7. nujna seja

Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

12. 2. 2019
podatki objavljeni: 12. 2. 2019 v pregledu

Transkript

Spoštovani gostje, spoštovani kolegice in kolegi! Spoštovani državljani in državljanke, ki nas gledate preko televizijskih sprejemnikov.  Pričenjam 7. nujno sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti ali jih nadomeščajo, torej Predraga Bakovića nadomešča kolega Matjaž Han, ki ga lepo pozdravljam v naši sredini.  Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje 4. februarja 2019 ste prejeli naslednji dnevni red: prva in edina točka, torej problematika slovenske samooskrbe - primer uvoza mesa sporne kvalitete. Ker do pričetka seje odbora nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda je določen dnevni red seje, kot je bil določen s sklicem te seje 4. februarja 2019.  Prehajamo na obravnavo te točke, PROBLEMATIKA SLOVENSKE SAMOOSKRBE – PRIMER UVOZA MESA SPORNE KVALITETE. Poslanska skupina Nove Slovenije -krščanski demokrati je 1. 2. 2019 vložila zahtevo za sklic nujne seje odbora za navedeno točko dnevnega reda. H gradivu k tej točki ste prejeli: zahtevo Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanski demokrati s predlogoma sklepov, ki naj bi ju odbor sprejel. Na sejo smo vabili: predlagatelja, zahteva Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanski demokrati, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za finance, Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Gospodarsko interesno združenje mesne industrije Slovenije, Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije in Zvezo potrošnikov Slovenije. Naknadno sem vabil še Zadružno zvezo Slovenije, Igorja Hrovatiča, novega varuha odnosov v verigi s prehransko oskrbo, ki ga prav lepo pozdravljam, Sindikat kmetov Slovenije, mag. Petra Polaniča predsednika uprave Skupina Panvita in gospoda Tonija Balažiča izvršnega direktorja Skupine Panvita, ki ga prav tako lepo pozdravljam na tej seji. Torej, pričenjamo z razpravo, najprej pa dajem seveda besedo predstavnici predlagateljev za predstavitev zahteve za sklic nujne seje. Spoštovana gospa Iva Dimic, izvolite, imate besedo.
Hvala lepa. Spoštovani predsednik, spoštovana ministrica, vsi prisotni in seveda vsi vabljeni. Hvala za vaš odziv. Seveda si želim, da bi vendarle danes lahko prišli do zaključkov, ki bi nakazali, da smo v Sloveniji, kar se tiče prehranske verige, varni. Zavedam se, da vsak od nas lahko pripomore en del k temu, da se lahko znamo o tej zadevi odkrito pogovarjat in da imamo vsi željo, da bi bili resnično, varna in kakovostna hrana dobrina. Da bi se zavedali, da ni sama po sebi umevna, ampak da morajo vse institucije seveda sodelovat, če želimo se počutit, ne nazadnje, prehransko varni v Sloveniji. Seveda novica o uvozu poljskega mesa iz poljske klavnice, je odmevala po celi Sloveniji. Zato smo sklicali v Novi Sloveniji tudi današnjo sejo, z naslovom Problematika slovenske samooskrbe – primer uvoza sporne kvalitete. Pa naj za uvod samo naštejem, kakšna je trenutno slovenska samooskrba. Podatki o samooskrbi so seveda zgovorni. Vsi se zavedamo, da je slovenska samooskrba najnižja ravno na področju zelenjadarstva. Tam lahko govorimo o 42 % samooskrbe, pri krompirju 55 % samooskrbe, svežem sadju 44, žitu 74, pri prašičjem mesu le okrog 34 %, je pa seveda nekoliko večje smo samooskrbni na področju govejega mesa in seveda perutninarstva. V Novi Sloveniji želimo poudariti, da bi morala država zagotovit visoko stopnjo prehranske varnosti. Imamo dovolj zemlje, obdelovalne zemlje, ki bi ob skrbnem načrtovanju in gospodarjenju lahko zadostila vsem potrebam za varno, kakovostno, količinsko, zadostno in seveda cenovno dostopno hrano. Ker je pridelava, predelava in distribucija hrane, varne hrane, strateškega pomena za vsako družbo in ima velik vpliv na gospodarsko okolje in seveda zdravje prebivalstva, bi moral biti to prvi cilj in naloga vsake vlade, tudi zdajšnje vlade in seveda predvsem želja seznanjat potrošnike kaj in kakšno hrano uživamo. Glede na to, da lahko rečem, pa upam, da ne bo bilo slišat preveč populistično, da je Vlada v prejšnjem mandatu izbirala med dvema ponudnikoma za maketo drugega tira in da je izbrala najdražjega politika, lahko rečem, da pri hrani je ravno obratno. Javna naročila seveda so merilo, kjer je in je v glavnem merilo to, da imamo, v bistvu, najcenejšo hrano – tako v javnih zavodih, v ustanovah in se mi zdi, da je to v nasprotju s tem, kako bi morala Vlada delovati in zaščititi, predvsem zaščititi potrošnika. V prvi vrsti. In seveda, v drugi vrsti, zaščititi slovenskega proizvajalca, pridelovalca in seveda slovenske kmete, rejce. Argument, lahko rečem, ki govori v prid, je, da vsako leto seveda smo deležni in priča kakšni taki zgodbi z mesom. Zato se je nam zdela ta seja vredna sklica, predvsem z vidika, da mogoče pa vendarle pogledamo, kaj se dogaja tudi na področju uvoza, pridelave in predelave mesa v Sloveniji. Na eni strani govorijo kmetje, da imajo dovolj mesa, na drugi strani predelovalci in proizvajalci pravijo, slovenskega mesa je premalo. Kje je zdaj tista stična točka? Kar se je dogajalo v sami, aferi, če lahko tako rečem, ali pa v zadevi tega uvoza mesa, se mi zdi, da je mogoče bilo na neki točki napačno odreagirano, tudi s strani   (nadaljevanje) Urada za varno hrano, ker smo… po podatkih si mislim, da imate pripeto vse, približno tri različne informacije dobili, kdo ima to meso, če je to meso sploh v Sloveniji, kje se nahaja in se mi zdi, da je bilo pomembno predvsem tukaj poudariti to, da lahko rečem, da je bilo v največji meri izpostavljeno eno slovensko podjetje. Upravičeno lahko rečem, da je verjetno to podjetje utrpelo tudi poslovno škodo, verjetno mogoče tudi dolgoročno in se mi zdi, da je s tega vidika potrebno razmisliti tudi o sklepih, ki smo jih predlagali že v samem sklicu in pa seveda sklep, ki ga imam danes jaz na svoji mizi. Naš sklep je šel v smeri, da vendarle zagotovimo slovenskemu potrošniku, slovenskemu kupcu dobro in kvalitetno hrano, zato smo rekli, če lahko preberem prvi sklep: Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poziva Vlado Republike Slovenije, da pripravi predlog ukrepov, s katerimi bo zaščitil slovenskega potrošnika, tako da bo omogočal večjo samooskrbo in pridelavo zdrave in kakovostne slovenske hrane. Pri javnih zavodih, ki so dolžni upoštevati postopek javnega naročanja hrane, mora zagotoviti upoštevanje pogoja certifikat Slovenska kakovost. Mi smo v zadnjih letih zelo veliko vložili sredstev, truda ravno v certifikat Slovenska kakovost, ko smo želeli dvigniti zaupanje potrošnikov v slovensko pridelano hrano. In se mi zdi, da neupoštevanje ali pa, da bi bila neka bom rekla referenčna lahko točka, tudi za javna naročila, se mi zdi, da je na nek način tudi storjena škoda ali pa, da ne znamo izkoristiti neko prednost v celoti. Drugi sklic Odbora za kmetijstvo je… drugi sklep: Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poziva Vlado Republike Slovenije, da zaščiti slovenskega kmeta tako, da sprejeme ukrepe, ki bodo kmeta spodbudili k obdelavi zelje in večji proizvodnji in pridelavi hrane. Seveda so bili to naši sklepi v prvotni ob sklicu, seveda pa smo skupaj v sodelovanju bom rekla celotnega Odbora za kmetijstvo, oblikovali pet novih sklepov. Zdaj, jaz upam, da ste te sklepe dobili na mize oziroma boste še dobili, tako da jaz v bistvu ne vem, če bi šla ravno vseh pet brati. Vendarle bi pa prebrala tega, ki smo ga pa v Novi Sloveniji seveda pripravili naknadno in ga tudi prosim, bomo predložili, ga imam pred sabo, bom dala za razmnožiti, da bi bil to tudi sklep, o katerem bi glasovali in da bi bil lahko to sklep odbora in sicer se glasi: Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Vladi Republike Slovenije, Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, da v interesu slovenskih potrošnikov, v okviru koledarskega leta, sproti objavlja podatke o uvozu mesa, tudi mletega in sicer po vrstah mesa, po državah – se pravi Evropske unije in tretje države in po uvoznikih. Če v obrazložitev povem, Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ima med delovnimi področji, med drugim tudi nalogo spremljanja uvoza mesa, tudi mletega iz držav članic Evropske unije in tretjih držav. V interesu slovenskih potrošnikov je, da so tekoče informirani o uvozu mesa.  Seveda je ta sklep, kot sem že prvotno dejala, nastal na vsakoletnih prehranskih ali pa mesnih aferah. Spomnimo se primera lazanje in tako naprej, kaj se je vse našlo notri. Se mi zdi, da je to sklep, ki dejansko bi omogočal potrošnikom neko večjo varnost, neko preglednost in večjo možnost, da odločajo sami o tem, kakšen izdelek bodo kupovali in jedli.  Kar se tiče tega sklepa bi še enkrat prosila seveda, da se ga razmnoži, da ga dobite vsi na mize in za zaključek tega mojega uvoda naj najprej še to dodam, da želim, da je na prvem mestu človek in šele potem računica. Hvala.
Najlepša hvala, kolegica Iva Dimic za dodatno pojasnilo. Preden dam naslednjo besedo, bi vas rad še obvestil, da imam tukaj še eno pooblastilo, da kolega Jože Lenart danes  4 TRAK: (MK) – 16.30 na tej seji nadomešča našo stalno kolegico Karlo Urh in ga prav lepo še enkrat pozdravljam na te seji. Torej, naslednjo besedo dajem predstavniku ali pa predstavnici Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Tukaj vidim gospoda Posedija. Ministrici bom tudi dal besedo, ampak sedaj bom dal direktno vam, ali pa glavni inšpektorici, gospe Bizjak.  Želite gospod Posedi, vi, besedo? Izvolite
Janez Posedi
Lepa hvala. Lep pozdrav, gospod predsedujoči, spoštovani poslanke, poslanci, ostali prisotni! Res je, v Evropski uniji in tudi širše se vedno dogajajo kakšne nepravilnosti na področju preskrbe z živili živalskega izvora in tudi ostalega in nobena skrivnost ni, da tudi nas to doseže. Lani smo imeli zadevo z uvozom brazilskega mesa v Evropsko unijo, direktno v Slovenijo se nič ni uvažalo. Imeli smo težavo, ali pa nek dogodek s fipronilom, tudi tega smo obravnavali. Slovenija je ena redkih držav, ki je dejansko potem vse pregledala, mi smo vse nosilce pregledali, tako da mi v okviru tega, kar je potrebno, izvajamo vedno vse ukrepe, ki jih znamo in ki so predvideni. V zvezi s konkretnim dogodkov, ki je povod za to sejo, ki jo seveda pozdravljamo, je tako, da smo informacije, ki smo jih na naši spletni strani objavljali in tudi posredovali medijem, si sledile glede na naša spoznanja. Morate vedeti, da smo bili iz medije obveščeni o nekem dogodku na Poljskem, zadeva nas je ziritirala, poljske oblasti so nas relativno počasi zalagali z informacijami, temu je tudi še sedaj tako in zaradi tega smo se odločili, da preverimo kaj je v naši pristojnosti in kaj je zvezi s tem lahko na upravi počnemo, da ne bi zašli v neke napačne vode, zato smo se 29. odločili, da bomo preverili prisotnost govejega mesa v Sloveniji.  Osredotočili smo se na regijo v kateri je klavnica, ki je bila sporna v startu in pristopili k popisu zalog v skladiščih, torej mesa, zmrznjenega mesa, svežega mesa in na koncu se odločili tudi, da vso meso, vse mesne pripravke, ki jih najdemo iz regije, v kateri je prišlo do tega dogodka, tudi vzorčimo. Za vzorčenje smo se odločili na veterinarska zdravila in pa na mikrobiološko vzorčenje. Razlog je v tem, da je na podlagi videnega bilo moč sklepati, da gre za bolne živali, kar pomeni, da bi morale, ali pa bi lahko bila prisotna veterinarska zdravila in v nadaljevanju seveda tudi povzročitelji bolezni.  V okviru teh pregledov je bilo ugotovljeno, da imamo pri devetih nosilcih dejavnosti 14 pošiljk, ki izvirajo iz te regije in pri teh 14 pošiljkah so bili vzeti vzorci na kemične in mikrobiološke analize. Tekom pregleda dogodkov je bilo ugotovljeno, da iz sporne klavnice v Sloveniji ni mesa po našem vedenju, tudi po zagotovilih poljskih oblasti ne morejo reči, da je pri nas, torej bi to sporočili, torej mi zdaj lahko trdimo, da iz sporne poljske klavnice mesa pri nas ni. Poljaki so po tem, ko so sporočili katera klavnica je bila vpletena sporočili še dve razsekovalnici, v katere je šlo iz te klavnice in tem delu pa smo se našli pri nas, torej tisti dve pošiljki kebaba in ena pošiljka obreznin so izvirali iz razsekovalnic, ki so bile navedene. Od teh konkretnih smo tudi obvestili, torej da imamo iz razsekovalnic, ki se navajajo, in da obstaja verjetnost, da so v povezavi s tisto klavnico, ki je, zato smo v nadaljevanju od teh nosilcev dejavnosti tudi zahtevali podatke o tem, da se izključi. Verjetno je zdaj preko teh razsekovalnic prišlo meso iz konkretne klavnice.  V tem trenutku imamo rezultate za mesni pripravek, torej dva vzorca kebaba sta bila pozitivna na prisotnost Salmonele entritidis in v enem smo našli tudi prisotnost veterinarskega zdravila.  Oba mesna pripravka sta bila v tistem času, torej ko smo 5. TRAK: (MK) – 16.35 ugotovili, tudi umaknjena oziroma odpoklicana iz sistema in v nadaljevanju je poljski dobavitelj enega od kebabov še naložil ali pa odpoklical širše serije in to se trenutno še dogaja. Torej, v tem trenutku se še umika s trga druge serije kebabov, ki niso povezane s tisto razsekovalnico po našem vedenju. Razloga za umik, zakaj se je za to nosilec dejavnosti odločil, ne vemo, ko nam bodo sporočili, bomo kaj več vedeli. Torej, za enkrat je še vedno vprašanje kako reagirajo poljske oblasti. Zdaj v zvezi s tem se pojavlja seveda vprašanje, kaj na upravi počnemo, kako izvajamo nadzor, kako je organiziran nadzor. Mogoče zelo na kratko: Živila živalskega izvora so povsod po svetu pod bolj ali manj striktnim nadzorom veterinarskih oblasti. To je povezano s številnimi razlogi in tako je to tudi pri nas. V Sloveniji imamo odobrene obrate in imamo registrirane obrate, torej vsi, ki se ukvarjajo živili tako ali drugače morajo biti registrirani, določeni obrati, ki so povezani z večjo stopnjo tveganja pa morajo biti tudi odobreni, to pomeni, da morajo biti s strani veterinarske oblasti pregledani, da izpolnjujejo vse pogoje, ki so predpisani. V določenih obratih, kot so klavnice, je tudi obvezna stalna prisotnost uradnih veterinarjev dokler poteka proces njihovega dela, torej v Sloveniji ni možno, ali pa ocenjujejo, da se taki dogodki praktično ne morejo zgoditi, kot so se dogajali na Poljskem iz več razlogov. Morate vedeti, Slovenija ima relativno dobro in močno razvito veterinarsko stroko, ta je tudi zaenkrat še mreža relativno dobra, nekatere države imajo težave s tem. Pri nas se preko ukrepov, kise izvajajo tudi znotraj zdravja živali, seveda skrbi tudi za mrežo veterinarskih organizacij, ki pri tem sodelujejo, tako da se v bistvu varnost živil živalskega izvora in tudi ostalih začne že na njivi, torej sistem od vil do vilic je kompleten. Pod nadzorom je krma, pod nadzorom je praktično govedo kot tako, obvezno označevanje v registrih, vsi premiki se beležijo tako, da je možnost, da kaj kje izgine zelo majhna. Občasno je slišati kakšna namigovanja, kaj vse je možno in kaj ni, mi vse to raziščemo, ko imamo neke trde argumente, tudi črni zakoli so praktično že izjema zaradi robustnosti in gostote sistema nadzora, tako da v tem delu ocenjujemo, da nekih večjih tveganj ni, ampak vseeno je prav, da potrošniki od ljudi, ki niso za to registrirani, ne kupujejo ne izdelkov, ne mesa, ne ničesar. Veste kako to deluje, a ne Tako, da ta del je striktno pokrit. Seveda so v nadaljevanju tudi vsi ostali odobreni obrati pokriti in znotraj tega izvajamo nadzor glede na ugotovljene pomanjkljivosti.  Frekvenca nadzora pri nas je razvrščena v 12 kategorij, torej obrate, ki jih enkrat letno pogledamo in take, ki jih 12-krat letno pregledano, odvisno na podlagi preteklih dogodkov in situacije v konkretnem obratu. Mi te obrate vsako leto ponovno ocenjujemo in seveda temu prilagajamo tudi naše aktivnosti. Ob tem fizičnem nadzoru, dokumentacijskem nadzoru, nadzoru sledljivosti pošiljk, vsega ostalega, kar počenemo, seveda tudi vzorčimo živila.  V Sloveniji smo v letu 2018 vzeli preko 4 tisoč 700 vzorcev živil, od tega preko tisoč 800 vzorcev, ki so bili pregledani na prisotnost veterinarskih zdravil in odstotek neskladnih vzorcev na tem področju je bi 0,37 odstotka, kar pomeni sedem od preko tisoč 800 in to so bili neskladni vzorci in kaže na to, da se tudi tu in tam kaj zgodi. Na mikrobiološke in pa na pesticide vzorčimo nekje preko 800 vzorcev letno, kar je tudi relativno visok delež v primerjavi z ostalimi državami in tu ugotavljamo nekako med 2 in 3 odstotka neskladnih vzorcev. Nadalje se vzorči tudi na onesnaževala, to so težke kovine in ostale stvari, ki se lahko ponavljajo, torej   nenamerno, ampak zaidejo v prehransko verigo. Tudi tu je preko 700 vzorcev in tudi tu smo pod 3 %. V primeru aditivov, arom – mimogrede, Evropsko računsko sodišče je revidiralo sistem varne hrane v Evropski uniji. Poročilo je bilo decembra objavljeno. Odprto je za komentarje in med pregledanimi državami je bila tudi Slovenija in smo tam izpostavljeni kot dober primer, ker gledamo tudi aditive in arome kot eni redkih. V tem delu imamo manjše število vzorcev, ker na podlagi rezultatov, torej od 169, nismo našli nič skladnih vzorcev. Kar kaže, da se tu, izgleda, predpisi spoštujejo. Isto je z genetsko spremenjenimi organizmi. Tudi tu vzorčimo in tudi teh je – nismo zaznali. Živila se tudi pregleduje nato, ali so bila obsevana. Ker to ni dovoljeno. In v tem delu tudi nimamo pozitivnih rezultatov, je pa ta obseg vedno – če je negativno oziroma so manjši problemi, se tudi vzorčenje zmanjšuje. Zdaj, naša ocena je, da v tem delu pač dosegamo cilje, ki jih imamo zastavljene skladno s programom, ki ga imamo in v okvirjih, ki jih tudi seveda narekuje Evropska unija preko sistemov, ki so harmonizirani. Vprašanje glede trgovanja. Torej, znotraj Evropske unije mi v primeru, ko gre za trgovanje z živili živalskega izvora znotraj Evropske unije, govorimo o skupnem trgu. Torej ne gre za uvoz in zato tudi ni predvidenih dodatnih kontrol znotraj tega. In mi, kadar izvajamo ta naš nadzor, o katerem sem govoril, delamo nediskriminatorno, kar pomeni, da razporedimo vzorce čez vse vrste, ki prihajajo, včasih imamo tudi usmerjene nadzore ali pa kakšne posebne. Takrat je mogoče malo drugače. Ampak v principu želimo pregledati celotno situacijo, predvsem na tistih živilih, za katere smo občutljivi. Tu imamo zadnja leta akcije na medu, ki so izpostavljene iz različnih razlogov, in seveda tudi na področju mesa in kot sem rekel, smo lani tudi precej pozornosti posvetili jajcem, ki so bila izpostavljena. Zdaj – mi nekako ocenjujemo, da nosilci dejavnosti, ki jih imamo v Sloveniji, so dobri. Tudi v primerjavi v mednarodnem kontekstu. Mi z njimi v principu dobro sodelujemo, so kooperativni in nepravično bi bilo sklepati, da dogodki, ki so se dogajali v tujini, ki so kriminalna dejanja, so kakorkoli povezani s poslovno moralo ali pa z načinom dela naših nosilcev dejavnosti. Torej da bi kdo zavestno kje kaj takega kupoval, si jaz ne predstavljam, zato je tudi tako pomembno, da razumemo naš sistem.  Bi pa ob tem poudaril, da za varnost živil v tem sistemu so odgovorni nosilci dejavnosti, oni morajo vzpostavljene vse sisteme znotraj tega. Tako najbolj znan je HACCP sistem. Ti sistemi morajo biti odobreni in uprava – razen v tistem delu, kjer smo stalno prisotni – preverja izvajanje teh sistemov. Torej notranje kontrole, kako delujejo, in nosilci dejavnosti so seveda tudi dolžni nas obveščati o rezultatih svojih analiz in v primeru, da so neskladni, tudi v zvezi s tem. Tako da – ta sistem deluje. Ko delamo nadzore – ki jih seveda delamo – vedno tudi kaj najdemo. Saj zato pač jih počnemo. Ker če nikoli nič ne bi našli, tudi nadzorov ne bi delali. Naša ocena je na podlagi rezultatov, ki jih analiziramo – torej, koliko jih imamo v skupini z dvanajstkrat na leto in tistih, ki enkrat – da so trendi – grejo v pravo smer. Tudi pri vprašanju, ki se izpostavlja. Torej sledljivosti oziroma označevanja porekla svežega mesa oziroma tam, kjer je to predpisano. Tako da se tudi tu popravlja in mi bomo tu tudi z delom nadaljevali. Naj še enkrat povem. Po našem vedenju in po vseh podatkih trenutno mesa iz sporne klavnice ne v tistem terminu, ki je bilo s strani poljskih oblasti odpoklicano, ne v kakršnemkoli drugem, ki se fizično zdaj nahaja v Sloveniji – zaenkrat nimamo. In ne pričakujemo, da bi še jih ugotovili, torej da jih imamo prisotne. Za vse ostale mogoče podrobnosti, ki bi jih še kdo vprašal ali pa kaj takega, smo seveda na razpolago in hvala za besedo.
Najlepša hvala, gospod Posedi. Torej, zdaj bom dal besedo ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kasneje še predstavniku ministrstva, ki je bilo vabljeno, predvsem   (nadaljevanje) Ministrstvo za finance in pa Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, potem bom dal besedo še predstavnikom skupine Panvita, izvršnemu direktorju gospodu Balažiču. Kasneje boste dobili, kolegice in kolegi, torej čas za razpravo in vsi ostali gostje se boste, potem nekako vključili v razpravo, morebitna vprašanja. Če želite v prvem delu še morda Zadružna zveza vam bom dal besedo. Torej, nekako tako bomo zaključili prvi del te današnje seje tako, da vam že nekako v naprej napovem scenarij. Seveda bom odprl tudi drugi del, kjer se boste lahko tudi vsi ostali prijavljeni gostje nekako vključili. Želite, gospod Posedi?
Janez Posedi
Se opravičujem samo še dva stavka v zvezi s predlogom sklepa.  Uprava trenutno nima pravne podlage za zbiranje teh podatkov. V kolikor bi ta odločitev bila sprejeta bi bilo potrebno zakonsko podlago za to ustvariti, da nosilci dejavnosti morajo o tem poročati, ker kot rečeno trenutno to ni tako.
Najlepša hvala za dodatno pojasnilo.  Spoštovana dr. Aleksandra Pivec iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izvolite sedaj pa je beseda vaša.
