3. nujna seja

Odbor za kulturo

13. 11. 2018
podatki objavljeni: 13. 11. 2018

Transkript

Pozdravljeni vsi skupaj na 3. nujni seji Odbora za kulturo in zdaj v imenu predlagatelja je Luka Mesec, ki pa bo moral oditi 15.45 in bo njegovo nalogo prevzel Primož Siter.  Vse članice in člane odbora in vse vabljene prav lepo pozdravljam in pričenjam 3. nujno sejo Odbora za kulturo.  Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora, to pa so: Felice Žiža, Ljudmila Novak in Bojan Podkrajšek. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo: poslanka Lidija Ivanuša nadomešča poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega, potem mag. Andrej Rajh nadomešča Andreja Šušmelja in poslanec Matjaž Nemec, njega pa nadomešča gospod Soniboj Knežak.   S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora, in sicer ŠPE) – 14.05    1. točka in glavna in edina točka je finančna podhranjenost in ogroženost slovenskega filma, filmske produkcije ter odhajanje filmskih ustvarjalk in ustvarjalcev v tujino. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. V petek smo vas tudi vabili na film Ne bom več luzerka, kjer bi kot iztočnico lahko spregovorili o pereči problematiki odhajanja naših mladih filmskih ustvarjalcev v tujino in danes bo predlagatelj spregovoril tudi na to temo.     Zdaj pa smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA – ZAHTEVA POSLANSKE SKUPINE LEVICA ZA SKLIC NUJNE SEJE ODBORA Z DNE 9. NOVEMBER 2018. Ta je objavljena na spletni strani državnega zbora s sklicem. Še mikrofon mi je začel delati, to je zelo dobro. Upam, da je prvi del tudi posnet zaradi magnetograma. K tej točki dnevnega reda sem vabila – kot je že razvidno iz sklica, predlagatelja zahteve, se pravi poslanca Luko Meseca, potem ministra Dejana Prešička, ministra za kulturo, predstavnike Ministrstva za kulturo, potem gospo Alenko Suhadolnik, generalno direktorico za gospodarsko in javno diplomacijo na Ministrstvu za zunanje zadeve, Evo Štravs Podlogar, državno sekretarko na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, potem Marka Naberšnika, predstojnika oddelka za film in televizijo na Akademiji za gledališče, radio, film, televizijo Univerze v Ljubljani, Natašo Bučar, Slovenski filmski center, Nacionalni svet za kulturo, Zvezo društev filmskih ustvarjalcev, režiserja Metoda Pevca, režiserko Špelo Čadež, režiserko Uršo Menart, režiserko Sonjo Prosenc, producenta in režiserja Roka Bička ter igralko Katarino Čas, ki se mi je opravičila, ker je na snemanju v tujini in igralca Sebastijana Cavazzo. Vse vas prav lepo pozdravljam tukaj na seji odbora in zdaj predajam besedo predlagatelju zahteve za sklic nujne seje, Luki Mescu. Prosim.    LUKA MESEC (PS Levica): Hvala Violeta. Lep pozdrav vsem, posebej vabljenim na sejo.  V Levici smo predlagali ta sklic seje o slovenskem filmu in kot je Violeta povedala smo za uvod v to sejo povabili vse poslanke in poslance, člane in članice tega odbora na predvajanje filma Ne bom več luzerka na Ljubljanski filmski festival v petek, da bi kot prikaz, kaj slovenski film zmore.  Film pripoveduje zgodbo o Špeli, 29-letni Ljubljančanki, ki je milenijka. Milenijci so generacija za katero se je v ZDA po krizi izoblikovala kratica »ninja«, ki pomeni »no jobs, no income, no asset«, oziroma v prevodu »brez služb, brez dohodka, brez sredstev«. In Špela je en tak tipičen primer. Kljub univerzitetni izobrazbi ali pa prav zaradi nje kot pripomni njena mama, službe nikakor ne dobi. V poklicih, za katere je izobražena lahko dela le »pro bono«, ob obljubah, da bo nekoč bolje. Zato se preživlja prek izposojene študentske napotnice v nekvalificiranih službah, kot so natakarica, reševalka iz vode in podobno. Življenje ji tako ponuja le dve izbiri: beg v tujino ali pa sprijaznjenje z življenjem luzerke doma. Luzerke, ki ne bo nikoli mogla opravljati poklica za katerega je usposobljena, luzerke, ki ne bo nikoli uresničila svojih pričakovanj do življenja, luzerke, ki nikoli ne bo uresničila svojih potencialov. Njena izbira je beg ali propad.Luzerka je za to na nek način tudi film o slovenskem filmu. Tudi slovenskemu filmu namreč politika že celo desetletje obljublja, da bo nekoč bolje. Leta 2011 je država za filmsko področje predvidela 8, 5 evrov milijonov letno, nacionalni program za kulturo med letoma 2014 in 2017 je predvideval 11 milijonov evrov letno. A proračun za film trenutno dosega v resnici komaj tretjino tega zneska – 4, 5 milijone na letni ravni. To nas ne postavlja samo na rep Evrope, ampak tudi na rep bivših jugoslovanskih republik, za nami sta samo Kosovo in    ŠPE) – 14.10    Črna Gora. Medtem ko Slovenija za film namenja 4, 5 milijonov evrov letno, Hrvaška namenja 9, 7 milijona, Makedonija 7, 5 milijonov, Srbija 10, 5 milijonov. Nič boljši oziroma še slabši so proračuni posamičnih filmov. V Sloveniji za film v povprečju namenimo 0, 8 milijona, s tem, da so tukaj tudi evropska sredstva in koprodukcije, v resnici bolj pol milijona. V Bolgariji, kjer so, veste da plače in stroški nižji, namenijo več – 0,9 milijona, na Hrvaškem en milijon, v Italiji dva milijona, na Madžarskem 2, 4 milijona, v Nemčiji pa 6, 1 milijona evrov za posamični film. Ob tem je treba omeniti tudi propadanje filmske dediščine. Medtem ko se ocenjuje, da bi za njeno restavracijo in digitalizacijo rabili 10 milijonov evrov in njena digitalizacija in restavracija je tudi zaveza koalicijske pogodbe trenutne vlade, je Slovenski filmski center v zadnjih letih od ministrstev v ta namen prejel zgolj 39 tisoč evrov.   Kljub podhranjenosti pa slovenski film vseskozi kaže svoje potenciale. V letu 2016 je bilo 25 slovenskih filmov prikazanih na 49 mednarodnih festivalih, prejeli so 17 nagrad. Na domačem slovenskem filmskem festivalu letos, sta strokovno žirijo in gledalce posebej prepričala dva filma, oba proizvoda nove generacije filmskih ustvarjalcev. Prvi je že omenjena Luzerka. Prejela je tri Vesne – za najboljši scenarij, za najboljšo žensko stransko vlogo ter za najboljši celovečerni film in s tem je tudi postala zmagovalka festivala. Urša Menart, ki je danes z nami, režiserka Luzerke je letnik 85` in postala je prva ženska v zgodovini tega festivala, ki je prejela nagrado za najboljši celovečerni film.   Drug film, ki je prepričal na FSF so Posledice. To je prvenec režiserja Darka Štanteta, prejel pa je Vesno za najboljšo režijo, Matej Zemljič in Timoj Šturbej, letnika 95` in 94`, sta prejela Vesni za najboljšo glavno in za najboljšo stransko moško vlogo.  Če se spet vrnem k Luzerki. Tako kot Luzerka, bodo tudi mladi ustvarjalci obsojeni na beg ali propad. Domač filmski trg je majhen, zato so producenti odvisni od javnega, torej proračunskega denarja. Tega pa je tako malo, da lahko Slovenski filmski center podpre le tri celovečerne filme letno in filmski ekipi, ki sta ustvarila Luzerko in Posledice, lahko naslednji projekt pričakujeta šele čez kakih dobrih pet let in glede na to, da so Posledice trenutno že v vseh britanskih kinematografih, pravice zanje pa je odkupil tudi HBO GO, lahko pričakujemo, da filmski ustvarjalci ta čas ne bodo kelnarili, ampak bodo dobili ponudbe tujih produkcijskih hiš. Takšna je bila usoda prejšnje generacije. Rok Biček, režiser legendarnega Razrednega sovražnika, posnetega leta 2013, zdaj dela na Hrvaškem. Sara Kern v Avstraliji, podobno usodo delijo Mitja Okorn, Hana Slak, Olmo Merzu in drugi. Kot je rekla Urša Menart v petek: »je to dobro za njih, a precej manj dobro za državo, saj iz države odhajajo največji filmski talenti.« Niso odšli zaradi previsokih davkov, kot zatrjujejo kakšne stranke v tem parlamentu, ampak ravno obratno – zaradi prenizkih proračunskih sredstev.   Na srečo Luzerka pokaže tudi na rešitev tega problema. Kljub temu, da je brez dohodka, službe ali sredstev v Sloveniji vidi potencial in perspektivo, dokler ji ne ukradejo kolesa, edinega sredstva, ki ga je kadarkoli imela.   In s tem prehajam na končno poanto, da bi slovenskemu filmu vrnili perspektivo, se moramo pogovoriti o njegovih sredstvih in temu je namenjena današnja seja. Druge države se tega že zavedajo – v Italiji so leta 2016 povečali sredstva za filmsko produkcijo za 60 %, v Latviji v zadnjih petih letih za 150, v Bolgariji za 25. V tem duhu želimo tudi premike v Sloveniji in za to odboru predlagamo dva sklepa. Prvi je, da se je Odbor za kulturo seznanil s problematiko ogroženosti slovenske filmske produkcije in ustvarjalcev ter zanemarjanja slovenske filmske dediščine.     ŠPE) – 14.15    Drugi sklep, smo ga pred sestankom tudi že uskladili z ministrstvom, pa se glasi: Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, da sredstva za film s sorazmernimi letnimi povečanji do leta 2022, dosežejo 11 milijonov evrov, kot je bilo predvideno v Nacionalnem programu za kulturo 2014-2017, sprejetim leta 2013.   Toliko za uvod z moje strani, hvala.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Najlepša hvala Luka. Predstavil vam je na kratko za kaj gre in kakšna je problematika slovenskega filma. Vedno znova se soočamo z begom možganov na različnih področjih in zdaj imamo res čudovito mlado generacijo filmskih ustvarjalcev, za katere bi si res želeli, da ostanejo doma. Zato dajem besedo predstavniku Ministrstva za kulturo, gospodu mag. Vojku Stoparju. Prosim.    MAG. VOJKO STOPAR: Hvala za besedo gospa predsednica.   Na Ministrstvu za kulturo se seveda strinjamo s pobudniki današnje seje. Strinjamo se, da je film dejansko v nezavidljivem položaju, vendar moramo hkrati le opozoriti, da v podobno nezavidljivem položaju so tudi druge dejavnosti. Konec koncev je Ministrstvo za kulturo od leta 2011 izgubilo 65 milijonov in moramo vendarle upoštevati, da moramo z enako skrbjo skrbeti tudi za glasbo, gledališča, kulturno dediščino in podobno, ampak ne glede na vse to, se strinjam, da je pa film še v posebej težki situaciji. Gre dejansko za enega najbolj propulzivnih(?) sektorjev v Evropi in zato tudi Evropa namenja filmu različne spodbude in v primeru, da se bo tudi proračun ministrstva v prihodnjih letih zviševal, tako kot je tudi konec koncev zapisano v koalicijski pogodbi, mislim, da ne bi smeli imeti težav z takšnim sklepom kot ste ga sprejeli oziroma predvidevam, da ga boste sprejeli, se opravičujem. Poleg tega je pravkar bila sprejeta novela direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah in z implementacijo te novele bomo dobili tudi zakonsko osnovo za to, da bi lahko poleg proračunskih sredstev namenjali filmski produkciji tudi sredstva tistih, ki nam posredujejo avdiovizualne storitve in mislim, da je prav, da tudi nekaj vlagajo v nacionalno filmsko produkcijo, tako kot tudi predvideva ta novela evropske direktive.   Skratka, prepričan sem, da bomo v prihodnjih letih splezali s tega dna na katerem se je našel slovenski film in upamo, da bomo lahko ta sklep tudi uresničili v kolikor, še enkrat ponavljam, bo sprejet.  Hvala lepa.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Ja, najlepša hvala za to tudi sklepno ugotovitev, da smo se znašli na dnu in samo lepo je slišati, da lahko gremo samo še višje. Zato besedo dajem gospe Evi Štravs Podlogar, državni sekretarki na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Prosim.    EVA ŠTRAVS PODLOGAR: Ja, hvala lepa za besedo.   