Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje!   Začenjam 34. izredno sejo Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne more udeležiti poslanec Ferenc Horváth. Na sejo sem vabil predstavnike Vlade.   Vse prisotne lepo pozdravljam!  Dovolite, da pred določitvijo dnevnega reda nagovorim državni zbor.     Spoštovane kolegice, kolegi!   Jutri, 8. aprila, bo minilo 30 let od prvih večstrankarskih neposrednih in svobodnih volitev pri nas. Če izvzamemo tiste, ki so se zgodile na začetku 19. stoletja, je dejstvo, da bi morala biti ta pomembna obletnica v Državnem zboru še posebej slovesno obeležena, skupaj s tedanjimi akterji, delegatkami in delegati, ki so v tistem prelomnem času zbujali formalne možnosti osamosvojitvenega procesa, a trenutne okoliščine, povezane z epidemijo, praznovanjem z večjim številom udeležencev žal niso naklonjene. Ne glede na to smo v avli Državnega zbora postavili fotografsko razstavo Prelomnica trenutka, saj te edinstvene zgodovinske prelomnice, ki ni zaznamovala le naše preteklosti, ampak tudi sedanjost in prihodnost, ne smemo izpustiti ali pozabiti. Volitve leta 1990 so omogočile prehod v parlamentarno demokracijo in so eno ključnih dejanj osamosvojitvenega procesa, oziroma kot jih je opisal pokojni dr. France Bučar, s pravnega vidika pomenijo volitve prelomno dejanje, s katerim je formalno prenehala enopartijska oblast v Sloveniji in je bila s tem ustvarjena možnost, da se Slovenija preoblikuje v sodobno in demokratično urejeno družbo. Volivci so se pred 30 leti dobro zavedali pomembnosti zgodovinskega trenutka in nasploh pomena volitev, ko ljudstvo predaja oblast izvoljenim predstavnikom in s tem posredno preko njih odloča o pomembnih državnih vprašanjih. Z visoko volilno udeležbo so pokazali, da si želijo sprememb, ki jih lahko dosežejo z odločnostjo in odgovornostjo preko takratnih kandidatov, ki so na predvolilnem prizorišču nastopali nekoliko drugače, kot to počnemo sedaj, vsaj na videz mnogo bolj sproščeno, spontano, poenoteno in spoštljivo. Danes se lahko zato s ponosom spominjamo vseh kandidatov, ki so sodelovali na teh prvih volitvah pred 30 leti, čeprav jih žal ni veliko, ki bi bili še aktivni v politiki.   V 3. členu Ustave je določeno, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Državljanke in državljani ju izvršujemo neposredno z volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Vsi mi zato nosimo odgovornost, da krepimo ugled vseh vej oblasti in njenih predstavnikov tako, da čim bolj vztrajno in strpno iščemo soglasja za reševanje problemov in sprejemanje odločitev. Danes se zdi samostojna Slovenija, še zlasti za mlajše generacije, ki osamosvojitvenega procesa niso izkusile, nekaj normalnega in samoumevnega. Podobno običajna in samoumevna sta za večino državljank in državljanov postala tudi politični pluralizem in vsakokratne volitve. A stvarnost je bila pred tremi desetletji precej drugačna. Večstrankarske volitve kot najpomembnejši izraz ljudske suverenosti so bile daleč od nečesa samoumevnega. Za njihovo uresničitev je bilo poleg ustrezne pravne osnove, ki jo je tedanja socialistična skupščina zagotovila v zadnjih mesecih leta 1989, potrebno tudi veliko odločnosti, enotnosti in celo poguma. Zgodovinske volitve v tedaj še tridomno skupščino, ki so potekale 8. in 12. aprila 1990, je zaznamovala izjemna, za današnji čas pravzaprav nepredstavljiva več kot 83-odstotna volilna udeležba. Slednja je bila nedvoumen dokaz želje naroda po desetletja odtegovani politični participaciji in želje po demokratičnih spremembah.   Spoštovani, z volitvami, katerih obletnice se spominjamo danes, smo pred tremi desetletji odprli novo poglavje slovenske zgodovine in stopili na negotovo, neznano, težko, a nedvomno pravo pot. Stopili smo na pot svobode, samostojnosti in demokracije. V preteklih treh desetletjih smo veliko dosegli, šli skozi marsikatero preizkušnjo ter se soočili s številnimi izzivi. Ne glede na to, kako težke so bile te preizkušnje, pa smo iz njih izšli močnejši in bolj izkušeni. Naj nam torej skorajšnja 30-letnica zgodovinskih večstrankarskih volitev ne služi le v spomin na prelomnost dogodka samega, ampak naj bo v tem težkem obdobju tudi v navdih in upanje za prihodnost. V tem času, ko se spopadamo z najhujšo epidemijo sodobnega časa, si moramo s svojim odgovornim delom prizadevati med ljudi vnašati tudi enotnost in upanje, ker če tega ne bo, je lahko prav vsak dobronamerni ukrep za boj proti epidemiji in za boljši jutri zaman. Seveda nihče od nas ni vsemogočen in nezmotljiv, vsi smo samo ljudje in ne čarovniki, ki bi na hitro pričarali boljše življenje. Ljudje, ki danes trdo delajo za omilitev ali odpravo posledic epidemije, tudi če se kdaj zmotijo, so zadnji, ki si zaslužijo uperjen prst, grajo, poziv k boljšemu delu ali kaj podobnega. Ti ljudje, ne glede na funkcijo, ki jo opravljajo, si v teh težkih časih zaslužijo samo hvaležnost, zato se izogibajmo nekonstruktivnih kritik in kritizerstva s kavča. V tem znamo biti včasih zelo dobri, ampak dajmo si to privarčevati za neke druge, bolj mirne čase. Raje kot to pokažimo, ker smo tega sposobni, še več sodelovanja, povezanosti in enotnosti. Koronavirus ne izbira med revnimi ali bogatimi državami, med velesilami ali državami tretjega sveta, revnimi ali bogatimi posamezniki, med politiki, gospodarstveniki, delavci, zdravniki, policisti, mladimi ali starejšimi. Zato moramo s skupnimi močmi ohraniti naše gospodarstvo, šolstvo, kulturo, družbo, družino, zdravstvo, varnost in vse druge temelje, ki nas povezujejo v naši državi. Če pogledamo nekatere novice, morda statistike, je Slovenija zaenkrat med uspešnejšimi državami pri boju proti virusu, in prepričan sem, da bomo tudi to bitko na koncu dobili. Tudi po tej bitki bo Slovenija ostala sodobna, demokratična, urejena družba, država, ki spada po številnih pokazateljih med najbolj razvite države sveta, takšna, kot je bila zamišljena s prvimi volitvami pred 30 leti. Ostanite zdravi.    Prehajamo na določitev dnevnega reda 34. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v ponedeljek, 6. aprila 2020, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predloga za umik točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ga je prejel s sklicem. Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje naprav.   Glasujemo. Za je glasovalo 86, proti nihče.   (Za je glasovalo 86.) (Proti nihče.)  Ugotavljam, da je dnevni red 34. izredne seje določen.    Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVI ZAKONA O REFERENDUMU IN O LJUDSKI INICIATIVI V OKVIRU NUJNEGA POSTOPKA.  Predlog je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku Vlade, gospodu ministru Boštjanu Koritniku.

Lep pozdrav vsem!   Hvala za to priložnost, da predstavim to novelo. Vsi ukrepi, ki jih te dni sprejemamo, ne smejo ostati le prazne črke na papirju, ampak morajo njihove učinke čim prej občutiti vsi spoštovani državljanke in državljani. Zato pričakujem, in današnji odbor Državnega zbora je to že dokazal, da nam bo uspelo preseči politične delitve in omogočiti, da bodo ukrepi, ki bodo za soočanje z epidemijo covida-19, sprejeti v prihodnje, čim prej potrjeni in da bo pomoč karseda hitro dosegla državljane. Pomoč pa potrebujejo vsi, ne glede na politično pripadnost, verske in druge usmeritve. V tem prepričanju in upanju me utrjuje tudi dejstvo, da je bila novela Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi predmet širokega usklajevanja že v dveh prejšnjih vladah. Zato menim, da s podporo ne bo in ne bi smelo biti težav. Danes sem bil na odboru informiran, da je bilo na odločanju Državnega zbora, ko se je odločalo o spremembi ustave, ki je omejila pravico do referenduma, prisotnih 87 poslancev, 86 jih je spremembo potrdilo. Danes vas je tukaj, če sem prav videl, ravno tako 86.   Členi, ki so predmet današnje novele, so zgolj vzeti iz takrat obravnavanega predloga sprememb. Kot veste, je rok za te spremembe potekel šest let oziroma eno leto nazaj, na podlagi odločitve Ustavnega sodišča iz leta 2018 in na podlagi zahteve za uskladitev referendumske zakonodaje z ustavnim zakonom iz leta 2013. Namen in cilj predloga zakona je implementacija ustavne ureditve tega zakonodajnega referenduma iz leta 2013 glede ene od sestavin. Razlog – o tem sem zadnje dni večkrat razpravljal – da smo predložili v sprejetje v Državnem zboru zgolj štiri člene in ne 40, je ravno dejstvo, da se je najbolj pokazalo, da sedaj v teh razmerah potrebujemo predvsem te štiri člene. To nikakor ne pomeni, da ne potrebujemo in da ni treba uveljaviti tudi drugih sprememb, ampak nujnost se je najbolj pokazala pri teh štirih členih.  Naj pojasnim. Drugi odstavek 90. člena Ustave določa štiri zakonodajna področja oziroma zakone, o katerih referenduma ni dopustno razpisati. To so zakoni o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. To je, bi rekel, področje oziroma točka, na katero se nanaša danes predložena novela. Druga, tretja in četrta točka so zakoni o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter zakon, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna, zakoni o ratifikaciji mednarodnih pogodb in zakoni, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. Po naravi stvari je jasno, da je kvalitativna razlika med prvo in tremi drugimi točkami tega drugega odstavka 90. člena Ustave. Za zakone iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, za katere ustava ne predvideva referenduma in kamor sodi tudi epidemija – torej epidemija, konkretno covid-19 – je v noveli zakona predvideno, da bodo tovrstni zakoni razglašeni in uveljavljeni, takoj ko ne bo več zadržkov, morebitnega veta Državnega sveta, volivci pa bodo imeli v 15 dneh po uveljavitvi zakona možnost sprožiti naknadni ustavni spor, če bodo menili, da je Državni zbor kršil pravico do referenduma, in bodo lahko dosegli tudi razveljavitev zakona. Poudarjam, gre za zelo strogo varovalko, ki zagotavlja demokratičnost postopka, saj bo lahko to zahteval katerikoli volivec brez utemeljitve pravnega interesa. Hkrati pa s to novelo, kar je tudi ključno danes, pridobimo do osem dni krajšo časovnico pri postopkih sprejemanja novih protikorona paketov. Drugi se je že začel pripravljati. V preteklem tednu smo s predlogom novele seznanili poslanske skupine SNS, SAB, SD, Levica, LMŠ pisno in predstavnika madžarske in italijanske manjšine. Kot rečeno, gre za besedilo, ki je bilo tako ali drugače v usklajevanju že dvakrat, nazadnje v javni razpravi decembra 2019. Tudi ti obiski oziroma komunikacija so to potrdili. V principu ta predlog ni sporen in se vsi bolj ali manj strinjamo, da je nujen.  Še malo konkretneje o 21.a členu ZRLI. Državni zbor na predlog Vlade sprejme sklep o nedopustnosti referenduma v roku sedmih dni od sprejetja zakona, ne glede na morebitno pobudo za referendum. Predlagatelj je Vlada, kar pomeni, da bo utemeljen predlog z razlogi v praksi že sestavni del gradiva predloga zakona po nujnem postopku. Vlada je tista, ki, bi rekel, pozna situacijo najbolje, tista, ki ve, koliko časa potrebuje za uveljavitev posameznega ukrepa, in se zdi smiselno in razumljivo, tudi Zakonodajno-pravna služba tukaj ni imela pripomb, da je predlagatelj Vlada. Če Državni svet nato odloči, da ne bo uveljavljal veta, Državni zbor sprejme sklep, takoj ko prejme takšno odločitev Državnega sveta. Če Državni svet veto uveljavlja, potem Državni zbor sprejme sklep takoj po ponovnem sprejetju zakona. Če se ne sprejme, seveda ta postopek odpade. Po sprejetju sklepa Državni zbor zakon pošlje v razglasitev in ta se objavi v Uradnem listu. In sedaj ključna stvar, ki sem jo že omenil, zahteva za oceno ustavnosti zakona. Katerikoli volivec ima 15 dni od uveljavitve zakona možnost predlagati presojo ustavnosti, rok za odločitev Ustavnega sodišča pa je 30 dni.  Za konec. Želim si, da bo dovolj politične volje za dvotretjinsko večino, saj je sprejetje te novele nujna podlaga za hitrejše sprejemanje novih protikorona zakonskih paketov, v predlogu zakona pa ostajajo zelo stroge varovalke. Novele ne sprejemamo za to vlado, temveč za katerokoli vlado, ki se bo znašla v takih razmerah, ki pa jih, to poudarjam, prav nikomur ne privoščim. Hvala.

Hvala lepa.  Predlog zakona je obravnaval Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo podpredsedniku Predragu Bakoviću.

Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovani minister!  Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je na 21. nujni seji 7. 4. 2020 kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ki ga je v Državni zbor v obravnavo po nujnem postopku predložila Vlada. Kolegij predsednika Državnega zbora je na 64. seji 6. 4. 2020 sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku. Na seji odbora so sodelovali predstavniki Ministrstva za javno upravo in Zakonodajno-pravne službe. V poslovniškem roku so bili vloženi amandmaji poslanskih skupin SDS, SMC, NSi in Desus k 1., 2. in 3. členu ter Poslanske skupine LMŠ k 2. členu.   Predlagatelj je v okviru ciljev in poglavitnih rešitev predloga zakona navedel, da je namen predloga zakona implementacija ustavne ureditve zakonodajnega referenduma iz leta 2013 glede na eno od sestavin, in sicer kar zadeva predmet referendumskega odločanja, namreč odločitev postopka v primeru omejitve in prepovedi referenduma. Predlagatelj se sicer zaveda, da je glede na spremembe ustave in odločbo Ustavnega sodišča U-I-191/17 z dne 25. 1. 2018 treba sprejeti celovito novelo ZRLI, vendar pa se je glede na okoliščine – to pa je epidemija covida-19 – odločil nemudoma predlagati to novelo, ki je nujna za to, da se bo zagotovilo učinkovite in hitre zakonodajne postopke in s tem omogočilo takojšnje ukrepanje v primerih, ko gre za odpravo posledic naravnih nesreč ter zagotavljanje varnosti državljanov in obrambe države. V najkrajšem času je predlagatelj napovedal pripravo celovite novele, ki bo odpravila tudi vse ostale neskladnosti. Predlog zakona torej ureja postopek odločanja Državnega zbora v primeru, ko referenduma ni dopustno razpisati. Državni zbor bo v skladu s predlagano ureditvijo sprejel ugotovitveni sklep, da referenduma ni dopustno razpisati v roku 14 dni po vložitvi pobude. Predlagatelj referenduma bo imel možnost, da v 15 dneh od objave ugotovitvenega sklepa v Uradnem listu Republike Slovenije poda zahtevo za ustavnosodno presojo sklepa Državnega zbora. Ustavno sodišče bo o zahtevi odločilo v roku 30 dni in odločitev objavilo v Uradnem listu. Če bo Državni zbor sprejel navedeni sklep, bo to zadržalo zbiranje podpisov in potek roka za njihovo zbiranje. Zbiranje podpisov se bo v primeru odločitve Ustavnega sodišča, da je sklep Državnega zbora v neskladju z ustavo, nadaljevalo naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu.  Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je izpostavila, da predlog zakona predstavlja delno uskladitev z ustavnim zakonom, in sicer v delu, ki zahteva ureditev postopka v Državnem zboru in sodnega varstva, pravice do glasovanja na referendumih, torej 90. člen Ustave, v primeru zakonov, ki so izvzeti iz zakonodajnega referenduma. Ob tem je opozorila, da mora Državni zbor, glede na to, da so že potekli roki za uskladitev ZRLI z ustavnim zakonom in odločbo Ustavnega sodišča, čim prej sprejeti zakon, ki bo v celoti usklajen z ustavnim zakonom in odločbo Ustavnega sodišča. Poleg tega je treba z ustavnim zakonom in ZRLI celovito uskladiti tudi Poslovnik Državnega zbora, ki ureja postopek v zvezi z referendumom in posredovanja sprejetega zakona v razglasitev. Izpostavila je še, da je Zakonodajno-pravna služba k posameznim členom podala nekaj pripomb glede notranje skladnosti zakona, ki jih ustrezno odpravljajo vloženi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin.  Predlog zakona je obravnavala tudi komisija Državnega sveta za državno ureditev in podala pisno mnenje, v katerem je predlog zakona podprla. Ob tem je izrazila strinjanje s predlagateljem predloga zakona, da je v zakonodajno proceduro nujno čim prej predložiti zakon, ki bo celovito urejal vsa odprta vprašanja s področja referenduma in ljudske iniciative, saj je nedopustno, da se toliko let odlaša s spremembami, ki jih je že pred šestimi leti zahtevalo Ustavno sodišče.  Po razpravi poslancev je odbor sprejel amandmaje poslanskih skupin SDS, SMC, NSi in Desus k 1., 2. in 3. členu. Odbor ni sprejel amandmaja Poslanske skupine LMŠ k 2. členu. Odbor je v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval še o vseh členih predloga zakona skupaj in jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjen predlog zakona je sestavni del tega poročila.  Hvala lepa.

