2. redna seja

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

14. 11. 2018
podatki objavljeni: 14. 11. 2018

Transkript

Spoštovani zbrani, pričenjam 2. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter vas vse vabljene in druge navzoče, ki ste se udeležili današnje seje, prav lepo pozdravljam. Obveščam vas, da so se za današnjo sejo opravičili naslednji članice in člani odbora: poslanca Edvarda Pauliča nadomešča poslanka Karla Urh. / glas iz ozadja/ Aha, se opravičujem. Karlo Urh nadomešča poslanec Edvard Paulič. Kolegica Tina Heferle zamenjuje našo podpredsednico gospo Nino Maurovič. Poslanec Aljaž Kovačič bo nadomestil danes doktorja Darija Krajčiča in poslanca Branka Simonoviča bo zamenjal Jurij Lep. Torej, prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem 25. oktobra 2018 ste sprejeli naslednji dnevni red: Predstavitev stanja v slovenskem vinogradništvu in vinarstvu. Ker včeraj do 12. ure nisem prejel predloga za razširitev dnevnega reda oziroma zamika katere od točk, je določen dnevni red, kot ste ga sprejeli s sklicem seje.  Pričenjamo 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDSTAVITEV STANJA V SLOVENSKEM VINOGRADNIŠTVU IN VINARSTVU. K tej edini in prvi točki smo torej vabili: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, udeležbo je na današnji seji opravičila ministrica za kmetijstvo zaradi vnaprej dogovorjenih obveznosti v tujini, zato je tukaj – in tudi lepo pozdravljam – državno sekretarko gospo Strniša. Lepo pozdravljeni; Vinsko družbo Slovenije; Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije; Kmetijski inštitut Slovenije; Zadružno zvezo Slovenije; Sindikat kmetov Slovenije; Zvezo društev vinogradnikov in vinarjev Slovenije in Združenje družinskih vinogradnikov-vinarjev Slovenije. Vse vas prav lepo, dragi gostje – in tudi ostali zbrani, prav lepo pozdravljam. Na današnjo sejo smo še naknadno, 9. 11. 2018 povabili še Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij Slovenije. Kot gradivo torej ste s sklicem seje prejeli gradivo Vinske družbe Slovenije, ki smo ga vam v doglednem času tudi – ste ga torej prejeli. Za predstavitev pobude za sklic seje odbora dajem najprej besedo predstavnici Vinske družbe Slovenije, torej predvsem predstavnikom Vinske družbe Slovenije, gospodu Dušanu Brejcu.  Še preden vam dam besedo pa bi samo rad opozoril, da bo Boštjana Koražijo nadomestil Željko Cigler. Torej, gospod Dušan Brejc, beseda je vaša, izvolite.
Dušan Brejc
Hvala lepa. Lepo pozdravljeni. Moje ime je, kot veste, Dušan Brejc, sem direktor Vinske družbe Slovenije, ki povezuje večino pomembnih večjih kleti, se pravi podjetij, kmetijskih zadrug.  Na hitro bi rad predstavil namen tega našega predloga. Skratka, skozi zadnja leta ugotavljamo, da je pogosto velika razlika med ocenjeno pridelavo vina v Sloveniji, ki ga ocenjujemo na okoli 80 milijonov litrov letno, medtem ko uradne evidence kot so register pridelovalcev grozdja ali vina, kot tudi podatki SURS, izkazujejo številke, ki lahko v posameznem letu in kot smo napisali v dani predstavitvi – v letu 2016, ta razlika med ocenjeno in registrirano pridelavo vina, znaša okoli 27 milijonov litrov. Po našem mnenju je to stanje, ki se vleče že kar dolga leta zelo škodljivo za celoten sektor. Se pravi, ta naš predlog ni namenjen ničemur drugemu kot pa poskusu in prepričevanju, da vendarle pridemo do neke bolj aktivne, bolj evropsko usmerjene rešitve, ki bo ta sektor peljala proti poslovni orientaciji v smer mednarodnega trga in zato smo predlog oblikovali kot sledi – se pravi, predlagamo, da proizvodnja vina postane dopolnilna dejavnost pri nad 0,2 hektarja, za vse tiste, ki imajo vinograd v lasti ali ga obdelujejo. Ob tem naj izrecno poudarim, da naš namen v nobenem primeru ni davčno naravnan, kajti z dosedanjih debat je vsa pozornost bila usmerjena samo v to. V našem predlogu smo jasno napisali, da to ni naš namen, da nasprotujemo, da bi kakorkoli dodatno obdavčevali majhne, srednje ali velike vinarje, kajti tudi naše kleti so odvisne od prav istih majhnih in srednjih vinarjev, ki grozdje oddajajo tako v zadruge, kot prodajajo podjetjem. Torej bi bilo skregano s pametjo, da bi si želeli to stanje narediti še slabše kot je v dani situaciji in je torej vsakršen očitek, da bi veliki vinarji želeli slabo malim, dejansko brez vsakršne osnove.  V vseh teh letih lahko trdim, da smo z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dobro sodelovali. Da na ministrstvu obstoji profesionalna ekipa, ki razume vse temeljne probleme tega sektorja, lahko tudi pohvalim pravzaprav vinarsko inšpekcijo, ker se je spremenil vpis v register grozdja in vina, torej lahko rečemo, da je ministrstvo s svojimi službami poskušalo to neugodno stanje spremeniti, vendar ne glede na te pozitivne spremembe še vedno ugotavljamo in seveda lahko tudi zlahka dokažemo, kar izhaja tudi iz poročil o stanju v kmetijstvu, da je ta razlika, če zaokrožimo na tretjino letnega pridelka, ki je neevidentirana takšna, da škodi prav vsem. Na domačem trgu je trg nasičen, se pravi novih možnosti prodaje v bistvu ni več. Veste, da se je uvoz strmo povečeval od leta 2006 naprej in da izkazujemo negativno uvozno, izvozno bilanco. Izvoza je letno okoli 6 milijonov litrov, uvoza okoli 12 milijonov litrov in to kaže, da na domačem trgu izgubljamo tržni delež. V izvozu nam gre, povedano po pravici, kar dobro, količinsko sicer izvoz ne raste, vsaj ne pomembno ali pa raste samo pri določenih proizvajalcih. Vendar količinsko ne rastemo. Se pravi, če neke ekonomske rasti v sektorju in v izvozu ni, to ne more biti znak za uspešen sektor. Po našem mnenju je zato ta predlog usmerjen predvsem v to, da ga razumemo kot predlog, ki je proaktivno naravnan. Se pravi, želimo si, da bi s tem predlogom končno enkrat zaključili s temi norimi debatami o majhnih, srednjih, velikih, kdo je bolj ali manj pomemben in bi namesto teh besed uporabili številke, ki jih nenazadnje imamo. Se pravi, da bi naredili ločnico med tistimi vinarji, ki so, kot rečemo, hobi – ki to delajo, kadar imajo čas – proti tistim in v prid tistih, ki pretežno, torej v večini živijo od grozdja in vina, naj bojo v zadružni povezavi ali podjetniški povezavi ali naj so to družinske vinogradniške kmetije.  Vendar nekaj je pa neizpodbitno res. Če želimo, da se ta ločnica vzpostavi, potem morajo biti te evidence popolnoma verodostojne. Se pravi, ne moremo se sprijazniti v Sloveniji, da imamo eno tretjino pridelka nekje z nekom. In da tega točno ne zabeležimo. Ni dobro, da imamo vino, ki ni pregledano, na trgu. To ni v prid varstva potrošnikov. Seveda so za vse to tudi določena pravila. In z ministrstvom seveda stalno okopavamo to debato, kaj je res, kaj ni res, kaj je sivi trg, kaj ni sivi trg, kaj je evidentiran trg, kaj ni evidentiran trg, kdo se je dolžan evidentirati, ker je seveda v naši zakonodaji vse jasno napisano. Zato na tem mestu ne morem trditi, da je slovenski vinski zakon slab. Z gotovostjo pa lahko rečem, da se nedosledno izvaja.  Zato naj morda kar končam še z dvema, tremi poudarki. Vino je zagotovo velika priložnost za Slovenijo. To dokazuje kakovostna rast. To dokazuje zvestoba domačih slovenskih pivcev. To dokazujejo tudi posamični preboji uglednih družinskih vinogradnikov in tudi kleti. Torej, smo na eni točki, ko bi z neko sistematsko spremembo na tej ravni, kot jo omenjamo – naj bo še tako na prvi pogled nesimpatična ali pa nevšečna ali pa, kot mi velikokrat rečejo, »to pa politično ne bo šlo skozi«. Moj namen in namen družbenikov vinske družbe zagotovo ni nič drugega, kot da pridemo do čiste platforme, da se ve, kdo od vinarjev je za panogo in za nacionalno vinsko ekonomijo pomemben, in da se tistim, ki živijo pretežno ali v večini od grozdja in vina, nameni tudi pozornost skozi podporne ukrepe kmetijske politike. Če bomo to naredili na prav način, bo izvoz rastel. S tem se bo osvobodil domači trg. Zato bo stanje na domačem trgu bolj stabilno. Če bomo dobro prodajali v izvozu, lahko pričakujemo, kar se dogaja tudi na domačem trgu, da počasi dvigujemo povprečno prodajno ceno. Če se bo ta dvigovala, bomo sposobnejši plačevati višjo ceno za grozdje, kot je trenutna. Ki, naj povem, je okrog 55, 60 centov. In to ni sramotno nizka cena, kot se novinarsko reče, ampak je to številka, ki je nekje med 29 centi, kolikor stane kilogram grozdja v Bolgariji lani, pa do 97 centov, kolikor povprečna kila grozdja stane v Avstriji. Napačno bi bilo, da bi vso debato iz tega predloga usmerili samo na eno točko in to je davki. Ponavljamo, naš predlog večino vinogradnikov ne zadene z ničemer, kar ne bi bilo že danes za njih obvezno. Večina majhnih, 22 tisoč njih, bo še naprej dolžna prijavljati pridelek tako kot ga prijavlja že zdaj. Tisti, ki imajo deooje, espeje bodo ravnali naprej tako kot do sedaj. Je pa seveda jasno, da dopolnilna dejavnost postavlja mejo do katere je davčni status ugodnejši in potem pa odvisen od izkazanih prihodkov. Torej, če smo razumeli naš predlog s te strani, potem bi bilo logično, da bi danes vsaj s strani vinske družbe, lahko pričakovali, da ga ne zavrnete v celoti, ampak da mu najdete alternativo, da predlagate alternativno rešitev, če ta naša po vašem mnenju ni ustrezna ali premalo dodelana in da se ne usmerimo v debati samo v eno točko, ki ni drugega kot govorjenje brez številk. Če rabimo podatke o tem, kaj to pomeni v davčnem smislu, jaz danes na to temo ne morem odgovarjati. Niti sem strokovnjak za to področje in ne nazadnje imamo v državi službe, ki znajo to prikazati na ustrezen način z analizo kot se spodobi za eno finančno ministrstvo. Zato vas prosim znova – predlog je seveda nekaj, kar nas loči od 18. stoletja od katastra, ki je takrat nastal in nas poskuša postaviti v 21. stoletje, kjer se bližamo novi programski ureditvi na, ne samo kmetijstvu, ampak tudi vinu, kjer se nadejamo, da bomo v novem obdobju obdržali vse ukrepe v nacionalni ovojnici, da vinarstvo ne bo izgubilo preveč sredstev – vsaj v smislu teh, ki smo jih imeli do sedaj in da bomo po vsej verjetnosti znali pravočasno oblikovati prioritete za novo programsko obdobje. Hvala lepa.
Najlepša hvala. Sedaj pa dajem besedo mag. Tanji Strniša, državni sekretarki na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Gospa Strniša izvolite, imate besedo.
Tanja Strniša
Hvala za besedo spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, poslanci in predvsem gostje. Mogoče mi dovolite samo, da še sama podam nekaj podatkov o našem sektorju. Se popolnoma strinjam in zahvaljujem gospodu Brejcu za prikaz potenciala, ki ga ima ta sektor vinogradništvo in vinarstvo. Je sektor, ki je zelo pomemben iz dveh razlogov. Prvič zaradi tega, ker na teh vinskih goricah ni z nobeno drugo dejavnostjo možno dobiti več dohodka ali pa boljši izkoristek v tem smislu in seveda drugič, ker je to del naše tradicije, del naše gastronomske in vinarske ponudbe in ker na vina in kakovostno vinsko ponudbo in tudi to našo vinogradniško podobo, stavimo kadar tržimo Slovenijo kot turistično destinacijo in vinsko destinacijo, tako da se mi zdi prav, da se danes tukaj predstavlja tudi nekateri razvojni vidiki in problemi tega sektorja in da je to tudi priložnost, da si izmenjamo mnenja in predvsem tudi, da različne nevladne organizacije, različne skupine vinogradnikov in vinarjev tudi povejo kakšne svoje misli in predloge. Zdaj kar se tiče… je pa treba izhajati, da imamo veliko specifiko našega vinogradniškega sektorja, imamo 30 tisoč vinogradnikov. Zdaj, po evropskih predpisih je vse kar je več kot 0,1 hektar, se pravi 10 arov treba takšne vinograde registrirati, vpisati v register vinogradov. Naša nacionalna zakonodaja je že več kot 20 let tukaj še nekoliko strožja, tako da mora vsak, ki ima več kot 5 arov vinograda, tega vpisati v register vinogradov in na ta način imamo vpisanih 15 tisoč 600 hektarjev vinogradov. Zakonodaja tudi pravi, da vsi, ki imajo pa več kot 0,1 hektar, se pravi 10 arov, pa morajo tudi prijavljati pridelek. Za tiste vmesne ta objava pridelka vina ni potrebna. No in, zdaj mi operiramo s podatki o pridelavi vina in vinogradov iz tega registra pridelovalcev grozdja in vina, pa statistika(?) pa ima drugačno metodo, ampak po teh naših podatkih, kot sem povedala, je na slabih 15 tisoč 600 hektarjih se letno, odvisno od letine, prijavi okrog 50 do 60 milijonov litrov vina, ampak mogoče je treba pogledati še izven tega. Se pravi, do te meje prijave pridelka, do 10 arov površine s katerih pa ni potrebno prijavljati pridelka, je pa sicer veliko število pridelovalcev, kar 12 tisoč vinogradnikov Slovencev, ker je to tudi nekakšna, taka, tradicionalna dejavnost na podeželju, je takih, ki ima manj kot 10 arov vinograda, skupaj je pa to oziroma majhna površina, 900 hektarjev, s katere se pridelek ne prijavlja. Mogoče še, že iz same, iz teh sumarnih podatkov se vidi, da je povprečna velikost vinogradov zelo majhna, samo pol hektarja, potem imamo pa še velike razlike. V Brdih je povprečen vinograd ali pa na tistem koncu, je povprečen vinograd približno 1 hektar, potem pa imamo cele regije, zlasti Dolenjska, Bela krajina, del Štajerske, Prekmurje, kjer pa imamo od okrog 90 % vseh vinogradov, manjših od te povprečne velikosti pol hektarja in je celo, recimo, povprečna velikost pa v Halozah, kajne, pa na Prekmurju mislim, da je najmanjša, ker je še manj kot / nerazumljivo/ dva hektarja, pa tudi na Dolenjskem smo tam zelo, smo, imamo prav po regijah, kakšna je ta velikost. Recimo, tudi Bela krajina ima samo 23 arov in podobno, dalje. Tako da, ta razdrobljena struktura seveda s sabo prinaša potem tudi številne izzive, ampak ni to danes tema. Bi samo še mogoče povedala to, da, statistika pa pobira podatke preko statističnih ocenjevalcev in popisov in tudi naših evidenc. In jaz imam podatke za 2017, ko je po njihovih podatkih smo predelali 89 tisoč ton grozdja, v naš register pa je bilo vpisanih 79 tisoč ton grozdja. Ta razlika v prijavljenem pridelku, pa med tem kar statistično poročanje ugotavlja, bi znesla približno 7 milijonov letno. Tako, da, tukaj se to, kar ste vi govorili, da imamo malo različne podatke, ampak, uradni so pač taki. Zdaj to stanje ali pa, ker je množica teh majhnih vinogradnikov, to povzroča, da, da dejansko še pred leti dosti teh vinogradov ni bilo vpisanih v register. Zaradi tega smo v letu 2013, poleg inšpektorjev, ki spodbujajo no, ali pa pač tudi kaznujejo, če se kršitve ponavljajo k vpisu v register, uvedle še to, da lahko tudi upravne enote, imajo to pristojnost, da pozivajo, upravne enote imajo vpogled v register in če vidijo, da ima nekdo toliko vinograda, pa nima prijavljenega pridelka, jih pozovejo pisno, da to uredijo, tako da se je stanje izboljšalo, kot tudi je povedal gospod Brejc. Zdaj pa, in, bi pa rada mogoče en vidik osvetlila. V kakšnem položaju so, ali je to siva ekonomija ali ni siva ekonomija, ampak dejstvo je, da vsi, ki imajo vinograd, so obdavčeni po katastrskem dohodku, če ne vodijo knjig. Vsak se ima možnost odločit, da vodi knjige, knjige seveda morajo vodit vsi, ki imajo podjetja, mislim, ki imajo firme ali pa, ki so espeji in po Zakonu o vinu je tako, da ti lahko vino iz svojega grozdja kot kmet delaš. Ne rabiš imeti, če si fizična oseba, ni treba, da imaš espe ali pa deoo, moraš pa imeti, če grozdje dokupuješ. Vino je neka izjema, kjer za enkrat zakon sploh nima te možnosti, da bi nekdo imel dopolnilno dejavnost. Ali delaš to kot kmet ali pa kot firma in moraš kot firma ali pa espe, če dokupuješ grozdje. Tako da, je pa obdavčeno to. Kdor ima zadnjo spremembo Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka, so tisti, ki so vpisani tudi v register – pač, da delajo vino. Imajo dvakratni katastrski dohodek in so s tem pavšalno obdavčeni. Tako da vsi so obdavčeni.  Jaz bi rada pri tem predlogu opozorila – in sem vesela, da je gospod Brejc izhajal iz tega stališča, da ne želi nikogar, nobene skupine vinogradnikov v tem smislu, davčnem, bolj obremeniti ali kaj takega. Moram pa opozoriti vseeno, da dopolnilna dejavnost pomeni, da si ti tako kot espe ali pa deoo, zavezan k vodenju knjig. Se pravi, da se ugotavlja dohodek nepavšalno preko izračuna katastrskega dohodka, ampak preko knjigovodstva. In da je to povezano z neko administracijo in tudi s stroški ali pa s stroški, da ti nekdo knjige vodi, in da bi tak predlog po res – sploh za te manjše vinogradnike – predstavljal veliko breme.  Mi smo ravno s tega stališča se pravzaprav prizadevali, da bi bila možna obdavčitev tudi večjih vinogradov, se pravi, da tukaj sploh ni meje. Pavšalna. Da se s tem vsaj na tem delu vinogradniki na nek način znebijo – ali pa da vsaj v delu, da se zmanjša administracija. Ker vinogradniki morajo voditi, če so v okoljskih programih, morajo voditi evidence zaradi evropske politike, zaradi okoljskih zahtev. Morajo v resnici voditi veliko evidenc, morajo tudi poročati v register, da so vsaj – da jim je prihranjeno knjigovodstvo in so pač obdavčeni na pavšalni način. Ampak so obdavčeni.  Tako da – mi smo – pa potem na tej točki tudi končam. No, poleg tega, če bi šli v dopolnilno dejavnost, bi s tem tudi povečali prispevki za – mogoče ne bi niti več davkov plačali, ker bi bili majhni vinogradi pa sploh najbrž bi se izkazalo, da imajo velike stroške. Ampak zagotovo bi imeli stroške s tem vodenjem knjig in prispevki za zdravstveno zavarovanje bi bili v tem primeru dodatni. Kmetje, ki imajo dopolnilno dejavnost, morajo potem še večji zdravstveni prispevek plačati. Smo pa mi drugo razmišljali na ministrstvu, pa mogoče zdaj samo omenim. Ta drobna struktura vinogradov tudi predstavlja en problem. Ljudje, ki imajo, ne vem, 20, 30 arov vinograda, nimajo več – je težko jih vzdrževati pri tej proizvodnji grozdja in vina, ker so majhni in je to drago. Ne vem, vzdrževanje, obnova / nerazumljivo/ opreme. Skratka, na terenu se je – je bila pobuda in mi, če bo za to soglasje med vsemi vinogradniškimi skupinami, smo pripravljeni to vključiti v Zakon o vinu. Da bi bilo tem – da bi pa lahko nekdo preko – en vinogradnik, ki pa ima svojo klet, imel možnost dokupiti grozdje od sosedov, recimo, ki tega – ki se pletarstva ne grejo – pač se s tem ne želijo več ukvarjati – in bi v tem primeru to lahko opravljali v okviru dopolnilne dejavnosti in jim ne bi bilo treba za to registrirati espeja ali pa deooja.  To je zdaj en predlog, o katerem razmišljamo, medtem ko pa se nam zdi ta ukrep nesorazmeren ali pa da moramo najti druge načine, predvsem še več kontrol pri vpisu v register. Jaz sem tudi inšpekcijske službe prosila, da so mi – ker oni tudi administrativno to lahko kontrolirajo – veliko je teh kontrol na vpis v register pridelka in pač po našem mnenju je treba v tem procesu vztrajati, zato da imamo res kakovostne podatke. Ampak ocenjujemo, da so tudi ti podatki / nerazumljivo/ s temi podatki – da operirati in da nekakšna administrativna rešitev, ki bi zahtevala od vinogradnikov, da pa odprejo dopolnilno dejavnost, zato ker pridelujejo vino, da bi imela mogoče nasproten učinek, kot si ga vsi želimo, da bi lahko v praksi pomenilo, da bi začeli opuščati vinograde ti mali, namesto da bi jih ohranili pri življenju.  Pač tako je naša ocena, ampak seveda bom pa z veseljem prisluhnila, kaj pa vinogradniki mislijo in bomo o tem razmislili. Hvala lepa.