Seveda na kratko – tudi na Ministrstvu za gospodarstvo se zavedamo kako je filmska industrija pomembna, tako z vidika same promocije naše države, kot seveda tudi zaradi številnih gospodarskih priložnosti, ki jih filmska produkcija predstavlja, tako večjim kot tudi manjšim ponudnikom teh storitev za pripravo snemanja. Torej, tudi na Ministrstvu za gospodarstvo podpiramo oba sklepa in upam, da se bo tako tudi čim prej našlo, oziroma, da se bo dejansko sledilo in našlo potem letna sredstva za boljšo prihodnost slovenskega filma.  Hvala.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Ja, najlepša hvala za to. Zdaj bom dala besedo še vabljenim na sejo, med nami pozdravljam tudi Mirana Zupaniča iz AGRFT, tako da za magnetogram vas bom prosila, da se vsi predstavite z imenom in priimkom in z inštitucijo,    ŠPE) – 14.20    ki jo zastopate. Tako da bomo začeli predlagam, da z Natašo Bučar, Slovenski filmski center, prosim.    NATAŠA BUČAR: Najlepša hvala. Torej ja, moje ime je Nataša Bučar, sem direktorica Slovenskega filmskega centra. Jaz bi se najprej zahvalila poslanski skupini Levice, ki je prepoznala to kot resno temo, ki jo že nekaj časa tudi poskušamo v javnosti opredeliti. Namreč, stanje na področju filma in financiranje filma v Republiki Sloveniji je zares postalo dramatično in veseli me, da je tudi Odboru za kulturo prepoznana to kot nujna tema.   Torej, rada bi povedala predvsem to, da se moramo vsi zavedati, da v Sloveniji v letih, ko film pravzaprav životari s sredstvi s kakršnimi razpolagamo – to je v letošnjem letu dobrih 4, 5 milijone, seveda to pomeni, da mi v Sloveniji več preprosto ne snemamo kostumskih filmov, preprosto ne snemamo več zgodovinskih filmov ali bolj zahtevnih filmov. Namreč posledica tega je, da naši avtorji v svojih kreativnih procesih niti več ne razmišljajo o tem, da bi adaptirali velika literarna dela, knjige kot so Pod svobodnim soncem, kot je Severni sij Draga Jančarja, to so stvari, ki so velikokrat se znašle že na mizi filmskega centra, pa nikoli seveda sredstev za to v zadnjih letih , da bi se to podprlo, ni bilo. Animiranih filmov, ki seveda danes zasuvajo naše otroke, ki so vseprisotni v tako televizijskih kot vseh drugih medijih, jih praktično nimamo. Slovenski animirani film nastaja zelo, zelo, zelo počasi in to samo kratki filmi. Torej naši otroci preprosto celovečerne risanke slovenske, niso imeli pravzaprav še nikoli, od leta 2001 pa tega celovečernega animiranega filma nismo v Sloveniji posneli.   In kot je tudi gospod Mesec povedal, seveda pa smo v zadnjem času tudi mi zaznali, da so številni avtorji, katerih visok kreativni potencial je prepoznan v tujini nemalokrat, pravzaprav zelo velikokrat. Da vedno več odhodov v tujino se dogaja v zadnjih letih in da ta kreativni potencial neke nacionalne kinematografije, izginja čez meje Slovenije in išče boljše pogoje za ustvarjanje. Nekaj statistike je že bilo povedane, tako da jaz se prav posebej v to ne bom spuščala, je pa res, da v današnjem času na razpis recimo za celovečerni film na filmskem centru, vam bom samo povedala en okvir, ki je…torej sredstva so razpisana v višini dveh milijonov, na filmski center prejmemo 20-25 filmskih scenarijev, ki bi se želeli posneti, ki so tam za to, da se posnamejo, sprejmemo pa tako kot je bilo rečeno – 3 v polnem obsegu in še nekaj drugih, ki jih dofinanciramo. Pomembno dejstvo je tudi, da v zadnjih letih zaradi tega dramatičnega stanja, je slovenski film postal vedno bolj odvisen od sredstev iz tujine. To pomeni, da smo v naših statistikah zaznali, da je v zadnjih letih za celovečerni igrani film slovenskih avtorjev, bilo pridobljenih 30 % sredstev v tujini. Torej, naši avtorji hodijo v tujino, nabirajo sredstva, kar mi pravzaprav spodbujamo, ker tako povezovanje je dobro, pa vendarle to ni nekaj, s čimer bi se v prvi meri po mojem mnenju morali avtorji ukvarjati, temveč bi morali ustvarjati film v doma zadostnih pogojih.   Jaz moram tudi poudariti, da smo bili vsi zelo veseli te koalicijske zaveze, nekako povečevanju sredstev za kulturo. Zavedam se tudi jaz, da je ta podhranjenost filma in filmskega področja v veliki meri tako kot je državni sekretar rekel, odvisna od tega, kako bo prišlo in do kakšnega dviga bo prišlo na področju kulture nasploh v Sloveniji, pa vendarle, kot je bilo že rečeno pričakujemo in si želimo, da bi vsem tem avtorjem – mladim in seveda tistim, ki so že v življenju in svojih karierah naredili velike stvari, takih ni malo, jih je zelo veliko, da bi jim lahko omogočili normalen razvoj in kreativnost in ustvarjanje slovenskih filmov tudi v prihodnje.    ŠPE) – 14.25    Namreč, morate vedeti, da uveljavljeni avtorji, ki so Slovenijo promovirali v tujini na zelo odmevnih festivalih, bili deležni številnih nagrad v tujini, tudi po deset let čakajo, da pridejo do novega projekta in to je zares neugodno, nekako neugodno vpliva seveda na celotno področje filma v Sloveniji.   Pomembno je poudariti tudi, da se slovenski film vedno bolj gleda, da si ga ljudje želijo. Trend obiska v kinematografih kaže, da je obisk slovenskega filma nekje na ravni povprečnega evropskega povprečja, torej povprečnega števila v Evropi, 7-10 % je tisti odstotek, ki ga beležimo v Sloveniji in seveda pomembna na področju filma je tudi dediščina, ki je bila prej omenjena. Namreč z digitalizacijo filmske dediščine korakamo zelo počasi. Filmski center je lastnik pravic za eksploatacijo starejših filmskih naslovov, zato je za nas izjemno pomembno, da omogočamo dostopnost do teh filmov, da si ljudje te filme lahko ogledajo. In dokler ti filmi ne bodo digitalizirani oziroma digitalno restavrirani, bodo seveda ostali nedostopni. Mi smo v letošnjem letu in nas to zelo veseli, prejeli nekaj dodatnih sredstev Ministrstva za kulturo, to moram poudariti, kar izkazuje nekakšno seveda razumevanje s strani ministrstva, da so potrebe zares velike. Tudi na področju digitalizacije so nekaj malega prejeli še dodatno, tako da se veselim, da je predlog sklepa tega odbora tak kakršen je in seveda upam in pričakujem, da bo tudi realiziran.
Hvala Nataši Bučar. Zdaj pa besedo dajem Marku Naberšniku, predstojniku oddelka za film in televizijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Prosim.
Marko Naberšnik
Hvala lepa za besedo. Moje ime je Marko Naberšnik, sem redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in predstojnik oddelka za film in televizijo, sicer pa tudi režiser in scenarist.   Hvala za sklic seje. Me veseli, če bo današnja priložnost pomenila to, da drug drugemu osvetlimo našo situacijo, pogoje v katerem smo ustvarjali in v katerih ustvarjamo in tudi sam pozdravljam predloge, ki so bili danes predstavljeni, ker zagotovo bodo vplivali in lahko vplivajo na ne stabilnost znotraj našega filmskega in televizijskega področja. Ker ta stabilnost je namreč tista, ki zagotavlja na koncu in gospodarske učinke iz te dejavnosti, ker film – sam včasih v šali rečem, da se splača že tisti trenutek, ko se gre snemati in da so vstopnice samo nek vrh uspeha, zato, ker ko gremo s filmskim izdelkom potencialnim na teren, dejansko pride do enega gospodarskega učinka na področju turistične branže, določenih malih podjetnikov, ki pri tem sodelujejo. Za to, da en film nastane, je dejansko zelo veliko enih členov vpletenih.   Zdaj, kot profesor se na tem področju srečujem s tem, da… z vprašanjem kako mladim, ki vstopajo v ta svet, zagotoviti ta entuziazem, ki jih bo potem ohranjal tudi pri ustvarjalnosti. Ker danes je bil že omenjen film Posledice. Film Posledice se je namreč začel kot magistrski projekt na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, potem je kasneje dobil sredstva za prvence na Slovenskem filmskem centru in je šel t.i. svojo pot in danes vidimo tudi te neke uspešne učinke, ki jih doživlja na festivalih in tudi pri gledalcih. Drugače pa režiser, je še v programu magisterija, Sara Gergek montažerka, prav tako v programu magisterija, Jerca Jerič producentka, je naša prva diplomantka, oziroma magistrantka, pardon, se opravičujem na programu Filmska in televizijska produkcija, Rok Kajzer Nagode, direktor fotografije je prav tako še na programu magisterija in sedaj imamo pred seboj mlade ustvarjalce, ki so deležni velikega filmskega uspeha, se pa lahko v primeru, da bi ohranili finančna sredstva na nekem tem nivoju, ki zagotavlja zgolj to, da se film kot tak vzdržuje in s prisotnostjo, se zgodi to, kar je     ŠPE) – 14.30    Maša Bučar že omenila in sicer začnejo se dogajati veliki premori med posameznimi filmi. Nekje slovenski filmski ustvarjalec lahko v svojem življenjskem obdobju, če je zelo ustvarjalen govorim, to pride do enih šestih, sedmih celovečernih filmov in potem je v bistvu konec – tako njegove življenjske poti, to pa je v bistvu tako majhna številka, da če bi pri tej številki šest, sedem recimo potegnili črto, potem ne bi imeli avtorjev kot so Kristog Kieslowski, Lars Von Trier, Michael Haneke, zaradi tega, ker je to tako majhna številka, da nek filmski ustvarjalec ne uspe realizirati svojega ustvarjalnega potenciala. Se pravi se potem mlademu ustvarjalcu, ki pride z akademije poln enega zanosa, zgodi to soočanje s temi velikimi premori. In zdaj seveda danes, ko tukaj sedimo, je ta premor zgolj ena beseda, ampak, ko se ti kot ustvarjalcu zgodi to zavedanje, da boš uspel v desetih letih realizirati morda dva filma, če boš ustvarjalen in deloven, to pomeni, da boš v bistvu pisal vedno, ker preprosto se te premori zgodijo zaradi narave financiranja, ti zmanjka volje in potem pridemo do ene množice slovenskih filmskih avtorjev in avtorjev, ki imajo v svoji filmografiji tri, štiri filme in to je tudi nekje en maksimum, ki ga lahko dosežemo. To pa v bistvu pomeni, da imamo veliko dobrih prvencev v slovenski kinematografiji, pa zelo malo res uveljavljenih avtorjev in avtoric. Razlog tiči v tem, kar je bilo že danes rečeno, v manku finančnih sredstev. Film pač kot umetnost, ker je kompleksna, ima svojo ceno. Za majhne denar se ne da narediti kostumskega filma, ne da se rekarnizirati(?) literarnih predlog, ki se selijo v času v preteklost, na primer, kot sami vemo, verjamemo filmu šele takrat, ko ima prepričljivo podobo, se pravi dobre kostume, glasbo, neko scenografijo. Vse te zadeve pa seveda zahtevajo določena finančna sredstva.  Fino bi bilo morda danes tudi vedeti pa morda se znebiti občutka, ko včasih znotraj kakšnih razprav na forumih dostikrat pride, da je film dan nekemu avtorju, avtorici, neki ozki filmski ekipi. Film je dejansko dan eni veliki množici – denar, govorim v finančnem smislu. Finance so vedno dane pri filmu resnično enemu zelo širokemu spektru, ki ima, kot je bilo tudi danes že izpostavljeno, učinke na področju turizma, gospodarstva. Če samo omenim, za primer film, ki sem ga sam režiral Shanghai. Pri njemu je sodelovalo več kot tisoč ljudi in posledično je dejansko mnogo, mnogo nekih gospodarsko majhnih subjektov, nekih uslug, turističnih tudi in gospodarskih, iz tega nekega naslova imelo nek učinek. To se mi zdi pomembno, zato ker dejansko tudi vsi in mi vsi razmišljamo, kakšni so lahko širši učinki filma kot takega.   Če se pa vrnem za zaključek še k temu svojemu pedagoškemu delu, pa bi morda še enkrat podčrtal pa poudaril to, da na področju pedagoškega dela, je najtežje zagotoviti mladim ustvarjalcem občutek enega entuziazma, ker se tudi sami že zavedajo, da pri filmu en bo lahko, če ostane na takšni ravni kot do sedaj, da njihova ustvarjalnost je v bistvu, kar se realizacije tiče, vprašljiva in da jih dejansko čaka en film na pet let, kar pomeni dva na deset in po tej logiki hitro pridemo, da vidimo, da v času neke delovne dobe vsakega posameznika in posameznice, nekega polnega potenciala ne moremo izkoristiti.  Hvala za enkrat.
