Lep pozdrav vsem.

Zdaj imamo dva odbora, Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, 9. seja, ter komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti, 6. Seja.

Pričenjam 9. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so se seje opravičili naslednji člani in članice: Miha Kordiš in Suzana Lep Šimenko. Na seji kot nadomestni člani sodelujejo: Tina Heferle namesto Aljaža Kovačiča in Jože Lenart namesto Nine Maurovič.

Besedo dajem Marku Bandelliju, Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Izvolite.

Hvala predsednik.

Pričenjam 6. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Obveščam vas, da so se današnje seje opravičili naslednji člani in članice: Eva Irgl. Na seji kot nadomestni člani in članice komisije s pooblastili sodelujejo: Tina Heferle namesto Aljaža Kovačiča, Soniboj Knežak namesto Meire Hot in Franci Kepa namesto Dejana kaloha.

Besedo dajem predsedniku Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Izvolite.

Hvala.

Vse članice in člane komisije in odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

S sklicem seje ste sprejeli naslednji dnevni red skupne seje: 1. Redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti za leto 2018 in 2. Razno.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red tako, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA – REDNO LETNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA LETO 2018. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in sicer: Poročilo in mnenje Državnega sveta

Na sejo so vabljeni: Vabljeni: Zagovornik načela enakosti, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Vlada Republike Slovenije in Državni svet Republike Slovenije. Odbor bo poročilo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora.

Pričenjam z obravnavo te točke. Najprej prosim predstavnika predlagatelja, to je, zagovornik načela enakosti gospod Miha Lobnik, da predstavi poročilo.

Izvolite.

Hvala.

Spoštovana predsednika! Lep pozdrav tudi vsem poslankam in poslancem ter ostalim zbranim!

Poročilo bom predstavil s pomočjo Power Point projekcije. Gre za drugo celoletno poročilo naše najmlajše neodvisne državne institucije. Obsežno je, skoraj 200 strani, zato se mi zdi takšen primer predstavitve ustrezen. Poročilo obsega 5 glavnih sklopov in tri dodatke. V prvem delu predstavljamo krajši pregled razvoja institucije v smislu infrastrukturnih korakov, potem pa tudi prvič pregled izvajanja nalog v skladu z 21. členom Zakon o varstvu pred diskriminacijo in sicer pregled tega kaj smo v okviru leta 2018 že izvedli. Drugo poglavje se poglobljeno ukvarja z vprašanji svetovanja informiranja in podpore ljudem, ki se na našo institucijo obračajo ter vprašanje obravnave in ugotavljanja diskriminacije, ki jo k nam prijavljajo. To sta dve od treh ključnih funkcij. Tretja funkcija je sistemske narave in ji posvečamo tretje poglavje, ker predstavimo spremljanje obravnave diskriminacije pri drugih državnih organih, dialog z nevladnimi organizacijami in prve ugotovitve sodelovanja z različnimi resorji ter naše aktivnosti na področju ozaveščanja in preventive v zvezi z diskriminacijo in spodbujanja enakopravnosti. Četrto poglavje smo posvetili v lanskem letu izpostavljenemu področju diskriminacije zaposlovanja in dela. V petem pa smo predstavili našo mednarodno dvostransko in širše mednarodno sodelovanje. Letos smo poročilu dodali tri posebna poglavja - dodatni sklopi - in sicer prevod poročila posebnega poročevalca Združenih narodov za vprašanja manjšin, ki ji Slovenijo obiskal v lanskem letu. Prevod sklepnih ugotovitev Odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostjo glede uvodnega poročila Slovenija o izvajanju konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in prevod priporočila Evropske komisije o standardih za delovanje organov za enakost, med katere v Sloveniji prištevamo prav zagovornika načela enakosti. Vzpostavljanje organa torej prvo poglavje in pregled izvajanja nalog in pooblastil dve ključni okoliščini sta spremljali lansko leto. Najprej je 24. maja potekel dvoletni zakonski rok, v katerem so tehnično administrativne naloge za delovanje novega organa zagotavljali in izvajali v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. To pomeni, da smo bili s 25. majem 2018 postali kot institucija popolnoma samostojni. Za celovito izvajanje vsebinskih nalog in tudi podpornih tehničnih nalog, ki so potrebne za zakonito izvajanje mandata smo zato v letu 2018 vzpostavljali samostojen sistem infrastrukture v smislu sekretariata glavne pisarne, zato, da vsi postopki v organu in procesih potekajo na ustrezen zakonsko predpisan način. Glede vsebinskih prioritet pa smo se primarno lotili obravnave posameznih primerov diskriminacije. Poudariti moram, da nam je pripadlo večje število nerešenih zadev še iz prejšnjega mandata po zakonu je blizu 300 zadev, ki jih je imel še prejšnji zagovornik načela enakosti, ki je deloval v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v reševanje pripadlo novemu organu, zato smo se v letu 2018 poleg obravnave sprotnih primerov tistih, ki so prihajali od same ustanovitve organa naprej torej leta 2016 in 2017 bila to naša tudi glavna vsebinska prioriteta. Prvo poglavje je za lažji pregled in nadzor za vaše lažje delo in vseh javnosti, ki jih naše delo zanima. Organizirano na mogoče malo nenavaden novi način. Namreč mi smo vsako zakonsko alinejo opisali, ki nam daje neke določene naloge in pooblastila ter v zvezi s tem na ta način kot ga tukaj primeroma navajamo postavili vprašanje kako njeno izvajanje opisati podali konkreten odgovor in dodatna pojasnila. Temu bi rekli poročanje na nivoju imputa, kaj smo na posameznih področjih izvajali. To je prvo poglavje.

