Spoštovani vsi prisotni.

Pričenjamo 7. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo.

Obveščam vas, da se današnje seje zaradi službene odsotnosti ne more udeležiti kolega Jani Möderndorfer, ker ima druge obveznosti.

Dobil sem tudi eno obvestilo glede nadomeščanja in sicer bo Roberta Polnarja iz Poslanske skupine Desus nadomeščal Jurij Lep.

Zaenkrat drugih obvestil nimam.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk dnevnega reda, je dnevni red določen tako, kot ste dobili obvestilo s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O POVRAČILU ŠKODE OSEBAM, KI SO BILE IZBRISANE IZ REGISTRA STALNEGA PREBIVALSTVA, EPA 303-VIII - DRUGA OBRAVNAVA, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev oziroma Vlada 3. 12. 2018.

Državni zbor je na podlagi zahteve na 17. izredni seji dne 13. decembra o predlogu zakona opravil splošno razpravo in sklenil, da je primeren za nadaljnjo obravnavo.

Skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Branetom Golubovićem pa je istega dne 13. 12. Vložila zahtevo za sklic izredne seje Državnega zbora, na kateri bo obravnavan tudi ta predlog zakona.

Amandmaji so se lahko vlagali do začetka obravnave predloga zakona na seji odbora. Nisem obveščen, da bi bili amandmaji vloženi, kot gradivo pa ste prejeli predlog zakona z dne 3. decembra in mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki datira 14. decembra 2018, torej dan po sklicu seje.

K tej točki so bili vabljeni: Ministrstva za notranje zadeve, Zakonodajno-pravna služba in predstavniki Državnega sveta, ki so posredovali opravičilo za današnjo sejo.

Prej sem že omenil, da ni bilo vloženih amandmajev, zaradi tega pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih.

Oboru predlagam, da obravnavo opravimo tako, da razpravljamo po vrsti o posameznih členih in na koncu glasujemo o vseh členih skupaj.

Ali kdo temu nasprotuje?

Ugotavljam, da nihče.

Želi predstavnik predlagatelja, minister podati dopolnilno obrazložitev k členu predloga zakona? Izvolite, gospod Poklukar.

Hvala lepa spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Ko sem 14. septembra v primopredajnem zapisniku z ministrico za notranje zadeve prevzel resor notranjih zadev je bilo v primopredajnem zapisniku tudi uresničitev ustavne odločbe v zvezi z izbrisanimi. Na Ministrstvu za notranje zadeve smo takoj k rešitvi nastale situacije in pa ureditvi zadeve tudi pristopili. Že prejšnja Vlada je junija letos imenovala medresorsko delovno skupino za pripravo predlogov možnih rešitev za izvršitev odločb Ustavnega sodišča in pri tem pripravila štiri osnovne rešitve. Vlada je 3. 12. 2018 obravnavala in določila besedilo Predloga zakona o spremembi zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in na podlagi tega predlagala tudi Ministrstvu za notranje zadeve v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje in Ministrstvom za finance, pripravilo zakon, ki smo ga potem sprejeli oziroma poslali na Vlado, in sicer kjer smo sledili zakonodajnim rešitvam, da mora biti rešitev za izbrisane, da se dokončno to vprašanje tudi reši. Želeli smo, da se odločba Ustavnega sodišča spoštuje in se potem tudi izvrši, in želeli smo pripraviti stališče, da je rešitev vzdržna za naš proračun. Vse to sem vam predstavil tudi v Državnem zboru na obravnavi zadnjič. Tu smo pravzaprav sledili vsem rešitvam, da se ustavna odločba, ki mora biti uresničena do 14. 1. 2019, tudi s tem zakonom uresniči in da se stanje, kot je predlagalo Ustavno sodišče, tudi uredi.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Hvala za dopolnilno obrazložitev.

Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje. Želi mag. Saša Bricelj Podgornik podati dopolnilno obrazložitev? Izvolite.

Hvala za besedo.

