1. nujna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

4. 9. 2018

Transkript seje

mag. Branislav Rajić

Lep dober dan vsem! Se opravičujem za zamudo, bil sem na seji drugega odbora, tik pred glasovanjem. Začenjam 1. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Obveščam vas, da na današnji seji gospoda Marka Bandellija nadomešča gospod Vojko Starović.

Pozdravljam vse članice in člane odbora ter ostale prisotne, še posebej pa dr. Jerneja Pikala, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: predstavitev dr. Jerneja Pikala, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV DR. JERNEJA PIKALA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT.

Dr. Jernej Pikalo, ki je predlagan za ministra za izobraževanje, znanost in šport, se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavil našemu odboru kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi te predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena poslovnika sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka tega člena poslovnika in najkasneje v 48 urah poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.

Prosim dr. Jerneja Pikala, kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport, da se predstavi odboru.

Jernej Pikalo

Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, novinarji, fotografi, vsi tisti, ki spremljate, strokovni sodelavci Državnega zbora, najprej lepo pozdravljeni! Hvala lepa za to, da se lahko danes predstavim matičnemu delovnemu telesu. Rad bi se zahvalil vam za čas, ki mi ga boste namenili, predvsem pa mandatarju te prihajajoče Vlade za to, da me je predlagal na ta zelo odgovoren položaj. V tej luči se moram zahvaliti tudi stranki Socialnih demokratov, s katero smo skupaj na volitvah naredili pomemben rezultat, ki upam, da bo sedaj rezultiral tudi v novi Vladi Republike Slovenije.

Če smem nekaj besed o sebi, pa mislim, da kaj dosti niti ni treba, glede na to, da sem enkrat pred nekaj leti že bil v tej vlogi in sem se predstavljal, pa da ne bomo ponavljali in na nek način tratili časa. Sem učitelj in raziskovalec na Fakulteti za družbene vede. To počnem svoje celotno življenje. Bil sem v vseh stopnjah akademskega življenja, tako da kar se tega tiče mi je to življenje, ne samo to, ta šolski del, ampak seveda tudi akademski del zelo dobro poznan. Obenem sem pa oče dveh šoloobveznih otrok in torej zelo dobro spoznavam ta sistem tudi s strani staršev. Moram reči, da se tudi relativno aktivno, kakor se za očeta spodobi ali pa tudi ne v slovenskem sistemu udeležujem šolskih aktivnosti, vse tisto kar je pomembno za to, da spremlja nekdo razvoj svojih otrok. Mogoče bo to zvenelo malo paradoksalno, ampak tudi ne, če me kdo vpraša ali poznam Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport dobro, bom rekel mogoče, zato ker vedno znova človeka tamkaj preseneti. Pa ne mislim nujno v negativnem smislu, daleč od tega. Včasih tudi v pozitivnem smislu, zato seveda ne bom rekel, da Ministrstvo za izobraževanje poznam zelo dobro, ga pa poznam. Glede na to, da sem v tisti hiši preživel leto in pol lahko rečem, da ga poznam relativno dobro. Ampak kot rečeno, na eni strani sem sokreator tega javnega šolstva in na drugi, seveda, navdušen, to pa moram reči, navdušen uporabnik tega istega javnega šolstva.

Jaz upam, da mi bo predsednik in seveda vsi poslanci dovolili, da najprej na začetku nekaj rečem o teh tako imenovanih splošnih zadevah, ki se mi zdijo pomembne glede izobraževanja, znanosti in športa ter seveda mladine, potem bi pa se malo pomikal po resorju in mogoče odpiral samo te najpomembnejše stvari kot se meni zdijo, pa verjamem, da boste potem s svojimi vprašanji, da bomo odprli še marsikatero drugo stvar.

Jaz sem bil vesel, ko je mandatar ponudil ta resor, zato ker se mi ta resor zdi pravzaprav najbolj perspektiven resor. To je resor brez katerega ni razvojne perspektive. Poglejte, ne glede na razvitost države, tudi tiste najbolj razvite države so si enotne, da je pač vlaganje in izboljševanje znanosti, izobraževanja, šolstva in tako naprej pravzaprav najboljši način razvoja vsake družbe. Ne gre samo za, ampak tudi seveda za dvig konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ampak gre za mnogo več. Gre za vprašanje razvitosti družbe, kulturne podstati, umike te družbe, gre za vprašanje enakosti, enokopravnosti, solidarnosti in vsega tega, kar pravzaprav ta resor uči. In ta resor je obenem, seveda, zaradi tega, ker se ukvarja z ogromno ljudmi in ker ima tudi ogromen vpliv, na nek način zelo občutljiv ta resor. Zatorej se spremembe na tem resorju nikoli ne delajo revolucionarno, ampak bolj evolucijsko, torej kjer so potrebne spremembe jih je potrebno narediti, ampak ne v smislu revolucij, ampak sprememb, ki se uvajajo počasi z namenom izboljševanja vsega tega.

V tej luči je treba takoj na začetku omeniti tri ključne dokumente, ki jim bo v tem mandatu, torej v mandatu 2018-2022, potekla veljavnost. To so bela knjiga o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, poten Nacionalni program razvoja visokega šolstva, ki ravno tako velja do leta 2020, ter Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije, ki ravno tako velja do leta 2020. Za vse te dokumente, ki so seveda ključni razvojni dokumenti in na katerih temeljijo ali pa na mojo veliko žalost še ne temeljijo nekateri zakoni, ki bi že morali biti izpeljani, pa niso, te dokumente bo treba, seveda, na koncu njihove veljavnosti zelo natančno pregledati v smislu revidiranja oziroma analize tistega, kar je seveda bilo doseženo in kar ni bilo doseženo ter na drugi strani začeti snovati nove. Najmanj te trije, kar je seveda ogromen zalogaj, ogromen strateški zalogaj za ministrstvo, bo treba začeti snovati na novo, kajti če tem poteče veljavnost 2020, potem do takrat nekako potrebujemo tri nove ključne dokumente. Temu Državnemu zboru seveda ne moremo obljubiti, da bodo vsi do takrat, se bom pa, če bom potrjen seveda v Državnem zboru in na tem matičnem delovnem telesu trudil, da bi čim prej začeli najprej z zelo jasno analizo kaj od tega je bilo postorjeno in kaj ne in na drugi strani, da bi začeli koncipirati na osnovi te analize tudi nove. Za ta resor sta še dva dokumenta in to je nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, ki ima veljavnost med 2014 in 2023 ter seveda nacionalni program za mladino, ki traja med leti 2013 do 2020. Za te, za ta dva dokumenta pa imamo, pa bo treba narediti tako imenovani »midterm review« oziroma na sredi njihove veljavnosti ugotoviti kaj od tega je bilo realizirano in kaj od tistega še moramo analizirati. Tisto kar bi bilo treba uvesti tudi za Državni zbor je analitičen sistem spremljanja teh posameznih nacionalnih programov, zato, da bi tudi Državni zbor dobival redna poročila o tem kako se izvaja posamezen nacionalni program, zato, da bi se ne nazadnje Državni zbor zelo jasno seznanjal z rezultati izvajanja posameznega nacionalnega programa.

Drugič, ta resor vidim kot tisti, ki je pravzaprav najbolj stabilizacijski, kajti ta resor je tisti, ki tej družbi zagotavlja stalnost, stabilnost, to je pravzaprav tisto kjer se mi ne želimo deliti na vaše in naše, ampak smo samo mi, torej je predvidljivo, avtonomno in, če hočete svetovno nazorsko nevtralno okolje, če lahko to sploh dosežemo, v vsakem primeru pa je to eden od tistih sistemov, govorimo o izobraževalnem, tudi raziskovalnem sistemu, ki je najbolj stabilen v tej državi in tudi mednarodno primerljivo verjetno med najbolj uspešnimi družbenimi podsistemi. Ta sistem seveda mora biti avtonomen in to bom vedno zagovarjal, torej sistem, ki temelji na avtonomnih strokovnih odločitvah, sistem, ki vrača avtoriteto učitelju, da ne bo tako kot večkrat v teh dneh slišim samo izvajalec državne politike, še posebej to velja za osnovnošolske programe, kjer bo učitelj, če hočete kreator znanja, ne pa nekdo nad katerim se izvaja kot temu finski raziskovalci rečejo toksičen nadzor. Kajti na nekih določenih zadevah in na nekih določenih vsebinah smo mogoče ta nadzor nad delom, ki je sicer dober kadar je produktiven, včasih pripeljali predaleč in mislim, da lahko z vrnitvijo avtoritete učitelju, z ponovnim opolnomočenjem tudi učiteljev kot ključnih izvajalcev izobraževalnih programov pravzaprav naredimo največ. Tu je tudi zelo pomembno, ko govorimo o učiteljih in učiteljskem poklicu koga ta družba sploh uspe pritegniti v učiteljski poklic, kajti na žalost za razliko od nekaterih drugih šolsko tudi ali izobraževalno na nek način bolj uspešnih družb, mi ne uspemo pritegniti najboljših dijakov, tistih, ki z najboljšimi rezultati končajo svoje srednje šolanje zato, da bi jih kasneje pridobili za pedagoški poklic ali pedagoški študij, govorim na žalost in tukaj bo treba marsikaj postoriti, seveda v sodelovanju z pedagoškimi fakultetami in še kaj bo potrebno, kajti samo sodelovanje z pedagoškimi fakultetami preprosto ni dovolj. Tisto kar bo zelo pomembno tudi v tem mandatu je tako kot vedno na tem segmentu je sodelovanje s strokovno javnostjo, preprost politične odločitve morajo imeti svoj doseg, ampak ta doseg ne sme iti predaleč in sodelovanje s strokovno javnostjo je nujnega pomena pri tako občutljivih in tako za družbo pomembnih zadevah. To v praksi pomeni sodelovanje z vsemi deležniki. To pomeni sprejemanje odločitev, ki niso enostranske, ter predvsem pomeni veliko več pogovarjanja, dogovarjanja ter vsega tistega, kar je pomembno z vsemi deležniki. Tokrat pa ne samo s strokovno javnostjo, ampak z vsemi deležniki, ki sodelujejo v tem izobraževalnem prostoru.

