Spoštovane gospe in gospodje, članice in člani parlamentarnega Odbora za pravosodje, predstavniki ministrstva, Sodnega sveta in Vrhovnega sodišča lepo pozdravljeni na 2. seji našega odbora.

Obveščam vas, da je zadržana in se seje ne more udeležiti poslanka gospa Eva Irgl. Še eno obvestilo in sicer namesto podpredsednice odbora poslanke Meire Hot, nadomešča gospo Meiro Hot, jo pooblašča mag. Bojana Muršič.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev, oziroma za umik katere od predlaganih točk dnevnega reda, je torej določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s samim sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA LETNEGA POROČILA O UČINKOVITOSTI IN USPEŠNOSTI SODIŠČ ZA LETO 2017, KI JE OBJAVLJANO TUDI NA SPLETNI STRANI DRŽAVNEGA ZBORA, DNE 15. MAJA 2018. Kot gradivo imamo na voljo še mnenje komisije Državnega sveta za državno ureditev, z dne 2. oktobra 2018. K tej točki dnevnega reda smo vabili: Vrhovno sodišče, Sodni svet, Ministrstvo za pravosodje in Državni svet. Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2017 je Državnemu zboru posredoval predsednik Vrhovnega sodišča, skladno s 3. odstavkom 60b člena Zakona o sodiščih. Odbor za pravosodje pa ga bo obravnaval na podlagi 4. odstavka, 41. člena Poslovnika Državnega zbora, ki določa, da matično delovno telo obravnava poročilo, ki je bilo Državnemu zboru posredovano na podlagi zakona ali drugega predpisa, praviloma v treh mesecih po posredovanju. Obravnave na seji Državnega zbora pa so prave, če tako določa Poslovnik Državnega zbora ali če to predlaga matično delovno telo, ki v tem primeru pripravi predlog akta.

Pričenjam z obravnavo letnega poročila o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2017. Želi besedo predstavnik Vrhovnega sodišča? Predsednik mag. Damijan Florjančič, izvolite.

Hvala lepa in lepo pozdravljeni v imenu Vrhovnega sodišča, lepo pozdravljam tudi ostale poslance in poslanke ter ostale prisotne.

V tem letnem poročilu so zelo obširno in podrobno navedeni vsi relevantni podatki, kolikor smo jih uspeli seveda zbrati v okviru naših pristojnosti, tako da ne bi zdaj šel v kakšne detajle in podrobnosti, ampak bi uvodoma želel poudariti nekatere temeljne stvari, kolikor bi pa bila v nadaljevanju kakšna vprašanja, bomo z veseljem dali še dodatna pojasnila. Sicer pa bi lahko rekel, da Vrhovno sodišče in ostala sodišča poslujejo že nekaj let precej učinkovito, ker se v vseh zadnjih letih zmanjšuje število nerešenih zadev. Pri tem upoštevamo tudi dejstvo, da se število prejetih zadev v zadnjih letih prav tako niža in hkrati se niža tudi število rešenih zadev, kar je pa moč pojasniti z dejstvom, da se enostavno zaradi intenzivnejšega dela v zadnjih letih in števila rešenih zadev, pojavljajo vse bolj zahtevne zadeve. Tiste enostavne smo nekako uspeli že počistiti, da tako rečem z različnimi metodami delovanja znotraj sodišča in organizacijskimi prijemi, tako da nekako ostajajo zaradi tega zahtevnejše zadeve, ki terjajo bolj poglobljeno delo, daljše ukvarjanje z zadevami, vendar kljub temu ugotavljamo, da se tudi čas reševanja zadev skrajšuje. Tako imamo na primer pri povprečnem času reševanja zadev zdaj, recimo, okoli tri in pol mesece, medtem ko se pri pomembnejših zadevah te rešujejo v okoli sedmih mesecih in pol. Seveda obstajajo potem tudi tiste zadeve, ki terjajo daljši čas reševanja, in tukaj govorimo seveda o povprečjih. Tako da ponavadi so tudi v medijih izpostavljeni tisti primeri, ki so bolj odmevni, zahtevnejši, težavnejši in morda se tudi v javnosti nekoliko neutemeljeno ustvarja vtis počasnega delovanja sodstva zaradi teh primerov, ki so na ta način tudi tako izpostavljeni.

Poleg tega bi pa omenil tudi to, da smo v vseh letih - zadnjih nekaj letih, desetih, lahko rečem, kar povprek, zmanjševali število sodnikov, tako da jih imamo zdaj okoli 890. Poleg tega pa – ker je bilo to tudi na ravni države dogovorjeno, da se ob zmanjševanju števila sodnikov povečuje število sodnega osebja, to je ostalega podpornega osebja, da se to število povečuje ustrezno temu. Vendar tega nismo uspeli zagotoviti tudi zaradi omejenih finančnih sredstev in tukaj nas zdaj še nekako čaka, da se s skupnimi močmi potem – vidimo, kaj se da tukaj napraviti, da bi se na ta način povečalo število ostalega zaposlenega osebja. Ker se pa pri številu sodnikov zdaj ugotavlja, da nekako smo prišli že nekje na tisto dno števila sodnikov, glede na pristojnosti, ki jih imamo.

Tukaj se mi zdi relevantno poudariti prav to, ker gre za zakonodajno vejo oblasti, s katero se zdaj pogovarjamo, da se nam tudi v novih zakonih dodajo nove pristojnosti. To pa seveda zahteva nove kadrovske okrepitve, tudi nova sodniška mesta, in tukaj bi izrecno izpostavil nov Družinski zakonik, ki je vrsto pristojnosti iz centrov za socialno delo prenesel na sodstvo. In ta zakon, ki bo začel veljati v prihodnjem letu, prinaša kar pomembne obremenitve. Te zdaj rešujemo na tak način, da smo šli že v neke primarne razpise, dodatne razpise za družinsko področje, in ti razpisi temeljijo pravzaprav na tistih podatkih, ki smo jih dobili od Ministrstva za družino, delo in socialne zadeve, ker so nam povedali, koliko okoli ocenjujejo, da bi bilo tistih zadev, ki bodo prešle iz teh pristojnosti centrov na sodišča. Vendar imamo pa po drugi strani tudi podatke iz posameznih sodišč, ki – po njihovih ocenah in predvidevanjih – kažejo, da naj bi prišlo do bistveno večjega povečanja števila zadev na družinskem področju. Ampak mi moramo pač zdaj izhajati iz tega uradnega podatka, ki smo ga dobili od »Ministrstva za družine« in bi šele potem, ko bi dejansko videli, kako se bodo zadeve odvijale, ustrezno odreagirali.

