Spoštovani gospe in gospodje, začenjam 14. nujno sejo Odbora za finance. Obveščam vas, da je zadržan in da se seje ne more udeležiti poslanec Primož Siter. Do sedaj sem prejel tudi eno pooblastilo, in sicer bo poslanec Gregor Perič nadomeščal poslanko Moniko Gregorčič s Poslanske skupine Stranke modernega centra.

S sklicem seje ste prejeli predlagan dnevni red seje odbora. V poslovniškem roku nisem prejel drugih predlogov v zvezi z dnevnim redom, zato ugotavljam, da je določen tak dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – ZAHTEVA SKUPINE POSLANCEV DRŽAVNEGA ZBORA ZA OCENO USTAVNOSTI 1., 3., 5., 29. IN 30. ČLENA ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETI 2018 IN 2019, REBALANSA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2019 IN ODLOKA O OKVIRU ZA PRIPRAVO PRORAČUNOV SEKTORJA DRŽAVE ZA OBDOBJE OD 2018 DO 2020. Ustavno sodišče je Državnemu zboru gradivo posredovalo 23. 4. 2019 in določilo 30 dnevni red za izjavitev Državnega zbora glede ocene ustavnosti zakona. Odboru je bilo v zvezi s postopkom za oceno ustavnosti posredovano mnenje Vlade in mnenje Zakonodajno-pravne službe, zato so izpolnjeni poslovniški pogoji za obravnavo.

V skladu z 265. členom Poslovnika Državnega zbora bo odbor kot matično delovno telo podal svoje mnenje o navedeni oceni za ustavnost.

K obravnavi te točke so vabljeni predstavnice in predstavniki Ministrstva za finance in Zakonodajno-pravne službe.

Kot dodatno gradivo k tej točki smo prejeli gradivo Ustavnega sodišča z dne 23. 4. 2019, mnenje Vlade Republike Slovenije z dne 15. 5. 2019 in mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 16. 5. 2019.

Sprašujem ali želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? (Da.) Besedo dajem gospe Sonji Bien Karlovšek. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje, ki je podlaga za odgovor Državnega zbora kot stranke v postopku pred Ustavnem sodiščem.

Mnenje je razdeljeno na dva dela. V prvem se opredeljujemo do procesnih predpostavk, v drugem smo pripravili odgovor po vsebini.

Zavzeli smo naslednja stališča. Rebalans in okvir nista predpisa, ker ne vsebujeta splošnih in abstraktnih pravnih norm in navzven ne povzročata pravnih učinkov. Zahteva glede zakona je zgolj pavšalno obrazložena, ker so zgolj našteti členi, ki naj bi izvrševali proračun. Ni pa navedeno zakaj naj bi ti členi pomenili protiustavnost zakona. ZIPRS ima namreč naravo samostojnega zakona, svojo pravno moč in zato ni protiustaven samo zato, ker izvršuje proračun.

Po vsebini smo ovrgli očitke, da sta rebalans in okvir protiustavna in nezakonita.

Protiustavnost ni izkazana, ker pomen v ustavi določenega načela srednjeročne uravnoteženosti proračuna države brez zadolževanja ni v spoštovanju najvišje še dopustne meje obsega … sektorja država, ampak v tem, da so proračuni države uravnoteženi na srednji rok, to je skozi celotno dolžino gospodarskega cikla, ki zajema tako ekspanzijo kot tudi kontrakcijo ali recesijo in v tem, da se v tem času ne ustvari dodaten javni dolg. Zakon o fiskalnem pravilu notranje pravno ni del Ustave samo za to, ker je bil sprejet z dvotretjinsko večino vseh poslancev in ga je mogoče razložiti neodvisno od zakonske ureditve zakona o fiskalnem pravilu, ki to načelo izvaja.

