni: 23. 10. 2018

Transkript

Presednica Violeta Tomić
Pozdravljeni! Vse vas prav lepo pozdravljam, pozdravljam varuhinjo, pozdravljam vse članice in člane odborov, vabljene ter ostale prisotne. Še posebej pozdravljam novega člana in podpredsednika Odbora za kulturo, Andreja Šušmelja.  Pričenjam 1. redno sejo Odbora za kulturo.  Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: poslanko Lidijo Divjak Mirnik bo nadomeščala Nina Maurovič, poslanko Janjo Sluga bo nadomeščala Matej Udovč, poslanca Bojana Podkrajška bo nadomeščal poslanec Tomaž Lisec, Poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega bo nadomeščal Dušan Šišek in poslanca Matjaža Nemca bo nadomeščal dr. Milan Brglez.  Da ne pozabim, prav posebej pozdravljam tudi predstavnika Ministrstva za kulturo, dr. Saša Gazdića in tudi mag. Vojka Stoparja.  Besedo pa zdaj predajam predsedniku Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, mag. Branislavu Rajuću. Kolega, izvoli.
Hvala. Lep dober dan vsem! Dodatni pozdravi najprej gospe varuhinji človekovih pravic s sodelavcema, nato še predstavnikom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Tudi vsem ostalim seveda dober dan.  Pričenjam 1. redno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora, njih pa nadomeščajo potem v nadaljevanju, tudi povem kdo. Kolega Aljaža Kovačiča nadomešča kolegica Karla Urh, Kolegico Lidijo Divjak Mirnik nadomešča kolegica Nina Maurovič, kolega Žana Mahniča nadomešča kolegica Alenka Jeraj in kolegico Jelko Godec nadomešča kolega Jožef Lenart.  S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odborov - 23. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017.  In drugo - poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po opcijskem protokolu, konvenciji Organizacije združenih narodov proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2017.  Ker v poslovniškem roku nisva prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje odborov. Odboroma predlagam, da združimo obravnavo 1. in 2. točke dnevnega reda. ali kdo mogoče temu nasprotuje? Ugotavljam, da ne.  Prehajamo na obravnavo 1. IN 2. TOČKE SKUPAJ.   Gradivo je objavljeno na spletni strani Državnega zbora. K točkama dnevnega reda sva vabila Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Državni svet Republike Slovenije in Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Obravnava poročil bo potekala na podlagi prvega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora, da jih bosta odbora obravnavala kot zainteresirani delovni telesi.  Besed dajem predstavnici Varuha človekovih pravic, gospe Vlasti Nussdorfer. Izvolite.
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa. Spoštovana oba predsedujoča, predsednica, predsednik odborov in seveda tudi vse poslanke in poslanci, pa tudi tisti, ki ste na tej strani mize, torej vabljeni gostje.  Danes sem tu z dvema namestnikoma, namestnik Tone Dolčič na moj desni strani pokriva največ tematike na vašem področju. Vendar namestnik Ivan Šelih pokriva pa tudi zelo pomembno, in sicer poročilo državnega preventivnega mehanizma danes. Torej, vodi državni preventivni mehanizem. Namestnik Tone Dolčič pa zagovorništvo. Kot veste smo dobili nov zakon, tudi po zaslugi poslancev prejšnjega sklica, tako da se zahvaljujem za to, da se je naša institucija v minulem letu razširila in letos dobila poleti tudi svet varuha za človekove pravice. S 1. januarjem prihodnjega leta pa bomo dobili še center za človekove pravice.  Obravnavamo 23. letno poročilo varuha. Toliko je tudi stara naša institucija. Piše se že 24., torej letošnje poročilo. Kajti, ko pride mesec oktober je veliko zadev že pod streho. Ker smo zelo proaktivni tudi med letom opozarjamo na tiste zadeve, ki so zelo nujne in jih moramo predočiti javnosti še preden pišemo novoletno poročilo. Prepričana sem, da poročilo, ki je pred vami ni lahko branje, zato ker obsega ne samo zato 425 strani, ampak tudi zato, ker so tematike take, ki seveda se dotikajo zelo številnih področij. Uvedli smo sicer tudi pohvale, ne zgolj graje. Kajti, zdi se mi pomembno, da znamo ljudi, ki na različnih pozicijah naredijo kaj dobrega tudi pohvaliti. Zato je morda poročilo celo nekoliko daljše.  Danes bi tu moral biti še en namestnik. Ko smo pogledali na katera področja sega vse to, o čemer bomo danes govorili, to je Miha Horvat, ki je žal odsoten, tako da bom njegov del sama predstavila.  Morda bi uvodoma povedala, da varuh potuje tudi širom Slovenije, kot ste opazili, imamo zunanja poslovanja, nimamo enot, tako kot nekatere institucije varuha širom Evrope. Vendar potujemo v vsako občino enkrat mesečno smo v eni izmed slovenskih občin. In tako smo jih res že veliko obiskali. In prav na področju otrok smo zelo dejavni. Torej, ni župana, ki nam ne bi predstavil situacijo, kakšno je stanje na področju predšolskega, torej varovanja vrtcev, šol, kako je s srednjimi šolami, tudi z zdravstvom, seveda, ki se dotika mladih. Tako da marsikaj izvedmo ne le iz pobud, ki jih dobivamo, ampak seveda tudi v kontaktih z ljudmi. To področje je tudi tisto za katerega veste, da se veliko nevladnih organizacij zanima, veliko je dejavnosti na terenu in tudi temu pri varuhu posvečamo vso pozornost. Torej, če je le možno se tudi takih dogodkov udeležimo.  Kot ste lahko ugotovili smo v zadnjih dveh poročilih začeli ocenjevati kršitve človekovih pravic in kršitelje in seveda ugotavljamo, postavili smo celo lestvici kršiteljev, da nekatera ministrstva pogosteje kršijo človekove pravice, nekatera redkeje. Seveda pa ni naše delo zgolj v tem, da prejemamo pobude, ampak tudi sami odpiramo določeno tematiko. In ravno področje otrok, mladine, izobraževanja je tisto, ki je za nas zelo pomembno. Tu namestnik Dolčič marsikatero zadevo odpre tudi na lastno pobudo varuha, zato ker se nam zdi zelo pomembno, da ne katera področja ne glede na prejete pobude in njihovo število še posebej spremljamo.  V lanskem letu, torej če se dotaknem področij, ki jih pokriva   (nadaljevanje) odsotni namestnik Miha Horvat.  Kot ste lahko ugotovili ob branju poročila, smo ponovno izpostavili konfesionalno dejavnost. Tu moram povedati, varuh ni tisti, ki je določil, da je ta ločena, torej da mora biti ločena v šolah in posebej urejena in pač ne sme zaiti v ta prostor. Dobivali smo kar nekaj pobud, tako v letu 2016 kot 2017, prizadetih ljudi, ki so čutili, da ta ureditev oziroma praksa ni prava. Zato smo ponovno opozorili, da je treba to urediti, da se ministrstvo ni odzvalo ustrezno. Tako je pač stališče ministrstva in pri tem tudi vztrajajo.  Na področju etike javne besede vedno dobivamo pobude. Če prihaja do, recimo, različnih prireditev v šolah, ki obujajo neke zgodovinske dogodke, takrat se seveda odpira vprašanje, ali je to prav ali ne. Nek tak primer smo tudi v lanskem letu obravnavali, šlo je za osnovno šolo v Ajdovščini in prikaz zgodovine, pionirčkov in tudi sedanjih učencev. Tudi o tem je moj namestnik zavzel natančno stališče, pri čemer je v tem primeru, ki obsega kar nekaj strani, se dotaknil tudi številnih sodb Evropskega sodišča v teh zadevah.  Obravnavali smo tudi področje mladoletnikov brez spremstva. Tu smo bili še posebej pozorni, glede na to, da so k nam prihajali mladi begunci, zlasti leta 2015, 2016, ki so ostali pri nas, ker so bili brez spremstva. Šlo je sicer za zelo majhno število, vendar tudi temu se je posvetil.  Vedno se nas še kako dotakne področje diskriminacije, še zlasti če gre za otroke. Otroci tega ne bi smeli občutiti, in tu smo izpostavili vedno doslej v vseh poročilih, tudi moji predhodniki, področje romskih otrok, dostopa do šole, nedokončanja osnovne šole, nevključevanja v vrtce, skratka, zdi se nam, da je to povsem neprimerno in je treba temu področju, če želimo imeti kasneje Rome, ki bodo delali, ki bodo končali šolo, ki bodo sposobni stopiti na trg dela, tudi že prejšnjo vključitev, kajti sicer zaključijo le nekaj let osnovne šole in so potem odmaknjeni od vseh delovnih procesov, žal, zapadejo lahko v mamila ali tudi v kazniva dejanja.  Žal, še vedno poročamo o diskriminaciji študentov invalidov - ta tema se nas vedno dotakne - pri prevozih v šolo. Nekaj zadev je bilo urejenih, vendar še v celoti ne.  Obravnavali smo, zanimivo, tudi prepoved udeležbe dijaka na šolskem izletu zaradi epilepsije. Šola, tudi povsem razumljivo, ga ni želela peljati na izlet, ker ni imel zagotovljenega spremstva. In tu se zopet vprašamo, kako dolgo traja, da nek otrok dobi spremstvo, ki ga rabi, in je potem izoliran in ne more niti na izlet.  Seveda smo se ob šolstvu spraševali še o marsičem, vendar se to dotika mladoletnikov tudi v vzgojnih zavodih; o tem bo poročal namestnik Šelih, ko bo predstavil poročilo državnega preventivnega mehanizma, ki je iz leta v leto bolj dejaven, obiskuje kraje odvzema prostosti in na področju mladih tudi vzgojne zavode.  Zdi se mi zelo pomembno, da zdaj slišite, s čim vse se ukvarja oddelek namestnika Dolčiča. Kot rečeno, je to najbolj obsežno področje, zajema največ zadev, ki se dotikajo mladih, njihovega izobraževanja, nasilja, življenja nasploh, tudi mladoletnikov s posebnimi potrebami. Tako bi predala besedo kar njemu.
Hvala, gospa varuhinja. Izvolite, gospod Dolčič.
Tone Dolčič
Hvala lepa.  Najprej bi opozoril, da o pravicah otrok ne govorimo samo v poglavju, ki ima takšen naslov, ampak delno tudi v poglavju z naslovom Družbene dejavnosti. V tem poglavju so v glavnem povzeta tista vprašanja, ki jim rečemo sistemska, torej širša vprašanja, nekatera smo tudi sami odprli, na nekatera nas pač opozarjajo konkretne pobude ali pa življenje okoli nas. No, in s tem delom bom začel.  Področje nasilja je vsekakor še zmeraj aktualno, kljub temu, da smo pred leti sprejeli tudi poseben Zakon o preprečevanju nasilja v družini, pa vendar, zlasti v šolah je,   (nadaljevanje) vsaj zdi se tako, kot da ga je vedno več. Naša ocena je sicer, da ga ni vedno več, ampak da smo nanj vedno bolj pozorni in občutljivi, da ga zato tudi ljudje ne tolerirajo več, da prijavljajo ta agresivna ravnanja, statistika pa seveda pokaže, kot da je tega nasilja veliko. Kar mi vidimo kot problem, poleg tega, da nasilje pač je, je, se mi zdi, skoraj večji problem v nekaterih šolah, ki želijo to nasilje nekako minimizirati in ga pomesti pod preprogo. Ne ukvarjajo se z njim, češ, ah, saj ni bilo nič, saj ni bilo škodljivih posledic, dajmo se lepo v miru vse pogovoriti, pa bo od zdaj naprej vse dobro. Daleč od tega, da bi mi zagovarjali kakšne drakonske kazni, postopke in tako dalje, vendar pa od šol pričakujemo, da vsak pojav nasilja raziščejo, da vidijo, kje so razlogi, da jih poskušajo odpraviti. Predvsem pa, to je pa res predvsem, da vse te probleme razrešujejo v komunikaciji z vsemi, ki so udeleženi v tem nasilju, tako z žrtvijo in njenimi starši kot tudi s storilcem in njegovimi starši. Kajti pogosto so problemi, ki nekako eskalirajo v šoli, posledica problemov iz domačega okolja. In če šola vse to pospravi pod preprogo in reče, saj pri nas pa ni tako hudo, ni razloga, da bi, recimo, center za socialno delo reagiral, ugotovil, kakšne so morebitne poti za reševanje te kritične situacije, za pomoč družini in tako naprej. Jaz ne bi izpostavljal nobene šole, ampak res smo imeli kar nekaj takšnih primerov, ko so šele na našo pobudo raziskali določene probleme, določene pojave nasilja, potem pa so se celo popolnoma primerno odzvali, raziskali, se pogovorili, naredili poročilo, nekateri celo podpisujejo razne zaveze o nenasilju in podobno. Skratka, načini in metode so zelo različne, najslabša je ta, da si zatiskamo oči, kot da nasilja sploh ni.  