Hvala lepa.  Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Levica.  Kolegica Nataša Sukič.

Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Spoštovane, spoštovani!  Cilj današnjih sprememb Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi je en sam – takojšnja uveljavitev sprejetih zakonov brez kakršnekoli možnosti za razpis referenduma. V Levici smo nasprotovali že spremembi ustave in nižanju demokratičnih standardov. Vemo, kako je prišlo do spremembe ustave leta 2013 – pod pretvezo prekomernih zlorab instituta referenduma in zahtev po pretiranem varčevanju je celotna takratna politika sklenila gnili kompromis in v ustavo vpisala ne enega, ampak dva izjemno škodljiva ukrepa. Poleg pretirane omejitve možnosti razpisa referenduma je bilo v ustavo zapisano še škodljivo fiskalno pravilo. Zadnjih deset let lahko tako razdelimo na tri obdobja. V prvem obdobju so se škodljivi ukrepi sprejemali pod pretvezo nujno potrebnih varčevalnih ukrepov. Politični esteblišment je ekstremno motilo, da ima ljudstvo poleg protestov na voljo tudi referendum, s katerim se lahko upre krčenju pravic in socialne države. Zaradi tega so po padcu škodljive pokojninske reforme na referendumu postali predlogi o omejitvi referendumskega odločanja le še glasnejši. V prejšnjem mandatu smo bili v luči varčevanja priča še dodatnim apetitom po nižanju demokratičnih standardov. SMC je želela na primer ukiniti volitve v ožje dele občin, nato je želela omejiti še dostop do informacij javnega značaja. Šele po glasnem nasprotovanju javnosti je takratna koalicija odstopila od teh poskusov. Po obdobju škodljivega zategovanja pasu smo prišli v obdobje pretiranega izpostavljanja varnostne situacije. Pretirano izpostavljanje spremenjenih varnostnih razmer in nenehno zastraševanje z begunci so bili argumenti za celo paleto škodljivih in tudi protiustavnih ukrepov. Povečevanje represije, nova policijska pooblastila, lovilci IMSI, paralizatorji, policijska pooblastila za vojsko, protiustaven masovni nadzor nad registrskimi tablicami, protiustaven Zakon o tujcih – to je le nekaj primerov škodljivih ukrepov iz tega obdobja. Sedaj smo prišli v tretje obdobje, obdobje epidemije. Povečevanje represije, omejevanje in posegi v človekove pravice in teptanje vseh doseženih demokratičnih standardov so tokrat utemeljeni z grožnjo epidemije in priročno skriti med pozitivne ukrepe, ki so dejansko nujno potrebni. Tudi sprememba, ki jo obravnavamo danes, je bila še prejšnji teden skrita v tako imenovanem koronazakonu. Ker so bili očitki o protiustavnosti takšnega predloga prehudi, imamo danes na mizi spremembo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, in tudi ta predlog naj bi bil nujno potreben zaradi boja zoper epidemijo. V praksi predlog določa, da bo lahko zakon stopil v veljavo takoj po njegovem sprejetju, referendumsko odločanje pa o takem nujnem zakonu ne bo možno. Ali gre za zakon in ukrepe, ki so nujno potrebni, bo seveda odločala Vlada sama.  V Levici dvomimo o dobronamernosti Vlade, da bo pod to določbo sprejemala le ukrepe, ki so dejansko nujno potrebni in so koristni za ljudi. Vse dosedanje poteze in predlogi Vlade le še dodatno potrjujejo, da je naš strah povsem upravičen. Ne zdrži namreč argument, da sta onemogočanje referenduma in možnost takojšnje uveljavitve zakona nujno potrebna za pravočasno sprejemanje ukrepov, ki jih gospodarstvo in ljudje nujno potrebujejo. Vsi ti ukrepi namreč lahko že danes učinkujejo tudi za nazaj. Dokaz za to so ravno ukrepi iz interventnega zakona, ki je bil sprejet prejšnji teden. Zakon bo v veljavo stopil šele v petek, a kljub temu bodo vsi ukrepi veljali od 13. marca naprej. In zato današnje spremembe niso bile potrebne. Vprašajmo se, kateri ukrepi so takšni, da ne morejo in ne smejo veljati za nazaj, poleg tega pa glede njih obstaja precej možnosti, da bi bil zahtevan referendum – tisti, ki bi za nazaj posegali v že pridobljene pravice, v nižanje delavskih pravic, demokratičnih standardov in plač na primer, pa prekomerna policijska pooblastila, posegi v zasebnost in podobno. To so torej ukrepi, ki spadajo pod danes predlagano onemogočanje referenduma in takojšnjo uveljavitev. Kot izhaja iz medijskega poročanja, bodo ravno pravice delavcev tarča naslednjega interventnega zakona. V naslednjih tednih in mesecih bomo na mize dobili tudi prve varčevalne ukrepe in tudi ti bodo lahko uveljavljeni takoj, referendum pa bo onemogočen. Omejitvam referendumskega odločanja v Levici ves čas nasprotujemo.   Kar se tega konkretnega zakona tiče, menimo, da so naši strahovi pred zlorabami v celoti utemeljeni in da je le vprašanje časa, kdaj se bodo uresničili, zato bomo predlogu nasprotovali. Hvala lepa.

Hvala.  Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati.  Kolega Jožef Horvat.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, drage kolegice in kolegi!  Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati izraža zadovoljstvo, da smo danes dopoldne oziroma popoldne na odboru izoblikovali pomembno večino, ki je podprla novelo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi. Zadovoljni smo, ko ugotavljamo – vsaj tako je bilo videti na odboru – da parlamentarna večina razume, kaj pomeni sprejeti in čim prej udejanjiti izjemno pomembne zakone, konkretno v tem primeru zakon, ki bi pomagal ljudem in slovenskemu gospodarstvu, ki ga je strahovito prizadela koronaepidemija. Ta večina na odboru – dovolite, da tako rečem – tudi jasno izraža željo, da želimo živeti v eni pravno urejeni državi, v urejeni pravni državi in da smo odločno rekli ne anarhizmu. Tudi sam se želim sprehoditi v tem svojem stališču po zgodovini. Namreč, 24. maja 2013 je spremembo 90. člena Ustave, ki govori o zakonodajnem referendumu, potrdilo kar 86 poslancev od 87 prisotnih, kar pomeni, da je za to spremembo glasovalo 95,5 % vseh poslancev oziroma kar 98,8 % vseh prisotnih. Iz tega razloga izhaja, da smo bili toliko enotni pri tej spremembi ustave in nikakor ne moremo sprejeti kakršnihkoli kritik, da gre za kakršnokoli omejevanje demokratičnih principov. Je pa res, da je ustavni zakon o spremembah 90., pa tudi 97. in 99. člena Ustave, ki ga je podpisal takratni predsednik Državnega zbora 24. maja, vseboval oziroma vsebuje tudi vsebino v drugem razdelku, ki pravi: Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi se uskladi s 1. členom tega ustavnega zakona v enem letu po njegovi uveljavitvi. Eno leto je minilo, kolegice in kolegi, maja 2014. Naslednji mesec je maj 2020, kar pomeni, da zamujamo kar šest let. Ja, res je, priznamo, silom prilike moramo poleg vsega drugega operacionalizirati tudi 90. člen slovenske ustave. Ustava ni izvršilni akt, zato tudi ustavni zakon, ki sem ga imenoval, veleva zakonodajni veji oblasti, da spremeni Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi.   Rad bi povedal, da v ta sklop zakonov, o katerih ni možno razpisati referendumov, sodijo zakoni s področja obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, kamor gotovo spada tudi koronaepidemija. Ko gre za pomoč – kot smo sami prejšnji teden razlagali na dolgo in široko – ljudem in slovenskemu gospodarstvu, ki je težka 3 milijarde in 100 milijonov evrov, je izjemno pomembno načelo tudi to, da kdor hitro da, dvakrat da. Ko gre za naravne nesreče, je hitrost izjemno pomembna. In pomembna pridobitev tega zakona, ki ga zdaj spreminjamo, torej zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, je tudi ta, da bomo kar za osem dni skrajšali čas uveljavitve zakona. To je izjemno pomembno. Danes prihajajo razočaranja s strani zdravniških krogov, s tistih krogov, ki se jim mi vsi – in to je objektivno in pošteno – zahvaljujemo, da so dejansko v prvih bojnih linijah. Ampak ker zakon ne velja, ne morejo udejanjiti tega, kar smo jim mi odobrili v zakonu. Namreč da bi jih tudi finančno stimulirali pri njihovem delu. Tega ne bo. Tega pač ne bo, ker še zakon ni uveljavljen.   Nova Slovenija bo tako kot na odboru tudi na seji Državnega zbora podprla novelo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ne bomo pa podprli amandmajev LMŠ.

Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek.  Kolega mag. Andrej Rajh.

Hvala lepa. Spoštovani!  Referendum kot ena od oblik neposredne demokracije volivkam in volivcem omogoča neposredno odločanje o pravnem aktu ali kakršnemkoli drugem vprašanju. Tako lahko vsi državljani z volilno pravico sodelujejo pri procesu oblikovanja posameznih aktov zakonodajnega organa. V bistvu je referendum nekakšno orodje volivcev, s katerim izvajajo nadzor nad Državnim zborom in njegovim delom. Podrobneje je referendum urejen v Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi, ki določa, kdaj mora Državni zbor razpisati referendum, v katerih primerih ga ni dopustno razpisati in kdo ima pravico do glasovanja. V predmetnem zakonu je tako določen način uresničevanja referenduma in postopek njegove izvedbe. Referendumska ureditev je bila tekom let večkrat spremenjena, nazadnje leta 2013. Takrat je bil sprejet ustavni zakon, ki je zmanjšal število predlagateljev referenduma, določil omejitve in prepovedi ter dvignil prag legitimnosti sprejemanja odločitev. Drugi odstavek 90. člena Ustave določa primere, v katerih zakonodajnega referenduma ni dopustno razpisati. To je pri zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odpravi posledic naravnih nesreč, pri zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah, zakonu, ki se sprejema za izvrševanje proračuna, zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb in pri zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma drugo protiustavnost.  Čeprav institut nedopustnosti razpisa referenduma morda deluje kot poseg v pravico, ki omogoča zahtevati referendum, se moramo istočasno zavedati, da vzporedno s pravico iz 90. člena Ustave obstajajo tudi druge zelo pomembne ustavnovarovalne vrednote. Pri njih se mora pravica do zahteve za razpis referenduma umakniti, temu pa je pritrdilo tudi Ustavno sodišče. Govorim predvsem o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odpravi posledic naravnih nesreč. Pri slednjem je treba ukrepati hitro in učinkovito, medtem ko razpis zakonodajnega referenduma občutno podaljša postopek uveljavitve zakona. To lahko hitro privede do težko popravljivih posledic. Določbe Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi do danes še niso bile prilagojene spremembam ustavne ureditve. Njen namen je prav v implementaciji ustavne ureditve zakonodajnega referenduma. Zavedamo se, da bi bilo treba določbe tega zakona obširneje prilagoditi, a se je predlagatelj v luči trenutnih okoliščin odločil le za del sprememb. Z njimi bomo zagotovili učinkovite in hitre zakonodajne postopke, ki so ta hip nujni. V stranki SAB se zavedamo pomembnosti pravice državljanov do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in referendumskega odločanja. Ne nazadnje je referendum pomemben korektiv predstavniške demokracije. Ne glede na to pa ocenjujemo, da predlog zagotavlja učinkovito pravno varstvo, saj daje vsakemu volivcu možnost, da v 15 dneh od uveljavitve zakona zahteva oceno ustavnosti sprejetega sklepa Državnega zbora. Sicer lahko posameznik oceno ustavnosti zahteva le, ko izkaže pravni interes in pred tem izčrpa vsa pravna sredstva.   V Poslanski skupini SAB se tako strinjamo, da morajo biti zakoni o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč razglašeni in uveljavljeni takoj, ko ne bo več zadržkov morebitnega veta Državnega sveta. Po obstoječih postopkih namreč predsednik Državnega zbora zakone pošlje v razglasitev predsedniku republike osmi dan po sprejetju, razen če sta v tem času vložena zahteva za referendum ali veto Državnega sveta. Z novelo bi tako pridobili do osem dni krajšo časovnico tudi pri postopkih sprejemanja drugega protikorona zakona.  Zato bomo v Poslanski skupini SAB predlog zakona enotno podprli.

Hvala lepa.   Beseda ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, kolega Jurij Lep.

