Spoštovane kolegice, dragi kolegi! Začenjam 7. sejo Odbora za zunanjo politiko.

Obveščam vas, da so zadržani oziroma na seji s pooblastili sodelujejo kot nadomestne članice in člani naslednje poslanke oziroma poslanci: mag. Branislava Rajića nadomešča Gregor Perič, Moniko Gregorčič nadomešča Gregor Židan. Imam obvestilo o odsotnosti mag. Mateja Tonina, dr. Anžeta Logarja in mag. Andreja Širclja. Drugih opravičil ni.

Pozdravljam vse prisotne, spoštovanega ministra za zunanje zadeve dr. Miroslava Cerarja, ostale predstavnike Vlade z državnim sekretarjem na čelu!

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli predlog dnevnega reda. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - VPRAŠANJA IN POBUDE ČLANOV ODBORA ZA ZUNANJO POLITIKO.

Ta točka je uvrščena na dnevni red rednih sej Odbora za zunanjo politiko na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o zunanjih zadevah. Glede poteka te točke naj vas spomnim, da ob smiselni rabi 245. in 246. člena poslovnika ustna predstavitev poslanskega vprašanja ne sme trajati več kot tri minute, odgovor predstavnika Vlade lahko traja največ pet minut. Možno je tudi dopolnilno vprašanje poslanca, ki lahko traja največ dve minuti, dopolnitev odgovora predstavnika Vlade pa lahko traja največ tri minute. Obveščam vas tudi, da ob smiselni rabi 242. člena poslovnika lahko poslanec na eni seji postavi največ dve ustni vprašanji.

Začenjamo s pobudami in vprašanji. Kot prvi se je k besedi javil dr. Milan Brglez. Vabim še vse ostale in predlagam, da bomo v sklopu treh poslank oziroma poslancev zbrali vprašanja, ki jih bomo potem naslovili na ministra za zunanje zadeve. Torej, dr. Milan Brglez, izvolite.

Najlepša hvala, gospod predsedujoči.

Gospod zunanji minister, vsi prisotni, lepo pozdravljeni!

Tisto, kar mene pravzaprav zanima, je najprej vezano na naš odnos do Republike Makedonije, ki jo seveda mi priznavamo na drugačen način, kot se jo priznava s strani drugih držav, in imamo tu neko svojo zgodovino in v bistvu možnost izražanja te podpore tako v parlamentu kot na ravni same Vlade kot takšne. To je eden od tistih elementov, kjer se najverjetneje naša zunanja politika loči tako od Bolgarije kot na drugi strani od Hrvaške zunanje politike. Drugi takšen element je najverjetneje politika do Bosne in Hercegovine. In ravno ti dve zadevi me zanimata. Torej, v čem se naša politika loči od tega in na drugi strani, ali in na kakšen način bo tudi pri tako pomembnih vprašanjih, ki spadajo met top 5 letnih vprašanj v nadaljnje potekalo sodelovanje med državnim zborom in Vlado Republike Slovenije znotraj njega pa glavnim nosilcem, to je Ministrstvo za zunanje zadeve. To je moje vprašanje.

Imam še sicer eno vprašanje, ampak kolikor sem prej razumel ta navodila, bo najbolj pametno zastaviti to vprašanje v drugem krogu.

Hvala.

Naslednji je dr. Matej T. Vatovec, pripravi naj se gospod Gregor Perič.

Izvolite, dr. Vatovec.

Najlepša hvala gospod predsednik. Lep pozdrav vsem spoštovani minister!

Prvo vprašanje, ki bi ga rad postavil, je v zvezi z odmevnim umorom saudskega novinarja Džamal Hašodžija. Vemo kakšen je bil najprej zaplet z izginotjem novinarja in seveda tudi kakšen postaja razplet, od sumljivih okoliščin, smrti, do tega, da so se v bistvu oblasti iz Rijada znebile trupla novinarja, ki je bil seveda nasprotnik režima v Saudski Arabiji. Zdaj tisto kar je ključno v tej zgodbi je po eni strani odziv generalnega sekretarja Združenih Narodov, gospoda Gutereša, ki je na nek način izrazil potrebo po takojšnji temeljiti in transparentni preiskavi okoliščin smrti novinarja in tudi v luči tega, da Slovenija do konca leta še vedno predseduje Svetu Združenih narodov za človekove pravice. Zdaj, mene tukaj zanima zelo konkretno, me zanimajo tri stvari. Kakšno je stališče Slovenije do tega, da bi se uvedla takšna preiskava? Zakaj ni Slovenija že proaktivna v tej smeri, da bi sprožila takšno preiskavo in tudi kakšno je stališče zunanjega ministrstva do zadnjih pozivov Nemčije in Združenega kraljestva potem, da se v Evropski unijo oziroma, da države članice enotno sprejmejo stališče, da bi ustavili prodajo orožja Saudski Arabiji?

hvala lepa.