Drugo poglavje se pa zelo konkretno vsebinsko nanaša na postopke pri zagovorniku načela enakosti, kadar obravnavamo posamične primere. Sedaj ta institucija ima funkcijo tako podpore, svetovanja in pomoči ljudem, ki mislijo, da so ali so diskriminirani in se lahko na nas obrnejo na našo brezplačno telefonsko številko z e-mail, osebno in se pravzaprav z vprašanji preverjajo ali je situacija, ki jo v življenju imajo diskriminacija ali ne. V tem smislu so lahko pri nas tudi podprti v drugih postopkih pri drugih organih, kjer uveljavljajo svoje pravice in jim pomagamo pač zaščiti njih pred diskriminacijo. To je funkcija podpore. Hkrati pa potekajo pri nas tudi postopki ugotavljanja diskriminacije. V zvezi s tem je v teh dveh letih delovanja postalo jasno kako raznolika in kompleksna so vprašanja, ki se v naš organ stekajo, zato smo v poročilu predstavili nekaj anonimiziranih primerov svetovanj in ugotavljanj diskriminacije in sicer na način, da smo jih organiziral po osebnih okoliščinah, zaradi katerih jih je do diskriminacije prišlo. Srečujemo se tudi s težkimi primeri zgodb, kjer pa situacija ne ustreza definiciji in diskriminaciji kot jo določa Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ampak gre za druge krivice ali protipravna dejanja neenakopravnosti. Takrat moramo ljudem razložiti, da v kolikor nekaj o krivici ali o neenakopravni obravnavi ne botruje kot razlog osebna okoliščina tega ni mogoče razumeti kot diskriminacijo ali s primeri kjer storilci, kršitelji namerno ali nenamerno prikrijejo pravne vzroke diskriminacije in zato te ni mogoče dokazati, takrat se srečujemo z ljudmi, ki so doživeli, ki so zapostavljeni, doživeli diskriminacijo, vendar pravzaprav postopek ni v njihovo korist. Na koncu v tem poglavju predstavimo še tisto, kar Zakon o varstvu pred diskriminacijo prinaša, vendar se v Sloveniji še ni zares začelo uporabljati to je uporaba pravnih sredstev na sodiščih. Za vsakršno ugotavljanje diskriminacije so potrebne ugotovitve treh ključnih pojmov: za katero osebno okoliščino je v danem primeru šlo, na katerem od zakonom predpisanih področij naj bi se diskriminacija zgodila in kakšne oblike je diskriminacija bila. Te postopki pri nas imajo prav ta namen in funkcijo. Jasno in transparentno opredeliti ali v nekem dejanju gre za to, kar določa zakon torej vsako neopravičeno dejansko ali pravno, neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja, zaradi osebnih okoliščin. Osebne okoliščine, ki jih je zakon definiral so naštete. Pri nas v Sloveniji je torej 11 eksplicitno opisanih in v 12 se v zakonu postavlja druge osebne okoliščine, v obrazložitvi členov in tudi v strokovnih in širših evropskih virih. Seveda druge osebne okoliščine pomenijo predvsem tisto osebno značilnost, na katero ljudje nimamo, sami vplivajo, ne moremo izbrati in zato tudi ne zamenjati ali pa bi - tako kot v primeru vere - se jih z težka odrekli. V tem diagramu prikazujemo kako in katere osebne okoliščine so v primerih, ki so bili zaključeni v letu 2018, ljudje največkrat zatrjevali. Moram pa takoj dodati, da to seveda ne pomeni zdaj reprezentativnih številk za slovenski prostor, ampak samo v vzorcu tistih, ki so se na nas obrnili in so bili v letu 2018 zaključeni, pa vendarle je povedno, da se še vedno najpogosteje kot zatrjevana osebna okoliščina razloga diskriminacije, pojavlja invalidnost, skoraj v četrtini primerov, sledita pa ji narodnost, rasa oziroma etnično poreklo, blizu je potem tudi spol, vera in prepričanje, pa že starost in spolna usmerjenost.

Področja družbenega življenja, kjer je diskriminacija prepovedana so delo in zaposlovanje, s tem povezano članstvo v sindikatih, socialne pravice, uveljavljanje zdravstvenega varstva, izobraževalni sistem ter trg dobrin in storitev in večina zatrjevanih in zaključenih primerov v letu 2018 je pa več kot polovica bila na dostopu do zaposlitve oziroma pogojih zaposlovanja, vključno z napredovanjem oziroma s pogoji dela, pogodbami o zaposlitvami, plačami in tako naprej. Četrtina pa na dostopu do dobrin in storitev, tudi stanovanj.

Tukaj lahko poudarim, velikokrat je izpostavljeno vprašanje razlike med Varuhom človekovih pravic in zagovornikom – če se Varuh človekovih pravic ukvarja z vprašanjem človekovih pravic v najširšem pasu, je zagovornik omejen predvsem na diskriminacijo in neenakopravnost, vendar se z njo ukvarja na globlji način, kot varuh, torej, kot prej predstavljeno. Pri nas vodimo postopke ugotavljanja, ki se končajo v ugotovitveni odločbi. Lahko spremljamo žrtve, tudi izjemoma v postopkih na sodišču in ugotovljeno diskriminacijo lahko, v primeru, da se ne preneha, predlagamo pač pristojnemu področnemu inšpektoratu, v prekrškovno obravnavo.

Še v enem smislu se razlikujemo od Varuha človekovih pravic – mi imamo mandat tudi v zasebnem sektorju, kar pomeni, predvsem delodajalci in ponudniki dobrin in storitev. Velik spekter delodajalcev je oseb zasebnega prava, prav tako pri ponudnikih dobrin in storitev.