Hvala, gospa državna sekretarka, za vaše stališče, mnenje in tudi razpravo. Torej želi še kdo od vabljenih gostov, predstavnikov organizacij, združenj besedo? Vsakega od vas – nekatere poznam, nekatere ne – bi prosil, da se za magnetogram predstavite, katero organizacijo predstavljate in vaše ime in priimek. Izvolite.
Branko Tomažič
/ Mikrofon je izklopljen./ Ja, hvala za besedo.
Prosim samo, če se vklopite.
Branko Tomažič
/ Mikrofon je izklopljen./ Hvala za besedo, gospod predsednik.  (nadaljevanje) Spoštovane poslanke in poslanci. Branko Tomažič, podpredsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice.  Jaz sem mislim, da se bomo danes pogovarjali o… tudi dnevni red je predstavitev stanja v slovenskem vinogradništvu in vinarstvu, pa smo takoj prešli na točko kako bi dodatno prisilili male vinogradnike tudi v neko birokracijo. Mi smo razmišljali, da se bomo danes pogovarjali, kakšno je stanje v vinogradništvu, zakaj ne obnovimo 500 hektarjev – jih samo 300, 250 letno. Vemo, da se vinogradništvo prehitro zmanjšuje, vinogradniške lege in posebno te absolutne vinogradniške lege kot so Haloze, kot so Goričko, kot so določene po Vipavskem ali bi rekel Koprskem, kjer se zaraščajo, namesto, da bi tam bili vinogradi. Morda se bi morali tudi ukvarjati, zakaj velik uvoz – kontroliran ali nekontroliran vina, ki skrbi naše tržišče…
Dovolite, da vas samo prekinem. Glejte, tudi za vse ostale goste – tema je široka, je tudi simbolna v tem času, tako da kar na dan z besedo in na vas je tudi, da obrazložite tematiko iz terena, tako da dopuščam vam široko razpravo, kar sem morda nekoliko pozabil povedati na začetku. Izvolite.
Branko Tomažič
Hvala predsednik. V Kmetijsko-gospodarski zbornici mislimo in tudi zagovarjamo, da trenutni trg, bi rekel vinski trg je zelo urejen z dobro zakonodajo, to predvsem mislimo Zakon o vinu, Zakon o kmetijstvu, Zakon o katastrskem dohodku in tudi Zakon o DDV. In uradni so v glavnem vsi v registru, kateri niso, najbrž ni delala služba, ki je za to zadolžena. Vsi, ki imajo vinograde v registru morajo grozdje prijaviti – ali ga pridelujejo doma ali ga prodajajo. To se pravi, da tukaj ne vidimo nobenih problemov, kje to grozdje pohaja.  Druga stvar, vsi vemo, da vino v prodaji z vinskim zakonom, mora biti označeno z dobavnico, računom ali spremnico. To vse je predpisano in to se tudi izvaja. Vinogradniki smo obdavčeni – vemo, kot je tudi državna sekretarka povedala, da / nerazumljivo/ imajo dobiček, vinogradniki, ki sami grozdje pridelujemo imamo katastrski trikratni dohodek, če kdo ne ve – iz 200 evrov pride na 700 evrov. To se pravi, da to smo tudi obdavčeni, mali pridelovalci grozdja pa vemo, da imajo tisti pavšal in tisti, ki niso v davčni knjigi, ne morejo vhodnega in izhodnega davka obračunavati. Smatramo, da bi naveden predlog, ki bi dodatno obremenil kmete v smislu birokracije in tudi nič prinesel državi, da bi vsi vinogradniki šli v dopolnilno dejavnost šli v dopolnilno dejavnost je nesprejemljivo, ker tudi v preteklosti, par let nazaj, ko smo morali vsi vinogradniki voditi knjigovodstvo, od tega država ni imela nič, razen kmetje smo imeli veliko birokracije, dodatne stroške in od tega so nekaj imeli računovodski servisi. Mi govorimo, da moramo kmetje pridelovati, pa tudi prodajati, ne pa se ukvarjati z birokracijo, ki je v zadnjem času zmeraj bolj velika in tudi težavna.  Tudi sprašujemo se, ali bi ta predlog zakona dodal neko novo dodano vrednost ali bi zaradi tega zakona ali tega predloga dopolnilne dejavnosti na kmetij, ko bodo nekateri opustili pridelovanje, zaraščanje bo potem večje, tudi opuščanje – ali bodo sposobni tisti, ki to predlagajo, se pravi člani vinske družbe, odkupili vso grozdje, ki se bo pojavilo na trgu, ker vidimo, da že letos, ko so bile malo večje količine – po Vipavskem je bil odkup zmanjšan, pa vemo kaj v Ormožu, pa tudi vemo, da se zdaj odpoveduje kmetom v Ormožu, da se bo grozdje odkupovalo. Se pravi ne vidimo neke rešitve in ne vidimo, da bi bila tudi tukaj neka dodana vrednost, ki bi prinašala za stanje vinskega trga ali pa tudi vinogradništva in vinarstva na našem prostoru. Tako da v Kmetijsko-gozdarski zbornici smo imeli vinogradniški odbor, v katerem sta dva predstavnika tudi družb in ostali predstavniki družinskih kmetij in kmetij vinogradnikov, ki se ukvarjajo s prodajo grozdja. Na tem smo sprejeli tri sklepe, ki jih lahko tudi na kratko preberem. Na osnovi sklepa Odbora za vinogradništvo in vinarstvo ne podpiramo predlaganega besedila s strani vinske družbe za spremembo Zakona o vinu. Kmetijsko-gozdarska / nerazumljivo/ se strinja, da je potrebno urediti evidence, ki jih Zakon o vinu že predpisuje, kar je pomembno tako z vidika preprečevanja prodaje neevidentiranega vina, kot tudi z vidika strateškega planiranja v vinogradniško-vinarskem sektorju, ki bo utemeljil na verodostojnosti podatkov. V Kmetijsko-gozdarski zbornici pa podpiramo ostale točke / nerazumljivo/, ki jih je predlagala vinska družba, da se bolj uredi ta vinski trg. Še enkrat bom poudaril, vse je dobro evidentirano, vse je dobro pripravljeno, zakonodaja je dobra, vendar je treba potem tudi izvajati in vas prosimo, da ne bi prisluhnili tej težnji, da se dodatno naše kmete nekako naloži dodatno birokracijo, ki ne bo v korist ne državi in ne kmetom. Hvala.
Hvala predstavniku Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenija. Še želi kdo besedo? Izvolite, tudi vi. Izvolite. Prosim tudi, če se predstavite za magnetogram.
Bruno Gabršek
Bruno Gabršek, Združenje družinskih vinogradnikov vinarjev Slovenije. Gospod predsednik, spoštovane poslanke, poslanci, hvala za vabilo. Za začetek imam dolžnost opravičiti prisotnost našega predsednika Aleksa Simčiča(?), iz kmetije Edi Simčič, v Goriških Brdih, ki aktivno promovira in prodaja slovensko vino trenutno na kitajskem. Ne bom zelo dolg, ne bom veliko stvari ponavljal, mogoče samo to, v našem združenju je več kot 80 slovenskih vinogradniških tržno aktivnih kmetij. Povprečna velikost je 7 in pol hektarja. Povprečno gledano jih je več kot dve tretjini zavezancev za DDV. Povprečno gledano jih je skoraj 80 % obdavčenih po KD. Nekateri od njih so, ker jim je bilo omogočeno, odstopili iz dvojnega knjigovodstva, v katerega so bili, po Zakonu o dohodnini, takrat obvezni iti in ugotovitev, kot jo je že povedal predstavnik zbornice, da ne država, ne proračun, nihče drug ni imel od tega v pozitivnem smislu nič, kmetije so imele pa precej večjo administrativno obremenitev. Zavedati se moramo, da naše kmetije, zelo redke imajo kakšnega enega ali dva redno zaposlena delavca zunaj drugače vse sloni na predvsem običajno zakonskem paru in pa, v bistvu, družinskih članih in izhajajoč iz tega, mi podpiramo, absolutno podpiramo namen predloga, da se uredijo evidence, ker nelojalna in neprijavljeno vino in nelojalna konkurenca vsem našim družinskim vinarskim kmetijam. Ne moremo pa in nikoli ne bomo pa podprli predloga z način, kot je predlagan, zato ker to pomeni, kot je gospa državna sekretarka omenila in tudi predstavnik zbornice, to nas, glede na obstoječo dohodninsko zakonodajo, pelje, ponovno in spet, v dvojno knjigovodstvo, se pravi, ali po dejanskih in normiranih, da ne pojavljam znane fraze, ki pa predvsem, kot je bilo že slišano, omogoča nekaj dati servisom po državi pa država preko tega dobi nekaj DDV noter, po drugi strani pa nihče ni znal povedat, kako za eno kmetijo, ki ima 25, 30 letno tradicijo stekleničenja, pridelave in proizvodnje vina, kako naredit otvoritveno bilanco. Nihče. Od nikogar ni bilo to in boljše, te stvari se je boljše ogniti, kot pa drezati v njo, zato ker, tudi na sosednji ulici, tukaj zadaj, v tistem nadstropju, ne vejo, kako bi to izvedli. Tako da, tukaj so bili poizkusi, razno razni in takoj, ko je bilo mogoče, so vinarji se odločili, da gredo iz tega sistema. Naše kmetije niso velikostno primerljive z evropskimi vinogradniškimi kmetijami oziroma posestvi, je pa res, da v Sloveniji na splošno gledamo kot država, kot sistem, vinarstvo, kot eno strašno luksuzno panogo, ki se sveti in tečeta med in mleko, pa mogoče bi bilo za pogledat, kaj se je spremenilo v zadnjih 15 oziroma 20 letih, koliko dela je vloženega in kdo ga vlaga. Zato, ponovno in še enkrat, v kolikor sklep ali pa predlog pelje v dodatno administriranje na kmetiji, hvala, ne hvala. Smo proti.
Najlepša hvala. Še želi kdo besedo? Izvolite, tudi vas prosimo, za magnetogram.
Silvan Peršolja
Poslanke in poslanci, hvala za vabilo. Sem Silvan Peršolja. Prihajam iz Kmetijske zadruge Klet Brda in bom kar nadaljeval, kjer sta dva predgovornika začela. Obilo izzivov imamo vinogradniki in namen današnje seje sem dojel predvsem v tem, da malček razpihamo te stereotipe, ki jih imamo o tem področju, in predvsem pa – ker imam hudo skrb, kako bo šlo s tem naprej.  In prva točka, ki bi jo zelo podčrtal, je – če se ne na pravi način posvetimo temu hobi in »profi« segmentu, ker vsak je po svoje pomemben. Če je hobi za kulturno krajino, za tradicijo, za veliko število malih vinogradnikov – povem tudi to, da prihajam iz zadruge, ki združuje 400 vinogradniških družin, kjer jih je veliko od 0,3 hektara pa do ta večjih, ki imajo tudi po 15 hektarov. In ker ležimo tik ob meji in veliko vinogradnikov ima vinograde tudi čez mejo, smo vse, kar se je dogajalo v tem sektorju, tudi v Italiji, zelo hitro – 10, 15 let od tega že – vzeli z veliko žlico in nam je kristalno jasno, kaj moramo narediti, če hočemo imeti slovensko vinogradništvo še jutri. Ampak ne kot relikt, kot nek ostanek neke preteklosti, ampak tudi kot gospodarsko dejavnost.  Letos, ko se je zgodilo nekaj, kar vinogradniku pride na vsakih 20 let, da je obilna in dobra trgatev, kvalitetno dobra, nastopi takoj vprašanje, kakor je prej kolega Tomažič povedal – kam pa zdaj z grozdjem?  Težave so tam, kjer nimajo organiziranih sistemov, kjer smo iz ne vem, kakih razlogov, razstavili velike kleti, kajti dobra panoga združuje velike, srednje in majhne. In mi kot zadruga nismo podjetje, smo v lasti 400 vinogradniških družin. Danes bi bilo veliko bolj razumljivo, če bi rekel, da smo socialno podjetje na tej strani lastništva, organiziranosti, vzajemnosti, ampak na drugi strani moramo nastopati ultra tržno. Med drugim imamo tudi podjetje v Ameriki, 7 zaposlenih, da lahko prodamo ta vina. In približno 45 % prihodka ohranimo v tujini. In zdaj pogledi, da morda so zadruge tu za to, da odkupijo v tistih letih, ko je višek, ko ni kam z grozdjem, ko ne odteče čez mejo ali k sosedom, je potem to kratkoročnost. Mislim, kratkovidnost. Če ko sadiš vinograd, če nimaš zagotovljeno, kam boš naslednjih 5, 10, 15 let oddajal grozdje, ali boš sam tržil, ali imaš take pogodbe s sosedom ali z zadrugo ali s podjetjem, potem je precej kratkovidno. Se zanašaš, da boš hodil jokati potem k politiki, kam pa zdaj, ko je bogato obrodilo, tisto leto, ko je malo, bomo se pa že znašli. Tako da kot v vseh evropskih državah, dolgoročnost in konsistentnost. Ker to pomeni tudi – poseljenost podeželja je vinogradništvo in moramo priznati si, kolegi, bogato podprto. Tu naletimo na še eno slovensko težavo. Ker včasih te podporne ukrepe preveč – tako zakompliciramo, da so za malega vinogradnika neužitni. Ves čas – tu imam v mislih Agencijo za kmetijske trge – ves čas ponavljamo: »Glejte, za podporo izvozu izven EU-ja, ki je na evropski ravni bilo 500 milijonov evrov, je več kot polovico koristila sosednja Italija, ki je že tako znana v svetu.« V Sloveniji smo - imamo vse ukrepe - dobro sprejeto, ampak tako, od milijona 500 smo bili sposobni koristiti 280, 350, 400, letos celo 700 tisoč, mislim, da bo. Ker seveda – mogoče ena pretirana zbirokratiziranost. Pri koriščenju teh sredstev so se verjetno res dogajale nepravilnosti, ampak da v končni fazi pride do tega, da nam slovenski organ pošlje preko Interpola poizvedovanje, ali smo imeli res predstavitev v Banji Luki, potem je to morda že malo pretiravanje. Posledično je, da se zdaj vinogradniki bojimo – velikih kleti in majhnih – koristiti ta sredstva. Kdor pa želi biti danes uspešen, mora biti en član družine ali pa en član tega podjetja ves čas na letalu. Pravkar so naši kolegi zdaj na Kitajskem, pravkar so se vrnili iz Amerike, jutri nekdo leti na Finsko. Tako se dela, če želiš prodati. V končni fazi pa potem to omogoči vinogradniku, da posadi vinograd, da ohranja kulturno krajino in da bo imel kam oddajati grozdje. Zato moramo delovati kot sistem. Vse inštitucije, ki jih ima beli svet, jih imamo tudi mi. Ne vem, kje se nam izgubi ta doslednost. Ta zdrava pamet, da potem tudi to koristno uporabimo, da nam bo posel rastel. Da ohranimo teh 15 tisoč hektarov. Ker mi ne ločimo velik, majhen, pol hektara ali pa 15. Ločimo znotraj zadruge na tiste, ki bo še čez 10 let imel vinograd ali bo celo od tega živel. Če bomo te zadrege, ki so jasno opisane, če se ne skrivamo za nekimi drugimi stereotipi, če jih prav začnemo gledati, potem mislim da, bomo to vinogradništvo ohranili. V nasprotnem primeru bomo postali relikt nečesa, kar radi podpiramo, tudi skozi tisk in vse, vse kar je alternativno, drugačno in vse, naj bi mi počeli, posel pa najbrž prepustili tujcem. Prav tako tudi v konsolidaciji slovenskega vinogradništva. Tak status je teh večjih kleti, da rajši prepustimo tujcu iskanje rešitev. Saj, morda res ne znamo sestavljati »demo fabrik«(?) za računalništvo, ampak, ko prodajaš vino, prodajaš del teritorija, tradicije in tega in od kod ideja, da bi to znal bolje en tujec, kot znamo mi. Ne vem zakaj je, vedno »prevagajo« te ideje in se nam kar dogaja da, počasi se prevzema nadzor nad kletmi, za katerega pa tako »insajdersko« sklepamo, ni toliko na tem, ampak je tudi nadzor nad ozemljem. Posebno je to občutljivo na našem obmejnem področju, kjer pa upam, da smo, vsaj za zdaj, postavili en tak program, da praktično noben vinograd, ne glede na višje ponudbe ne gre drugam. Torej, zavzemam se za sistem, ki deluje in ta točka, ki je danes na dnevnem redu, da nekako izgine ali pa ne vemo, kje je tretjina pridelka, je v tem, da morda vsak opravi svoje delo do konca in definitivno z zdravo pametjo. Zanimivo bo in s tem končujem, letos spremljati, ker na tem bogatem pridelku, kot ocenjujem, morda bo kdo iz Kmetijskega inštituta povedal, pričakujemo 120 milijonov litrov vina. Če se bo v roku dveh let izkazalo, da je pot s papirji na trg našlo spet samo 50, 60 milijonov, potem bomo res izvedli, da imamo še kaj za počistit in bo posledično sektor bolj učinkovit, ker kar ni spremljano s številkami, potem to težko nadziraš. To velja najbrž za vso gospodarsko dejavnost. Hvala.