Aleksandra Pivec
Najlepša hvala za besedo in tudi za sklic seje, ki se meni iz vsebinskega stališča prav gotovo zdi izjemno pomembna tema, ki jo obravnavamo. Hkrati bi pa želela poudariti, da so tovrstna afera, ki se je zgodila na Poljskem in je seveda doletela v nekem kontekstu tudi Slovenijo zelo dobra priložnost, da mi preverimo in pogledamo tudi svoje lastne sisteme tako nadzora nad našimi prehranskimi izdelki kot pa tudi vsega, kar je s tem povezano in kar se odpira kot vprašanje vključno s sistemom javnega naročanja z zagotavljanjem dostopa do informacije našim potrošnikom in ostalih vsebin. Torej spodbujanje kratkih oskrbnih verig in spodbujanje pridelave lokalne hrane sta prav gotovo eni ključni strateški prioritet tako na evropski ravni in posledično tudi v Sloveniji, zato si mi skozi različne ukrepe in pa aktivnosti k temu seveda prizadevamo. Da pa živimo na območju Evropske unije kjer velja načelo prostega pretoka blaga in storitev v tem primeru tudi mesa pa seveda je tudi dejstvo, ki ga je potrebno upoštevati. Na nivoju EU so seveda predpisani pogoji za zagotavljanje varnosti, kakovosti in pa tudi nadzornih mehanizmov, ki morajo vse te postopke v različnih državah članicah spremljati. Jaz sem v zadnjih tednih od kar je afera se pravi prisotna tudi v Sloveniji in predvsem v medijih in v širši javnosti tudi veliko se ukvarjala s tem, da smo zelo dobro pogledali tudi naše sisteme nadzora ter sem zadovoljna, da smo pri tem prišli do skupne ugotovitve, da sistem nadzora, ki poteka v Sloveniji je zelo dober, kar so potrdili vsi tisti deležniki, ki v tem nadzoru sodelujejo se pravi od kmetov do različnih združenj do živilsko predelovalne industrije. Tukaj jaz mislim, da dejansko nimamo večjih potreb po tem, da spreminjamo ta sistem, kar seveda ne pomeni, da se ne da teh kontrol še povečati oziroma v primeru pojava kakršnikoli nevarnosti še zaostriti. Kar se tiče, potem tematike, ki je prav tako v zadnjih dneh izjemno prisotna in je povezana s kakovostjo prehrane, ki prihaja posledično, zaradi tega prostega pretoka blaga v EU iz drugih držav v javne zavode bi želela dodati zgolj še nekaj mogoče pojasnil. Tudi gospa Iva Dimic je že povedala kje morebiti vidi pomanjkljivosti zakona, ki naj ne bi dopuščal izbire hrane po kriteriju kakovosti, ampak naj bi preferiral zgolj najnižjo ceno. Zakon, ki je bil sprejet 1. aprila 2016 seveda tudi omogoča, da se iz javnih naročil izvzemajo izločeni sklopi po 80 tisoč evrov vrednosti do največ 20 % skupne vrednosti celotnega javnega   (nadaljevanje) naročila. Ta isti zakon dopušča možnost, da se da prednost kriterijem po izbiri kakovosti se pravi sheme kakovosti v zakonu so vključene od leta 2016 in zavodom omogočajo, da se v okviru javnega naročila živil pri merilih za izbiro ponudbe prednostno upoštevajo živila, ki so v shemah kakovosti, kar pomeni, da glavni kriterij ni zgolj cena, ampak je upoštevana tudi kakovost konkretno shema kakovosti. Uredba o zelenem javnem naročanju določa, da morajo javni naročniki pri naročanju živil naročiti najmanj 15 % ekoloških živil in 15 % živil iz različnih certificiranih shem. Po pregledu stanja tudi na terenu kaj naročajo naši javni zavodi imam jaz podatek, da se med 40 in 50 % hrane že sedaj naroča se pravi hrane lokalnega izvora. Kjer pa vidim pomanjkljivosti in ne trdim, da je sistem popoln vidim pomanjkljivosti predvsem pri tem, da trenutno ni vzpostavljen nadzor nad izpolnjevanjem zahtev, ki so v Uredbi o zelenem javnem naročanju in da mogoče ni dovolj velika osveščenost tisti, ki se ukvarjajo z javnim naročanjem v vseh javnih institucijah. Jaz sem se s to problematiko začela ukvarjati kmalu po nastopu na svojo funkcijo, ni popolnoma nova in ni povezana s to afere in sem se imela možnost prepričati, da imamo številne javne zavode, ki naročajo nad 70 % hrane celo nekateri naročajo 100 % hrane, kar pomeni, da sistem oziroma zakonodaja to dopušča. Je pa zelo odvisno od tega kdo se na šoli, v bolnišnici oziroma v javnih institucijah s tem ukvarja in koliko pozornosti posveča temu, da resnično želi oblikovati takšno javno naročilo, ki bi to dopustilo. Kot rečeno, nisem nikoli trdila in ne trdim, da tudi zakonodaja ne dopušča možnosti izboljšave. Jaz sem za to, da se dvigne odstotek iz 20 vsaj na 40 ali 60 % lokalnih živil, ampak sem pa skoraj da prepričana, da če ob tem ne bomo vzpostavili tudi nadzora, ki bo se pravi to pregledoval in ta nadzor bo moral biti s strani Ministrstva za javno upravo, ki je tudi nosilec tega zakona, zato sem tudi predlagala, da danes Ministrstvo za javno upravo pride na sestanek oziroma na sejo. Nisem prepričana, da bo tudi ta številka kaj bistveno vplivala, potem je potrebno nadalje seveda zelo dobro nadaljevati z izobraževanjem in osveščanjem naročevalcem javne prehrane v teh zavodih, da bi seveda bili sposobni teh postopkov korektno in pa v smeri naročanja lokalnih živil voditi. Na določenih šolah smo se prepričali tudi v to, da nimajo dovolj kadra, ki bi se s tem ukvarjal v tem primeru je tudi možnost, da se povezujejo različne manjše šole ali pa javni zavodi, da izvajajo skupna javna naročila in da se izogibajo tega, da zato najemajo zunanje izvajalce v številnih primerih namreč ta javna naročila izvajajo različne odvetniške pisarne, za kar jaz verjamem, da potem resnično se pravi jemljejo samo tisti kriterij najnižje cene. Toliko, kar se tiče javnih naročil. Jaz sem v četrtek dogovorjena za sestanek z Ministrstvom za javno upravo in z Ministrstvom za šolstvo in se bomo dogovorili, da oblikujemo skupno delovno skupino, ki bo natančno analizirala stanje, pregledala možnosti za izboljšave zakona predvsem pa možnosti kako v okviru že danih zakonskih možnosti dvignjen odstotek lokalnih živil v javnih zavodih.  Kar se tiče kontrole in nadzora nad živili samimi. Želela bi povedati, da sem danes klicala Svet za varno hrano kot posvetovalno telo sestavljeno iz strokovnjakov iz različnih področij na ministrstvo, da je bila po precej dolgi, ampak zelo dobri konstruktivni seji na koncu ugotovitev, da je potrebno predvsem v tem trenutku predlagati na nivoju Evropske unije, da se sistem nadzora nad izvajanjem kontrol, ki jih predpisujejo standardi in pa zakonodaja izboljša, kajti jaz mislim, da v tem primeru je zatajil sistem nadzora nad tem izvajanjem. Da se seveda v komunikaciji, ki je v takšnih primerih, v javnosti, povežejo različne službe. V tem primeru je potrebno najbrž vključiti še komunikacijo tudi sektorja zdravstvenega oziroma zdravstvenega resorja, kajti, prebivalce potrošnike predvsem zanima, koliko je ta hrana bila nevarna oziroma je ogrožala njihovo zdravje in tudi na tem sestanku sem podala informacijo in odprla nadaljnjo diskusijo o tem. Kot ste najbrž že slišali, na ministrstvu ustanavljamo nov direktorat, to bo direktorat za hrano in v okviru te pobude oziroma teh postopkov seveda želim tudi širšo razpravo, kaj naj še ta direktorat vključuje. Seveda bomo na Svetu za varno hrano vodili intenzivno v prihodnjem mesecu, ampak resnično s tem tudi želim, da do znanja, da hrana je naša pomembna strateška dobrina, da z varnostjo hrane in zagotavljanjem čim večjega odstotka lokalne hrane, s tem seveda mislim tudi na dvig samooskrbe na tistih področjih, kjer smo slabi ali pa deficitarni, mislim zelo resno in s 1. aprilom načrtujem otvoritev oziroma odprtje tega novega direktorata na ministrstvu. Toliko iz moje strani in bom kasneje, v diskusiji, če bo še potrebno, se oglasila. Hvala.
Najlepša hvala za dodatno pojasnilo, gospa ministrica dr. Aleksandra Pivec.  Sedaj želi predstavnik Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, besedo. Se lahko prosim samo predstavite, za magnetogram, pa prosim, nekje, bi omejil na 3 minute, ker je seja, imamo zelo dosti gostov in tudi razpravljavcev, tako da, lepo prosim, izvolite.
Alenka Pavlovec
Alenka Pavlovec, z ministrstva. Saj jaz bom zelo kratka. Jaz bi tukaj že kar šla k sklepom, jaz bi podprla to, kjer piše, da se usposablja za uporabo orodij. Usposabljanja oziroma izobraževanje delavcev absolutno podpiramo. Jaz moram reči tudi, da se že kar nekaj časa povezujemo z, največ z Ministrstvom za zdravje, pa tudi z Ministrstvom za kmetijstvo in se stvari razvijajo tudi v tej smeri – od orodij kako načrtovati menije, do dietne prehrane in tudi za naročanje, zdaj s tem katalogom. Vendar, treba je povedati, da to ne gre v enem dnevu, ampak gredo počasi stvari. Najprej je treba razvit, potem jih je treba usposobit. Tudi ta usposabljanja se zdaj dogajajo, ravno na tem področju. Toliko bi rekla na kratko. V zvezi z dvigom lokalne hrane bi jaz tudi podprla, vendar pa mislim, da je izredno pomembno pri tem, da se zagotovi, poleg tega, kar je že gospa ministrica povedala, da se zagotovi, da ta hrana na trgu tudi bo, zaradi tega ker, jaz govorim o šolah, predvsem imajo težave pri tem, nekatere šole pa vrtci imajo celo težave pri dobavi kakršne koli hrani, ker veste vsi, da imamo majhne šole, imamo podružnice po celi Sloveniji, dostopnost naj bi bila in marsikdaj se zgodi, da potem dobavitelji, ko vidijo, da bodo majhne količine, ki jih bodo morali pripeljati, enostavno nočejo zagotoviti tega in imajo tukaj tudi, tudi te težave je treba upoštevati. To se pravi, da je treba to dostopnost tudi povečati, toliko, zelo na kratko.
Najlepša hvala predstavnici Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. / nerazumljivo/ še želi predstavnik Ministrstva za finance? Se lahko tudi vi, prosim, predstavite za magnetogram? Izvolite, imate besedo.
Natalija Kovač Jereb
Natalija Kovač Jereb, državna sekretarka na Ministrstvu za finance. Jaz bi uvodoma želela poudarit, da so se javna naročila iz Ministrstva za finance prenesla na Ministrstvo za javno upravo, tako da lahko mi podamo samo, v bistvu, problematiko slovenske oskrbe z davčnega vidika. Sedaj, se pravi, tukaj pokrivamo Zakon o dohodnini, Zakon o davku na dodano vrednost, Zakon o trošarinah in potem, te lastniške, lastniško zakonodajo, se pravi, prenosi lastninskih pravic in glede na vse te naše navedene davčne ukrepe, ki jih pokriva Ministrstvo za finance, menimo, da davčna zakonodaja v ničemer ne ovira povečevanja obsega samooskrbe. Mi vidimo celo nasprotno, v tem, da so ti ukrepi naravnani v spodbujanje povečanja produktivnosti in intenzivnosti ter tudi obsega pridelave na kmetijskih in gozdnih zemljiščih. Toliko bi jaz, na kratko, s strani Ministrstva za finance.
Najlepša hvala, gospa državna sekretarka. Torej, tukaj še vidim, torej, predstavnika Kmetijske zbornice, gospoda Branka Ravnikarja. Morda želite tudi vi besedo? Izvolite.
Branko Ravnik
Ja, vsekakor. Gospod predsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovana ministrica, poslanke, poslanci. Ja, rečem lahko to, da primer odraža stanje, ki je v naši državi, to pa je, da imamo izjemno(?) veliko liberalizacijo našega trga s hrano, pač dejstvo in poleg tega se v celoti zaupa v sistem EU nadzora, kar je sicer prav, ampak, kaj če si(?) v takih primerih, da mogoče ne kaže. Mi imamo veliko nepovezanost v sistemu, v agroživilski verigi in se seveda dogaja, zaradi te nepovezanosti v sistemu, da mnogi iščejo kratkoročno finančno najugodnejše rešitve, ker dolgoročnih rešitev v sistemu agroživilskih verig nimamo. Država ima sicer pozitivno zakonodajo, ampak nima pa nikakršnih sistemskih ovir za preprečevanje, bi rekel, tega dostopa ali pa favorizacijo lokalne prehrane, kar je seveda z vidika evropske zakonodaje seveda edino, kar bi lahko rekli, da je sprejemljivo, ampak marsikatere države najdejo, pa ne sistemske mehanizme za favorizacijo lokalne preskrbe in pa tudi, javnost se seveda zaveda pomena lokalne hrane, ampak marsikdaj lahko rečemo, da mogoče še vedno v premajhni meri preferira lokalno hrano. In, nam je pravzaprav nerazumljivo, zdaj nam naši rejci prašičjo, pred dnevi sem govoril z njimi, pravijo, da danes pri tako nizki samooskrbi sploh ne morejo prodati prašičev(?). Nemogoča situacija, če tako pogledaš, ampak dejstvo je tako. Zdaj, seveda, v teh razmerah je, našega trga, je, so ugodni pogoji, da na naš trg pridejo viški. Zdaj ti so lahko posledica, se pravi, ti viški pridejo praviloma po nizkih cenah, v primerih, ko se bodisi proizvajalcem bolj splača po nizki ceni prodati kot pa, bi rekel, uničit proizvod, pa je še zmeraj varen ali pa pridejo na naš trg manj kakovostni izdelki, po nizkih cenah in moram reči, da zaradi te liberalizacije našega trga, relativno lahko najdejo pot na trg in velikokrat, kot je bilo danes že omenjeno, pride do situacije, ko ta hrana pride do najranljivejših skupin. Nerazumljivo pa je, da zataji EU sistem. To pravzaprav težko verjameš in da en tak sistem dopusti, da pride na trg nevarna hrana. Zato je seveda, podpiram to, kar je bilo rečeno, da se na EU ravni odpre resna razprava o tem, ali imamo te sisteme ustrezne. Jaz lahko tudi sam potrdim to, kar je že direktor rekel – v našem sistemu, ko govorimo o registriranih dejavnosti, do take afere oziroma do česa takega ne more priti. In zdaj seveda vprašanje je, ali se bomo iz tega kaj naučili. Jaz upam, da bodo šle stvari v smeri, da se bo vzpostavilo nek nadzor nad proizvodi z nizko ceno, ki prihajajo na naš trg, da se bodo temeljiteje preverjali po parametrih varnosti, osebnosti in pa porekla surovin, da se vzpostavi sistem spremljanja obsega in poročanja, to kar je tudi predlog sklepa, da se še naprej gradi sistem izbrane kakovosti, da se krepi povezovanje med pridelavo in živilsko predelovalno industrijo na dolgoročni bazi, da se še bolj regulatorno poseže v javna naročila – to kar je bilo že tudi omenjeno, da se poveča delež izločenih sklopov, da se delež shem kakovosti poveča in da se(?) seveda vzpostavi nadzor nad tem, da se podpira živilsko predelovalno industrijo   (nadaljevanje) v smeri razvoja novih inovativnih živil, ki temeljijo pa na slovenski surovini, da se krepi promocijo slovenske hrane, da se med deležniki v agroživilski verigi vodi stalen dialog za sodelovanje, ker edino na ta način, se lahko vzpostavi neke dolgoročne mehanizme sodelovanja, ki bodo seveda preferirali potem tudi lokalno pridelavo. Da se seveda podpira tudi dopolnilne dejavnost. Te dejavnosti so ta trenutek v situaciji, ko ne omogočajo razvoja in mi moramo predvsem z vidika dohodninske zakonodaje oziroma davčne zakonodaje, dati dodatno stimulacijo dopolnilne dejavnosti, ker davčna zakonodaja dopolnilne dejavnosti ta trenutek zavira, izjemno zavira. In rabimo prenovo tega sistema in edino na ta način se bo kmetijstvo lahko razvijalo in se bodo mladi odločali za kmetovanje. V takih razmerah, ko en šlepar sesuje celoten slovenski trg, se ne bodo mladi odločali za nadaljevanje kmetovanja, ker ne vidijo dolgoročne priložnosti. Hvala lepa.
Najlepša hvala, gospodu Branku Ravnikarju. Sedaj pa je beseda tudi vaša, gospod Toni Balažič, izvršni direktor skupine Panvita. Želite besedo, ne? Izvolite.
Toni Balažič
Hvala lepa, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospa ministrica, ostali prisotni. Predsedniku odbora se zahvaljujem za povabilo. Dovolite mi, da vam na kratko predstavim naše videnje t.i. afere s poljskim mesom, podam nekaj resničnih informacij in opozorim na problem nejasnih okoliščin komunikacije, ki je v samem bistvu naredila eni družbi, ki zelo pomembno skrbi za slovensko samooskrbo, zelo veliko gospodarsko škodo. V izogib vsem sumom, da se karkoli prikriva, vas tudi prosim, da v dogovoru z resorno ministrico, uradno(?) dovolite in omogočite objavo imen vseh devetih podjetij, pri katerih so v preteklem tednu vzorčili govejo meso in mesne izdelke, zaradi uvoza iz Poljske. Menimo, da samo takšna transparentnost lahko odpravi sume, ki so bili v zadnjem tednu ali dveh izraženi v javnosti.  Zato, da boste lažje razumeli okoliščine sedanjega dogajanja, mi najprej dovolite nekaj podatkov. Skupina Panvita je dejansko največje integrirano prehransko podjetje v Sloveniji, ki skrbi za kakovostno pridelavo hrane in ponuja zdravo meso, mesne izdelke, zelenjavo in žitarice. V skoraj 4 tisoč hektarjih pridelamo in odkupimo 15 tisoč ton pšenice in 25 tisoč ton koruze, ki jo uporabimo za krmo naših živali in te žitarice, kar ne porabimo, tudi prodamo slovenskim pekom. Torej hrana, ki jo pridelamo, ostane v Sloveniji, mi tega ne izvozimo.  Ves čas se zavedamo pomembnosti, ki jo igramo v slovenski samooskrbi in to vlogo želimo tudi krepiti. Na naših farmah vzredimo 66 tisoč prašičev, kar predstavlja približno četrtino vse slovenske vzreje, odkupimo tudi vse prašiče, ki nam jih kmetje ponudijo. Vzredimo tudi 3, 5 milijona piščancev, kar predstavlja dobrih 10 % slovenske vzreje. V mesnopredelovalnem pridelamo 17 tisoč ton mesa, skoraj tri četrtine tega je slovenskega.  Skupina Panvita ima 680 zaposlenih in več kot 2 tisoč 500 rednih kooperantov na področju poljedelstva, prašičereje in piščančjereje. In tukaj se globoko strinjam, da je ta dialog v verigi izredno pomemben za prihodnost slovenske prehranske verige. To so številke, ki dokazujejo, da je Panvita pomemben člen slovenske prehranske verige in to vlogo želimo dejansko opravljati tudi v prihodnje in tudi to vlogo krepiti. Svoje delo in svojo vlogo v tej verigi jemljemo zelo resno in svoje delo opravljamo zelo skrbno. Vendar pa uvoz mesa v Slovenijo je dejstvo, s katerim moramo živeti vsi prebivalci te države, ker je stopnja samooskrbe nizka, kot je že bilo danes rečeno. Najslabše je pri svinjini, kjer je stopnja samooskrbe le približno 35 %, uvoza pa dobrih 45 tisoč ton. Na papirju je boljši položaj na področju perutninskega in govejega mesa, a kljub temu, da je Slovenija tukaj samozadostna po statistiki, se v Slovenijo uvozi približno 20 tisoč od uporabljenih 95 tisoč ton perutninskega mesa. Tudi na področju govedine statistika kaže, da v Sloveniji vzredimo dovolj goveda za lastno porabo, a ne prezrimo, da veliko slovenske kakovostne govedine, slovenski rejci in klavnice izvozijo predvsem v Italijo in Avstrijo, zato slovenski pridelovalci, distributerji in trgovci uvozimo več kot 6 tisoč ton govedine iz tujine.    (nadaljevanje) Skupaj Slovenija po strokovnih virih uvozi več kot 104 tisoč ton mesa in mesnih izdelkov. Panvita je pri tem zelo majhen igralec, naš delež privoza je le približno 4 %, pri distribuciji pa še mnogo manjši, ker mi dejansko ne distribuiramo uvoza ali pa zelo malo uvoženo sveže meso. Meso v Slovenijo uvažajo praktično vsa velika mesno pridelovalna podjetja in zadruge, trgovci in distributerji. Zanimivo pa je, da smo pri zadnji aferi bili izpostavljeni pravzaprav samo mi, čeprav s spornim mesom nismo imeli nič, kot uvozniki pa smo v primerjavi z drugimi zelo majhni.  V skupini Panvita veliko energije usmerjamo v kakovost naših nabavnih in proizvodnih procesov, kar v bistvu potrjujejo tudi številni mednarodni certifikati. Mi sodelujemo s številnimi mednarodnimi podjetji, imamo IFS certifikat, ISO certifikate redne presoje. Štel sem, v lanskem letu smo imeli 17 inšpekcij državnih, ki so trajale 25 dni, v naših obratih so prisotni vedno državni inšpektorji, tako da s tega vidika bi se jaz kar strinjal z vsemi, da sistem v Sloveniji deluje in je pod zelo strogim nadzorom.  Pazljivo izbiramo naše dobavitelje, ki nam zagotavljajo ustrezne preglede, potrdila in sledljivost. Ne nazadnje je to potrdil tudi zadnji inšpekcijski pregled poljske govedine, za katero smo lahko državnim organom ponudili na vpogled celotno dokumentacijo, od ušesnih številk posameznih živali, izjavo dobavitelja, da nam ni dobavljal iz problematične poljske klavnice in ustrezne mikrobiološke ter kemijske teste. V pregledu poljske govedine je bilo v Sloveniji vzorčenih v devetih živilsko pridelovalnih obratih, v prvem krogu tudi v Panviti MIR. V javnost so takoj po vzorčenju prišli podatki le v Panviti, tovrstni podatki o drugih podjetjih pa ne, kar je sprožilo povsem neupravičene špekulacije o poreklu mesa. Testi so pokazali, da je kakovost naših surovin popolnoma neoporečna, obseg vzorčenja pa nakazuje na to, da so tovrstno govedino našli v marsikaterem velikem slovensko mesnem pridelovalnem obratu v tej panogi.  Po tem, ko se je naše ime začelo pojavljati v javnosti, smo državne organe pozvali k javni objavi vseh vzorčenih obratov, a to se ni zgodilo. Sicer pa, da vam povem za primerjavo, da surovine, o kateri je bilo govora, v Panviti na letni ravni kupimo za približno 0, 17 % glede na naše letne količine. To je dejansko surovina, ki je v veliki meri za rezervo takrat, ko za trajne izdelke ne dobimo dovolj svežih obreskov(?) doma ali v tujini.  Radi bi posebej povedal, da izrecno podpiram vsa dejanja, ki bi jih naredilo slovenski trg z mesom in mesnimi izdelki bolj transparenten in sem vam pri tem prizadevanju povsem na razpolago, torej smo vam na razpolago. Tudi ne nazadnje mi, torej jaz, moja žena kupujemo meso v slovenskih trgovinah. Moj otrok, moja hči je meso v slovenski šoli, zato nam je še kako pomembno, kakšno hrano pravzaprav jemo v vseh oblikah, ki se pojavljajo v Sloveniji. Pomembno nam je, da kupujemo in zaužijemo zdravo in kakovostno hrano.  Za konec mi dovolite, da podam nekaj predlogov, kaj bi bilo potrebno storiti zdaj, ko se ta afera zaključi v javno dobro, da v prihodnje do česa podobnega ne bi več prišlo. Kot prvič predlagamo, da se vzpostavi celovit in transparenten pregled pretoka mesa in mesnih izdelkov v Slovenijo po državah in uvoznikih. Ta seznam naj bo ažuren in javen. Po naših informacijah ima država vse te podatke, v Intrastatu se nahajajo vsi ti podatki. Če lahko mi vidimo te podatke za nas, potem lahko vidi država v bistvu za vsa podjetja. Ti podatki se zbirajo, ti podatki se obdelujejo in ti podatki bi morali biti po našem mnenju javni podatki in tako tudi javno dostopni v praktično realnem času. Realen čas seveda pomeni na letni ravni.  Urad za varstvo hrane naj javno objavi, v katerih podjetjih so pretekli teden vzorčili meso zaradi uvoza iz poljske.  Tretji predlog, ki ga imamo – v naslednjih treh mesecih se naj naredi in objavi analiza deleža slovenskega mesa v prehrani v javnih zavodih in pripravi strategija njegovega povečanja hitro, torej do konca leta, ker delež slovenskega mesa, tam kjer ni posebej označeno, je precej nizek. Uvede naj se obvezen sistem označevanja porekla mesa v restavracijah, kantinah in povsod, kjer ljudje jemo meso in mesne izdelke, tako da bomo vedeli kaj jemo. To se zelo enostavno lahko uredi s pripisom porekla mesa na menijih,   tako kot to lahko že vidimo v dobrih restavracijah v mnogih državah po svetu.  Oznaka Izbrana kakovost, ki označuje domače slovensko poreklo naše hrane, naj postane prevladujoč in splošno sprejet znak slovenske prehrane. Vsi skupaj pa si moramo prizadevati, da bodo ta znak prevzeli vsi proizvajalci, tudi trgovci, da potrošnik ne bo zmeden.  Za konec samo še ena misel. V Sloveniji imamo sistemski problem pridelave hrane, vendar nimamo afere s hrano. Imamo pa zgolj komunikacijsko afero. Hvala.
Najlepša hvala izvršnemu direktorju skupine Panvita, gospodu Toniju Balažiču.  Ministrica, želite besedo?  Izvolite.
Aleksandra Pivec
Ja, hvala za besedo. Jaz bom samo na tiste dele, kjer sem začutila, da je nekako – so naslovljeni na mene, predvsem glede objave določenih podatkov – podala nekaj pojasnil. In potem tudi na te štiri predloge, ki so bili na koncu podani. Torej, kar se tiče teh predlogov in tudi tukaj so že – se pravi, predlogi o transparentnosti podatkov. Ja, res je, da statistični urad zbira vse podatke o prometu z mesom v Sloveniji. Vendar jaz sem še danes enkrat preverila ta dejstva oziroma možnosti. Teh podatkov - jaz nimam pravne podlage, da jih javno objavim. V kolikor se pa strinjajo, se pravi, se strinjate tisti, ki s tem delate promet in daste to dovoljenje – jaz nimam nobene težave, da ti podatki tudi javno na naši spletni strani ali kjerkoli so objavljeni. Kar se tiče objave podatkov o tistih, pri katerih je bilo vzorčeno. Jaz moram povedati, da sem bila sama zgrožena nad tem podatkom, ko je bilo omenjeno ime Panvite, ampak da ta podatek je prišel iz medijev. Torej mene je poklical predsednik Vlade in me povprašal o tem, ali je meni znan podatek, da je 15 ton mesa na Panviti, in mi povedal, da je ta podatek do njega prišel iz televizijske hiše – pa ne bom povedala imena, katere. Jaz mislim, da je več ali manj to vsem poznano. Uprava za varno hrano ni komunicirala podatkov o tistih, pri katerih je bilo to vzorčeno. In v kolikor se mene poziva, da objavimo vse podatke – jaz jih bom objavilo, v kolikor mi bodo nosilci dejavnosti to dovolili. Gre za vzorčenje pri pravnih subjektih, daleč od tega, da se strinjam, da je bilo vaše ime objavljeno, ampak jaz si ne morem in si ne želim dovoliti, da povzročimo poslovno škodo še devetim poslovnim subjektom. V kolikor mi bojo to dovoljenje dali – in jaz jih k temu lahko pozovem - jaz ta podatek objavim. Jaz osebno in najbrž tudi uprava nima zadržka do tega, ampak v primeru, da se izkaže, da so tudi ti vzorci, se pravi, neoporečni, se bojim, da bo potem nekdo klical mene na odgovornost za objavo teh podatkov. Podobno kot zdaj vi, se pravi, ste zgroženi oziroma boste najbrž klicali na odgovornost tiste, ki je vaše podatke objavil. Pa kot rečeno, jaz sama nimam težave. V kolikor je pravna podlaga in v kolikor imam za to dovoljenje, jaz te podatke vse objavim. In o celotnem prometu in o tistih, pri katerih je bilo to vzorčeno. Kar se tiče vseh ostalih predlogov. Jaz se zelo strinjam. Mi pripravljamo ravno novo strategijo. Jaz ves čas poudarjam, da želim, da se na prvo mesto postavi krepitev vertikalnih odnosov znotraj celih verig. Da se primarno obravnava tiste sektorje, ki so deficitarni. Gospod Branko Ravnik z nami tudi sodeluje pri pripravi te strategije in popolnoma podpiram tudi vse tiste predloge oziroma tista stališča, ki jih je sam povedal, in lahko zagotovim, da so in bojo tudi pomemben del naših prihodnjih strateških usmeritev.  Kar se tiče sheme Izbrane kakovosti. Jaz sem sama na ministrstvu oblikovala tudi delovno skupino, ki se bo v prihodnje ukvarjala s tem. Jaz sem vesela, da do te sheme je prišlo oziroma da imamo že sektorje v shemo vključene. Nikakor pa nisem zadovoljna z obsegom živil, ki so vključena v to shemo, in hkrati si želim, da se seveda shema razširi tudi na druge sektorje. Trenutno so v to shemo vključeni določeni, se pravi, določeni – meso, goveje meso in pa piščančje meso. Vključeno je mleko, mlečni izdelki in pa sadje, kar seveda pomeni, da imamo tudi tukaj še veliko prostora. Tudi strinjam se z večjo promocijo shem izbrane kakovosti, večjim preferiranjem znotraj sistemov javnega naročanja in za ta namen – kot rečeno – bomo v prihodnje iskali vse možne rešitve in vire, da to tudi naredimo.