Najlepša hvala za besedo, gospod predsednik. Gospod minister, spoštovane kolegice in kolegi!   Danes imamo na klopeh izjemno pomemben zakon, na katerega smo čakali vse od leta 2013, ko smo z veliko parlamentarno večino potrdili spremembo instituta zakonodajnega referenduma. V več kot šestletnem obdobju politika doslej še ni dosegla političnega konsenza, kako to spremembo ustave implementirati v zakonska določila, žal. Naj samo spomnim, da je pred spremembo ustave pretekla ureditev omogočala zlorabo tega instituta, v večini primerov v politične namene kot sredstvo v boju za politično oblast, zato je bila predlagana in sprejeta odločitev, ki omejuje kvalificirane predlagatelje kvoruma in tudi samo vsebino referendumskega odločanja. V Poslanski skupini Desus poudarjamo, da te omejitve ne predstavljajo omejevanja demokratičnosti niti ne pomenijo omejevanja neposrednega odločanja volivk in volivcev, pomenijo pa omejevanje zlorabe tega instituta.   Vsebina predlagane spremembe Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi tako sledi spremenjenemu ustavnemu določilu in določa postopek in primere nedopustnosti referenduma. Gre za primere zakonov o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Dejstvo je, da bi bila nujno potrebna celovitejša prenova referendumske zakonodaje, tudi upoštevanje zadnje ustavne odločbe glede referendumskega spora iz leta 2018, vendar se povsem strinjamo s predlagateljem, da je zaradi trenutne epidemiološke situacije v tem trenutku nujno pristopiti k spremembam, ki bodo omogočile učinkovite in hitre zakonodajne postopke in s tem takojšnje ukrepanje v primerih, ko gre za odpravo posledic naravnih nesreč in zagotavljanje varnosti državljanov in obrambe naše države.  Danes tako odločamo tudi o pravni podlagi za takojšnjo razglasitev zakona, seveda ob upoštevanju postopka v zvezi z vetom Državnega sveta. Slednjo rešitev je Vlada vključila že v predlog tako imenovanega interventnega zakona covid-19, vendar smo na podlagi strokovnih, predvsem pa utemeljenih pripomb tako naše Zakonodajno-pravne službe kot ostalih strokovnjakov takšen predlog iz tega zakona črtali. V Poslanski skupini Desus menimo, da možnost takojšnje razglasitve in uveljavitve pomeni nujen in sorazmeren ukrep, seveda pod pogojem, da gre za zakonodajo o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, katerih takojšnja uveljavitev je nujna in bi z odlašanjem lahko nastale težko popravljive posledice. Seveda pa predlog predvideva določene varovalke tudi v tem primeru, in sicer se bo lahko vsakdo, katerikoli volivec obrnil na Ustavno sodišče in zahteval presojo za oceno ustavnosti zakona. Posledično pa bo lahko Ustavno sodišče zakon v celoti ali delno tudi razveljavilo. V Poslanski skupini Desus smo prepričani, da se bo postopek po teh določilih izvedel res le izjemoma, in sicer v resnično nujnih primerih, praviloma na podlagi predloga in dodatne obrazložitve razlogov o nedopustnosti referenduma.  Naj zaključim s stališčem. Poslanci Desusa upamo in pričakujemo, da bodo predlagane spremembe deležne podpore zadostnega števila poslank in poslancev, sploh z ozirom na stališča političnih strank in poslanskih skupin iz leta 2016, ko smo predlog s tovrstno vsebino že obravnavali, a žal predlog kot celota ni bil deležen zahtevane dvotretjinske podpore navzočih poslancev.  Predlog tokratne novele Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi bo z naše strani deležen soglasne podpore. Hvala lepa.

Hvala lepa.  Besedo ima Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke, Zmago Jelinčič Plemeniti.

Hvala lepa.   Prva alineja drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije govori o zakonih, o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Sprememba 90. člena Ustave leta 2013, to se pravi 24. maja, je bila sprejeta, vendar pa sprememba zakona ni sledila, čeprav je bilo takrat obljubljeno, da se bo to zgodilo v enem letu. Šlo je za eno šalabajzersko delo takratne politične vrhuške, ki tega ni naredila. Zdaj se ta ustavna ureditev implementira s tem zakonom, in sicer tega zakonodajnega referenduma iz leta 2013, v primeru omejitev in prepovedi referenduma. Novela zakona ureja postopek odločanja Državnega zbora v primeru, ko referenduma ni dopustno razpisati. Od leta 2013 do leta 2020 birokrati niso naredili ničesar in izgovori leve opcije, da niso imeli zadostne podpore za sprejetje te implementacije, so pravzaprav čista demagogija, kajti ko je bila sprejeta sprememba ustave s tako veliko večino, mislim, da bi lahko bil tudi ta zakon z enako večino sprejet. Pa ni bilo tako. Gre pa v tem zakonu za pomembnost zagotovitve učinkovitega pravnega varstva, saj ima vsak volivec pravico in možnost v 15 dneh od uveljavitve določenega zakona, da zahteva oceno ustavnosti.   Glede na to, da mora tudi izvršilna veja oblasti ukrepati hitro, učinkovito, zato da se prepreči zamik uveljavitve zakona ob uveljavitvi nujnih primerov, sodimo, da je sprejetje tega zakonskega predloga nujno potrebno, zato bomo to v Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke podprli.

Hvala.  Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, kolegica Anja Bah Žibert.

Kolegice in kolegi!   Pred nekaj meseci si nihče ni predstavljal, da se bomo znašli v situaciji, kakršna je danes. Ne samo Slovenija, celoten svet se bori zoper sovražnika, ki ni viden s prostim očesom, a je močno zaznamoval naša življenja. Borimo se ne le za zdravje naših ljudi, ampak tudi za njihova življenja. Smrtonosni virus nas je prisilil, da spremenimo svoje življenjske navade, delo, kulturo bivanja in tudi stike. Nihče ne ve, kako dolgo bo epidemija trajala in kako zelo bo zaznamovala naša življenja tudi po koncu te nevarnosti. Ljudje so danes v stiski in veliki negotovosti. Od politikov pričakujejo hitre in učinkovite rešitve, ki jim bodo olajšale pot skozi to krizo in tudi po njej. Ni časa za politična preigravanja. V nastalih razmerah mora politika odigrati eno najpomembnejših vlog po osamosvojitvi naše države. Politiki, ki smo običajno velikokrat vsak na svojem bregu, bi danes morali pokazati vso odgovornost in v tem boju stopiti skupaj. Ob vseh hitrih in učinkovitih ukrepih, ki se sprejemajo v tem času, pa je v bistvu nujna tudi sprememba Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi. Gre za implementacijo ustavnega določila že iz leta 2013 glede omejitve in prepovedi referenduma v določenih okoliščinah. Zakon med drugim natančno določa, kako je s postopkom, ko gre za zakone o nujnih ukrepih za zagotavljanje obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Torej tudi s situacijami, v katerih smo se znašli danes. Državni zbor na predlog Vlade odloči s sklepom v roku najkasneje sedem dni po sprejetju zakona, s katerim ugotovi, da referenduma ni dopustno razpisati. Če Državni svet odloči, da veta ne bo izglasoval, Državni zbor takšen sklep sprejme, v primeru veta pa Državni zbor sprejme sklep o ponovni potrditvi zakona. Zahtevo za presojo neskladnosti sklepa z 90. členom Ustave pa lahko v 15 dneh od uveljavitve zakona vloži vsak volivec, se pravi vsak.  Spoštovani, v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke bomo predlog sprememb zakona, ki ga je pripravila Vlada, podprli. Gre za odgovorno ravnanje tako zakonodajne kot izvršilne veje oblasti v časih in situacijah, ko je potrebno reagirati hitro in učinkovito, v časih, ko morajo naše odločitve in rešitve čim prej priti do državljank in državljanov. In danes, spoštovani, je tak čas. Danes se borimo zoper koronavirus, jutri ne vemo, kaj se bo zgodilo. Lahko se bomo soočali še s kakšno naravno nesrečo. Za vse te primere govori ta zakon in zato ga je nujno potrebno sprejeti.

Hvala lepa.  Besedo ima Poslanska skupina Liste Marjana Šarca, Rudi Medved.

Hvala za besedo, gospod predsednik.  Po tem izjemnem času, ko epidemija nepredstavljivo globoko posega v vse pore življenja, lahko upravičeno pričakujemo, da ne bo nič več, kot je bilo, da bo ukrepe, ki jih je bilo treba uveljavljati praktično čez noč, nemogoče s tako dinamiko tudi sproščati. Zato lahko pričakujemo, da bo marsikaj od tega, kar nam kroji vsakdan, v veljavi dlje, kot bi si želeli. V takih razmerah moramo biti pri spreminjanju zakonodaje, še posebej tiste, ki je vgrajena v same temelje demokratičnega sistema, izjemno previdno zadržani. Referendum je tak institut demokracije, ki predstavlja zelo močno orodje za vpliv državljank in državljanov na politično smer države, zato smo se v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca ob tokratnem predlogu Vlade najprej vprašali, ali je zdaj primeren čas za poseganje na tako občutljivo področje, kot je omejevanje referendumske pravice. Vsakršno morebitno napako bo v prihodnje zelo težko popravljati, saj poseganje v Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi terja dvotretjinsko podporo navzočih poslancev, torej zelo širok politični konsenz. Prevladalo pa je mnenje, da je kljub turbulentnemu času mogoče in smiselno izpeljati konstruktivno razpravo, ker se nam lahko zgodi, da se bo v nuji sprejemanja različnih interventnih zakonov prej ali slej pojavilo vprašanje omejitve referendumske pravice. Ker drugi odstavek 90. člena Ustave, ki med drugim pravi, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, ni ustrezno podprt v Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi, se lahko znajdemo v situaciji, ki bi povzročila nepopravljive posledice. Zato je treba skrbno pretehtati sklicevanje na drugi odstavek 90. člena Ustave pri uveljavljanju interventnih ukrepov, da bi se izognili morebitnim škodljivim odločitvam, ki ne bodo imele korektiva v kasnejšem referendumu.  V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca smo predlagali amandma k 21.a členu predloga sprememb zakona. Naš predlog je bil, da poleg Vlade predlog sklepa, s katerim se ugotovi, da referenduma ni dopustno razpisati, lahko poda tudi vsak kvalificirani predlagatelj, poslanska skupina ali skupina najmanj 10 poslank in poslancev. Po razlagi in utemeljitvi na seji odbora smo od te dikcije v amandmaju odstopili. Prav tako smo odstopili od svojega predloga, da bi se rok za odločitev Ustavnega sodišča s 30 dni skrajšal na 15 dni, prav tako na podlagi utemeljene obrazložitve tudi Zakonodajno-pravne službe. Ker pa gre za zelo občutljivo področje poseganja na področje enega najpomembnejših vzvodov državljank in državljanov pri nadzoru nad postopki izvršne in zakonodajne veje oblasti, to je na področju referenduma, v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca menimo, da mora v takem sklepu vladati čim širši politični konsenz. V izogib morebitnim prenagljenim in ne dovolj premišljenim odločitvam, ki bi s suspenzom referenduma lahko imele škodljive posledice za vpliv na ravnanje izvršne in zakonodajne veje oblasti, predlagamo, da takšen sklep Državni zbor sprejme z dvetretjinsko večino navzočih poslank in poslancev. Menimo, da gre v tem primeru za sorazmerno rešitev, saj Državni zbor tudi rešitve v samem Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi sprejema z dvetretjinsko večino navzočih poslank in poslancev.   Pri taki vsebini amandmaja na 21.a člen v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca še naprej vztrajamo. Zavedajoč se pomembnosti trenutka, v katerem sta Vlada in Državni zbor dnevno soočena z izredno pomembnimi odločitvami, želimo v poslanski skupini s konstruktivnimi predlogi pripomoči k učinkovitemu in premišljenemu delovanju izvršne in zakonodajne veje oblasti.

Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, mag. Bojana Muršič.

Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovani minister, spoštovane kolegice in kolegi!  Pohod covida-19 je na vseh družbenih področjih delovanja pokazal na številne pomanjkljivosti, ne le v Sloveniji, ampak kar v celotnem svetu, tudi v državah, ki so nam bile večkrat prikazane kot zgled. Kar se tiče urejanja referendumskih vprašanj, pa moram najprej opozoriti na naslednje. Po ustavnih spremembah je bil pripravljen predlog sprememb in dopolnitev Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi leta 2015, Državni zbor pa ga je obravnaval februarja in aprila 2016. Žal ta predlog, ki je urejal tudi področje, o katerem bomo danes glasovali in ga bomo danes Socialni demokrati podprli, takrat s strani opozicije ni bil podprt. Tudi takrat, enako kot danes, je bila potrebna dvotretjinska večina navzočih poslank in poslancev. Naj poudarim, da so bile spremembe in dopolnitve pripravljene z namenom uresničevanja odločbe Ustavnega sodišča. Imeli smo čas, da ne bi z danes na jutri spreminjali določbe za primer, ko referenduma ni dopustno razpisati. Socialni demokrati smo 20. aprila 2016 v stališču povedali, da se oddaljujemo od roka uskladitve zakonodaje z ustavno določbo, a ne zaradi nas Socialnih demokratov, in to poudarjamo tudi danes. Zavedali smo se, da vsakršno odlašanje z uskladitvijo zakona z ustavo lahko predstavlja probleme pri sprejemanju zakona. Pa ne le zaradi novih razmer in moči in novih obrazov v Državnem zboru, ampak tudi zaradi tega, ker se izpeljava in izvedba referenduma lahko uveljavlja po različnih praksah, ne pa po zakonsko določenem postopku. Socialni demokrati takrat nismo mogli sprejeti razlage, citiram, da »se s sprejemom zakona ne mudi« in da »znamo referendum izpeljati tudi brez zakona«. In zdaj se je pokazalo, da smo imeli prav, ko smo opozarjali, da je zakon o referendumu in o ljudski iniciativi potrebno sprejeti in ga uskladiti z ustavo. Socialni demokrati smo ves čas, ne glede na status koalicijske ali opozicijske stranke, stali na enakem stališču – da se na razumen način omeji množično vlaganje referendumskih zahtev. Ne bežimo pred odgovornostjo niti danes v opoziciji niti takrat v koaliciji.   Glede na napovedano Socialni demokrati dajemo podporo predlagani noveli zakona. Hvala lepa.

Hvala lepa.  Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, kolegica Janja Sluga.

Hvala lepa, predsednik.  Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi je bil sprejet leta 1994 in pozneje kar nekajkrat spremenjen. Na podlagi prejšnje ustavne ureditve je urejal obe obliki zakonodajnega referenduma, torej predhodnega in tudi naknadnega. Relativno široka in enostavna dostopnost referenduma in tudi pomanjkljiva ureditev pa sta omogočili tako njegovo uporabo kot tudi njegovo zlorabo za dosego političnih oziroma strankarskih interesov. Leta 2012 je tako skupina poslancev vložila predlog za začetek postopka za spremembo 90., 97. in 99. člena Ustave in maja 2013 so ustavni zakon podprli vsi navzoči poslanci, razen enega. Temeljne značilnosti nove ustavne ureditve zakonodajnega referenduma so: zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma lahko vložijo samo volivci; iz referendumskega odločanja so izvzete izrecno določene vrste zakonov; referendum ostaja naknadni, vendar se na njem glasuje o zavrnitvi in ne o potrditvi zakona in za njegovo zavrnitev je sedaj predpisan kvorum. Pred spremembo ustava ni določala izrecnih prepovedi razpisa referenduma o posameznih vprašanjih, ki se urejajo v zakonu. Spremenjeni drugi odstavek 90. člena Ustave zdaj določa štiri zakonodajna področja oziroma zakone, o katerih referenduma ni dopustno razpisati. To so med drugim tudi zakoni o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Ustavni zakon se do uskladitve zakona o referendumu uporablja neposredno, kar pomeni, da se določbe zakona o referendumu, ki so v nasprotju z ustavnim zakonom, ne uporabljajo. ZRLI bi bilo torej potrebno sprejeti že zaradi uskladitve zakona z navedenimi spremembami ustave, pri čemer želimo opozoriti, da je rok za uskladitev potekel že pred šestimi leti, 14. maja 2014.  V Poslanski skupini SMC se ne želimo ozirati v preteklost in ugotavljati krivde za to, da Državni zbor zakona ni uskladil z omenjenimi spremembami ustave, dejstvo pa je, da so bili predlogi sprememb, ki jih obravnavamo danes, že zajeti v predlogu sprememb zakona leta 2015. Državni zbor je predlog zakona obravnaval aprila 2016, vendar je bila obravnava končana, ker predlog kot celota na matičnem delovnem telesu ni bil deležen zahtevane dvotretjinske podpore navzočih poslancev. Da smo se zaradi tega znašli v zagati, se je pokazalo šele ob sprejetju tako imenovanega mega koronazakona s poimenovanjem PKP1 oziroma zakonov, ki so bili sprejeti pred njim. Tudi zakoni, ki vsebujejo interventne ukrepe za odpravo posledic naravnih nesreč, kot je epidemija covida-19, v skladu s poslovniškimi in zakonskimi roki lahko začnejo veljati šele osem dni po sprejetju v Državnem zboru. Zakoni morajo namreč po sprejetju počakati še na možnost morebitnega veta Državnega sveta ali pa referendumske pobude oziroma zahteve.  Nekateri pravni strokovnjaki so bili sicer mnenja, da je te roke mogoče skrajšati, in tudi Vlada je bila tega mnenja, zato je v protikorona zakonu v 110. členu določila, da zoper ta zakon ni dopustno razpisati zakonodajnega referenduma. Predsednik Državnega zbora in tudi v Poslanski skupini SMC pa smo bili glede tega skeptični, saj bi lahko tvegali, da bi zakon, ki ga v teh razmerah seveda nujno potrebujemo, padel celo pred Ustavnim sodiščem. Zato smo pripravili amandma, s katerim bi v zakonu določili vsaj postopek, a tudi ta možnost je nosila tveganje, saj je za spremembe potrebna dvotretjinska večina glasov navzočih poslancev, medtem ko je bila za sprejetje PKP1 potrebna zgolj navadna večina. Zato se zanjo nismo odločili, sprejeto pa je bilo dopolnilo, s katerim se je sporni 110. člen iz predloga črtal.   Če torej želimo skrajšati roke za uveljavitev naslednjega mega koronazakona, je sprememba oziroma uskladitev Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi s spremembami ustave iz leta 2013 nujna. Novela sicer ureja dva postopka. V prvem postopku bo za zakone iz od druge do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave Državni zbor sprejel ugotovitveni sklep, da referenduma ni dopustno razpisati v roku 14 dni, predlagatelj pa bo imel možnost, da v roku 15 dni od objave sklepa poda zahtevo za ustavnosodno presojo ugotovitvenega sklepa Državnega zbora. Za zakone iz prve alineje drugega odstavka 90. člena pa je predviden drugi, posebni postopek, ki predvideva takojšno razglasitev zakona in izključitev možnosti vlaganja pobude za razpis referenduma.   V SMC se zavedamo, da so okoliščine sprejemanja v tem trenutku nenavadne in da se lahko ustvarja vtis, da gre za posege v politično pravico do neposredne demokracije oziroma referendumsko iniciativo, zato želimo še enkrat opozoriti, da gre za zapoznelo uskladitev z ustavnim zakonom iz leta 2013, kar je … / izklop mikrofona/