V zvezi z nasiljem je tudi problem nadzora šolskih torb, torej, kdo in kdaj ter kako sme otroku ukazati oziroma zahtevati od otroka, da pokaže, kaj ima v torbi, morda ima nož, morda ima neko nevarno orodje, morda ima celo mamila. Vse to se nosi v šolo, ponekod bolj pogosto, ponekod manj pogosto. In dejansko v pravni ureditvi trenutno nimamo pravne podlage, da bi učitelji smeli kar tako pregledovati šolske torbe. Potem v nekaterih primerih kličejo policijo, vendar mislimo, da to ni pravi način, da bi bilo bolje, če bi zakonodaja predvidela postopek, ukrepe, kdo in ob kakšnih pogojih sme te preglede narediti. Temu je Ministrstvo za šolstvo tudi delno sledilo, pripravili so prvi osnutek, če smem tako reči, Zakona o vzgojnih zavodih, in tam je predviden določen postopek, vendar mislimo, da je to premalo. Mislimo, da bi moral takšen postopek veljati za vse šole, ne samo za vzgojne zavode, čeprav je ta problematika v vzgojnih zavodih precej težja kot verjetno v kakšni osnovni šoli. Pa vendar, zadeve morajo biti jasne, gre tudi za to, da gre lahko celo za kaznivo dejanje, za sum kaznivega dejanja, in pred tem vpletati policijo, se nam ne zdi niti smiselno niti primerno.  Tretje vprašanje, ki je širšega značaja, je financiranje zasebnih šol. O tem ne bi dosti razpredal. Mi podpiramo, in smo tudi napisali priporočilo, to je številka 42, da naj Vlada zagotovi, da bodo enaki programi enako financirani ne glede na to, kdo jih izvaja, torej javni ali zasebni. O tem govori tudi odločba Ustavnega sodišča, zato se ne bi   (nadaljevanje) več v to spuščal. Ampak zdi se mi tako, kot če bi koncesionarju na področju zdravstva priznali polovico manj plačila za določeno storitev, ki jo sicer plačamo zdravstvenemu zavodu. To ne gre, in iz tega razloga se mi zdi, da program kot tak je treba plačati, kako pa ga izvajalec izvaja, je pa seveda tudi stvar nadzora in potem drugih instrumentov, ne pa financiranja.  Še eno vprašanje je, s katerim se pa pravzaprav ukvarjamo že od leta 2009, pa je, mislim, da celo vedno bolj aktualno - to je vprašanje šolske prehrane. Pa ne, da bi bila prehrana slaba, da bi bila neprimerna otrokom, ampak prehrana, ki ni prilagojena, poudarjam, željam staršev, ne otrok, staršev. Pogosto starši zahtevajo v šolah posebno prehrano za svojega otroka, ki nima medicinske indikacije, torej otrok ni alergičen na določena, ne vem, na gluten na primer ali na kakšne druge alergene, ampak so izključno stvar prepričanja. Gre v glavnem za vegetarijansko prehrano, za vegansko prehrano, in celo dobili smo od nekaj šol prošnje, da jim pomagamo, kako razrešiti te probleme. Starši prihajajo celo z odvetniki v šolo, zahtevajo od kuharjev oziroma dietetikov ali kdor je pač tam, zahtevajo posebne ukrepe, grozijo, grozijo s tožbami, šola pa seveda ob množici tistih malic ali kosil, ki jih pripravljajo, enostavno ni zmožna pripravljati še posebnih obrokov. Dejstvo je, ko smo spraševali po šolah, da šole absolutno spoštujejo omejitve, ki so medicinske narave, torej tam, kjer je medicinsko indicirana dieta, je tudi hrana otroku pripravljena v skladu s tem. Medtem ko je pa prehrana oziroma želja po posebni prehrani stvar verskega ali ideološkega ali ne vem kakšnega prepričanja, v tem primeru pa šole to odklanjajo več ali manj. Naše stališče je, da prehrana otrok ni otrokova pravica in da zato si tudi starši ne morejo izmišljevati, pa ne mislim zdaj v slabem smislu izmišljevati, se odločati, kaj bo njihov otrok jedel, česa ne bo jedel. Če otrok nečesa naj ne je, naj mu priskrbijo prehrano, kakor pač vedo in znajo. Kršitev otrokovih pravic pa bi bila, če bi otroka silili v nasprotju z njegovim prepričanjem oziroma s prepričanjem njegovih staršev, naj vendar poje tisto hrano, čeprav je ne bi smel, torej, če bi vegetarijanca silili z mesom ali pa, na primer, muslimana s svinjskim mesom. Takih primerov nismo imeli, smo imeli pa teh vegetarijanskih, in mislim, da jih je čedalje več. Torej, šole se zaenkrat uspešno upirajo, tudi Ministrstvo za šolstvo in šport je o tem izdalo že pred časom okrožnico in je pravzaprav na istem stališču. Mislim pa, da se ta problem še ne bo končal.  Naslednje področje je šport. Na področju športa smo sodelovali z Ministrstvom za šolstvo in šport pri vprašanju odškodnin za prestope otrok iz kluba v klub. Moram reči, da do takrat do nas ni prišla nikakršna novica, da bi to sploh bil problem, ampak potem je zakon bil spremenjen, določeno je bilo v zakonu, da se odškodnine ne morejo, ne smejo zaračunavati za prestope otrok, ki so mlajši od 15 let. Vendar pa praksa kaže, in o tem imamo tudi nekaj pobud in smo jih imeli tudi v preteklem letu, da se klubi na to enostavno požvižgajo. Stroški niso tako nizki, kot bi človek mislil, za otroka do 15 let, kajti zaračunajo pravzaprav nekateri klubi kar vse, kar jim pade na misel. In pridejo stroški tudi po, recimo, smo imeli primer 15 tisoč   evrov za enega otroka štirinajstletnega zato, da bo šel iz, ne vem, enega plavalnega kluba v drugega zato, ker na primer šolo menja pa mu je bližje tam trenirati. V glavnem, zato smo tudi ministrstvo opozorili, da predlagamo, naj športnim zvezam to razreši to vprašanje in naj naredi večjo kontrolo tega vprašanja, kajti nekateri starši enostavno plačajo. Nekateri plačajo in potem je zgodba več ali manj končana, kljub temu, da je takšna odškodnina kot sem omenil, nezakonita.  Še eno vprašanje bi omenil v zvezi s spremembo šol. Otroci pogosto menjajo šole iz takšnega ali drugačnega razloga. V vsakem primeru je potrebno soglasje obeh staršev. V praksi je seveda problem takoj, ko sta starša razvezana oziroma še večji, ko sta v postopku razveze zakonske zveze in en starš enostavno ne želi dati soglasja, ravnateljica pa se enostavno vda pritiskom enega starša in otroka opiše. Naše stališče je tukaj jasno, soglasje mora biti, sicer ga mora nadomestiti odločba sodišča, ne centra za socialno delo, kajti centri nimajo te pristojnosti in počasi bo treba začeti uveljavljati vse tisto kar smo zapisali v družinski zakonik in ta je jasen o tem, o čem odločata starša skupaj o čem lahko sam in o čem lahko odločajo pristojni organi. Je pa v praksi ta problem kar pogost.  Za konec bi omenil še področje zagovorništva, ki je od prejšnjega leta oziroma od sedemnajstega leta zakonsko urejeno z novelo Zakona o varuhu in je sedaj to naša redna naloga, ki jo nadaljujemo. Prej smo deset let izvajali pilotni projekt, ki se je dokaj dobro obnesel. Tudi sej pravzaprav nekako moram reči, da projekt teče dobro, da ugotavljamo žal premajhno informiranost zlasti sodišč oziroma sodnikov, zato smo se tudi povezali s centrom za izobraževanje v pravosodju, da bomo sodnikom predstavili to možnost, kako lahko pravzaprav zagovornik pomaga, da otrokov glas v posameznih postopkih dejansko slišan. Prav tako smo dogovorjeni s socialni skupnostjo centrov za socialno delo, da bomo na njihovih usposabljanjih strokovnih delavcev predstavili te možnosti, kajti v praksi ugotavljamo še zmeraj da je kar nekaj dilem na terenu. Tako, da vsega skupaj smo preko 600 otrokom že postavili zagovornika, v letošnjem letu okrog 50. Imamo 51 usposobljenih zagovornikov, 7 koordinatorjev, 7 supervizorjev, tako da projekt teče oziroma zdaj ni več projekt, ampak zagovorništvo teče in pred štirinajstimi dnevi sva ga predstavila tudi posebni komisarki za človekove pravice Združenih narodov, ki je bila pri nas na obisku in moram reči, da je z zanimanjem prisluhnila, kajti takšnih izkušenj ni imela oziroma ni poznala, da bi kje na svetu se na takšen način lotili uresničevanja konvencije o otrokovih pravicah. Sicer imamo daleč največ pobud na področju družinskih razmerjih, kjer pravzaprav lahko najmanj naredimo, pošteno povedano, kajti varuh nima pristojnosti posegati v družinska razmerja, čeprav nekateri to pričakujejo. V takšnih primerih se moramo zanesti na delo centrov za socialno delo, deloma tudi inšpekcijskih služb ali pa sodišč. Končal bi pa s tem, je aktualna zadeva, vendar je prav, da veste zanjo, kajti še bolj aktualna bo verjetno čez dober mesec dni. Gre za stavko v šolstvu. Mi smo prejeli pred kratkim pobudo, češ da stavkajoči šolniki kršijo otrokove pravice, torej otrokovo pravico do izobraževanja. In ob tem smo zavzeli določeno stališče, ki je potem bilo objavljeno. Nismo ga dali mi v objavo, ampak ga je pač pobudnik plasiral naprej. Nič hudega, kajti za tem stališčem stojimo. Opozorili pa smo na naslednje, da stavka v šolstvu zakonsko ni urejena. Stavko ureja zakon o stavki iz leta 1990. Ta zakon je sprejela še takratna zvezna skupščina SFRJ in ga sedaj uporabljamo kot pravno pravilo. Torej, pravno je to pokrito. In ta zakon pravi, da je treba v dejavnostih posebnega družbenega pomena, takrat smo jim tako rekli, sedaj jim rečemo javne službe, tudi v času stavke zagotoviti tako imenovani minimum delovnega procesa. To ni bilo storjeno niti v šolstvu, niti v raziskovanju. Bilo je storjeno na področju zdravstva, pa še v nekaterih javnostih. Mi smo prepričani, da bi šolska zakonodaja morala opredeliti jasna pravila, kako je treba stavko izvajati, kajti dejansko pravica delavcev do stavke je ustavna pravica. Pravica otrok do izobraževanja pa tudi in je celo konvencijska pravica. In ko trčita dve pravici je ena omejena z drugo, torej kamor seže ena, tam se zadeva ustavi. In v izogib konfliktom, za katere se bojim, da bo prišlo do njih, v preteklosti smo že imeli konflikte zlasti v vrtcih, ki so bili zaprti, otroci niso imeli kam v varstvo, starši niso mogli vzeti dopusta in podobne zgodbe. V izogib vsem tem konfliktom bomo predlagali, to smo tudi v tem stališču, ki sem ga omenil, omenili v naslednjem priporočilu, v naslednjem poročilu našem, priporočilo, da naj se to uredi. Sedaj kako se bo uredilo ne vem. To je stvar vaša, ki ste zakonodajalci. Ampak vendarle da bodo stvari jasne, da se bo vedelo kaj se v času stavke zagotavlja, kaj se ne. Ne gre samo za zaščito otrok, gre tudi za zaščito stavkajočih. Torej, tudi oni imajo svoje pravice, absolutno. In vedeti je treba kje je meja in za ene in za druge. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod namestnik.  Obveščam vas, da kolega Ferenca Horváta nadomešča kolega Žiža Felice in kolega Miha Kordiša nadomešča kolega Primož Siter.  Gospa varuhinja, izvolite.
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa. Morda bi še povedala, da eno izmed naših priporočil, ki ste jih prebrali, se nanaša tudi na hišo za otroke. In zelo vesli smo, da se je ravno pred kratkim na tem področju zgodilo marsikaj, po vzoru Barnahus varne hiše, prijazne hiše otrokom, bo Slovenija, upam, v prihodnjih dveh letih dobila morda dve, tri hiši, kjer bodo otroci lahko nameščeni po travmatičnih dogodkih. Žal običajno v njihovih družinah, kjer torej ne morejo ostati in so lahko tudi plod izsiljevanja, manipulacij, želja, da bi drugače izpovedovali o tem, kar se jim je zgodilo, zato varuh zelo podpira in je vseskozi zelo aktiven tudi na tem področju.  Skrbi nas tudi duševno zdravje mladih. In prav Varuh je bil pobudnik dnevov duševnega zdravja, ki so bili letos že tretjič in prav lani posvečeni duševnemu zdravju mladih. Če želimo, da bodo mladi jutri stopili na naše mesto, jim moramo biti seveda tudi svetel vzor. Kako to biti, kako postati ali ostati je seveda včasih za starše in vse nas, tudi vzgojitelje, učitelje in sploh družbo, na sploh težko vprašanje. Zdi se mi zelo pomembno, da sporočamo to ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Žal nekateri mladi nimajo najboljših pogojev za svoje življenje, zelo različni so vzroki, da končajo celo v vzgojnih zavodih, lahko v prevzgojnem domu ali celo v mladoletniškem zaporu in takrat zanje poskrbi tudi naš državni preventivni mehanizem, vodja katerega namestnik Šelih je tu ob meni in bo sedaj predstavil, kako varuh nadzoruje institucije v katerih so mladi, ki jim je tako   ali drugače omejena svoboda gibanja.  Hvala.
Hvala.  Izvolite, gospod Šelih.