Ja, najlepša hvala Marko Naberšnik. Zdaj pa, ali želi besedo režiser Klemen Dvornik? Prosim.    KLEMEN DVORNIK: Dober dan, pozdravljeni. Klemen Dvornik, jaz sem predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev. Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev je / nerazumljivo/, ena starejša organizacija, ki je nastala v 50-ih letih, to je Društvo slovenskih filmskih delavcev in v bistvu danes, po preoblikovanju združuje praktično vse slovenske filmske ustvarjalce. Znotraj zveze so včlanjeni Društvo slovenskih režiserjev, Zveza filmskih snemalcev, Društvo animiranega filma Slovenije, potem dve producentski društvi, Društvo post produkcijskih ustvarjalcev in v priključevanju je tudi Društvo slovenskih avdio-vizualnih igralcev. Se pravi mi tukaj pokrivamo en širok spekter ustvarjalcev in zveza kot taka, smo jo organizirali na način tak zato, ker smo prepoznali zelo velik problem v komuniciranju naših problemov napram politiki in napram javnosti in tako smo pri prejšnjem ministru v bistvu dobili besedo ravno s tem, ko smo se tako organizirali.     ŠPE) – 14.35    Pogovarjamo se o stanju slovenskega filma. Jaz sem hotel mogoče malo osvetliti, kaj to stanje v resnici je. Velikokrat se govori o številkah, ki so milijon, pol milijona, pet milijonov, ampak na drugi strani resnica je bolj kruta. Jaz sem šel za svoj film preračunati koliko je moja ura. Kot režiser, univerzitetno izobražen in sem izračunal 70 centov na uro – je moja ura, se pravi z univerzitetno izobrazbo. Se pravi ta država pa v resnici na drugi strani v kolektivnih pogodbah, v bistvu določa minimum 2, 5 evra – se pravi tukaj, ko govorimo o tem, kam, na čem se slovenski film napaja, je na entuziazmu ustvarjalcev. Se pravi mi sami, s svojim entuziazmom in v svoj ekonomski minus financiramo slovenski film, zaradi tega, ker smo pač toliko nori, da to počnemo. To sem hotel v bistvu izpostaviti kot en tak zelo pomemben podatek.  Na drugi strani bi rekel to, da zveza kot taka, smo bili povabljeni na Ministrstvo za kulturo k novemu ministru, ki je zelo odprtih rok nas sprejel in nas poslušal, kaj so naši problemi in smo – moram tukaj reči, da minister Prešiček je že pokazal zelo veliko odprtosti do naših problemov in tudi volje za reševanje teh problemov.   Še eno stvar bi mogoče poudaril, ker bodo še drugi o drugih stvareh govorili in sicer o dediščini. Direktorica Nataša Bučar je rekla, da dostopnost slovenske filmske dediščine, jaz bi pa rad poudaril, da boste razumeli. Ko obnavljamo gradove, recimo. Gradovi se podrejo in kamne lahko nazaj zložimo, ko film iz negativa izgine, se ga ne zna nazaj dobiti in filmi izginevajo. Barvne kopije so najbolj problematične kopije, ker so že v zelo slabem stanju in če bomo predlogo čakali – to pomeni, predlogo čakali pa pomeni dve, tri, štiri, pet let, lahko tudi nekaterih slovenskih filmov nikoli več ne bomo imeli, ker ne bo več kopije. Zato je s temi stvari treba v resnici zelo pohiteti, zelo pohiteti in številka, ki jo je gospod poslanec omenil je točna, morda pa celo malo večja. Tako da to.  Hvala za enkrat.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Hvala Klemen Dvornik. Zdaj pa dajem besedo Metodu Pevcu, režiserju. Prosim.    METOD PEVEC: Hvala za besedo. Vesel sem te razprave, pa četudi ni prva, imam v mislih tudi nekatere, ki so bile brezplodne, ampak nekako mi tudi navdaja upanje, da ta ne bo.  Zdaj, mislil sem s čim drugim začeti, pa bom vendarle začel s tem, da bom podaljšal misel, ki jo je imel Klemen Dvornik. Torej, jaz sem sicer filmski režiser, scenarist, profesor zdaj tudi na Akademiji, član Društva slovenskih režiserjev, sourednik tega nacionalnega programa, ki bom kasneje kaj o njemu povedal, ampak med drugim sem tudi kot mladenič igral glavno vlogo v filmu Nasvidenje v naslednji vojni. To je bil drzen film, ki je v koncu 70-ih let upal govoriti o, če hočete tudi antikomunizmu. Bil je film, ki je mislim, da pretresel takratni politični »establishment«, film, ki je imel resen proračun – danes ga ne morete pogledati nikjer, samo toliko, da smo si na jasnem. Na televiziji ali v kinu je nedostopen. Mi smo enkrat vendarle poskusili v kinoteki predvajati eno od kopij, ki pa je bila do te mere rozasta in razpadajoča, da preprosto ni bila gledljiva. Torej, to je bil eden največjih slovenskih filmov, ne samo po tem, da je bil takrat pomemben, ker je bil dejansko film močnega disidentskega para, Vitomil Zupan in Žika Pavlovič. Skratka, mi izgubljamo neke kulturne argumente svojega obstoja. Tako da meni osebno se zdi to ne samo alarmantno, dramatično, žalostno in ni nekaj, kar bi smeli pripisati slovenskemu odnosu do kulture.   Potem bi mogoče za poslance predstavil, samo tako, ne vem, kako si slovensko kinematografijo predstavljate, ampak slika je takšna – imamo dve     ŠPE) – 14.40    inštituciji: Javno agencijo filmski center, ki skrbi za financiranje filma in imamo javni zavod, ki se mu reče Filmski center VIBA film, Filmski studio, pardon, se opravičujem – Filmski studio VIBA film. Vse ostalo, mislim, da je v obeh inštitucijah zaposlenih manj kot 20 ljudi. To so edini ljudje, ki so pri slovenskem filmu, pri slovenski filmski produkciji, v rednem delovnem odnosu, vse ostalo smo pa češalom(?), najemniška, vojska, samozaposlenih, espejev in podobno, ki smo odvisni od teh programskih sredstev, ki jih dobivamo. Ta programska sredstva, kot je naravnana slovenska kultura, so vedno na repu. Slovenska kultura se financira predvsem na ta način, ker je to zastarel model, da se pač financirajo stroški, ki nastajajo v kulturi in tukaj mi že ves čas tradicionalno vlečemo en zelo neprijeten tenek konec, ki se samo stopnjuje. Pa še to mimogrede, o tem odnosu slovenske države do slovenskega filma, govori tudi preprosto dejstvo, da Slovenskega filmskega centra ni ustanovila država, VIBA filma ni ustanovila država, tukaj ni bilo nobenega državnega ustanoviteljstva. Oboje je ustanovilo Društvo slovenskih filmskih delavcev. Najprej VIBA film in kasneje tudi Filmski sklad. Zakon je bil napisan na Društvu slovenskih filmskih delavcev, v Parlamentu je bil sprejet kot poslanski zakon in da ne bo skrivalnic – njegov boter v parlamentu je bil Zmago Jelinčič Plemeniti. Takšna je pač zgodovina, ne da bi bilo zdaj kakorkoli – hotel sem samo poudariti, da neke naklonjenosti res tradicionalno nismo bili deležni in da smo tega na nek način vajeni in da se za to poskušamo dostikrat zelo sami organizirati.   Druga stvar, ki bi jo rad povedal, ker mene mogoče malo osebno ali pa celo čustveno bremeni. Jaz trenutno končujem celovečerni igrani film. Zahtevnejši, v celoti slovenski film, vendar je koprodukcija. Sofinancirajo ga Hrvaška, Srbija, Makedonija in dobili smo tudi sredstva na Evropskem skladu Eurimaš(?). Torej, vsa sredstva, ki smo jih pridobili zunaj, so približno takšna kot smo jih dobili v Sloveniji. Načeloma se to zdi super – trudimo se v tujini, samo malček je mučno to soočanje moje s temi partnerji v Srbiji, Makedoniji, Hrvaški, kjer me je pogosto sram, ker ugotavljam, da so razmere bolje urejene, da so ljudje bolje plačani, ko ugotavljam, da imajo večje ali pa bolj čisto razumevanje sploh do avdio-vizualne industrije kot take, da bolj verjamejo v svojo mlado generacijo. Verjemite, res me je sram in kot Slovenec tega nisem navajen, da hodim po Balkanu kot en prisklednik, ki upam in tudi prepričan sem, da s to svojo držo ne ustvarjamo najboljšega vtisa.   Še bolj pomembna stvar pa je, ko mi vstopamo v te koprodukcijske odnose, se je treba zavedati, da s tem zgubljamo tudi lastništvo slovenskega filma. Da mi s temi skromnimi budžeti seveda pri tem dobivamo tudi skromnejše deleže na Evropskem skladu Eurimaš(?), zaradi tega, ker gre vendarle za neke % in če mi odstopamo s temi siromašnimi budžeti, potem seveda tudi v koprodukcijah vlečemo siromašne končke in to res ne pelje nikamor. Mi smo zdaj seveda na pragu nečesa, pa že dolgo časa, čemur jaz rečem pol profesionalizem. Saj mi to z entuziazmom že lahko nekaj časa nadomeščamo, samo mi utrujamo sebe in utrujamo mlajše generacije. Ko imamo v Portorožu Festival slovenskega filma, se marsikdaj komu zdi, kako fino, saj je pa veliko filmov - večinoma so to mladi avtorji, ki pod težkimi pogoji posnamejo dobre debitantske filme, samo dajmo se potem vprašati, kam pa potem ti fantje in dekleta zginejo z drugim, tretjim, četrti filmom? To pomeni, da mi mlado generacijo izčrpamo, da naredi dober film, potem pa seveda v pogojih, ki ostanejo debitantski, ne zdržijo. Ne da se tako cele avtorske     ŠPE) – 14.45    kariere zdržati. Zavedajmo se, da Slovenija ni poceni in da če mi hočemo snemati poceni filme, potem jih lahko snemamo samo na en način, da izkoriščamo sodelavce. Pri debitantskem filmu izkoriščamo prijatelje, enkrat jih lahko, potem pa ne moreš več, tukaj se pač neha.   Tako da jaz bi zdaj samo še rekel, Društvo slovenskih režiserjev se je odločilo lani spomladi, da v odsotnosti seveda nekega nacionalnega programa za kulturo, vendarle mi spišemo nacionalni program za film, da na enem mestu zabeležimo in analiziramo vso problematiko, ki jo je delež slovenski film, ampak, da hkrati tudi pokažemo neke rešitve. V tej knjigi je 60 predlaganih ukrepov, ki so premišljeni, ki so analizirani, ki so v veliki meri tudi konsolidirani s stroko, so pa neizogibni in slej kot prej nujni. Tako da priporočam v branje – nekaterim poslancem smo menda že razdelili, če kdo nima in ga to zanima, pa bo dostopno tukaj ali pa sicer tudi na Društvu slovenskih filmskih režiserjev.  Hvala lepa.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Hvala Metod Pevec. Milim, da je to dobra iztočnica za trenutek, da dam besedo režiserki Urši Menart, avtorici prvenca Ne bom več luzerka. Prosim.    URŠA MENART: Hvala za besedo. Ja, Urša Menart, režiserka, scenaristka in tudi podpredsednica Društva slovenskih režiserjev.  Jaz bi mogoče samo malo osvetlila čisto iz vidika svojega osebnega, to problematiko. Jaz sem, ko sem končala Akademijo za gledališče, film, radio in televizijo razmišljala veliko prav o tem, o čemer govori moj film. Se pravi, ali bi ostala v Sloveniji in se tukaj borila za drobiž ali bi poskusila iti v tujino, ker večina moje generacije, mojih prijateljev, ki so izobraženi, ki so ambiciozni, inteligentni, je dejansko šla v tujino in dela danes v tujini. Ne govorim zgolj o filmarjih, govorim o ljudeh, ki opravljajo različne poklice in so izobraženi na različnih področjih. Takrat sem se jaz odločila, da pravzaprav kot umetnica, kot nekdo, ki hoče pripovedovati zgodbe, lahko pripovedujem zgodbe najboljše v tem okolju, v katerem sem odrasla, o katerem največ vem, v katerem živim in sem se tudi odločila, da bom pripovedovala zgodbe o Sloveniji, pravzaprav. In da bi tudi rada, da ljudje, ki bodo v tujini gledali moje filme, vidijo v njih ta prostor v katerem sem odrasla in da tudi Slovenci, ki bodo gledali moje filme, vidijo v teh filmih sebe, ker pač na žalost, glede na to, kako je naša filmska produkcija majhna, koliko malo filmov posnamemo, kako smo tukaj omejeni, pravzaprav Slovenci redko sebe vidimo na platnu, redko sebe vidimo na televiziji in to je mislim, da en zelo velik problem tudi za identiteto človeka, če sebe ne vidi nikjer. In sem se seveda odločila boriti naprej. Sem pridobila, nekako prišla do možnosti posneti svoj debitantski film, delala na njem nekaj let za precej mizeren honorar, ampak za prvi film je to čisto pričakovano. Sem ta film posnela in do zdaj ni še v redni distribuciji, ampak do zdaj se je izkazal za precej uspešnega, dobili smo nekaj nagrad v Portorožu, zdaj smo imeli premiero na festivalu v Ljubljani, na LIFU, projekcije so razprodane, ljudje prihajajo do mene in mi pravijo, da vidijo v filmu sebe, da vidi v filmu svoje otroke, svoje starše, svoje generacijo, film se jih je dotaknil in slišim stavke in to konstantno kot je: »končno en dober slovenski film«, ampak take stavke je slišal kolega Rok Biček, ko je posnel svoj debitantski film Razredni sovražnik pred nekaj leti, identične stavke je poslušal kolega Marko Naberšnik, ko je posnel svoj debitantski film pred nekaj leti – Petelinji zajtrk. Rok snema zdaj film na Hrvaškem, oziroma ga bo posnel naslednji film, Marko je tudi že snemal film v nemščini z avstrijskimi koproducenti, ker pač pri nas perspektive za razviti se, ni. Se pravi zdaj bi jaz začela rada pripravljati svoj drugi film in sem se spet znašla pred istim problemom, pred katerim sem bila preden sem začela pripravljati prvi film – ali je tukaj perspektiva, da jaz lahko od tega, kar sem naredila stopim korak naprej, da lahko naredim bolj ambiciozen film pod boljšimi pogoji – ne vem, trenutno delam, snemam         film s kolegom Damjanom Kozoletom, ki je najbolj produktiven slovenski režiser trenutno. To je njegov 10. celovečerni igrani film. Nekatere od njih je posnel za minimalne budžete, pravzaprav v neodvisni produkciji, gverilsko. Nekateri so bili tudi podprti iz filmskega centra. Nekatere je prodal na, ne vem, Slovenko je prodal v več kot 40. tujih trgov. Malo več kot 40 držav. Rezervne dele na več kot 20 držav. Tekmoval na Berlinalu, v Karlovih Varih dobil nagrado za najboljšega režiserja. Skratka, to je avtor, ki je po vseh merilih trenutno najbolj produktiven v Sloveniji.  Mi snemamo 10. njegov igrani celovečerni film in delamo ga pod praktično enakimi pogoji, kot sem jaz delala svoj debitantski film, ki sem ga snemala leto nazaj. Se pravi pri nas perspektive za razvoj enega avtorja ni. On bo s tem filmom, ki ga dela pod debitantskimi pogoji, kot mogoče celo najbolj uveljavljen slovenski avtor, konkuriral na evropskih festivalih kolegom iz Hrvaške, Madžarske, Avstrije, Srbije, Bosne in tako naprej, ki delajo pod boljšimi pogoji. Konkuriral bo evropskim filmom, ki nastajajo s petkrat, desetkrat večjimi budžeti, kot je ta film, ki ga snemamo zdaj. In na ta način se tudi slovenski film ne bo prebil čisto na vrh v Evropi. Ne bo se prebil med kandidate za Oskarja, ne bo se prebil niti med kandidate za nagrade Evropske filmske akademije. Težko se bo prebil v glavne tekmovalne programe A festivalov, kot so recimo Canski festival, ker preprosto ne dosežemo tega nivoja, kot ga dosegajo naši kolegi v tujini že mogoče z drugim tretjim filmom. Pri nas pa z 10. filmom pravzaprav capljamo še vedno na mestu.  Tako, da to je malo za ilustracijo, no, da boste razumeli, zakaj pri nas pravzaprav ni nastal - čeprav je veliko kolegov, ki delajo dobre filme, ki kljub tem pravzaprav slabim pogojem v katerih nekateri delajo, recimo kot kolega Pevec, ali pa kolega Kozole že 30 let ne obupajo, ki delajo filme še naprej, ki se tudi z njimi uvrščajo na pomembne festivale, osvajajo nagrade, jih prodajajo v tuje države na tuje trge. Kako, da še vedno kljub temu nimamo mi von Trier? Kako, da nimamo Almodóvarja? Kako, da nimamo enega avtorja, ki bi bil res v svetovnem vrhu? Ker enostavno pri nas ni pogojev, da avtor naredi tisti drugi tretji korak, da ostane v formi, da postaja ambicioznejši, da naredi film, ki bi tudi nekaj povedal o Sloveniji, o svetu, ne samo o tem, kakšna je situacijo danes za ljudi, ki so končali faks pa nimajo izobrazbe in potem snemamo socialne drame o tem, ampak da bi povedal tudi kaj o zgodovini Sloveniji, o svetu, ker enostavno to ni mogoče, no.  Tako, da malo za osvetlitev te situacije za enkrat. Tako, hvala za besedo.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: ja, najlepša hvala Urška Menart. Zdaj pa dajem besedo Miranu Zupaniču iz Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Prosim.