V našem mnenju o predlagani spremembi zakona uvodoma navajamo, da vsebina tega predloga zakona pomeni odziv na odločbo Ustavnega sodišča, s katero je to razveljavilo 12. člen zakona, ki ureja omejitev višine denarne odškodnine v sodnem postopku. Pri tem je Ustavno sodišče glede na njihov pravni položaj sprejelo različno odločitev za dve skupini upravičencev po zakonu, in sicer za oškodovance, ki so odškodninske zahtevke vložili zoper državo pred začetkom uporabe zakona in katerih zahtevki do tedaj niso bili zastarani, je razveljavilo 12. člen v povezavi s prvim odstavkom 28. člena zakona s takojšnjim učinkom. Za oškodovance, ki pa so zahtevke vložili po začetku uporabe zakona ali pa so jih vložili pred začetkom uporabe zakona, vendar bi bili po prejšnji ureditvi njihovi zahtevki zastarani, pa je Ustavno sodišče razveljavilo 12. člen zakona z odložnim rokom 9 mesecev. Namen odložitve razveljavitve za drugo skupino oškodovancev pa je, da se zakonodajalcu omogoči, da ob upoštevanju razlogov, ki izhajajo iz odločbe, sprejme ureditev, s katero bo odpravil ugotovljeno protiustavnost, v nasprotnem bo začela razveljavitev z iztekom roka učinkovati. Nosilni razlog za ugotovljeno protiustavnost veljavne zakonske ureditve omejitve višine denarne odškodnine je v tem, da je nesorazmerno omejujoča in neskladna z 2. členom ustave. Pri presoji je Ustavno sodišče upoštevalo tudi odmik zakonske ureditve od pristopa ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Ustavno sodišče je sicer pritrdilo zakonodajalcu, da je za omejitev odškodnine za drugo skupino oškodovancev obstajal ustavno dopusten cilj, vendar pa zakon s pavšalno in vnaprej opredeljeno zgornjo mejo denarne odškodnine izključuje možnost individualne presoje sodišča o višini odškodnine in tudi učinek ovrednotenja konkretno nastale škode za izrek sodbe prav v vseh primerih, v katerih bi znesek odškodnine presegel pavšalno omejeno odškodnino, ter v tem okviru upoštevanja ovrednotenja okoliščin, v katerih bi sodišče ugotovilo nesorazmerno velik razkorak med zakonsko določeno pavšalizirano odškodnino in dejansko izkazanim obsegom škode. Ni namreč mogoče vnaprej izključiti primerov, katerih javni interes ne bi odtehtal ugotovljenega znatnega razkoraka med izkazom obsega škode in zakonsko pavšalno omejeno denarno odškodnino ter s tem nesorazmernega prikrajšanja pri denarni odškodnini, ki ne omili negativne posledice izbrisa.

Predlog zakona s spremembo 12. člena zakona namesto omejitve višine denarne odškodnine določa omejitev zamudnih obresti. Takšna ureditev se ne uporablja za prvo skupino oškodovancev. Predlagana zakonska ureditev torej omogoča individualno presojo, tako premoženjske škode kot tudi nepremoženjske škode, in tudi temu ustrezno individualno vrednotenje višine denarne odškodnine oziroma pravičnega zadoščenja, kar pomeni, da sledi nosilnim razlogom za ugotovljeno protiustavnost zakonske ureditve, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča. Prav tako se s takšno rešitvijo sledi tudi navedenemu pristopu ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Po predlagani zakonski ureditvi so torej zakonske zamudne obresti omejene na višino glavnice, kot je to sicer veljalo po sistemski ureditvi Obligacijskega zakonika od 1. 1. 2002 do 21. 5. 2007 in je upoštevno za vse zakonske zamudne obresti, ki so v navedenem obdobju dosegle ali presegle glavnico. To ureditev je sicer presojalo tudi Ustavno sodišče in odločilo, da ni v neskladju z ustavo. Izhajalo je iz stališča, da je zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi zakonsko urejanje vprašanj, ki se nanašajo na obveznost, višino in tek obresti, še posebej široko. Pri tem je upoštevalo tudi, da je do vprašanj v zvezi z zamudnimi obrestmi zadržano tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, v primeru Aka proti Turčiji je ESČP namreč izhajajo iz načelnega stališča, da sodi določanje višine zamudnih obresti, ki jih je država dolžna plačati v primeru svoje zamude, v polje zakonodajalčeve proste presoje, pri čemer pa mora zakonodajalec preveriti, ali je bilo ohranjeno ravnovesje med javnim interesom in posameznikovo pravico. Navedenim standardom v zvezi z omejitvami zakonskih zamudnih obresti je predlagatelj sledil in v uvodnih pojasnilih oziroma obrazložitvi k predlogu zakona navaja argumente v prid stališču, da je ravnovesje med javnim interesom in posameznikovo pravico do teka obresti doplačilo ohranjeno. Na podlagi navedenega zaključujemo, da predlagana ureditev prvega odstavka 12. člena zakona, ki se nanaša na drugo skupino oškodovancev, predstavlja eno od možnih rešitev odprave neustavne ureditve in pri tem sledi nosilnim razlogom iz odločbe Ustavnega sodišča.

