1. nujna seja

Odbor za kulturo

5. 9. 2018
podatki objavljeni: 5. 9. 2018

Transkript

Pričenjam 1. nujno sejo Odbora za kulturo.  Najprej naj prisrčno pozdravim kandidata za ministra gospoda Dejana Prešička in tudi vse nove in star članice in člane Odbora za kulturo! Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora. Nihče se ni prijavil, da je zadržan in smo sklepčni. Imam pa tukaj eno pooblastilo na seji kot nadomestna članica poslanko Janjo Sluga nadomešča Monika Gregorčič. Skratka, pozdravljam vse članice in člane in ostale prisotne. Bomo še malo počakali! Prej smo začeli, se opravičujem. Še enkrat naj pozdravim vse prisotne članice in člane odbora in kandidata za ministra za kulturo.   (nadaljevanje) S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. In to je, predstavitev gospoda Dejana Prešička, kandidata za ministra za kulturo. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlog v zvezi z dnevnim redom seje je določen takšen kot je bil predlagan s sklicem.  Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA, TO JE PREDSTAVITEV GOSPODA DEJANA PREŠIČKA KANDIDATA ZA MINISTRA ZA KULTURO.  Za uvodno pojasnilo naj še povem, da je gospod Dejan Prešiček, ki je bil predlagan za ministra za kulturo se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavil odboru kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika sprejel mnenje o ustrezno predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika takoj najkasneje pa v 48. urah po predstavitvi poslala predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.  Sedaj pa prosim, gospoda Dejana Prešička, kandidata za ministra za kulturo, da se predstavi odboru.  Prosim.
Dejan Prešiček
Dobro jutro! Najlepša hvala, gospa predsednica, za besedo!  Spoštovane poslanke in poslanci! Kot prvo bi se rad zahvalil Stranki socialnih demokratov, ki so me predlagali za to funkcijo in seveda predsedniku Vlade, gospodu Šarcu, za zaupanje, da me je predlagal na to mesto. Mogoče uvodna predstavitev.  Torej, Dejan Prešiček sem. Akademski glasbenik, saksofonist in profesor saksofona. Študiral sem v Nemčiji, v Frankfurtu, kjer sem zaključil študij saksofona in nadaljeval, potem v mojstrskem razvidu saksofona v Bordonu, kjer sem prejel zlato medaljo in častno priznanje mesta Bordon za zaključek študija. Od leta 2010 mi je univerza podelila naziv »izredni profesor« tako, da sodelujem kot profesor za saksofon in komorne glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ko sem končal študij sem bil nekaj časa svobodni umetnik v Nemčiji, kjer sem živel, kar dolgo časa. Prvo službo sem dobil kot asistent na konservatoriju za glasbo v Strasbourgu v Franciji in se nato leta 1998 po študiju vrnil spet v Slovenijo na vabilo Srednje glasbene in baletne šole, da bi prevzel mesto profesor saksofona in komorne glasbe. Od leta 2010 pa sem direktor konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani. Mogoče zelo kratko o svoji umetniški dejavnosti.  Se pravi, sem saksofonist, veliko sem se ukvarjal s sodobno glasbo koncertiral v vseh večjih dvoran v Evropi - Dunaj, Pariz, London, Lizbona, Kanada, ZDA, Brazilija, Tajska. Velik pomen sem dal izvajanju sodobne slovenske glasbe. Izvedel več kot 20 del slovenskih komponistov. Mogoče bi tukaj naštel tiste mogoče najbolj poznane: gospod in akademik Uroš Krek, akademik Lojze Lebič, Vinko Globokar itd… Posnel sem 9 zgoščenk tako za domače založbe kot tudi za tuje. Izkušnje, ki jih imam, ki jih prinašam s seboj niso samo na glasbenem področju kot umetnik kot sem omenil od leta 2010 vodim javni zavod, ki ima 250 zaposlenih kulturnikov tako, da nekako poznam delo na različnih področjih in tudi na področju vodenja. Veliko sem predaval na tujih univerzah - Dunaj, München, Köln, Pariz, Strasbourg, New York, Grčija. Bil sem soorganizator svetovnega kongresa saksofonistov v Ljubljani. Od leta 2010 sem član upravnega odbora slovenskih glasbenih šol. Bil sem član podskupine Bele knjige, ki je pisala o glasbenem izobraževanju v Sloveniji in od leta 2011 sem član in od leta 2018 predsednik komisije Temzi, kjer je tekmovanje mladih glasbenikov Slovenije.  Toliko o meni. Toliko o meni. Mogoče, če dovolite še kar nadaljujem z orisom situacije kako jo jaz vidim glede stanja kulture v Sloveniji. Kultura pri nas sigurno potrebuje nek zagon, kulturo in umetnost je ponovno postaviti v središče javnega interesa, izboljšati je potrebno organizacijsko shemo, ki omogoča nastanek kulturnih dobrin ter zaustavljati upadanje javnih sredstev za kulturo. Tej zavezi bo moč slediti le ob le celostni podpori ukrepov Ministrstva za kulturo, v največjem možnem sodelovanju z vsemi deležniki v kulturi, saj se moramo zavedati, da je kultura izrazito heterogen sistem, ki združuje vrsto različnih področij, od knjige, kulturne dediščine, filma, glasbe, plesa, likovne umetnosti in tako naprej. Po letih krize, ki so znatno zmanjšali sredstva v kulturi se mi zdi, si kultura še ni čisto opomogla, se več, vrzel je nastala zaradi pomanjkanja sredstev na praktično vseh področjih kulture, bomo lahko zapolnili z večjimi finančnimi sredstvi in s hkratno izboljšavo ter nadgradnjo ključnih organizacijskih in vsebinskih struktur v kulturi. Prvi in poglavitni ukrep v sledi izpolnjevanja naštetih ciljev je dvig proračunskih sredstev, tukaj nekako je v koalicijski pogodbi zaveza, da bi do leta 2020 prišli na 0,5 % bruto nacionalnega produkta in s tem prišli nekako na raven financiranj, ki je bila leta 2009. Kultura potrebuje tudi neko novo redefinicijo njenega umeščanja v razvojne strategije naše države, se pravi kultura kot taka bi se morala povezati tako z gospodarstvom, tako z turizmom, tako z vsemi nekimi segmenti naše družbe, kar bi moglo biti neko poslanstvo in vizija. To pa seveda terja pripravo in implementacijo prenovljenih krovnih dokumentov na področju kulture, na čelo s pripravo novega celostnega dokumenta nacionalnega programa za kulturo. Če bi šel zdaj malo bolj natančno, moje prioritete bi bile skrb za pozicioniranje umetnosti v naši družbi, potem tako kot sem že omenil, povečana proračuna za kulturo, potem zelo važna mi je vzpostavitev dialoga z udeleženci v kulturi in ureditev statusa samozaposlenih in nevladnih organizacij v kulturi, decentralizacija kulture, potem debirokratizacija in reforma razpisnih postopkov, ki so razvoj in priprava krovnih dokumentov na področju kulture, potem priprava dolgoročnega načrta, sofinanciranje novih investicij v kulturno infrastrukturo, skrb za slovenski jezik in ureditev položaja knjige njenega pomena za družbo, medijska zakonodaja, ureditev položaja likovne umetnosti, ureditev položaja specifike plesne umetnosti v Sloveniji, ki je tudi se mi zdi neurejena, digitalizacija slovenske filmske plesne ter glasbene dediščine, ki že poteka, ampak tukaj bi bilo potrebno tudi pomagati in razviti neko strategijo s katero bi to naredili, razvoj in skrb za filmsko, tako domačo kot tudi tujo produkcijo v Sloveniji in vidim velik potencial medresorskega povezovanja kulture z drugimi sferami kot so Ministrstvo za gospodarstvo, Ministrstvo za zunanje zadeve, včeraj smo slišali, da je gospodarska diplomacija zelo pomembna, kar se strinjam, ampak se mi zdi, da tudi ta kulturna diplomacija je zelo pomembna in povezava z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, predvsem bi se pa jaz zavzemal tako kot je rekel preminuli Ciril Zlobec, da bi bilo v kulturi čim manj politike pa v politiki čim več kulture, toliko na kratko.  Hvala.
Ja, najlepša hvala za vašo predstavitev.  (nadaljevanje) V nadaljevanju pa dajem besedo predstavnikom odbora in članicam in članom, da kandidatu za ministra postavite vprašanja. Predlagam, da kandidatu najprej postavimo pet vprašanj, tako, da boste lahko odgovorili potem pa gremo na naslednji krog, dokler se razprava na odboru ne izčrpa. Tako, da prosim kdo se prvi prijavi? Prvi se je prijavil gospod Samo Bevk. Prosim.
Hvala za besedo gospa predsednica, spoštovani gospod kandidat, drage kolegice in kolegi. Socialni demokrati smo se pred volitvami zavzeli za nov zagon kulture, to je bila tudi ena izmed prioritet našega predvolilnega programa, zato nas veseli, da smo v koalicijski sporazum zapisali, da bomo povečali sredstva za kulturo, zato me spoštovani kandidat za ministra za kulturo zanima za katera področja boste prednostno namenili proračunska sredstva za kulturo, nek tak cilj je, da se v doglednem času približamo letu 2009, ko je bilo za slovensko kulturo na razpolago največ finančnih sredstev. Poleg tega bi vas pa vprašal tudi ali nameravate kot minister za kulturo v vladno in parlamentarno proceduro vložiti Zakon o kulturnem evru kot mu popularno rečemo in seveda ves kulturni svet pa tudi nas v Sloveniji je zelo prizadel dogodek v Braziliji, ko je pred očmi svetovne javnosti tako rekoč iz sekunde v sekunde izginevala zgodovina stoletij, ko je zgorel nacionalni narodni muzej v Braziliji. V zadnjih letih je namreč prišlo do zelo velikega zmanjšanja sredstev za ohranjanje kulturne dediščine, tako nepremične kot premične. V koalicijski pogodbi lahko preberemo zavezo za ohranjanje in zaščito kulturne dediščine, zato me zanima kakšne bodo vaše vsebinske prioritete glede zaščite kulturne dediščine, da se morda tudi pri nas ne zgodi kakšen dogodek kot smo ga videli v Južni Ameriki. Hvala lepa.
Hvala. Naslednja ima besedo gospa Ljudmila Novak.
Dober dan, lep pozdrav vsem, še posebej našemu kandidatu za ministra. Jaz bi pa vas vprašala, kakšen je vaš odnos do rokodelstva? Namreč gre za našo tradicijo, za tradicionalne obrti. Spomladi je bila podpisana zaveza za rokodelstvo, namreč ta zakon, če bi bil to samostojen zakon za katerega sem si tudi sama prizadevala, bi posegal na različna področja. Na kulturo, izobraževanje, gospodarstvo, finance, delo, zato je zelo zahteven in podpisana je bila zaveza, da si bodo vsa ta ministrstva prizadevala za samostojen zakon, ki bo urejal vsa ta področja. Domače umetnostne obrt izginjajo, pri tem nastaja tudi velika škoda, če bi bile tudi določene finančne spodbude, primerno izobraževanje, potem bi seveda tudi lažje ohranjali obrti in jih prenašali iz roda v rod. Tudi kultura ima na tem področju pomembno vlogo, torej kakšen je vaš odnos do tega in ali si boste prizadevali, da se bo ta zaveza tudi uresničila? Varovanje kulturne dediščine smo že omenili, torej po navadi zavodi za varovanje kulturne dediščine dajejo smernice kako obnavljati določene spomenike, država ima za to premalo denarja, tudi svojih pomembnih spomenikov ne obnavlja, če pa to nekdo hoče narediti kot lastnik takšnega objekta pa nima pri tem nobenih olajšav, samo pogoje s strani države in vas sprašujem, kako bi vi spodbudili obnavljanje takšnih   (nadaljevanje) spomenikov in kakšne spodbude bi dajali tistim, ki jih obnavljajo? Bodisi v obliki zmanjšanih davkov za material in podobne stvari, torej kaj mislite o tem? Potem, no to o tragediji v Braziliji, ko je zgorel muzej je že gospod Bevk omenil, tudi sama sprašujem kako boste zagotovili sistemsko financiranje slovenskih muzejev, kajti tudi pri nas so nekateri v slabem stanju, potem pa je tragedija, pa se vsi sprašujemo kdo je za to kriv. Name se obračajo tudi lastniki nekaterih manjših medijev, radijskih postaj in pravijo, da agencija AKOS ne razpisuje manjših frekvenc, ki so proste, ki so na voljo pa 12 let že ni bilo tega razpisa. Kaj lahko vi kot minister pri tem storite? Potem tudi s področja medijske zakonodaje, kako boste, kakšno medijsko krajino boste zasledovali pri prenovi medijske zakonodaje, nikjer namreč ni omenjena pluralnost medijev, kakšno je vaše stališče do monopolizacije medijskega prostora in kako boste področje medijske pluralnosti uredili v zakonodaji? In kot vemo so tudi novinarji vedno bolj na nek način se jim krati tudi njim svoboda in kako bi uredili svobodo in neodvisnost v medijih, torej novinarjev, ki so pogosto pod pritiskom, bodisi uredniku, bodisi lastnikov medijev? In v glavnem, če lahko vi predstavitve svoj pogled na problematiko medijev?  Hvala.
Hvala gospa Ljudmila. Mogoče se je nabralo že dovolj vprašanj, da bi mogoče kandidat za ministra odgovoril na prvi krog. Prosim.