Hvala lepa, gospa poslanka.  Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin in prehajamo na razpravo o vloženih amandmajih.   V razpravo dajem 2. člen ter amandma Poslanske skupine LMŠ. Sprašujem, ali želi kdo razpravljati. Vidim, da samo dva razpravljavca, zaenkrat. Najprej dobi besedo gospod Nik Prebil.  Izvolite.

Hvala lepa, spoštovana podpredsednica.   Saj bom kratek, ker sem svoje mnenje že podal na odboru, ampak vseeno bi rad nekaj stvari poudaril. Danes je bilo na odboru slišanega ogromno v zvezi s tem zakonom tako na strani tistih, ki so za, kot tistih, ki so proti. Državni zbor je že dokazal, da lahko dela zelo hitro in operativno, ko gre za nujne zadeve in izjemne okoliščine, v katerih se nahajamo danes, in da lahko zakonodajo, če je to potrebno, sprejme tudi 24 urah. Če je zakonodaja pripravljena ustrezno in s pravimi nameni, brez nekih skritih zadev ali pa členov, ki v neko interventno zakonodajo ne sodijo, sam menim, da je verjetno tukaj med nami redkokdo, ki bi zadevi nasprotoval. A vendar bi rad poudaril nekaj, kar smo v LMŠ že poudarili. In sicer to, da referendumska zakonodaja resnično ureja neko občutljivejše področje, kot je na primer ta pomembna ustavna pravica državljanov do referenduma. Na odboru dopoldne je bilo slišati od nekaterih koalicijskih poslancev očitek, češ da bi to danes že imeli urejeno v skladu z ustavno odločbo, če bi to uredili takrat, ko je bilo to potrebno, in se danes o tem ne bi pogovarjali. Jaz se s tem popolnoma strinjam, a ravno ti poslanci pozabljajo ali pa ne želijo slišati, da je za to potrebna ta dvotretjinska večina tudi s strani opozicije. In ravno to je ta večina, ki so jo takrat odrekli tisti poslanci, leta 2016, ravno v teh strankah, bodisi so bili isti ali drugi. Drži tudi, da lahko vsak volivec vloži zahtevo za oceno ustavnosti. Tukaj bi jaz še enkrat poudaril, da ocena ustavnosti ni enaka pravici do referenduma, zato gre tukaj vseeno za malenkost drugačno pravno materijo.   Mogoče bi se za zaključek dotaknil še amandmaja, ki je bil vložen na to sejo s strani naše poslanske skupine. In sicer se glasi: Državni zbor sklepe iz prejšnjega odstavka sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Kot je bilo povedano v stališču, smo glede na mnenje ZPS in nekatere pojasnjene zadeve ustrezno umaknili določene zadeve amandmaja, vseeno pa se nam zdi resnično pomembno, da se tak sklep, kot je predlagan v prvem odstavku 21.a člena predloga zakona, ki govori o nedopustnosti referenduma, sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Ne nazadnje je takšna večina predpisana tudi za sprejetje referendumske zakonodaje in pa posledično tega zakona, o katerem govorimo danes, torej zakona o referendumu in o ljudski iniciativi. In še vedno bi bili ne glede na vse zakoni, ki bi vsebovali te nujne ukrepe za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, sprejeti z navadno večino poslank in poslancev. Ta kvalificirana večina bi pripomogla oziroma bila potrebna zgolj za sprejetje tega sklepa iz prvega odstavka 21.a člena, ki torej preprečuje možnost referenduma na tovrsten zakon. Toliko. Hvala lepa.

Hvala lepa.   Še več razpravljavcev je, zato bom zdaj odprla listo za prijavo. Prosim, prijavite se.   Imamo tri prijavljene razpravljavce. Prvi dobi besedo gospod Rudi Medved, pripravi se gospod Jani Möderndorfer.  Izvolite.

Hvala lepa, gospa podpredsednica.   Z amandmajem, ki ga predlagamo v Poslanski skupini Liste Marjana Šarca, seveda nikakor ne postavljamo pod vprašaj niti legitimnosti 90. člena ustave, seveda tudi ne legitimnosti same novele Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, nikakor ne. Niti ne podaljšujemo nobenih postopkov. Ali si želimo skrajšanja rokov za uveljavljanje interventnih ukrepov oziroma zakonov, ki izhajajo iz tega? Seveda si želimo in vsi se strinjamo, da je to nujnost. Mi temu nikoli nismo oporekali. Tudi med dopoldansko razpravo na odboru smo želeli zelo dobronamerno opozoriti, da pa je vendarle treba biti pri sprejemanju sklepov o suspenzu referenduma – kot enega izmed temeljnih postulatov demokratičnega nadzora oblasti – previden in da je morda včasih dobro enkrat ali dvakrat vdihniti. S predlogom za dvetretjinsko večino bi lahko dosegli široko razpravo o tem, kdaj in v katerem primeru naj se referendum v resnici tudi suspendira. Saj 90. člen Ustave govori o tem, kdaj referendumi niso dovoljeni, novela, ki je pred nami v 21.a členu, pa pomeni operacionalizacijo tega. 90. člen Ustave nam nič ne zapoveduje, kako naj Državni zbor v praksi implementira to odločbo v Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi.  Bile so tudi kritike na račun poti te novele zakona. Jaz ne bom zdaj o zgodovini, kaj, kdo in zakaj je zakrivil, da se ta zakon že davno ni spremenil. Očitano mi je bilo na primer dopoldne na odboru, da sem jaz spremenil stališče in da je moje stališče do tega zakona bistveno drugačno kot stališče poslanske skupine, ker sem bil pač v prejšnji vladi minister za javno upravo in sem dejansko res tudi zagovarjal čimprejšnjo novelo Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi. Res je bila ta rešitev, ki je zdaj na mizi, že ves čas približno enaka, res pa je tudi, da so se v zadnjem obdobju razmere vendarle nekoliko spremenile. In ko je bilo slišati očitke, da tudi s tem sejemo strah pred koalicijo Janeza Janše in kdo ve, kaj še vse – seveda ne gre za nič drugega kot za neko mero previdnosti. Vemo, kaj se je dogajalo s protikorona zakonom in kakšen pritisk tako opozicije kot tudi zelo široke javnosti je botroval temu, da je na primer 104. člen potem vendarle izpadel iz tega zakona. Kritike so pa še vedno tudi na račun vsebine 103. člena. Ravno zato je pri teh nujnih ukrepih, ki jih je vsekakor treba sprejemati, tako za zajezitev kot tudi za odpravljanje posledic te nesreče, ki nas je zadela, potrebno biti previden. Jaz mislim, da bi tudi koalicija s svojimi predlogi zakonov – ne vemo, kakšni bodo še v prihodnje – ravnala za odtenek bolj odgovorno in ne bi določil, kakršna so se v tem protikorona zakonu pojavila … Bi rekel, po eni strani resnično niso imela kaj dosti z vsebino, kako pomagati ljudem, predvsem finančno, zaradi posledic, ki so jih prizadele zaradi epidemije – da se takšne vsebine v teh zakonih niti ne bi pojavljale. In seveda, če se ne pojavljajo, tudi ni nobene bojazni, da bi bil kdorkoli ali pa kdajkoli, tudi če bi bila potrebna dvetretjinska večina, proti temu, da se pri takih zakonih, kot je ta protikorona zakon, referendum suspendira, kot to narekuje 90. člen Ustave.   Zgolj kot neki premislek in apel, zakaj mi predlagamo ta amandma. Ne zato, da bi rušili ta zakon oziroma da bi želeli preprečevati hitrost sprejemanja in uveljavljanja potrebnih zakonov, nikakor ne zato. To je samo poskus našega prispevka k izboljšanju tega zakona. Ne vem, od kod bi bil, zakaj strah pred to dvetretjinsko večino, če gre zgolj za sklep o tem, ali naj se referendum suspendira ali ne. To seveda ne pomeni, da – zakon, na katerega bi se to lahko nanašalo, je seveda normalno sprejet, z normalno večino. In to je ves motiv, da smo ta amandma vložili. Ni naletel na podporo na odboru. Nekako smo to tudi pričakovali. Glede na dopoldansko glasovanje na odboru bo verjetno tudi moj apel, da ponovno premislimo, izzvenel bolj ali manj v prazno. Želeli pa smo povedati, kje imamo – ne bom rekel pomisleke, pravzaprav nimamo pomislekov – kje želimo prispevati, da bi bila vsebina te novele še boljša.

Hvala lepa.  Naslednji ima besedo gospod Jani Möderndorfer, pripravi se gospa Maša Kociper.   Izvolite.

Hvala lepa, podpredsednica.   Danes sem že na odboru nanizal nekaj iztočnic oziroma podlago, zakaj takšen zakon velja sprejeti in kje imamo podlago za to. Namreč, preden se pogovarjamo o Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi, je seveda treba razčistiti, zakaj je sploh prišlo do spremembe ustave. Kajti Zakon o referendumu in o ljudski iniciativ ni nič drugega kot izpeljava oziroma izvršitev, kako se izvršujejo te določbe, ki so z ustavo določene. Pobudniki oziroma predlagatelji so bili v takratni vladi Janeza Janše vse članice koalicije in pa mislim, da je bil takrat zraven še SD. Podpisniki za to, da se spremeni ustava, z enim samim namenom, to pa je, da se omejijo takrat – namreč, zdaj je le že 10 let mimo – masovni referendumi, ki so bili pogosti, in smo bili že skoraj blizu temu, da bi lahko rekli, da smo bili blizu časovni dimenziji švicarskih referendumov, ki jih imajo vsakega pol leta. Mi jih sicer resda nismo imeli vsakega pol leta, samo jih imeli pa prepogosto za tisto, kar je bil v resnici sam namen. Jaz se še danes spomnim takratnih besed predlagateljev, ko so prišli z idejo, zakaj spremeniti ustavo – češ da referendum ni namenjen za to, da ob vsaki parcialni rešitvi pravzaprav celo Slovenijo dvignemo na noge in odloča o materiji, za katero so pravzaprav zadolženi poslanci oziroma predstavniki ljudstva, da odločajo v Državnem zboru.   Spomnite se, dam primer, ko so razpravljali o tem, ali se podjetje, železnice delijo na dva dela, na gospodarski pa na javni del. Potem smo imeli vračanje sredstev v Telekomu, pa smo imeli potem še en kup enih predlogov za referendumsko odločanje, o katerih pravzaprav ljudje niti niso vedeli, kako naj se odločajo, ker sploh niso poznali ne materije ne ničesar. Največkrat pa je bil seveda problem, ker je zadaj, za tem odločanjem v resnici vedno stala politična pobuda oziroma politične stranke, ki so s svojim aparatom in mašinerijo pravzaprav zlorabljale institut referenduma, da so v resnici vedno bodisi pred volitvami bodisi v času trenutkov, ko si lahko delal kampanjo še tudi med mandatom, opozarjale na določena politična vprašanja. Ker ne smemo pozabiti, takrat je lahko 30 poslancev predlagalo začetek postopka referenduma. In tako smo prišli na točko, ko je bilo treba narediti temu konec. Sami pobudniki tega niso mogli izpeljati v tisti vladi, vendar je kmalu zatem padla odločitev v naslednji vladi, ki se je zgodila leta 2013, to je bila vlada Alenke Bratušek, ko se je pravzaprav nova koalicija dogovorila, da bo prišla s to rešitvijo, skupaj z odločitvijo in predlogom takratne strokovne komisije na Ustavni komisiji, ki je drastično spremenila osnovni, prvotni predlog, kako naj se ustava spremeni, in postavila tako imenovana štiri sidra, ki so govorila, kdaj se referenduma ne more izvesti. Naj poudarim, da so takrat praktično vsi prisotni poslanci sprejeli to spremembo ustave, razen enega poslanca, ki pa je itak nasprotoval skorajda vsaki pobudi v Državnem zboru. Gre za gospoda Vogrina. In takrat je to bilo tudi sprejeto.  Ne smemo pozabiti, da je ta velika večina takrat to podprla tudi zato, ker smo istočasno, na isti dan sprejemali tudi vpis fiskalnega pravila v ustavo. Takrat je bilo jasno dogovorjeno znotraj nekega političnega konsenza, da eni in drugi to podpremo. Vi veste, da je del poslancev zelo nasprotoval vpisu fiskalnega pravila v ustavo, med njimi sem bil tudi jaz, in smo ugriznili v globoko, težko, kislo jabolko ali pa požrli knedelj, kot se temu reče, za ceno tega, da smo lahko sprejeli ustavne spremembe na področju referenduma, smo sprejeli takšna določila. Seveda so pa nekateri že takrat držali figo v žepu, zato ker so vedeli, da bo vse te stvari treba potem še urediti z Zakonom o referendumu in o ljudski iniciativi. In tukaj tiči razlog, zakaj se šest let pregovarjamo o tem, ali se bo to sprejelo ali ne. Med drugim sem bil tudi sam pobudnik zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, kjer sem predlagal te spremembe in še druge spremembe, in so prav tako padle.  Ironija cele zgodbe je samo to, da se je danes zgodilo, da imamo vlado Janeza Janše, ki pa zdaj ta del nujno potrebuje, če hoče izpeljati tisto, kar bi moralo biti že zdavnaj narejeno, se pravi izvedbeni akt oziroma zakon, ki bi opisoval, na kakšen način se to izpelje. Res je, da danes opredeljujemo samo en delček tistih stvari, na katere opozarja Ustavno sodišče, vendar bolje to kot nič, zato ker je dejstvo, da nam manjka nek poseben krovni zakon, ki bi v resnici v državi urejal zadeve, kadar smo v krizni situaciji. Tega preprosto nimamo. In zato se zdaj vedno znajdemo pred problemom, ko pride do neke situacije, recimo kot jo imamo zdaj, koronavirus, in pravzaprav nimamo opredeljenih nobenih postopkov. Mi imamo samo v ustavi jasno, kako in kdaj se lahko kakšna stvar zgodi – imamo izredne razmere ali pa vojno. Za vse ostalo vmes pa pravzaprav nimamo tega vprašanja rešenega. Na ta način bi kazalo, da Vlada tudi po tej krizi, ko jo bomo presegli, resno razmišlja o rešitvi tega problema, da z enim zakonom tudi uredimo vse te postopke, kaj v takšnih primerih, ko pride do izrednih situacij, niso pa to izredne razmere in ni vojne.   To, kar predlaga LMŠ – ne glede na to, da to predlaga LMŠ, enako bi zdaj razpravljal, če bi to predlagal SD, Levica, NSi, SDS, SAB ali kdorkoli, ali pa SMC, da se razumemo – tak predlog, da bi z dvotretjinsko večino poslanci lahko bili še ena varovalka, ki bi odločala o tem, ali pride do referenduma oziroma ali se s tem strinja ali ne, se mi zdi v nasprotju s tistim, kar smo hoteli doseči leta 2013, ko smo dosegli spremembo ustave, to pa je, da izločimo poslance in državne svetnike iz te zgodbe, da bi lahko odločali o tej materiji. Namreč, ne smemo pozabiti, da mi takrat nismo urejali samo tega, da smo postavili v ustavo štiri tako imenovana sidra, v katerih primerih se ne sme odločati na referendumu o določenih vprašanjih, ampak smo tudi rekli, da poslanci in državni svetniki ne. To sta še dva člena – mi danes namreč vsi govorimo samo o 90. členu – ki zelo jasno govorita, kdo pa ne more več tega predlagati. In zdaj smo v bistvu skozi stranska vrata – z vsemi dobrimi nameni, ki jih je kolega poslanec Medved, bivši minister, tudi povedal in na svoj način argumentiral, rešpektiram to – s tem pripeljali poslance nazaj v postopek, kjer pravzaprav – in to pazite – z dvotretjinsko večino odločajo. Kar ne pomeni nič drugega kot samo to, da bi lahko spet – ne LMŠ ali pa katerakoli druga opcija, ampak – kadarkoli in v kateremkoli primeru nekdo zlorabljal ta institut in zadnji hip rekel ne, se strinjamo, se ne strinjamo … Stvari morajo biti v zakonu jasne in mora biti zakonsko določeno, kdaj in na kakšen način. Pika. Poslancev ni več v tej zgodbi, razen kadar gre samo za potrditev, ampak to imamo pa že zdaj in stvar je tudi jasno urejena, na kakšen način.  To so tudi argumenti, zakaj tega amandmaja ne morem podpreti. Mislim, da sem dovolj tehtno argumentiral, ker je treba pogledati celotno sliko, kako je pravzaprav sploh prišlo do tega in nastajalo to, da smo danes tam, kjer smo. Sem pa zelo jasno povedal, da aktualnemu ministru za lokalno samoupravo predlagam, če je iskren in namen resničen – to, kar nekateri v svojih razpravah poudarjate in pravite, da je treba zakon celovito rešiti in se z njim spopasti, da se odpravijo vse tiste nedoslednosti, na katere opozarja tudi Ustavno sodišče, in jih je treba urediti – da minister takoj po tem sprejetem zakonu pripravi zakon in vse ostale rešitve tudi ureja ponovno v zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi in ga vloži v normalen postopek. Ker ne bomo popolnoma nič zamudili. In jaz sem prepričan, da do konca leta, ko bo že zdavnaj konec epidemije, o tem sem prepričan, ta postopek tudi steče. Takrat bomo tudi videli, boste videli, pozor, kdo drži figo v žepu. Ker takrat bomo kar naenkrat ugotovili en kup enih izgovorov, ki so pravzaprav identični že zadnjih šest let. To je pa to, kar jaz vedno pravim, in to je najbolj nevarno polje, ta milje, ko se politika z resno materijo, izvedbenim aktom, ki ga resno potrebujemo, začne igrati in na nek način tudi politično kupčkati in prodajati, na takšen ali drugačen način, kdo bo pač več iztržil.  Podpiram zakon in upam, da bo čim prej sprejet, da gremo lahko na drugo materijo, ki nas čaka, s tem pa rešimo en del problema ali pa, bom rekel, eno tretjino problema, ki bi moral biti rešen že pred šestimi leti. Hvala.