Ni izkazano, da bi lahko izpodbijani akti ogrozili vzdržnost javnih financ do te mere, da država svojih javnofinančnih obveznosti ne bi mogla izpolnjevati ali da bi lahko tako sploh prišla v zamudo ali da bi se lahko povečal javni dolg.

Nezakonitost ni izkazana, ker ni utemeljena kršitev 3. člena Zakona o fiskalnem pravilu. Ta bi bila lahko ugotovljena šele, če bo v letu 2019 strukturni saldo sektorja država nižji od referenčne? vrednosti s tako imenovanega fiskalnega pakta oziroma če na srednji rok strukturni saldo sektorja država ne bi bil najmanj izravnan.

Ocene skladnosti se spreminjajo tudi tekom proračunskega leta, ker so odvisne od javnofinančnih ukrepov, s katerimi je mogoče javno porabo usmerjati in makroekonomskih gibanj, kar se je pokazalo tudi pri zadnji oceni fiskalnega sveta glede programa stabilnosti in okvirje za obdobje od 2020 do 2022. Ocenjevanje zakonitosti okvirja in rebalansa zgolj s trenutka, ko sta bila sprejeta in na podlagi posamične ocene fiskalnega sveta zato ne upošteva dinamičnosti javnih financ, zanika srednjeročno naravnanost izvajanja fiskalnega pravila. O kršitvi določb 3. člena zakona pa sklepa preuranjeno.

Ocene fiskalnega sveta niso zavezujoče, ker imajo pravno naravo mnenja. Fiskalni svet pa je strokovno strokoven, samostojen in neodvisen, vendar posvetovalni organ, ki naprej usmerja fiskalno politiko. Če bi bile ocene zavezujoče, smo utemeljili, da bi to pomenilo kršitev načela delitve oblasti.

Opisali smo tudi nadzorne mehanizme … spoštovanje fiskalnega pravila zaradi katerih je fiskalno pravilo izvedeno učinkovito. Hvala.

Hvala lepa. Naslednji je na vrsti za predstavitev mnenja minister za finance gospod Andrej Bertoncelj. Izvolite, gospod minister.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! V zvezi z vloženo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 in zahtevo za oceno ustavnosti zakonitosti rebalansa proračuna za leto 2019 in odloka v okviru za pripravo proračuna sektorja država za obdobje 2018 do 2020, je Vlada sprejela mnenje, s katerim se je opredelila do navedb vlagateljev zahteve.

Najprej pravni vidik. Vlada je v mnenju, ki ga je pripravila, izpostavila predvsem vprašanji o tem ali ob upoštevanju narave odloka in rebalansov Ustavno sodišče sploh pristojno za presojo navedenih dveh aktov. Pri tem je izpostavila, da je Ustavno sodišče pristojno za presojo tistih pravnih aktov, ki vsebujejo splošne in abstraktne pravne norme, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti, da pa tako odlok kot tudi rebalans tovrstnih pravnih norm ne vsebujeta. Da navedemo, tako izhaja tudi iz odločbe št. U1-40/96, v kateri Ustavno sodišče ugotavlja, da proračun kot pravni akt učinkuje kot pooblastilo proračunskim uporabnikom, saj določa finančne okvire njihovega delovanja, da pa na pravna razmerja med temi organi in neoblastnimi subjekti, pravnimi in fizičnimi osebami, neposredno ne vpliva, saj ne določa, spreminja oziroma odpravlja pravic ali obveznosti neoblastnih subjektov. Prav tako Ustavno sodišče v že navedeni odločbi ocenjuje tudi, da formalna obveznost 87. člena Ustave ne velja za tiste odločitve, ki ne določajo pravic in obveznosti državljanov ter drugih oseb ter tudi, da glede na to, da proračun ne določa pravic in obveznosti državljanov in drugih pravnih oseb, proračuna ni treba sprejeti v obliki zakona.