Najlepša hvala, gospa ministrica. Sedaj bom dal besedo predstavniku sklicatelja, torej, Novi Sloveniji, je tukaj kolegica Iva Dimic, izvolite, imate besedo.
Hvala lepa. Tudi jaz bi se rada takoj odzvala, preden zadeva gre mogoče še v druge vode, no. Spoštovana ministrica, kar se tiče, mislim da, je naš sklep, ki gre v smer, da se vendarle razkrijejo podatki in sproti objavlja podatke o uvozu mesa, enostavno, da se da, ker to pač Urad za varno hrano že spremlja. Seveda, če pa nimate pravne podlage, pa imate vi zakonodajo v svoji roki in jo morate pripraviti. Vi ste tisti, ki boste naredili pravno podlago, da se to lahko objavi, jaz pa mislim, da smo potrošniki ne nazadnje pa toliko vredni, da vemo, kaj lahko jemo in se mi zdi, s tega vidika, ne vidim razloga, da se zadeva ne pripravi tako, kakor je. Če ima človek čisto vest, potem ni težko nič objavit, kajne? In bi rekla, zaradi tega reči, nimamo pravne podlage in še naprej nas, kot javnost ali pa kot vse, bom rekla, uživalce in potrošnike, zavajat, se mi zdi neodgovorno. Kar se pa tiče, bi samo še dodala, sistem nadzorov v Evropi praktično ne deluje, ker, to poljsko meso ni, zdaj vemo, da ni prišlo v Slovenijo, prišlo je pa v vse ostale države članice in se mi zdi, da, enostavno kot ministrica bi morala ob izbruhu afere od Bruslja zahtevati, da se ne nazadnje to poljsko meso ustavi ali kakorkoli. Ali veste, prepoved, dokler se ne razčisti, kaj se dogaja na Poljskem, pa vidite, da so, Poljaki sami ugotavljajo, kaj so v kakšnih klavnicah klali, ko so šli naši novinarji gor in kaj so predelovali meso, mislim, da bi morali mi pa tudi vendarle, ne nazadnje, od inštitucije, od Evropske unije zahtevat, da se vendarle zadeve za čas, dokler se to kriminalno dejanje ne razišče, vendarle zadeve ustavit in se mi zdi da, kot ministrica, ki, bom rekla, ki se pogajate, ne nazadnje tudi za dobrobit Slovenije in sodelujete na ravni Evropske unije, da je potrebno zaostrit zakonodajo na področju varnosti, kot na področju kakovosti. Očitno tudi celoten EU, tako kot ste sicer ugotovili, ne deluje celoten sistem Evropske unije te varne hrane. Če bi deloval, ne bi to prišlo v Slovenijo. Se mi zdi, da, predvsem, tako kot sem rekla, mi moramo(?) vsi skupaj imeti pred očmi predvsem ljudi, ljudi, otroke, bolnike, ostarele, ki to hrano jejo. Ko bomo enkrat to imeli, potem bo tudi pot znana in ne bo nobene zadeve težko ne sprejet, ne nič. Na kratko, omenili ste Direktorat za hrano. Glejte, zadeve so in direktorat težav ne bo rešil, če se ne bomo to začeli na tej ravni pogovarjati in reševati. Za enkrat toliko v imenu predlagatelja.
Najlepša hvala, kolegica Iva Dimic. Kot prvi sem prijavljen sam kot predsednik, to je zaradi tega, da povem nekaj zadev v zvezi s temo, druga zadeva pa je, da nekako poskušam vplivat nekako na potek seje, da bi šlo v tisto razpravo, da bi poiskali, lahko rečemo, neke, jaz bi rekel temu, morda neke možnosti. Jaz od te seje za kmetijstvo, v tem mandatu želim, da so tudi informativne, da so edukativne, da se ljudje lahko izobrazijo, da morda tudi potrošniki, državljani in državljanke, prepoznavajo slovensko prehrambeno verigo in da iščemo, lahko rečemo, tiste šibke točke, ki bi jih morda lahko izpopolnili, da pohvalimo tisto, kar je dobrega, predvsem pa da, da poiščemo in najdemo marsikatero rešitev. Torej, vsaj na začetku razprave, jaz mislim, da je podatek, ki ga je gospod Toni Balažič, izvršni direktor Panvite danes navedel, katastrofalen. Uvoz 104 tisoč ton mesa v Slovenijo, ki je v veliki večini bila kmetijska država, glede, relativno glede na število svojih prebivalcev, torej, je tisti podatek, ki je po mojem mnenju eden izmed ključev sploh današnje razprave. Čemu je potrebnih, kaj smo delal zadnjih 20, 25 let v naši kmetijski politiki in kdo je tisti, ki je k temu prispeval? Torej, kako lahko to izboljšamo? Uvoz tega mesa, kako delujejo tiste najboljše države pri nas, ki izboljšujejo samooskrbo, ki imajo višjo dodano vrednosti, ki so izoblikovali blagovne znamke tega mesa?  In nenazadnje, kako je možno, da ima slovenska predelava, ki je bila, bodimo realni in se pohvalimo, mi se v Sloveniji glede prehrane v prehranski verigi nismo imeli nobenih večjih afer. Sam sem, kot lahko rečemo, sin pokojnega veterinarskega inšpektorja lahko rečem, da, recimo vsaj kot laik spremljal nekako delo mojih kolegov ali pa veterinarskih inšpektorjev skozi neko področje. Nekaj let sem živel na Dunaju in lahko priznam, v tistih 90 letih so Avstrijci imeli dve veliki aferi.  Naj spomnim: Na največjih afer vseh časov, ki se je zgodila v Avstriji je bilo tako znano prepakiranje mesa, ki mu je potekel rok, torej v trgovinski verigi že v trgovini. Spomnite se, mislim, da je bila to trgovska veriga Bile, kjer so meso, ki je bilo vakuumsko pakirano, torej, ki je bilo pred iztekom roka, nekako prepakirali na novo, ugotovili prodaja še ne kaže tistih znakov pokvarjenosti, ali pa skvarjenosti in so preparirali. To je bila po mojem ena največjih afer. Evo, države, ki jo marsikdaj tudi sam dajem za vzgled na marsikaterem področju. Mislim, da je tudi vzgled za kmetijsko politiko, ampak tudi ta država je imela eno največjih afer. Druga afera, ki je bila recimo v sredini. 90 let, kjer pa je bila povezana z uvozom nekaterih prehrambnih izdelkov, je pa bil uvoz kozic n neki solnici, kjer so ugotovili veliko vsebnosti antibiotika kloramfenikola.  To se spomnim, lahko rečem, spomnim se tega, ker so me na Dunaju kot mimoidočega nekako ustavili takrat novinarji ORF in so me vprašali kaj menim glede na to afero, ki je tisti teden bila, misli, da je to bilo okoli leta 1995 in sem povedal, da za, takrat mislim, da so še bili šilingi, da za 30 šilingov si pač nekdo ne more 200 gramov najboljših kozic kupiti v solnici, torej ni poceni zgodb. Kot lahko rečemo laik na področju, ampak samo kot konzument, morda sem povedal, da pač poceni zgodb ni.  In mislim, da je zgodba za Poljsko, ali pa za to slabo ali pa katastrofalno prakso za enega izmed obratov na Poljskem zgodba, da ljudje, državljani in državljanke, vsi ki konzumiramo, ko vstopimo v trgovino, se moramo zavedati, da ni poceni zgodb v življenju. Zanimivo je, da Slovenci marsikdaj stisnemo zobe, ko si kupujemo avtomobile, si vzamemo kredit, vzamemo ne vem kaj vse, iztisnemo iz sebe do zadnjega, ali pa pri nepremičninah. Torej tiste produkte prehrane, ki pa vplivajo na našo prihodnost, na naše zdravje nas, svojih otrok, pa gledamo skozi najcenejšo ceno. Torej nekoč, ali pa velja večini državljanov velja pravilo: Nimam tako malo denarja, da bi kupoval poceni. In tukaj je sedaj seveda po mojem ena izmed tudi točk pomembne razprave na današnji seji, ali bomo Slovenci svojo kulturo, svojo kategorijo potreb, torej potreba po kakovostni hrani, ki je izredno pomembna ravno zaradi druge tiste pomembne zadeve o kateri se pogovarjamo v zadnjih letih, to je zdravstvena zadeve in v okviru torej zdravstvenih, problem v zdravstvu, je tudi preventiva, in po mojem najboljša preventiva je zdravo prehranjevanje neke populacije.  Torej to je lahko eden izmed pomembnih vidikov Slovenije in Slovenija, ki se rada razglaša za zeleno, vso naravno, ki rada razglaša neko krožno gospodarstvo, ki se rada razglaša za gastronomsko destinacijo v svetu, je, mislim, da tudi ta seja lahko po mojem vidiku mejna, da se Slovenija obrne v neko drugo smer. Jaz sem kot predsednik, lahko rečemo po tistem, ko so predlagatelji iz Nove Slovenije predlagali, sem jo sklical v najkrajšem možnem času, dokler je ta tema, se mi zdi, aktualna, ne zaradi tega, da bi v Sloveniji kazali s prstom eden na drugega kdo je kriv, kdo ni kriv, ampak zaradi tega, da se tudi na področju prehrane damo, lahko rečemo iz tretje ali pa druge predstave v četrto ali peto. Pomeni, po mojem mnenju pomeni to višjo dodano vrednost in trženje te naše dodane vrednosti, višje dodane vrednosti, višje kvalitete, ki jo Slovenci znamo narediti.  Jaz sem prepričan, da Italijani, Avstrijci in ostali, ki kupujejo naš izvozni produkt, našo govedino, niso od včeraj in da se zavedajo te naše boljše kvalitete ravno v teh produktih in da Slovenija na žalost, kot so danes povedali predstavniki Panvite, žal tega določenega dela, ne samo oni, tudi ostali proizvajalci, nimajo na zalogi in morajo priti do tega uvoza. Torej tisto, kar je bistvo razprave je, da je kvalitetna prehranska veriga se seveda začne na Ministrstvu za izobraževanje, kjer mlade ljudi moramo začeti počasi izobraževati, kaj pomeni zgodba kvalitetne hrane, kaj pomeni, če kot Avstrijec, ki kupuje recimo v šparovi trgovini, recimo v Lipnici in vidi tam recimo Avstrijec, da je to jabolko iz Štajerske, avstrijske Štajerske, jo vzame v roko kljub temu, da je 40, 50 procentov dražje. Po eni strani je ta vidik zaupanja, drugi vidik je pa ta ekonomski. Ne ekonomski, da je dražja, ampak obratni, ampak zaradi tega, ker se zaveda, da rešuje svojega soseda, da rešuje svojega kmeta in da preko njega, če bo ta deloval boljše, če bo ta lahko preživel, bo morda reševal nekoč tudi svojo službo. To je ta krogotok, ki ga recimo dela Avstrija. Tretja zadeva, ker je danes tema tudi javna naročila: Sam se imel nekaj let možnost delovati v Ministrstvu za obrambo, ravno v logistiki in ravno na področju oskrbe in lahko pogledamo recimo, sam sem vodil kompletno oskrbo največje vojašnice takrat, to je bil Vojašnica general Maistra v Mariboru, kjer je spadala tudi vojaška kuhinja v moj resor, torej kompletne oskrbe. Več kot 50 ljudi sem imel svojih sodelavec in lahko rečem: Mi smo na pol leta takrat spremljali javna naročila. Torej pol leta je bilo za sadje in zelenjavo javno naročilo in pol leta je dobavljal nekdo, ki se je pač prijavil. Lahko rečem: katastrofa. Največkrat produkt nizke cene in potem poglejte, potem seveda ti pripelji produkte določnih vrst sadja in zelenjava zjutraj ob petih v to vojašnico, nekdo niti ni prav prevzel največkrat in potem gledate, ne, vse smo naročili prve kategorije in lahko povem: Jabolka, kot veste, so na teh sejah danes tukaj vedno slovenska jabolka kot simbol, zato so na vseh sejah odbora za kmetijstvo zdaj že tradicionalno prisotna jabolka, ki jih lahko uživate med sejo, zato vas tudi vabim. Ampak lahko rečemo tista jabolka, ki smo jih naročili in ki smo jih dobili največkrat v vojašnico, in mislim, da se ponovno isto dogaja tudi vam na ministrstvih, torej za izobraževanje, šolah in tudi ostalih javnih ustanovah, ne, so bila ta jabolka niti ne druge kategorije, jaz bi rekel z vpisom je bila to tretja kategorija jabolk, lahko rečem že na meji industrijskih jabolk. Torej goljufija za goljufijo in seveda sistem je omogočil, da so iz tega sistem izpadli mnogi, lahko rečemo pošteni, tisti poštenjaki, ki so se pa, podjetja, ki delujejo v nekih poštenih praksah, ki so se, ki niso uspela na javnih razpisih ravno zaradi tega, ker sem jaz svoje sodelavcem kasneje kot vodja povedal, dal posebne rokovnike, kjer so imeli opis kaj je to prva kvaliteta, kakšen je opis, kakšna mora biti zrelost tega sadja, barva, oblika, okus in vse ostalo, kar se temu pritiče. In kaj se je začelo dogajati? Marsikdaj smo tistega cenenega, ki je uspel na javnem razpisu z najnižjo ceno, izvrgli na ta način, da smo mu zavrnili vso to dobavo. Lahko povem, zgodilo se je tudi pri mesu. Ampak pri mesu je bil problem, da ti meso recimo dobavijo zjutraj ob sedmih, malica za vojake in častnike je pa bila ob desetih. Zdaj pa si predstavljajte, da vi zavrnete tisto meso, pa se je tudi zgodilo, seveda v javnem razpisu v odločbi je bilo, torej v pogodbi je bilo, da v dveh urah mora, lahko mi kot Ministrstvo za obrambo gremo do najbližje mesarije, nabavimo to meso in mora potem ta dobavitelj to poplačati.  Žal smo tega izvajali manj, ampak torej se je dalo, seveda nekdo, ki je striktno gledal o tem slabim praksam, ki so sledile preko javnih razpisov. Zdaj, četrta točka je seveda pa: politike v Evropski uniji, kar je tudi ministrica danes povedala. Torej samo možnost ponudbe več kot 20 procentov na področju javnih razpisov. Jaz mislim, da je to ena izmed pomembnejših tem, tudi morda na novi evropski perspektivi in sedaj tudi, ko bodo te Evropske volitve, jaz mislim, da je tema zelo zanimiva in da moramo določiti ne samo kvaliteto, ampak tisto nadstandardno kvaliteto in preko nadstandardne kvalitete poseči tudi v javne razpise.  Torej, da ne bomo diskriminatorni, kar bi nam, da bomo lahko rečemo, spoštovali osnovna načela Evropske unije,  da ne bomo šli – da nam ne bo Evropska komisija dala morda opomina ali kazni glede diskriminacije, ampak da Slovenija izrecno želi – predvsem za svojo mlado populacijo, za javne zavode, za tam, kjer gre za prehrano otrok, mladine – da želi nadstandardno kvaliteto in da to zapiše tudi v svoja javna naročila. In nadstandardno kvaliteto, po mojem mnenju – na kakršenkoli način bomo to naredili - lahko zagotavlja samo najkrajša dobavna veriga. Predvsem se mi zdi to zelo pomembno pri zelenjavi, sadju, nenazadnje tudi mesu. Zelenjava je problematična. Največkrat – uvoz ali pa izvoz iz Španije v Slovenijo v poletnih mesecih, da ne govorim v večkratnih temperaturnih režimih in tako naprej – je tisti toliko problematičen.  Zdaj, kot zadnje – od tega pa naj navedem samo prakso, kako je Italija naredila enega izmed teh javnih razpisov, kako so v šole spravili čim večjo samooskrbo. Oni so naredili en poseben učni program, ki se je imenoval Okusi Italije. Torej, izmislili so si učni program v šolah Okusi Italije in preko edukacijskega programa in kurikuluma Okusi Italije so v javne šole spravili, lahko rečemo, večji procent od teh 20, torej, lokalno pridelane hrane in s tem so zadostili na eni strani evropski zakonodaji, evropskim predpisom, po drugi strani niso bili diskriminatorni, po tretji strani so pa odprli možnost dobave lokalno pridelane hrane v vzgojno-izobraževalni sistem.  Kot zadnje, preden zaključim, pa se mi zdi šesti vidik – peti vidik morda najbolj pomemben. Kaj narediti z, lahko rečemo, zelo razpršeno kmetijsko proizvodnjo v državi, kjer je največkrat besedna zveza: »Nič se ne izplača.« Naslednji stavek je: »Vse skupaj je brez veze.« In tretji stavek je: »Komaj čakam, da grem v penzijo.« Ali pa »pokoj«. Jaz mislim, da – te zadeve mi moramo spreminjati. In osnovni vidik, ki pa je pri razpršeni proizvodnji, pri razpršenih kmetijah, pri mali kmetijski proizvodnji, pri kmetijah, ki imajo povprečno velikost kmetije manj kot ali pa manj kot 7 hektarov - pa se mi zdi povezovanje. In tukaj vidim, zato sem tudi povabil naknadno tudi Zadružno zvezo – zadruge, slovenske zadruge, da postanejo končno, da se vrnejo k svojim koreninam in da postanejo tisti gradnik, tisti povezovalec tistih mini pridelovalcev hrane, ki bi lahko naredili ta največji korak naprej. Kakšen je ta korak – po vzoru Avstrije, Nemčije – ne samo združevanja malih proizvajalcev, ampak začetek tistih blagovnih znamk, o katerih je tudi danes govoril gospod Balažič.  Torej vrhunske restavracije zahtevajo vrhunsko kvaliteto, nadstandardno kvaliteto in iščejo popolne zgodbe. Prihajajo k tistim, ki pridelujejo, ne vem, kvalitetno govedino v Slovenskih goricah, pred dobrimi več kot desetimi leti na žalost je šla iz trga, smo imeli Pohorje Beef, recimo, govedino, kjer so se združili v okviru ene zadruge pridelovalci kvalitetnega govejega mesa s posebnim sistemom tudi prehrane teh živali, večinoma zunanje paše in vsega ostalega, smo oblikovali blagovno znamko in danes je čas za oblikovanje tudi blagovnih znamk izven tega, kar govorimo danes o neki kakovosti. Ampak v okviru te kakovosti moramo zavarovati vrhunske blagovne znamke. Če to lahko počnemo na številnih področjih, torej tam, ki se ne tičejo človekovega zdravja – lahko to počnemo tudi v prihodnje.  In mislim, da je razvoj blagovnih znamk, tudi slovenske kvalitetne prehrane, ključen dejavnik naše nove ali pa – jaz bi rekel temu revolucionarne kmetijske politike – in da Slovenci prodamo svojo zgodbo Made in Slovenia, Zelena Slovenija – in tukaj je vrhunska gastronomska zgodba Evrope, morda sveta. In na tej mali Sloveniji lahko gradimo tudi svoje vrhunske blagovne znamke, svojo vrhunsko prehrambno industrijo v malih količinah z visoko dodano vrednostjo in tukaj, glejte, je ključ tega uspeha. Torej prestava – iz tretje prestave moramo prestaviti preko četrte v peto prestavo.  Toliko z moje strani. Sedaj pa dajem besedo. Naslednja prijavljena je kolegica Violeta Tomić. Kolegica Violeta Tomić, izvolite.
Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik. Jaz bom začela tam, kjer je predlagateljica gospa Dimic končala. Da naj bo človek pred računico. In tukaj pridemo do slogana, ki ga mi v Levici ves čas zagovarjamo, in to je: »Človek pred profitom.« Tako da – koliko hudega se nam mora zgoditi, da začnemo razumet drug drugega in da začnemo pravzaprav govoriti podobne besede. Zdaj, seveda je jasno, da kapitalistični sistem sam po sebi hoče imeti profit, pred človekom in da mu je popolnoma vseeno, koliko narave uniči, koliko ljudi zlorabi, ker je važen profit, na koncu dneva pa mi papirja jedli ne bomo. Uničili bomo pa naravo, naše življenjsko okolje, zdravje ljudi in vse kar je. Skratka in bolj kot izkoriščaš, bolj si konkurenčen, več imaš teh papirjev in zato ni čudno, mislim, to ni zdaj ta primer na Poljskem neka anomalija znotraj tega sistema, ampak je čisto logično posledica, v kateri konkurenčnost proizvaja to, da boš ti krave, ki bi jih moral evtanazirat in odpeljat na sežig, prodajaš. Prodajaš spet temu najbolj revnemu delavskemu sloju, ki ga že tako in tako izkoriščaš. In tukaj pridemo do razprave predsednika, s katerim se strinjam – ni poceni zgodb – in večina naših ljudi žal kupuje hrano tam, kjer si jo lahko privošči. So ljudje, so družine, ki kupijo kruh v eni trgovini, mleko v drugi, kjerkoli je nekaj cenejše. Tako da, če hočemo povečati samooskrbo, moramo tudi povečati standard prebivalcev, njihovo kupno moč, drugače se nam dogaja grozljivo, da našo kvalitetno govedino, ki smo jo vzgojili tukaj, dajemo v izvoz, tam kjer je večja kupna moč, naši ljudje pa jedo to, kar jedo. Uvoz od zunaj in zelo dvomljive kvalitete. Zdaj, predlagatelji pravijo, da je treba zaščititi potrošnika. Jaz se popolnoma strinjam, da ga je treba zaščitit, ampak, kaj pa se zgodi, ko ga zaščitimo? Dva tedna nazaj je ta odbor obravnaval pobudo za presojo ustavnosti 61.f člena Zakona o kmetijstvu, ki jo je na Ustavno sodišče naslovila družba Mercator in drugi trgovci. Tega se spomnite. In gre za člen, ki našteva nedovoljene prakse. V Mercatorju pravijo, da ta člen krši njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude, da se lahko pri ustvarjanju dobička poslužujejo vsakršnih praks in da država se žal ne sme mešati v to in odločat, katere prakse so nedovoljene. No, pa smo spet tam. Zdaj, ali gre za protiustavnost ali ne, to se bo še odločalo, je pa popolnoma jasno, da je sistem nastavljen tako, da ščiti ta zasebni interes in profit in to tako imenovano svobodno gospodarsko pobudo in ščiti bolj te, tako imenovane, »računice«, kot človeka ali kot bi mi rekli, bolj ščiti profit kot človeka. Zdaj, tukaj se, bi se navezala na razpravo gospoda Posedja, ki pravi, v Sloveniji to ni možno. Glejte, vsi bomo zdaj govorili, da je zdaj problem okuženo poljsko meso, pa da bi morali imeti večjo samooskrbo, ampak ta linija ni resnična in to ne drži. Tukaj imamo, veterinarji naši, 14 poginulih krav v hlevu na Praprotnem pri Škofji Loki – 6. aprila. Katastrofa. Ostale, ki niso poginile, so bile pa v katastrofalnem stanju. Sosedje so zavohali neznosen smrad razpadajočih trupel krav. To imate 24ur.com novice. Na Gorenjskem, so odkrili nelegalen zakol konjev. Konjev kasaških, ki so seveda polni steroidov, hormonov. Ti konji niso za prehrano ljudi, nikakor ne. In je tega še pa še. Inšpekcija je za en mesec zaprla Mesnine dežele Kranjske. Kaj počne nadzor? Ali veste, se pravi da, kupujmo domače / oglašanje iz dvorane/ Ja, seveda je. Ja, ampak, ali veste, verjetno je to bolj zaskrbljujoče, kot to, da na Poljskem koljejo bolne krave, to, da je ta afera razkrila, kako slab sistem sledenja imamo. Najprej smo lahko 29. januarja s strani Uprave za varno hrano slišali, da spornega mesa v Sloveniji ni. Dan kasneje, preko sledenja v sistemu RASFF, je še vedno veljalo, da v Sloveniji ni spornega poljskega mesa in 31. januarja je eden od nosilcev živilske dejavnosti sam obvestil Upravo za varno hrano, da je prejel pošiljko tega mesnega pripravka za kebab, narejenega iz mesa, ki je predmet umika. Pa že pred časom se je govorilo, da govedina v kebabu ni v redu, da če že ješ kebab, jej piščančjega, med ljudmi je to krožilo, ampak inšpektorat, oprostite, ni reagiral. In inšpektorji so 31. januarja identificirali tudi pošiljko zamrznjenega mesa, ki je že septembra 2018 prispelo v Slovenijo in sicer v slovenski skladiščno zamrzovalni obrat. Meso je izviralo iz te sporne poljske klavnice, ampak, poljski organi takrat še niso zaznali spornih oziroma kriminalnih dejanj. Upravo za varno hrano je pošiljko tega mesa v celoti zadržala, zaradi suma na kemično neskladnost pošiljk in je dala meso v laboratorij za kemične preiskave, nekaj dni kasneje pa so prišli ven rezultati, da je meso okuženo s Salmonelo in še nekaj dni kasneje, da je okuženo meso prišlo tudi končnih potrošnikov. Skratka, kaj hočem povedati? Da so umiki mesa iz verige, prehranjevalne, pri nas zelo razmeroma redki in večinoma gre za to, ko sami trgovci ali pa predelovalci ugotovijo, da je nekaj narobe s tem mesom in ne v tem smislu, da je to meso strupeno, ampak recimo, da v deklaraciji piše, ne vem, da nekaj ne vsebuje mesa, pa potem alergiki, pač, reagirajo. Ampak, tukaj gre za dejansko zastrupljeno hrano. In potem gre en novinar na Poljskem v klavnico in pri nas smo potem čez noč, šele potem, ko je šel novinar v klavnico, kar na enkrat našli 15 ton s Salmonelo, okuženega mesa. To bi šlo sigurno v promet, kajne, in sigurno je tudi verjetno že večkrat šlo v promet, preden je ta novinar razkrinkal to sporno početje. Zdaj, mogoče zaradi tega ni nihče zbolel, ker smo že uspeli pojesti nekaj teh spornih mesnih pripravkov, ampak, kot pravi dr. Aleš Kuhar, v enem izmed člankov, ki so priloženi sklicu seje: »Določeno stvar lahko uživamo in kratkoročno ne bomo umrli ali zboleli, vendar pa bodo posledice dolgoročne, ker je slabe kakovosti.« In, seveda se strinjam, da je treba pri skupni kmetijski politi vztrajat na pobudi, da bi bile verige čim krajše, od vil do vilic, in se pač, kot ste omenili, da bi Evropska komisija nam mogoče dala kazen zaradi tega – verjamem, da bi vse evropske države mnogo raje jedle lokalno in da bi zelo hitro sprejele takšen sklep, če bi ga predlagali, kajti moramo biti pozitivno diskriminatorni do naše hrane in do naših kmetov in do naših predelovalcev. Vendar pa naj vas še spomnim na koalicijsko pogodbo, ki govori o dobrobiti živali – žival ni nek nečuteč predmet, v tem primeru zdaj ga gledamo samo kot hrano, vendar, konec koncev, je treba poskrbeti za izogibanje trpljenju teh živali. Zdaj, so mesojedi, so vegetarijanci, so vegani. Spoštujem vsakega, vendar, trdno sem prepričana, da tudi tisti, ki jeste meso, jeste bolj zdravo, če jeste meso, recimo temu, živali, ki niso trpele, kajti ves adrenalin prihaja v človekov organizem. Tako da bi predlagala vseeno ministrstvu, da propagira zdravo hrano, ki pa je brezmesna hrana, v veliki večini, kajti naši predniki so živeli revno in so jedli meso 1x na teden. Danes je simbol standarda, da lahko imaš na mizi vsak dan meso. To še ne pomeni, da smo zdravi. In to, kar je predstavnik Panvite povedal, da uvozimo 104 tisoč ton mesa – nisem prepričana, da je to dobro za nas. To je zelo vprašljiva praksa, kajne, mislim, lahko bi res delali na večji samooskrbi z zelenjavo. In ne nazadnje, strinjam se z vami, da je škoda za vse narejena. Kajti, madež in dvom pride. Spomnim se seje, ko smo razpravljali o medu, ki je bil uvožen in je imel sledove pesticidov. In naši pridelovalci medu so ravno tako reagirali kot gospod Balažič iz Panvite. Hoteli so razčistiti. Kajti, naši pridelovalci imajo zelo stroge standarde in potem, ko enkrat pride sum, da je s tem medom ali pa s tem mesom karkoli narobe, potem trpijo vsi enako.  Jaz bi vas vprašala, koliko je teh uvoznikov mesa in kakšna je kontrola nad njimi? Koliko je pri nas nosilcev živilske dejavnost? Koliko inšpektorjev, ki nadzorujejo nosilce živilske dejavnosti? In koliko je letno odvzetih vzorcev živil in opravljene laboratorijske analize? Hvala.