Dejan Prešiček
Hvala za besedo gospa predsednica. Če začnem, sredstva za kulturo, mislim, da je to eden najbolj perečih vprašanj, ki so jih imeli. Se pravi sredstva so se od leta 2009 zmanjševala, mislim, da smo trenutno v situaciji, ko bo težko kakršnokoli odprto vprašanje rešiti brez tega. Se pravi kot minister se bom vsekakor zavzemal, da bomo čim prej dvignili proračun v proračunu, sredstva, ki so namenjena kulturi, kot pravim želja bi bila, da vsaj do leta 2020 pridemo na 0,5 % bruto nacionalnega produkta, kar bi pomenilo, da bi prišli približno na situacijo leta 2009. Zelo pomembno vsekakor je kulturni evro, mislim, da je zakon pripravljen in bi se zavzemal, da se ga bi čim prej dalo v proceduro, ker ta kulturni evro in ta sredstva, ki bi prišla, bi lahko rešile veliko vprašanj o katerih se danes pogovarjamo, od kulturne dediščine, od infrastrukture, ki je v kulturi, ki je tudi že v zelo slabem stanju. Tako ne govorimo samo zdaj o knjižnicah recimo kjer imamo težave, govorimo o gledališčih kjer imamo težave, ki jih bi bilo treba obnoviti, kulturnih domovih na čisto občinskih ravneh, ki recimo tudi nimajo več prave strukture. Potem se je tehnologija v teh časih zdaj tako razvila, da seveda za neko sodobno kulturno produkcijo bi bilo tudi tukaj potrebno veliko narediti in zdaj, z sredstvi, ki so bila do sedaj namenjena Ministrstvu za kulturo je seveda to težko karkoli narediti, strateško, razvojno kaj narediti. Sredstva, ki so trenutno na razpolago lahko pač trenutno ohranimo ta nek status quo, da kultura ne umre, živeti pa tudi lih trenutno ne more. Tako, da vsekakor je moja zaveza, da bi se v Vladi zavzemal za povečanje sredstev, da bi sprejeli kulturni evro in s tem potem izboljšali različna področja, sanirali programsko ogrožene ter ključne kulturne enote, kulturne dediščine,  (nadaljevanje) izboljšali infrastrukturo javnih zavodov s področja kulture, se lotili digitalizacije, uredili status nevladnih organizacij in samozaposlenih, prekarnega dela itd. Seveda je to vse odvisno od finančnih sredstev. Tukaj upam, če bom seveda potrjen, na plodno sodelovanje z odborom in z vsemi dejavniki na kulturi, da bi lahko s skupnimi močmi končno prišli do tega, da bi se ta trend obrnil in da bi kultura dobila večji pomen v kulturi in s tem tudi več denar za samo izvajanje teh kulturnih vsebin.  Potem je bilo vprašanje glede Narodnega muzeja v Braziliji, ki je zgorel in kulturne dediščine. Mislim, da je kulturna dediščina zelo pomembna za narod, za zgodovino, za ohranjanje neke narodne zavesti. Pri kulturni dediščini je samo to, da bi se zavzemal, da bi s kulturno dediščino zagotovili zadostno sredstev, da bi naredili neko prioritetno listo kaj je potrebno storiti in neki akcijski plan kaj je takoj potrebno storiti. Imamo knjižnico v Mariboru, ki verjetno takoj potrebuje neko finančno pomoč, da se to uredi. Predvsem bi se zavzemal za to, da v to kulturno dediščino neko vsebino. Samo sama prenova nekih objektov, ki potem stojijo, imam zelo pozitiven primer, ker moji starši izhajajo iz Kozjanskega in sem 15 let organiziral glasbene tečaje na gradu Podsreda. To se mi zdi en tak zelo lep primer, ko se je grad obnovil in je bil v zelo slabem stanju, ampak se je vzporedno tudi razmišljalo o vsebini in mu neko vsebino dano. Grad danes živi, da je obiskovan. To je za mene zelo pomembno. Tukaj se mi zdi, da s povezavami na kulturnem področju, z povezavo z Ministrstvom za izobraževanje, z umetniškimi akademijami tako likovnim, glasbenim, gledališkim, ki bi lahko od tega programa recimo izvajale potem v teh stavbah, ki so primerne.  Ko se že pogovarjamo o obnovi kulturne dediščine bi lahko rešili nekatera pereča vprašanja, če že obnavljamo kot recimo, če bi resnično razmislili kaj bomo obnovili in zakaj bomo obnovili. Da so potem notri knjižnice, DEPO-ji, razstavni prostori itd. Ta vsebina, ki mi je zelo pomembna. Glede, to kar je gospa Novakova vprašala, odnosa za rokodelce?. Tu se absolutno strinjam. To je zame kot kulturna dediščina. Tudi to je kulturna dediščina slovenskega naroda, ki je zelo pomembna predvsem v današnjem času digitalizacije, ko mladina mogoče več tega ne pozna in je nujen suport države, da to ohrani. Suport tako na moralni, na infrastrukturni in na koncu tudi na finančnem področju, da se to obdrži. Se mi zdi, da je ključnega pomena za narod, da ne pozabi s kje izhaja. To je en del, ki je zelo pomemben. Vprašali ste me, če bi dal zavezo? Absolutno dajem svojo zavezo, da bi se potrudil na tem področju, da bi se to uresničilo. Glede lastnikov, ki obnovijo svoje spomenike. Na srečo je Slovenija država z zelo bogato kulturno dediščino. Razumljivo je, da država vsega ne more obnoviti in financirati sama. Se mi zdi, da smo lahko samo ponosni in veseli, če najdemo posameznike, ki so pripravljeni v to investirati in jih bi bilo absolutno ali skozi davke ali kakršnekoli druge finančne spodbude pomagati, da se za tak korak odločijo. To se mi zdi, da bi bila absolutno potreba narediti. Sistemsko financiranje muzejev.   (nadaljevanje) Muzeji so že trenutno po nekem sistemu financirani. Da bi zaznal velike težave, govorim v samem sistemu, kako je sistem organiziran. Imamo velike težave na področju infrastrukture, ki je pač stara, zastarela. Eno področje kako bi lahko vsaj del teh zadev rešili z neko digitalizacijo tega področja, se pravi knjig, revij. Drug sistem bi bila tudi večja dostopnost do mladine. Tudi tukaj je treba razmisliti kako te muzeje približati današnjim uporabnikom. Sam vidim, ker sem bil generacija na prelomu in sedaj sem se vsa ta leta ukvarjal z mladino med 15 in 20 let. Oni so čisto spremenili način poslušanja. Oni so čisto spremenili način poslušanja. Njim je vse dostopno: vsaka glasba jim je dostopna prek interneta. Njih motivirati, da gredo na koncerte, je zelo težko in to tudi vidimo z upadanjem, recimo abonmajskih poslušalcev koncertov. Njih motivirati, da gredo v muzeje. Se pravi, muzej bi bilo treba približati tej generaciji. Ta razvoj bo še hitrejši in bo še bolj spremenil celo področje. Tukaj je treba finančno muzejem pomagati, da tehnično lahko pridejo. Za uporabnika je ta tehnologija relativno poceni. Vzameš telefon, odpreš, greš v luvre in se sprehajaš in gledaš slike. Ampak da je pa muzej prišel do tehnologije, da je lahko to ponudil uporabnikom je pa bilo za njih zelo drago. Tukaj se mi zdi, da bo potrebna pomoč države, ki se bo lotila tega. To je en espekt. Drugi espekt je pa, če pogledamo, da so bili depoji, vrnem se vedno na mariborski arhiv, da so bili pač tam depoji taki, da je bila plesen, da ni bilo zdravo niti za zaposlene v depoju, kaj šele za ves ta material, ki je, ko ga enkrat izgubimo, to se sedaj zavedajo v Braziliji, ko ga enkrat ni več ga bomo zelo težko pridobili nazaj. To je treba urediti. Se pravi narediti neko analizo kakšno je stanje, nek akcijski plan, neke prioritete, kateri so tisti, ki so najbolj potrebni in ki jim je treba pomagati in sanirati takoj in tisti, ki jih je v bodoče pač potrebno uvrstiti na to. Radijske postaje. Mislim, da manjše radijske postaje so pomembne. Obstajajo nekateri, ki so nekega nacionalnega pomena, ki dobijo tistih 3 % naročnine RTV Slovenija, ki sicer je potem defakto 1,5 % teh sredstev. Tukaj se mi zdi, da kar se medijev tiče bi bilo treba previdno in z zelo strokovno razpravo kaj potrebujemo. Potrebujemo definitivno male radijske postaje, potrebujemo lokalne radijske postave, ki pokrivajo neko bolj lokalno okolje, ampak tukaj neki hitri koraki verjetno niso na mestu. Vzpostaviti je treba dialog, ugotoviti kaj potrebujemo z neko strategijo in potem, če so tako kot ste omenili, proste frekvence, če ima radio neko dobro vsebino, seveda tudi tukaj pomagati, da se to realizira. Težava, ki jo mogoče vidim je samo v tem, ker je denarja zelo malo. Govorimo sedaj samo o teh radijskih postajah. Več kot bo lokalnih radijskih in televizijskih postaj, bolj ko bo ta denar razpršen, bolj bo verjetno trpela sama vsebina in samo izvajanje tega programa. Tukaj je treba ugotoviti kaj resnično potrebujemo. Potem ste omenili medijske pokrajine. Mislim, da če je prevelika koncentracija kar se nam je sedaj zgodilo, za prularnost družbe definitivno ni v redu. Se pravi potrebno bi bilo tukaj, da koncentracija na eni strani ene televizijske hiše ni prevelika, ker s tem ne zajamemo mnenje cele populacije. Mnenja so različna in tudi morajo biti različna in morajo imeti medijsko, s katerega lahko to svoje mnenje artikulirajo.  (nadaljevanje) Samo s tem se mi zdi kot družba lahko rastemo se mi pa zdi, da moramo zelo paziti. Na drugi strani pa seveda in tudi medijem pustiti, da delajo po svojih nekih poklicnih standardih, da se politika tukaj čim manj vpliva in se čim manj vmešava v to. Se zavedam sicer, da verjetno to ni čisto realno, ampak želja bi bila ta. Bi pa na koncu vseeno rekel, ker smo prišli, da pa seveda v medijih neki sovražni govor ali pa neke lažne novice seveda nikakor ne bi smeli tolerirati in tudi ne bi smelo biti tiho. Se mi zdi, da tukaj bi vas od nas, ne govorim kot politik, ampak kot državljan Slovenije mogel jasno povedati, da neka lažna novica ali sovražni govor ne bi smela imeti nobene tolerance v naši državi.  Upam, da sem približno.
Izvolite.
Moram dodatno pojasniti določene zadeve saj vem, da ne morete vsega poznati.  Kar se tiče zavezništva za rokodelstvo. Jaz sem si lansko leto prizadevala tak poseben Zakon o rokodelstvu spraviti v parlament, ampak je zelo kompliciran ravno, zaradi tega, ker posega na toliko področij. Tudi vsa ministrstva so, potem sodelovala, vendar so vsi rekli, da je potrebno več časa. Torej, zaveza je bila podpisana, da bodo to uresničili s posebnim zakonom in zato bi vas jaz prosila, da se o tem pozanimate in dejansko pristopite k nastajanju tega zakona. To je ena stvar.  Druga stvar, kar se tiče glede frekvenc. Tukaj gre enostavno za to, da ako že 12 let ni razpisov torej ni dal razpisa za neke manjše frekvence. Konkretno govorim o Radiu Ognjišče, ki je zelo poslušan radio še posebej starejši, bolni in takšni, ki ga radi poslušajo, vendar v določenih krajih ga pač ne morejo poslušati. Tam so proste frekvence pa že 12 let. Vi ste rekli, da je treba počasi, ampak 12 let mislim, da je vseeno prepočasi, da bi to vendarle razpisali in da bi tudi tista področja bila lahko pokrita. Za to sem vas vprašala ali vi lahko pri tem kaj pripomorete, naredite, da spodbudite, da AKOS objavi te razpise?
Verjetno se boste morali pozanimati za to temo ali pa bi radi kar odgovorili?
Dejan Prešiček
Vseeno bi rad odgovoril.  Definitivno se bom pozanimal. Če je zaveda bila dana bomo na ministrstvu to pregledali in poslušali zakon seveda čim prej. Zaveza moja je bila to, da smatram, da je to potrebno in če je treba zakonsko urediti bom vse naredil, da se bo to zakonsko uredilo.  Glede medijskega prostora sem samo mislil, da medijski prostor takšen kot je danes ga je zelo težko z nekimi hitrimi potezami spreminjati. Tukaj sem mislil tudi na te večje medijske hiše, ki obstajajo tukaj. Se mi pa zdi, da v takih primerih kot Radio Ognjišče, če je zadeva, da ni pokrito, če je frekvenca prosta bi se osebno seveda zavzel. Ministrstvo za kulturo nima lahko pa da pobudo, lahko se zavzame ne more pa odločati o tem, ker AKOS je vseeno neki samostojni organ, ki bo tako… Lahko se pozanimam. Ne vidim razloga osebno zakaj se to ne bi zgodilo, ampak je vprašanje verjetno kompleksno. Potrebno je ugotoviti zakaj ne dajo te frekvence, kaj je razlog in potem ugotoviti ali se tukaj da kaj spremeniti.  Hvala.
Hvala ministru za odgovor.  Vse vas želim opozoriti, da smo tukaj v tej dvorani lahko samo do 12. ure. V primeru, če ne bomo končali tega zaslišanja bomo morali nadaljevati jutri, pojutrišnjem kakorkoli.  Sedaj ima besedo Primož Siter.  Prosim.
Hvala lepa.  Hvala lepa, predsednici, in lepa dobrodošlica kolegu kandidatu za ministra tudi z moje strani.  Hvala za vašo uvodno predstavitev. Malce se bom oprl nanjo, izpostavil nekaj točk iz te predstavitve. Sem pa vesel tudi, da je kolegica Novakova par stvari sicer iz medijskega področja omenila, pa bom poskusi razširiti vprašanja tudi še na tem področju.  Grem po vrsti. Omenili ste ureditev položaja tega nevladnega sektorju v kulturi in samozaposlenih v kulturi. Z vprašanjem bom izhajal na eni strani iz koalicijske pogodbe, na drugi strani prihajam iz poslanske skupine Levica iz našega programa. Smo pa pozvali k postavljanju vprašanj tudi nekaj naših kolegov kulturnikov na terenu. Vprašanje, recimo, s tega področja, ki je, kakšne rešitve konkretno kakšne rešitve za ureditev na eni strani zdravstvenega varstva in perečega področja bolniških odsotnosti za samozaposlene v kulturi boste predlagali? Področje prekarnosti ni edino samo v kulturnem sektorju. Je doma na več naslovih in verjamem, da nekih univerzalnih ad hoc rešitev sedaj ne boste mogli servirati. Me pa zanima, kako vidite to v domeni, ta izziv v domeni vašega bodočega področja. Kakšne ukrepe boste predlagali v smeri uvedbe stopenjskega in progresivnega cenzusa za samozaposlene? To je podvprašanje. In pa, kako boste uredili področje sistematizacije delovnih poškodb na področju kulture in poklicnih bolezni, pri čemer me bo generalno tudi zanimalo, kako bi rešili področje bolniških odsotnosti za samozaposlene, torej prekarne delavce v kulturi. Na seznamu imam ogromno vprašanj in verjamem, da bom prišel še na vrsto, zato bom sedaj strnil v še nekaj pomembnih točk. Omenili ste v svoji predstavitvi decentralizacijo in ta svoj uspešni program zadevščine v Podsredi. V Sloveniji premoremo eno kupico enih uspešnih kulturnih projektov in programov po državi, Brežiški festival, recimo. Sam prihajam iz Trbovelj, kjer festival Speculum Artium na mednarodni ravni žanje uspehe. Zanima me nek operativni praktični načrt kaj bi s časovnico, kaj bi v tem smeri naredili iz naslova Ministrstva za kulturo v podporo vseeno tem paradnim konjem decentralizirane kulture? Včeraj smo sedeli na Odboru za zunanjo politiko in imeli na zaslišanju gospoda Mira Cerarja, ki je omenil, na dolgo in široko govoril sicer o gospodarski diplomaciji, je pa omenil zelo na hitro kulturno diplomacijo. Tudi vi ste jo v predstavitvi omenili. Pa me zanima par izhodišč, na kakšen način bi slovenskim kulturnicam in kulturnikom odpirali vrata tudi zunaj meja Slovenije.  Eno tako zelo laično vprašanje, če jih še ni preveč in če nisem predolg, eno laično vprašanje. Govorim o Zakonu o kulturnem evru. Vas bom prosil, da nam na en tak osnovnošolski način razložite kaj to sploh pomeni, kaj ti pomeni praktično za kulturo in kulturnike na terenu?  Sedaj bi se pa tudi jaz naslonil na področje medijev, ki bodo pod okriljem vašega resorja dejansko morali doživeti eno renesanso, poleg tega infrastrukturnih izzivov, ki jih je kolegica omenila, je pa kopico enih moralnih, če hočete duhovnih vprašanj, ki stojijo oziroma ki kot en tak oblak stojijo nad mediji. Vemo, da je ogromno enih sivin v medijski zakonodaji. Ko rečem sivina najprej mislim o, zelo tehnično, o radijih, radijskih postajah posebnega pomena, ki bi morali praviloma pokrivati celotno geografsko področje   (nadaljevanje) države, pa ga ne. Radii posebnega pomena niso radii posebnega pomena, zato, ker morajo imeti določeno procentažo programa namenjeno otrokom, kulturi, športu in tako naprej, ampak je njihova vloga tudi zelo pomembna v kriznih situacijah, ko pa so verodostojni poročevalci o stanju in morajo geografsko pokrivati celotno območje države in zdaj ga ne. Me bo zanimalo kakšno je vaše mnenje in kako bi se lotili reševanja tega problema.  Eno tako generalno vprašanje, ali načrtujete oblikovaje novega zakona v medijih, na kakšen način in kako? Verjamem, da bo to na dan prišlo danes še nekajkrat.  Zdaj pa stvar oziroma tematika, ki jo lahko izpostavimo na vsakem odboru, na vsakem srečanju, na vsaki seji, vsepovsod. Problem, ki ste ga že omenili, pereči problem sovražnega govora v medijskem diskurzu. To je pa ena takšna zelo alarmantna stvar, zanima me predvsem iz tega naslova, kako vidite problematiko strankarskih medijev v državi, uredniški politiki, ki sledi strankarski politiki in, ki roko na srce krni osnovno človekovo pravico do verodostojnega informiranja. Seveda v kontekstu potrvarjanja vsebin, širjenja nekih ideologij, spodbujanja nestrpnosti, lažnih vesti, sovražnega govora in tako naprej.  Predzadnje vprašanje, zopet o tem smo že govorili – ali nameravate urediti ta transfer v višini 3 % RTV naročnine, ki naj bi ga prejemali radii posebnega pomena pa roko na srce, se to v praksi ni nikoli realiziralo v popolnosti. Kar se tiče pa vašega poziva k dvigu kulture obiskovanja javnih prireditev, vam pa zaželim vso srečo.
Hvala kolegu Primožu Sitarju, zdaj pa je na vrsti Lidija Divjak Mirnik, prosim.
