1. nujna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

4. 9. 2018
podatki objavljeni: 4. 9. 2018

Transkript

Lep dober dan vsem! Se opravičujem za zamudo, bil sem na seji drugega odbora, tik pred glasovanjem. Začenjam 1. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.  Obveščam vas, da na današnji seji gospoda Marka Bandellija nadomešča gospod Vojko Starović.  Pozdravljam vse članice in člane odbora ter ostale prisotne, še posebej pa dr. Jerneja Pikala, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport.  S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: predstavitev dr. Jerneja Pikala, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV DR. JERNEJA PIKALA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT.  Dr. Jernej Pikalo, ki je predlagan za ministra za izobraževanje, znanost in šport, se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavil našemu odboru kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi te predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena poslovnika sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka tega člena poslovnika in najkasneje v 48 urah poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.  Prosim dr. Jerneja Pikala, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport, da se predstavi odboru.
Jernej Pikalo
Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, novinarji, fotografi, vsi tisti, ki spremljate, strokovni sodelavci Državnega zbora, najprej lepo pozdravljeni! Hvala lepa za to, da se lahko danes predstavim matičnemu delovnemu telesu. Rad bi se zahvalil vam za čas, ki mi ga boste namenili, predvsem pa mandatarju te prihajajoče Vlade za to, da me je predlagal na ta zelo odgovoren položaj. V tej luči se moram zahvaliti tudi stranki Socialnih demokratov, s katero smo skupaj na volitvah naredili pomemben rezultat, ki upam, da bo sedaj rezultiral tudi v novi Vladi Republike Slovenije.  Če smem nekaj besed o sebi, pa mislim, da kaj dosti niti ni treba, glede na to, da sem enkrat pred nekaj leti že bil v tej vlogi in sem se predstavljal, pa da ne bomo ponavljali in na nek način tratili časa.   Sem učitelj in raziskovalec na Fakulteti za družbene vede. To počnem svoje celotno življenje. Bil sem v vseh stopnjah akademskega življenja, tako da kar se tega tiče mi je to življenje, ne samo to, ta šolski del, ampak seveda tudi akademski del zelo dobro poznan. Obenem sem pa oče dveh šoloobveznih otrok in torej zelo dobro spoznavam ta sistem tudi s strani staršev. Moram reči, da se tudi relativno aktivno, kakor se za očeta spodobi ali pa tudi ne v slovenskem sistemu udeležujem šolskih aktivnosti, vse tisto kar je pomembno za to, da spremlja nekdo razvoj svojih otrok. Mogoče bo to zvenelo malo paradoksalno, ampak tudi ne, če me kdo vpraša ali poznam Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport dobro, bom rekel mogoče, zato ker vedno znova človeka tamkaj preseneti. Pa ne mislim nujno v negativnem smislu, daleč od tega. Včasih tudi v pozitivnem smislu, zato seveda ne bom rekel, da Ministrstvo za izobraževanje poznam zelo dobro, ga pa poznam. Glede na to, da sem v tisti hiši preživel leto in pol lahko rečem, da ga poznam relativno dobro. Ampak kot rečeno, na eni strani sem sokreator tega javnega šolstva in na drugi, seveda, navdušen, to pa moram reči, navdušen uporabnik tega istega javnega šolstva.  Jaz upam, da mi bo predsednik in seveda vsi poslanci dovolili, da najprej na začetku nekaj rečem o teh tako imenovanih splošnih zadevah, ki se mi zdijo pomembne glede izobraževanja, znanosti in športa ter seveda mladine, potem bi pa se malo pomikal po resorju in mogoče odpiral samo te najpomembnejše stvari kot se meni zdijo, pa verjamem, da boste potem s svojimi vprašanji, da bomo odprli še marsikatero drugo stvar.  Jaz sem bil vesel, ko je mandatar ponudil ta resor, zato ker se mi ta resor zdi pravzaprav najbolj perspektiven resor. To je resor brez katerega ni razvojne perspektive. Poglejte, ne glede na razvitost države, tudi tiste najbolj razvite države so si enotne, da je pač vlaganje in izboljševanje znanosti, izobraževanja, šolstva in tako naprej pravzaprav najboljši način razvoja vsake družbe. Ne gre samo za, ampak tudi seveda za dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ampak gre za mnogo več. Gre za vprašanje razvitosti družbe, kulturne podstati, umike te družbe, gre za vprašanje enakosti, enokopravnosti, solidarnosti in vsega tega, kar pravzaprav ta resor uči. In ta resor je obenem, seveda, zaradi tega, ker se ukvarja z ogromno ljudmi in ker ima tudi ogromen vpliv, na nek način zelo občutljiv ta resor. Zatorej se spremembe na tem resorju nikoli ne delajo revolucionarno, ampak bolj evolucijsko, torej kjer so potrebne spremembe jih je potrebno narediti, ampak ne v smislu revolucij, ampak sprememb, ki se uvajajo počasi z namenom izboljševanja vsega tega.  V tej luči je treba takoj na začetku omeniti tri ključne dokumente, ki jim bo v tem mandatu, torej v mandatu 2018-2022, potekla veljavnost. To so bela knjiga o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, poten Nacionalni program razvoja visokega šolstva, ki ravno tako velja do leta 2020, ter Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije, ki ravno tako velja do leta 2020. Za vse te dokumente, ki so seveda ključni razvojni dokumenti in na katerih temeljijo ali pa na mojo veliko žalost še ne temeljijo nekateri zakoni, ki bi že morali biti izpeljani, pa niso, te dokumente bo treba, seveda, na koncu njihove veljavnosti zelo natančno pregledati v smislu revidiranja oziroma analize tistega, kar je seveda bilo doseženo in kar ni bilo doseženo ter na drugi strani začeti snovati nove. Najmanj te trije, kar je seveda ogromen zalogaj, ogromen strateški zalogaj za ministrstvo, bo treba začeti snovati na novo, kajti če tem poteče veljavnost 2020, potem do takrat nekako potrebujemo tri nove ključne dokumente. Temu Državnemu zboru seveda ne moremo obljubiti, da bodo vsi do takrat, se bom pa, če bom potrjen seveda v Državnem zboru in na tem matičnem delovnem telesu trudil, da bi čim prej začeli najprej z zelo jasno analizo kaj od tega je bilo postorjeno in kaj ne in na drugi strani, da bi začeli koncipirati na osnovi te analize tudi nove. Za ta resor sta še dva dokumenta in to je nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, ki ima veljavnost med 2014 in 2023 ter seveda nacionalni program za mladino, ki traja med leti 2013 do 2020. Za te, za ta dva dokumenta pa imamo, pa bo treba narediti tako imenovani »midterm review« oziroma na sredi njihove veljavnosti ugotoviti kaj od tega je bilo realizirano in kaj od tistega še moramo analizirati. Tisto kar bi bilo treba uvesti tudi za Državni zbor je analitičen sistem spremljanja teh posameznih nacionalnih programov, zato, da bi tudi Državni zbor dobival redna poročila o tem kako se izvaja posamezen nacionalni program, zato, da bi se ne nazadnje Državni zbor zelo jasno seznanjal z rezultati izvajanja posameznega nacionalnega programa. Drugič, ta resor vidim kot tisti, ki je pravzaprav najbolj stabilizacijski, kajti ta resor je tisti, ki tej družbi zagotavlja stalnost, stabilnost, to je pravzaprav tisto kjer se mi ne želimo deliti na vaše in naše, ampak smo samo mi, torej je predvidljivo, avtonomno in, če hočete svetovno nazorsko nevtralno okolje, če lahko to sploh dosežemo, v vsakem primeru pa je to eden od tistih sistemov, govorimo o izobraževalnem, tudi raziskovalnem sistemu, ki je najbolj stabilen v tej državi in tudi mednarodno primerljivo verjetno med najbolj uspešnimi družbenimi podsistemi. Ta sistem seveda mora biti avtonomen in to bom vedno zagovarjal, torej sistem, ki temelji na avtonomnih strokovnih odločitvah, sistem, ki vrača avtoriteto učitelju, da ne bo tako kot večkrat v teh dneh slišim samo izvajalec državne politike, še posebej to velja za osnovnošolske programe, kjer bo učitelj, če hočete kreator znanja, ne pa nekdo nad katerim se izvaja kot temu finski raziskovalci rečejo toksičen nadzor. Kajti na nekih določenih zadevah in na nekih določenih vsebinah smo mogoče ta nadzor nad delom, ki je sicer dober kadar je produktiven, včasih pripeljali predaleč in mislim, da lahko z vrnitvijo avtoritete učitelju, z ponovnim opolnomočenjem tudi učiteljev kot ključnih izvajalcev izobraževalnih programov pravzaprav naredimo največ. Tu je tudi zelo pomembno, ko govorimo o učiteljih in učiteljskem poklicu koga ta družba sploh uspe pritegniti v učiteljski poklic, kajti na žalost za razliko od nekaterih drugih šolsko tudi ali izobraževalno na nek način bolj uspešnih družb, mi ne uspemo pritegniti najboljših dijakov, tistih, ki z najboljšimi rezultati končajo svoje srednje šolanje zato, da bi jih kasneje pridobili za pedagoški poklic ali pedagoški študij, govorim na žalost in tukaj bo treba marsikaj postoriti, seveda v sodelovanju z pedagoškimi fakultetami in še kaj bo potrebno, kajti samo sodelovanje z pedagoškimi fakultetami preprosto ni dovolj. Tisto kar bo zelo pomembno tudi v tem mandatu je tako kot vedno na tem segmentu je sodelovanje s strokovno javnostjo, preprost politične odločitve morajo imeti svoj doseg, ampak ta doseg ne sme iti predaleč in sodelovanje s strokovno javnostjo je nujnega pomena pri tako občutljivih in tako za družbo pomembnih zadevah. To v praksi pomeni sodelovanje z vsemi deležniki. To pomeni sprejemanje odločitev, ki niso enostranske, ter predvsem pomeni veliko več pogovarjanja, dogovarjanja ter vsega tistega, kar je pomembno z vsemi deležniki. Tokrat pa ne samo s strokovno javnostjo, ampak z vsemi deležniki, ki sodelujejo v tem izobraževalnem prostoru.  Sam nikakor sebe ne vidim, kot tistega, ki bi lahko vse to nosil brez ekipe, ki mi bo ali bi mi stala ob strani, na ministrstvu ne bo nič, ampak mislim, da bo potrebno dosti več, potrebno bo tudi razumevanje predsednika Vlade, drugih kolegov ministrov in pa še koga, za to, da bi lahko, tako kot sem rekel, kakšne stvari premaknili naprej. Ta resor je tisti obenem, ki je pravzaprav ključen za razvoj človeških sposobnosti. Torej, gre za to, predpostavka je, da vlagamo kot družba od vrtca do izobraževalnih institutov in za to seveda potrebujemo denar, potrebujemo razumevanje javnosti in potrebujemo vse tisto, kar je še potrebno, za to, da lahko ta, če hočete kapital - pa zelo nerad uporabljam to besedo - človeški kapital nekako nadgradi. Pri tem je pomembno in to želim poudariti, da imajo vsi enake možnosti. Torej, nismo dovolj bogati in ne bom tega izrekel prvič, mislim, da ta družba ni dovolj bogata, da bi lahko kar tako zapravljala človeški kapital, kar pomeni, da mora vsakega ali vsako opolnomočiti, razviti njegove / nerazumljivo/ sposobnosti, inovativnost, skratka vse tisto, kar je zanj ali zanjo pomembno, zato da bo lahko kreatorka ali kreator lastnega življenja. Tu ne gre samo za to formalni del izobraževanja, daleč od tega, ampak seveda tudi za neformalni del. Gre za ne nazadnje prenos znanj iz mlajših na starejše, gre za prenose izkušenj in vsega tistega, kar drugače tudi pozabljamo. Pomembno je seveda, da je ta resor, pa ni resor kot tak, da pri izobraževanju gre tudi za socializacijo in ne zgolj in samo za izobraževanje. Torej, pretok od ljudi do ljudi. Če hočemo vse to doseči, je tako kot sem že prej rekel, torej, učitelji, vzgojitelji, vsi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju, pa tudi vsi tisti, ki niso strokovni delavci, ampak sodelujejo v tem procesu, oni so pravzaprav tisti, ki nosijo levji delež celotne zgodbe, minister je manj pomemben. Sistem deluje sam od sebe, naloga ministra je samo, da ga usmerja, če je to potrebno.  Da bi učitelji dosegli to kar od njih želimo, je seveda izjemno pomemben profesionalni razvoj učiteljev. Če dobro pogledamo od leta 1992, pravzaprav ni bilo nadgradnje pravilnika o nazivih učiteljev. In na nek način se zdi, kot da se z nazivom svetnik, ki ga lahko nekdo doseže že relativno lahko hitro v karieri, pravzaprav konča karierni razvoj nekega posameznika ali posameznice. Pa ni prav, da je tako. Prav bi vilo, da bi vsaj nakazali, v Beli knjigi imamo to nakazano, torej rešitev, ki gre v smeri višjega svetnika. Torej, nečesa, neke stopnje, ki bi dodala dodaten - jaz bi rekel - impetus profesionalnemu oziroma kariernemu razvoju učitelja.  Če ostajam za en trenutek še pri teh načelih, je seveda od nekdaj in to je pač moje, seveda znanje je javno dobro. In kot javno dobro mora biti dostopno vsem starostnim skupinam. To poudarjam zaradi tega, ker po navadi rečemo, da je izobraževanje samo za mlajše. Pa ni temu tako. Izobraževanje je za vse in vseživljenjsko učenje,   (nadaljevanje) ta koncept, ki je bil razvit, je zelo pomemben, in mislim, da ministrstvo se ne ukvarja in se ne bo ukvarjalo samo z izobraževanjem mlajših, ampak z vseživljenjskim izobraževanjem, ker gre za vprašanje omogočanja dokvalifikacij, poklicnih kvalifikacij, prekvalifikacij, računalniškega opismenjevanja za starejše, če hočete, ali še marsikaj drugega. Predvsem pa je tako, kot sem že prej poudaril, gre za prenos izkušenj od starejših na mlajše.  Na tem resorju se mi zdi izjemno pomemben tudi segment vzgoje, ki ga tudi pogosto zanemarjamo ali pozabljamo, torej, vzgoja in izobraževanje, kajti ta vzgojni del je vedno pomembnejši. V zadnjih dnevih sem sicer dobival nekaj klicev predvsem ravnateljev srednjih šol, da so v nekih pravilnikih oziroma saj točno vem, v katerih pravilnikih, nekateri vzgojni ukrepi umanjkali, da se ti vzgojni ukrepi ne stopnjujejo tako, kot bi se morali stopnjevati, da s tem šola izgublja, srednja šola, na nekih vzgojnih elementih in da bi bilo treba popraviti. Gre za vzgojo, ne samo za omiko, ampak predvsem za krepitev socialnih kompetenc, zato da bi lahko v tej družbi mirno sobivali. Izobraževanje je človekova pravica in na ravni srednjih, višjih in visokih šol naj si pravzaprav vsak izbere to, kar si želi.  Danes bom tu in tam tudi poudaril kakšno zavezo oziroma mislim, da vse zaveze iz koalicijske pogodbe. Zdi se mi prav, da javnosti in vsem tu prisotnim to predstavim. Ena od stvari, ki jih želim predstaviti na začetku, je, da je koalicija sklenila, da na vlaganja v izobraževanje, znanost, razvoj, šport in tako naprej ne bomo gledali kot na strošek, ampak predvsem kot na vlaganje. In tozadevno smo v koalicijsko pogodbo tudi zapisali 6 % bruto domačega proizvoda za izobraževanje, za vse tiste, pa verjamem, da seveda vsi člani odbora to zelo natančno vejo, sedanja stopnja je 4,8, tako v neki postopnosti bi lahko prišli nazaj. Ta družba in ta država je enkrat že imela financiranje na ravni 5,57 %, odvisno sicer, kako merite, ampak tam okrog 5,5 do 5,6 se je gibal ta odstotek. In prav je, da sledimo temu cilju, ki je tudi nek splošni cilj držav OECD.  Če smem - potem pa bom nehal - orisati te splošne zadeve. Digitalizacija je eden od večjih izzivov, ki so pred nami. Pri tem je treba biti previden, tako kot sem rekel na začetku, ampak obenem dovolj pogumen za to, da delamo korake naprej. Ni namreč vseeno, ali bodo naši otroci, bodoče generacije ujele ali držale stik z njihovimi vrstniki v najbolj razvitih državah ali pa bomo v tem smislu zaostajali. Pri tem je seveda treba biti pozoren na vse tisto, kar se v začetku splošnega izobraževanja ustvarja, to je grafomotorika, to so vse tiste stvari, ki so v našem šolskem sistemu tako zelo dobre in bi jih bilo zaradi digitalizacije zelo slabo opustiti. Ampak vseeno bo to ena od prioritet, kajti tule si bomo na nek način težko še naprej zatiskali oči in slej ali prej bo treba narediti nek zelo celovit načrt, kako bo ta zadeva potekala.  Če se smem zdaj premakniti na predšolsko dejavnost. Tu bi rekel generalno, zakaj spreminjati tisto, kar je dobro. Torej, obstoječe je že sedaj zelo dobro. Predšolska dejavnost je naša relativna velika komparativna prednost pred podobnimi državami v tujini. Premalo se zavedamo. Še enkrat bom tu poudaril, da se pravzaprav premalo zavedamo, kako je predšolska vzgoja pomembna za kasnejši razvoj otroka. Tisto, kar daje otrokom, ki se udeležujejo predšolske vzgoje prednost je vsa vedenja, pa niti niso vedenja, ampak predvsem izkušnje, kajti zadeva poteka na ravni izkustva, torej glede razreševanja konfliktov, pozitivnosti samopodobe, ne nazadnje tudi jezikovnih sposobnosti in vsega tega. Pravzaprav včasih slišim ali pa sem slišal, da je tisto kar ima slovenska predšolska vzgoja nekaj kar bi marsikatera tudi od evropskih držav na nek način rada imela. V koalicijski pogodbi glede tega piše, da bomo zastavili program brezplačnega vrtca, to sem slišal kritike, ki so bile opravičene in je to treba reči, opravičene kritike, da je to bilo zastavljeno že večkrat, ja se strinjam, ampak mislim, da tokrat imamo neko do neke mere odločenost, zaradi tega smo tudi vztrajali, da to ostane v tej koalicijski pogodbi, zato, da ne nazadnje po zgledu Berlina pa še kakšnih drugih mest, ki so se za to odločile zastavimo nek program, ki bi bil, ampak tu je pa treba poudariti seveda na dolgi rok vzdržen, ki bi tudi občinam in vsem tistim, ki imajo levji delež pri financiranju predšolske vzgoje omogočil, da to sploh se zgodi, kajti kot rečeno, če bomo povečevali delež otrok v javnih oblikah predšolske vzgoje, bomo s tem naslavljali depriviligirane skupine, socialno manj spodbudna okolja in s tem manjšali razlike že tam kjer je lahko najprej manjša, kajti bolj dolgo kot pustimo te razlike, ki nedvomno so in si lahko zatiskamo oči, da jih ni, ampak so in so velike, prej kot bomo naslavljali te razlike bolje bo in bolje bo mislim, da za vse nas. Zaradi tega je v sklopu tega tudi treba pregledati sistem in odpraviti anomalije neenakomernih nalaganj bremen na družine, kajti sedaj se ogromno krat zgodi ali pa velikokrat zgodi, da seveda so za družine tudi zelo neenakomerna bremena. Ne bi o cenah in normativih, to je neka večna zgodba, ampak samo, ko smo pri normativih in standardih, ti so zato, zato, da ima vsaka generacija podobne pogoje, če jih lahko izboljšamo toliko boljše, samo, da jih slabšamo ne, zato, da jaz nimam nič proti, če jih izboljšamo zato, da naslednja generacija ima boljše pogoje, ampak slabšali, slabšati pa mislim, da jih ne smemo in tudi v mojem prvem mandatu tega nismo počeli, ker bi to bilo seveda, ker bi to bilo seveda zelo narobe. Seveda tudi na vrtcih ni vse idealno, bi bilo vendarle malo smešno, če bi bilo vse idealno, kar se tiče zaposlenih veste, da se je zgodila sprememba naziva iz pomočnika vzgojitelja v vzgojitelja predšolskih otrok, zgodila se je sprememba v zakonu, ampak temu ni sledila sprememba v kolektivni pogodbi, ki jo bo treba šele urediti. Potem eno od velikih mankov tega predšolskega oziroma vzgojiteljskega sistema je v pripravništvu, kajti ni razpisov in vi veste, da pomočnik ali pa bivši pomočnik potrebuje 560 ur, vzgojitelj potrebuje 840 ur za to, da sploh lahko, za to, da sploh lahko nastopi kot samostojen strokovni delavec. Potem veliko je vprašanje tudi pri vzgojiteljih glede njihovega vseživljenjskega učenja ter seveda ne smemo pozabiti, ampak to je pač tako bilo po zakonu o vrtcih iz leta 1996, da imamo visok delež vzgojiteljev, ki za po sedanjih standardih ali za sedanje standarde pač nimajo ustrezne izobrazbe. Zakon o vrtcih iz leta 1996 to omogoča in, če danes potegnem neko povprečnico, boste ugotovili, da bodo v sistemu ti ljudje z srednješolsko izobrazbo tako rekoč še najmanj 18 do 20 let, zaradi tega je ena od stvari, ki jo je treba narediti seveda spodbuditi profesionalni razvoj. Kar pa ni lahko.   (nadaljevanje) Ena stvar, ki je še zanimiva pri vrtcih, pa je že povezana z osnovno šolo, pa jo je vredno nasloviti tudi tule, je problem tako imenovanega ušolanja otrok, ko nam vedno več otrok ostaja tudi po 6. letu v vrtcih. To je seveda breme tako glede prostora kot vsega tega. V letih 2016, 2017 je takih otrok bilo že 1.754, medtem ko jih je leta 2008, torej deset let nazaj ali pa malo manj kot deset let nazaj, bilo samo 700. Torej se je število neušolanih otrok povečalo. Zavod za šolstvo je naredil neko analizo, zakaj je to tako, zakaj starši nočejo svojih otrok vpisovati v šolo pri 6. letih. Eden od razlogov je v tem, da je šola že v prvem razredu manj ta mehak prehod, ki je bil mišljen od začetka, torej z vzgojiteljico in učiteljem, ampak zelo hitro postane ta šola šola in zaradi tega starši za marsikaterega od svojih otrok menijo, da pač še ni dovolj zrel za to, da bi se ušolal. Ampak to je nek problem, ki ga bo treba nasloviti.  Če zdaj naredimo na ta način prehod na osnovne in srednje šole. Zelo podobna konstatacija, kot je bila pri vrtcih. Torej, ohranjati obstoječe, kjer in ker je to kakovostno, slediti oziroma narediti revizijo te bele knjige, kot sem že rekel, o vzgoji in izobraževanju. Spremembe uvajati brez rokohitrstva in brez strokovnega strinjanja ne gre. Ter to, kar ste tudi v teh dneh zasledili po časopisju, torej, da naj bodo mogoče poskusi, ki se jih gremo tokrat glede razširjenega programa ali pa še česa, za en odtenek malo bolj premišljeni. Ampak, kot rečeno, to je vedno tudi stvar ocene. Moram pa reči, da v tem trenutku pa tako detajlnega vpogleda, zakaj se je odločilo za ravno ta poskus glede razširjenega programa in ne kak drug in zakaj ravno v tem obsegu in ne v malo drugačnem obsegu, trenutno pač nimam.  Ključen poudarek po celotni vertikali, ampak tule ga posebej poudarim, ker ga včasih premalo poudarjamo, je seveda kakovost. Tisto, kjer smo v tej državi zelo dobri, je v tem, da znamo zelo dobro narediti analize, kjer imamo primanjkljaje. Ko pridemo do vprašanja ukrepov, smo že malo slabši, ko pridemo pa do vprašanja tega, da bi implementirali te ukrepe, torej, da bi, kot rečejo tisti, ki se s tem ukvarjajo, zaključili to tako imenovano kakovostno zanko, tam pa ponavadi pogrnemo; ali nimamo denarja ali pa ne znamo implementirati vsega tistega, kar bi pravzaprav morali.  