Spoštovane članice, spoštovani člani komisije, spoštovani gospod minister, vsi vabljeni ter ostali prisotni, vsi lepo pozdravljeni.

Pričenjam 1. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Za enkrat nimam obvestil, da je kdo zadržan ali da kdo sodeluje kot nadomestni član komisije.

Obveščam vas, da so na sejo povabljeni: gospod Peter Jožef Česnik, minister za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu, Urad vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvo za zunanje zadeve, gospod Walter Bandelj, predsednik Sveta slovenskih organizacij, gospod Rudi Pavšič, predsednik slovenske kulturno gospodarske zveze, dr. Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, ki se je opravičil in ga nadomešča gospod Marko Oraže, dr. Marjan Šturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, gospod Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev, mag. Sussanne Weitlaner, predsednica kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko - Pavlova hiša, dr. Barbara Riman, ki pa jo nadomešča Jasmina Dlačič, torej, dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, nadomešča pa jo Jasmina Dlačič.

Vse navzoče prav lepo pozdravljam.

Sedaj pa prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA RED – POLOŽAJ AVTOHTONE SLOVENSKE NARODNE SKUPNOSTI V SOSEDNJIH DRŽAVAH. S sklicem seje 10. oktobra ste prejeli tudi gradivo, ki so ga pripravili na uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svet, za kar se vam najlepše zahvaljujem.

Najprej pa vabim k besedi pristojnega ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospoda Petra Jožefa Česnika, beseda je vaša.

Hvala, cenjena predsednica in lep pozdrav vsem poslancem, bivšim kolegom, tako rekoč. Hvala za vabilo.

Z velikim veseljem se vračam v Državni zbor, kjer bi predvsem zato, ker cenim in spoštujem vaše delovanje, vaše osebno in tudi komisije, kot takšne. Prav tako, spoštovani predstavniki slovenskih avtohtonih organizacij v zamejstvu, pozdravljeni, dobrodošli v našem hramu demokracije in ne nazadnje, pozdravljeni vsi prisotni, še posebej pa moja ekipa strokovnjakov iz urada. Rad bi predstavil državno sekretarko, Olgo Belec, na moji levi, sicer bi morala biti na moji desni, vodja kabineta, Saša Jerle. Da ilustriram, 14 dni nazaj sem bil operiran na sivi mreni in do takrat nisem mogel brati in tako je moja tajnica kabineta vse meni brala. Tako da, je pa veliko boljše, če sam prebereš, ti ostane slika, kaj si bral v možganih, tako da, bom bolj na splošno odgovarjal.

Danes smo tukaj prvič zato, da spoznamo in se / nerazumljivo/ avtohtonih slovenskih skupnosti, da slišimo njihova mnenja in ocene, ki zadevajo naše sodelovanje, njihove potrebe, vizije, aspiracije, pa tudi kaj mi lahko naredimo.

Moja trenutna ocena in s tem verjamem in vse vsi strinjamo je, da je stanje slovenskih avtohtonih skupnosti dobro. Ni, kako bi rekel, superlativno, je pa dobro, solidno, kljub nekaterim odprtim vprašanjem in izzivom. S tega vidika me še posebej veseli, da organizacija zasleduje svoje začrtane programe in nadgrajuje projekte, s katerimi krepijo jezik. Jezik je pogoj za avtohtonost, kulturo in nadgrajuje gospodarsko sodelovanje.

Na tem mestu bi rad izpostavil, da smo na uradu usmerili vse napore v čim prejšnjo izvedbo razpisa za sofinanciranje dejavnosti struktur Slovencev v zamejstvu, kar pomeni, da jih bomo z višino dodeljenih sredstev seznanili že v januarju, kar se do zdaj, kolikor vem, še ni zgodilo ali pa je bilo v velikem zamiku. Praviloma bodo prva izplačila izvedli že v februarju 2019, to je prihodnje leto. To pa je, kar bodo lahko potrdili predstavniki krovnih organizacij, kot sem že omenil, zamejstva, bistvenega pomena za njihovo nemoteno in tekoče delovanje. To delovanje pa predstavlja eno izmed temeljev za ohranjanje razvoja slovenske identitete v zamejstvu.

Toliko na splošno, sedaj se bom pa obrnil in dal neko okvirno poročilo z stanjem glede posamezne slovenske avtohtone skupnosti v posamezni državi. Dovolite, da imam tukaj opomnik, ker je toliko materiala, ne moreš vsega v glavi držati.