Sam nikakor sebe ne vidim, kot tistega, ki bi lahko vse to nosil brez ekipe, ki mi bo ali bi mi stala ob strani, na ministrstvu ne bo nič, ampak mislim, da bo potrebno dosti več, potrebno bo tudi razumevanje predsednika Vlade, drugih kolegov ministrov in pa še koga, za to, da bi lahko, tako kot sem rekel, kakšne stvari premaknili naprej. Ta resor je tisti obenem, ki je pravzaprav ključen za razvoj človeških sposobnosti. Torej, gre za to, predpostavka je, da vlagamo kot družba od vrtca do izobraževalnih institutov in za to seveda potrebujemo denar, potrebujemo razumevanje javnosti in potrebujemo vse tisto, kar je še potrebno, za to, da lahko ta, če hočete kapital - pa zelo nerad uporabljam to besedo - človeški kapital nekako nadgradi. Pri tem je pomembno in to želim poudariti, da imajo vsi enake možnosti. Torej, nismo dovolj bogati in ne bom tega izrekel prvič, mislim, da ta družba ni dovolj bogata, da bi lahko kar tako zapravljala človeški kapital, kar pomeni, da mora vsakega ali vsako opolnomočiti, razviti njegove / nerazumljivo/ sposobnosti, inovativnost, skratka vse tisto, kar je zanj ali zanjo pomembno, zato da bo lahko kreatorka ali kreator lastnega življenja. Tu ne gre samo za to formalni del izobraževanja, daleč od tega, ampak seveda tudi za neformalni del. Gre za ne nazadnje prenos znanj iz mlajših na starejše, gre za prenose izkušenj in vsega tistega, kar drugače tudi pozabljamo. Pomembno je seveda, da je ta resor, pa ni resor kot tak, da pri izobraževanju gre tudi za socializacijo in ne zgolj in samo za izobraževanje. Torej, pretok od ljudi do ljudi. Če hočemo vse to doseči, je tako kot sem že prej rekel, torej, učitelji, vzgojitelji, vsi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju, pa tudi vsi tisti, ki niso strokovni delavci, ampak sodelujejo v tem procesu, oni so pravzaprav tisti, ki nosijo levji delež celotne zgodbe, minister je manj pomemben. Sistem deluje sam od sebe, naloga ministra je samo, da ga usmerja, če je to potrebno.

Da bi učitelji dosegli to kar od njih želimo, je seveda izjemno pomemben profesionalni razvoj učiteljev. Če dobro pogledamo od leta 1992, pravzaprav ni bilo nadgradnje pravilnika o nazivih učiteljev. In na nek način se zdi, kot da se z nazivom svetnik, ki ga lahko nekdo doseže že relativno lahko hitro v karieri, pravzaprav konča karierni razvoj nekega posameznika ali posameznice. Pa ni prav, da je tako. Prav bi vilo, da bi vsaj nakazali, v Beli knjigi imamo to nakazano, torej rešitev, ki gre v smeri višjega svetnika. Torej, nečesa, neke stopnje, ki bi dodala dodaten - jaz bi rekel - impetus profesionalnemu oziroma kariernemu razvoju učitelja.

Če ostajam za en trenutek še pri teh načelih, je seveda od nekdaj in to je pač moje, seveda znanje je javno dobro. In kot javno dobro mora biti dostopno vsem starostnim skupinam. To poudarjam zaradi tega, ker po navadi rečemo, da je izobraževanje samo za mlajše. Pa ni temu tako. Izobraževanje je za vse in vseživljenjsko učenje, ta koncept, ki je bil razvit, je zelo pomemben, in mislim, da ministrstvo se ne ukvarja in se ne bo ukvarjalo samo z izobraževanjem mlajših, ampak z vseživljenjskim izobraževanjem, ker gre za vprašanje omogočanja dokvalifikacij, poklicnih kvalifikacij, prekvalifikacij, računalniškega opismenjevanja za starejše, če hočete, ali še marsikaj drugega. Predvsem pa je tako, kot sem že prej poudaril, gre za prenos izkušenj od starejših na mlajše.

Na tem resorju se mi zdi izjemno pomemben tudi segment vzgoje, ki ga tudi pogosto zanemarjamo ali pozabljamo, torej, vzgoja in izobraževanje, kajti ta vzgojni del je vedno pomembnejši. V zadnjih dnevih sem sicer dobival nekaj klicev predvsem ravnateljev srednjih šol, da so v nekih pravilnikih oziroma saj točno vem, v katerih pravilnikih, nekateri vzgojni ukrepi umanjkali, da se ti vzgojni ukrepi ne stopnjujejo tako, kot bi se morali stopnjevati, da s tem šola izgublja, srednja šola, na nekih vzgojnih elementih in da bi bilo treba popraviti. Gre za vzgojo, ne samo za omiko, ampak predvsem za krepitev socialnih kompetenc, zato da bi lahko v tej družbi mirno sobivali. Izobraževanje je človekova pravica in na ravni srednjih, višjih in visokih šol naj si pravzaprav vsak izbere to, kar si želi.

Danes bom tu in tam tudi poudaril kakšno zavezo oziroma mislim, da vse zaveze iz koalicijske pogodbe. Zdi se mi prav, da javnosti in vsem tu prisotnim to predstavim. Ena od stvari, ki jih želim predstaviti na začetku, je, da je koalicija sklenila, da na vlaganja v izobraževanje, znanost, razvoj, šport in tako naprej ne bomo gledali kot na strošek, ampak predvsem kot na vlaganje. In tozadevno smo v koalicijsko pogodbo tudi zapisali 6 % bruto domačega proizvoda za izobraževanje, za vse tiste, pa verjamem, da seveda vsi člani odbora to zelo natančno vejo, sedanja stopnja je 4,8, tako v neki postopnosti bi lahko prišli nazaj. Ta družba in ta država je enkrat že imela financiranje na ravni 5,57 %, odvisno sicer, kako merite, ampak tam okrog 5,5 do 5,6 se je gibal ta odstotek. In prav je, da sledimo temu cilju, ki je tudi nek splošni cilj držav OECD.

Če smem - potem pa bom nehal - orisati te splošne zadeve. Digitalizacija je eden od večjih izzivov, ki so pred nami. Pri tem je treba biti previden, tako kot sem rekel na začetku, ampak obenem dovolj pogumen za to, da delamo korake naprej. Ni namreč vseeno, ali bodo naši otroci, bodoče generacije ujele ali držale stik z njihovimi vrstniki v najbolj razvitih državah ali pa bomo v tem smislu zaostajali. Pri tem je seveda treba biti pozoren na vse tisto, kar se v začetku splošnega izobraževanja ustvarja, to je grafomotorika, to so vse tiste stvari, ki so v našem šolskem sistemu tako zelo dobre in bi jih bilo zaradi digitalizacije zelo slabo opustiti. Ampak vseeno bo to ena od prioritet, kajti tule si bomo na nek način težko še naprej zatiskali oči in slej ali prej bo treba narediti nek zelo celovit načrt, kako bo ta zadeva potekala.

Če se smem zdaj premakniti na predšolsko dejavnost. Tu bi rekel generalno, zakaj spreminjati tisto, kar je dobro. Torej, obstoječe je že sedaj zelo dobro. Predšolska dejavnost je naša relativna velika komparativna prednost pred podobnimi državami v tujini. Premalo se zavedamo. Še enkrat bom tu poudaril, da se pravzaprav premalo zavedamo, kako je predšolska vzgoja pomembna za kasnejši razvoj otroka. Tisto, kar daje otrokom, ki se udeležujejo predšolske vzgoje prednost je vsa vedenja, pa niti niso vedenja, ampak predvsem izkušnje, kajti zadeva poteka na ravni izkustva, torej glede razreševanja konfliktov, pozitivnosti samopodobe, ne nazadnje tudi jezikovnih sposobnosti in vsega tega. Pravzaprav včasih slišim ali pa sem slišal, da je tisto kar ima slovenska predšolska vzgoja nekaj kar bi marsikatera tudi od evropskih držav na nek način rada imela. V koalicijski pogodbi glede tega piše, da bomo zastavili program brezplačnega vrtca, to sem slišal kritike, ki so bile opravičene in je to treba reči, opravičene kritike, da je to bilo zastavljeno že večkrat, ja se strinjam, ampak mislim, da tokrat imamo neko do neke mere odločenost, zaradi tega smo tudi vztrajali, da to ostane v tej koalicijski pogodbi, zato, da ne nazadnje po zgledu Berlina pa še kakšnih drugih mest, ki so se za to odločile zastavimo nek program, ki bi bil, ampak tu je pa treba poudariti seveda na dolgi rok vzdržen, ki bi tudi občinam in vsem tistim, ki imajo levji delež pri financiranju predšolske vzgoje omogočil, da to sploh se zgodi, kajti kot rečeno, če bomo povečevali delež otrok v javnih oblikah predšolske vzgoje, bomo s tem naslavljali depriviligirane skupine, socialno manj spodbudna okolja in s tem manjšali razlike že tam kjer je lahko najprej manjša, kajti bolj dolgo kot pustimo te razlike, ki nedvomno so in si lahko zatiskamo oči, da jih ni, ampak so in so velike, prej kot bomo naslavljali te razlike bolje bo in bolje bo mislim, da za vse nas. Zaradi tega je v sklopu tega tudi treba pregledati sistem in odpraviti anomalije neenakomernih nalaganj bremen na družine, kajti sedaj se ogromno krat zgodi ali pa velikokrat zgodi, da seveda so za družine tudi zelo neenakomerna bremena. Ne bi o cenah in normativih, to je neka večna zgodba, ampak samo, ko smo pri normativih in standardih, ti so zato, zato, da ima vsaka generacija podobne pogoje, če jih lahko izboljšamo toliko boljše, samo, da jih slabšamo ne, zato, da jaz nimam nič proti, če jih izboljšamo zato, da naslednja generacija ima boljše pogoje, ampak slabšali, slabšati pa mislim, da jih ne smemo in tudi v mojem prvem mandatu tega nismo počeli, ker bi to bilo seveda, ker bi to bilo seveda zelo narobe. Seveda tudi na vrtcih ni vse idealno, bi bilo vendarle malo smešno, če bi bilo vse idealno, kar se tiče zaposlenih veste, da se je zgodila sprememba naziva iz pomočnika vzgojitelja v vzgojitelja predšolskih otrok, zgodila se je sprememba v zakonu, ampak temu ni sledila sprememba v kolektivni pogodbi, ki jo bo treba šele urediti. Potem eno od velikih mankov tega predšolskega oziroma vzgojiteljskega sistema je v pripravništvu, kajti ni razpisov in vi veste, da pomočnik ali pa bivši pomočnik potrebuje 560 ur, vzgojitelj potrebuje 840 ur za to, da sploh lahko, za to, da sploh lahko nastopi kot samostojen strokovni delavec. Potem veliko je vprašanje tudi pri vzgojiteljih glede njihovega vseživljenjskega učenja ter seveda ne smemo pozabiti, ampak to je pač tako bilo po zakonu o vrtcih iz leta 1996, da imamo visok delež vzgojiteljev, ki za po sedanjih standardih ali za sedanje standarde pač nimajo ustrezne izobrazbe. Zakon o vrtcih iz leta 1996 to omogoča in, če danes potegnem neko povprečnico, boste ugotovili, da bodo v sistemu ti ljudje z srednješolsko izobrazbo tako rekoč še najmanj 18 do 20 let, zaradi tega je ena od stvari, ki jo je treba narediti seveda spodbuditi profesionalni razvoj. Kar pa ni lahko. Ena stvar, ki je še zanimiva pri vrtcih, pa je že povezana z osnovno šolo, pa jo je vredno nasloviti tudi tule, je problem tako imenovanega ušolanja otrok, ko nam vedno več otrok ostaja tudi po 6. letu v vrtcih. To je seveda breme tako glede prostora kot vsega tega. V letih 2016, 2017 je takih otrok bilo že 1.754, medtem ko jih je leta 2008, torej deset let nazaj ali pa malo manj kot deset let nazaj, bilo samo 700. Torej se je število neušolanih otrok povečalo. Zavod za šolstvo je naredil neko analizo, zakaj je to tako, zakaj starši nočejo svojih otrok vpisovati v šolo pri 6. letih. Eden od razlogov je v tem, da je šola že v prvem razredu manj ta mehak prehod, ki je bil mišljen od začetka, torej z vzgojiteljico in učiteljem, ampak zelo hitro postane ta šola šola in zaradi tega starši za marsikaterega od svojih otrok menijo, da pač še ni dovolj zrel za to, da bi se ušolal. Ampak to je nek problem, ki ga bo treba nasloviti.