Hvala lepa za besedo, lep pozdrav gospa predsednica, gospod kandidat. Sama prihajam iz Maribora, zato bo seveda moja razprava šla v smer problematike, ki se nahaja v Mariboru. Veseli me, da ste že sami omenili problem mariborske knjižnice, kot jara kača se vleče že čez kar nekaj mandatov bi rekla. Naslednji teden imamo sicer na mariborskem mestnem svetu tudi to problematiko spet na programu, bomo videli v katero smer bo šla, ampak jaz bi vas tukaj kljub temu pozvala in vas prosila v imenu vseh – ne samo Mariborčanov, ampak cele Štajerske, ki gravitira na to knjižnico, da temu res prioritetno takoj vso svojo pozornost namenite. To je mogoče samo kot apel. Moje vprašanja bi si pa sledila takole: nekaj ste sicer o tem že povedali, kar me veseli o prostorski problematiki arhivov v Sloveniji. Pokrajinski arhiv Maribor je tukaj v zelo, zelo alarmantnem stanju, ne samo, da je tako kot ste prej rekli, že vse gnilo oziroma neprimerno popolnoma. Res bo treba akcijski plan narediti takoj in te prioritete, kjer se uničuje naša kulturna dediščina, pravzaprav rešiti res takoj. Zdaj bi se lahko vprašali kaj se je dogajalo v prejšnjem mandatu, ampak dobili boste zatečeno stanje kot je, tako da prostorska problematika arhivov v Sloveniji na sploh me zanima. Potem imamo v Mariboru še eno zelo veliko rak rano, imenuje se največji kulturni javni zavod v Sloveniji, slovensko Narodno gledališče, poznate ga. Opera, balet sta še v tej isti hiši, v tej isti hiši domuje tudi najpomembnejši gledališki festival Borštnikovo srečanje, kjer vsako leto podelimo Borštnikov prstan. To je moje drugo vprašanje, zanima me ali se bo pod vašim vodstvom uredilo status festivala, namreč festival v tem trenutku financirata Ministrstvo za kulturo v polovici, drugo Mestna občina Maribor za program. Problem pa je, ker nekdo mora ta program celo leto delati, da se potem podeli Borštnikov prstan, zagotovo stvari poznate in status vsaj treh zaposlenih je tam nujen, da se uredi. Tu bi vas prosila, da preverite  (nadaljevanje) kakšno je stanje ozrioma ali je varianta, da se status tega festivala končno uredi, da se ne bomo vsako leto spraševali v Mariboru, ali bomo uspeli to Borštnikovo srečanje spraviti skozi? Govorimo pa o navednicah Oskarjih na gledališki, v gledališki umetnosti. Potem zagotovo poznate problem, ki se mu reče problematika pridobljene delovne dobe umetniku v tujini, ki so prišli k nam v Slovenijo zaposleni so v naših javnih zavodih, vendar so v tujini že toliko in toliko let prej delali, in oni zdaj ne želijo uveljaviti te delovne dobe tam v tujini, pa ni noben problem, če bi bili ti umetniki še zmeraj aktivni, pa niso. Oni so, zdaj bom zelo grdo povedala, samo na plačah, kar ni v redu in ta problematika ne zadeva samo slovenskega narodnega gledališča iz Maribora, ampak mislim, da tudi kar nekaj drugih umetniških ustanov, zato bi vas prosila, da bi te zadeve začeli tudi sistemsko reševati. Zelo podoben problem imamo pri baletnikih, vi veste, da baletnik pri 45 letih verjetno več ne more biti baletnik, je pa to njegov poklic in to je počel svojega pol življenja. In kaj sedaj z njim, se pravi urediti bi bilo potrebno tudi status baletnikov kot takšnih, ta problem ni samo v Mariboru, zagotovo je tudi v Ljubljani. Potem moje tretje vprašanje, ali boste vzpostavili, da so kulturne ustanove po celi Sloveniji pravzaprav primerljivo financirane, pa lahko temu rečemo decentralizacija kulturnega denarja, ki v tem trenutku v Sloveniji je, kolega Sitar je že prej povedal za svoj kraj, tudi Maribor ima vrhunske umetnike, zanesljivo so tudi kje drugje, tudi v Prekmurju, tudi na Koroškem, tudi v Beli Krajini in tu bo verjetno treba na novo preigrati merila. Četrto vprašanje oziroma bolj komentar, ali imate vizijo povezovati gospodarstvo, turizem, kulturno dediščino in pravzaprav vse to kar nas lahko naredi še večje, še bolj prepoznavne, da se na ta način ohranja tudi naša zgodovina, identiteta, da se na ta način tudi delovna mesta ohranjajo in tudi na novo kreirajo. Namreč, zdi se mi, da bo nujno to povezovanje medresorsko oziroma med ministrsko, tukaj je včeraj gospod Cerar na istem odboru kot je bil gospod Sitar zelo povedal, da je treba res temu posvetiti pozornost, namreč ohranili se bomo tam kjer bomo, ko se bomo zavedali, da je kultura tista, ki nas je naredila in ohranila v vsem času in jaz sem prepričana, da se tega vi zelo zavedate in še moje zadnje vprašanje, ki se nanaša tudi na to kar je gospa Ljudmila prej govorila in tudi gospod Sitar. Medijska zakonodaja, očitno imamo v Sloveniji problem, ki se mu reče agencija AKOS, ki, da ne bom preveč krivična je očitno bolj težava kot »support« v tem trenutku, vsem tistim, ki bi jim pravzaprav morala biti »support«, ne težava. Jaz bi vas prosila, da te stvari malce preigrate, da ta medijski zakon prenovite oziroma ga čim prej daste v proceduro, ker se mi zdi, da vsako leto, ko ga zgubimo in ga zgubijo tudi vsi tisti, ki v medijih delajo, s tem, da ne vem, vsak dan podpisujejo, popisujejo in kategorizirajo vse vsebine, ki so jih na dan objavili, mislim tu je nekega nepotrebnega dela, ne vem čemu je pravzaprav namenjen v neke Excel tabele, ampak jaz nisem iz teh voda, bi vas pa vljudno prosila no, da o tem res dobro razmislite in čim prej zadevo vzpostavite na neko, da rečem normalno stanje, ker se mi zdi, da bomo le na ta način lahko Slovenci dva milijonski pravzaprav preživeli in ohranili svojo   (nadaljevanje) identiteto in kulturo. Hvala lepa.
No, mislim, da se je nabralo dovolj vprašanj za en krog, tako, da predlagam, da kandidat za ministra odgovori na ta zastavljena vprašanja. Prosim.
Dejan Prešiček
Hvala za vprašanja in besedo. Bom poskušal biti čim bolj konkreten, čim krajši pa čim bolj ekspliciten glede na vprašanja, ki sem jih dobil. Nevladni sektor, to je bilo eno, mislim, da vaše prvo vprašanje. Mislim, da je to eden od glavnih težav, ki jih trenutno imamo na področju kulture, zato, ker ni enakopravno obravnavan z drugimi akterji, ki tukaj na kulturi so. In ne vidim razloga, vem tudi, da so pobude, da bi se nevladni sektor, vsaj krovni zakon recimo ZUJK dodal kot pač en od elementov kulturnega delovanja in jaz tukaj ne vidim in se strinjam in bi se tudi zavzemal, da bi se to zakonsko s tem uredilo. Drugi ukrep, da bi v samem financiranju bila neka postavka, ki bi bila namenjena nevladnemu sektorju, iz katerega bi bilo jasno razvidno koliko denarja imamo in s katerim bi tudi potem lahko postavili jasna merila kdo je do tega denarja opravičen, opravičenost bi pa mogla biti seveda predvsem glede na kakovost samega izvajanja in samih projektov. Kar se prekarnosti tiče, prekarnost kot ste že omenili ni samo problem na kulturnem področju, jaz mislim, da bi morali ustvariti pogoje v katerem bi samozaposleni v kulturi bil deležen toliko podpore in imel toliko možnosti dela, da bi lahko seveda normalno preživel in nekako imel podoben status kot pa recimo nek kulturnik, ki je zaposlen v neki javni instituciji. Pri samozaposlenih a veste je, jaz sem se sam ukvarjal tako z, bil sem na eni strani, bil sem tudi na drugi strani, ampak saj pravim, kot umetnik sem delal v javnih institucijah in tudi delal kot samozaposlen. In se mi zdi pri samozaposlenih je ta kreativni element enostavno malo večji kot pa, ko si zaposlen, ko si zaposlen pač ti povejo igral boš to in to gledališko igro, zasedba taka pa taka, režiser bo ta pa ta, vaja prva se začne takrat pa takrat, premiera, pet ponovitev in s tem zaključimo. Kot samozaposlen je ta element kreativnosti, ko sam se spomniš projekt, ko sam najdeš partnerje s katerimi boš delal, zelo pomembno. Se mi zdi, da za kulturo je to zelo pomembno, nočem reči, da javni sektor ni potreben, ampak ta element je zelo potreben, ga je treba zakonsko definirati, da obstaja, da je pomemben element v kulturi. Cenzus se mi zdi ne potreben, ker ste me vprašali glede tega, se mi zdi, da je trenutno narobe naravnan in, da mogoče za tiste, ki dobro delajo in, ki veliko delajo jih potem nekako ne obravnava tako kot jih bi bilo potrebno, tako, da zame se mi zdi, da cenzus kot tak ni potreben, se mi zdi, da bi ministrstvo moglo na tudi na druge načine samozaposlenim pomagati, z infrastrukturo, ki je v državni lasti z nekim dialogom z njimi, z neko tudi karierno, predvsem za mlade, ki po navadi začnejo umetniki kot samozaposleni ali pa prekarni delavci, jim pomagati tukaj na neki karierni poti. Se pravi, tukaj to urediti. Glede poklicne bolezni, pogovarjamo se od četrtega dneva naprej se mi zdi, da to je stvar, ki bi se že zdavnaj morala urediti in jo bom jaz, če bom minister seveda tudi poskušal čim prej urediti. In za mene, ker imam ta model, ki je iz Francije, ki seveda ni čisto prenosljiv, ampak samo kot nek primer dobre prakse, tam se ne pogovarjajo, imajo neke sistem kako dobiš status samozaposlenega, oni to imenujejo / nerazumljivo/… v katerem so vsi od umetnikov tudi tehničnih podpornikov, delavcev, ki delajo v umetnosti. Oni morajo čez leto nabrati neko število točk, ki se točkuje, točkuje se tudi koliko je točka vredna glede na zaslužek, ki so ga pač imeli in s tem se mu določajo potem pravice, ki jih ima.   (nadaljevanje) Kaj s tem rešijo? Rešijo bolniške, rešimo tudi nek dopust, ker če smo čisto iskreni, en samozaposleni v kulturi tudi rabi dopust. Se mi zdi neprimerno, da on ko gre na dopust nič ne zasluži in nima nobene podpore. Tukaj je veliko stvari. Nekaj, ki se jih da zelo hitro rešiti, nekaj pa takih, ki so potrebni bolj poglobljene analize in tudi daljši čas, da jih proceduralno skozi Vlado, skozi parlament in skozi zakon speljemo. Ampak definitivno je to velikega pomena. Iz razloga, da je ta del v kulturi zelo pomemben. Pri sami ustvarjalnosti v kulturi zelo pomemben. Decentralizacija. To sem že na začetku omenil. Bom izhajal iz stališča umetnika zakaj je decentralizacija zelo pomembna. Za umetnika je zelo važno, da ima več možnosti, več krajev v katerim je pomembno kulturno življenje, če izhajamo iz samega umetnika. Ne da je samo v Ljubljani. Mi pripravimo koncert, vadimo mesece za ta koncert, če ga lahko samo enkrat v Ljubljani odigramo za nas to ni najboljša situacija iz stališča umetnika. Se pravi, umetniki so zainteresirani, da bi bilo več centrov. Iz stališča poslušalcev, gledalcev, uporabnikov, tisti, ki gredo na kulturne prireditve, je pa tudi pomembno, da se to tam dogaja, da se ne dogaja vse recimo v dveh krajih, v Mariboru in v Ljubljani, ker je normalno, da se več dogaja, ker so pač te državne institucije, ki izvajajo ta program in zaradi tega je produkcija velika. Moram tudi reči, kar do sedaj še nisem rekel, da se mi zdi, da je treba kulturo sistemsko urediti, da imamo tukaj težave. Finančne in sistemske težave. V bistvu na ravni kvalitete, na ravni prepoznavnosti v svetu, je pa v bistvu naša kulturna produkcija zelo prepoznavna in zelo dobra. Iz tega stališča je obveza ministrstva, ki je zato tukaj, da uredi te zadeve, da se približa tako umetnikom in njihovim potrebam, kot uporabniku.  Sedaj je bilo to na splošno kako bi to uredil, ker bi to radi vedeli. Mislim, da so razpisi trenutno takšni kot so, niso zadosti jasni. Torej kriterij razpisnih pogojev za projektne razpise znotraj ministrstva niso zadosti jasni, po katerih kriterijih jih vrednotimo in kdo dobi denar. Druga zadeva se mi zdi, da je mogoče število samih komisij in izbor samih komisij in mogoče tudi koliko časa ena komisija je na tej poziciji, ko pa odloča o usodi marsikaterega umetnika ni čisto pravilna. Tudi tukaj bi bilo potrebno urediti na posameznih področjih kako velika bo ta komisija, kako bo sestavljena ta komisija,se pravi kdo bo notri, da imamo nek sistem, da vemo zakaj je kdo notri in kaj morajo ocenjevati. Se pravi te kriterije. Umetniki potem rabijo neko jasno časovnico kdaj bo jasno kdo je bil izbran, za kaj je bil izbran in koliko denarja bo dobil. Projekti tečejo, umetniki vse delajo in čakajo na ta odgovor, ki ne vedo ali bo januarja, februarja, marca, mogoče aprila in mogoče maja in mogoče je bil projekt že izpeljan in potem ugotoviš, da nimaš neke podpore, na katero si računal. Za mene zelo pomembno na tem področju bi bilo tukaj, da tudi imamo nek moritoring, se pravi, da vemo kaj je na koncu bilo. Bil je nek razpis, prijavil se je nek projekt, dodelili so mu glede na nekatere kriterije določen denar in na koncu se mi zdi, da bi morali vedeti. Zavedam se, da ne bomo mogli iti na vsak koncert, ampak morali bi vedeti na koncu kako je bil ta projekt izpeljan. In se mi zdi, da ne more poseg takšen kot je bil na zadnjem razpisu, da izpadejo kulturne institucije, ki leta in leta vrhunsko delajo na tem področju, recimo Brežice. Ne razumem tega in se mi ne zdi prav, da eden, ki je kvalitetno delal, recimo začel s festivalom Radovljica, potem prerasel v to, da imamo eden največjih festivalov  (nadaljevanje) renesančne in baročne glasbe, prepoznaven po celem svetu. Umetniki, ki prihajajo, tako iz sveta in ki tudi slovenskim umetnikom omogoča, da imajo nek festival, kjer se lahko pokažejo, kjer navežejo stike z drugimi umetniki. Ker v umetnosti je ta interakcija zelo pomembna. Ti igraš, en drug pride, se spoznaš in mogoče boš zaradi tega šel v Italijo, v Nemčijo, v Anglijo ali karkoli v nekem drugem skupnem projektu. Če ni razloga, govorimo o neki kontinuiteti kvalitete, da naredimo tak razpis, da potem izpade iz tega zaradi tega, ker sedaj nimaš redno zaposlenega enega delavca. Meni se zdi, da te predpisi morajo biti taki, da denar ne vzame v produkciji, da nimamo na koncu še več administrativnih delavcev, mogoče jih nekje rabimo, ampak večinoma pa to naredijo umetniki sami in so sposobni prebrati razpis, razumeti razpis, ga izpolniti in potem tudi poročilo oddati. Ne vem, če zares potrebujejo nekega redno zaposlenega administrativnega delavca in zaradi tega niso upravičeni do nekaterih sredstev. Mislim, da bistvo mora biti kvaliteta programa in odmevnost, ki jo ta program ima v nekem občinskem ali širšem okolju. Ali pa nekateri, ki so izgubili sredstva tudi v evropskem merilu. Kulturna diplomacija je bilo naslednje vprašanje. Se pravi imamo neke kulturne centre, ki se zmeraj bolj uvajajo. Tu moram reči, da se Ministrstvo za zunanje zadeve se zelo trudi, muzej imam v Berlinu, kulturni center imamo na Dunaju. Govori se, da bi se kulturni centri odprli tudi v New Yorku in tudi drugje po Evropi. Ta strategija je. Mislim, da medresorska povezanost tukaj manjka. To lahko povem kot direktor Konservatorija. Mi smo se leta in leta trudili in moram tukaj javno povedati, da se zahvaljujem gospodu Bergantu iz Ministrstva za zunanje zadeve, ki so lansko leto naredili projekt, da so mladi glasbeniki Konservatorija za glasbo imeli možnost igrati v tujini. Oni so financirali neke stroške bivanja, poti, dijaki so pa lahko tam nastopali, kar jim omogoča nek vpogled, neko motivacijo in tudi za nas pokaz, ker bistvo izobraževanje na področju kulture, sicer ni to čisto moj resor, ampak iz tega izhajam, je v bistvu vrhunsko. Se pravi vzgoja mladih umetnikov v Sloveniji je tako dobra, da v bistvu druge, mi vedno govorimo, da se zgledujemo po teh velikih. Sam vam lahko povem, da nas glasbena šola v Munchenu prosi, če bi z njimi sodelovali, da vidijo prakso na kakšen način mi vzgajamo mlade umetnike, ker vidijo, da so bolje vodeni in da dosegajo boljšo kvaliteto produkcije v glasbi kot kje drugje. To vse imamo. Samo povezati je treba vse to.  Zdi se mi, da je tukaj velikokrat kar se kulturne diplomacije tiče, da je preveč tako kot slučaj. Ta predlaga kako je treba narediti. Jasno vizijo imamo. Se mi zdi, da se velikokrat ni treba izmisliti nekaj novega. Imamo … institut, Francozi imajo … (nerazumljivo), v katerem je jasno kako v posameznih državah skozi promocijo kulture dosežejo tudi druge elemente, se pravi ne samo kulturne, ampak se povezujejo in iz tega izhajajo potem tudi povezave na gospodarskih in drugih področjih.  Potem je bil kulturni evro. Mislim, da če so moje informacije pravilne naj bi ta kulturni evro prinesel nekih 120 milijonov, ki bi s to izgubo, ki jo je finančna kultura imela in ko je prišla na nek nivo, ko je res na neki ravni samo še eksistirana. Se pravi nobenega razvoja, nobene prodornosti, ampak samo ohranja nek status, ki je. Sam bi del denarja uporabil za samo infrastrukturo,  (nadaljevanje) kot sem rekel, tako kulturne dediščine kot tudi novih institucij. Mislim, da po podatkih, ne vem, mariborska knjižnica, je nekih 13 milijonov, recimo, ki bi bili potrebni, da bi se zadeva zaključila. In mislim, da je absolutno treba, tako kot ste povedali, da ni to pomembno samo za Maribor, pa mogoče ne samo za Štajersko regijo, ampak za celo Slovenijo, da se taka stvar zaključi. Uredili bi lahko, en del denarja bi seveda absolutno moral iti v produkcijo umetniških programov na državni ravni, predvsem, ker se je treba zavedati, da mogoče je treba kulturo včasih bolje podpreti tudi izven Ljubljane, mogoče v velikih središčih lažje pridobiti tako sponzorska sredstva, tako prepoznavnost kot pa mogoče v Trbovljah ali kje drugje.  