Najlepša hvala, gospod Peršolja, mislim, da za tehtno razpravo. Sedaj pa vabljeni še ostali, ki si želite besedo. Izvolite, tudi vi, pa prosim, če se predstavite.
Boris Orešek
Boris Orešek, Sindikat kmetov Slovenija. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Danes tukaj sedimo pred predlogom vinske družbe. Kako naj ga jemljemo? Kot provokacijo, kot trnje, ki se vrže v nek kalen ribnik, da se bojo stvari razjasnile ali jemljemo kot resen predlog, ker vas spoštujemo in vas smatramo kot resno, kot resen odbor? Se vam moramo zahvaliti že, dve leti nazaj, ko smo imeli nove katastrske dohodke, nam je ta isti odbor takrat stopil nasproti. Mislim, da je tisti predlog zelo poštev do vseh, ni obvezujoč, nobenemu ni prinesel nekih administrativnih obveznosti, katerih sam ne bi hotel. Prostovoljstvo je bilo glavna stvar. Zato danes tega predloga v sindikatu nikakor ne moremo podpreti. Poglejte, pri zasičenem trgu, tako kot nam je gospod Brejc to prikazal, se nam zdi, da je to poskus z čistimi neekonomskimi ukrepi izriniti s trga male pridelovalce. Ker zdaj je, udarec pada po malih vinogradnikih. Govori se, da predlog ne poveča nobenih davčnih bremen. Res je, mogoče res ne. Poveča ne, poveča, ampak finančne bremene pa enormno poveča. Če podregnemo(?) čez palec, lahko dobimo 15 tisoč vinogradnikov, ki bodo morali prijaviti dopolnilno dejavnost. Stroški dopolnilne dejavnosti so lahko 400, 500, 600 evrov minimalno na leto. To smo pri šestih, sedmih milijonov evrov. To je praktično vrednost polovica uvoza onega, cenenega vina, ki ga Slovenija pripelje noter. Glejte, stvari niso tako enostavne. Pa še nekaj se bo zgodilo. Glejte, iz trga bomo izrinili male pridelovalce, ki po navadi, če prodajajo, prodajajo odprta vina v tisti ožji sredini, kjer pridelujejo in če bomo te umaknili s trga, tako kot je že v prezentaciji gospoda Brejca, da se naši vinogradniki prodajajo ven, orientirajo na višje  (nadaljevanje) cenovne segmente tega trga, bomo spet sprostili del trga za cenen uvoz vin iz tujine. Naredili bomo spet – v koleno se bomo brcnili, če lahko tako rečem. Pa še tako je, glejte, sam predlog je zelo pomanjkljiv. Spremeniti moramo tudi Zakon o kmetijstvu, ne samo Zakon o vinu, ker ljudje z 20 ari vinograda, ne morejo prijaviti dopolnilne dejavnosti. Za prijavo dopolnilne dejavnosti moraš imeti en hektar primerljivih površin in vemo, da je zelo veliko vinogradov v obdelavi, če jih lahko tako rečemo, vikendaških vinogradnikov. Vemo, da kmetje, ki imajo urejene površine z »gerki«, so praktično vsi vinogradi »pogerkani«. Vemo tudi, da imamo v katastru vse vinograde, pravzaprav vse trajne nasade, to se pravi sadovnjake in vinograde, vse zajete. To se pravi vsi so obdavčeni, nič nimamo črnega trga. Vse je obdavčeno pač na pavšalni način. Tako da so te predlogi, če se bomo ali pa če ga pustimo, če ga jemljemo kot provokacijo, potem gremo lahko mimo, ampak jaz vas jemljem… današnji dan jemljem kot resen in ta predlog jemljemo kot resen. Nikakor ne moremo na to pristati. Smo pristaši, da se stvar uredi, vso zakonodajo imamo, vsi, ki imajo več kot pet arov vinograda, morajo prijaviti površine v register. Dajmo, ponovimo akcijo iz leta 2013, 2014, naj upravne enote zopet pozovejo ljudi naj površine prijavljajo, pa dajmo še en inštrument za vse tiste, ki imajo več kot 10 arov, da jih pozovemo vsako leto, da tudi prijavijo pridelek. Zakaj s tako enormnim bremenom in s takim finančnim stroškom urejevati stvari, te bolj rigorozne stvari uvajamo, tistih, ki so pa lažje za izpolnjevanje pa ne naredimo do konca. Zato jaz mislim – poglejte, če lahko še, malo me je speklo, gospod Peršolja je rekel, da je relik preteklosti. Majhni vinogradi so urejena in obdelana krajina, to ni relik preteklosti, to je naša krajina, na katero smo ponosni. In tako kot je rekel gospod Brejc, ne smemo podcenjevati tudi malih vinogradnikov, veliko malih vinogradov je zelo skrbno in strokovno obdelanih, ne samo takrat, ko naj bi imeli vinogradniki čas za to. Hvala.
Najlepša hvala. / oglašanje iz klopi/ Samo malo, boste dobili lahko še besedo. Torej, hvala za vaše mnenje. Še kdo prijavljen želi besedo? Izvolite, prosim tudi, če se predstavite za magnetogram.
Matjaž Podmilšek
Podmilšek Matjaž, Zadružna zveza. Lep pozdrav z moje strani in tudi s strani naše organizacije. Jaz tule ne bom veliko komentiral, saj v bistvu v večini je že tako gospod Peršolja povedal glede te problematike. Mi smo imeli približno tri tedne nazaj strokovni Odbor za vinogradništvo na Zadružni zvezi, kjer smo v bistvu predlog Vinske družbe podprli, tako da Zadružna zveza podpira predlog Vinske družbe glede te ureditve Zakona o vinu. Hvala.
Najlepša hvala. Želi še kdo besedo od prijavljenih? Izvolite, Kmetijski inštitut Slovenije.
Hvala gospod predsednik za besedo. Torej Franc Čuš, Kmetijski inštitut Slovenije. Morda med vsemi povabljenimi najbolj nevtralna inštitucija, kjer se težko opredelimo bodisi za, bodisi proti temu predlogu. Bi pa mogoče samo na kratko povzel nekaj dejstev v tej panogi, ki so sledeča. Dejstvo je, da imamo eno tretjino neevidentiranega vina, dejstvo je, da imamo več kot polovico vinogradov, ki so starejši od 15 let in dejstvo je, da imamo – kot je že gospa sekretarka povedala, 12 tisoč malih vinogradnikov. Torej, ko boste politiki odločali o teh stvareh, je seveda vedno med prednostmi in slabostmi kar so moji predhodniki navajali, ali sedaj dolgoročno skrbeti za kulturno krajino ali urediti razmere na vinskem trgu? Dejstvo je, da razmere na vinskem trgu niso urejene. Tudi če vsa zakonodaja nam ustrezno, bi rekel kot so predhodniki dejali, »štima«, vemo, da je določena količina vina, ki se proda na sivem trgu, tako in drugače ne glede to, da je seveda mali vinogradnik, recimo, dovolj – mu dovoljuje zakonodaja, da uporabi del tega vina tudi za lastno uporabo.  Tako da evidence, ki nas uvrščajo med pridelovalke z najmanjšim hektarskim donosom – to pomeni 4 tisoč do 5 tisoč litrov po hektarju – kar seveda v letošnjem letu vemo, da ne more biti to tako. Tako da zdaj je težko reči, kako zadeve urediti. Inšpekcijske službe se seveda trudijo za to, moram reči, nadzor nad vinskim trgom se vrši, ampak dejstvo je, da verjetno zakonodaja kot taka ne omogoča -inšpektorjev je vinarskih 12 ali koliko, da bi vse te zadeve sledili. Ker je enostavno teh pridelovalcev preveč.  Zdaj, vinogradi se nam bodo opustili. To je dejstvo. Ti mali vinogradniki bodo tako ali drugače – njihovi nasledniki ne bodo teh vinogradov obdelovali, ker to ni ekonomsko upravičljivo in ne bodo tega počeli v popoldanskem času, tako kot zdaj počnejo to njihovi starši. Tako da je treba biti pragmatičen, ko sprejemamo te odločitve. Kaj bo tisto, kar bo dejansko koristilo celotnemu sektorju. Tako da s tega naslova bi pozval, da vsi skupaj poskusimo najti nek kompromis in zadeve nekako uredimo, da nam bodo količine »štimale«, da bomo vedeli, kje je grozdje, ki ga pridelamo, in kje je tisto vino, ki ga pridelamo. In seveda tudi, da bomo kontrolirali uvoz, tako kot je že Dušan na začetku omenil.  Hvala za besedo.
Najlepša hvala predstavniku Kmetijskega inštituta Slovenije. Še vedno sprašujem goste, ali še želi kdo besedo? Izvolite.
Dušan Brejc
Rad bi dodal samo ene par točk na hitro. Mi dostikrat rečemo: »Izgubljamo vinograde.« Res je. Ene 600 hektarov smo jih izgubili v zadnjih 10, 12, 13 letih. Ali smo se kdaj vprašali, katere vinograde smo izgubili? Tiste, ki so za panogo pomembni? Ali tiste, za katere je vseeno, če jih ni več, ker jih »itak« ni v nobeni evidenci, ne prodajni ne drugačni. Pogovarjajmo se enkrat o stvareh, ki so realne. Kateri so ti vinogradi, ki so za panogo pomembni? To pa menda vemo. Se pravi – ni treba reči: »Problem je izgubljanje vinogradov.« Poglejte si uradne podatke. Ti podatki kažejo, da navkljub izgubi hektarov vinogradov hektarski pridelki niso bistveno padli oziroma sploh niso padli. Torej o čem govorimo? Spet smo pri evidencah, ki nam očitno ne igrajo niti v elementarnem delu. Ali si upamo povedati, koliko litrov vina v Sloveniji dejansko imamo? Kdo to ve? Imamo oceno Kmetijsko-gozdarske zbornice, da je letos v Sloveniji 100 milijonov litrov vina. A je to dovolj? Je ocena za eno državno ekonomijo dovolj? Najbrž, da ne. In poudarek, ki ga želimo izpostaviti, tudi če je v neki drugi obliki, je, da imamo na AJPES, to je tam, kjer naj bi se prijavila podjetja, ki poslujejo v skladu z – kot gospodarske družb. Če seštejem vse te litre, kot smo vam napisali, jih je notri za 20 milijonov litrov. Se pravi, od 20 milijonov do, recimo, 80 milijonov letnega pridelka, je 60 milijonov litrov, ki ni opisano skozi gospodarsko družbo. V redu, če nam je tako prav. Ampak to kaže, da ta panoga nima neke ekonomske logike. Ker ni merljivih kriterijev za uspeh. Kaj je uspeh v vinarstvu.  Če pogledamo podatke o prijavi pridelka – jaz sicer razumem ministrstvo, da reče: »Vse je v skladu z zakonodajo.« Seveda, katero pa. Ampak če podatki izkazujejo, da je med ocenjeno pridelavo v letu 2006 in tisto, ki je zabeležena v registru, da je razlika 28 milijonov litrov, potem se nekdo mora vprašati, kaj se s temi milijoni litri dogaja, kajti ne moremo reči, da je to samooskrba, da je to samoporaba, ker to preprost izračun seveda dokaže, da to ni mogoče. Se pravi, to vino v pomembnem delu eksistira na trgu, ga tudi ruši, ker to vino ni obremenjeno z vsemi stroški, lahko v vsakem trenutku spusti poljubno ceno navzdol, ker to ni eksistenčno vprašanje. V firmah tega ne morejo narediti. Družinski vinogradniki, ki živijo izključno od grozdja in vina, ne morejo v času viškov odpreti cisterno in spustiti vino v zemljo. Ne morejo tega narediti. In o tem govori naš predlog. Kako narediti to ločnico med nekom, ki ni v resnici odvisen od tega kar dela, vsaj ne življenjsko odvisen od tega kaj dela in tistimi, ki so zdajle na Kitajskem, ki »švicajo« po teh mestih zato, da bomo iz 6 milijonov mogoče naredili 7 milijonov konec leta. In dejstvo je, da potencial izvozni je. Tega potenciala je vsaj do 16 milijonov litrov in panoga bi bila sposobna to speljati z pomočjo Ministrstva za kmetijstvo, kjer, kot sem rekel, so ljudje, ki razumejo in vejo, kaj je treba naredit. Imamo največ doktorjev znanosti na kmetijskem inštitutu, ki so šolani v tujini, nikoli v preteklosti ta stroka ni imela toliko znanja na kupu, kot zdaj in večina tukaj sedečih ljudi razume, kaj je potrebno imeti na mednarodnem trgu. Vsi vemo, da kakovost sploh ni zgodba, da prodaja stil in tega moraš imeti pravega, če želiš prodati vino, drugače je čisto vseeno, če drugega nimaš, ti nič ne pomaga. Kakovost sploh ni debata, to je vstopnica za predstavo. To je škoda govorit o tem, kaj je kakovost vina, ker to je »mus«, to je tisto, kar vsi imamo, če smo sploh sposobni kakšen liter prodati kjerkoli. Tudi v Sloveniji ne moreš več prodati vina, ki ni primerno za primerno ceno. Ne moremo pa se sprijazniti, da je recimo, med, ne vem, da imamo na pooblaščenih organizacijah pregledanega 54 milijonov litrov vina v letu 2016, če smo malo prej rekli, da imamo celih 80 milijonov v državi. Seveda je jasen odgovor, da je to v skladu z zakonodajo, ampak dajmo se potem vprašati, ali je to normalno? Ja, potem bo pač treba spremenit zakonodajo v tisti meri, da bodo od 80 milijonov zajeli ne 54, ampak mogoče 65, mogoče 70, mogoče 75. V Franciji, vsak mesec, po kantonih, po departmajih, objavijo uradno prodajo vina. Mi v tem smislu, administrativno upravnem, dejansko zaostajamo z vso našo okolico in čez, ne vem, če ne prej, pa mogoče čez 10 let, nas bo nekdo vprašal, ja kaj ste pa delali? Kaj ste pa čakali? Zakaj pa tega niste prej povedali? In to je tista tema, ki je ključna za nas vse. Mi smo predlog poslali vsem tukaj prisotnim, tudi Vinisu(?), zbornici, ministrstvu, vam, se pravi, dali smo ga pravočasno v razmislek in pričakovali, da dobimo neko alternativno opcijo. Nismo rekli, da vse vemo, ampak, ne nam pa očitat, da vemo premalo, ker vemo, kaj moramo spremeniti in to je tisto, k čemur gremo. Zato prosim, še enkrat, podatkov imamo veliko. Ti podatki dokazujejo, da nam evidence ne »špilajo«. Če nam ne »špilajo« zaradi različnih metodologij, to ne more biti naš problem. Zato imamo državo, ki naj te metodologije uredi in naj se vidi, kateri podatek je uraden. Ali je uraden podatek SURS? Ali je uraden podatek RPGV – register pridelovalcev grozdja in vina? Ali je uraden podatek ocena letnega pridelka Kmetijsko gozdarske zbornice? Vsaj to bi se morali zmeniti. Hvala lepa.
Najlepša hvala za dodatno pojasnilo, gospod Brejc, predstavnik vinske družbe Slovenija d.o.o. Še kdo od gostov morda želi še kakšno besedo, preden dam. Izvolite.
Gospod _____
Hvala, samo en stavek. Jaz pa ponovno ugovarjam gospodu Brejcu. Ne bo dopolnilna dejavnost na kmetiji rešila evidenc. In jih ne more. Jih moramo nekje držat(?) in stvari se je lotil na nepravi način in meša hruške in jabolka. Vino od kmeta malega, ki nima – ni davčni zavezanec, je prijavljen v register, je prijavil pridelek – potem pa ni več v nekem sistemu, ki bi lahko bil merodajen za birokracijo. Ker lahko prodaja prosto na trgu.  Tako da ne mešajmo teh stvari. Zato je tisto – toliko vina pohaja. In sivi trg je zame tisti, če vinograd ni v registru in če iz tega vinograda ni prijavljen pridelek. To je zame sivi trg. Ostalo pa ni. Hvala.
Najlepša hvala. Sedaj pa bom dal besedo poslankam in poslancem Državnega zbora. Ali želi kdo besedo? Kolegice in kolegi? Kot prvi kolega Tomaž Lisec, nekdanji predsednik tega odbora.  Izvolite, kolega Lisec.