Morda bi poudaril zdaj še v tem kontekstu tudi to, da se v kadrovskih zadevah kaže neka problematika, ki jo zaznavamo ali pa jo označujemo kot generacijsko vrzel. Namreč nekako med leti 35 in 44 leti starosti obstaja nek primanjkljaj sodnikov, ampak se povečuje število teh starejših, bom rekel tako - v tistih letih pred upokojitvijo -, in potem nekaj mlajših, kjer pa ugotavljamo, da zna biti težava zaradi prenosa izkušenj na mlajše generacije, ko bo ta starejša generacija odšla. In zato se tudi v poročilu zavzemamo, da se to ustrezno upošteva tudi pri kadrovanju za nova sodniška mesta. Glede na to, da se je število nerešenih zadev v zadnjih letih kot sem rekel nekako znižalo na obvladljivo raven, tako da tudi obvladamo tekoči pripad in nekoliko več rešimo. Bi tukaj, je bilo prav poudariti to, da se je naša aktivnost preusmerila iz kvantitete v kvaliteto in smo tukaj zdaj kar nekaj korakov storili v tej smeri, zlasti s pomočjo skupnega projekta z Vlado tudi, kjer je Ministrstvo za pravosodje, kjer so vključena tudi evropska sredstva; smo izdelali projekt izboljšanja kakovosti sojenja v katerega je vključeno številno - številni zaposleni v sodstvu, tako med sodniki, kot med sodnim osebjem, ki so se usposabljali za mentorstvo in za prenos znanja na sodnike. Zlasti tukaj mislim na sodnike, ki prvič nastopajo sodniško funkcijo, ali pa na tiste sodnike, ki menjajo pravna področja na katerih delujejo. Poleg tega pa smo ugotovili tudi veliko željo in hkrati tudi pomanjkanje znanja pri sodnem osebju takrat, ko vstopajo na sodniška delovna mesta. Ljudje izven te strukture, ki torej niso imeli do sedaj nobenih praktičnih izkušenj, kako sodišča poslujejo in se je zato intenziviralo tudi izobraževanje tega sodnega osebja, tako da so lahko čim prej v polni meri sposobni opravljati ustrezna delovna opravila na posameznih delovnih mestih. Tako, da se tu zelo intenzivira naš pristop kvaliteti sodniškega dela. Poleg tega in mi se zdi pomembno tudi to, da so naši napori usmerjeni tudi k intenzivnemu spremljanju vseh zakonodajnih sprememb, tako da sodelujemo že v fazi priprave zakonskih predlogov. Žal nismo vedno tudi slišani, takrat kadar dajemo ustrezne pripombe pa bi morda želel še izpostaviti to, da tudi v zvezi z družinskim zakonikom nismo bili vključeni samo v njegovo pripravo, ampak tudi v njegovo implementacijo, tako da je bila ustanovljena širša implementacijska skupina, ki pripravlja vse potrebno za uveljavitev tega zakona in v tem smislu so bili tudi vrhovni sodniki vključeni v to implementacijsko skupino. Po drugi strani bi pa želel poudariti še to, da nekatere zakonske spremembe, ki so bile po naši oceni prepotrebne v Državnem zboru niso bile sprejete, tukaj mislim predvsem na Zakon o kazenskem postopku, ker vidimo, da je to po naši oceni nek tak že arhaičen zakon, ki ga nekako spravljamo v korak s časom z različnimi novelami, tako da je že ves preluknjan s temi novimi novelami in z novimi določbami, ki po eni strani delajo tudi njegovo nepregledno vsebino in si želimo tukaj res enega novega pristopa in ustvarjanje enega modernega zakona, ki bi omogočil tudi ustrezno kvalitetnejše delo. V prejšnjem obdobju smo imeli tudi precej intenzivne pogovore z Ministrstvom za pravosodje v zvezi z morebitno in sicer predvideno reorganizacijo mreže sodišč. Milim, da bo ta mreža sodišč tudi v prihodnje še obremenjevala naše delo oziroma bomo bili priseljeni iskati ustrezno rešitev, da tudi to organizacijsko shemo spravimo v takšno strukturo, da bo ustrezala današnjemu času. Tukaj se mi zdi precej pomembno poudariti to, da zaradi organizacijskih potreb je treba v prvi vrsti pristopiti k enovitemu sodniku na prvi stopnji, tako da se bo lahko njegovo delo ustrezno organiziralo, ne glede na te delitve pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči, kot so sedaj uveljavljene in pravzaprav bolj ovirajo delo, kot pa, da bi ga omogočale v smislu njegove čim večje učinkovitosti. Torej, ne vem, zdaj, lahko bi še naprej kaj povedal, bi pa prepustil morda še nadaljnjim vprašanjem. Kar me je pa kolega zdaj opozoril, absolutno ne smem pozabiti, ampak to se pa bolj tiče Ministrstva za pravosodje, kot pristojnega da ureja vse potrebno za zagotavljanje prostorskih pogojev za delo sodišč in to izpostavljam že veš čas odkar sem na tej funkciji, ker je ta situacija v Ljubljani pravzaprav nevzdržna. Delamo na, če sem prav obveščen, na 18. lokacijah. Od prvostopenjskega do vrhovnega sodišča in je to pravzaprav en tak moment, ki dejansko omogoča, ne samo naše učinkovito delo, ampak tudi strankam onemogoča ustrezno, ustrezen pristop na sodišča, ker enostavno ne vedo več, kjer se kaj dogaja. Kaj priti? Po navadi pridejo vsi na Tavčarjevo 9, kjer je sedež Okrožnega višjega in vrhovnega sodišča, ampak potem se lahko zgodi, da celo zamudijo obravnavo in izide zamudna sodba, zato ker ni prišel na pravo ulico, kjer sicer posluje tisti oddelek, tisto sodišče s tem svojim delovanjem. In tukaj se mi zdi in to smo tudi v poročilo zapisali, da bi bila tukaj primerna ena zakonska rešitev kjer bi na podlagi sprejetega zakona določno opredelili metodo in način reševanja tega vprašanja in rokovno tudi opredelili, normalno tudi v finančnih okvirih, tako da bi imeli jasno sliko in obvezno, kako bomo ta problem reševali. Bilo je več storjenega na različnih sodiščih po Sloveniji, tudi v tem smislu, vendar je bila pa Ljubljana dejansko zanemarjena v zadnjih desetletjih in to je nemogoča situacija za tako učinkovito delo sodstva, kot bi si ga želeli. Za enkrat hvala.

Najlepša hvala. Želi besedo predstavnica Sodnega sveta? Izvolite gospa Nerat. Tale ta velik gumb, tako ja.