V mojem prejšnjem mandatu se je zgodila - pa je prav, da se je - tista pisa, ko smo vsi zelo lepo ogledalo dobili glede funkcionalne pismenosti in bralne pismenosti naših osnovnošolcev. Zakaj je to pomembno? Zato, ker je to tudi za javnost pomemben signal, da je treba nekaj spremeniti. In takrat smo nekaj naredili. Tisti, ki so prišli za mano, so to nadaljevali, in zato sedaj čakamo, videli smo že neke nove rezultate in gre v boljšo smer. Ampak to bralno pismenost je treba opazovati naprej. Treba je še naprej evalvirati, gledati, vlagati in tako naprej, kajti to je ključnega pomena. Vsaj, kar se tiče prve triade, je opismenjevanje ključni cilj. Za prvo triado osnovne šole je opismenjevanje, opismenost, kakorkoli že, ključen cilj, ki ga moramo čim bolje doseči. Kolikor so meni razložili razvojni psihologi, gre za vprašanje tega, da se potem po neki določeni starosti zapirajo neka okna priložnosti v možganih in če otrok niste opismenili do določene starosti, jih pri kasnejši starosti težje opismenjujete. Zaradi tega je tako pomembno, da jih opismenite zgodaj in kakovostno.  Kar se tiče osnovnih in srednjih šol, bi rad poleg teh splošnih stvari izpostavil še nekaj. Jaz mislim, da so nadarjeni ena od tistih stvari, ki jo pogosto, da ne bom rekel zanemarjamo, ampak pogosto se z njimi ne ukvarjamo dovolj. Tokrat je v koalicijski pogodbi neka zaveza, da bomo sistemsko in sistematično bolje uredili delo z nadarjenimi, kajti kot je nekdo rekel, pa jaz malo niham, moram reči, da niham sam v interpretaciji tega, ampak nekoč sem na neki konferenci bil in mi je nekdo tule v Ljubljani na eni konferenci o nadarjenih rekel a veste, ti nadarjeni zavarovalna polica naroda, to je pravzaprav, to je tisto, ko vam daje ključen premik, ko vam daje ključen premik naprej. Ne vem, saj pravim sam niham v tem ali je temu res tako, ampak kakorkoli, gre zato, da bi na tem področju lahko oziroma moramo narediti celovito strategijo, ne samo za osnovne šole, kjer se premika naprej in to je treba reči, ampak predvsem tudi za srednje pa seveda univerze, kjer pa tudi po mojem vedenju razen nekaj projektov je zadeva zelo slaba glede sistematičnega dela z nadarjenimi. Na univerzi ne gre samo za ta tako imenovani pedagoški del, ampak gre tudi za vprašanje nagrajevanja ne nazadnje mentorjev, gre za vprašanje kako tiste Zoisove štipendije in vse tisto kar je s tem povezano nastaviti zato, da bodo dajale primerne rezultate za nadarjene. Tu je še ena stvar, ki je v tem mandatu malo razburkala javnost ali pa kar razburkala javnost in to je vprašanje sofinanciranja šolskih tekmovanj, kajti to je tisto kjer se pokaže te različne oblike nadarjenosti, ki niso nujno samo akademske oblike nadarjenosti. Zdaj v mojem času je to bilo moram reči, da nekoliko drugače, kajti takrat je bilo predvsem vprašanje višine denarja, ni bilo vprašanje načina distribucije, ni bilo vprašanje števila ali kakorkoli teh tekmovanj, ampak je bilo dobesedno vprašanje višine denarja pa smo to nekako zbalansirali, zato, da so ta tekmovanja tekla naprej tako kot so morala. Zdaj moram reči, verjetno bo tudi kakšno vprašanje, ne vem točno zakaj je v tem mandatu tole šlo na Zavod za šolstvo, treba bo zadeva preučiti, v vsakem primeru je pa cilj jasen in ta cilj je treba zasledovati, to je promocija znanja in pa nadarjenosti otrok, na vseh področjih pa je to oranje ali pa matematika ali pa vesolje, je čisto vseeno. Potem, če gremo naprej, usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, tule veste, da na nek način deluje dobro, ampak po drugi strani pa tudi ne, v zadnjih letih se je število vlog povečalo, enormno povečalo iz 6 na 9 tisoč, tako, da število vlog za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se veča, lahko vam pa povem neko anekdoto, na ministrstvu je ena taka velika miza, pa smo nekoč dali vse postopke, ki so pomembni za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, tako smo jih zložili na mizo, veste to je za eno takšno ogromno petmetrsko mizo enih postopkov. In tu v dobro otrok, v dobro staršev in vsega tega bi bilo prav, da poskušamo čim bolj poenostavitve narediti zato, da stvari grejo naprej in, da vsi tisti, ki so do tega opravičeni, da tudi prihajajo do teh odločb, ampak kar je še pomembnejše, da se te odločbe izvajajo in, da ta sistem DSP, torej dodatne strokovne pomoči teče. NPZ, nacionalno preverjanje znanja je naslednja velika zgodba. Tule je bilo veliko pogovorov s strokovnjaki, vprašanja kot veste so podobna, ampak jih nismo rešili še, torej ali v tretji razred, če v tretji razred, potem je to dejansko samo vprašanje opismenjevanja, torej povratna informacija za sistem, za starše, za kogarkoli, ki je v tem sistemu zato, da vidimo kako dobro smo opismenili po treh letih svoje otroke. Veliko vprašanje je ali s tem obremenjevati pravzaprav celotno populacijo ali samo vzorec populacije,   (nadaljevanje) tu se mnenja staršev, starševskih aktivov in tako naprej razlikujejo in to zadevo je treba v nekem dialogu razrešiti, predvsem pa s strokovnjaki. In predvsem se je že enkrat treba odločiti, zakaj pravzaprav ti NPZ-ji so, ali so zato, da bomo informativno spremljali posameznike, ali zato, da bodo ravnatelji imeli povratno informacijo glede dela učiteljev, ali zato, da bo sistem vedel, kje približno smo, v kateri generaciji, in tako naprej. To je treba določiti, ker bi se potem dalo določiti tudi vse ostalo.  Zdaj pa še ena stvar, ki je na srednjih šolah, ki se zdi smešna, pa sploh ni smešna, torej, kako pišemo opravičila sami sebi oziroma GDPR, kot se temu reče. Meni osebno, pa bom rekel zelo osebno, moram vse pravne vidike proučiti, ampak meni osebno je nerazumno, da človek sam sebi piše opravičila. Saj pravim, poslanci boste mogoče imeli kakšno drugo mnenje, ampak, veste, v službi jaz tudi sam sebi ne morem pisati opravičila, mi ga mora neka tretja oseba, ali je zdravnik ali je nekdo pač; če me ni v službo, mora nekdo to namesto narediti. Možnih rešitev je več. Ena od rešitev je tudi prolongiranje starševske pravice, starševske pravice v zakonodaji. Da se tudi neke druge stvari, ampak zdi se, da smo, čeprav so prosili za neka podaljšanja, vendar smo mogoče za to leto rešitev malo zamudili. Obenem pa - to pa je problem - bomo sedaj imeli neizmerno veliko birokracije zaradi tega. Predstavljajte si, treba bo paziti za vsakega srednješolca, ki bo postal polnoleten, kajti od tistega dne več naprej ne bo več starš avtomatsko imel soglasja. Tako da birokratskih stvari bo tule ogromno.  Pomembno pri srednjih šolah je poudariti vprašanje vodenja. Kolikor sem se pogovarjal s srednješolskimi združenji in kolikor poznam to situacijo, je premalo teh tako imenovanih dodatnih izobraževanj učiteljev, premalo, pravijo, tudi opolnomočenja. In to je nekaj, kar bi bilo vredno nasloviti v bodoči srednješolski zakonodaji. Zdaj, ko govorimo o tem, je nujno prevetriti gimnazijske programe. Tu se vsi strinjajo, da je to treba narediti, nihče pa se ne strinja, kako je to treba narediti, tako tega še nimamo. Letos, kot veste, prvič tako imenovani interdisciplinarni tematski sklopi delujejo in zadeve gredo. Veliko vprašanje so kriteriji splošnega končnega uspeha in tako naprej, da ne grem v te podrobnosti, ki so zares podrobnosti. V srednjih šolah je več vprašanj glede pravilnikov in vsega tega, predvsem pa tisto, kar sem že prej naslovil, torej vprašanje vzgojnega momenta.  V srednjih šolah pride tudi veliko vprašanje brezplačnega učenja slovenskega jezika za priseljence. Iz srednjih šol prihajajo opozorila, da 35 ur intenzivnega učenja je premalo za to, da bi ti učenci lahko kvalitetno sledili pouku. In zaradi tega bo tu treba iskati rešitve. Ena od bodočih ali pa možnih rešitev, ki je, je seveda sodelovanje z ljudskimi univerzami, pa še s kakimi drugimi izvajalci, ki so na tem področju.  Če se na hitro - da ne bom predolg, veliko je teh stvari - premaknemo na visoko šolstvo. Tu je ključen poudarek na tem, da so univerze vrhunske znanstvene ustanove. Zakaj poudarjam vrhunske znanstvene ustanove? Zato, ker pogosto pri nas - in temu sledi tudi financiranje - se zdi, da so univerze samo pedagoške ustanove, pa niso. Univerze bi morale biti - in temu bi moralo slediti tudi financiranje - predvsem vrhunske znanstvene ustanove, torej neki neksusi, vozlišča znanj oziroma nakopičenega znanja bi moral reči, ki je seveda na voljo družbi.  In če boste dobro pogledali številke, če boste šli malo globlje gledati od tistih raziskovalnih številk, boste seveda videli, da je tisto, kar je zares podfinancirano, marsikaj je podfiranicirano, ampak ta raziskovalna dejavnost na univerzah, kar se tiče univerz kot univerz, je zares podfinancirana.  Če je poudarek na kakovosti, potem je seveda nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu tista prva, ki je poklicana za to, da to kakovost zagotavlja. Bili so narejeni koraki naprej in prav je, da so bili storjeni koraki z Enko Ekarjem in tako naprej, vendar tudi danes Nakvis na žalost deluje še preveč birokratsko, premalo svetovalno, zato da tudi zelo jasno povem, kako bi moral sodelovati, ampak Nakvis, tu pa je pomembno, Nakvis mora biti neodvisen od vsakršne politične oblasti in temu primerno tudi delovati. Ampak, ko smo snovali Zakon o visokem šolstvu in ti popravki glede Nakvisa so sedaj že vsebovani v tem veljavnem Zakonu o visokem šolstvu, je bila ideja ravno v tem, da se premaknemo od tega birokratskega k svetovalni vlogi Nakvisa.  Internacionalizacija slovenskih univerz je ena večna tema, ki je že sedaj bila primerno pospešena, ampak kar je treba do neke mere nadaljevati, ampak ni problem v tem na deklarativni ravni. Problem je v kupu nekih, včasih tudi čisto birokratskih ovir, ki seveda to internacionalizacijo zavirajo. Veliko je bilo narejenega. Tujih profesorjev je še vedno zelo premalo in ostaja nam za Zakon o visokem šolstvu veliko vprašanje tujega jezika. To je nekaj, kar v prejšnjem mandatu ni bilo povsem razrešeno in je naloga tega mandata.  Drugače je pri zakonu o visokem šolstvu, ki ga tisti nacionalni program razvoja visokega šolstva absolutno predvideva, tisto kar je ostalo, je seveda, da ga enkrat spremenimo. Predvsem je pa ključno tisto, kar iz leta 2011 in to je pa dolg, ki nam ga je Ustavno sodišče tudi naložilo v odločbi iz leta 2011, torej vprašanje določitve obsega javnega financiranja oziroma javne službe.  Tu so v prejšnjem mandatu bili storjeni neki določeni koraki naprej. Dolgoročnost smo dosegli. Predvidljivost financiranja smo dosegli, je pa seveda ostala zelo počasna dinamika dvigovanja sredstev za visoko šolstvo. Če ste dobro pogledali, boste videli, da se bo ta dinamika iztekla v enem odstotku BDP šele leta 2032, po 15 letih, od 1. 1. 2017, ko je ta zakon bil uveljavljen. Zato je ena od zavez, tudi te koalicije, da bi to dinamiko dvignili, zato da bi do leta 2020, 2025 dosegli ta cilj in ne do leta 2032. Ampak kot rečeno, ključno je pa določitev javne službe. To je pa nekaj, kar je velik dolg, nekaj kar smo v tistem mandatu 2013-2014 že imeli pripravljeno, tudi s socialnimi partnerji že v veliki meri usklajeno. Jaz bi rekel kar zelo zelo usklajeno. Ampak na žalost ni bilo več časa in še kaj je zmanjkalo za to, da tudi tega dolga nismo realizirali.  Tako da na Visokem šolstvu je še ne kup drugih izzivov, od Zakona o univerzi, do vprašanja potem tudi raziskovalnega stebra oziroma raziskovalnega financiranja univerze, vprašanje Slovenije kot študijske destinacije in tako naprej. Ampak, glede na to, da nam zmanjkuje časa in da ne bomo predolgi. Ne bom nadaljeval.  Na znanosti, prioritete so jasne. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti v tem mandatu je bil pripeljan na, jaz bi rekel na ene 90 odstotkov, tako kolikor sem govoril z deležniki, se bolj ali manj z njim strinjajo. Treba bo nekaj korakov še naprej narediti, ampak tam smo   (nadaljevanje) najbližje, v bistvu je tako, da, ko gledam horizontalno, potem bi lahko rekel, da je znanost še pravzaprav eden od najslabše financiranih delov tega našega, če gledamo znanost, izobraževanje, razvoj in tako naprej. Trenutno smo na 0,38 % BDP iz javnih sredstev, nekoč smo že bili na 0,6 ali 0,7, seveda cilj je pa tako kot povsod drugod 1 % in ta cilj je tudi zapisan v koalicijski pogodbi. Ne morejo namreč evropska sredstva nadomeščati domačih, evropska sredstva imajo drugi namen in z evropskimi sredstvi počnemo druge stvari in zaradi tega je treba seveda zagotoviti za vse vrste raziskav, torej temeljne aplikativne crpe (?), ne glede na vede in ne glede na znanosti, da se seveda pridemo do dviga financiranja. Zdaj sam dvig ne bo dovolj, treba bo tudi nekoliko spremeniti načine financiranja, torej več dati v to tako imenovano dolgoročno financiranje, včasih temu rečemo tudi institucionalno financiranje, torej en del v institucionalno financiranje, več dati v programe pa potem na projektih mogoče jih specializirati v bolj raziskovalne projekte. Vsekakor pa dolgoročno, dolgo stezno in tule ne pozabiti, čeprav po navadi govorimo samo o znanosti, ampak je znanost, tehnologija in razvoj, torej tisti del, ki pa potem lahko sodeluje, če seveda to želi z gospodarstvom, kajti prav je tako, da se seveda to tudi zgodi, zato imamo na voljo dovolj EU sredstev in še jih lahko počrpamo z inovativnimi pristopi, z boljšim medresorskim sodelovanjem, z boljšo implementacijo strategije, pametne specializacije in tako naprej. Danes sem v časopisu prebral, da naj bi raziskovalna in pa inovacijska strategija Slovenija bila pravzaprav mrtva, jaz je ne vidim kot take, predvsem bi jo pa na nek način želel obuditi, če drugega ne, jo dobro analizirati, zato, da bi potem za novo obdobje lahko začeli z novo. Jaz mislim, da bo na voljo nekaj inštrumentov, ki jih bomo lahko še iz tega risa potegnili in jih seveda financirali, mogoče se bo komu zdelo v Sloveniji paradoksalno, pa to ni paradoksalno v združenih državah, kjer je pravzaprav eden od glavnih financerjev tega znanstvenega dela je država in država je pravzaprav tisti spiritus movens raziskovalnega dela, ki se kasneje lahko prenaša in se prenaša v inovacije, patente in vse tisto kar pa je seveda potem naprej za gospodarstvo zelo pomembno in tu je treba poudariti to sodelovanje, jaz sem večkrat sedaj hodil okrog, so mi mala in srednja podjetja rekla, mogoče so pa vavčerji tisti, mogoče so pa vavčerji, kajti mi kot malo in srednje podjetje si ne moremo privoščiti raziskovalnih razvojnih oddelkov, mogoče nam pa lahko država na ta način pomaga.  Kot rečeno, da ne zahajamo v podrobnosti, bi rad še nekaj rekel glede Agencije za raziskovanje Republike Slovenije, torej tam je eno dolgoročno vprašanje, ki se pa še ni zgodilo, torej revidiranje sistema kriterijev kakovosti znanstveno-raziskovalnega dela, potem velika zadeva, ki se na žalost vleče zame včasih nerazumno dolgo je vprašanje administrativnih postopkov, ko izvajalci na raziskovalnem področju pravzaprav dobivajo letne delovne načrte oziroma potrjene pogodbe šele, ne vem, včasih maja, včasih pa septembra, torej, da se pohitriti nekatere administrativne postopke, potem je pa seveda tisto kar vsi vemo pa včasih težko naredimo, to je pa premalo usmerjeno financiranje, ko se država mora pogosto vprašati in prav je, da bi se vprašala kaj bi sploh rada in temu primerno potem tudi usmerjala to financiranje seveda v tistem delu, ki je za to   (nadaljevanje) namenjeno, stabilizacija, dolgoročnost, usmerjenost in tako naprej.  Če grem še na šport, pa seveda potem mladino; meni je žal, gospod predsednik, ampak tako zelo veliko tega je. Šport je ena tistih stvari, s katerimi se lahko zares pohvalimo. Torej imamo nek zavidljiv položaj. Slovenija ima vrhunske in ogromno rekreativnih športnikov. Če pogledate po anketnem načinu, je rekreativcev v Sloveniji 1,2 milijona, torej ljudi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s športom vsaj trikrat na teden. Je pa nekaj, kar je treba pri tem športu poudariti, in sicer, da je to avtonomna civilnodružbena sfera. To ni nekaj, kar bi država, to ni nek - ne bom imenoval nekih drugih držav, ker ne bi bilo prav, ampak to ni nek sistem, ki bi bil državen, pač pa je avtonomen civilnodružbeni sistem. Vlada in javni sektor oziroma država pravzaprav le podpirata in dajeta pravne okvire delovanja tega športa. V tem smislu vidim vrhunski šport kot generator množičnega športa, torej športa, ki spodbuja šport za vse. In v tem smislu vidim vlogo tega dela ministrstva tudi v tem, da povezuje šport z drugimi resorji, torej šport, šolstvo, zdravstvo in tako naprej. V tem smislu mislim, da je prav, da nadaljujemo z že začetimi nekaterimi projekti, torej vključevati vrhunske športnike v programe in športne vzgoje in zaposlovanje v javnem sektorju, nadaljevati s projekti, kot jih ima Olimpijski komite, kot je Olimpijska akademija. Še naprej zelo jasno nastopati proti ogrožanju športa v celoti, kot so nasilje, doping, nelegalne stavnice in tako naprej. Dajati vsem vrhunskim športnikom vso podporo v izobraževalnem sistemu, pomen tako imenovane druge kariere. Potem enakomerno razvijati šport po celotni Sloveniji; mislim, da je z vidika regionalne razvitosti zelo pomembno. Potem pa zagotavljati vsakemu posamezniku možnosti za dejavno sodelovanje v športu v varnem in zdravem okolju.  Tu bi rad izpostavil samo par ukrepov še iz koalicijske pogodbe. To je mogoče nekoliko bolj spodbudno davčno okolje za vlaganje v šport, potem nekaj, kar pogosto pogrešamo, pa se sploh ne zavedamo, to so enotne nacionalne barve reprezentanc. Zdaj že skoraj imamo enotne barve reprezentanc, pa vendar jih nimamo. Potem je zelo pomembno v prihodnosti tudi za delovanje lokalnih skupnosti, za podporo delovanja športa bo informatizacija v športu. Namreč, nekateri sistemi informatizacije v športu so zastareli in z vidika podpore lokalnim skupnostim je to zelo pomembno, to je tisto, kar ta resor lahko počne. Potem je tisto, kjer lahko v veliki meri pomagamo športnikom, to je ustanovitev nacionalnega centra za podporo športu, kjer gre za vprašanje spremljanja pripravljenosti športnikov, svetovanje o vadbi, zagotavljanje sistemskega napredka in tako naprej. Tako visoko razvite športne države, kot je naša, to imajo, in prav je, mislim, da bi tudi Republika Slovenija - in to je v Zakonu o športu že predvideno - to tudi imela. Imamo pa še en izjemno uspešen projekt, ki poteka nekje vmes med univerzo, šolami in ministrstvom - to je tisto, kar smo včasih rekli športno-vzgojni karton, pa se mu, mislim, danes reče »slofit« ali nekaj takega. Mi imamo - jaz sem bil šokiran nad tem podatkom - danes že več kot 50 % celotne populacije v evidencah. Veste, to je za spremljanje gibalne spretnosti, to je za spremljanje gibalnih sposobnosti, ne nazadnje debelosti, ne nazadnje ukrivljenosti hrbtenice, ne vem, ploskih stopal in tako naprej, izjemnega pomena. Mi lahko tako rekoč izjemno natančno določimo, v katerih okoljih nam trendi grejo navzgor in v katerih okoljih nam trendi grejo navzdol. In temu primerno lahko dodajamo v povezavi s tem šolskim sistemom potem tudi tiste ure gibanja kot so bile sedaj predstavljene, ure športne vzgoje, ure gibanja in tako naprej in to je tisto kjer jaz vidim to vlogo tega direktorata in pa seveda v promociji športa, ne pozabiti, da so športniki najboljši promotorji ali pa eni najboljših promotorjev države in jaz mislim, da je država marsikaj v tem smislu jim tudi dolžna in prav je, da se jim v tem smislu tudi oddolži. Če smem zaključiti nazadnje, ampak nikakor ne nazadnje, vprašanje mladine. V Državnem zboru imamo sprejet nacionalni progam, ki je bil sprejet leta 2013, kot sem že prej rekel čisto na začetku, treba ga je spremljati, treba ga je evalvirati sproti, o tem obveščati Državni zbor, imamo sprejet krovni zakon o uresničevanju javnega interesa v mladinskem sektorju, kjer je sektor relativno dobro strukturiran, opravljena je bila kvalitetna nadgradnja tega koncepta mladinskega dela, danes moram reči, da je vedno več tudi zanimanja za pridobitev te nacionalne poklicne kvalifikacije mladinski delavec in to je prav, je pa nekaj kar je nujno in to je takojšnje imenovanje predstavnikov vlade v svet Republike Slovenije za mladino, ne gre samo za imenovanje in to je treba posebej poudariti, gre tudi za resno sodelovanje, poslušati se in seveda se iti tisto kar se imenuje organiziran in strukturiran dialog, ne samo v okviru sveta Vlade Republike Slovenije, ampak seveda tudi drugod. Drugače so pa naloge na področju mladine seveda, da še naprej ohranjamo platformo za ustrezno informiranje mladih o priložnostih in programih, ki jih imajo, to je na platformi mlad.si, potem zagotavljanje izvajanja programa Erasmus +, Mladi v akciji še naprej ter seveda v kratkem, ampak to je zdaj že v teku, pogajanja za sredstva v EU, o novi finančni perspektivi. Večletni finančni okvir se pogaja in temu primerno bo seveda treba tudi na mladinskem sektorju to zadevo narediti. Tako, gospod predsednik, jaz bi se vam najraje najlepše zahvalil vsem, ob enem seveda tudi vsem poslancem, ki so zdržali, mislim, da je malo manj kot eno uro bilo, se opravičujem, ampak poskušal sem biti kolikor je le mogoče koncizen, pa tudi v tem več kot samo odškrniti vsega tistega kar je na tem področju nisem mogel, tako, da za enkrat se vam zahvaljujem, seveda bom pa z veseljem odgovoril na katerokoli vprašanje. Hvala.