Ja, hvala. Zdaj, očitno bo treba povedati, od kod prihajaš pa ali si lastnik ali nisi lastnik vinograda, da ne bo kdo rekel, da imamo kakšne takšne ali drugačne interese.  Sam prihajam iz Posavja, kjer, veste, da je problematika razdrobljenih, majhnih vinogradnikov, ne nekaj za slovenske razmere srednjih, kaj šele, če govorimo o evropskih standardnih klasifikacijah razredov – v bistvu so to še vedno majhni vinogradniki. In sam nimam vinograda, imam pa v sorodstvu ljudi, ki imajo od 400 pa do 10 tisoč / nerazumljivo/. Pa poslušam približno isto debato in tudi tu pa tam manjši konflikt, kdo je bolj pomemben. Ali tega, ki ima 400 trsov in se pri skoraj 80 letih še ukvarja s tem, ali pa njena mlajša sestra, ki ima 10 tisoč trsov pa se skoraj izključno vsaj dva družinska člana s tem ukvarjata.  Ampak da začnem – v bistvu bi začel s tem, kar je povedal gospod Peršolja. Jaz moram reči, da vse ljudi s te strani zelo cenim, ker mi smo se – na srečo ali pa na žalost – srečevali samo pri problematiki terana. Sam sem bil, mislim, da najdlje od vseh politikov tudi na zadnjem vinskem oziroma vinogradniškem kongresu v Šentjerneju in moram reči, da sem v bistvu odšel domov s polno glavo – ne žvepla, ampak predvsem podatkov, ki so nam jih predstavili različni deležniki na tem področju. Moram reči, da takrat sem prvič izvedel, kaj je prihodnost vinogradništva v Posavju, katera vinska trta in sem bil v bistvu zaprepaden, ampak očitno bo treba tudi temu posvetiti več zadev. In kot je rekel gospod Peršolja, obilo je izzivov, treba se jih bo lotiti.  Tukaj danes je bilo nekaj skupnih komponent, ne glede na to, ali so se predhodniki strinjali ali pa ne. Eno je ta ureditev evidenc. Eno je ta slovenska razdrobljenost. In pa ključna – sodelovanje sektorja, ki je na načelni ravni, ni pa popolnoma vedno v praksi. In jaz moram reči, da – ker kot sem že rekel, prihajam iz Posavja – verjetno vsaj tisti, ki ste malo bolj na področju vinogradništva doma, veste, kaj se je zgodilo oziroma kaj se dogaja z našim posebnežem, cvičkom. Imamo en konzorcij pa se nekateri ne strinjajo popolnoma pa gredo ven pa eni ustanavljajo drug konzorcij pa jim spet nekaj ne paše – skratka, tipična slovenska zgodba. Ne samo preko politike, kjer smo vedno klasificirani levi, desni, zgornji, spodnji, ampak že pri enem cvičku nastaneta vsaj dva sektorja pa še eden vmesni, ki reče: »Pustite me pri miru in pustite me, da bom delal.« Je pa res, da za kot neko protiutež cvičku pa v zadnjih parih letih vsaj na področju Posavju, konkretno predvsem v Sevnici, dajemo velik skupni poudarek področju razvoja modre frankinje. Tukaj upam, da v bistvu se vsi ti pridelovalci ne bodo poslužili metode oziroma zgodbe iz cvička.  Zdaj, glede pridelave in potrošnje vina. Jaz – tako kot verjetno vsi Slovenci – se zavedam, da imamo v bistvu vrhunske vinarje, da se ne dogaja več zgodba, ki sem jo tudi sam poslušal približno 20, 30 let nazaj, ko je oče prišel iz jurjevanja in so v bistvu skoraj vedeli, kje imajo dober cviček, kje pa imajo slab cviček. In sedaj, ko grejo na jurjevanje, večkrat reče: »Tam, ko smo takrat govorili, da imajo slab cviček, cvička nimajo več. Ker tudi vinograda nimajo več.«  Skratka, kdorkoli se ukvarja z vinogradništvom v Sloveniji, ima dober cviček. Ker ali lokalna društva vinogradnikov ali pa uradne ocene ali pa nadzor so v bistvu prisilili, da so se ljudje - od najmanjših vinogradnikov pa do največjih vinarjev – odločili, ali bodo delali kvalitetno ali pa se tega ne bodo šli. In kar mislim, da je ena zelo velika dodana vrednost, ki so je predvsem naredila lokalna društva  (nadaljevanje) vinogradnikov, ko so vinarji med sabo tekmovali kdo je boljši pri kateri zvrsti vina in so se slabi avtomatsko umaknili in si rekli, da se te zgodbe ne gredo več. Tako da pridelava je dobra. Zdaj, glede potrošnje, saj veste, če bomo rekli, da imamo dobro potrošnjo, to pomeni, da bomo pivski narod, kar mislim, da nam ne bi bilo v ponos, ampak mislim, da vsi deležniki tukaj se verjetno, predvsem te strokovni, strinjate, da se je veliko naredilo na izobraževanju glede pivske kulture v Sloveniji. Da se vino pije ob različnih priložnostih različno vino, predvsem pa, da se ga ne konzumira prekomerno.  Naslednji problem, ki je, v bistvu se tiče te potrošnje – cena vina. Zdaj jaz kot potrošnik bi najraje kupil vrhunsko slovensko penino, ki je zelo moderna pa zelo kvalitetna postala v zadnjih letih ali pa, če želite vrhunsko modro frankinjo po en evro, ampak po drugi strani pa tudi sam kot potrošnik, se zavedam v bistvu kaj vse morajo moji strici pa tete narediti v vinogradu – pa bom začel od spomladi pa do trgatve in potem pridelave vina, ko v bistvu gledajo v nebo, poslušajo zvečer vremenske napovedi, kaj jih bo prizadelo, ali bo suša ali bo toča ali bo pozeba ali kaj drugega. V bistvu si mislim, da če bi dali 10 evrov za liter srednje kakovostnega cvička, pa še vedno ne bi kmetje bili plačani kot recimo marsikateri drug delavec, ki zaračuna 20 evrov na uro za svojo storitev in ko jaz dobim pri srednje velikem vinarju vrhunsko nagrajeno frankinjo za tri evre, se mi zdi v bistvu, da dela škodo vsem nam in tukaj vem da – predvsem na tem Vinskem kongresu je bila zgodba, kako naša vrhunska vina spraviti, prvič do slovenskih trgovcev ali pa do tujih trgovcev v Sloveniji, če želite in jih kakovostno ovrednotiti, ne pa da bomo na naših policah, pa moram reči, da tukaj predvsem tuji veletrgovci imajo to zgodbo, ko recimo jaz v lokalnih – pa jih ne bom imenoval, trgovskih centrih skoraj ne pridem do posavskih ali pa dolenjskih zvrsti vina – tu pa tam pride kakšen Štajerec notri pa kakšen Primorec, potem pa imamo na drugi polici polno tujih vin, ki seveda jih je včasih zanimivo poskusiti, da vidiš, ali je kakšno vino iz Čila, ki je neka top destinacija v zadnjih letih ali pa Argentine, res toliko boljše, ampak tudi tam dobiš vrhunsko vino za dva evra in se sprašujem zakaj, če že se gremo nizkocenovno politiko pri slovenskih vinarjih, zakaj potem tujcev, bom rekel ne spravimo na četrtino pulta, tri četrtine pa damo lokalnim ponudnikom. Tako da jaz mislim, da tukaj je kar veliko izzivov – še enkrat, kot je rekel gospod Peršolja, da slovenske vinarje, jaz mislim izobrazili ste jih že, spravimo na police s tem, kar se reče visoka dodana vrednost, predvsem pa, da bodo slovenski kupci raje pili slovensko vino kot pa nizko cenovno, predvsem tuje vino. Zdaj glede tega uvoza in izvoza je bilo že kar nekaj rečeno. Jaz moram reči »glih« to, kar sem prejle rekel, da v bistvu mi uvažamo nizko kvalitetno vino od drugod – mislim, da bi tukaj morali preprečiti. Jaz nimam problemov, če Slovenci pijemo vrhunska tuja vina, da se lahko, bom rekel tudi izobrazimo, pa saj veste, če je dobra konkurenca, tudi sam postaneš boljši, ampak če grdo rečeno, uvažamo »fičote« na področju vina, jaz ne vem kaj to lahko prinese, niti slovenskemu potrošniku, seveda razen zaradi majhne kupne moči, kaj šele zaradi vsega tega, kar vino lahko prinaša tako na pozitivni kot na negativni strani.  Tako da jaz bom počasi zaključil. Edino, kar moram reči, da to kar sem si zapisal od predhodnikov par stvari. Jaz moram reči, da če sem s kom v prejšnjem mandatu zelo dobro sodeloval na področju kmetijstva, je bila to Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije in moram reči, da sem danes kar presenečen, ko predstavnik te zbornice pravi, da so zakoni na področju DDV, katastrskega dohodka, Zakon o vinu in pa Zakon o kmetijstvu, dobri. Zdaj, če vprašate povprečnega Slovenca, ne glede na to, ali se bo ukvarjal z vinogradništvom ali pa ne, bo rekel, da Zakon o DDV je potreben sprememb, ampak ni politične volje pri trenutni oziroma prejšnji oblasti. Vsi vemo, kaj se bo zgodilo na področju katastrskega dohodka. Morda še ne letos, ampak, poglejte si leta 2021, ko boste gledali za zadnje štiri leta, koliko je povprečen slovenski kmet, kako se mu je dvignil katastrski dohodek. Jaz mislim, da ne bojo podpirali to stališče, da je pa ureditev katastrskega dohodka dobro in jaz upam, da bo tudi vladajoča politika prisluhnila predlogu Poslanske skupine SDS, kjer smo trenutno v proceduro vložili zakon, ki bi nekako omejil norost, ki se je prejšnja vlada na tem področju izmislila, pa tudi Zakon o kmetijstvu, to verjetno bo sama državna sekretarka rekla, je vedno neka odprta knjiga, kjer je veliko možnosti po izboljšavah. Tako da, jaz se ne strinjam s tem, da v bistvu večjih problemov ni, mislim, da je kar nekaj problemov oziroma bom raje še enkrat rekel, je veliko izzivov. Je pa res, da to kar se vseskozi skuša doseči, da se za isto mizo pogovarjajo majhni vinogradniki pa večji vinogradniki oziroma vinarji, da bo zelo težko. Ampak ravno to, ker se v bistvu premalo pogovarjamo vsi skupaj, ne samo, bom rekel, vinski sektor, ampak tudi politika, imamo takšne evidence, kot jih imamo, ki so predstavljene na prvi strani. Skratka, mislim, da tudi tisti, ki ima 400 trsov(?) oziroma kot vsi vemo, koliko so te, kaj je treba za register, pa kaj je treba za prijavo pridelkov, ampak nekje nekaj manjka in kljub temu, bom rekel, da sem poslanec, zavezan zakonu, brez skrbi, v mojem vinorodnem okolišu dobite z lahkoto vrhunsko frankinjo, v »kanistru« po 2 evra. Verjemite da, če vprašam, kaj pa račun, ljudje malo skomignejo, da gre vino, po domačem, jaz mislim, da niti ni toliko problem, samo če bi ljudje resnično prijavili pa »magar« so »pavšalisti«, da se to uredi, ker mislim, da od takega področja nima nihče nič. To da meni ljudje rečejo, ali bom dal na pol zastonj vino ali ga bom zlival po cesti? Od tega nima nihče nič. In ko rečem tem manjšim vinogradnikom, pa dajte, ne vem, dogovorite se z, ne vem, vinsko zadrugo oziroma kmečko zadrugo Krško ali pa s kakšnim srednjim pridelovalcem vina, pa jim ponudite grozdje, pa ga bodo z veseljem odkupili, morda letos sicer ne, ker je vsega polno, ampak v nekem povprečnem letu pa z veseljem, pa rečejo, ne, ne, tega se pa jaz ne grem. Skratka in smo spet vsi v enem začaranem krogu. Majhni proizvajajo vino, pa ga sami ne spijejo, veliki pa potrebujejo grozdje, pa kvalitetno grozdje, pa ga tudi ne dobijo. Skratka, nek začaran krog, ki ga bo treba ali preko zakonodaje ali pa preko kakšnih drugih mehanizmov reševati in mislim, da lahko zadeve rešujemo ravno s tem, da v bistvu smo ponosni na slovenska vina in da jih skušamo prodati v tujino, ker kot rečeno, mislim, da je ogromno prostora da, če gledamo svetovni trg, smo manjši pridelovalci vina, da ta vrhunska, kvalitetna slovenska vina spravimo v promet. In jaz vem in poznam situacije, tudi iz prve roke, ko se slovenski vinarji trudijo na mednarodnih sejmih, da tu in tam prodajo tudi količine, kot so pol milijona litrov določene zvrsti vina, da je tukaj(?) tako, kot je bilo prej rečeno, je veliko znoja vloženega, ampak, saj veste, to je trg, ki je prav tako hud in jaz tukaj mislim, da se moramo vsi skupaj strinjati, da mora tudi politika podpreti slovenske vinarje, še enkrat, najsi bodo majhni ali pa veliki, da bodo lahko, ne samo kvalitetno delali, ampak predvsem tudi kvalitetno preživeli. Hvala.
Hvala, kolega Lisec. Naslednji, ki je prijavljen, je kolega Židan. Kolega Židan izvolite, imate besedo.
Gospod predsednik, najprej hvala za besedo. Vsem skupaj en lep pozdrav. Prihajam iz Ljubljane, ki ni vinorodno področje, so pa tudi v Ljubljani posadili trto, tako da se bomo počasi začeli šteti zraven. Dejansko pa, moj problem nastaja nekje drugje, saj sem obiskoval »vinorodnike« po celi Sloveniji. To se pravi, poznam majčkeno bolje mariborsko območje, hodim v Brda, tudi primorski konec poznam, spodnji, prijatelje imam pa dol na Dolenjskem, kjer je cviček tudi dober. Zdaj, radi se primerjamo s sosedi, to se pravi z Italijani in pa z Avstrijci. Posebej / nerazumljivo/ zadnjih 20 let, ko smo samostojna država, enostavno zaostajamo za njimi. Pa bom rekel – ne v kvaliteti, prej bom rekel v organizaciji. Zdaj, ali je slovenska želja, da bomo še naprej imeli trto? To se pravi, moramo obnavljati. Ne razdrobiti pa še delati manjše, kjer vemo, da če jim bomo postavljali ovire, bodo še to pustili. In načeloma bo to zaraslo. Naslednji problem, ki so mi ga zaupali na Štajerskem, je strokovno svetovanje. Več ali manj je to prepuščeno temu, da se sami izobražujejo. Kar je pravilno. Absolutno. Vendar potrebujejo tudi precej pomoči od strani raznih inštitucij in če tega ne bo, bo tudi kvaliteta slabša. Govorili smo o malih, velikih, srednjih. To se pravi, da moramo tudi to začeti ločevati nekje na razpisih. Če bomo delali razpise samo za velike ali pa samo za male, je to treba nekako tudi poudariti. Enostavno, če so preveč zakomplicirano razpisi, avtomatsko mali odpadejo. Nimajo svojega človeka za to, da bi naredil razpis. To se pravi, ta birokracija mali-veliki, ki sovpada s tem, bom rekel, ni dobra. Naslednji problem, ki so mi ga malo, tako bi rekel, zakr- bom rekel, me je zelo strah – financiranje Avstrije pri prenovi vinogradov v Sloveniji. Ne vem, kam to pelje. Da bodo Avstrijci pridelovali … Jaz se opravičujem, ampak meni je to – bom kar zdaj / nerazumljivo/ gospod Mak, vinar iz Milskega (?) hriba, povedal, da obmejna območja so že kar precej pokupljena. In kar je za mene strah vzbujajoče in pač bom – moram vprašati – je to res, da Avstrijci financirajo obnovo slovenskih vinogradov v tistem delu? Se opravičujem, ampak moram vprašati.  Dobro, zdaj naslednji problem. Bom rekel, sama promocija. Slišali smo, da je precej problemov pri promociji. Verjetno je nekaj napak tudi pri vas vinarjih. Če so ta sredstva iz evropske skupnosti, evropska skupnost zahteva določene podatke in se je treba pač tega držati. Jaz, saj pravi, vem, da je v tistih območjih neka druga praksa, ampak mi sodimo v modern svet in je treba se teh zakonov držati. Jaz verjamem, da vi naredite po svoji strani in vse – ampak je treba prepričati tudi gostitelje oziroma tisti, ki to – da to promocijo naredijo pravilno za evropska sredstva. Malo me moti vaša neenotnost. Jaz bi pričakoval, da pridete pred nas predstaviti z enotnim mnenjem. Z enotnimi smernicami. Potem vam lahko tudi mi pomagamo z nekim zadevami. Da pa znate skrbeti – oziroma skupaj držati – je pa dokaz nogometna reprezentanca, ki je svetovni prvak. To se pravi – znate stopiti skupaj, znate se skupaj pogovoriti in na koncu koncev tudi rezultat tega je to, da ste svetovni prvaki. Za kar vam iskreno čestitam. Hvala lepa.
Najlepša hvala, kolega Židan.  Naslednji, ki je prijavljen, je kolega Cigler. Izvolite, kolega Cigler.
Hvala lepa. Spoštovani, lepo pozdravljeni. Cenjeni pridelovalci tudi – ali pa zastopniki pridelovalcev enega pomembnega produkta v Sloveniji, ki ga slovenski, če lahko temu rečem, velekapital tudi kar dobro prodaja. Pardon, če sem rekel velekapital, ampak gre za kvalitetna vina, ki se v tujini dobro prodajajo. Tako kot prej je bilo povedano.  Pomembno pa je bilo zdajle iz razprave slišati – ne vem, kako naj se tukaj vse to naenkrat poenoti, ampak vseeno – da je vinogradništvo v Sloveniji  (nadaljevanje) je ekonomski projekt, pomemben ekonomski projekt, hkrati je pa to del življenja v tej deželi pod Alpami in pa tudi urejanje krajine, kar se ne sme zanemarjati. Moram reči, da sem pozorno poslušal Kmetijsko-gozdarsko zbornico, predstavnike sindikata kmetov Slovenije, Kmetijski inštitut in ne nazadnje tudi v tej smeri razmišljalo Ministrstvo za kmetijstvo in vinogradništvo, oprostite, če tako rečem.  Namreč pomembno je, da predlogi sprememb, ki jih daje Vinarska družba Slovenije naj bi imeli za posledico eno preglednejšo in verodostojnejšo evidenco o dejanskem trgu z grozdjem in pa vinom, hkrati pa bodo imeli tudi en dolgoročen vpliv na primernejše odkupne cene, to je dejstvo. Ali pa na zapiranje oziroma opuščanje vinogradov in zanemarjanje dela krajine države, kjer ti vinogradi ležijo, tudi zaradi pomembnih dodatnih regulacij pa birokratskih obremenitev o katerih smo zdajle poslušali – tudi kar nekaj uradnih govorcev. In moram reči, da preglednejša evidenca – to je res dobra zadeva za statistiko, ni pa to nekaj samo po sebi kar bi si zasebne družbe, katerih namen je predvsem povečati dobiček, na vse kriplje, da bi si to želele pridobiti in moram reči, da pomembna stvar pri vsem tem so pa tudi odkupne cene grozdja. Namreč avgusta, če gledam samo koliko ljudje spremljajo po državi medije – avgusta smo v medijih lahko brali kako je klet Vipava eden od družbenikov Vinske družbe Slovenije, ponudilo odkupne cene, s tem, da kmetje niso bili zadovoljni. Nekaj vinogradnikov, ko so videli cene, pogodbe celo niso podpisali. Kar se stroke neposredne, ki dela z vinogradniki manjšimi tiče, na primer član Upravnega odbora kmetijske zadruge Vipava je dejal, da je klet odkupne cene določila prepozno, da bi lahko kmetje še imeli kaj vpliva na sladkorne stopnje in so nekateri kmetje, sicer s precejšnjim tarnanjem potem te pogodbe podpisali, ampak v prihodnje misli ta predstavnik Odbora kmetijske zadruge, ki sem ga omenil, da naslednje leto tega sporazumevanja ne bo več. Moram reči da… in to je pomembno izpostaviti, da bolj točno vemo o čigavem interesu in na čigavo pobudo zdajle teče ta seja. Seveda ne sme iti v škodo malih vinogradnikov, tistih, kateri so prej govorili – sindikat, Kmetijsko-gozdarska zbornica, ministrstvo, namreč govorimo zdajle predvsem o vele proizvajalcih v kapitalu, ki kliče na pomoč državo takrat, ko je potreben njegov interes dodatno zaščititi, čeprav mislim, da rdeča luč mu gotovo ne bije. In moram reči, da predlog… če bo tukaj en predlog sklepov, ki bo favoriziral vele proizvajalce in pridelovalce grozdja in nalagal ene dodatne in nalaganje zlasti njim dodatnih pomoči s strani države, države male proizvajalce pa bi se izpostavilo dodatnemu nadzoru. Takšen predlog ni v korist vinogradništva na Slovenskem in takšnega v Levici sigurno ne bomo podprli. Hvala lepa.