Gospod Gregor Perič, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa za besedo predsednik. Kolegice in kolegi, gospod minister, lepo pozdravljeni!

Vsi se dejansko zavedamo vlogo evropskih integracij in zlasti pomena Evropske unije za razvoj in stabilnost ne samo regije, ampak tudi širše, izven Evropske unije in predvsem Slovenije. Tukaj ne gre za neke kratkoročne, ampak predvsem za neke dolgoročne vidike in razmislek je zlasti v zadnjem obdobju, ko prihaja tudi do nekih procesov, ki vodijo v dezintegracijo so taki, da nas ne smejo pustiti ravnodušne. Ravno zaradi tega je moje vprašanje vezano predvsem na regijo, torej Zahodnega Balkana vezano na Makedonijo in na referendum, ki se je nedavno oziroma pred tremi tedni zgodil, kjer so makedonski volivci z 91,5 % »za« potrdili podporo dejansko vstopu države v Evropsko unijo in zavezništvo Nato. Potrdili pa so tudi nedavno sklenjen sporazum z Grčijo, ki predvideva preimenovanje države v Republiko Severno Makedonijo. Makedonska Vlada meni, da je referendum uspel zaradi prenizke udeležbe, ki je bila 36,9 %, ni veljaven. Da bi ta referendum bil veljaven, bi morala biti udeležba najmanj 50 %. Zanima me predvsem, kako na zunanjem ministrstvu ocenjujete izid tega referenduma? In ker vemo tudi, da se ta teden odpravljate, mislim, da je celo danes, v Makedonijo, me zanima tudi, kakšni so cilji vašega obiska.

Hvala lepa.

Kolegico in kolege vabim, da se prijavite k razpravi. Medtem pa dajem besedo ministru za zunanje zadeve.

Hvala lepa.

Lep pozdrav, spoštovani predsednik odbora, spoštovane članice in člani ter drugi prisotni! Nekaj vprašanj se prekriva, pa bom povezal ta vprašanja v skupni odgovor.

Torej, zanesljivo je Slovenija podpornica evroatlantskih povezav, ko gre za države zahodnega Balkana, še posebej v tem kontekstu ta hip, ko gre za Makedonijo, pa tudi na daljši rok Bosno in Hercegovino ter drugih. Če kar takoj povem, ker ravno danes odhajam v Makedonijo, je tudi cilj mojega obiska ta, da na eni strani prisluhnem sogovornikom, se podrobneje informiram o dogajanju v tej državi, hkrati pa jim sporočim naše stališče ponovno, da smo podporniki vseh tistih ravnanj in dejanj na strani oblasti in ljudstva v Makedoniji, ki so dovolj legitimna in legalna in merijo v smeri pridruževanja Evropski uniji, pa tudi predvsem k povezavi v Natu. Ob tem bom posebej poudaril, da se zavedam, da je Makedonija suverena država in da se Slovenija ne želi vmešavati v njene suverene odločitve, bi rekel, tako oblasti kot državljanov, pa vendar, tako kot celotna Evropska unija ves čas spremljamo proces in smo zavezani po svojih načelih k spodbujanju demokracije in vseh takih povezav, ki to Evropo držijo skupaj. Tako bom izrazil to našo podporo tovrstnim procesom, pri čemer bom pa tudi ustrezno upošteval, kot sem rekel, dejstvo, da se morajo o vsem tem odločati sami, seveda tudi v dogovoru z Grčijo, in da referendum, ki so ga izvedli, ni bil sklepčen, kot bi se lahko izrazil, udeležba je bila premajhna, tako je po tej plati to problem. Po drugi plati je pa res, da je bil izid referenduma, če gledamo število glasujočih, tistih, ki so oddali glas, pa izjemno močno v prid odločitvi, da se Makedonija pridruži, torej da Makedonija sprejme ustavne spremembe, da se spremeni njeno ime in da odpre sama sebi to pot v evroatlantske povezave. Tako kot prijateljska država, ki jo vseskozi podpiramo, s katero smo tudi tesno sodelovali pri preprečevanju ilegalnih migracij na območju ožjega Balkana in srednje Evrope, mislim, da zasluži Makedonija to našo posebno pozornost in podporo v teh demokratičnih in drugih procesih.