Zadnje vprašanje je bilo glede ureditve teh 3 % za lokalni medijski prostor. Jaz mislim, da je to itak zakonsko določeno, da pač naj bi 3 % bili, tako mislim, da tu ni dvoma, da bi pač ti 3 % morali biti. Prej sem pa že malo omenil, da bi pa mogoče bilo treba narediti samo analizo s temi, ki imajo te radijske in televizijske postaje, koliko jih je na nekem področju. Ker po mojih informacijah, ki sem jih dobil zdaj, in sem se pogovarjal tudi s kreatorji teh programov, da jih je mogoče enostavno preveč, da se ta denar preveč razprši in da na koncu ne morejo narediti kvalitetnega programa. Denar pa je vsekakor pomemben, da se naredi, prvič, da imaš kvalitetne novinarje, s kvalitetnimi novinarji seveda tudi kvaliteten program, s tem tudi mogoče rešimo to, kar je bilo omenjeno, nek sovražni govor ali napačne informacije, ki so. Vsekakor je pa treba, se mi zdi, medijem zagotoviti neko uredniško avtonomijo, samostojnost. Mislim, da je tu politika, ki bo določala, kaj je zdaj prav, kaj ni. Saj veste, interpretacije so različne, bazirati morajo pa seveda na dejstvih, to pa mislim, da absolutno, tu pa neka novinarska etika je in bi morala biti, da pač ne moreš širiti nekih informacij, ki niso pravilne. In mislim, da tudi že imamo v zakonu stvari, s katerimi bi to lahko urejali. Recimo, je Ministrstvo za kulturo, ne vem, dalo neko ovadbo glede nekih nepravilnih informacij. In se mi zdi, da to je absolutno pravilna pot; to sem na začetku rekel, se mi zdi, da vsak od nas bi moral skrbeti za to, da ne obstaja sovražni govor in da se širijo samo informacije, ki so pravilne in preverjene, da drugih ne bi smelo biti, na vprašanje, kaj se tu res da urediti.  Če se lahko obrnem na vprašanja, ki se tičejo Maribora. Upam, da sem glede mariborske knjižnice zadostno odgovoril. / oglašanje v ozadju/ Ja, ja. Tu se vrnem na to, to je pa, se mi zdi, stvar vseh nas, kajne, vseh akterjev v kulturi, politikov v kulturi, da bo pač spet kultura imela položaj v družbi, ki ga je že nekoč v Sloveniji imela in ki ga je sčasoma tudi s financiranjem v bistvu izgubila. Kultura pa je za narod tista osnova, iz tega narod izhaja, in se mi zdi nedopustno, da je ne podpiramo, da je ne financiramo in da jim ne damo organizacijskega pogoja, da lahko dobro delajo.  Pokrajinski arhiv Maribor.   (nadaljevanje) Vem, da je resnično katastrofalno stanje. Če sem čisto iskren, ne vem, vem, da je bilo v Nacionalnem projektu za kulturo 2012-2017 to že umeščeno, da se bo uredilo. Torej, če bi dokumente bral, bi rekel, je bilo umeščeno in je urejeno. Zgleda, da tako ni. Nekaj arhivov so uredili na Ptuju, v Kopru, pa mislim, da v Celju; se pravi, tam se je šlo že v investicije, to je bilo pred 2012. Potem 2012-2017 sta šla Ljubljana in Maribor, ki sta bila umeščena v Nacionalni projekt kulture, da je to neka zadeva, ki jo je treba urediti, ampak ni bila urejena. Vsekakor mislim, da je nujno, prioritetno to urediti, predvsem mogoče tudi z vidika, kot smo začeli, da nam je lahko zelo hitro zelo žal in da bomo potem tudi odgovorni, če se karkoli zgodi.  Borštnikovo srečanje. Zelo pomembno se mi zdi, vrhunsko, da je v Mariboru.  Status festivala in zaposleni. Zdaj seveda težko dam kakršnekoli obljube, kako bi tu bilo. Rešitve imamo različne, tudi v Sloveniji, recimo, od Festivala Ljubljana, pri katerem to prevzame mestna občina in ona zaposli te ljudi. Dejstvo pa je, da če hočemo tak pomemben in kvaliteten projekt izpeljati, potrebujemo ljudi, ki se s tem ukvarjajo in ki se morajo ukvarjati zato, da je dobro izpeljan celo leto. Če se pa morajo ukvarjati celo leto in ker je vsako leto, potem se ukvarjajo vseskozi s tem in je treba nekako urediti to zaposlitev. Ampak, kot pravim, kakšna bi bila tista idealna rešitev, je pa trenutno ne vem. Bi bilo pa treba vzpostaviti nek dialog z Mestno občino Maribor in tu videti, kaj lahko, kje mogoče mestna občina lahko pomaga, kje ministrstvo lahko pomaga, in potem, mislim, da bi se dalo tudi najti neko rešitev.  Problematika delovne dobe - vsem, ki delamo, ki smo delali v kulturi, je zelo znana in zelo kompleksna, to obstaja v gledališčih, to obstaja malo manj v glasbi, veliko pa zares v baletu. Ker ste omenili balet, balet je specifika nekega kulturnega življenja. Se pravi, baletnik pri 18. letih mora doseči profesionalno raven plesalca. Se pravi, baletnik pri 18. letih se zaposli in začne delati, je na trgu dela. In seveda moramo razumeti, da je to zelo fizično pogojeno in da verjetno pri 40. ali 45. letih nima več teh fizičnih sposobnosti, kot jih je imel pri 18. ali 20. letih. Nekaj se je na tem področju že naredilo, zdaj v zadnjem mandatu, glede delovne dobe, se pravi, da se šteje leto in pol, ne eno leto. Ampak jaz mislim, da kar tu manjka, je, prvič, izobrazba, ker imamo samo trenutno privatno šolo, se pravi, balet je eno od redkih kulturnih področij, kjer plesalci nimajo možnosti izobraževanja na državnem nivoju, na nekem univerzitetnem nivoju. Zakaj je to zelo pomembno - ker, a veste, umetnost je tako, ti si baletnik, narediš neko avdicijo, napreduješ in si naenkrat prvak baleta in si, recimo, v 48. plačilnem razredu. Si pa gimnazijski maturant. In potem, ko ti rečejo, da se pri 45. letih pa reaktiviraj v profesionalno življenje, si pač gimnazijski maturant in si s tem zelo omejen na trgu dela. Se pravi, tu bi bilo treba urediti. Jaz mislim, da ni umetnika, ki z užitkom sedi doma in ne dela, zato ker je trud, ki ga je moral vložiti v to, da je prišel do tega, da se lahko z umetnostjo ukvarja, prevelik, da bi potem rad sedel doma. Ampak mu je treba dati možnost in izhod, neke poklicne prekvalifikacije, pridobivanja izobrazbe, nekega prehodnega obdobja, da to pridobi. In predvsem to znanje, ki ga ima, nekako izkoristite, saj to je umetnik ki, veste to so recimo v baletu umetniki, ki so plesali petnajst, dvajset let glavne vloge v obeh hišah, tako v Ljubljani in v Mariboru in imajo znanje na področju umetnosti, mogoče tudi neka druga znanja. Nekateri jih reintegrirajo v sami hiši, ampak če je baletni ansambel, ne vem, če imamo 40 plesalcev, čisto vse pa ne moreš dati v administracijo in tukaj bi bilo potrebno sistematsko, medresorsko ne samo v kulturi preučiti ta problem in mislim, da je že bil proučen, da so stališča jasna, da iz same stroke že tudi kar nekaj predlogov kako si oni predstavljajo kako bi to rešili, to kar se baletnikov tiče. Zdaj imamo seveda na drugi strani tudi gledališča v katerem tudi nekateri igralci pač ne igrajo. Tukaj pa mislim, da bi morala biti večja odgovornost ravnatelju samih gledališč s poročili, ki jih vsako leto morajo oddati in nekako videti zakaj deset igralcev ne igra in osem igralcev je bilo pa recimo angažiranih, ne vem, ali s prostega trga ali iz drugih gledališč, itn., in tukaj seveda nek kompromis mora biti. Veste, v umestnosti je tako, da neko svobodo jim moraš pustiti zato, da je lahko kreativna, se pravi, omejiti jo čisto administrativno ne smeš, ampak moraš pa dati neke glavne smernice, da je to. Ker jaz mislim, še enkrat povem, da ni to problem umetnikov, prej sem že rekel. Mislim, da nobeden igralec ni vesel, če sedi tri ali štiri mesece doma in ne igra. Ampak, če ga ne dajo v produkcijo, pač ne igra. Kaj pa naj naredi, saj ne more nič drugega.  Kulturne ustanove v Sloveniji in financiranje, je bilo tudi eno vprašanje. Mislim, da s tem, da bi postavili kriterije in bolj jasne razpise, ne bi smelo in ne sme priti do tega, da so nekatere kulturne ustanove bolj financirane zato, ker so iz nekih bolj ubranih središč kot pa recimo neke kulturne ustanove, ki pač so malo bolj oddaljene, ampak to se mi zdi, je, če bi razpisni pogoji bili narejeni predvsem na kvaliteto same produkcije, ker če zdaj se mora recimo, če v razpisnem pogoju eden od zelo pomembnih pogojno obiskanost tega koncerta, festivala ali karkoli, in če si ti iz nekega manjšega kraja, boš pač imel manjšo obiskanost, kot če boš v Ljubljani, tudi če je mogoče tisti projekt veliko bolj kvaliteten kot pa mogoče nek drug, ampak je seveda to zelo povezano zaradi tega, ker je treba tudi urediti kdo bo odločal kateri projekt je zdaj bolj pomemben, ampak se mi zdi, da financiranje in decentralizacija in s temu tudi financiranje kulturnih projektov izven velikih centrov je nujen. Medresorsko povezovanje smo že kar nekaj povedali, se mi zdi, da je zelo pomembno, imamo zelo dobre prakse, kjer vidimo, da je lahko kultura resnično dodana vrednost gospodarstvu, turizmu, ne vem, če greste na Dunaj, če greste v Prago, praga promovira skoraj samo kulturo. Tam prideš na glavni trg, je samo, v Benetkah je tudi samo kultura. Se pravi, je. Če je pravilno promovirana, če je recimo primer, tudi vsaka kultura vse povsod ni. Recimo Bled kot nek kraj, ki se je odločil za neko strategijo turizma. Tista struktura turistov, ki tja hoče, si želi in potrebuje kvalitetno kulturno ponudbo, ki jo bo, ker ne bodo šli samo enkrat okoli jezera, ampak bodo šli zvečer na koncert in to kvaliteten koncert in slovenska kulturna produkcija ima zadosti zelo kvalitetnih umetnikov, da bi to lahko delali. Tako, da se mi zdi, da ta povezava je absolutno nujna. Nekje že zelo dobro funkcionira. Mogoče zelo dober primer Ljubljana, ker pač mestna občina zelo veliko da za kulturo, ker mestna občina mogoče tudi v času, ko je financiranje padalo na splošno v Sloveniji, so oni poskušali ohraniti financiranje na tej ravni, ki so ga imeli in se mi zdi, da vedo, da obstaja gospodarski učinek, ki temu sledijo, tako da temu absolutno. Medresorsko povezovanje sem tudi že kar nekaj povedal, se mi zdi tako s samim izobraževanjem umetnikov s kulturno diplomacijo, z gospodarstvom, z turizmom absolutno.  Zadnje vprašanje je bilo medijska zakonodaja, ki je tudi zelo kompleksna, v medijski zakonodaji mogoče predvsem to, da imamo del medijske kulture, ki zdaj ni reguliran, recimo imamo neko linearno televizijo za katero zelo jasno vemo kako jo moramo urediti, za katero vemo kdaj so lahko reklame, koliko so lahko dolge, koliko časa, lahko imamo pa neko digitalno televizijo, ker to sploh ni urejeno in se mi zdi, da tehnološko gremo tako hitro naprej in tako hitro se razvijamo, da moramo se prilagoditi tej situaciji.  AKOS se mi zdi, da je treba temeljitega razmisleka in potem videti kaj je dobro, mogoče kje bi se dalo spremeniti in dati neke predloge, ki bi izboljšale situacijo.
Hvala za izčrpne odgovore. Na vrsti je Zmago Jelinčič Plemeniti. Pripravi pa naj se mag. Branislav Rajić.
hvala lepa. Moram povedati, da me je razveselil kandidat, ko je rekel, da se bo trudil za dobro in lepo slovenščino, potem je pa rekel hvala za besedo. Ne more se reči hvala za besedo, ker nihče kandidatu ni dal nobene besede, češ dam ti besedo, da bom to storil ali kaj podobnega, tako da hvala je v tem primeru čisto dovolj, tudi beseda zakonodaja je neustrezna v slovenskem jeziku, zato bi bilo sploh smiselno, da bi se kaj naredilo na tem področju. In jaz bom rajši, kajti cela vrsta odgovorov je bilo že danih, mogoče bi jaz kakšne sugestije rajši povedal. Ena je že ta, da se slovenski jezik izčisti raznih čudnih bi rekel skovank, ki nimajo zveze z realnostjo tako kot recimo oljčno olje, pa vsi vemo, da se prešajo olive ne pa oljke, potem bi morali imeti tudi jablanin kis in ne jabolčni kis. Drugače pa kar se tiče premične kulturne dediščine, premična kulturna dediščina beži v tujino. Ogromno zadev ekstremno pomembnih in ekstremno redkih je že šla v tujino, med drugim recimo ena od treh največjih na svetu, največjih zbirk papirnatega denarja jugoslovanskega področja je šla v tujino. Zbirka rimskih kovancev, 3900 kovancev rimskih je šla v tujino zaradi tega, ker naše ustanove niso bile pripravljene odkupiti tega. Zunaj to z veseljem kupujejo, kulturna dediščina ni več kulturna dediščina samo slovenskega naroda, ampak je že evropska oziroma svetovna kulturna dediščina. Mi smo tisti, ki jo najmanj cenimo od vseh v Evropi. V Nemčiji ali pa na Dunaju v muzejih najdete v najbolj permanentnih muzejih najdete zraven svetovnih slikarskih mojstrov tudi določene slike slikarjev, ki jih v Sloveniji sploh ne poznamo, pa so recimo doma iz Radovljice. Tako da je sramotno kako mi malo cenimo lastno kulturno dediščino. Zato mislim, da bi bilo smiselno predvsem urediti odkupe. Mene je zabolelo, ko so v Ljubljani Nemci pripeljali tisto našo najbolj pomembno knjigo in so jo razstavili in je takratni minister za kulturo rekel: "no, za to bi dal pa jaz 50.000 evrov." Kakšna sramotna izjava, Nemci ne bi tiste knjige, pa je naša kulturna dediščina, pa jo ne bi dali za 5 milijonov evrov, naš takratni minister bi za to dal 50.000 evrov in tako mi cenimo to našo kulturno dediščino. Muzeji se v glavnem ne ukvarjajo z odkupom. V veliki meri, razen redkih zaposlenih, sedijo tam v kotih, se čohajo in razmišljajo kako bi čim manj delali vključno oziroma v prvi vrsti tudi z vodilnimi in vodstvenimi kadri. Tako da je tam treba ogromno urediti. V Evropi in v svetu je narejeno tako, da določeni gospodarstveniki lahko odkupujejo kulturno dediščino, ki jo potem donirajo muzejem, galerijam in tako naprej in se jim to odbije od davčne osnove. Pri nas tudi tega nimamo. To bi bilo smiselno urediti. Na ta način in v povezavi s tem bi se dalo dobiti tudi kakšna evropska sredstva. Kajti, v Trstu je bila pred letom in pol dražba fantastična zbirka slovenskih slikarjev. Naše galerije so, mislim, odkupili 4 dela, vse ostalo je šlo in nikoli več tega ne bo več zbranega na enem mestu. To je zelo hudo. Mi imamo slikarje, ki sodijo v sam vrh, pa ne mislim impresionistov. Impresionisti so 30 let za Francozi. Govorimo o ekspresionizmu. Ta totalna špica evropskega slikarstva pri nas kar to nekako odrinemo na stran. Ne suportiramo mladih umetnikov. Včasih v času bivše Jugoslavije je Moderna galerija odkupila od potencialnih umetnikov eno ali dve deli in je to spravila, pa so čakali kako bo prišlo to naprej. Imeli smo tudi bienale tukaj v Ljubljani. In sedaj je to vse nekako, ne vem, čudno je vse skupaj. Kot da nočemo in kot da se sramujemo svoje kulturne dediščine. To je presneto žalostno.  Drugače pa rokodelstvo. Danes je bila beseda o rokodelstvu. Japonci imajo poseben zakon o nesnovni kulturni dediščini. In čuvajo to svoje bogastvo tako kot ga mi sploh ne. Mi pozabljamo, mi se iz tega norčujemo, mi to brcamo in odrivamo v stran, namesto, da bi to nosili kot eno posebno dobrino. Po drugi strani pa, če gledamo kaj se dogaja pri nas, recimo, ko denar izginja v določene privatne žepe, pa če govorim samo o firmi SAZAS pa še ene dve taki sta, ki pobirata denarje zato, da bi ta denar razdelili izvajalcem, ampak to gre potem, kot sem prebral v časopisih, kar desetine milijonov v Švico na neke račune. Sploh se mi čudno zdi, da če plačujemo radijsko naročnino, da mora potem, recimo, ena frizerka plačati še dodaten denar ker posluša radio. In to mora plačati eni firmi zato, ker na splošno posluša radio, eni firmi, ki pobira denar za izvajalce posebej in še eni firmi, ki pobira denar za, recimo, tiste aranžerje ali kaj jaz vem kaj. Skratka, gre za eno zelo čudno varianto, ki jo bo treba urediti. Mislim, da to je grozljivo. Plačaš radio, potem pa plačaš še eni tri pristojbine / nerazumljivo/ in tako, znese na kakšno majhno gostilno ali frizerka plača po 12 evrov na mesec. Zakaj? Zato, ker ima radio prižgan. Mislim, to je grozljivo.  Ko govorimo o medijih, bom ostal kar na področju radiotelevizije, zaposlenost na RTV Slovenija. Tam mislim, da je zaposlenih okoli 2.700 ljudi. To je več ko jih ima kanadska televizija. To je več kot večina televizij po svetu. Zagotovo se da delati programe z bistveno manj ljudmi. Če gre človek na televizijo, se sprehaja po hodnikih, srečuješ ljudi, ki sploh ne veš kaj delajo tam. Sprehajajo se po hodnikih gor in dol in kar je še huje, na to število ljudi je vezanih še kakšnih tisoč ljudi z raznimi firmami, ki so v takšni in drugačni povezavi z zaposlenimi, ki potem privatno delajo zraven in služijo. In kdo to plačuje? Mi vsi. Tudi to je treba urediti.  Popolnoma se strinjam, da je treba pomagati raznim posebnim skupinam, pa ne mislim žaljivo, recimo, imamo gospoda Ramovša. To je totalna špica v Evropi. V Sloveniji bi ga najrajši ukinili. Imamo celo vrsto gledaliških skupin, ki so fantastične, ki doživljajo uspehe po svetu. Pridajo domov mogoče je kje kakšna črtica v kakšnem časopisu pa nič drugega. Tako da dela boste imeli ogromno, zagotovo ogromno. Od mene boste dobili tudi ogromno poslanskih vprašanj, to bodite prepričani. Mi je pa nekaj všeč, ko ste rekel pri enem segmentu, da ne veste. To je velika modrost, da nekdo reče, da tega pa ne vem. Kajti, to pomeni, da se boste potrudili, da boste te zadeve izvedeli. Hvala lepa.