Med oblikami diskriminacij je nekaj, v pričakovanjih. Neposredna, direktna diskriminacija – na tem delovnem mestu želimo imeti osebo ženskega spola - tipičen primer, šef našega oddelka ne bo oseba ženskega spola, zato ste bila dobra kandidatka, pa ne boste izbrani – tipičen primer neposredne diskriminacije, medtem ko o posredni diskriminaciji govorimo takrat, kadar kljub na videz nevtralnim členom in pogojem, ugotavljamo, da na primer, dve tretjini nezaposlenih visokokvalificiranih oseb v Sloveniji predstavljajo osebe ženskega spola, le ena tretjina pa moške, čeprav vemo, da gre za približno uravnoteženo, številčno uravnoteženo populacijo. Takrat se sprašujemo o drugih učinkih, ki so tovrstno neenakost povzročili in takrat govorimo o posredni diskriminaciji.

Posredna diskriminacija je tudi izhodišče za sistemsko delo in ukrepe, ki jih pripravljajo resorji, namreč, Zakon o varstvu pred diskriminacijo v 14. členu predvideva, da lahko resorji predlagajo posebne spodbujevalne in pozitivne ukrepe, ki naslavljajo prej zelo natančno opisano obliko diskriminacije. Specifične oblike, kakor jih predvidevajo evropske direktive, so pa nadlegovanje, verbalno in fizično spolno nadlegovanje, kjer »edinič« osebna okoliščina ni nujen pogoj, da se jo prepozna, da se dejanje prepozna kot oblika diskriminacije, navodila za diskriminacijo predvsem v nekih hierarhičnih sistemih.

Pozivanje k diskriminaciji, torej, govorjenje in pozivanje h kateri od prej naštetih oblik in javno opravičevanje zapostavljanja ali preziranja oseb oziroma skupine oseb zaradi osebnih okoliščin. V teh dveh pogledih se tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo približa enim od elementov sovražnega govora, ki jih na ta način prepoveduje. Viktimizacija kot tista oblika, kjer se tiste ljudi, ki so se zapostavljanju uprli, še potem posebej obravnava in definicija večkratne diskriminacije, kadar so v njih pač žrtve otroci ali slabotne osebe. Kadar gre za obliko podajanja ali širjenja rasističnih, versko, narodnostno in spolno razlikovalnih pozivov in kadar je diskriminacija številčno gledano množična ali pa večkratna. Na koncu o tem poglavju še statistike. V začetku leta 2018 smo torej začeli s 130 nerešenimi primeri še iz obdobja 2012-2017. V letu 2018 se je k tem dodalo 93 novih prijav in tekom leta je bila skupno rešenih 93 plus 56 primerov, zato smo v začetku tega leta 2019 letos začeli s 74 še ne rešenimi primeri iz preteklosti, polovica iz leta 2018, polovica pa še iz prejšnjega obdobja. Gre za kompleksne primere in se tekom leta že rešujejo. Statistika potrjuje to, da smo večji del zamud, ki so nastale že v obdobju preden smo obstajali in nastajale v obdobju, ki je pomenilo našo izgradnjo sedaj obvladali.

Prehajam na tretje poglavje poročila, ki govori o naših sistemskih nalogah in se v štirih letih ukvarja s tem, tako smo tudi v letu 2018 delali. Naredili smo eden pregled kako so se z diskriminacijo ukvarjali drugi inšpektorati, ki prav tako po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo obravnavajo prijave diskriminacije vsak na svojem področju kako se je Policija ukvarjala z nekaterimi primeri diskriminacije sodišča predvsem v smislu delovnega prava in tožilstva in varuh človekovih pravic, ki se deloma tudi srečuje z diskriminacijo. Mi smo v letu 2018 sistematično stopili v dialog s predstavniki nevladnih organizacij, ki so partnerji in predstavniki tistih skupin, ki jih zaznamujejo osebne okoliščine, ki so navedene v 1. členu Zakon o varstvu pred diskriminacije kot tiste, zaradi katerih je diskriminacija prepovedana. Ta odnos se nam zdi eden ključnih, ker nam poleg samih prijav in raziskav prinaša informacije s terena. To pomeni, da smo si tudi odpravili v stike s tistimi, ki nelahko pridejo do nas v Ljubljano in opravili prve sestanke na terenu, lansko leto s 26 različnimi nevladnimi organizacijami. Pregled teh sestankov, njihovo sporočila so tudi del poročila. Potem pa smo se aktivno srečevali tudi s predstavniki resorjev. Lanskoletno, celoletno poročilo smo predajali ministrom oziroma državnim sekretarjem in ga predstavili in jih prosili za kontaktne osebe, zato da pospešimo nekatere procese, ki bi sicer lahko trajali veliko dlje, kjer bi pravzaprav mi ugotavljali kaj manjka na strani resorjev, če vzpostavimo neki delovni odnos smo se z ministri v glavnem strinjali lahko, potem skupaj na področjih, ki jih posamezen resor pokriva prenašamo naše ugotovitve tako iz posamičnih primerov kot tudi iz raziskav v predloge torej predloge ukrepov po posameznih ministrstvih. Zato smo naredili tudi analizo ukrepov, ki trenutno potekajo in jih je mogoče opredeliti kot take narave, ki so namenjeni proti diskriminaciji in z nekim diagramom pokazali, da so trenutno sicer dobro pokrito področje torej okoliščine invalidnosti in delovnega področja, dela in zaposlovanja, da pa imamo določene vrzeli in sedaj bomo lahko v letošnjem letu in tudi v prihodnje sistematično predlagali katere so tiste točke, kjer bi bilo smiselno, da resorji izvedejo dodatne ukrepe. Ti ukrepi so nekaj novega. V Sloveniji smo poznali politiko ukrepov recimo za povečevanje stopnje izobrazbe romskih otrok že vrsto leti in različnih, da sedaj ne naštevam in te smo popisali, ampak Zakon o varstvu pred diskriminacijo uvaja neko novo kvaliteto, to je ravno tista začetna meritev, ki postavi cilj nekega ukrepa in ukrep mora imeti tako naravo, da ga je mogoče spremljati. Torej, da ni samo na ravni imputa, ampak da se v bistvu spremlja ali s temi aktivnostmi država zares spreminja tisto stanje, ki ga pač želi spremeniti. Na koncu pa povzamemo serije različnih javnih dogodkov, na katerih smo jih bodisi pripravili ali pa sodelovali aktivno in pač vzpostavitev naše spletne strani. V okviru četrtega poglavja, izpostavljenega področja diskriminacije, na področju zaposlovanja in dela, smo najprej iz analiz naše javnomnenjske raziskave v letu 2017, potem pa tudi analiz k nam prijavljenih primerov, ugotovili, da se delo zaposlovanja pojavlja kot ključno področje, ki ljudi skrbi. Tukaj prihaja najpogosteje do neposrednih oblik diskriminacije, omenjajo se tudi posredne oblike diskriminacije in pa seveda nadlegovanje in spolno nadlegovanje. Zdaj, pri nadlegovanju je za nas pomembno ljudem razložiti, tudi kadar gre za trpinčenje, da v kolikor to ni motivirano spet z neko osebno okoliščino, kot tistim motivom tega početja ga ne moremo kvalificirat kot diskriminacijo, vendar je to stvar Zakona o delovnih razmerjih oziroma Inšpektorata za delo in tudi tako svetujemo vsem, ki se na nas obrnejo.