Nadalje ekonomski vidik. Nadalje je Vlada v mnenju izpostavila vlogo fiskalnega sveta. Pojasnjeno je, da načrtovanje uravnoteženost javnih financ temelji na parametrih, ki se jih ne da neposredno opazovati, omeriti, ampak se jih lahko samo načrtuje oziroma ocenjuje. To pa pomeni tudi, da je končna realizacija lahko drugačna od načrtovane. Fiskalni svet je kljub pomembni vlogi, ki jo ima na podlagi Zakona o fiskalnem pravilu pri sprejemanju proračunskih dokumentov pristojen za pripravo ocen, ne pa tudi za dokončno ugotovitev tem ali so proračunski načrti pripravljeni v skladu s fiskalnim pravilom. Pri pripravi proračunskih dokumentov, torej gre za tako imenovane ocene za naprej ex-ante, na podlagi katerih Fiskalni svet lahko ob upoštevanju bodočih, negotovih dejstev predvidi, da v danem trenutku obstoja nevarnost kršitve pravil, ne pa da je kršitev sama po sebi že nastala.

Vlada v mnenju pojasnjuje tudi, da Fiskalni svet svoje cilje dosega predvsem prek obveščanja osveščanja širše javnosti, oblikovalcev javnega mnenja ter ostalih deležnikov o pomenu zagotavljanja dolgoročno vzdržnih javnih financ. Navedeno pomeni, da je kljub temu, da je treba ocene Fiskalnega sveta obravnavati zelo resno. To pomeni, da ne bi bile njihove ocene zavezujočega značaja. Pri tem pa ni dvoma, da se mora Vlada do ocen Fiskalnega sveta opredeliti.

Vlada je v mnenju pojasnila tudi, da je pojem srednjeročnost povezan z položajem gospodarstva glede na gospodarski cikel in prihodnje pripovedi, ki jih pripravlja URMAR ter tudi, da pri pripravi proračunskih aktov ni mogoče upoštevati zgolj ene napovedi v enem obdobju. Upoštevajo se tudi napovedi, ki jih pripravijo mednarodne institucije, Gospodarska zbornica, instituti. Prav tako je pojasnjeno, da je matematično fiksno določiti cikle. V več kot 100-letni zgodovini spremljanja gospodarskih ciklov v ZDA je na primer povprečno trajanje gospodarske ekspanzije 41 mesecev, medtem ko trenutna traja že 118 mesecev.

Pri načrtovanju srednjeročne uravnoteženosti ne gre samo za matematične izračune opravljene na podlagi podatkov v preteklem letu in napovedi za prihodnja leta, ampak so zelo pomembni tudi drugi dinamični dejavniki. Predvsem pa je treba ugotoviti, da srednjeročne uravnoteženosti ni mogoče ugotavljati izključno na podlagi podatkov posameznega leta, npr. rebalansa 2019, temveč se srednjeročnost ugotavlja v daljšem časovnem obdobju.

V mnenju Vlade je bilo treba izpostaviti tudi posledice za primer, če bi Ustavno sodišče dosledno sledilo predlogu vlagateljev, ker ti predlagajo naj Ustavno sodišče odpravi odlok okvirov za pripravo proračunov sektorja država. Za obdobje 2018 do 2020 bi takšna odprava odloka pomenila, da Slovenija nima več določenih zgornjih mej izdatkov. Če bi tudi v primeru odločitve, da se odlok odpravi, Ustavno sodišče določilo rok, v katerem bi morala Vlada pripraviti nov odlok za leto 2019, bi to pomenilo, da bi takšen odlok lahko sprejeli najprej v tretji četrtini leta 2019.

Hkrati bi ob upoštevanju že realiziranih izdatkov v letu 2019 takšna zaveza brez dvoma pomenila drastični poseg v druge ustavno varovane pravice, predvsem ustavne pravice posameznikov.