Če zdaj naredimo na ta način prehod na osnovne in srednje šole. Zelo podobna konstatacija, kot je bila pri vrtcih. Torej, ohranjati obstoječe, kjer in ker je to kakovostno, slediti oziroma narediti revizijo te bele knjige, kot sem že rekel, o vzgoji in izobraževanju. Spremembe uvajati brez rokohitrstva in brez strokovnega strinjanja ne gre. Ter to, kar ste tudi v teh dneh zasledili po časopisju, torej, da naj bodo mogoče poskusi, ki se jih gremo tokrat glede razširjenega programa ali pa še česa, za en odtenek malo bolj premišljeni. Ampak, kot rečeno, to je vedno tudi stvar ocene. Moram pa reči, da v tem trenutku pa tako detajlnega vpogleda, zakaj se je odločilo za ravno ta poskus glede razširjenega programa in ne kak drug in zakaj ravno v tem obsegu in ne v malo drugačnem obsegu, trenutno pač nimam.

Ključen poudarek po celotni vertikali, ampak tule ga posebej poudarim, ker ga včasih premalo poudarjamo, je seveda kakovost. Tisto, kjer smo v tej državi zelo dobri, je v tem, da znamo zelo dobro narediti analize, kjer imamo primanjkljaje. Ko pridemo do vprašanja ukrepov, smo že malo slabši, ko pridemo pa do vprašanja tega, da bi implementirali te ukrepe, torej, da bi, kot rečejo tisti, ki se s tem ukvarjajo, zaključili to tako imenovano kakovostno zanko, tam pa ponavadi pogrnemo; ali nimamo denarja ali pa ne znamo implementirati vsega tistega, kar bi pravzaprav morali.

V mojem prejšnjem mandatu se je zgodila - pa je prav, da se je - tista pisa, ko smo vsi zelo lepo ogledalo dobili glede funkcionalne pismenosti in bralne pismenosti naših osnovnošolcev. Zakaj je to pomembno? Zato, ker je to tudi za javnost pomemben signal, da je treba nekaj spremeniti. In takrat smo nekaj naredili. Tisti, ki so prišli za mano, so to nadaljevali, in zato sedaj čakamo, videli smo že neke nove rezultate in gre v boljšo smer. Ampak to bralno pismenost je treba opazovati naprej. Treba je še naprej evalvirati, gledati, vlagati in tako naprej, kajti to je ključnega pomena. Vsaj, kar se tiče prve triade, je opismenjevanje ključni cilj. Za prvo triado osnovne šole je opismenjevanje, opismenost, kakorkoli že, ključen cilj, ki ga moramo čim bolje doseči. Kolikor so meni razložili razvojni psihologi, gre za vprašanje tega, da se potem po neki določeni starosti zapirajo neka okna priložnosti v možganih in če otrok niste opismenili do določene starosti, jih pri kasnejši starosti težje opismenjujete. Zaradi tega je tako pomembno, da jih opismenite zgodaj in kakovostno.

Kar se tiče osnovnih in srednjih šol, bi rad poleg teh splošnih stvari izpostavil še nekaj. Jaz mislim, da so nadarjeni ena od tistih stvari, ki jo pogosto, da ne bom rekel zanemarjamo, ampak pogosto se z njimi ne ukvarjamo dovolj. Tokrat je v koalicijski pogodbi neka zaveza, da bomo sistemsko in sistematično bolje uredili delo z nadarjenimi, kajti kot je nekdo rekel, pa jaz malo niham, moram reči, da niham sam v interpretaciji tega, ampak nekoč sem na neki konferenci bil in mi je nekdo tule v Ljubljani na eni konferenci o nadarjenih rekel a veste, ti nadarjeni zavarovalna polica naroda, to je pravzaprav, to je tisto, ko vam daje ključen premik, ko vam daje ključen premik naprej. Ne vem, saj pravim sam niham v tem ali je temu res tako, ampak kakorkoli, gre zato, da bi na tem področju lahko oziroma moramo narediti celovito strategijo, ne samo za osnovne šole, kjer se premika naprej in to je treba reči, ampak predvsem tudi za srednje pa seveda univerze, kjer pa tudi po mojem vedenju razen nekaj projektov je zadeva zelo slaba glede sistematičnega dela z nadarjenimi. Na univerzi ne gre samo za ta tako imenovani pedagoški del, ampak gre tudi za vprašanje nagrajevanja ne nazadnje mentorjev, gre za vprašanje kako tiste Zoisove štipendije in vse tisto kar je s tem povezano nastaviti zato, da bodo dajale primerne rezultate za nadarjene.

Tu je še ena stvar, ki je v tem mandatu malo razburkala javnost ali pa kar razburkala javnost in to je vprašanje sofinanciranja šolskih tekmovanj, kajti to je tisto kjer se pokaže te različne oblike nadarjenosti, ki niso nujno samo akademske oblike nadarjenosti. Zdaj v mojem času je to bilo moram reči, da nekoliko drugače, kajti takrat je bilo predvsem vprašanje višine denarja, ni bilo vprašanje načina distribucije, ni bilo vprašanje števila ali kakorkoli teh tekmovanj, ampak je bilo dobesedno vprašanje višine denarja pa smo to nekako zbalansirali, zato, da so ta tekmovanja tekla naprej tako kot so morala. Zdaj moram reči, verjetno bo tudi kakšno vprašanje, ne vem točno zakaj je v tem mandatu tole šlo na Zavod za šolstvo, treba bo zadeva preučiti, v vsakem primeru je pa cilj jasen in ta cilj je treba zasledovati, to je promocija znanja in pa nadarjenosti otrok, na vseh področjih pa je to oranje ali pa matematika ali pa vesolje, je čisto vseeno. Potem, če gremo naprej, usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, tule veste, da na nek način deluje dobro, ampak po drugi strani pa tudi ne, v zadnjih letih se je število vlog povečalo, enormno povečalo iz 6 na 9 tisoč, tako, da število vlog za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se veča, lahko vam pa povem neko anekdoto, na ministrstvu je ena taka velika miza, pa smo nekoč dali vse postopke, ki so pomembni za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, tako smo jih zložili na mizo, veste to je za eno takšno ogromno petmetrsko mizo enih postopkov. In tu v dobro otrok, v dobro staršev in vsega tega bi bilo prav, da poskušamo čim bolj poenostavitve narediti zato, da stvari grejo naprej in, da vsi tisti, ki so do tega opravičeni, da tudi prihajajo do teh odločb, ampak kar je še pomembnejše, da se te odločbe izvajajo in, da ta sistem DSP, torej dodatne strokovne pomoči teče.

NPZ, nacionalno preverjanje znanja je naslednja velika zgodba. Tule je bilo veliko pogovorov s strokovnjaki, vprašanja kot veste so podobna, ampak jih nismo rešili še, torej ali v tretji razred, če v tretji razred, potem je to dejansko samo vprašanje opismenjevanja, torej povratna informacija za sistem, za starše, za kogarkoli, ki je v tem sistemu zato, da vidimo kako dobro smo opismenili po treh letih svoje otroke. Veliko vprašanje je ali s tem obremenjevati pravzaprav celotno populacijo ali samo vzorec populacije, tu se mnenja staršev, starševskih aktivov in tako naprej razlikujejo in to zadevo je treba v nekem dialogu razrešiti, predvsem pa s strokovnjaki. In predvsem se je že enkrat treba odločiti, zakaj pravzaprav ti NPZ-ji so, ali so zato, da bomo informativno spremljali posameznike, ali zato, da bodo ravnatelji imeli povratno informacijo glede dela učiteljev, ali zato, da bo sistem vedel, kje približno smo, v kateri generaciji, in tako naprej. To je treba določiti, ker bi se potem dalo določiti tudi vse ostalo.

Zdaj pa še ena stvar, ki je na srednjih šolah, ki se zdi smešna, pa sploh ni smešna, torej, kako pišemo opravičila sami sebi oziroma GDPR, kot se temu reče. Meni osebno, pa bom rekel zelo osebno, moram vse pravne vidike proučiti, ampak meni osebno je nerazumno, da človek sam sebi piše opravičila. Saj pravim, poslanci boste mogoče imeli kakšno drugo mnenje, ampak, veste, v službi jaz tudi sam sebi ne morem pisati opravičila, mi ga mora neka tretja oseba, ali je zdravnik ali je nekdo pač; če me ni v službo, mora nekdo to namesto narediti. Možnih rešitev je več. Ena od rešitev je tudi prolongiranje starševske pravice, starševske pravice v zakonodaji. Da se tudi neke druge stvari, ampak zdi se, da smo, čeprav so prosili za neka podaljšanja, vendar smo mogoče za to leto rešitev malo zamudili. Obenem pa - to pa je problem - bomo sedaj imeli neizmerno veliko birokracije zaradi tega. Predstavljajte si, treba bo paziti za vsakega srednješolca, ki bo postal polnoleten, kajti od tistega dne več naprej ne bo več starš avtomatsko imel soglasja. Tako da birokratskih stvari bo tule ogromno.

Pomembno pri srednjih šolah je poudariti vprašanje vodenja. Kolikor sem se pogovarjal s srednješolskimi združenji in kolikor poznam to situacijo, je premalo teh tako imenovanih dodatnih izobraževanj učiteljev, premalo, pravijo, tudi opolnomočenja. In to je nekaj, kar bi bilo vredno nasloviti v bodoči srednješolski zakonodaji. Zdaj, ko govorimo o tem, je nujno prevetriti gimnazijske programe. Tu se vsi strinjajo, da je to treba narediti, nihče pa se ne strinja, kako je to treba narediti, tako tega še nimamo. Letos, kot veste, prvič tako imenovani interdisciplinarni tematski sklopi delujejo in zadeve gredo. Veliko vprašanje so kriteriji splošnega končnega uspeha in tako naprej, da ne grem v te podrobnosti, ki so zares podrobnosti. V srednjih šolah je več vprašanj glede pravilnikov in vsega tega, predvsem pa tisto, kar sem že prej naslovil, torej vprašanje vzgojnega momenta.