Spoštovani gospod kandidat, hvala vam. Res je, ura ne laže, manj je kot ena ura, zaradi moje zamude iz prejšnjega odbora. Zdaj pa dajem besedo članicam in članom odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, da vam zastavijo vprašanja, imamo za enkrat prijavljenih 11 razpravljavcev oziroma poslank in poslancev. Prvi na vrsti je Miha Kordiš, za njim kolega Tomaž Lisec, podpredsednik odbora.
Hvala za besedo predsedujoči. Za gospoda Pikala imam nekaj vprašanj, preden se pa premaknem na ta vprašanja naj izpostavim osnovne parametre v katerih v Levici razumemo izobraževanje, želimo si, da ima naša država kakovosten, vsem dostopen javni izobraževalni sistem, ki ni plačljiv na nobeni točki in, ki servisira družbene potrebe, torej, ki se ne podreja željam, ambicijam kapitala po akumulaciji, ampak razvija in stimulira vse potenciale posameznika, ki jih ima zato, da se ta lahko polno vzpostavi kot oseba, zato, da lahko idealistično rečeno zasleduje srečo v svojem življenju, to je neka naša idejna pozicija iz katere izhajamo, predvsem vidimo izobraževanje, po pomenu nekje tam kot zdravstvo, to sta temeljna družbena podsistema, garanta javnega dobrega in kot javno dobro jih moramo tudi obdržati in nikakor jih ne smemo predati trgu in seveda tudi država mora nameniti tema dvema segmentoma javnega dobra veliko več pozornosti kot smo bili temu priča do sedaj.   (nadaljevanje) Čisto operativno, mislim, da vas, gospod kandidat za ministra, prvo kislo jabolko čaka v stavkovnih zahtevah iz vzgoje in izobraževanja. Nadaljevanje stavkovnih aktivnosti je bilo že napovedano in tu me zanima, kako nameravate nadaljevati s pogajanji. V Levici vsekakor podpiramo vse upravičene zahteve javnih uslužbencev po dvigu plač, da se plačna lestvica enega segmenta znotraj javnega sektorja izenači z drugim segmentom. Zlasti podpiramo to, da se dvignejo plače tistih najslabše plačanih. Tu je neka odskočnica to, da so predhodna pogajanja, torej preden je pokleknila prejšnja Vlada, že pripeljala do nekih rezultatov. In tu me zanima, prvič, ali se načelno postavljate na stališče, da je treba zaostajanje plač na delovnih mestih v segmentu vzgoje in izobraževanja za primerljiva delovna mesta drugod po javnem sektorju odpraviti in pač te plače seveda dvigniti. In od kod nameravate nadaljevati pogajanja. Ali mislite, da jih je treba začeti znova, mislite, da je treba začeti pogajanja od točke, do katere so že prišla v preteklih mesecih, kako boste v to kislo jabolko ugriznili.  Naprej. Konceptualno je nekoliko bolj pereče, pa ni najbolj nemudno vprašanje, vprašanje javnega in zasebnega. Določen delež javnih sredstev pri nas, ki bi lahko končal za krepitev javnega šolstva, konča kot subvencija zasebnemu izobraževanju, ki ga dejansko javna sredstva držijo pokonci. Kako bi vi želeli zaustaviti financiranje zasebnega iz javne malhe in ta sredstva seveda prenesti v javne šole. Ker vemo, samo javni sistem, samo javno šolstvo je tisto, ki lahko polno deluje v funkciji odpravljanja družbenih razlik, družbene mobilnosti in zasleduje neke obče družbene cilje, ne pa partikularnih, ideoloških, profitnih in tako naprej.  Kot tretje me zanima šport v smislu športa za vse. Torej, javna športna infrastruktura, ki je na voljo vsem, od trim stez do športnih igrišč, tudi v organizacijskem smislu, raznorazna društva, manjši klubi in tako naprej. To je micelij, iz katerega lahko zraste potem tudi vrhunski šport, pa je kljub temu bil v preteklih letih, da ne rečem v preteklem desetletju, temeljno zanemarjen. Hkrati tudi to ni neka točka, ki bi kotirala prav visoko v koalicijski pogodbi oziroma šport za vse se sploh ne pojavlja zares. Tako me zanima, kako vi kot minister vidite šport za vse, nameravate v tako obliko športne infrastrukture prinesti več financ, kot je bilo temu do sedaj namenjenih, ali ta sektor podpirate in tako naprej. Sami ste omenili, da imate željo razvijati, motivirati otroke za večjo fizično aktivnost, za večje športno udejstvovanje. Omenili ste tudi, da so jim športniki velik zgled, ki jih tu lahko potegne, ampak vsi ti zgledi se razbijejo pri aktualni realnosti, ki je taka, da je rekreativna, če želite, športna infrastruktura neprimerna ali pa pogosto slabo primerna za to, da bi jo lahko mladi in vsi ostali, delavske množice zares koristile. Pogosto so mladi podvrženi čisto premoženjski selekciji, nekatere lahko starši vozijo na treninge, tisti treningi so dragi, spet drugi jih ne morejo. In je razvijanje športnih kapacitet otrok talec premoženjske neenakosti in požrtvovalnosti posameznih staršev in ne odraža nekih sposobnosti, želja, zmožnosti, s katerimi ljudje pridemo na svet.  Kar me pripelje do drugega velikega kislega jabolka, to je pa Zakon o visokem šolstvu, ki mislim, da je najpomembnejši projekt, ki se ga lahko izpelje resorno na tem področju. Vi ste se v pripravi Zakona o visokem šolstvu že poskusili in tisti zakon je bil problematičen, predvsem zaposleni so na to opozarjali, na to smo opozarjali takrat študenti. Najbolj nas je zmotilo ustanavljanje »spin-off« podjetij, torej univerza kot pogonska komercialna   (nadaljevanje) mašina, potem se ti pa akademski kader raje ukvarja s plemenitenjem kapitala in z aplikativnim raziskovanjem, s čimer bi se moral, torej s pedagoško dejavnostjo, temeljnim raziskovanjem in tako naprej.  Zmotila nas je tudi vpeljava posebne kategorije pedagoških strokovnih delavcev, torej da imamo na univerzi posebne zaposlene, ki odnašajo pedagoške obveznosti, ki bi jih sicer morali opraviti redni profesorji oziroma akademske elite, akademski mandarini in tako naprej, kar je pač oblika servisiranja njihovega privilegiranega položaja. In »last but not least«, šolnine. Grožnja šolnin, ki se je skozi tisti zakon odprla, je bila navsezadnje tista, ki je na ulice pognala nekaj tisoč študentov, za katere mislim, da so takrat uspešno ustavili tudi postopek sprejemanja tega zakona. Mislim, da so bili to napačni zastavki v takratnem ZVIS, zato me zanima, ali nameravate pripravo nove visokošolske zakonodaje nadaljevati od te točke, torej boste iz predlaga potegnili svoj nekdanji zakon pa začeli nove kroge usklajevanj, dogovorov, popravkov ali se boste projekta ZVIS lotili na novo. Ker dejstvo pa je, da je po visokem šolstvu in po univerzi treba temeljito pospraviti, od tega, da to postane skupaj z raziskovanjem družbena prioriteta, da prejme več sredstev, do tega, da se notranjo fevdalno strukturo univerze temeljito prevetri, da se odpravi plačljive prakse in tako naprej. Tu verjamem, da se ravno v ZVIS stekajo in stikajo najpomembnejša vprašanja visokega šolstva, začenši s financiranjem. Zdaj imamo neke zaveze v koalicijski pogodbi, tu me bolj konkretno zanima, kakšen dvig lahko za visoko šolstvo pričakujemo v naslednjih letih, v kakšnem tempu. Čez nekaj mesecev se bomo začeli pogovarjati o proračunu, sprejemati proračun, kakšen dvig finančnih sredstev si tu obetate. In naprej, mi se sicer lahko lepo pogovarjamo, se tudi zmenimo, da bomo dali v določen segment javnega dobrega več denarja, treba je pa poskrbeti tudi za vire, ki bodo te izdatke pokrili. In tu me zanima, h kakšnim virom se ozirate, zato da bomo finančno okrepili izobraževalno vertikalo oziroma še posebej visoko šolstvo in raziskovanje, nekje bo ta sredstva treba najti.  Dalje, prakse plačljivega študija. Pri nas še zmeraj velja, da je vsaj načelno izobraževanje javno dobro, da je brezplačno in tako naprej, v praksi pa ta idejna pozicija sreča svoje omejitve, ki so visokemu šolstvu skrite bodisi v raznoraznih izrednih študijih in šolninah, ki so tam noter, bodisi v vpisninah in tako naprej. Tu je pa tudi doktorski študij, torej tretja bolonjska stopnja, ki ni vključena v sistem rednega študija. Tu me zanima, kako se boste spoprijeli s praksami plačljivega študija, se nameravate sploh spoprijeti. Podpirate idejo, da se doktorski študij vključi v redni študij in tako naprej. K omejevanju vpisnin, to najdemo zavezo sicer v koalicijski pogodbi, konkretno me zanima, če veste, koliko je tega in kako nameravate za ta problem poprijeti.  Univerza. Že prej sem omenil, da je to neka struktura, ki kar vztraja v svoji fevdalni formi. Na vrhu te hierarhije pa sedi zelo ozka privilegirana akademska elita, ki monopolizira resurse, ki jih ima visokošolski sektor na voljo, in izvaja de facto notranjo privatizacijo, kot so se pred časom o tem izrekli v enem od sindikatov. O tem smo razpravljali na tem odboru v preteklem mandatu večkrat, pretresla nas je afera dodatki, pa odnesla eno ministrico, drugo ministrico, odnesla ponarejena diploma in tako naprej. Zanima me, kako nameravate pristopiti k procesu demokratizacije univerz in fakultet oziroma še pred tem, ali prepoznavate potrebo po tem, da se univerza demokratizira, in kako. In znotraj tega, če vidite kaj smisla v tem, da se pod vprašaj postavi tudi doživljenjska habilitacija. Mlajši akademski kader seveda nima takih možnosti, da pride znotraj univerze do nekih resursov s katerimi si lahko gradi kariero, s katerimi lahko zasleduje svoje raziskovalne strasti, v glavnem so obsojeni na raznorazne prekarne oblike zaposlitve, ostajajo na pozicijah asistentov, raziskovalcev, skratka mladi akademski prekariat in imamo hram duha, zgradbo učenosti v katerem se dogajajo najbolj preklehne oblike izkoriščanja že znotraj samega akademskega procesa, potem so pa tukaj še »outsourcane« podporne dejavnosti kot so to raznorazni čistilni servisi, varnostne službe kjer so ti zaposleni v izjemno slabem položajem, tako gmotno, kot kar se tiče spoštovanje njihovih drugih pravic na delovnemu mestu in tukaj me zanima kako boste z praksami prekarnosti in »outsourcanja« prekinili in presekali? Navsezadnje je pa tu še vedno živa nevarnost »spin-off« podjetij, torej, da se univerze neposredno ukvarjajo z komercializacijo svojega znanja, kar je seveda samo še ena oblika kjer lahko akademska kasta akademskih mandarinov plemeniti svoj monopoliziran položaj, hkrati pa mislim, da je to tudi konceptualno narobe. Mislim, da univerza mora servisirati javno dobro, vse rezultate raziskovanja je potrebno dati na voljo celotni družbi, potem pa naj se seveda zasebni gospodarski sektor in tako naprej ukvarja naprej s temi rezultati, jih pretaplja v neke aplikativne, ne vem aplikativna znanja naprej v produkte komercializira in tako naprej, skratka »spin-offi« niso neka stvar, ki bi sodila na univerzo, žal je nastavek v koalicijski pogodbi drugačen, koalicijska pogodba se spogleduje z »spin-offi« in mislim, da je to neka pot po kateri ne moremo hoditi in ne smemo hoditi. To je moj prvi sklop vprašanj. Hvala.
Hvala kolega Kordiš. Glede na to, da je bilo toliko zastavljenih vprašanj v prispodobi kislih jabolk, da bi ta čežana bila čim bolj užitna, jaz predlagam, da gospod kandidat odgovarja za vsakim kandidatom. Tako, da izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa. Jaz moram reči, da glede idejne pozicije smo si zelo podobni, tako, da kar se tiče tega, da je izobraževanje javno dobro in garant javnega dobra, o tem ni nobenih dvomov in mislim, da sem tudi v svoji predstavitvi to izpostavil. Kar se tiče stahovnih zahtev, jaz mislim, da sem svoje na nek način že povedal tudi z mojo izjavo za tisti shod, ki se je zgodil, torej v tem smislu nisem prav v ničemer spremenil svoje pozicije. Kako bo pa Vlada krovno pristopila k temu, zdaj od kod bo startala, to vam pa v tem trenutku ne morem povedati. Kar pa vam želim povedati, je pa to, da seveda imajo delavci v vzgoji in izobraževanju zaradi sistema napredovanja, ki je lasten vzgoji in izobraževanju, seveda nekoliko otežene načine napredovanja oziroma njihovo napredovanja so počasnejša in zaradi tega v primerjavi z tistimi v javni upravi, v drugih delih javne uprave seveda napredujejo počasneje in, ker napredujejo počasneje seveda to tudi pomeni manko pri njihovih plačah. In ravno v tem smislu sem jaz razumel te strokovne zahteve in ta pogajanja, poleg seveda tistega reševanja skupine J, torej vseh tistih, ki so pod minimalno plačo, kar je nekaj že bilo narejeno, ampak mislim, da je tam treba še narediti naprej. Torej primerljiva delovna mesta v vzgoji in izobraževanju z nekimi drugimi primerljivimi mesti v javnem sektorju pač zaostajajo z plačami, to pa zaradi tega kot rečeno za to, ker je napredovanje v drugi delih javnega sektorja lažje ali pa, če hočete hitrejše, kot je v vzgoji in izobraževanju zato, ker vzgoja in izobraževanje imajo relativno zahteven sistem v visokem šolstvu, če hočete habilitacij, enako velja za znanstveni del, za seveda osnovnošolski, srednješolski in pa seveda vrtčevski oziroma predšolski del gre pa zelo preprosto za to, da so tudi tam napredovanja in nobeno od teh seveda ni avtomatično. Kar se tiče   (nadaljevanje) javno zasebnega in tistega kar vi imenujete subvencije zasebnim, bi jaz vendarle rekel takole, so zasebne šole, ki so šole, programi, kakorkoli, ki so lahko tudi v javnem interesu. In tu je treba biti zelo natančen, zakaj gre? Gre za to, da bi seveda, da so seveda tudi drugačni pedagoški pristopi, da je možno, da z neko drugačno filozofijo pristopamo do vzgoje in izobraževanja in taki, če dobijo koncesijo, lahko seveda na nek način bogatijo ta šolski prostor. Upravičenec od te koncesije samo kadar zares bogatijo, ali z vsebinskega vidika ali sicer ta šolski prostor. Podvajanje je pa ta zadnje kar se z koncesijami mora zgoditi in tisto kar se nam je dogajalo, in kar se nam še dogaja, je v tem, da so bile podeljene koncesije na podobnih, če ne istih programih. Pa je kjerkoli v vertikali to lahko se zgodilo, to je tisto kar ni. Kadar pa gre za bogatenje šolskega prostora, kadar gre za bogatenje vsega skupaj, tam pa jaz dopuščam, da se seveda to zgodi, ampak v omenjeni obliki, v zelo, zelo omejeni obliki, kajti nazadnje, ključ je v mreži šol, torej v mreži, ki je gosta, v mreži, ki je za vsakogar, za vsakoga in za vsako in je v tem smislu tudi zelo, zelo pomembna. Kar se tiče športa za vse, imate prave, tule imamo veliko vprašanje seveda občin, ki imajo različno investicijsko sposobnost. Kot veste so pravzaprav občine poleg staršev glavni financerji tega športa, starši, vsi mi, ki plačujemo in dejansko to kar pravite, imate prav, odvisno je od našega siceršnjega materialnega statusa in tako naprej, ali bodo seveda naši otroci lahko pristopali k določenim dejavnostim, ampak starši so glavni financerji, pa si to priznamo ali pa ne, in v tem smislu jim je seveda, in v tem smislu jim je treba pomagati točno za javno infrastrukturo. Mi imamo v koalicijski pogodbi neko zavezo glede javne infrastrukture, jaz vam lahko povem, da sem se v prejšnjem mandatu tudi na evropski ravni zelo boril za to, da bi tudi iz evropskih sredstev še naprej smeli financirati športno infrastrukturo, torej ne vrhunsko športno infrastrukturo, ampak infrastrukturo športa za vse, pa je na žalost kasneje bila evropska komisija proti temu predlogu, kar me je zelo razžalostilo. V Sloveniji pač ni, ali jih je pa zelo malo teh velikih športnih korporacij, pravzaprav so vsi športni objekti namenjeni ob enem, razen zelo redkih, namenjeni tudi rekreaciji, torej športu za vse. In za to jih je vredno razvijati in zato je vredno v sodelovanju z občinami te razpise še naprej peljati, recimo eden od takšnih razpisov oziroma ena od takšnih stvari je sedaj recimo tisti stari velodrom v Novem Mestu, ki se pravkar prenavlja in je ena od takih športnih infrastruktur, ki je namenjena, ki je seveda namenjena športu za vse in pa predvsem mladim. Zdaj glede Zakona o visokem šolstvu imate prav, to je pravzaprav eden od pomembnejših, en od pomembnejših stvari, ki jih je treba v tem mandatu, ki jih je treba v tem mandatu rešiti. Zdaj, jaz vem, da je bilo ogromno pregovarjanj, pogovarjanj na take ali drugačne načine, včasih tudi malo glasnejših glede šolnin. Kar se tega tiče ste pri meni, ali pa kar se men tiče v tem smislu bom ta zadnji, ki bom podpiral šolnine. Je pa res, da pa vsem tistim, ki so pa že izkoristili dvakratno pravico ali pa še več, je pa vendarle v kasnejših letih, kadarkoli pa, če bi želeli še treba dati to priložnost, da to vendarle lahko izkoristijo, zdaj tule se pa lahko razlikujemo, ali je to ta tretjič treba plačati ali pa ne. Tu se lahko razlikujemo, medtem, ko glede osnovne pravice do izobrazbe pa jaz ne bom nikoli podprl in ne bom podprl šolnin, ker pač vem kaj to pomeni, jaz sem tudi iz družine, ker, če bi bile šolnine, ne bi nikoli doštudiral. In je to vsaj kar se mene tiče pa ne samo glede moje izkušnje, ampak izkušnje pravzaprav po mojem vseh v tej sobi na nek način bi zelo težko ali pa bi celo štartali v to življenje z enim ogromnim dolgom, kajti če hočeš imeti šolnine, potem verjetno pomeni, da moraš nekje vzeti kredit zato, da tiste šolnine odplačaš in potem vemo kako štartaš kot mlad v to življenje s takšnim bremenom. Kar se tiče "spin off-ov", jaz se z vami strinjam to nikakor ne more biti osnovna dejavnost univerze, je pa pomembno univerzi vsaj v tistem delu dati to priložnost, če jo želi. Pri tem je pa pomembno zasledovati par načel, eno ste vi izpostavili in to je, da to nikakor ne more biti tista ključna dejavnost in drugo kar je je vprašanje javnih sredstev. Torej, če ste vi nek produkt, pol produkt, patent kakorkoli razvili z javnimi sredstvi, ga kasneje kapitalsko oplemenitili, potem je treba ta denar vrniti v univerzo, potem je ta denar treba nazaj pripeljati, ko se to proda začetni start up podjetje kakorkoli je treba ta denar vrniti. Drugi, ki so za nek odtenek pametnejši od nas nimajo to narejenega v univerzi zato, ker se zavedajo tako kot vi, da je vprašanje tega, da se univerza s tem ne ukvarja, ampak imajo to ob univerzi, ne v univerzi ampak ob univerzi, po navadi je to tudi organizirano, zdaj ali je to v obliki d.o.o. ali v kakšni taki obliki vsekakor pa pod nadzorom in lastništvom, ideja kot rečeno je v svobodnem raziskovanju, v avtonomnem raziskovanju brez kakršnegakoli pritiska prisile, pa je to kapitalski ali kakorkoli, skratka ta sfera mora biti avtonomna, če pa ima priložnost, da iz tega kaj naredi uporabnega, ki je kasneje tudi prodajljivo ali kakorkoli od tega, potem pa naj to naredi, ampak ves denar, ki je bil porabljen za to je treba vrniti nazaj na univerzo, to je poanta vsega skupaj. Lahko debatiramo o tem ali je tako prav ali ne, ampak vsaj jaz vidim z vsemi omejitvami, ki temu sledijo.  Glede starega zakona ali bomo tisto vlekli iz predala ali ne jaz bi raje videl, da so v tem mandatu bili storjeni koraki naprej in bi raje od tam štartal, kajti, če bo vsak štartal vedno od novega potem ne bomo nikamor prišli, meni je zelo žal, ampak v tej državi se o tem ZV-is-u pogovarjamo mislim, da od leta 1996, pa zdaj malo pretiravam, ampak blazno dolgo že. In zaradi tega spet iti nazaj "makes no sense". Torej je treba od tam kjer do tam kjer smo do zdaj prišli, ne vem, je treba točno pogledati kje so pogajanja socialnih partnerjev, delovne skupine in vsega tega do tam od kam je prišla in je treba videti kaj od tega naprej lahko naredimo. Jaz nimam nobenih in to je treba povedati zelo jasno, jaz nimam nobenih niti lastninskih niti lastništvenih niti si ne lastim niti karkoli od tega tistega besedila, ki je takrat nastalo, tudi nimam do njega nek posesivni odnos, tako da tisto lahko gre zaradi mene tudi na smetišče zgodovine. Bi pa rad videl, da naredimo korak od tam naprej. Kar se tiče dviga tempa financiranja sem vam približno povedal, torej ideja je v tem, da dodajamo in da bi ta tempo dejansko od leta, torej namesto na cilj na leto 2032 nastavili na leto 2025 in na ta način dvigovali tempo v skladu s formulo, ki pa je zapisana v zakonu in je bila sprejeta v Državnem zboru. Ne glede na vse kar si mislimo, ampak ta formula je bila sprejeta v Državnem zboru, vprašanje je samo dejansko tempa. Kar se tiče plačljivega študija ste sami navedli so še druge oblike torej plačevanje vaj, laboratorijskih vaj, vpisnin in vsega tega, torej, če mene vprašate je to tudi vprašanje stanja financiranja celotnega visokega šolstva. Jaz mislim, da če bi izboljšali stanje financiranja visokega šolstva, potem bi lahko v veliki meri to omejili, da do tega ne bi prihajalo.  Kar se tiče doktorskega študija ste rekli redni je sedaj opredeljen kot izredni študij, torej kot študij, pa ne samo zaradi tega, ampak tudi po obliki in organizaciji, je pač to izredni študij in je zaradi tega plačljiv. Jaz moram reči, da ne glede na to, da to materijo relativno dobro poznam, ampak nimam čisto izdelanega stališča ali bi moral biti v celoti financiran iz javnih sredstev oziroma za katere dele ali za katere posameznike, če bi sploh delali razliko med posamezniki in na kakšen način, ker tudi ni vseeno na kakšen način, kaj od tega, kaj ne od tega in tako naprej. Skratka ni črno belo, ampak je zadeva veliko bolj kompleksna, seveda je privlačna ideja, o tem ni nobenega dvom, ampak je tudi vprašanje kvalitete in je vprašanje doseganja te kvalitete, ki pa je na doktorski ravni ne minljiva, kajti to je zadnja kvaliteta in če tam ne bomo tega vzdrževali potem tega ne bo, ni pa, ne govorim pa o tem, da bi zaradi tega, ker bi davkoplačevalci dali denar, kvaliteta nujno trpela. Glede doživljenjskih habilitacij je moje stališče tako, da vi imate, zdaj vi to imenujete prekarijat, lahko to imenujemo tudi kako drugače, ampak do takrat, ko dosežete naziv rednega profesorja imate grožnjo vsakih pet let, da ste odpuščeni. In to je zdaj, lahko rečete, da je to stimulans, lahko rečete, da je grožnja, lahko rečete karkoli od tega, ampak do tam je ta zgodba. Od tam naprej bi pa morala biti, če mene vprašate, drugačna stimulacija, kajti isto kot sem prej omenil pri svetnikih, pa višjih svetnikih, da se karierni razvoj ljudi konča prehitro bi morali z nekimi drugimi oblikami stimulacije te ljudi stimulirati vključno z mano zato, da bi bolje, več ali kakorkoli prispevali k tej zgodbi in v to zakladnico znanja. Kar se tiče pa demokratizacije, koraki so bili storjeni, vi veste, da so se spremenili načini imenovanja tako senatov kot rektorja kot vsega tega, verjetno so še načini zato, da demokratiziramo univerzo, ampak oba veva, da univerza je srednjeveška inštitucija po sistemu kot je postavljen, zdaj ali jo bomo popolnoma podrli kot tako je pa, jaz mislim, da več kot za enega ministra, to je pa ključno potem nacionalno vprašanje ali jo bomo kot srednjeveško inštitucijo obrnili. Kar se tiče prekarijata, čistilnih servisov in tako naprej, ja, popolnoma, jaz bom že generalno rekel, že to, da je v javnem sektorju sploh kdo zaposlen pod minimalno plačo oziroma v razredih, ki ne omogočajo niti minimalne plače in se mu potem dodaja do minimalne plače je nespodobno, da uporabim zelo milo besedo, ampak to ni ključ prekarnosti zaposlitve, ključ je povsem drugje, je pa res, da pri tem prekarijatu do določene mere je vedno bil, do določene mere vi ste lahko izredni profesor, ampak še vedno ste na pogodbi za določen čas. Dogajajo se hujše stvari in to, da ste vi na sistemiziranem delovnem mestu asistenta ste pa že v nazivu izrednega profesorja, to je zame dosti hujša zato, ker delovna mesta ne sledijo nujno sistemizaciji oziroma habilitaciji in takih anomalij je še, tako da to je neka dolga zgodba. Hvala.