Najlepša hvala, kolegica Tomić. Pred nadaljevanjem seje bom nekako nakazal nadaljevanje. Sedaj bo dobila še besedo kolegica Maurovič, podpredsednica tega odbora, ki se je prijavila k besedi, potem pa tudi vi kolegica Dimic kot predlagatelj, potem pa bom dal besedo, v bistvu boste dobili besedo vsi, tudi gostje. Tisti, ki se vam zdi, da ste izzvani v različnih razpravah, kjer želite dodatno pojasnilo. Beseda bo vaša. Ne rabite se bati, vsi boste dobili besedo. Ta krogotok oziroma nek scenarij, ki smo ga danes naredili se mi zdi pomemben zato, da poskušamo odgovoriti na vsa vprašanja, ki se pojavljajo v javnosti v marsikateri razpravi in da bodo ti odgovori danes kolikor toliko dani vsem.  Kolegica Maurovič imate besedo. Potem pa spoštovani gostje se lahko prijavite k besedi, tisti, ki ste bili izzvani ali pa tisti, ki želite besedo.  Izvolite, kolegica Maurovič.
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.  Lep pozdrav vsem prisotnim! Sem pravzaprav zelo zadovoljna, da smo danes tukaj v takem številu in v tako raznoliki sestavi. Z enim veseljem, ne glede na temo, ugotavljam, da danes vsi tu se strinjamo in govorimo iste in enake stvari. Zelo pomembno se mi zdi tudi poudariti, da pravzaprav razlog, da tu danes sedimo ni v tem, da bi slovenska hrana bila nekvalitetna. Ampak je razlog v tem, da smo ugotovili, da po Evropi države članice nimajo enakih standardov in enakih kontrol. V debati vse prehitro, ko govorimo na splošno o hrani, dobimo vtis, da se spet pogovarjamo o slovenski hrani.  Sama bi se v razpravi osredotočila na ti dve glavni temi javnega naročanja pa nadzora nad hrano. Še vedno med ljudmi, kar imam stika z njimi, in v tem tednu se jih je dosti obrnilo name ravno na temo javnega naročanja, opažam, da javnost slovenska pravzaprav še vedno ni dovolj informirana o načinu poteka javnih naročil. Velika večina Slovencev je še vedno mnenja, da javna naročila potekajo po sistemu najcenejšega ponudnika. Starši zaskrbljeni, ki so se name obračali so pravzaprav izpostavljali ravno to, zakaj pa naši otroci, grdo povedano, jedo najcenejše pomije. In jaz sem kar nekaj energije v tem tednu vložila prav v to, da sem jim razlagala, da že tri leta takšen sistem več ne velja, da imamo zelena naročila, da naši otroci 15 % hrane jedo iz ekološke pridelave, slovenske. Da je pa pravzaprav zelo kvaliteta hrane, ki jo zaužijejo otroci in tudi ostali v javnih zavodih res zelo odvisna od ljudi, ki ta naročila izvajajo. Da se, poznam primere določenih šol, kjer starši potarnajo in ta prehrana res že na prvi pogled, mogoče že ko človek pogleda jedilnik ni najkvalitetnejša. Poznam pa tudi primere resnično dobrih praks, ko vem, da otroci v šolah jedo odlično hrano in da je ta odstotek lokalne slovenske in ekološke hrane zelo zelo zelo visok, daleč čez teh 50 odstotkov, ki velja kot neko slovensko povprečje. Tako da, morda ena opazka tem staršem zaskrbljenim, kar sem jim tudi jaz poudarjala v tem tednu, da je veliko odvisno od potrošnika. Se pravi, v šolah so starši tisti, ki preko raznih svetov staršev lahko pritisnejo na vodstvo z željo in zahtevo po tem, da bi hrana bila za njihove otroke kvalitetnejša. Kar se tiče odstotka hrane z oznako izbrana kakovost, ki je zdaj 15 %, bi vsekakor se zavzemala za to, da se ta odstotek povečuje v javnih zavodih pri javnih naročilih, 15 % se mi še vseeno zdi neka relativno nizka meja za doseganje in sem prepričana, da bi lahko dosegali večje odstotke z lahkoto. Zdaj, Slovenija, če smo čisto iskreni, kar se tiče sadja svežega in zelenjave res nikoli ne bo 100 % samooskrbna, čisto enostavno, zaradi lege, zaradi vremena, pa verjetno tudi si ne predstavljamo, da bi vsi ravninski deli bili tako kot v Španiji, pokriti z, tako, da bi na takšen način pridelovali zelenjavo, lahko pa, seveda, se trudimo, da se zadeva izboljša in da se tudi ti deleži povečajo, si je pa treba nalit čistega vina no, 100 % nikoli ne bomo dosegali, če ne drugega, vsak od nas kdaj rad po kakšni banani poseže, ali pa ananasu, ki ne bo v Sloveniji nikoli zrasla. Pojem samooskrbe kot tak pa je zelo raztegljiv pojem in je lahko tudi zelo birokratski. Tukaj bi se pa kar navezala na gospoda Balažiča, pa predsednika. Ko mi rečemo, da smo z neko surovino, z neko hrano 100 % samooskrbni, to pravzaprav ne pomeni, da Slovenci jemo samo domačo hrano. To pomeni, da toliko ton, kot Slovenci te hrane pojemo, toliko ton tudi mi pridelamo. Zdaj, »hakeljc«, zakaj je pa ne pojemo, je pa v tem, ker mi seveda to hrano izvažamo, določen del hrane pa tudi uvažamo. In zdaj ne govorim prvič tega na tem odboru, ampak v Sloveniji dejansko je velika težava zelo, zelo nizka odkupna cena. In to na, pravzaprav vseh področjih. V zadnjem let sem res malo spremljala te odkupne cene in pravzaprav je Slovenija nekje čisto pri dnu, v Evropi, z odkupnimi cenami. Torej, logično je, da bo slovenski kmet svojo kvalitetno hrano prodal čez mejo, če za to dobi boljšo ceno. Kdo to lahko regulira? Tudi jaz osebno ne verjamem, da je država tista, ki lahko to regulira. Tu smo nekako v podobni zgodbi kot smo bili pri minimalnih plačah. Odkupno ceno pravzaprav regulira trg, regulirajo pridelovalci(?) in regulirajo trgovci. Gre se tudi pri njih za nek dvig morale in zavesti, sploh če govorimo o slovenskih podjetjih. Pri tujih podjetjih pa sploh ne razumem, zakaj ena tuja trgovska veriga čez mejo odkupuje po višji ceni in hkrati velikokrat v trgovinah prodaja po nižjih cenah ta izdelek, v Sloveniji pa slovenskem kmetu ponudi res mizerno ceno, s katero nikakor ne more priti čez, na koncu pa še mogoče celo za višjo ceno to prodamo. In zdaj, ta problematika odkupnih cen je pravzaprav, skoraj da ne, ključ tega, o čemer se danes pogovarjamo in trgovec si na en način vzgoji svojega potrošnika. Če trgovec potrošniku ponuja zelo nizko kvalitetno in zelo poceni hrano, bo kupec takšno hrano tudi konzumiral. Se moram pa v popolnosti strinjat tudi s kolego Tomićevo, da veliko Slovencev si pa dražje hrane tudi na račun boljše kvalitete še vedno ne more privoščit, tako da tukaj je ta težava večplastna. Kar se tiče nadzora hrane, slovenski kmetje resnično v vseh fazah, kontroliran maksimalno no. Kar sem sama imela v preteklih letih skozi delo stika z njimi, mi pravzaprav čisto vsak, to je bil eden izmed prvih stavkov no, ko smo se začeli pogovarjati sploh, ko govorimo o živinoreji, da je nadzor neverjeten, včasih se jim zdi celo pretiran, čeprav jaz mislim, da preveč nadzora pri hrani nikoli ne škodi. Tako da je to zaupanje v kvalitetno slovensko hrano, sploh v kvalitetno slovensko meso, jaz mislim, da Slovenci imamo lahko res popolno. Kar nas pa zmede, je pa označevanje slovenskih proizvodov. Zdaj smo že večkrat slišali danes ta pojem, izbrana kakovost, ampak, vprašajte 10 ljudi v vaši okolici, kako se imenuje slovenska hrana in vam nihče ne bo znal povedat, da je to izbrana kakovost. Rekli bodo slovenska kakovost, pridelano v Sloveniji. Mi imamo tako množico teh različnih oznak, ki pravzaprav ne povedo, da se gre za slovensko hrano. Že trgovci si izmišljujejo neka svoja imena. Še sama sem morala si prav zapisat izbrana kakovost, pa temu sledim, zato, da si ta termin zapomnim. Jaz mislim, da bi res ogromno bilo treba naredit na tej promociji in da ljudem res ponavljamo neskončnokrat, če je treba, da izbrana kakovost pomeni v Sloveniji pridelano hrane visoke kvalitete. Morda tudi v razmislek, da bi se ta logotip naredil – res opazen, res kričeč – da bi res vsakemu Slovencu takoj padlo to v oko, ker na tem dvoumnem označevanju proizvodov na trgu imamo pravzaprav kar težave. Potrošnik, tudi tisti, ki bi želel, je zmeden. Zdaj, danes mi je pod roke prišla tudi neka študija pri konkretno, Perutnini Ptuj, ki ga je prevzelo ukrajinsko podjetje, kjer se recimo pojavlja strah, da bi preko Perutnine Ptuj na trg plasirali preko predelanih izdelkov tudi ukrajinsko meso. To so zdaj vse take zadeve, ki bodo po tej aferi verjetno priplavale na dan in v naših potrošnikih sejale dvom. Jaz ne dvomim, da Perutnina Ptuj ne bo še vedno držala svojega nivoja kvalitete, ampak ta afera, ki se je zgodila, ki pravzaprav nima zveze s slovenskimi proizvodi, je pravzaprav največjo škodo povzročila ravno slovenskim pridelovalcem in predelovalcem in po eni strani dobro, da je tako močno odmevala, ker zdaj danes tu sedimo in se vsi ukvarjamo s tem da bi in kako bi omogočili, da bi jedli boljšo hrano, po drugi strani je bila pa škodljiva, ker je tako močno odmevala v medijih in še vedno odmeva. Zdaj bi se pa dotaknila še Uprave Republike Slovenije za varno hrano. Kakšen vtis so Slovenci dobili iz medijev, ker na žalost pač, Slovenec čez medije spremlja dogajanje. Na žalost je Slovenec dobil občutek, da vaše delo opravljajo novinarji. Takšen je občutek in to bo zelo težko v bistvu, zelo težko boste oziroma zelo dolgo bo trajalo, da boste Slovence prepričali, da temu ni tako. Kolegica Violeta je že prej omenila tale primer Mesnin dežele Kranjske. Ni vse v papirjih, kajne, pa ni vse v vzorčenju pa v sledljivosti. Kaj nas je naučil ta primer poljskega mesa? Da v neki drugi državi je veterinar pač tapljal, skoraj da ne, kadavre in bolno meso, ampak, če me pa spomin ne vara, je pa v MDK-ju, so bili pa tudi ves čas prisotni veterinarji, vsa leta, in so videli, kaj se dogaja. Šele po inšpekcijskem nadzoru, ko se je MDK zaprl. Veterinarji so vsa leta, ne se za glavo držati, veterinarji so bili prisotni. Tako da, zdaj, pa še certifikat izbrana kakovost so dobili takrat, eno leto preden se je to zaprlo. Hočem izpostaviti, da verjetno bo treba tudi kakšnim govorim prisluhnit kdaj, kajne. Novinarji delajo po tem principu, da poslušajo govorice, prisluhnejo temu in potem grejo tja brskat.   (nadaljevanje) Razumem, da naredite ogromno nekih nadzorov, ampak morda je pa kdaj tudi kakšna govorica dobrodošla, da se gre nekam, kjer stvari niso take, kot morajo biti, ker bo to večje zaupanje potrošnika potem vzbudilo, kajne. Da nimajo občutka, da se samo po nekih papirjih in po nekem vzorcu, že vnaprej določenem, dela, ker v Sloveniji se s hrano v bistvu ne ukvarjate samo vi, tudi varuh odnosov v regiji preskrbe s prehrano, pa v končni fazi tudi Zveza potrošnikov pa še kdo. Morda apel na ministrstvo, dejansko sem ministrico prepoznala kot odločno žensko, ki se je pripravljena postaviti tudi pred Evropsko komisijo s pobudami, in bi ji morda predlagala, da na Evropsko komisijo naslovi tudi kakšno pobudo o bolj poostrenem nadzoru v ostalih državah članicah. Morda tudi razmislek, kaj bi v zakonodaji lahko storili tudi z označevanjem predelanih izdelkov. Zaenkrat lahko pri surovinah potrošnik sledi državi izvora samo pri kosih mesa, pri pakiranem mesu, tako ko je pa meso predelano, ko govorimo o klobasah in tako naprej, pa pravzaprav ne vemo, od kod izvira osnovna sestavina.  Morda še glede sklepa, ki ga je predlagala gospa Dimic. Zdaj smo slišali s strani ministrstva in Uprave za varno hrano, da zakonske podlage ni. Bi pa vseeno bilo pametno razmišljati v tej smeri, da bi neke evidence, javne evidence bile na voljo. Moje mnenje je, da bi zaradi njih morda potrošnik raje posegel po slovenskem mesu. Mi smo danes slišali ta podatek o 100 tisoč ton uvoženega mesa, morda se pa slovenski potrošnik do zdaj niti ni zavedal, kako velika količina mesa se uvozi. Ne vidim nič slabega v razmisleku, da se v bodoče resnično da neka pobuda za transparentne evidence.
Kolegica Maurovič, samo spomnim, da to lahko predlagate, ko bomo glasovali o sklepih, pa je morda to že razprava za sklepe, ker drugače bo seja… Žal imamo veliko gostov danes…
Sem zaključila.
Ne bi vas rad prekinjal, dopuščam demokratično razpravo kar nekaj časa, ampak rad bi opozoril tudi vse ostale, da imamo tudi še nekaj gostov, ki so bili, lahko rečemo, izzvani. Seja je sklicana zaradi tega, da ne govorimo o govoricah, ampak predvsem o dejstvih, da razgrnemo dejstva, da prekinemo govorice in da ugotovimo.  Zdaj smo zaključili prvi del. V drugem delu bom dal najprej besedo gospe Ani Ahčin iz Mesne industrije. / oglašanje v ozadju/ Ali želite kot predlagatelj še besedo? Izvolite, kolegica Dimic. Potem pa gospa Ahčin iz Mesne industrije Slovenije, gospodarskega združenja.
Hvala lepa. Kot predlagatelj mislim, da se moram na določene zadeve kljub vsemu odzvati, glede na kolege, ki so razpravljali.  Predvsem gre za zaščito potrošnika in tudi za zaščito slovenske kakovostne in dobre hrane, o tem danes tudi govorimo. In seveda, da se vendarle pogleda, kaj se je dogajalo zdaj v tej poljski aferi ali pa aferi s poljskim mesom, da se vendarle v bran ali pa v neko transparentnost vzame tudi v obzir, kako so te informacije curljale. Vemo, da imamo devet uvoznikov oziroma trgovcev ali kakorkoli, ki so bili povezani s poljskim mesom, pa vemo samo za enega, in se mi zdi, da je treba tudi s tega vidika gledati.  Jaz imam pred sabo pet sklepov, ki so jih podali predstavniki Panvite. Navada je taka, da če želimo o teh sklepih razpravljati in o njih glasovati, jih mora nekdo posvojiti. In jaz v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije tudi sklepe Panvite vzamem pod svoje okrilje in jih predlagam. Zdaj, da ne bo to res dolgo trajalo,  (nadaljevanje) lahko preberem samo tista, ki sta se mi zdela najbolj pomembna. Prvi sklep, da se vzpostavi celovit in transparenten pregled pretoka mesa in mesnih izdelkov v Slovenijo po državah…
Kolegica Dimic, o sklepih bi potem na koncu razpravljali, bi prosil, če bi lahko to potem…
Ja, samo do konca povem, kaj se mi je zdelo zelo pomembno, ker iz tega gre potem tudi še moj nadaljnji apel, da naj bo ta seznam objavljen po državah in uvoznikih in naj bo ažuren. In, seveda, da se oznaka izbrana kakovost vedno bolj krepi. Jaz bom sklepe tudi predložila, da se bo o njih glasovalo.  Zdaj bi pa šla še na slovenskega potrošnika, kaj se dogaja v trgovinah, kaj se dogaja. Glejte, kar mene najbolj skrbi, so javni zavodi in javno naročanje. V trgovinah, ko pridem jaz k trgovcu, jaz kot kupec sama odločam, kaj bom s police vzela, in izbiram med posameznimi izdelki oziroma ponudbo, ki jo ima trgovec. Kar pa me skrbi, je to, da v javnih zavodih te pravice nimam. Zato se mi zdi, da je tudi tam pomembno izpostavljati izbrano kakovost slovenske hrane. Seveda je bilo govora o tem, na kakšen način naj bi povečali 20 %, ali kolikor že, slovensko hrano v javnih zavodih, lokalno hrano. Bilo je rečeno, tudi ministrica je pozvala, da lahko povemo, na kakšen način bi to lahko delali, ker se bo s tem Direktorat za hrano v nadaljevanju tega mandata ukvarjal.  Bi se pa dotaknila samo še gospe Anje Kovač Jereb s finančnega ministrstva. Vaša izjava je bila, da davčna zakonodaja ne preprečuje večje samooskrbe. Glejte, na tem odboru smo že velikokrat razpravljali in veliko stvari odkrivali. Tudi uvedba davčnih blagajn je bila eden izmed ukrepov finančnega ministrstva, ki je posegel na področje lokalne preskrbe s hrano. Tudi dopolnilne dejavnosti so posegle na področje preskrbe z dobro, kakovostno domačo hrano, še posebej pa na področje z ekološko pridelano hrano. Vemo, da ekološki kmetje razpolagajo nekje med tremi in šestimi hektarji, da so to majhne količine, in če želi ekološki kmet tržiti lokalno, bom rekla, v javne zavode v kraju, kjer živi, mora imeti registrirano dopolnilno dejavnost, seveda za prvo predelavo. In že večkrat - gospa mag. Strniša bo vedela, da sem že večkrat apelirala, da dajmo zakonodajo prilagoditi, tako kot jo ima Avstrija. Pa takrat sem rekla, za vse kmete za prvo predelavo, zdaj bom pa rekla, stopimo korak naprej, pa dajmo ekološke kmete oprostiti prve predelave dopolnilne dejavnosti, prvič zato, ker imajo zelo majhne količine, ki jih lahko ponudijo javnim zavodom, drugič zato, ker enostavno oni ne morejo ne vem koliko ton neke predelave narediti, ker so pač omejeni in ker so ekološki; vemo, kaj to pomeni, manjše serije, manjše število. In še posebej, kar je najbolj pomembno, sezonski so ekološki kmetje. Ekološki kmet ne more ponuditi januarja paprik, lahko jih ponudi… / oglašanje v ozadju/ Predelane, ja, ampak sveže. Lahko jih ponudi v sezoni, ki je za to namenjena. Lahko jih en del predela in jih lahko ponudi kasneje v zimskem času. Ampak možnost je slediti, on ne more predelati verjetno 50 ton paprik, ker jih toliko ni na ekološki način predelal in pridelal. Ampak ta sledljivost je. Pa dajte stopit tudi z vaše strani naproti majhnemu ali pa manjšemu kmetu. Pa lahko rečemo, naj ta Direktorat za hrano razmisli, kaj bi se dalo narediti na ekološki strani, ekološki pridelavi, ki bi jo seveda lahko lokalno ponudil javnim zavodom. Vi boste verjetno imeli izračun, koliko bi to spet se zmanjšalo v državnem proračunu, ampak jaz mislim, da glede na to tudi, ko dobimo poročila o stanju slovenskega kmetijstva v Republiki Sloveniji vsako leto, je ekološkemu kmetijstvu, ki je neka usmeritev slovenskega kmetijstva, namenjena stran in pol. Toliko o ekološkem kmetijstvu v Sloveniji, ker ne vemo,   (nadaljevanje) na kakšen način bi ga spodbujali. Jaz dam tu predlog, o katerem bi lahko razpravljali. In se mi zdi, da ko bomo razbremenili ljudi vse te birokracije in sledenja, sem prepričana, da bodo imeli interes povezovati se v verige, v zadružništva, da se bodo znali lažje med seboj pogovarjati. Dokler pa jih bremenimo z vsakim papirjem, pa enostavno ne moremo pričakovati. In še nekaj, ko ste govorili, spoštovana ministrica, vi ste rekli, da je 15 % eko živil. Jaz bi prav rada videla te številke, če je res 15 % eko živil v naših javnih zavodih; se bojim, da je ta številka zgolj samo na papirju, v realnosti pa je daleč stran od tega.  Želim še enkrat poudariti, predlagam sklepe, ki so jih predstavili predstavniki Panvite in jih kot Poslanska skupina Nove Slovenije povzamemo, da bomo o njih, prosim, glasovali. Hvala.
Hvala, predlagateljica.  Zdaj pa tisti, ki ste bili izzvani, končno dobite besedo. Evo, drugi del ponovno gostje. Najprej besedo dajem gospe Anji Ahčin iz Gospodarskega interesnega združenja Mesne industrije Slovenije.