Razveljavitev rebalansa za leto 2019 pa bi pomenila, da je treba nemudoma sprejeti spremembe zakonov, s katerimi bi drastično posegli tudi v druge ustavno varovane pravice kot so transferji, štipendije itd. Prav tako bi bilo treba na podlagi razveljavitve rebalansa zmanjšati sredstva občinam in drugim uporabnikom, ki se financirajo iz državnega in občinskega proračuna. Pri tem ne gre pozabiti, da so na podlagi rebalansa proračuna uporabniki proračuna s konkretnimi pravnimi akti, odločbami, sklepi, že prevzeli pretežen del obveznosti za koledarsko leto 2019.

V zvezi s predlogom vlagateljev zahteve, po katerem naj bi Ustavno sodišče naložilo uskladitev 1., 3., 5., 29. in 30. člena ZIPRS, je Vlada v svojem mnenju izpostavila nejasnost predloga za spremembe, saj zahteve vlagateljev ni mogoče ugotoviti vsebine, ki bi lahko imela vpliv na srednjeročno uravnoteženost proračuna. Ker je s predloga vlagatelja zahteve po spremembi ZIPRS 2018 in 2019 izhaja iz zgolj pavšalne trditve, da so posamezne določbe ZIPRS 2018 in 2019 skladne z določbami Ustave, se do takšnih opredelitev ni mogoče opredeljevati.

Na podlagi vsega povedanega je Vlada sprejela mnenje, iz katerega izhaja, da vlagatelji zahteve razlogov za neustavnost odloka, rebalansa in ZIPRS 2018 in 2019 niso izkazali in da protiustavne posledice v povezavi z navedenimi akti niso nastale, posledično pa je tudi zahteva vlagateljev v celoti neutemeljena. Hvala.

Hvala, gospod minister. Prejel sem še eno pooblastilo, in sicer poslanec Vojko Starović nadomešča poslanca Franca Kramarja iz Poslanske skupine Stranke Alenke Bratušek.

Gospe in gospodje, predlagam Odboru za finance, da razpravlja in odloča o naslednjem predlogu mnenja odbora: »Odbor se strinja s mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 16. 5. 2019 ter predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču Republike Slovenije.«

Odpiram razpravo. Trenutno sta prijavljena poslanka Andreja Zabret in poslanec Andrej Šircelj. Ali želi še kdo prijaviti razpravo? Poslanka Andreja Zabret, izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo. Lep pozdrav predstavnikom Vlade in poslankam in poslancem. Razpravo bom enostavno začela z največkrat slišano besedo kar se tiče ustavne presoje rebalansa proračuna in to je neumnost. Za to obstajata dva razloga in to sta ekonomski in pravni. Če se vrnem nazaj na očitke predlagatelja oziroma opozicije ob sprejemanju rebalansa, da Vlada ne posluša opozoril Fiskalnega sveta, ki je ocenil, da je rebalans za leto 2019 presega zgornjo mejo dovoljenih proračunskih izdatkov za 270 milijonov in s tem krši zakonsko fiskalno pravilo in da je zaradi tega potrebna ustavna obtožba najprej predsednika Vlade, kasneje pa so se odločili za ustavno presojo vseh proračunskih aktov za leto 2019.

Vsi ti očitki in prikazovanja neskončne neodgovornosti Vlade so se kmalu razvodeneli, saj so se nekateri ključni parametri v formuli fiskalnega pravila, saj je za izračun dovoljenih izdatkov in dovoljenega odstopanja strukturnega salda spremenili in tako je Fiskalni svet v novi oceni skladnosti predloga okvira za pripravo proračuna sektorja država za obdobje 2020-2022 ugotovil, da so izdatki skladni z domačim fiskalnim pravilom in da kar naenkrat tudi ni več neskladja s fiskalnim pravilom glede na projekcije izdatkov proračuna za 2019. Sicer v oceni skladnosti Fiskalni svet ni zapisal izrecno, da neskladja ni več, ampak je šele na moje izrecno vprašanje na seji odbora bilo odgovorjeno, da če bi bila v odloku okvira za leto 2019 številke, ki so navedene v paktu stabilnosti, potem takšne neskladnosti s fiskalnimi pravili ne bi mogli ugotoviti. Se pravi, če zaključim, je rebalans proračuna v skladu s programom stabilnosti 2019 in skladen s fiskalnim pravilom.