Začel bom po abecedi, z Avstrijo. V Avstriji se pojavljajo finančne države v obliki finančno negativnega poslovanja tednika novice. Urad je dodelil eno finančno injekcijo, 15 tisoč evrov, da je omogočil delovanje do konca finančnega leta, vendar se je status iz tednika spremenil v štirinajstdnevnik, časopis, kar je vse prej kot dobro, za slovensko zamejsko skupnost. Najprej je to še vprašanje in pri tem mora sodelovati, kako bomo to rešili, celotna zamejska skupnost zase in se smo urad. Nimam magične palčke, da bi naredil in rešil situacijo. Bil sem opomnjen, da imamo tudi neke določene probleme z društvom v Celovcu. Društvo slovenske dvojezične glasbene šole, kjer se je nabral neki davek. Do neke mere je položaj že reševal deželni glavar Peter Kaiser. Ampak njegovo delovanje seveda je po eni strani finančno, predvsem pa politično omejeno. Odbor društva in tukaj ponavljam, odbor društva, ne šola sama, šola sama ni v nobenih težavah, tegobah, ali ni problematična. Problematičen je odbor društva, namreč, dolguje mestu ca 140 tisoč evrov, za katerega jamčijo odborniki sami. Kako reševati to dilemo, si mi na uradu belimo glave že od mojega prevzema ministrskega položaja en mesec nazaj. Tukaj ne vem, kaj narediti. Ali plačamo 140 in naredim politični salto mortale in naredim preceden, ali pustimo da odborniki plačajo in naredimo preceden. Ne vem. Mogoče bomo skupno z zamejci in tudi s posamezniki iz komisije, možno našli kakšno rešitev, da bo volk sit in koza cela. Za enkrat je to odprto vprašanje in velik izziv. Dvojezični otroški vrtec ima kadrovske težave, da je težko dobiti dvojezične vzgojiteljice - kvalificirane, ki bodo ustrezale tudi avstrijskim standardom, kot jih suverena Republika Avstrija predpisuje. Naval na vrtec je neverjeten, če bi bila denarna sredstva, bi lahko mogoče zgradili še eno enoto, ampak to so za enkrat sanje, kot je nekdo nekoč rekel: Jutri je nov dan. Podobna kadrovska suša je prisotna tudi na dvojezični glasbeni šoli, oglas za pedagoge imajo že dolgo časa, vendar pedagoge je izredno težko dobiti, da bodo tam delali. Tako da, to bi bilo, kar se tiče Avstrije. Drugače pa Slovenija na avstrijski strani dela dobro, sodelujemo, povezani so tudi z drugimi organizacijami. Dvojezičnost je edina stvar, ki me malo moti, da je na koroškem izredno dobro razvita, medtem ko na Štajerskem pa rabi še kar precej razvoja in vlaganja v to. Dvojezičnost, moram skozi ponavljati, je bolj ustudij za državo, kjer se zamejec ali pa Slovenec izven naših meja nahaja. Pa naj bo to Avstralija, ali pa naj bo to Avstrija. Italija mi predstavlja nov problem, ker je pred - v torek prišlo v časopis v Primorski dnevnik - izjava sekretarja italijanske vlade v Rimu, Vito Crimija, ki je napovedal, da bo tisku odtegnil državno pomoč in izrecno omenil tudi slovenske časopise in italijanska glasila, ki izhajajo v tujini. Da omenim za to, italijanska glasila, ki izhajajo v tujini, pomeni, da bo tudi italijanska manjšina na slovenski strani na udaru teh ekonomskih sankcij, ki jih zdaj Rim izvaja. In vedno se je bilo, prvo se je pri prosveti kulturi in upokojencih odtegoval denar, da se je plačalo za druge sveti. Že prihodnje leto naj bi se podpora razpolovila časopisom. Leta 2020, naj poudarim leto 2020, to je leto, ko mora italijanska vlada vrniti Narodni dom v Trstu nazaj v slovenske roke pa bo ta pomoč že totalno izginila in potem bomo goli in bosi na tisti strani meje, brez svojega časopisa. Napoved, to napoved pa je sekretar italijanske vlade rekel med nedeljskim zborovanjem politične stranke Gibanje petih zvezd v Rimu. Naj dodam, da avstrijska manjšina na južnem Tirolskem je ravno tako vznemirjena za to izjavo, ker tudi njih zadeva. Ta napoved slovenskim časopisom pa sprejem besede, da je en sam časopis, tukaj se je ciljalo na Primorski dnevnik, prejel redni prispevek v višini enega milijona evrov in je to že prejel skupaj z drugimi časopisi v regiji. Dobesedni navedek Crimija je bil, da: »Vai via.«; »Bejžte preč.« To se meni zdi nesprejemljivo, vendar tako je. Primorskemu dnevniku je vlada v Rimu za leto 2017-2018 odmerila 649 tisoč evrov, kar je predujem v višini 45 procentov celotnega zneska, ki so ga po navadi dajali Primorskemu dnevniku. Ukrep naj bi bil posledica finančnih zagat Republike Italije. Dodatno je tukaj še izziv Škrkove domačije, katere pokojni advokat iz Trsta, gospod Škrk, zapustil SAZU, čudovita stavba, dela, zgrajena v obliki, arhitekt Fabijani, poznate, v Ljubljani je veliko uredil. Tako, da to je neke vrste tudi kulturni spomenik dela našega arhitekta na tisti strani. Tu je potrebno srečanje z zamejsko skupnostjo in oblasti v Trstu. Podobno kot sem mu jaz moral srečati z deželnim glavarjem Celovcu, da naredim povezavo na avstrijsko stran pri reševanju določenih postavk, sem jim omenil, sem moramo pa tudi na tržaškem srečati /nerazumljivo/ in lokalnimi skupnostmi. Slovenski narodni dom pa naj bi prišel v roke slovenske SUM do leta 2020. To je skoraj 100 let po požaru narodnega doma. Uradni mlini meljejo počasi pravijo, ne? Hrvaška je naslednja država, kjer - naj še dodam - celotna zamejska skupnost, število Slovencev, približno 80 tisoč na italijanski strani, Avstrija nima več regularnega cenzusa in je to, številka variira od 20 tisoč pa tja gor do 40 tisoč, nekje vmes, verjetno je. Na hrvaškem imajo novo, izredno energično sposobno voditeljico /nerazumljivo/, ki na žalost danes ni prisotna. Ona je prva predstavnica, da vodi mlajše generacije. Povezovanje društva je bistvenega pomena, ker predstavljajte si obliko Hrvaške na zemljevidu, kot neki polmesec, pridete iz Oseka v Split, ali pa iz Oseka v Reko je logistični problem, vendar se povezujejo. Povezovanje društev je, kot sem rekel, bistvenega pomena, saj nekaterim upada članstvo, ali pa je to članstvo že v taki osivelosti, kot sem jaz, pa še nekdo drug tukaj, ne, med nami. Razširil pa se je