Anja Ahčin
Dober dan! Pozdravljam vse prisotne, gospo ministrico, poslanke in poslance! Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Bom skušala biti zelo kratka, da vam ne bom jemala preveč časa, pa vendar. Najprej bi se pravzaprav dotaknila, zelo kratko, uvoženega mesa. Drži, mi smo rekli, imamo 104 tisoč ton uvoženega mesa, vendar moramo vedeti pri tem, da proizvajalci - govorim o proizvajalcih - dokupujejo iz uvoza to meso takrat, kadar so anomalije na trgu ali pa nihanja na trgu, oziroma takrat, kadar enostavno domače surovine primanjkuje, zato da se pač lahko zagotovijo proizvodne količine. In ne smemo reči, da je zdaj vse uvoženo meso slabo, ali pa imeti nekih predsodkov pred uvoženim mesom. Nemogoče se je uvozu povsem izogniti. In vse meso seveda mora biti varno, tudi meso iz uvoza. Če zdaj govorimo o tej poljski aferi ali pa o poljskem mesu, to je vendar ekscesni primer. In drži, da je na Poljskem pravzaprav verjetno tudi uradni nadzor odpovedal na nek način, vsaj v delu te države ali pa vsaj v tistem delu, ki nadzira ta omenjeni obrat. Sicer pa meso mora biti varno. In če bomo zdaj razpravljali o tem, da evropski sistem nadzora mogoče večkrat zataji, potem mislim, da bi morali biti vsi zaskrbljeni. Ampak jaz verjamem, da to ni tako, predvsem pa verjamem, da je sistem nadzora v Sloveniji dovolj dober. Nikoli pa ne bo tak, da ne bi našli takih in podobnih primerov, ki so bili prej omenjeni, s tistim konjskim mesom ali pa kaj podobnega, ker nekdo, če hoče izigravati pravila, če hoče izigravati zakonodajo, bo to vedno počel, mislim, bo to lahko počel, dokler ga seveda ne bodo ujeli in sankcionirali. Toliko glede uvoza.  Glede slovenske hrane, lokalne hrane, smo pa veliko o tem govorili, vendar imamo že tri leta izbrano kakovost. Gospa je rekla - nisem si zapomnila imena, sem si morala zapisati -, izbrana kakovost je nacionalna shema in za izbrano kakovost se na državni ravni izvaja promocija, in to že tretje leto teče promocija. Nihče pa ni mislil, da bomo miselnost potrošnikov spremenili, ne vem, v dveh mesecih ali pa dveh letih, to je tek na dolge proge. In, seveda, zdaj smo pri koncu prvega triletja, verjamem, da bomo v naslednjem triletju oziroma v naslednjem obdobju že lahko govorili o tem, da je izbrana kakovost tisto, kar želimo imeti na svojih krožnikih. Toliko o izbrani kakovosti in shemi.  In zdaj, ko smo pri javnih zavodih oziroma če se vrnem za trenutek nazaj k uvozu. Problem pri uvozu so distributerji mesa, se pravi, uvozniki, ki niso proizvajalci, ki izključno uvažajo, in to večinoma, brez da bi hudo preverjali - zdaj ne bom prejudicirala, pa vendar -, meso po nizki ceni, ki se potem plasira v javne zavode. In to je problem, ključni problem. Ni problem velikih proizvajalcev z njihovimi deleži uvoza, ampak izključno distributerji, ki uvažajo z namenom, da bo to meso šlo v javne zavode. Prej smo govorili, ne vem, Zakon o javnih naročilih pa Uredba o zelenem naročanju.   (nadaljevanje) Vse, kar ste povedali je res ali pa so moji predgovorniki povedali, drži. Vsa ta zakonodaja omogoča, da naročniki lahko izbirajo kvalitetno, kakovostno hrano, pa jo ne, ker v teoriji je pač kriterij najnižje cene. Ker so določeni dobavitelji postavili zelo nizke cene, da ne rečem nizke standarde in javni zavodi temu sledijo. In če mi danes kljub temu, da smo nekajkrat slišali »javni zavodi imajo dobro hrano« - imajo nekateri nedvomno, ne pa vsi. Mnogo jih naroča po sistemu najnižje cene, to je ena stvar in to niso samo šole in vrtci, to so bolnice, to so domovi za ostarele, skratka to so ranljive skupine ljudi in mi zato predlagamo, da vendarle… jaz zelo pozdravljam Direktorat za hrano, ki ga je prejle omenila gospa ministrica in jaz mislim, da bi vsa pristojna ministrstva, se pravi šolstvo, zdravstvo, javna uprava, Ministrstvo za kmetijstvo, morali spremljati, kakšen delež slovenske hrane šolske se pravi zavodi naročajo. In mislim, če bi že samo dali neko zavezujočo navodilo zavodom v svoji… se pravi tistim, ki so v njihovi pristojnosti, ta ministrstva in da bi rekli: »izbrana kakovost oziroma slovenski proizvajalec, dobavitelj, ki je tudi proizvajalec, pomeni ne more biti mešetar, ampak dejansko ima svojo lastno proizvodnjo. Slovenski proizvajalec, ki je vključen v izbrano kakovost in ima IEFS(?) standard«. To je to in s tem bi zagotovili dejansko visoko kakovostno slovensko hrano. Eko hrana da, vendar jo imamo premalo. Danes jo javni zavodi naročajo, ampak, ker je v Sloveniji ni, jo pripeljejo v Slovenijo čez pol Evrope. Kje so zdaj tukaj te kratke transportne poti? In še nekaj, s samo parimi koraki, da se ne bom ponavljala, ker je to že gospod Balažič povedal, lahko rešimo problem slovenske hrane na horeki(?), v javnih zavodih, v gostilnah, v šolah, povsod. Se pravi izbrana kakovost pa slovenski proizvajalec v javne zavode. Pravilnik o navajanju porekla mesa na jedilnih listih, je naš predlog tri leta na Ministrstvu za kmetijstvo že. Ta pravilnik bi rešil javne zavode in hotele, restavracije, gostilne, potem pa imamo tukaj še se pravi… no, dobro o uvozu smo pa že povedali. Se pravi rešili bi… aha izbrana kakovost pa seveda potrošnika. Ta afera kot je bilo povedano s poljskim mesom, pravzaprav ni škodovala v Sloveniji nikomur, razen Panviti. Panviti pa definitivno, ker je bila zelo nekorektno izpostavljena, kdo je to ziniciral, ne vemo, ampak kdorkoli je, je bil zelo neprofesionalen. Škodila je torej Panviti, drugim proizvajalcem pa ne – nikomur, zato, ker vsem nam je pravzaprav koristila, zato, da zdajle lahko razpravljamo o stvareh, o katerih prej pravzaprav nismo mogli, ali pa nismo bili slišani. Izbrana kakovost promocija je tista, oziroma ta afera bi zdaj morala v bistvu tudi potrošnike osvestiti o tem, kdaj se splača kupovati slovensko. Se opravičujem, ker sem bila vseeno dolga. Hvala lepa.
Najlepša hvala predstavnici torej Mesne industrije Slovenije. Preden nadaljujemo, bom dal besedo predstavniku Zadružne zveze Slovenije, gospodu Bogdanu Štepecu. Naj povem, da smo ravno zaradi tega tudi z namenom, da damo tudi podjetju Panvita neko priložnost, ki bi jo morali morda v okviru nekih popravkov dobiti tudi pri vsaj velikemu delu novinarske srenje ali pa številnih častnikov, ravno tukaj na tem odboru, zato, da so lahko predstavili, kot pravimo / nerazumljivo/, torej svojo drugo plat. Teme(?) dalje, mislim, da so to priložnost danes dobili in so lahko izjasnili svoja mnenja. Sedaj pa mislim, da je bilo tudi nekaj namigov glede delovanja ali nedelovanja Zadružne zveze in gospod Bogdan Štepec, beseda je vaša. Izvolite. Prosim, če se gospa samo izklopite. Izvolite.
Bogdan Štepec
Ja, gospod predsednik najlepša hvala za besedo. Pozdrav tudi vsem poslankam, poslancem, gospe ministrici in vsem ostalim prisotnim na tej seji. Jaz se čutim dolžnega, to se pravi, da vam predstavim malo delovanje Zadružne zveze Slovenije. Bom poskusil biti čisto kratek. Nekateri izmed poslancev in poslank ste bili že v prejšnjem mandatu, to se pravi tudi člani tega odbora, pa vendar. Zadružna zveza ima 60 članic, od tega je 13 tisoč kmetov članov zadrug, se pravi, ki so upravljali s temi zadrugami.   Zdaj glede samooskrbe Slovenije. Če potrebujemo v Sloveniji 40 tisoč ton govejega mesa, to se pravi na leto ga zadruge, to se pravi njihove kmetje praktično doma proizvedejo 23 tisoč ton in tega odkupijo zadruge. Pri svinjskem mesu je številka malo manjša, tukaj gre za cca. 9 tisoč ton, to se pravi od 80 tisoč ton, približno ena osmina. Medtem ko perutnina, sicer imamo dve perutninarski zadrugi, ampak tukaj gre v bistvu bolj za to – se pravi Perutninarska zadruga Ptuj in Perutninarska zadruga Pivka, oni oddajo v Perutnino Ptuj kooperanti meso in pa v Pivki pa tudi v predelavo v Pivki. Tako da v enem določenem delu smo zadruge praktično kar na en način velik preskrbovalec, to se pravi slovenskega trga z mesom. Zdaj tudi za naše zadruge si v bistvu… se pravi to meso predela v devetih zadružnih klavnicah, poleg tega pa seveda se meso oddaja tudi še v druge klavnice, recimo v Celjsko klavnico in tako naprej. To se pravi gre za to, da se kmetje s tem mesom preživijo in ga praktično prodajo v Sloveniji. Res da pa čisto teh podatkov nimamo čisto dokončno, koliko se recimo se tega slovenskega mesa izvozi, to se pravi iz zadrug.  Isto naše zadruge se prijavljajo na javne razpise, vendar moram reči, da so zelo nezadovoljne, ker je še vedno, kljub temu, da je možnost, da se upošteva ta cenovni kriterij, še vedno največkrat izpadejo pri teh javnih razpisih, zaradi tega, ker za cca. nekaj nad 3 evre, je v bistvu praktično cena za kilo mesa, kjer ni ekonomična in enostavno kmet ne more s tem preživeti. Se pravi, če dobi nekaj nad 3 evre. Zato, saj pravim tudi mi se sprašujemo, kako lahko nekdo pripelje v Slovenijo goveje meso po dosti nižjih cenah in je bila tudi pri nas na Upravnem odboru Zadružne zveze Slovenije že izpostavljena zahteva, to se pravi isto, da bi se objavile te mastne(?) bilance, to kar je že tudi gospa Dimičeva predlagala in jaz bi rekel tako, da mi podpiramo ta sklep, zdaj kolikor je zakonit, kolikor ni zakonit. Če je možno to spraviti v neke okvire, absolutno podpiramo predlog tega sklepa, hkrati bi pa mogoče samo še to rekel. Saj pravim, predvsem je pa velika ovira sama ta administracija pri teh javnih razpisih. Namreč treba se je zavedati, da to je po manjših krajih, tako kot smo rekli ali pa ste že vi povedali – šole, vrtci in tam ljudje res ne znajo v bistvu se prijavljati na te razpise, tako da je bila že celo ideja skupaj z Ministrstvom za kmetijstvo, da bi uvedli celo neka posebna izobraževanja, da bi znali tisti, ki vodijo te šolske kuhinje, se prijavljati na te javne razpise. Toliko za enkrat iz naše strani, hvala.
Najlepša hvala. Lahko povem, tudi v nadaljevanju bom dal besedo… mislim, da bi se rada oglasila k besedi tudi gospa Andreja Bizjak. Želite, ali… gospod / nerazumljivo/ boste vi?  Izvolite, ste bili tudi izzvani, mislim, da s strani nekaterih poslank.
Izvolite, gospa Bizjak.
Andreja Bizjak
Hvala lepa. Lep pozdrav vsem poslancem in gospe ministrici! Samo da na kratko in jedrnato pojasnim. Inšpekcija, ki deluje znotraj Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, deluje tako, da nadzor neposredno opravljajo uradni veterinarji, inšpektorji za hrano in fitosanitarni inšpektorji. Uradni veterinarji so bili tisti, ki so nadzorovali izpostavljen primer MDK, ki so izvedli ukrepe, začasno zaprli obrat, kar je seveda potem prešlo v trajno zaprtje. Uradni veterinarji so bili tisti, ki so odkrili nelegalni zakol športnih konjev in izvedli vse ukrepe. Uradni veterinarji so bili tisti, ki nadzirajo in vzorčijo različne nosilce dejavnosti na področju živil živalskega izvora. Rada bi poudarila, da tukaj ne gre za veterinarje in uradne veterinarje, ampak za inštitucijo, ki je s svojim delovanjem in z izvajanjem nadzora in s transparentnim poročanjem o tem nadzoru pravzaprav vse primere, ki ste jih povedali, odkrila.  In tudi to je res, da mi nadziramo tudi internet oziroma spletne medije, da ugotovimo, kakšne informacije – in nam novinarji niso povedali za primere v Sloveniji, čeprav če bi vedeli, bi bili veseli te informacije. To, da so pa novinarji na Poljskem to naredili, to pa ni naša odgovornost. Rada bi še to rekla, da moji kolegi ne bi vsega tega niti izvedli niti odkrili, če ne bi bili osebno angažirani in se zavzemali za tako varnost potrošnikov kot tudi za dobrobit živali.  Samo toliko. Hvala lepa.
Najlepša hvala gospe generalni veterinarski inšpektorici gospe Bizjak. Sedaj ima besedo predlagatelj, gospa Iva Dimic. Izvolite.
Hvala lepa. Spoštovana gospa Bizjak in seveda tudi gospod Posedi! Jaz vse, kar je – kar ste povedali – sprejmem. Edino ne sprejmem, da so, bom rekla, uvozniki ali pa trgovci z mesom – to, kar je tudi gospa Ahčin izpostavila – tako zaščiteni. Pa se vrnimo nazaj par let nazaj. Ko smo ravno na tem odboru – gospa Bizjak, vi se spomnite, ker ste vi bili takrat – ko smo obravnavali tudi problem, kar se tiče mesa. Deklaracij. Kako in z imeni in priimki, podjetja - so bile javno objavljene. Mi poslanci smo dobivali celo to potem poročila, kako je bilo to objavljeno. A so zdaj – a je zdaj mogoče nekdo bolj zaščiten kot nekdo? Spomnimo se afere s slovenskim medom. Vsi čebelarji so bili objavljeni. Kdo zdaj koga ščiti? Jaz ne vem, zakaj zdaj pa ne smemo vedeti in je žrtveno jagnje ali ne vem, kaj, zdaj Panvita, mogoče – mogoče, bom rekla, mogoče nekomu trn v peti ali pa kakršnekoli druge zamere in se je potem Panvito izpostavljalo, ki na koncu sploh nič ni imela z vsem tem mesom.  In kdo koga ščiti, no, bi rekla, ne vem. Če lahko objavljamo ljudi, fizične osebe, pravne osebe na drugih področjih, ne vem, zakaj tukaj ne moremo. In jaz pozivam, da se to razkrije.
Hvala predlagateljici. Torej nadaljujemo z odgovorom. Gospod Posedi, dobite še besedo za … Pred tem bom dal samo besedo še predstavniku Sindikata kmetov Slovenije, ki že tudi, lahko rečemo, dolgo čaka na svojo besedo. Izvolite, Milan Unuk.
Milan Unuk
Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci, v imenu sindikata kmetov lep pozdrav!  Pišem se Milan Unuk, ampak sem kmet. Ko vas tule poslušam, zelo zanimiva debata, ampak bi rekel z vsega začetka bom začel varno hrano, to kar smo videli po televizijo o poljski govedini moram trditi, se pri nas ne more zgoditi. Kmetje smo preveč pod drobnogledom, to smo že danes, ste poslanci tudi ugotovili.  Kmetje imamo velik nadzor, kar jaz tudi kot sam kmet trdim, da je tudi prav. Glejte, če gledamo pri živini: Kmet ima sledljivost živine od rojstva do zakola, ko se živina zakolje, kmet tudi več nobenega pogleda nima. Medtem imamo letne preglede hlevov, imamo letne preglede, ko pride terenski veterinar, ko pogleda hlev in dobrobit živali. Ti da pozitivno, ali negativno mnenje. Potem mi živino pripeljemo v klavnico, klavniški veterinar prej kot se živina raztovori pride okoli kamiona, okoli prikolice pogleda v kakšnem stanju je živina. Ko je živina zaklana spet pregledajo meso. Jaz mislim, kar se tiče slovenske robe, da so lahko naši potrošniki 100 procentno sigurni. Boli nas pa kmete ena zadeva, kot tudi danes poslušam: Zakaj se ne izdajo, kdo so uvozniki tega mesa? Glejte, jaz ko sem, imam kmetijo v ko-programu pa sem dobil nad 10 tisoč evrov subvencij, sem moral ven na vidno mesto dati tablo, da dobavljam državne subvencije. Ali sem jaz drugorazredni državljan, ko pa tisti, ki zdaj to meso uvažajo in se ne vidimo?  Gospa je lepo rekla: Mi sploh ne vemo kdo so uvozniki. Ali so iz večje predelovalne industrije ali so to špekulanti, ki naprej prodajajo. Ne vemo. Glejte še to, če bi hoteli zaščititi slovensko robo pa slovenskega potrošnika, v javne zavode ne bi smeli mesa dajati tisti, ki so uvozniki mesa. Samo izrecno slovensko robo, potem bi pa prišli do kvalitete. Prej smo rekli: Kam smo mi 20 let vlagali, da nimamo ene druge? Mi imamo v Sloveniji dosti živine, ampak jaz vso živino prodajam preko Kmetijske zadruge, kot kmeta me pa boli srce, ko pravi: Ta živina, imaš lepe krave, ta živina gre za Avstrijo, ta živina, ki je slabše kvalitete, pa jo prodajamo našim kupcem. Enako je s pitanim kvalitetnim mesom. Avstrijci, Italijani v Libanon izvažamo živo živino, ampak kaj je naš slovenski človek tako malo vreden, da mu ne bi privoščili tega, da bi lahko pri nas kvalitetno meso pojavilo? Vsi vi ste ugotovili: Kmetijske cene, pridelki, so na dnu. Mi kmetje to opozarjamo ne vem koliko dolgo, ampak smo neuspešni, nikjer do tega ne moremo priti, da imamo mi, smo na dnu v Evropi z najnižjimi cenami, z mlekom in mesom. Pa vprašam: Koga bi vprašal zakaj je to tako? Če se Avstrijcem, Italijanom izplača kupiti, potem pa mi vse tisto manj vredno nazaj uvažamo, je nekaj narobe z našo oblastjo, ali s kom? Ali nekoga ščiti? Mi, ko je rekel: Kaj se bo Sloveniji zgodilo? Sloveniji vsak dan propade toliko in toliko kmetij. Ne bom rekel, ko smo / nerazumljivo/. Izračun se več ne izide. Izračun se več ne izide! In več ne moreš.  Danes ni več na kmetijah tako, kot je bilo nekdaj, si imel denar ali nisi imel denarja, konja za vprego pa šel. Danes, jutri zaštartaš je treba imeti denar. Vmes te kaj prosijo, je treba imeti denar. Danes je kmetijstvo zelo zelo v drugem položaju, pa to nikdar ni bilo. In kmetijstvo je gospodarska panoga. In ko / nerazumljivo/ tudi tega razumeli, da bomo dali podporo kmetijstvu pa v Sloveniji družinskim kmetijam, jaz mislim, bo hudo. Pa trdim še to, kaj pride, po svetu, slišimo. Prva država, če se nam zapre meje, verjemite mi, smo Slovenija, ki ne bomo imeli z ničemer več svojega naroda …/nerazumljivo/ ampak mene kot kmeta to skrbi. Še bolj bi pa moglo vas politike to skrbeti. In ne vem več kaj bi rekel na vse to. Jaz pa mislim, to, kar se je sedaj zgodilo s to govedino, to je za Slovenijo za nas kmete pozitivna zadeva. Poudarjam pa še, gospo Dimic, predstavnico Nove Slovenije, da je res ta zbor tu sklicala, pa vas nekako, da so obvestili širšo javnost in tudi potrošnik bo to videl. Jaz mislim, da potrošnik se bo tudi to naučil marsikaj. Tako kot je gospa rekla, ali bomo res rekli, bomo pa jedli tiste čevapčiče, ko imamo reklamo za dva in pol evra, za tri in pol evre, ne more biti kvalitetno meso. Veste kaj je to notri? Če meso stane šest evrov ti noben ne more izdelka narediti za tako ceno. Drugo, bomo dobili sledljivo stvar, za nas kmete zelo pozitivna zadeva, ampak glavni giganti veliki se skrivajo v pridelavi mesa. Tu pa smo sledljivost, po moji kmečki logiki, izgubili do kraja. Hvala lepa za pozornost.
Najlepša hvala. Torej, Milanu Vnuku, Sindikat kmetov Slovenije. Nekako sem s tem zaključili ta prvi krog razprav poslank in poslancev in odgovorov zainteresiranih gostov. Sedaj bom odprl drug krog razprav poslank in poslancev. Prvi je prijavljen v drugem krogu gospod Kramar, kasneje je prijavljen gospod Han.  Izvolite, kolega Kramar.
Hvala predsednik. Spoštovani zbor, spoštovana ministrica.  Mislim, da ta razprava mojega predhodnika je bila tista prava razprava, ki je, upam da, odprla mnogim, da živimo res mogoče malo v zablodi, kako je vse preprosto. Dejstvo je, da je hrana tržno blago. Dejstvo je, da je razlika med dobro hrano in pa užitno hrano. In to velika. In jaz moram reči, da sem vesel, da inšpekcijske službe zelo dobro opravljajo svoje delo. Mislim, da je to treba jasno in glasno povedati, tudi ob tej aferi, ki so jo sicer sprožili novinarji, sem prepričan, da če tega ne bi sprožili novinarji bi to ustavila inšpekcija, da s tem sistemom inšpekcijskim, ki ga imamo, mu gre zaupati in je treba povedati, da opravljajo svoje delo zelo kvalitetno.  Hotel sem povedati tudi to, mogoče en primer dobre prakse iz moje občine. Poglejte, mi smo se pred leti odločili, da uvedemo certifikat Bohinjsko, lokalna skupnost ga je uvedla, certifikat Bohinjsko. Zainteresirali smo množico interesentov, ne samo s področja hrane, tudi na drugih področjih. Postavili smo določene pogoje pod katerimi lahko nekdo pridobi certifikat Bohinjsko. In skozi to šolo smo pripeljali do tega, da danes ljudje, ki obiskujejo Bohinj, lahko na tržnicah in tudi v trgovinah kupujejo izdelke Bohinjsko. In ne boste verjeli, izdelki niso poceni. Izdelki dosegajo višje cene kot pa so, recimo, klasični, recimo primer Bohinjskega sira, ceno, ki jo dosega Bohinjski sir je za mene nekaj nedojemljivega glede na to, da bi lahko rekel, da po kvaliteti ne dosega, ampak ceno dosega. In razmišljal sem v tej smeri, zakaj ne bi te dobre prakse prenesli tudi na državo. Certifikat »slovensko«. En certifikat, ne deset različnih, ampak eden. Tako kot imajo Avstrijski znak »A«. Ti, ko kupuješ v Avstriji s tem znakom »A« veš, da je to kvaliteta po avstrijski meri in zakaj tega ne bi uvedli pri nas. Poglejte, potrošnik pravzaprav normalno kupuje najceneje. Vsaj tisti, ki njihove plače ne dosegajo normalne ravni in kupuje najcenejše. Ampak, sem pa prepričan, da v kolikor bi bil izdelek certificiran z določenim znakom, pa ne govorim samo o hrani, o mesu, govorim tudi o ostalih izdelkih, bi to pomenilo, po moji oceni, eno veliko primerjalno prednost pred ostalimi. Tako da, kar se te afere tiče, še enkrat, se mi zdi, da je plod bolj novinarskega promoviranja, »piarovstva« ali pa v tem času nimajo ostalih novic, ki bi nadomestile to novico, ker vsak dan, moram reči, so vsaj trije prispevki na eni komercialni televiziji, ki govori o tej aferi poljskega mesa. Jaz zaupam našim inšpektorjem, je pa treba tudi to vedeti, da je treba iskati ne na začetku, ne pri kmetu – kmet svoje delo opravlja pošteno in to za relativno, tako kot je povedal gospod, nizko ceno - pri končnem prodajalcu, ta prevzema odgovornost za kvaliteto izdelka, ki ga prodaja in tam je treba iskati vzroke za to, ali je izdelek kvaliteten ali ni kvaliteten. Tako da, za konec pa samo to, jaz kebaba nisem jedel. Zdaj, ne bom jedel tudi »Horseburgerja«, ker se je zgodila afera na Gorenjskem, bom pa šel jest v McDonald's, ker je zdrava in dobra hrana / smeh/
Malo smisla za humor je pokazal zdaj kolega Kramar, se vam zahvaljujem za vašo razpravo. Torej, naslednji je prijavljen kolega Matjaž Han. Izvolite kolega Han.
Hvala lepa, spoštovani predsednik. Dober dan oziroma dober večer vsem ostalim. Ne vem, kako bi začel, najprej zahvalil bi se tudi jaz Novi Sloveniji, da je sklicala to sejo in predsedniku, da si je v, bom rekel, v tem času zelo hitro sklical to sejo, ker glede na to, kako se je začela, če bi jo Socialni demokrati sklicali, bi bili mi povezani s Panvito, zdaj pa vidim, da je bolj Nova Slovenija. To je malo za šalo, ampak. Moram reči, da imam mešane občutke pri tej razpravi, ampak resnično mešane občutke. Če zdaj mislimo, vsi mi politiki in vsi tu, ki ste tukaj, da delamo korist v tej naši državi in da delamo plus, jaz mislim, da smo se hudičevo zmotili. Jaz ne vem, če je katerakoli država, bom rekel, ne medijsko, ne politično toliko razpravljala o tem mesu iz Poljske. In, gospod sindikalist, tudi zaradi te razprave me je strah. Nič več mesa več ne bomo v Sloveniji od kmeta kupili, slovenskega, ker bomo imeli takoj neke pomisleke, kaj se v tej naši državi dogaja. Pred kratkim dobimo iz BBC-ja neko novico, da to, kar je rekel predsednik, da smo Slovenija, mislim da lokacijsko, neka najboljša država za prehranjevanje in tako naprej, smo vsi ponosni. Danes mediji, politika razpravlja neodgovorno in dela škodo slovenskemu kmetu, slovenski pridelovalni industriji, politiki tako ni važno. To je eno. Drugo, pa saj mi smo umetniki, dragi moji, mi smo tako slovensko industrijo, predelovalno, že tako preprodali. Jo imajo vsi ostali drugi, samo Slovenci ne. Imamo pa še nekaj slovenskih firm, tiste bi pa radi sami uničili. Za 5 minut gledanja, zato ker je Židan bil 10 let nazaj na Panviti. Zdaj bom pa nekaj / nerazumljivo/, zelo preprosto lahko, to zadevo zelo preprosto rešim in jaz iz zagate(?) rešim ministrice(?) v 2 minutah. Ministrica je rekla, da zakonske podlage nima, da bi še drugih 8, teh, kako se reče, tako, zadev, ki so bile preverjene, ne more objavit. Glejte, gospa ministrica, do petka jih lepo pokličete. Če gospodje in gospe ne bodo rekle, da lahko jih objavite, poslušajte(?) potem ta sklep začne živeti, ki ga bomo danes sprejeli in jaz se strinjam z sklepom od Nove Slovenije. Ker potem, če je Panvita rekla, mi gremo ven, ni problema, potem bo tudi onih 8 reklo, če imajo mirno vest. Če pa nimajo mirne vesti, me je pa strah, da ministrica izve prvo od predsednika Vlade zgodbo, ker potem pa ni tukaj zdaj zdrava prehrana, potem je pa tukaj politika. Eno je strankarska politika, druga je industrijska politika, potem to niso neprofesionalni, ampak so profesionalni igralci, ki znajo hitro uničiti eno slovensko firmo, eno politično stranko in tako naprej. Govorim zelo iskreno. Vse ostalo, kar se danes pogovarjamo, jaz pol nisem razumel, moram reči, mislim, ne … je brez veze. Druga zadeva, kar bi rekel: Mi se zdaj spravljamo na inštitucijo Uprave za varno hrano, ja pa gospe in gospodje, kdo pa je naredil te vse zgodbe, da smo vedeli kaj se v Sloveniji narobe … Oni so naredili. Noben drug. Drugo pa je, me pa res zanima, od kje je prišlo ven ime Panvita. A je prišlo iz vaše službe? Ja, od nekje je pač moralo do novinarja priti. Tu je problem te naše družbe in tukaj smo zdaj naredili slovenski industriji, to kar je rekla gospa Ahčinova, slovenskemu kmetu in še marsikomu drugemu. In mu razpravljamo, cela Slovenija razpravlja o tem poljskem mesu, jaz ne slišim ne Hrvate … pa bi zdaj vprašal eno, ne ne, vprašal bi za Hrvate recimo: Ali je možno, dajte mi povedati, ali je možno, da lahko poljsko meso, prepakirano na hrvaškem pride na našo polico? Lahko pride? / oglašanje iz dvorane/ Glejte, ampak Hrvati se ne menijo, Hrvati zgodbo prodajajo nam, ne? Mi pa uničujemo eno firmo.  Da ne govorim tudi iz drugih, saj verjetno ta Poljska, ta država, kjer so klali te zadeve, uvaža v veliko držav. In oni fino, ker se nič ne menijo, pakirajo meso in ga prodajajo nam, mi pa tukaj ubijamo slovensko industrijo, pobijamo se med sabo in mislimo, da bo imel kdo koristi iz te naše zgodbe? Noben ne bo imel koristi. Gospod Unuk tudi ne. Mogoče vi, Iva Dimic, ki je danes zvezda te … drug pa noben. Ne, ne, resnično, drug pa noben.  Zato jaz predlagam tako, jaz bom vse sklepe podprl, vse, katere sklepe bom podprl, ne vem če bodo vsi te sklepi zadevo rešili in to škodo, ki je narejena in firmi in slovenski hrani, če bomo to s temi sklepi to poravnali. Ampak ministrica, do petka jih vprašajte, tiste majstre, ki tudi uvažajo meso, če so pripravljeni razkriti kdo ga je uvozil, da se ne bodo eni po televiziji slikali, eni bi bili pa krivi za vse. Podatke, ki jih je gospod Pavšič dal, so frapantni. Govorim količine uvoza, predelave, in tak naprej, zato jaz več ne verjamem v slučajnosti v tej zgodbi. Ta zgodba ima svoji namen. Ali smo morali neko bombo vreč zato, da se lahko kje drugje dela, eni odganjajo Magno iz države, eni delajo to, eni delajo tisto, eni se pa zdaj verjetno kje smejijo, ker mi se tukaj kregamo in razpravljamo o zgodbah, eni pa … ravno toliko sem v politiki, da ne verjamem več v slučaje. Tako, da kar se tiče mene pa tu okoli te Hrvaške pa prelakiranja mesa, bi rad dobil informacijo, ker zdaj bi pa tudi jaz rad vedel, kdo stoji za kakšnim uvoznikom, mogoče še kak drug politik za kakšnim uvoznikom, mogoče je še kako druga zgodba za kakšnim uvoznikom, da ne bo v tej državi v zadnjih treh mesecih samo naša stranka kriva za čisto vse v tej državi, kar se dogaja, zato sem ti Iva moja neizmerno hvaležen, ker si danes prevzela pomembno nalogo, da nismo krivi mi za vse.  Ampak odgovore bom pa tudi jaz terjal.  In ne dragi moji, poslanke in poslanci, popljuvati vse dobro, kar v tej državi imamo. Od inšpekcij in do katerega drugega. In mi v tej državi imamo dobro hrano. Mi v tej državi imamo marsikaj, nekateri tudi blizu nekatere druge države ne morejo biti, ampak mi smo umetniki, kako vse popljuvati,  kako narediti vse v tej državi, da je slabo – potem se pa spraševati, zakaj pa mogoče ni več turistov. Ja pa – saj tisti – dobro, hvala bogu, da ne razumejo, ampak tisti, ki tole posluša – ja, pa saj ne bo več šel na šnicelj v Ljubljano. Ker bo mislil, da so v tem – da so v Ljubljani samo šniclji, ki so samo slabi. Tako da … Jaz upam, da bo ministrica in ekipa povprašala te uvoznike in da se bojo strinjali, če imajo čisto vest. Če pa ne, bomo pa še eno sejo naredili, bomo pa – ali pa sprejeli sklep še en pa zakonsko podlago naredili, da vidimo, kje smo. Ker drugače – drugače jaz bom verjel v kake druge zgodbe. Hvala lepa.