Kar zadeva odnos do Bosne in Hercegovine. Tako kot do Makedonije tudi tu podpiramo politiko odprtih vrat do Bosne in Hercegovine. Želimo si, da bi tako Makedonija kot Bosna in Hercegovina postali članici Evropske unije, seveda ko bosta za to izpolnili vse ustrezne pogoje, pa tudi pri Bosni in Hercegovini podpiramo smer pridruževanja Natu. Je pa res, da je situacija tudi tu zelo zapletena. Po nedavnih volitvah so se zaostrila nekatera vprašanja na mednacionalni ravni. Vemo, da so na hrvaški strani, torej sosednja država Hrvaška, izrazili nezadovoljstvo z volilnim sistemom, kakršen je in po katerem so potekale volitve, in seveda tudi z izidom glede izvoljenega hrvaškega predstavnika v skupnem predsedstvu. To samo še dodatno jasno kaže, da bo treba na sistemski ravni v prihodnje tudi v Bosni priti do nekaterih sprememb, ki bodo omogočile morda bolj funkcionalno delovanje oblasti. Pa vendar, Slovenija ostaja na stališču, da celega konteksta, ki je vzpostavljen z Daytonskim sporazumom, enostavno ne gre spreminjati. Pomembno je Bosni pomagati na vse načine, da ohrani svojo notranjo stabilnost, vendar pa se tudi tu ne gre vmešavati v notranje zadeve te države, ki je suverena in mora v neki omejeni suverenosti, ki jo uživa, tudi sama reševati svoje izzive in probleme. Tako da podpiramo obe državi v demokratičnih procesih, v procesih pridruževanja Evropski uniji in Nato paktu. Seveda pa se zavedamo, da je do tja še daleč, zato v vmesnem času Slovenija spodbuja gospodarske, kulturne, politične in druge stike z obema državama, da tudi mi pokažemo, da so del, bi rekel, celotne Evrope, da želimo z njimi sodelovati tudi v tem vmesnem ali prehodnem času.

Kar zadeva primer savdskega novinarja, ki je bil očitno, na nek način lahko rečemo, umorjen v konzulatu v Istanbulu konzulatu Savdske Arabije naj povem, da je Ministrstvo za zunanje zadeve izrecno obsodilo to dejanje savdskih oblasti, da tako rečem. Da smo se o tem izrecno izrekli in da seveda podpiramo nemško-francoski poziv oziroma usmeritve, ki iz tega poziva izhajajo. Je pa tudi dejstvo, da bo treba počakati, po moje, vsaj še nekaj dni ali tednov, da bomo dobili res dokončno zanesljive informacije o tem kaj se je zgodilo. Vemo, da je do sedaj nesporno vsaj to, kar so priznale tudi same savdske oblasti, da je prišlo do umora ali do smrti tega novinarja, kar po mojem mnenju predstavlja neko nezaslišano kršitev človekovih pravic. To je zagotovo nekaj zoper kar mora Slovenija glasno in jasno nastopiti. To smo že na prvem na nek način naredili, kot sem rekel, z zelo jasno izjavo s podporo tisti skupni izjavi, ki sem jo omenil, hkrati sem že obveščen, da bomo na prihodnjem srečanju zunanjih ministrov na ravni Evropske unije, torej na …/nerazumljivo/ na Svetu EU razpravljali tudi o tem, ali naj se sprejme ta prepoved orožja Savdski Arabiji. In tukaj bomo seveda tvorno v tej razpravi sodelovali tudi na naši strani. Jaz se vsekakor zavzemam za to, da to dejanje ne sme ostati brez nekih sankcij, brez nekih mednarodnih ukrepov, ki bodo jasno pokazali tudi s strani Evropske unije, da je to skrajno nedopustno ravnanje in da ga obsojamo skupno, tako Slovenija kot Evropska unija. Gre predvsem tudi, naj ponovim, za vprašanje človekovih pravic, tudi svobode in medije. Ne nazadnje je šlo za novinarja Washington posta, kolikor se spomnim. Zelo obžalujem to situacijo, še posebej to, da je pravzaprav razkrivanje dogodka trajalo tako dolgo. Šlo je očitno za res neko kruto usmrtitev. Res je pa, da moramo počakati še nekaj časa, da se bodo zadeve izčistile, da vidimo kaj se je dejansko tudi v detajlih zgodilo.

Mislim, da sem s tem v glavnem odgovoril na ta vprašanja.