Če bi prišlo do odločanja Ustavnega sodišča Republike Slovenije, bi šlo za oceno za naprej, saj vemo, da je značilnost proračunov taka, da se iztečejo vedno drugače kot so načrtovani. V zadnjih letih je bila dejanska realizacija vedno boljša od načrtovane, saj se pri načrtovanju vedno zasleduje načelo konservativnosti. Torej, gre za presojo, če je nekaj skladno ali ne, relevantna zgolj in samo ekspost ocena, se pravi časovna usklajenost prej in potem.

Glede pristojnosti Fiskalnega sveta in ocen, se mi zdi pomembno, da ima Fiskalni svet nalogo preveriti korektnost ocen, hkrati pa ali so proračuni izvršeni v skladu s fiskalnim pravilom. Gre torej za tako imenovane ocene za naprej in za nazaj in iz dosedanjih ocen za nazaj je bilo vedno razvidno, da so bili proračuni izvedeni skladno s fiskalnim pravilom. Za naprej pa seveda Fiskalni svet vedno opozarja na nevarnost neskladnosti, kar je tudi prav. Enako dela tudi Evropska komisija v svojih ocenah. Pri ocenah proračunskih načrtov praviloma ocenijo, da obstoji nevarnost kršitve pravil, ne pa da je ta kršitev tudi nastala. Enako je treba tudi razumeti stališča Fiskalnega sveta z naprej ocenami, se pravi z eks-ante? ocenami. Se pravi, dejanska kršitev načela srednje uravnoteženosti bo lahko ugotovljena šele za nazaj, zato ustavna presoja odloka in rebalansa proračuna ni smiselna, saj je mogoča šele potem, ko je zadevno proračunsko leto minilo.

Predlagatelj se opira tudi le na delček zgodbe, na rebalans leta 2019, torej na eno leto, medtem ko Ustava govori o srednjeročni uravnoteženosti in kako naj Ustavno sodišče presoja srednji rok, če gre samo za eno leto. Predlagatelj se opira tudi na spremembe odloka samo v delu, ki zadeva državni proračun in proračune občin. Torej, le dve enoti sektorja država, medtem ko tudi ustavna določba določa, da morajo biti proračuni srednjeročno uravnoteženi in zajemati celoten sektor država.

In kaj bi pomenilo, če bi Ustavno sodišče Republike Slovenije sledilo predlagateljem in odpravilo rebalans ter razveljavilo odlok? Potem bi prišlo do kršitve drugih z ustavo zagotovljenih pravic. Mi imamo sprejeti proračun za leto 2019, vendar v njem ni na razpolago dovolj sredstev o obsegu, ki bi omogočali izpolnitev o obsegu, ki bi omogočali izpolnitev vseh zakonov in drugimi predpisanimi določenih obveznosti. Predlagatelji zahtevajo tudi odpravo odloka v celoti. To gre verjetno za pomoto, kajti takšna odprava odloka bi pomenila, da sploh nismo skladni z Zakonom o fiskalnem pravilu, ki določa, da potrebujemo triletni odlok o fiskalnem okviru in da zgornjo mejo izdatkov sploh nimamo.

In na koncu še pravni vidik. Da ustavna presoja rebalansa in odloka že iz formalnega razloga ni mogoča, ker navedena akta nista zakonska akta, kar opozarja tudi ZPS in Vlada. A s tem naj se ukvarjajo pravniki. Hvala.