Hvala lepa za ilustracijo. Če nadaljujemo po tem tempu rabili bomo še sedem ur in pol, zato prosim in gospoda ministrskega kandidata   (nadaljevanje) in ostale, ki zastavljajo vprašanja, da to pospešimo, ker resnično ta seja, ta dvorana je zasedena od 19. ure in morali bomo prekiniti sejo, če se ne podvizamo, tako da predlagam, izvoli Lidija Divjak Mirnik, proceduralno.
Hvala lepa predsednik za besedo. Jaz bi mogoče predlagala, da se za začetek na tri vprašanja omejimo in potem, če še bo čas, še kaj več, ker drugače bomo res tukaj do polnoči. Pa ni problema, ampak nimamo več kje biti od šestih dalje.
Hvala lepa, ne moremo omejevati na tak način, vseeno gre za eno najbolj demokratičnih področij oziroma, kjer si želimo najbolj, najvišjo stopnjo demokracije, tako da kljub temu, da razumem, ne morem temu pritrditi. Naslednji podpredsednik odbora, gospod Tomaž Lisec, izvoli.
Hvala predsednik za dano besedo. S tega mesta upam na uspešno vaše predsedovanje temu odboru, spoštovani kandidat, poslanci in poslanke, ostali vabljeni. Vsem skupaj en lep pozdrav. Sam osebno sem pri pripravi na ta »hiring« izhajal iz dveh zadev: eno je ta koalicijska pogodba za naslednja štiri leta in pa drugo magnetogram iz 18. marca 2013, ko se je prav tako pristojnemu odboru predstavil dr. Pikalo. Kar lahko povem za začetek, da ena redkih stvari, ki iz FDV pride zelo prav v življenju je »copy paste« z modernizacijo. Jaz moram reči, da je velik del besedišča v prvi uri izvajanja kandidata kar, da ne bo pomote, ni samo slabo, približno podoben tistemu, kar ste povedali leta 2013. Od tega, da je ta resor najbolj perspektiven resor, da avtonomija šolskega sistema enake možnosti za vse, skratka določeni stavki so čisti »copy paste«, ampak še enkrat to ne pomeni nujno samo nekaj slabega, ampak tudi dobrega, predvsem pa morda klofuta tistim ministrom v obdobju 2013-2018, kajti, če lahko minister izhaja iz svojega »hiringa« leta 2013 pomeni, da njegovi nasledniki niso nič naredili ali pa vsaj ne veliko dobrega. Toliko morda za začetek magnetograma. Zdaj pa kar se tiče koalicijske pogodbe, jaz moram reči, da sem še vedno, kljub temu, da nisem prvi mandat v tem državnem zboru, fasciniran v narekovajih s pojmi kot so posodabljali bomo, prenovili bomo, smiselno bomo vključevali, uredili bomo, zagotavljali bomo, nedvomno bomo definirali, povezovali bomo, zastavili bomo, ustvarili bomo, podpirali bomo. Čeprav še enkrat, tudi sam prihajam iz FDV, ampak kar me je življenje naučilo je, da si je treba zastaviti odgovore na tistih sedem znamenitih vprašanj, saj veste: kdo, kaj, kako, zakaj, koliko, in koliko bo stalo pa še kaj sem pozabil. Tukaj tega na žalost ni, če že je kje kakšna konkretna definicija, na primer 6 % BDP, pa ni zadaj vsaj kakšnega stavka na kakšen način oziroma, kot bi rekel Robin Hood kje bomo jemali, da bomo ministru dajali. Toliko za začetek, sedaj pa čisto dva konkretna sklopa. Kot član tega odbora že v prejšnjem mandatu sem zelo z zanimanjem spremljal področje športa in pa športne infrastrukture. Sprejeli smo zakon o športu, ki ga pravni strokovnjaki, pa tudi športni strokovnjaki sesuvajo v različnih člankih, ampak očitno te članke niti pred sprejetjem, niti po sprejetju niso brali uradniki na ministrstvu, zato s tega stališča morda medklic, spoštovani minister upam, da boste imeli srečno roko pri povezovanju prvi c direktorjem direktorata in pa z ostalimi deležniki na področju športa, predvsem tukaj mislim na olimpijski komite, ki si je tukaj napisal zakon. Tukaj me zanima kakšno bo vaše sodelovanje z olimpijskim komitejem in pa kje vidite vlogo fundacije za šport? Ali je le nek nepotreben organ, kar ga je naredila prejšnja ministrica ali pa vidite v fundaciji za šport nek resen organ, ki bo pravično, avtonomno ali pa še kaj dodajte, delil sredstva, predvsem pa bil uspešen tudi pri zagotavljanju teh sredstev. Morda s tega stališča morda tudi moje vprašanje – kako ste vi spremljali to polemiko  znotraj Državnega zbora, ko je koalicijski poslanec v Državni zbor vložil zakon o igrah na srečah, ki ga je ista koalicija, ki jo sestavljate tudi sedaj s tremi novimi strankami sesula? Ali lahko pričakujemo pod vašim mistrovanjem spremembo na tem področju? Torej, če bi se isti ali podobni zakon znašel na poslanskih klopeh, kakšna bo vaša konotacija pri tem zakonu. Čisto enostavno. Ali boste za, proti, ali pa boste tiho in boste rekli naj se drugi resorji dogovorijo? Torej, zakon o športu in druga stvar športna infrastruktura. Verjetno veste, da so vaši predhodniki poslali vsem slovenskim občinam nek vprašalnik po potrebah na področju športne infrastrukture. Takrat je bila približno ocenjena vrednost med 800 milijonov in pa milijardo koliko občine potrebujejo za razvoj športne infrastrukture. Od šolskih telovadnic in do ostalih spremljajočih objektov, od velikih dvoran, bazenov, teniških igrišč, stadionov itd. Tukaj me zanima, glede na to, da pišete, da boste zagotovili stabilno financiranje vzgoje in izobraževanja, kamor spada tudi šport, na raven 6 %, kako se boste spoprijateljili s predstavniki občin, ki trkajo na vaša vrata, predvsem na Direktorat za šport in Direktorat za investicije in sprašujejo kdaj bo država odvezala mošnjiček in športno infrastrukturo, ki mislim, da bo v poprečju stara toliko kot jaz, torej preko štirideset let in namenila več kot približno 5 do 6 milijonov, kar država skupaj s Fundacijo za šport je namenila v letu 2017 in 2018. Pa še to smo imeli redno priložnost videti, da je celo koalicija podprla amandma, ki sem ga sam pripravil, da smo zagotovili 2 milijona več za športno infrastrukturo. Ampak vprašajte kakšnega župana kaj pomeni 2 milijona za športno infrastrukturo. V poprečju je to tak soliden nogometno-atletski športni objekt in morda kakšna WC kabina in tuš zraven in se konča. Ampak to so sredstva za državni proračun, ne za proračun neke povprečne občine. Zanima me kje boste tukaj vzeli, da boste dali športu. Kajti vi ste napisali povečali bomo sredstva za športno infrastrukturo odstotek BDP. Pa me tukaj s tega tudi zanima kje vidite financiranje športne infrastrukture ob konca vašega mandata in pa kateri športni infrastrukturi nameravate dati prednost. Ali so to neki regijski športno rekreacijski centri, krajevni ali pa morda boste, kot eden od vaših predhodnik, postavil en nordijski center, vanj zmetal ves denar za športno infrastrukturo, vsi ostali pa bomo počasi gagali oziroma bodo naši športniki selili svoje dejavnosti tam, kjer očitno odhajajo tudi naši podjetniki, v tujino. Ker doma nimajo možnosti niti za množično športno udejstvovanje kaj šele za vzgajanje vrhunskih kadrov. Druga stvar pa, ki me zanima glede tega, ko ste napisali, da boste podpirali enakomerno razporejanje sodobne športne infrastrukture na območju Slovenije. Po kakšni strategiji, po kakšni metodi, glede na to, da prihajate iz FDV-ja, boste naredili sistem, da bodo resnično tista deprivilegirana področja prišla iz zadnjih mest na prva mesta. Toliko s področja športa. Kar se pa tiče ostalih zadev. Nekaj je že predhodnik povedal. Zakon o visokem šolstvu in pa zakon o raziskovalni dejavnosti. Vašo predhodnico sem trikrat postavil pred dejstvo na odboru s poslanskimi vprašanji s čisto konkretnim in splošnim vprašanjem. Ali sploh ve oziroma ali sploh ima željo imeti sistemski zakon o visokem šolstvu in na drugi strani sistemski zakon o raziskovalni dejavnosti kot enovit zakon ali kot dva zakona. Vi temu tukaj dodajate še tretji zakon. Zakon o univerzi, ki ste ga napovedali, nekje tukaj v magnetogramu je, že leta 2013 in upam, da boste sedaj veliko bolj uspešni.  Kar pa se tiče novih fakultet, ki ste jih nekako, niti se jih niste odpovedali, da ne bom narobe začel. Moram reči, da ste tukaj prišli z idejo oziroma, če bo prišla kakšna lokalna skupnost ali pa nekdo z neko idejo o neki fakulteti, o nekem visokošolskem zavodu, upam, da ne bo apriori vaša beseda ne tega ne bomo naredili. Tukaj se morda celo v določenem segmentu strinjam z vami, da vsega še nismo izumili na področju izobraževanja v Republiki Sloveniji in morda je prav, da dobimo še kakšno fakulteto ali visokošolski zavod, ne glede na to, da verjetno bodo ljudje, vsaj tako kot gledamo po tujini, imajo zelo zanimiva imena, tako da se skoraj vprašaš kaj bodo na teh fakultetah počeli. Verjamem, da če imajo dobre programe in dobre profesorje ime fakultete ni pomembno,ampak je pomembna vsebina. Naslednja stvar, ki ste se je zelo malo dotaknili, pa je delovanja Zavoda za šolstvo. Sam moram reči, da v prejšnjem mandatu, ko smo že imeli kakšno temo, ker smo se dotikali tega organa, smo imeli ne samo opozicijski poslanci, pa tudi koalicijski poslanci problem kaj ta zavod sploh počne. Ali je to nek zavod, ki dela neke analize ali pa daje kaj konkretnega? Skratka, zanima me kje vi vidite vlogo Zavoda za šolstvo in ali morda načrtujete okrepiti centre šolskih in obšolskih dejavnosti ali pa so to za vas nek ne bodi ga treba, ki jih je že sedaj preveč. Tu prihajam iz prakse. V občini iz katere izhajam imamo želje po širitvi centra za šolske in obšolske dejavnosti k hribu Lisca in moram reči, da bolj kot lokalna skupnost je velik problem uradništvo na ministrstvu in pa na zavodu, ki se nekako otepa neke širitve izobraževalnih smernic tudi na tem področju. Za zaključek, da ne bom predolg, imam pa še dve konkretni vprašanji, kjer me zanima čisto vaše osebno mnenje. Kako vi vidite afero dodatki za stalno pripravljenost? Upam, da dovolite, da vas vprašam ali ste del te zgodbe ali pa ste del tistih, ki mislite, da je treba to zadevo raziskati in ustrezno urediti. In za zaključek. Ali znate našteti imena in priimke vaših predhodnic v prejšnjem mandatu oziroma po katerih dosežkih ste se jih zapomnili? Kajti sam kot član Odbora za izobraževanje imam komaj v glavi te bivše ministrice. Nimam pa skoraj nobene ideje kateri so njihovi pozitivni dosežki.  Skratka, toliko. Upam, da nisem postavil preveč vprašanj. Upam na dobre odgovore. Hvala.
Hvala lepa, kolega Lisec. Izvolite z odgovorom.
Jernej Pikalo
Hvala lepa. Ko sem se pripravljal, sem imel podobno vprašanje kot ti, ampak sem vesel, da se moja načela ne spreminjajo in zato sem tudi rekel, da načela ostajajo ali so iz leta 2013 ali pa iz leta 2018 vsaj glede šolskega sistema.  Kar se tiče športne infrastrukture oziroma zakona o športu. Res je kar pravite, ampak moji viri vendarle ne opisujejo zakona o športu v takih katastrofičnih pridevkih, kot ga vi. Pravijo sicer, da bi bilo potrebno oziroma da bi bili potrebni neki določeni popravki, kar me na nek način čudi, ker je zakon o športu bil sprejet šele pred dvema letoma ali celo manj in bi ga bilo potrebno že popravljati. Se strinjam na nekih določenih straneh sigurno.  Kar se tiče mojega sodelovanja z OKS. Sam OKS vidim in mislim, da sem to tudi pokazal, kot krovno organizacijo. Nekateri sedaj govorijo, da v tem smislu ne more uzurpirati celotne civilne družbe oziroma športa v civilni družbi. Sam jo vidim kot zvezo zvez. Lahko pa potem razpravljamo ali je temu tako ali seveda temu ni tako in kaj izven tega ostane. Kar se tiče fundacije in športne loterije, ki jo v določeni meri napaja, imate prav. Tu se absolutno strinjam, da je teh sredstev premalo. In predvsem tisto, kar ste sami nakazali, torej prioritete, vprašanje prioritet. Je pa tudi veliko vprašanje, vi prihajate, ne sicer čisto od tam, ampak prihajate iz tega konca Slovenije, ali Slovenija pravzaprav potrebuje dva / nerazumljivo/. Ali se lahko ljubljanski kolesarji vendarle peljejo v Novo mesto, zato da tam trenirajo. Nisem pristaš enega velikega objekta, to kar ste mi na nek način, mogoče se mi je zdelo, želeli sugerirati. Ne, ampak vendarle, to je velik nacionalni projekt, ki danes, center v Planici, če ste na to ciljali. Mislim, da ni bil samo en minister, ampak vrsta nekih ministrov, raznoraznih, tudi vaš minister Zver je veliko pri tem pripomogel. Tako da jaz mislim, da je prav, da imamo tak nacionalni center, ki danes celo zelo dobro funkcionira. Imate prav, 2 milijona je absolutno premalo za športno infrastrukturo. In pač razen, da rečem, da se bo treba potruditi verjetno v tem trenutku niti ne morem reči.  Tudi ni res, zato ker vi veste, da se iz sredstev športne fundacije se vendarle gradi po celotni Sloveniji. V tistem istem času, ko se je še gradil nordijski center Planica se je gradila, recimo, tudi v Mislinji, pa tudi na Rogli, pa tudi v Kranju so bili pripravljeni projekti za skakalnico in tako naprej. Tako da ni čisto, spet ni črnobela zgodba.  Kar se tiče zakona o univerzi sem ga omenil zaradi tega, zato ker so tudi v tem mandatu, v tem preteklem mandatu 2014-2018 rektorju in rektorska konferenca večkrat omenjala to možnost. Ni zato, da bi si jaz sedaj izmislil tretjo možnost, ampak gre za to, da je rektorska konferenca kot pomemben organ, seveda, to izpostavljala. In zaradi tega sem to omenil.  Kar se tiče Zavoda za šolstvo je seveda neminljiva njegova svetovalna evalvacijska vloga izobraževanja učiteljev in tako naprej. Ne nazadnje je tudi izvajalec določenih strokovnih posvetov in tako naprej. Je vprašanje mogoče učinkovitosti delovanja, je vprašanje še česa. Ampak jaz mislim, da v smislu zavedanj o sistemu, nadgrajevanja sistema, evalvacijo sistema in tako naprej so vse te izvajalske organizacije, ki včasih rečemo, od šole za ravnatelje, zavoda za šolstvo in tako naprej in tako naprej, imajo svojo vlogo v sistemu, zato da sistem se nadgrajuje in seveda tudi napreduje.  Kar se tiče afera dodatki sem jaz javno komentiral večkrat in to je tudi iz javnih mojih medijskih objav znano, da sem jaz, ko sem prodekanoval na Fakulteti za družbene vede med leti, mislim da, 2011 in 2012, pa niti nisem bil poln mandat, sem dobival ta dodatek. To sem tudi na televiziji večkrat povedal in sem tudi zelo jasno povedal in sem ga tudi vrnil, tako da to je to.  Kar se pa tega tiče, moje stališče je bilo od samega začetka, če je pač napačno, potem naj se ugotovi, da je napačno. In o tem ni nobenega dvoma.  Kar pa se tiče imena in priimkov, ja, vem vse, od gospe Stanke do gospe Klavdije do gospe Maje. Vsaka ima svoj del zaslug, tako da mislim, da ni nobenega dvoma o tem. Hvala.
Hvala lepa. Nič kaj nismo pospešili na predlog kolegice Ljudmile Novak. Bomo delali triade, torej po trije zastavljamo vprašanja. Naprej Željko Cigler, nato gospa Mateja Udovič nato gospa Jelka Godec.
Hvala lepa. Spoštovane, spoštovani. Spoštovani kandidat za ministra! Zelo fajn stvari pozitivno ste povedali, če lahko rečem, da jih presojam s stališča človeka, ki je spremljal, kako se izvršuje zakonodaja, usmeritve različne na nivoju lokalne skupnosti. In moram reči, da se bolj ko ne z vsemi stvarmi strinjam. Upam, da vam bodo uspele.  In prej, ko je kolega Miha Kordiš rekel, da vas podpiramo tudi v tem, da je treba pojačati sektor vzgoje, izobraževanja, znanosti, raziskovanja je dejstvo, da bo treba za to dobiti denar. Ali dodaten denar, kar mislim, da se ga da dobiti, saj to tudi v tem piše del koalicijske pogodbe ali pa prerazporeditveni red. Ampak mislim, da se da brez problema dobiti dodatni denar. In, kot ste zdajle rekli, če je napačno naj se pač ugotovi, da je napačno in dela drugače. Moram reči, da čisto neposredno govorili, da je zelo neprijetno, da smo v državi, kjer ti štiri, pet let govoriš, da se kršijo osnovne pravice otrok in pravice do izobraževanja in šolanja, to pošilja, gre za ne uresničevanje odločbe o usmeritvi in sekretarka državna, ministrica to sliši, pooblaščena, ki to dela na ministrstvu to sliši, nobeden ne reagira, sramota, sredi Evrope v Sloveniji se kršijo pravice otrok in to zaradi ne uresničevanja odločbe o ustanovitvi. Vi ste prej fino rekli, naj se po čim krajšem enostavnejšem postopku pride do odločbe, potem pa se naj ta uresničuje, ampak jaz ne bi vprašal vse zakaj ta številka zdajle tako narašča, skoraj 11 tisoč jih je, pa okoli 320, ki imajo spremljevalca z odločbo dodeljenega, ampak nekaj se tukaj dogaja. Profesorji, učitelji v izobraževanju govorijo zdajle o tej generaciji, ki se bo vpisala, da to bo pa zelo, zelo težko pred njih postavljeno, ne, da ne želijo delati, ampak zelo težko bo, še posebej v normativih in standardih, ki jih imamo, ker zlasti v urbanih središčih, v mestih je zdajle demografija zelo visoka, se veliko vpisuje otrok kar je v redu, ampak vseeno pri 28, 30 učencih v razredu delati pri tem imeti pa zelo veliko čustveno, vedenjsko motenih, avtistov, itd., mislim pa, da vsaka čast profesorjem, profesoricam, pedagoškim delavcem, ki jim še plače v redu ne damo. Moram reči, da so se potem starši, šole in lokalna skupnost obrnila na varuhinjo človekovih pravic, ki je v letnem poročilu na strani 106-107 tudi napisala, da se zadeva mora razrešiti, ugotovljene so dobesedno kršitve zakonitosti in ne vem zakaj se tako dolgo ugotavlja, zakaj se ne razreši in, da v kolikor nova Vlada te stvari ne bo uredila, bo pač sprožila, bo dala pobudo za preverbo ustavnosti določenih členov, 9. in 10. Zakona o usmerjanju otrok z posebnimi potrebami. Spoštovani kandidat, kar se tukaj dela otrok z vsakdan, ko se to naredi nepopravljiva škoda, otrokom, ki obiskujejo osnovne šole v Sloveniji in tudi vrtce in na drugi strani pa, če se zagotovijo pogoji iz odločb, ki jih strokovnjaki izdajo, se vidi evidenten napredek, moraš biti res, pardon, lahko, da imaš doktorat, ne vem katere smeri, ampak, da tega ne moreš videti, se postavi samo vprašanje o svoji naturi in pa naravi si, mislim, da moramo te zadeve čim prej razrešiti. In ne dvomim, da vi ne boste pristali na nadaljevanje kršitev in pravic strok, me pa zanima kako in kako hitro nameravate to sramoto socialne in pravne države Slovenije rešiti. Prav imam, vsakemu otroku, ki se mu ne uresniči pogodba, kar je posamičen pravni akt in je protizakonita zadeva, se to ne naredi, ker se mu dela nepopravljiva škoda. Hkrati bi rad še tole povedal, jaz sem povedal, da je skoraj 11 tisoč otrok v Sloveniji ima odločbo o usmeritvi, tudi jaz sem oče takšnega otroka, avtist, ima odločbo oziroma zdaj je že starejši in ima že drugi problem, ker je v zaposlitvenem centru. No bi rad tole rekel, nastaja problem in to opozarjajo in vrtci in šole, da se ne da dobiti kadra za izvajanje dodatne strokovne pomoči, ki jo pa ministrstvo za razliko za spremljevalce pa plačuje. Tako kot je treba skladno z zakonom. Manjkajo specialni rehabilitacijski pedagogi, logopedi, direktologi, socialni pedagogi, tiflo pedagogi in tako naprej. Glejte, stvar se tukaj ustavlja, odločbe bo nemogoče izvajati in tudi jaz bi tukaj, to bi tako kot ste vi fino prej rekli, Zavod za šolstvo bi tukaj absolutno moral in na mojo prvo opozorilo že zdavnaj reagirati, opozarjati in tole drugo, ko govorim pa še marsikaj drugega sem potem še omenil. Šolski prostor v državi se ureja po zakonu, so ga dolžne zagotavljati pa urejati lokalne skupnosti kjer šole stojijo, v mojih lokalni skupnosti je devet rednih, posebna glasbena pa tudi za vse življenjske izobraževanje, ljudska univerza. Vse to se financira vendar šolski prostor v državi se ureja na podlagi gradiv iz leta 2007, v katerem so pa bila podlaga delovna gradiva, lahko na primer navodila za gradnjo osnovnih šol in vrtcev iz leta 1999. Potem je prišlo do uvedbe devetletke, pojavili so se novi predmeti, pojavil se je pouk v manjših skupinah, itd, itd. Narašča število otrok s posebnimi potrebami kot smo prej povedali, za izvajanje dodatne strokovne pomoči je treba imeti prostore itd., teh prostorov na šolah ni in država je to sprejela vse tole o čemer zdajle govorim lokalnim skupnostim in pa prepustila posledice, vi pa financirajte potreben šolski prostor za ta namen, oprostite, ta zgodba se ne more izteči. Iz za prihodnje leto za svojo lokalno skupnost lahko govorim, da na dveh šolah preprosto ne bodo morali izpeljati vpisa, pa lahko imate skupne šolske okoliše pa živega boga še zraven poštudiramo. In tukaj ima država določeno obveznost, da izpelje, nekoč je bil šolski tolar, ne vem kako bomo zdaj rekli, ne vem kdo bo ta tolar dal, ali pa evro, sredstva bo zato treba zagotoviti in lokalnim skupnostim stopiti ob stran. In je treba narediti takoj temeljito analizo dodatnega potrebnega šolskega prostora, to se po enem modelu lahko lokalne skupnosti same naredijo, na tej podlagi posodobiti navodila za gradnjo osnovnih šol, predvsem pa kot sem prej rekel, na državnem nivoju zagotoviti sredstva za ta namen. Ne more se čakati, ker bodo veliki problemi prišli, zato bolje, da se prej ukrepa. Dalje, zelo fino kot ste prej povedali in tukaj gre tudi za nadarjene učence, to je zopet za šolstvo malo mešam, ko se je zadeva nekoč pred leti prenesla financiranje tekmovanj meddržavnih in naših domačih lokalnih skupnosti sem pokrival mladinsko raziskovalno delo, in to je zelo dobro, bogato srečanje v Murski Soboti, iz cele Slovenije sodelujejo nadarjeni učenci in mentorji, ki jim pri njih pomagajo, ampak financiranje se je tukaj porušilo, Zavod za šolstvo je tukaj dobil poseben privilegiran položaj in to zadevo je potrebno čim prej urediti, še posebej zato, ker koalicijska pogodba govori o posebnem odnosu, da je treba stimulirati, motivirati nadarjene učence in tiste, ki z njimi delajo. In še tole, na koncu bi pa še tole rad rekel, glejte, zdelo dobro ste omenili vseživljenjsko učenje, ki se po Sloveniji tudi odvija, moram reči, da v večjem delu države ga izvajajo ljudske univerze kot javni zavodi, zelo veliko pa je tudi jasno na trgu ponudbe za te potrebe. Vendar, podobno kot smo nekoč sekretarko, ki je sila simpatična in produktivna, vendar rezultatov žal pri gospe Bale Lakota nisem dobil, pa oprostite, ko jo omenim, saj se malo, lahko bi tudi ministrico, ki je prej bila na ministrstvu, so se kršile, ki je še vedno na ministrstvu, pa so se kršile pravice otrok, ki sem jih prej omenil. Glejte za vseživljenjsko učenje je treba zagotoviti ene sistemske vire obstoja zlasti financiranja, sistemske vire, ta stvar je za enkrat odvisna od dobre volje in pripravljenosti lokalnih skupnosti koliko bodo za ta namen dali sredstev oziroma, če bodo za druge stvari rabili, in tukaj bi moralo Ministrstvo za šolstvo čim prej tudi stopiti zraven, ker jaz vem, da je dovolj kadra, da te stvari pripravijo in grejo v nadaljnjo obravnavo. Moram pa reči, da te stvari, ki jih zdajle govorim, obljubim, da bom zelo pregleden in opazoval kako se bodo izvajale, drugače pa se v z vašim nastopom strinjam, ker mislim, da je dosti pozitiven. Hvala lepa.