Pripombo pa smo podali glede predlagane določbe drugega odstavka 12. člena zakona, ki izključuje uporabo predlagane ureditve prvega odstavka za prvo skupino upravičencev, in sicer iz razloga, ker je Ustavno sodišče za to prvo skupino upravičencev razveljavilo 12. člen v povezavi s prvim odstavkom 28. člena, ki je prehodna določba, s takojšnjim učinkom. Se pravi, da je že začela razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v Uradnem listu. To pomeni, da je Ustavno sodišče razveljavilo določbo s takojšnjim učinkom, ne da bi omogočilo drugačno ureditev ali možnost uporabe vsebine 12. člena zakona. Razveljavljene določbe pa torej v tem obsegu ni ustrezno spreminjati ali kako drugače vanjo posegati. Glede na to, da je po svoji vsebini prehodne narave, kot je bila tudi že v osnovnem zakonu, menimo, da ji ustreza umestitev v predlogu zakona kot prehodna določba.

Hvala lepa.

Hvala.

Dobil sem še dve obvestili, opravičilo za udeležbo s strani poslanke Eve Irgl zaradi drugih obveznosti in poslanca Janija Möderndorferja bo nadomeščal na seji Gregor Židan, Poslanska skupina Stranke modernega centra.

Prehajamo na razpravo. Zakon ima dva člena, prvi je vsebinski, drugi je uveljavitvene narave. Želi kdo razpravljati? Kolegica Nataša Sukič, izvolite.

Najlepša hvala za besedo.

Spoštovane in spoštovani!

Saj smo že zadnjič v Državnem zboru precej tega povedali, ampak nekatere stvari je pač treba morda ponoviti.

Za konkretne rešitve za to, kar imamo danes pred sabo, smo imeli 9 mesecev časa, mi imamo pa pred sabo zdajle zakon po nujnem postopku za neko stvar, ki se z zadevo, katere rok se izteče 14. januarja in takrat tak zakon sploh ne bi bil več potreben, že to je zgovorno samo po sebi. Namreč, tu se omenja, da bomo s tem enkrat za vselej razrešili vprašanje izbrisanih in popravili krivice, ki smo jih tem ljudem kot država naredili. No, če bi bilo to res, danes skoraj po 27 letih sploh ne bi več smeli govoriti o tem. Namreč, da osvežim spomin, izbrisanih je bilo 25 tisoč 671 oseb. In kasnejši zakon, ki je naslavljal to skupino ljudi, se je dotikal zgolj še polovice teh ljudi, se pravi, zgolj 12 tisoč oseb je obravnaval, torej kar polovico manj. Jasno je, da je bil zakon manever, ki je za našo državo oziroma dosedanje vlade pač tipičen uveljavljen način, da na eni strani ljudem dajemo pravice, ki jim pripadajo, a pot do njih zastavimo tako, da jih bo uveljavilo čim manjše število ljudi. In poglejmo, kakšno je danes stanje po 27 letih te sramote - namesto celovite rešitve in dosledne odprave krivic in določitve primerne odškodnine imamo več kategorij izbrisanih, tiste, ki so ostali brez statusa, in tiste, ki so si status imeli možnost urediti; tiste, ki so lahko zahtevali odškodnino v upravnem postopku, in tiste, ki jih zakon sploh ni opredelil kot upravičence; tiste, ki so imeli dovolj denarja in volje, da so od države terjali tudi drugi del odškodnine pred sodiščem, in tiste, ki si tega niso mogli privoščiti; tiste, ki so tožbe vložili pred letom 2013, in tiste, ki so jo vložili po letu 2013; in tiste, ki jim je bila dosojena odškodnina pred odločitvijo Ustavnega sodišča, ter tiste, ki jim bo po njej. Torej, že tu lepo vidimo, kakšna krivica in sramota se vleče naprej.