Mi smo pač pregledali Nacionalni akcijski načrt za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu in opozorili na to, da dosledno še ne upošteva novosti, ki jih je prinesel Zakon o varstvu pred diskriminacijo, zato v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve, sodelujemo na njihovih dogodkih implementacije Nacionalnega akcijskega načrta in s tem vključujemo vsebine, s katerimi delamo tudi v izvajanje akcijskega načrta, smo partner, sodelovali smo na prireditvi na Gospodarski zbornici, pred dvema tednoma, ko so prva podjetja podpisala svečano zavezo k spoštovanju človekovih pravic v okviru delovnih okolij. Gre za tako imenovane mehke pristope, kjer delodajalci sami spodbujajo raznolikost in kulturo vključevanja v svojih delovnih okoljih. Namreč, zelo se zavedamo, da se vprašanj diskriminacije enakopravnosti seveda ne da na način posamičnih postopkov reševati in da sta potrebna oba pristopa, tako konkreten na posamični ravni, kot tudi sistemski in da seveda sistemski ne more temeljit na neke vrste represijah ali sankcijah, ampak na spodbudah.

V zvezi s tem izpostavljamo dva dogodka – spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu z mednarodnimi gosti in izzivi in priložnosti za ženske v podjetništvu, vpliv spola na kariero. Našo mednarodno in dvostransko sodelovanje poteka pod okriljem evropske zveze organov za enakost Equinet, katere člani smo tudi zagovornik načela enakosti Slovenije in v njih deluje sedem delovnih skupin, aktivno in polnopravno sodelujemo. Z drugimi nacionalnimi inštitucijami tega tipa si izmenjujemo različne informacije in primere. To je uporabno predvsem za to da, v vsaki od držav člani EU ne odkrivamo vsakič znova tople vode, ampak, nas lahko kolegi iz drugih držav že opozorijo na kakšne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je na neki »inštanci« o podobnem primeru, kot ga obravnavamo sami, že odločilo in potem prevajamo neko isto pravno ureditev v okviru cele Evrope. Sodelovali smo s predstavniki mednarodnih mehanizmov za varstvo človekovih pravic. Torej, ko se je v Sloveniji vodil posebni poročevalec za vprašanja manjšin, smo se sestali in odgovarjali na njihova številna vprašanja, gostili smo delegacijo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti in aktivno sodelovali na mednarodnih konferencah in seminarjih, povezanimi z številnimi temami, ki jih naše delo pokriva.

Smo pa bili tudi proaktivni, v smislu zagotavljanja dodatnih finančnih virov. V Bruslju smo se skupaj z partnerji iz Bolgarije, Belgije in Portugalske, prijavili na projekt pri komisiji in uspeli - s projektom Starševstvo in delovno mesto, ki bo v naslednjih dveh letih v teh štirih državah potekal. Mi smo eden od štirih partnerjev in na ta račun bomo tudi pridobili 128 tisoč evrov dodatnih sredstev, ukvarjali pa se bomo z vprašanjem, seveda, povezave prostega časa in usklajevanja družinskega življenja in delovnega življenja.