Hvala Zmago. Na vrsti je mag. Branislav Rajić.
Hvala lepa, gospa predsednica. Dober dan vsem!  Spoštovani kandidat za ministra za kulturo, kako nameravate področje kulture povezati z preostalimi resorji, glede na to, da kulturne vsebine moramo vključevati v projekte, ki se nanašajo na druge resorje. Tukaj predvsem ciljam na kulturni turizem. In verjetno vam je znano, da smo v preteklem mandatu, da sta Odbor za gospodarstvo in Odbor za kulturo ustanovila oziroma dala pobudo, da se ustanovi, in sklep o tem sta imela, medresorska delovna skupina za kulturni turizem. Zato me zanima vaš pogled na to. Namreč, kulturna dediščina se lahko ohrani le, če je primerno obnovljena in če ima ustrezno funkcijo, vsekakor pa da se iz dejavnosti, ki se v njej opravlja izdvaja del sredstev za njeno izboljšanje in varovanje naprej. Torej, kulturni turizem je v tem smislu nujen tako za vzdržno ohranjanje kulturne dediščine, tako za razvoj samega sebe, ki mu, ko govorimo o njem, primanjkuje novih destinacij. Namreč, imamo zelo malo število destinacij, ki so, če lahko tako rečem, preobiskane, preobljudene. Uporablja se tudi beseda overcrowded. To je prvo vprašanje.  Drugo, zanima me, ali boste skupaj z ministrom za izobraževanje zastavili več kulturne vzpodbude ali vzgoje v izobraževalnih procesih?  Naslednje, kar se mi zdi pereče je, da poleg stabilnega financiranja kulture javnih zavodov in nevladnih organizacij na področju kulture eden od ključnih izzivov v tem mandatu zagotovo mora biti ureditev statusa nevladnega sektorja v kulturi, predvsem mislim na samozaposlene v kulturi. Zanima me predvsem, ali to razumete kot del prenove kulturnega modela ali kot nek nov kulturni zagon. Na kakšen način nameravate urediti vprašanje samozaposlenih v kulturi? Na tem mestu bi mogoče vas samo obvestil, da celoten odbor ne misli, da se v javnih zavodih s področja kulture odzivajo na srbečico s čohanjem prav vsi, tako da je dobro, da se izrazi tudi drugo mnenje glede tega.  Zanima me tudi, ali podpirate ničelno stopnjo DDV za knjigo? In, ali boste ta ukrep, torej o ukinitvi DDV na knjigo predlagali ministru za finance? To leto je leto kulturne dediščine in moje naslednje vprašanje se nanaša na eno prav posebno reč iz Maribora. Namreč, zasluge Rudolfa Maistra so vsem znane in nepomembno jih je omenjati na novo. Ampak to leto tudi, glede na to, da je leto kulturne dediščine je tudi stota obletnica Maistrovih bojev za severno mejo, tako da imamo eno reč, ki bi se simbolno dala zelo lepo predstaviti. To pa je Maistrova knjižnica, ki se nahaja, sicer v skrbi Univerzitetne knjižnice Maribor. Je pa ta brez statusa spomenika nacionalnega pomena. Glede na to kaj je Maistrova vojska naredila, jaz mislim, da ni sploh dileme, da bi na eno posebno simbolno, vsaj en simbolni poudarek bilo treba temu dati. Zato vas sprašujem za pomoč oziroma za angažma na tem delu, ker namreč novembra so glavne slovesnosti in bi pravzaprav ena od vaših prvih urgentnih akcij morala biti prav ta.   (nadaljevanje) Kot sem se nekoč tudi pošalil, zahvaljujoč Maistru, mi avstrijskih vinjet ne kupujemo s krofi na Trojanah, ampak kar v Šentilju. Zato mislim, da je prav, da res prisluhnete na tem področju.  In zadnje, kar bi vas rad vprašal, je, kako nameravate urediti kolektivne kulturne pravice narodnih skupnosti, pripadnikov nekdanjih narodov skupne države.  Hvala.
Hvala mag. Branislavu Rajiću. Zdaj pa predlagam, da kandidat za ministra odgovori na ta zastavljena vprašanja.
Dejan Prešiček
Hvala.  Gospodu Jelinčiču hvala za vse predloge, korekcije. S premično kulturo in dediščino se absolutno strinjam. In ravno včeraj sem imel nek pogovor, recimo, ko se pogovarjamo o prodaji Nove Ljubljanske banke, ki tudi ima kar pomembno umetniško zbirko, in kaj se bo zgodilo, ko se bo ta banka prodala, ali se bo ta zbirka prodala z banko ali bo ta zbirka dana slovenskemu narodu v nek muzej in bo ohranjena tukaj. S tem se absolutno strinjam, da je to zelo pomembno, predvsem zaradi tega, ker ko enkrat tega več ni, tudi ne dobiš nazaj. In pri tej kulturni dediščini, premični, je tudi tako, da je zmeraj bolj vredna; trenutno jo mogoče lahko dobimo za nek denar, čez 50 let verjetno nimamo več toliko denarja, da bi se lahko… Tako da se s tem absolutno strinjam, da je tu treba paziti in da ni zamujenih priložnosti, ker jih pač potem več ni. Je pa v premični kulturni dediščini tudi to ena postavka v kulturnem evru, s katerim bi se potem to tudi lažje financiralo in bi lažje odkupili. S tem da - mogoče smo se tega danes najmanj dotaknili, zato sem zelo vesel, da nas je gospod Jelinčič na to opozoril - da je slikarstvo pa res en del v kulturnem življenju, ki je mogoče najbolj trpel, ki je najmanj… / nerazumljivo/ in ki ga v bistvu skoraj več ni. Recimo, za mlade, mladi umetniki skoraj nimajo več možnosti, ne razstavljati, kaj šele prodati. In tu država s povečanjem, recimo, nekih poslovnih daril, potem z davčnimi olajšavami, kar ste tudi omenili, absolutno, mislim, da bi bilo to potrebno poskušati urediti. In res je tako, da včasih je to bilo - zdaj sicer zakonodaja se je, mislim, da spremenila, na državni ravni smo spet uvedli, da pri novih investicijah je določen procent, ki ga je treba dati. Ampak, recimo, na lokalni ravni pa tega ni. In jaz mislim, da tudi na lokalni ravni bi bilo potrebno. In da vse te zbirke, ki jih imamo, so bile ustvarjene prej, zadnja leta resnično nič več ne ustvarimo, ne kupujemo, ne bogatimo in se nam bo to čez 10 ali pa 20 let zelo poznalo in nam bo zelo žal, da smo zamudili to priložnost. Tako da absolutno, tako davčna osnova, tako davčne olajšave, tako evropska sredstva, ki bi jih mogoče tu na tem področju lahko pridobili.  SAZAS, vemo, da je velik problem, mogoče celo nerešljiv. Tudi tu mogoče premalo poznam problematiko, poznam delež, ki ga umetniki iz tega dobijo, iz denarja, ki je pobran, ampak ne bi rad nekih nepremišljenih izjav tu dajal, zato ker enostavno nimam zadosti informacij, iz katerih bi lahko resnično rekel, kaj bi bilo treba narediti. Se pa strinjam, in je zelo škodljivo, da pa v javnosti je občutek, da denar nekam odteka, ne kulturnikom, ne tistim, ki imajo avtorske pravice, ampak nekam drugam. In da se to razčisti, da je jasno, da tega ni, zaradi tega je treba to urediti, za sam SAZAS kot tudi za same avtorje.  RTV raje preskočim, če lahko…? / smeh/   (nadaljevanje) Šalim se, pri RTV se mi zdi, kaj meni manjka pri RTV-ju je to, da RTV je bil včasih eden glavnih institucij v Sloveniji, ki je skrbel za slovensko produkcijo – filmsko, otroških oddaj in tako naprej in to z zelo kvalitetno filmsko produkcijo na vseh področjih, še na glasbi. Včasih, ko so se snemali slovenski filmi, so simfoniki RTV Slovenija posneli to glasbo, najbolj eminentni slovenski komponisti so pisali za filme in to danes je naša kulturna dediščina, to imamo in moje mnenje je samo to, da če že financiramo RTV in sem vsekakor za to, da financiramo nacionalno televizijo in radio, ampak da mogoče ni pravilna politika, da se pa nacionalna hiše poskuša preveč približati komercialni, ampak bi morala skrbeti za slovensko produkcijo kvalitetnega programa na vseh področjih. To bi bilo meni in potem mogoče tako kot je gospod Jelinčič povedal, bodo tudi vsi imeli kaj za delati, sicer tudi jaz sem zelo veliko delal s hišo RTV kot glasbenik, tako da tudi mogoče tukaj se ne bi čisto strinjal, da nič ne delajo. Se mi zdi, da je zelo veliko kvalitetnega programa, ampak, da bi bilo to treba nadgraditi in spodbujati, da je te produkcije čim več. Kulturni turizem – tako kot sem že prej rekel, jaz mislim, da ta medresorska povezava, predvsem, ker gospodarstvo, turizem in kultura so v neki povezavi, da je to ključnega pomena tudi za slovenski turizem. Treba se je vprašati kakšen turizem hočemo imeti, ali hočemo imeti turista, ki pride, spije dve kavi in gre, ali turista, ki bo prišel v Slovenijo, ki bo imel kvalitetno kulturno ponudbo in bo mogoče celo zaradi kulture prišel. Jaz imam recimo zelo veliko prijateljev, ki hodijo vsako leto, recimo obstaja en zelo lep festival afriške kulture, recimo na Dunaju. Se pravi, grejo na Dunaj primarno zaradi tega festivala in če bi tukaj lahko uspeli, ampak tukaj, da se poveže je tudi tukaj preveč »overcrowded«. Se mi zdi tudi promocija sama, se pravi tukaj je treba iti resnično tudi, če nočemo, da imamo samo dve točki ali tri točke kamor turist pride, ko pride v Slovenijo, je treba s promocijo doseči, da obstajajo tudi drugi deli Slovenije, kaj se v teh delih dogaja, predstaviti ponudbo in tako naprej, da je turist obveščen. Zadnjič sem gledal eno oddajo, ko sta dva Avstrijca rekla, da celo življenje sta se vozila skozi Slovenijo na hrvaško obalo in potem, po nekem slučaju sta se vstavila in šla v Bohinj in ugotovila kako je lepo, kaj se tam lahko vse dela in tako naprej. Tukaj bi bilo potrebno veliko narediti na sami promociji in na neki skupni promociji, ne samo, ker to je že pase, da bi promovirali samo nek kraj ali pa neko, ampak je treba promovirati tudi vsebino, kaj se v temu kraju dogaja, tako turistično kot tudi kulturno, tako da vsekakor mislim, da je to ena od prioritet, ki jo bi bilo potrebno realizirati v tem mandatu. Kultura v izobraževalnih procesih, vsekakor. Jaz mislim, da je kultura zelo pomembna za vsak narod, se pravi zavedanje svoje kulture, spoznanje tujih kultur nas naredi, da smo odprti, komunikativni, da znamo komunicirati in tako naprej, tako da absolutno.  Glede samozaposlenih v kulturi smo že kar nekaj povedali, da mogoče ponovim. Jaz mislim, da samozaposleni, ker imamo veliko umetnikov v kulturi, ki v bistvu   (nadaljevanje) jim ta status odgovarja, samozaposlenega, samo treba je ustvariti pogoje, da samozaposleni ne bo v nekem neprivilegiranem položaju v primerjavi z nekim zaposlenim. Jaz sem bil v Nemčiji štiri leta samozaposlen v kulturi, sicer oni tega statusa ne poznajo, zakaj ga ne poznajo - ker samozaposlene v kulturi dovolj dobro plačajo, dosti dobrih projektov je, da pač s tem lahko normalno preživiš. In potem pač teh vprašanj ni. Jaz mislim, da samozaposlenosti ne bomo rešili, ker to nekateri hočejo, ampak treba je pogoje ustvariti, da samozaposleni v kulturi imajo možnosti delovanja, da imajo socialne pravice, tako kot vsi ostali, in da imajo tudi možnosti zaslužka, da lahko v Sloveniji kot samozaposleni preživijo.  Vprašali ste glede ničelne stopnje za knjigo, ali jo podpiram - da, jaz bi jo podprl in bi se zavzemal za to, da bi se to realiziralo.  Leto kulturne dediščine, november, Knjižnica Rudolfa Maistra, sem že nekaj bral o tem - absolutno se strinjam, da je to del dediščine, ki bi jo bilo treba pravilno ovrednotiti in ji dati tudi pravilen status. Kolektivne pravice, mislim, da ste vprašali, bivših narodov, ki živijo… Nekaj jih sigurno že imajo, tako kot je gospod Jelinčič rekel, ampak treba je, se mi zdi, da kultura, a veste, kultura, ko primarno poskrbiš za kulturno dediščino in svojo kulturo, ampak vse ostale kulture, ki niso iz našega, nas samo bogatijo. Tako jim je seveda treba dati prostor, organiziranost in tudi pomoč, da lahko ohranjajo svojo kulturo tudi pri nas.
Hvala za odgovore.  Na vrsti je Alenka Jeraj, pripravi naj se mag. Dejan Kaloh.