Hvala lepa. Moje ime je Barbara Nerat, jaz sem predsednica sodnega sveta. Vsi skupaj lepo pozdravljeni, hvala za povabilo. Sicer sem sodnica Okrožnega sodišča, kazenski oddelek, Specializirano kazensko sodišče v Mariboru. Ja, zdaj kot veste ne, je tudi sodni svet glede na prejeto poročilo vrhovnega sodišča, je ocenil, da slovensko sodstvo kot celota dejansko izkazuje dobre rezultate in na tem mestu lahko potrdim vse to, kar je povedal moj predhodnik, predsednik Vrhovnega sodišča magister Damjan Florjančič. Res je, da so in ne moremo mimo teh rezultatov, kazalniki razvoja slovenskega sodnega sistema so še naprej pozitivni. Res je, da se število prejetih zadev še naprej zmanjšuje in da dejansko izkazujemo sposobnost obvladovanje novih zadev. Obstaja seveda trend zniževanje števila nerešenih zadev, se pa zatika ravno pri takšnih zadevah, katere tudi rešujem sama. Dobro je napisalo tudi Vrhovno sodišče iz kakšnih razlogov niso vedno samo na strani sodišča, lahko se potem tudi malo, če želite, okoli tega pogovorimo. Dejstvo je, da se pričakovani čas rešitve, da se skrajšuje in bistveno zmanjšujemo, ne glede na težave s katerimi se soočamo. Število najstarejših zadev. K poročilu predsednika Vrhovnega sodišča bi opozorila, da je sodni svet spremenil metodo ocenjevanja sodnikov. Sedaj v ospredje več ne predstavljamo kvantitete, ampak predvsem kvaliteto sojenja. Tako da imam seveda časovne standarde, katere Vrhovno sodišče tudi zelo vzorno in zgledno spremlja in seveda, kjerkoli se pojavi kakršen koli krate stik, ali kakršen koli zastoj, takoj seveda poteka sodelovanje in takoj dejansko tudi Vrhovno sodišče primerno odreagira. Moram povedati, da smo z vidika obvladovanja pripada pri samem vrhu, tudi če gledamo primerjalno. Na prvem mestu smo tudi po izobraževanju sodnikov so področja EU prava in še vedno smo na vrhu lestvice po številu vloženih tožb. Toliko mogoče k temu, če še kdo misli, da je sodnikov v našem pravosodnem sistemu preveč, dejansko nekako Slovenija v tem primeru vodi, čeprav pač, na nečasten način. Zdaj, kar se tiče sistematično merjenje zadovoljstva javnosti. To spremlja tako Sodni svet kot tudi Vrhovno sodišče. Zelo aktivno delamo v bistvu na tem, da se nekako povezujemo, tudi sodni svet se zaveda, da smo nekako uvrščeni med Vrhovno sodišče pa nekako med Ministrstvom za pravosodje in nismo kadrovska služba. To bi želela pojasniti Vrhovnega sodišča, tako da smo res v bistvu zelo avtonomni, strokovno odločamo pri svojih vprašanjih, moram pa povedati, da zelo dobro sodelujemo z novim predsednikov Vrhovnega sodišča. Se rad odzove na naša povabila, tako da tukaj nekih kratkih stikov ni, se takoj pogovorimo in mislim, da zelo, zelo uspešno tudi sodelujemo. Zdaj, sestava Sodnega sveta se je malo spremenila. Šest novih članov smo dobili s poletjem. Mi imamo mandat za 6 let. Tako sem jaz postala potem predsednica 5. 7. Letos, se pravi na polovici mandata. Nekako rotiramo, o tem se tudi lahko še potem kasneje pogovarjamo, samo toliko, da veste, da pač s prejšnjo sestavo, takoj ko je bil magister Damjan Florjančič izvoljen, smo nekako zavihali rokave in potem začeli sodelovati točno tam, kjer je bilo sodelovanje potrebno. Skratka, sodstvo se zaveda dobro svoje vloge in odgovornosti, trudimo se, vsi skupaj, za dobro delo. Skrbimo za transparentno delovanje. Moram povedati tudi, da se vse sodne odločitve, se pravi vse inštanc, jih javno objavljamo. V 78 % smo tudi ugodili zahtevam za dostop informacij javnega značaja. V 95 % smo ugodili prošnjam za snemanje obravnav. Zdaj, kar pa je pač kolega Florjančič tudi omenil glede določene storilnosti nižanja na prej omenjenih področjih, kjer so določene vrzeli in kjer so kazalniki pri pomembnejših zadevah negativni pa moram povedati ne, da to je pripisati sinegiji večih dejavnikov. Zdaj. Bodisi gre za hitrejše, strokovno, kvalitetnejše sodno varstvo. Bodisi vpliva to na delovne resurse v sodstvu. O tem je kolega že v bistvu zelo odprl eno tako točko za razpravo. Dajemo pa vsekakor veliko pozornost sojenju v razumnem roku na eni strani pa tudi to v bistvu, ta naš poudarek v bistvu vpliva zelo pozitivno na časovne standarde, ki smo jih nekako določili, ker so v bistvu časovni standardi preživeli tisto staro normo in zdaj na ta način lahko dejansko mi doprinašamo pozitivno k kvaliteti sojenja. Kolega bi vam znal veliko povedati tudi o tako imenovani triaži. Ta zelo dobro tudi vpliva v bistvu na storilnost in sodniki v bistvu sedaj, ko sistemi se nekako, sodstvo se prenavlja, se modernizira. Tako da dejansko se nekako, rešujemo se opravljanja ne-sodniških opravil, kar recimo tudi v času moje prisege pred dobrimi 10. Leti še ni bilo tako, smo reševali sklepe o stroških brezplačne pravne pomoči. Zdaj vedno bolj nas suportira Vrhovno sodišče. Dobivamo res strokovne pravosodne svetovalce, potem višje strokovne sodelavce, svetnike v pravosodju, tako da dejansko se lahko k zahtevnejšim zadevam nekako posvetimo, osredotočimo na njih v meri kot se mogoče v preteklosti nismo mogli. Morate vedeti, da zahtevnost, kompleksnost zadev vseh sporov se vseskozi povečuje. Takšnih lahkih spisov, ki so bili prej rešljivi na zelo hitro, tega praktično ni več. Ko sem jaz bila na Okrajnem sodišču, to je bilo recimo leta 2007 pa potem do leta 2011 si imel lahko razpisanih pet šest obravnav, pa si mogoče polovico od tega mogoče celo lahko tudi rešil. Danes, tudi ko se pogovarjam s kolegi, ki so še ne, na prvih stopnjah, malo je takšnih zadev. Veste, da imamo institute priznanja in to se potem tudi vidi v številkah, ki vam jih predstavlja Vrhovno sodišče. Lahko tudi ena takšna zadeva terja desetine glavnih obravnav in tudi to seveda jemlje potreben čas sodnikov. Skozi pazimo, da varujemo pravice procesnih udeležencev maksimalno, vseh. Vemo tudi, da sodno varstvo ni učinkovito, če je zamudno pa nekako potem tehtamo, da, se pravi, ne prizadenemo pravico kogarkoli, ki je obravnavan v postopku. Nekoga, ki se znajde na zatožni klopi, bodisi tistega, ki recimo je oškodovan v kakšnih pravicah. Tako, da to. Mogoče, tudi za diskusijo. Seveda, sodniška služba je zelo nadzorovana, Jaz mislim, da je ena najbolj nadzorovanih služb v državi. Skozi smo predmet neke presoje. Pa bodi si mogoče vam bom potem povedala, kakšne manevre ima sodni svet. Imamo dve delovni telesi, imamo Disciplinsko sodišče, Komisijo za etiko in integriteto, imamo lahko raznorazne postopke nad nami. Smo lahko razrešeni, tudi če imamo trajni mandat, tako da nismo zavarovani, nismo v nobeni vati. Obstajajo tudi nadzorne pritožbe. Tu imamo malo problem, zaradi tega, ker je praksa pri obravnavanju teh nadzorstvenih pritožb enotna. Ampak tudi to, veliko se pogovarjamo, veliko sodelujemo pa mislim, da bomo počasi prišli na skupni imenovalec tudi na tem področju. Zdaj, tudi kolega magister Florjančič vam je pač omenil zakonodajo. To je velik problem. Velik problem je, da sodniki, ki recimo aktivno rešujejo določene zadeve neaktivno sodelujejo tudi pri raznih novih zakonih, pri noveliranju. TO zna biti velik problem. Tudi morate vedeti, da ko se zakonodajo spreminja so pristojnosti vseeno, ena je na prvi stopnji, ena je na drugi stopnji. Če se zadeve razveljavljajo, če se sodni postopki ponavljajo, vse to potem vpliva na pravico do sojenja v razumnem roku in potem so tudi takšna poročila, ki se pojavljajo v kakšnih odmevnih zadevah v javnosti, vedno jih je treba pogledati skozi obe plati medalje. Če, ne, malokdo potem pove, da je bilo sojenje recimo ponovljeno in potemtakem seveda primerno tudi dvakrat traja. Če želiš seveda ugoditi procesnim zahtevam vseh udeležencev. Bodisi po pravdni ali pa recimo kazenski zakonodaji. Zdaj tudi se dviguje delež vloženih pritožb na Ustavno sodišče Republike Slovenije. To je izven dometa magistra Damjana Florjančiča, je pa sodni svet to seveda zaznal. Za 10 %, to mislim, da ni tako malo. /nerazumljivo/ je bilo tudi pač žal ugotovljeno, da delež ugotovljenih kršitev, če jih pogledamo v številke glede pritožb je največji v zadnjih šestih letih. In tudi večje število je vloženih pritožb pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in to so vsi dejavniki v bistvu, ki nekako potem mečejo luč na razpravljajoče sodnike in potem posledično temu na sodstvu, kot na celoto. Zdaj, kot vam je kolega že povedal ne, res je, da tudi določena okrajna sodišča globalno več ne morejo obvladovati pripada in tukaj kot sem rekla, kazenski sodniki smo zelo izpostavljeni glede enormnih obsežnih kazenskih zadev. Vi morate vedeti, da so to spisi, ko ga dobiš v obravnavo lahko ima že več tisoč strani pa še razpravljajoči sodnik sploh v bistvu ni tega pogledal. Moraš to preštudirati in potem procesirati, razsoditi, potem napisati odločbo in potem zopet gre čez eno inštanco in drugo inštanco. Tako, da mislim, da je treba pogledat malo skozi drugačno perspektivo na takšne zadeve pa tudi močen pripad je povečan veste, migracijski tokovi, aktivno pač kar se vse zdaj dogaja v zvezi tudi z našo zunanjo politiko. Seveda tukaj je neki odsev tudi na Upravno sodišče. In tudi Upravno sodišče rabi zdaj nove sodnike. Kar spet ni enostavno. Morate vedeti, da ustavni sodnik, ko zapriseže dobi takoj rank višjega sodnika in tukaj je zelo težko najti potem primernega kandidata, i se potem postavi naenkrat v čevlje sodnika, ki je pa, recimo če ga gledamo iz kazenskega ali pa civilnega vidika že nekako instančno na drugem ranku. Tako, da to. Sodni svet je v zvezi s tem predsednike Okrajnih, Okrožnih sodišč, to kar sem zdaj vse izpostavila prosil že za odziv na poročila, kot sem rekla od 5. 7. mi zasedamo v novi zastavi, Pridobili smo jih, sedaj takoj po sodnih počitnicah v septembru, so predmet obdelave in bodo obravnavani na eni izmed naslednjih sej Sodnega sveta. Zdaj pa še samo mogoče z konec k poročilu magistra Florjančiča. Mi smo dali tudi priporočilo Vrhovnemu sodišču po posameznih problemskih področjih, In sicer, opozarjali smo na sistemske probleme na katere pač sodstvo samo nima vpliva. Eno je to, kar je kolega povedal, prostorska problematika, oprema sodišč, varnosti. Dejstvo je, da sodniki potrebujejo primerne prostore, potrebujejo primeren nivo opreme in tudi morajo biti učinkovit enotni varnostni ukrepi. Zdaj tukaj, tisti sodniki, ki smo iz centra mogoče delamo v boljših pogojih kot recimo naši Ljubljanski kolegi. Meni je tudi bil grozljiv podatek, da v Ljubljani obstaja 18 različnih lokacij. Meni je to nepojmljivo, ker vem da recimo Maribor, ki potem takoj sledi Ljubljani, se točno ve, ko nekdo pride na obravnavo, ga bo varnostnik takoj usmeril, saj je vse v isti stavbi, kar se tiče Okrožnega sodišča in jaz mislim, da je to privilegij. In tak privilegij je potem potrebno vzdrževati. Druga stvar je, jaz se pridružujem popolnoma stališču kolega - mreža sodišč. Mi smo začeli kot sodni svet delovat, tudi zelo zgledno z prejšnjim ministrom za pravosodje, tudi zdajšnja ministrica za pravosodje, ko je bila v priložnosti 14. dni nazaj, obiska na sodnem svetu, je tudi nam ponudila roko, tako da mislim, da bomo tudi z njo zelo zelo dobro sodelovali.