dopolnilni pouk slovenščine, kar je izrednega pomena, v kar nekaj mestih v Istri in celo v Slavoniji. To je spodbudno in vrat mora to podpirati kar se le da. Na hrvaškem, naj omenim, je 16 društev in dve gospodarski združenji. Tukaj imamo vizijo vzorčnega, vzorčne kmetije v Prizidu v gorskem Kotarju in ta je trenutno izgubil svoj zalet, predvsem zaradi tehničnih pogojev pri izvedbi tega projekta. Originalni projekt se je izkazal dober, vendar stavba, ki bi jo morali renovirati, je statično bila neprimerna za sanacijo in so jo morali podreti in to je dejansko zaustavilo projekt do neke mere. Določena denarna sredstva so seveda ostala in jih bo treba vrniti Ministrstvu za kmetijstvo, ne bom povedal celega naslova, saj vest koga mislim, saj je bila v skupnem /nerazumljivo/ tega projekta podpisana pogodba med tem Ministrstvo za kmetijstvom in uradom. Upanje je, da bomo ta projekt nadaljevali in da bo Ministrstvo za kmetijstvom, gozdarstvo in prehrano zopet sodelovalo, saj je sedanja ministrica, bivša sekretarka na uradu, in to je bil tudi njen projekt. In da bo nadaljevalo svoje /nerazumljivo/ pri tem projektu, ki je pomemben za izredno zapuščen del Hraške. Zavedati se morate, da je 3 tisoč 770 občanov Čabra, ne malo jih je Slovencev in te se vozijo na delo čez mejo v Slovenijo. Ali v Lož, v Cerkno in te podobne kraje. Naj dodam tudi, da Prezid je totalno zanemarjen s strani Hrvaške oblasti s strani Zagreba, da rečem. En avtobus dnevno Prezid-Reka-Reka-Prezid, medtem ko so štirje avtobusi Ljubljana-Prezid-Prezid-Ljubljana. Te Slovenci gravitirajo na Slovenijo, mi jim moramo nekako dati podporo, jaz bi pa rad dobil finance za ta projekt. Zadnja pridobitev na Hrvaškem pa je ustanovitev lektorata za slovenski jezik na Univerzi na Reki, za kar je v glavnem zaslužna Barbara Riman. Nova vodja in voditeljica Hrvaške zveze. /glas iz ozadja/ Kaj? Ja, zato je danes ni, ker imajo tam neko srečanje prav na to temo. Na Madžarskem, kolikor jaz vidim in kolikor smo se pogovarjali z kolegi iz Madžarske, je stanje relativno mirno, urejeno in dobro. Ta petek bom opravil prvi obisk pri slovenski skupnosti v Porabju. Moram reči, da severni vzhod in Porabje sta meni neznanka, jaz sem iz Bohinja in odraščal sem v Soški dolini, tako da zahodna Slovenija mi je veliko bolj poznana kot je pa severovzhod naše države. Ogledali, skupaj z magistrom Dejanom Židanom, predsednikom Državnega zbora, bomo opravili ta obisk. Ogledali si bomo slovensko vzorčno kmetijo v Gornjem Seniku, ki je zelo uspešna. Da povežem nazaj na prejšnji del, mi bi radi tudi v Prizidu naredili nekaj takega, da bi bilo uspešno in da bi dalo Slovencem neki zagon, da grejo naprej z dvignjeno glavo, ne pa da izgubimo avtohtonost na tistem koncu. V Porabju so dobro organizi - dve krovni organizacije, ki pa izredno dobro sodelujeta ena ob drugi, saj se naloge obeh prepletajo, dopolnjujejo in nadgrajujejo. To je pa neka simbioza, katero bi jaz rad videl v tudi drugih krovnih organizacijah v zamejstvu in to je pa stvar njih samih, kako si bodo to uredili. In še enkrat pohvala na Porabju, kako vi sodelujete en z drugim. Največji izzivi s katerim se bomo soočili so dvig ravni znanja slovenskega jezika, vključevanje mladih v gospodarski razvoj. Vzorčna kmetija ima določeno število mladine od katerih sem že slišal, da jim je nerodno govoriti slovensko, da ne bodo delali napak. Osebno mislim, da izmenjava mladine z podobno organizacijo v Sloveniji in pa recimo kmetijsko šolo v Mariboru bi bila ena izmed opcij kako se ta mladina znebi tega čudnega občutka sramu, da niso zadosti dobri v govorjenju slovenskega jezika. Zavedati se moramo, da če vzamemo enega Prleka, on ne bo razumel nekoga, ki je iz Šavrinov. A veste kje so Šavrini? Šavrini so slovenski Brkini, to je: Korte, Karkavče, Padla, Sveti Peter. In tukaj seveda moramo tudi to upoštevati,da ljudje s katere damo v stik, da ni ate jezikovne razlike in zato sem rekel te Štajerci iz Maribora znajo kar dobro gučati, ne, in v Porabju bojo pa tudi razumeli. Poleg kulturne gospoda- in politčnega delovanja, bi želel poudariti pomembnost spornih povezav. Predstavniki slovenskih športnikov iz meja našega mesta so zelo aktivni in številčni. Imamo hokejsko ekipo Kaca v Celovcu. Imamo tudi druge, predvsem nogomet, rokomet je izredno popularen. Za Slovence v Italiji, Avstriji in na Madžarskem je šport lepa priložnost za ohranjanje slovenske identitete, velik poudarek daje torej jezikovni komponenti. Prav tako je na Hrvaškem, kjer je ca 50-57 športnih društev za 16 društev, to je fenomenalen uspeh, če imam podatke pravilne, kolikor so bili meni posredovani s hrvaške strani. Znano je, da šport združuje in to so tudi smernice urada za naslednje obdobje. Lansko leto je bila predstavitev športnih uspehov iz zamejstva - Miro Cerar starejši, kot olimpijski ambasador dobre volje in fair playa je predsedoval temu srečanju. Moram reči, to je bilo kar odmevno, vsaj kare se mene tiče, ker sem športnik. Na udaru imamo uslužbenca, ki je diplomant Fakultete za šport in se bomo z zamejsko Slovenijo usedli, da bomo videli, kako lahko to področje razvije in naredimo med - tekmovanja na tem področju. Toliko z moje strani. Mogoče sem bila malo dolg. Mogoče ne sledim protokolu čisto pravilno. Vendar mislim, da moja »prikazitev« izpostavlja najbolj pereče probleme, s katerimi se srečujejo naši zamejci. Tesnejše sodelovanje z različnimi ministrstvi, to je kultura, kmetijstvo, šolstvo, gospodarstvo, je torej nujno. Kar nekaj sredstev je na voljo iz malhe Evropske unije, katere moramo skupno narediti projekt in črpati v skladnosti z zamejskimi potrebami. To vidim v sodelovanju / nerazumljivo/ v Sloveniji in zamejskim / nerazumljivo/ kot nujnost, če hočemo doseči glavni cilj. In ta je ohraniti avtohtonost slovenstva v zamejstvih, kajti če jezik umre, zavedajte se to vsi tukaj okrog mize, umre tudi avtohtonost. Hvala.