Ivan Šelih
Hvala za besedo.  Kot rečeno je pred vami deseto poročilo o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma. Državni preventivni mehanizem ustvarja oziroma deluje na podlagi opcijskega protokola konvencij proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Ta opcijski protokol izpostavlja sistem rednih preventivnih obiskov neodvisnih mednarodnih in pa nacionalnih organov na vseh krajih kjer je ljudem odvzeta prostost z namenom, da bi preprečili mučenje in druge oblike okrutega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Posebnost delovanja v naši državi je ta, da varuh na tem področju sodeluje z izbranimi nevladnimi organizacijami. Tako smo tudi v lanskem letu sodelovali s predstavniki osmih na javnem razpisu izbranih nevladnih organizacij in sicer z novim paradoksom, društvom za razvijanje prostovoljnega dela iz Novega mesta, humanitarnim društvom Pravo za vse, slovensko Karitas, za skupnostjo privatnih zavodov, Skupom, pravno-informacijskim centrom nevladnih organizacij, mirovnim inštitutom in pa zvezo Društvo upokojencev Slovenije. To sodelovanje nam tudi omogoča, da sestavljamo različne ekipe za različne vrste ustanov, seveda upoštevajoč tudi različne ekspertize, ki so potrebne pri teh naših obiskih. Kot vam je verjetno poznano, državni preventivmi mehanizem vsakemu obisku pripravi izčrpno končno poročilo o svojih ugotovitvah iz obiska konkretne ustanove in to poročilo vsebuje tudi predloge in priporočila za izboljšanje oziroma za odpravo ugotovljenih nepravilnosti, ključno z ukrepi za zmanjšanje možnosti nepravilnega ravnanja v prihodnje. Seveda, če ugotovimo, dobra praksa je tudi to priložnost, da se tovrstne prakse potem prinašajo v naših nadaljnjih obiskih. Pri pripravi poročila o opravljanju obiskov sodelujejo tako predstavniki varuha kot tudi predstavniki izbranih nevladnih organizacij. Poročilo se vedno pošlje obiskani ustanovi in tudi nadrejenemu organu, zdaj je na področju delovanja vašega odbora oziroma vaših odborov je to zlasti ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ko gre za obiske vzgojnih zavodov. Krajša poročila iz teh obiskov objavljamo tudi na naših spletnih straneh, tako da so potem dostopna, možno je videti vsa konkretna priporočila in seveda tudi odzive obiskanih institucij in pa nadrejenih organov. V lanskem letu smo opravili tako kot leto prej, 80 obiskov različnih krajev odvzema prostosti, 27 lokacij policijskih pridržanj oziroma policijskih postaj, 21 lokacij zavoda za prestajanje kazni zapora, nimamo jih toliko v Sloveniji, vendar nekatera smo obiskali večkrat. Eno lokacijo odvzema prostosti tujcev, 2 lokaciji psihiatričnih bolnišnic, 10 lokacij posebno socialno-varstvenih zavodov, 15 lokacij domov za starejše in pa 4 lokacije zavodov s področja vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, kar je verjetno še posebna pozornost vas.  Ti obiski so bili v 18. primerih tako imenovani tematski obiski. Za te obiske se odločamo takrat kadar posebno preverjamo določeno temo. Rezultat, recimo enih izmed tovrstnih obiskov je bilo tudi naše posebno poročilo glede nameščanja oziroma problematike nameščanja oseb po zakonu o duševnem zdravju v tako imenovane varovane oddelke. Opravljamo tudi tako imenovane kontrolne obiske, ko se zlasti osredotočimo na uresničitev podanih priporočil ob prejšnjih obiskih. Kar velja poudariti tudi to, da je večina naših obiskov opravljena brez predhodne najave. Vsa, kot rečeno, vsa priporočila in pa tudi odzive pristojnih, na njih objavljamo na naših spletnih straneh v obliki povzetkov priporočil. Poleg najpomembnejšega preventivnega učinka naših obiskov katerih namen je, kot že povedano, preprečiti mučenje in drugo slabo ravnanje še preden se to zgodi. Ugotavljamo, da se v mnogih obiskanih ustanovah prav zaradi danih priporočil izboljšuje bivalne razmere in pa seveda tudi ravnanje oziroma postopanje z osebami, ki jim je vzeta prostost. To kaže tudi število vseh že uresničenih priporočil od skupno v lanskem letu 615, ki je 245, se pravi toliko priporočil je bilo sprejetih in tudi uresničenih. 204 sprejetih priporočil oziroma število nesprejetih, ki je zgolj 55.  Z zadovoljstvom torej lahko ugotavljamo, da ugotovitve in predlogi ter priporočila državnega preventivnega mehanizma za izboljšanje stanja pogosto dobijo odmev izboljšanja pogojev in ravnanje z osebami, ki je odvzeta prostost. Če pogledamo zgolj obiske vzgojnih zavodov, te smo, kot že povedano, obiskali tri, poleg teh treh tudi enega s področja oziroma gre za center za usposabljanje dela in varstvo Črna na Koroškem, ki sodi na področje delovanja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Sicer pa obiskani vzgojni zavodi so bili vzgojno-izobraževalni zavod Višnja gora, Vzgojni zavod Kranj in Vzgojni zavod Planina. V vseh primerih je šlo za redne načrtovane obiske, za ponovne obiske, kjer smo preverjali uresničitev danih priporočil iz naših prejšnjih obiskov, preverjali razmere za bivanje in pa seveda postopanje oziroma ravnanje z mladoletniki oziroma tam nastanjenimi osebami. Iz teh štirih obiskov smo pripravili 48 priporočil. Lahko rečem, da 12 je bilo, po naši oceni, glede na prejete odzive na naša priporočila 12 že uresničenih, 26 sprejetih, zgolj dve nesprejeti, za 2 priporočila ni bilo posebnega podatka, za 5 pa še nismo dobili odzivnega sporočila.  Na to problematiko delovanja vzgojnih zavodov pišemo tudi v našem splošnem delu letnega poročila, kjer že nekaj let opozarjamo na potrebo po posodobitvi vzgojnega programa in pa pripravi sistemskih rešitev na področju delovanja vzgojnih zavodov. Opozarjamo tudi na problematiko vračanja mladoletnikov, ki so na begu v vzgojne zavode.  Nekaj časa tudi opozarjamo že resorno ministrstvo na potrebo po pripravi strokovnih podlag za celostno in enotno obravnavo mladostnikov z navodili za primerno vzgojno ukrepanje, zlasti v primeru mladostnikov s težavami v duševnem zdravju in pridruženim nasilnim ter drugim hetero agresivnim vedenjem. Lahko rečem, da smo zadovoljni, kajti prav v letošnjem letu je tudi na tem področju prišlo do premika naprej. Kajti, pripravlja se zakon, ki naj bi celostno uredil delovanje vzgojnih zavodov. Pri delu te komisije pa tudi sodeluje Varuh človekovih pravic. Hvala.
Hvala lepa. Ali želi besedo gospa Varuhinja?
Vlasta Nussdorfer
Samo zaključila bi rada to našo predstavitev, da se seveda varuh vsako leto zelo intenzivno posveča tudi vsem otrokom s posebnimi potrebami in invalidnim otrokom. Na vseh področjih, ki se dotikajo otrok, mladostnikov, izobraževanja mi ne izvemo za lepe zgodbe. K varuhu se seveda obrnejo tisti, ki sporočajo nekaj, ker ni dobro za otroke ali njihove družine ali za postopke. In zato seveda želimo z opominjanjem države slabe prakse spremeniti v dobre. Seveda ste največkrat na potezi prav ti, zato se vam zahvaljujem za vso pozornost in za vse, kar boste na tem področju naredili. Hvala lepa.
Hvala tudi vam. Želi besedo predstavnik Ministrstva za kulturo? Hvala. Želi besedo predstavnik Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport? Ni treba, hvala lepa. Predstavnik Državnega sveta? Ga imamo tukaj? Nimamo. Hvala lepa.  Prehajam na razpravo članov in članov odborov ter ostalih prisotnih. K razpravi sem se tudi sam prijavil.  Namreč, spoštovana gospa varuhinja, dejstvo, da ste se odločili izraziti pohvalo je, po moje, za vsako pohvalo.   Namreč premalokrat pozabljamo pomen in pozitiven učinek pohvale in to je pravzaprav eden prvih vzvodov, da krepimo odprto in bolj razumevajočo in prijazno družbo, zato vam res izrekam tudi jaz za to pohvalo preden začnem samo razpravo. Ampak imam dve reči, ki bi rad, da vas vprašam. Na začetku tega meseca smo obeležili teden otroka in se v tistem tednu soočili tudi z grozljivim primerom sicer prijazne besede kengurujčki, ampak pri nas je dobila čisto drugo konotacijo. Tega pa ne rabim izpostavljati. Drugače, bili smo tudi priča surovemu in nasilnemu ravnanju z otroki, ki se v skladu z obstoječo zakonodajo, z nepisanimi in pisanimi normami in ravnanju dostojnega človeka se ne bi smel zgoditi. Šlo je za povsem nelegalna izvajalca, ki je varstvo predšolskih otrok opravljal na črno, popolnoma brez ustreznih dovoljenj. Šlo je pravzaprav za primer, ki ni urejen na nobenega od predpisanih in veljavnih načinov izvajanja bodisi javnoveljavnih programov bodisi zasebnih oblik varovanja predšolskih otrok. Primer seveda preučujejo ustrezni organi pregona in si želim, da bi ga čim prej zaključili. Zanima me pa vaše stališče do tega primera, kako ga komentirate. In da vas ne mučim preveč, bi kar nadaljeval z drugim vprašanjem.  Vsakoletne obravnave vaših poročil na sejah delovnih teles in seji Državnega zbora žal kažejo na to, da vzgojno izobraževalni zavodi niso imuni na politično propagando. Ta je, kot je splošno znano, z veljavno zakonodajo prepovedana. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja jasno določa, da je v vrtcih in šolah prepovedano delovanje političnih strank in njihovih podmladkov. O tem ste pisali in poročali že v prejšnjih letih, tudi dali ste priporočilo leta 2013, naj se preprečijo vse oblike izrabe otrok za politično propagando, promocijo politikov ali političnih strank. Pa se kljub temu soočamo s primeri, ko o otroci nekaterih ljubljanskih šol na začetku šolskega leta prejeli prometno pobarvanko, ki jih je opozarjala na nevarnosti v cestnem prometu. Brošura je bila sicer izdana s strani Policijskega sindikata Slovenije in vse lepo in prav, če se ne bi v tej brošuri naletelo na zelo neposreden primer politične propagande ene od političnih strank. Na levi stani ogledala je bila fotografija navadnega avtomobila, na desni pa avtomobila z znakom politične stranke, otrok pa je moral poiskati razlike med dvema avtomobiloma in naloga seveda ni bila težka, je pa trikrat moral obkrožiti znak ene od političnih strank. Absurdnost, ravnokar povedanega najverjetneje ni potrebno izpostavljati, pa vendar me spoštovana varuhinja zanima:  Ali se tudi vam zdi nedopustno, da se strankarske promocije pojavljajo v gradivu namenjenem otrokom? Ali ocenjujete, da je primer, ki sem ga omenil, dovolj značilen, da pride pod vaše povečevalno steklo za naslednje obdobje?  Hvala.
Besedo pa ima Mateja Udovč.
Spoštovani, hvala za besedo.  Nedavno je tednik Demokracija objavil razpis za domoljubne pravljice. Eden od pogojev kot jih pravljice že imajo, je tudi, ko ima pravljica pozitivne in negativne junake. Negativni junaki oziroma vsiljivci naj bi predstavljala tujerodna invazivna vrsta. Urednik tednika opravičuje vsebinsko razpisa z obrazložitvijo, da se nemalo staršev in starih staršev želi slovensko domoljubno pravljico, ki bi opozarjala na ilegalne migracije, multikulturalizem, ter da bo krepila narodno zavest slovenstva. Ta razpis je povzročil buren odziv javnosti. Društva slovenskih pisateljev ga je celo ocenilo kot nedopustno izrabljanje otrok z rasistično propagando. Otroci si želijo, zaslužijo človečne, odprte in strpne pravljice, ki ne netijo sovraštva. Redna profesorica razvojne psihologije, Ludmila Marjanovič Umek je opozorila, da je že v samem razpisu veliko sovražnega govora, predvsem pa je to problematično za to starostno skupino bralcev do desetega leta. Ti otroci namreč verjamejo v vse, kar preberejo. Podobne komentarje so podajali še mnogi drugi strokovnjaki in razumniki iz tega področja. Odzivov rodnika demokracije na stališča Društva slovenskih pisateljev ne bom komentirala, ker je v slogu samega razpisa. V kontekstu tega primera velja opozoriti, da je diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin kot sta narodna pripadnost in versko prepričanje v skladu z našo Ustavo, zakonodajo ter mednarodnimi obveznostmi Slovenije prepovedana. Prav tako pa je prepovedano kakršnokoli napeljevanje, ščuvanje ali hujskanje k sovraštvu in diskriminaciji.  Moje vprašanje, gospa varuhinja, kakšno stališče zavzema varuhinja do takega oziroma konkretno tega primera? Hvala lepa.
Hvala lepa.  Obveščam vas, da kolega Marka Koprivca nadomešča kolega Samo Bevk.  Gospa varuhinja, izvolite.
Vlasta Nussdorfer
Čeprav se čisto vse tri zadeve, ki ste jih izpostavili ne nanašajo na lansko poročilo, ki ga danes obravnavamo, vem in verjamem, da so aktualne in zato bom pač poskušala odgovoriti. Seveda bo pa to stvar poročila, ki se pripravlja za to leto, leto 2018.  Seveda smo bili o Kengurujčkih obveščeni vsi, če ne drugače iz medijev, kjer sem tudi sama nastopila v eni izmed oddaj. Zagotovo smo bili pretreseni nad posnetki, ki smo jih videli. Šlo je za vrtec, ki ni pravi vrtec in zagotovo taka zadeva meče slabo luč tudi na vse ostale, ki so zagotovo v redu. Treba je opozarjati na slabe prakse.  Sama menim, da so tu res, tako kot ste sami rekli predsedujoči, na potezi organi odkrivanja, pregona in kasneje, če pride do sojenja. Pouk te zgodbe je seveda na vseh, da je potreben takojšen odziv, tudi seveda tistih, ki to vidijo ali so to vzgojiteljice. To je bila ena, ki se je izpostavila s slikovnim snemanjem, ki je lahko, seveda, pod vprašajem. Vendar ko gre za koristi otrok je prav, da se tako nastopi, tudi če sicer je nedovoljeno slikovno snemanje kaznivo dejanje. Mi bomo to obravnavali v poročilu, ki bo nastalo. Če bomo dobili še kakšne pobude bomo nanje, seveda, tudi ustrezno odgovorili. Vendar zadeva je bila tako močno javno predstavljena, da so službe odreagirale. Sama menim, da vsaka taka praksa je nedopustna, da se sploh to dogaja. Težko je reči, da so starši, ki seveda v krizi, ko nimajo kam oddati otrok in jih vpišejo kamorkoli in oddajo odgovorni. Vendar prav je, da so pozorni na spremembe pri otrocih. To lahko tudi prepreči kakšen nevšečen dogodek. Tu in tam se srečujemo tudi z nasiljem s te strani, torej ne zgolj medvrstniškim. In vedno apeliramo na to, da molka tu ne sme biti. Na to je potrebno opozarjati. Kot rečeno pa upam, da službe ustrezno reagirajo, če ne nastopi naša pristojnost. Torej, tu so tako inšpekcije kot vsi ostali organi.  Drugi primer sem povprašala namestnika, nismo prejeli tega z avtomobili, ki ga izpostavljate, tako da ga ne morem komentirati, niti res ne vem za katere avtomobile gre in kakšna politična propaganda naj bi bila na njih. vedno reagiramo, ko dobimo pobudo. Sedaj očitno nas nihče na to ni posebej opozoril. Bom pa pozorna, če morda je pod kakšno drugo tematiko se nahaja, vendar gre za letošnje leto. Če prav razumem za začetek šole. Namestnik mi je rekel, da pobude nimamo. Tretja zadeva, to pa dobivamo ravno sedaj, smo pa že odgovorili pobudnikom, ki so se obrnili na nas, da je varuh pristojen za nadzor javnega sektorja. V tem primeru gre za zasebnike, ki so to razpisali. Smo dobili pa tudi dopis Društva slovenskih pisateljev kot odziv na ta razpis in vedno, kot veste, menimo pri vseh teh zadevah, da se mora odzvati tisti, ki je prvi poklican, kjer prihaja do takih zadev. Torej, v tem primeru smo Društvo slovenskih pisateljev napisali, da je prav, da so se odzvali. Dobivamo pa ravno v teh dneh in namestnik Horvat, ki ga danes ni, to zadevo tudi sedaj proučuje.   (nadaljevanje) Tako bo zagotovo stvar poročila, ki je v nastanku. Danes pač obravnavamo lansko poročilo, vendar ko dobimo pobude in če jih zaznamo, potem seveda se tudi opredeljujemo. Je pa res, da je varuh, kot veste, nadzornik javnega sektorja. Če se zadeve dogajajo tam, kjer gre za zasebne družbe, zasebna podjetja, to imamo pri medijih pogosto, ker je samo javna radiotelevizija stvar našega dometa in se z njimi tudi redno srečujemo, vsi ostali so več ali manj zasebne narave. Tako šele, ko zadeva pride pred ustrezne službe, ki so javne, lahko nastopa varuh. Bomo pa vsekakor o tem pisali v tem poročilu. Hvala.
Hvala lepa. Dopolnilno vprašanje, gospa Udovč.