Trije dodatni sklopi poročila, ki so letos dodatek rednega letnega poročila, so vezani na to, kaj se je ključnega na tej temi v Sloveniji po naši oceni v lanskem letu v Sloveniji dogajalo. Skratka, že prej omenjeno poročilo posebnega poročevalca OZN z vprašanjem manjšin. Kar nekaj opozoril je bilo izrečenih in tudi pohval v tem poročilu za Slovenijo, zato se mi je zdelo prav, da predstavimo to v prevodu širši javnosti, da ga razširimo na ta način, tudi v Sloveniji, zato da smo lahko ponosni na dosežke, ki jih naša država že s strani mednarodnih institucij uspeva imeti in da lahko seveda začnemo delati na področjih, kjer nam kažejo ogledalo in možnost napredka. Iz tega poročila bi v tem trenutku poudaril predvsem eno priporočilo, ki se ponavlja skozi različne mednarodne institucije in to je, da v Sloveniji še ne zbiramo dovolj natančno podatkov o različnih manjšinah, kar je ovira potem za učinkovite politike in prilika, da bi se v zvezi s tem nekaj spremenilo, je prav Zakon o varstvu osebnih podatkov 2, ki prihaja. Namreč, ustvariti moramo dovoljšno pravno podlago, tudi za zbiranje občutljivih podatkov, ravno zato, da bi bili lahko potem ukrepi na področjih, ki se zadevajo teh skupin, učinkoviti. Pa bom povedal en primer. Ne moremo sestaviti dobre slike o tem, koliko romskih otrok konča osnovno šolo, ker se zbiranje teh podatkov zatika na različnih ravneh sistema – ali je takšen podatek sploh dovoljeno zbirati ali ne, ampak zaradi tega pravzaprav ne vemo, kakšno je trenutno izhodišče, domnevamo pa, da je številka zelo nizka in dokler seveda nimamo osnovnega stanja in načina, kako bomo merili, ali so ukrepi, ki jih država izvaja, da bi več romskih otrok dokončalo osnovno šolo, ustrezni ali ne, seveda ne bomo mogli gotovo vedeti ali politike, ki jih država izvaja, zares zadenejo svoje cilje. Zato smo tudi v okviru javne razprave o Zakonu o varstvu podatkov predlagali, da ta zakon vsebuje člen, ki bo omogočal tako naši instituciji, kot drugim, da bomo te podatke seveda pod vsemi pogoji, ki za take podatke veljajo – so občutljivi osebni podatki, zbirali. To je samo ena od ugotovitev poročila.

Prevod sklepnih ugotovitev Odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi. Glede poročila Slovenije pa smo dodali zato, ker je tudi tam kar nekaj izzivov, ki Slovenijo čakajo v temu obdobju in se nam zdi koristno, da se lahko vse javnosti, tudi poslanke in poslanci seznanite s tem, kaj nam pravzaprav v tem primeru govori mednarodna javnost, saj bodo pred nami in kolikor smo seznanjeni, je že v javni razpravi Zakon o svetu invalidskih organizacij, ki bo poskušal odgovoriti na te izzive, da bo mogoče oceniti, ali predlagane rešitve ustrezno naslavljajo priporočila, ki so nam jih mednarodne institucije izrekle.

Na koncu pa smo predstavili priporočilo Evropske komisije, sprejeto junija lansko leto. To je priporočilo Komisije, ki govori o standardih delovanja organov za enakost. Pri nas je to zbornik načela enakosti in tukaj v bistvu na zaključku lahko povem, da je eno ključnih vprašanj v preteklosti, ki sem jih dvakrat predstavljal na tem odboru, vprašanje pogojev za našo delo, bilo z rebalansom proračuna 2019, ki ste ga sprejeli prav vi poslanke in poslanci na predlog vlade, ustrezno rešeno in nam je kot novi instituciji v skladu z evropskimi priporočili prineslo pogoje za delo vseh teh različnih nalog, ki nam jih zakon nalaga.

To je za uvod z moje strani ena predstavitev obsežnega poročila.

Hvala lepa.

Hvala lepa za vašo predstavitev.

K besedi vabim Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Državna sekretarka Breda Božnik, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo. Spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci, spoštovani zagovornik, lepo pozdravljeni in hvala za povabilo na današnjo sejo, kjer obravnavamo poročilo, ki kaže na pomemben napredek v delovanju organa zagovornika načela enakosti v letu 2018. Ministrstvo izraža zadovoljstvo, da ima zagovornik po predhodnem obdobju vzpostavitve strukture in pa delovanja samega organa sedaj ustrezna proračunska sredstva ter kadrovske in druge vire, ki mu omogočajo aktivo, kakovostno in pa konkretno delo na področju, za katerega je pristojen. Veseli nas, da se uspešne organizacijske in pa tehnične spremembe že kažejo v napredku pri vsebinski obravnavi posameznih primerov obsegu zadev in pa rešitve, ki se jim je zagovornik lahko posvetil. Pomemben del poročila je pregled predlog za obravnavano diskriminacijo in prošenj za svetovanje po osebnih okoliščinah, področjih in pa oblikah diskriminacije. Kot kažejo podatki se število novih zadev povečuje, največ pobud je prispelo za osebni okoliščini invalidnosti in spola. To sta področji politik, ki sta tudi v pristojnosti Ministrstva za delo. Veliko pobud na teh dveh področjih ne pomeni nujno, da so osebe s temi osebnimi okoliščinami bolj diskriminirani temveč lahko trdimo, da je to tudi rezultat večje ozaveščenosti in pa senzibilnosti za neenako obravnavo, zaradi teh osebnih okoliščin. Ravno na teh področjih imamo dolgoletne in usmerjene politike za krepitev položaja invalidov v družbi ter politike enakih možnosti ženskih, moških tako v zasebnem kot tudi v javnem življenju. Na ministrstvu pozdravljamo tudi pregled in analizo ukrepov in aktivnosti za spodbujanje enakega obravnavanja na ministrstvih in v občinah, ki kaže na potrebo po krepitvi zavedanja o spodbujanju enakega obravnavanja na ravni nacionalnih in pa lokalnih politik in struktur. Analiza delovanja posameznih resorjev kaže na razsežnost tematike iz pristojnosti zagovornika in Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Tako je odgovornost na vseh resorjih in drugih deležnikih, da k tematiki pristopamo celostno ter z največjo mero odgovornosti. Pozdravljamo tudi vzpostavljeno mrežo kontaktnih oseb po ministrstvih in drugih organih, kar bo po našem mnenju gotovo pripomoglo k večji ozaveščenosti in pa boljšemu sodelovanju med vsemi vpletenimi. Pomembno je tudi mednarodno in dvostransko sodelovanje zagovornika, ki se aktivno vključuje v evropsko mrežo organov za enakost ter v aktivnosti posameznih delovnih skupin in pa forumov znotraj organizacije ter z vsemi drugimi deležniki na mednarodni ravni. Menimo, da ima poročilo tudi poglavitno izobraževalno oziroma ozaveščevalno funkcijo, saj pojasnjuje zakonske opredelitve diskriminacije ter navaja nacionalne in mednarodne pravne podlage za delo zagovornika.