Hvala, gospod minister.

Vidimo, da ste se v kratkem času zelo dobro seznanili s položajem avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah.

Ob tej priložnosti naj tudi povem, da v Sloveniji pogosto uporabljamo izraz manjšina, vendar na vseslovenskem srečanju v parlamentu je bil sprejet sklep oziroma izražena tudi želja, da namesto izraza manjšina uporabimo avtohtona slovenska narodna skupnost – v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in na Madžarskem. Tako. Vem pa, da tudi meni kar uide, ker manjšina je kratka, tu pa moramo premišljevati, ker je malo daljša besedna zveza. Ampak vemo, koga mislimo, z najboljšimi nameni.

Naj vas obvestim, da poslanca Jožeta Tanka s pooblastilom nadomešča magister Branko Grims.

Sedaj pa sprašujem, ali morda želi besedo še predstavnik Ministrstva za zunanje zadeve, gospod Matej Andolšek, morda? Izvolite.

Ja, hvala, gospa predsednica.

Jaz bi samo ponovil, da vprašanje slovenskih narodnih skupnosti v zamejstvu ostaja eno od temeljnih prioritet zunanje politike Slovenije. Tako je tudi določeno v vseh ključnih dokumentih slovenske zunanje politike, vključno z Deklaracijo o zunanji politiki, ki jo je sprejel Državni zbor julija 2015.

Zunanje ministrstvo je preko naših veleposlaništev in konzulatov v zamejstvu v rednem stiku s predstavniki Slovencev, organizatorji slovenske narodne skupnosti in tudi seveda s predstavniki državnih, regionalnih in lokalnih oblasti v sosednjih državah. Tako da tekoče, vsakodnevno spremljamo vprašanja Slovencev v zamejstvu. Še posebej pa v pripravah na obiske v tujini ali v Sloveniji damo posebno težo posvetovanju s Slovenci v zamejstvu in v tem smislu bo tudi, recimo, ob obisku našega ministra na Dunaju 7. novembra, pred tem obiskom bo potekal sestanek s predstavniki slovenske skupnosti v Avstriji.

Zunanje ministrstvo tudi koordinira aktivnosti ostalih državnih organov. Tak primer je bil nazadnje obisk madžarskega predsednika v Sloveniji prejšnji teden, tako da pripravljamo strokovne podlage tudi za ostale državne organe in seveda sodelujemo tudi z Državnim zborom Republike Slovenije, posebej z vašo Komisijo za Slovence v zamejstvu in po svetu in tudi seveda z Odborom za zunanjo politiko Republike Slovenije – Državnega zbora Republike Slovenije.

Sicer pa glede posameznih vsebinskih vprašanj bi prepustil besedo predstavnikom krovnih organizacij slovenske narodne skupnosti, da pač dajo svoje pripombe in svoje poglede na aktualno situacijo in aktualna vprašanja slovenske manjšine v zamejstvu. Hvala.

Hvala lepa.

Preden bom dala besedo ostalim vabljenim, naj vas obvestim, nekateri morda že veste, danes smo izvedeli žalostno novico, da je umrl pisatelj Alojz Rebula, pisatelj, esejist, dramaturg, prevajalec, ki je bil res veliki pisatelj in velik zastopnik Slovencev na drugi strani meje. Sedaj zadnja leta je živel v Sloveniji in sem zelo vesela, da sem ga pred dobrim mesecem celo obiskala na njegovem domu v Loki pri Zidanem Mostu, kjer sta živela z ženo. Bil je še zelo vitalen v mislih, veliko stvari sva se pogovarjala, o tem, seveda, telesno je bil že šibek, ampak miselno pa še vedno zelo mlad. Naj počiva v miru. Družini in vsem Slovencem, tako rekoč, še posebej vam v zamejstvu pa izrekamo iskreno sožalje tudi v imenu komisije.

Preden odprem razpravo članic in članov komisije, vabim k besedi še ostale vabljene. Prosim, da se zaradi prepisa seje predstavite z imenom in priimkom ter navedete tudi organizacijo, iz katere prihajate. In sedaj vas sprašujem, vabljene goste, torej predsednike oziroma druge krovnih organizacij, kdo želi prvi besedo?

Gospod dr. Marjan Šturm, Zveza slovenskih organizacij na Koroškem.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica. Spoštovani gospod minister, poslanke in poslanci, dame in gospodje.

Naj ob tako rekoč začetku vam zaželim vse najboljše v vašem novem mandatnem obdobju, da bi vaše delo koristilo Slovencem in Slovenkam tu in onstran meje. Kar se vaše opombe tiče glede avtohtone in neavtohtone manjšine, jaz bi rad opozoril to, Južni Tirolci tega pojma sploh ne poznajo, Južni Tirolci imajo jezikovna skupina, oni so jezikovna skupina Južnih Tirolcev. Meni se ta izraz dopade. A veste, zakaj? Gospod minister je govoril o tem, da je na Koroškem med 20 in 40 tisoč Slovencev. Tako je ocena. Jaz se s to oceno strinjam, ampak če bi vi ljudi vprašali, ali so Slovenci ali ne, potem bi tako rekoč najbrž ne rekli vsi, da so Slovenci. To se pravi mi imamo eno skupino ljudi, 40 tisoč ljudi, ki se zanima za slovenski jezik, ki koristijo strukture, manjšinske strukture, to pa ne pomeni, da so vsi avtohtoni koroški Slovenci. Nasprotno, pri prijavah mi imamo trenutno blizu 50 % prijavljenih k dvojezičnemu pouku, 80 % prihaja iz drugih okolij, mislim, takih, ki se vračajo, in in in. Tako da je v bistvu tukaj zelo problematično ta kategorizacija in moramo biti previdni. Jaz zdaj se ne bom opredelil za eno ali drugo varianto, ampak na ta problem sem hotel opozoriti.