Miran Zupanič
Hvala lepa za besedo. Pravzaprav moji kolegi tako lepo in prepričljivo in zame osebno tudi ganljivo govorijo, da temu delu nimam kaj dodati. Pozdravljam pobudo, pozdravljam ta ton, ki se mi zdi, da je zelo pozitiven. Nisem ravno vedež in prerokovalec, ampak napovedujem, da bodo predlagani sklepi sprejeti. Žal pa se ta razprava dogaja, mislim da približno 25 let prepozno, ali pa pozno.   Popolnoma se strinjam z gospodom državnim sekretarjem. Ja, res je, slovenska kultura je v nemilosti pri političnem oblastnem razredu odkar je odslužila svojo vlogo v prizadevanju za osamosvojitev, za imobilizacijo volilnega telesa in tako naprej.   Pravzaprav politike v resnici več prav zelo, zelo ne zanima, kar se kaže ne samo v permanentni podhranjenosti, ampak predvsem v permanentni odsotnosti sistemske skrbi in odgovornosti za kulturo, za umetniško produkcijo in za vse, kar je z njo povezano za duhovni in potem posledično seveda tudi materialni obstoj neke skupnosti, v tem primeru našega naroda in pripadnikov vseh drugih narodov, ki na tem ozemlju živijo oziroma živimo.  Tako, da jaz res iskreno upam, da ti sklepi, ki bodo, pravim najverjetneje danes sprejeti, bodo doživeli tudi svoje naslednje korake,         se pravi, korake v implementaciji v proračunu, da bo pravzaprav neka tiha zaveza, ki jo je dal gospod Stopar, potem tudi spoštovana, se pravi, da se delež financiranja za filmski center poveča. Tu bi pa vendarle želel narediti eno veliko digresijo.   Nihče od nas ni otok. Vsi smo povezani z vsemi in kultura je, tudi kultura je tisto, kar nas povezuje, jezi je tisto, skupne zgodovinske izkušnje so tisto, tudi prihodnost, ki si jo včasih slikamo mogoče v preveč črni luči je del tega, kar nas povezuje.   In zdaj, ko govorimo, se pravi o podfinanciranosti slovenske filmske produkcije, ki je več kot očitno in tako notorično jasno, o tem sploh dejansko ni vredno izgubljati besed, se moram spet zavedati nečesa, ne.   Tudi, če govorimo samo o filmu, je to pravzaprav eno izjemno široko področje in jaz bi zdaj tukaj obrnil besedo drugam. Obrnil bi se k publiki. Publika si najbolj zasluži ta film. Bolj kot kdorkoli od nas. Publika si zasluži, a so nadarjeni ljudje razvili svoje potencialne do najvišje možje ravni in ko govorimo o nadarjenih mislim seveda tudi na igralce, mislim na snemalce, mislim na vse, ki v teh podjetjih sodelujejo, kajti šele takrat bodo ti projekti, ti filmi publiko bogatili. In to kar rečemo, da publiko bogati, pomeni, da jih, rečemo zelo preprosto, da jim odpira ene nove dimenzije v njih samih. Se pravi v nas samih.   Mene Uršin film nagovarja, ker mi odpre dimenzijo, ker sem vesel za njo, da je posnela, posnela je resen tehten in hkrati duhovit film, kar je izredno težko, da ogovori mojo 19-letno hčerko, ki reče, sva bile skupaj s kolegico in naju je zdaj pa res zaskrbelo za najino prihodnost. Zdaj mogoče malo bolj razumem kaj govoriš, ne.   Se pravi, filmi nas nagovorijo in davkoplačevalci in volivci si zaslužijo umetnost. Zaslužijo si kulturo in v tem smislu trdim z vso odgovornostjo, je slovenski politični razred izkazoval umetnosti in kulturi absolutno premalo pozornosti. To se vidi pa v bistvu v veliki meri v razsutem stanju, ki na tem področju velja, ko odgrnemo tiste prve plasti, ne, ki so na površju, kako je vse fino, ko začnemo malo samo gledati v ozadje, vidimo, da ima praktično vsaka institucija svoje probleme, ki se začnejo v resnici tukaj v tej ustanovi zato, ker zmanjka pozornosti ali pa zmožnosti za sistemsko skrb. Sistem je osnova javnega, skupnega, dobrega.   Če sistema ni, potem zavladajo parcialni interesi in tudi mi smo danes na nek način tukaj, kot predstavniki nekega parcialnega partikularnega avtorskega, če hočete, pedagoškega, ne vem kakšnega vse interesa, ampak se hkrati moramo zavedati, da vsi skupaj delamo za publike in res vam želim samo ob koncu položiti na srce - s tem, ko ste vstopili v parlament, ste prevzeli odgovornost za skupno dobro. In prosim vas, izpolnjujte, uresničujte to odgovornost. Hvala lepa.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Najlepša hvala Miran. Sebastijan Cavazza je eden od igralcev, ki jih vsi poznate. Ogromno je delal na slovenskem filmu in tudi mednarodnih koprodukcijah in produkcijah. Tako, da prosim Sebastijan Cavazza, prosim, povej še ti svojo plat.    SEBASTIAN CAVAZZA: Lep pozdrav, Sebastijan Cavazza, igralec, diplomirani, univerzitetni.   Šalo na stran, ja, mislim, da so kolegi že vse povedali. Jaz bi mogoče malo razprl eno na nek način neprijetno temo, ko govorimo o financiranju slovenskega filma.   V 25-letni karieri je za mano nekih 80 vlog v gledališču, več kot 60 pred kamero. Lahko povem, da imamo oboje rad. Znotraj obe polj seveda z veseljem delujem in sem zelo hvaležen, da lahko od tega tudi živim. Je pa dejstvo, da recimo za gledališko produkcijo v Sloveniji, bo mogoče sekretar boljše vedel, letno namenimo nekje 50 milijonov evrov, no, za film pa se pravi eno desetino tega. In moramo vedeti, da v gledališčih v glavnem so ljudje zaposleni, ne, na filmskem področju so to prekarci, kot je že Metod povedal. Se pravi filmski center in Viba film skupaj zaposlujeta nekih 20 ljudi. Imel sem priložnost delati po tujini v velikih projektih, recimo Vinetu.         No, tam je bil, ta projekt je bil vreden za deset letnih budžetov slovenskega filma. Deset letnih budžetov. En projekt. In ko govorimo o neodvisni filmski produkciji v Evropi, ne samo v Ameriki.   Ko rečemo Indie film, se pravi independant, neodvisen film, to pomeni najmanj naš leti budžet na filmskem centru, ki vključuje animirane filme, kratke filme, celovečerne filme, dokumentarne in tako naprej. Seveda, ko se zgodi ena taka velika produkcija, za sabo potegne en ogromen spekter, ne samo turizma in tako naprej, tukaj je en velik delež ljudi iz okolja v katerem delajo od mizarjev, do pleskarjev, do cateringov, se pravi kuhinje, do nastanitev, do prevozov in tako naprej in tako naprej in tako naprej.   To, da govorimo od 2011 o budžetu, ki ga je treba dvigniti, lepo vas prosim no, mislim, 5 milijonov oziroma manj od 2011, se pravi smo si v sorodu že za kaj, ne vem koliko, 40 milijonov ali koliko v tem času. Spet pretiravam, ampak prosim vas, jaz res podpiram to pobudo in sem zelo vesel, da ste nas povabili. Naš film je v veliki krizi in res nekaj moramo narediti in apeliram na vse tukaj zbrane, da naredimo kar lahko, no, v tej smeri in da se digitalizira arhiv, ker filmi z leti, kot je že Metod rekel, res propadajo. Vprašanje, koliko bo to res še zdržalo in pa da se v mlade generacije vlaga, da se vlaga v kader, da se jim da kontinuiteto v delu, ker če športnik igra eno tekmo, pa potem pet let sedi na klopi, ne vem, če bo dal še kakšen gol.   Hvala za enkrat.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Hvala Sebastijan Cavazza, besedo dajem Sonji Prosenc.    SONJA PROSENC: Hvala za besedo, sem Sonja Procenc, članica Društva režiserjev Slovenije. Miran je prej omenjal različne publike oziroma filmi, ki jih delamo, seveda vsi delamo za publike.   Zdaj, te publike se lahko razlikujejo glede na tip filma. Imamo lahkotnejše filme, ki nagovarjajo predvsem lokalno občinstvo z nekimi lokalnimi temami in imamo zahtevnejše avtorske projekte, ki se jim pa odpira evropski prostor in s tem se spremeni seveda tudi način financiranja. Zdaj, vedno je najbolj pomembno, da najprej pridobiš financiranje filma doma, to je sploh domov, da lahko greš v tujino iskati druga sredstva in jaz bom zdaj govorila o zahtevnejšem avtorskem filmu, ker je to s čimer s ukvarjam in kar me zanima. Vam povem izkušnjo s svojim drugim celovečernim filmom, ki sem ga končala letos.  Slovenski filmski center nam je namenil sredstva, ki so bila zelo pod povprečjem celo za slovenski film. To so imenovali »seed money«. Se pravi ne denar s katerim lahko narediš film, ampak denar, ki ga imaš toliko, da lahko greš trkati na vrata druge države. In dejansko smo imeli srečo, da se je za film zanimalo zelo veliko inštitucij v drugih državah.   Podprli so ga na Norveškem, Norveški filmski inštitut ga je podprl kot prvi slovenski film. Potem inštitucije v Italiji, pridobili smo tudi zelo radodarno podporo programa Sveta Evrope Eurimagea.   In kljub temu, da je bila ta podpora Eurimagea nekako nad povprečjem slovenskih filmov, je bila še vedno dosti nižja od filmov drugih evropskih držav. Ravno zato, ker mi sami pridobivamo tako nizka sredstva.   Zdaj, koprodukcije so, imajo seveda svoje pozitivne in negativne plati. Zdaj, negativna plat je lahko to, da če ne gre za naravno koprodukcijo, ampak če vstopiš vanjo zgolj zato, ker potrebuješ denar je lahko to zelo boleče, kot je mogoče tudi že kdo od prisotnih kolegov izkusil. Če gre za naravno koprodukcijo je v redu, ampak kljub temu pa to pomeni, da neke pomembne avtorske pozicije zasedajo sodelavci iz tujih držav, kar pomeni posledično manj ljudi iz naše države na tem projektu dela.   Zdaj, tak avtorski film ima seveda tudi svoje ekonomske učinke, ki se         navezuje na to, na ta tip financiranja, ki sem ga omenila, in sicer, že v fazi produkcije pomeni, da pripelje v državo dosti denarja, za razliko od lokalno zanimivih filmov, ki ta sredstva vrtijo znotraj države.  Tako da, tule se mi zdi, če bi seveda ta sredstva bila primerljiva vsaj z drugimi državami v naši okolici, s Hrvaško, z Avstrijo, z Italijo, bi seveda to imelo dosti velike učinke tudi na kvaliteto samih filmov. Hvala.
Najlepša hvala. Zdaj pa dajem besedo mlademu režiserju, Roku Bičku. Prosim.