V srednjih šolah pride tudi veliko vprašanje brezplačnega učenja slovenskega jezika za priseljence. Iz srednjih šol prihajajo opozorila, da 35 ur intenzivnega učenja je premalo za to, da bi ti učenci lahko kvalitetno sledili pouku. In zaradi tega bo tu treba iskati rešitve. Ena od bodočih ali pa možnih rešitev, ki je, je seveda sodelovanje z ljudskimi univerzami, pa še s kakimi drugimi izvajalci, ki so na tem področju.

Če se na hitro - da ne bom predolg, veliko je teh stvari - premaknemo na visoko šolstvo. Tu je ključen poudarek na tem, da so univerze vrhunske znanstvene ustanove. Zakaj poudarjam vrhunske znanstvene ustanove? Zato, ker pogosto pri nas - in temu sledi tudi financiranje - se zdi, da so univerze samo pedagoške ustanove, pa niso. Univerze bi morale biti - in temu bi moralo slediti tudi financiranje - predvsem vrhunske znanstvene ustanove, torej neki neksusi, vozlišča znanj oziroma nakopičenega znanja bi moral reči, ki je seveda na voljo družbi.

In če boste dobro pogledali številke, če boste šli malo globlje gledati od tistih raziskovalnih številk, boste seveda videli, da je tisto, kar je zares podfinancirano, marsikaj je podfiranicirano, ampak ta raziskovalna dejavnost na univerzah, kar se tiče univerz kot univerz, je zares podfinancirana.

Če je poudarek na kakovosti, potem je seveda nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu tista prva, ki je poklicana za to, da to kakovost zagotavlja. Bili so narejeni koraki naprej in prav je, da so bili storjeni koraki z Enko Ekarjem in tako naprej, vendar tudi danes Nakvis na žalost deluje še preveč birokratsko, premalo svetovalno, zato da tudi zelo jasno povem, kako bi moral sodelovati, ampak Nakvis, tu pa je pomembno, Nakvis mora biti neodvisen od vsakršne politične oblasti in temu primerno tudi delovati. Ampak, ko smo snovali Zakon o visokem šolstvu in ti popravki glede Nakvisa so sedaj že vsebovani v tem veljavnem Zakonu o visokem šolstvu, je bila ideja ravno v tem, da se premaknemo od tega birokratskega k svetovalni vlogi Nakvisa.

Internacionalizacija slovenskih univerz je ena večna tema, ki je že sedaj bila primerno pospešena, ampak kar je treba do neke mere nadaljevati, ampak ni problem v tem na deklarativni ravni. Problem je v kupu nekih, včasih tudi čisto birokratskih ovir, ki seveda to internacionalizacijo zavirajo. Veliko je bilo narejenega. Tujih profesorjev je še vedno zelo premalo in ostaja nam za Zakon o visokem šolstvu veliko vprašanje tujega jezika. To je nekaj, kar v prejšnjem mandatu ni bilo povsem razrešeno in je naloga tega mandata.

Drugače je pri zakonu o visokem šolstvu, ki ga tisti nacionalni program razvoja visokega šolstva absolutno predvideva, tisto kar je ostalo, je seveda, da ga enkrat spremenimo. Predvsem je pa ključno tisto, kar iz leta 2011 in to je pa dolg, ki nam ga je Ustavno sodišče tudi naložilo v odločbi iz leta 2011, torej vprašanje določitve obsega javnega financiranja oziroma javne službe.

Tu so v prejšnjem mandatu bili storjeni neki določeni koraki naprej. Dolgoročnost smo dosegli. Predvidljivost financiranja smo dosegli, je pa seveda ostala zelo počasna dinamika dvigovanja sredstev za visoko šolstvo. Če ste dobro pogledali, boste videli, da se bo ta dinamika iztekla v enem odstotku BDP šele leta 2032, po 15 letih, od 1. 1. 2017, ko je ta zakon bil uveljavljen. Zato je ena od zavez, tudi te koalicije, da bi to dinamiko dvignili, zato da bi do leta 2020, 2025 dosegli ta cilj in ne do leta 2032. Ampak kot rečeno, ključno je pa določitev javne službe. To je pa nekaj, kar je velik dolg, nekaj kar smo v tistem mandatu 2013-2014 že imeli pripravljeno, tudi s socialnimi partnerji že v veliki meri usklajeno. Jaz bi rekel kar zelo zelo usklajeno. Ampak na žalost ni bilo več časa in še kaj je zmanjkalo za to, da tudi tega dolga nismo realizirali.

Tako da na Visokem šolstvu je še ne kup drugih izzivov, od Zakona o univerzi, do vprašanja potem tudi raziskovalnega stebra oziroma raziskovalnega financiranja univerze, vprašanje Slovenije kot študijske destinacije in tako naprej. Ampak, glede na to, da nam zmanjkuje časa in da ne bomo predolgi. Ne bom nadaljeval.

Na znanosti, prioritete so jasne. Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti v tem mandatu je bil pripeljan na, jaz bi rekel na ene 90 odstotkov, tako kolikor sem govoril z deležniki, se bolj ali manj z njim strinjajo. Treba bo nekaj korakov še naprej narediti, ampak tam smo najbližje, v bistvu je tako, da, ko gledam horizontalno, potem bi lahko rekel, da je znanost še pravzaprav eden od najslabše financiranih delov tega našega, če gledamo znanost, izobraževanje, razvoj in tako naprej. Trenutno smo na 0,38 % BDP iz javnih sredstev, nekoč smo že bili na 0,6 ali 0,7, seveda cilj je pa tako kot povsod drugod 1 % in ta cilj je tudi zapisan v koalicijski pogodbi. Ne morejo namreč evropska sredstva nadomeščati domačih, evropska sredstva imajo drugi namen in z evropskimi sredstvi počnemo druge stvari in zaradi tega je treba seveda zagotoviti za vse vrste raziskav, torej temeljne aplikativne crpe (?), ne glede na vede in ne glede na znanosti, da se seveda pridemo do dviga financiranja. Zdaj sam dvig ne bo dovolj, treba bo tudi nekoliko spremeniti načine financiranja, torej več dati v to tako imenovano dolgoročno financiranje, včasih temu rečemo tudi institucionalno financiranje, torej en del v institucionalno financiranje, več dati v programe pa potem na projektih mogoče jih specializirati v bolj raziskovalne projekte. Vsekakor pa dolgoročno, dolgo stezno in tule ne pozabiti, čeprav po navadi govorimo samo o znanosti, ampak je znanost, tehnologija in razvoj, torej tisti del, ki pa potem lahko sodeluje, če seveda to želi z gospodarstvom, kajti prav je tako, da se seveda to tudi zgodi, zato imamo na voljo dovolj EU sredstev in še jih lahko počrpamo z inovativnimi pristopi, z boljšim medresorskim sodelovanjem, z boljšo implementacijo strategije, pametne specializacije in tako naprej. Danes sem v časopisu prebral, da naj bi raziskovalna in pa inovacijska strategija Slovenija bila pravzaprav mrtva, jaz je ne vidim kot take, predvsem bi jo pa na nek način želel obuditi, če drugega ne, jo dobro analizirati, zato, da bi potem za novo obdobje lahko začeli z novo. Jaz mislim, da bo na voljo nekaj inštrumentov, ki jih bomo lahko še iz tega risa potegnili in jih seveda financirali, mogoče se bo komu zdelo v Sloveniji paradoksalno, pa to ni paradoksalno v združenih državah, kjer je pravzaprav eden od glavnih financerjev tega znanstvenega dela je država in država je pravzaprav tisti spiritus movens raziskovalnega dela, ki se kasneje lahko prenaša in se prenaša v inovacije, patente in vse tisto kar pa je seveda potem naprej za gospodarstvo zelo pomembno in tu je treba poudariti to sodelovanje, jaz sem večkrat sedaj hodil okrog, so mi mala in srednja podjetja rekla, mogoče so pa vavčerji tisti, mogoče so pa vavčerji, kajti mi kot malo in srednje podjetje si ne moremo privoščiti raziskovalnih razvojnih oddelkov, mogoče nam pa lahko država na ta način pomaga.

Kot rečeno, da ne zahajamo v podrobnosti, bi rad še nekaj rekel glede Agencije za raziskovanje Republike Slovenije, torej tam je eno dolgoročno vprašanje, ki se pa še ni zgodilo, torej revidiranje sistema kriterijev kakovosti znanstveno-raziskovalnega dela, potem velika zadeva, ki se na žalost vleče zame včasih nerazumno dolgo je vprašanje administrativnih postopkov, ko izvajalci na raziskovalnem področju pravzaprav dobivajo letne delovne načrte oziroma potrjene pogodbe šele, ne vem, včasih maja, včasih pa septembra, torej, da se pohitriti nekatere administrativne postopke, potem je pa seveda tisto kar vsi vemo pa včasih težko naredimo, to je pa premalo usmerjeno financiranje, ko se država mora pogosto vprašati in prav je, da bi se vprašala kaj bi sploh rada in temu primerno potem tudi usmerjala to financiranje seveda v tistem delu, ki je za to namenjeno, stabilizacija, dolgoročnost, usmerjenost in tako naprej.

Če grem še na šport, pa seveda potem mladino; meni je žal, gospod predsednik, ampak tako zelo veliko tega je. Šport je ena tistih stvari, s katerimi se lahko zares pohvalimo. Torej imamo nek zavidljiv položaj. Slovenija ima vrhunske in ogromno rekreativnih športnikov. Če pogledate po anketnem načinu, je rekreativcev v Sloveniji 1,2 milijona, torej ljudi, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s športom vsaj trikrat na teden. Je pa nekaj, kar je treba pri tem športu poudariti, in sicer, da je to avtonomna civilnodružbena sfera. To ni nekaj, kar bi država, to ni nek - ne bom imenoval nekih drugih držav, ker ne bi bilo prav, ampak to ni nek sistem, ki bi bil državen, pač pa je avtonomen civilnodružbeni sistem. Vlada in javni sektor oziroma država pravzaprav le podpirata in dajeta pravne okvire delovanja tega športa. V tem smislu vidim vrhunski šport kot generator množičnega športa, torej športa, ki spodbuja šport za vse. In v tem smislu vidim vlogo tega dela ministrstva tudi v tem, da povezuje šport z drugimi resorji, torej šport, šolstvo, zdravstvo in tako naprej. V tem smislu mislim, da je prav, da nadaljujemo z že začetimi nekaterimi projekti, torej vključevati vrhunske športnike v programe in športne vzgoje in zaposlovanje v javnem sektorju, nadaljevati s projekti, kot jih ima Olimpijski komite, kot je Olimpijska akademija. Še naprej zelo jasno nastopati proti ogrožanju športa v celoti, kot so nasilje, doping, nelegalne stavnice in tako naprej. Dajati vsem vrhunskim športnikom vso podporo v izobraževalnem sistemu, pomen tako imenovane druge kariere. Potem enakomerno razvijati šport po celotni Sloveniji; mislim, da je z vidika regionalne razvitosti zelo pomembno. Potem pa zagotavljati vsakemu posamezniku možnosti za dejavno sodelovanje v športu v varnem in zdravem okolju.