Kar se tiče na Koroškem, lahko ugotavljamo, da je ta kompromis, ki smo ga sprejeli pred leti v zadevi dvojezične topografije, privedel do tega, da se je klima dejansko izboljšala, da imamo danes eno novo vlado na Koroškem, ki je načeloma naklonjena. In bi rad ugotovil, da je tudi v tem memorandumu, ki smo ga tedaj sprejeli, bilo zapisano, da bomo imeli en forum za dialog na deželnem nivoju. To se je uresničilo in mi imamo vsako leto dvakrat ali trikrat sejo tega dialoškega foruma, kar je izredno pozitivno, kjer so manjšinske organizacije zraven, politične stranke zraven in dejansko se tam lahko v enem sproščenem vzdušju stvari spreminjajo. Prispevalo je tudi to, da smo to, kar je v Sloveniji včasih privedlo do iritacij, ampak ta Koroška ustava izredno pozitivno vpliva, ker je prvič v zgodovini Koroške slovenska manjšina kot takšna imenovana in tudi zapisano, da se dežela prizadeva za ohranjevanje slovenskega jezika in slovenske kulture. To se pravi na tej plati v bistvu so premiki, ki so iz mojega vidika pozitivni, in je na nas, da bomo tako rekoč te efekte še poglobili in izboljšali. Seveda določene stvari še niso urejene, kot je minister pravilno ugotovil, časopis. Mi smo malo razvajeni, je tudi treba povedati, ker Republika Slovenija oziroma še Jugoslavija je dala 500 tisoč evrov za tiskane medije in v zadnjih 10 letih se je ta podpora s strani Slovenije znižala na 150-160 tisoč evrov z opcijo, da naj Avstrija prevzame večji del tega. Jaz se s tem absolutno strinjam, samo se ne strinjam s tem, da je bil pritisk izveden na nas, da naj se mi na Dunaju borimo za več denarja. Jaz bi si pričakoval, da Slovenija kot članica Evropske unije, Avstrija kot članica Evropske unije, da se usedeta skupaj in se domenita, kako bomo ta problem razrešili, ne pa tako rekoč, da se manjšina izrablja nekako kot eno sredstvo pritiska. Jaz mislim, mi smo s prejšnjo vlado bili že tik pred zdajci, da bi rešili ta problem, in jaz upam, da bomo zdaj, ko bomo imeli razgovor z ministrom, zunanjim ministrom, da bo to, da se bomo tam dogovorili za en res usklajen in konstruktivni pristop do avstrijske vlade, da ta problem dejansko razrešimo, pa tudi ta problem iz glasbene šole. Samo pri glasbeni šoli je tudi treba včasih malo povedati, da ni vse kriva samo avstrijska država. Včasih, a veste, če tam nastane dolg 50 tisoč evrov samo zato, ker niso plačali ene davke, ki so pa zakonsko predvideni, potem to ni samo država kriva, da jih potem zahteva, ampak je treba prej malo gledati. Ampak dobro, jaz mislim, da bomo te stvari tudi razrešili. Ampak, da bomo dimenzije videli, mi imamo trenutno na dvojezičnem Koroškem približno 500 učiteljev, dvojezičnih učiteljev, 240 oziroma 380 na osnovnih šolah, 100 na treh gimnazijah, potem imamo še nekaj na glavnih šolah oziroma na ovih(?) srednjih šolah. Če to preštejemo v denar, je to približno 500, a, je to 35 milijonov evrov. Če prištejemo še to, da ima Avstrija približno 25 ljudi nastavljenih na radioteleviziji, kjer imamo en celodnevni program, potem je to morda še premalo. Jaz se s tem strinjam, ampak ne moremo reči, da to nič ni. Mislim tukaj je že treba videti, zato moramo, ko se pogovarjamo z Avstrijci, dejansko tako rekoč govoriti o tem, kako skupaj razrešiti probleme. Jaz opozarjam to, kar sem slišal pri italijanskih kolegih, tudi pri nas je predsednik Računskega sodišča v enem privatnem krogu, kjer sem bil ravno, kjer sem bil prisoten, bom rekel, ko je meni rekel, ampak nekaj že veste, da ste vi zelo privilegirana manjšina in je ravno našteval te pavšalne okoli šolstva. To se pravi, jaz bi tako rekel, mi imamo en sistem, ki ni najboljši, pa tudi najslabši. Mislim, bodimo pragmatični in gremo v razreševanje teh vprašanj korak za korakom. In jaz mislim, da bomo potem tudi še ta odprta vprašanja razrešili. In nekaj tudi vedimo, ko je bila konfrontacija na Koroškem, je bilo 13 % prijavljenih k dvojezičnem pouku. Zdaj je konstruktivno vzdušje in je skoraj 50 % prijavljenih k dvojezičnem pouku. To govorim v bistvu za to, da je sožitje, konstruktivno sožitje nekaj važnega, nekaj pozitivnega in dajmo vsi skupaj prispevat k temu, da bo ta razvoj šel naprej.

Hvala lepa.

Hvala.