Najlepša hvala, kolega Han. Predlagatelj. Izvolite, kolegica Dimic.
Hvala lepa. Malo se moram odzvati. / oglašanje iz dvorane/ Ja, Matjaž me je … Glejte. Bilo je vprašanje, zakaj smo to sklicali, kaj smo hoteli ali kakorkoli. Naš namen je bil samo čisti in edini. Zaščititi potrošnika. Nenazadnje zaščititi vse nas. In zaščititi – tudi sama sebe se želim zaščitim. Kaj narobe delam? Kakšno hrano jem? To je vprašanje, ki se ga sprašujem zadnje leto. Kaj lahko naredim, da bo v tej državi več zdrave hrane, več zdravih ljudi, več zdravih otrok? In da bojo tisti, ki so res odvisni od pomoči drugih, tudi jedli zdravo hrano. Ker mislim, da moramo vsi skupaj v to delati. In slovenska hrana je tako, Matjaž, kakor si rekel – je zdrava. In je varna. In ne vidim razloga, zakaj, tudi jaz ne – zakaj se ne razkrije, kdo je tisti. Da sem jaz kot potrošnik pozorna, kakšno hrano bom jedla. To pravico imamo potrošniki. Samo to je bilo tudi namen te seje.
Replika, kolega Han. Izvolite.
Ker me je Iva narobe razumela. Jaz sem te na začetku pohvalil, ampak vprašajmo se, kakšni smo mi Slovenci. Deremo se vsi skupaj: »Imejmo – Mercator naj bo slovenski, Mercator, ne …« A najboljša zemljišča prodajamo tujim firmam, da lahko delajo trgovine gor. Vedno smo malo, malo smo … ne. In ne znamo se iti, res ne.  Hvala lepa. Drugače pa, Iva, hvala ti lepa.
Dobro. Kolega Han, res je danes ta seja res nenavadna.  Slovenska demokratska stranka pa Nova Slovenija ščitita podjetje Panvita, sam govoriš, da smo najboljša kmetijska zemljišča prodali trgovcem, pa je tvoj predsednik bil tiho, ko se je to delalo – tako da – res je malo nenavadna seja. Ampak vseeno malo humorja, ker bo še kar naporna in še je prijavljenih kar nekaj – bi prosil da bi nekako razpravo vseeno peljali v neke vode. Tukaj ni danes samo reševanje podjetja, ampak dali smo podjetju, lahko rečemo, nek del, velik del prostora, zato da je lahko povedalo svojo plat zgodbe. Ker mislim, da je bila narejena krivica podjetju. Po drugi strani pa želimo biti, tudi sam, maksimalno korektni na tem odboru in ga voditi v neko smer. Torej ni samo vprašanje zdaj podjetja - neobstoja podjetja Panvita, ampak je tudi pregled kompleta prehrambne industrije, zakaj smo tako odvisni od uvoza, kje so tiste skrite točke in to, kar je tudi predlagatelj danes povedal – ali v Sloveniji uživamo kvalitetno, zdravo meso in kako ga lahko – tega zdravega mesa – čim več plasiramo, torej tudi v – preko slovenskega javnega naročanja, torej javnim zavodom. Gospod Posedi, želeli ste besedo.  Izvolite. Potem pa nadaljujemo z razpravo članov in članic.
Janez Posedi
Lepa hvala še enkrat. Res je. Bilo so v preteklosti objavljani seznami. Ampak na seznamih so vedno bili kršitelji.  V primeru, ko je šlo za med, smo še morali iskati v bistvu stališče ali pa mnenje pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja, kakšen je status fizične osebe, ki čebelari. In mi smo vse to preverjali. In so bili kršitelji in mi kršitelje objavljamo. Brez dileme.  Tu je samo vprašanje – ker dva od tistih, ki sta imela kebab, ki je sporen, sta tudi objavljena. Torej jih je ostalo šest. Za nas je to načelno vprašanje. Mi ljudi, ki jih imamo v postopkih, ne prijavljamo kar tako. Sploh – ne gre za zaščito kogarkoli. Sploh to ni vprašanje. Ampak mi imamo veliko postopkov. Dobivamo prijave. Če bomo zdaj že vse tisto, kar počnemo, objavljali,   (nadaljevanje) ne vem, mislim, meni se ne zdi prava pot. In to je edini razlog, zakaj mi v bistvu, mi kot uprava tega ne moremo napraviti, ker tega ne delamo. Mi znotraj Zakona o inšpekcijskem nadzoru imamo določeno, kaj smemo komunicirati, imamo določeno, kako to počnemo. In v tem delu, pravim, niti slučajno ne gre za zaščito kogarkoli, ker je to najmanj, ker potem ne bi tega počeli, kar počnemo, če bi hoteli koga ščititi. To ni. Je pa tako, novinarji zagotovo vedo, kdo je to povedal, in mene to tudi zanima, ker če te informacije prihajajo iz naše uprave, je to treba zapreti, ker je to kršenje naših predpisov. In jih bomo prav tako sankcionirali, samo ugotoviti moramo, na kakšno pot je šlo. In če so novinarji tako transparentni, ne bo noben problem, da ugotovimo, kje so, ker ta vir najbrž ni za drugo več uporaben. In če je toliko povzročil problemov, bi bilo tudi etično, da se to zdaj ugotovi, ker če je problem pri nas, ga mi moramo najti, ker to tako ne gre. Kar se tiče sledljivosti, sledljivost je na vseh točkah. Kadar mi ne moremo ugotoviti, od kod je kaj prišlo, je kanta, ni debate. Za zadnjo hrenovko morajo dokazati z mastnimi bilancami, mi to spremljamo. Vprašanje, o katerem govorimo, ni za potrebe nadzora. V nadzoru, če nekaj ne moremo ugotoviti, ni primerno za prehrano ljudi, pika. Če ni sledljivosti, to je osnovni element varnosti, za nas to ni komerciala, za nas to ni trgovina. Če ne vemo, od kje je, je problem. Uvozniki, notranji trg je posebej reguliran. In zaradi tega, ja, iz Hrvaške prihaja meso v Slovenijo in je deklarirano tako, kot mora biti, rojeno, vzrejeno, zaklano, razsekano, z vsemi številkami, ki sodijo zraven. / oglašanje iz dvorane/ Seveda, absolutno mora biti navedeno za vsako živalsko vrsto oziroma goveje meso celo, kadar je mleto. Imamo predpise v nulo, celo, pravim, do konca grejo stvari. Pri živalskih vrstah, ki nimajo dodanih številk, kot je perutnina, prašiči, se to nekoliko drugače spremlja, ampak ta del, vzrejeno, zaklano, razsekano, mora biti na sveže meso prisotno. Tu ni nobene debate. Tisto, kar se pogovarjamo, so mesni pripravki, mestni izdelki, ko je surovina vgrajena. Mi to tudi moramo vedeti in mi to najdemo. Če ne najdemo vira in sledi, je kanta. Drugo je, na kakšen način se zagotavljajo informacije potrošniku. Naš razmislek, ki na tem profesionalno delamo, je ta, da bi bilo dobro, če bi to prostovoljno zagotavljali nosilci dejavnosti, v dobi informatike lahko to danes preko bilo česa, vzameš izdelek, pogledaš. In prostovoljne zadeve, ki jih oni trdijo potrošnikom, seveda mi tudi preverjamo, če so navedbe njihove resnične, to mi vse napravimo. Problem je samo, če jih hočemo prisiliti v to, je treba vzpostaviti tak sistem. Mi s tem najlažje, ker več, ko je napisano, bolj, ko je trdo, bolj mi lahko delamo. To sploh ni vprašanje. Vprašanje je samo, kaj bo kdo imel od tega. To pa zdaj ni naš posel. Povedali bomo, kdo je kupil, koliko kil, pa po kaki ceni. Zdaj pa še… Ampak pravim, to je vprašanje, komu to največ koristi. Jaz vam pravim, transparentnost je možno zagotoviti do potrošnika na različne načine. Kadar to delamo preko uradnega nadzora, je to daleč najbolj boleče za vse v liniji zaradi tega. Ne nasprotujemo pa temu, samo takrat je treba napraviti to tako, da to stoji, in seveda tudi vire za to zagotoviti. Če kdo misli, da bomo mi imeli sledljivost na jedilnih listih, na vsaki klobasi, brez da bistveno povečamo kadre za to, to ni možno, ker mi moramo določeno frekvenco nadzora izvajati za vsak predpis, da se to izpelje. Drugače to pač ne gre. In ni tu nobenih zadržkov v tem smislu, ampak res bi rekel, če kdo ve, kako je prišla ta informacija v javnost, mi jo najbolj potrebujemo, ker naša verodostojnost je na igri, kar se tega tiče, ker ne gre za to, da koga ščitimo. Mi v naših postopkih moramo biti transparenti in kadar kdo kaj napravi, seveda ga objavimo, sploh ni vprašanje. Ampak kar tako… Zgodbe, ki prihajajo k nam, so raznorazne, vse sorte pride. In mi to ne… Mislim, da ne bi bilo pametno. Hvala.
Še enkrat hvala. Sedaj nadaljujemo z razpravo poslancev in poslank. Naslednji je prijavljen gospod Ivanuša. Izvolite.
Ja, hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj, vsem prisotnim, gostom še posebej. Ta kebab pri mesni pripravi, ki je očitno vzdignil celo Slovenijo, pa prav je mogoče tako. Razprava je sicer malo zašla, malo smo že neke druge stvari poslušali, ampak vseeno. Imamo Urad za varno hrano. Mislim,   (nadaljevanje) da ima to v Evropski uniji vsaka država, kolikor jaz to razumem. Tako se naj jim vsaj reče. Mislim pa, da… na prejšnji seji sem govoril o nadzoru hrane, uvoz nadzora hrane v Slovenijo, pa so me vsi malo čudno gledali, ker to enostavno ne »špila«, zato, ker smo Evropska unija, tako kot je ministrica rekla, da je tu prost pretok blaga in storitev in tako dalje, to jaz vem, ampak vseeno. Danes govorimo o uredbi 1169, kolikor jaz razumem to zgodbo, to je tisto, ki govori o zagotavljanju informacij o živilih. To je bistvo vsega tega »point« in očitno so organi na tem poljskem uradu, ki bi morali biti verodostojni poljski inšpektorji, državni veterinarji, zatajili in enostavno so ožigosali nekaj, kar se ne bi smelo. To si lahko razlagamo kot neka korupcija ali kaznivo dejanje, to tako je, kolikor razumem te štampiljke med vami »špilajo« in se je zgodilo, kar se je zgodilo.  Hendikep je recimo v tej zgodbi samo to, da mogoče bolj lažje povem, bom rekel tako… Panvita pripelje meso iz Nemčije, goveje meso recimo, pa ga samo posoli. In kaj temu rečemo? Slovenski proizvod, imam prav? / Oglašanje iz dvorane/ Okej, pa pripeljete meso iz ene Nemčije, pa napravite klobase. Je to slovenski proizvod? / Oglašanje iz dvorane/, tako je, sem poučen o tem. Je slovenski proizvod in kaj je problem, to vse kar ostane. Ne vemo pa od kod je to meso prišlo. Tu je največji problem te uredbe 1169, to vam samo želim povedati. In to je taka zgodba, to bi se moralo popraviti, pa se mogoče to ne bi dogajalo, kar se dogaja. V glavnem to sem hotel povedati. Na prejšnji seji sem tudi povedal… ministrico sem vprašal ali pa gospoda Posedija – 20 milijonov za vaš nadzor letni, kolikor sem razumel. Ali ta sredstva zagotavljajo zadosti, ali bi jih morali več imeti? Se pravi več inšpektorjev rabimo, kolikor razumem bi morali imeti bistveno več inšpektorjev, da bi se lahko stvari obvladovale, tako da… Imam občutek, da imamo dober Urad za varno hrano – daleč od tega, zato ga tudi imamo in rezultati so prišli takšni kot so prišli. To je to. Pa še to bi rekel. Gospa ministrica je govorila o Direktoratu za hrano, ki naj bi zaživel 1. aprila, ne vem ta direktorat, kaj zdaj to pomeni, od kod boste vzeli kadre, kakšen bo ta kader, kaj bi v bistvu ta delal, da se bo v prehrani nekaj izboljšalo, ali bo to nadzor – jaz ne vem. V glavnem to me zanima. Pa glede škode – saj ne verjamem v neko težko škodo v Sloveniji, bolj verjamem v to, da bo mogoče katera kebab poslovalnica zaprta, ker ne bo »kšefta« imela, to je po domače povedano.  Gospoda Hana, toliko govori o tej izgubljeni predelovalni živilski industriji, pa naj se sam sebe vpraša, kje je. Hvala lepa.
Dobro, hvala kolega Ivanuša.  Torej naslednja dva, ki sta še prijavljena v tem krogu, sta kolega Lisec in kolega Simeunovič. Prvo je kolega Lisec, Izvolite, imate besedo.
Ja, hvala predsednik za dano besedo. Vsi vabljeni, kolegi, kolegice oziroma člani odbora, vsem skupaj en lep pozdrav. Moram reči, da se samo v enem delu strinjam z razpravo kolega Hana, to pa je, da imam zelo mešane občutke, tako kot imam zelo mešane občutke pri celotni tej zgodbi. Najprej je bilo rečeno problema ni, potem je bil problem samo eno podjetje, danes beremo, kako so se sporni goveji kebabi znašli v 25 poslovalnicah, pa popoldne slišimo, da problemov ni. Da so slovenski potrošniki varni. Tako da imam zelo tako čudno mešanico v glavi, kljub temu, da veliko govorimo o slovenski samooskrbi pri vsakoletnem poročilu o stanju v kmetijstvu, pa vmes imam par nujnih sej, pa veliko govorimo. Problemov imamo še več, rešitev pa očitno zelo malo, vsaj glede na to,   da gledam normativni delovni program Vlade Republike Slovenije za leto 2019, kjer sta dva zakona, ki, upam, da se bosta tudi dotaknila današnje teme. To pa je Zakon o živinoreji in pa Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali. Tako da jaz upam, da vsaj Zakon o zaščiti živali ne bo šel po skrajšanem postopku, kar ste obljubili, pa da boste za neke minimalne spremembe. Zakon o živinorejo pa čakamo, vsaj tisti, ki se malo bolj resno ukvarjamo s področjem kmetijstva, že nekaj let. Pa tudi se sprašujemo, ali bo, prvič, sploh zaživel, drugič pa – ali bo sploh – tudi takšno temo, kot jo imamo danes pred sabo – reševal. Jaz sem ob 01.10 zjutraj dobil elektronsko pošto – Tomaž – morda bo kaj pomagalo. Citiram. »Gotovo ste čez vikend opazili, da se je v Sloveniji odprlo vprašanje uvoza mesa sumljivega izvora s Poljske.« Sem. »Uprava za varno hrano je objavila, da je našla nepravilnosti v mesu za kebab, vendar je meso vzorčila tudi v devetih slovenskih živilskih podjetjih, ki so očitno skladiščila meso poljskega porekla, toda imena teh podjetij, razen enega, to je Panvita, skriva.« Torej, enega so na križ pribila, ostale se skriva. Gospod nadaljuje. »V tem kontekstu bi veljalo generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin dr. Janeza Posedija vprašati,« – kar ste večina ga že – »zakaj skriva podatke o tem, pri katerih podjetjih so vzorčili.« Potem pa nadaljuje pa bom zaenkrat skril imena. »Ali niso vzorčili tudi v – pa o tem molčijo, morda zaradi prijateljevanja direktorja tega podjetja, gospoda – z ministrom –.«In tako naprej. Skratka, en mesec se ukvarjamo z eno zgodbo, ne ukvarjamo se pa z marsikaterim drugim problemom in sam imam včasih občutek, da gre za bolj kot ne politično zgodbo, v kateri je verjetno hote ali nehote najprej bila na križ pribito podjetje Panvita, o katerem tudi sam imam včasih dokaj kritične razlage. Ampak tukaj, mislim, da je bila popolnoma brez potrebe pribita na križ. Posebej pa da je bila edina pribita na križ. In danes smo slišali s strani direktorja, da zaenkrat je z njihove strani vse ok. Čeprav moram reči, da tudi jaz – moram reči, da sem prav z zanimanjem kot kontrapol tega, kako je vse super v podjetju Panvita, danes dobil na klop Oceno potencialnih učinkov prevzema skupine Perutnina Ptuj s strani prevzemnika MHM, kjer pa ni tako lepo, vsaj o podjetjih, napisano, kaj to pomeni za slovensko proizvodnjo piščančjega mesa, kaj šele za potrošnika. Ampak verjetno bomo o tem še razpravljali.  Sedaj pa dovolite nekaj zadev. Danes so bili omenjeni inšpektorat na Ministrstvu za kmetijstvo. Verjetno tudi kakšen inšpektorat na Ministrstvu za zdravje. Danes je bil večkrat omenjen Svet za varno hrano. Uprava za varno hrano. Prehranski varuh. Zveza potrošnikov – pa še vedno ni vse »bepe«. Skratka, očitno v Sloveniji ne pomaga noben zakon, noben organ, noben urad, da stvari ne bi šle. In zato, spoštovana ministrica, vas sprašujem za vse te naštete organe – koliko Vlada oziroma vaše resorno ministrstvo na leto zapravi za te organe? Koliko je število zaposlenih v teh inšpektoratih, svetih, upravah in ostalih zadevah?  Zdaj, glede pregledov smo že videli, koliko jih je, in tudi glede kršitev, tako da se strinjam s temi sklepi, ki govorijo o tem, da je treba dati tudi to v javnost. Ne samo danes pri tej seji to predstaviti. In danes ste, gospa ministrica, rekli, da boste ustanovili Direktorat za hrano in ribištvo. Če vsi ti inšpektorati, sveti, uprave, varuhi in Zveza potrošnikov ne rešujejo zadev oziroma se še vedno zgodijo anomalije – ali mislite, da bo nov direktorat za hrano in ribištvo zadeve izboljšal oziroma rešil? Oziroma bom povedal po politični liniji – koliko denarja bo ta direktorat stal in katera strankarska izkaznica mora biti prisotna, da bodo ljudje zaposleni, oziroma ali gre za prerazporeditev ljudi, ki so že sedaj zaposleni na ministrstvu? Skratka, potem se zagotovo ne bo zgodilo nič novega. Ali pa gre za zaposlovanje novih ljudi. Ker jaz mislim, da ta denar, ki ga boste vrgli v ta direktorat, je bolje, da daste tistim, za katere ste danes rekli, da očitno so premalo poučeni ljudje še,   (nadaljevanje) ki skrbijo za javna naročila. Jaz verjamem, da tu pa tam je morda še kdo v kakšnem javnem zavodu, ki je premalo poučen, ampak tako z vašega resornega ministrstva letijo okrožnice okoli, kako naj se javni zavodi tega lotijo, Kmetijsko-gozdarska zbornica je tu aktivna, Sindikat kmetov je tu aktiven. Trgovinska zbornica je izdala po mojem mnenju super katalog živil, kjer je čisto osnovnošolsko napisano, tako za potrošnika kot tudi za zavode, kako se lahko nekje čim bliže v smislu od vil do vilic dobijo. Tako jaz še enkrat, namesto ustanovitve novega direktorata predlagam, da morda pošljete še kakšen elektronski dopis ljudem, ki po vašem mnenju premalo skrbijo za javna naročila. Naslednja stvar. Tu bi se strinjal s kolegico Nino, tudi sam imam probleme, pa tudi ko me ljudje sprašujejo, kaj je izbrana kakovost, kaj je shema kakovosti, potem vsak trgovski ponudnik pride s »kupuj lokalno, kupuj ekološko, kupuj ne vem kakšno« in so ljudje zbegani, pa polno nekih znakov je, polno gesel, polno znakov. Mi Slovenci smo fenomen, kajne. Imeli smo vrhunsko geslo, kjer smo promovirali v Sloveniji, zdaj imamo pet let »IfeelSlovenija«, čez pet let bomo imeli ne vem kaj. Skratka, samo da smo moderni, predvsem pa da smo zbegani in tistega učinka, ki bi ga morale imeti te akcije, mislim, da zadeve ne rešujejo. In tu se strijam z gospodom iz Sindikata kmetov, gospodom Luko, da niti izbrana kakovost niti shema kakovosti pa še nek slogan ne bodo rešili naše sledljivosti, ker so ljudje zbegani. In mislim, da se kmetje predvsem borijo za to, da zadovoljijo potrošnike, pa naj gre za majhnega kmeta, ki sodeluje s kakšno lokalno kmečko zadrugo, ali pa za največje igralce znotraj slovenskega živilskega sistema. Tako se jaz tu ne bi čisto strinjal z gospodom Hanom, da ta afera nikomur nič ne prinese. Jaz mislim, da vsaj jutri ali pa naslednji teden ali naslednji mesec se bodo še marsikateri slovenski potrošnik vprašali, ko bo šel na kmečko tržnico, pa bo vprašal tam gospo, ali je to res njen korenček ali njeno meso, ali pa če bo šel v kakšen večji Maximarket, pa bo rekel, aha, ali je res pridelano, ali pozna Jožeta Novaka, ki točno dobavlja meso. Jaz sem danes moral dati neko izjavo, pa dovolite, da še enkrat povem, ko so vprašali, kako gledam na zadnjo afero v zvezi z mesom. Sem napisal, da gledam na to afero kot na poduk, da se tudi slovenski potrošniki vprašamo, ali želimo jesti dobro hrano znanega izvora, ki morda stane malenkost več, ali pa nam je vseeno, kaj jemo. Ne razumem pa potrošnikov, ki so pripravljeni zapravljati za mnoge neumnosti, ne glede na ceno, vsak si z lahkoto privošči mobitel za 200, 500, 600, 700 evrov, svoje telo pa so pripravljeni zastrupljati s hrano brez vedenja o njenem izvoru, pa gre tu za pol evra razlike pri enem kilogramu znanega slovenskega pridelovalca govejega mesa, če želite, ali pa nekaj, kjer piše - včeraj je bila neka reklama - »pridelano v Evropski uniji«, če je. In tu me tudi zanima, spoštovani iz uprave, koliko je v tej naši živilski industriji, koliko surovin primarno ali pa sekundarno dobimo iz tretjih držav. Skratka, to vemo, da smo Slovenci premalo samozadostni in samooskrbni, pa da tudi Evropa vsega ne ponuja, ampak koliko smo odvisni še od tujih držav. Pa vem, da moramo biti, ker verjetno na Švedskem ne bomo kupovali najboljših banan, ki nam jih lahko ponujajo. Skratka, da ne bom predolg, še ena stvar. Tudi slovensko ni vedno optimalno oziroma vrhunsko, da ne bo pomote. Prej je nekaj kolegic že povedalo, klobase iz konjskega mesa, tu govorimo o slovenskih proizvajalcih in ljudeh. Tako me zanima tudi morda številka, koliko teh slovenskih primerov je, nekateri so bili danes že omenjeni, se dogaja tudi znotraj Slovenije, ki po mojem mnenju vsakokrat znova opozarjajo   (nadaljevanje) slovenskega potrošnika, da če pogleda pri mobitelu vse karakteristike, ki so pomembne, da bo preživel, da bo morda kdaj pogledal tudi na drugo stran produkta, pogledal, kdo ga proizvaja in kaj ves ta program oziroma vsa ta živila tudi vsebujejo. Skratka, mene ne skrbi toliko preteklost, tudi na podlagi tega primera, mene bolj skrbi prihodnost, ali se bo slovenski potrošnik zavedal, kaj počne s svojim telesom, v bistvu je človeško telo zelo zanimiv stroj, ali bomo vanj metali najslabše surovine ali pa bomo dali kak evro več za bencin v naša telesa in ne bomo na križ pribijali enega ali dveh, ampak bomo naredili sistem, ki bo enako zaščitil tako najmanjšega kmeta kot morda kakšnega večjega proizvajalca, predvsem pa da bo zaščitil slovenskega potrošnika.  Kar se tiče področja kmetijstva, s čimer je gospod Han zaključil, kako Slovenci prodajamo najboljšo zemljo in najboljša podjetja tujcem, me pa veseli, da je gospod Han naredil strankarsko samorefleksijo.  Najlepša hvala.
Najlepša hvala, kolega Lisec. Ta krog bomo nekako zaključili. Besedo bom dal še gospodu Simonoviču, potem pa… / oglašanje v ozadju/ Replika, kolega Han, izvolite.
Dragi moj Tomaž / smeh/, ti si iz Sevnice, kakor jaz vem, kajne. Koliko imate trgovin v Sevnici? Koliko zemljišč ste prodali v Sevnici? Ali je SD v Sevnici na oblasti? Jaz sem v tem smislu govoril. Prodali smo najboljšo zemljo v tej Sloveniji, za par krožišč pa par spomenikov na krožiščih, to smo naredili v zadnjem obdobju v tej državi. In če greste gledat, kje je največ trgovin, boste videli, kje so, iz kje župani prihajajo.