Tu bi rad izpostavil samo par ukrepov še iz koalicijske pogodbe. To je mogoče nekoliko bolj spodbudno davčno okolje za vlaganje v šport, potem nekaj, kar pogosto pogrešamo, pa se sploh ne zavedamo, to so enotne nacionalne barve reprezentanc. Zdaj že skoraj imamo enotne barve reprezentanc, pa vendar jih nimamo. Potem je zelo pomembno v prihodnosti tudi za delovanje lokalnih skupnosti, za podporo delovanja športa bo informatizacija v športu. Namreč, nekateri sistemi informatizacije v športu so zastareli in z vidika podpore lokalnim skupnostim je to zelo pomembno, to je tisto, kar ta resor lahko počne. Potem je tisto, kjer lahko v veliki meri pomagamo športnikom, to je ustanovitev nacionalnega centra za podporo športu, kjer gre za vprašanje spremljanja pripravljenosti športnikov, svetovanje o vadbi, zagotavljanje sistemskega napredka in tako naprej. Tako visoko razvite športne države, kot je naša, to imajo, in prav je, mislim, da bi tudi Republika Slovenija - in to je v Zakonu o športu že predvideno - to tudi imela. Imamo pa še en izjemno uspešen projekt, ki poteka nekje vmes med univerzo, šolami in ministrstvom - to je tisto, kar smo včasih rekli športno-vzgojni karton, pa se mu, mislim, danes reče »slofit« ali nekaj takega. Mi imamo - jaz sem bil šokiran nad tem podatkom - danes že več kot 50 % celotne populacije v evidencah. Veste, to je za spremljanje gibalne spretnosti, to je za spremljanje gibalnih sposobnosti, ne nazadnje debelosti, ne nazadnje ukrivljenosti hrbtenice, ne vem, ploskih stopal in tako naprej, izjemnega pomena. Mi lahko tako rekoč izjemno natančno določimo, v katerih okoljih nam trendi grejo navzgor in v katerih okoljih nam trendi grejo navzdol. In temu primerno lahko dodajamo v povezavi s tem šolskim sistemom potem tudi tiste ure gibanja kot so bile sedaj predstavljene, ure športne vzgoje, ure gibanja in tako naprej in to je tisto kjer jaz vidim to vlogo tega direktorata in pa seveda v promociji športa, ne pozabiti, da so športniki najboljši promotorji ali pa eni najboljših promotorjev države in jaz mislim, da je država marsikaj v tem smislu jim tudi dolžna in prav je, da se jim v tem smislu tudi oddolži.

Če smem zaključiti nazadnje, ampak nikakor ne nazadnje, vprašanje mladine. V Državnem zboru imamo sprejet nacionalni progam, ki je bil sprejet leta 2013, kot sem že prej rekel čisto na začetku, treba ga je spremljati, treba ga je evalvirati sproti, o tem obveščati Državni zbor, imamo sprejet krovni zakon o uresničevanju javnega interesa v mladinskem sektorju, kjer je sektor relativno dobro strukturiran, opravljena je bila kvalitetna nadgradnja tega koncepta mladinskega dela, danes moram reči, da je vedno več tudi zanimanja za pridobitev te nacionalne poklicne kvalifikacije mladinski delavec in to je prav, je pa nekaj kar je nujno in to je takojšnje imenovanje predstavnikov vlade v svet Republike Slovenije za mladino, ne gre samo za imenovanje in to je treba posebej poudariti, gre tudi za resno sodelovanje, poslušati se in seveda se iti tisto kar se imenuje organiziran in strukturiran dialog, ne samo v okviru sveta Vlade Republike Slovenije, ampak seveda tudi drugod. Drugače so pa naloge na področju mladine seveda, da še naprej ohranjamo platformo za ustrezno informiranje mladih o priložnostih in programih, ki jih imajo, to je na platformi mlad.si, potem zagotavljanje izvajanja programa Erasmus +, Mladi v akciji še naprej ter seveda v kratkem, ampak to je zdaj že v teku, pogajanja za sredstva v EU, o novi finančni perspektivi. Večletni finančni okvir se pogaja in temu primerno bo seveda treba tudi na mladinskem sektorju to zadevo narediti.

Tako, gospod predsednik, jaz bi se vam najraje najlepše zahvalil vsem, ob enem seveda tudi vsem poslancem, ki so zdržali, mislim, da je malo manj kot eno uro bilo, se opravičujem, ampak poskušal sem biti kolikor je le mogoče koncizen, pa tudi v tem več kot samo odškrniti vsega tistega kar je na tem področju nisem mogel, tako, da za enkrat se vam zahvaljujem, seveda bom pa z veseljem odgovoril na katerokoli vprašanje.

Hvala.

mag. Branislav Rajić

Spoštovani gospod kandidat, hvala vam.

Res je, ura ne laže, manj je kot ena ura, zaradi moje zamude iz prejšnjega odbora. Zdaj pa dajem besedo članicam in članom odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, da vam zastavijo vprašanja, imamo za enkrat prijavljenih 11 razpravljavcev oziroma poslank in poslancev. Prvi na vrsti je Miha Kordiš, za njim kolega Tomaž Lisec, podpredsednik odbora.

Hvala za besedo predsedujoči.

Za gospoda Pikala imam nekaj vprašanj, preden se pa premaknem na ta vprašanja naj izpostavim osnovne parametre v katerih v Levici razumemo izobraževanje, želimo si, da ima naša država kakovosten, vsem dostopen javni izobraževalni sistem, ki ni plačljiv na nobeni točki in, ki servisira družbene potrebe, torej, ki se ne podreja željam, ambicijam kapitala po akumulaciji, ampak razvija in stimulira vse potenciale posameznika, ki jih ima zato, da se ta lahko polno vzpostavi kot oseba, zato, da lahko idealistično rečeno zasleduje srečo v svojem življenju, to je neka naša idejna pozicija iz katere izhajamo, predvsem vidimo izobraževanje, po pomenu nekje tam kot zdravstvo, to sta temeljna družbena podsistema, garanta javnega dobrega in kot javno dobro jih moramo tudi obdržati in nikakor jih ne smemo predati trgu in seveda tudi država mora nameniti tema dvema segmentoma javnega dobra veliko več pozornosti kot smo bili temu priča do sedaj. Čisto operativno, mislim, da vas, gospod kandidat za ministra, prvo kislo jabolko čaka v stavkovnih zahtevah iz vzgoje in izobraževanja. Nadaljevanje stavkovnih aktivnosti je bilo že napovedano in tu me zanima, kako nameravate nadaljevati s pogajanji. V Levici vsekakor podpiramo vse upravičene zahteve javnih uslužbencev po dvigu plač, da se plačna lestvica enega segmenta znotraj javnega sektorja izenači z drugim segmentom. Zlasti podpiramo to, da se dvignejo plače tistih najslabše plačanih. Tu je neka odskočnica to, da so predhodna pogajanja, torej preden je pokleknila prejšnja Vlada, že pripeljala do nekih rezultatov. In tu me zanima, prvič, ali se načelno postavljate na stališče, da je treba zaostajanje plač na delovnih mestih v segmentu vzgoje in izobraževanja za primerljiva delovna mesta drugod po javnem sektorju odpraviti in pač te plače seveda dvigniti. In od kod nameravate nadaljevati pogajanja. Ali mislite, da jih je treba začeti znova, mislite, da je treba začeti pogajanja od točke, do katere so že prišla v preteklih mesecih, kako boste v to kislo jabolko ugriznili.

Naprej. Konceptualno je nekoliko bolj pereče, pa ni najbolj nemudno vprašanje, vprašanje javnega in zasebnega. Določen delež javnih sredstev pri nas, ki bi lahko končal za krepitev javnega šolstva, konča kot subvencija zasebnemu izobraževanju, ki ga dejansko javna sredstva držijo pokonci. Kako bi vi želeli zaustaviti financiranje zasebnega iz javne malhe in ta sredstva seveda prenesti v javne šole. Ker vemo, samo javni sistem, samo javno šolstvo je tisto, ki lahko polno deluje v funkciji odpravljanja družbenih razlik, družbene mobilnosti in zasleduje neke obče družbene cilje, ne pa partikularnih, ideoloških, profitnih in tako naprej.

Kot tretje me zanima šport v smislu športa za vse. Torej, javna športna infrastruktura, ki je na voljo vsem, od trim stez do športnih igrišč, tudi v organizacijskem smislu, raznorazna društva, manjši klubi in tako naprej. To je micelij, iz katerega lahko zraste potem tudi vrhunski šport, pa je kljub temu bil v preteklih letih, da ne rečem v preteklem desetletju, temeljno zanemarjen. Hkrati tudi to ni neka točka, ki bi kotirala prav visoko v koalicijski pogodbi oziroma šport za vse se sploh ne pojavlja zares. Tako me zanima, kako vi kot minister vidite šport za vse, nameravate v tako obliko športne infrastrukture prinesti več financ, kot je bilo temu do sedaj namenjenih, ali ta sektor podpirate in tako naprej. Sami ste omenili, da imate željo razvijati, motivirati otroke za večjo fizično aktivnost, za večje športno udejstvovanje. Omenili ste tudi, da so jim športniki velik zgled, ki jih tu lahko potegne, ampak vsi ti zgledi se razbijejo pri aktualni realnosti, ki je taka, da je rekreativna, če želite, športna infrastruktura neprimerna ali pa pogosto slabo primerna za to, da bi jo lahko mladi in vsi ostali, delavske množice zares koristile. Pogosto so mladi podvrženi čisto premoženjski selekciji, nekatere lahko starši vozijo na treninge, tisti treningi so dragi, spet drugi jih ne morejo. In je razvijanje športnih kapacitet otrok talec premoženjske neenakosti in požrtvovalnosti posameznih staršev in ne odraža nekih sposobnosti, želja, zmožnosti, s katerimi ljudje pridemo na svet.