Jaz vas popolnoma razumem, da nadzorujete javni sektor, ampak samo kot razmišljanje, ker gre tu konkretno za pravljice, katerih izvajalec pravi, da jih bodo izdali v knjižni zbirki, se bojim, da bodo te pravljice v določenem času prišle v knjižnice, pa mogoče v šole, in mogoče nekdo ne bo na to pozoren, takrat bomo imeli pa lahko tudi javni problem.
Vlasta Nussdorfer
Hvala za opozorilo. Kot rečeno, pri varuhu namestnik, ki je danes odsoten, to spremlja. Ko se bo vrnil, bo tudi zavzel stališče. Odgovarjamo pa vsem pobudnikom. Mislim pa, da je prav, da zadevo celovito pregledamo in potem zavzamemo stališče.
Hvala lepa. Naslednji razpravljavec je kolega Željko Cigler.
Hvala lepa.  Spoštovani! Dejstvo, ki izstopa iz teh poročil varuhov oziroma varuhinje, gre za kvaliteten material, čeprav ga s težkim srcem bereš, ker gre za sliko svoje države. Dejstvo je, da se mnoge stvari ponavljajo. Zlasti zdajle, ko govorimo o najmlajših, o otrocih, o kršitvah otrokovih pravic, v Državnem zboru ne sme biti opozicije ali koalicije, tu je otrok na prvem mestu. In ni važno, ali gre za otroka s posebnimi potrebami, begunskega, romskega, otroka tujca ali pa otroka iz socialno šibkejše družine, za vse velja 3. člen naše ustavne listine, ki govori, da se v Republiki Sloveniji zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na razlike, kot piše, pa o tem naprej ne bom bral. Hudo je, ko je gospa varuhinja omenila prej, da so med ministrstvi razlike v tem, koliko katero ministrstvo krši otrokove pravice. Takšnega stavka ne smemo v tej državi več poslušati in ga tolerirati, moramo stopiti takoj proti takšnim dejanjem. Ko sem zadnjič gledal problematiko Kengurujčkov, ko je varuhinja na silo hranila otroka z vegansko, vegetarijansko ali mesno prehrano - to bom na koncu povedal, pardon - in so bili zraven takoj minister za izobraževanje, varuhinja, gospa Nussdorfer, in pa direktor šolskega inšpektorata, se mi postavlja vprašanje, zakaj se takoj ne pojavijo vsi ti trije in bije rdeči alarm, ko se kršijo odločbe otrok o usmeritvi, zlasti tistih, ki imajo motnje z avtizmom oziroma ADHD oziroma imajo vedenjske ali čustvene težave, in specializirane komisije za usmerjanje otrok določijo spremljevalca. V tej državi vas moram obvestiti, in to se zdaj že štiri leta intenzivno govori s strani staršev, šol, stroke in tudi Združenja mestnih občin Slovenije, skratka, lokalnih skupnosti, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport tu ravna diskriminatorno, arbitrarno in krši pravice otrok. Krši jim pravice do zagotovitve spremljevalca. Pri tem povzroča s tem svojim dejanjem otrokom nepopravljivo škodo, v primeru, da se pa ta spremljevalec zagotovi, pa šole potrjujejo in tudi vrtci, da je premagovanje otrokovih razvojnih motenj dosti uspešno premagovano in kvalitetno. In je nerazumljivo, zakaj se tu   (nadaljevanje) te zadeve ne uredi. Če gre tu za vprašanje sredstev, bom rekel takole, sredstva za Boxerje ne, za otrokove pravice, za kvalitetno življenje otrok pa, še posebej tistih, ki so tu zapostavljeni, to so otroci s posebnimi potrebami. Rad bi povedal, da je bila gospa varuhinja, ki nam je odgovorila na te stvari, in gospod Dolčič, ki se je tudi udeležil problemske konference v tej zadevi, ki so jo vse občine v Sloveniji organizirale o tej problematiki, zelo dobro so nam odgovorili. Ampak, poglejte, potem je tudi bivša poslanka Državnega zbora dr. Murgel dala predlog sprememb Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, s katerimi bi se ta problem rešilo, in tudi tam v tem gradivu je priznano, da gre za kršitev, eklatantno kršitev ustavnih in zakonskih pravic otrok do izobraževanja, 57. člen ustave, vsakemu je zagotovljeno obvezno osnovnošolsko izobraževanje, država za to zagotavlja sredstva. Tu se tega ne zagotavlja. Jaz sem na to zadevo na zaslišanju opozoril ministra Pikala, z vsem spoštovanjem do njega, minister Pikalo je jasno rekel: »Odločbe o usmeritvi je treba izvajati.« Zaenkrat se to v Republiki Sloveniji še ne dogaja in še vedno so te kršitve prisotne in škoda otrokom se dela. Moram reči, da verjamem, da je minister toliko odgovoren, da bo za to zadevo poskrbel.  Nadalje bi rekel tole. Izhajam pač iz Celja, ki je, podobno kot Mežica, močno onesnaženo s svincem, cinkom, kadmijem, in uporaba otroških igrišč v Celju je v nasprotju z 72. členom Ustave Republike Slovenije: »Zrak, ki zagotavlja zdravo življenjsko okolje, vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država poskrbi za zdravo življenjsko okolje.« Otroci se igrajo na igriščih, kjer lahko imajo različne zdravstvene posledice, zlasti je v moji občini prisoten rak. Oziroma, kot je zadnjič direktorica Nacionalnega inštituta za javno zdravje izpostavila, da pod določenimi obremenitvami s svincem to povzroča nižanje mentalne sposobnosti otrok, zlasti v obliki hiperaktivnosti in motene pozornosti. Ja, to so te posledice, ki jih imamo v našem kraju, pa še kje drugje v Sloveniji. Od 3.900 otrok jih je 240 z odločbami, 21 pa v šolah, ki bi morali imeti spremljevalca. Pa ne gre za to, da so to neke odločbe kar tako, pod roko pridobljene, dejansko gre za problematiko, ki se je ne sme spregledati. In všeč mi je, pa ne želim zdajle ničesar govoriti politično, ampak da je minister za okolje in prostor Leben rekel, da v roku dveh let se bodo te stvari uredile. Ampak še dve leti bodo malčki - to so pa tisti od drugega do šestega leta, ko so v vrtcih - izpostavljeni vplivom strupenih, negativnih substanc, ki so v zemlji. In tu bi morala naša država takoj poseči v ta problem oziroma dokler se igrišča s strani države, kot je minister Leben obljubil, uredijo, zagotoviti varnost.  Nadalje, tretja zadeva, ki bi jo rad povedal, je naslednja. V poročilu je poglavje Svoboda vesti in ustavno načelo ločenosti cerkve in države. Namreč, nadaljuje se pereča problematika blagoslavljanja javnih šol in vrtcev. In varuhinja oziroma varuh vseskozi dosledno opozarjata v svojih poročilih, 2015, 2016, 2017. Namreč, ustava v 7. členu jasno določa, da so država in verske skupnosti ločene. In pri blagoslavljanju vrtcev in šol gre tudi za kršitev 72. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki prepoveduje izvajanje koncesijskih dejavnosti v jaslih, v javnih vrtcih in šolah. In moram reči, da je varuhinja v zadnjih treh poročilih bila jasna, da »je blagoslavljanje in spremljajoči obredi kršitev 7. in 42. člena ustave ter 72. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, in položaj je treba urediti tako, da bo v skladu z ustavo in zakonom.« Takšne kršitve je treba sankcionirati, ne pa da se prepuščajo prosto po Shakespearu, kako se ravnatelj, šolski inšpektor ali pa predsednik države, ko se udeleži takih dogodkov, odločijo. Moram reči, da v Levici jasno opozarjamo, da je dosedanja praksa ravnanja vseh dosedanjih vlad   (nadaljevanje) v odnosu do Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji kaže, da obstaja le formalna ločitev države in verskih skupnosti. Glavni problem pa je, da nihče ne potegne razmejitve med temi stvarmi. In v Levici bomo vztrajali pri priporočilu varuhinje in pri naši zahtevi, naj se z Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja uvede primerna sankcija za kršitev 72. člena. Branili bomo namreč načelo ločenosti cerkve in države, laično javno šolstvo in sekularnost, saj gre za obrambo splošnega javnega interesa.  Pri tem bi rekel še to, ko je bila pri istem poglavju omenjena tudi že prej javna in zasebna šola. Govorimo o financiranju, da se enake vsebine v šolah, ki se izvajajo v javnih ali zasebnih šolah, financirajo na podoben način. Jaz bi rad rekel, ko sem pod prvo točko govoril o odnosu do izvajanja odločb o usmeritvi, ki se ne izvajajo s strani Ministrstva za šolstvo, ko sem govoril o šolskih igriščih pa vrtčevskih igriščih, kjer so otroci neposredno v stiku z zemljo, tu v primeru, da bi se zagotovila ustrezna sredstva javnim šolam in vrtcem, tega problema ne bi bilo. In če je pred mano postavljena dilema, ali dati za dva Boxerja denar ali za zdravje in varnost otrok, dam za zdravje in varnost otrok denar! Javna šola je namreč lahko javna, univerzalna, dostopna in nediskriminatorna le, če je nadzorsko nevtralna oziroma sekularna, in javna šola mora sprejeti vsakega učenca, zasebna pa lahko izbira, a le po določenih kriterijih. Javna šola dobi le proračunski denar, medtem ko zasebna se lahko financira od ustanovitelja in… / nerazločno/. Rad bi vam povedal, v lokalni skupnosti sem pokrival šolstvo in otrok s posebnimi potrebami določene zasebne šole - ne bom jih imenoval zdajle - niso hotele sprejemati, so jih odklanjale. In to je bil diskriminatoren odnos oziroma kršitev 14. člena naše ustave.  In še eno zadevo bi rekel, kar se tiče prehrane. Varuhinja je že lansko leto obravnavala pritožbe glede šolske prehrane oziroma zahtev staršev po vegetarijanski prehrani v šolah. In varuhinja meni, da vrsta prehrane ni človekova pravica, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati po sodni poti, temveč je prosta izbira tu prisotna, ki bi jo morali vsi drugi spoštovati. Ni pa dolžnost javnih zavodov zagotavljati posebne prehrane posameznikom glede na njihove želje, prepričanja in podobne osebne okoliščine. V Levici se zavzemamo, da je možnost odprte izbire glede prehranskih potreb v smislu uravnotežene, dostopne in zdrave lokalne prehrane, tisto, kar moramo spoštovati. Omejen vnos mesa je ena od oblik prehranjevanja, ki v zadnjem času zaradi dobro argumentiranih utemeljitev pridobiva na pomenu. Zadnje poročilo, ki govori o onesnaževanju okolja v svetu in s tem tudi v Sloveniji, govori, da poleg energije, prometa, zlasti kmetijstvo močno ekološko obremenjuje naš planet s sodobnim kmetovanjem. Tudi to je treba imeti v mislih. Hvala lepa.
Hvala lepa, kolega Cigler. Besedo ima kolega mag. Dejan Kaloh.
Predsedujoči, hvala lepa za besedo.  Najprej zahvala gospe varuhinji človekovih pravic, da je prišla tudi v Maribor na enem od posvetov na terenu. In tudi Maribor, kolikor vem, je bil najbolj odziven pri teh vaših obiskih, saj vemo, kakšna je situacija, od sociale do nezaposlenosti. Tako hvala lepa, ker sem poslanec, ki prihajam s tistega območja.  Zdaj bi želel nadaljevati tam, kjer je prejšnji poslanski kolega končal. Varuh je obravnaval vprašanje zagotavljanja ustrezne vegetarijanske hrane. Vi ste se zdaj postavili na mnenje, da ni to človekova pravica, s tem se je mogoče strinjati, da gre za prosto izbiro, ko govorimo o javnih ustanovah, na zasebnih vem, da te opcije so, in da seveda ni dolžnost javnih zavodov tega zagotavljati. Me pa vendar zanima, mediji vedno bolj obširno poročajo o tem, da na nekaterih osnovnih šolah pa zlasti na podlagi pritiska staršev, ki vpisujejo migrantske otroke, tujce, ki pač izhajajo iz te islamske vere, pa me zanima, kakšno je tu vaše stališče, če je to zdaj adekvatno z vegetarijansko prehrano, se pravi, da tudi to ni njihova človekova pravica ali pa morebiti je.  In pa hkrati vprašanje za državnega sekretarja, ki je tudi danes z nami, gospoda Štromajerja, če ve, ali je ministrstvo, pristojno, že do zdaj   izdalo obrazec s tremi opcijami. Se pravi, ko gre pri prijavi učence na šolsko prehrano, če je izdalo obrazec s tremi opcijami, se pravi običajna, vegetarijanska in C - brez svinjine, če morda vi to veste..., svinjina in C - brez svinjine, če je že ministrstvo na katero se državni sekretar se že tega poslužuje. In še kratek komentar gospoda, ki je govoril o varnosti naših otrok. Tudi sam sem oče šestletnice in sem kar, bi rekel, zdaj zelo pozoren in na nasilje in na, tako fizično kot psihične narave, zlasti potem v starejših razredih tako imenovani »bullying«, kjer se deklice pa tudi fantje poslužujejo teh psihičnih pritiskov, pa naj gre preko socialnih mrež, so otroci v velikih stiskah. Moja punca še hvala bogu tega ni izkusila, mi pa starši drugih teh mladoletnih pravijo, da ta »bullying«, to je psihično maltretiranje, da je kar v porastu. Se sicer opravičujem, če sem ga kje izpustil iz vašega poročila, pa tudi morda vaš komentar tega psihičnega maltretiranja mladoletnih oseb v javnih ustanovah. Delovno mesto varnostnika v sami sistemizaciji, se pravi, mest ki se financirajo iz državnega proračuna ni zagotovljeno. Zdaj, osnovne šole, še bolj pa srednje šole so se nekako odločale po svoji presoji, so tudi našle druge načine financiranja. Zdaj, vnos določenih predmetov. Tukaj je naša zakonodaja na tem področju nedodelana, zelo ohlapna, seveda ni dovoljeno zdaj otroku kar tam njegove osebne, intimne stvari posegati. Večina šol to rešuje s tistim dežurnim učencem, morda tudi dežurnim učiteljem, ampak kot govorimo na nek način o islamizaciji družbe preko teh zahtev po brez obrokov svinjine, pa tudi družba vse bolj, bi rekel, nekako postaja nevarna. Mislim, da še vseeno v Sloveniji ni čas, da bi se uvedlo tako kot na nekaterih srednjih ameriških šolah, detektor kovin, kjer gospod je prej govoril o nožu, tudi pištoli, boksarji, tudi kakšna sekira v mariborski srednji šoli je pred leti učenec tudi učiteljico napadel s sekiro, verjetno še kakšen detektor kovin je verjetno preuranjena poteza. Vi ste pač povedali v poročilu, da tej problematiki sledite, tako da ostajam sedaj pri vprašanjih, torej za varuhinjo in pri državnem sekretarju, to kar sem izpostavil.  Hvala lepa.