Vsi si želimo, da bi bilo takšno konstruktivno vzdušje v vseh sosednjih državah in tudi v Sloveniji, da bi se dobro razumeli. In samo naj poudarim, zakaj pravzaprav je danes sklicana tudi seja in samo ena točka na dnevnem redu. Tudi zaradi tega, ker v parlamentu poslanci bolj ali manj poznamo to tematiko. Nekateri poznajo tudi delovanje krovnih organizacij, nekateri malo manj. In zato se mi je zdelo prav, da na prvi točki se bolje spoznamo, in vas tudi prosim, da izpostavite pač probleme, za katere mislite, da moramo jih obravnavati na eni izmed naslednjih sej. In to bo uvrščeno tudi v program dela naše komisije, da bomo šli od problema do problema in seveda opozorili na težave oziroma dali konstruktivne predloge, sprejeli sklepe in jih naložili potem gospodu ministru, da jih bo poskušal izvesti, seveda s pomočjo tudi Ministrstva za zunanje zadeve, ki je najbolj pristojno, da govori, zastavi svojo besedo na Dunaju, Budimpešti, Zagrebu ali pa v Rimu.

Tako, naslednji se je prijavil k besedi gospod Bernard Sadovnik, Skupnost koroških Slovencev in Slovenk.

Izvolite.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani minister, državna sekretarka, vsi sodelavci, sodelavke.

Tudi z moje strani sprva čestitke vsem, ki ste bili izvoljeni v Državni zbor. In vesel sem, da je ta seja komisije bila tako hitro sklicana, ker smo dejansko v zadnjem obdobju opažali, da se ni več toliko vsebinsko razpravljalo. To zdaj lahko tolmačimo kot nekaj pozitivnega, ker ni več problemov, ampak jaz mislim, ne glede na razvoj znotraj slovenske narodne skupnosti je zelo pomembno, da smo v stalnem dialogu tudi s komisijo, ki navsezadnje tako rekoč zastopala tudi parlament navzven v odnosu do slovenske narodne skupnosti. Jaz bi nadaljeval tam, kjer je kolega Marjan Šturm končal, namreč ta pojav, da je zanimanje za slovenski jezik, da raste in da je to vzdušje izrednega pomena. Bi pa seveda istočasno tudi – in to lahko kot župan še posebej opažam – tukaj opozoril na razkorak, ki ga pa tudi doživljamo, da je sicer veliko prijav, ampak da govorjena beseda dejansko po naših vaseh umira, po eni strani zaradi tega, ker so pač to v prvi vrsti otroci, ki imajo nemščino kot materni jezik doma v družinah in se v družinah ne govori več slovensko, po drugi strani pa predvsem tudi zaradi tega, ker imamo tam, kjer pač živi avtohtona slovenska narodna skupnost, dejansko močno odseljevanje naše mlade generacije v urbane centre, bodisi na Dunaj bodisi v Gradec. In to je ena izmed mojih prvih vsebinskih težišč, ki jih si moramo tako rekoč naložiti kot delo, da v pogajanjih v pogovorih z avstrijsko zvezno vlado dosežemo na tem področju korak naprej, namreč da zagotovimo tudi po evropskih pravilih pouk materinščine tudi v centrih, kot je to Dunaj, kot je to Gradec, Solnograd in tako naprej. Jaz mislim, da se moramo tega zavedati, da danes živi več mlajših na Dunaju kot doma, kjer smo naseljeni, in da moramo tem seveda se tudi prilagoditi in zagotoviti mlajšim družinam, ki pač zaradi gospodarskih, socialnih in drugih razlogov se osredotočijo na mesta, da tam pridobimo tudi možnost dvojezičnega pouka, se pravi tudi pouka v slovenščini, in da nismo zadovoljni s tem, da se tukaj nekje odvija takšen pouk na privatni, zasebni ravni, ker vsi vemo, otroka še mučiti potem popoldan, da gre nekje na Dunaj, v prvi okraj se učit slovenščine, to ni ravno spodbudno. Drugo je, da se bolj tako rekoč poveže ta mlajši rod tudi z Republiko Slovenijo, ker tudi sam opažam, imam dva otroka, ki študirata na Dunaju, da ni več tako rekoč živega stika, ni več odnosa do Slovenija, kjer pa živi večji del slovenskega naroda. In to je škoda. In to se potem kaže tudi glede prisotnosti naših študentk in študentov na vaših univerzah, ker jih skoraj ni. In tretji, zelo pomemben korak za prihodnost bo, da damo – in to bi tudi zdaj kot predsednik Alpsko Jadranskega centra za čezmejno sodelovanje izpostavil, ker sem vsakdan s ten soočen – da to čezmejno sodelovanje dobi še višjo kvaliteto, kot jo sicer že ima, ker v povezovanju regij lahko krepimo naše gospodarske strukture, lahko krepimo ta skupni kulturni slovenski prostor in lahko krepimo predvsem sožitje vseh, ki živimo tudi tukaj ob mejah, ki bi naj ne bile več, ki pa so, ki so vidne in ki jih mi seveda močno občutimo, ki smo župani, tudi v teh občinah ob naših mejah zaradi režima, ki ga si mi tako ne želimo. To, kar bi še posebno rad izpostavil, je pomembnost, da se, da pride tudi do novelizacije zakona, ki ureja odnose s Slovenci, ki živimo izven države Republike Slovenije, da končno omogočamo tudi infrastrukturalne projekte preko meja. Jaz sam sem to doživel, da smo otvorili v Globasnici dnevni center za invalide kot čezmejni projekt, ampak smo ga ustavili in so ga morali ustaviti zaradi tega, ker se seveda za slovenske ustanove, za slovenske institucije konča vse ob meji, ker tukaj ni zakonskih podlag, da lahko preko meja se povežemo. To povezovanje preko meja je pa že zaradi tega izrednega pomena, ker s tem dejansko krepimo tudi slovensko besedo v tem prostoru in se je treba tega zavedati, da smo vsi tudi slovensko govoreči župani tisti, ki zaščitimo jezikovno mejo v notranjosti Republike Avstrije. In to je po moji oceni izrednega pomena tudi za Republiko Slovenijo in seveda tudi izrednega pomena za sodelovanje med Avstrijo in Republiko Slovenijo.