Kar me pripelje do drugega velikega kislega jabolka, to je pa Zakon o visokem šolstvu, ki mislim, da je najpomembnejši projekt, ki se ga lahko izpelje resorno na tem področju. Vi ste se v pripravi Zakona o visokem šolstvu že poskusili in tisti zakon je bil problematičen, predvsem zaposleni so na to opozarjali, na to smo opozarjali takrat študenti. Najbolj nas je zmotilo ustanavljanje »spin-off« podjetij, torej univerza kot pogonska komercialna mašina, potem se ti pa akademski kader raje ukvarja s plemenitenjem kapitala in z aplikativnim raziskovanjem, s čimer bi se moral, torej s pedagoško dejavnostjo, temeljnim raziskovanjem in tako naprej.

Zmotila nas je tudi vpeljava posebne kategorije pedagoških strokovnih delavcev, torej da imamo na univerzi posebne zaposlene, ki odnašajo pedagoške obveznosti, ki bi jih sicer morali opraviti redni profesorji oziroma akademske elite, akademski mandarini in tako naprej, kar je pač oblika servisiranja njihovega privilegiranega položaja. In »last but not least«, šolnine. Grožnja šolnin, ki se je skozi tisti zakon odprla, je bila navsezadnje tista, ki je na ulice pognala nekaj tisoč študentov, za katere mislim, da so takrat uspešno ustavili tudi postopek sprejemanja tega zakona. Mislim, da so bili to napačni zastavki v takratnem ZVIS, zato me zanima, ali nameravate pripravo nove visokošolske zakonodaje nadaljevati od te točke, torej boste iz predlaga potegnili svoj nekdanji zakon pa začeli nove kroge usklajevanj, dogovorov, popravkov ali se boste projekta ZVIS lotili na novo. Ker dejstvo pa je, da je po visokem šolstvu in po univerzi treba temeljito pospraviti, od tega, da to postane skupaj z raziskovanjem družbena prioriteta, da prejme več sredstev, do tega, da se notranjo fevdalno strukturo univerze temeljito prevetri, da se odpravi plačljive prakse in tako naprej. Tu verjamem, da se ravno v ZVIS stekajo in stikajo najpomembnejša vprašanja visokega šolstva, začenši s financiranjem. Zdaj imamo neke zaveze v koalicijski pogodbi, tu me bolj konkretno zanima, kakšen dvig lahko za visoko šolstvo pričakujemo v naslednjih letih, v kakšnem tempu. Čez nekaj mesecev se bomo začeli pogovarjati o proračunu, sprejemati proračun, kakšen dvig finančnih sredstev si tu obetate. In naprej, mi se sicer lahko lepo pogovarjamo, se tudi zmenimo, da bomo dali v določen segment javnega dobrega več denarja, treba je pa poskrbeti tudi za vire, ki bodo te izdatke pokrili. In tu me zanima, h kakšnim virom se ozirate, zato da bomo finančno okrepili izobraževalno vertikalo oziroma še posebej visoko šolstvo in raziskovanje, nekje bo ta sredstva treba najti.

Dalje, prakse plačljivega študija. Pri nas še zmeraj velja, da je vsaj načelno izobraževanje javno dobro, da je brezplačno in tako naprej, v praksi pa ta idejna pozicija sreča svoje omejitve, ki so visokemu šolstvu skrite bodisi v raznoraznih izrednih študijih in šolninah, ki so tam noter, bodisi v vpisninah in tako naprej. Tu je pa tudi doktorski študij, torej tretja bolonjska stopnja, ki ni vključena v sistem rednega študija. Tu me zanima, kako se boste spoprijeli s praksami plačljivega študija, se nameravate sploh spoprijeti. Podpirate idejo, da se doktorski študij vključi v redni študij in tako naprej. K omejevanju vpisnin, to najdemo zavezo sicer v koalicijski pogodbi, konkretno me zanima, če veste, koliko je tega in kako nameravate za ta problem poprijeti.

Univerza. Že prej sem omenil, da je to neka struktura, ki kar vztraja v svoji fevdalni formi. Na vrhu te hierarhije pa sedi zelo ozka privilegirana akademska elita, ki monopolizira resurse, ki jih ima visokošolski sektor na voljo, in izvaja de facto notranjo privatizacijo, kot so se pred časom o tem izrekli v enem od sindikatov. O tem smo razpravljali na tem odboru v preteklem mandatu večkrat, pretresla nas je afera dodatki, pa odnesla eno ministrico, drugo ministrico, odnesla ponarejena diploma in tako naprej. Zanima me, kako nameravate pristopiti k procesu demokratizacije univerz in fakultet oziroma še pred tem, ali prepoznavate potrebo po tem, da se univerza demokratizira, in kako. In znotraj tega, če vidite kaj smisla v tem, da se pod vprašaj postavi tudi doživljenjska habilitacija. Mlajši akademski kader seveda nima takih možnosti, da pride znotraj univerze do nekih resursov s katerimi si lahko gradi kariero, s katerimi lahko zasleduje svoje raziskovalne strasti, v glavnem so obsojeni na raznorazne prekarne oblike zaposlitve, ostajajo na pozicijah asistentov, raziskovalcev, skratka mladi akademski prekariat in imamo hram duha, zgradbo učenosti v katerem se dogajajo najbolj preklehne oblike izkoriščanja že znotraj samega akademskega procesa, potem so pa tukaj še »outsourcane« podporne dejavnosti kot so to raznorazni čistilni servisi, varnostne službe kjer so ti zaposleni v izjemno slabem položajem, tako gmotno, kot kar se tiče spoštovanje njihovih drugih pravic na delovnemu mestu in tukaj me zanima kako boste z praksami prekarnosti in »outsourcanja« prekinili in presekali? Navsezadnje je pa tu še vedno živa nevarnost »spin-off« podjetij, torej, da se univerze neposredno ukvarjajo z komercializacijo svojega znanja, kar je seveda samo še ena oblika kjer lahko akademska kasta akademskih mandarinov plemeniti svoj monopoliziran položaj, hkrati pa mislim, da je to tudi konceptualno narobe. Mislim, da univerza mora servisirati javno dobro, vse rezultate raziskovanja je potrebno dati na voljo celotni družbi, potem pa naj se seveda zasebni gospodarski sektor in tako naprej ukvarja naprej s temi rezultati, jih pretaplja v neke aplikativne, ne vem aplikativna znanja naprej v produkte komercializira in tako naprej, skratka »spin-offi« niso neka stvar, ki bi sodila na univerzo, žal je nastavek v koalicijski pogodbi drugačen, koalicijska pogodba se spogleduje z »spin-offi« in mislim, da je to neka pot po kateri ne moremo hoditi in ne smemo hoditi. To je moj prvi sklop vprašanj.

Hvala.

mag. Branislav Rajić

Hvala kolega Kordiš. Glede na to, da je bilo toliko zastavljenih vprašanj v prispodobi kislih jabolk, da bi ta čežana bila čim bolj užitna, jaz predlagam, da gospod kandidat odgovarja za vsakim kandidatom.

Tako, da izvolite.

Jernej Pikalo

Hvala lepa.