Hvala kolega Kaloh.  Besedo ima kolega Siter.
Hvala lepa in lep pozdrav še z moje strani.  Tudi jaz bi se posvetil bržkone eni bolj problematičnih vsebin in sicer sovražnem govoru oziroma v vašem poročilu, poglavju »Etika javne besede«. To, da se razrašča v zadnjih letih, ni skrivnost, na vsakem koraku lahko srečamo ta problem razrasta sovražnega govora, kar problem še povečuje pa je dejstvo, da se ta vse bolj razrašča tudi na polja izobraževanja mladine in da je tega vse več v medijih in v etabolirani politiki. Zdaj, otroci so, danes smo že stokrat omenili, otroci so tarča nekega psihičnega nasilja na vseh korakih, nestrpnost do begunskih otrok, do beguncev, do tako ali drugače drugačnih, je v porastu. Kar je zaskrbljujoče je, da gre tukaj v glavnem oziroma vse bolj neki rastoči maniri za izključevanje otrok na podlagi njihovega socialnega položaja onstran njihove etnične, narodnostne kakršnekoli pripadnosti. To je en problem, ki se ga dotika vsak prebivalec Slovenije, ne glede na ozadje. Varuh na pozive, da se opredelite do nekih spornih izjav ali obsodite določena stališča v medijih, izobraževanju, mladinski politiki, pravite da če bi privolili v to, zdaj povzemam, da bi se izgubili v množici mnenj izgubilo, da bi se merilo za odziv, da je treba spoštovati zahteve po pluralizmu brez katerih ni demokratične družbe. Ta izjava mi je malce nerazumljiva, pa vas bom prosil, če mi jo lahko razložite.  Bi pa tudi prosil za eno opredelitev. Na podlagi tega, ker ste zapisali v poročilu, dejstvi je, da se z begunsko krizo, ki je bolj kot, ki je še najbolj humanitarna kriza onstran tega, da radi govorimo ali pa poslušamo o tem, kako je to politična, varnostna in ne vem kakšne še kriza, je to v osnovi humanitarna kriza, se ta sovražni govor širi in spodbuja nove in nove in nove oblike nestrpnosti sovraštva. Dejstvo je, da ljudje imamo v okvirih javne komunikacije, tudi pravico izražati svoje mnenje o posameznikih, o nekih družbenih skupinah. Nimamo pa pravice sovraštva razpihovati ali pa napeljevati k nekim sovražnim praksam. Premalo se govori o škodljivosti, družbeno škodljivih vplivih sovražnega govora, o ksenofobiji, rasizmu in tako naprej. Morda najbolj banalen primer ali pa krut primer, ki smo ga danes, ki ga je kolegica Udovč danes že omenila je ta razpis tednika Demokracija, ki se je v teh dneh zaključil in ki odsev ta nasilen družbeni diskurz vlači najbolj ranljivo skupino, kar je seveda iz naslova, verjamem, varuha človekovih pravic in iz naslova političnih institucij v tej državi nedopustno.  V Sloveniji imamo seveda sovražni govor zabeležen v Ustavi, imamo nekaj v zakonodaji omenjeno, ampak zgolj, roko na srce, ko pa pride do realizacije se pa zgodi v sodni praksi bore malo. Načelo svobode izražanja, zaradi načela svobode izražanja so pogoji za kazenski pregon govorjene in pisane besede po 297. členu Kazenskega zakonika. Zelo ozko vzeti in strogi, sodne prakse je malo. Zakon o medijih prepoveduje neko razširjanje programskih vsebin, ki spodbuja k narodni, rasni, verski, spolni drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ter izziva narodno, rasno, versko, spolno in drugo sovraštvo in nestrpnost. Ampak v praksi se zgodi bore malo. Jaz osebno in v Levici to obsojamo. Iščemo alternative in pozivamo vse organe, ki so na takšen ali drugačen način pristojni, da tukaj naredijo korak naprej. Bi vas pa prosil, če ste malce vizionarski in mi pojasnite, kako imate namen v okviru svojih pristojnosti v tej smeri narediti korak ali dva naprej. Hvala lepa.
Hvala, kolega Siter. Imamo še prijavljenih k razpravi, ampak da ne bi gospe varuhinji popustila zbranost predlagam, da odgovori na do sedaj zastavljena vprašanja, nato pa imamo še…
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa. Najprej je bil gospod Cigler, zagotovo je skrb varuha za otroke s posebnimi potrebami velika. Če le moremo obeležujemo čisto vse dneve, ki so jim namenjeni, od svetovnega dneva avtizma, kot tudi svetovnega dne Dawnovega sindroma. In tudi pri varuhu ugotavljamo, da so spremljevalci običajno postavljeni prepozno, zlasti na področju avtizma. Namestnik, kot rečeno, se je udeležil vaše konference. Sami se nenehno odzivamo na vse kar pravzaprav se dotika vseh otrok s posebnimi potrebami, pa ne le otrok, tudi njihovih staršev. Kot veste smo se zelo zavzeli za to, da bi starši z oziroma na odvzem 5 dni dopusta dobili te dni glede na ZUJF, ki ni več potreben, v tem delu nazaj in smo bili, upam da, tudi uspešni. Sam sem sodelovala pri zakonu, sodelovala v smislu podpore, ne pri pripravi, zakona, ki je k sreči dobil res številčno podporo v Državnem zboru. Dr. Jasna Murgel je bila tu zelo aktivna. Sama tudi z lastnimi izkušnjami, celo za njen zbornik oziroma vodnik o pravicah otrok s posebnimi potrebami sem napisala uvod. Tako da,   če je, kar se tega tiče, smo kolikor se da res zelo aktivni.  K nam prihajajo pravzaprav vsi ministri z ozirom na to, da je komaj malo več kot en mesec kar so nastopili svoje delo in zato se veselim tudi obiska ministra Pikala, ki mu bo preneseno vse o čemer se letos srečujemo na področju ki, seveda je stvar presoje tudi vašega odbora in tudi z ministrom Lebnom, ki je s svojimi zadnjimi izjavami, vsaj upam, vlil nekaj upanja, da bo na področju okolja bolje kot je bilo. Sama sem celo obiskala vse kraje, ki ste jih omenili, še kakšnega več, kajti pri varuhu smo imeli že 70 srečanj z nevladnimi organizacijami, uvedla pa sem prakso dela na terenu, tako da sem bila kar dvakrat v Celju in letos smo se posvetili tudi menjavi zemljine v vrtcih. Mislim, da je bil vrtec Hudinja, tako da smo zelo na tekočem s problemi. Vse te zadeve celo pogosto odpiramo po lastni presoji, ko v medijih zaznamo, da je neka problematika sporna, potem zahtevamo pojasnila od države. bila sem tudi v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer kot veste, je bil prisoten radon v vrtcu in sem se sestala tako s starši kot z vodstvom tega vrtca. Bila pa sem pred kratkim tudi v Črni na Koroškem, kjer je zelo zaskrbljujoč pojav svinca v krvi otrok potem, ko se je ta, torej Črna na Koroškem in Mežica že nekoliko uredila, se je, sicer pravijo, da zaradi prašnosti cest in zaradi velike vročine poleti, da se je pojavilo prašenje, ki vpliva seveda tudi na večjo prisotnost nedovoljenih kovin v krvi otrok. Ko gre za otroke, menim da je to nedopustno, da je njihovo zdravje na prvem mestu, tako da obžalujem, da so otroci žrtve nespametnega ravnanja odraslih in na tem bom tudi vztrajala, torej celotna naša ekipa, da se stvari na teh področjih tako spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami kot tudi stanja na področju okolja izboljša.  Gospod Ciglar. Seveda tudi tukaj govora je bilo o prehrani otrok. Mislim, da je to področje vedno lahko stvar vprašanja tistih, ki nam zastavljajo. Mi dobivamo, kot je namestnik povedal, izredno izredno veliko pripomb na prehrano nekaterih otrok. Kot veste, je danes v modi tudi veganska prehrana in takrat starši menijo, da bi morali vrtci in šole zagotoviti tako prehrano, vendar zdi se mi pomembno, kot je rekel namestnik, sama prehrana ni tista osnovna pravica, razen če gre za zdravstveno osnovo. Torej, če je zdravstveno pogojena, imeli smo sladkorne bolnike s katerimi smo se tudi pri Varuhu ukvarjali in zdi se mi pomembno, da ti torej dobijo tako prehrano kot je zanjo primerna.  Govora je bilo danes seveda o sovražnem govoru. Ni pravzaprav našega srečanja varuha, kjer se o tem ne bi govorilo. Zdi se mi pomembno to kar tudi veste, da je generalni državni tožilec Šketa ob nastopu svoje funkcije zagotovil, da bo bolj aktiven pri pregonu kaznivih dejanj, vendar kot veste, je prag kaznivosti postavljen nekje in je ta 297. člen redkeje uporabljen. Seveda se je varuh v preteklosti zavzemal tudi za kaznovanje prekrškov. To je bila stvar prejšnjih poročil. Tukaj nismo bili tako zelo uspešni, kaj je ta javni prostor. Obsojali smo vse kar se dogaja in je dostopno ne nazadnje na spletnem prostoru vedno tudi mladim. S tem kažemo zelo negativen odnos do skupin drugačnih. Danes so lahko na vrsti ene skupine ljudi, jutri lahko že druge. moj namestnik je zapisal, te stavke v poročilo, da se ne moremo odzivati na vsak pojav, ki se pojavlja lahko celo ta hip na spletu ali kjerkoli drugje, na vsako izrečeno besedo, je s tem mislil, da bi se resnično izgubili v poplavi vseh sovražnosti. Pomembno pa je, da varuh sodeluje v vseh javnih razpravah in sama sem bila ničkolikokrat prisotna, ko se govori o etiki javne besede. Apelirala sem celo na to, da bi poslanci sprejeli   (nadaljevanje) etični kodeks obnašanja, tu so bili včasih odzivi bolj pozitivni, drugič manj; do tega še ni prišlo, morda bo. Seveda ni nujen niti kodeks, če se obnašamo dostojno, pustimo ljudem, da povedo svoje mnenje, in povemo dostojno svojega, s tem zagotovo ne bomo presegli neke meje sovražnosti. Odzivamo pa se tam, kjer je karkoli sovražnega usmerjeno proti manjšinam. Torej, ali gre za Rome ali gre tudi za begunce, kot veste, smo imeli nekaj takih izjav, torej, ko gre za širšo sovražnost. Sicer pa čisto vsakega, ki se obrne na nas, poučimo o možnostih, ki jih ima, običajno gre za zasebni pregon, ker ga je nekdo razžalil, in je na njem samem, da stopi na te pravne poti. Te poti, kot veste, so bile v naši državi nekajkrat uporabljene, ko so bili razžaljeni posamezni ljudje. Tako se mi zdi pomembno, da varuh reagira takrat, kadar opazi, da so manjšine, ki so že tako šibkejše, prizadete s sovražnostjo. In tu mislim, da smo dovolj aktivni.  Gospodu Kalohu glede prehrane. Ne poznam teh obrazcev. Tu so predstavniki ministrstva in vam bodo lahko odgovorili. Mi teh pobud, da bi obstajala možnost obkrožiti več vrst, ne vem, tudi namestnik ne ve ničesar o tem, ker očitno tega nismo prejeli k varuhu.  Kar se tolerance psihičnega nasilja tiče, kot ste rekli, varuh ima enako stališče do vseh oblik nasilja, tolerance ne sme biti, seveda pa, kot je rekel namestnik, je stvar tudi prijave in opozorila. V šolah mora vladati strpno vzdušje. Ravno danes dopoldne sem se srečala z mladimi, ki so lahko mnogim vzor, ker so sami povedali, kako je treba strpno sobivati v šolah. In če bomo jih tako vzgajali, potem bodo tudi strpni odrasli. Včasih je celo psihično nasilje, kot pravijo, hujše od fizičnega. Zato ker zlasti psihično nasilje nad otroki, ki še ne zmorejo niti povedati, reagirati, stalni neki pritiski, zasmehovanja ali karkoli podobnega, lahko pušča hude posledice. Še posebej, če gre morda za invalide ali otroke, ki izhajajo iz družin, ki so revnejše, ki živijo na obrobju. Res je, v Mariboru smo bili z ekipo večkrat, vsako leto smo enkrat ali dvakrat. Tokrat smo se odločili, da odidemo prihodnji mesec v Ljutomer, kar je ne nazadnje tudi blizu in bodo lahko ljudje tudi iz Maribora prišli k nam. Mislim, da je prav, da se govori tudi o organizaciji pregledov vnosa nedovoljenih snovi. Imeli smo, kot veste, lani novinarska vprašanja o pregledih mladih, ki so bili pod vplivom alkohola ali mamil. Tu nismo zaščitniki otrok, ne trdimo, da se ne sme posegati vanje, vendar mora biti točno določen način, kako, sicer pa je lahko prizadeto tudi njihovo dostojanstvo, predvsem pa mora biti tak pregled strokoven. Kot veste, je sedaj celo na področju uši že določeno, kdo lahko pregleduje glave otrok in kdo ne; včasih se je to lahko pregledovalo, zdaj je vse predpisano. In ravno tako se mi zdi pravilno, da ministrstvo, in to smo opozorili prejšnjo ministrico, točno predpiše postopke, ker, kot veste, če bi učitelj pregledal ali poklical starše otroka, kar običajno naredijo, je to lahko otrok, katerega starši se ne bodo odzvali. In potem je seveda spet dilema, ali policija, kar pa je lahko tudi neprimerno za nekoga, če policija na šolo prihaja. Vsekakor pa ne nasilje, ne vnos nedovoljenih snovi v šolo ni dovoljen, treba je točno predpisati pravila, kako se to pregleduje.  Mislim, da glede prehrane bodo lahko, če je tako, kot pravite, odgovorili pristojni z ministrstva.
Hvala lepa, gospa varuhinja.  Res je, predstavnik ministrstva dr. Jernej Štromajer se je javil za odgovore. Izvolite.