Kar se tiče mreže sodišč, ker je treba res pripravit eno celovito strategijo optimalizacije, v bistvu tega mreženja, to so spremembe, ki jih moraš prespati, jih ne moreš čez noč, mora tudi dozoreti in je treba res v bistvu analizirati stanje, da ne naredimo še hujših rezultatov, kot pa recimo so sedaj. Nekako smo zavzeli stališče, da bi bilo zdaj sodno okrožje tisto, ki bi bila osnovna organizacijska raven posameznih sodišč. Manjša sodišča nekako se specializirajo, tako da če pogledate recimo v stanje, pa tudi v letno poročilo vidite da, so na manjših sodiščih recimo, so nekje samo še pravde pa prekrški, tako da, skratka, da se nekako ne zapira pa seveda sodstvo iz vidika dostopnosti državljanov. Tudi prenašamo zadeve iz bolj obremenjenih sodišč, na manj obremenjena.

Glede na to, da zdaj nimamo mreže, za enkrat, si nekako sodniki v bistvu sami pomagamo s podporo Vrhovnega sodišča. Tako mogoče za primer dobre sodne prakse, smo Mariborčani že od leta 2013, najprej smo štartali kazenski sodniki, tudi jaz sem bila v tej skupini, da smo hodili na obalo, smo pomagali v bistvu njim, danes je situacija takšna, da potem so priskočili še Prekmurci, danes recimo mi odstopamo sodišču zadeve recimo v Slovenj Gradec, nam jemlje tudi Ptuj, kot pač, smo mi recimo potem preobremenjeni. Tako da, dokler čakamo to mrežo ni si jo vsi skupaj zelo zelo želimo, da se to nekako potem primerno porazdeli našo odgovornost, tako da tukaj tudi mislim, da bomo zelo dobro sodelovali / nerazumljivo/ Ministrstvo za pravosodje, pa potem Vrhovno sodišče, absolutno.

Tako da to, kar se tiče kadrovske problematike. Na njo je lepo opozoril, v parih besedah, predsednik Vrhovnega sodišča. Vi morate vedeti, podporno osebje je zelo pomembno. Bili bi presenečeni, če bi danes pogledali v bistvu, kaj mora vse, da sprocesira en kazenski sodnik, z podporo vse tehnike in tehnologije, obvladati.