Jaz moram reči, da glede idejne pozicije smo si zelo podobni, tako, da kar se tiče tega, da je izobraževanje javno dobro in garant javnega dobra, o tem ni nobenih dvomov in mislim, da sem tudi v svoji predstavitvi to izpostavil. Kar se tiče stahovnih zahtev, jaz mislim, da sem svoje na nek način že povedal tudi z mojo izjavo za tisti shod, ki se je zgodil, torej v tem smislu nisem prav v ničemer spremenil svoje pozicije. Kako bo pa Vlada krovno pristopila k temu, zdaj od kod bo startala, to vam pa v tem trenutku ne morem povedati. Kar pa vam želim povedati, je pa to, da seveda imajo delavci v vzgoji in izobraževanju zaradi sistema napredovanja, ki je lasten vzgoji in izobraževanju, seveda nekoliko otežene načine napredovanja oziroma njihovo napredovanja so počasnejša in zaradi tega v primerjavi z tistimi v javni upravi, v drugih delih javne uprave seveda napredujejo počasneje in, ker napredujejo počasneje seveda to tudi pomeni manko pri njihovih plačah. In ravno v tem smislu sem jaz razumel te strokovne zahteve in ta pogajanja, poleg seveda tistega reševanja skupine J, torej vseh tistih, ki so pod minimalno plačo, kar je nekaj že bilo narejeno, ampak mislim, da je tam treba še narediti naprej. Torej primerljiva delovna mesta v vzgoji in izobraževanju z nekimi drugimi primerljivimi mesti v javnem sektorju pač zaostajajo z plačami, to pa zaradi tega kot rečeno za to, ker je napredovanje v drugi delih javnega sektorja lažje ali pa, če hočete hitrejše, kot je v vzgoji in izobraževanju zato, ker vzgoja in izobraževanje imajo relativno zahteven sistem v visokem šolstvu, če hočete habilitacij, enako velja za znanstveni del, za seveda osnovnošolski, srednješolski in pa seveda vrtčevski oziroma predšolski del gre pa zelo preprosto za to, da so tudi tam napredovanja in nobeno od teh seveda ni avtomatično. Kar se tiče javno zasebnega in tistega kar vi imenujete subvencije zasebnim, bi jaz vendarle rekel takole, so zasebne šole, ki so šole, programi, kakorkoli, ki so lahko tudi v javnem interesu. In tu je treba biti zelo natančen, zakaj gre? Gre za to, da bi seveda, da so seveda tudi drugačni pedagoški pristopi, da je možno, da z neko drugačno filozofijo pristopamo do vzgoje in izobraževanja in taki, če dobijo koncesijo, lahko seveda na nek način bogatijo ta šolski prostor. Upravičenec od te koncesije samo kadar zares bogatijo, ali z vsebinskega vidika ali sicer ta šolski prostor. Podvajanje je pa ta zadnje kar se z koncesijami mora zgoditi in tisto kar se nam je dogajalo, in kar se nam še dogaja, je v tem, da so bile podeljene koncesije na podobnih, če ne istih programih. Pa je kjerkoli v vertikali to lahko se zgodilo, to je tisto kar ni. Kadar pa gre za bogatenje šolskega prostora, kadar gre za bogatenje vsega skupaj, tam pa jaz dopuščam, da se seveda to zgodi, ampak v omenjeni obliki, v zelo, zelo omejeni obliki, kajti nazadnje, ključ je v mreži šol, torej v mreži, ki je gosta, v mreži, ki je za vsakogar, za vsakoga in za vsako in je v tem smislu tudi zelo, zelo pomembna. Kar se tiče športa za vse, imate prave, tule imamo veliko vprašanje seveda občin, ki imajo različno investicijsko sposobnost. Kot veste so pravzaprav občine poleg staršev glavni financerji tega športa, starši, vsi mi, ki plačujemo in dejansko to kar pravite, imate prav, odvisno je od našega siceršnjega materialnega statusa in tako naprej, ali bodo seveda naši otroci lahko pristopali k določenim dejavnostim, ampak starši so glavni financerji, pa si to priznamo ali pa ne, in v tem smislu jim je seveda, in v tem smislu jim je treba pomagati točno za javno infrastrukturo. Mi imamo v koalicijski pogodbi neko zavezo glede javne infrastrukture, jaz vam lahko povem, da sem se v prejšnjem mandatu tudi na evropski ravni zelo boril za to, da bi tudi iz evropskih sredstev še naprej smeli financirati športno infrastrukturo, torej ne vrhunsko športno infrastrukturo, ampak infrastrukturo športa za vse, pa je na žalost kasneje bila evropska komisija proti temu predlogu, kar me je zelo razžalostilo. V Sloveniji pač ni, ali jih je pa zelo malo teh velikih športnih korporacij, pravzaprav so vsi športni objekti namenjeni ob enem, razen zelo redkih, namenjeni tudi rekreaciji, torej športu za vse. In za to jih je vredno razvijati in zato je vredno v sodelovanju z občinami te razpise še naprej peljati, recimo eden od takšnih razpisov oziroma ena od takšnih stvari je sedaj recimo tisti stari velodrom v Novem Mestu, ki se pravkar prenavlja in je ena od takih športnih infrastruktur, ki je namenjena, ki je seveda namenjena športu za vse in pa predvsem mladim. Zdaj glede Zakona o visokem šolstvu imate prav, to je pravzaprav eden od pomembnejših, en od pomembnejših stvari, ki jih je treba v tem mandatu, ki jih je treba v tem mandatu rešiti. Zdaj, jaz vem, da je bilo ogromno pregovarjanj, pogovarjanj na take ali drugačne načine, včasih tudi malo glasnejših glede šolnin. Kar se tega tiče ste pri meni, ali pa kar se men tiče v tem smislu bom ta zadnji, ki bom podpiral šolnine. Je pa res, da pa vsem tistim, ki so pa že izkoristili dvakratno pravico ali pa še več, je pa vendarle v kasnejših letih, kadarkoli pa, če bi želeli še treba dati to priložnost, da to vendarle lahko izkoristijo, zdaj tule se pa lahko razlikujemo, ali je to ta tretjič treba plačati ali pa ne. Tu se lahko razlikujemo, medtem, ko glede osnovne pravice do izobrazbe pa jaz ne bom nikoli podprl in ne bom podprl šolnin, ker pač vem kaj to pomeni, jaz sem tudi iz družine, ker, če bi bile šolnine, ne bi nikoli doštudiral. In je to vsaj kar se mene tiče pa ne samo glede moje izkušnje, ampak izkušnje pravzaprav po mojem vseh v tej sobi na nek način bi zelo težko ali pa bi celo štartali v to življenje z enim ogromnim dolgom, kajti če hočeš imeti šolnine, potem verjetno pomeni, da moraš nekje vzeti kredit zato, da tiste šolnine odplačaš in potem vemo kako štartaš kot mlad v to življenje s takšnim bremenom. Kar se tiče "spin off-ov", jaz se z vami strinjam to nikakor ne more biti osnovna dejavnost univerze, je pa pomembno univerzi vsaj v tistem delu dati to priložnost, če jo želi. Pri tem je pa pomembno zasledovati par načel, eno ste vi izpostavili in to je, da to nikakor ne more biti tista ključna dejavnost in drugo kar je je vprašanje javnih sredstev. Torej, če ste vi nek produkt, pol produkt, patent kakorkoli razvili z javnimi sredstvi, ga kasneje kapitalsko oplemenitili, potem je treba ta denar vrniti v univerzo, potem je ta denar treba nazaj pripeljati, ko se to proda začetni start up podjetje kakorkoli je treba ta denar vrniti. Drugi, ki so za nek odtenek pametnejši od nas nimajo to narejenega v univerzi zato, ker se zavedajo tako kot vi, da je vprašanje tega, da se univerza s tem ne ukvarja, ampak imajo to ob univerzi, ne v univerzi ampak ob univerzi, po navadi je to tudi organizirano, zdaj ali je to v obliki d.o.o. ali v kakšni taki obliki vsekakor pa pod nadzorom in lastništvom, ideja kot rečeno je v svobodnem raziskovanju, v avtonomnem raziskovanju brez kakršnegakoli pritiska prisile, pa je to kapitalski ali kakorkoli, skratka ta sfera mora biti avtonomna, če pa ima priložnost, da iz tega kaj naredi uporabnega, ki je kasneje tudi prodajljivo ali kakorkoli od tega, potem pa naj to naredi, ampak ves denar, ki je bil porabljen za to je treba vrniti nazaj na univerzo, to je poanta vsega skupaj. Lahko debatiramo o tem ali je tako prav ali ne, ampak vsaj jaz vidim z vsemi omejitvami, ki temu sledijo.

Glede starega zakona ali bomo tisto vlekli iz predala ali ne jaz bi raje videl, da so v tem mandatu bili storjeni koraki naprej in bi raje od tam štartal, kajti, če bo vsak štartal vedno od novega potem ne bomo nikamor prišli, meni je zelo žal, ampak v tej državi se o tem ZV-is-u pogovarjamo mislim, da od leta 1996, pa zdaj malo pretiravam, ampak blazno dolgo že. In zaradi tega spet iti nazaj "makes no sense". Torej je treba od tam kjer do tam kjer smo do zdaj prišli, ne vem, je treba točno pogledati kje so pogajanja socialnih partnerjev, delovne skupine in vsega tega do tam od kam je prišla in je treba videti kaj od tega naprej lahko naredimo. Jaz nimam nobenih in to je treba povedati zelo jasno, jaz nimam nobenih niti lastninskih niti lastništvenih niti si ne lastim niti karkoli od tega tistega besedila, ki je takrat nastalo, tudi nimam do njega nek posesivni odnos, tako da tisto lahko gre zaradi mene tudi na smetišče zgodovine. Bi pa rad videl, da naredimo korak od tam naprej.

Kar se tiče dviga tempa financiranja sem vam približno povedal, torej ideja je v tem, da dodajamo in da bi ta tempo dejansko od leta, torej namesto na cilj na leto 2032 nastavili na leto 2025 in na ta način dvigovali tempo v skladu s formulo, ki pa je zapisana v zakonu in je bila sprejeta v Državnem zboru. Ne glede na vse kar si mislimo, ampak ta formula je bila sprejeta v Državnem zboru, vprašanje je samo dejansko tempa.

Kar se tiče plačljivega študija ste sami navedli so še druge oblike torej plačevanje vaj, laboratorijskih vaj, vpisnin in vsega tega, torej, če mene vprašate je to tudi vprašanje stanja financiranja celotnega visokega šolstva. Jaz mislim, da če bi izboljšali stanje financiranja visokega šolstva, potem bi lahko v veliki meri to omejili, da do tega ne bi prihajalo.

Kar se tiče doktorskega študija ste rekli redni je sedaj opredeljen kot izredni študij, torej kot študij, pa ne samo zaradi tega, ampak tudi po obliki in organizaciji, je pač to izredni študij in je zaradi tega plačljiv. Jaz moram reči, da ne glede na to, da to materijo relativno dobro poznam, ampak nimam čisto izdelanega stališča ali bi moral biti v celoti financiran iz javnih sredstev oziroma za katere dele ali za katere posameznike, če bi sploh delali razliko med posamezniki in na kakšen način, ker tudi ni vseeno na kakšen način, kaj od tega, kaj ne od tega in tako naprej. Skratka ni črno belo, ampak je zadeva veliko bolj kompleksna, seveda je privlačna ideja, o tem ni nobenega dvom, ampak je tudi vprašanje kvalitete in je vprašanje doseganja te kvalitete, ki pa je na doktorski ravni ne minljiva, kajti to je zadnja kvaliteta in če tam ne bomo tega vzdrževali potem tega ne bo, ni pa, ne govorim pa o tem, da bi zaradi tega, ker bi davkoplačevalci dali denar, kvaliteta nujno trpela.

Glede doživljenjskih habilitacij je moje stališče tako, da vi imate, zdaj vi to imenujete prekarijat, lahko to imenujemo tudi kako drugače, ampak do takrat, ko dosežete naziv rednega profesorja imate grožnjo vsakih pet let, da ste odpuščeni. In to je zdaj, lahko rečete, da je to stimulans, lahko rečete, da je grožnja, lahko rečete karkoli od tega, ampak do tam je ta zgodba. Od tam naprej bi pa morala biti, če mene vprašate, drugačna stimulacija, kajti isto kot sem prej omenil pri svetnikih, pa višjih svetnikih, da se karierni razvoj ljudi konča prehitro bi morali z nekimi drugimi oblikami stimulacije te ljudi stimulirati vključno z mano zato, da bi bolje, več ali kakorkoli prispevali k tej zgodbi in v to zakladnico znanja. Kar se tiče pa demokratizacije, koraki so bili storjeni, vi veste, da so se spremenili načini imenovanja tako senatov kot rektorja kot vsega tega, verjetno so še načini zato, da demokratiziramo univerzo, ampak oba veva, da univerza je srednjeveška inštitucija po sistemu kot je postavljen, zdaj ali jo bomo popolnoma podrli kot tako je pa, jaz mislim, da več kot za enega ministra, to je pa ključno potem nacionalno vprašanje ali jo bomo kot srednjeveško inštitucijo obrnili. Kar se tiče prekarijata, čistilnih servisov in tako naprej, ja, popolnoma, jaz bom že generalno rekel, že to, da je v javnem sektorju sploh kdo zaposlen pod minimalno plačo oziroma v razredih, ki ne omogočajo niti minimalne plače in se mu potem dodaja do minimalne plače je nespodobno, da uporabim zelo milo besedo, ampak to ni ključ prekarnosti zaposlitve, ključ je povsem drugje, je pa res, da pri tem prekarijatu do določene mere je vedno bil, do določene mere vi ste lahko izredni profesor, ampak še vedno ste na pogodbi za določen čas. Dogajajo se hujše stvari in to, da ste vi na sistemiziranem delovnem mestu asistenta ste pa že v nazivu izrednega profesorja, to je zame dosti hujša zato, ker delovna mesta ne sledijo nujno sistemizaciji oziroma habilitaciji in takih anomalij je še, tako da to je neka dolga zgodba. Hvala.

mag. Branislav Rajić

Hvala lepa za ilustracijo. Če nadaljujemo po tem tempu rabili bomo še sedem ur in pol, zato prosim in gospoda ministrskega kandidata in ostale, ki zastavljajo vprašanja, da to pospešimo, ker resnično ta seja, ta dvorana je zasedena od 19. ure in morali bomo prekiniti sejo, če se ne podvizamo, tako da predlagam, izvoli Lidija Divjak Mirnik, proceduralno.

Lidija Divjak Mirnik

Hvala lepa predsednik za besedo.

Jaz bi mogoče predlagala, da se za začetek na tri vprašanja omejimo in potem, če še bo čas, še kaj več, ker drugače bomo res tukaj do polnoči. Pa ni problema, ampak nimamo več kje biti od šestih dalje.

mag. Branislav Rajić

Hvala lepa, ne moremo omejevati na tak način, vseeno gre za eno najbolj demokratičnih področij oziroma, kjer si želimo najbolj, najvišjo stopnjo demokracije, tako da kljub temu, da razumem, ne morem temu pritrditi.