S tem bi končal in se še enkrat zahvalil za to povabilo, predvsem tudi čestital ministru, ki je dejansko zelo aktivno začel obravnavati ta vprašanja. In zelo pomembno je in to smo pač v občinah navajeni, od govorjenja ni razvoja. Mi dejansko potrebujemo konkretne ukrepe, konkretna dejanja in jaz sem prav gotovo prepričan, da se bo to zdaj v prihodnosti dogajalo.

Hvala za predstavitev in izpostavljeno problematiko.

No, tukaj je bil že konkretno predlog novele zakona, ki omogoča čezmejno sodelovanje. Torej zakon je že nekaj let star, ki pa mislim, da ni bil še nikoli noveliran. Tako da bi ga verjetno bilo res potrebno pretresti in pregledati, kje so se pojavile nove potrebe, in ga temu ustrezno potem tudi spremeniti.

Sedaj je pa na vrsti gospod Rudi Pavšič, Slovenska kulturna gospodarska zveza.

Izvolite.

Dober dan vsem in čestitke članom komisije in seveda tudi ministru, ki je začel… / nerazumljivo/ po mojem pameten, uspešno njegovo pot.

Tudi jaz bom v začetku izrazil sožalje naše organizacije velikemu kulturnemu ustvarjalcu, Alojzu Rebuli, in mojemu profesorju na univerzi, to se pravi, da sem na nek način posebej vezan bil na njega, čeprav se v nekaterih pogledih nisva strinjala.

Glejte, preden smo prišli sem na to sejo, smo bili, nas je sprejel predsednik parlamenta, gospod Židan, ki je v enem stavku povedal naslednje, naj se nadgradi skrb države do manjšin za njen razvoj. In jaz se v tem konceptu popolnoma strinjam, kajti sem mnenja, da mi moramo razmisliti in premisliti odnos Republike Slovenije do svojih narodnih skupnosti v sosednjih državah in mi, predstavniki teh skupnosti, moramo razmisliti, kako gledamo in kako se lahko sodelujemo z Republiko Slovenijo. Dosedanje izkušnje so bile dragocene, ampak začenjajo imeti dolgo brado in je treba pač tem modelom poiskati nekaj bolj primernega in bolj usmerjenega v bodočnost. Mi se v tem času v Italiji ukvarjamo s sogovorniki tako v Rimu kot na deželi, ki še nismo razumeli, kakšen je njihov odnos do manjšinskega vprašanja. Mi imamo seveda nekaj stikov, na deželni ravni smo že imeli s predsedniki in s pristojnim odbornikom. V Rimu nismo še imeli, čeprav smo sprožili pobude. Ne razumemo, kako, bi rekel, v enem pogledu v njihovem, bi rekel, iskanju novosti na podlagi tega vala populizma in protievropske naravnanosti, kje smo mi kot manjšina. In zato je treba pač tukaj razumeti in tudi se potem primerno premikati. Jaz upam, da jutro ne napoveduje dneva, kajti če jutro pomeni, da mi državni sekretar pri predsedstvu vlade, bi rekel, nonšalantno in dokaj enostavno reče, da bojo v teku 2 let uničili vsa sredstva za naše medije, za medije na splošno, o katerih pač, tukaj govorimo o Primorskem dnevniku, o Novem glasu in o Novem Matajurju, potem jasno ena skrb obstaja. Ravno tako obstaja skrb, če nam bo zdajšnja Vlada in zdajšnji parlament obnovil višino sredstev, ki smo jih prejemali v zadnjih letih iz zaščitnega zakona. Ker jasno je, da pač za te njihove reforme, nižanje davkov, 800 evrov vsem brezposelnim, jih je 5 milijonov v Italiji, in da bo treba, da rabijo denar. In če to pomeni rezati druge zadeve, ne bi radi, da smo tudi mi v tisti košarici, kjer se reže. To se pravi, da sta 2 argumenta zelo aktualna in časovno zelo hitra, na katera bi bilo treba tudi, bi rekel, sogovornike opozarjati. V tem kontekstu seveda prihaja na dan tudi vprašanje zastopstva slovenske narodne skupnosti v senatu in poslanski zbornici, ker nikjer ne piše, da bo ta koalicija trajala, ker pač znaki zadnjih dni so pač taki, ki lahko kažejo, da bo prišlo do predčasnih volitev, nekateri govorijo v sklopu evropskih. Seveda, če se bo to zgodilo, se nam postavi vprašanje zastopstva slovenske manjšine v Rimu. Tisti model, ki smo ga poznali ves povojni čas, da je ena stranka si prevzela to skrb, da je na svoje lista dala predstavnika slovenske manjšine, ki je bil izvoljen, ki je potem zastopal tisto stranko v parlamentu, mislim, da tistega modela ni več in ga ne bomo več imeli. To se pravi, da sedaj mi hipotetično, ko bi bile volitve jutri, če bi ne prišlo do kakšne spremembe mi verjetno v Rimu ne dobimo našega mesta več. In to je veliko vprašanje. To vprašanje se na nek način reflektira tudi za deželo. Tudi na deželi nimamo več nekih gotovosti. Rezultati volilni so pač taki, kot jih vsi poznamo, rastejo te stranke, ki so danes na Vladi, predvsem Severna liga raste in dejstvo je, da vsa ta zgodba na nek način tudi premika Slovence v volilnih izbirah. Danes v naših krajih je že 40 % Slovencev, ki voli desnosredinske stranke. Ni nič hudega to, ampak ker zgodovinsko je vedno levosredinske opcije so bile bolj pozorne do nas. Mi moramo se naučiti, da živimo v novem svetu v novih dinamikah, ki bodo in ki so, ki oblikujejo tudi našo družbo. Poglejte, tukaj imamo nekaj zadev, ki se mi zdi, da je prav, da jih izpostavimo. Najprej, jaz sem mnenja in vse bolj prepričan, da v manjšini moramo in smo že precej storili na tem, moramo nehati se opredeljevati na podlagi naše preteklosti. Nihče nas ne razume več. Mladi se oddaljujejo od nas, ko načenjamo te problematike in jih izostrujemo brez ene logike. Smo leta 2018. Tisti dogodki so stari 70, 80, 90 let in mlajše generacije ne vedo o tem, jih nočejo niti veliko znati. To ne pomeni se odrekati. To pomeni biti racionalni, da moramo gledati, kako lahko te zadeve konstruktivno / nerazumljivo/ Zato sem tudi sam na stališču, ki ga je prej izpostavil Marjan Šturm, da moramo v dialogu iskati rešitve. Ni alternativ dialogu. V tem smislu mi se v tem času precej trudimo, da bomo postavili ne boljše pogoje vračanje treh domov, trgovskega doma v Gorici, dveh narodnih domov v Trstu. Nekaj korakov je bilo storjenih. Verjetno trgovski dom, ga bomo skoraj v celoti dobili v uporabo prej ali slej. Narodni dom / nerazumljivo/ je že urejen, je treba samo sedaj, da podjetja uredijo potrebno. Denar je na razpolago. Veliko večji problem je z narodnim domom, osrednjim narodnim domom v Trstu zaradi tega, ker načelna univerza, ki je lastnik je sprejela, da se premakne, je že dobila svoje prostore. Problem je, da univerza za ta premik rabi 10, 15 milijonov evrov. In manjšina rabi drugih 5 ali 10 milijonov evrov, da uredi narodni dom. In sedaj ta denar v tem trenutku, ko se režejo stvari verjetno je vprašljivo. Tukaj postavim en izziv vsem nam, narodni dom je vprašanje manjšine ali je tudi vprašanje Slovenije. In če je vprašanje tudi Slovenije, potem moramo razmisliti glede vsebin in glede marsičesa drugega. In jaz tukaj sem nagnjen v to, da je to vprašanje vseh nas. Čez dobro leto bomo imeli stoletnico požiga narodnega doma, ki jo želimo zabeležiti tako, da ne bomo gledali na stoletnico požiga, ampak na naslednje obdobje narodnega doma. In tukaj mislim, da moramo tudi upoštevati en podpisan dokument dveh zunanjih ministrov prejšnjih, ki sta prevzela skrb, da bosta leta 2020 se bo ta dom vrnil. Jaz nisem tak optimist. Jaz pravim vsaj da uredimo zadeve, da je ta dom nekako v režiji ali v dometu naše narodne skupnosti.