Za zaključek vsem, da mora biti in ostati skupni cilj, da je zavornik močan osrednji organ za boj proti vsem oblikam diskriminacije ter krepitev enakosti in raznolikosti v Republiki Sloveniji, ki svoje delo lahko opravlja učinkovito. Diskriminacija se namreč lahko zgodi vsakemu posamezniku oziroma posameznici na različnih področjih družbenega življenja in v vseh življenjskih obdobjih.

Hvala lepa.

Hvala za vaš prispevek. Besedo dajem predstavniku Državnega sveta, mag. Petru Požunu.

Izvolite.

Dober dan.

Hvala, gospod predsedujoči, za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, gospod zagovornik, državna sekretarka!

Državni svet je obravnaval redno poročilo zagovornika načela enakosti in enotno ocenil, da je poročilo sistematično pripravljeno, dobro strukturirano, pregledno, izčrpno in informativno in razumljivo za vse tiste, ki se morajo s poročilom seznaniti oziroma, ki ga lahko tudi uporabijo za nadaljnje aktivnosti preprečevanja diskriminacije. Glede na to, da je Državni svet že v prejšnjem mandatu pa tudi v tem podpiral prizadevanja zagovornika, da se mu uredi njegov status v sistemu državne ureditve Republike Slovenije smo z zadovoljstvom sprejeli v navedenem poročilu, da so ti pogoji sedaj izpolnjeni in da ima zagovornik ustrezne podlage za učinkovito in kakovostno delo. Posebej smo pohvalili to, da je zagovorniku uspelo odpraviti večino zaostanka v reševanju zadev, ki so ostale nerešene že iz časa delovanja prejšnjega zagovornika načela enakosti na kar je bila Slovenija tudi mednarodno opozorjena na te zaostanke. V zvezi s primeri, s katerimi se ugotavlja obstoj nediskriminatornih dejanj poudarjamo, da je posebej pomembno, da zagovornik že med samim postopkom na podlagi mediacije ali drugih pojasnil poskuša urediti nerešeno vprašanje ali spor med obema strankama v postopku, se pravi, da se poskuša na miren način najti rešitev.

Tisto, kar je pomembno, je seveda ta dimenzija da, zagovornik lahko vstopi tudi v zasebni sektor, kamor varuh človekovih pravic ne more in da lahko zastopnik pravzaprav že z odločbo v okviru inšpektorskega nadzora, ukrepa in zahteva ureditev stanja. Tisto, na kar pa opozarjamo, je pa to da, je zagovornik seveda v spremljanju aktivnosti posameznih ministrskih resorjev na tem področju zaprosil oziroma pozval ministrstva k posredovanju podatkov, katere posebne ukrepe so uvedli v letih 2017 in 2018, je pa ugotovil da, resorji sicer izvajajo nekatere politike, katerih cilj je preprečevanje diskriminacije in zagotavljanje enakopravnosti, ampak je med temi ukrepi bolj malo takšnih, ki jih je mogoče identificirati kot posebne ukrepe po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo, pri tem pa seveda tudi mi izražamo priznanje Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je to uredilo na primeren in ustrezen način in zato seveda tudi mi opozarjamo, da je potrebno v vladnih resorjih to nepoznavanje problematike diskriminacije odpravit in okrepit informacije s tega področja, kar je seveda tudi ena izmed pomembnih nalog zagovornika, tako v vladnih resorjih kot tudi v širši javnosti, na kar smo že v prejšnjem poročilu zagovornika v Državnem svetu napotili in ugotavljamo, da se z njihovimi aktivnostmi na področju informiranja, te stvari se izboljšujejo, med drugim tudi z zloženko, ki smo jo danes dobili na mizo, ki na enostaven informativen način vsakogar seznanja z področjem diskriminacije in ukrepanjem na tem področju.

Državni svet na podlagi letnega poročila zagovornika in podanega tudi včeraj, na seji Državnega sveta ocenjuje, da je zagovornik v kratkem času, v katerem deluje, uspel vzpostaviti učinkovit način dela in da deluje dobro in odgovorno, njegovo področje pa je seveda široko in družbi in politiki še vedno premalo razumljeno, kar predstavlja seveda dodaten izziv. V Državnem svetu sicer predvidevamo, da se bo v naslednjih letih, še bolj poglobljenim delom zagovornika odprlo še marsikatero področje, ki ga trenutno še ne prepoznamo in ne zmoremo prepoznati kot možno področje, kjer prihaja do diskriminacije – zato je pričakovati, da bo njegovo poročilo z leti tudi obsežnejše, pa ne zato, kar bi menili, da je diskriminacije morda toliko ali več, ampak ker bo ozaveščenost ljudi in organov na tem področju večje. To se je zgodilo tudi pri letnih poročilih Varuha človekovih pravic. Prav pa je, da se na vse te stvari seveda opozarja, da se na te stvari politika in družba, ustrezno odziva in zmanjšuje te razloge, ki so tu, tako da smo v zaključku seveda poročilom se seznanili in ga pohvalili. Hvala.

Hvala za vaš prispevek.

Sedaj smo končali s predstavitvijo in razpravo vabljenih, zdaj pa odpiram razpravo članic in članov komisije in odbora. Rad bi pa med nami še pozdravi Francija Kepo, ki je namesto Jelke Godec z nami, Blaža Pavlina, ki je namesto Ive Dimic in Matjaža Hana, ki je namesto mag. Marka Koprivca. Hvala lepa.