Še mogoče če se vrnem na vprašanje dr. Brgleza. Mislim, da s sodelovanjem med Državnim zborom in Vlado, predvsem tudi Ministrstva za zunanje zadeve glede vprašanj Zahodnega Balkana, Makedonije, Bosne in Hercegovine, pa tudi ostalih mora biti čim bolj, torej takšno, da smo usklajeni, da se pravočasno informiramo o vseh pomembnih zadevah v skladu z zakonom, v skladu s pristojnostmi. Seveda pa je treba tudi razumeti, da Ministrstvo za zunanje zadeve izvaja številne politike v skladu z zakonodajo in drugimi akti Državnega zbora in seveda tudi drugimi. Glede mnogih pač izvaja operativne, bi rekel, ukrepe in dejanja, ki ne morejo biti vsak hip sporočena Državnemu zboru, morajo pa ostati v okvirih naše skupne politike in zakonodajnih okvirih, ki so za nas predpisane. Tako da bomo si prizadevali, da bomo tudi v prihodnje čim bolj konstruktivno sodelovali s pristojnim odborom, torej OZP, pa tudi z Državnim zborom kot celoto.

Naj še omenim to, da Slovenija, kot veste, letos predseduje Svetu za človekove pravice, kar je neka izjemna čast in odgovornost, ki nas je doletela. In seveda vsako dejanje, ki v tem času krši človekove pravice, kot primer Hašodži, zadeva tudi dejavnost tega mednarodnega organa. Tukaj moram poudariti, da naš predsedujoči, torej naš veleposlanik, ki predseduje temu organu, mora pri tem predsedovanju o standardih, ki so se uveljavili držati nevtralno držo do vseh predlogov in pobud, ki se pojavljalo. tako da pravzaprav ni Slovenija tukaj tista, ki bi, za katero bi bilo primerno, da bi preko predsednika tega organa, predsedujočega torej, vložila kakršnokoli pobudo, tu mora on delovati nevtralno. Bo pa zanesljivo, če bo prišlo do kakršnekoli pobude glede obsodbe ali ukrepov ali česarkoli v zvezi s tem primerom, Slovenija kot predsedujoča absolutno tako pobudo sprejela in tudi, kot sem rekel, zunanjepolitično podpirala v pravi smeri.

Hvala lepa.

Začenjamo z drugim sklopom vprašanj. Kot prvi dobi besedo za dodatno vprašanje dr. Milan Brglez. Pripravi naj se gospod Andrej Rajh.

Najlepša hvala.

Če sem prej spraševal o tem kratkem roku pravzaprav, kjer se zadeve dogajajo, me tokrat zadeva zanima bolj dolgoročno in zopet zadeva spet odnos med obema institucijama. Ker, konec koncev, lahko druga drugo podčrtata. Jasno je, da lahko splošne ukrepe sprejema ali pa splošna vodila sprejema Državni zbor, medtem ko operacionalizacija, konkretni akti so v domeni Ministrstva za zunanje zadeve, ta ločnica je zelo jasna, med drugim odstavkom 2. člena pa potem vsem nadaljevanjem, tam je edinkrat, ko Državni zbor lahko neke zadeve naredi. Ampak znotraj tega širšega odnosa me zanima, v kakšnem času - torej, tu me pa zanima v bistvu zelo konkretno -, v kakšnem času lahko pričakujemo premike glede treh stvari. Najprej glede določanja vsebine predsedovanja Svetu Evropske unije, ker dejansko tu že zamujamo, in to je po mojem celo temeljno vprašanje, ki potem nekako določa še dve drugi zadevi, ki pa izhajata iz obstoječe zakonodaje oziroma obstoječih predpisov. Prva taka, torej, poleg dela na vsebini našega predsedovanja ter treh do petih prioritetah, ki jih je treba nekako določiti tudi zaradi naših partnerjev, ki smo v trojki, ne zgolj zaradi nas, sta drugi dve takšni vprašanji, ki sta pa malce bolj kratkoročni, ampak sta povezani s tem dolgoročnim, ker če tega vemo, potem bo to lažje narediti. Prvo takšno je Deklaracija o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije, ki mora biti sprejeta do 1. 1. 2019. Žal smo se navadili v dosedanjih fazah, da se zna zamujati s temi zadevami, ampak je zelo neprijetno potem na plenarki tri mesece ali pa šest mesecev po tistem sprejemati deklaracijo, ki velja za leto in pol, ampak mora biti nekako usklajena s to glavno, ima smisel, da je usklajena. In drugo, ki pa izhaja iz same Deklaracije o zunanji politiki, ki je bila sprejeta v prejšnjem mandatu, je pa poročilo na podlagi Deklaracije o zunanji politiki, ki ga mora tudi obravnavati Državni zbor.