Najlepša hvala gospod Cigler. Sedaj pa je kolegica Violeta Tomić, izvolite.
Ja, najlepša hvala za besedo, lep pozdrav vsem. Najprej moram replicirati kolegu Liscu. On je bil predsednik Odbora za kmetijstvo v prejšnjem sklicu in midva sva izvrstno sodelovala, ampak spoštovani kolega, cvička na Jurjevanju nikoli ni bilo. To je huda žalitev za Belokranjce, čez Gorjance ne seže cviček. Samo na to stran Gorjancev, tako da to poznavanje je nujno za člane tega odbora in bom rekla, da tudi predsednik Državnega zbora je na srečanju Slovencev po svetu nekoč dejal, da Slovenija sega od Triglava do Gorjancev. To so za ljudi na oni strani Gorjancev zelo težke stvari, no in da povem, jaz sem iz Bele krajine in tam pridelujemo izvrstna vina - izvrstna, do ledenega vina pozne trgatve in tako naprej. Skratka, od zmeraj je vinarstvo tradicija v Sloveniji in kot smo že rekli, tudi krajina je pomembna. Ko se pripelješ tam dol od Semiča, so griči in sami vinogradi in to je pomembno tudi za naš turizem, kajti ljudje prihajajo včasih samo uživati v kakšno   (nadaljevanje) zidanico in gledati to pokrajino, ki je zelo pomembna, ali pa kolesariti po njej.  Slišali smo, da je gospod Brejc govoril o tem, da moramo prestaviti to našo pridelavo grozdja in vina v 21. stoletje, kar mene skrbi. Ob vsem spoštovanju do teh ljudi, ki se ukvarjajo s trgovino in pridelavo in predelavo grozdja, je, da je to 21. stoletje pravzaprav stoletje monopolov in ukinjanja samooskrbe, in na to na nobenem področju ne mislimo pristati, vsaj mi v Levici nikoli ne. Želite vedeti, koliko vina imamo. Kmalu boste želeli vedeti, koliko kruha imamo, koliko vode imamo - zakaj? -, da ne bi kdo mimo te iste pipice slučajno česa prodal.  Trg je nasičen in ni možnosti prodaje. Ljudje imajo pravico do tega, da zase pridelajo nekaj vina in da ga spijejo. Mnogi kmetje najraje pijejo svoje vino. Imam žlahto, ki prideluje neko enormno kislico, ampak imajo pravico, da jo pijejo, ker jo pridelujejo zase. Drugo pa je, da nikoli ne bodo imeli dovolj denarja, da bi kupili kupico vina, ko potrebujejo, recimo, ob kosilu ali pa ob trgatvi.  Pravite, da bi dvigovali ceno, da bi lahko plačevali večjo odkupno ceno. Veste, mene tu zbode. Jaz sem bila v prejšnjem mandatu ogromno na terenu in tam sem srečala - povabili so me vinarji, sami sebe imenujejo viničarji - v Ormoške gorice. Evropsko subvencijo so dobili za sekanje vinogradov, in to se jim je splačalo. Če so obdelovali vinograd in hoteli prodati velikemu vinarju, ki je tudi del te, bom rekla, vaše skupine, vinske družbe Slovenija, in to je veliki P in F Jeruzalem Ormož, se je zgodilo - kaj? -, da po dve, tri leta niso dobili plačila za to grozdje. In ta vinogradnik - bila sem v njegovi kuhinji, ker jaz grem preverit stvari na teren - ni imel - kaj šele, da sinu da kaj, ki je šel študirat v Ljubljano, za vlak -, ni imel za to, da kupi škropivo ali pa da plača trgače. Seveda je iskal možnost prodaje nekje drugje, kajti kam pa bo s tem grozdjem. In predvsem je pomembno, da se cena postavi pred trgatvijo. Ne pa, ko ti pripelješ enkrat do tistega, ki to odkupuje - enako je bilo tudi pri pšenici -, takrat pa izveš, da je cena tako nizka, da bi ti raje to grozdje pustil škorcem, kot pa da bi ga prodal, kajti tudi trgače je treba plačati, tudi škropivo in tako naprej. In naj ne pozabimo, da je, recimo, Jeruzalem Ormož, ki več let ni izplačeval odkupljenih letin grozdja, hkrati prejemal milijonska sredstva od države. In lastnik tega podjetja se kiti s statusom najbogatejšega Prleka in enega najbogatejših Slovencev. Pa govorimo tu, na primer, o Agroindu, ali po novem je to Klet Vipava, kjer po prevzemu terjatev s strani nekih mednarodnih špekulantov delavcem po več mesecev niso izplačali plač; o tem smo tudi na tem odboru že govorili. Skratka, to se je menda uredilo po odkupu novega lastnika. Pa vendar, veste, mi govorimo tu o velepridelovalcih, o kapitalistih, ki si z delom viničarjev - zdaj že imenujejo viničarji sami sebe, tako kot so nekoč, vemo, viničarji iz literature živeli mizerno, kajti delo na zemlji, delo v vinogradu je trdo, izkupiček pa ni prav velik, predvsem za te, ki prodajajo surovino, se pravi, grozdje. Na račun tega si nekateri dejansko prilaščajo milijone in ko ne morejo več in več služiti, bi pa radi še, da država pomaga, da bi zaščitila njihov interes. Jaz se s tem ne strinjam in se tudi nikoli ne bom strinjala. Tu se popolnoma strinjam z gospodom Peršoljo, ki je rekel, da je tu tudi nadzor nad ozemljem. Tisti trenutek, ko tujci - ves čas mislimo, da bi tujci bolje gospodarili, bolje bi gospodarili z našim letališčem, pa dajmo zastonj prodat, tujci bi bolje gospodarili z našimi bankami, pa dajmo jim prodat. Kdo pa smo mi, če nismo sposobni gospodariti z lastno državo, vas sprašujem, a veste.  Tako nikakor ne bomo dovolili, da bi se izrinili mali vinogradniki,   (nadaljevanje) in se ne moremo nikakor strinjati, da bi vzpostavili večji nadzor nad malimi vinarji, da ne bi mogli ti vinarji bodisi prodati svojega grozdja bodisi pridelati vina zase. Jaz sem prepričana, da ti vinarji ne bi iskali odkupov v tujini, če bi doma dobili poštene cene, ali pa celo, če grem tako daleč, če bi sploh dobili plačilo za grozdje. Potem bi bili dobički mogoče manjši in potem bi nekateri predstavniki te organizacije malo zdrknili na lestvici najbogatejših Slovencev, kajne. Ampak zato je edini razlog, da ta vinska družba predlaga večji nadzor nad tistimi, ki niso oni. Jaz nikoli nisem slišala, da bi nekdo lepo prišel pa predlagal večji nadzor nad sabo, ne, ampak tisti, ki ogrožajo njihov profit. Mi vedno in popolnoma nasprotujemo monopolom in predvsem bomo zagovarjali samooskrbo, večjo samooskrbo na vseh področjih. Kdor pa seveda prodaja, naj prodaja pod drugačnimi pogoji kot nekdo, ki prideluje zase. Hvala.
Najlepša hvala, kolegica Violeta Tomić.  Zdaj sem prijavljen sam. Aha, kolega Lisec še želi repliko. Izvolite, kolega Lisec.
Hvala. Glede na to, da me je gospa Violeta Tomić najprej napadla, da nimam pojma, da se na jurjevanju ne pije cviček… / oglašanje v ozadju/
Ne, se ne pije.
Zdaj jaz ne vem, ali ima jurjevanje kako blagovno znamko prijavljeno samo v Beli krajini, ampak če meni ne verjamete, pa pridite na predvečer goda svetega Jurija v Občino Sevnica, pa verjetno v še kakšno drugo občino. Tamle je gospod Orešček, pa vam z lahkoto naštejemo vsaj deset skupin v Občini Sevnica, ki izvajajo ne samo na predvečer goda svetega Jurija, jurjevanje po naših krajih, ampak imajo potem tudi srečanja jurjevalci. In, ja, v naši občini verjetno tudi tisti to pokažejo, spijejo cviček, tako se vam oproščam, če imate blagovno znamko jurjevanje samo v Beli krajini, nam povejte, da bomo v naši občini pa še kje na Dolenjskem, v Posavju nekako predrugačili, preimenovali ta praznik, ampak pri nas imamo jurjevanje. Ni tista velika prireditev, kot jo imate vi, ampak je lep običaj, petje Jurijevih pesmi od hiše do hiše. Enkrat bom jaz prišel na jurjevanje v Belo krajino, ti boš prišla pa k našim fantom poslušat, kako ubrano pojejo.
Zmenjeno. Hvala.
Hvala. Preden nadaljujem z razpravo, želim obvestiti, da kolega Branka Simonoviča nadomešča kolega Franc Jurša, ki ga lepo pozdravljam na naši seji.  Torej, spoštovani zbrani, morda nekaj mojih pogledov na situacijo. Kot vidite, imamo danes 2. redno sejo tega odbora. Kot sem že povedal, na 1. seji, govorim o 1. redni seji, smo imeli prav tako problematiko sadjarstva. To je po eni strani letos velika letina jabolk, po drugi strani tista jabolka, v bistvu samooskrba z jabolki je tudi letos, recimo, jaz bi rekel, da tudi v tisti najvišji klasi, prvi klasi jabolk, da nimamo viška, problem so vedno tista industrijska jabolka. In ugotavljamo vse tiste probleme, ki so, premalo združevanja, recimo, isti problem kot v vinarstvu. Del tega, lahko rečemo, predvsem grozdja, govorimo o tem, da v Avstriji, recimo, za jabolka so govorili nekateri, da mlini ne delujejo, da so premalo letos odkupili. Torej ugotavljamo neko povezanost tudi Avstrijcev, torej predvsem, da tudi letos Avstrijci niso kupovali teh industrijskih jabolk ali pa zelo malo, pa je odkupna cena tudi v Avstriji bila izredno nizka in je tudi to problem za samo panogo. Torej, hoteli smo opozoriti s tisto sejo - in sam bom takšne seje skliceval tudi v prihodnje -, kje imamo pomanjkljivosti. Jaz govorim s strani marketinga kot ekonomist v tej sferi. Torej, tam imamo problem, da je premalo združevanja sadjarjev. Morda tudi s strani države, s strani evropske politike, opozarjanje na te probleme, da si moramo zagotoviti tehnologije, da lahko iz teh industrijskih jabolk delamo čudovito, recimo, otroško hrano, suho sadje, ki ima višjo ceno, ne samo jabolčnih sokov. V Avstriji imajo celo spet jabolčna vina in tako naprej, da ne govorim o ostalih produktih, ki so izredno pomembni in kjer se dosega visoke cene.  Danes prehajamo torej na vino. Predstavnik Vinske družbe Slovenije  (nadaljevanje) je dal nek svoj predlog. Tema ni, ali smo proti ali ne, bolj pomembno je za mene osebno, da se ta razprava odpre. Kot je rekel na začetku, da odpiramo razpravo, da pogledamo, kje v Sloveniji še imamo šibke točke. Če dam svoje mnenje in tudi mnenje Slovenske demokratske stranke, za nas so vsi vinarji pomembni, tako manjši, srednji, kot tisti največji. Na žalost imamo premalo, bi rekel, in na žalost moramo vse enako tretirati. Za mene osebno, ki prihajam z območja, na katerega sem izredno ponosen, torej iz Slovenskih goric, o tem lahko še kaj rečem, pa tudi o svojem vinskem okolišu, o našem delovanju. Torej prihajam z območja, kjer imamo veliko število malih vinogradnikov, in kjer moram osebno priznati kot vinogradnik, imam tudi sam osebno vinsko klet, en del vinograda sem nekako izsekal pred nekaj leti. Žal sem ga obdeloval nekaj let po smrti očeta in mi čas ni dopuščal, nisem mogel gledati neobdelanega vinograda, zato sem ga tudi izsekal, približno 320 trt sem tam gojil. Ampak če pogledamo proces, torej tudi tranzicijo, bi jaz rekel, v Sloveniji, kar se tiče vina, vinarskega marketinga, predelave in kvalitete vin v končnem produktu, lahko rečem, da smo naredili velike korake naprej in si lahko vsi skupaj čestitamo. Tudi raznovrstnost, zadnjič, ko smo bili pri vas na Kmetijskem inštitutu, Slovenija ima tudi raznovrstnost vin neverjetno. Če pa pogledam s strani marketinga, po svojih osebnih izkušnjah, v svetu, kjer sem se gibal, bi lahko rekel, s tistim višjim slojem ljudi, za katere cene niso pomembne, bi pa rekel, da v vinu danes imamo, kot je rekel predstavnik, lahko rečemo, kleti Brda, je celovita zgodba. Torej, celovita zgodba in vi prodajate zgodbe danes. Tako je v vsakem produktu, lahko v jabolkih. Sam vem, ko sem delal nekaj časa za Rogaško Kristal, glejte, saj sem večkrat rekel, lahko vi prodajate kozarec za evro, tekmujete s pol sveta z »low budget«, lahko pa prodajate nekaj za 45 funtov v Angliji, pa še to stojijo v vrsti, da lahko to dobijo. Torej, prodajanje celovite zgodbe. Na žalost pa za prodajanje celovite zgodbe nam največjo korist v tem trenutku delajo ravno največji, tisti imajo denar, lahko hodijo na svetovna tržišča in na njihov račun »Made in Slovenia« cela proizvodnja tudi vin v bistvu dviguje, se ta cena počasi dviguje. Tisti problem, ki ga pa imamo, pa zdaj stopim spet ponovno na stran manjših vinogradnikov, z območja katerih tudi izhajam, z območja Slovenskih goric, je pa ta, glejte, ta krajina, ki mora ostati. Torej, tudi tisti relikt preteklosti, čeprav sem sam marsikdaj kritičen do nekaterih zadev, kar se tiče bivše države, pa moram priznati, da je bila pozitivna zgodba. Torej, ohranjanje krajine kot takšne. Največkrat vsi mladi govorijo, da so bili v Toskani pa ne vem kje vse, pa v Franciji, v Champagne in vse ostalo, glejte, je pa to zelo pomembno, tudi ekonomsko, bi rekel, težko vrednotljivo, ampak ima izredno, izredno velik pomen za kompleten turizem tudi. Torej, vinska zgodba ima izreden vpliv tudi na slovenski turizem in Slovenci bi morali začeti vzgajati tudi mladi rod, da je vino nekaj posebnega, da je vino del naše velike, lahko rečemo, večstoletne tradicije. Recimo, z območja, kjer sam živim, smo že pred več kot nekaj sto leti bili, lahko rečemo, vozili vino na Dunaj, cesarski Dunaj takrat, in tudi zgodba okoli najboljših vinogradov, tudi največje evropske mestne vinske kleti, ki jo je nekoč predstavljal Vinag, je ravno iz tega obdobja. Torej, tudi sorte predvsem sauvignona z našega območja, je sorta, ki je bila tudi, lahko rečemo, cenjena vsaj na evropskem nivoju in tako naprej.  Tako da problematika glede vinarstva v Sloveniji v sferi tega, ker danes sklicujemo sejo in ker smo pripravili tudi enega od sklepov, je, da se sam strinjam. Po eni strani želim od vas vseh, ki ste danes tukaj tudi gostje, da pripravite tudi vi problematiko, kar se tiče birokratskih ovir na tem področju, kjer lahko naredimo nek korak naprej. Kolega Lisec je prej omenil tudi Zakon o DDV, blagajne za tiste najmanjše, mislim, da niso bile potrebne, da gre za preveliko birokratsko oviro. Po drugi strani se je treba zavedati, da se bo katastrski dohodek dvignil za trikrat, kar pomeni po vsej verjetnosti zaton manjših kmetovalcev. In lahko rečem, ne bi si želel zgodbe, kot sem jo tudi sam doživel, torej, da sem izsekal   (nadaljevanje) vinograd, in tako so počeli tudi naši, moji sosedi in številni ostali. Torej, krajina se spreminja, se zarašča in to je pomemben element tudi v tem prostoru. Tisto, kar je pa, se mi zdi, del te razprave, pa je - in tudi tu moram poudariti, prvi del tega, kar je povedal tudi predstavnik Vinske družbe Slovenije -, glejte, enkrat bomo morali tudi nekako ljudem predstaviti, in tudi politika se poenotiti, kam v slovenskem kmetijstvu. Jaz mislim, da moramo iti korake naprej, postopne. Jaz bi tu želel, da se neka evolucija naredi na tem področju. Prvič, mislim, da se te evidence - kar že danes vidim iz razprave vseh gostov - morajo nekako, jaz pravim, urediti do konca, ne glede na to, kakšne so zakonske zahteve glede tistih, ki se evidentirajo, torej vinogradov, in tisti, ki so pridelovalci vina, ki ga tudi ne nazadnje na trgu prodajajo. Pa to je bil samo predlog danes. Drugi del je pa tisti del, ali se naj šteje za tiste vinograde, kjer je več kot 0,2 hektarja, kot dopolnilna dejavnost ali ne. To pa je stvar, glejte, razprave, stvar politike. Jaz menim, da smo mi na premajhni stopnji predvsem dodane vrednosti v vinski zgodbi, torej na tistem končnem produktu, in da bi to pomenilo po vsej verjetnosti za veliko število vinogradnikov predvsem, mislim, da v tem trenutku še zaton. Mislim, da moramo nekaj domačih nalog opraviti v Sloveniji tudi na tem področju. Prvič, jaz pravim temu, subvencionirati združevanje manjših pridelovalcev, ali je to zadružništvo ali so to ostale družbe, kjer se ljudje združujejo, tako kot je primer - in tu kot ponosen Štajerec moram dati kapo dol Primorcem, tu moram priznati, da ste vsaj korak ali dva pred Štajersko, kar se tiče združevanja, kar se tiče marketinga, ponudbe, iskanja, da družinska podjetja ali pa predvsem družinske kmetije, ki se ukvarjajo pretežno z vinogradništvom, en del družine odhaja v svet, promovirajo tudi v eksotičnih državah vino, ker ravno tam je vino nekaj posebnega, je vino luksuz, glejte. In menim, da bi ga morali tudi tako tretirati, da gre za eno pomembno zgodbo za Slovenijo, predvsem zaradi preteklosti, predvsem zaradi velike tradicije na tem področju, predvsem zaradi raznovrstnosti, predvsem zaradi dežel in pokrajin, ki imajo različno tradicijo in svoje različne vinske zgodbe, in kot take tudi promovirati. Tisto, kar se mi zdi tudi pomembno, je, da je tudi na tem področju torej pomembno združevanje manjših pridelovalcev, ker samo manjši pridelovalci, ko se bodo združili v okvir ene družbe, si lahko privoščijo strokovnjaka, ki bo peljal nek resen marketing, ker samo, glejte, marketing danes v vinu dela tisto razliko, ki je med nami. Jaz, na žalost, moram priznati, da na območju Štajerske hodim tudi na avstrijsko vinsko cesto, številni Štajerci hodijo tja. Z velikim veseljem, moram poudariti, plačujejo za buteljke povprečnih vin 20, 25 evrov, v Sloveniji pa, poglejte, ne dajo niti 7 ali pa 8 evrov, po vsej verjetnosti za boljšo buteljko ali pa boljše ustekleničeno vino. Torej, cela zgodba je. Danes vidite, da številni manjši ali pa srednji vinogradniki vsi urejajo vinske kleti, ker ljudje želijo priti k nekomu domov, želijo videti kompletno zgodbo, kako je vino ustvarjeno, v kakšni vinski kleti. In potem, glejte, ljudje smo video tipi, veliko smo naredili na steklenicah, na etiketah na vinih, na promociji, ampak jaz mislim, da je še kar nekaj korakov pred nami. Avstrija nam je, tako kot na Primorskem Italija, vsaj nam, Štajercem, lahko v velik ponos ali pa velik zgled, zaradi tega, kar se dogaja. Seveda se pa dogaja tudi