Rok Biček
Lep pozdrav, hvala za besedo.  Sem Rok Biček, režiser, član društva Slovenskih režiserjev in član Filmskih producentov Slovenije.  V letu 2013 je izšel moj celovečerni prvenec Razredni sovražnik, ki je bil premierno predstavljen v Benetkah, kjer je bil tudi nagrajen. Kasneje je bil tudi med tremi finalisti za filmsko nagrado »Lux«, ki jo podeljuje Evropski parlament, kjer so vaši kolegi družno zastopali barve Slovenije, se v bistvu poenotili in predstavljali, promovirali ta projekt. Kasneje je tudi dobil nagrado občinstva, »Lux Prize«, niti ni pomembno, kaj hočem povedati.  Za svoj prvi prvenec, za svoj prvi filmski izdelek sem dobil takrat od Republike Slovenije 380 tisoč evrov na razpolago, da z njimi posnamem svoj film, kar je do zdaj največji budžet za prvenec v Republiki Sloveniji. Kasneje so se samo nižala ta sredstva.  No, potem sem pa v letu 2017 predstavil svoj drugi celovečerni film Družina, premierno postavljen v Locarnu, kjer je bil tudi nagrajen. Za ta film sem od Republike Slovenije dobil na razpolago 160 tisoč evrov in v tem času sem razmišljal, kaj naj pripravim, ker kot je kolega Naberšnik, je v bistvu naš rok trajanja omejen vsem, ura teče in želel sem narediti en velik korak naprej, da ne bom za naslednji film dobil recimo 30 tisoč evrov, če spremlja ta trend in ko sem si zaželel, da pride neka odločitev do mene, da mi, v bistvu, pokaže smer, kaj naj naredim, česa naj se lotim, je prišla do mene ponudba, ki je nisem mogel zavrniti. To je v bistvu ponudba iz sosednje države.  Hrvaški producenti so, na podlagi mojih predhodnih dveh filmov, prišli do zaključka, da bi bil najprimernejši kandidat za realizacijo zelo pomembne knjige, hrvaške, in to je v bistvu roman Črna mati zemla, ki je izšla leta 2013. Avtor je Kristian Novak. V bistvu, trenutno ga poimenujejo največji živeči hrvaški pisec. Črna mati zemla je uvrščena med deset najpomembnejših hrvaških romanov v zadnjih petdesetih letih in to čast, da lahko jaz »akreniziriram«, to zgodbo so v bistvu zaupali meni.  Budžet tega filma je ocenjen na 2 milijona evrov. Ta film je zdaj v fazi razvoja. Pridobili smo že, delno, razvojna sredstva v Sloveniji, na Hrvaškem in tudi mednarodna razvojna sredstva, tako da, tukaj ni dvoma, da do realizacije tega projekta ne bi prišlo.  Glede na to, kakšne so zmožnosti participacije Republike Slovenije bo verjetno ta vložek zelo majhen, simboličen, v primerjavi z budžetom 2 milijonov, ki jih za uspešno izvedbo tega projekta potrebujemo, tako da, ja, meni je v bistvu na nek način hudo, da se sem se, v narekovajih prodal, ampak verjamem in vem, da se bodo v tej zgodbi prepoznali tudi slovenski gledalci. Ne nazadnje se zgodba dogaja v Medžimurju, ob reki Muri, tako da je tudi jezik, v katerem bo film posnet, skoraj bližje slovenščini, kot hrvaščini.  Knjiga je doživela že tudi gledališko adaptacijo v Zagrebškem ZKM, kjer je predstava praktično od svoje premiere pred dvemi leti, konstantno razprodaja, jo pa v bistvu Hrvatje dosti težje razumejo, kot jo razumemo Slovenci, ker je zaradi narečja bližje nam.        Ampak to so mali detajli.  Kar sem hotel reči to, da nisem sam v temu, da se spogledujem s ponudbami iz tujine. Kot producent sodelujem s še dvema avtorjema, ki sta se odločila za to podobno pot.  Prvi je Olmo Omerzu, ki je študiral na Praški FAMU, moja generacija in ki se je po koncu študija odločil ostati v Pragi, živeti gor in ustvarjati filme na Češkem. Njegov zadnji film Zimske muhe bo zaključni film letošnjega Liffe. Premierno je bil predstavljen v Karlovy vary, kjer je dobil nagrado za najboljšo režijo, kot je pred par leti dobil že tudi kolega Kozole, kar nedvomno izkazuje kakovost filmov, ki jih delajo slovenski avtorji. Mi si delno ta film tudi lastimo, da je slovenski, čeprav v bistvu je to češki film, kjer je Slovenija delno »participirala«, spet v zelo simboličnem znesku in glede na to, da je Olmo slovenski režiser, si uspemo izboriti to, da nas v bistvu Čehi ne postavijo pred vrata, ker se tudi sami zavedajo, da je to za nas pomembno in da podpremo njegov film.  Kot druga, je pa v bistvu režiserka Sara Kern. Produciral sem njen kratki film Srečno, Orlo!, ki je bil prvi projekt, narejen po akademiji, njen. Film je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala v Benetkah in po tem, po uspešni festivalski poti, ta film jo je postavil na mednarodni zemljevid, je dobila ponudbo avstralskega producenta, s katerim zdaj razvija svoj celovečerni prvenec, ki bo imel minimalno budžet 1 milijon evrov.  Se pravi, jaz sem za svoj prvenec imel 380 tisoč evrov na razpolago in je bil to najvišji budžet do sedaj, za prvenec. Se pravi, če bi Sara hotela delati svoj prvi film v Sloveniji, bi verjetno dobila kakšnih 200 tisoč evrov.  Seveda se tukaj bomo trudili spet minimalno slovensko podporo vključit zraven, da bomo lahko rekli, ja, bili smo tudi mi zraven, ampak to so drobtinice, ki jih v bistvu slovenska država namenja avtorjem, ki so prisiljeni ustvarjati v tujini. Hvala.
Hvala Rok Biček. Zdaj pa še Špela Čadež. Prosim.
Špela Čadež
Pozdravljeni, moje ime je Špela Čadež.  Sem režiserka kratkih, animiranih filmov. Kot vemo, dolgih nimamo. Prekositi moramo svojo naravo, sem obljubila in se pohvalit, da sem s svojimi filmi prejela že 100 mednarodnih nagrad in da sem nedavno bila povabljena kot prva iz Slovenije, da sem članica Akademije za podeljevanje nagrade Oscar.  Rada bi pa v bistvu, najraje, delila z vami mojo osebno izkušnjo. Hodim po svetu, prejemam res vse možne nagrade, prihajam pa domov, k svojim sodelavcem, ki so mi zvesti že skoraj deset let in jim iz projekta v projekt razočarano vedno znova povem, da bodo naši honorarji tokrat še manjši. Jaz lahko, v svojem prvem kratkem animiranem filmom sem dobila dvakrat toliko, kolikor zdaj lahko sploh zaprosim za svoj, za produkcijo.  Tako da, čisto iskreno, velikokrat se vprašam, zakaj naprej? Ko pridem domov me ta realnost vedno znova malo zdrzne. Ali se bo treba začeti ukvarjati s čim drugim? Ali bo treba začeti delati nekaj za tujino? Tudi to izkušnjo imam in ni najbolj enostavna.  Tudi mogoče o tej tujini. Jaz sem sama živela šest let, ker sem študirala v Nemčiji. Na področju kulture živet v tujini ni najbolj enostavno. Jaz sem svoje filme, ki so bili v koprodukciji z Nemčijo, moji filmi so vedno v slovenščini, jaz razmišljam o slovenščini, jaz sem tu odrasla, to je moj jezik. In tudi želim si, da moji filmi govorijo slovensko. Ampak, tam sem imela pa zelo velike težave, zakaj nimamo nemške verzije? Ali je to sploh nemški film, če je v slovenščini, s slovenskim naslovom?  Tako da, kot kulturni ustvarjalec živeti v tujini, lahko z lastnimi izkušnjami povem, da ni najbolj enostavno. Tako da, bi si želela, da mladih ne bi pošiljali čez, ker ne bodo v prvi vrsti režiserji in avtorji in, ampak bodo po vsej verjetnosti izvajali ideje nekoga drugega.  Zelo velikokrat dobim vprašanje, v tujini, od filmskih kritikov ali pa, mogoče, novinarjev, zakaj se ne lotim celovečernega filma? Zelo hitro    ŠPE) – 15.15    jim samo povem, koliko naša država prispeva celemu filmu in hitro končamo debato, ker zelo nizko proračunski animirani film v Evropi stane med 4 in 6 milijona evrov, tako da…   Pa mogoče še nagovorim nekaj, kar je direktorica Nataša Bučar že začela. Jaz sem tudi mama in me boli, da v bistvu svojemu otroku ne morem prikazati slovenskih risank. Imamo talente, dokazujejo, ker smo nagrajevani, ne samo jaz, ampak tudi ostali. Imamo zelo, zelo dobre uspehe in mislim, da bi morali… Naši otroci v bistvu odraščajo s to gibljivo sliko, povsod jo imajo. Jaz mislim, da moramo razmišljati o tem, kakšno vsebino jim podajamo in da je ta vsebina tudi naša domača.  Hvala.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Najlepša hvala tudi Špeli Čadež. Zdaj pa, ali želi od vabljenih še kdo besedo? Sebastijan Cavazza.    SEBASTIAN CAVAZZA: Sebastijan Cavazza še enkrat. Vrnil bi se samo na to, ko sem prej dajal primero z gledališčem. Gledališča so obiskana, karte so prodane, ne govorim o tem – že gledališče je podhranjeno, ne me narobe razumeti, ampak zakaj so te predstave obiskovane? Ker jim ponujamo bio diverziteto različnih žanrov, tukaj je od muzikla, do neke socialne drame, do otroških predstav. Mi s tem budžetom, ki ga imamo trenutno ne moremo, razen socialne drame, oprostite nič drugega delati. Mi ne moremo narediti, ne vem Martina Krpana ali pa Kralja Matjaža ali pa še enega Kekca recimo, ne moremo. In mislim, da moramo in za otroke… mislim, moramo enostavno ta »budget« malo dvigniti, da si mladi talentirani avtorji lahko dovolijo tudi nek izlet v kakšen drug žanr.   Hvala.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Hvala. No, zdaj ste v bistvu že predstavili. Metod Pevec bi rad še eno besedo. Mislim, da smo zdaj že dosti obsežno predstavili, ampak prosim.    METOD PEVEC: Saj, ampak samo še dodal bi eno besedico k temu, kar je rekel Sebastijan Cavazza. Slovenska kinematografija hip ni sposobna pod temi pogoji posneti ene nacionalne teme. To za en narod ni dobro, res. Mi to potrebujemo. Potrebujemo, da to pokažemo v šolah mladi generaciji, potrebujemo v vsakem primeru. Jaz sem imel dolga leta željo, da bi film Aleksandrinke posnel kot igrani film, ni možnosti. Tako nekako dokumentarni film.  Pa še nekaj bi opozoril, ko gledamo na slovenski film, dajmo imeti v zavesti nekaj zelo preprostega, da mi, slovenska kinematografija se za razliko od kakšne druge umetnostne panoge v kinematografih in na televizijah, sooča in srečuje in tekmuje z izborom najboljših avdio-vizualnih izdelkov, filmov iz vsega sveta. Mi posnamemo vse, mislim pokažemo vse, kar smo posneli, torej precej nelojalne okoliščine, pa vendarle to zdržimo in je večinoma slovenski film v rednih distribucijah v povprečju bolje gledan kot ameriški film. Morda kdaj kakšno leto zaniha. Mislim, da so to neki zelo, zelo pomembni podatki, ki jih je smiselno podkrepiti in ohrabriti to produkcijo, da bo lahko bolj samozavestno in da bo seveda dosegla s svojimi temami tudi tiste gledalce, ki jih ne zanimajo samo težke socialne drame in te neke naše poulične zgodbe, ki jih zmoremo financirati s temi skromnimi sredstvi.  Hvala.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Najlepša hvala. Zdaj pa dajem besedo predlagatelju, Luki Mescu.
Hvala. Jaz bi se zahvalil vsem za temeljite in čustvene in predvsem hrabre predstavitve. Mislim, da je Sebastijan Cavazza na koncu dal dobro iztočnico o žanru slovenskega filma. Tudi o tem sem prej v pogovorih s poslanci precej o / nerazumljivo/ slišal - zakaj samo socialne drame. Mislim, da tukaj je nekaj na tem, da materialni pogoji, v katerih ta film nastaja, pač določajo do neke mere tudi njegovo vsebino.  Zdaj, kljub temu, mislim, da ste se lahko vsi poslanke in poslanci prepričali, da ima slovenski film ogromno talentov, ogromno potenciala, ogromno odločenosti, predanosti za delati v bistvu za mizerna plačila in se prebijati skozi take budžete kot so.     ŠPE) – 15.20    Jaz bi vas pozval, da zdaj, ko je Ljubljanski filmski festival in ko se predvajajo filmi, ki so bili omenjeni, se pravi od Luzerke, Posledic, filma Olma Omerzuja, ki bo zaključil letošnji Ljubljanski filmski festival, da si jih ogledate, predvsem pa še enkrat položil na srce to, da povečanje sredstev, ki je predvideno, je za proračun majhno. Za slovenski film je to pomembno, za proračun kot veste bo za leto 2019 težek predvidoma 10 milijard, 175 milijonov samo pač iz ožje državne blagajne povečanje filmskega proračuna, ki trenutno znaša 4, 5 milijone, se ne meri niti v odstotkih, niti v promilih, ampak je še manj od tega. Tako da še enkrat vam polagam na srce, da danes ta sklep sprejmemo, predvsem pa ministrstvu, ki smo mu zdaj sicer nekaj časa dali, da v čim krajšem možnem roku poveča sredstva za film, zato da bo lahko generacija, ki se je zdaj pojavila živela in delala v slovenskem filmu, ne da izgubimo še eno generacijo, ki bo primorana oditi v tujino.  Hvala.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Hvala Luka Mesec, sedaj pa prehajamo na razpravo članic in članov Odbora za kulturo in prvi se je k besedi prijavil gospod Samo Bevk, prosim.