Hvala lepa. Spomniti samo želim, da tukaj gre za zastavljanje vprašanj ministrov oziroma kandidatom, tako, da vas prosim, da se res omejite na ta del. Besedo ima Mateja Udovč.
Hvala predsednik za besedo. Spoštovani poslanci, spoštovani kandidati / oglašanje v dvorani/… Za ministra glede na obsežno vašo predstavitev, ki ste jo imeli pa glede na vprašanja kolegov pred mano bom jaz malo krajša. Se bom pa navezala kar na gospoda Celarja kot kandidat za ministra za izobraževanje boste morali posvečati skrb tudi izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Sistem usmerjanja otrok s posebnimi potrebami je potrebno celovite prevetritve, saj se sooča s številnimi pomanjkljivostmi in težavami. Zanima me, ali boste svoje delo nadaljevali v smeri predloga novele Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami bivše poslanske dr. Jasne Murgel, ki odpravlja nekatere najbolj pereče probleme na tem področju kot jih je že izpostavil gospod Ciglar. To je eno vprašanje, drugo vprašanje pa, da kot ste že sami povedali v javnem prostoru je vse bolj prisotna digitalizacija, po šolah se pojavlja tudi v različnih oblikah programov za vodenje šolske dokumentacije in evidenc. Zanima me, ali stremite k temu, da bi   (nadaljevanje) uvedli enotni program, s katerim bi upravljalo ministrstvo in šole, in s tem zagotovili boljšo varnost osebnih podatkov šolajočih se otrok, predvsem pa za katerega staršem ne bi bilo treba sklepati naročniškega razmerja le-teh. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima gospa Jelka Godec, nato bom prosil kandidata za odgovore.
Najlepša hvala. Jaz bom kar s konkretnimi vprašanji kandidatu za ministra in ne bom filozofirala z vsemi temi vprašanji, ker koalicijska pogodba in to, kar ste danes predstavili, je v bistvu, kot je rekel moj kolega, nek nabor želja, ki so napisane bolj v obliki eseja, nikjer pa ni konkretnih ukrepov navedenih, vsaj jaz nisem našla niti v vašem izvajanju. Jaz smatram nekako ministrsko delo tudi kot projektno delo. In če bi na projektih, ki smo jih včasih prijavljali na evropska sredstva ali pa državna, napisali pod cilje, recimo, »spodbujali bomo, zahtevali bomo, dobro bi bilo…«, padeš takoj, kajne, v prvem kriteriju. Jaz verjamem, da minister lahko obljubi marsikaj ali pa tudi reče, da se bo trudil, vendar pa bi jaz želela zelo konkretne odgovore.  Ali ste sodelovali pri pripravi koalicijske pogodbe, torej pri tem besedilu? Ali je to vaše besedilo, vaši predlogi?  Kaj si predstavljate pod pojmom javno šolstvo? Konkretno, torej, kaj je za vas javno šolstvo. Ali menite, da je treba spoštovati odločitev Ustavnega sodišča?  Zapisali ste oziroma koalicija petih strank je podpisala koalicijsko pogodbo, sicer danes kaže, da je še šesta zraven, kljub temu, da ni podpisala, ker takšnega strinjanja s kandidati, je pa kot opozicija in koalicijski kandidat, še nisem videla v dosedanjih zaslišanjih. Zapisali ste: »Zavzemamo se, da sta vzgoja in izobraževanje enakovredno ter pod enakimi pogoji dostopna za vse.« To ste tudi sami danes izrecno poudarili. In dejali ste, da boste temu tudi sledili. Zdaj me pa zanima, tudi glede na prejšnja vprašanja, ker boste zdaj odgovarjali, ali to pomeni, da boste spoštovali odločitev Ustavnega sodišča v 86. členu ZOFVI-ja, ki je odločilo, kot je. Danes smo ponovno na odbor dobili to zahtevo ustavnosti pobudnikov, staršev, ki imajo otroke v škofijski osnovni šoli. Dejali ste, da tudi takšne šole, ki imajo koncesijo, če so v javnem interesu, da proti temu nimate nič oziroma da celo nekako podpirate, če oziroma kadar te šole zares bogatijo šolski prostor. In da je bilo v preteklosti podeljenih nekaj koncesij, ki izvajajo enake programe kot za vas, mislim, da javne šole. Zanima me, ali boste potem naredili revizijo teh koncesij in takšnim šolam, ki po vašem mnenju izvajajo enake programe kot tiste, ki so okoli, torej javne šole, kot jih imenujete, odvzeli koncesijo. Ali boste spoštovali odločitev Ustavnega sodišča, ki je že leta 2013 odločilo, da je treba financirati tudi tiste šole, ki so jih ustanovili zasebniki stoodstotno, če izvajajo javno veljavni program, seveda.  Zanima me, katere šole so za vas tiste šole, ki lahko pridobijo koncesijo in bogatijo šolski prostor. Kaj je za vas bogatenje šolskega prostora?  Poznamo vaš življenjepis, da se ukvarjate tudi z izobraževanjem tako in drugače, bili ste minister, spremljali ste ministrske ekipe, poznate to področje, tega vam nihče ne more očitati. Pa me zanima, kateri so za vas poklici prihodnosti in kje in kdaj jih boste implementirali v šolski kurikulum.  Kaj menite o poučevanju podjetništva in pospešenem poučevanju informacijske tehnologije v, pa dajmo reči, nižjih razredih oziroma v osnovni šoli? Ne mislim podjetništva v smislu samo gospodarske pobude oziroma podjetništva, kot ga   (nadaljevanje) mogoče večina razume pod to besedo, ampak na splošno, biti podjeten, kreativen in tako naprej.  Vsi dosedanji ministri, tudi vi leta 2013 na teh predstavitvah ste govorili oziroma govorijo o povezovanju gospodarstva in šolstva, kako je to nujno, kako se to mora zgoditi, vendar tega aktivno na ministrstvu oziroma v teh vladah do sedaj nismo doživeli. Sicer je prejšnja Vlada oziroma koalicija v Državnem zboru sprejela Zakon o vajeništvu, ki bi naj prinesel ta dualni sistem, pa smo na koncu ugotovili, da od tistih besed ministrice 200 vključenih in ne vem koliko šol, se je na koncu vključilo okoli 54 dijakov; torej niti ta program, ki je bil zapisan, ni bil izpolnjen. Torej, kako vi vidite to povezovanje z gospodarstvom, konkretno, kateri bodo tisti konkretni ukrepi, zakonski ali kakršnikoli drugi, da bo do tega res prišlo. Že res, tako kot ste dejali, da je v izobraževanje dostikrat vlaganje na dolgi rok, se ne vidi takoj, ko nekaj narediš, da se takoj vidi, ampak se te zadeve lahko vidijo čez nekaj let. Zato so tudi ta moja vprašanja, kje in na kakšen način boste s tem gospodarstvom, kateri so za vas, še enkrat, ti poklici prihodnosti, ki jih danes v slovenskem šolskem sistemu vsaj jaz ne vidim. V smislu, če že cela Evropa govori o pametnih vaseh, pametnih mestih, o četrti industrijski revoluciji in tako naprej, mi pa se še ukvarjamo, ali bomo imeli, po domače povedano, »šlosarja« ali ne.  Zdi se mi, da bo v vašem mandatu zelo veliko analiziranja in priprave različnih strategije. Vsaj dejali ste, to ste na začetku povedali, da trije strateški dokumenti prenehajo veljati in bo treba - dr. Pikalo, jaz upam, da se ne boste ukvarjali predvsem s strategijami, z belo knjigo in vsem tem, ampak da bodo konkretni rezultati. Dejali ste, da kljub temu, da so bili trije pomembni dokumenti, med njimi tudi bela knjiga, obžalujete, da določeni zakoni niso bili sprejeti v Državnem zboru, verjetno tudi niti ne posredovani Državnemu zboru, ampak SD je v Vladi od 2008 dalje, zakaj, po vašem mnenju, do tega ni prišlo. Zakaj ste, konec koncev, tudi vaša stranka, ki je imela v preteklosti ministra, ni bolj potrudila, da bi takšni zakoni - sicer jih niste omenili, ampak dejali ste, da marsikateri zakon ni bil sprejet glede na belo knjigo in ostale -, zakaj do tega ni prišlo. V koalicijski pogodbi piše: »Uredili bomo nacionalno shemo pripravništev.« To se navezuje mogoče tudi na moje vprašanje glede vajeništva, dualnega sistema. Zanima me konkretno, kako boste uredili nacionalno shemo pripravništva. Kako, čisto konkretno, orišite mi.  Dalje: »Uvedli bomo učne vsebine učenja o odgovornem in aktivnem državljanstvu, državljanska vzgoja v srednje šole.« V prejšnjem mandatu smo poslušali, da je tega dovolj v učnih načrtih v srednjih šolah, da je to avtonomnost tudi vsake šole, če to izvede ali ne izvede, ali ima te vsebine ali nima. No, zanima me torej, na kakšen način boste te učne vsebine integrirali v različne predmete, ali boste naredili poseben predmet na temo državljanske vzgoje, koliko ur, če mogoče že imate kakšen oris, glede na to, da je to v koalicijski pogodbi zapisano. »Zastavili bomo program brezplačnega vrtca.« Mogoče malo skačem z visoke in srednje… Ampak, »zastavili bomo«, kaj to pomeni - boste uvedli brezplačni vrtec ali ne? Samo, boste ali ne boste. Ker je bilo že rečeno, da se je to že v prejšnjih mandatih zastavljalo, torej je nekje že zastavljeno, zdaj pa čisto konkretno vprašanje - boste ali ne boste?  »Uvedli bomo brezplačne obvezne učbenike v prvi triadi.« Kaj je pod tem terminom brezplačni obvezni učbeniki, ker trenutno učbeniki so za otroke brezplačni za celo osnovno šolo s sistemom brezplačne izposoje. Kaj pomeni »brezplačne obvezne učbenike v prvi triadi«? Potem, ali se nagibate   k ideji ukinitve delovnih zvezkov v, bom rekla, papirnati obliki? Prehod na IT tehnologijo oziroma mislim, da veste kaj mislim, preko spleta. Samo še vprašanje glede… NPZ-ji. Ali boste v vašem mandatu definirali kaj pomeni NPZ? Zakaj jih sploh, to, kar ste sami dejali, zakaj jih sploh potrebujemo? Kaj po vašem mnenju, ali to se upošteva kot, ne vem, potem za naprej vpis v srednjo šolo karkoli, nekaj? Ali bo to v vašem mandatu narejeno, da bodo učitelji, učenci, dijaki, starši, ne vem kdo, vsi vedeli kaj v bistvu NPZ je? Da ne bo to, tako kot ste dejali, danes nebodigatreba za nekatere, za druge prikaz kako je učitelj uspešen, za starše in učence pa, po njihovih besedah, živa »matrarija«.  Zagotovili bomo stabilno mrežo izobraževalnih institucij na področju izobraževanja odraslih. Ali menite, da mreža 34 ljudskih univerz ni dovolj stabilna za izobraževanje odraslih? In, tako kot je bilo rečeno, večinoma je za izobraževanje odraslih, to pomeni tistih nad 16 let izvajajo ljudske univerze. Hkrati pa tudi srednje šole, srednješolski centri. Mene zanima, kaj je prvenstvena naloga srednješolskih centrov oziroma srednjih šol, izobraževanje mladine ali odraslih? In, ali ne gre tudi tukaj, seveda, za to, kar nenehno na levici poudarjajo, tudi malo do prihoda denarja za določene učitelje dela zjutraj tam, potem pa še popoldan na isti šoli, v istih prostorih in tako naprej. Torej, še enkrat, ali menite, da šola ljudskih univerz ni dovolj stabilna in kako potem to rešiti, če za vas to ni?  Mogoče še to, glede športne infrastrukture, sicer je kolega povedal. Ampak mene zanima, imate nek nabor tega, kjer bi se športna infrastruktura naj bi potrebovala po mnenju lokalnih skupnosti. Sedaj pa me zanima, ali boste to pregledali, prevetrili in dejansko na terenu preverili? Ker, recimo, nekateri srednješolski centri, bom kar povedala, v Šentjurju, še danes nimajo telovadnice. Otroci oziroma dijaki hodijo več kot 2 kilometra stran v osnovno šolo na telovadbo. Bo kdo rekel nič hudega, seveda, saj jim nič ne koristi, če gredo še peš 2 kilometra in pol. Ampak to je ob cesti in prilagajati je treba urnik in tako naprej. Tam se telovadnica nikakor ne more zgraditi, ni denarja na ministrstvu, ni podpore v lokalni skupnosti. Je pa lokalna skupnost izrazila, župan, idejo, da se pa na tistih 2 kilometrih in pol stran naredi pa še večja telovadnica, nek športni center, z ne vem koliko nadstropji in ne vem kaj vse. Sedaj me zanima, ali boste denar delili po politični liniji ali po resnih potrebah v lokalnem okolju? Jaz mislim, da to nekako to… Kar se tiče odločb na Zavodu za šolstvo, ko je kolega povedal koliko je sedaj odločb in da odločbe letijo in da imaš v nekaterih razredih že 50 procentov otrok z odločbami in da je bilo v prejšnjem mandatu rečeno, da bi bilo treba tudi to malo revidirati, ker jaz verjamem, da so otroci definitivno so otroci, ki morajo imeti odločbe. Imate pa tudi marsikoga, ki to izkorišča. Je treba se vprašati v naši družbi, zakaj je toliko odločb že v 5. razredu osnovne šole. Ne govorim sedaj, še enkrat o tistih, ki so potrebni, ampak treba je pogledati, to je bilo že prejšnjikrat povedano. In potem se za tiste, ki res potrebujejo, odločba niti ne izvaja, za koga drugega pa velikokrat prej.  Samo še to vprašanje dr. Pikalo, NPK-ji so danes na Ministrstvu za delo. V bistvu oni razpolagajo s tem izobraževanjem. Ali imate idejo mogoče, da bi skupaj z Ministrstvom za delo se dogovorili, da tudi NPK-ji preidejo   (nadaljevanje) na Ministrstvo za šolstvo, čeprav MPK je vemo, so, ampak primarno izobraževanje je tukaj. Pregled in potem prihaja do dvojnega financiranja izobraževanja, nekaj financira Ministrstvo za delo, Ministrstvo za šolstvo in imamo enega v programih, kjer se mu dvakrat financira. Tako da tudi NPK je mogoče v smislu, če imate to idejo in če boste tudi NPK dali tudi kakšne poklice priložnosti. Hvala.