to, da ravno na tem področju štajerske vinske ceste na avstrijski strani imajo veliko število gostov, tudi gostov, ki imajo bolj debele denarnice in ki so pripravljeni plačati več. In na naši strani, razen redkih zgodb, na žalost, na našo žalost je še vedno veliko število zapuščenih vinogradov, zapuščene krajine in tu potrebujemo ukrepe za to, da okrepimo, prvič, svojo konkurenčnost, drugič pa, da spodbudimo številne mogoče mlajše vinogradnike, ki so bolj ambiciozni v nekaterih zadevah, da jim damo tudi neko podporo. Tu vidim nekatere rešitve, kar se tiče subvencioniranja določene izgradnje vinogradov, morda pa tudi nekih eksotičnih zgodb. Mi smo zadnjič na Kmetijskem inštitutu Slovenije odprli, recimo, zgodbo, predstavljali so vina, recimo rebulo, macerirano(?) rebulo šest mesecev. Poznam nekaj teh oranžnih vin, te zgodbe, ki se peljejo in moram priznat, svet ali pa ljudje, ki so z najdebelejšimi denarnicami na svetu, si želijo neke eksotične zgodbe. Ni vedno zgodba, da si nekje v Ameriki želijo milijonske litre dobave vin, želijo, / nerazumljivo/ obstaja(?) tržne niše tudi tistih manjših pridelovalcev, ki z neko celovito zgodbo pride na tak trg, mogoče z nekaj deset tisoč litri lahko uspejo, ali pa tudi z manj. Ampak, problem vedno je tu v vrhunskem marketingu in na tem, mislim, da delamo premalo in na tem lahko delajo pa seveda samo tisti, ki so združeni, kjer(?) jih je več, kjer imajo več tega denarja, kjer imajo tudi več kadra, kadrovskega potenciala, ljudi, ki stopijo na ta tržišča, ki še trenutno ne osvajamo in da to naredijo. Tako da, mislim, da je v tem obdobju, preden gremo na to, kar je predstavljam gospod Brejc in kar je ena izmed rešitev, morda na dolgi rok, moramo narediti nekaj, jaz pravim, domačih nalog na tem področju. Po eni strani, vinogradniška društva, ki so naredila, tudi sam sem član v Slovenskih goricah, ki so naredila veliko zgodbo, kar se tiče kvalitete, osveščanja, mislim, da slabega vina, vsaj v mojem okolišu, ga več skoraj ne moreš dobiti, sedaj pa je problem, sedaj pa je zgodba kako dvigniti ceno, kako osvestiti ljudi, kako že otroke v šolah učiti, da če bo kupil naše vino, bo vedel iz česa izhaja. Vedel bo, da s tem, ko kupuje slovensko robo ali pa slovenske produkte, da s tem pomaga tudi sebi, svojim sosedom, svojim najbližjim in da samo homogenost na tem področju, združevanje, solidarnost bi jaz rekel, tu na tem področju, nas pelje v tem, da bomo skupaj močnejši, skupaj bomo predstavljali in tudi na področju enologije, na področju vinogradništva, da bomo lahko pripravili celovite zgodbe. Torej, toliko iz moje strani, nekaj mojih pogledov tudi na slovensko vinsko zgodbo in mislim, da nekaj zadev in nekaj odkritih, bi lahko rekel, kvalitetnih razprav tudi s strani gostov in tudi mojih kolegov, poslank in poslancev, bo pripomoglo k temu, da bomo te teme odprli. Vse tiste, ki se ukvarjate, tudi javno pozivam tiste, ki nas gledajo trenutno preko televizijskih sprejemnikov pa je, da se nam javijo, da nam pripravijo predloge, tudi preko vas institucij, kje so ovire na tem področju, da ne peljemo teh celovitih zgodb, zato da bodo slovenska vina cenjena, da bodo imela visoko dodano vrednost in koliko bo končni produkt imel, v večini primerov, višjo ceno, na koncu bodo več od tega imeli tudi tisti najmanjši pridelovalci in kot bi rekel, bomo izkoreninili tisto besedno zvezo, da se v Sloveniji nič ne splača. Vse se bo splačalo, vsaka zgodba in za nas je pomemben vsak vinogradnik, tako manjši, srednji, kot visoki. Vsi skupaj pa prispevamo v celoviti slovenski zgodbi slovenskih vin, torej, da bodo slovenska vina, da bo slovenska vinska zgodba med(?) in Slovenija svetovni fenomen na tem področju, na tem procesu moramo delati tudi v prihodnje. Najlepša hvala. Sedaj pa imamo še nekaj prijavljenih. Kolega Jurša, ste vi bili prej, imate besedo, potem pa naslednji. Izvolite.
Hvala lepa. Moram reči, da nisem član tega odbora. Zamenjujem našega kolega, poslanca Simonoviča. Moram pa reči, da je ta tematika meni relativno blizu, v končni fazi ne bom sedaj govoril, da sem vinogradnik, ne bom govoril, da prihajam, od kod prihajam, prihajam pa / nerazumljivo/ iz vinorodnega okoliša Štajerske. V preteklosti je ta vinorodni okoliš Štajerske bil po pridelavi vina relativno zelo na visoki ravni. Moram reči, da so ga druge pokrajine, območja v Sloveniji dohitele in prav je. V slovenskem prostoru, moram reči, da se pije zelo dobro vino, da je slabega vina zelo malo. Je pa res, da je naše vinogradništvo dejansko razdrobljeno in da imamo nekje povprečje 0,51 hektarja vinogradov na enega pridelovalca oziroma vinogradnika. To je na nek način, seveda, lahko rečemo, zaskrbljujoče, ampak tudi te vinogradnike lahko posamezne gospodarske družbe povezujejo ali pa tudi kmetijske zadruge, povezujejo in seveda na osnovi tudi tistega grozdja, se da pridelati potem  (nadaljevanje) določena količina vina in to kvalitetnega vina. Veste, svoj čas smo rekli, da cela Slovenija ne pridela toliko vina, da bi lahko eni malo večji evropski ali pa tudi svetovni državi to vino ponudila, ker ga ni dovolj. Glede na to, da sem bil nekaj časa zaposlen v podjetju, ki je dejansko tudi imelo svojo vinogradništvo in da so takrat delali tudi z eno izmed trgovskih družb v Angliji in seveda enostavno in preprosto vino na tem našem območju za to družbo trgovsko, ki ga je potrebovala večje količine, ni bilo dovolj. Sama družba se je mogla na ustrezen način tudi organizirati, moram pa reči, da je takrat v javnosti se slišalo, da uvažajo vino takrat iz Makedonije, ampak vse to ni nek velik problem, to je preteklost.  Zdaj bi mogoče govoril še o tisti zadevi, o kateri je malo prej govorila tudi gospa Violeta Tomić. Ona je omenjala vinogradnika iz našega območja, da ne vem koliko let ni plačeval grozdja – veste, javnost nas spremlja, ve se zakaj se gre in ta informacija ni ravno točna, kolikor je meni znano. Je res, da je bilo v letu 2013, če se ne motim ena večja težava, ampak v drugih letih to ni bilo. To je družina Puklavec, ki je slovenskega rodu, ne živi pa v Sloveniji, ampak živi v Nemčiji. Gospod Puklavec je bil pripravljen takrat v nekih težkih časih vložiti v vinograde Ljutomerskih in Ormoških goric. Da ne glede, da bi jaz bil kakšen zagovornik gospoda Puklavca, ampak mislim, da je prav, da govorimo o konkretnih in točnih podatkih, da ne bi na nek blatili posameznika, ki se je odločil, da tu na tem področju vidi svojo poslovno priložnost.  Malo število vinogradov je težava, je problem in seveda na nek način se bojim, če gledam tudi podatke, ki so za leta nazaj – vedno imamo starejše vinogradnike in vedno imamo tudi manjše število vinogradnikov. To je na nek način zaskrbljujoče in verjetno se kaj bistvenega na tem področju ne bo spremenilo. Ogromno malih vinogradov, če zdaj hočete, pa gledamo na primer področje Prekmurja, Goričkega, Lendave, Bele krajine – tu lahko ugotovimo, da ni velikih vinogradov, ker tudi svoj čas tu niso bili takrat znani pod imenom kmetijski kombinati ali pa vinogradniški kombinati, ki bi imeli večje količine vinogradov. V teh krajih so v glavnem mali vinogradi in pridelovalci, ki imajo manjše vinograde, je pa tudi res, da v prihodnosti je vprašanje, ali njihovi nasledniki bodo želeli se s to zadevo tudi ukvarjati, tako da razmišljate o tem, da na nek način ne glede na to, da jaz zdaj nisem tisti zagovornik, da ne bi podpiral z besedami in seveda tudi s svojimi dejanji malih vinogradnikov. Vlečni konj vinogradništva, vinarstva pa bodo v vsakem primeru močnejše in večje družbe.
Hvala lepa gospodu Jurši za razpravo. Naslednji je prijavljen gospod Baković, prosim izvolite.
Predsedujoči hvala lepa, kolegice, kolegi, spoštovani gostje. Zdaj, kljub zagotovilu gospoda Brejca, da se to ne bo zgodilo, jaz nikakor se ne morem znebiti občutka, da velika riba želi pojesti malo in to se  nam ne sme zgoditi.  Glejte, imeti v posesti vinograd ne pomeni zgolj, da to gledamo skozi neko dejavnost, temveč tudi skozi, kar je bilo že danes rečeno, skozi tradicijo, skozi običaje, skozi krajinsko raznolikost in ne vem, kaj še vse. Tako v vinorodnih okoliših kot tudi širše. Ne smemo je gledati, kot je bilo danes tudi rečeno, preko neke ekonomske logike. In zgolj samo to.  Zdaj, če bo mali vinogradnik res nekako obremenjen z nekim vodenjem knjig, to zanj ne pomeni zgolj administrativno oviro, ki je zelo velika, pomeni tudi finančno oviro. Tudi to smo danes slišali. In takrat se bodo pa potomci pa res odločili, da ne bodo več od staršev prevzemali malih vinogradov in potem to opuščali. Sicer – na območju, ki ga poznam, vem, da tisti starejši vinogradniki imajo svoje potomce, ki so pripravljeni skrbeti za vinograde in to tudi počnejo. Tisti, ki ne, jih pač prodajajo. Zdaj – če se bo to zgodilo, bo podobna slika kot se nam je zgodila pri malih žganjekuharjih. Ne vem, koliko ste spremljali to zakonodajo, tam smo s trošarino naredili to, da zdajle ti mali žganjekuharji na veliko prodajajo kotle na odpadne – podjetjem za odpadno surovino, ker enostavno si ne morejo privoščiti, da bojo plačali 6 cela pa še nekje evra, če gre za malega, torej pod 150 litrov čistega alkohola. Tako da enostavno, če bomo na tem področju prišli do tega, da bomo malemu vinogradniku – obremenili ga z administrativnimi finančnimi ovirami, vam povem, da bo tukaj konec zgodba za te male vinogradnike in dejansko da bodo ostali samo veliki. Hvala lepa.
Hvala lepa za vašo razpravo. Vendar imam prijavljenega gospoda Doblekarja prej. Prosim, gospod Doblekar.
Hvala lepa za besedo. Spoštovane, spoštovani, lep pozdrav vsem skupaj. Jaz sem pozorno poslušal vse prisotne. Veliko s strani poslancev je bilo že tudi omenjenega, kar sem tudi sam želel omeniti, pa kljub temu se mi zdi, da ni nič narobe, če se kakšno stvar pove tudi dvakrat. Kajti ta tema, o kateri danes razpravljamo, je zelo pomembna.  Vemo, da imamo v Sloveniji že tako precej težav na splošno s kmetijstvom in glede na to, kar smo poslušali, se težave pojavljajo tudi v tej panogi, zaradi katere danes tu sedimo.  Rad bi povedal, da sem pozorno poslušal predstavnika Vinske družbe Slovenije in njegove oziroma njihove predloge. Jaz moram reči, da ko pogledam gradivo in tudi kar sem slišal, se mi zdi ta predlog, da se uredijo sektorske evidence na način, da se zajame vse vino v sektorju, kar pomeni, da je potrebno spremeniti Zakon o vinu, niti nimam nekih velikih pomislekov. Imam pa nekaj pomislekov pri predlogu, da se proizvodnja vina iz grozdja kot dopolnilna dejavnost registrira, če ima vinogradnik v lasti – oziroma obdeluje več kot 0,2 % vinograda.  Zdaj, jaz bi mogoče tukaj samo povedal to, da je prav, da se o tem pogovarjamo, da je tukaj več deležnikov z različnih področij. In tema je odprta in verjetno bo treba tukaj še veliko ur sedenja, da bomo dorekli in prišli do nekih zaključkov, ki bodo dobri za vse. Tako za male kot velike pridelovalce vina oziroma grozdja in predelovalce grozdja v vino.  Tukaj bi se samo še dotaknil nekaj razprav oziroma bom povzel nekaj zadev, ki sem jih pozorno poslušal in sem jih tudi zapisal in sicer: Gospod Simon Peršolja je dejal, citiram: kje se izgubi doslednost oziroma zdrava pamet. V tujini imajo vse urejeno bolj ali manj v vinogradništvu in tukaj bi seveda vprašal predstavnico oziroma državno sekretarka za ta konkreten odgovor. Se mi zdi, da je vprašanje zelo na mestu.  Gospod Boris Orešek s Sindikata kmetov Slovenije je dal nekaj zanimivih iztočnic in predvsem je bila pomembna oziroma zanimiva pomenljiva ta, da želijo predlagatelj s temi spremembami izriniti iz trga male predelovalce.  To se mi zdi zelo zaskrbljujoče in mislim da bo to tudi ena glavnih tem pri nadaljnjih pogovarjanjih oziroma dogovoru v tem predlogu, ki smo ga danes dobili na mizo oziroma ki smo ga slišali.  Potem, gospod Podmiljšak Matjaž iz Zadružne zveze pravi, da podpira predlog spremembe Zakona o vinu pa bi tukaj mogoče še za kakšno pojasnilo prosil, zdaj zakaj konkretno je podpora za to spremembo Zakona o vinu.  Problematično se mi zdi teh 15 tisoč malih vinogradnik. Omenjene so bile tudi zidanice in ti ljudje se dejansko trudijo in obdelujejo te kmetijske površine in s trdim delom pridejo do tistega svojega pridelka, do svojega vina in mislim, da je dejansko res potrebno biti skrajno previden pri tem, da ne bo prišlo do tega, kar smo danes že večkrat slišali, da se bodo vinogradi sekali in da bodo ostale to prazne površine.  Opuščanje teh površin se mi zdi skrajno zaskrbljujoče.  Vemo, da kakšnega zaslužka pri tem ni, je samo delo, odrekanje in pa seveda veliko veselje človeka, ki se s tem ukvarja, kar pa je tudi pogoj za boljšo kvaliteto življenja in za zdravje, splošno počutje in tudi otroci oziroma vsi, ki sodelujejo pri tem, mladostniki, o katerih dostikrat govorimo, da nimajo kaj početi, res, vsa čast vsem, ki se trudijo in spravijo starejši tudi mlajše v vinograd in potem nadaljujejo njihovo tradicijo. To je treba res upoštevati in tudi spoštovati pri nadaljnjih pogovorih v kolikor bo želja, da pride do nekih sprememb.  Zdaj, kakšna takšna izjava, da ko se sprašuje gospod Brejc, katere vinograde smo oziroma bomo izgubili pravi tiste, ki niso v registru in da je to vseeno. Zdaj, s tem se ne bi ravno strinjal.  Mislim, da tak način nekako ni na mestu, da se tako to pove.  Mislim, da je vsak kvadratni meter, vsaka zemlja, ki se obdela, vsak vinograd, vsak trs, ki živi in da svoj pridelek spoštovanja vreden in verjamem, da se bo v prihodnje, ko se bomo o tem še veliko pogovarjali, ali pa se boste pogovarjali, dogovarjali in verjetno na koncu tudi pametno dogovorili, da ne bo prišlo do tega, kar se dogaja tudi v kmetijstvu, da male kmetije propadajo, da se ljudje izseljujejo iz kmetij, da težko pridejo nazaj in to si ne smemo privoščiti še pri tej vinogradniški panogi.   Tukaj res še enkrat poudarjam in mislim, da je treba biti skrajno previden. Omenili ste tudi sivi trg. Predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice pravi, da je sivi trg samo to, da vinograd ni v registru. Morda bi se s tem tudi strinjal, ampak mogoče bi se dalo o tem še kaj pogovarjati, kljub temu pa bi na koncu moje razprave oziroma bi rekel tega, da sem malce v skrbeh, da je sploh takšno stanje in da ga država še ni poskušala rešiti v taki meri, da bi se sploh danes ne bi o tem pogovarjali, bi morda samo še dal neko primerjavo – mali, veliki vinogradniki, veliko smo o tem že govorili pri kmetih. Kmet pa polkmet in tako naprej, mislim, da bi mogli to, te pojme nekako malce bolj združiti skupaj. Kmet je kmet, vinogradnik je vinogradnik. Cena vina vemo da morajo nekateri pridelovalci ali pa ne morejo, če hočejo prodati, ga prodajo tudi samo za evro za liter, potem ne vem pri trgovcu, pri prodajalcu ga pa kupiš po deset evrov za liter. To je kar velika razlika in tukaj se potem pokaže tisto, da ni nekega spoštovanja do vseh teh, ki se s tem ukvarjajo – do dela, do truda, do vsega. Zakon o DDV, morda ne bilo slabo, da se to še enkrat omeni. Zakon o DDV se meni in verjetno še komu drugemu, tudi naši poslanski skupini ne zdi v redu, zato smo tudi predlagali spremembe, do katere pač ni prišlo.  Potem, kar se tiče pa žganjekuhe, smo slišali, da morajo kmetje oziroma pridelovalci sadja, ki so kuhali žganje, prodajajo kotle, zaradi trošarin in pa zakonov, ki jih imamo. Ta zakon je bil sprejet v – mislim, da pod vodstvom vlade gospoda Mira Cerarja. Mislim, da bi morali te stvari, marsikatere stvari še popraviti, da bi bilo bolj ugodno ozračje za vse te, ki se trudijo, ki delajo in ki od tega želijo tudi nekaj imeti. Verjetno, da zastonj ne bo delal nihče, vsaj tako je danes praksa v naši državi in če se za vsako delo dobi plačilo, potem je mislim, da tudi prav, da ima tudi vsak, ki dela v vinogradu nekaj od tega. Mislim, da bo treba še nekaj narediti tudi na sami kulturi pitja kot pa tudi na spoštovanju vina in vinogradov in samih vinogradnikov, pa mislim, da se bomo mogli bolj posvetiti našim domačim pridelovalcem grozdja in vina in posvetiti njim več pozornosti in pripraviti ugodne pogoje za to, seveda, s samo zakonodajo kot pa da se nekako poskušamo dostikrat, se oziramo po tujini, po odprtem trgu, po uvozu cenenih vin in tako naprej.  Skratka, verjamem, da bo o tem še veliko govora, veliko debat in da bomo na koncu vsi našli nek skupen jezik, skupen zaključek, ki bo pisan na kožo oziroma bo dober za tiste, ki delajo, se trudijo, pa naj bo to mali vinogradnik ali večji vinogradnik ali večje družbe ali espe ali deoo ali pa čisto samo vsak, ki ima zidanico in želi ohranjati tradicijo z manjšim vinogradom. Toliko iz moje strani, hvala že vnaprej za kakršnekoli odgovore oziroma dodatna pojasnila, ki sem jim omenil v svoji razpravi. Še enkrat pa, želim si da  (nadaljevanje) dejansko pridemo do nekih dobrih zaključkov, ki bodo dobri za popolnoma vse. Hvala lepa.