Hvala lepa.  Naslednja ima besedo gospa Maša Kociper.  Izvolite.

Hvala.  Vrstni red razpravljavcev določa računalnik, ampak moja razprava se bo prav lepo nadaljevala tam, kjer je končal razpravo poslanec Möderndorfer. Jaz sem bila pa namreč takrat, ko se je to dogajalo, predsednica Ustavne komisije in se še prav dobro spomnim tudi vseh zapletov in komplikacij in vsega, kar se je dogajalo v tistem času. Kolega Möderndorfer je že kar nekaj tega opisal, jaz bi samo še to dodala, da je takratna referendumska ureditev, kot je bila zapisana v ustavi, omogočala ne samo, kot je bilo povedano, da predlaga referendum 30 poslancev – kar je omogočalo vsaki opoziciji ali vsaki skupini poslancev, ki je bila zainteresirana, da povzroči politično nestabilnost, da pripelje do tega referenduma, ne samo tega – še večji problem je bil, da ustava nikjer ni določala, s kakšno večino morajo odločiti ljudje, da bo ta referendumska volja obveljala. Se pravi, teoretično, če so prišli na referendum trije državljani in sta dva glasovala za, je ta volja državljanov, treh državljanov, povozila neko odločitev, sprejeto v zakonodajnem postopku v najvišjem zakonodajnem telesu. To je bila seveda neka nevzdržna situacija, ki se je do tistega trenutka, ko se je ustava spreminjala, že tudi večkrat politično izrabljala in je povzročala politično krizo na politično krizo. Vseeno je bil potreben zelo dolg in zapleten postopek s številnimi kompromisi, ki je bil opisan, tudi v zvezi s kompromisom s fiskalnim pravilom, da je bila nato sprejeta ustavna ureditev, kot jo imamo sedaj.  In kot je bilo že večkrat rečeno, takrat je bilo tudi povedano, potreben je neki izvedbeni zakon, ki bo to ustavno odločbo nadaljeval v smislu, kako se zdaj to izvede. Tukaj se pa stvari zame nekoliko zapletejo. Kolega Möderndorfer je povedal, zakaj ne more podpreti dvotretjinske večine, ki jo predlaga LMŠ, in jaz se s tem globoko strinjam. Ampak problem ostaja isti. Tudi Vlada z načinom, kot predlaga, daje spet z vsemi argumenti, ki jih je kolega Möderndorfer povedal, odločitev v roke poslancem. Se pravi, potem ko imamo ustavno odločbo, ki določa, v katerih primerih, pri katerih vrstah zakonov referendum ni možen, spet vračamo s tem zakonom postopek pred poslance, ki bodo pa zdaj z navadno večino rekli, ali je to res ali ne. Se pravi, poslanci z navadno ali dvotretjinsko večino, zame je to pravzaprav nepomembno, bodo šli čez ustavno odločbo, ki smo jo sprejemali po tako dolgem postopku, tako zapleteno in s tako večino in s takimi kompromisi. In ne pozabimo, pri vsaki spremembi ustave je potrebna dvotretjinska večina, in tudi pri tej je bila.   Kakšna bi lahko bila boljša rešitev? Boljša rešitev zame bi bila to, kar sem zadnjič že omenila pri mega koronazakonu, se pravi, potem ko je postopek z vetom in tako končan, bi lahko po običajnem postopku, kot obstaja, predlagatelj referenduma predlagal referendum in takrat bi Državni zbor odločal o tem, ali je to možno, in bi potem odločilo Ustavno sodišče. Mi smo pa že prej vključili ta filter Državnega zbora, pri čemer je bil amandma LMŠ, ki so ga prvotno vložili, pa popolnoma kontradiktoren. Najprej je blazno hotel razširiti polje predlagateljev, tistih, ki lahko zaustavijo referendum. Ne samo, da bi tu dovolili Vladi, ampak še predlagatelju zakona, poslanski skupini, skupini najmanj desetih poslancev in tako naprej. Se pravi, ne samo, da imamo restriktivno ustavno odločbo, ampak bi še dodatno imeli predlagatelje, ki bi lahko preprečili referendum. To za SAB ni bilo sprejemljivo. No in potem bi v tej isti rešitvi, zdaj pač ostaja samo še ta drugi del, ta sklep z dvotretjinsko večino potrjevali. Tako da smisla tega amandmaja, moram reči, tudi jaz ne razumem čisto. In tudi ta dvotretjinska večina zame ostaja vprašljiva, sploh zato, ker mi ni jasna narava ugotovitvenega sklepa. Kaj bomo s tem sklepom ugotovili? Ja, vem, kaj bomo – da je to tak zakon, kot zahteva odločba. Ampak saj pravim, morda bi lahko bil postopek tudi obraten.   Kakorkoli, izvedbeni zakon je bil potreben, dolgo smo ga čakali, morda povem za gledalce, ki gledajo, v teh štirih členih, kot je predlagan zdaj – razen te dileme, ki je lahko čisto moja pa je morda nihče drug ne čuti – ni problematičen, zato bomo sam zakon v stranki SAB podprli, tega amandmaja pa ne bomo. Hvala lepa.

Hvala lepa.  Sprašujem, ali je še interes za razpravo.   Gospod minister, izvolite.

Hvala.  Jaz bi podal samo nekaj dodatnih pojasnil. Strinjam se, da pravica zahtevati presojo ustavnosti in pravica do referenduma nista enaki pravici, res nista, a 90. člen Ustave je bil spremenjen leta 2013 in bi bilo zavajanje javnosti trditi, da gre za omejevanje pravice do referenduma. S to novelo pravice do referenduma nikakor ne omejujemo, gre zgolj za operacionalizacijo, kot je rekel spoštovani poslanec Medved, tistega, kar je bilo že sprejeto. Torej, gre zgolj za izvedbeno ureditev že sprejetega. V skladu s tem poudarjam še enkrat, da referendumske pobude ne omejujemo nikomur, tudi če se bo Državni svet odpovedal pravici do veta in bo Državni zbor zakon uveljavil takoj, ima vsak volivec, ponavljam, vsak volivec možnost v 15 dneh po izvolitvi zakona zahtevati ustavno presojo zakona, brez da dokaže oziroma izkaže pravni interes. To je, bi rekel, posebno varovalo demokratičnih standardov.   Obstaja pa še tisto redno, na kar tudi ne smemo pozabiti – da v skladu s 23.a členom Zakona o ustavnem sodišču lahko zahtevo za oceno ustavnosti posamezne določbe nujnega zakona ali nujni zakon v celoti zahtevajo Državni zbor, tretjina poslancev, Državni svet, Vlada, Varuh človekovih pravic, seveda če predpis posega na posamezna področja, Informacijski pooblaščenec, reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic, če so ogrožene pravice delavcev. Ker je gospa poslanka iz Levice izrazila skrb glede nižanja pravic delavcev. Ključno pa je tudi, da lahko Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno izvrši oziroma zadrži izvršitev zakona ali drugega predpisa ali splošnega akta, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. To je 39. člen Zakona o ustavnem sodišču. Dejstvo je, da je poleg tiste zelo široke demokratične poti, kjer lahko zahteva vsak volivec presojo ustavnosti, še vedno ta splošna. Tako da vse te kavtele so po mojem mnenju in mnenju Vlade dovolj velik razlog, da, kot se je poslanec Möderndorfer izrazil danes na odboru, ne damo te igračke nazaj poslancem, če ste leta 2013 sklenili, da je ne bo. Hvala.

Hvala.  Besedo ima kolegica Anja Bah Žibert.

Hvala lepa za besedo, predsedujoči.   Jaz bom res kratka. Meni se zdi že na podlagi tega, kar je bilo na matičnem odboru danes povedano, da je na tej seji Državnega zbora pravzaprav izgubljanje časa, če se pogovarjamo o tem, zakaj do zdaj ni bilo implementacije tako imenovanega 90. člena Ustave. Dejstvo je, da tega ni bilo in da imamo danes možnost to narediti. Za to pa potrebujemo dvotretjinsko večino. In če je res volja v tem državnem zboru, tako kot poslušam zdaj iz nekaterih poslanskih skupin, da sicer so za to, da se uveljavi in zakonsko uredi ta določba 90. člena Ustave, potem imamo zdaj možnost, da to tudi naredimo. Tukaj seveda predvsem kličem stranko LMŠ, ki dejansko nenehno govori, da večinoma nimajo nobenih zadržkov, da pa bi želeli še neke dodatne varovalke. Te varovalke pa so bile nesmiselne, smo danes slišali. Prva je že nekako bila – ne samo s strani poslank in poslancev, kar se tiče amandmajev, ki so bili na matičnem odboru, povedano je bilo tudi s strani Zakonodajno-pravne službe, da bi zadeve morali spremeniti. To je bilo tudi povedano. Ampak pustimo to.  Danes imamo na seji Državnega zbora spet nov predlog in jaz se tukaj ne strinjam s tem, da želimo nekaj, kar smo hoteli dati od sebe, potem zopet vračati. Glejte, varovalk je res veliko. Tisti, ki ne vidite varovalk v tem, da mora Državni zbor – seveda, najprej moramo sprejeti to odločitev, potem ima možnost veta Državni svet. Če je izglasovan veto, gre zadeva ponovno v Državni zbor. In ob tem imata na koncu prav tako še vsak volivec in volivka možnost zahtevati presojo glede neskladnosti z 90. členom Ustave. Tukaj je zdaj smešno, če kdorkoli reče, da varovalk ni dovolj. Jaz mislim, da je predlog pripravljen dobro, da rešuje neko zagato, v kateri smo se znašli v tem državnem zboru, posledično pa žal tudi naše državljanke in državljani. Kajti stvari se ne morejo uresničiti zaradi samih postopkov. Ampak kot sem danes dopoldne povedala, veste, ljudi ne zanimajo postopki, njih zanima, kako bo neka pomoč ali pa neka konkretna rešitev prišla čim prej do njih. In to je bistveno. In zato je bistveno tudi, da danes ta zakon sprejmemo. Če želimo res dobro državljankam in državljanom, bomo to storili. Res je, potrebujemo dve tretjini, ampak jaz tukaj verjamem v razum in dobro voljo, tudi zato, da bomo pokazali našemu narodu, da nam je mar zanj in da smo sposobni stopiti skupaj in neke stvari rešiti tako, kot je treba. Seveda, verjamem, vsak bi lahko iskal še kakšno drugo pot, drugi način rešitve. Tudi v redu, prav je, da o tem razpravljamo, ampak takšen je predlog, na matičnem delovnem telesu je bila zagotovljena dvotretjinska večina, kar je dober znak. Jaz upam in kličem zdaj vsem, da tudi v tem državnem zboru danes z glasovanjem pokažemo, da je to korak naprej in da gre za določen del implementacije ustavne določbe. Kot je bilo rečeno, ne gre za rešitev v celoti, kot bi morala biti, ampak mislim, da je bila danes vržena rokavica, da če je volja, da se to uredi, imamo za to tudi možnost v nadaljnjih korakih. Hvala.

Hvala.   Besedo ima kolegica Tina Heferle.