Mi danes tu v resnici govorimo zgolj o 339 tožbah. Torej, ne o 25 tisoč 671 osebah, ampak zgolj o 339 osebah, ki so bile načrtno izbrisane iz registra in ki jim je država očitno in grobo kršila človekove pravice in jih torej oškodovala oziroma prikrajšala, in ne samo to, preprosto izbrisala jih je, jih obsodila na neobstoj. Poglejte, tak primer izbrisanih, ki se še kar vleče že 27. leto, je dejansko primer najslabše možne prakse, ki si ga lahko dovoli neka država. Zgodilo se je torej masovno kršenje človekovih pravic, ljudje so ostali brez vsega, brez pravice do obstoja pravzaprav. In dejstvo je, da je bil izbris načrten, več takratnih oblastnikov je vedelo, kaj se dogaja, in nihče ni ukrepal. In tisti, ki so ta izbris načrtovali, ga izvedli, nikoli niso odgovarjali. In tudi tisti, ki so molče ves čas to gledali in niso ukrepali, so prav tako sokrivi. Tako se nehajmo sprenevedati, ta rešitev, čeprav se danes tako trkamo po prsih, nikakor ni poprava krivic 25 tisoč 671 osebam, ki smo jim odvzeli to državljanstvo.

Kar se teh odškodnin tiče oziroma teh 339 zahtevkov, bi z zakonom lahko pred iztekom 9-mesečnega roka to zadevo rešili, ne pa da je rok moralo pravzaprav postavljati Ustavno sodišče. Zakon ponovno omejuje višino odškodnin, pa četudi le v delu, ki se tiče zamudnih obresti, in zato seveda za nas nikakor ne more biti sprejemljiv. Zamudne obresti, zakaj so tako visoke, vemo, država ni opravila svoje temeljne dolžnosti, ni popravila krivic, ki so se zgodile pred 27 leti. Če je torej težava v finančnih izdatkih, bi se bilo treba na tem mestu raje vprašati, zakaj se tistih, ki so načrtni in sistematični izbris izvedli, nikoli ni preganjajo, niti se od njih ni terjalo kakršnegakoli povračila škode, pač pa se dela krivica še naprej in se samo parcialno rešujejo neki primeri, ljudi, ki smo jih izbrisali, pa se je razdelilo na ne vem koliko kategorij, in to gotovo ni pravična razrešitev te situacije.

Toliko zaenkrat z moje strani. Hvala.

Naslednji se je k besedi prijavil kolega Branko Grims.

Hvala za besedo.