Danes brez »avetehnika«, se pravi, audio vizualne podpore, brez sodnega zapisnikarja, ki dejansko mora biti že tudi sam tehnik, ne gre. Če bi pogledali v bistvu te profile, kar se zahteva danes, sodna zapisnikarica ni nekdo, ki samo po diktatu, zadeve se zelo zelo snemajo, video konferenčno, tedensko obravnavamo. Zaslišujemo recimo otroke, v sosednjih sobah, pa naj si gre za pravdne, se pravi družinske sodnike, naj si gre za kazenske sodnike, vse to je tesno povezano, z roko v roki. Seveda tudi, izjemno pomembno je, da ima sodnik podporo strokovnega sodelavca, ker lahko veliko za njega naredi, kar se tiče postavljanja vprašanj za sodne izvedence, pišejo sklepe, pišejo osnutke, ogromno, pripravljajo prikrite preiskovalne ukrepe. Skratka, ne znamo si več predstavljati, ko imaš to možnost, jaz sem srečna, da imam, vem pa, marsikateri sodnik še danes te podpore nima in si potem sploh ne zna predstavljati, koliko se mu delo olajša, koliko je lažje sodniku, da se dejansko ti pripraviš na glavno obravnavo, da imaš nekoga, ki ti pogleda sodno prakso, ki pogleda kako v Evropi služijo te stvari, da imaš komunikacijo z nekom. To je veliko veliko lažje delat in dobro opravljat svojo funkcijo, ki ti je bila dejansko, ne nazadnje, v imenu ljudstva tudi zaupana.

Če imaš suport in če pogledate številke, Slovenija, ne glede na to, da nas maksimalno podpira Vrhovno sodišče in da dobivamo res kvaliteten kader, še vedno zaostajamo.

Nekako ciljno razmerje po strategiji Evropa 2020 je 4,3. Mi smo zdaj še toliko zrasli, da smo zdaj na 3,9, ampak še vedno nismo dosegli ciljnega razmerja. Se pravi, vem kako je, mislim, da meni je to omogočeno, je pa kar veliko kolegov, ki bi vam pa zdaj lahko rekli, tisto v stilu, tudi mi bi si to želeli, zaradi tega, ker se dejansko potem na kvaliteti dela posameznika to odraža, absolutno.

Tudi se širijo ves čas pristojnosti sodišča, kot vam je kolega povedal. To je v skladu z zakonodajo, takšne, ki prej niso bile in zdaj na enkrat še to obremenjuje sodnika in če so to nesodniška opravila, jih potem daš brez problema tudi na sodniško osebje.

Tako da to, kar se tiče zakonodajnega področja. Veliko se govori, da bi sodišča razbremenili za odločanje o zadevah, ki niso sojenje. Nekako se tu skozi po / nerazumljivo/ govori, jaz pričakujem, da bomo sedaj v sestavi Sodnega sveta, pa mislim, da tudi potem, ob analizah in seveda ob sodelovanju Vrhovnega sodišča, še načeli te teme, pa mislim da tudi potem z vami.

Govori se recimo, da bi se brezplačna pravna pomoč sodne takse nekako izvzele iz sodnega sistema. Potem imamo tukaj vedno vprašanje izvršbe, zemljiške knjige, tudi prekrškov. To je treba zelo pozorno in tudi zelo počasi pristopiti do teh vprašanj.

Res je super, ko vidiš recimo Avstrijo, pa rečejo, oni pa tega nimajo v sodnem sistemu, so razbremenjeni. Ampak kaj pa potem to prinese na drugi strani?

Isto tako zemljiška knjiga. Vam daje, če imate nepremičnine, vam je neko varstvo, da je to na sodišču, imate tudi zemljiškoknjižnega sodnika, ki potem nekako vas varuje in se potem boljše počutite. Po drugi strani dobivate zopet analize, iz tujine recimo, pa deluje drugače, se pravi, da to ni v sodstvu.

Tako da, tukaj vas opozarjam, prepričana sem, da se boste v vašem mandatu, glede na to da je štiri letni, s temi vprašanji tudi sami srečali, pa vas zatorej prosim v imenu Sodnega sveta za posebno pozornost, ker so to zelo zelo delikatne zadeve in so lahko v bistvu ovrednotene iz pozitivnega, pa tudi iz negativnega vidika.

Tako, kar se tiče dolgoročne strategije odnosov z mediji. Tako kot sem vam rekla, sodstvo nekako se trudi delovati samostojno proaktivno. Zdaj smo imeli, prejšnji mesec, dneve slovenskega sodstva. Takrat sem sama tudi nekako odprla razpravo, ki jo je potem nadaljeval v obliki predavanja moj predhodnik, dr. Marko Novak, v zvezi s tako imenovanimi, medijskimi sodniki. Se pravi, da bi ljudje preko sodnika dobili nekako podnapise v določenih primerih, da bi pojasnil nekdo, ki je sodnik, ki sam nosi togo.

Tudi recimo drug primer javnosti, tako da bi ga razumela, se pravi na način, sama osebno to podpiram, tudi Sodni svet nekako se želi odpreti medijem, ne želimo biti nekje zagrajeni, niti približno, redno odgovarjamo na novinarska vprašanja, kolikor se da, ampak mislim da je pravilna in zelo zelo pozdravljena odločitev Vrhovnega sodišča, da tudi samo spremlja, sistematično meri zadovoljstvo javnosti, tudi iz vidika zaposlenih na sodišču, komunicira z javnostjo na drugi strani in se pravi, zdaj za enkrat nekako vsi slonimo na Vrhovnem sodišču, ki nam kljub temu, da so v kadrovskem manku, nudijo učinkovito podporo in nam nekako dajejo potem samorefleksijo, da vidimo dejansko v bistvu, kako naše delo pa potem javnost sprejema. Mislim, da na tem, na dolgi rok, glede na to, da tako sodelujemo, nekako tudi dvigujemo subtilno zaupanje javnosti v sodstvu.

Tako da, hvala lepa, da ste me poslušali. Za enkrat je to vse.

PREDSEDNIK JERNEJ VRTOVEC: Najlepša hvala. Če gremo naprej, želi besedo predstavnik ministrstva, državni sekretar. Izvolite.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, drugi gostje.

Ministrstvo za pravosodje letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodstva pozdravlja. Ocenjuje ga kot zelo dobro pripravljeno, z vidika, da vsebuje, poleg statističnih, tudi zelo dobre analitične podatke, ki se že vrsto let uporabljajo za krepitev učinkovitosti in uspešnosti sistema.

Ne bom šel v podrobnejšo analizo že povedanega, razen mogoče ugotovitev, da se pri uspešnosti posameznih sodišč opazijo določena odstopanja, ki niso podrobneje pojasnjena in tu bi si želeli, mogoče, zlasti pri tistih okrožnih sodiščih, ki ne obvladujejo skupnega pripada ali pa pripada, da so bolj pojasnjeni razlogi, čeprav verjamemo pa, da so ti razlogi tudi obravnavani na ravni sodišč in kar se izkaže skozi leta, ko se vidijo rezultati.

Ministrstvo za pravosodje ima na tem nadzornem delu zelo majhne oziroma skoraj ni pristojnosti in v večini je to zdaj tudi, izhaja iz razprave predhodnice, dr. Neratove, pristojnost Sodnega sveta, tudi pri oceni samega letnega poročila in potem konkretnih primerov. Na ravni ministrstva je, kot je bilo že izpostavljeno, pristojnost za pripravo kakovostne zakonodaje in za zagotavljanje določenih pogojev.