Naslednji podpredsednik odbora, gospod Tomaž Lisec, izvoli.

Hvala predsednik za dano besedo. S tega mesta upam na uspešno vaše predsedovanje temu odboru, spoštovani kandidat, poslanci in poslanke, ostali vabljeni. Vsem skupaj en lep pozdrav.

Sam osebno sem pri pripravi na ta »hiring« izhajal iz dveh zadev: eno je ta koalicijska pogodba za naslednja štiri leta in pa drugo magnetogram iz 18. marca 2013, ko se je prav tako pristojnemu odboru predstavil dr. Pikalo. Kar lahko povem za začetek, da ena redkih stvari, ki iz FDV pride zelo prav v življenju je »copy paste« z modernizacijo. Jaz moram reči, da je velik del besedišča v prvi uri izvajanja kandidata kar, da ne bo pomote, ni samo slabo, približno podoben tistemu, kar ste povedali leta 2013. Od tega, da je ta resor najbolj perspektiven resor, da avtonomija šolskega sistema enake možnosti za vse, skratka določeni stavki so čisti »copy paste«, ampak še enkrat to ne pomeni nujno samo nekaj slabega, ampak tudi dobrega, predvsem pa morda klofuta tistim ministrom v obdobju 2013-2018, kajti, če lahko minister izhaja iz svojega »hiringa« leta 2013 pomeni, da njegovi nasledniki niso nič naredili ali pa vsaj ne veliko dobrega. Toliko morda za začetek magnetograma.

Zdaj pa kar se tiče koalicijske pogodbe, jaz moram reči, da sem še vedno, kljub temu, da nisem prvi mandat v tem državnem zboru, fasciniran v narekovajih s pojmi kot so posodabljali bomo, prenovili bomo, smiselno bomo vključevali, uredili bomo, zagotavljali bomo, nedvomno bomo definirali, povezovali bomo, zastavili bomo, ustvarili bomo, podpirali bomo. Čeprav še enkrat, tudi sam prihajam iz FDV, ampak kar me je življenje naučilo je, da si je treba zastaviti odgovore na tistih sedem znamenitih vprašanj, saj veste: kdo, kaj, kako, zakaj, koliko, in koliko bo stalo pa še kaj sem pozabil. Tukaj tega na žalost ni, če že je kje kakšna konkretna definicija, na primer 6 % BDP, pa ni zadaj vsaj kakšnega stavka na kakšen način oziroma, kot bi rekel Robin Hood kje bomo jemali, da bomo ministru dajali. Toliko za začetek, sedaj pa čisto dva konkretna sklopa.

Kot član tega odbora že v prejšnjem mandatu sem zelo z zanimanjem spremljal področje športa in pa športne infrastrukture. Sprejeli smo zakon o športu, ki ga pravni strokovnjaki, pa tudi športni strokovnjaki sesuvajo v različnih člankih, ampak očitno te članke niti pred sprejetjem, niti po sprejetju niso brali uradniki na ministrstvu, zato s tega stališča morda medklic, spoštovani minister upam, da boste imeli srečno roko pri povezovanju prvi c direktorjem direktorata in pa z ostalimi deležniki na področju športa, predvsem tukaj mislim na olimpijski komite, ki si je tukaj napisal zakon. Tukaj me zanima kakšno bo vaše sodelovanje z olimpijskim komitejem in pa kje vidite vlogo fundacije za šport? Ali je le nek nepotreben organ, kar ga je naredila prejšnja ministrica ali pa vidite v fundaciji za šport nek resen organ, ki bo pravično, avtonomno ali pa še kaj dodajte, delil sredstva, predvsem pa bil uspešen tudi pri zagotavljanju teh sredstev. Morda s tega stališča morda tudi moje vprašanje – kako ste vi spremljali to polemiko znotraj Državnega zbora, ko je koalicijski poslanec v Državni zbor vložil zakon o igrah na srečah, ki ga je ista koalicija, ki jo sestavljate tudi sedaj s tremi novimi strankami sesula? Ali lahko pričakujemo pod vašim mistrovanjem spremembo na tem področju? Torej, če bi se isti ali podobni zakon znašel na poslanskih klopeh, kakšna bo vaša konotacija pri tem zakonu. Čisto enostavno. Ali boste za, proti, ali pa boste tiho in boste rekli naj se drugi resorji dogovorijo?

Torej, zakon o športu in druga stvar športna infrastruktura. Verjetno veste, da so vaši predhodniki poslali vsem slovenskim občinam nek vprašalnik po potrebah na področju športne infrastrukture. Takrat je bila približno ocenjena vrednost med 800 milijonov in pa milijardo koliko občine potrebujejo za razvoj športne infrastrukture. Od šolskih telovadnic in do ostalih spremljajočih objektov, od velikih dvoran, bazenov, teniških igrišč, stadionov itd. Tukaj me zanima, glede na to, da pišete, da boste zagotovili stabilno financiranje vzgoje in izobraževanja, kamor spada tudi šport, na raven 6 %, kako se boste spoprijateljili s predstavniki občin, ki trkajo na vaša vrata, predvsem na Direktorat za šport in Direktorat za investicije in sprašujejo kdaj bo država odvezala mošnjiček in športno infrastrukturo, ki mislim, da bo v poprečju stara toliko kot jaz, torej preko štirideset let in namenila več kot približno 5 do 6 milijonov, kar država skupaj s Fundacijo za šport je namenila v letu 2017 in 2018. Pa še to smo imeli redno priložnost videti, da je celo koalicija podprla amandma, ki sem ga sam pripravil, da smo zagotovili 2 milijona več za športno infrastrukturo. Ampak vprašajte kakšnega župana kaj pomeni 2 milijona za športno infrastrukturo. V poprečju je to tak soliden nogometno-atletski športni objekt in morda kakšna WC kabina in tuš zraven in se konča. Ampak to so sredstva za državni proračun, ne za proračun neke povprečne občine. Zanima me kje boste tukaj vzeli, da boste dali športu. Kajti vi ste napisali povečali bomo sredstva za športno infrastrukturo odstotek BDP. Pa me tukaj s tega tudi zanima kje vidite financiranje športne infrastrukture ob konca vašega mandata in pa kateri športni infrastrukturi nameravate dati prednost. Ali so to neki regijski športno rekreacijski centri, krajevni ali pa morda boste, kot eden od vaših predhodnik, postavil en nordijski center, vanj zmetal ves denar za športno infrastrukturo, vsi ostali pa bomo počasi gagali oziroma bodo naši športniki selili svoje dejavnosti tam, kjer očitno odhajajo tudi naši podjetniki, v tujino. Ker doma nimajo možnosti niti za množično športno udejstvovanje kaj šele za vzgajanje vrhunskih kadrov.

Druga stvar pa, ki me zanima glede tega, ko ste napisali, da boste podpirali enakomerno razporejanje sodobne športne infrastrukture na območju Slovenije. Po kakšni strategiji, po kakšni metodi, glede na to, da prihajate iz FDV-ja, boste naredili sistem, da bodo resnično tista deprivilegirana področja prišla iz zadnjih mest na prva mesta. Toliko s področja športa.

Kar se pa tiče ostalih zadev. Nekaj je že predhodnik povedal. Zakon o visokem šolstvu in pa zakon o raziskovalni dejavnosti. Vašo predhodnico sem trikrat postavil pred dejstvo na odboru s poslanskimi vprašanji s čisto konkretnim in splošnim vprašanjem. Ali sploh ve oziroma ali sploh ima željo imeti sistemski zakon o visokem šolstvu in na drugi strani sistemski zakon o raziskovalni dejavnosti kot enovit zakon ali kot dva zakona. Vi temu tukaj dodajate še tretji zakon. Zakon o univerzi, ki ste ga napovedali, nekje tukaj v magnetogramu je, že leta 2013 in upam, da boste sedaj veliko bolj uspešni.

Kar pa se tiče novih fakultet, ki ste jih nekako, niti se jih niste odpovedali, da ne bom narobe začel. Moram reči, da ste tukaj prišli z idejo oziroma, če bo prišla kakšna lokalna skupnost ali pa nekdo z neko idejo o neki fakulteti, o nekem visokošolskem zavodu, upam, da ne bo apriori vaša beseda ne tega ne bomo naredili. Tukaj se morda celo v določenem segmentu strinjam z vami, da vsega še nismo izumili na področju izobraževanja v Republiki Sloveniji in morda je prav, da dobimo še kakšno fakulteto ali visokošolski zavod, ne glede na to, da verjetno bodo ljudje, vsaj tako kot gledamo po tujini, imajo zelo zanimiva imena, tako da se skoraj vprašaš kaj bodo na teh fakultetah počeli. Verjamem, da če imajo dobre programe in dobre profesorje ime fakultete ni pomembno,ampak je pomembna vsebina.

Naslednja stvar, ki ste se je zelo malo dotaknili, pa je delovanja Zavoda za šolstvo. Sam moram reči, da v prejšnjem mandatu, ko smo že imeli kakšno temo, ker smo se dotikali tega organa, smo imeli ne samo opozicijski poslanci, pa tudi koalicijski poslanci problem kaj ta zavod sploh počne. Ali je to nek zavod, ki dela neke analize ali pa daje kaj konkretnega? Skratka, zanima me kje vi vidite vlogo Zavoda za šolstvo in ali morda načrtujete okrepiti centre šolskih in obšolskih dejavnosti ali pa so to za vas nek ne bodi ga treba, ki jih je že sedaj preveč. Tu prihajam iz prakse. V občini iz katere izhajam imamo želje po širitvi centra za šolske in obšolske dejavnosti k hribu Lisca in moram reči, da bolj kot lokalna skupnost je velik problem uradništvo na ministrstvu in pa na zavodu, ki se nekako otepa neke širitve izobraževalnih smernic tudi na tem področju.

Za zaključek, da ne bom predolg, imam pa še dve konkretni vprašanji, kjer me zanima čisto vaše osebno mnenje. Kako vi vidite afero dodatki za stalno pripravljenost? Upam, da dovolite, da vas vprašam ali ste del te zgodbe ali pa ste del tistih, ki mislite, da je treba to zadevo raziskati in ustrezno urediti.

In za zaključek. Ali znate našteti imena in priimke vaših predhodnic v prejšnjem mandatu oziroma po katerih dosežkih ste se jih zapomnili? Kajti sam kot član Odbora za izobraževanje imam komaj v glavi te bivše ministrice. Nimam pa skoraj nobene ideje kateri so njihovi pozitivni dosežki.

Skratka, toliko. Upam, da nisem postavil preveč vprašanj. Upam na dobre odgovore. Hvala.