Hvala lepa, gospa poslanka. Naslednji je za razpravo prijavljen poslanec Andrej Šircelj. Izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Minister, kolegice in kolegi ter ostali predstavniki Vlade! Slovenska demokratska stranka in Nova Slovenija sta vložili zahtevo za presojo proračunskih aktov, tako Zakon o izvrševanju proračuna, samega proračuna za leto 2019, odloka in seveda nekatere druge povezane s proračunom dokumente. Seveda je v zahtevi za ustavno presojo teh aktov točno navedeno, za katere akte gre. Ne glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe od posebnosti akta proračuna, da tako rečem, govorimo tukaj še o ostalih aktih, tudi o Zakonu o izvrševanju proračuna itd.

To smo naredili na podlagi Ustave in to smo naredili na podlagi zakonov. Zato protestiram proti temu, da se te akte imenuje neumnost, kot je sedaj povedala gospa Zabertova. Mi delamo v skladu z Ustavo in mi delamo, tukaj je bilo pač rečeno, da je ustavna presoja proračuna je neumnost. Mi delamo v skladu z zakonodajo Republike Slovenije. To niso neumnosti, zato imamo vso pravico, ker nam to omogoča ustava in zakonodaja. Seveda je legalno in legitimno, da to naredimo. Ne samo zato, ker nam to določa ustava in ker nam to določajo zakoni, ampak tudi zaradi tega, ker je to nujno tudi z ekonomskega zornega kota in tudi z zornega kota zagotavljanja stabilnosti javnih financ. Kajti stabilnost javnih financ zagotavljajo tudi na dolgi rok seveda večjo blaginjo ljudi.

In danes, kot razumem to sejo, mislim, lahko jo nekateri za to pač izkoristijo in govorijo in se oni postavijo na piedestal Ustavnega sodišča in govorijo kaj je neumnost in kaj ni neumnost, ker danes govorimo o dveh mnenjih, ki jih je Zakonodajno-pravna služba in Vlada napisala na podlagi prošnje, zahteve, kakorkoli vzamete, ustavnega sodnika oziroma Ustavnega sodišča, kar je v skladu s postopkom. Mi se kot predlagatelji s tema dvema mnenjema ne moremo strinjati. Ne rečemo, da se pisci teh mnenj niso poglobili v celotno zadevo, vendar mi menimo, da 3. člen Ustave, se opravičujem, 3. člen Zakona o fiskalnem pravilu določa tako imenovano švicarsko formulo na podlagi katere se govori o, če želite, vnaprejšnjem določanju pravnih aktov s skladu z 148. členom Ustave in 148. člen Ustave govori o tem, da morajo biti prihodki izenačeni z odhodki brez zadolževanja itd. Sedaj nisem citiral, sem prosto povedal samo delno smiselno vsebino 148. člena Ustave Republike Slovenije.

Z drugimi besedami, če mi tako kot v teh dveh mnenjih je napisano, govorimo o tem, da je srednjeročno obdobje, obdobje nekih let vnaprej itd., katerokoli to obdobje že to je, potem enostavno fiskalno pravilo izgubi svoj smisel. Cela država bo prej v krizi, se bo prej zgodila dejansko totalna kriza in šele potem bo nekdo ugotovil, da morda pa za nazaj neki proračuni dejansko bili v skladu s fiskalnim pravilom in v skladu 148. členom. To pomeni popolno neoperativnost Zakona o fiskalnem pravilu. In tisto, kar se je dogajalo v preteklosti o tem kako so se javno finančni prihodki in izdatki in zadolževanja ter drugi elementi javnih financ obravnavali, ima svoj zgodovinski pomen. Vendar je nepomemben v tolikšni meri, da v tistem obdobju ni bilo 148. člena Ustave in predvsem ni bilo Zakona o fiskalnem pravilu, ker lahko mi govorimo tudi o tem, da gre za neobvezujoče mnenje, kot vi pravite, Fiskalnega sveta, ampak Ustava pa je obvezujoča. In ne glede na strokovno mnenje Fiskalnega sveta je samo Fiskalni svet eden izmed tistih najbolj poklican, da ocenjuje dejansko javne finance.