Jernej Štromajer
Hvala. Če vse najbolj zanima ta prehrana, lahko naprej na to odgovorim, pa še potem, če se strinjate, pokomentiram ostalo, če lahko. Ali je ministrstvo izdalo obrazce »brez svinjine«. Zdajle sem preveril pri strokovnih službah, mi o tem, da bi izdali kaj, da bi ministrstvo izdalo kakšen poseben obrazec, kjer bi bilo »brez svinjine« ali »brez mesa ob petkih« ali kaj podobnega,   (nadaljevanje) tega podatka pač nimamo. Lahko pa je kaj podobnega ali kaj takšnega na ravni šol, pri pripravi šolskih jedilnikov sodelujejo tudi starši, svet šole. Edino, kar je pomembno oziroma kar je ključno stališče, kar se prehrane tiče v šoli, kjer se strinjamo s stališčem varuha, je, da je treba predvsem medicinsko zadeve pogledati, potem so pa ostale zadeve v drugem planu, ker pač imajo s sabo številne druge posledice. Toliko o prehrani.  Če lahko kratko pokomentiram še ostale poslance.  S kolegom Ciglerjem se popolnoma strinjam glede problematike, na katero opozarja, in vem, da je tudi minister o tem že govoril po hearingu. Na ministrstvu že dolga leta poskušajo, poskušamo, tudi zdaj v tem kratkem času, kar smo tukaj, zgledno sodelovati z varuhom človekovih pravic, se odzivamo, sodelujemo v različnih skupinah in bomo, kolikor se bo dalo, seveda, pri številnih teh odprtih vprašanjih sodelovali. Ministrstvo je, recimo, v letu 2017 in 2018 s pomočjo sredstev iz Ekonomsko-socialnega sklada razpisalo 200 delovnih mest asistentov za delo z otroki s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalnih zavodih in zanje namenilo 1,6 milijona evrov. Zaposlitve so bile za 9 mesecev v obsegu 30 ur tedensko ali 0,75 delovnega mesta. Na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v tem času teče več razvojnih projektov, sofinanciranih iz ESS, kot rečeno, ki imajo predvideno evalvacijo, na podlagi katere bodo sledile sistemske rešitve, za katere upamo, da bo v najkrajšem možnem času. Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami in zagotavljanje čim bolj kakovostnega okolja zanje je kompleksno področje, ki si ga ne želimo in ne drznemo urejati hitropotezno in kratkoročno z nekimi všečnimi prijemi, ki bi lahko na dolgi rok morda celo povzročili več škode kot koristi. Na tem področju je ministrstvo uredilo že precej vsebin in bo tako tudi nadaljevalo, vendar je treba vsako potezo premisliti, predvsem pa preizkusiti v praksi, kar znotraj projektov že izvajajo, saj gre za izredno občutljivo in ranljivo populacijo otrok. In bomo poskušali tukaj kar se da hitro, varno in strokovno vse skupaj izvesti.  Glede varnega in zdravega okolja se popolnoma strinjamo, to pač moramo urediti. Tu imamo ustrezne inšpektorate in bo treba ustrezno reagirati. Naj povem, da - ko je bilo vprašanje glede tako imenovanega blagoslovljenja šol in vrtcev - izvajanje verskih obredov v javnih vrtcih in šolah niti izjemoma ni dovoljeno - ponavljam, izvajanje verskih obredov v javnih vrtcih in šolah niti izjemoma ni dovoljeno, temveč gre za kršitve šole, ki jih ugotavlja Inšpektorat za šolstvo in šport. Glede na razpoložljive podatke so take kršitve zelo redke. Zdaj pa, če se bo izkazalo, da bi pa morda tu bila potrebna kakšna sprememba zakonodaje ali obstoječih praks, bomo sčasoma tudi videli.  Pa še morda za konec nasilje v šolah. Ja, mi se strinjamo. Upamo, da je to res tako, da ni toliko porasta nasilja, kot je več prijav na tem področju, večje zavedanje, večja osveščenost ljudi, da je treba imeti do tega ničelno toleranco. Tu dobro sodelujemo tako z varuhom, Ministrstvom za notranje zadeve kot tudi s sindikatom, moramo se zavedati, da, žal, so tudi zaposleni, tudi učitelji včasih tarča različnih problemov. In na tem področju moramo delati predvsem preventivno.  Kar se tiče pregleda šolskih torb, o katerem je bilo govora. Trenutna ureditev to ureja na ravni pravilnika in izhaja iz zakona. To je bila dosedanja ureditev, če se bo izkazalo, da je treba to urediti drugače, po celotni vertikali, bomo pa to morali delati v okviru predvidenih zakonskih ukrepov. Tu bomo seveda, kot je že varuhinja povedala, na ravni ministrstva tvorno sodelovali in poskušali najti najboljše rešitve za zaščito človekovih pravic in predvsem v dobrobit otrok in družbe v naši državi. Hvala.
Hvala, dr. Štromajer.  K besedi se je javil dr. Milan… / oglašanje v ozadju/ Replika, gospod Cigler, izvolite.
Hvala lepa. Gospod Štromajer, vi ste še sveži pa mladi na tem področju, jaz bi vam rekel samo tole, oprostite, kršijo se pravice odločb, ker se ne izvajajo pravnomočne odločbe o usmeritvi. Te zadeve - ne vem, zakaj v tej Sloveniji še nismo šli na sodišče -, te zadeve bi na sodišču padle, stoodstotno.  Kar se tiče pa verskih obredov, moram reči, da ko je bil inšpektorat o tem obveščen, se je Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo obrnil za mnenje o religioznih obredih na Rimskokatoliško cerkev, da mu ga poda, ali je kršil tu stvari ali ne. Tako o tej zadevi.  Hvala.
Hvala lepa, kolega Cigler. K besedi se je javil dr. Milan Brglez. Izvolite.
Najlepša hvala. Lepo pozdravljeni, oba predsedujoča in varuhinja! Jaz niti nimam nekega vprašanja, tako mi ni treba odgovarjati, hotel bi zgolj opozoriti na tisto, kar je tudi varuhinja že opozorila, da se je konec leta 2017 spremenila tudi zakonodaja glede pravne osnove delovanja varuha, ki mu zdaj dejansko omogoča celovito delo, tako raziskovalno na eni strani kot na drugi strani tudi vodenje politik, ker dejansko tisto, kar je bilo do sedaj in kar je do sedaj, vse lahko v veliki meri temelji na pobudah oziroma na pritožbah individualnih posameznikov. In celovito sooblikovanje politike človekovih pravic - seveda ne more biti za to zadolžen zgolj ta institut, ampak mora biti celotna država soodgovorna za celotno zadevo -, je pa tisto, kar dejansko ta zakonodaja do določene mere omogoča in lahko tudi nekako prioritizira nekatere stvari kot bolj ali pa manj izpostavljene.  Vse ostalo, kar bom povedal, so pa v bistvu, dajmo reči, pripombice, ne bom rekel pripombe, niso pripombe na poročilo, so v bistvu bolj pripombe na naše razmišljanje o človekovih pravicah, ki ga delim z ostalimi pri Socialnih demokratih. Prva osnovna, ki je, je, da je zelo nevarno strašiti ljudi, ko govorimo o človekovih pravicah, na takšen ali drugačen način. Torej, da preveč, strokovno včasih rečemo temu sekuritizacija, … / nerazumljivo/ ali kakorkoli, ti pojavi so zelo, zelo nevarni in gredo v bistvu kontra tistemu, kar je bistvo človekovih pravic ali pa samo izhodišče. In ena od takih oblik, kot je bila danes že omenjena, so ravno pravljice, ki omogočajo otroku v razvojnem smislu nezavedne in zavedne ali pa zavestne konflikte premagovati, in vsi ti pravljični liki imajo nek smisel. In na tej ravni delovati pomeni v bistvu pa, ja, tu moramo pa res zelo, zelo paziti, kam te zadeve gredo. Je pa to funkcionalna potreba otrok pravzaprav, ne jim vzeti pravljic, čeprav so - in tu je tudi psihološka stroka malo deljena, v kakšnem odnosu so pravljice kot take. Ampak mislim, da so v sodobni družbi še bolj potrebne zaradi konfliktov, ki so okoli nas in ki jih je treba na takšen ali drugačen način premagati.  In končno, tudi pri javnem prostoru. Ja, absolutno, obstoječa zakonodaja napotuje na to, da je možno, predvsem javni prostor je tisti, ki je v domeni samega varuha oziroma same institucije v tem javnem prostoru. Razen če, ampak to ni zdaj samo njegova pristojnost, ampak je pristojnost celotne države, kolikor zasebniki ne ustvarijo koristi ali pa nekih dohodkov v javnem prostoru, potem pa morajo ravnati tako kot vsi ostali. In če to ni dovolj dobro urejeno, potem pa se lahko pojavijo tudi problemi. Ampak vse to so vprašanja politike človekovih pravic. In jaz mislim, da se bo, upam, skozi prakso vseh nas in s kar dosti strpno razpravo ta politika počasi izoblikovala; zdaj je bolj v latentni fazi, potem pa mora postati v bistvu biti manifest. In iskreno upam, da bo tudi Državni zbor opravil svoje delo, tako kot ga morajo vsi ostali, in da bo tudi varuh zdaj veliko bolj okrepljen, ker mu zakonodaja to dejansko omogoča. Hvala.
Hvala lepa, dr. Brglez. Zadnja se je k besedi javila kolegica Violeta Tomić. Izvolite.
Najlepša hvala za besedo, spoštovani predsednik. Na problem izvajanja konfesionalne dejavnosti v javnih šolah naj se vrnem. Na to smo že opozorili na lanski nujni seji Odbora za izobraževanje in tam smo ugotovili, da varuh v zadnjih poročilih, zadnja tri leta, opozarja in je jasen, da to je nedopustno, tako kot je rekel tudi predstavnik ministrstva. In se krši 7. in 42. člen ustave, krši se 72. člen ZOFVI-ja, toda ni predpisanih sankcij, temu se reče strokovno, kot so me naučili, »lex imperfecta« - če ni sankcij, potem se kršitve izvajajo znova in znova. Edina sankcija, ki je bila, sem jo jaz doživela kot sklicateljica te seje, ker sem potem brala o sebi, da »si jo luftam« na poti na počitnice, in na sodišču, prosim, je bil argument, da imajo pravico biti nestrpni do mene, ker sem jaz nestrpna do blagoslavljanja cerkve na Polici. Kako daleč gre to, spoštovana varuhinja? In tukaj me skrbi vaš odziv, da pravite, da je treba spoštovati zahteve po pluralizmu, brez katerih ni demokratične družbe. Kje je meja tega pluralizma, vas sprašujem. In to je zelo pomembno. Ali so lažne novice pluralizem medijev? Kajti, lažne novice potem sprožajo sovražni govor. In zaradi sovražnega govora imamo potem posledično kazniva dejanja. Kajti, mi čakamo, da beseda meso postane. Kajti, pod krinko svobode govora so pogoji za kazenski pregon govorjene in pisane besede ozko vzeti, strogi in nimamo sodne prakse. In sovražni govor za izpolnitev znakov kaznivega dejanja poleg naklepnega javnega spodbujanja sovraštva do določene skupine morajo biti še znaki, da se bodo te besede sprevrgle v protipravno dejanje. In je veliko ovadb zaradi tega zavrnjenih. Kakšni znaki? A če nekdo reče, vas je treba posiliti in vreči v smetnjak, ni kaznivo dejanje dokler to ne naredijo? Tukaj bo tudi zakon o medijih, ki ga bo pač ministrstvo za kulturo moralo v tem kratkem času pripraviti, tudi nekaj povedati na to temo. In etični kodeks, kot pravite spoštovana varuhinja, ki naj bi jo poslanci sprejeli, etični kodeks je kodeks. Veste, to so brezzobi tigri. Tako kot vi samo lahko opozarjate. In jaz verjamem, da imate ogromno dela, ker so kršitve človekovih pravic vse bolj pogoste. Naša družba se tako radikalizira, toliko sovraštva je, da bi ga lahko rezal. In etični kodeks, poglejte, če na primer poslanec, vodja neke poslanske skupine oziroma stranke javno na seji Državnega zbora izreče: Ljudje oborožujte se, da boste zaščitili svoje domove. To je svoboda govora, po mnenju takratnega vodje parlamenta. Ampak jaz mislim, da je popolnoma jasno kje je meja svobode govora. To je, ko pozivamo k kaznivim, protiustavnim in protipravnim dejanjem. Mislim, ali mora biti človek nek, ne vem kakšen pravnik, da je ta meja jasna? Pozivanje je isto kot udejanjanje, ker je prvi korak do tega.  Kolegi so že marsikaj načeli, jaz bom šla na konkreten primer. Poglejte, lažna novica. Lažne novice preplavljajo medije, sedaj so že nacionalni mediji prevzeli strankarske medije, ne vem, tam neke obleke v gozdu. In to je velika novica, kakšno puščajo begunci za seboj. Tukaj trčimo ob pravico druge deprivilegirane skupine romske skupnosti. Jaz sem ogromno na terenu. In romska skupnost vam bo povedala, niso begunci. Mi mečemo obleke, ker z Ustavo zagotovljena pravica do vode za nas ne velja. Bil je tukaj komisar za človekove pravice. Jasno je povedal, da romska skupnost mora imeti dostop do pitne vode. Ker, poglejte, kako pridemo v začaran krog kršitev potem. Romska skupnost ne dobi pitne vode, ne more svojih otrok oprati za v šolo, jih ne pošilja v šolo, otroci so stigmatizirani, nešolani in tako naprej. Po drugi strani lažje vržejo oblačila kot jih operejo, ker jih nimajo kje, takoj nekateri to izkoristijo proti beguncem. Se pravi, čez hosto, čez katero nikoli noben begunec ni stopil, pa so me že pozivali člani lastnikov slovenskih gozdov, ker spet po zakonu morajo oni skrbeti za stanje v svojih gozdovih in so vsi v luftu. Kje se pa ta luft dogaja? Za šankom. Se pravi, čula, rekla, kazala, brez osnove so ljudje podivjani. In na podlagi lažne novice imamo cel krog nekega sovraštva in nestrpnosti.  Rekli ste, gospod Dolčič, da morajo šole raziskati pojave nasilja in da se morajo nekako srečati žrtve in storilci. In da se morajo nekako srečati žrtve in storilci. … /oglašanje iz klopi/ Kako pa ste rekli?  / oglašanje iz ozadja/ A ha, niste. Dobro.  Skratka, v šolah je zelo veliko pojavov nasilja. Imam primer, v Beli Krajini, kjer sošolke šikanirajo svojo sošolko zato, ker naj bi baje njen oče prodajal zemljišče za begunski center. Niti je planiran begunski center niti ga ne more prodati niti ni njegov. Skratka, spet smo pri lažnih novicah. Jaz mislim, da so lažne novice osnova vsega kar se nam danes dogaja, nepreverjene, lažne, celo namerno skonstruirane in vemo, da vedno v zgodovini se to zelo slabo konča. Zelo zelo slabo. In če ne bomo kot družba odreagirali odgovorno, ne bo dobro.  Zdaj, jaz bi vas vprašala za konkreten primer. Zgodilo se je na valeti. Verjetno boste vedeli o čem govorim. O medvrstniškem nasilju, kjer pravite, naj ne bi bilo molka. Na valeti se je zgodilo, da sta dva sošolca omamila in posilila sošolko. Veste o čem govorim. Deklica je bila toliko hrabra, da je prijavila. Spet smo tam, če bi se to zgodilo s strani nekoga, ki ni sošolec, ki ni s pridne, dobre, lepe slovenske družine, ampak bi bil kakorkoli ali begunec ali, ne vem, potomec neke družine bivših jugoslovanskih republik, karkoli, bi bila to zelo velika zgodba. Ampak tokrat ni zgodba. Deklica je bila hrabra, prijavila je, šla je na sodišče. Šla je čez zelo zelo težke postopke, ker veste kaj je to, konec osnovne šole, to je otrok in otrok ima travmo za celo življenje. Okrožno sodišče je primer ustavilo, družina je zelo lepo prosila, da bi šlo na Višje sodišče. Višji sodnik pa ni našel nekega utemeljenega razloga, da bi zadeva šla naprej. Dobili ste pismo te deklice, primer osebno poznam, zato ne bova o tem. Zdaj, tako bom rekla, zdaj deklica rabi pomoč. Nikjer ni nobene ustanove, ki bi žrtvam spolnega nasilja pomagala. Popolnoma sami so. Po drugi strani pa imaš cel kup nekih procedur, kjer naj bi tak zlorabljen otrok sodeloval kot priča ali pa celo, da bi, ne vem, predavala na nekih srečanjih pravnikov. To je popolnoma nemogoče. Življenje takega otroka je uničeno in edina stvar, ki si jo ona želi je, da se ji prizna, da je bila žrtev, da ni bilo njenega pristanka, za božjo voljo, pri trinajstih, štirinajstih letih. In veste, kako naj otroci, naši otroci verjamejo, da sistem deluje, če ne deluje ne sodišče, če ne delujejo socialne službe, in če ne deluje, če jih inštitut Varuha človekovih pravic ne zaščiti. Tukaj pa moram reči, da mora biti naša prioriteta, kajti ob vsem tem kar toleriramo, nam enostavno ne kaže dobro. Nekako majhni otroci oziroma naši potomci dobijo občutek, da gre skozi samo agresija, kdo je močnejši, kdo je iz boljše družine, kdo koga pozna, in da enostavno nimajo občutka varnosti in potem kakšni ljudje vzamejo oblast v svoje roke in to je potem zelo nevarno. Potem imamo primere oboroževanj, sklicev, ki potem ljudje nekako celo rečejo poglejte, prav ima, saj država ne funkcionira, dolžni smo to osnovno varno zagotoviti ljudem in jim dati občutek, da naše inštitucije delujejo.  Hvala.