Izvolite, razprava. Prva je bila Janja / smeh/ hitrejša, potem je pa na vrsti naš kolega Koražija. Izvolite, Janja.

Hvala lepa. Tudi če bi kolega dobil prednost, ne bi bilo nič narobe, sploh glede na temo, ki jo imamo danes na mizah.

Jaz moram najprej izpostavit, da sem zelo zadovoljna, da imajo zagovornik sam, kot inštitucija, zagotovljene zdaj končno, bom rekla, infrastrukturne, materialne, kadrovske in vse druge pogoje dela, o katerih smo se na preteklih zasedanjih tega odbora že večkrat pogovarjal in da končno omogočimo inštituciji neko vsebinsko delovanje, kar je dejansko njegova prvenstvena naloga za kar je bil tudi ustanovljen.

Če pogledamo predvsem finančne pogoje v poročilu, potem je jasno vidno, da so sredstva naraščala in da zdaj končno, v letu 2019, smo na milijonu 100 tisoč evrov, kar se mi zdi nek korekten znesek, ki po mojem mnenju nekako zagotavlja nek predpogoj za učinkovito delo, kar izhaja tudi iz števila zaposlenih, ki je na 31. 12., torej, poleg predstojnika še 16 zaposlenih, to je pa zdaj že kar, se mi zdi, nekaj, kar zagotavlja neko nemoteno delo.

Zdaj, posvetila sem se nekim osnovnim statistikam in glede tega bom imela nekaj vprašanj no. V letu 2018 je zagovornik izdal skupno 7 priporočil. Ta priporočila se nekako vsebinsko navezujejo na potrebne zakonske spremembe ali pa neke interpretacije predpisov. Bila so izdana za okoliščine invalidnost v 4 primerih in po 1 primer za narodnost, kraj bivanja in status samostojnega podjetnika. Od tega so bila 3 poročila namenjena pravnim osebam, 3 državnim organom in 1 občinam. Tukaj pa piše, v vašem poročilu, na strani 52, da Ministrstvo za delo, Ministrstvo za infrastrukturo in Javna agencija za varnost prometa do oddaje tega poročila še niso jasno sporočili zagovorniku, ali nameravajo priporočila upoštevati in tu je zdaj seveda moje vprašanje – ali je do zdaj že prišlo do kakega odziva teh inštitucij in kakšen je bil ta odziv in ali bodo ta vaša priporočila seveda upoštevana?

Potem, če grem naprej… Ena od nalog zagovornika, ki je opredeljena tudi v veljavnem zakonu, v 38. členu je, da zagovornik oceni, če je kakšen zakon ali drugi predpis po njegovem mnenju diskriminatoren, da o tem lahko obvesti predlagatelja postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti ali pa za zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti in kot izhaja iz tega poročila, vašega, na strani 19., je zagovornik v letu 2018 obravnaval 5 pobud za presojo ustavnosti, v tem poročilu pa ni navedeno, na katere vsebine so se te pobude, se pravi, teh 5 pobud nanašale, kaj so bile tiste problematike, ki so bile izpostavljene v teh pobudah in pa - še bolj pomembno vprašanje, ki se mi, seveda, zastavlja – zakaj se zagovornik v nobeni od teh zadev ni odločil vložiti zahteve za presojo ustavnosti? A nekako iz obrazložitve sem razbrala, da zato, ker se je prednostno ukvarjal z zaostanki, o katerih je govoril že gospod državni svetnik, pa vendarle, to se mi zdi tako pomembna tematika, da bi takšno pobudo pričakovala…

Zakaj to govorim? Zato, ker smo se z zelo podobno vsebino ukvarjali tudi pri obravnavi poročila Varuha človekovih pravic za leto 2018, ko se dejansko soočamo s situacijo, ko je nekim samostojnim neodvisnim državnim organom, kar tudi zagovornik je, tako kot Varuh človekovih pravic, seveda po zakonu dana možnost, da predlagajo oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, če menijo, da so ti diskriminatorni ali pa celo protiustavni, pa vendarle ti organi te možnosti ne izkoristijo in s tem imam jaz kar težavo, no. Posebej je še to bilo evidentno v primeru Varuha človekovih pravic glede njegove ugotovitve in o tem sem obširno razpravljala tudi ob obravnavi tega poročila varuha, ko je varuh ugotovil, da Zakon o partnerski zvezi, ki onemogoča posvojitve, da je diskriminatoren in protiustaven in je to celo, mislim da na desetih straneh varuh argumentiral, hkrati je pa v isti sapi predlagal poslancem, da naj vložijo ustrezne zakonodajne spremembe. Mogoče tudi s tem v zvezi, ali ste kot zagovornik s tem primerom vsebinsko seznanjeni? Torej s tem, ki ga varuh v svojem poročilu izpostavlja in v kolikor niste, apeliram tudi na vas, da ga preučite in se morebiti vi odločite, da izkoristite to možnost in sprožite ustavno presojo.

Seveda, moj apel gre predvsem v smeri da, če določeni organi in določene inštitucije zakonsko to možnost imajo, če celo napišejo v svojih poročilih, da so do takšne ugotovitve prišli in da je to njihovo uradno mnenje, da seveda sprožijo tako pobudo in jaz upam, da bodo take pobude prepoznane v naslednjih letnih poročilih, da bomo videli, da je delovanje inštitucije seveda šlo v to smer.