Če sedaj govorimo o teh javnih financah, za kar pravzaprav po sami vsebini gre, govorimo o tem, da je ta najbolj strokovni svet, Fiskalni svet, ugotovil, da gre za dolgoročno povečanje izdatkov. In če govorimo o odloku, potem govorimo tudi o tem, da za tisto leto Vlada ni dala triletne napovedi. Tudi o tem govorimo. Ni dala. Kar pomeni, da je manko. Kar pomeni, da tam je nič. Ampak Fiskalni svet govori o kvalitativnem in kvantitativnem ravnovesju, ki bi moralo biti tukaj doseženo in za strukturni primanjkljaj 270 milijonov. In če govorimo o srednjeročni dimenziji, ravno s tega zornega kota, Fiskalni svet govori o tej srednjeročni dimenziji, da dejansko tukaj niso izpolnjeni pogoji. Gre za ekspanzivno in prociklično fiskalno politiko in tveganja, da bo prišlo do zmanjšanja gospodarske aktivnosti so velika in zato so tveganja za javne finance še toliko večje. Kajti izdatkov, trajno povečanje izdatkov proračuna, ne spremljajo strukturne reforme, ki bi dejansko zagotavljale stabilnost teh javnih financ. In s tem, ko prekoračuje Vlada limit porabe 870 milijonov evrov, gre enostavno po mnenju Fiskalnega sveta oziroma po mnenju predstavnikov….

Gospod poslanec, verjetno ste se zmotili. 870 milijonov prekoračitev. Ali mislite tudi 270?

Ne, limit porabe je 870 milijonov, za 270 milijonov gre pa za prekoračitev. Da ne bo nejasnosti. Vse skupaj pa je nekaj čez milijardo itd.

Tako, da iz tega zornega kota Vlada naredila tistega, če govorim vsebinsko, Vlada ni naredila tistega ekonomskega napora, ki bi ga dejansko lahko naredila. In seveda takrat, ko se je to dejansko sprejemalo, odlok itd., je prišlo do tega, da ni bilo podatkov za leto 2020 in leto 2021.

Z drugimi besedami lahko rečemo, da presežek državnega proračuna, gre za presežek državnega proračuna, je premajhen, da bi lahko zagotovili stabilnost javnih financ. In zaradi tega, če sedaj govorimo o zakonitosti in ustavnosti in da se vrnem seveda na ta pravni del, je ta predlog, da se enostavno presodi o proračunu in proračunskih aktih popolnoma legitimen in legalen. Predpisi, ki jih določa ustava v 148. členu in posledično Zakon o fiskalnem pravilu dejansko omogočajo, da delujejo javne finance v vseh treh temeljnih funkcijah. To je v prerazdelitveni, stabilizacijski in alokacijski. To je dejansko treba zagotoviti in v okviru tega voditi vzdržno vodeno proračunsko politiko. Rešitev takšna ali drugačna Ustavnega sodišča bo pokazala oziroma trasirala pot za naprej, zaradi tega ker imajo ustavne odločitve neko vrednost za naprej.

Če želimo zagotoviti ustrezne stabilne javne finance, potem mislimo, da je treba to pot postaviti tako, da bo to zagotavljala tudi v prihodnje. In še enkrat. 3. člen Zakona o fiskalnem pravilu, kjer govorimo o tako imenovani švicarski formuli, dejansko določa to, da je treba proračunske dokumente, akte, zakone itd., gledati dejansko kaj se zgodi ob njegovem sprejemu. Ker če bomo gledali takrat, ko se to že izvrši, ponavljam, predsednik, potem bomo dejansko prišli do tega, da bomo prišli v krizo in morda čez deset, pet let ugotavljali, da je bila kršena Ustava oziroma Zakon o fiskalnem pravilu. Toliko. Hvala lepa.