Hvala lepa gospa Tomič.  Besedo ima varuhinja. Izvolite.
Vlasta Nussdorfer
Jaz bom seveda kar odgovorila na vse to. Varuh zagovarja svobodo govora, ker je tudi ustavna pravica. Vedno pa poudarjamo, da se svoboda govora tudi nekje konča, in da ima svoje omejitve. O tem ali je nekdo presegel to mejo, seveda odločajo drugi, ne varuh, kajti zadeve pridejo pred sodišče in seveda so najprej na potezi organi odkrivanja, pregona ali če gre za zasebno tožbo, kar sodišča. Torej varuh nima možnosti ocenjevati postopkov, ki tečejo pred sodišči. Vedno pa apeliramo na to, da imajo prizadeti tudi možnost prijave častnemu novinarskemu razsodišču, ki tudi razsoja o posameznih primerih. Seveda vemo, težko je dokazati vsa ta dejanja. Kajti, soočijo se akterji iz ene in druge strani. Vendar rano na tem področju zavzemamo veliko stališč in smo tudi zelo aktivni tudi v različnih nastopih o etiki javne besede, pa je govoril celo svet varuha za človekove pravice. To bo tudi stvar poročila za letošnje leto, in sicer na svoji 1. redni seji. Prva je bila ustanovna, druga je bila pa redna seja, ki je bila pred kratkim in smo zelo izčrpno govorili ravno o etiki javne besede, o sovražnem govoru, o vsem, kar se je, celo o nekaterih primerih, ki jih seveda nismo mogli izpostaviti, ker posameznih primerov varuh ne more z osebami, ki so vključene izpostaviti. Apelira pa na načelni ravni.  Kar se tiče drugega primera. Jaz sicer težko izpostavljam osebe, da se nikjer ne bi prepoznale, zato ker je zaupen postopek pri varuhu. Vendar veliko oseb, ki so bile žrtve različnih dejanj sem v svoji tej praksi šestletni celo sprejela na pogovor. In rezultat pogovora tega, o čemer ste vi govorili, konkretnega primera je celo na dveh straneh našega letnega poročila omenjen, in sicer sta to 198 in 199 stran poročila. Tu smo šli celo tako daleč, da smo kritizirali ta postopek. Mi ne moremo kritizirati izida postopka, ker razsoja sodišče. Vendar zavzeli smo stališče, da večkrat ugotavljamo, da se zanemarja položaj oškodovanca, da so žrtve ponovno viktimizirane, ko pridejo na sodišče. Sama sem celo predavala na odvetniški šoli in apelirala, v tem primeru bi moral tudi zagovornik pooblaščenec te mladoletne oškodovanke bolje odigrati svojo vlogo. Jaz sem se z njo pogovarjala, z deklico in zelo dobro poznam to zadevo, tudi izplen, žal, ni takšen kot ga je pričakovala. Vendar v tek postopek se varuh neposredno ne sme vmešavati. Sem pa vedno opozarjala, ne samo kot varuhinja, veste, da že prej, da je potrebno tem žrtvam ne le dobre pomoči v obliki pooblaščenca v postopku nuditi tudi vso drugo pomoč, ki pa jo je pri nas premalo. Ugotavljamo, da je psihoterapevtska pomoč celo plačljiva, ker ne uspe žrtev priti do neke pomoči države. Kot veste so vsi svetovalni centri in vse inštitucije, kjer bi takim otrokom pomagali, zasedene. Čakajo več mesecev, ko je prepozno. In zato apeliram na državo, da na tem področju naredi veliko več. Kot veste je tudi osnutek ZKP nudil večjo možnost zaščite žrtev kot odraz direktive, vendar še ni zaradi določenih pomislekov prišel v vašo proceduro obravnave. Upam, da bo. O tem sem govorila tudi z ministrico za pravosodje prejšnji petek. Vendar poglejte si odgovor oziroma stališče, ki smo ga zavzeli na dveh straneh, ravno o vašem primeru, ki ga res ne želim nikakor poimensko izpostavljati. Ni osamljen. Večkrat se doživi primere, da so žrtve, ko pridejo na sodišče, zaradi različnih udeležencev, zaradi obrambe obdolžencev, ki jo seveda odvetniki izkoristijo, ponovno žrtve. Tako da se tudi s tem ukvarjamo in celo vse take osebe, ki želijo pogovor z menoj tudi sprejmem.
Hvala lepa. Obveščam vas, da imamo še dva prijavljena razpravljavca. Vabim še ostale, da se prijavijo, preden sklenemo razpravo. Besedo ima kolega Andrej Šušmelj.
Hvala. Varuhinji pravic bi priporočil, da se začne oblikovati nova strategija, kajti to, kar se dogaja v zadnjih letih, to ni več klasično kršenje pravic, ampak se vse bolj vzrok potiska na splet. Velikokrat je splet omenjen kot vzrok sovražnega govora. Jaz bi pa opozoril tudi še na vse ostalo, ki je bilo danes v različnih lučeh omenjeno in je vedno za tem zadaj splet. Če začnemo že pri majhnih otrocih in njihovo pravico do zdravega in varnega odraščanja   naletimo na pojav nasprotovanja cepljenja otrok zardi katerega so po svetu že prve epidemije tudi usekale zaradi pomanjkljive precepljenosti otrok in na žalost je to zavračanje cepljenja v porastu. Že to bi lahko šteli kot nekakšno modno muho, kot je bila omenjena tudi kot prehrambna, odnos med starši in otroci, ki pa je na žalost nedotakljiv v marsičem. Potem lahko nadaljujemo pri odnosu do cepljenja tudi na spletno pogojeno izbiro prehranjevanja. Pustimo tradicionalne religije in nekaj kar je že več kot tisoč let tako. Danes smo priča prehranjevalnim navadam, ki so nastale izključno na podlagi prepričanj, ki se širijo po spletu in zaradi njih imajo šolske ustanove velikanske težave pri organizaciji šolske prehrane. Vzrok bi bil spet na spletu. Splet je vir tudi psihičnega nasilja med otroci do psihičnih nadlegovanj različnih oblik, tako da, jaz bi pozval, da se pri načrtovanju dejavnosti upošteva splet kot vir veliko veliko različnih oblik takega ali drugačnega, pa ne bom rekel samo nasilja, ampak tudi prikrajšanja mladih in otrok za to ali drugo, vendar kot rečeno, dokler je odnos med otroci in starši nedotakljiv, oziroma med starši in otroci nedotakljiv, jaz domnevam, da bo tukaj težko kaj narediti na vseh teh področjih.  Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima kolega Samo Bevk.
Hvala lepa za besedo gospod predsednik. Lep pozdrav gospe varuhinji, gospe Nussdorferjevi s sodelavcema, predstavnikom Vlade Republike Slovenije!  Moj poseg bo zelo kratek, pravzaprav imam samo eno vprašanje. V vašem uvodu k poročilu za leto 2017, na 21. strani opozarjate, da bi bilo nujno potrebno dopolniti predpise, ki urejajo javne finance in s tem tudi financiranje varuhovega dela in bom citiral vaše besede, ki ste jih zapisala. Izpostavljam predvsem vprašanje samostojnega oblikovanja predloga proračuna, kar nam zdaj ni zagotovljeno. Med proračunskim letom imamo prepoved razpolaganja s sredstvi, ki jih je priznal Državni zbor Republike Slovenije. Moje vprašanje bi bilo: Kdo vam je prepovedal razpolagati s temi sredstvi in kako se to pozna oziroma se je poznalo pri vašem delu?  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Kolega Jurij Lep. Izvoli.
Hvala lepa za besedo. Tudi z moje strani vsem gostom lep pozdrav!  Nekaj podobnega smo že obravnavali tudi na enem drugem odboru, tako da je to tema, ki je zelo široka in to pozdravljam. Kaj pa hočemo, to je taka tematika, ki je za nas vse poslance in pa za vse ljudi splošno zelo pomembna. Rad bi se glede na to kar je bilo tukaj že povedano, mogoče samo neke rešitve podal, ker jaz pač menim, glede na to, hrana v šoli, jasno jaz predlagam, da je dolgoročno, pač naredimo, da je brezplačno za otroke in potem bi tisti, ki pač ne bodo želeli jesti hrane, ki jo ne morejo oziroma ne želijo jesti, pač lahko dobijo nek denar, pa si sami to uredijo. Vemo, da tisti, ki dobi od zdravnika, smo rekli, da to mora šola dejansko izpolnjevati in to tudi dela. Vam povem, da te osnovne šole, ki smo malo iz velikih mest, to sigurno delamo in tam se zelo vedi kaj se da narediti. Včasih so otroci, predvsem starši tisti, ki so krivi, da pač rečejo, ti tega ne smeš jesti in potem izpade, kot da lokalna skupnost ne skrbi in so nekateri izpostavljeni kot da nimajo denarja za hrano, vsekakor pa to ni vzrok. Tako da mislim, da pravica bi morala biti, če je možno, dolgoročno rečeno, brezplačna in bi potem lahko vsi starši se res izgovarjali na to, da šola ne skrbi za njih.  Potem, kar bi jaz mogoče opomnil je to, da sta dva starša skregana oziroma sta ločena in je otrok tista žrtev, ki pač pride do tega, da ne more iti v šolo, ki bi nekdo želel. To se tudi v naravi oziroma v praksi dostikrat dogaja. Velikokrat smo reševali z mediacijo. Mislim, da je to dobra pot. Vmes je treba poizkušati tako dolgo, da pač mogoče ugotovijo starši, da s tem, ko nasprotujejo nekemu vzroku, škodijo samo otroku. In ponavadi so starši tisti, ki gredo, recimo, se ločijo ali pa gredo narazen predvsem iz škodoželjnosti do drugega partnerja, tako da jaz mislim, da je mediacija dobra pot in da potem sodišče je zadnja stvar, ki bo to reševalo.  Pa mogoče nekaj novega, še kar veste, da smo sedaj imeli v, mislim, da to ni bilo lansko leto, ampak je bil v tem letu sprejet zakon, da starši pač ne smejo gledati ocene otrok oziroma srednješolcev, ko so stari 18 let. To je sedaj, po mojem gledanju na življenje, pač, skrajnost, ki več ni v tem, da ima človek oziroma otrok pravico, ampak je to poseganje v neko drugo skrajnost, v neko drugo pravico, ki jo ima pač starš, če skrbi za njega. Tako, da jaz ne vem, kako vi gledate na to, ali je to sedaj prav, da dejansko otrok mora dovoliti staršu, da lahko pogleda v učni uspeh tekočega leta. Hvala.
Hvala kolega Lep. Naslednja prijavljena je kolegica Nina Maurovič.
Hvala lepa. Lep pozdrav vsem. Pravzaprav sem želela imeti samo en komentar in se navezuje na to, ker je izpostavil gospod Lep. Imam občutek, da ima sodobna družba eno veliko težavo. Ne loči več med pravicami in dolžnostmi. Na vsak način moramo ščititi in se boriti za človekove in vsakršne druge pravice, ampak že v šolah in ko opazujemo majhne otroke, jaz imam sedaj že najstnika, ampak recimo v mlajših letih osnoven šole, pravzaprav pri mladini opažamo, da za sebe zahtevajo samo pravice in ne priznavajo nobenih dolžnosti, ki pa, jaz osebno mislim, da nekako pravica izhaja iz nekih opravljenih dolžnosti, pa če je ta dolžnost morda samo to, da si pošten človek in da delaš stvari po svoji vesti. To je pravzaprav velika težava. Kje sedaj tud potegniti mejo. Sodstvo ni tako učinkovito kot bi želeli. In ko ljudje dobijo občutek, da pravzaprav neupoštevanje nekih pravil, dolžnosti ne prinaša nobenih sankcij, potem se tukaj posega tudi na področje pravic. En tak banalen primer bom navedla, ker je ravno vaš kolega o tem govoril, recimo, ko sta starša razvezana in je potrebno soglasje obeh staršev za prepis v šolo, naj to izhaja iz dolžnosti. Se pravi, če drugi starš, recimo, ima poravnane obveznosti iz preživnin, ki vemo da so velika težava pri nas neporavnane preživnine, potem ima on pravico soodločati o tem kam se bo otrok prepisoval. Če, recimo, ta drugi starš nobenih svojih starševskih nekih osnovnih s sodbo predpisanih ob razvezi svojih dolžnosti ne uresničuje, potem nima pravice soodločati. Tanka je ta linija kje je pravica in kje je dolžnost. Ali razmišljamo kaj v tej smeri? Hvala.