Hvala lepa.   Tudi jaz bom kratka, ampak sem se morala odzvati na nekatere predhodne razprave. V stranki LMŠ nismo nikoli rekli, da nasprotujemo kakršnikoli uskladitvi zakonodaje z ustavo, in tudi danes temu ne nasprotujemo. Pozdravljamo to novelo zakona, ki bo po sedmih letih končno uskladila besedilo zakona in ga nekako prilagodila temu, kar smo sprejeli v ustavi leta 2013. Smo pa, tako kot je povedal že kolega Rudi, dobronamerno opozorili na eno stvar in se mi zdi, da pri tem nismo bili dovolj jasni ali pa nismo bili razumljeni. Zakon, ki določa ali pa daje, opredeljuje pravico vsakemu državljanu, da da pobudo za referendum, se sprejema z dvotretjinsko večino vseh navzočih poslancev. Če zakon neko pravico predvideva in jo daje, mi jo pa odvzemamo ali omejujemo z manjšo pravico, kot jo zakon daje, potem je to meni nerazumljivo. Malce si stvari prihajajo v nasprotja. Če neko pravico daješ pod določenimi pogoji, jo moraš pod določenimi ali istimi pogoji tudi vzeti oziroma omejiti. V tem kontekstu je bil naš predlog amandmaja, da se sklep, s katerim bi Državni zbor izglasoval, da neki zakon ne more biti predmet referendumskega vprašanja, izglasuje z dvotretjinsko večino navzočih poslancev, tako kot se glasuje o zakonu, ki to pravico dejansko opredeljuje. Meni se zdi to popolnoma smiselno. Ne gre zdaj tukaj za to, da dajemo neko odločanje spet nazaj v roke poslancem, ne gre tukaj za to, da hočemo kakorkoli zdaj spet stvari omejiti, ker tudi sklep, ki bo izglasovan z navadno večino, bo izglasovan s strani poslancev, se pravi, orodje bo še vedno imelo v rokah 90 poslank in poslancev.   Naš apel oziroma naš predlog za dvotretjinsko večino navzočih poslancev je bil dan zgolj kot neka dodatna varovalka, da se vendarle ne bi te možnosti, ki jih bo Državni zbor imel po tej spremembi zakona – da bo odločil z neko navadno večino, da pa ima neki zakon takšno vsebino, ki ne bo mogla biti predmet referendumskega vprašanja – da se te pravice Državnega zbora ne bi zlorabljale. Koalicija navadno ima to večino, sedanja jo ima, prejšnja je ni imela, ampak navadno ima koalicija teh 46 glasov zagotovljenih, tako da v tej luči bi vendarle, po mojem mnenju, bil tak amandma popolnoma sprejemljiv. Ker če bo res vsebina zakona takšna, da ne bo primerna za referendumsko vprašanje, verjemite, da bomo verjetno vsi poslanci glasovali po razumu in ne bomo zlorabljali te pravice, ki jo bomo na podlagi te novele zakona imeli. Ker treba je tudi vedeti – ker toliko ponavljate o tej zlorabi pravice državljanov, da dajejo referendumske pobude – treba je imeti v mislih tudi zlorabo, da bo Vlada predlagala izglasovanje takšnega sklepa in da bo potem vladajoča koalicija tak sklep enostavno izglasovala z navadno večino. Tu je tista varovalka. V ničemer drugem nismo želeli zavirati te novele danes, ki se sprejema in usklajuje zakon z ustavo. Zakonu kot takemu tudi ne bomo nasprotovali, ampak naš apel je bil dobronameren in se mi zdi, meni, zelo razumen in zelo v kontekstu glede na to – kot sem že povedala pa bom še enkrat povedala – da se ta zakon, ki določa pravico državljana do referendumske pobude, sprejema z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. In če mi to pravico opredeljujemo s takšno večino, bi jo morali po mojem mnenju s takšno isto večino tudi omejevati. Ne pa da jo omejujemo z manjšo večino. Tukaj ni logike.   Še enkrat, LMŠ ne nasprotuje kakršnikoli uskladitvi zakonov z ustavo, tukaj smo zelo racionalni. Je pa bila ta naša pobuda po mojem mnenju ne samo dobronamerna, ampak s strokovnega vidika tudi najbolj življenjska. Hvala.

Hvala lepa.  Še kdo?  Kolegica Sukič.

Hvala za besedo. Spoštovane, spoštovani!  Pazljivo sem poslušala zdaj te razne utemeljitve pa bi se kar strinjala. Sicer se bojim, da to, kar predlagate v LMŠ z amandmajem, v resnici ne bo zares rešilo ničesar, da to sicer ni neka prava varovalka, je pa boljše kot nič. Neka varovalka boljše kot nič vendarle je. Je pa zanimivo, kako se koalicija otepa predloga tega amandmaja stranke LMŠ. Saj če imate neke poštene namene, jaz ne vem, kaj vas toliko boli. Kaj je narobe z dvotretjinsko večino prisotnih poslank in poslancev pri tako ključnih zadevah, kot so megazakoni milijardnih vrednosti? Kaj? To je pa res zanimivo vprašanje. Ali smo ali nismo tukaj zakonodajno telo? Smo ali nismo predstavnice in predstavniki ljudstva? Pri tako ključnih zadevah, oprostite, neka varovalka absolutno je potrebna, da ne bomo potem dobivali raznih podtaknjencev, kot je bil pred dnevi 103. člen v mega koronazakonu, ki je sporen. Ki je ustavno sporen, natočimo si čistega vina. 104. člen je bil še večja katastrofa, pa ste ga na srečo umaknili. Ampak res, koga se vi pravzaprav bojite? Bojite se državljank in državljanov, kot da je tukaj v Sloveniji kdo, ki bi šel kaj takega sploh dat na referendum, razen če ne bi bilo nečesa res res zelo kritičnega. Torej se bojite, da bi morda videli, da bo notri kaj kritičnega in da to ne bi šlo zlahka in bi se morali s poslankami in poslanci enostavno uskladiti, da bi lahko šle rešitve, ki so v prid državljankam in državljanom, skozi in tiste, ki niso v prid, pač ne? Ker poglejte, povečevanje represije, omejevanje in posegi v človekove pravice in teptanje vseh doseženih demokratičnih standardov so, dejstvo je, tokrat utemeljeni z grožnjo epidemije in so lepo, priročno skriti med pozitivne ukrepe. To smo dejansko doživeli pred nekaj dnevi in nehajmo blefirati. 103. člen je točno to – podtaknjenec, ki krni človekove pravice. Je napad na človekove pravice.  Zato še enkrat nagovarjam opozicijske stranke, ker nad pozicijskimi sem že obupala – ne pozabiti, opozicijske stranke, Vlada vas tokrat potrebuje, da ji požegnate današnji predlog z izgovorom, kako implementiramo 90. člen Ustave. In to ista stranka, ki je leta 2016 rušila novelo ustavnega zakona, ki bi implementiral 90. člen Ustave. Res zelo zanimivo. Zelo zanimiva situacija, kaj naj rečem. Če še do zdaj niste ugotovili, kaj se je dogajalo s prejšnjim, prvim megapaketom, pač počakajte drugega pa se pustimo presenetiti, ampak jaz se bojim, da so v naslednjem koraku, morebiti spet s kakšnim podtaknjencem tipa 103. člen, na udaru ne samo človekove pravice, ampak še huje. Na udaru so še tudi delavske pravice, na udaru bodo socialne pravice, kajti vsi vemo in se zavedamo, da recesija bo, časi bodo težki, ne bi pa bilo primerno, da vso to krizo na svojih plečih nosijo ponovno tisti, ki so že danes v najranljivejši poziciji. In kaj boste naredili? Tako ali tako bodo ljudje odrezani od možnosti referenduma, pravite, da lahko gredo na Ustavno sodišče – ja, pa ja. Kot da je Ustavno sodišče v zadnjih primerih – pa poglejmo nazaj nekaj primerov iz zadnjih let – kaj vsebinsko odločalo. To je navaden bla bla bla, čisti blef. In tako je to, dragi moji. To, čemur smo danes priča, temu krotovičenju, kako je to potrebno, čeprav v resici ni. Ker zelo hitro sprejemate te ukrepe, poslanke in poslanci opozicije in pozicije sodelujemo in nimate nobenega problema s tem. Tako da nehajte farbati javnost s temi raznimi triki, kako priti do take pozicije moči, da bo Vlada na koncu odločala o vsem in si privoščila v megapaketih razne podtaknjence tipa 103. člen. Ta 103. člen je bila lekcija. In to lekcijo smo si zelo dobro zapomnili in v Levici jo zelo dobro razumemo. Res, opozicijske stranke, premislite. Vlada vas potrebuje, da požegnate današnji predlog, in tukaj pač potrebuje to dvotretjinsko večino. Od tu naprej, dragi moji, za vse slabe interventne ukrepe, za vse morebitne represivne ukrepe, za posege v človekove pravice, vas konec koncev pač ne bo več potrebovala. S to na videz nedolžno spremembo in s tem, ko boste rekli, da se končno implementira 90. člen Ustave, boste pravzaprav Vladi podarili čisto vse, kar ta trenutek potrebuje, in potem vas ne bo potrebovala več in to je to.   Zato jaz predlagam, da podpremo ta predlog LMŠ, ki je vsaj neka varovalka, čeprav se bojim, da v resnici ni, ampak ajde, boljše kot nič. Ker če niti tega ne bomo naredili, ja potem pa res ne vem, spoštovane in spoštovani, ali se mi zavedamo svojega poslanstva tukaj. Hvala lepa.

Hvala lepa, gospa poslanka.  Gospa Maša Kociper, repliko imate? Izvolite.

Jaz ne vem, ali si je kolegica Sukič prebrala zakon in kaj ta zakon omogoča, ustavno presojo sklepa Državnega zbora in potem možnost takojšnjega referenduma, takoj po odločitvi Ustavnega sodišča. Ampak naj se brani koalicija, jaz sem opozicija. Oglašam se v bistvu na apele poslanke Sukič, naj bo opozicija pametna. In ko Levica nasprotuje čisto vsem predlogom, ki v teh kriznih časih prihajajo v parlament, in ko opozarja dan in noč pred črnim bavbavom Janezom Janšo in pred tem, kako nas bo janšizem vse pojedel in prežvečil, bi jaz vsakič znova rada samo spomnila to isto Levico, ki zdaj te iste opozicijske stranke poziva na pomoč, zaradi koga nimamo več prejšnje vlade, zaradi koga prejšnja vlada, ki ni bila janšistična, ni imela večine v Državnem zboru in ni mogla odločati. Jaz sem sedela tukaj pa gledala, kako je Levica konstantno dva meseca ali več glasovala skupaj s stranko SDS. Tako da, evo, tega bavbava v obliki Janeza Janše in janšizma sploh ne bi imeli, če bi stranka Levica podpirala takratno koalicijo, in noben tak grozoviti zakon, ki bo zdaj uničil demokracijo za vedno, ne bi rabil biti sprejet. Hvala lepa.

Hvala lepa.  K razpravi se je prijavil še gospod Perič.   Izvolite.

Najlepša hvala, podpredsednica. Lep pozdrav čisto vsem!   Ko zdaj poslušam to, lahko ugotovim – nič novega. In mislim, da vsi ali pa velika večina z mano deli to mnenje. Ne glede na to, da smo v situaciji, ki ni zavidljiva, pa da si to situacijo delimo dejansko vsi, globalno, še vedno najdemo čas in energijo za to, da se ideološko ali kako drugače prerivamo in spet iščemo neko dlako v jajcu in kdo ima bolj, kdo ima manj prav, namesto da bi se fokusirali na to, da bi lahko in Vlada in Državni zbor – pa tu ne mislim na nobeno politično, ideološko konotacijo ali pa, če je koalicija takšna ali drugačna, ampak govorimo o instituciji. Tukaj bi morali imeti pred očmi predvsem institucije, institucijo Državnega zbora, Vlade, Državnega sveta, pa v končni fazi tudi institut Ustave Republike Slovenije. Tudi na račun te knjižice oziroma vsebine te knjižice smo danes slišali kar nekaj težkih besed in meni gre to čedalje bolj na živce – da se s tako lahkotnostjo vseh teh institutov in institucij lotevamo na neki dnevni bazi, kakor nam v nekem trenutku nekaj paše. Včasih nam je nekaj všeč pa rečemo, evo, to je super, spet pride naslednji dan, ko nam neka vsebina ne ugaja, bomo rekli, da je zanič, da je Ustavno sodišče pristransko. To sem že slišal tukaj notri, zelo na glas. Potem da so odločbe Ustavnega sodišča take, da, ne vem, nekomu niso pogodu, in potem nam med vrsticami namiguje, da zakaj bi jih pa spoštovali, ker je tudi Ustavno sodišče pristransko. Pa potem – to sem slišal spet danes – da je Ustava Republike Slovenije v določenih delih nek gnili kompromis, kar pomeni, da tudi če ne spoštujemo tega, ker itak gre za nek gnili kompromis, neke prav velike škode verjetno ne bo. Pa slišal sem tu notri tudi, da je socialni dialog – sploh če je tema, o kateri bi morala v postopku tega socialnega dialoga teči neka taka razprava, ki nekomu ni pogodu, se preprosto reče, da je to neka posledica, nek relikt nekega neokorporativizma in tudi tega ne rabimo upoštevati. In potem se zgodi to, kar se nam je zgodilo danes – da se znajdemo v nekih kriznih situacijah, ko bi morali čim prej v življenje spraviti določeno zakonodajo, ker to potrebuje država, ker to potrebujejo državljani, ker to potrebujejo podjetja, javne institucije, da ne naštevam naprej, in spet trčimo v neke ideološke zidove, v neke prepreke in ugotavljamo, kako dejansko ne znamo iti preko tega.   Jaz ta ukrep oziroma ta predlog, ki je prišel s strani Vlade oziroma Ministrstva za javno upravo, vidim kot nekaj, kar gre v pravi smeri, da krepi, zlasti v tej situaciji, to institucijo, predvsem parlament. Ker če mi zagotovimo to, da bo sprejemanje zakonodaje v parlamentu dovolj fleksibilno in da bomo v teh izrednih okoliščinah – ne pravim tega za neke okoliščine, ki niso podvržene kakršnikoli obliki nekih kriz, ki jih imamo tudi v ustavi zelo lepo opredeljene, ampak v teh izrednih okoliščinah – ne samo na Vladi, ampak tudi v Državnem zboru fleksibilni, to pomeni, da Državni zbor v teh časih ohranja svoj vpliv in opravlja svojo vlogo. Ker na drugi strani ni malo držav po Evropi oziroma po svetu, po katerih se marsikdaj zgledujemo, ki so to institucijo, o kateri smo razpravljali danes, eliminirale ravno zaradi tega, da bi lahko bila Vlada hitra in da bi sprejemala take ukrepe, ki zelo hitro učinkujejo, ki se lahko zelo hitro odzivajo na zelo hitro spreminjajoče se okoliščine. Zato oviranje oziroma nesprejemanje vseh teh argumentov, ki smo jih danes slišali – pa jaz bi razumel, če bi prišel ta predlog tako, da bi padel z neba, da bi se nekomu utrnila neka ideja na Vladi in bi prišli danes s tako rešitvijo sem, ampak imamo podlago in v ustavi in v odločbah Ustavnega sodišča, imeli smo več predlogov zakonov, ki so že urejali to področje v Državnem zboru, pred kratkim je bila tudi neka javna razprava o spet enem novem osnutku oziroma neki noveli, ampak še vedno ne razumemo. Nam se zdi, kot da je vse okej, kot da vse štima in kot da imamo več kot dovolj časa za to, da začnemo urejati vse tiste probleme, ki so nastali. Naj vas opomnim, da kljub temu da je bilo zelo veliko pričakovanj s strani javnosti in v končni fazi marsikdaj tudi veliko utemeljenih kritik na prvi paket, protikorona paket, ki ni zajel čisto vseh vidikov, danes spet ugotavljamo, kot da se ne mudi, kot da imamo več kot dovolj časa, in tudi ko bo prišel drugi paket, se spet ne bo mudilo, ker itak lahko velja za nazaj. Potem lahko to zadevo sprejmemo tudi decembra pa rečemo, da bo začelo veljati itak marca, ljudje se pa pač znajdejo, tako kot vedo in znajo. Tako da meni nivo takih razprav, kljub temu da se lepo slišijo oziroma da so uglajene – ampak vsebina me izredno moti, ker ne spoštuje vseh teh institucij, ki jih zastopamo. In če na eni strani govorimo, kako se kot družba gibamo k neki avtoritarnosti in je nizanje nekih fiktivnih argumentov, na drugi strani pa, kadar lahko dodatno okrepimo vlogo Državnega zbora, zlasti v takih kritičnih trenutkih, tega potem ne podpremo, se meni zdi, da je to popolnoma skregano s čisto vso logiko.  Jaz bom seveda ta predlog, ki je prišel z Ministrstva za javno upravo, podprl. Hvala.