Hvala za besedo gospa predsednica. Lep pozdrav vsem prisotnim na današnji seji Odbora za kulturo. Naj že uvodoma povem, da bo poslanska skupina Socialnih demokratov podprla predlog za sklep odbora, ki se glasi, navajam: »Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, da sredstva za film s sorazmernimi letnimi povečanji do leta 2022, dosežejo 11 milijonov evrov, kot je bilo predvideno v Nacionalnem kulturnem programu za obdobje 2014-2017, ki ga je Državni zbor sprejel pred petimi leti«. Osnova za ta sklep, ki ga bomo verjamem soglasno danes sprejeli, pa ni v veljavnem proračunu za leto 2019, temveč v koalicijski pogodbi, ki navaja: »da bomo za kulturo v naslednjem obdobju oziroma v tem mandatu, zagotovili 0, 5 % bruto družbenega proizvoda in se nominalno približali tistim sredstvom za področje kulture, ki smo jih imeli leta 2009, ko je bilo za kulturo nominalno doslej namenjenih največ sredstev, to je 204 milijone evrov.   To je ena stvar in druga stvar, ki je zapisana v koalicijski pogodbi je tudi to, da bomo v tem mandatu sprejeli Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi ali kulturni evro, Zakon o kulturnem evru, kot mu popularno rečemo, kjer je v enem izmed programskih sklopov tudi ohranjanje in obnova slovenske filmske dediščine in sicer za ta programski sklop bi na podlagi tega zakona, zagotovili še dodatna 2 milijona evrov. In če smo danes slišali, da za najbolj produktivnega slovenskega režiserja, danes velja Damjan Kozole z 11 posnetimi celovečernimi filmi in če to pogledamo in primerjamo recimo podatke za režiserja Františka Čapa, ki je v slovenskem obdobju posnel 11 filmov, v celotnem svojem življenju pa 35 ali pa režiserja Boštjana Hladnika, ki je posnel 38 filmov, potem je v teh številkah jasno izražena finančna podhranjenost in ogroženost slovenskega filma in tudi to kar nam je danes že povedal tudi minister za kulturo in smo danes ponovno slišali od gospoda Cavazze, da danes ne moremo več posneti novega Kekca, potem je stanje slovenskega filma res zaskrbljujoče.  Jaz upam, da bo današnji sklep in ukrepi, ki bodo sledili, pomagali slovenskemu filmu.  Hvala lepa.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Najlepša hvala kolega Bevk. Naslednji se je prijavil k besedi gospod Branislav Rajić, prosim.
Hvala, dober dan vsem.  Ja, Slovenija ima res en tak neslaven rekord, da je najnižji proračun, ki ga ima za igrane filme in tudi če ni podatka, ali je to za povprečje ali samo nominalno, vseeno drugi podatek, ki govori o tem, da je za celovečerni igrani film v Evropi        najnižja stopnja, 800 tisoč evrov, to je res ilustracija sama zase. Ampak danes nihče ni spregovoril o nečem, kar je zelo zanimivo. Namreč Zakon o filmskem centru predvideva, da je 2 % sredstev, zbranih s prispevkom za radio-televizijo nujno vložiti v filmsko produkcijo, in to se ne izvaja. Zdaj, zanimivo je izvedeti, kdo o tem skrbi in zakaj se to ne izvaja. Torej, jaz mislim, da lahko zastavimo vprašanje tudi odgovornega. Zato ker enostavno zadeva je zakonsko urejena in če se ne izvaja, imamo vse vzvode, da se vprašamo, zakaj in kako.   Mislim, da je tudi zanimivo vprašanje za predstavnike Ministrstva za kulturo, kako daleč je priprava novega nacionalnega programa, predvsem zaradi tega, ker mi se danes vsi strinjamo, kakšna je problematika »filmarjev«, če dovolite, da se tako izrazim, ampak še drugi vidiki ali druge panoge umetnosti so in mislim, da bi bilo bolj integralno, da tudi o tem slišimo, da vidimo, kako je s tem nacionalnim programom, ker kot veste, v letu 2017 je tistemu, ki je veljaven, pač rok potekel.   Zanimivo je bilo stališče oziroma navedba gospoda Naberšnika, da je veliko dobrih prvencev. In res ta paradoks, da – zakaj se ravno tukaj dogaja, da imamo veliko dobrih prvencev in potem neprimerno manj srečnih zgodb v nadaljevanju. Tukaj pa je verjetno glavni kamen spotike, v tej diskrepanci med tema dvema trditvama. Jaz se dobro zavedam, da ta entuziazem, ki žene vse – in za prvenec in kasneje – ta entuziazem ne sme biti edino gorivo filmskih ustvarjalcev, ker v enem momentu neha biti obnovljiv vir energije. In enostavno več tega ni. Zato je potrebno zadevo sistemsko urediti in mislim – vsi se zagotovo s tem strinjamo.  Dovolj jasno je tudi bila ilustrirana ta nuja obnove filmov na celuloidnem traku. Res je, da ene druge artefakte kulturne dediščine lahko obnovimo kasneje. Ampak film zaradi razgradljivosti, trak zaradi svoje razgradljivosti, mislim, da resnično mora dobiti eno tako prioritetno linijo reševanja. Torej ta mesec, naslednji mesec, v tem smislu je treba se te zadeve lotiti in tu imate našo pomoč, ker recimo – mene je malo zbodlo, ker je gospod Pevec povedal, da ni dovolj naklonjenosti. In to je nekako tudi bilo, seveda, vem iz česa izhaja, ampak vseeno, verjetno veste, da vsi, ki se odločajo ob sklicu, ob novem sklicu parlamenta za Odbor za kulturo – to so ljudje, ki gorijo za kulturo. Mislim, tu mi nismo na različnih straneh in naklonjenost je. Enostavno je samo eno zavedanje, da mogoče imamo boljši vpogled v to, koliko je sredstev in kako se ta morajo deliti in če dovolite, da vas spomnim, da smo v prejšnjem mandatu v tem Zakonu o slovenskem filmskem centru vpeljali dve noveli. Eno leta 2016, drugo 2018, tik pred koncem, in šlo je za ukrepe črpanja denarnega povračila za vse tiste, ki so registrirani v tujini, da lahko četrtino sredstev dobijo, če se to izvaja v Sloveniji. Namreč skušali smo izpeljati eno dobro spodbudo, tudi gospodarsko, in za »filmarje« in druga ta novela je bila za uvedbo izjemno – za podaljšanje roka za dokončanje dokumentarnih filmov in dalj trajajočih animiranih filmov. Kar, recimo, je tudi bil en vid poskusa, da se izkaže tudi naklonjenost. Nenazadnje tudi razumevanje.   Ko gre za ta sklep, ki ga predlagamo kot odbor, tudi v imenu Stranke modernega centra, seveda ga podpiramo in ga vidimo kot rešitev, ki v danih okoliščinah zagotavlja veliko tega, tudi doseganje tega nivoja, o katerem smo govorili. Da se doseže nivo filma v smislu in kvalitete in produkcije in vsega tega, za kar potrebuje dejansko sredstva, da je primerljiv z ostalimi. Tudi za zaščito filmske dediščine. In da ne zmanjka te pozornosti za sistemsko skrb, za katero ste planirali.   Jaz to vse govorim ne samo kot »hud« kulturnik in poslanec, tudi kot oče ene režiserke podobne – v smislu kariere in hotenja –         (Nadaljevanje) vsem ostalim mladim in to zelo dobro razumem, tako da jasno in osebno to izjemno močno podpiram.   Hvala.
Hvala kolega Rajić. Na vrsti je kolega Primož Siter. Prosim.
Hvala lepa. Lepa dobrodošlica, spoštovani filmski ustvarjalci!   Sem počaščen, da sem na takem kupu dobil takšno prijetno družbo in sem si, se vam iskreno zahvaljujem za te iskrene izpovedi in pogum, ki je v končni fazi morebiti tudi bil potreben, da pred državno spregovorite o, če ne drugega, o neki socialni sliki o kateri je vedno težko govoriti, če si na napačni strani, če se rodiš na napačni ali pa zbudiš na napačni strani kapitalizma.   Zdaj, jaz sem si zabeležil par iztočnic, ki ste jih dali, sprehodil bi se po njih in morebiti zastavil kakšno vprašanje, pred tem pa še eno osebno zgodbo. Pred časom sem se sprehodil po enem od primorskih pokopališč in na mojo nevednost naletel na Čapov grob, ki je bil na mojo veliko žalost zapuščen. In sem si rekel, o poglej kako simbolno, to veliko filmsko ime v Sloveniji pa takole. To zdaj ni kritika komurkoli, ki opravlja s tistim pokopališčem, zgolj nek plastičen primer tega kako obravnavamo ne samo film, na splošno slovensko kulturno dediščino. Jaz v vaših pripovedih oziroma povzetkih vidim dva glavna izziva. Eden je ta socialni, kot je gospod Cavazza rekel, glavnina filmskih ustvarjalcev ste prekarci. O tem kaj je prekariat, kakšne so pasti prekariata, kaj je tista družbena gniloba, ki ga spremlja, o tem v Levici vedno in vedno in vsakič znova na glas in kolikor se da na glas poudarimo in tudi film in umestnost ni tukaj izjema. Jaz sem si nacionalni program za film pogledal in še posebej mi je bilo zanimivo to poglavje o socialnem položaju filmskih ustvarjalcev in kolegice in kolege, poslanke in poslance pozivam, da storite tako isto. V nem zelo opišete situacijo slovenskega filma oziroma zaposlenih ali pa tistih vsaj, ki delajo, ki ustvarjajo slovenski film. Morebiti javna podobna slovenskega filmarja kaže na enega človeka, ki ne ve čisto kaj bi, pa je pač kamero vzel v roke, ampak za produkcijo filma je treba bistveno več kadra, ki na eni strani zna zašraufati eno stvar v tehnični ekipi, na drugi strani mora biti visoko specializiran nek direktor fotografije, recimo, ne more biti kar nekdo. In gre za eno tako celo gospodarstvo v malem. In ko govorimo o umetnosti, o umetnosti v povezavi z gospodarstvom, je lahko film en tak lep primer tega kako se panoge povezuje, sodeluje, in tako naprej.   Kar se tiče tega socialnega aspekta. Na vso srečo sam prihajam, preden sem nastopil mandat v Državnem zboru, tudi iz nekih kulturnih smeri in dober prijatelj filmar, neodvisen filmar, za katerega mi je žal, da ni danes med nami, pa ga bom pustil zavoljo primera v anonimi, je produktiven je priden, ima za seboj kopico na televizijskem in filmske produkcije, pa se tudi sam, kot pravi gospod Dvornik, hrani na entuziazma in zaupal mi je, da je vzel nek potrošniški kredit, ki ga bo odplačeval naslednjih deset let zato, da je lahko na entuziazma nahranil svoj film in ga speljal, bil v njem družbeno kritičen, se dotaknil socialne tematike in vaše prekimavanje razumem, kot da njegov primer ni edini, najverjetneje. In predvsem v filmu ali pa v današnji diskusiji v iztočnicah, ki smo jih dali na mizo, v sklepu, ki ga imamo poslanke in poslanci,         o predlogu sklepa, o katerem bomo glasovali.   Predvsem vidim eno lepo priložnost, da a) rešimo to situacijo in da v naslednjih štirih letih ta budžet za film pomaknemo do tja, kjer bi že moral biti in ki bo vsaj približno mu dal filmu, slovenskemu filmu, ene par kapljic vode za preživetje. Na drugi strani pa vidim tudi en lepo model, ki ga lahko vključimo oziroma usmerimo v druge smeri kulturno-umetniškega ustvarjanja. Zopet gledališče je tudi podhranjeno, knjiga, glasba – saj v bistvu smo vsi, kot bi rekli na oni strani, »on the same page«. Samo številke so drugačne. Kultura je pa vedno na repu.   In tukaj mi dovolite, da pridem na drugo točko tega, kar bi želel povedati. Od osamosvojitve pa do zdaj – popravite me, če se motim – ampak zdi se mi, da smo v iskanju te naše narodove identitete malo izgubili kompas. Identiteto Slovenca, slovenstva, naše identitete, zapuščine, dediščine smo – elemente vsega tega smo prepoznali prej v evropskih direktivah pa v nekih konvencijah, v povezovanju, v gospodarstvu, v vseh teh nekih oprijemljivih in merljivih rečeh, ki v končni fazi gravitirajo v kapital, pozabili pa smo, da je glavni gradnik identitete nekega naroda kultura in umetnost. Če pogledamo zgodovino – zgodovino Slovenije, če pogledamo 16. stoletje, se spomnimo kakšnega kvalitetnega, uspešnega podjetnika? Ne, spomnimo se Primoža Trubarja. Spomnimo se Prešerna, Cankarja, Kobilce in tako naprej. To so ti gradniki naše narodne identitete. Plus, dajmo razumeti, da v vsem tem času, v vseh teh stoletjih slovenstva, lastniki države niso bili nikoli naši ljudje, ampak tujci. In so tudi ostali skriti, ker je bilo smiselno in fino in bolj varno. So bili pa, seveda, lastniki naroda tudi krivi za to, da so Cankar, Prešeren in vsi ostali – in, prosim, ne zamerite mi – tudi filmski ustvarjalci današnjega dne v Sloveniji živeli v duhu prekariata. »On živi, umrje brez d'narja.«   Sploh pa, če pogledamo na dejstvo, da so danes – da ste danes najboljši izvozni produkti v državi kulturniki in umetniki. Koliko podjetnikov, koliko podjetnikom je uspelo v svetovnem merilu in koliko kulturnikom in umetnikom slovenskim je uspelo v svetovnem merilu? Prodali smo Talking Toma. Imamo pa tukaj v tej sobi kulturne ustvarjalce, ki so močni, ki so zastopani v svetovnem merilu.   In zdaj jaz pozivam državljanke in državljane, poslanke in poslance v tej dvorani, da seveda podprete ta predlog, ki smo ga v Levici pripravili, in se odločite za eno tako res zdravo in prizemljeno domoljubje, če ne drugega. Domoljubje ne pomeni postavljanje žice na mejo in kazanje s prstom na vse, ki niso naši, ampak domoljubje – tisto proaktivno domoljubje – je gradnja svojega izročila. Ohranjanje, kot smo videli, filmi izginjajo, in gradnja – kultura je jedro narodne identitete. Zdaj, v Levici smo vedno in bomo še vedno še vnaprej poudarjali eno tako mantro za vlado, dokler ne dosežemo namena: »Manj za žice, manj za orožje, več za razvoj, znanost, umetnost in kulturo.«  Bi imel pa eno vprašanje, preden zaključim. In sicer za gospoda Dvornika. Zopet se pridružujem kolegu. Kar se tiče ohranjanja filma – fizično ohranjanje filma in propad. Kakšen – bodimo zelo praktični, zelo operativni – kakšen ta operativni proces je za to stvar potreben?         Se pravi, rekli ste prav cifro, čez par let tega ne bo več. Kakšen nek akcijski načrt bi predlagali, da bi bil kot strokovnjak, predvidevam, bi bil in finančno in v časovnici primeren, da se tega lotimo? Hvala lepa.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: No, predlagam, da gospod Dvornik takoj odgovori na to vprašanje, da se ne bomo izgubili pozneje.     KLEMEN DVORNIK: Znotraj zveze za vprašanje dediščine skrbi Zveza filmskih snemalcev, ki se s tem zelo intenzivno ukvarja.   Zveza filmskih snemalcev je tudi prenesla danes najbolj uveljavljen sistem, ki sistematsko popiše način, kako se restavrira neko delo in kaj je pri tem treba vse storiti, ki ga je prenesla iz češkega modela, kjer so to prvi naredili. Ta način je usklajen med Slovenskim filmskih arhivom, Slovensko kinoteko in stroko kot nekim tretjim partnerjem.  Zdaj pa – številke. Oziroma najprej bom rekel postopek. Postopek je tak: vsak film je dvofazno. Najprej se ga presname s traka v digitalno obliko – ampak to ne pomeni samo ene kopije, ampak vse obstoječe kopije, ki so. Ker ni nujno, da je na tisti kopiji, ki jo bomo presneli, tudi vse ohranjeno. Ker saj veste, kopije so se trgale, so manjkali »frame-i«, se pravi sličice, manjkali so mogoče kakšni tonski deli, tako. Se pravi, vse obstoječe kopije je treba presneti in ta prva faza je dovolj, da se ustavi staranje. In temu se reče digitizacija.   Drugi del, restavracija filma pa zahteva večji del denarja v tem nekem, recimo, proračunu ene restavracije, ki je za zdaj ocenjena nekje tam 40 tisoč evrov. Malo niha, ker je od različne propadlosti posameznega filma potreben različen poseg.  Imamo v Sloveniji zelo dobre primere, se pravi, imamo tudi domače znanje – se pravi, dva filma – oziroma več jih je bilo zdaj že. Ampak recimo Dolina miru, ki je bila predstavljena v Cannesu – in smo poslali tja tudi ekipo in tudi Slovenski filmski center je bil tam prisoten – ima zelo lepo kopijo in je bila narejena po načinu, ki ga predlaga Zveza filmskih snemalcev, se pravi tudi s strokovno komisijo zraven.   Zdaj, če smo pri cifrah. Se pravi, da bi takoj digizirali – se pravi, ustavili staranje filmom, ki so nastali pred letom 1991, za katere imate, SFC, se pravi distribucijske pravice, se pravi tem, ki bi jim lahko takoj omogočili dostopnost za vse, mislim, da je številka okrog milijon evrov. Nekaj takega. Za digitizacijo. In celoten znesek je okrog 10 milijonov. Se pravi, za restavracijo. Ali je 2 milijona? / nerazumljivo/ popravljen. Bo Nataša številko točno povedala.