Lep pozdrav vsem, tudi kandidatu, seveda! V koalicijsko pogodbo ste zapisali, da boste postopno dvignili sredstva za kulturo. To je seveda pohvalno, saj nima nihče nič proti, ampak to so tudi vaši predhodniki govorili, pa smo potem videli neke druge stvari; recimo, v času ministrice Desusa Bizjak Mlakarjeve je bilo potem še 20 milijonov manj za kulturo in tako naprej. Te stranke so zdaj tudi v koaliciji in glede na to, da celotna koalicijska pogodba predvideva skoraj za 2 milijardi več izdatkov, se ponavadi zgodi, da se vzame vojski in kulturi, to se zdi ljudem najmanj hudo, čeprav vemo, da na obeh področjih, recimo, imamo zdaj že velike težave, ker se je to v preteklih letih dejansko dogajalo. Tako bi vas prosila, da mogoče malo bolj, po kakšni dinamiki bodo ta sredstva rasla, kako, po kakšni dinami to načrtujete. Bolj pomembno od tega se mi zdi pa tudi to, kam se potem ta denar nameni. Vi ste omenili, da kultura nima takega statusa ali pa ga izgublja, kot ga je imela nekdaj. Verjetno tudi zato, ker se velikokrat denar namenja za projekte, za katere po moji logiki ne bi smeli dobiti teh sredstev. Torej, razni ekstremi, smo videli, neki kulturni projekti dojenja psov, potem zavodu maska za snemanje pornografskega filma… Ne vem, ali so to ravno pametno porabljena sredstva za kulturo in seveda se potem ljudje sprašujejo, kam ta denar gre, in na koncu rečejo, da ga je morda še preveč, če ga lahko namenimo za take stvari. Tako upam, da boste tudi malo pogledali, čemu se namenja, nekim neizživetim zgodbam nekih ljudi, ki bi mogoče morali biti v kakšni ustanovi, ne pa samostojni kulturni delavci ali pa kaj podobnega. Takim stvarem sploh ne moreš reči umetnost, pa jih financiramo. Tako mogoče sugestija, no, da se dejansko pogleda, za kaj se namenja denar. Tudi malo pregleda stvari za nazaj, ker nekateri pa zelo dobro živijo na ta račun, milijone dobivajo za to, čemur ne moremo reči umetnost.   (nadaljevanje) Tako predlagam, da se tudi s to analizo za nazaj… Na mnogih razpisih, recimo, zelo kvalitetni projekti niso dobili sredstev, to ste že sami ugotovili, primer gospoda Ramovša. Res vrhunske stvari ne dobijo sredstev, dobijo pa neki taki mejni ali pa nekulturni projekti.  Zapisali ste tudi, da boste sanirali in programsko upravljali ogrožene ter ključne enote kulturne dediščine. Vi ste povedali primer, ki funkcionira, Grad Podsreda, poznam, ampak tule zelo blizu imamo pa Grad Turjak, ki je pa zadnjih nekaj let zaprt, kljub temu, da je ravno preko kulturnega tolarja, pa potem kulturnega evra država ogromno sredstev namenila za obnovo. Nekaj časa je potem to bilo v upravljanju občine, vendar je država še vedno namenjala določena investicijska oziroma vzdrževalna sredstva, zdaj jih več ne. Občina sama tega ni zmogla, to je pač manjša občina, in zdaj imamo grad lepo zaprt, na vratih piše, da je zaprto. Zakaj smo milijone dali v obnovo, da potem zadeva ne živi. In takih primerov je veliko. Jaz mislim, da so občine, ker ogromno delajo na tem, turizmu, na kulturi in so gradovi primerni za take stvari, ampak seveda rabijo podporo države, ker so to ogromni objekti, ki jih neke male občine niti ne morejo vzdrževati. Jih pa imamo na vseh turističnih, promocijskih in raznoraznih zadevah. In me zanima, kako, recimo, bi rešili ta konkreten problem, pa takih je najbrž več, ali bi se potem to financiralo tudi iz tega kulturnega evra. Povedali ste, da naj bi se sprejel Zakon o kulturnem evru. Najbrž veste, da je lani bil predlog SMC ali letos že, saj ne vem, Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi, bi lahko rekli, Zakon o kulturnem evru. Ali boste nadaljevali s tem, ali je osnova ta zakon, ker, kot vemo, ni bil sprejet in je treba potem pač najti neko varianto, ki bo sprejemljiva. Podobno je bilo z Nacionalnim programom za kulturo, ki je bil pripravljen, pa ne sprejet. Tako so mu nasprotovali kulturniki kot tudi, očitno, v parlamentu, ob tem da so iste stranke zdaj v koaliciji. Če takrat neka stvar ni šla skozi, kako si to predstavljate zdaj, tudi z istimi partnerji praktično ali pa ministri, no, kako bo to šlo.  V zvezi z muzeji res ne moremo posploševati in reči, da se nič ne dela. Je pa res, da so - in so - financirani s strani države, potem se ljudje manj potrudijo kaj narediti pa pridobiti še kakšen denar drugače. Pač, obiska je toliko, kolikor ga je, tam, kjer so res pridni. Nekateri muzeji delajo super, uvajajo nove programe, ogromno se angažirajo zaposleni, ponekod pa dejansko ni kakšnega pravega, bom rekla, načrta, kako pridobiti več obiskovalcev. Res so tudi trendi drugi, ljudje hočejo videti stvari tam, kjer se najdejo, na primer, arheološke najdbe in to, da se vse odnese v muzej, zdaj pa vi pridite v muzej, ki je potem v soboto zaprt, ker je v Ljubljani največ turistov, ali pa v nedeljo; mislim, to je čisto nerazumljivo. Ne vem, mestni muzej, recimo, pa ima zdaj krasne stvari, ko se veliko dela v Ljubljani, pustimo, da tu izgubljajo veliko priložnost, da dejansko stvari tam, kjer jih najdejo, ne prezentirajo, razen tega rimskega vodnjaka, pa še kakšne stvari. Ampak tega je ogromno in vsega tudi ne moreš dati v muzej oziroma ne moreš v muzeju razstaviti, kar pomeni, da je v raznih depojih in tam propada in nihče tega ne vidi in od vsega skupaj nimamo nič. Malo več angažmaja mogoče od teh ljudi. Ob takem obisku, kot ga ima Ljubljana, pa ne govorim zdaj samo za Ljubljano, saj je podobno drugje, privatni muzeji, recimo, delajo povsem drugače. Jaz vem sicer, da imajo mnogi težave s privatnim pa javnim in vse mora biti javno, ampak šele ko smo kakšne stvari tudi malo sprivatizirali, videli, da se da delati tudi drugače, je to tudi eno ogledalo potem javnim zavodom, da bi se morali malo bolj potruditi in malo bolj angažirati. Ampak, kot rečeno, ne želim posploševati, ker ponekod delajo res v redu. Tudi sama sodelujem z mnogimi muzeji in vem, da delajo   (nadaljevanje) v redu, marsikje je pa še veliko rezerve in ni nujno, da se vedno samo čaka na državni denar, ampak da se motivira tiste, ki več ustvarijo tudi na trgu, da potem dobijo tudi morda več sofinanciranja, da neke nove stvari vpeljejo, ne pa vsem enako in potem eni se malo bolj potrudijo, drugi pa malo manj oziroma niti ni kakšnega veselja, da bi se kaj zelo potrudili, če »itak« dobiš potem denar.  Zdaj, samozaposleni v kulturi, tukaj ste zapisali izjemne pokojnine, ponovno vzpostavitev izjemnih pokojnin. Izjemne pokojnine imajo en tak slab prizvok, čeprav ne mislim, da si nekdo ne zasluži, kot je bilo rečeno – mnogi umetniki dejansko ne morejo potem ali pa so tudi tako promovirali Slovenijo, da si to zaslužijo, ampak naše stališče je, da je pokojninski sistem oziroma blagajno treba očistiti stvari, ki tja ne sodijo, ki niso vezana na neka vplačila in mora biti potem to jasno, da je to strošek, recimo Ministrstva za kulturo, da je to strošek tam, ne da se porine spet na ZPIZ pa potem imamo pokojnine z vplačanimi prispevki, zraven pa še 50 izjem, izjemnih za športnike, kulturnike in tako naprej. To me zanima kako, na kakšen način, ker če se reče, da se bo to vzpostavilo verjetno veste na kakšen način oziroma kje boste to uveljavljali.  Ničelna stopnja DDV-ja, to se sliši zelo fino, upam, da boste tudi uspeli, ker mislim, da je bil to en del pogajanj takrat za vstop v EU, ne vem, če se to da kar tako narediti, ampak vam želim uspešno pri tem.  Zdaj, v prenovitev medijske zakonodaje in ureditev medijskega prostora, me je malo tole zbodlo, delavski prevzemi medijskih hiš, kako si to predstavljate. Neodvisnost medijev, to je ob vseh napadih na določene medije, se jaz še vedno sprašujem kaj vzgajamo na FDV-ju, na novinarstvu, da nimamo enega desnega dnevnika, ga nimamo. Smo najbrž edina država v Evropi. Še tisto, kar je desno, je deležno takih napadov, da ne veš več kje živimo. Ali je to nek realen svet, kjer si lahko človek izbere, kakšne časopise bo bral, ali moramo brati neko prikrito politiko. Nekdo je prej rekel, da so politični mediji, nekje so pa prikriti. Vsi vemo, v katero smer so usmerjeni, čeprav ni mogoče reči: tale stranka to obvladuje.  V zvezi z RTV-jem, zapisali ste, da boste krepili vlogo zaposlenih. Meni se zdi, da imajo eni že sedaj zelo veliko vlogo zaposleni, medtem ko se pa o drugih sme zelo slabo govoriti ali pa jih pljuvati, kljub temu, da imajo zelo dobro gledane oddaje in tudi mnoge nagrade. Kako boste to okrepili oziroma, kako mislite posodobiti RTV? Velikokrat gre denar za program za mnoge druge stvari. Omenili ste orkester, kar je super, seveda, ampak, če dajemo denar za založbo, orkester, oddajnike in tako naprej še najmanj pa na kuncu za program, potem imamo tak program kot ga imamo in s katerim velikokrat nismo zadovoljni. Potem tudi pridemo do enostranskih oddaj ali pa raznoraznih zadev, ker je čedalje manj oddaj na RTV-ju, kjer lahko ljudje povejo svoja mnenja brez, da ti vsake tri sekunde nekdo reče, da se čas izteka in zaključite. Mislim, sploh ni več nobenih oddaj, kjer se lahko soočajo mnenja, razen predvolilna kampanja, pa tudi tam se vedno mudi. Na nobeno temo ni nekega omizja, da bi rekel, da lahko res ljudje soočajo mnenja in da se gledalci nekje najdejo, saj vsi ne mislimo enako in hvala bogu, da so različna mnenja in da se ta soočajo z argumenti. Tako da denar, ki bi moral iti za program, gre velikokrat za druge stvari in po eni strani se strinjam z gospodom Jelinčičem, da kar nekaj ljudi, ki je zaposlenih na RTV, zato da delajo program – ne vem, ali ga delajo ali ne, ker en kup oddaj, če boste pogledali dokumentarnih na primer Slovenski vodni krog, delajo zunanji ljudje, torej pogodbeniki, ampak na koncu delajo to zastonj s svojo opremo, z vsem. Edina naloga RTV-ja je, da to zavrti in se potem še hvali, da ima tak dober program, ki ga je kdo drug naredil, namesto, da bi ga 2.000 ljudi, ki so v hiši. Vedno bodo tudi zunanji sodelavci, hvala bogu, saj to je normalno, saj ne morejo biti vsi zaposleni na RTV-ju, ampak hočem reči, da je program zelo boren. Če gledate je ogromno ponovitev, starih stvari in tako. Tako da me zanima kaj mislite tukaj, ker ste zapisali tudi posodobitev upravljanja, zato verjetno je potrebna sprememba zakona o RTV-ju, tako da bi prosila v zvezi s tem kaj načrtujete. Mogoče še kakšno besedo več o učinkovitem ohranjanju in dolgoročnem financiranju kulturne dediščine, zdaj ali je to samo kulturni evro, Zakon o kulturnem evru, ali bomo še kaj? Neko strategijo verjetno bi morali imeti. Država ima še vedno v lasti ogromno gradov, nekatere smo ali pa so bili prodani za manjši denar nekemu privatnemu investitorju, kar je v redu, da ljudje v to vlagajo, neben problem v kakšni kombinaciji tudi z občinskim. Kaj se bo z vsemi temi stvarmi zgodilo? Seveda pa se ne da to samo prodati in pustiti drugim, da potem s tem delajo, kar bodo že delali.  Potem me zanima še v zvezi z arhivi. Pred leti smo imeli kar polemike v zvezi z Zakonom o arhivskem gradivu. Zdaj je nek čas od sprejema zakona potekel, vidi se ali zadeva funkcionira ali ne. Tisti ljudje, ki hodijo v arhive, ki pridobivajo dokumente za objave in tako naprej, imajo kar nekaj težav, opozarjajo na težave in me zanima, ali boste naredili kakšno analizo situacije, oziroma tudi predlagali potem kakšne izboljšave ali pa ukrepe, da se stvari uredijo? O tem v koalicijski pogodbi sicer ni nobene besede, ampak se mi zdi, da je to zelo pomembno, ker smo danes v bistvu zelo veliko govorili o arhivih in o dediščinah. Samo, če imaš ti arhiv, te dediščine, drugače je lahko to problem. Zanima me še tudi sodelovanje oziroma podpora zamejskim institucijam in te izmenjave, verjetno je tukaj potrebno z Uradom za zamejce in izseljence sodelovati, ampak kakšne finančne spodbude verjetno so tudi na mestu, ker sicer kakšne amaterske skupine si težko privoščijo nekam it gostovat. In obratno, da ti naši iz zamejstva in izseljenstva prihajajo v Slovenijo. Še ena stvar, kadar snemajo kakšen film v koprodukciji imajo vsi ti, ki prihajajo iz Makedonije, Srbije in drugje, praktično brezplačno na voljo naše studie, Viba film oziroma studie, ki smo jih pred leti kar solidno opremili, se pravi najeme, vso uporabo vse te opreme. Mislim, da bi tudi tukaj bilo treba malo stvari pogledati, kaj se je v zadnjih letih dogajalo, ker če gredo naši nekaj snemati v Nemčijo, morajo ravno tako najeti studio in plačati, kot je to običajno. Mi smo pa tukaj zelo radodarni za res kvalitetno opremo, s katero se potem ne nujno dela, tako kot bilo treba, tako da bi prosila tudi za to.  Mislim, da je to v glavnem to vse, če sem pa kaj pozabila, se bom pa še enkrat oglasila. Hvala lepa za odgovore.
Hvala gospe Jeraj.  Na vrsti je mag. Dejan Kaloh.
Hvala lepa predsedujoča za besedo, tudi z moje strani kandidatu za ministra lep pozdrav. Zdaj, bi mu rad tudi čestital ob te priložnosti, vendarle gre za nek karierni preskok. Jaz mislim, da ste zdaj na vašem kariernem Olimpu, bili ste samozaposleni, ste dejali, štiri leta, potem ste bili direktor zavoda z 250 zaposlenimi, sedaj pa kulturni minister, tudi morda, verjetno zaradi vstopa v stranko SD pred mesecem dni, verjetno je kaj tudi to botrovalo. Sedaj pa gremo k samemu »hiringu«. Zdaj, spoštovani gospod kandidat sami omenjali kulturno dediščino, kulturni turizem. Zdaj, jaz bi vas bi uvodom v   (nadaljevanje) enem takem krovnem vprašanju rad vprašal. Kako vidite vi nacionalno identiteto, nacionalno zavest same države skozi kulturo? Dostikrat ste referirali na Avstrijo, na Dunaj, jaz sem tudi večkrat na Dunaju, tam vi kot veste, tam je bi rekel institucija od Dunajske opere, filharmonije, Salzburškega, Bregenškega festivala, to so dejansko svetovno priznane blagovne kulturne znamke in vse tja, če karikiram do Mozartovih čokoladnih kroglic. Kako in s čim torej okrepiti nacionalno identiteto in dvigniti to nacionalno zavest skozi kulturo? To je prvo takšno, bi rekel uvodno vprašanje. Zdaj spoštovana kolega iz mariborskega konca sta že omenila težave in tegobe naših, mariborskih akterjev, pozabila sta pa seveda omeniti na ta bi rekel razvpiti primer mariborske Carmine Slovenice. Zdaj verjetno ste seznanjeni, da je iz letošnjega razpisa naša Carmina Slovenika, naša kot štajerc seveda jo smatram za svojo, bi rekel ustvarjalno institucijo. Zdaj v obdobju 2018-2021 so izpadli iz tega razpisa. Zdaj ta sredstva so predstavlja 50 % vsega bi rekel njihovega »budžeta« in sedaj so seveda okrnjeni. Zdaj zborovodkinja je v tem času raje odšla na Harvard, kjer so odprli, sprejeli z odprtimi rokami, ker bo zdaj nek nov glasbeno-gledališki projekt ustvarjala. Kakšno je vaše mnenje oziroma, če vas eksplicitno vprašam, bo v naslednjem programskem razpisu Carmina Slovenika spet našla svoje mesto, kjer ji jaz mislim kot izven serijskemu glasbenemu projektu to mesto seveda pripada in je vsekakor opravičena do sofinanciranja s strani države, glede na to, da gre res za svetovno, bi rekel v svetovnem merilu glasbeno institucijo. Zdaj rad bi se še tukaj z vami pogovoril o medijski zakonodaji, ki spada seveda pod vaše resorje. V katero smer želite spoštovani kandidat zapeljati prenovo medijske zakonodaje? S katerimi ukrepi mislite zagotoviti pluranost medijske krajine, ker je dejansko zdaj v nekem širšem tem medijskem meljeju (?) dejansko ni ne in, da bodo državljani in državljanke dejansko to pravico, ki jim pripada do ustrezne in raznolike obveščene tudi dejansko deležni. Zdaj nismo se še nič pogovarjali danes, seveda, če ima Vlada resne namene, bodoča Vlada resne namene glede medijske neodvisnosti bo po mojem mogla ukrepati dokaj hitro. Zdaj medijski, prevzem, največji medijski prevzem v zgodovini medijske hiše Pro Plus, zdaj, če bo do tega prevzema dejansko prišlo, jaz mislim, da potem kakšni kasnejši zakonodajni popravki, ne bodo več potem ničesar rešili, kakšno je vaše mnenje oziroma stališče s tem prevzemom Pro Plus in ali je za medijsko krajino škodljiv?  Zdaj pa, da navežem, sami ste dostikrat govorili o medresorski povezanosti, tudi gospodarstvo ste omenjali. Zdaj ne vem, če vam je znano, stališče predsednika Odbora za konkurenco pri OECD, Frederca Jennya in evropske komisarke za konkurence Margrethe Vestager, sta dejala, da AVK, se pravi mora biti de facto in de jure neodvisna organizacija, kajti vaš bodoči kolega v Vladi, prejšnji in bodoči minister za gospodarstvo, Zdravko Počivalšek je namreč obvestil OECD, da želi odstop direktorja neodvisne agencije za varstvo konkurence. Menite, da so takšni posegi v primeru, ki bi jaz mislim determiniral slovensko medijsko krajino za vedno, s strani nekoga, ki se z mediji praktično ni nikoli ukvarjal, dopustni? In dovolite še za eno vprašanje, Pro Plus je bil v preteklosti že spoznan za zlorabo prevladujočega položaja, skratka družbe, ki se združujejo so v postopku ali pa so bile že spoznane za zlorabo prevladujočega položaja, tudi, če navežem na združitev enega največjih ponudnikov kabelske TV, mobilne telefonije Telemacha z Pro Plusom, kako menite, da bodo te združitve vplivale na položaj na trgu, na medijsko krajino in na pluralnost? Zdaj, prej ste dejali, sicer v šali, da v RTV ne bi radi želeli govoriti, tudi zaradi prejšnje angažiranosti tam kot glasbenik, ampak vseeno, ti nenehni kadrovski pretresi, neurejeno finančno stanje, večni minus, me pa vseeno to vaše mnenje zanima.   (nadaljevanje) Jaz upam, da ne vidite rešitve v kakem dvigu RTV prispevka, ki bi spet obremenilo državljane. In pa vendarle ste v koalicijski pogodbi oziroma so verjetno drugi napisali, gospa Jerajeva je že govorila o krepitvi vloge zaposlenih v tej inštituciji. Mene pa zanima, ker je tudi tam delček, da bi se ne krepila vloga javnosti, na kakšen način naj bi se krepila, verjetno ne tako kot smo videli v zadnjem primeru, ko je predsednik Zveze borcev dejansko javno oziroma z najavo sestanka pri direktorju RTV pač zahteval določene ukinitve nekaterih oddaj, skratka vaš pogled na to. Hvala.
Hvala gospod Kaloh. Prosim kandidata za ministra, da odgovori na zastavljena vprašanja.