Kar se tiče zakonodaje, smo z novim mandatom vstopili tudi v obvezo, da nadaljujemo z določenimi že začetimi projekti oziroma poskušamo pripraviti podlage za nadaljnje delovanje sodišč. Med drugim je ena od prioritetnih nalog sedaj priprava Zakona o nepravdnem postopku, ki bo postopkovno podprla Družinski zakonik, ki prične veljati z aprilom naslednjega leta. Nadaljevalo se bo z aktivnostmi glede optimizacije mreže sodišč, zlasti z vidika poskušanja zagotavljanja čim bolj učinkovitega delovanja sodišč. Tu se bo ponovno odprlo Zakon o sodiščih in Zakon o sodniški službi in preučilo možnosti. Pogledalo se bo tudi možnosti za obuditev predloga Zakona o kazenskem postopku in tudi druge postopkovne zakonodaje, kjer je možnost usklajena s strokovno javnostjo, da se ukrepi oziroma da se postopkovne priložnosti izkoristijo za izboljšanje učinkovitosti, tako za lažje delovanje deležnikov, sodišč, tožilstev kot tudi same stranke v postopkih, državljane in državljanke.

Prostorska problematika je nekaj, kar je aktualno v Sloveniji že vsaj desetletje in pol. V letu 2016 je bila v okviru projekta mreže sodišč izdelana strategija s postavljenimi cilji, med njimi tudi, da se sodiščem zagotovi delovanje prioritetno v lastnih in ne najetih prostorih, ter da so prostori sodišč na eni lokaciji in ne razpršeni na več lokacijah. Strinjamo se lahko, da z razpršenostjo lokacij in poslovanja sodišč v najetih prostorih je najbolj kritično v Ljubljani. Za rešitev te problematike je še vedno aktualen projekt nove sodne stavbe, kjer je zagotovljeno delno komunalno urejeno zemljišče za Bežigrajskim dvorom, za kar je bila v letu 2013 izdelana tudi predinvesticijska zasnova in prostorska preveritev lokacije, projekt pa je bil uvrščen v načrt razvojnih programov. Z njim je predvideno, da se v prihajajočem obdobju izdela projektna naloga, izvede natečaje, nadaljuje s projektiranjem, v 2023 pa prične z gradnjo, ki bi bila zaključena do 2026. Ko sem prihajal na novo delovno mesto, sem pospravljal tudi staro gradivo, kjer sem našel tudi zaključno poročilo iz mandata, ki se je zaključil 2008. V njem je bilo z »renderji« in slikami prikazano, kakšna sodna stavba se bo začela graditi leta 2009 in kakšna sodna stavba bo zgrajena leta 2012. Vemo, kje smo zdaj. Na ministrstvu bomo preučili možnosti, ki so v okviru že izdelanih strategij in razpoložljivih virov. Prioriteta v tem trenutku, kar se tiče prostorske problematike pravosodja, je na pripornih in zapornih pogojih oziroma prostorih. Tu se že intenzivno pripravlja na gradnjo novih prostorov. Seveda pa prostorsko problematiko sodišč bo potrebno razrešiti in tu bomo najprej preučili možnosti na nivoju ministrstva, potem pa tudi v razpravi. Ne le s pravosodnimi deležniki, ampak bo potrebna širša razprava na nivoju tudi Državnega zbora.

V smislu izvajanja te strategije zagotavljanja prostorskih pogojev je bil v letu 2017 izveden delni odkup solastnega deleže sodne stavbe v Mariboru. na Cafovi ulici. in s tem je načrtovano, da bodo praktično vsa sodišča v Mariboru delovala v lastnih prostorih na dveh lokacijah. Izvršen je bil tudi nakup prostorov v Novi Gorici. Rešitve so se iskale – in našle – tudi na nekaterih drugih lokacijah oziroma mestih. Recimo v Krškem in Celju.

Podporo mislimo zagotavljati oziroma načrtujemo zagotavljanje tudi z reformo pravniškega državnega izpita, ki se zdi ena od ključnih tematik v prihajajočem obdobju – tako z vidika reševanja generacijske vrzeli na samih sodiščih kot tudi zagotavljanja ustrezne kakovosti v drugih pravosodnih poklicih. Ministrstvo za pravosodje je vsem deležnikom septembra posredovalo prenovljene izhodiščne teze za prenovo področja pravniškega državnega izpita in to gradivo ocenjujemo, da je primerna osnova za nadaljnje razprave glede te problematike.

Toliko zaenkrat, mogoče kaj več potem v nadaljevanju.

Najlepša hvala, državni sekretar.

Želi besedo predstavnica Državnega sveta. Gospa Potočan, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav tudi z moje strani vsem navzočim. Komisija za državno ureditev se je seznanila s poročilom in ga ocenila kot kvalitetnega, preglednega in zelo pozitivnega, skratka nismo imeli pripomb na samo poročilo.

V sami diskusiji smo se dotaknili posameznih vprašanj, ki so bila že danes naslovljena, eno od teh je problem kadrovske vrzeli oziroma predvsem zaposlovanja mladih sodnikov, da bo zagotovljena kontinuiteta dela na sodiščih. Tako kot danes je Ministrstvo za pravosodje tudi že nam pojasnilo, da eden od ukrepov bo tudi prenovitev pravniškega državnega izpita, verjetno pa so razlogi za to kompleksni, tako v pretekli politiki kakor seveda tudi v pogojih in ugledu sodstva, da morda ni tako privlačno za nove, mlade pravnike. Tako da to je gotovo eno od vprašanj, s katerim se bo treba aktivno ukvarjati.

Postavili smo vprašanje tudi v zvezi s sodnim osebjem in s pogoji njihovega dela. Nekako je bilo rečeno, da so zelo slabi finančni pogoji za to delo, hkrati pa je to osebje tudi obremenjeno, tako da je to tudi eno od vprašanj, ki se nam je zdelo aktualno.

Zanimiv podatek je tudi to, da je po eni strani ugled sodstva v javnosti zelo slab, po drugi strani pa – če pogledamo, kakšno stališče imajo do tega uporabniki sodstva – pa je ta slika precej boljša. Zato je tudi nekako bila debata o tem, da bi morda moralo sodstvo samo več delati na neki predstavitvi primerov, svojega dela in tudi obveščanja javnosti, tako da bi se ta rezultat nekako izenačil. Hkrati pa je seveda tudi naloga politike, da zagotovi sodstvu primerno obravnavo, tako da ne izbija tega ugleda po nepotrebnem.

Tudi smo se dotaknili vprašanja mreže sodišč. Torej tudi tukaj je bilo pojasnjeno, da že v okviru sedanje zakonodaje sodstvo samo skuša to reorganizacijo uveljavljati. Seveda bo najbrž potreben tukaj tudi zakonodajni okvir, bilo je pa posebej opozorjeno, da seveda samo ukinjanje sodišč v manjših krajih ne bi bilo primerno, da je treba narediti ustrezne analize in seveda tudi poskrbeti za to, da v krajih, kjer je to že zgodovinsko, ostanejo enote teh sodišč, pa tudi če se morda reorganizira delo na kakšen drug način, za arhiviranje ali kaj podobnega.

Poudarjeno je bilo z naše strani tudi, da je treba dati večji poudarek alternativnim oblikam sojenja oziroma alternativnim oblikam reševanja sporov, ki so gotovo ena taka novost, ki ugodno vpliva tudi lahko na ugled sodstva in seveda tudi na uspešno reševanje posameznih primerov.