Hvala, kolegica Godec. Gospod dr. Pikalo, izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa. Zdaj, kar se tiče najprej usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. Jaz razumem in tisto, kar je bilo nekako narejeno je bila v tistem prejšnjem mandatu, spomnili se boste za UPP je bil dokončno uveljavljen, kajti do takrat leta 2012 in 2013 tisti Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ni bil uveljavljen iz nekih razlogov. Ta Državni Zbor, ki ga je potem sprejel smo seveda to uveljavili.  Neminovno je to kar pravite, da se otrokom dela škoda in da je seveda pri takem delu z otroki evidenten napredek. Tudi če boste pogledali vsa poročila varuhinje človekovih pravic, konstantno in stalno opozarja na to. Je res to kar pravite, da je problem tam s spremljevalci, pri določenih kategorijah. Zame je velik problem tudi to, da tako kot ste vi rekli, pa ne zdaj, če imate na primer avtista pri meni V Radljah ob Dravi, pravzaprav vi primernega oddelka ali pa primernega načina zanj, pravzaprav nimate in to je en velik manko, ki ga imamo v tem celem sistemu in mi bomo morali ta sistem na eni strani, to pa je že mogoče delni odgovor, če lahko tudi vam poenostavit, ampak po drugi strani pa seveda vsem tem otrokom, ki že imajo te odločbe ali, ki imajo priznane te pravice, seveda te pravice tudi izvršiti. Zato ker, kot ste rekli – evidenten je napredek in s spremljevalcem in z vsem tistim kar je, bi naredili korak naprej. Preseneča me, pa ne zdaj, nisem vedel, da ni kadra za dodatno ZDSP, za Dodatno strokovno pomoč, to je verjetno tudi potem vprašanje za naše pedagoške fakultete, ki usposabljajo ta kader, seveda pa, to pa je delno tudi vprašanje, zdaj pa ne vem kdo je že vprašal – izobraževanje vedno zaostaja, spremembe v družbi so hitrejše kot lahko izobraževanje temu sledi, zaradi tega smo že davno ugotovili, da so zaradi tega generične kompetence pomembnejše kot pa specifične kompetence. Zakaj generične kompetence? Zato ker jih potem tudi na poklice prihodnosti lahko aplicirate, če imate pa zgolj in samo specifične kompetence in kot ste vi rekli, pa ne bi zdaj izpostavljal železo krivcev ali karkoli od tistega, jih pa seveda na nekaj drugega ne more. Zaradi tega, pravzaprav kar iščete je nek miks, je neka mešanica teh generičnih in pa specifičnih kompetenc, ampak za poklice – zdaj, če ste me spraševali o poklicih 21. stoletja je ravno to ideja. Ideja je, da ko vstopate v izobraževanje, teh poklicev pravzaprav sploh še ni in zaradi tega izobraževalni sistem sploh ne more tako hitro temu slediti, zaradi tega tudi izobraževalni sistem nastavite bolj v smeri teh generičnih kompetenc in seveda tudi drugih kompetenc, zato, da ko ta človek izstopi iz izobraževalnega sistema, pravzaprav lahko kreira, ne samo, da ga čaka delo, ampak ob enem lahko že kreira to lastno delo. Če se vrnem lahko h gospodu poslancu, kar se tiče standardov gradnje. Ravno danes moram reči, da sem dobil eno zelo zanimivo pismo od enega od projektantov, ki mi je na nek način zalo odprlo oči, v tem smislu kako so naši standardi zahtevni, da recimo pri nas zahtevamo ne vem koliko več, pa mi je žal, da moram it v te področnosti, ampak nekoliko več stranišč na število otrok, pa to je še najmanjše vprašanje.   (nadaljevanje) Tako, da naše standardne gradnje so seveda izjemno izjemno zahtevne. Res je tudi in to boste vedeli pri vrtcih vse o osončenosti do ne vem česa in da smo te standarde gradnje pravzaprav zamikali. Nismo jih polno uveljavljali razen pri novih gradnjah. Je pa res, da se pojavljajo te nove oblike gradenj, ki so modularne, ki so lesene, ki niso nujno betonske itd… To pismo moram reči, da mi je malo odprlo oči, kar se tega tiče. Kajti, zavedam se - pri vrtcih -, da tam je in kjer je primarna skrb lokalne skupnosti je premalo umestnega prostora, ko se vam populacija viša ali pa niža. Lahko ostanete z veliko hišo brez otrok lahko pa imate malo hišo in se vam otroci, zardi priseljevanja, graditve novih naselij ali kakorkoli od tega. Potrebno je biti malo modularen. Jaz sicer nisem iz te stroke verjamem pa, da kdo, ki je bo to znal veliko bolje, ampak ti standardi gradnje niso nujni in bom to pismo vsekakor posredoval na ministrstvo torej na Urad za investicije, zato da ugotovijo Službe za investicije kaj od tega sedaj realizirati, ker ni nujno, kajti tukaj so ključne lokalne skupnosti. Imate pa tudi standarde, ki so pa iz leta 1999.  Kar se tiče nadarjenih in financiranja sem že prej povedal, da se je res porušilo, ko se je zadeva prenesla na Zavod za šolstvo in je dejansko potrebno ugotoviti kaj se je zgodilo. Kar pa se vseživljenjskega učenja tiče. So seveda lokalne skupnosti tisti sistemski vir, ampak so pa tudi evropska sredstva, ki jih pa sedaj že nekaj generacij zelo uspešno uporabljamo v tem smislu. Jaz mislim, da se tudi ministrstvo kolikor gledam vedno bolj zaveda pomena tega in tudi institucionalno tako kadrovsko krepi to področje, je pa to povezano z ljudskimi univerzami in s sistemom, ki smo ga nekoč imeli.  Gospa poslanka me je spraševala glede posebnih potreb in nadaljevanju novele zakona. Moram reči, da v ta zakon od kolegice poslanke Jasne Murgel se nisem posebej poglabljal, ampak isto kot sem rekel pri Zakonu o visokem šolstvu. Torej, če je nekaj na mizi in če je že nekaj pripravljeno zakaj ne bi od tam štartali naprej, zakaj vedno znova odkrivamo toplo vodo? Kar se tiče birokratizacije oziroma tistega, kar ste omenili je točno to. Jaz mislim, da ste - če smem rahlo na osebno noto - sedaj zaigrali na strune tudi moje žene. Kajti tudi njej tisti sistem, kjer so podatki mojega otroka tako preprosto pa, čeprav z vsemi zaščitami kot sem bral in z vsem tako prenašajo moram reči, da prav nič ni všeč in verjamem, da deli mnenje mnogih staršev. Tak projekt je že zastavljen na ministrstvu kolikor sem bil obveščen ne vem pa, v katerem delu implementacije to pravzaprav je.  Kar se tiče poklicev prihodnosti. Nekaj sem rekel sedaj pa, če vam zelo - se opravičujem - za rahlo telegraf kost. Pri pripravi da, besedilo ni moje, ampak je koalicijsko besedilo. Kar se tiče javnega šolstva. Javno šolstvo sestavlja tako javne šole kot koncesionarji torej vsi tisti s koncesijo. Imamo dve vrsti koncesionarji - tisti pred letom 1996 pred ZOFVI iz leta 1996 in seveda one, ki so po letu 1996. Dodatna težava pri tej zgodi je v Zakonu o osnovni šoli, kjer seveda za zasebnike ima nekoliko drugačne kriterije pri obveznem delu in pri razširjenjem delu programa in ni samo ZOFVI tisto vprašanje. Ko me sprašujete, če nameravam spoštovati odločbo Ustavne sodišča. Tako kot vsako odločbo je tudi to treba spoštovati, ampak ko boste ugotovili v sami koalicijski pogodbi ni opredeljena kot prioriteta, kar pa ne pomeni, da ni treba z vso skrbnostjo in z vsem tistim, kar taki odločbi pritiče - ker vemo, da so družbena razlikovanja velika -, da se je treba zadeve lotiti in jo reševati. Ne govorim o tem, da ni ideje o tem, da se to opusti, nikakor ne.   (nadaljevanje) Revizija koncesije. Jaz nisem govoril o revidiranju koncesij, ker koncesije so vendarle pogodbeno. Je stvar zakona, ampak je seveda stvar tudi pogodbenega prava in torej je treba pogledati kaj piše v teh koncesijskih pogodbah in kako so te pogodbe narejene. Če me sprašujete kaj je to obogatitev šolskega prostora so to drugačni pedagoški pristopi, drugačni filozofski, etični … To so vsi tisti pristopi, ki lahko bogatijo šolski prostor.  Kar se tiče podjetništva. Jaz sem bližje tistemu, kar se imenuje podjetnost, ki ni nujno podjetništvo. Kar se tiče informacijske pobude. Absolutno jaz mislim, da sem tudi sam omenil pri tisti digitalizaciji. Pri tem je treba razlikovati - eno je uporaba in drugo je pa kreacija. Pri digitalizaciji eno je uporaba digitalnih spletnih orodij, ki je danes vsesplošna drugo je pa kreacija kjer pa ta projekt še naprej živi tudi na ravni EU tako imenovan »Coding Week«. To je ena od malenkostnih spodbud dejansko k temu.  Ko ste govorili o nesprejetih zakonih glede na strateške dokumente sem mislil predvsem Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti, Zakon o visokem šolstvu … To je tisto, kar sta od vseh teh mogoče najbolj.  Kar se tiče državljanske vzgoje. Ne, ravno nasprotno. Tukaj smo sedeli mislim, da v tej isti dvorani, ko smo govorili o tem kako tem državljanske kompetence pravzaprav manjkajo nekomu, ki bo kmalu postal star 18 let. Iz tega ven izhaja ta ideja, da se naredi predmet, ki je posameznik opolnomoči zato, da lahko postane na neki način državljan, ki razume kaj so njegove ali njene odločitve. Ideja je v samostojnem predmetu. Sedaj so tako imenovane »cross-curricular« vsebine. Vi veste, da imate v 7. razredu DDE torej državljanska in domovinska vzgoja torej etika, ampak tisto, kar bi sledilo v srednji šoli je tisto, kar pravzaprav gre v smeri opolnomočenja državljana, razumevanja tudi nekih širših trendov …  Zastavili program brezplačnega vrtca - ne bom vam obljubil, ker vam tega ne morem obljubiti, da bo, ampak namen pa je. Kar se tiče brezplačnih obveznih. Vi veste, da so sedaj v prvem razredu, da je ta Vlada zastavila v prvem razredu mi bi želeli pa to razširiti. Vi veste, da je v Trubarju kot se imenuje sklad trenutno za 13,4 milijona učbenikov. Da ta Trubar premalo dofinanciramo za to, da bi se obnavljal tako kot bi se moral. Nekaterim učbenikom v tistem Trubarju je že davno potekla veljavnost, tako da je treba po triadah to narediti. Kar se tiče digitalizacije, sem nekaj omenil. Ne povsod. Prosim lepo - pa ni sedaj to moja odločitev - to morajo strokovnjaki povedati, ampak kolikor sem jaz posvetoval, da strokovnjaki vendarle govorijo oziroma dvomijo o smiselnosti v prvi triadi se pa, zato seveda veliko bolj navdušujejo pri višjih, potem ko je človek opismenjen kot tudi grafomotorika in vse tiste stvari, ki se morajo zgoditi v možganih se zgodijo, ko se seveda naučite na roko pisati. Tako, da ne samo tipkate.  Definitivno se strinjam mislim tistega, kar smo govorili pri NPZ torej opredeliti namen - zakaj sploh imamo in kaj z njimi počnemo. Ljudske univerze kot veste so bile včasih veliko bolj razširjene danes ni več te razširjenosti in stabilnosti. Strinjam se mogoče z vašo oceno glede srednjih šol seveda primarno izobraževanje mladine, ampak če lahko tako kot smo ob srednješolskih centrih postavljali industrijske… / medsebojno pogovarjanj/ Veste, bogatimo, poskušamo. Ideja je bila v tem in tudi v preteklosti pa to ni samo jaz, ampak marsikdo drug je to počel. Skratka, poskušamo bogatiti, da ni šola samo šola, ampak je še marsikaj.  Športna infra - smo že prej nekaj govorili. Za ta vaš primer moram reči, da nisem vedel. Še posebej to ne, da bo taka sodobna telovadnica postavljena v Šentjurju 2 in pol kilometra stran, ampak moram pogledati.  Kar pa se nacionalnih poklicnih kvalifikacij tiče pa jaz mislim, da je prav, da jih imamo. Prav je tudi, da imamo sistem beleženja vsega tega in tako naprej. Je pa res, tako kot vi pravite, da je včasih malo pada na Ministrstvo za delo, malo na Ministrstvo za izobraževanje. Samo jaz mislim, da dvojno financiranje se pa vseeno preprečuje.
Hvala lepa.  Besedo ima dr. Milan Brglez.
Najlepša hvala, gospod predsedujoči. Najprej lepo pozdravljeni vsi in tudi seveda kandidatu.  Sam se bom zamejil, nekako logično, najverjetneje ne bom tako širok. Tisto iz koder bom izhajal je, seveda, sama koalicijska pogodba na eni strani, na drugi strani pa pravzaprav neka temeljna usmeritev, ki je bila v prejšnjem mandatu opredeljena s strategijo razvoja Slovenije 2030, kjer ima učenje za in skozi celotno življenje pravzaprav neko osrednje mesto, kjer je to nekaj ključnega, kar lahko prispevamo h kvaliteti življenja državljanov. Znotraj tega me pravzaprav zanimata dve zadevi, malo vezani tudi na to, na kaj se pravzaprav znotraj šolstva bolj spoznam. Prvo je vprašanje, kako nameravati definirati in pa financirati javno službo v visokem šolstvu? In tudi, kako pravzaprav ta prispeva k temu razvoj države, državljanov? Ker enega brez drugega pravzaprav nekako tudi na naše strateške dokumente ne moremo ločevati. To je prvo vprašanje. Drugo vprašanje pa bolj ta znanstvena sfera. Tisto, kar je nekako bilo že nakazano, kaj vse pravzaprav skušate narediti. Ampak, kako se boste dejansko praktično lotili prenove nacionalnega raziskovalnega sistema. Kaj znotraj tega oziroma kaj za ta raziskovalni sistem pomeni avtonomija in celovitost, pa bom dal v narekovaje »slovenske« znanosti in njeno vpetost v evropski in seveda mednarodni okvir? Kako to zadevo dejansko vi vidite? Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima gospa Ljudmila Novak.
Hvala za besedo. Lep pozdrav! Spoštovani kandidat za ministra. Imeli ste obširno uvodno predstavitev. Verjamem, da bo vaše ministrovanje po eni strani lažje, ker ste to funkcijo že opravljali. Hkrati pa moram reči, da pa poznam tudi nekatere napake, ki ste jih ob tem storili in na katere me nekateri opozarjajo. Ste mi pa dali tudi nekatere iztočnice. Na primer, dejali ste: »Spremembe se ne delajo revolucionarno, ampak počasi. Politične odločitve ne smejo iti predaleč.« Ne v sklopu, ampak to dvoje ste dejali. Jaz imam pred seboj dopis Varuha človekovih pravic, ki ugotavlja, da niste ravnali pravilno leta 2014, ko ste bili minister. Namreč, na dan volitev ravnatelja nekega zavoda, neke srednje šole ste razrešili dva člana sveta zavoda. S sklepom, ki ga imam tudi tukaj, brez obrazložitve. In na spletni strani Vlade je pa potem pisalo, da je razrešitev predlagana zaradi podatkov, ki so jih posredovali dijaki in starši srednje šole. Iz teh podatkov je po ugotovitvah predlagatelja razrešitve izhajalo, da predstavnica ustanoviteljice ne ravna v skladu z interesi ustanoviteljice. No, in kot ugotavlja sama ta, ki se je pritožila, ki je bila razrešena, nikoli ji ni bilo pojasnjeno kaj je naredila narobe, niti ni to navedeno v sklepu, niti ni imela možnosti, da bi se zagovarjala. Na sam dan volitve ravnatelja ste razrešili dva člana sveta. In po zaslišanjih naj bi nekdo, ki je pač bil tukaj vpleten, bil iz vaše stranke, celo poslanec v prejšnjem sklicu, to niso moje ugotovitve, to so bila tudi različna zaslišanja.  (nadaljevanje) To, ki ste jo razrešili in tako diskreditirali s tem zapisom, ste ji kršili ustavne in človekove pravice in to ugotavlja tudi Varuhinja človekovih pravic. Nikoli se niste distancirali od tega primera, se niti javno opravičili oziroma se ji niste osebno ali kakorkoli opravičili. To mislim, da je naredila naslednja ministrica. Skratka, Varuhinja predlaga, da je treba predstavnika, ki se ga predčasno razreši seznaniti z razlogi za takšno odločitev, mu dati možnost, da se do teh razlogov opredeli, hkrati pa mora biti izredno previdna pri objavljanju informacij o razrešenem članu.  Med drugim ste prej tudi dejali, da se ne strinjate, da so podatki vašega otroka prenašajo na nek način v javnost. Poglejte, tudi ta oseba je bila zelo prizadeta zaradi tega, ker ni bilo jasno zakaj je bila razrešena na dan volitve ravnatelja. Potem vemo čemu je bilo to namenjeno. Sprašujem vas, ali boste tudi v prihodnjem mandatu tako ravnali? O odnosu do zasebnega šolstva je bilo že marsikaj povedano. Pričakujem, da bo odločba Ustavnega sodišča končno izpolnjena. To niti ne sme biti vsebina koalicijske pogodbe, kajti odločbe Ustavnega sodišča je treba izpolnjevati in kot vem je bila prav vaša stranka velika nasprotnica, da bi se ta ustavna odločba uresničila. S tem tudi moje vprašanje. Kakšen je pravzaprav vaš odnos do zasebnega šolstva? V tem sporazumu med drugim tudi piše, da se zavzemate za izmenjave z najboljšimi univerzami po svetu. Ali bo tukaj kriterij ali je univerza država, ali je zasebna, ali bo pomembna kvaliteta?  Dejali ste tudi, da morajo imeti vsi učenci enake možnosti. Imam tudi dopis neke glasbene šole iz severovzhodne Slovenije, kjer so morali letos zavrniti 40 učencev. Torej nimajo vsi enake možnosti. Vem, da ne more biti nekdo sprejet v glasbeno šolo, če nima posluha. Morda pa tudi, ker pravijo, da se ga da razviti. Ampak vsi ti učenci bodo imeli težave. Nekateri bodo lahko plačali tudi zasebno šolanje v glasbeni šoli, glede na standard v tistem delu Slovenije pa močno dvomim, da bo to vsem uspelo. Ali se boste zavzeli za to, da se bo povečalo število mest v glasbenih šolah? Potem vas sprašujem tudi glede slovenščine oziroma angleščine na fakultetah. Kakšno je vaše stališče do tega? Ali bodo slovenski študentje morali poslušati predavanja v angleščini, predlagatelj pa bo Slovenec, zaradi varčevanja?  Prej ste govorili o predmetu državljanska vzgoja in etika. Sama sem bila pobudnica tiste nujne seje. Zakaj sem takrat sklicala to sejo? Ker so prav srednješolci na nekem srečanju v parlamentu javno izrazili potrebo, da bi takšen bil v srednjih šolah. To bi bila tudi priprava na demokracijo oziroma tudi na volilno pravico, ki jo potem dobijo z 18 leti. Vemo, da je udeležba na volitvah čedalje slabša. To bi doprineslo k demokratizaciji Slovenije. Vi ste takrat dejali, da imate celo pripravljen projekt. Če se ne motim, je bilo tudi precej v medijih o tem vašem projektu glede financiranja. Ali menite, da bi bilo to dobro uvesti v srednje šole? Prej ste že nekaj dejali na to temo.  Tudi o koncesijah smo že govorili. Nikjer v koalicijskem sporazumu ni omenjeno zasebno šolstvo. Kaj nameravate z njim in njegovim nadaljnjim financiranjem? Še posebej v luči skladnega regionalnega razvoja. Vemo, da nekatere zasebne šole s koncesijo so v različnih regijah Slovenije. Če jih boste ukinili oziroma vzeli   (nadaljevanje) koncesijo, kako bo potem prišlo ali pa kako bo možen skladen regionalni razvoj? Pa avtoriteta učitelja. Kako jo zagotoviti? Kajti učitelji prihajajo vedno znova v stiske. Generacije se spreminjajo, otroci so vedno zahtevnejši, sodelovanje s starši je žal velikokrat tudi zelo težko in na kakšen način si to predstavljate? Hvala za odgovore.
Hvala lepa. Aljaž Kovačič.
Hvala za besedo. Moram vas popraviti. Nisem magister, tako da ne bo v kakšnih medijih, da zlorabljate moj naziv. Hvala za besedo. Hvala dr. Pikalu za izčrpno predstavitev. Veseli me, da smo se dotaknili že kar nekaj tem kot je zakon o visokem šolstvu, potem Zoisove štipendije, otrok z osebnimi potrebami, tudi šport. Tukaj bi vas mogoče opozoril, da je v Sloveniji kar nekaj klubov, ki imajo probleme z sedanjo zakonodajo glede financiranja. Mogoče bi se tudi tega dotaknili, da bi klubi lažje pridobivali sredstva za svoje delovanje.  Prav tako pa me veseli, da smo se dotaknili Sveta Vlade za mladino katerega sem bil v preteklosti član in ta Svet velikokrat služi ministru kot neka piarovska zgodba, da so mladi povabljeni na sam Svet Vlade za mladino. Tam se sprejmejo neki sklepi, ki bi potem v prihodnosti imeli kakršnokoli veljavo, ampak se nekako skliče novinarska konferenca, minister se sklica z mladimi in je to to. Tako da upam, da se bo samemu Svetu za mladino dalo večjo težo in da bodo sami mladi dobili večjo moč odločanja. Zastavil vam bom dve vprašanji. Prvo je že nekako začela kolegica Godec, kar se tiče pripravništva. V preteklosti so bila ukinjena volunterska pripravništva, kar vsekakor podpiram. Po tem se je pa pozabilo na ključno zadevo, se pravi zagotoviti sredstva za plačana pripravništva. V zadnjih letih se ta sredstva nekako rešujejo skozi evropske razpise. Je pa zelo žalostno, da mladi po končanem študiju ne dobijo možnosti, da bi opravljali pripravništvo. Vedeti pa moramo, da je pripravništvo velikokrat pogoj za pristop do strokovnih izpitov. Tu bi vam postavil še vprašanje kaj menite glede strokovnih izpitov. Sam menim, da so na kar nekaj področjih strokovni izpiti potrebni prenove oziroma se vprašati na katerih področjih strokovne izpite sploh potrebujemo. Kajti kot sem že omenil, vse ni, da je volunterski pripravnik, ampak če sam ne morem opraviti pripravništva ne morem pristopiti na strokovni izpit in žal me noben delodajalec ne bo zaposlil v šoli.  Kar se tiče drugega vprašanja, bi se navezal nekoliko lokalno, na gimnazijo Ormož, ki je prve maturante imela v šolskem letu 2001/2002 in so v tem letu že imeli svojo prvo zlato maturantko. V preteklosti je ta mala šola osvojila tudi naslov državnih srednješolskih prvakov v rokometu, ki vemo, da je eden izmed vodilnih slovenskih športov. V letošnjem šolskem letu, se pravi v letu 2017/2018 pa so v dveh smereh, se pravi v maturitetni maturi imeli 100 % uspeh in ob tem kar tri zlate maturantke ter v vzgojiteljski smeri, se pravi v poklicni maturi dve zlati maturantki in tudi 100 % uspeh. Kaj pa je moje vprašanje? To je, da gimnazija Ormož v Ormožu predstavlja za te kraje veliko in je eden izmed ključnih dejavnikov, da mladi ostanejo v svojih krajih. Gimnazija Ormož in njeni dijaki sodelujejo na različnih dogodkih, ki kraj, ki ga sicer zaznamuje več socialnih problemov, družbeno bogatijo. Trenuten način financiranja gimnazije Ormož, ki ima nizko število dijakov, je nepravično ter predstavlja težek izziv za vodstvo šole. Gimnaziji bo za leto 2018 zmanjkalo okrog 80.000 evrov, tako da so že, kolikor sem seznanjen, bo problem zagotoviti že septembrske plače. Ta problem se pojavlja iz leta v leto. Nekako se te težave rešujejo z pomočjo ustanovitelja. Se pravi občina Ormož ter potem tudi občine Središče ob .. Svetega Tomaža ter resornim ministrstvom, kar pa se meni zdi in tudi vodstvu šole nesprejemljivo, saj onemogoča normalnega dela in stabilne prihodnosti tako zelo pomembne institucije. Se pravi moje vprašanje se glasi: Ali se boste zavzeli za ohranitev gimnazije in na kakšen način se boste lotili problema vsakoletnega financiranja, da se te zadeve uredijo dolgoročno? Hvala.
Besedo ima kandidat.
Jernej Pikalo
Hvala lepa vsem. Kar se tiče definiranja javne službe v visokem šolstvu je to ključni izziv, je tudi, če boste pogledali glede na tisto kar je bilo prej omenjeno, torej na tiste honorarje, ki so bili čisto na začetku je to izvor tega problema, zato ker nimamo jasno opredeljeno kaj pravzaprav spada pod javno službo in kaj ne in seveda če bomo enkrat vedeli kaj spada pod javno službo v visokem šolstvu, potem bomo vedeli tudi kaj spada pod tržno dejavnost in pod kakšnimi pogoji se denar iz ene in druge dejavnosti prenaša, ker to je ključno, zato, da definiramo kaj davkoplačevalci plačujemo znotraj visokega šolstva in da je jasno kaj za ta denar davkoplačevalci oziroma družba dobi. V podrobnosti mogoče glede tega ne bi šel glede na to, da se nam rahlo mudi. Kar se tiče prenove nacionalnega raziskovalnega sistema je jasno dvoje ali troje, eno, da nacionalna sredstva ne morejo zamenjati in to sem omenil že prej oziroma evropska sredstva, tako moram reči, ne morejo zamenjati nacionalnih sredstev, kajti nacionalna sredstva so druge kvalitete in zasledujejo nek povsem drugi cilj, to je vzdrževanje nacionalnega raziskovalnega mililjeja, ne nazadnje tam si gradimo in kadrovsko in siceršnjo bazo, zato ne moremo zamenjavati evropskih in nacionalnih sredstev. Če gremo potem naprej je cilj v dolgoročnosti, cilj je v avtonomiji raziskovanja ter celovitosti, to so nekako, če govorimo o prenovi nacionalnega raziskovalnega sistema mora iti po moje v to smer in en kup podrobnosti tudi tehnološka, pa danes še nič nismo rekli o sami tehnologiji, kajti tudi tehnologija je predmet tega zakona.  Kar se tiste napake tiče, ki ste jo gospa poslanka vi omenjali, najprej in predvsem, če je zahtevano opravičilo, ne zahtevano, ampak, če je na mestu, potem ga jaz tu dam vsem, ki so bili za to vpleteni, to je eno, ker tako je prav. Dva, zdaj pa če gremo v podrobnosti, prvič, jaz s tem dopisom nikoli nisem bil seznanjen, drugič, mene v tem postopku nihče, vi ste mi pravzaprav prvi o tem povedali, niti me nihče v tem postopku nič ni vprašal kaj šele zaslišal ali karkoli od tega, jaz nisem imel pravice sodelovati v tem postopku niti ne vem za katero osebo gre, ker kot rečeno s to zadevo sploh nisem seznanjen. Tako da me na nek način čudi ampak ombudsmanu nikakor ne bom nasprotoval, daleč od tega, ni pa minister razreševal, ampak razreši Vlada Republike Slovenije, tako da je čisto jasno, ampak če je opravičilo na mestu potem tudi iz moje pozicije.  Ustavno sodišče, imate prav, ampak zanimivo, če smem zanimivo kako samo nekatere odločbe, o drugih odločbah, recimo o tisti o definiranju javne službe iz leta 2011 pa kar ni slišati o visokem šolstvu ali pa je manj slišati. Zanimivo kako samo nekatere odločbe so ne bom rekel problem, ker vse morajo biti uresničene, uresničujejo pa se lahko na različne načine in če boste prebrali zdaj že skoraj znamenit intervju s takratno predsednico Ustavnega sodišča boste videli, da vam tudi predsednica Ustavnega sodišča da različne možnosti reševanja. To ne pomeni tako kot sem prej omenil, to ne pomeni, da se s tem ne bomo ukvarjali, s tem se bomo, tako kot se bomo ukvarjali s tisto iz 2011 in še z vsemi ostalimi, ki niso razrešeni.  Imate prav glede glasbenih šol, to je splošen problem, da vsi učenci v vseh okoljih nimajo enakih možnosti in hvala za to   (nadaljevanje) opozorilo. Glasbene šole so na splošno, včasih kdo reče, nebodigatreba, ampak je zelo, zelo pomemben del izobrazbe vsakega posameznika.  Kar se tiče tujega jezika na univerzah. Vi veste, da je tudi v tistem predlogu Zakona o visokem šolstvu, ki smo ga nekoč pripravili, to bilo in še danes strokovnjaki priznavajo, da je to najboljši možen kompromis med dvema trendoma, internacionalizacijo na eni ter ohranjanjem slovenščine, kajti ta univerza bo drugo leto stara sto let in temu primerno tudi mora imeti status, slovenščina na tej univerzi ni diskutabilna sploh. Je pa res, da tudi ta univerza ima svoje izzive, kar se tiče internacionalizacije, in je treba najti samo modus vivendi med enim in drugim. Glede državljanske vzgoje in demokratizacije se absolutno strinjava.  Glede koncesij mislim, da sem že prej odgovarjal, da je to stvar pogodbenega razmerja in ni ideja v tem, da se komurkoli karkoli vzame. Tudi sem že povedal, kako jih vidim, zakaj jih vidim in k čemu prispevajo.  Pri avtoriteti učitelja pa tudi mislim, da sva, kot bi se temu lahko reklo, na liniji. Je pa dejansko to vprašanje, kako jo zagotoviti. Eno je družbena vloga učitelja, drugo je ne nazadnje tudi vprašanje vdiranja, zdaj bom pa rekel, pravnih sredstev v šolski prostor, ko se neki povsem pedagoški ukrepi ali pa pedagoške stvari, za katere so odgovorni strokovni delavci vzgoje in izobraževanja, zamenjujejo s pravnimi ukrepi, s pravnimi posegi. In to je nekaj, kar po moje načenja avtoriteto učitelja, ki je seveda strokovna in mora imeti za to sistemsko podporo. Kar se tiče pripravništev. Mislim, da ste zelo lepo orisali. Volonterska smo pospravili, tega ni na ta način več. Je pa res, evropska sredstva niso stabilna. In evropska sredstva, ki jih sedaj uporabljamo za to, da plačujemo pripravništva, niso optimalna rešitev. Kar pomeni, da bo treba najti nacionalna sredstva za to, da se pripravništva rešijo. Glede strokovnih izpitov in tega moram reči, da ne vem, nisem zdaj v zadnjem času zasledil glede tega, da bi bilo treba same strokovne izpite prenoviti tudi z vsemi tistimi, s katerimi sem v zadnjem času govoril, mi niso tega na ta način razložili. Vsekakor pa poudarjajo, tako kot sem tudi jaz poudaril, da pa je za uspešno delo v vzgoji in izobraževanju potrebno pripravništvo, ker pripravništvo ni samo to, da se tistih par sto ur ali pa malo več kot par sto ur, saj smo prej rekli, koliko - ja, odvisno, pomočnice, recimo, 560, pa 840 in tako naprej -, ima smisel in ima svoj namen. Zdaj, ali je v pravi obliki ali ni, to pa naj strokovnjaki povejo. Kar se tiče Gimnazije Ormož, ta problematika mi je poznana. Tudi sicer mi je problematika poznana, gre za tisto splošno vprašanje, ali šole pod 500 dijaki, glede na sistem financiranja v MOFAS, sistem financiranja za srednje šole je na glavo, ali lahko pravzaprav sploh uspešno živijo. V vašem primeru, tako kot ste sami omenili, jih rešuje potem soustanovitelj, to je Občina Ormož in ostale občine. Res je tudi, da Republika Slovenija ponavadi dofinancira, ker ni to edina taka gimnazija, ki jo je treba dofinancirati, ampak je še kar nekaj gimnazij in srednjih šol v Republiki Sloveniji, ki jih je preprosto zaradi sistema in načina financiranja skoraj vsako leto dofinancirati. Je pa pomembno, da so tam, zaradi lokalnih, regionalnih in siceršnjih učinkov, ki jih taka šola za tak prostor ima, zaradi tega se tudi dofinancirajo. Dodatno vprašanje je potem seveda - ampak v tem primeru tega ni - dijaških domov, razmestitve programov, ki se tudi v tistem trikotniku med Ormožem, Ptujem in Ljutomerom vedno dogaja, tako je to neka čisto posebna zgodba. Hvala.