Dobro, jaz vseeno apeliram, da vrnemo razpravo, pa tudi odgovore na vprašanja, v neko smer, ki bo nekaj naredila za večjo osveščenost kvalitetne preskrbe s hrano in varnost hrane v Sloveniji.  Zadnji, ki še ima besedo v tem drugem krogu, je kolega Simonovič.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Res je, zaključujemo drugi krog, pa naj povem, da smo članice in člani odbora iz Liste Marjana Šarca, Socialnih demokratov, Stranke modernega centra, Stranke Alenke Bratušek in Desusa na usklajevalnem sestanku o problematiki slovenske samooskrbe v primeru uvoza mesa sporne kvalitete pripravili predloge za sklepe Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Sklepe smo vam tudi razdelili, pa naj mi bo dovoljeno jih tudi prebrati. Prvi sklep…
Nismo še pri sklepih, zdaj smo še pri razpravi. Ko zaključimo razpravo, bo še kakšen dopolnilni odgovor vabljenih gostov, potem pa gremo na predloge sklepov in glasovanje.
Okej, hvala lepa.
Tako lahko dobite besedo v tistem zadnjem, sklepnem delu, ko bo razprava o sklepih.  Želi še kdo od kolegov poslancev in poslank besedo? Prijavljen je še dr. Krajčič, nato kolega Doblekar, potem pa imam še sam na koncu nekaj. Izvolite, kolega Krajčič.
Hvala lepa, spoštovani predsednik, za besedo.  Kolikor vem, ima Slovenija enega najboljših sistemov sledenja med vsemi državami članicami, o tem sem se dal podučiti, in to kaže spoštovati. Ko se je zgodila afera Poljska, je sistem to zaznal, ali je pač prišel klic, tvit, recimo, od zunaj, kakorkoli, odzval se je ta sistem, kajne, in to je pomembno vedeti, to pomeni, da sistem deluje. Zato kaže v take sisteme vlagati, finančno, kadrovsko,  (nadaljevanje) poučevati, ozaveščati, in to daje potem tudi občutek varnosti. Meni je popolnoma jasno, da vi ne morete vsake - mislim si, da ne morete iz vsake klobase ven potegniti vzorca pa iti to preverit v nek laboratorij. Tako kot tudi vsak državljan nima svojega policista, ki bi pazil na njega, ali vozi lepo ali vozi grdo, ampak pač tu pa tam se uloviš, kajne. In kljub temu sistem deluje. Zato tudi 100 % vsaka hrenovka zagotovo ni preizkušena, tako kot tudi vsak voznik nima svojega policista, kot sem že rekel.  Kolikor sem slišal določene stvari, ki so pri nas samoumevne in jih zagotavlja sistem - ne vem, kako rečete tem pooblaščenim veterinarjem ali kaj takega, in je to državna služba, državna javna služba, ponekod je to zasebna služba. In na Poljskem, kolikor vem, je to zasebna služba. To se pravi, nimajo vse države - imajo enaka pravila, nimajo pa vse države enake organizacije. Spet ena zadeva, ki kaže na to, da imamo v tej državi to dobro postavljeno.  Zelo mi je všeč to, kar so, recimo, Bohinjci naredili, ko so dali znak »Bohin'c«, »Bohinjsko« in dosegajo res čudne cene, da se ne smeji samo bivšemu župani, ampak tudi direktorju Kmetijsko-gozdarske zbornice, ki je tudi Bohin'c, sem ga prej pogledal, se mu vse smeji, seveda, ker tam vse, kar pridela, pa verjetno tudi od kod pripelje, je zelo drago, kakor se reče, proda. / smeh v dvorani/ Smo pa edina država članica, zanimivo, ne samo po tem, da imamo najboljši sistem sledenja, ampak edina država članica, ki se na ta način s poljskim primerom ukvarja, kot se mi tukaj. In bolj gledam jaz na to kot neko medijsko atrakcijo. In tudi zdaj, če smo že pri takšni razpravi, kot je danes, in ta Panvita, se mi tudi ta zgodba Panvite zdi medijska atrakcija, tako da jaz to gledam tudi kot epp za Panvito. In zdaj, če je ta gospod Balažic nekoč bil direktor Mercatorja, če je to isti gospod, potem si predstavljam, da se spozna tudi na reklamiranje. Tako je treba vse skupaj gledati tudi z vidika medijske atrakcije.  Jaz sem zdajle vmes šel po en sendvič si tjale dol v trgovino, to pa zato, ker sem eno samo jabolko pojedel, pa jabolko mi vendarle ni dovolj, rabim še nekaj drugega. In bom zdaj eno samoprijavo naredil. In sem kupil sendvič. In čakam tam pri pultu, trije ljudje so se med sabo pogovarjali, ma, tri minute sem zagotovo čakal, saj me sploh niso, kot bi rekli moji Zgornjesavinjčani, »am« vzeli, se pravi, kot da sem tam »luft«. No, in potem sem se odločil, da bom jaz pa preveril njihov sistem kontrole, če ti odneseš kaj iz trgovine ven. Prvič v življenju, evo, glejte, prvič v življenju sem to naredil. In sem šel lepo ven, in nihče ni pritekel za mano, nihče ni tulil, torej tudi tam, ko imajo vse pod video nadzori, ko imajo ne vem kaj še vse, tu pa tam tudi kaj gre skozi. / smeh v dvorani/ Ampak da sem si opral slabo vest, sem potem neki gospe, ki je tam prosila malo drobiža, sem ji dal malo več, kot je stal ta sendvič. Torej, kaj hočem reči - sistemi delujejo, vendar ne stoodstotno. Vanje je treba verjeti. In mislim, da v tej državi imamo zadeve dobro postavljene. In tudi če zdajle pride, ko bom šel ven, kakšen varnostnik iz te trgovine, bom tudi vesel, glej, vendarle je nekdo tvitnil zdaj po televiziji, pa me bodo ulovili.  Tako da, spoštovane kolegice in kolegi, tudi vabljeni na današnjo sejo, zadovoljen sem z današnjo sejo in razpravo. Se mi zdi, da je bila dobra in je pokazala v bistvu kakovost te naše države.  Hvala.
Dobro, kolega Krajčič. / oglašanje v ozadju, smeh v dvorani/ Bom jaz potem po koncu seje šel plačat vaš sendvič, sem že večkrat, ker sem pač Štajerec, nisem Savinjčan. Ta je bila… / oglašanje v ozadju/ Ta je bila res nekaj nenavadnega, moram priznati, osem let sem v tem Državnem zboru, ampak cenim vašo iskrenost, samokritiko in moram priznati, da je res današnja seja, kot smo že večkrat ugotavljali, nenavadna. Vseeno bi pa nekako poskušali nadaljevati v resnem slogu, vseeno se pogovarjamo o prehranski varnosti v Sloveniji, ne nazadnje tudi o slovenski samooskrbi v prihodnje.  Dovolite mi, da proti koncu te seje dam možnost še za zaključne besede. V prvi vrsti je danes tu tudi prehranski varuh, ki še ni dobil besede, zato vabim prehranskega varuha, da nam morda nakloni nekaj besed, nekaj pogledov,   (nadaljevanje) morda tudi nekaj odgovorov na pomisleke številnih kolegic in kolegov. Izvolite.
Igor Hrovatič
Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci, gospa ministrica, ostali prisotni gostje, lep pozdrav tudi v mojem imenu!  Jaz bom mogoče malo drugače začel, kot je bilo večino razprave današnje seje. Mi se danes res pogovarjamo o problematiki slovenske samooskrbe, ampak govorimo predvsem o problematiki, ki pravzaprav s samooskrbo niti nima direktne povezave. Jaz sem po eni strani vesel, da tu dejansko sedijo vsi, sedite vsi nosilci dejavnosti, bom rekel, nadzorni organi, politika, in da lahko rečemo s ste seje slovenski javnosti, da pa nadzor nad slovenskimi proizvodi, slovenskimi kmetijskimi proizvodi, prehranskimi proizvodi je dober in da se slovenski javnosti, slovenskem potrošniku ni treba bati glede tega, ali bo naletel na slovenski oporečen proizvod, govorim o oporečnosti, ampak da bo dobil neoporečen proizvod in povrhu še kvaliteten proizvod. Mislim, da bi to moralo biti močno sporočilo današnje seje. Navsezadnje je to Odbor za kmetijstvo Državnega zbora, to ni neka gostilniška debata. In mislim, da je to tista pozitivna stvar, o kateri bi lahko govorili, o povečanju samooskrbe in da se tudi ta - kot je prej gospod Krajčič malo eppeja, da pravzaprav tudi slovenska veriga pridelave hrane nekako dobi tudi svojo pozitivno notacijo. Mislim, da bi to moralo biti eno tako močno, če ne celo glavno sporočilo te seje.  Naslednja stvar, ki bi jo omenil, bi jo omenil v zvezi s svojimi nalogami kot varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Ta zgodba je daljša, kot je zgodba samega varuha. Pravzaprav je Slovenija že tam leta 2011 nekako spoznala, da je treba na področju samooskrbe delati tudi z večjim povezovanjem, tudi povezovanjem po vertikali. Ne samo po vertikali, vezano na agroživilsko verigo, ampak po vertikali do končnega potrošnika, vključno s trgovino in potrošnikom. Zato sem jaz vesel, ker tu dejansko sedimo vsi, ki v tej vertikali sodelujemo, in na koncu sporočimo potrošniku, ja, slovenska proizvodnja, slovenska hrana je nadzorovana, nadzor se začne že v hlevu, z nešteto knjigami, vpisi in tako naprej, se nadaljuje preko klavnic, predelovalnih obratov, v trgovini, preden jih dobi končni uporabnik. In to je za mene zelo pomembno sporočilo. No, in zato je pravzaprav ta veriga se vzpostavila z namenom, da se vzpostavi sistem ponudbe hrane potrošniku, ki temelji na podlagi kvalitetne domače surovine, kvalitetnega proizvoda in ki temelji tudi na tem, da potrošnik dobi to hrano po za njega sprejemljivi ceni, tudi za tisti srednji razred ali pa malo nižji razred bi tak minimalni nivo kvalitete moral biti dosežen, da se ne moremo pogovarjati, zato ker je nekdo pač v družbenem sistemu malo nižje, ima slabe dohodke, ima nižjo plačo, kot je minimalna plača, pa zaradi tega ne potrebuje vsaj minimalno kvalitetnega proizvoda. Zato se je v bistvu ta veriga, ki jo sestavljajo ti deležniki, o katerih sem govoril, odločila o treh zadevah. O partnerskem sodelovanju, to je zelo pomembno, partnerstvo v celotni verigi do potrošnika je zelo pomembno. Zelo pomembno je povečanje učinkovitosti v celotnem delu. Jaz se strijam, da je primarni sektor in da je kmetijski del izrazito nepovezan, če malo pretiravam, da je nepovezan, ampak zato, ker je nepovezan, to še ni opravičilo, da nekdo izvaja nad njim neke nepoštene,   nepoštena dejanja ali ga pritiska zaradi svoje nemoči za, recimo temu, za znižanje cen za neke druge zadeve, pa ne glede iz katerega dela, kdo je v tej verigi dobavitelj, pa kdo je v tej verigi kupec. In tretji način oziroma tretja zaveza, ki so se jo dogovorili, pa je trajnostni način pridelave. Se pravi, tudi družbena odgovornost. In to so zapisali leta 2011 v Kodeksu dobrih poslovnih praks med deležniki v agroživilski verigi. Danes se ali pa zadnja leta, zadnjo leto, dve, se med deležniki pojavljajo vprašanja, ali je ta kodeks sploh še nujen. Zato ker smo dobili vmes zakon, njegovo spremembo v lanskem letu, ki je začela s 1. januarjem letošnjega leta delovati. Moja ocena je, moje mnenje je, da je nujen, zato ker zakonska določila se ne spuščajo na tiste vsebine, na tista področja, ki jih je kodeks reševal in če to pogledamo v luči zadnjih dogajanj, ki se dogajajo, potem je po mojem ta zaveza teh deležnikov zato, da potrošnik dobi kvalitetno hrano po sprejemljivih cenah. Seveda samo po sebi razumljivo, da je to neoporečna hrana, ampak da je to nad tistimi minimalnimi standardi, ki jih ima, bom rekel, nek sistem na nivoju Evrope in ki ga mi, bom rekel, presegamo na področju uporabe zdravil samo v mesu za petkrat, šestkrat – se pravi, porabimo manj zdravil, kot jih porabi povprečje(?) Evropske unije, da so to te prednosti, s katerimi moramo to graditi. Da pa, ugotavljam, da pa se ta vertikalna veriga v sistemu javnega naročanja pa prekinja in to ni dobro in to ni dobro, ker, ko govorimo o javnem naročanju, govorimo o javnih inštitucijah, govorimo v velikem delu tudi o ranljivih skupinah, kot so otroci, mladi, starejši, bolni in tako naprej in v tem delu se ta veriga, ki se prične pri pridelovalcu in konča pri, bom rekel, nekomu, ki mu je dano na mizo to, kar mu je dano, da se ta veriga nekje prekine. In prekine se ravno na način, da se v sistem vpelje, bom rekel, vpeljejo artikli po nekih nizkih cenah. Pa bom vam samo en primer povedal in zato se močno strinjam z vsemi tistimi, ki razmišljate v smeri, da je potrebno sistem javnega naročanja bolj regulirat. Jaz mislim, da ga je potrebno regulirat in sem prepričan, da ga je potrebno regulirat in da nam mora biti mar za vsakega otroka, ne ene tiste šole ali pa tisti javni zavodi, ki delajo dobro, delajo dobro, tisti, ki ne delajo, delajo v okviru zakona, ampak lahko dobijo, zato ker delajo v okviru zakona, manj kvalitetno, da ne bom rekel, nekvalitetno hrano. Jaz sem prišel do primera, iz letošnjega leta, ni na področju proizvodov živalskega proizvoda, je področje sadja in zelenjave, je področje javnih zavodov. Ali je to vrtec, ali je to srednja šola, ali je to osnovna šola, kjer je v odločitvi o zaključku javnega naročanja napisano, da ponudnik, v letošnjem letu ponuja jagode in češnje, govorim samo za ta dva primera, po 0,01 evro za kilogram. Se pravi 1 cent za kilogram. Zdaj se pa jaz sprašujem, kaj je tukaj zadaj? Se pravi, ali je tukaj zadaj neka špekulacija, preko katere, bom rekel, nek drug proizvod pride v obrate javnega naročanja po višji ceni kot pa je recimo naš pridelovalec dal noter, pa v bistvu lahko pride tudi slabše kvalitetni proizvod po višji ceni kot je bil, se pravi, ali je tukaj nekaj narobe? Ali so kakšne druge špekulacije? Zame je nesprejemljivo, da nekdo v januarju ali pa februarju ponuja take artikle po takšni ceni in da tukaj zadaj nekaj je, sigurno nekaj je. Jaz kot varuh, bom to zadevo predal pristojnim organom v preučitev, v raziskavo, vendar je prav, da tudi v javnosti povem, kaj se v sistemu javnega naročanja dogaja, vse dogaja. In je nesprejemljivo, da, bom rekel, imajo, kljub vsej dobri volji inštitucij, ministrstva, ministrice ostalih organov, zbornic in tako naprej, vsi mi se zaman trudimo in imamo zaman vse inštitucije, če se zadaj dogajajo te stvari in ne smemo dovoliti, da je to en umazan biznis, kar to tudi lahko je. zato bi jaz apeliral, prvo, da damo iz tega odbora močno sporočilo, da je sistem, ki je državi za slovenske proizvode od pridelave, če hočete od hleva do police, varen, zaupanja vreden, in da potrošniki lahko v njega zaupajo in nimajo dilem o tem spraševati.  Jaz sem to, bom rekel kot varuj, sposoben povedati in jaz upam, da ste tudi drugi sposobni to povedati za te naše proizvode.  Toliko, hvala lepa.
Najlepša hvala tudi prehranskemu varuhu. Preden gremo dane torej v neko zaključno fazo te seje, sem dolžan dati besedo nekaterim, ki so se prijavil. To je bil kolega Boris Doblekar, tako da kolega Doblekar imate sedaj vi besedo. Sam sem se prijavil že pred nekaj časa, kot v nekem zaključnem delu, potem pa gremo na predlog sklepov, ki ste jih pripravili, tako v koaliciji kot predlagatelj. Kolega Doblekar, beseda je vaša izvolite.
Hvala lepa za besedo. Danes imamo kar zanimivo sejo in mislim da je prav, da se o teh stvareh pogovarjamo, da bomo ozavestili potrošnike, da se bomo naučil še kaj eden od drugega.  Lepo je, da se tudi poslušamo in da je tukaj veliko akterjev od e celotne prehranske verige. Ogromno je bilo že povedanega, tako da bom jaz poskušal, da se ne bom ponavljal in bom tudi poskušal biti čim krajši. Mislim, da smo že kar malo utrujeni od vsega skupaj. Zdaj seveda ta zgodba, ki se je zdaj zgodila s tem uvoženim mesom, se je napihnila do konca. Nekateri jo izkoriščajo, bodisi mediji ali kdorkoli. Trenutek medijske pozornosti tudi prav pravi, je pa vsekakor prav, da ljudje to spremljajo, da to vidijo, da to slišijo in da bo mogoče rodilo kaj pametnega, da bomo v prihodnosti vsi skupaj ravnali malo drugače. Ampak ne samo mi v Sloveniji, tudi vsi skupaj v Evropski uniji. Mogoče samo to moram reči, da pred desetletji, ali pa nekoč v nekih časih, ki se tudi večkrat omenjajo, ni bilo toliko medijev, ni bilo toliko transparentnosti in marsikaj se ni smelo tudi govoriti, tudi kaj povedati, pa se je dogajalo marsikaj s hrano na tak ali drugačen način. tisti, ki smo že malo starejši verjetno vemo marsikaj, včasih kaj pozabimo. In predvsem bi se tukaj oprl na razpravo predsednika sindikata kmetov, ki je, se mi zdi, povedal, tako po kmečko, po kmečki zdravi pameti, kako stvari potekajo in kako izgledajo in kako bi morali vsi skupaj v prihodnje tudi ravnati, vključno vsa politika, tako poslanci, kot ministrstva in vse inštitucije, ki so bile prej naštete, ki jih imamo nešteto v tej prehranski zgodbi. Ko sem jaz hodil v osnovno šolo ni bilo, vsaj spomnim se ne, nobenih javnih razpisov, nobenih ne vem kakšnih posebnih kontrol in tega govoričenja, hrano smo prinesli od doma, bodisi mleko, zelenjavo, meso, vse smo pridelali doma na podeželju, na kmetijah, prinesli v šolo in kuharica nam je to lepo pripravili in skuhala in ni bilo nobenih težav. Vsi smo lepo bili zdravi in veseli in pa spoštovali smo vsako žlico hrane, ki smo jo pojedli. Zdaj pri teh javnih razpisih in pri vsej zakonodaji, pri vsej tej transparentnosti, se pa pač zgodijo stvari, kot se je zgodila ta, in zelo zanimivo je tudi, da pri tem uvozu tega spornega mesa, potem kasneje ugotovimo še, da imamo težave tudi sami doma s tem spornim konjskih mesom.   (nadaljevanje) Tudi o tem je bilo veliko v medijih povedanega. In tudi lahko tudi sami povem, da sem pred leti naletel na možakarja, ki je te salame konjske prodajal, pa klobase po zelo ugodni ceni in tudi z Gorenjske in to je že kar precej časa nazaj in to se je pač prodajalo, kupovalo, poceni je bilo, dobro je bilo. Zdaj, kaj je bilo noter, bog si ga vedi. Tu zdaj je zgodba ista, ampak to hitro se razve, hitro gre to naprej in prav je, da se ljudi opozori, da se to ne kupuje, da se to ne je, če je pač sporno, če je strupeno, kakorkoli že. Jaz bi mogoče samo dal pobudo, da glede na to, da je bilo rečeno, da je ta hrana, ki je poceni, ki je zelo nerazumno poceni, pa naj bo to meso, predelano meso, nepredelano meso ali karkoli, da se mogoče tovrstno hrano vzame bolj pod drobnogled, da se to gremo bolj pogledat. Pa se bo mogoče tukaj potem kaj več odkrilo še, bomo mogoče vsi skupaj bolj varno živeli, kar se tiče prehranjevanja.  Zdaj, povedati moram še to, da kar se tiče samooskrbe, to je tudi bil predlog oziroma rdeča nit današnje razprave, tudi v samem dnevnem redu je ta samooskrba omenjena. Mi se na Odborih za kmetijstvo tudi z ministrico vedno pogovarjamo, da je potrebno imeti več domače hrane, več samooskrbe. Vsi govorimo in vidimo, da je tega premalo, ampak mislim, da moramo vsi skupaj delati na tem več in spodbujati kmete, pomagati kmetom. Tem velikim pridelovalcem, kot so Panvita in ostali, verjetno ni potrebno, se sami znajdejo, da naredijo verjetno maksimalno toliko, kolikor lahko zmorejo. Ampak ti kmetje, ki pa potrebujejo pomoč tako s kmetijskimi svetovalci kot subvencijami in vsem ostalim, jim je pa potrebno nameniti veliko več pozornosti in bo potem tudi samooskrba verjetno, skoraj sigurno boljša. In pa še to, da je potrebno seveda spoštovati kmeta, spoštovati delo in zemljo, se o tem pogovarjati malo drugače, kakor se zdaj pogovarjamo, kajti veliko več je bolj zanimivih stvari od tega, kot da bi se kdo lotil dela. In vsi tisti kmetje, ki se trudijo in doma pridelajo hrano zase, za sorodnike, pa tudi za prodajo, vemo, da naletijo na ogromno težav, bodisi pri subvencijah, skratka birokracija je neizprosna. In tudi prej sem že na prejšnji redni seji omenil, da je teh svetovalcev mnogo premalo, za 70 tisoč kmetij 200 svetovalcev, pa 100 specialistov, to sigurno ne pelje v smer, da bomo prišli do boljše samooskrbe. In vsak ve, da je tista hrana, ki je pridelana doma, ki jo sam pridela, ve, da je neoporečna. Dobro, lahko se zgodi tudi kakšna bolezen ali kakorkoli, zato imamo inštitucije, ki skrbijo za to, od veterinarjev naprej in vseh ostalih inšpekcijskih služb, ki bdijo nad prehrano, ampak tisti, ki to pridela doma, ve, da je to zdravo, da je to domače. In ko govorimo o teh geslih, takih in drugačnih, mislim, da je tisto geslo zdravo, domače in tako naprej, da bi to bilo lahko edino, pa čisto nič drugega. Tisto, kar pa uvozimo, je pa res potrebno imeti dober nadzor, dober pregled. In zdaj, če bo še, kot je ministrica omenila, da se bo še ustanovil direktorat, upajmo, da bo potem vse skupaj še mnogo bolje, kot je doslej. Tako da jaz upam, da bo iz te razprave, da bomo vsi skupaj potegnili kaj dobrega, da se bo iz tega izcimilo kaj dobrega, ne da bomo samo razpravljali pet, šest, sedem ur in potem šli domov, ampak da bomo res potegnili neke zadeve ven. Čisto za konec, za finš pa to, kar poslušam, mnogi ste omenjali neka ozadja, takšna in drugačna ozadje, pa razno razne politične povezave s tem podjetjem z tistim podjetjem, ta stoji zadaj, una stranka, ta stranka in tako naprej. To pa se mi zdi, da ni dobro, da to ni dobro, da ta ozadja in politika pri hrani, pri pridelavi hrane, pri uvažanju hrane ne sodi zraven in mislim, da se je treba temu popolnoma izogniti. Mislim, da je popolnoma vseeno, kdo je v kakšni politični stranki in pa da naj kmetje in ti veliki pridelovalci, pač, delajo po zdravi kmečki pameti, ampak tudi hrana zdrava, takšno je moje mnenje. Hvala lepa.
Hvala, kolega Doblekar. Malo bom spremenil vrstni red. Dal bom besedo še ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ker me je že prej prosila, ker časovno mora oditi, kar ima snemanje. Zato ministrica izvolite, imate besedo.
Aleksandra Pivec
Najlepša hvala za to izjemo. Jaz moram res čez 4 minute biti v studiu RTV Slovenija, ker grem snemati izjavo za Odmeve. In res srčno upam, da je to ena zadnjih, kar so povezane s to afero. Kajti, prepričana sem, da tovrstno dogajanje, ki smo mu priča, res v zadnjih 14 dneh, prav gotovo ni v nobeno korist ne slovenskemu potrošniku in ne slovenskemu kmetijstvu.  Jaz sem na začetku omenila, da v resnici ta afera mogoče je ena priložnost, da pogledamo kaj v naših sistemih ne funkcionira, kaj je dobrega in da se lotimo stvari popraviti in izboljšati tam, kjer bomo videli, da niso dobre. Jaz mislim, da tovrstni medijski, ne vem, programi, cirkusi in pa politiziranje stvari s tem, kdo kje koga podpira, naj pri tem samo še omenim, da sem jaz v zadnjih 14 dneh bila članica vsaj treh različnih strank po izjavah medijev, ne koristi prav nobenemu. Ne gospodu Vnuku, ne slovenskemu kmetu in ne slovenskemu potrošniku. In če se je slovenski potrošnik počutil še 14 dni nazaj pred izbruhom te afere sorazmerno varnega, ker slovenski sistem nadzora, zagotavljanja sledljivosti in kakovost slovenske hrane sta visoka, sem jaz prepričana, da smo to zaupanje s to afero popolnoma porušili. Še vedno pa vidim priložnost in vesela sem, da se na koncu vendarle razprava obrača v pozitivno smer, da je ta afera dala priložnost, da smo pogledali delovanje lastnega sistema nadzora, da ta sistem je dober. Tudi to, da se je odkrilo črni zakol konjev in še številni drugi primeri dokazujejo na to, da sistem deluje, saj to so ugotovile inšpekcijske službe, ne novinarji.  Kar se tiče tega, da se vzpostavi še boljša sledljivost oziroma zagotavljanje informacij potrošnikom, jaz sem zelo za to, da se odpre tudi razprava o označevanju porekla surovine v predelanih izdelkih. Ampak po mojem vedenju so te razprave na evropskem nivoju že bile odprte in so doživele izjemno malo podpore. Podprlo jih je par držav članic, vključno s Slovenijo. Jaz sem za to pobudo, tudi na nacionalnem nivoju. Lahko pripravimo takšen predlog in ga damo v javno obravnavo in vidimo kaj bo ta predlog v javni obravnavi doživel. Kajti, moje informacije so tudi takšne, da tudi v Sloveniji ravno velike naklonjenosti temu ni. Ponujam pa še drugo možnost, tudi predelani izdelki se lahko vključujejo v sheme izbrane kakovosti, kar pomeni, če gredo predelani izdelki, hrenovke, salame in tako naprej v sheme izbrane kakovosti bodo morali zagotoviti kompleten pregled, se pravi od izvora, porekla surovine, pa vse do vseh postopkov, ki jih specifikacije oziroma standardi, ki so postavljeni za to, zahtevajo. In jaz sem absolutno za to, sheme so odprte, sheme si želimo širiti. Jaz sem to že povedala in seveda bom zelo vesela v kolikor bomo izdatno povečali odstotek živil, ki se bodo znašla v prehodnem obdobju znotraj shem. Jaz sem se že zavezala k temu in bom na tem delala, da te sheme morajo postati prepoznavne, da mora bi večji del teh shem oziroma izdelkov s shemami tudi v javnih zavodih. 15 % ni najvišji prag, ampak je najnižji prag oziroma najmanj toliko jih mora biti in povedala sem, da nisem zadovoljna s sistemom nadzora nad naročanjem v javnih zavodih, zato tudi bom predlagala, da se ta nadzor okrepi.  Kar se tiče direktorata. Na ministrstvu že obstaja služba za prehrano, torej ta služba se samo spremeni v direktorat, ker mu želim dati večji pomen in večjo vlogo. Kaj bo počela? Počela bo stvari, ki jih počne že zdaj. Jaz seveda vedno težim k temu, da jih počnemo še boljše. Podporo živilskopredelovalni industriji, promocijo, skrbela bo za zakonodajne okvire, Zakona o promociji, za sheme izbrane kakovosti, ki jih želimo nadgrajevati, širiti in pa promovirati in pa skrbela bo za informiranje potrošnika v vseh oblikah. To so tudi javni zavodi, kot končni potrošniki. Kar se tiče tega, jaz ne vem, če naj na to odgovarjam, ker sem prej povedala, koliko sredstev namenjamo za službe, ki nadzirajo, se pravi sisteme in pa sledljivost v Sloveniji. 42 milijonov evrov Upravi za varno, hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, 415 je zaposlenih. Kar se tiče pa varuha, varuh prejema eno tretjino plače generalnega direktorja uprave, ker to ni profesionalna funkcija, ampak jaz o tem res ne bi izgubljala besed, ker jaz mislim, da nam je ta afera dala vedenje, da ti sistemi delujejo dobro, da varuh opravlja svojo nalogo in ne nazadnje jaz sem vendar dolžna še to informacijo povedati – naš sistem nadzora v Sloveniji je prepoznan kot eden boljših v Evropski uniji, tudi po pričevanju oziroma po tem, kar jaz slišim od ministrov na evropski ravni. Prosim en dajajmo dvoma v ta sistem, v kolikor imamo pa predloge na kakšen način ga še izboljšati, pa nadgraditi, pa se pogovarjajmo konstruktivno o tem, ker mislim, da smo vsi na isti strani in vsi želimo, da potrošnik je varen in da se lahko poslužuje na slovenskih policah varne prehrane. Hvala.