Dejan Prešiček
Hvala lepa. Prvo vprašanje je bilo gospe Jerajeve, sredstva za kulturo in dinamika, ki bi bila. Po moji želji bi bilo in se bom vsekakor zavzemal, da se bo povišanje sredstev za kulturo v proračunu zgodil takoj, pač takoj, ko bo nov proračun na Agendi, da bo, na tem bom vztrajal in upam, da bom uspešen. Čas bo pa pokazal, ali bom ali ne bom. Vsekakor se mi zdi, da trenutno stanje kakršno je, tako kot sem že prej omenil, na področju financirane kulture, da nižje od tega ne more iti in, da so ukrepi nujni takoj in za nujne ukrepe pač potrebujemo finančna sredstva in upam, da bo tukaj tudi v koalicijski pogodbi je tako določeno, da bomo pač tukaj ukrepali, dinamika do 2020 5 % BDP.  Zdaj glede projektov, ki ste jih omenili, ki so financirani, ki niso. Zdaj definicija umetnosti je zelo težka, zelo težko povemo kaj je umetnost, kaj ni, so poskušali zelo modri možje, napisali so nešteto knjig o temu, pa nekako niso našli čisto skupnega jezika, da bi lahko našli definicijo kaj umetnost je, kaj je dobra umetnost, kaj je slaba umetnost, kaj je to. Ampak jaz sem že omenil prej v nekem odgovoru, da bi se pa zavzemal za to, da bi se v samih razpisnih pogojih, ki so, tukaj se jaz z vami strinjam, razpisni pogoji, komisije, tudi zastopanost v komisiji in številčnost komisij trenutno ni pravilna in zaradi tega nedopustno je, če mogoče tukaj se lahko navežem na vrhunske projekte, ker jaz se s tem strinjam, ne more, to sem tisto v začetku rekel, ne more nek zbor, ki vrhunsko dela, ki je svetovno prepoznan zaradi neke spremembe v razpisu izpasti iz financiranja, torej to se ne more zgoditi, ker drugače ne bomo morali kulturo razviti, kar pomen en bo pet let vrhunsko delal in bo zdaj ali zaradi zamenjave komisije na nekih osebnih poznanstvih, ali kakršnegakoli drugega izpada iz tega, to definitivno ne more biti. In tukaj vidim rešitev samo v temu, da so jasni cilji, jasne zahteve kako se te projekti ocenjujejo in, da se morajo ocenjevati primarno po kvaliteti prepoznavnosti doma in v tujini projekta, da ne more to biti, zato, ker pa zdaj meni nekaj ni všeč pa zdaj tega ne več ne bo ali pa se ne bo financiralo. Glede kulturnih dediščin in grad Turjak, ki ste omenili, to je tisto kar sem že tudi prej malo omenil, meni se zdi, da je tem ustanovam treba dati nek program, da se je treba dati nek program, da se je treba z, če smo, tudi tukaj se strinjam, če smo investirali toliko in toliko denarja, če smo nek objekt spravili ali pa popravili, ohranili do te mere kar je prav, da je zdaj funkcionalen, ga je treba zapolniti z neko vsebino, vsebina, ki je, če je to v neki lokalni skupnosti, ki je seveda tudi povezana z lokalno skupnostjo, zato, da to zaživi in zato, da mogoče potem ne bo zaprt, ampak bodo obiskovalci, ki bodo tudi zaradi vsebine prišli. To je druga, ampak to kot pravim, to je pa pač rešitev samo na ravni strokovnih komisij, ki morajo biti uravnotežene, v katerih morajo biti različni polji notri zato, da se tukaj kultura tudi uravnoteženo financira.  Samozaposleni v kulturi. Se mi zdi, danes že veliko povedal, mi je zelo pomembno in je treba ustvariti pogoje, da bo izenačeno kot s tistim, ki je zaposlen v nekem javnem zavodu, da bo imel vse možnosti, da bo do tja prišel.  Mediji. Veliko govorimo o medijih in prav je, da dogovormo o medijih. Mediji, ki bi morali biti pluralni, ki bi morali biti avtonomni in seveda kakršnikoli pritiski, ki verjamem, da se dogajajo, so za moje pojme nedopustni in ne bi morali… S tem tudi vidim to krepitev v medijih, RTV, javnost in stroke in tukaj spet pridemo na drugo, vprašanje je samo ali je samo en del stroke vpleten v neke odločitve ali tukaj najdemo nek sistem kako bo čim več ljudi z različnimi pogledi v temo in kjer se bo našla in tukaj brezaposleni v RTV to ne bo šlo. Političen vpliv na medije. Toliko realen sem, da se zavedam, da je, ampak upam, da bi našli mehanizem, da bi ga bilo čim manj, in da bi se lahko strokovno delalo in nimam nikakršnih problemov, da so različna mnenja, da so različni pogledi na določene stvari, in da bi bilo potrebno, če je drug pogled, ga sankcionirati. Vprašanje pa seveda je zmeraj, pri kateremkoli pogledu kako je, ali je strokoven ali bazira na neki raziskavi, na nekih dejstvih in kako je podan. To pa absolutno, ne glede na to ali je levi ali je desni. Veste, kot umetnik sem sodeloval s Tonetom Krkovičem, nisem imel nobenih problemov s tem, ne glede iz kakšne opcije, tudi če sem zdaj naredil ta profesionalni preskok zato, ker sem član SD, ampak nisem imel nikoli in se bom z gospodom Krkovičem še zmeraj z veseljem dobil, in če bova imela skupni projekt s katerim bova delala, ne glede na to ali sem jaz daj član stranke socialnih demokratov on pa ne. In to se mi zdi, da je važno v kulturi. Važen je projekt, važna je vsebina, projekt je na koncu s katere politične opcije smo. Če se spomnite, sem začel na začetku, da bi bilo v kulturi čim manj politike, da bi bilo v medijih čim manj politike in da bi bilo v medijih in kulturi čim več kulture. Kulture, pogovora kulture, poslušanja, komunikacije, itn. Tako, da jaz s krepitvijo zaposlenih ne vidim nobene težave, težavo pa vidim, če je to organizirano tako, da se krepi samo ena stran ali pa samo eno mnenje. To pa absolutno se mi ne zdi pravilno, ampak se mi zdi, da je zadosti pluralnosti tudi v RTV hiši, da se bi lahko našla neka uravnotežena struktura, ki bi lahko vodila politiko, ki bi sestavila na uredništvo, ki določa neke vsebine. Prej ste omenili orkester. Veste, orkester je v RTV eden najmanjših stroškov. Celotna produkcija simfonikov RTV je v enem letu bila manjša kot celotna oddaja EMA. Tak da, tukaj se moramo zavedati, da ta del je tako minimalen, da tukaj to ne obstaja, to je kapljica kjer tam notri, ki je pa zelo zelo zelo pomembna. Mi potrebujemo orkester, ki je tam, ki arhivsko snema, ki ohranja tudi glasbeno kulturno dediščino za naslednje generacije in na srečo v glasbi teh problemov, kakšne veroizpovedi ali politične opcije nimamo, če je dobro najerejeno, se s temu ukvarjam in to tudi posnamem. Tako, da se mi zdi, da glede orkestra to sploh ni vprašanje.  Potem ste imeli vprašanje glede strategije kulturne dediščine. Meni se zdi, ker sem zdaj ta velik preskok naredil, profesionalni,   (nadaljevanje) pa mogoče z zadosti svežimi očmi in ušesi to poslušam. Veliko, recimo, tudi v Nacionalnem projektu za kulturo je to. Recimo, za mene, ko berem ta dokument, zelo dobro oriše, kakšna je situacija. Celo zelo dobro detektira, kaj so težave. Ampak v projektu ni skoraj nič, kako bomo te težave rešili, nek akcijski načrt, koliko časa bomo potrebovali, da bomo to rešili. Se pravi, zna detektirati. In se mi zdi enako pri tem, treba je ugotoviti, kaj je državni interese, in potem jasno si postaviti začrtano pot, kako bomo to realizirali. In seveda, ker sem jaz zelo konkreten človek, tako funkcioniram, pač ugotoviti, kaj bomo naredili, kako bomo naredili, do kdaj bomo naredili. In naloga ministra je, da potem ugotovi, ali smo naredili in če nismo, zakaj in kaj je bil razlog. In potem na to odreagirati, da je bolj akcijsko usmerjen. Zakon o arhivskem gradivu ste tudi omenili. Absolutno je potrebna analiza stanja, kaj je, kako je, in potem seveda tudi ukrepi, kako to… In spet v nekem dialogu s čim širšo populacijo strokovnjakov na tem področju, da se dobi pravilne odločitve, ki spet niso, ker tu govorimo tudi o zelo občutljivem gradivu, in z veliko mero odgovornosti se je treba tega lotiti.  Zamejske institucije, absolutno bi bilo treba tu vzpostaviti nek stik z njimi, povečati sodelovanje, tako da imajo oni možnost priti spet v Slovenijo, saj to že poteka, saj tega ni toliko. Ampak zelo, seveda, treba je za zamejce poskrbeti. Moja dva starša sta učila zdomce v Nemčiji slovenski jezik in se mi zdi, da je to absolutno treba vzdrževati in je treba to tudi finančno podpreti, da to obstaja, da se ohranja jezik nekje, da se ohranja kultura dela naše populacije, ki je šla, je zelo pomembno za našo identiteto, o kateri se veliko danes pogovarjamo.  Glede Viba filma bi težko dal zdaj neke izjave, kdo plača, kdo ne plača, za kaj je. Tudi tu bi bilo seveda treba pregledati, ugotoviti, zakaj je, če je tako, in potem temu primerno tudi predlagati neke rešitve.  Nacionalna identiteta skozi kulturo. Mislim, da se nacionalna identiteta krepi predvsem skozi kulturo, z zavedanjem tega, kar smo že ustvarili, iz česar izhajamo, in to, kar sedaj imamo, in mogoče tudi kam bi šli. Tako da to absolutno. Ministrstvo za kulturo ne more samo, to je stvar izobraževanja, to je stvar že zelo zgodnje vzgoje, mi ne moremo tega začeti pri 16., 17., 18. letih. Ker smo se veliko pogovarjali v neki povezavi z drugimi ministrstvi, je definitivno to veliko, pomembno vprašanje za Ministrstvo za izobraževanje in te vsebine vključiti že na tem področju.  Carmina Slovenica, se strinjam, da je vrhunski projekt. Morate razumeti, da noben kulturnik ni razumel, kako to lahko izpade, ne Brežice ne to. In moram reči, da tudi ta nemoč, ki so jo kulturniki imeli, da nekako ni bil vzpostavljen tudi dialog, se pravi, da bi izvedeli, zakaj, kako - tu se vračam spet na to -, razpisni pogoji jasni, kdo, zakaj, kako, časovnice jasne in seveda tudi nek monitoring, kjer vidimo, kaj je bilo. In tako uspešen projekt, kot je Carmina Slovenica - in sem zelo vesel, da je kar nekaj slovenskih zborovodij, tudi iz Filharmonije, gospa Batič je šla v Pariz. Se pravi, a veste, to, kar sem že dostikrat danes ponovil, mi na kulturnem področju imamo vrhunske umetnike. Da grejo v tujino, je super, da grejo, ampak če grejo v tujino zato, ker   (nadaljevanje) ni več financiranja in ker ni več mogoče delati normalno v Sloveniji, je pa to škoda, da nam ti ljudje grejo. Ampak imamo Marka Letonjo, ki dela v Nemčiji, se pravi, umetnike, ki so povsod. In to kaže na to, da umetnost funkcionira in da je prepoznavna v Evropi, da samo na tem organizacijsko-finančnem delu mogoče šepa.  Medijska zakonodaja, sem tudi že omenil. Za mene je zelo pomembno, da je pluralnost, da je neodvisnost. In ker ste omenili ProPlus, koncentracija enega medija, ki ima 70 % na slovenskem trgu, sigurno ne pripomore k pluralnosti in neodvisnosti medijev. Pa ne zato, da se razumemo, nočem reči, da ProPlus slabo dela, ampak je enostavno premočan na tem trgu, ima preveliko težo, da bi to… In je to absolutno treba urediti.  Neodvisna agencija za varstvo konkurence je neodvisna agencija. Tudi tu mislim, da politika nima kaj iskati. Ima pa mogoče strokovnost. Se pravi, če se ugotovi, da ni bilo pravilno delano, če se ugotovi, da je bil kršen zakon, se mora odreagirati. Jaz, recimo, sem proti - vam pač vračam to žogico -, ne glede, da sem že en mesec član stranke Socialnih demokratov, se ne strinjam s tem, kako je bil odstavljen, recimo, gospod Damjanović, pa spet ni ta politična opcija. Se mi zdi, da je kvalitetno delal, in toliko časa, dokler mu ni bilo dokazano, da je kršil zakon, da je karkoli narobe naredil, ne razumem, zakaj to. Seveda je treba zgladiti težave, ki so takrat nastale, ampak način, zakaj, pa ne more biti zato, ker neka politična opcija smatra, da on ni več pravilna oseba na pravilnem mestu. Absolutno ne, strokovnost je tista, ki določa, in zakonska določila, ki jasno določajo, kako moramo delati. In kontrola, se pravi, Ministrstva za kulturo, ki je izbralo nekega direktorja, da ugotovi. Saj on je moral nek načrt dela dati in se zelo jasno vidi, ali je delal tako, kot je načrtoval, ali je delal tako, kot je ministrstvo odobrilo, ali ni. Ne pa zaradi nekih drugih razlogov, pri tem se absolutno strinjava.  Potem ste na koncu spet omenili - ampak to sem že povedal - glede prevlade na medijskem področju pač enega uporabnika, kjer je treba najti rešitev, absolutno.
Hvala. Gospod Prešiček, jaz bi vas samo rada opozorila, da imamo samo še pol ure časa in morali bomo prestaviti preostali del vprašanj na jutrišnji termin ob 18. uri, kajti najkasneje 7 dni po vložitvi predloga kandidature moramo odločati in rok je jutri. Zato zdaj prosim, da tudi odgovore strnete. Zelo intenzivno in jasno ste odgovarjali, podrobno, ampak poskušajmo zdaj še spraviti dva skozi. Na vrsti je gospod Marko Bandelli, pripravi naj se Matjaž Nemec.
Hvala, predsednica.  Spoštovani kolegi, spoštovani, upam, bodoči kolega! Sem imel kar nekaj vprašanj glede kulture, ampak sem videl, da je bilo dosti odgovorov tudi že v sami debati med ostalimi. Ne morem pa, da ne bi vsaj o RTV nekaj povedal.  Jaz sem bil dve leti predsednik nadzornega sveta in vam povem glede zaposlenih. Na 2. ali 3. seji nadzornega sveta sem dal ven to vprašanje, če bi tako rekel, kako je možno, da Italija ima 60 milijonov ljudi, pa ima 9 tisoč zaposlenih, Slovenija ima 2 milijona ljudi, pa ima 3 tisoč zaposlenih, kar 3 tisoč jih je, ne 2 tisoč 700. In sem moral nemudoma ustaviti pogovor, ker je bila to kakor kletvica, bi rekel, ne smeš se dotikati tega pogovora. Ampak potem razumeš verjetno, zakaj in kako.  Vam predlagam nekaj, zelo pomembni so regionalni centri pri RTV, izredno pomembni, in prosim, da te obdržite, pa kvečjemu še nadgradite zadevo ali pa premestite na kakšen način, ker mislim, da je to zelo, zelo dobro za Slovenijo.  In s tem bom zaključil. No, če se vrnem samo še na eno zadevo, glede politične usmeritve v RTV. Prosim, lepo prosim, čim bolj nevtralno naj bo to. V drugačnem primeru vsaj napraviti to, kar delajo v drugih državah, je en izraz, ki se imenuje »par condicio«, se pravi, če daš enega s svojim mišljenjem, naj bo tudi v isti sobi drugi, ki razmišlja drugače. Je za publiko tudi sprejemljivo. Samo to. S tem zaključim. Jaz sem hotel nekaj drugega z vami predebatirati, ker danes tukaj ni bilo predebatirano. Kultura ni smo to, kar smo slišali sedaj, ampak kultura je tudi nepremična kulturna dediščina. In vi veste, da tukaj so kar velike težave. Velike težave zaradi togosti predvsem in velike težave so zaradi, po mojem mnenju, če bi tako rekel, enostavno zaradi tega, ker se na tistih odločilnih mestih ljudje bojijo ali pa ne prevzemajo odgovornosti ali pa ne vidijo, da je nepremična kulturna dediščina verjetno en velik biznis. Bojimo se tržiti te zadeve. Zakaj se bojimo? Ali pa verjetno ne znamo, tudi to je problem. To je pa veliko vprašanje in mislim to in polagam na srce, dajte začeti razmišljati o tem. Mi imamo spomenike, imamo na tisoče vpisanih državnih spomenikov, lokalnih spomenikov, ki bi bili potrebni obnove, predvsem ker so lahko velik velik vir prihodka in dohodka za občine. In mi vemo točno kako so danes občine podhranjene. In tukaj je ena zadeva, ki jo jaz pogrešam tudi v tej perspektivi. Včeraj mi ni bila dana možnost v tem argumentu ob moji predstavitvi, ampak moram povedati, da pogrešam izredno v tej perspektivi, da ni sredstev namenjenih za obnovo nepremične kulturne dediščine. In upam, da bomo to v naslednji perspektivi popravili ali pa tudi, če mi bo dana možnost, v tej perspektivi še dodali, če bodo sredstva ostala določenih vseh. Veste, vam dam en zelo praktičen primer, ker tako da razumete o čem govorim, tudi kolegi da razumejo za kaj gre. Ta primer, ki vam ga bom dal je enostaven, ampak velja za vse. Ogromno občin ima take probleme in ogromno občin bi se lahko tudi s tem opomogle. Štiri leta smo čakali na občini konzervatorski načrt za Ferrarijev vrt v Štanjelu, če poznate. Cel mandat sem se boril za to, pa žogica je padala iz enega urada na drug urad pa v Ljubljano pa smo šli direktno v Ljubljano, pa v Ljubljani so bili vse za, pa je šlo spet na Novo Gorico, pa iz Nove Gorice se niso strinjali, da smo bili v Ljubljani, užaljeni, ampak nekaj smo morali mi narediti. Štiri leta, da sem dobil konzervatorski načrt za obnovo enega spomenika, enega vrta, to je Ferrarijev vrt, ki bi bil lahko velik velik doprinos, vir. Vam dam samo primer. Odkar sem začel jaz županovanje, ker mi štejemo in beležimo obiske, je bilo 7, 8 tisoč obiskov na letu v gradu Štanjel. Letos do septembra jih je 55 tisoč. 55 tisoč, ker smo obnovili grad, ker smo obnovili reči. Hvala tudi vaši pomoči. In zato polagam na srce in prosim, da to vzamete v obzir, to so zelo pomembne zadeve. Z obnovo Ferrarijevega vrta / nerazumljivo/ 120 tisoč obiskov. In sedaj vi pomislite samo, če bi en evrov mi kasirali kot občina na vsak obisk, ki pride notri, koliko bi bilo to v državni, mislim v naši bivši občinski blagajni, pa za vzdrževanje in urejanje prostorov. Pa tu sem dal en banalen primer ene lokacije. Takih lokacij v Sloveniji je ogromno. To malo za razmisliti, to ni velika zadeva. Kar se tiče moje naloge upam in ne morem obljubiti, ker ne vem točno kako bo, ampak če se bo ravno dalo bi jaz to vzel v obzir to zadevo. Imam zelo rad kulturo. V občini sem na tem delal, ker občina je bila brez industrije, nima industrije in tudi nič manj industrije na Krasu. Ampak zato smo šli na turizem, na kmetijstvo in na kulturo. In ko daš te tri zadeve skupaj verjemite, da pridejo lahko zelo zelo dobri in lepo rezultati.  No, moje vprašanje bolj kot vprašanje je bilo to namenjeno, da vidim vaše mnenje glede tega mojega aspekta, kako razmišljate o tem. Ta kulturni tolar ali pa evro, kako je bil sedaj, saj včasih je bil tudi tolar, ko smo vedeli, da se je to zbiralo ali pa kaj bo iz tega, če bo tudi to. In seveda tudi samo ministrstvo, kako bo jutri gledalo na to problematiko, ki je verjetno ena od tistih, kjer ni samo da dam, ampak tudi da dobim. In to mislim, da je to na kar je treba strmeti za jutri. Hvala lepa.