In zaključim tudi z nami, kako si jaz predstavljam te nove odnose ali to skrb naše države, slovenske države do nas. Jaz mislim, da moramo tukaj biti tudi pragmatični, ne moremo dati na mizo vseh problemov, jih ne bomo rešili. Izkušnja nas uči, da ti problemi potem se prenašajo ali krpamo luknje. Mi moramo imeti ne okvir, mi moramo imeti eno strategijo, kaj je bistvenega za neko skupnost. V tem trenutku zame je bistveno, da mi investiramo vse kar se da investirati, en da pozabimo seveda to, kar že obstaja, ampak prioriteta mora biti v mlade in v jeziku. Oni bodo naslednji, ki bodo prevzemali odgovornosti in tukaj je treba tudi s stroko izoblikovati kaj to pomeni potem realno na teritoriju, v realnosti, v organizacijah in tako naprej.

Posebno poglavje je šola. Vi veste, da šola ne upravlja krovne organizacije, opravlja država, ker so to državne službe, državni domet, ampak tudi za šole jaz mislim, da bi morale Slovenija in Italija priti do enega dogovora o enem sodelovanju, zato da so slovenske šole v večji meri prisotne ali v stiku s slovenskimi šolami v Sloveniji. Kajti, to je tista garancija, da se ustvarijo tista poznanstva, tista prijateljstva, ki trajajo potem celo življenje. Drugače bomo imeli to razliko, da se mladi pri nas in mladi v Sloveniji vedno bolj oddaljujejo in se ne poznajo in ne čutijo ene potrebe njihove solidarnosti.

In zaključim z enim velikim problemov, ki se ga verjetno ne zavedamo v celoti in je to Benečija. Benečija, če jo pustimo takšno kakršna je in če nanjo gledamo kot tisti, ki grejo si ogledati kakšno eksotično žival in ponudbo neke hrane in potem gremo domov, Benečije čez 20 let ne bo več imela neke slovenske skupnosti, ker je ne bo več. Mi tam beležimo dramatične podatke glede števila prebivalstva, ki se niža in vsi mladi zapuščajo tiste kraje, ker nimajo kje se zaposliti in nimajo kaj delati.

To se pravi, da rešitev je ena nacionalna, strateška izbira Republike Slovenije, da ohrani neko skupnost na nekem zgodovinskem teritoriju in to se ohrani tako, po mojem, da se tam zagotovijo delovna mesta. Gornje Posočje raste, je v velikem gospodarskem vzponu. Jaz mislim, da se lahko z nekim rotacijskim skladom(?) – smo to že preverili glede Evrope in vse, ki nekaterim podjetjem v Sloveniji, ki pridejo, ki postavljajo svoje dejavnosti ali filjalke(?) v naših krajih, zagotoviš brezobrestna posojila na bankah in tista posojila lahko, mi smo slišali za 800 tisoč evri 900, ki so vedno isti, se ne objavljajo, so vedno siti, ki krožijo. Mi zagotovimo nekaj pobud za to, da bodo prišla ta podjetja tudi v tiste kraje, tam bomo zaposlovali mlade ljudi, mlade družine in bomo ustvarili, ne samo en gospodarski moment, bomo ustvarili psihološki moment, kajti v Benečiji, ko še danes večina pravi, da niso Slovenci, bojo dobili občutek, da biti Slovenec se splača, ker dobiš delovno mesto. Zelo pragmatičen odnos do nečesa, ampak to jaz mislim, da bomo tudi, če želite posredujem, kako si to predstavljam, je bilo preštudirano od naših, ki se s tem ukvarjajo, zato da mi pomagamo na nek način. Če mi tega ne bomo uredili se bojim, da čez 20, 30 let bodo samo posamezniki še v tistih krajih.