Hvala lepa.  K besedi se je zdaj javil gospod minister, potem pa dobi besedo še mag. Branko Grims. Oziroma vidim, da je še interes za razpravo, tako da bom potem odprla prijavo.

Hvala.  Rad bi se samo opredelil do nekaj navedb, da neka varovalka mora biti. Naštevali smo, tudi Zakonodajno-pravna služba je to potrdila, koliko varovalk imamo, danes na odboru. Tako da to se mi zdi zelo pavšalna trditev. Ključno pa je in bom spet poudaril, leta 2013 ste poslanke in poslanci spremenili ustavo. Jaz mislim, da je končno čas, da se jo spoštuje, da se spoštuje zakonitost, da se to novelo sprejme. Glede trditve, da bodo z drugim paketom na udaru najranljivejše skupine. Včeraj sem sedel s sindikati in žal mi je, da očitno to ni prišlo širše v javnost oziroma do vseh strank – njihovi pozivi so bili, da naj se ne čaka. Pozivi delavcev in espejev so bili, da naj najdemo način za čim hitrejšo uveljavitev teh ukrepov. Tako da bi rekel, da nekdo ni dovolj poslušal te javnosti, na katero se sklicuje. Mi v Vladi in v večini opozicijskih strank te pozive državljank in državljanov očitno slišimo. In kot rečeno, ne gre za mehanizem, ki je na voljo tej vladi, gre za mehanizem, ki naj bo na voljo katerikoli vladi, ki se znajde v teh okoliščinah. Hvala.

Hvala lepa.  Sedaj pa, ker je še interes za razpravo, odpiram prijavo. Prosim, prijavite se.  Dva prijavljena razpravljavca. Najprej dobi besedo gospod Branko Grims, nato še gospa Nataša Sukič.  Izvolite.

Hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav!  Prvo, kar je treba poudariti, je to, da tele zadnje dni, ko poslušamo zelo visoko doneče besede o totalitarizmih in podobno, te seveda nimajo nobene osnove. Ravno nasprotno, prav vse, kar danes delamo, prav vse, kar je danes predlagano, kar obravnavamo, ima en sam namen – omogočiti, da bi parlament kot osnovno demokratično izvoljeno pluralno telo normalno deloval tudi v teh razmerah, ki smo jim zdaj priče zaradi pandemije, ki je praktično prisotna že prav povsod. V Sloveniji smo jo še dobro odnesli zaradi kombinacije pravih ukrepov v zadnjem hipu in pa, seveda, sodelovanja ljudi. Toda parlament mora biti sposoben v kakršnihkoli razmerah ustrezno reagirati. Zaradi tega so ti predlogi ustrezni, so dobri, jih podpiram. Noben dodaten zaplet ni potreben, da bi neka dodatna varovala, ki bi se v praksi izkazala kvečjemu kot ovira, vgrajevali zdaj še v besedilo, ki je bilo pripravljeno na odboru in je popolnoma ustrezno.  Drugo, kar je pa treba reči, glejte, ustava zavezuje vse in vsakogar. Ustava je taka, kot je. Sam osebno bi bil zelo vesel, če bi bila ureditev na področju referenduma drugačna, in vsi tisti, ki imate danes pripombe, sem vam že dopoldne rekel na odboru, pojdite v smeri švicarske ureditve referenduma, če zberete ustrezno število podpisov oziroma glasov za spremembo, da lahko spremenimo ustavo, bom sam to z veseljem podprl. To vedno zagovarjam, švicarski model pomeni, da ima ljudstvo prvo in zadnjo besedo, postopki referenduma so pa popolnoma ločeni od postopkov v parlamentu in zaradi tega ne more priti do zavlačevanja, kot smo mu bili priče nekoč v preteklosti. In v majhnem delu še vedno bremeni tudi sedanje delovanje, zaradi tega se pravzaprav danes pogovarjamo o tem, o čemer se. Se pravi, če je to možnost, pojdimo v to smer, ampak to je stvar postopka. Dokler pa je ustava taka, kot je, pa jo je treba uresničiti. In govoriti o tem, da je hitenje, ko sprejemamo nekaj, kar bi moralo biti sprejeto pred petimi leti in za kar že obstaja celo odločba Ustavnega sodišča, ki tudi ni bila uresničena v tistem roku, ki ga je Ustavno sodišče postavilo, pa je milo rečeno neresno.  Danes gre za okoliščine, ko lahko en dan, ko so ukrepi v korist konkretnih ljudi, ki so v stiski, ko so ukrepi v korist konkretnih podjetnikov, podjetij, ki so v težavah, izjemno dragocen. Vsak dan se pozna. Vsak dan, ki ga danes prihranimo pri sprejemanju teh ukrepov, se nam lahko obrestuje s celimi tedni, meseci ali pa celo leti po tem, ko se bomo soočali z gospodarsko recesijo, ki bo svetovna in ki bo posledica sedanje pandemije in bo zelo huda. Zaradi tega je te ukrepe vredno sprejeti in zaradi tega so vsi pomisleki, ki so bili danes tukaj izraženi, milo rečeno odveč.

Hvala lepa.  Naslednja ima besedo gospa Sukič.   Izvolite.

Hvala lepa za besedo.  Najprej bom rekla, pravite, da bi moralo biti sprejeto že pred petimi leti – saj potem pa ne vem, zakaj je bila ravno stranka SDS tista, ki je poskrbela, da ni bilo sprejeto leta 2016. O tem sem danes že na odboru enkrat razpravljala, pa ne bom še enkrat. V glavnem, spoštovane državljanke in državljani, upam, da boste vsaj vi slišali, ker tukaj v tem državnem zboru me poslanke in poslanci ne slišijo. Ne gre za uskladitev z ustavo, kot javnost prepričujeta Vlada in celo opozicija. Ustava že danes določa izvedbo spremembe 90. člena Ustave. Določa torej pravila, ki bodo veljala vse do drugačne ureditve v Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi. Ne določa pa ustava, kaj moramo določiti v Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi, in to je tisto, kar je bistveno. Ponavljam, ne določa ustava, kaj moramo določiti v Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi. Ustava torej ne določa, da mora ureditev biti takšna, da bo Vlada lahko pod izmišljenim argumentom nujno potrebnih rešitev zakon takoj razglasila, odločitev Ustavnega sodišča pa bo znana šele čez 45 dni. Ustava tudi ne določa, da naj ne bi sprejeli predloga amandmaja, kot ga predlaga stranka LMŠ. Vse to je dopustno, da vnesemo v Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi, vse to nam omogoča ta postavka v 90. členu Ustave. Tako da prosim, prosim, nehajte zavajati slovensko javnost, kako gre za uskladitev z ustavo, ker to preprosto ni res. Tisti, ki ste danes tukaj najbolj zagrizeni pri prepričevanju, da gre za uskladitev in nujo uskladitve, ravno tisti ste zavlačevali vsa ta leta in niste poskrbeli, da bi bila implementacija izvedena – zdaj naenkrat, čez noč pa ja. In zakaj nas tukaj skrbi? Povedala sem, pred nekaj dnevi ste podtaknili 103. člen v megazakon, ki je sicer naravnan v dobro ljudi, ampak ne, niste si mogli pomagati, da ne bi tistega člena notri pritaknili.   V tem je problem teh vaših megazakonov in zato je potrebno, da podpremo amandma LMŠ. Hvala.

Hvala lepa.  Želi še kdo razpravljati? (Ne.) Če ne, zaključujem razpravo.   O amandmaju bomo odločali takoj po končani razpravi o 2. točki, zato s tem prekinjam to točko dnevnega reda.    Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA SPREMEMB IN DOPOLNITEV POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA.   Predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika je v obravnavo zboru predložila skupina 81 poslank in poslancev s prvopodpisanim Igorjem Zorčičem. Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predstavniku predlagatelja gospodu Igorju Zorčiču.  Izvolite.

Hvala lepa. Kolegice, kolegi!  Naš vsakdan že nekaj tednov kroji soočanje z novim koronavirusom. Z namenom zajezitve epidemije so že bili sprejeti številni ukrepi, izmed katerih so mnogi posegli v ustaljen način delovanja. Temu je sledil tudi Državni zbor. Tako je Kolegij predsednika Državnega zbora na seji dne 16. 3. 2020 odločil, da se v marcu in aprilu ne izvedeta redni seji Državnega zbora, prestavile so se nekatere seje delovnih teles in drugi načrtovani dogodki, prilagojeni so pogoji za delo medijev, odpovedani so vsi obiski in tudi sicer se izvajajo različni drugi samozaščitni ukrepi. Nahajamo se sredi epidemije, za katero še ni znano, kdaj bo končana. Epidemija ne prizanaša nikomur, veliko ljudi je za posledicami virusa umrlo, zato je toliko bolj pomembno, da zagotovimo, da bo Državni zbor pravočasno obravnaval vse nadaljnje potrebne ukrepe za spopadanje s posledicami koronavirusa.   Kot odgovor na izzive tega časa je bila pripravljena tudi sprememba Poslovnika Državnega zbora, o kateri bomo danes odločali. Veljavni poslovnik namreč za obravnavo in odločanje o zadevah iz njegove pristojnosti trenutno predpostavlja izključno fizično navzočnost poslancev. Kot zakonodajno in najvišje predstavniško telo Državni zbor svojih pristojnosti ne more prenesti na drug organ, pri čemer pa je edina izjema določena za primer vojnega ali izrednega stanja. Če se v tem primeru državni zbor namreč ne more sestati, preide pristojnost odločanja o zadevah iz prvega in drugega odstavka 92. člena Ustave na predsednika republike. Ampak kljub tej ustavni ureditvi in torej možnemu suspenzu dela državnega zbora, ki bi lahko nastopil v primeru razglasitve izrednega stanja, sem prepričan, da je ne glede na to, kako težka je ta epidemija za delovanje države in kako ogrožajoča je lahko, med nami večina poslancev, politikov takšna, ki razmišljajo v smeri, da se tudi v takem primeru državni zbor lahko sestane in izvede sejo na daljavo.   Upoštevaje ustavne elemente delovanja Državnega zbora in morebiten nastop okoliščin, ko ne gre za izredno ali vojno stanje, a vendarle izvedba seje z osebno navzočnimi poslanci predstavlja tveganje za zdravje in varnost poslancev ali drugih udeležencev seje in je to nujno zaradi sprejetja odločitev, s katerimi ni mogoče odlašati, se je zato pristopilo k pripravi predloga sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora. Ob upoštevanju, da smo priča razvoju tehnologije, ki omogoča komuniciranje v avdio- in videotehniki na daljavo, se je veliko institucij te možnosti že poslužilo. Pristopi drugih parlamentov v večini tako gredo v smer prilagoditve, tako izvedbe sej na daljavo z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije, na primer v Evropskem parlamentu, kot tudi na primer na zmanjšanje potrebnega kvoruma za veljavno odločanje z dosedanje polovice na zgolj četrtino poslancev, na primer v Nemčiji nemški zvezni parlament. S predlagano novelo poslovnika se tako vzpostavlja pravna podlaga, da se seje Državnega zbora in delovnih teles lahko izvedejo tudi na daljavo, ko bi zahtevana fizična prisotnost poslancev na sejah lahko v primeru, kot je epidemija, postala težavna ali neizvedljiva. S tem se zasleduje tako zagotavljanje varnosti in zdravja poslancev, tudi ostalega osebja, kot tudi izvajanje ustavnih in zakonskih pristojnosti Državnega zbora ter organizacije njegovega dela na način, ki bo omogočil nemoteno, učinkovito in odzivno delo parlamenta. Ob tem se hkrati spoštujejo temeljna načela parlamentarizma, na primer pravica do neovirane in svobodne razprave, pravica poslancev do sodelovanja, javnega odločanja poslancev in tudi siceršnja javnost sej. Hvala lepa.

Hvala lepa.   Predlog je obravnavala Komisija za poslovnik, zato za predstavitev poročila komisije dajem besedo predsednici mag. Karmen Furman.  Izvolite.

Hvala lepa za besedo, predsedujoča. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!  Komisija za poslovnik je na 5. nujni seji dne 7. 4. 2020 kot matično delovno telo obravnavala Predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo po skrajšanem postopku dne 3. 4. 2020 predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Igorjem Zorčičem. V skladu s 94. členom Ustave ima Državni zbor poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. V skladu s 170. členom Poslovnika Državni zbor poslovnik ter njegove spremembe in dopolnitve sprejema smiselno po postopku, ki ga poslovnik določa za sprejetje zakona. Članice in člani komisije so kot gradivo prejeli še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 6. 4. 2020. V poslovniškem roku sta amandmaja, obakrat k 3. členu, vložili poslanski skupini Levica in LMŠ. Članice in člani komisije so obravnavali tudi predloge za amandmaje komisije, in sicer k 1., 2. in 3. členu, ki so jih prejeli na e-Klop.  Predstavnik predlagatelja Igor Zorčič je v dopolnilni obrazložitvi na kratko predstavil razloge za sprejetje, cilje in poglavitne rešitve predlaganih sprememb in dopolnitev. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je predstavila pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe. Izpostavila je splošne pripombe Zakonodajno-pravne službe ter nekatere konkretne pripombe k predlaganim členom. Prav tako je poudarila, da nekateri predlogi za amandmaje komisije sledijo pripombam Zakonodajno-pravne službe. V razpravi so članice in člani komisije predstavili stališča poslanskih skupin, pri čemer so v pretežni meri izrazili podporo predlaganim rešitvam, izrazili pa so tudi posamezne pomisleke, ki so bili nato z ustreznimi spremembami besedila predlogov za amandmaje komisije v bistvenem odpravljeni.   Po razpravi je komisija na podlagi osmega odstavka 131. člena Poslovnika s potrebno dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev opravila glasovanje in sprejela amandmaje komisije k 1., 2. in 3. členu. Komisija je opravila glasovanje tudi o vloženem amandmaju Poslanske skupine Levica k 3. členu, ki pa ga ni sprejela, medtem ko o vloženem amandmaju k istemu členu, ki ga je vložila Poslanska skupina Liste Marjana Šarca, ni glasovala, ker je bil ta umaknjen. Komisija je v skladu s 128. členom Poslovnika o vseh členih predloga akta glasovala skupaj in jih sprejela s potrebno dvotretjinsko večino glasov navzočih članov. Glede na sprejete amandmaje komisije je na podlagi prvega odstavka 133. člena v povezavi s 170. členom Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega Predloga sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji komisije. Dopolnjen Predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora pa je sestavni del tega poročila. Hvala lepa.

Hvala lepa.   Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Kot prvi dobi besedo gospod Blaž Pavlin, da predstavi stališče Poslanske skupine NSi.  Izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci!   V Novi Sloveniji podpiramo današnji Predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora, ki po vzoru nekaterih držav in Evropskega parlamenta daje možnost, da potekajo seje zbora in delovnih teles na daljavo z uporabo informacijske tehnologije. Cilj sprememb in dopolnitev je omogočanje delovanja Državnega zbora tudi v izrednih okoliščinah, kot so naravne nesreče, druge hujše nesreče, kot je sedaj, ko imamo razglašeno epidemijo in bi lahko fizična prisotnost na sejah zaradi koronavirusa postala problematična, saj bi lahko ogrozila zdravje in življenje poslancev pa tudi zaposlenih v Državnem zboru. S spremembo poslovnika je omogočeno nemoteno in svobodno razpravljanje in sodelovanje poslancev pri javnem odločanju.  V naši poslanski skupini podpiramo predlagani zapis, ki ne določa točnih tehničnih rešitev glede tehnike, ki jo bomo pri svojem delu uporabljali, saj zaradi hitrega razvoja tehnike le-ta lahko hitro zastara. Glede na to, da bo o sklicu seje na daljavo odločal kolegij predsednika parlamenta z dvema tretjinama, v naši poslanski skupini ne vidimo bojazni, da bi kdorkoli izrabil omenjeno določitev poslovnika. Spremembe prinašajo hkrati prilagajanje tehničnim možnostim ter zagotovilo ustreznega spoštovanja demokratičnih načel ne glede na izredne okoliščine.  Poslanci NSi bomo predlog sprememb poslovnika podprli.