Dotaknili smo se tudi problematike zakonodaje. S strani predstavnikov sodišč je bilo posebej opozorjeno, da seveda ni dobro, da se zakonodaja spreminja po nujnih postopkih, hitro in tudi včasih neusklajeno tudi s sodno vejo. Kajti to vpliva potem na delo sodišč, ga včasih ovira in stabilen zakonodajni okvir gotovo je nekaj, kar nudi lahko podlago za dobro delo tudi sodstva.

In tako, kot je bilo že rečeno danes, je bilo postavljeno tudi vprašanje, ali ne bi morda nekih oblik, ki niso direktno sojenje, izvzeli iz sodnega dela, in sicer tukaj je bila ravno omenjena – ravno tako kot danes – brezplačna pravna pomoč in pa odločanje o oprostitvah sodnih taks. Sicer pa je bilo naše stališče pozitivno. Hvala.

Najlepša hvala.

Sedaj pa besedo dajem članicam in članom parlamentarnega odbora za pravosodje.

Ob tem naj pojasnim, da se držimo točke dnevnega reda, da v posamezni primere odprte ne posegamo, kajti sicer bomo sejo bili prisiljeni zapreti za javnost. Da se ne bi zgodil recimo podoben primer kot se je zgodil prejšnji teden s strani državnega tožilstva, ko je pač šel na druga področja izven točke dnevnega reda in potem vsa polemika nepotrebna.

Prva k razpravi se je pojavila gospa poslanka Maša Kociper.

Izvolite.

Hvala lepa.

Gospod predsednik!

Spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča, ostali predstavniki sodstva, ministrstva, predstavnica Sodnega sveta in predstavnica Državnega sveta!

Z zanimanjem sem prisluhnila vašim izvajanjem in tudi pregledala poročila in bi želela opraviti to razpravo.

Vesela sem, da ste vsi zadovoljni s poročilom tudi sama mislim, da je poročilo dobro. Da izčrpno in celoviti povzema stanje na področju dela sodišč, da res ima neke vsebine tudi zven tega, kar določa zakona, ker je seveda pohvalno in v tem smislu se lahko pridružim vsem, kar je bilo povedano. Se pa zelo strinjam s pripombo predstavnice Državnega sveta, ki pravi, da pa - to je zapisano tudi v njihovem poročilu -, da obstaja ogromna vzel med realnimi podatki in tem kako sodišča ocenjujejo svoje delo in percepcijo ljudi. To se mi zdi glavni problem, s katerim se mora sodstvo soočiti v naslednjih letih. Mi tukaj tudi poslanci nismo Vlada, težko konkretno rešujemo probleme kot so pomanjkanje prostorske stiske sodišč, lahko pa opozarjamo točno na to kaj moti ljudi in kaj sami kot izvoljeni predstavniki ljudi želimo, da bi se spremenilo. V nadaljevanju bi se dotaknila nekaterih stvari.

Mogoče na začetku števila sodnikov. Zelo bi bila vesela, če bi mi nekdo s strani sodišč morda odgovoril na vprašanje. Povedali ste in v poročilu piše kakšno je sedanje število sodnikov. Vemo, da je to število sodnikov glede na prebivalca še vedno med najvišjimi v Evropi morda tudi na svetu. Zanimalo bi me kakšno je to število sodnikov glede na število sodnikov, ki je bilo - če kdo ve seveda ali pa mi lahko naknadno ta podatek dostavite - v času preden je začel delovati projekt Lukenda. Ta informacija bi mi bila zelo zanimiva in bi z veseljem rada prisluhnila.

Videla sem vaša opozorila tudi glede generacijske luknje, ki nastaja pri delu sodnikov in tudi sama vam lahko iz prakse povem ne samo, da obstaja veliko frustracij med mladim, ki simajo občutek, da nikakor ne morejo priti na sodniško funkcijo, ampak tudi v eni tej srednji generaciji med mojimi kolegi - mi smo že srednja generacija tam okoli 40 in 50 letom - velika frustracija v smislu, da vedo, da nikoli v življenju tudi če bi si to zelo zelo želeli ne bodo mogli priti v sodne vrste. Po eni strani je torej težko priti na sodišče kot sodnik - mlad sodnik - po drugi strani pa so se sodišča v smislu kadrovanja popolnoma zaprla in se lahko po hierarhični lestvici sodnikov kadruje oziroma se kadruje samo tiste, ki so bili že prej na sodiščih. Pri čemer nisem pozabila na primer iz prejšnjega mandata, ko je Državni zbor zavrnil kandidaturo kandidatke, ki je kandidirala za Višje sodišče in so poslanci zavrnili to kandidaturo češ, da nima dovolj izkušenj iz sodstva - tudi izjeme obstajajo.

Če grem naprej. Sodna problematika oziroma problematika prostora sodnih zgradb. Že jaz se s pravosodnim področjem ukvarjam kakšnih deset let in že deset let poslušamo te iste probleme. To se seveda ne nanaša na sodišča, ampak zlasti na ministrstvo, na vse vlade do sedaj. Ne morem razumeti, da se v vseh teh letih ta problematika ni rešila in zelo me zmoti pri izvajanju gospoda državnega sekretarja, da bo po vseh teh letih ministrstvo znova začelo obširno razpravo z vsemi dejavniki in proučilo vse možnost, da se gre v izgradnjo nove zgradbe. Vsaj tri že narejene projekte smo imeli kot ste omenil. Jaz nazadnje sem spremljala tega, ki bi naj bil pri železniški postaji in da se bo sedaj 2018 spet šlo v obširno razpravo in proučilo vse možnosti za izgradnjo sodne zgradbe se mi zdi - oprostite - kar malo smešno. Potrebno se je odločiti za eden projekt končno odločiti kje ta lokacija bo - govorilo se je že v Župančičevi jami pa v Bežigradu pa o železnici in potem pač od Vlade zahtevati, da ta denar da.

Sicer, kar se tiče te razpršenosti sem tudi sama kot odvetnica se srečala z številnimi problemi. Ljudje resnično hodijo na narobne lokacije, zamujajo razprave imamo, potem tudi procesne posledice. Tako, da se absolutno prizadevam za to, da bi se ta problem rešil.

Glede same mreže sodišč sem pa zadnjič nekje prebrala, da je že Marija Terezija postavila standarde o tem kako bi naj bila dosegljiva sodišča in sicer je rekla, da bi moralo biti sodišče tako blizu, da bil vsak lahko s konjem in konjsko oprego prišel do njega in nazaj v enem dnevu. Mislim, da ta standard absolutno dosegamo. Osebno bi si morda želela, da je sodišč manj in da so tista ugledna v takšnih zgradbah kot se spodobi s sodniki, ki so strokovni, kompetentni, imajo neki osebni ugled ne pa v nekih čudnih malih prostorih v raznih manjših krajših. Je pa seveda to veliko politično vprašanje, o katerem se bo še potrebno pogovarjati.