Najlepša hvala ministrica. / Oglašanje iz dvorane/ V redu. Preden še sam sebi dam besedo, pa je še kolega Krajčič prosil za pojasnilo, po vsej verjetnosti je tema sendvič. Izvolite, kako je zdaj s tem sendvičem, je že plačan ali še ni, ali ga gremo Štajerci plačati, ali ne? Izvolite kolega Krajčič.
Hvala lepa, spoštovani predsednik za besedo. Seveda, sendvič je plačan že zdavnaj, bil je plačan takoj, ko sem preveril sistem, ki ni zaznal, da nisem bil najbolj priden, ampak vidite, tudi če sistem tega ni zaznal, pa sem jaz bil pošten in sem šel nazaj in to plačal. To torej pomeni, v vseh sistemih je najbolj pomembna poštenost, tako da če ravnamo pošteno, bo poleg sistema, ki zagotavlja neko kontrolo, za vse nas boljše.  Hvala lepa.
Hvala kolega Krajčič, glede vašega sendviča. Sedaj pa bi vseeno še rad namenil mogoče nekaj besed o današnji razpravi. Torej, sam bi nekako naredil eno analizo. Prva zadeva je ta medijski del, ki čez vikende dela medijske spine. Velik del slovenskih medijev nekritično poroča marsikdaj o delu vlade, takrat se začnejo medijski spini, češ, začnejo odpirati teme, ki so neproblematične in nekako zamolčijo teme, ki bi morale biti na dnevnem redu politike in bi se jih moglo reševati. Spomnim se istih problemov nekoč neke propadle bivše skupne države, kjer smo že hodili, kjer smo imeli redukcije elektrike, pa nismo imeli osnovnih surovin, pa so govorili o lačnih otrocih v Afriki pa Unicefu, pa vsak dnevnik se je začel s problemi, pa vestine pa mislim, da je Arafat imel 15-minutni uvod v vsakem dnevniku. V istem času pa je država sredi srednje Evrope imela torej pomanjkanje goriva, redukcije elektrike in vse ostalo. Torej ta medijski monopol je delal, je slikal neko / nerazumljivo/ vas, ki je ni bilo. Torej, pri nas ni tako vse slabo, ukvarjali so se s tujimi problemi in poglejte, če pogledate medijske slike s številnimi državljani, lahko ugotovite, da se v tem trenutku čez vikende ukvarjajo s številnimi problemi, ki se nas ne tičejo, ki niso problemi številka 1, ne(?) zamolčijo pa številne probleme, ki se ukvarjajo. Če pogledamo samo… danes mislim, da smo skupaj lahko ugotovili, da programski… torej predvsem v tej prehranski varnosti, v bistvu imamo čuvaje, ki nam čuvajo to kvaliteto, to prehransko varnost in tudi tiste afere, ki so jih nekateri kolegice in kolegi danes omenili, so v večini odkrili ravno slovenski veterinarji, slovenska inšpekcija. Seveda, po vsej verjetnosti ni 100 % ta pokritost, ne morejo biti na vsem. Torej, v ta problem smo nekako dvomili, torej smo ga nekako, lahko rečemo, upam da predstavili. Predstavili smo, da so lahko slovenski državljani in državljanke, na tem, na tem področju nekako spijo miren spanec. Druga zadeva, ki pa smo jo odprli, pa je, seveda, ponovno se vračamo k slovenski samooskrbi. Jaz, mislim, da bi mediji, namesto, da so se ukvarjali s poljskimi aferami, jaz sem omenil danes na začetku dve aferi, ki jih je imela Avstrija, pa se po vsej verjetnosti niti Avstrija takrat toliko ni ukvarjala medijsko s svojo lastno afero, koliko smo se mi ukvarjali s to poljsko afero? Torej, v Sloveniji imamo, lahko rečemo ravno na področju svinjine, še vedno izredno slabo samooskrbo. Ugotavljamo v zelenjadarstvu, izredno slabo oskrbo. V Sloveniji imamo veliki problem socialne stiske številnih ljudi. Prihajam s področja Slovenskih Goric, ki so v kmetijstvu 50 let, 60 let pa danes svoje, lahko rečemo, jesen življenja preživljajo v, lahko rečemo, izrazito velikih socialnih stiskah z pokojninami manj kot 300 evrov. V Slovenski demokratski stranki se teh izvornih problemov slovenskega kmetijstva, lahko rečemo, najbolj zavedamo. Mi smo želeli, da bomo v tem novem sklicu sodelovali skupaj. Mi smo vložili na začetku tega mandata, skupaj z Novo Slovenijo, številne zakonske predloge. Lahko rečemo, kot veste, niti en ni bil, v koaliciji, nekako, bi mi temu rekli po štajersko »požegnan«, torej bili so »apriori«(?) proti vsemu, kar smo vložili. V Slovenski demokratski stranki smo ravno zaradi tega predlagali strategijo, da 3 mesece ne vlagamo ničesar in da prepustimo, da ne bo ta kritika letela na vse nas, češ, da smo kritični, kar je seveda osnovna naloga opozicije, ampak nekako čakamo na, lahko rečemo, na tisto pobudo Vlade, na zakonodajo, na rešitve, ki bodo prispevale k boljšemu / nerazumljivo/ ne samo tu, na področju kmetijstva, ampak tudi na vseh ostalih področjih. In zdaj če pogledam, škoda, da je ministrica odšla, poglejte, normativni delovni program(?) Vlade Republike Slovenije za leto 2019 – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 2 zakona do konca leta. Prvi zakon je kolega, mislim da Lisec, omenil, Zakon o živinoreji. Datum, torej, skrajni rok / nerazumljivo/ je 18. marec 2019. Če pogledamo, da smo danes že v sredini februarja, lahko povem, kot dolgoletni poslanec, da tega roka skoraj ni variante ali pa bodo izredno površno, površna, površni ta velik del, torej, sprejema tega zakona v Državnem zboru. Drugi zakon, ki pa je pa zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali. Vso spoštovanje, sam sem velik zaščitnik živali, kot sin nekdanjega veterinarja, ampak glejte, ta zakon je v proceduro prišel že, lahko rečemo, 22. decembra 2017. Do danes je nespremenjen, torej in takšen, kot takšen bo tudi prišel, torej, po vsej verjetnosti do 30. junija 2019, bi moral biti sprejet, kar si Vlada jemlje kot skrajni rok. Torej, s strani Vlade Republike Slovenije na področju kmetijstva v tem trenutku vidim pred sabo, morda se motim, morda bo državna sekretarka me morda dopolnila, vidim samo 2 zakonska predpisa. Torej, eden, ki bo noveliran in tudi drugi, ki bo nekako noveliran. Torej, pred nami, če pogledamo samo kmetijstvo, gre za popolne tehnološke spremembe – digitalizacijo v kmetijstvu. Gre za naravne klimatske razmere, ki nam pretijo. Gre nam, pretijo nam demografska slika slovenskega kmetijstva - slovenski kmet je star 57 let. V kraje, kjer sam prihajam iz Slovenskih Goric, lahko z gotovostjo trdim, da je slovenski kmet, vsaj tisti, povprečni kmet, star preko 60 let. Torej je v bistvu že upokojenec. Pred nekaj dnevi sem bil na okrogli mizi glede Terana v, gost na okrogli mizi v Sežani. Slovenski vinogradnik je star, povprečna starost je preko 60 let. Če pogledamo, da smo imeli še pred nekaj leti približno 30 tisoč hektarjev vinogradov, danes lahko ugotavljamo, jih imamo 16 tisoč in še manj. Torej, imamo izrazite velike probleme v kmetijstvu. Po eni strani velike socialne stiske, tistim, ki so se 50 let, recimo, ukvarjali s kmetijstvom, potem ugotavljamo, da so te   male kmetije težko povezljive, da imajo slabe odkupne cene, da živijo na robu minimuma. Glejte, to so – to so realni problemi, o katerih govorimo v Slovenski demokratski stranki in za katere imamo rešitve.  Torej danes smo se pa ukvarjali s problemom, ki so ga ustvarili slovenski mediji čez vikend. Torej, neko medijsko krajino, ki je v bistvu – ki je nedotaknjena, do tiste največje zlorabe tam, kjer ta javni denar najbolj odteka. In torej so sprožili nek spin, kjer bi se mi morali ponovno kot nekoč v Jugoslaviji ukvarjati s tujimi velikimi starimi praksami in s tujimi problemi. Jaz danes mečem na – tudi na, dobronamerno, na vse nas, ki smo del zakonodaje, ki smo del neke slovenske politike, da končno začnemo sodelovati. Kolegi, kot vidite, smo v Slovenski demokratski stranki ravno na tem področju kmetijstva izredno fer. Izredno smo bili fer do ministrice, do državne sekretarjev, do tega trenutka, mislim, da nismo metali enega polena pod noge. In tudi sedaj še pustimo še kakšen mesec, dva ministrstvu in tudi ministrico v tem času, da nekako te probleme spozna – in stiske slovenskega kmeta, ki so nakopičeni skozi leta in leta. In da resnično tudi na tem področju naredimo nekaj korakov naprej.  Da ne bom predolg, bi s tem nekako zaključil, kot je napisal tudi eden izmed naših, lahko rečemo, kmetov, naše pozitivne zgodbe Slovenskih goric, gospod Kurij (?), ki mi je poslal še pred nekaj trenutki en SMS. Torej, gre za eno kmetijo, ki je relativno uspešna, kjer je tudi generacijska prenova na tej kmetiji bila uspešna. Govori, da se tudi on strinja glede trgovine s, torej, s temi mastnimi deli. Torej to, kar ste govorili, gospod Posedi. Torej da se spremlja torej tisti – nabava in da se spremlja torej do prodaje v trgovini tudi tista masa. Če je v neko klavnico prišlo 10 ton mesa, je bila razsekana, ali je tudi v tej – na koncu v tej trgovini teh 10 ton mesa prodanih in je 10 ton tistega mesa torej tudi slovenskega izvora. Torej govori o sledljivosti slovenskega mesa slovenskega izvora skozi kompletno proizvodno verigo. Tako da – kot vidite, probleme nekatere smo nanizali. Jaz mislim, da se bomo na tem odboru v naslednjih sejah – danes je bila že 6. redna seja – tukaj smo imeli tudi eno izmed izrednih sej – da se bomo pogovarjali o rešitvah slovenskega kmetijstva. Odbor za kmetijstvo – jaz mislim, da smo tudi v preteklosti prikazali, da smo marsikdaj imeli skupno rešitev, tako da ne boste verjeli, Levica in Slovenska demokratska stranka ravno na račun malega slovenskega kmeta, tistega najmanjšega, ki se vsak dan bojuje s temi nizkimi cenami – torej, odkupnimi nizkimi cenami. In da verjamem, da nekaj rešitev je. Jaz sem danes nanizal nekaj rešitev. Govoril sem o boljših povezavah in o boljših blagovnih znamkah. Slovenci moramo, mislim, da se tu vsi strinjate, razviti nekaj tistih vrhunskih blagovnih znamk in najti neko skupno blagovno znamko. Ali je to – to, kar ste danes govorili, ali je to tista, o kateri smo govorili v začetku osamosvajanja, ko smo imeli SQ, torej Slovenska kakovost, ali smo samo pod tem združili neko kvaliteto, zato da bo hitro in, lahko rečemo, na prvo črko nekako prepoznana pri tistih, ki konzumirajo slovensko kvalitetno hrano. Toliko z moje strani.  Sedaj pa gospo Ivo Dimic kot predlagateljico današnje seje prosim, da nekako predstavi sklepe. Potem, mislim, da še bo nekdo iz koalicijskih strank predstavil nekaj sklepov, mislim, da. Kolega Simonovič, boste vi? / oglašanje iz dvorane/ DeSUS, stranka DeSUS. In potem še bomo odprli neko kratko razpravo, vas prosim, glede teh sklepov. Izvolite, kolegica Iva Dimic.
Hvala lepa. Samo za uvod. Ali pa če povzamem.  S sklicem seje nikakor ni bil namen škodovati ne potrošniku, ne kmetu, ne industriji, ne predelovalcem. Ampak je bil namen zaščititi slovenskega potrošnika, slovenski trg in seveda tudi slovenskega kmeta. Da se je vse to dogajalo, je bilo ogromno enih objav v medijih, je tukaj tudi apel – verjetno tudi, lahko rečem – tudi Uradu za varno hrano, da ko pridejo pred kamere, pridejo s točnimi podatki. Preverjenimi podatki. Potem ni potrebno, da se zadeve vrtijo po Sloveniji od podjetja do podjetja. To je apel. Ko se pride ven s podatki je treba vedeti, je treba imeti točne podatke. Pa napovedati: Čez 3 dni bomo imeli podatke zbrane, bomo čez 3 dni komentirali, če jih nimamo na dosegu roke oziroma če ni mogoče taka sledljivost. Želim si neke razprave o označevanju porekla tudi na nacionalnem nivoju. Želim si jo, ker se mi zdi, da je potrebno, da smo čedalje bolj o tem osveščeni. Pa čisto sam en stavek, ko sem rekel: kaj je delala Evropska komisija, ali pa kaj smo naredili mi, da bi obvestili Evropsko komisijo? Pa vendarle, Evropska komisija je sporočila, da poteka uničevanje mesa iz goljufive poljske klavnice, tako da se mi zdi, da bi lahko tudi tu bilo mogoče predstavljeno. Jaz sem v nadaljevanju povzela predloge sklepov Odbora za kmetijstvo s strani Panvite, ki so bili dobro pripravljeni, korektno pripravljeni, seveda z manjšimi popravki, tudi časovnimi termini. Jaz bi jih prebrala, dobili ste jih na mize.  Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga, da se vzpostavi celovit in transparenten pregled pretoka mesa in mesnih izdelkov v Slovenijo po državah - tu je pisalo uvoznikih, ampak ker se to ne da po vrstah mesa, seznam naj bo ažuren in javen.  Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Upravi za varno hrano, naj javno objavi v katerih podjetjih so v tednu od 3. februarja do 10. 2. Vzorčili meso zaradi uvoza iz Poljske. Predlaga - prej je bilo pa poziva. Pač mi kot odbor lahko predlagamo. Tretji sklep: Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga, da se v nadaljnjih - bil je predlog v treh, ampak v štirih mesecih, ker je ministrica rekla, da jim v treh mesecih časovno ne bo uspelo - naredili in objavili analize deleža slovenskega mesa v prehrani v javnih zavodih in pripravi strategiji njegovega povečanja že do konca tega leta in naprej.  Četrti sklep: Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga, da se pripravi predlog predpisa za obvezen sistem označevanja porekla mesa v restavracijah, kantinah in povsod kjer ljudje uživamo mesne jedi in izdelke. To se lahko zelo enostavno uredi s pripisom porekla mesa na menijih, tako kot to lahko že vidimo v dobrih restavracija v mnogih državah In seveda peti sklep: Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga, da oznaka izbrana kakovost, ki označuje domače slovensko poreklo naše hrane, postane prevladujoči in splošno sprejeti znak slovenske prehrane.  Vsi skupaj si moramo prizadevati, da ga bo prostovoljno prevzelo čim več naših proizvajalcev. To so sklepi, ki so bili podani, tudi prebrani, naj pa še tukaj povem, da umikam dva sklepa, ki smo jih ob sklicu seje navedli, zato ker smo se seveda uskladili tudi s predlagatelji sklepa odbora, s koalicijo, ker dejansko zajemajo še bolj podrobno to, kar smo mi v dveh sklepih sicer zajeli in seveda tudi ta peti sklep, ki so ga predlagali predstavniki Panvite. Naj pa povem, da bom tem sklepom sledila, da bom gledala, ali se zadeve izvajajo ali ne. Kot poslanka imam možnost poslanskega vprašanja, sklica seje in zagotovo bo to ena izmed mojih prioritet tudi v prihodnjih mesecih. Hvala.
Hvala lepa, kolegica Dimic. Zdaj bi pa besedo predala še kolegu Simonoviču, da predstavi sklepe Poslanske skupine Liste Marjana Šarca, SD, SMC, SAB in Poslanske skupine Desus. Izvolite.
Hvala lepa, podpredsednica. Prej sem želel malo pohiteti pa očitno ne gre vedno tako. Prvi sklep je, da Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Vladi Republike Slovenije, da resolucijo o strateških usmeritvah za razvoj kmetijstva in živilstva in strateški načrt za kmetijsko politiki v prihodnjem finančnem obdobje pripravi tako,  (nadaljevanje)da bodo ukrepi omogočili večjo samooskrbo ter s tem omogočili potrošnikom boljši dostop do zdrave in kakovostne slovenske hrane.  Drugi sklep je, da Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Vladi Republike Slovenije, da pripravi analizo upoštevanja določil Zakona o javnem naročanju in uvede o zelenem javnem naročanju glede uporabe meril kakovosti ter doseganja deleža ekoloških živil in živil v shemi kakovosti s poudarkom na shemi Izbrana kakovost Slovenija pri naročanju hrane v javnih zavodih.  Tretji sklep je, da Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da v strateškem načrtu za novo kmetijsko politiko ukrepe oblike tako, da bodo v največji možni meri spodbujali obdelavo kmetijskih zemljišč in proizvodnjo hrane.  Četrti sklep je, da Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Vladi Republike Slovenije, da redno osvešča potrošnike in javne zavode o kakovosti in prednostnih lokalne hrane ter organizatorje šolske prehrane in prehrane v drugih javnih zavodih z ranljivimi skupinami usposablja za uporabo orodij za javno naročanje kakovostnih lokalnih živil.  In peti sklep je, da Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da Uprava za javno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin javno objavi podatke o številu opravljenih pregledov in rezultate nadzora nad mestnimi pripravki v letu 2018.
Hvala lepa. Izvolite.
Eno vprašanje. Sedaj imamo, kakor razumem, na mizi deset sklepov, enajst. S tem, da Iva ti si dala vmes še enega, ki ga razumem, da sedaj umikaš tistega zadnjega. / oglašanje iz klopi/ Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano predlaga Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo, da v interesu slovenskih potrošnikov v okviru koledarskega leta sproti objavlja podatke o trgovanju mesa mletega in tako naprej. Tega umikaš? Okej. Se pravi, jaz potem predlagam, glede na to, kar si ti prebral, ker je prebrala Iva, ker smo že vse povedali, da glasujemo komplet o vseh sklepih, če je to možno, podpredsednica?
Najprej moram vprašati, če želi sploh kdo razpravljati o predlogih teh sklepov? Želela sem vas vprašati, ali želimo glasovati paketno o vseh sklepih naenkrat ali bomo glasovali o vsakem predlogu posebej. Izvolite, gospa Tomić.
Hvala za besedo. Jaz nisem za to, da glasujemo v paketu. Zakaj? Zato, ker je koalicijski predlog številka 2 identičen, recimo, Panvitinemu številka 5. In mislim, da je nujno, da glasujemo za vsakega posebej. Jaz bom podprla skoraj vse, ne pa vseh. In potem v paketu bi morala biti vzdržana. Hvala.
Jaz se zahvaljujem naši gospe podpredsednici, da me je zamenjala za nekaj minut.  Torej, da se strinjate, da glasujemo o vsakem predlogu posebej? Vidim, da je strinjanje, da ne rabimo tega dati na glasovanje. Torej, bomo začeli s koalicijskimi predlogi sklepov. Jih preberemo? Ste jih že prebrali. Torej, glasujemo o prvem predlogu sklepa. Glasujemo.  Kdo je za? (14 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)  Gremo na glasovanje o drugem predlogu sklepa. Želite razpravo? Izvolite.
Kot sem prej omenila je ta tako rekoč identičen drugi koalicijski  (nadaljevanje) kot peti Panvitin, govorimo o izbrani kakovosti, shemah kakovosti. In predvidevam, da ni dovolj hrane s tem certifikatom, da bi lahko pokrili vse potrebe, če bi res te sheme uvedli. Kot drugo, je pa spet, teh shem je toliko, da se jih več sploh ne da našteti. In to se nam prav nič ne pozna pri samooskrbi. Se strinjamo sicer, da bi morali pri javnem naročanju bolj kot na ceno gledati na kvaliteto, pa na način pridelave, pa na to, da bi bila pot čim krajša, ampak tega sklepa ne bom podprla, ker enostavno mislim, da so te sheme nepotrebne. Hvala.
Še eno mnenje imam predlagatelja.  Izvolite, kolegica Dimic.
Meni se niti ne… Hvala lepa. Meni se niti ne zdi, da bi bila kaj podobna. Moram, pozdravljam ta sklep, zato ker vidim, da tukaj noter so vse v 2. sklepu celo osredotočena na ekološka živila. Mislim, da je potrebno spodbuditi, da prihajajo ta živila tudi na mize, bom rekla, otrok, starostnikov in tako naprej. In seveda jaz bom ta sklep podprla, ker se mi zdi, da je potrebno nekaj več tukaj narediti. Jaz sem predlagala ministrici tudi, na kakšen način bi spodbudila večjo ekološko prisotnost izdelkov v javnih zavodih. In se mi zdi, da gre to v smer, ki jo v bistvu, o kateri smo se danes pogovarjali. Hvala.
Ja, hvala. Evo 2. sklep dam na glasovanje, torej 2. sklep koalicije. Pričeli smo z glasovanjem. Kdo je za? (12 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Gremo na 3. točko sklepov. Pričenjamo z glasovanjem. Kdo je za? (14 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Torej potrjen je tudi 3. točka sklepov. Gremo k 4. točki. Pričenjam glasovanje. Kdo je za? (14 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Torej in gremo še k 5. točki predloga sklepov koalicijskih poslanskih skupin. Torej pričenjamo z glasovanjem. Kdo je za? (13 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Torej pred nami je še predlog sklepa k 7. točki nujne seje s strani Poslanske skupine NSi, katere je predlagala tudi skupina Panvita. Opozorjen sem s strani strokovnih služb, da bojo vsebinsko ne, ampak vsaj tehnično malo spremenjeni, torej vsebina bo ostala ista, kar je že dogovorjeno, v dogovoru s predlagateljem. Tako, sedaj, mislim, a ste jih, jih še enkrat prečitamo. A ste prebrali? Potem gremo na glasovanje, torej glasovanje o 1. točki sklepov. Pričnemo z glasovanjem. Kdo je za? (14 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Torej sedaj prehajamo k 2. točki sklepov. Pričenjam glasovanje. Kdo je za? (15 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Prav tako gremo k glasovanju o 3. točki sklepov. / oglašanje iz dvorane/   (nadaljevanje) Želite, želite besedo?  Izvolite, kolegica Tomićeva.
Ja, v Levici bomo temu sklepu nasprotovali. Verjamemo, da je dobronameren in da želimo delež slovenskega mesa nadomestiti uvoženega, vendar nikakor ne moremo reči, da bi pripravili strategijo povečanja mesa. Jaz mislim, da bi morali propagirati manj mesne prehrane v javnih zavodih, ki je bolj zdrava. Hvala.
Hvala, kolegica Tomićeva. Torej pričenjam z glasovanjem 3. točke sklepov. Glasovanje poteka. Kdo je za? (12 članov.) Je kdo proti? (2 člana.) Domnevam, da je tudi ta sklep sprejet. Torej gremo k 4. predlogu sklepov. Pričnem z glasovanjem. Kdo je za? (15 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je prav tako bila 4. točka sklepa potrjena. Sedaj pa prehajamo v zadnjo točko današnjih sklepov. Še kakšna razprava? Ni tukaj. Začnemo z glasovanjem. Kdo je za? (14 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Prav tako sporočam, da je 2 predloga sklepov predlagatelj Nova Slovenija danes umaknil, tako da teh predlogov sklepov so brezpredmetni in jih ne bom dal na glasovanje. Spoštovani državljani, spoštovane državljanke, spoštovani gostje, spoštovane kolegice in kolegi, tako smo nekako prišli do konca današnje nujne seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, torej s temo Problematika slovenske samooskrbe v primeru uvoza mesa sporne kvalitete. Lahko ugotavljam, da smo prišli do nekaterih zaključkov, da smo ugotovili, da je prehranska varnost v Sloveniji visoka, da imamo zelo malo nekih sivih lis v tej strukturi in da se slovenskim predvsem državljanom in državljankam v tej verigi ni treba bati za slabo, pokvarjeno in staro hrano, ampak da obstajajo določeni problemi v slovenskem kmetijstvu, ki pa jih bomo morali nekako v prihodnosti reševati.  Še enkrat najlepša hvala za udeležbo in lahko noč.