Hvala kolegica Maurovič.  Besedo ima kolega mag. Dejan Kaloh.
Predsedujoči, hvala, še enkrat za besedo. Zgolj komentar, ker je bilo trikrat omenjen ta famozni razpis za slovensko domoljubno pravljico. Jaz se moram odločiti iz dveh momentov. Prvi je ta, da sem pri podjetju, ki izdaja tednih Demokracija še vedno manjšinski solastnik. Drugi pa je ta, da, tako kot sem že prej povedal, sem tudi oče deklice, ki seveda že skoraj samostojno bere pravljice. Jaz se ne strinjam s tem, da bi pisanje o domoljubju predstavljalo nek antipod omejevanju verske svobode. Percepcija tega je seveda različna. Mislim, da gre za en razpis, ki je potreben, da tudi, bi rekel, med te najmanjših da pride v njihovo zavest, da Republika Slovenija vendarle ni bila podarjena ali pa za nizko ceno kupljena tržnici, temveč je bila izbojevana čez vojno, kjer so tudi slovenski fantje izgubljali življenja. In pa mogoče en moment, vsi poznamo pravljico o Petru Klepcu. Petra Klepca priznavamo za svojega ljudskega junaka tako Slovenci kot Hrvati, ker je pač na območju Kolpe se boril proti Turkom in jih tudi, bi rekel, z neko čudežno močjo pregnal, pa tudi dan danes Petra Klepca nihče ne označuje za rasista ali za omejevalca verske svobode. Toliko. Hvala.
Hvala kolega Kaloh. Zadnja prijavljena je kolegica Karla Urh.
Prav lep pozdrav še v mojem imenu. Na vse tole bi mogoče z malo slabšim glasom tudi jaz dodala kakšen stavek ali dva.   (nadaljevanje) Jaz se v naši državi počutim popolnoma varno… / oglašanje v ozadju/ Zaenkrat, tako. Ampak, poglejte, mislim pa, da se je na določenih nivojih izgubil kompas poti, pri kateri je že kolegica načela temo upoštevanja dolžnosti oziroma pravic. Veste, zelo se zavzemam za to, da so res človekove pravice na prvem mestu. To pa se seveda v našem sistemu v naši državi velikokrat tudi zlorablja. Kajti na eni strani imamo udeležence, ki so vedno izpostavljeni negativnim vplivom, in na drugi strani določene, ki jim pa enostavno ne moremo priti do živega, kot temu rečemo. In ta kompas nekega realnega življenja bi morali dejansko z neko zakonodajo, ki pride postopku do konca, ne da ostanemo nekje na pol poti, mogoče s tega vidika zagotoviti večjo afiniteto in večjo varnost še naprej. Ker, konec koncev, dostop Slovenca, dostop vsakega slovenskega državljana do pitne vode, jaz poznam še veliko ljudi, ne samo manjših skupnosti, ki jim ta zadeva ni omogočena, ker je strošek, da mogoče tem ljudem ne peljemo vode, prevelik, kljub temu, da teče mogoče 50 metrov vod glavne vode od njegove hiše. Pa mogoče še drug primer. Učitelj, ki uči učence, in se določeni starši ne vem iz kakšnih razlogov »spravijo nanj«, da rečem pod narekovaji, in seveda potem posledično na celo šolo brez pravega razloga. Res, sprašujem se, kje je kompas in kje je konec te poti, pri kateri bi morali enkrat doreči do konca zadevo. Hvala. Toliko zaenkrat.
Hvala, kolegica Urh. Zdaj smo izčrpali vse razpravljavce, tako imate besedo, gospa varuhinja.
Vlasta Nussdorfer
Hvala lepa. Najprej naj povem, da sem prijetno presenečena nad tem, da ste se tako številčno odzvali na vse te teme, kar pomeni, da vas resnično tematika našega poročila zanima. Vsak je seveda s svojega stališča spregovoril in zdaj je na meni naloga, da zadnjim razpravljavcem odgovorim, kolikor lahko. Gospod Šušmelj je izpostavil nevarnosti spleta. O tem zelo veliko pri varuhu govorimo, moram reči, da sem tudi pogosto na terenu in tudi v šolah, kjer ravno učitelji izpostavljajo tudi te nevarnosti. Kot veste, smo imeli tudi v Sloveniji kakšen neljub primer, ko se je po spletu širilo marsikaj o šolskem prostoru, celo tragično zgodbo v Mariboru; takrat sem celo šla na to šolo z ministrico Setnikarjevo, zato ker je bila velika nevarnost, da se še kaj zgodi na tej šoli. Splet je vsemogoč, skriva marsikaj. Danes sem bila, moram reči, prijetno presenečena, ko sem se srečala s 40 mladimi, starimi 11 let, in skoraj polovica teh otrok ni imelo mobitela. Moje vprašanje je bilo, ali ga imate vsi, in so ponosno dvignili roke tisti, ki ga sploh nimajo, kar me je celo presenetilo. Tako z odnosom do mladih, tako starši kot učitelji, lahko marsikaj naredimo, torej, da ne kupimo vsega, kar je na spletu. Ne nazadnje vemo, da so tudi oddaje, ki so lahko neprimerne za otroka, vsaka rdeča preproga še ne nudi tega, kar kaže, in otroci se hitro poistovetijo z nekimi liki, ki se jim zdijo pozitivni, želijo preveč in če tega ne dobijo, je lahko tudi posledica na njihovem zdravju, psihi in še marsikje. Predvsem pa se to pozna, kadar izhajajo iz zelo različnih družin, tudi glede na premoženjsko stanje, in nekdo ima veliko, drugi pa nič ali pa malo.  Center za človekove pravice bo najbrž v prihodnosti lahko odprl marsikatero temo, tudi tako temo, poučevanja, izobraževanja, promocije človekovih, nastopanja v javnosti. Tako si jaz obetam, da od te nove institucije, ki jo bomo imeli, bomo lahko imeli tudi vsi Slovenci velike koristi, tako   da hvala tudi Državnemu zboru, ker je potrdil naš zakon. Po dolgih letih je bilo naše priporočilo sprejeto.  Gospod Bevk je spraševal, kdaj smo bili deležni teh omejitev. Mi smo seveda to prvič tako intenzivno zapisali v poročilo, posvetili del uvoda, tako mojega kot tudi uvodne predstavitve naše inštitucije. Namreč ob zaključku mandata prejšnje Vlade smo tri ustavne kategorije, tako ustavno sodišče, računsko kot tudi varuh opozorile, da je potrebno financiranje vseh teh institucij, ne glede višine sredstev, ampak glede tega o čemer je že odobreno razpolagati brez omejitev, ki pa se seveda pojavijo takrat kadar je omejen proračun, poraba. Takrat smo vsi tudi pri varuhu deležni, da moramo za vsako žarnico, vsako stvar zaprositi Ministrstvo za finance. To se seveda ne sklada tudi z zahtevami pariških načel po samostojnosti nacionalne institucije, ki ne sme biti odvisna od oblasti, zlasti ne od izvršne oblasti, ki ji pač da ali ne da, ker to bi se lahko razumelo, da če nekdo ne želi zelo aktivne vloge varuha ali računskega sodišča ali ustavnega, potem seveda ima lahko varuh manj sredstev. Ne morem reči, da smo bili omejeni v tem smislu, da bi nam kaj vzeli, vendar seveda se v času začasnega financiranja precej ukvarjamo namesto z našo dejavnostjo, to je enkrat sovpadalo z organizacijo naše konference v okolju, čisto dan ali prej pred tem, torej smo posvetili veliko energije, da smo lahko izpeljali to konferenco, pri čemer ne kritiziram, da bi nam ta sredstva vzeli. Vendar že sam način kaže, da za nekatere institucije, ki so ustavna kategorija, tako omejevanje ne bi smelo prihajati v poštev.  Potem seveda gospod Lep in tudi gospod Maurovič, pravice otrok, ocene otrok, dovoljenja za vpogled v ocene. Otroci po osemnajstem letu niso več v pravem smislu otroci, so polnoletni. Jaz sem se tej temi posvetila ali se to dogaja ali ne, na šolah po 1. Septembru, v številnih nastopih, ko sem odhajala na šole in moram reči, da k sreči ni bilo zaznati, da bi otroci to prakticirali. Zadnjič sem bila na eni taki šoli in so mi povedali, da imajo samo enega dijaka, ki je polnoleten in je seveda takoj na začetku šolskega leta prepovedal svojim staršem, vendar s posebno obrazložitvijo, ker naj ne bi skrbeli zanj in ker prihaja pač, saj veste, do teh družinskih travm, razhodov staršev, bolečih razhodov, morda ima tak otrok tudi prav, ker je to zadnji izhod, res pa, da smo se spraševali kam to vodi in pri varuhu smo takrat ocenili, da zdrave družine ne bodo imele tega problema. Takrat starši in otroci imajo zdrav odnos, točno vedo kje so meje, kdo skrbi zanje in jim z veseljem tudi pokažejo ocene. Zagotovo pa se bo to dogajalo v razvezanih družinah, kjer se že sedaj brez nove zakonodaje, brez novih predpisov na področju varstva osebnih podatkov in sicer tam kjer gre za kalne odnose, težke razhode, potem seveda tisti otrok, ki živi pri enem staršu, drugemu, če ali ne plačuje preživnine ali nima stikov z njim ali so take želje tega starša, to s pridom izkorišča. In to se seveda navezuje tudi na drugi ve izvajanji, gospe Urhove in Maurovičeve glede kompasa, glede pravic in dolžnosti. Mi vsi točno vemo kaj so naše dolžnosti, vsak od nas, vendar se pogosto sprenevedamo in želimo le pravice, pozabljamo pa na dolžnosti, ker se nam zdi bolj priložnostno lepo, zanimivo izpostavljati, da so ti kršene pravice, hkrati jih pa ti morda kršiš drugemu. Kjer se pravice, torej tudi dolžnost spoštovanja pravic drugih je tista, ki je nujna in mislim, da je tako kot je povedal namestnik v naših šolah včasih res zelo težko, tudi učiteljem, kajti prihodi staršev z odvetniki, z grožnjami so izjemno hudi. Kot veste, se je tudi postavljalo vprašanja anonimnih ovadb zoper učitelje. Tudi tukaj smo zavzeli stališče, da jih ne smemo,ovadbe, čeprav so anonimne, prepovedati, ker kdaj pa je lahko kaj na tem. Vendar da mora vsak, ki je deležen, da dobi tako ovadbo temeljito premisliti ali gre morda za maščevanje nekomu zaradi ali slabe ocene v šolstvu, takega ali drugačnega odnosa, nerazumevanja staršev in učitelja. Tudi sama kot tožilka prej sem večkrat smo dobivali anonimne ovadbe, zlasti za nasilje. Treba pa jih je vseeno vzeti v obravnavo, kajti lahko je za tem samo strah, da se ne izpostaviš, ker se bojiš, da bo še hujše. Torej, jaz se ne bojim, da zdrava kmečka pamet ne pove kaj je dolžnost nekoga. Žal pa se večkrat radi tudi skrijemo. Po drugi strani pa obstajajo kršitve pravic šibkejših in nikoli ne bomo nehali nanje opozarjati. Vendar zlasti otroci in starši morajo vedeti kaj je dolžnost nekoga. Včasih je bil učiteljski poklic, tako kot je večkrat ob dnevu učiteljev rečeno, cenjen. Danes je podcenjen. Borijo se pravzaprav ravno s temi starši, ki sami kršijo, ki ne pustijo otrok v šolo ali zanemarjajo svoje dolžnosti. In takrat je najboljši napad na učitelja, torej učitelj je kriv. Učitelj ni vzgojil, učitelj je dodelil mojemu otroku to ali ono nalogo. Vedno kadar sem na šolah poudarjam za otroke, da je njihova dolžnost, da spoštujejo odrasle, spoštujejo učitelje. Seveda pa morajo tudi učitelji imeti določeno samozavest, določeno moč, da vzbudijo to upanje v otrocih, da jih spoštujejo in tudi pravzaprav zavest, da morajo tako delati. Je pa večina tega izobraževanja na tem na starših. Starši dajo slab zgled otrokom, pridejo v šolo takrat, ko že voda v grlo teče in takrat grozijo, namesto da bi se ukvarjali s svojimi otroki. Tako da mislim, da tukaj ni potrebno veliko govoriti, da ni dolžnosti. So dolžnosti in tudi v spoštovanju pravic drugega. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospa varuhinja.  Odboroma predlagam, da ločeno odločamo o naslednjih sklepih mnenjih.  Prvič, Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je obravnaval 23. letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017 s svojega delovnega področja ter predlaga matičnemu delovnemu telesu, Komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, da o predlogu priporočila za sejo Državnega zbora priporoča upoštevanje priporočil Varuha človekovih pravic Republike Slovenije zapisanih v 23. rednem letnem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2017.  In drugič, Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je obravnaval poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o izvajanju nalog državnega preventivnega mehanizma po opcijskem protokoli o konvenciji organizacije Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2017 s svojega delovnega področja ter predlaga matičnemu delovnemu telesu Komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, da v predlogu priporočila za sejo Državnega zbora priporoča sprejem ukrepov za uresničevanje priporočil državnega preventivnega mehanizma.  Odpiram razpravo o mnenjih. Ni razpravljavcev. Zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje o predlaganih mnenjih. Najprej odloča Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da glasujete z glasovalnimi napravami od številke 21 naprej. Glasujemo.  Kdo je za? (13 članov.)Je kdo proti? (Nihče.) Drugo mnenje. Glasujemo.  Kdo je za? (11 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)  Po izglasovanjem zadnjem mnenju ugotavljam, da sta   (nadaljevanje) s strani našega odbora obe mnenji sprejeti.  Zaključujem 1. redno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.  Besedo predajam predsednici Odbora za kulturo, gospe Violeti Tomić.
Hvala, kolega, za besedo. Zdaj pa bomo glasovali z glasovnicami od 1 do 20. Opozarjam vse kolege, ki imajo pooblastila, da tudi oni glasujejo. Mislim, da mnenja ni treba še enkrat brati, tako bom kar začela glasovanje o prvem mnenju. Glasujemo. Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je mnenje sprejeto. Zdaj pa dajem na glasovanje drugo mnenje. Glasujemo. Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.  Ugotavljam, da sta obe mnenji sprejeti, zato zaključujem 1. redno sejo Odbora za kulturo. Vsem vabljenim se zahvaljujem za sodelovanje in vsem kolegom za razpravo in vas zelo lepo pozdravljam. Hvala.