Očitno je nekatere stvari treba večkrat ponoviti, da jih nekateri slišijo. Prva in osnovna med vso zbirko neumnosti, ki so bile zdajle izrečene, je ena kapitalna, če uporabim izraz iz lova, kadar ustreliš kozla kapitalca, da smo Slovenci komurkoli odvzeli državljanstvo. Spoštovana gospa, preden izrečete tovrstne obtožbe, se zavedajte odgovornosti do lastne države in njenih državljank in državljanov - Slovenija nikomur ni odvzela enega samega državljanstva, nikomur! In ne govorite takih bedarij, ker mečete… / oglašanje v ozadju/ svinjarijo po lastni državi, po svoji domovini, po državljankah in državljanih, predvsem pa po vseh tistih, ki smo takrat nosili naprodaj svoja življenja, zdravje, nekateri so tudi plačali za to najvišjo ceno, kajti ljudje so padli v vojni za Slovenijo. Če govorite o teh stvareh morate sploh vedeti zakaj gre. V stari Jugoslaviji status stalnega prebivališča sploh ni bil to, kar je danes v Sloveniji in ljudje to narobe razumejo ali pa če želite razumete očitno narobe ali pa zavestno manipulirate, saj konec koncev učinek je tisti. Namreč takrat si v Sloveniji bil lahko prijavljen nekje, imel stalno, začasno ali katerokoli prebivališče pa si bil prijavljen še nekje drugje v Jugoslaviji. Ko si šel iz Slovenije ljudje so pošiljali takrat, ker so vedeli, da bo vojna zlasti oficirji / nerazumljivo/ so to prekleto dobro vedeli, ker so to pripravljali in svoje družine, sorodnike, prijatelje nazaj na jug in večina teh se ni odjavila iz Slovenije. Imeli so tukaj stalno prebivališče, niso ga odjavili, morali bi ga sicer po zakonu, ampak ni bilo nobenih sankcij in so ga prijavili nekje drugje, ko so prišli. Poleg tega pri samem stalnem prebivališču v Sloveniji do takrat oziroma na ozemlju takratne socialistične Republike Slovenije je bil popoln kaos. Če ne veste tega je bilo okoli mislim, da 37, če me spomin ne vara stalnih prebivališč dokazano na naslovih, ki ne, da niso obstajali, ampak nikoli niso obstajali sploh nikoli v zgodovini pa so imeli ljudje kar tam prijavljeno stalno prebivališče in to so med tako imenovanimi izbrisanimi. Poleg tega je bilo še cel kup drugih nepravilnosti pač nereda pri teh prijavah. Rezultat tega je bil, da ko je prišlo do dejanske osamosvojitve je bila država Slovenija v resnici tako benevolentna pri podelitvi državljanstev, gospa, ne pa pri odvzemu pri podelitvi, da jo je, potem Svet Evrope in druge evropske institucije dajal kot zgled kako je treba urediti državljanstvo, ker smo bili najbolj benevolentna država na svetu. Okoli 170 tisoč ljudi je uredilo svoje državljanstvo brez problema, polleten rok je bil. Kdor je le tukaj prebival v času osamosvojitve in je dal vlogo je dobil slovensko državljanstvo, je lahko uredil svoj status tudi drugače samo vlogo je moral dati, zato ker so bili pač naslovi kot sem že povedal nezanesljivi, podatki neurejeni se je ljudi pozivalo. Javni pozivi niso nič neobičajnega, če želite še iz stare Marije Terezije… V Avstriji, če vi urejate je najbolj občutljive stvari kot je recimo kaj jaz vem zapuščinske razprave ali veste, da tam še danes na steni na razglasu na sodišču objavijo razpis in če tega ne veš tvoj problem si ob vse, če se ne prijaviš v šestmesečnem zakonitem roku, ker je to razumen rok, ki je v pravu vedno veljal. Govoriti kakšne silne krivice so bile za to storjene je seveda veličastna neumnost. Še večji hec iz tega je, da tudi tista odločba Ustavnega sodišča, za katero je sicer nanje predsednik Ustavnega sodišča dr. Tone Jerovšek rekel, da ji verjamejo samo slepci in sleparji dajala kot problem samo to, da se ni vsakomur vročilo poziva oziroma odločbe s priporočeno pošto. Ali veste nerodna stvar v tej določbi pa je, da nekatere upravne enote so pa to storile? Za eno vem, ker sem bil zraven to je bila recimo Kranj pa vem, da je to tudi naredilo od sebe še ene druge v glavnem, kar nekaj upravnih enot je to naredilo, ampak tudi te niso bile izvzete iz postopka. To se je naredilo, kar pavšalno. Zakaj? Zato, ker 10 let ste se levičarji norca delali, ko so rekli, da je to treba urediti z ustavnim zakonom oziroma na drugi primeren način smo ga tudi ponudili, enega smo celo uskladili z SD, LDS in potem ga je Drnovšek ustavil, zaradi agresivnih levičarjev v svoji lastni stranki in zaradi tega se je, potem ta stvar tako odvijala kot se je. 10 let ste se norca delali kako ne bo nobenih odškodnin. Jaz grem lahko z veseljem ponovno brati to, kar sem že naredil na seji Državnega zbora in citirati gospoda Mirana Potrča, gospa Boruta Pahorja, gospoda Lojzeta Udeta pa gospoda Turka nekdanjega predsednika države in vse druge od gospe Katarine Kresal naprej do katerikoli želite vam poiščem kako so vsi prisegali, da tukaj ne bo nobenih odškodnin, ker da jih ne more biti, o čem se pa mi danes pogovarjamo? 52 milijonov evrov ste že izplačali, zdaj pa zakaj je do teh odškodnin sploh prišlo? Zato, ker na Evropskem sodišču so presodili, da je potrebno tukaj to urediti na ta način. Zakaj pa so tako presodili? Ker država Slovenija takrat pod levičarsko vlado tega ni ustrezno branila. Tista obramba na Evropskem sodišču je bila taka, da jo en »ornk« nasekan študent 2. letnika prava ob polnoči, če ga zbudiš napiše boljšo kot tista, ki so jo nesli takrat gor. Ker pač takratni Vladi ni bilo v interesu, ker je bilo v interesu to, kar se je ta hip tukaj spet dogajalo, da se blati slovenska osamosvojitev, ki je najlepši trenutek, najbolj svetel trenutek slovenske zgodovine – zakaj? Zato, ker narod je bil res takrat enoten, politika pa ne. Levičarji ste imeli figo v žepu, pa ste sabotirali slovensko osamosvojitev, saj to vsi vemo. Nekateri dokumenti slovenske osamosvojitve so bili sprejeti z enim samim glasom večine in to ključni dokumenti, vključno z osamosvojitvenim proračunom, zaradi katerega je bila potem Slovenija dobro pripravljena na osamosvojitev in se ni zgodil scenarij kot se je potem grozljivka v Bosni in Hercegovini, kjer je bilo pobitih na 100 tisoče ljudi in razseljenih in še kaj zraven.