Ja, prosim, Nataša Bučar.
Nataša Bučar
Ja, hvala.  Torej, jaz imam pred sabo ravno te izračune, tako da odgovor bi bil, ki ga je stroka pripravila, da bi za 200 celovečernih filmov iz slovenske dediščine potrebovali cirka 12 milijonov evrov.
Najlepša hvala.  Zdaj pa že, ko smo pri odgovorih, bi prosila predstavnike ministrstva, da odgovorite na vprašanje Branislava Rajića. Kaj se je zgodilo in kdo je odgovoren za to …
(Mikrofon je izklopljen.) / nerazumljivo/ lahko še jaz prej, še imam dodatno na to temo.
… da se 2 % TV naročnine ne da na film.   Kolegici Janji Sluga se mudi, pravi, da bi tudi razpravljala na to temo, zato dovolite, da dam besedo prioritetno njej.
Ja, jaz se res opravičujem, ker moramo iti potem ob štirih še na drug odbor. Pa se tukaj poistovetim s temo, da bi mi bilo res škoda …   Zdaj sem si tudi cel kup stvari napisala, ampak tako, kot je rekel kolega Rajić, poslanci, ki smo člani tega odbora, večji del – zdaj ugotavljam tudi za nove kolege – prihajamo iz kulture. In sama sem bila v bistvu celotno delovno dobo pred nastopom funkcije poslanke v prejšnjem mandatu zaposlena v kulturi. V javnih zavodih sicer, ne prekarka. Zadnje desetletje v gledališču, celjskem, pred tem pa še na Zavodu za kulturne prireditve Celje, ki je pokrival poleg uprizoritvenih pa tudi         vizualne in glasbene umetnosti. Zato si domišljam, da vsaj v tem delu te stvari poznam in da so v določenih točkah stične s tem, kar pač počnete vi, saj v resnici smo z nekaterimi od vas, ki ste danes tukaj vabljeni, sedeli mnogokrat že v nekih neformalnih oblikah, kjer smo se trudili, da bi obrnili to kocko, ki se je na eni strani prilepila, se pravi razmišljanja države in pristojnega ministrstva, da bi jo obrnili na tisto drugo stran, kjer je 6, ne na 1, kar bi bilo smiselno, pa žal zaenkrat nismo bili pri tem, bom rekla, sploh nič uspešni. To, kar je bilo danes v resnici povedano, da naši filmi konkurirajo jagodnemu izboru iz tujine, bom rekla, je res povedno. Jaz sem se sama na zadnje v bistvu udeležila celjske premiere filma Posledice in sem še pod tistim vtisom, kar nekaj časa rabiš, da to vse predelaš. Po tej premieri je bil, seveda, kot je v Celju v Metropolu tudi običajno pogovor z ustvarjalci filma, ki je vsakič posebej zelo zanimiv, vsakič posebej se dotikamo točno teh tem, vsakič posebej ugotavljamo s koliko intuziazma s koliko malo sredstev smo konkurenčni ali pa ste konkurenčni, da ne bi narobe izpadlo, da si ne pripisujem seveda nikakršnih zaslug. Ampak če se mogoče navežem, res je, da je zaposlenim v gledališčih, seveda, bistveno lažje. Ampak javnost v resnici tega niti ne razlikuje. Jaz sem se večkrat srečevala kot zaposlena v gledališču z vprašanjem, poslušaj, kaj pa tile igralci sicer počnejo, kam hodijo v službo. To so me spraševali. Tako da, sedaj te predstave o tem, kako ti vaši projekti izgledajo, koliko je to energije, koliko je časa, kaj to pomeni, da se pogovarjamo, da pri filmu sodeluje tisoč ljudi, mislim, to je za širšo javnost v resnici nepredstavljivo. Si pa seveda zelo dobro zapomnijo, ko pridejo v teater pogledati predstavo, pa rečejo, ja, tega sem pa videl tam v tistem filmu, pa v tistem filmu. V bistvu je ta film zelo dobra reklama tudi za gledališča, ki pa, ja, tako kot je bilo danes rečeno, so v bistveno boljšem položaju verjetno do vas tukaj, ne pa seveda tudi v nekem zavidljivem. In ko se pogovarjamo o budžetu in jaz te številke poznam, poznam tudi številke s področja glasbenih umetnosti in vizualnih, kak ose pripravlja neka razstava ali pa abonma in tako naprej, kakšni so honorarji za te nastopajoče. Ne vem, če bi sploh kaj komentirala. Samo en tak debel cmok lahko požrem.   Lahko pa povem, da je, recimo, celjski teater tisti, ki pa, recimo, v otroške predstave primerjalno gledano v slovenskem prostoru v budžet vlaga mnogo več, kot pa vlagajo teatri v otroške predstave drugje po Sloveniji in tam se pa budžet, če želiš imeti sceno kot se šika, glasbo kot se šika, da bo seveda zanimivo, da bo gledljivo, da otroke pritegne in da ne govorim o kostumih, ki so seveda glavna poanta take predstave. Ko se pogovarjamo, da te predstave pa seveda ne morejo biti zgolj socialna tematika so pa budžeti v resnici za otroške predstave mnogo višje, kot pa za vse ostale znotraj ene sezone. Zato si sploh ne znam predstavljati, če govorimo o teh številkah s katerimi smo danes operirali, kako to sploh naredite, ker te številke so res nepredstavljive. In ko ste govorili, da greste v tujino in ko sem začutila vaše očitno nelagodje, da se pohvalite sami sebe kaj ste v resnici dobili, kje ste bili nagrajeni, mi je bilo res grozno to poslušati. Ker ko se pogovarjam o nekih podjetnikih se kvečjemu pohvalijo, ko jim uspe v tujino prodreti, ne pa da bi se počutil kdorkoli od teh, ki so včasih tudi zelo glasni, da se je pa za to prodal. Dajte si tudi v resnici         (Nadaljevanje) preklopiti to miselnost in se ne počutiti krive za to ker se je neke projekte v tujini sprejelo. Druga plat je pa ta o kateri se zdaj pogovarjamo, zakaj se v resnici to dogaja. Ampak, ker sem želela zdaj besedo, bi rada dopolnila kolegovo vprašanje, ki ga je naslovil na ministrstvo v smislu RTV prispevka, se tudi pridružujem, zakaj se ta dva procenta ne znajdeta tam kjer bi se morala. In če se prav spominjam, je bilo v nekem osnutke enega novega nacionalnega programa za kulturo celo predvideno, da bi se ta procent povečal na 4. Tako, da bi bilo zelo dobro vedeti kakšni so pa zdaj nameni v resnici in tako bomo dosegli, da se bodo ti procenti pobrali, in da se bodo znašli tam kjer bi se morali. In res je tako kot je tudi gospod Rajić že povedal, tudi na spletni strani ministrstva je zadnja verzija novega osnutka NPKAJ iz avgusta in tudi mene zanima kako daleč smo s pripravo novega, predvsem pa me zanima kako bo v ta novi program umeščeno področje filma, kako močno bo, koliko sredstev se mu bo namenilo, itn., to je v bistvu tisto vprašanje, ki bi ga jaz glede na tematiko te seje zdaj rada naslovila. Pa tudi v zvezi s to sprejeto novelo iz 2016 glede četrtinskega črpanja sredstev za tuje producente. Me zanima ali se je v praksi dejansko pokazalo kaj učinkov te spremembe zakona, kakšni so ti učinki, so pozitivni ali bi bilo še treba mogoče karkoli tukaj spremeniti. Mogoče bi pa zdaj še rekla nekaj drugega. Jaz sem bila tudi tista oseba, ki je v teatru, zdaj se žal moram primerjati s teatrom, ker ga najboljše poznam, skrbela za to, da se je ohranjalo arhivsko gradivo in poznam te težave, s tem, da me je zdaj presenetilo kako dorečeno je in kako se točno ve kaj je treba s filmskim arhivom početi, dočim v teatru pa sploh tega še ni. In potem se vsak teater znajde po svoje. Nekatere predstave v preteklosti se niti snemale niso, te ki se zdaj snemajo, obstajajo neki določeni DVD, itn., so še videokasete. Sama se spomnim, sem imela celo omaro tistih videokaset in tudi tam ni nobenega budžeta v resnici za to, da bi se te zadeve vsaj digitalizirale, da rečemo, da opravimo vsaj tisto prvo fazo. Je pa res, da za vsako predstavo se pa potem scenske skice, kostumske skice…
Kolegica, držite se teme, prosim, pri filmu smo zdaj in čas se nam izteka, nekateri morajo, prosim…
Bom zaključila, kmalu. Hvala. Da se v bistvu papir pa vseeno dlje časa ohrani. Zato je že tam problem in bi res bilo treba tukaj, bom rekla, z malo večjimi koraki pri filmu ta napredek delati.   Kar se pa tiče sklepa. Seveda, jaz mislim, da danes ni tukaj nikogar, ki tega sklepa ne bi podpiral, s tem, da seveda bi še želela tiste odgovore na moja vprašanja. Kljub vsemu pa je treba povedati, da ne bomo se zdaj tukaj slepili. Mi v tem sklepu še vedno samo pozivamo, ker drugega v resnici ne moremo in nismo pristojni. Ampak jaz zdaj tukaj pozivam in vas gledam tudi v oči, predstavniki ministrstva in vas tudi prosim in pričakujem, da se v resnici potem tudi to uresniči. Mi smo v preteklem mandatu že večkrat na to temo sedeli, ta odbor je sprejemal že take in podobne sklepe. Jaz sem sedela na ministrstvu premnogokrat z marsikaterim ustvarjalcev s področja kulture zato, da bi se te stvari spremenile, pa žal ni bilo posluha in jaz srčno upam, da tokrat pa bo.   Hvala.
Hvala kolegica Janja Sluga.   Čas se nam izteka, mnogi boste šli, poslanci, na druge odbore, kar pričakujem od vas, poleg tega, da veliko poveste o sebi je, da zagotovite, ko bomo glasovali o tem sklepu, nadomestne člane ali pa vsaj pustite telefonske številke, ko bomo glasovali, da podprete te ustvarjalce, ki so nam tako predstavili in ki se zdaj načelno vsi strinjamo, da jih je treba podpreti.   Naslednja se je javila Karla Urh. Prosim. Izvolite, postopkovno.
Hvala lepa.   Jaz bi samo, kolegica predsednica odbora, žal se je     ŠPE) – 15.55    v tem mandatu izkazalo, da premnogi predsedniki komentirajo, delajo zaključke, ko poslanci razpravljajo in jaz bi res želela apelirati na vas – tisto, kar bom želela povedati, bom sama povedala in res en bi želela, da potem po moji razpravi vi poveste kaj sem jaz povedala in kaj bi bilo mogoče prav, da bi povedala. To se mi res zdi nedopustno, poleg tega to Poslovnik v bistvu ne vsebuje.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Hvala za vaše mnenje. Opozorila sem vas samo, da se držimo teme. Prosim, naslednja ima besedo Karla Urh.    KARLA URH (PS LMŠ): Lepo pozdravljeni vsi skupaj, umetniki, ustvarjalci slovenskega filma. V čast mi je, da vas lahko pozdravim, ker smo nova stranka LMŠ in se dobro zavedamo, da je filmska produkcija nekje podhranjena tako, kot vsa kultura v Sloveniji. Žal. Ne bom uporabila drugega pola, kjer je mogoče več denarja in lepši razvoj, vendar v stranki LMŠ bomo podprli sklep, ki smo ga prejle oblikovali, to je sklep odbora in sicer ta sklep pripoveduje o tem, da bo filmski industriji oziroma slovenskemu filmu malo lažje, da bo ugledalo na ta račun mogoče nekaj slovenskih filmov luč sveta, kot se temu reče.   Toliko, hvala lepa.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Najlepša hvala za konstruktivno in kratko razpravo in naslednja se je javila k besedi kolegica Alenka Jeraj.