Hvala, kolega Doblekar. Preden dam besedo kolegu Kramarju, pa še bo dal nekaj pojasnil, morda pripomb, gospod Kramar. Izvolite, besedo imate. / oglašanje iz dvorane/ Pardon, se opravičujem.  Dušan Brejc.
Dušan Brejc
Ja, rad bi še enkrat ponovil s številkami, kaj je Vinska družba. Vinska družba je 10 temeljnih kleti v Sloveniji. Te so v tuji lasti, domači lasti, so zadruge, so delniške družbe, so d. o. o., odvisni vsi našteti od 4 tisoč 500 hektarjev v Sloveniji, ki jih obdeluje 2 tisoč 500 vinogradnikov. Torej ta podjetja so odvisna od malih vinogradnikov. Zato bi bilo noro Vinski družbi očitati, da ima namen škoditi sebi. Če tega ne razumemo tako, potem ne vem, kako lahko razumemo še kaj drugega. Ampak če bomo imeli še 3 velike letine pred sabo in 1 se je že zgodila, se bomo za to mizo pogovarjali o 45 milijonih litrih zalog, ki jih ne bo nihče tukaj znal rešiti. To se je zgodilo 1997. leta in se lahko ponovi čez 3 leta. S tem poslom se ukvarjam 35 let. Sem znal pucat tla v kleti in sem znal biti v 26. nadstropju sredi New Yorka ali pa Tokia prodajat vino. Se pravi delal sem vse to, kar najbrž marsikdo ni. In zato si lahko privoščim, da enostavno rečem, dajmo še enkrat razmislit, naredimo še en krog, dajmo slišat še predloge, ki so nasprotni predlogom Vinske družbe. Danes smo slišali samo: »Nismo za.« Ja, to zna reči skoraj vsakdo. Ampak za kaj pa smo? Na katerih točkah lahko naredimo en korakec, pa še en korakec, pa še en korak, da bo zgodba šla navzgor, ker pogoji pa so za zgodbo navzgor, samo malo reda nam manjka. Ni res, da nismo organizirani. Imamo zbornico gospodarsko-kmetijsko in tako dalje. Saj imamo ves organizacijski sistem. Torej je problem nekje drugje, ne pa v organiziranosti. Zato vas bi prosil, da morda kot vendarle nek sklep se sprejmejo neke obveze, ki nas bojo vodile naprej. So pa tukaj inštitucije, ki lahko temu tudi kaj prispevajo. Hvala lepa.
Najlepša hvala, gospod Dušan Brejc, predstavnik Vinske družbe Slovenije.  Sedaj pa kolega Kramar, imate besedo.
Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovani gostje, poslanke in poslanci. Mogoče malo čudno zgleda, ker prihajam iz Gorenjske, za katero bi lahko rekli, da z vinom nima nič skupnega. No pa naj vseeno povem, da tudi na Gorenjskem Tržič, Radovljica in pa, ne boste verjeli, celo v Bohinju so se združili zadružniki oziroma »vinogradniki«, v narekovajih, ki imajo brajde in so začeli pridelovat vino, celo vino, ki ga potem potopijo v Bohinjsko jezero, počakajo 1 leto in to je atrakcija. Moram reči, da jaz take akcije zelo pozdravljam, ker promovira moj Bohinj in to mi godi. Iz te razprave, ki sem jo danes poslušal, se da marsikaj izločiti, marsikaj se da povzeti. Je pa ena stvar, ki se mi zdi, da je mogoče malo narobe zastavljena. Vinogradniki so prišli pred odbor, predlogov konkretnih ni, razen zdajle sem enega slišal nazadnje. Imam občutek, da je tukaj pač neusklajenost med velikimi vinogradniki in temi malimi. Zdi se mi, da to ni v redu in da take zadeve jaz osebno ne bi podprl. Zato bi podprl predvsem dejstvo, da se branža vinogradniki poenoti. To pomeni, da se mali vinogradniki in pa seveda tudi veliki vinogradniki poenotijo, izoblikujejo predloge - skupne predloge in na osnovi teh skupnih predlogov grejo na Ministrstvo za kmetijstvo, ker, sem prepričan, da bojo strokovne delavke tega ministrstva znale streči zadevi in bodo pripravili, če želite, bom rekel, predlog spremembe zakona in dopolnitve Zakona o vinu. In bo ministrstvo pripravilo usklajen predlog z vsemi merodajnimi inštitucijami in ta predlog bo potem politika dobila na svoje mize in bo potem o tem odločala.  Zelo težko zahtevate od nas to, da mi zdaj tukaj kot razsodniki se postavljamo na eno ali na drugo stran, ker se mi zdi, da je to malo neodgovorno. Tudi sam osebno nisem pristaš takega dela, zato dejansko vas pozivam, vse vinogradnike, da se usedete za eno mizo, skupno, da skupno razčistite probleme in da potem s tem usklajenim predlogom pridite na ministrstvo, ministrstvo pa pripravi dopolnitve in spremembe Zakona o vinu.  Ker sem že prej rekel, da prihajam iz območja, ki ni vinsko prepoznavno, bom kratek in upam, da boste mojo pobudo vzeli dobronamerno. Hvala.
Kolega Kramar, najlepša hvala. Gospod Peršolja iz Vinske kleti Brda, evo, izvolite, imate besedo.
Silvan Peršolja
Si upam še enkrat kratiti čas vsem s tem. Jaz sem kar zadovoljen s to današnjo debato, ki govori o tem, da moramo celovito pristopiti k temu in pa tudi s temi izhodišči, ki ste jih dali.  Ampak ena majhna zadeva. Res ne gre za diskusijo med velikimi in majhnimi. Nismo največja slovenska klet. Največji slovenski izvoznik. Ampak smo 400 majhnih vinogradnikov. Samo 40 kmetij, mislim, da živi izključno samo od tega, vsi ostali so od 0,2 hektarja naprej. In ker smo tam ob meji in so bile pač te grožnje že veliko prej, smo se zavedali, kaj je treba narediti. Prav to. Stopiti skupaj. Ampak skupaj moraš biti v dobri in slabi letini. Če kdaj pa kdaj se zgodi, da pridejo dve, tri slabe letine in potem nekako izgine še tisto grozdje, ker so boljše, kratkoročne nakupne priložnosti drugod, potem ne govoriš o dolgoročni verigi. To je kot, da bi podpisal en – ena tovarna pri nas pogodbo pa mar z Mercedesom, drugo leto pa rekla - pa desetletno razvojno pogodbo -, potem pa rečejo drugo leto, ali »se nam ne ljubi več tega delati« ali pa nekdo drug da več in greš stran. Popolnoma enake tržne zakonitosti veljajo tudi v tem poslu.  Ta ekipa slovenskih vinogradnikov, ki je skupaj z ministrico bila na Kitajskem in zdaj hodijo po različnih mestih – hodi zaman tja, če bomo drugo leto – zdaj bomo imeli malo toče – potem bo pa še tisto grozdje izginilo čez mejo, ker bo manjkalo tudi v Avstriji ali pa v Italiji ali pa kako drugače se izgubilo. Potem ko na trgu dosežeš neke pozicije, jih moraš tudi spoštovati. Zato pa potrebuješ sistem. Mi imamo tudi te male povezane. In skrbimo zanje. Vse ta – imamo zaposlena dva agronoma, ki jim pomagata izpolnjevati – ne samo učijo, koliko je treba gnojiti, škropiti pa rezati, ampak izpolnjevati vse te evropske obrazce. Ker je bil to edini način, da se potem kaj naredi.  To je v duhu tistega, kar je prej gospod Kramar rekel, da se je treba povezati. Ampak v tem mora biti neka dolgoročnost. Tudi – čeprav je to kmetijstvo in pri nas je neka velikanska individualnost. Naša klet nima enega hektarja svojega vinograda. To je skupek malih. In so oni lastniki. In tisti, ki ima 15 hektarov, ima natančno en glas, in tisti, ki ima 0,2 hektarja, ima natančno en glas. Vsi pa imajo globoko v sebi, da je to dolgoročna zgodba. Da vinograd brez kleti in klet brez blagovnih znamk pomeni nič. In potem postanemo plen, da nas drugi pridejo učit osnove marketinga. Saj jih znamo. In organizacije tudi vse vemo. Tudi na tej prodajni ravni – mi kot zadruge, ki smo tudi del vinske družbe. Spet – jaz vedno, ko se reče »veliki«, se kar stresem, ker nismo vsi mali. Hkrati pa to povezovanje velja tudi naprej. V vsak kontejner, ki gre zdaj na Kitajsko, grejo notri vina šestih, osmih, devetih, desetih vinarjev. Zadruge, kolegov iz Brd, kolegov iz Koprske, kolegov iz Štajerske, iz Prekmurja tudi – ampak vsak si pribori neko pozicijo tam na Štajerskem, mi to zorganiziramo, damo skupaj, se dogovorimo za promocijo. To delamo. To stane. Zato imamo to promocijo na tretjih trgih. Je pa res, da kot zadruga nismo, ker, prej sem uporabil eno besedo: relikt. Relikt eni povezujejo zadruga z kolhozi, z bivšim režimom, ampak v Sloveniji se več kot - v Evropi se več kot 40 procentov vina pridela v zadrugah.  Na avstrijskem poznate verjetno s tega konca bolj področje Wachau pod Dunajem. Najbolj uspešne kleti so zadružne kleti. Združujejo 50, 30, 100 vinogradnikov, ki imajo hektar ali dva in so v samem vrhuncu.  Ena steklenica vina - začnejo pri 15 evrih v trgovini. So dosegli to. Zakaj potem to pri nas ni mogoče? Jaz trdim, da je mogoče in da je to celo edina pot. Kdo pa vidi, kdor se z nekimi drugimi, bi rekel, pogledi, ki jih ni dovolj, še prilagodi današnjim časom sooča s tem, ah, tisti veliko nas hočejo uničiti, potem tu te diskusije verjemite, da ni več.  Trg odloča, ne pa mi.  Prihaja pa do nonsensov. Če si povezan v zadrugo to ni krivda nekoga, ki je hudoben, ampak nam se po teh birokratskih poteh zgodi tako, da od neke evropske podpore, ki ta čas, ko izkrčiš vinograd in sadiš novega je izpad pridelka. Če si povezan v zadrugo, približno je nadomestilo na hektar v rangu tisoč evrov.  Če si pa nepovezan, ti podatki tako padejo ven, da je to nadomestilo v rangu 8,9, ali 10-krat večje. 8,9, ali 10 tisoč evrov.  O tem smo se pogovorili, ampak glejte, statistika, SURS in to tako kaže. Se pravi nekaj je definitivno - ne velja. Na eni strani govorimo in edina pot je povezovanje, skupno delo, na drugem kraju ukrepi pa niso taki.  V zadrugi zdaj napovedati, čez pet let kako bo ROI pa še kak ROA pa ne vem kakšni donosi, na decimalko natančno, da lahko greš pri razpisu skozi najbrž ne govori v to, ljudje povežite se in nastopite skupaj in naredite blagovno znamko, ker to kar ste rekel prej o 26. nadstropju v New Yorku, težko povejo kljub Melaniji, kje je Slovenija. Ne pa kje je ta griček, tisti griček, ta, ne. Če nas poznajo, nas poznajo kot slovenske vinarje, slovensko vino, slovensko kvaliteto, ne pa posameznike.  Potem, posameznik se pa odloči ali bo to vidno oziroma je sposoben prodajati po 5, 10, ali pa 25 evrov, ampak prvo je na vrhu brand Slovenije. Dokler tega ni, potem bomo imeli same krizne sestanke.
Gospod Peršolja, najlepša hvala še za dodatno pojasnilo. Gospod Gomilšak iz Zadružne zveze Slovenije, vi ste še tudi želeli besedo. Izvolite, imate še vi.
Gospod Gomilšak
Hvala za besedo.  V bistvu sem bil izzvan z gospoda Doblekarja glede na to, da smo se samo opredelili v podporo zakona, nisem pa obrazložil kaj, saj zdaj veliko stvari je že gospod Peršolja povedal.  So pa določene zadeve, ki pa žulijo naše zadruge oziroma zadružnike ti določene in v bistvu se težko znajdem. Saj nekje je že bilo povedano, da je problem pri teh količinah vin, ne ve se točno koliko vina je in s tem temu primerno se pač te količine nekje na trgu prelivajo, katerim zadruga ne more konkurirati.  Zdaj ne vem, naj me predstavnice s kmetijskega ministrstva popravijo, kolikor jaz razumem, če je osnovna kmetijska dejavnost in proda na dvorišču fizični osebi ne rabi oddati računa. Ne rabi oddati računa. Gospod Lisec, ko je prej omenil, ko je šel kupit tisti kanister vina na dvorišče kmetu in pol Skominu, ki je vprašal za račun, to je vse v redu. To je v bistvu vse legalno opravljeno. Tu je malo čudno, da se zadeve, ki imajo elemente črnega trga v bistvu se smatrajo kot čisto legalno.  Kot drugo, kolikor jaz razumem, vsaka predelovalna dejavnost na kmetiji mora biti prijavljena kot dopolnilna dejavnost. Zdaj edino mislim, da vinski sektor je ta, ko se predelava grozdja v vino obravnava kot osnovna kmetijska dejavnost, ker je spet, v bistvu eno tako vprašanje postavlja.  Zdaj, treba je pa vedeti, da v zadrugah imajo zaposlene, ve se za vsako kilo grozdja, ki ga odkupijo, ve se za vsako steklenico vina, ki se proda, to je vse evidentirano, imajo zaposlene, imajo še razne druge stroške in saj pravim, v takem trgu zelo težko sodelujejo in nekateri zadružniki imajo že s tem izredne težave na takih razmerah tekmovati.  In kolikor sem se pogovarjal z našimi direktorji oni nimajo problema s tem, da izgubijo na trgu, ker je bil nekdo konkurenčnejši, ampak ne morejo pa tekmovati, če jim nekdo zveže roko za hrbet. Tako, da tu bi, se pravi, z naše strani, naj se te zadeve uredijo, da se dejansko vidi, kaj se na trgu dogaja, ker konec koncev vemo, kaj se zgodi v določeni regiji, če zadruga propade in potem v bistvu je vsak kmet tam sam za sebe. Hvala.
Najlepša hvala gospod Tomažič. Kmetijsko-gozdarska zbornica želite besedo? Izvolite.
Branko Tomažič
Hvala gospod predsednik.Najprej dve misli. Danes, davčni zavezanec mora dati, ko proda na dvorišču račun, to se pravi mora imeti davčno blagajno. Tisti, ki ni v sistemu DDV, mora dati pa spremnico in vino v kanistru se ne sme več prodajati, ker mora imeti bi rekel embalažo do pet litrov in nalepko. Se pravi, to ni problem vinarjev, ki to delajo, ampak problem je potem tisti, ki to nadzira in jaz bom še enkrat poudaril, da je napačno, da danes mi o tem razpravljamo in tukaj mečemo polena pod noge malim in velikim vinarjem. Kmetijsko-gozdarska zbornica zastopa velike, družinske in male in skupaj na trgu bomo uspešnejši, vendar predlog gospoda Brejca je nepotreben in nesmiseln, ker, da bomo dali vse vinarje v dopolnilno dejavnost v kmetiji, ne rešuje tega problema. Ta problem rešujejo samo tisti, ki so za to zadolženi. To so pa kmetijski in vinski inšpektorji, ki morajo to nadzirati in trg bo urejen, spoštovani kolegi. In da bomo pa zdaj mi… vemo kaj pomeni dopolnilna dejavnost – birokracija, zato nekateri, ki ne bodo vodili in ker so majhni bojo potem prenehali in nekateri mislijo, da bodo potem dobili več grozdja in bodo lahko boljši na trgu. Žal, danes me je klical vinogradnik iz Ormoža, gospod Sušak(?), da vam povem – 100 kmetov je dobilo odpoved za odkup grozdja. Tam bo problem, kam bomo šli s tem grozdjem? To je hudo za to področje in ravno tako tudi nekje se ni dalo viške odkupiti. Tudi mi pravimo, da vinska vzgoja ni dobra, ker ne more določen kmet, ki je večji, odkupiti nek del grozdja, na trgu ga vzeti, ker ga nekateri ne morejo prodati. Druga stvar pa naj vam povem – nisem jaz rekel, da je dober KD, KD je slab, vendar takrat, ko smo se to odločili, ker vse vlade do sedaj so nam tukaj samo dodatno zbirokratizirati ali dodatno obdavčiti in takrat smo dobili kompromis, tudi sam sem sodeloval, da gremo v pavšalno odločitev in da je trikratnik KD, takrat za tiste družinske vinarje, ki doma prodajajo vino, neka pavšalna odločitev, ki trenutno mi vinarji smatramo, da ni dobra, ampak smo nek kompromis dobili. Takrat se je pa zahtevalo, da bi šli vsi vinarji v knjigovodstvo in to se je stalno, neka težnja jaz mislim, ali so tukaj računovodski servisi zadaj ali nekateri mislijo, da bodo s tem drugi več imeli od tega, če bomo mi vodili knjige – žal bomo imeli vsi manj in manj bo pridelave in več bo opuščanja vinogradov. Hvala.