Vse to je treba imeti v mislih, ko se o tem pogovarjate. In danes je ta problem pred vami samo zato, ker ste levičarji sami to zakuhali…

Samo trenutek kolega Branko.

Prosim, da ne motite govornika, če se imate kaj za pogovoriti med sabo, zapustite dvorano.

Izvoli, nadaljuj.

Ker ste sami to zakuhali in zaradi tega tudi to sami rešujte, ampak ne pa metati blata po slovenski osamosvojitvi. To je bil trenutek, ko je Slovenija iz naroda, slovenski narod postal nacija, lastnik svoje države. Izpeljano je bilo to na najboljši možen način v tistih okoliščinah. Nihče takrat ni imel zagotovo nobenega slabega namena, ljudje so reševali stvari po najboljših močeh. Če se je komurkoli zgodila krivica, sem bil jaz prvi, ki je zagovarjal, da jo je treba popraviti, ampak to je treba individualno ugotoviti, ne pa, da imajo tisti, ki so sodelovali pri napadu na Slovenijo ali pa imeli pri osamosvojitvi figo v žepu, od tega kakršnokoli korist. A vi veste, da med t.i. izbrisanimi so bili ljudje, še celo televizija jim je objavljala brezplačne spote, kar preverite za nazaj, zato trdim, da je to samo bilo metanje blata po osamosvojitvi. So bili ljudje, ki so bili recimo ujeti na Hrvaškem, pa potem, ker so se borili na strani JLA – kakšna krivica jim je bila pa potem narejena tukaj, ker jih očitno tukaj ni bilo. Da ne govorimo o generalu Aksentijeviću, ki je tukaj grozil, kako bo kri tekla v potokih in tudi on je bil mimogrede ujet potem nekje drugje na območju nekdanje Jugoslavije, ker je sodeloval v vojni tam dol. Pa vseh drugih bojevnikih, ki so odšli v tujino, pa vseh, ki so se vrnili po nekaj letih šele in iznenada spoznali, da so bili oškodovani, seveda zaradi tega, ker so tukaj neprimerljivo večje plače, večje pokojnine in vse ostalo. In mi smo ves čas zagovarjali, da je to treba urediti, ampak individualno, vsakega posebej točno pogledati. Vi ste pa ves čas zagovarjali, da je to treba urediti kar povprek za vse, da je bila vsem storjena krivica, jaz bi res rad vedel, kakšna krivica je bila storjena tistemu, ki se je boril na Hrvaškem na strani JLA, pa delal vojne zločine mimogrede in bi za to zaprt. In da seveda se pri tem loči kdo je kdo in kaj je kdo takrat bil, potem bi se tudi videlo, da so vse te obtožbe popolnoma neosnovane in vse to bi bilo seveda, če bi se spoštovalo neko pravo, že zdavnaj možno urediti. A veste kaj je v resnici poprava krivic? Da je popravljena v razumnem roku. To smo mi takrat predlagali. Deset let ste se norca delali, da ne more biti odškodnin, da to sploh ni noben problem, da to nima veze, ne z državljanstvi, ne z odškodninami, ne z ničemer. Po desetih letih se je pa potem izkazalo, koliko je ura in zaradi tega je šlo 52 milijonov evrov že v dim, pa še enkrat tak znesek, o katerem se zdajle pogovarjate je v igri. Na srečo je odškodninskih zahtevkov manj kot ste sami ocenjevali, da jih bo. To je edina sreča v tej nesreči, kar zajema manjše število ljudi, kot so bile vaše prvotne ocene, s katero se je mimogrede zdajle spet tukaj manipuliralo. Sami ste si godljo skuhali, sami jo rešujte, seveda se vam pri tem en bo pomagalo.