Hvala za besedo, lepo pozdravljeni vsi. Tudi jaz bi se vam želela najprej zahvaliti, da ste prišli, nam osvetlili vaše delo, tudi čestitke vsem za vaše uspehe in vam jim želim tudi vnaprej. Upam, da tudi s tem, ko bomo zagotovili dodatna sredstva, da vam to omogočimo in malo olajšamo.  Zdaj, omenjen je bil roman Pod svobodnim soncem. Jaz sem se takoj spomnila seveda tudi na Jalnove Bobre, ki tudi upam, da kdaj doživijo filmsko različico. Od 2011 so Ižanska kolišča na UNECU, tudi druga po Evropi, ampak nihče nima v bistvu take zgodbe kot jo imamo mi, pa do danes še nismo uspeli narediti iz tega filma.  Podobno je tudi v letu 2021, bomo praznovali 30 let Slovenije, pa nimamo razen nekih dokumentarcev Jožeta Možine pa kakšnih manjših insertov ali filma ali pa kakšnega morda tudi malo preglednejšega ali pa v več delih predstavljenega tega izjemnega časa naše zgodovine. Tako da upam, da v nadaljevanju do vsega tega pride.  Tudi sama delam na področju ljubiteljske kulture, vem, koliko je enim prostovoljnih ur in entuziazma potrebnega, ampak na dolgi rok pa to seveda ne gre, tako da tudi jaz bom podprla predlagani sklep in upam, da bomo res potem v doglednem času ta sredstva dvignili, da dobi slovenski film potreben denar. Predvsem se mi pa zdi no, da moramo najti res recept, za kar pa ni vedno mogoče samo denar, da poleg prvencev lahko ustvarjate tudi naprej. Seveda je denar pomemben, ampak nekako podporo tistim, ki se že nekako izkažejo. Mi zelo radi, se mi zdi Slovenci, vsakega, ki malo ven štrli, hitro poklopimo, da ne bo pretiraval in nam nastavljal ogledalo, da mogoče nismo vsi tako, ampak vedno so nekateri boljši in hvala bogu, saj tako mora biti. Vsak je na kakšen področju uspešen, tako da vam želim, da s tem sklepom in da dejansko ministrstvo potem zagotovi več sredstev, da vam ne bo potrebno potem »fehtati« vsepovsod.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Najlepša hvala kolegica Jerajeva. Zdaj se je prijavila k besedi gospa Lidija Divjak Mirnik. Prosim.    LIDIJA DIVJAK MIRNIK (PS LMŠ): Hvala lepa predsednica za besedo. Ja, mogoče prvo zahvala za to, da ste prišli in za to, da promovirate Slovenijo tudi v tujini in da nas vedno znova opominjate, da smo tukaj in ostali v tem okolju tudi zaradi kulture kot takšne.  Zdaj, jaz si domišljam, da nekaj malo kompetenc imam, da o tem lahko govorim. Dva mandata skoraj članica SNG, Slovenskega narodnega gledališča Maribora. O tem, kaj se je tam dogajalo v zadnjih letih in o tem, kako je ZUJF udaril kulturnike v SNG, sem dosti govorila, pa še bom. Mimogrede, 80 % so dobili za plače, čeprav so javni kulturni zavod v lasti naše države, pa pustimo to, pred tem tudi     ŠPE) – 16.00    predsednica Sveta lutkovnega gledališča, tako da nekaj malega o tem vem. Zdaj, kaj se meni zdi pri tem pomembno – kultura je vedno znova na repu. Identiteto iščemo že pravzaprav v Sloveniji zadnjih 25 let in se ne zavedamo, da nam le – ta v 21. stoletju izginja in to pred našimi očmi. Umetnost, jezik, kultura – vse to je tisto, kar nas je identificiralo in govori o tem, kdo smo pravzaprav. Negovati bi jo morali in jo ohranjati, ker če ne, se jaz bojim, da že moji vnuki več ne bodo več vedeli, da je nekoč obstajal nek Kekec in da smo z velikim navdušenjem gledali tudi Petelinji zajtrk, gospoda Naberšnika. Luzerka je pa tisti sinonim za mlade prekarce pravzaprav, ker prihajam iz Maribora, je pravzaprav ogromen sinonim za ogromno Mariborčanov – pa ne bom o tem, koliko jih hodi v tujino delati, ker ni čas in ni tema. Definitivno pa gre / nerazumljivo/ s trebuhom za kruhom za to, ker so pravzaprav razočarani po vseh bitkah, ki jih bijejo tudi sami s seboj, tudi z delodajalci, s starši in ne nazadnje tudi s to državo.   Zato bom zelo kratko zaključila s tem, da bom predlog podprla, da se zavedam, da pa je potrebno budžet na kulturi kot takšni, povišati v vseh segmentih in jaz sem srčno prepričana, da bomo v koaliciji to tudi storili, ker smo ne nazadnje to obljubili pa ker nam seveda grejo vse številke gor, zato mora tudi kultura iti gor.  Hvala lepa.    PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: Hvala. Zdaj pa dovolite, da še jaz razpravljam kot članica odbora in ne kot predsednica.   Poznate me in ni treba razlagati, da sem se ukvarjala s kulturo in umetnostjo. Tudi večina članov našega odbora se je na tak ali drugačen način ukvarjala, zato smo tukaj in veseli me, da je ta sklic Odbora za kulturo tudi takšen, ki čuti afiniteto in ki bo upam tudi marsikaj premaknil.   Zdaj, najlepša hvala. Tukaj smo imeli čudovit nabor vabljenih in zelo uspešnih ustvarjalcev na področju filma in kar je simptomatično je, ti ljudje ne sprašujejo o plači, ne sprašujejo o svojem standardu, ne o tem s čim bodo plačali položnice ali kupili hrano. Sprašujete o sredstvih za delo, da lahko delate in to je to, kar vam pravzaprav država mora omogočiti. Zdaj, seveda greste v glavnem na entuziastičen pogon, mnogi so celo hipoteke na stanovanja vzeli, kar je res zelo pereče in tega se moramo zavedati. Ljudje, ki želijo danes ustvarjati slovenski film, zastavijo svoje premoženje, kaj šele da bi lahko živeli od njega.  Zdaj, v Sloveniji smo v zadnjih 25 letih pa tudi recimo prej, ampak mislim, da je ta generacija zdaj izrazito izstopa, da smo izobrazili in ustvarili, vzgojili prvovrsten kader in to šolanje tega kadra ni bilo poceni, še zdaleč pa ne zastonj. In ta isti kader danes odhaja v tujino, kjer dobiva boljše možnosti za delo.  Zdaj, tako bom rekla, da ste omenili nekajkrat tudi Kekca in jaz sem imela pred kratkim sestanek z veleposlanico Republike Srbije in vsi trije Kekci so v Srbiji. Nismo pravočasno zaprosili za njih in oni nam ponujajo digitalizirano verzijo, vendar naši želijo original. Kaj se bo zgodilo? Ali bo ravno tako kot film Nasvidenje v naslednji vojni, preperel, razpadel do takrat. To so stvari, ki so urgentne. Kaj se bo zgodilo, če izgubimo Kekce, ki jih vsi poznamo, ampak bodo izginili pred našimi očmi in se razgradili in jih ne bo več. Tako da za ene stvari smo res zelo, zelo pozni, ene stvari pa še vedno lahko rešimo in to so naši mladi ustvarjalci, ki bodo verjamem še veliko ustvarili.   Na nek način me je pretreslo, da je kolega režiser Biček na nek način se skoraj opravičeval, ker bo delal film v hrvaškem jeziku, pa je film blizu slovenščini in za ta film kot pravi, bo dobil dva milijona. Cel slovenski film letno dobi 4,5 milijonov in ta revščina         slovenskega filma, ta zakrpana suknja, se pozna.  Kajti, ko prideš na festival, ko se ekran osvetli, se vidi, s kolikšnimi sredstvi je ta film narejen. Entuziazem gre do neke stopnje, naprej od tega pa je kostum, pa je produkcija, pa je to, da bi mi kdaj, tako kot kolegica Jerajeva pravi, lahko naredili film po kakšni naši literarni predlogi. O tem lahko res sanjamo. Kader imamo. Imamo čudovite ljudi. Imamo literarne predloge. Ampak, žal nekako ni pravega razumevanja za to, kako zelo pomembno je njihovo delo in kako zelo pomembna je kultura in umetnost za državo, kot je naša in, kot je prej kolega Siter rekel, vedno so bili v zgodovini, z majhno izjemo kratkega obdobja socializma, ki je zelo veliko vlagala v film, pa ne govorim o ideologiji, so bili vedno lastniki produkcijskih sredstev tujci in zato ni čudno, da so bili razni, naši veliki ustvarjalci, ki se jih danes spomnimo in imajo spomenike vsepovsod, kot so Prešeren, Cankar, Trdina in tako naprej, revni, in so umrli v revščini in so komaj ustvarjali.  Tako da, ta zakrpana suknja našega filma se mora nekako pokrpati in končno moramo dati našim ustvarjalcem možnost, da ustvarjajo in tukaj bi še enkrat vrnila žogico, ki je bila par krat poslana s te strani, predstavniku ministrstva, kaj se dogaja z 2 % RTV naročnine, ki bi morala iti za film?  Prosim za ta odgovor, potem pa bom počasi zaključila razpravo, če ste vsi dobili besedo in prešla na glasovanje. Prosim.
Vojko Stopar
Hvala za besedo, še enkrat.  Prvič slišim, da se ta 2 % ne bi realizirala. Razpisi za ta milijon 700 tisoč evrov so vsako leto, odkar je bil Zakon o filmskem centru sprejet, razen prvo leto, ker je RTV dala zadevo na Ustavno sodišče in prvo leto ni bilo, potem pa se je ta razpis vsako leto realiziral, tako da, od kod ta podatek, da se to ne realizira, ne vem.  Res pa je, da so po drugi strani producenti nezadovoljni s pogoji tega razpisa in res je tudi, da zaradi tega razpisa je precej okrnjeno drugo naročanje avdio zadnjih del s strani RTV Slovenija, ampak to je že drug problem.  Kar zadeva nacionalni program za kulturo. Mi ga že pripravljamo in računam, da nekje po novem letu bo šel v javno razpravo. Hvala lepa.
Najlepša hvala.  Zdaj pa mislim, da je čas, da zaključimo z razpravo. / oglašanje iz dvorane/  Aha, še nekaj bi povedal. Prosim, Klemen.
Klemen Dvornik
Klemen Dvornik.
Dvornik.
Klemen Dvornik
Predsednik ZDSFU.  Bi v bistvu samo dopolnil gospoda sekretarja, ker je v bistvu točno povedal. 2 %, ki pravzaprav nista 2 %, ampak je majčkeno manj, zaradi tega, ker RTV razume ta 2 %, da lahko oni davek sami vzamejo stran.
Aha.
Klemen Dvornik
Oziroma obratovalni stroški in potem od tam naprej delajo razpis. Ta razpis po svoji naravi ni enak temu, ki je na SFCJ.  Na SFCJ gre za subvencijo, na RTV gre za investicijo, pri čemer RTV ostane lastnik teh avdio zadnjih del in drug velik problem, ki se pojavlja na RTV, na relaciji ta razpis iz 17. člena in RTV je to ta, če se prav spomnim, ko je bil ta, v bistvu zakon sprejet, je kolega Zupanič na odmeri rekel, ta ukrep bo dober, če ne bo rezultiral v tem, da bo RTV Slovenija iz igranega programa, se pravi iz svoje redne produkcije, denar premaknila v ta razpis in da bomo dobili s tem, se nam bodo sredstva razširila.  Žal se je točno to zgodilo. Se pravi, RTV Slovenija danes ima ekstremno reducirana sredstva za igrani program. Sredstva, ki so bila prej namenjena igranemu programu, pa so danes v tem milijonu 700, ki je 2 %, ki izhaja iz 17. člena. Hvala.
Najlepša hvala.  Mislim, da je čas, da preidemo počasi na glasovanje. Bomo počakali, kolegica Janja Sluga bo prišla tudi, zato ta čas lahko izkoristim za to, da vas obvestim, da prvi sklep je seznanitveni sklep in ne čutim potrebe, da o njem glasujemo.        Prvi sklep se glasi: »Odbor za kulturo se je seznanil s problematiko kritične ogroženosti slovenske filmske produkcije in ustvarjalcev v polju filmske umetnosti in zanemarjanja filmske dediščine.«  To je seznanitveni sklep, tako da, mislim da nihče temu ne oporeka, da smo se seznanili.   In zdaj gremo na drugi sklep, ki pa je, predlog sklepa odbora je: »Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, da sredstva za film s sorazmernimi letnimi povečanji do leta 2022, dosežejo 11 milijonov evrov, kot je bilo predvideno v nacionalnem programu za kulturo 2014 – 2017, sprejetim leta 2013.«  Zdaj, ta sklep bom dala na glasovanje. Želi kdo razpravljati o tem sklepu? Obrazložiti svoj glas? Glasujemo.  Kdo je za? (?) Je kdo proti? (?)  Soglasno smo sprejeli ta sklep in mislim, da se slovenskemu filmu vendarle bodo vremena zjasnila.  Najlepša hvala. / aplavz/    Seja je bila končana 13. novembra 2018 ob 16.12.