Hvala, gospod Bandelli. Prosim gospod Matjaž Nemec. Pa opozarjam vse, da bodite čim krajši, ker vprašanje, če bomo dobili še kakšen termin.
Hvala lepa. Bom se skušal držati vašega navodila. Seveda je bilo veliko že povedanega. In občutek je, vsaj tako bi si vsi želeli, verjamem, da prvi v vrsti je kandidat, da bi ponovno po sedmih, osmih letih lahko uvrstili to ministrstvo nekje med naše prioritete vladne in tako tudi v Državnem zboru. Kajti, v preteklih letih je, to priznavamo vsi, vsaj iz današnjih izvajanj, bila kultura izjemno podhranjena in zavedanje, da je to v bistvu nas ohranjalo skozi stoletja, se mora krepiti do te mere, da temu primerno posvečamo tudi pozornost.  Govora je bilo predvsem o neki novi filozofiji upravljanja. Govorim o kulturnem menedžmentu. Gospod kandidat je s svojim delom do sedaj izkazal vse in dokazal, da je lahko tudi kulturnik, v tem primeru glasbenik, je dober menedžer. In to je tisto, kar potrebujemo. Kulturniki vselej radi povedo, da v zadnjih nekaj mandatih niso imeli sreče z izborom kandidatov za ministra tega resorja. Seveda gre s spremembo tudi samega koncepta in dojemanja kulture. Nekatere primesi v kulturi ostajajo oziroma filozofija še iz nekih drugih časih, ko je prejšnja država na nek način z drugačnim pristopom ohranjala kulturo. Seveda v tej poti smo se, še posebej zaradi krize, nekoliko izgubili vsaj kar se tiče podpore same države, kulturnikov, kulture kot takšne.  Govorili ste, spoštovani kandidat, o prekarnih delavcih, kar je za nas kot socialne demokrate zelo pomembno. Govorili ste o sodelovanju med drugimi ministrstvi, kot je gospodarstvo ali za Slovence po svetu ali pa za turizem, v povezovanju s turizmom, kar je izjemno pomembno. Nekatera zgledna mesta, predvsem v Avstriji, Nemčiji, Italiji so zelo dobro komplementarno ponujajo ta produkt, se pravi kultura za turizem, kulturni turizem. Seveda zgled je gotovo Avstrija, ki zna dejansko to vejo kulture razpotegniti čez celotnih 12 mesecev tudi na račun same kulture in to je dodana vrednost. V kolikor vidi kulturo kot priložnost, ne samo kot biznis, ampak kot priložnost. Seveda kultura ne sme in ne more biti samo biznis, to je predvsem vsem jasno. Ampak koncept kulturnega menedžmenta je meni zelo blizu in upam, da boste kot uspešen ravnatelj oziroma direktor znal na nek način tudi poenotiti tisto, kar so akti v razpisih. Namreč, paradoks je, da nekateri kulturni delavci kot so igralci, se v nekaterih zavodih ne morejo prijaviti na razpise, ker praktično so razpisi takšni, da onemogočajo tistim, ki živijo od kulture, da bi dejansko postali kulturni menedžerji kot ste vi. Torej, govorim po / nerazumljivo/ na primer Drama ali pa SNG Nova Gorica imajo popolnoma različne akte. Mislim, da je tukaj potrebno karkoli narediti.  Dovolite mi, da kot Primorec opozorim zaradi izjemno dobrih odnosov, ki jih imamo s sosednjo Republiko Italijo, da ponovno izpostavim tudi vračanje umetniških del. To seveda v sinergiji z Ministrstvom za zunanje zadeve in Uradom Slovencev po svetu.  Zelo rad bi izpostavil evropsko prestolnico kulture. Ampak ne zato, da bi navijal za to katero mesto bi temu pripadalo v Sloveniji, ampak zato, da boste znal kot minister predvsem na Vladi iztirjati sredstva za ta projekt. V letu 2025 ga bo Slovenija ponovno gostila, ta izjemen projekt, ki je lahko ponovno lepa priložnost za se predstaviti celotnemu evropskemu, bom rekel, evropskemu občinstvu, ampak seveda potrebno je zagotoviti določena sredstva in to bo v vaši moči, predvsem o znesku samem in seveda neposredno vključitev države v ta projekt.  Rad bi izpostavil film. V preteklem mandatu so določene ugodnosti bile dodeljene temu segmentu, ki je vse prevečkrat zapostavljen in slovenski kulturni delavci v filmu zelo dobro znajo izpostaviti težave s katerimi se soočajo. Jaz bi si želel, da boste znal tudi temu segmentu primerno pozornost posvetiti in seveda tehnična kultura sinergije z drugimi ministrstvi. Imamo izjemno kulturni dediščino, premično, nepremično, tako kot so kolegi že dejali, ampak tehnično kulturo nismo izrecno izpostavljali. Naj omenim samo primer, izjemen izziv kot turistična kulturna dediščina seveda tudi z izjemnim potencialom, bohinjska proga v sodelovanju s Slovenskimi železnicami. Jaz poskušam strniti v celoto tudi zaradi časovne stiske neko svoje razmišljanje o tem in vas spodbuditi k razmišljanju predvsem to kar ste kulturni menedžer, ki ste se s svojim delom izkazali, znali ste z dialogom povezovati, tako kot ste sami dejali, tudi nepovezljivo in kultura rabi takšne delavce, kulturne delavce, da na nek način ne išče razlik, ampak da išče tiste podobnosti, ki krojijo slovenski narod ne glede na razlike, ki so med nami, ampak vselej z vpogledom, da pa le smo vsi Slovenci. Hvala lepa, gospa predsednica.
Hvala, kolega Nemec. Ker je bilo, kot ste sami ugotovili, bolj razmišljanje kot vprašanje, dam besedo še Boštjanu Koražiji.
Hvala vam. Dober dan vsem, gospod kandidat. Jaz bi se samo rad navezal na problem mariborske knjižnice, pa bi rad opozoril tudi na vedno nedokončano zgodbo novega NUK-a oziroma NUK-a 2, pa bi vas rad opozoril, da se v tej smeri kar precej spet preverijo stvari in tudi v dela in potem naprej projekti speljejo. Rad bi tudi opozoril, da se zmanjšujejo sredstva v splošnih knjižnicah za nakup gradiva, tudi tu morate biti pazljivi. Pa še eno zadevo bi rad izpostavil, to kar sem opazil v pogovoru, da vsi govorite o kulturi kot o dodani vrednosti, ne, kultura je glavna vrednota osnovna in na tem boste morali delati, da bi se mogli zavedati, da je to osnovna vrednota ni samo dodana vrednost. To je to. hvala.
Hvala, kolega Koražija. Zdaj pa še mogoče Jurij Lep lahko.
Bom zelo kratek. .../nima mikrofona./..
Mikrofon si prižgite prosim.
Še enkrat, hvala gospa predsednica. Vsi ostali kolegi lepo pozdravljeni in kolegice, spoštovani kandidat za ministra. Jaz se bom pa bolj osredotočil na slovensko besedo, slovenski jezik. glede na to, da nimam dosti časa bom poskušal tako povedati. Mi se ne zavedamo, da je slovenski jezik del teh evropskih jezikov, ki smo uspeli doseči, da je uradni jezik v Evropski skupnosti. In to je ena vrednota, ki bi mogoče, Slovenci sami sebi zmeraj delamo največ škode, ker tega ne spoštujemo. Tako, da jaz bi v tem smislu samo apeliral ali pa mogoče vas povprašal o tem kako vi gledate na to, da imamo ta slovenski jezik kot uradni in da moramo po vsej verjetnosti to ohraniti, da bo to ostalo.  Potem pa samo še eno tako vprašanje za v prihodnje. Veste, da so naši otroci in mladina veliko ukvarjajo z jeziki nemškim, angleškim, francoskim, španskim, mogoče pa pozabljajo na slovenski jezik in bi samo to želel videti vaše mnenje kako boste vi uspeli nam Slovencem in pa tudi vsem mladim to povedati, da je zelo nujno potrebno, da znamo jezike, ampak še bolj pomembno pa je, da znamo spoštovati svoj lastni jezik, ker tako bomo tudi obstali, če ga bomo spoštovali, če pa ne bomo spoštovali svojega jezika takšnega ali drugačnega, ker je zelo raznolik, imamo narečja, in mislim, da je pomembno, da začnemo tu ohranjati našo slovensko identiteto.
Hvala.  Zdaj pa gospod Felica Žiža.
Hvala. Bom tudi jaz zelo kratek. Havla gospa predsednica. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani kandidat za ministra. …/govori v italijanščini./.. Jaz bi samo izpostavil eno kratko razmišljanje in kratko vprašanje, ker že v prejšnjih koalicijskih pogodbah in to jih je najmanj tri ali štiri, so vsebovale takoj pristop do katalogacije in registracije kulturne dediščine avtohtonih narodnih skupnosti, seveda, ki predstavljajo tudi kulturno dediščino našega okolja in tako smo slišali je tudi povezano z gospodarstvom in s turizmom zadeva zelo pomembna. Želel bi vedeti vaše mnenje glede tega pristopa o katalogaciji in registraciji te dediščine in če bomo prišli do tega kako boste to izvedli. Hvala.
Hvala. Jaz se moram opravičiti, ker sem dobila informacijo, da bo jutri zelo težko zagotoviti prostor, tako da mislim, da lahko stisnemo še vprašanja. Opravičujem se gospe Ljudmili Novak in gospodu Primožu Sitarju, kajti sta že imela besedo in bi dala zdaj besedo Jožefu Lenartu, ki še ni govoril, pa potem še ministru za zaključek, da stisnemo še to. / oglašanje iz ozadja/ Prosim. Ja, glasovanje bo še danes potem.  Jožef Lenart, prosim.
Hvala gospa predsednica. Spoštovani kandidat za ministra.  Imam eno kratko vprašanje vezano na to, kakšni so vaši načrti pri spodbujanju kulture pri mladini. Nekaj ste prej že omenili, da je dosti odvisno od izobraževanja, ampak mislim, da so tudi drugi načini, se pravi, želim predvsem, da se pri mladih poudarja, in da se dejansko prenaša na našo mladino, na naše otroke zavedanje o naših koreninah, se pravi kultura, ki izhaja iz ljudskega izročila in dejansko temelji na kulturi slovenskega naroda.  Potem pa malo na štajersko okoli gradu Borl pa okoli čudovitega baročnega dvorca Dornava. Dejansko sta to dva bisera slovenske arhitekturne ali pa slovenske zgodovine, ki zapuščena samevata, imata zaprta vrata zadnjih nekaj let, lastništvo države. Vaše videnje na to kakšen gospodar je država s temi nepremičninskimi spomeniki in tudi, kako bi s temi zadevami opravljali v prihodnje.  Hvala.
Hvala gospod Lenart.  Zdaj pa, spoštovani kandidat, imate devet minut časa. Pet do dvanajstih bi zaključili, pote bi vas pospremili ven in bomo opravili glasovanje.  Hvala.
Dejan Prešiček
Hvala.  Gospod Bandelli, hvala za vse predloge, ki ste jih dali. Regionalni centri, se strinjam, absolutno zelo pomembni. Mislim, da je Štanjel en zelo dober primer kako se da povezati tako kot ste omenili, ne kulturni od tekmovanj, ki jih imate tam do glasbenih koncertov, kulinarike, se pravi, kmetijstva, turizma, tako da se mi zdi, da je to eden od zelo zelo dobrih primerov kako se da s skupnimi močmi to narediti, in da to zaživi. Birokratski aspekti naše države kjer potrebujemo štiri leta, da pridemo do nekih dokumentov, sigurno niso dobri in je na tem področju sigurno potrebno storiti kar nekaj stvari.  EPK, Evropska prestolnica kulture. Se mi zdi, da je resnično projekt, ki ga je treba realizirati, ki ga je treba zelo pametno peljati, kjer se lahko tudi evropska sredstva uporabijo za to, da se mogoče pogleda infrastruktura, ki je, se jo obnovi, se ji da neko novo vsebino, doda vsebino, se poveže in je to velika promocija tako za kraj kjer EPK bo kot tudi za Slovenijo in seveda je naloga Ministrstva za kulturo, da bo poskrbelo za financiranje le tega.  Vračanje kulturnih del. Bomo nadaljevali, se bom zavzemal za to za nek dober dialog z Italijo, da bi tukaj našli rešitve.  Bohinjska proga. Absolutno, se strinjam.  Potem je bilo vprašanje glede NUK-2. Jaz sicer to nisem hotel omeniti, ampak v samih pogovorih, ko sem se pogovarjal, če bi sprejel to mesto, je bil NUK-2 eden od prioritetnih projektov za katerega se bi jaz zavzel kot neko kulturno središče, moderno. Vem, da je projekt arhitekturni narejen, Ministrstvo za izobraževanje ga je takrat odkupilo, je sicer zdaj že nekaj let star, mogoče bi ga bilo treba pregledati, prenoviti in se mi zdi, da je sedaj čas, to sem imel v tistem sklopu novih investicij v infrastrukturah kjer je moderen center v katerem ne samo kot knjižnica, ampak kot neko kulturno intelektualni center v katerem se bi lahko ogromno naredilo, od digitalizacije do drugih zadev, tako da absolutno. Spodbujanje kulture pri mladih. Zelo pomembno. Se mi zdi, mladim se je treba približati tako s tehnologijo, ki jo oni danes uporabljajo za to, da se jim na ta način približa. Mislim, da brez zavedanja korenin in brez zavedanja iz kje izhajamo, kaj smo naredili, bomo zelo težko ohranili kulturo in jo nadgradili, ker je to tista osnova, ki bi vsekakor morala biti. Verjamem, da smo pri nekaterih kulturnih, pri neki kulturni dediščini pri nekaterih kulturnih spomenikih, da nismo dober gospodar, ampak tukaj pravim, to je to, treba je ugotoviti kakšno je stanje, kateri objekti takoj potrebujejo neko obnovo za to, da jih ohranimo, ker najslabše bi bilo, da bi jih izgubili ali pa, da propadejo do te mere, da pač nič z njimi več narediti in tisto kar sem že večkrat povem danes omenil, da je potrebno temu dati tudi neko vsebino.  Narodne skupnosti za registracijo in kategorizacijo del, se absolutno strinjam in upam, da bomo tukaj lahko naredili nek premik naprej in to uredili.  Pomembnost slovenskega jezika. Veste, jaz sem v življenju šestnajst let živel v tujini in vsakič, ko sem se, recimo v Franciji, ki mi je bil jezik na začetku, ki sem ga najbolj znal, vsakič ko sem prišel domov, ko sem lahko sedel in poslušal svoj materni jezik, se predobro zavedam kako je pomembno, da ne bi dal temu zadostnega pomena.  Na koncu pa mogoče samo to, da samo v sodelovanju skupaj z izmenjavo mnenj tako odbora kot ministrstva kot vseh vpletenih v kulturi bomo našli rešitve in bomo lahko kulturi dali večji pomen kot ga ima sedaj.  Hvala.
Hvala vam, spoštovani kandidat.  Zaključujem predstavitve in prosim kandidata za ministra, da v skladu z ustaljeno prakso zapustite sejno dvorani, odbora pa bo opravil glasovanje o ustreznosti vaše predstavitve.  Na glasovanje dajem naslednje mnenje. Predstavitev Dejana Prešiček kot kandidata za ministra za kulturo je bila ustrezna. Glasujemo.  Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (1 član.)  Ugotavljam, da smo potrdili gospoda Prešiček. Prosim, naj pride nazaj.  Spoštovani gospod, vaša predstavitev je bila ustrezna in ne le ustrezna, prepričali ste veliko večino članov odbora in vam čestitam. Odbor je potrdil vašo kandidaturo. Zdaj pa bo odbor pripravil poročilo katerega bo vključil v sprejeto mnenje in ga v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.  Določiti moramo še poročevalca na seji Državnega zbora. Če nimate nič proti, bom to jaz. Hvala lepa.  Torej zaključujem 1. točko dnevnega reda in s tem 1. nujno sejo Odbora za kulturo.  Hvala.