Potem, če nadaljujem, še mogoče s sovražnim govorom – zanima me, v kakšnem obsegu se pri svojem delu srečujete s sovražnim govorom in spodbujanjem nasilja? Seveda tukaj, se nekako navezujem na tisti del poročila, ki je prevod poročila posebnega poročevalca OZN za vprašanje manjšin, ker kot izhaja, kot tu navajate, Kazenski zakonik sicer naslavlja sovražni govor, vendar pa je problem nekje drugje, kajne? Problem je v sami interpretaciji. Vemo, da do obsodb v takih primerih prihaja zelo redko in da je eno od priporočil, ki je dano Sloveniji, da potrebujemo spremembe, zakonodajo za odpravo te razlage 297. člena Kazenskega zakonika, ki dejansko po mnenju nekaterih onemogoča uspešno preganjanje sovražnega govora, čeprav spet drugi, kajne, pa pravijo, da mogoče temu niti ni tako in da že obstoječa dikcija omogoča marsikaj, če le bi se tega na nek drug način lotili.

Namreč, mnenje nekaterih je, da bi se pri pregonu sovražnega govora že v sklopu veljavne zakonodaje lahko naredilo precej več – namreč, kazenskega dikcija tega člena se konča z besedami »…ali z uporabo grožnje zmerjanja ali žalitev.«. To pa pomeni, da ni te neposredne posledice, kajne, dejanskega kršenja javnega reda in miru. Jaz bi se čisto tako laično mogoče lahko s tem celo strinjala, no, pa me zanima, kakšno je mogoče vaše mnenje oziroma, če je tudi vaše mnenje, da je treba ta člen spremenit, pa da mogoče to res tudi naredimo, no? Mene zelo moti, da ta sovražni govor ostaja nekako nekaznovan in se mi zdi, da, saj veste, iz sovražnega govora lahko nastane marsikaj in je že v preteklosti skozi zgodovino nastalo marsikaj in bi si želela, da se tega lotimo drugače.

Potem pa imam mogoče še vprašanje – ena od nalog oziroma pooblastil, ki jih ima zagovornik, je med drugim tudi ta, da lahko državnim organom, lokalnim skupnostim in nosilcem javnih pooblastil daje priporočila glede preprečevanja in odpravljanja diskriminacije – pa me zanima, ali ste že izdali kakšno takšno splošno sistemsko priporočilo v zvezi s sovražnim govorom oziroma, kakšno je stališče, predvsem z vidika dela, ki ga opravljate?

Zdaj, kar se tiče vprašanja manjšin, bi seveda omenila tudi znakovni jezik. Posebni poročevalec OZN namreč tukaj ocenjuje, da obstaja nek odpor oblasti do priznavanja znakovnega jezika v Sloveniji. Slovenski znakovni jezik še vedno ni priznan, kot vemo, kot samostojni avtohtoni jezik, je pa to materni jezik gluhih in Slovenija kljub zakonodaji, ki predvideva uporabo tega jezika, v številnih kontekstih dejansko tega še ne obravnava čisto enakopravno in enakovredno in tukaj je seveda potrebno omenit tudi pobudo oziroma predlog Vlade oziroma resorne ministrice za spremembo Ustave, po kateri bi se znakovni jezik umestil v Ustavo - jaz upam, da se bo to seveda čim prej tudi zgodilo in v tem kontekstu pričakujem neko konstruktivno sodelovanje tudi vašega organa. Upam, da se to res čim prej zgodi.

Mogoče bi se pa tukaj še navezala zdaj tudi na ta vaš dopis, ki ste nam ga poslali še potem, 6. 6., in sem ga skrbno prebrala in, ja, saj, mi smo o teh temah govorili tudi na preteklih odborih, sem šla prav brat magnetogram ob obravnavi zadnjega poročila, kjer ste nekako zelo izčrpno povedali, kje so težave v sami zakonodaji in smo se poslanci tudi s tem lahko strinjali. Hkrati smo takrat sprejeli en sklep, pa če ga takrat preberem – to je bilo 9. oktobra, je bila ta seja, ko smo obravnavali redno letno poročilo za leto 2017 in je ta odbor sprejel sklep: »Odbor priporoča Vladi, da v sodelovanju z zagovornikom načela enakosti pripravi spremembe in dopolnitve Zakona o varstvu pred diskriminacijo, s katerimi se bodo odpravile obstoječe pomanjkljivosti, ki ovirajo delo zagovornika načela enakosti.« To smo takrat sprejeli. Razprava ob tem je bila zelo konstruktivna in tudi jasno je bilo rečeno, da se pričakuje od vas seveda neke predloge, ker si vi, kot si jaz predstavljam, tudi najbolje zavedate, kej so pomanjkljivosti v obstoječi zakonodaji, da torej lahko tudi predlagate kaj je tisto, kar bi bilo potrebno spremeniti. Jaz sem že takrat izpostavila in navedla kot primer, da nam nekateri organi ob svojih poročilih na koncu že sami vključijo tudi ta del v poročilo. Se pravi neke konkretne predloge za spremembo zakonodaje, kjer se jim to zdi potrebno in to je bilo tudi takrat v obrazložitvi, ko smo ta sklep predlagali. Zdaj pa razumem iz tega vašega dopisa, da se to še ni zgodilo. Zgodil pa se je v vmesnem času sestanek na ministrstvu, ko smo bili obveščeni oziroma takrat oktobra 2018, kjer je bilo tudi to dogovorjeno, pa bi nekako se odzvala na ta del, kjer v dopisu pravite, da bi moral odbor oziroma komisija priporočiti vladi ustanovitev delovne skupine, ki bi v najkrajšem možnem času pripravila in zakonodajni postopek posredovala predlog sprememb Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Malo me tudi čudi ta najkrajši možni čas, ker od oktobra, ko smo sedeli in ko smo sprejeli ta sklep, do zdaj, ko smo junija, je preteklo že kar nekaj časa.

Pa vas nekako sprašujem, kaj se je v tem vmesnem času zgodilo glede na to, da je bilo dogovorjeno, da se te zadeve pripravijo?

Hvala lepa.