Hvala lepa.  / oglašanje v ozadju/ Aja, replika.
Samo dodatno vprašanje, ker mi niste ravno odgovorili glede tega, ali se boste zavzemali, da se dolgotrajno uredi financiranje, da se ne bo vsako leto reševalo isti problem na isti način. Hvala.
Jernej Pikalo
Ja, saj to ni samo od zdaj, kot se temu reče, ampak to je že nekaj let stara pobuda, da se v MOFAS, v načinu financiranja to uredi, in to je treba urediti. Hvala.
Hvala lepa. Prešli smo v tretjo, zadnjo uro seje odbora. Obveščen sem od strani strokovnih služb, da bo termin za nadaljevanje seje šele v četrtek pozno zvečer. Tako plediram na vas še enkrat, da skušamo strniti vprašanja in odgovore.  Na vrsti je gospod Šiško.
Predsednik, hvala za besedo.  Spoštovani kolegi! Kandidat za ministra! Zanima me, ali se zavedate, kakšno je dejansko stanje v naših šolah zaradi velikega števila tujcev. Ne govorim o tujcih z Bližnjega vzhoda, ampak o priseljencih. Ali ste slišali, da namesto da bi zahtevali od staršev, da znajo slovensko, ti zahtevajo od učiteljic, da govorijo njihov jezik? Ali se kdo vpraša, kakšna je kvaliteta pouka za ostale učence, ko se mora učiteljica ukvarjati večin časa s priseljenimi tujci?  Naj povem še eno stvar in vas vprašam, kaj menite o tem, da normativ na osnovnih šolah predpisuje za razrede, v katerih so Romi, minimum 18 učencev, za ostale pa 29. Naj poudarim, da ne gre za nek strah pred tujci, saj imam sam kolege, ki po rodu niso Slovenci, ampak zgolj za to, da bi preprečili izkoriščanje naše družbe in jo obvarovali pred večjimi problemi. Lokalne in državne oblasti si zatiskajo oči pred vsemi večjimi težavami, ki nastajajo zaradi vse večjega števila tujcev, ki jih je po podatkih, ki smo jih lahko prebrali za Občino Krško, že 7 %. Predvsem pa je treba zahtevati od tujcev, da se vključijo v našo družbo pod našimi pogoji, ne pa da se naši otroci umikajo z igrišč. Mislim, da je zadnji čas, da ukrepamo, preden pride do takšnih problemov, kot smo jih videli v Franciji, na Švedskem in drugod po Evropi. Kaj boste naredili v zvezi s tem? To je prvo vprašanje. Drugo vprašanje je iz športa. Ali se boste zavzemali in nagradili slovenske športnike? V vaši obrazložitvi je bilo rečeno, da imamo enotne barve dresov in tako dalje. Mene res zanima, ker naši tekmovalci, športniki osvojijo medalje in nimajo primernih sredstev, denarne nagrade. Če pa pogledamo oddaje, kot je Na kmetiji in druge TV, pa dobi tekmovalec več kot celotna ekipa skupaj. Dobro pa vemo, da ko so rezultati pri športnikih, kdo je v prvi vrsti tam, da se slika z igralci.  Hvala za odgovore.
Hvala lepa, kolega Šiško.  Gospa Lidija Divjak Mirnik, izvolite.
Hvala lepa, predsednik, za besedo. Se bom držala vašega navodila in bom poskušala biti zelo kratka.  Gospod kandidat, jaz moram povedati, da me je osupnila vaša obširna predstavitev področja, kar pomeni, da ga zelo dobro poznate, kar me res navdaja z upanjem, da bomo stvari lahko spremenili.  Moja kratka vprašanja so naslednja. Prvič, ali boste podprli zakonske rešitve, ki bi v celoti sledile definiciji javne službe na področju visokega šolstva, kot je to opredeljeno v dopolnilnih Zakona o visokem šolstvu, torej, financiranje izobraževalne in temeljne raziskovalne dejavnosti znotraj pogodbe o financiranju javne službe na področju visokega šolstva, po domače, delež pedagoškega in delež raziskovalnega dela 50-50. Veste, da prihajam z univerze, zato je to moje prvo vprašanje.  O nadarjenih učencih vas ne bom spraševala, ker ste to že povedali. Problematiko MOFAS poznate, problematiko obstoja in financiranja razvoja šol na obrobju ste tudi omenili. Mogoče bi bilo smiselno temu področju tudi takoj na začetku nekaj več pozornosti posvetiti. Tudi dijaški domovi imajo zelo podoben problem. Namreč, vi veste, da subvencioniramo v tem trenutku vozovnico dijakom, da se vozijo v šolo, tudi iz tistih krajev, kjer pravzaprav javni dijaški domovi obstajajo in obenem imamo problem, ker imamo javne dijaške domove prazne. Zasebnikom, sedaj bom pa tako rekla, v navednicah, zasebnikom pa dajemo javni denar za to, da naše otroke prevažajo. Mogoče bi bilo tukajle smiselno razmisliti o kakšni drugačni rešitvi, torej /nerazumljivo/  Tretjič, glede na to, da tukaj sedi en gospod predstavnik enega sindikata me zanima, ali se boste usklajevali z vsemi sindikati na področju šolstva, predvsem tudi visokega šolstva, ker jih je več? Ali boste dajali prednost SVIZ-u, ki je pač največji po število svojih članov? Četrto vprašanje, ali boste kot minister posredovali v primeru nedopustnih dogajanj na univerzah, ki so se dogajale tudi v preteklosti pod parolo univerzitetne avtonomije? Vi veste, da govorim tudi o mariborski univerzi, žal, tudi o primorskih, pa tudi o ljubljanski. Skratka, včasih se tam dogajajo stvari, ki ne sodijo v akademski okvir, pa verjetno bo moral nekdo tudi na to temo kaj reči.  In še moje zadnje vprašanje, ki se nanaša na primanjkljaj učiteljev naravoslovja in tehnike, ki je pravzaprav zelo v nebo vpijajoč. Ali mogoče razmišljate o tem, da bi takšnim študentom zagotovili, mogoče tudi štipendije ali nekaj takšnega, da bi jih motivirali, da bi pravzaprav sploh vpisali naravoslovje in tehniko. Namreč, nam se zna v Sloveniji zgoditi, da čez par let ne bomo imeli več nikogar, ki bi to področje poučeval. Hvala lepa.
Hvala lepa. Besedo ima Marko Koprivec.
Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik, poslanke, poslanci, vsi prisotni, predvsem pa spoštovani kandidat za ministra dr. Pikalo.  Naj za izhodišče rečem, da je slovenska šola absolutno dobra šola in da, kot je kandidat za ministra že uvodoma povedal, nekih bistvenih reform ni potrebnih. Vesel sem, da se v tem smislu strinjava, da absolutno neke revolucionarne reforme, hitre, morda preuranjene reforme nikakor niso smiselne. Zelo me veseli tudi dejstvo, da si nekako deliva mnenje, da je potrebno dajati poudarek na javno šolstvo, da je samo zagotavljanje kvalitetnega in vsem dostopnega javnega šolstva tisto zagotovilo, porok za to, da bodo lahko dostopali do kvalitetnega in brezplačnega šolstva vsi, ne glede na njihov socialni položaj.  Žal je bil v zadnjih letih opažen trend padanja bruto družbenega proizvoda za področje izobraževanja. V koalicijsko pogodbo ste zapisali, da naj bi se ponovno stremelo k temu oziroma stremelo k temu, da se dvigne GDP s področja izobraževanja na 6 %. Najvišji GDP smo imeli leta 2010, in sicer nekaj več kot 5,5 % delež GDP, to je bilo v obdobju, ko je področje resor izobraževanja vodila socialna demokracija. Prvo vprašanje bi postavil iz tega področja, in sicer prvo, kako bomo do tega zvišanja prišli? In drugo, kaj so tista področja, ki bi jih na nek način dodatno finančno podkrepili s tem zvišanjem sredstev za izobraževanje? Namreč, kot rečeno, slovenska šola v vseh primerjalnih analizah zelo visoko kotira. Tudi primerjalno z drugimi državami v Evropi in širše. Na drugi strani pa tudi kaže, da je vendarle delež, te raziskave kažejo, da je delež sredstev, ki jih morajo zagotavljati starši za šolske in obšolske dejavnosti vendarle previsok, 8,1 %. Se pravi, tukaj zagotovo obstaja še možnost širjenja učbeniških skladov, morda zagotavljanja dodatnih sredstev za šole v naravi in ostale obšolske dejavnosti. To je prvo vprašanje. Druga zadeva, ki se je pa še nihče do sedaj ni dotaknil, pa jo morda jaz malo bolje poznam,bi lahko temu rekel iz prve roke, ker sem na tem področju deloval doslej, pa je področje šolstva narodnostni. Kot je vsem znano imamo v Sloveniji ustavno določeni dve narodni skupnosti italijansko in madžarsko narodno skupnost in v skladu s tem je tudi znotraj integralnega šolskega sistema Republike Slovenije zagotovljeno šolstvo za ti dve narodni skupnosti, se pravi dva modela šole z italijanskim učnim jezikom na obali in pa dvojezične šole na področju Prekmurja. Generalno rečeno ni kaj reči že od vzpostavitve tega sistema to je pred 50-mi leti, ko so naredili še del druge države, smo na vsak način zgled kako se dela z narodnimi skupnostmi in zagotavlja, jaz pravim temu, da je to pravilno, sicer celo nadstandard oziroma višje standarde kot pa za ostale skupnosti, namreč dejstvo je, da je za ranljive skupine vedno potrebna neka pozitivna diskriminacija. Na drugi strani pa je res, da je ta šolski sistem že do določene mere zaradi tega, ker že leta in leta ni bil reformiran nekoliko .. /nerazumljivo/. in tudi zaradi tega je bilo tik pred menjavo oblasti pred volitvami je bila sprejeta novela zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti, ki pa na nek način korigira oziroma dopolnjuje samo tiste ključne elemente, ki so res nujni za hitro spremembo. Naj na hitro morda naštejem nekaj teh sprememb, v zakon se dodaja višje šolstvo, nekoliko se spreminja pogoje za učitelje na področju jezikov narodnosti, na novo se definira vlogo pisarne oziroma svetovalnega dela na zavodu za šolstvo, omogoča se tudi učencem, ki so člani narodnih skupnosti in živijo izven dvojezičnega območja, da se lahko vključijo v šolo na dvojezičnem območju in pa omogoča, da se v primeru izven šolskega območja na primer konkretno govorimo v Ljubljani ali pa nekje daleč od dvojezičnih šol oziroma šol z italijanskim učnim jezikom kjer se pojavi interes petih ali več učencev potem, da bi se učili kot fakultativni predmet, predmet njihove narodne skupnosti oziroma …/nerazumljivo/. njihove narodne skupnosti, da se to omogoči. Skratka, minister, vprašanje za vas pa je glede na to, da je bil zakon sprejet tik pred zdajci, tik pred volitvami in da je potrebno za samo implementacijo zakona spremeniti tudi določene pravilnike in pa vzpostaviti komunikacijo z javnimi zavodi konkretno zavodom za šolstvo, naj povem sicer da je to sodelovanje do sedaj odlično potekalo, ampak vendarle bi vas vprašal kako se boste na kakšen način lotili čimprejšnje implementacije, da bo zadeva čim prej stopila v veljavo. Hvala lepa.
Hvala tudi vam. Besedo ima gospod Vojko Starović.
Hvala za besedo. /Izklop mikrofona/  (nadaljevanje) Spoštovane kolegice in kolegi. Glede na to, da se zdaj seveda sem zadnji in tudi dosti odgovorov, ki sem jaz hotel postaviti sem tudi že dobil, jaz sem se hotel osredotočiti predvsem na nadarjene otroke in mladostnike, kar pa je že gospod minister pa tudi kolegice in kolegi ste že dosti tudi vprašali. Tudi moje, bom rekel zanimanje ali pa to je stvar, so otroci z odločbami z posebnimi potrebami, kar mislim, da se v našem sistemu v redu urejeno, vsekakor pa še marsikaj manjka glede na to, da zelo dobro poznam kako se to dela, tudi v Mariboru imamo dosti teh odločb, mogoče nadpovprečno v Sloveniji in sam smatram, da mora naša družba Slovenija pač tem ljudem pomagati in jim dajati možnosti, da se lahko enakomerno vključujejo v sistem. Tako, da to kar je kolega povedal tudi se jaz strinjam, da moremo mogoče bolj pokazati in tudi ločiti pa tudi vsekakor kar je bilo rečeno, da mogoče marsikateri pa to izkorišča, to ne znam, nimam toliko strokovnega znanja, da bi lahko to potrdil, ampak vsekakor sem zato, da se otroci in mladostniki s posebnimi potrebami dobijo pravo mesto in tudi potem, ko so enkrat starejši, ko so zaključili šolanje, da imajo tudi možnost se udejstvovati v življenju. Jaz bi se pa mogoče zdaj nekaj novega, kar še ni bilo rečeno, ko smo govorili o tem usmerjanju izobraževanja je bilo včasih, potem smo imeli dualni sistem, dualni sistem iz mojih izkušenj ni bil slab, takrat so recimo prišli mladostniki ali pa mladina pa tudi dekleta, so bili pol leta pri delodajalcu in pol leta v šoli in takrat je recimo, je to znanje, ki zadostuje za neko izobrazbo na osnovnem nivoju za poklic zelo pomembno, jaz imam lastne izkušnje, da so pri meni delali dva fanta, ki sta / nerazumljivo/ … v tem času sta mi nepriznana. Tako, da so vajenci bili rečeni, ampak so bili v bistvu ne vajenci, vajence bi mogoče zdaj uvedli, ampak takrat ta sistem ni bil, če še hočemo, da tudi družba kot taka še zmeraj ohranja znanje, ki bo zelo potrebno, saj mi ne moremo zdaj prekiniti, bomo rekli, zdaj bomo pa vsi doktorji, inženirji, skratka to delo bi tudi moralo biti še zmeraj dostopno, tako, da bi v tej smeri vprašal kako razmišljati o tem, da bi se to postopoma uvedel vajeniški sistem, smo že poskušali mislim, da lansko leto ali pred dvema letoma pa se mi zdi, da je to zastalo, kako vi gledate na to? Po vsej verjetnosti pa bi še to vprašal, glede na to, da živim v občini, ki je obmejna občina, mi imamo jezikovno mejo z Avstrijo, se pravi z nemško govorečimi ljudmi in tam imamo dve šoli, ki sta izpostavi Selniške osnovne šole, dve podružnici. In z eno šolo nimamo nobenih težav, ker je pač veliko otrok in jih imamo približno 17 v vrtcu, pa te oddelki, mislim sicer imamo samo petega razreda, druga šola je pa malo manjša, ki se pač borimo s tem, da sploh lahko izvajamo pouk. Jaz pa smatram glede na to, da sem jaz tudi že kar 15 let oziroma 12 let pa z lokalno skupnostjo se dosti ukvarjal, se mi zelo trudimo, da bi te šole ostale, to je predvsem zato, da ohranjamo to jezikovno bariero, ki je pomembna za obstoj našega naroda, tako, da ni vse v denarju in posebej, da si tudi lokalna skupnost, v našem primeru smo dostikrat pomagali, da glede na to, da je bilo standard štirih vrtcev, smo pač 4+1, je pač potem občina krila iz nekih dodatnih sredstev, tako, da bi prosil, da v tej smeri poveste kakšno imate strategijo ohranjanja teh manjših šol, ko vemo, da so problem za naš jezik. Hvala.
Hvala lepa kolega Lep. Zdaj bi tudi jaz zastavil vprašanje, strinjam se z vašo oceno, da so nadarjeni učenci kasko zavarovalna polica našega naroda in s tem v zvezi se pojavlja tudi problem diktature petk, torej o tem, da so ocene in spričevala postala pomembnejša od samega znanja. Večina osnovnošolcev je nadpovprečno uspešna, Gaussova krivulja, ki kaže uspešnost se hudo nagiba k odličnim in prav dobrim ocenam in pravzaprav soočamo se z eno devalvacijo odličnosti in z hiperprodukcijo odličnjakov vprašljive kakovosti. Ali bi torej podprli ali predlagali ponovno uvedbo eksternega preverjanja znanja? Drugo vprašanje se nanaša na raziskovalno dejavnost, namreč v prejšnjem mandatu je bil dosežen premik na področju financiranja znanosti in trend večletnega upadanja je končno spremenjen, tako, da se od leta 2015 dviguje navzgor. Posebej je tako predvideno za leti 2018 in 2019. Glede na sprejeti proračun za leto 2017 so se integralna sredstva za raziskovalno in razvojno dejavnost povečala za 15 %, torej gre nam počasi, ampak na boljše. Kako boste vi nadaljevali ta pozitivni trend? Omenjali ste, da bi do leta Omenjali ste, da bi do leta 2022 dosegli ta 1 % bruto družbenega proizvoda za raziskave in razvoj, kako boste prepričali ministra za finance in kaj boste naredili, če vam ta cilj nikakor ne uspe doseči? In tretje vprašanje, predvsem zato, ker vem vašo orientacijo tega vprašanja, me res zanima, ali menite, da je naš visokošolski prostor dovolj internacionaliziran? Kakšne ukrepe boste predlagali, da bo Slovenija postala privlačna destinacija za visokošolski študij? Znano mi je vaše skoraj negativno stališče do možnosti poučevanja študijskih programov v tujem jeziku, ampak ali podpirate, da bi lahko visokošolski zavodi v tujem jeziku izvajali skupne študijske programe, ki se izvajajo s tujimi izobraževalnimi inštitucijami ter študijske programe, ki jih visokošolski zavodi izvajajo morebiti na tujem.  Hvala lepa. Besedo ima še Miha Kordiš, in s tem izčrpali vse prijavljene poslanke in poslance.