Glede izobraževanja. Naša stranka je bila tista, ki se je prizadevala, da bi v koalicijsko pogodbo vnesli ta predlog, da se kot nujni pogoj za izvolitev v sodniško funkcijo predlagal uspešno opravljeno specializirano ali praktično izobraževanje. Mislim, da je nekaj v tem smislu govoril tudi predsednik Vrhovnega sodišča. Sama se tudi veliko ukvarjam z izobraževanji in izjemno pomembno se mi zdi - takšni so vsi trendi v svetu -, da se izobraževanja za ljudi, ki delajo v takih specifičnih poklicih pripravijo čim bolj na praktičen način, se pravi, v svetu so uveljavljeni tudi za sodnike izobraževanja, v katerih imajo praktične preizkuse, vaje igranja vlog, simulacije obravnav seveda ob podpori mentorjev itd… Kolikor slišim je neki predlog nekega takega izobraževanja na ministrstvu že pripravljen in morda ga je potrebno samo malo dopolniti, če bo seveda politična volja in volja v sodstvu temu primerna.

Nikakor ne morem mimo mediacij. Moja velika ljubezen še vedno in do končno stojim na stališču, da bi sodišča postopoma morala postati ustanova, kjer visoko specializirani sodniki, izobraženi, šolani, dodatno izobraženi v specifiki tega poklica odločajo o težkih primerih, kjer so sporna pravna vprašanja, za to so se izobraževali. Vsi primeri, kjer so sporna dejanska vprašanja ali bo meja pol metra tukaj ali pol metra tam, ali bo otrok imel stike s starši v torek popoldne ali v sredo med 18. in 20. uro vse to so zadeve, ki bi lahko jih reševali mediatorji. S tem bi se postopoma in če bi se to dosledno opravljalo kot veste vsi zadnja leta je spet pripad za del v mediacijo bistveno zmanjšanj, čeprav zakon, ki določa, da morajo vse zadeve v mediacijo še vedno velja ni bil nikoli spremenjen, ker nekatera sodišča nimajo dovolj zadev - tako so mi rekli - je prepad zadev v meditacijo zmanjšanj in to se meni zdi osebno velika škoda. Zlasti za družinsko mediacijo, kjer so širši efekti za družbo tako zelo pomembni se pravi, da ni novih sporov med temi bivšimi zakonci, da se ne lomi kopija na otroku, da se znova in znova ne zahtevajo pred dodelitve otroka, da se neki normalni odnos med bivšima zakoncema, ki bosta vedno starša vzpostavi v tem smislu se mi zdi družinska mediacija izjemno dragocena. Druga stvar je gospodarska mediacija, ki pa - osebno zavzemam stališče, da bi morda jo res ne jemali gospodarski subjekti in da bi bili tudi stroški manjši, če bi se umaknila iz sodišča. Zato ker gospodarski subjekt, ki pride na mediacijo in plača 17 evrov bruto bruto za mediacijsko uro pač tega postopka ne more jemati resno sploh, če ima neko večjo zadevo in potem tukaj ni tega efekta, ki bi si ga želeli.

Zaključujem z najbolj pomembno stvarjo, s katero sem začela, to je ta diskrepanca med realnimi podatki izkazanim vedno boljšim delovanjem sodišč, večjo učinkovitostjo in percepcijo ljudi. Dokler je percepcija ljudi tako slaba ne vi in ne mi ne moremo biti zadovoljni s to situacijo. Jaz sem vesela, da sodišča redno opravlja - je bilo povedano - merjenje zadovoljstva uporabnikov super, ampak če boste vsako leto ugotovili, da so uporabniki nezadovoljni, potem te meritve nimajo smisla. Sama sem v času svoje kariere bila – nekateri veste, pet let tudi predstavnika za odnose z javnostmi na takrat največjem prvostopenjskem sodišču in od takrat in še zdaj je moje mnenje isto in tako vidim, je mnenje tudi Državnega sveta, kjer je predstavnica tudi vpeta v pravosodje že mnoga, mnoga leta. Sodišče bi moralo bolj proaktivno komunicirati. Odnosi z javnostmi v vseh teh letih na sodiščih po mojem mnenju, niso bili zadovoljivo izpeljani. Predstavnica Sodnega sveta je rekla, da nihče ne pove, da je pa šlo v sojenju za ponovitev sojenja, da je bilo zaslišanih toliko in toliko prič, da so bili kompleksni dokazi izvedeni. Gospa sodnica, sodstvo bi moralo to povedati in procesni zakoni in tudi Sodni svet določajo omejitve, vemo, ne more sodnik komunicirati o svoji zadevi, tega se popolnoma zavedam, ampak v najbolj izpostavljenih zadevah, ko pred sodiščem stojijo tožilci, ko pred sodiščem stojijo glasni odvetniki, bi moral predstavnik za odnose z javnostmi sodstva stopiti naprej in obrazložiti bistvene elemente sodbe ali pa vsaj, kar je največkrat problem, zakaj se zadeva tako dolgo vleče, ker to je to, kar ljudi frustrira. To je to, kar pri ljudeh zbuja ta negativni občutek in če dovolite, nočem biti kakorkoli preveč kritična, ampak samo nekaj stvari, ki sem se jih iz moje prakse spomnila, zakaj so ljudje nezadovoljni. Recimo v eni zadevi, vloga nasprotne stranke vročena na sodišče julija 2017, vročena nam, nasprotni stranki, avgusta 2018. Eno leto za vročitev. V drugi zadevi, tudi moji, da ne bom kaj drugega govorila. Izvedeniško mnenje v družinski zadevi glede vzgoje in varstva – vem, da gre za problem za družinskimi izvedenci – leto in pol, nedopustno, leto in pol nejasna situacija tega otroka. Naslednja zadeva – 2003, kazenski dogodek, pravnomočna obtožnica 2013, prva glavna obravnava 2018. Ta človek je ruševina, on je ruševina, je eden od manjših udeležencev v tem kazenskem postopku. 15 let njegovega aktivnega življenja je že pod obsodbo tega, da je v kazenskem postopku, pri čemer celo najprej preiskovalni sodnik ni želel uvesti postopka, pa je potem izven obravnave / nerazumljivo/ in tako naprej in tako naprej. Celo vprašljivo je, ali je podana dovolj visoka stopnja suma. Skratka, konkretne zadeve pa tudi proaktivno komuniciranje sodstva, so po mojem mnenju tisto, kar bi počasi in z dolgotrajnim, doslednim prizadevanjem lahko dvignilo ugled sodstva, kar si jaz izjemno želim.

In samo še to za konec – krivico nam delate na sodiščih včasih, ko pravite, da politika kritizira delo sodnikov in da se mora politika vzdrževati kritik. Del politike je polita, ki ji jaz pripadam recimo, pa ne samo moja stranka, levo sredinska politika že leta in leta pred mano, za mano, vmes si je vedno prizadevala za neodvisno sodstvo. Vedno zagovarjala ustavne določbe, neodvisnost sojenja in tako naprej. Tako da tukaj bi pa jaz prosila, ne nas metati vse v isti žakelj. Določena vrsta politike si aktivno prizadeva za to, da sodstvo ostane neodvisno, to se tudi v tej koalicijski pogodbi vidi in to bi tudi kdaj želela, da se bolj ločuje ali pa izrecno prizna.

Hvala lepa.

Najlepša hvala. Ker je bilo izpostavljenih veliko število vprašanj, gospod Florjančič izvolite, beseda je vaša, da odgovorite gospe poslanki.