Hvala gospod Tomažič za vaš del pojasnil. Preden zaključimo sejo, aha, gospa državna sekretarka želite besedo za konec? Izvolite imate seveda.
Tanja Strniša
Hvala predsednik za besedo. Mogoče samo par… nekaj je bilo tudi vprašanj pa tudi nekaj misli še. Najprej bi rada povedala, da je tukaj v današnji razpravi bilo veliko konstruktivnih predlogov in dobrih opažanj in tudi pravih komentarjev in da tudi to, kar je danes pripravila Vinska družba, mislim, da je tudi Kmetijsko-gozdarska zbornica rekla. Osredotočili smo se na ta predlog spremembe Zakona o vinu, ki bi pomenil obveznost registrirane dopolnilne dejavnosti in smo tudi povedali, zakaj menimo, da bi… smo povedali vse svoje pomisleke, ampak veliko je bilo pa dobrih predlogov in da ne bi to izpadlo kot, da tukaj ni možen nek napredek pri drugih točkah, ki jih predlagate in pri drugih predlogih. Je pa tudi ta vaš prvi predlog treba res gledati v tem kontekstu, da se vsi tukaj za tem omizjem zadevamo, da je administracija in administrativna bremena za kmete in za pridelovalce, da so enormna in da ta predlog gre v smer povečevanja teh bremen in za… bi rekla skoraj da, ampak za učinek, ki bi bil zelo majhen. Poglejte, mi imamo lahko natančne evidence o vsem, ampak to za sabo pomeni res veliko breme. Tudi, ko je bilo prej govora, ali je to siva ekonomija, če kmet proda doma vino, pa ne zaračuna. Če je fizična oseba, se pravi, če nima podjetja, če vino prodaja iz svojega grozdja, potem ne rabi imeti računa obdavčenega po katastrskem dohodku. Katastrski dohodek od grozdja plus dvakratnik še tega za vino. A si lahko zamislimo situacijo, v kakšno situacijo bi pa padli, če  (nadaljevanje) bi to spremenili, pa bi nekdo, ki ima, ne vem, nek majhen vinograd, pa bi prodal svoje vino, pa bi bil v prekršku takoj, a razumete, v davčnem prekršku, če ne bi izdal računa, zato ker bi nekomu prodal v svojem vinogradu nek liter vina. Saj to je nepredstavljivo. Jaz vas prosim, da se postavite v to kožo. In enako potem, saj vino ni drugačno v davčnem smislu, ker je, a veste, on davek je itak zapopaden v katastrskem dohodku. A potem, bomo potem tudi, ne vem, če boš jabolko doma, krompir prodajal, a bomo zdaj za vse račune zahtevali. Jaz res predlagam, da je tukaj neka, da se to gleda v ta kontekst. Kar se pa tiče evidenc, bi rada samo še enkrat ponovila, da evidence imamo mi take, kot predpisuje evropska zakonodaja. To obveznost vpisa vinograda v register in pridelka vina v register je obveznost in imajo vse države enako urejeno. Tako da zdaj… Se pa strinjam, da je treba, če želimo imeti več ali pa bolj natančne podatke o tem, je treba seveda s temi inštrumenti, ki jih imamo, poskrbeti za to, da bojo pa res vsi vpisani v register in da bojo poročali o pridelku grozdja in vina. In jaz sem vprašala vseeno vodjo vinarske inšpekcije, kako to nadzirajo. In je povedala, da je kmetijska inšpekcija administrativno, se pravi, da je registru preverila, ali je vsak, ki ima vinograd, večji kot 10 arov, a je tudi poročal o tem, koliko ima grozdja, in če ga sam ne pridela seveda pač, kam ga je oddal, oziroma če poroča o vinu. In je, se pravi teh, oni so pregledali vse za lansko leto, vse nad 1 hektar, ki jih je 2 tisoč 657 pridelovalcev in pokrivajo dve tretjini vinogradov, 10 tisoč 500 hektarov vinogradov. In so med temi kaznovali, izrekli globe 230-im. Izrekli globe sicer so 336 tisoč. Zdaj, ko govorimo o višini glob, smo zmeraj na različnih bregovih, ali so primerne ali ne. Ampak hočem reči, da so dejansko vse, ki so videli, da tega v register niso poročali, so, zdaj ne vem, koliko je bilo še opominov, ampak 230 so jih oglobili. Za tiste, ki imajo pa pod hektar, pa upravne enote to delajo. Prej sem pač omenila, da imajo tudi upravne enote možnost. Zdaj ali so one vse tiste pod hektar, ki jih je pa, se pravi koliko, čez 20 tisoč, zdaj mi morala… / oglašanje iz dvorane/ Ne, 30 tisoč jih je vse skupaj. In nad 1 hektar jih je 2 tisoč 675, se pravi, da razlika je pa, ne vem, preko 25 tisoč, 26 tisoč je pa manjših. Najbrž tam, ne vem, če uspejo vse pozvat, ampak je upravnih enot veliko več kot inšpektorjev. Najbrž tudi velik del teh pozivajo k temu, da poročajo. In če se bo to dosledno izvajalo, lahko izboljšamo to razliko, ki pač po naših podatkih ni tako velika, kot je po podatkih, ki jih je navajal gospod Brejc, ampak je razlika med poročanim pridelkom in tistim, kot ga recimo oceni statistika na podlagi statističnih poročevalcev. Zdaj, omenjeno je bilo tudi, da je pregledanih samo 54 milijonov litrov vina, mislim, na ta način, da imajo spričevalo. Zdaj po evropski zakonodaji za vino brez porekla je to, ta pregled ni nujen. Tu se strinjamo. Če bi mi nacionalno predpisali, da bi tudi to vino moralo biti, kar bi bilo s stališča potrošnika sicer v redu, da bi mi bili sigurni, da je to vino, ki ga pijemo, kjerkoli ga kupimo, v redu, bi imeli nadstandard in bi tudi tako ureditev morali notificirati pri Evropski uniji, ampak ne vem, če spet, če je to zdaj cilj, da bo vsak, da bi moral vsak iti po to analizo. Zdaj pa mogoče… Gospod Doblekar je prosil, da pojasnim, kje se izgubi urejenost, ki jo imajo v tujini, to, kar je komentiral gospod… / nerazumljivo/ Jaz ga sicer nisem drugače omenila, jaz ga nisem tako razumela, mogoče sem ga jaz narobe razumela, ker sem ga razumela, da je bolj rekel, kje se zgublja naša kmečka pamet in češ, da smo bolj… / oglašanje iz dvorane/ papeški od papeža. Jaz sem ga v drugačni smeri razumela, ker evidenca pa, še enkrat, enako zakonodajo uporabljamo, tudi statistika, ki ima pač drugačno metodo za ugotavljanje pridelka kot EU. In verjamem pa, a veste, če bi imeli tudi mi, ko smo govorili o vpisih, mogoče še to povem, te evidence so dosti bolj natančne na področju Primorske, pač Brd, in tam,   (nadaljevanje) kjer so večji vinogradniki je dosti manjše odstopanje med prijavljenim in dejanskim pridelkom kot tam, kjer imamo majhne vinograde. Recimo tam je preko 90 % ali pa 5 odstotna razlika medtem, ko pa nekje kot na Dolenjskem, Beli krajini ali pa v Halozah je pa ta razlika večja, ker je več majhnih in je več teh izpadov prijave. Pri teh manjših zavezancih se bolj pogosto najbrž zgodi, da ne poročajo.  Mogoče bi še. Gospod Židan je vprašal glede oziroma je želel pojasnilo glede tega ali je to res, da Avstrijci pri nas podpirajo naložbe. Evropska sredstva se lahko dodeljujejo samo države članice lahko dodeljujejo samo na svojem ozemlju in jih tudi morajo ne glede na državljanstvo. Najbrž je problem bolj v tem, da Avstrijci kupujejo pri nas posest in vinograde in če pri nas zaprosijo za subvencije jih samo zato, ker niso naši državljani. Če so v naš register vpisani so ravno tako deležni subvencij, jih ne smemo diskriminatorno obravnavati in je to večji problem. Tukaj lahko potrdim vsem tistim, ki nas skrbi tudi ta vinogradniška območja so vsa ob meji praktično in nas lahko res v resnici skrbi, če bi se te površine opuščale in bi jih ne vem sosedje ali pa katerikoli tujci kupovali, ker ko nimaš zemlje nimaš tudi suverenosti in to je dejansko pač problem.  Potem pa mogoče samo še kakšni pa bi bili predlogi. Kar je gospod rekel… Jaz vem, verjamem, da imajo tudi vinogradniki… Jaz bi samo še enkrat se popolnoma strinjali s tistimi, ki so poudarjali pomen izvoza, omenjen je bil ta prejšnji teden sejem v Hong Kongu. Na ministrstvu imamo tudi poleg teh na tretji trg gredo vinarji po navadi s sredstvi Evropske unije, ki daje promocijo za ta namen. Tukaj jaz upam… Prosim. Ja, polovica, ampak sofinancira. Prav je, da poveste, ker morate sami tudi precej prispevati. Mi po ukrepu de minimis - nacionalnem ukrepu - podpiramo tudi nastopanje na treh ključnih trgih v Evropi in v še nekaterih drugih državah - mislim, da je teh sedem destinacij. To je bil predlog vinarjev. Tukaj smo v preteklih letih vse to uspeli doseči, da se vinarji znajo predstavljati pod isto stojnico pod »I feel Slovenia« tako, da niso več vsak separatno. Sedaj smo iz tega evropskega ukrepa smo lani tudi prvič naredili to Uredbo za informiranje potrošnikov, da bi nekako obdržali vsaj naše potrošnike, da ima delež na domačem trgu. Tukaj gre tudi za informiranje o kulturi pitja vina, ni bil uspešen prvi razpis samo nekaj vlog je bilo, ampak jaz računam, da tukaj bo v bodoče bolje. Drugače pa mislim, da se lahko vsi strinjamo, da se vino, ker je bila tudi omenjena cena najbolje proda, največ dodatne vrednosti je skozi turizem v kozarcu na mizi. Zaradi tega se mi zdi, da tudi majhni vinogradniki ali pa tudi ti mali vinogradniki imajo lahko neko prihodnost v povezavi s turizmom na podeželju. Generalno pa vinski svet tudi večji seveda skozi turizem. Mogoče še enkrat spomnim, da skozi projekt evropske gastronomske regije, ki bo leta 2021 tudi neko strategijo, ki jo delamo skupaj z gospodarstvom in STO. Vidim eno priložnost, da bi ali izvozimo vino - izvažamo ga tudi skozi turizem, skozi turiste, ki pridejo k nam in prodamo to vino in tudi, potem ko se vrnejo domov uživajo naše vino. Ena možnost je tudi promocija po Zakonu o promociji sektor sam se za to še ni odločil, ampak ta ukrep bi bil spet samo namenjen ohranjanju deleža na domačem trgu bolj kot v tem smislu naprav tej konkurenci kot pa povečevanju porabe vina.  Mogoče toliko. Hvala lepa vsem za pozornost in tudi za razprave.
Hvala gospe državni sekretarki, mag. Tanji Strniša.  Gremo k zaključku seje. Še enkrat naj pojasnim v tem mandatu pod mojem predsedovanjem tukaj bomo odpirali številne seje s po mojem mnenju pomembnih področij   slovenske kmetijske politike. Zaradi česa? Zaradi tega, da bomo bolj pripravljeni stopili tudi v novo evropsko perspektivo 2021 do 2027, ker se mi zdi pomembno, da pred tem mi sami tukaj na različnih v različnih panogah kmetijstva tudi povemo kaj si želimo, kje je cilj, kje se vidimo čez 5, 10 let v teh panogah in kako bomo napredovali. Tudi moje mnenje se pridružujem je podobno kot gospe državne sekretarke. Jaz mislim, da smo mi danes, s tem se tudi zahvaljujem gospodu Brejcu, odprli pomembno temo. Vrgli ste, temu bi rekel, rokavico zelo dobronamerno zato, da se tema odpre. Ker kakorkoli gledamo pri uvozu 14 milijonov, lahko rečemo, večinoma nizkocenovnih vin iz celega sveta skoraj v Slovenijo in pri izvozu, ki je niti ni 7 milijonov litrov, si po vsej verjetnosti želimo manj tega uvoza, predvsem zaradi tega, ker Slovenija je vinska destinacija, Slovenija je na zemljevidu vinskih držav in Slovenija mora obrniti te številke. Morda 7 milijonov uvoza posebnih vin, ki jih v Sloveniji morda ni zaradi raznovrstnosti, po drugi strani pa bi morale biti te številke ne samo 7 milijonov ali pa 10 ali pa 14 ali pa 20, ampak tudi izvoz visoko cenovnih vin boljših zgodb in večje povezljivosti. Danes smo odprli nekaj tem. Jaz predlagam in tudi bom naredil, da predlog sklepa ne bom dal na glasovanje, ker vidim, da je tudi mnenje večine poslancev in poslank nekako enotno, da je predlog morda nekoliko v tem trenutku pretiran, da se vsi nekako strinjate, da določene evidence bi se morale nekako urediti do konca. Tiste, ki jih že sedanji Zakon o vinu in vse ostalo nalaga, bi pa poudaril tudi, da Slovenija mora strmeti k temu, da je manj birokracije. Ko je manj birokracije, poglejte, mi ne rabimo ljudi pozivati v 21. stoletju, da kakršnekoli evidence sploh podajo. Mi imamo aerosnemanje, tako kot ima geodetska uprava, mi lahko trajne vinograde tudi danes posnamemo do, lahko bi rekel, skoraj do kvadratnega metra natančno vidimo njihovo lego katere so se izsekale, katere so se in to kontrolo bi samo Slovenija vložila, poglejte, samo nekaj, bi rekel, kakšen milijon, dva im bi imeli tudi to pokrito, tako kot danes snemamo tudi gozdove. Mi smo bili pred mesecem dni na Zavodu za gozdove, kjer se že aerosnemanje poteka tudi glede gozda, lubadarja, vseh ostalih bolezni na gozdovih. Tako lahko tudi to naredimo zelo enostavno, država, ne da pozivimo ljudi, da pišejo, rišejo ali kakorkoli. Torej, mi imamo danes na razpolago tehnologijo v 21. stoletju. Slovenija mora pokazati, da je tudi na digitalnem zemljevidu. In digitalni zemljevid pomeni avtomatsko manj birokracije in manj, poglejte, manj birokratskih ovir za tiste vinarje. In vinarji se naj ukvarjajo s svojimi vinogradi, naj se ukvarjajo s svojo promocijo, ne pa da se ukvarjajo, tako kot kmetje in tudi ostali dejavniki v kmetijstvu s številom birokracije. To je tipičen primer tega mojega predloga, tudi kot inženirja, da podam predlog in ta predlog, poglejte, gospa državna sekretarka, eden izmed mojih predlogov, ki bi jih tudi rad odprl, tudi visoke tehnologije v kmetijstvu na različnih področjih. V Avstriji imajo škropljenje že manjše drone, kot veste, prihajajo v roku 10 let tudi droni in tako naprej. tako da ne bi odpiral teh tem. Bi pa rad opozoril in to bo tudi nekako moja zaveza, kolikor se boste tudi ostali kolegi in kolegice strinjali, da mi to isto zgodbo, kjer sem pravkar dobil številne maile, javljali so se mi številni vinogradniki, tudi po mesingerju, zelo osebno, tudi te pozivam, ki nas gledajo preko televizijskih kamer, da se v okviru združenj, ki sem jih danes povabil, aktivirajo, da pripravijo nekako svoje predloge sklepov, ukrepov, za katere mislijo, da so v tem trenutku nujno potrebni in da upoštevamo vse te dejavnike vseh tistih, ki ste nekako vpleteni v slovensko vinogradniško zgodbo. Torej, še enkrat pozivam vinsko družbo, Kmetijsko-gozdarsko zbornico, Kmetijski inštitut, Zadružno zvezo, Sindikat kmetov Slovenije, Zvezo društev vinogradnikov in vinarjev, pa tudi Združenje družinskih vinogradnikov vinarjev Slovenije, številne, ki nas sedaj gledajo, naj se javijo, ker tukaj ne moremo imeti 500 ljudi ali 300 ljudi na takšni seji, na žalost, bi si to želel, ampak bi trajala predolgo, da se preko vas, ki ste predstavniki vseh združenj, mislim, da predstavljate tudi manjše vinogradnike, srednje in večje družbe, da se nekako javijo. Mi pa se obvežemo, da bomo v roku, ne vem, sredine naslednjega leta 2019, pa lahko že januarja meseca, da bomo sklicali sejo, lahko bi rekel s podobno problematiko. Morda takrat boste tudi že imeli, lahko bi rekel, tudi tiste ocene te letine, mislim, da kot vemo kot bivši vinogradnik lahko rečem, da nekje konec januarja se že nekako ustekleničijo prva vina in takrat imamo tudi tisto realno oceno letine in tiste prve resne ocene tudi vin takrat se predvsem na belih sortah in tako naprej.  S tem bi jaz zaključil, torej z obvezo, da bomo sejo s problematiko slovenskih vinarjev, slovenske /nerazumljivo/ nasploh torej sklicali nekako v sredini meseca januarja 2019, Do takrat pa še enkrat pozivam vse danes sodelujoče goste, predstavnike številnih institucij, ki sem jih na koncu naštel, da pripravite svoje predlog sklepov. S tem boste naredili veliko korist za nas, ki odločamo o vaši usodi, pa mislim, da tudi državna sekretarka je danes poudarila, da tukaj smo zato, da vas poslušamo, da vam pomagamo zaradi tega, da naredimo en korak naprej. To je, da bo slovenska vinska pravljica, kot jaz temu rečem, da to točka na katero bomo vsi ponosni, da bomo naredili en pomemben korak naprej.  Še enkrat najlepša hvala, spoštovani gostje. Hvala za vašo aktivno razpravo, argumente, protiargumente. In tudi zahvaljujem se vam kolegice in kolegi za razpravo. Za vse tiste, ki nas pa gledate preko televizijskih sprejemnikov pa vas ponovno vabim na Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano jutri ob 13. uri, ko bomo ponovno govorili o stališču Vlade Republike Slovenije do naslednje evropske perspektive 2021-2027 in to bo tudi ena izmed pomembnejših tem. Najlepša hvala.