Hvala za besedo predsedujoči. Svojo drugo intervencijo imam strukturirano na dva oziroma tri dele, odvisno kako bomo s časom, kako daleč bom prišel, prvi del je »follow up« mojih vprašanj, ki sem jih v prvem krogu že zastavil gospodu ministru, pardon, kandidatu v zvezi z njegovimi odgovori nekatere klarifikacije in tako naprej. Začel sem s stavkovnimi zahtevami, tudi tokrat bom začel s stavkovnimi zahtevami, kar sem uspel izluščiti gospod kandidat za ministra iz vašega odgovora je, da načeloma podpirate zahteve šolnikov po pravičnejšem vrednotenju njihovega dela, nastopili ste tudi z video intervencijo na njihovemu shodu, nekaj podobnega se je izrekel tudi kandidat za vodenje Ministrstva za javno upravo, tako, da, če prav razumem ker kar zgleda sledeč odgovor kandidatom podčrtam do konca tega leta, torej do novega leta imamo podpisan stavkovni sporazum in plače šolnikov so lepše ovrednotene in gremo naprej lahko mirno, iti, ne potrebujemo še ene stavke. Kar se tiče vprašanja ločevanja javnega in zasebnega je gospod kandidat za ministra vaša načelna pozicija ta, da prikimate zasebnim šolam, kjer gre za dopolnitve neke ločene prakse »vis-a-vis« javnega sistema, niso vam pa všeč tiste zasebne šole kjer se podvajajo programi, ki jih sicer lahko sledimo v javnih šolah. Jaz moram reči, da se s to načelno pozicijo sicer ne strinjam, mislim, da je treba pobrati dobre prakse tiste, ki so, jih univerzalizirati, prenesti v javni sistem, če so tako dobre prakse, hkrati pa tudi znotraj javnega omogočajo inkubacijski prostor za razvoj nekih ustvarjalnih neortodoksnih praks in tako naprej, pa seveda za tiste, ki se izkažejo, da se integrirajo, ampak tukaj morda sva na različnih načelnih pozicijah, kar me bolj zanima je točka v kateri se strinjava, torej vsaj za tisti segment zasebnih šol, ki doblirajo javne programe, zanima me kako boste tukaj ukrepali v zvezi z financiranjem? Kako boste ukrepali v zvezi z financiranjem? Kako boste ukrepali, kdaj, da se vsaj ta del sredstev, ki gre v zasebno šolske žepe obrne nazaj in vrne v javni sistem katerega namen je kot vemo servisiranje, enakovredno servisiranje vseh državljank in državljanov, nikakršne selekcije in tako naprej. Kar se tiče športa za vse je tudi šport za vse neka vaša načelna pozicija, da mu prikimavate, kar me pa zanima je, kako se bo to konkretneje pretopilo v prakso, kakšen proračunski dvig lahko pričakujemo že v tem proračunu, ki prihaja v izteku leta za katerega se bo treba zmeniti za kakšen znesek se boste vi zavzeli. Vem, da je odvisno od dogovora na Vladi, vem, da je odvisno od koalicijskega dogovora in od vztrajnosti ministra za finance, ampak zanima me no kakšen delež pogače boste za ljudski šport vi zahtevali, kakšne so vaše želje, ambicije in tako naprej. Kar me pripelje do najobsežnejšega sklopa vprašanj, ki pa tangirajo visokošolsko, notranje področje visokega šolstva. Izrekli ste se za financiranje 1 % do leta 2025 iz zdaj predvidenih 2032 in, da je to neka formula, ki jo želite videti v novi visokošolski zakonodaji, če sem vas prav razumel. Je tako? Tako, tako, da se malo bolj stopi na »gas« pri povečevanju sredstev.   (nadaljevanje) Zakon o visokem šolstvu je muhasta materija, zato je bil nič kolikokrat že amandmiran, praktično nikoli v celoti opredeljen, zato me podobno kot pri športu za vse, tudi tukaj zanima kaj lahko pričakujemo ali pa kaj mislite, da lahko pričakujemo s prihajajočim jesenskim proračunom? Ta proračun je za vogalom, kakšen dvig si nameravate tukaj izboriti, kakšen dvig si želite izboriti? Navsezadnje tudi viri iz katerih naj se dvig proračunskih sredstev pokriva. Že uvodoma sem izpostavil, da se mi lahko pogovarjamo in zaklinjamo na to, da bomo dvignili sredstva za ono področje in za tisto področje, malo za zdravstvo, pa raziskave in šolnikom in zdravnikom in ne vem kaj še vse – spodbude podjetnikom, ampak te stvari je treba pokriti z nekimi viri. Tukaj me zanima, če vidite kakšne prednostne vire iz katerih se naj te izdatki krijejo? Kar se tiče plačljivosti ste se zelo jasno pozicionirali proti šolninam, neka recimo bolj intuitivna vaša linija tukaj je bila vsaj ene dva brezplačna vpisa, da jih ima človek. Imamo pa tudi točko v koalicijski pogodbi o omejevanju stroškov, tistih, ki že zdaj nastajajo in so defakto oblike plačljivega študija in tukaj me zanima konkretno kako nameravate, ali je to del visokošolske zakonodaje, jaz mislim, da bi bilo treba že mimo tega prej intervenirat po organizaciji izobraževanja navzdol, da se raznorazne vpisnine, materiali, laboratoriji, vaje in tako naprej zamejijo.  Delno se strinjam z vami, da bo do omejevanja pritiska na mobilizacijo nekih zasebnih virov plačljivega študija in tako naprej, ki naj gre iz žepov študentov in njihovih delavskih družin, da se bo ta pritisk zmanjšal v kolikor povečamo proračunska sredstva. Delno se s to trditvijo strinjam, s to dinamiko se strinjam, mislim pa, da ta zadeva ni zadostna in da ne gre dovolj daleč. Ker če smo se kaj naučili ali pa, če ne prej so se zdaj v obdobju varčevalnih politik akademski mandarini naučili, da lahko pridejo do večjih sredstev kot jih ponuja zgolj državni proračun, če pritisnejo za raznorazne oblike privatizacije in plačljivega izobraževanja in tukaj mislim, da so se mogoče v defenzivi, če ne drugače, v defenzivi te apetiti oblikovali in mislim, da ne bodo izginili, kljub temu, da povečamo proračunske vire za izobraževanje oziroma za visoko šolstvo in zato me zanima kako nameravate tukaj poseči in brezpogojno zamejiti, preprečiti, eventualno tudi odpraviti plačljive prakse. Kar se tiče doktorskega študija, pravite, da niste popolnoma prepričani kako to vklopit v kontekst srednjega študija. Jaz moram reči, da se izrazito zavzemam za to, da doktorski študij pride v sklop rednega študija in s tem, da pride tudi do stabilnega javnega financiranja, ne samo, da se pogovarjamo o raznoraznih shemah financiranja. Posebna točka znotraj visokošolskega problema so tudi t.i. akademski mandarini, akademske elite, seveda, ko govorimo o tem posetniškem razredu znotraj Univerze, ne govorimo kar avtomatsko vseh rednih profesorjev, govorimo predvsem o tistem segmentu, ki se agresivno zavzema za notranjo privatizacijo Univerze in za monopolizacijo resursov, ki jih Univerza ima in tukaj pravite, da niste pripravljeni omejiti teh apetitov skozi to, da se mogoče habilitaciji ne spremeni v brezpogojne, ampak bi jih raje pozitivno stimulirali, tudi tukaj mislim, da ne prideva skupaj, jaz mislim, da bi bilo treba habilitacije omejiti, seveda ne tako, da se človeka kar avtomatsko izpostavi kakršnemukoli prekarnemu položaju, to zagotovo ne, bi pa bilo treba vpeljati neke pogoje, ki bi morali veljati skozi celo akademsko kariero. Recimo, da so tukaj zadaj takšni in takšni raziskovalni dosežki, da se te raziskovalni dosežki posameznega profesorja sproti prevajajo v njegovo pedagoško prakso in tako naprej, ker zdaj smo v čisto preveč primerih priča, da se zanemarja pedagoško delo,   (nadaljevanje) delo s študenti, da se to pušča raziskovalcem, asistentom in tako naprej, medtem ko se predstavnik akademskih mandarinov ukvarja raje z lovljenjem financ tako in drugače, pollegalno včasih in tako naprej. V tem kontekstu mislim, da je treba tudi proaktivno krotiti ekscese, ki so jim bili priča tudi v prejšnjem mandatu, ki so jo eskalirali v določene afere. Tukaj mislim, da ni dovolj zgolj obsoditi, pustiti organom, da opravijo svoje, zaradi tega, ker se te stvari pojavljajo s tako frekvenco in v takem obsegu, da je očitno, da je ta sistem polomljen in da je treba sistemsko ukrepati.  Kar se tiče demokratizacije, ste se v splošnem izrekli v pozitivno, da ste za demokratizacijo, ampak seveda previdno, da je treba poiskati kanale, možnosti, kjer to lahko naredimo brez da celoten sistem podremo in postavimo na glavo. Prekarnost – tukaj mislim pa, da potrebujemo močnejšo oziroma strožjo politiko, kot ste jo morda vi očrtali. Mislim, da je problem akademskega prekariata pereč, mislim, da je treba z raznoraznim veriženjem pogodb raziskovalcev in tako naprej prekiniti, absolutno imeti do prekarnega položaja ničelno toleranco. Podobno kot je treba imeti ničelno toleranco to, da z Univerzami in s praktično celim visokim šolstvom, samo paž akademski mandarini delajo, kar se jim zazdi. Podobno je tudi z »outsourcanjem« predvsem teh podpornih servisov – čistilk, varnostnikov in tako naprej. Tukaj mislim tudi, da se ne sme čakati na novo visokošolsko zakonodajo, na novi ZVIZ, ampak, da je treba intervenirat takoj in začeti z integracijo teh služb v redne zaposlitve v okviru tistih zavodov, kjer ti ljudje delajo. Tukaj, če bomo čakali na ZVIZ, potem bomo imeli »outsourcane« čistilne servise in varnostnika, kar lahko z malo nesreče še naslednjih 10, 15 let in to pa mislim, da je nekaj, kar ne sme it naprej, ne more it naprej. Takrat, ko smo imeli recimo organizirano zasedbo Filozofske fakultete, smo razvili s študenti kar nekaj stika s temi službami, s temi delavkami in delavci in verjemite, da njihov položaj ni pošten, je težak, njihovi neposredni delodajalci torej, tisti servisi pri katerih ima Fakulteta ali pa Univerza »outsoursano« stvar zelo grdo delajo s temi zaposlenimi, skratka integracija nazaj v javni sistem. Navsezadnje imate pa tudi na FDV po nekaj letih sindikalnega boja pozitivno prakso, če se ne motim, ste pri vas zaposlili nazaj čistilke, lahko gospod kandidat za ministra, v kolikor dobite podporo, to izkušnjo uporabite in prakso univerzalizirate. Kar se tiče pa »spin off« in komercializacije znanja, pa mislim, da sploh ne prideva skupaj, kakorkoli. Za zaključek očitno ne bom nadaljeval, zaradi tega, ker me preganjate s časovnimi omejitvami. Za zaključek naj rečem le naslednje: minister ni samo minister z imenom in priimkom, v vašem primeru gospod Jernej Pikalo, minister je tudi njegova ekipa. Zdaj, v vaši stranki, v Socialnih demokratih, imate nekaj ljudi, ki se spoznajo na to področje, imate pa tudi bolj levo krilo stranke, pa imate tudi bolj desno krilo stranke. Kar se tiče visokošolske zakonodaje, nekako očrtal sem naše poglede, zagotovo, če na teh stališčih pridemo skupaj, vam ponujamo pomoč in podporo tudi v našem znanju naših ekspertizah, bi bilo pa za naše sodelovanje bržčas najbolj tvorno, če se v sestavi svoje ekipe naslonite na levo krilo vaše stranke. Hvala.
Hvala, kolega Kordiš. Ostalo je 17 minut, da strnete vaše odgovore, če boste uspeli, v tem primeru bomo verjetno sejo končali pravočasno, hvala.
Jernej Pikalo
Hvala lepa, predsedujoči. Mislim, da nam bo v 17 minutah uspelo. Najprej gospodu Šišku glede mojega zavedanja zaradi tujcev ali karkoli – da, vem za ta problem. Ne samo, da vem za ta problem, ampak so v javnosti odmevala neka pisma, nekih županov, ki se soočajo s tem vprašanjem. Jaz sem že prej v svojih izvajanjih omenil vprašanja ali je 35 ur intenzivnega učenja dovolj zato, da se migranti integrirajo v šolski sistem. In sem že prej rekel, da to seveda ni dovolj … /oglašanje iz klopi/ No, saj za priseljence in za vse skupaj, da pač ni dovolj, da se integrirajo in da je treba intezivirati. Tudi sem ponudil delno rešitev glede ljudskih univerz. Če me naprej sprašujete, ker se zavedamo tega problema imam v mislih vsaj formiranje vsaj ene delovne skupine, ki se bo posvetila temu problemu zato, da seveda pridemo do ustreznih rešitev, ki pa ne bodo in poudarjam, ne bodo diskriminatorne ali pa kakorkoli do kogarkoli. Kar se tiče Romov in drugega standardsa, vi veste, da Romi prihajajo iz deprivilegiranih okolij, iz socialno deprivilegiranih okolij. Da imamo tudi inštitut romskega pomočnika in tako naprej, ki deluje skupaj z učiteljem v razredu. Da temu posvečamo posebno pozornost. Ampak jaz bi rad tule opozoril na nekaj drugega. Včasih pri Romih sploh ni problem v izobraževanju, ampak je problem v zagotavljanju osnovnih, dobesedno osnovnih stvari, ki se nam, ki živimo v urbaniziranih ali manj urbaniziranih območjih normalne zdijo, kot je zagotavljanje vode, elektrike in tako naprej. In to je vzrok, kot sem jaz mnogokrat slišal v prejšnjem mandatu, da je mogoče stopnja obiskovanja izobraževalnih programov nižja, da zadeve ne stojijo tako kot so.  K temu, da ne bova sedaj o tej skupini posebej, ampak kar se tiče integracije in učenja tujega jezika je treba pristopiti ne samo k učenju tujega jezika za učence, ampak seveda tudi za starše. Tudi to imamo, recimo, jaz živim v enem takem multikulturnem okolju in to imamo pri nas organizirano in tudi starši se pospešeno učijo. Kajti, odnos staršev oziroma možnost komunikacije s starši je ključnega pomena za uspeh otrok v šolskem sistemu. In to ti programi tečejo in je samo vprašanje potrebe, če je treba to razširiti. Torej, eno je vprašanje učenja jezika in integracije za otroke in drugo seveda za starše, ki so načeloma že šli skozi nek izobraževalni sistem.  Potem kar se pa tiče nagrajevanja v športu je pa seveda nagrajevanje vedno poteka po zakonu. Nagrajevanje je. In če kaj, potem je meni bilo vedno najljubše te sklepe o nagradah podpisati. Včasih se je zgodilo, da nismo na tej postavki imeli denarja, pa smo ga premestili. In to točno zato, zato ker takih zadevah in pri takih uspehih nimate kaj oklevati in morate naslednji dan podpisati. Lahko se pogovarjamo o tem ali je višina nagrade primerna, lahko se pogovarjamo o tem ali je razmerje med individualnimi športi in skupinskimi športi primerno glede višine nagrad, lahko se pogovarjamo o tem ali neki določeni športi, ki so komercialno uspešnejši in kjer so igralci, recimo lahko tudi sami milijonarji, kaj to pomeni in kaj to ne pomeni. Ampak jaz tega ne bi odpiral na tej točki. Kajti, preprosto trenutno v zakonu je to rešeno. Nagrade za vse so. Je pa seveda vedno stvar debate ali so primerno visoke ali niso prometno visoke. Ampak kadarkoli sredstev za nagrade ni bilo jih je, vsaj ko sem jaz bil tam, država zagotovila. To ne pomeni izrednih, ampak po zakonu redne nagrade. In nihče tudi ni temu oporekal.  Kar se tiče vaših vprašanj, če smem, tega razmerja med pedagoško in raziskovalno, nekaj sem govoril na samem začetku. Torej, o tej podfinanciranosti, raziskovalni podfinanciranosti univerz. Mogoče to ni 50:50, ampak je pa definitivno in to smo tudi v tistem   (nadaljevanje) Zakonu o visokem šolstvu, ki smo ga pripravili, predvideli, torej raziskovalni steber. Poseben raziskovalni steber, ki je namenjen temu, da se okrepi raziskovalna komponenta, ne dejavnost. To je integralna komponenta vsake univerze. Univerza je vedno poučevanje in raziskovanje, ne more biti drugače. Tudi sedaj v tem predlogu, v tem predlogu zakona, ki so ga naredili sedaj, o raziskovalni in razvojni dejavnosti, tudi v tem predlogu so se univerze strinjale, kolikor sem bil obveščen, z načinom institucionalnega, včasih smo temu rekli pasovno financiranje, ampak institucionalnega financiranja za to zadevo. Tako da, ja, nič ni brez… Kar se tiče dijaških domov, imate prav, tam je podobna zgodba kot pri nekaterih srednjih šolah, nekatere so prazni. Imamo tudi to sistemsko, jaz bi rekel, na nek način sistemsko napako glede financiranja vozovnic in praznih domov. Ne vem, v tem trenutku ne vem, kaj se da storiti, ampak nekaj bomo vsekakor poskušali.  Kar se tiče usklajevanja z vsemi sindikati, smo se vedno usklajevali z vsemi sindikati, tako to niti ni veliko vprašanje. Kar se tiče teh posegov v univerzo, da, ampak v okviru zakona in avtonomije. Ne more minister posegati kar tako mimo in brez vsega in tako naprej. A veste, ko ugotovite oziroma ko dobivate neke anonimke, ali kakorkoli, o nekih finančnih dogajanjih in tako naprej, vam ne preostane drugega, kot da zahtevate revizijo, to kar je v vaši pristojnosti.  Glede pomanjkanja kadrov za naravoslovje in tehniko, to vem, nisem pa vedel, da je to tako akutno. Moja ideja je tu bila vedno, mislim, da ste jo tudi vi izpostavili, v tem smislu, v smislu stimulacije, torej v smislu stimuliranja, katerekoli instrumente že imamo na voljo za to, da lahko to zadevo stimuliramo.  Potem je bilo vprašanje poslanca Koprivca, kako področja, ki bi jih podkrepili. Mislim, da to ne bo prav težko. En velik del, kjer imamo zaostanek - in o tem smo danes govorili -, je dejansko pri napredovanjih oziroma je pri plačah v vzgoji in izobraževanju. Potem je pa tisto, kar je tudi kolega Kordiš govoril, torej o tem, da obstajajo neki stroški, o čemer ste tudi vi govorili, da obstajajo neki stroški staršev, ki so v Sloveniji relativno veliki. To so šole v naravi, to je vse tisto, so ekskurzije, to je vse tisto, kar starši moramo plačevati. In primerjalno, tudi jaz sem videl tisto raziskavo, primerjalno plačujemo veliko. In ta sredstva je vsekakor treba usmerjati v to smer.  Kar se tiče šolstva narodnosti, je tako, da implementacijske podlage še niso bile pripravljene. Zakon je bil sprejet, manjkajo nam implementacijske podlage. Zahtevan bo prevod kurikularnih dokumentov, ki so zdaj v MIZŠ samo v slovenskem jeziku. Potem, Italija mora imenovati svojega pedagoškega svetovalca za šole z italijanskim učnim jezikom. Tako je kar nekaj teh operativno-tehničnih stvari. Če bi rekli generalno, je, da predvsem implementacija, kar se glede šolstva narodnosti tiče.  Vi ste me vprašali, gospod Starović, če sem si pravilno zapisal, kako vidim oblikovanje fleksibilnega sistema. Sistem se mora odzivati na izzive iz okolja. Vi ste omenili globalizacijo in to, kar pravzaprav se univerza vseskozi pripravlja, pa tudi drugi deli sistema, tudi višje šole. Mogoče smo danes po napačnem malo zanemarili višje strokovne šole, ki so tudi zelo pomembno, z velikimi koraki stopile naprej v to internacionalizacijo. Tu je pač treba sistem narediti, to, kar vi pravite, tak, da je lahko fleksibilen, da se lahko odziva na vse izzive, ki prihajajo. Je pa res, da je ta sistem, ker vsak velik sistem je po naravi rigiden, to je pa tudi res, pa poleg tega je v vsakem sistemu zelo dobro, če imate neke stvari, ki pa vendar držijo in se ne spreminjajo, da imate neke, kot bi temu rekli,   (nadaljevanje) zakoličene zadeve. Gospod Lep, če sem vas pravilno razumel, ste kazali na neke oziroma ste mi poskušali povedati, da obstajajo v sistemu usmerjanja otrok s posebnimi potrebami zlorabe, ali sem pravilno razumel, da je šlo v to smer. Verjetno res, tako kot povsod. Ampak, saj pravim, korist otroka, ta mora biti primarna. Je že nekdo za to, da te zlorabe ugotavlja in jih tudi sankcionira, če je treba. Ampak v osnovi je pa zakon o usmerjanju otrok narejen zato, da se otrokom omogoči boljši razvoj, tako rekoč. Kar se dualnega sistema tiče, imate prav.  Zakon o vajeništvu, problem Zakona o vajeništvu je, da je vprašanje dolgoročne vzdržnosti, ker je v veliki meri vezan na sredstva. Če tu ni vseh treh partnerjev, torej delodajalcev, delojemalcev in države, potem vajeništvo ne deluje, nikjer, niti v Avstriji niti v Nemčiji, nikjer. Če ni tega tripartitnega partnerstva, potem ne deluje. Seveda je pa jasno, da mora država ali ponavadi država dofinancira. Zdaj to počne iz evropskih sredstev, zato je veliko vprašanje, kaj se zgodi potem, ko teh evropskih sredstev ne bo več. Drugo veliko vprašanje je pravzaprav, kaj je ta posameznik, ali je delavec ali je učenec. Če je delavec, potem seveda ima neke elemente delovnega razmerja in vse tisto, kar izhaja s te pozicije in je tisti izobraževalni del sekundaren. Če je učenec, je pa izobraževalni del primarni in vse ostalo sekundarno. In tu je bilo veliko debate, tudi v prejšnjem mandatu, glede tega. Je treba pač, saj pravim, zadeva po mojem še ni niti dokončno uvedena, se je treba truditi z Obrtno zbornico, Gospodarsko zbornico, skratka, z vsemi temi deležniki, zato da stvari gredo naprej. Kar se tiče obmejnih šol, je moja pozicija tu znana, pri tistem, kar se tiče Osilnice in še česa. Gospod Rajić, vi ste me vprašali glede hiperprodukcije odličnjakov. Verjetno imate do neke mere prav, ampak mislim, da se sistem odziva. Vsaj jaz to vidim - zdaj bom pa tako rekel, čisto z vidika staršev -, da vendarle tudi učiteljica ne dopušča in dviguje standard; ko vidi, da bi šlo v to smer, dviguje standard. Morate pa razumeti, da obstajajo kar veliki pritiski okolja, zdaj pa sistemski, torej splošni kulturni pritiski okolja in potem pritiski okolja v obliki staršev in še česa, še posebej v zadnji triadi, ker tam šteje. Je pa res po moje, da bi lahko - ampak, saj pravim, to je pedagoško, strokovno vprašanje - glede standardov znanja in NPZ v tem smislu nam dajejo čisto dobro povratno informacijo, če jo le želimo razumeti.  Kar se tiče financiranja znanosti, imate prav. Po mojih podatkih sicer se od 2017 dviguje. Res je, kar je bilo 2018 dodanega, pomembno dodanega, torej 18 plus 4,7 na koncu leta. Imamo pa v bistvu en problem, to je pa, da se ta trend v 2019, v tem proračunu, ki je sprejet, ne nadaljuje, kajti iz integralnih sredstev je dodano samo 950 tisoč, če se jaz prav spomnim, zdaj nisem šel gledat. Skratka, ta trend, ko je takrat tudi na intervencijo takratnega predsednika Vlade bil dodan nek kos, se zdaj ta kos ne ponavlja, ampak bolj ali manj obstaja. In to je ena velika naloga za 2019.  Kar se tiče visokošolskega prostora, tu pa lahko samo rečem oziroma nisem jaz tisti, ki bi bil proti, da ne bo tule… kar se tiče jezika in tako naprej. Primeren miks, primerna internacionalizacija, globalizacija in da je to vendarle nacionalna ustanova oziroma so to nacionalne ustanove.  Zdaj pa ne vem, ali smem komentirati tudi »follow-up« ali… / oglašanje v ozadju/ Najprej, kar se tiče   (nadaljevanje) javnega in zasebnega tistega ločevanja. Tam imate zelo pomemben point. Recimo Waldorf je tak. Načela Waldorfske vzgoje so se prenašala tudi v univerzalni oziroma v splošni sistem.  Kar se tiče športa za vse in teh stvari glede proračuna. Jaz v tem trenutku, da vam bom rekel toliko in toliko odstotkov, ne. Bom vas prosil in bom sedaj obrnil, ker se bomo vsi skupaj morali boriti za to, da bi in šport za vse in ZVIS in omejevanje stroškov po moje šlo v to smer, zato da bi to področje dobilo več denarja.  Glede omejevanja stroškov se z vami strinjam, čeprav je vprašanje tehnike na kakšen način se posega. Glede teh privatizacij jaz mislim, da v tem obdobju / nerazumljivo/ mislim, da so se ti apetiti zelo zmanjšali tako, da ni oziroma do neke mere. Habilitacije. Tukaj ste mi mogoče odprli eno zanimivo razmišljanje. Namreč, jaz jih nisem videl na ta način. V bistvu govorijo o isti stvari vi govorite drugi jezik. Tisto, kar jaz imenujem stimuliranje vi imenujte nestalne habilitacije, ampak tudi če pogledate v enem anglosaškem sistemu je /nerazumljivo/. Je približno jasno, kar / nerazumljivo/ je tudi jasno kako to gre. Govorijo vsebinsko o isti stvari, vendar ne z istimi besedami. Glede demokratizacije smo rekli. Glede prekarnosti se strinjam.  Za konec pa bom rekel - na žalost - ja, smo naredili tisto, ampak moja informacija je, da marsikatera od teh čistilk, ki je bila nazaj integrirana zasluži manjšo plačo kot jo je pa prej. Ni to problem te integracije, ampak to je čisto, potem interna zgodba kako smo do tega prišli.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Zaključujem predstavitev.  Prosim, kandidata za ministra, da v skladu z ustaljeno prakso zapustite sejno dvorano, da bo odbor opravil glasovanje o ustreznosti predstavitve!  Na glasovanje dajem naslednje mnenje: »Predstavitev dr. Jerneja Pikala kot kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport je bila ustrezna.«  Glasujemo.  Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (4 člana.)  Mnenje je sprejeto.  Prosim, da seznanimo kandidata.  Spoštovani, dr. Pikalo, Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mlado meni, da je bila vaša predstavitev ustrezna. Jaz pa osebno menim, da je, ker sem jih več slišal ta predstavitev bila tudi v svojem uvodnem delu poetična, kar me navdaja z upom, da boste minister ne samo / nerazumljivo/, ampak tudi s srcem.  Želim vam vse dobro na tej poti in pridem vam čestitati.  S tem zaključujem 1. točko dnevnega reda in prvo nujno sejo odbora.  Vsem se zahvaljujem za sodelovanje in vas lepo pozdravljam! Določiti moramo še poročevalca. Predlagam, da bom to sam.