Hvala lepa.  Gospod Vojko Starović bo predstavil stališče Poslanske skupine SAB.  Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovani vsi prisotni!  Poglavitni razlog, da danes obravnavamo Predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora, je zagotovitev dela najvišjega organa v državi, to je parlamenta, tudi v primeru naravne ali druge hujše nesreče, v katero spada tudi ta pričujoča epidemija. Glede na epidemijo, s katero se trenutno soočamo, se lahko zgodi, da se okužijo tudi poslanci. Posledično bi lahko prišlo tudi do tega, da bi moralo večje število poslancev zaradi stikov z okuženim ostati v izolaciji. S tem bi bila onemogočena fizična prisotnost, 86. člen Ustave pa določa, da mora biti fizična prisotnost, in sicer večine vseh poslancev. Sicer Ustava v 92. členu določa, da v primeru izrednih razmer, ko se državni zbor ne more sestati, funkcijo zakonodajalca prevzame predsednik republike. Na podlagi ustave se na predsednika prenese pristojnost odločati o razglasitvi vojnega in izrednega stanja, o nujnih ukrepih in njihovi odpravi ter o uporabi obrambnih sil. S pomočjo novih tehnologij in s predlaganimi spremembami, ki jih imamo danes na mizi, se parlamentu omogoča nemoteno delovanje in s tem sprejemanje odločitev tudi v razmerah, ko se ne more fizično sestati.  O tem smo bili danes na Komisiji za poslovnik soglasni. Vodila nas je želja in prepričanje, da parlament lahko in mora delovati tudi v težavnih razmerah, če je le mogoče. Parlament, ki ga sestavljajo izvoljeni predstavniki ljudstva, je tukaj zato, da predstavlja voljo ljudstva, da ne zavlada enoumje, da se različni pogledi resnice in tudi nasprotujoča si mnenja tu srečajo, rešujejo in usklajujejo po demokratični poti in ne na silo. Kljub navzkrižju in zmedi, ki jo demokratični postopek prinaša, se je demokratična pot doslej izkazala za najboljšo pot, da se v družbi pride do bolj uravnoteženih politik in odločitev. Da ponovim, državni zbor kot neposredno voljeno predstavniško telo daje legitimacijo najpomembnejšim pravnim aktom in odločitvam v državi, zato je izjemnega pomena, da se kljub izrednemu stanju ugotovitev, da se državni zbor ne more sestati, ne sprejme zlepa.  Res je, da imamo varovalke v ustavi, kakor je bilo že rečeno, v predsedniku republike, vendar on kot tak ne more zagotoviti predstavništva širše družbe, kot to zagotavlja parlament. Zato mora biti takšen prenos pristojnosti le skrajno skrajna rešitev. Glavni namen spremembe poslovnika je torej, da se zagotovi pravna podlaga za izvedbo sej in delovnih teles Državnega zbora na daljavo. Poslovnik je glede načina delovanja temeljni akt Državnega zbora, zato je treba vključiti tudi določbe, ki bodo definirale pogoje in izvedbo sej na daljavo. Predlog predvideva možnost sej na daljavo s pomočjo komunikacijsko-informacijske tehnologije, odločitve o izvedbi takšnih sej pa bo sprejemal Kolegij predsednika Državnega zbora z dvotretjinsko večino. Ta bo določal tudi potek seje, roke, čas za razpravo in tako naprej. Seje na daljavo bodo s pomočjo novejših tehnologij izvedene na način, ki omogoča prenos slike in zvoka. Ta tehnologija se je izkazala kot primerna že na raznih videokonferencah, zato jo velja uporabiti takrat, ko ni možno zagotoviti neposredne prisotnosti.   V Poslanski skupini SAB predlog zakona pozdravljamo, saj menimo, da je delo parlamenta v demokratični družbi ne glede na situacijo potrebno zagotoviti. Imeli smo sicer nekaj pripomb, ki so bile upoštevane. Predvsem pa nas veseli, da je bila na seji Komisije za poslovnik sprejeta odločitev, da se tudi v primeru seje delovnega telesa na daljavo omogoči sodelovanje tudi poslancem, ki niso člani delovnih teles.   Predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora bomo torej v Poslanski skupini SAB podprli. Hvala.

Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Desus bo predstavil gospod Ivan Hršak.   Izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi!   Takemu tempu, ko smo se dandanes primorani vsakodnevno prilagajati popolnoma drugačnemu načinu življenja, ko po nujnem in izjemno hitrem postopku sprejemamo razne ukrepe, ko moramo praktično vsak segment svojega življenja in delovanja, tako osebnega, službenega kot družbenega, prilagoditi izrednim okoliščinam in razmeram, ki so doletele tudi našo državo, še nismo bili priča. Potreben je hiter, učinkovit in dosleden odziv vsakega posameznika, ravno tako se mora takšnemu načinu prilagoditi tudi delovanje vseh državnih organov in drugih institucij, tudi Državnega zbora. Vsled tega je bilo hitro oblikovano besedilo predloga sprememb Poslovnika Državnega zbora, ki daje pravno podlago za delovaje zakonodajnega organa tudi v izrednih okoliščinah. To pa je možnost delovanja Državnega zbora na daljavo, če bi zaradi izrednih okoliščin izvedba seje z osebno navzočnostjo poslancev predstavljala tveganje za zdravje in varnost poslancev in je zasedanje nujno zaradi sprejetja odločitev, s katerimi ni mogoče odlašati.   V Poslanski skupini Desus smo podpisniki tega predloga, saj podpiramo določitev načina dela Državnega zbora, seveda ob določenih pogojih, tudi na daljavo. Menimo, da je to danes več kot nujno. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro znajdemo v situaciji, ko se zaradi izrednih razmer Državni zbor kot zakonodajni organ ne bi mogel sestati, ne bi mogel biti operativen, kar posledično pomeni nujnost aktivacije 92. člena Ustave. Slednje pa pomeni prenos pristojnosti v nujnih zadevah na predsednika Republike Slovenije, ki lahko na predlog Vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo. Kako pa se bo sama seja na daljavo, ko in če bo do nje prišlo, dejansko izvajala, pa je drugo vprašanje. Dejstvo je, da je Državni zbor številen kolegijski organ. Za izvedbo samih sej, tako delovnih teles kot celotnega zbora, skrbi dodatno še cel kup zaposlenih. Verjamem, da si ta trenutek nihče izmed nas ne more predstavljati, kako bo to potekalo. Že sedaj imamo številna vprašanja. Kako ugotoviti identiteto poslanca? Kako bomo vlagali amandmaje? Kako bomo spremljali vsebino vloženih dokumentov ter hkrati razpravo o drugih? Ali bomo, in na kakšen način, deležni strokovne podpore? Kako bomo dobili pojasnila s strani ministrstev, Vlade, Zakonodajno-pravne službe? Kako bo potekalo vodenje sej? In podobno. Pa da sploh ne omenjam morebitnih težav z izpadi internetnih povezav.   Ne glede na to pa v Poslanski skupini Desus poudarjamo, nujno je, da Državni zbor ostane operativen, in tako je nujno vzpostaviti pravno podlago za izvedbo sej na daljavo, če bodo dejanske razmere terjale takšen način delovanja zakonodajnega organa. Vsi vemo, da je pred nami še cela vrsta ukrepov, ki jih bomo morali sprejeti na zakonski ravni za zajezitev in omilitev posledic epidemije, in tudi cela vrsta popravkov že sprejetih ukrepov. Danes je ta predlog obravnavala Komisija za poslovnik in z veseljem povem, da je tokrat politika našla skupni jezik in predlog skoraj soglasno podprla. Verjamem, da bo tudi na seji zbora predlog deležen izjemno visoke podpore.   Poslanci Desusa ga soglasno podpiramo in pri tem dodajamo: srčno upamo, da se bodo izredne razmere v kratkem času umirile, da se čim prej vrnemo v ustaljene tirnice življenja s čim blažjimi posledicami te epidemije ter da razmere ne bodo terjale zakonodajnega odločanja na daljavo. Hvala.

Hvala lepa.   Gospod Zmago Jelinčič Plemeniti bo predstavil stališče Poslanske skupine SNS.   Izvolite.

Hvala lepa.   Sprememba poslovnika omogoča delovanje v razmerah, ki so, bi rekel, neobvladljive, zato mislim, da je dobro, da sprejmemo te odločitve na zalogo, čeprav upam in mislim, da tega sistema ne bomo rabili. Dejstvo je, da se invazivnost covida-19 manjša, zadeva se spravlja v določen red in tudi zadnje ugotovitve znanstvenikov kažejo, da ta sev gripoznega virusa ni tako nevaren, kot bi človek mislil. No ampak če ostanemo pri tej spremembi poslovnika, mislim, da je smiselno, da smo to naredili, da smo preprečili morebiten manko te sistemske rešitve, če bi prišlo do potrebe, da na ta način glasujemo. Rečeno je bilo, da se nekateri sprašujejo, kako se bo to izvrševalo, ampak jaz mislim, da bo v nadaljnjem času dovolj časa, da se bodo tehnične zadeve uredile, da bodo tehnikalije, ki so potrebne, da bi se morda izvajalo na ta način, reševale kasneje. Tehnologija gre naprej, reševanje sistemskih povezav ne bo več problematično in z vsakim dnem bo ta rešitev lažje izvedljiva.   Problemi so pa pravzaprav drugi, sploh pri tem virusu, v bistvu ideje, ki so za to nevarno zadevo, ki je do neke mere nevarna, do neke mere pa tudi ni. Konec koncev, če pogledamo, mislim, da je za koronavirusom do danes v Sloveniji umrlo 42 ljudi, lansko leto jih je pri gripi čez 100. Tako da glede na medijsko obravnavo vsega skupaj lahko potem gledamo, da če bo koronavirus premagan, v Sloveniji nihče več ne bo umiral, kajti prav vsako smrt pripišejo koronavirusu, če pa pogledamo po papirjih teh bolnikov, ki so umrli zaradi, bi rekel, koronavirusa, pa vidimo, da je bila obolevnost z drugimi bolezenskimi znaki tista, ki je človeka spravila v grob, in je v bistvu to samo en dodatek, pa bi lahko tudi navadna gripa enako storila. Paziti je treba, da ne bo to delovanje izgovor za ukinitev gotovinskega poslovanja, kajti to je ena od idej. Potem je treba paziti, da ne bo prišlo do odprave zasebnosti, da se bo pripeljalo do enega popolnega nadzora nad prebivalstvom, in paziti moramo, da ne bo pripeljalo vse skupaj do uničevanja družin in sekanja družinskih vezi razen v okviru ožjih družin.   V Slovenski nacionalni stranki bomo podprli ta predlog sprememb in dopolnitev poslovnika. Opozorila, ki sem jih zdaj povedal, pa mislim, da bi bilo smiselno, da se čez nekaj časa pregleda, premisli in deluje na ta način, da se te slabe ideje ne dovolijo oziroma da jih preprečimo. Hvala lepa.

Hvala lepa.   Stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke bo predstavil Tomaž Lisec.   Izvolite.

Hvala, spoštovani podpredsednik, za dano besedo. Kolegi in kolegice, vsem skupaj lep pozdrav!   V Poslanski skupini SDS pozdravljamo in podpiramo spremembe poslovnika, ki so danes pred nami, torej da se vzpostavi pravna podlaga za seje Državnega zbora in delovnih teles na daljavo. Ob tem pa v Poslanski skupini SDS – in upam, da tudi vsi tukaj prisotni – upamo, da do tega sploh ne bo prišlo. Če bo že kdaj prišlo, upamo, da ne bo prišlo v naslednjih dnevnih, tednih ali mesecih zaradi tako imenovanega koronavirusa, ker vemo, kaj bi se potem zgodilo. Potem bi se moral aktivirati 92. člen Ustave in bi na koncu o vseh zadevah odločal predsednik republike, tega pa si ne želimo. Zato v Poslanski skupini SDS upamo, da ste prejšnji teden dobronamerno razumeli nagovor predsednika Vlade, ki nas je opozoril, da trenutno Državni zbor preko svojega poslovnika nima mehanizmov, da bi lahko v primeru naravnih ali drugih hujših nesreč, kakor je to sedaj zapisano v tem predlogu poslovnika, Državni zbor deloval brez tega, da bi bila ogrožena zdravje ali pa varnost poslancev. Zato v poslanski skupini, še enkrat, podpiramo in pozdravljamo ta predlog novele poslovnika in menimo, da ima v drugem odstavku tega člena tudi dovolj veliko varovalko, da se tega ukrepa, torej sprejemanje odgovornosti za svoje razprave in pa ne nazadnje tudi za naše sklepe, s sejami na daljavo ne bi izkoriščalo. Kajti o obstoju teh izrednih okoliščin mora odločati kolegij, odločitev pa je sprejeta, če predlog podpirajo vodje poslanskih skupin, katerih člani predstavljajo najmanj dve tretjini vseh poslancev v Državnem zboru. Skratka, če ste prej poslušali pri prejšnjem zakonu glede varovalke, je tukaj pri poslovniku varovalka zelo velika. Ni večje večine v Državnem zboru, kot je dvotretjinska večina vseh poslancev, da o posamezni zadevi odloča.  Tudi v Poslanski skupini SDS imamo nekaj pomislekov, kako bo, če sploh do tega pride, tehnično izgledalo to glasovanje, kljub temu da v spremenjenem poslovniku to deloma piše. Lahko se zgodi, da internetne povezave v Sloveniji ne delujejo zaradi naravne ali druge hujše nesreče – kaj je potem? Kaj je s strokovnimi službami, ki so velikokrat nevidni člen delovanja Državnega zbora in na katere prevečkrat pozabljamo? In verjamem, da tudi v tem trenutku vsaj toliko, kot je nas poslancev tukaj v dvorani, strokovnih sodelavcev v poslanskih skupinah ali pa v drugih delovnih telesih ali pa drugih službah Državnega zbora skrbi, da lahko mi resno in kvalitetno opravljamo svoje delo. Tudi glede tega, kako glasovati, ali z glasovalnimi napravami ali z izrekanjem ali z dvigovanjem kartončkov ali na kak drug dogovorjen način, verjamemo, da se bomo, ko bo, če bo kdaj Državni zbor v to prisiljen, tako kot danes na odboru soglasno in brez prevelikega tikanja politike pametno odločili.  Še enkrat, v Poslanski skupini SDS pozdravljamo to spremembo poslovnika in upamo, da je sprejeta le za vsak slučaj, ki pa ga nikoli ne bomo mogli oziroma upali aktivirati. Kajti to bi pomenilo še veliko večjo katastrofo, kot je ta, v kateri smo sedaj, kajti šlo bi za primer naravne ali druge hujše nesreče. Ali če želite, če ljudje ne bomo vestno ravnali pri spopadanju s koronavirusom v naslednjih dneh, se lahko zgodi, da se tudi kakšnemu poslancu pripeti ta bolezen, in če gre državni zbor v karanteno, je onemogočeno redno delovanje Državnega zbora, in kot rečeno, potem moramo vse prepustiti v odločanje predsedniku republike, tega pa si kot parlamentarna demokracija, upam da, ne bomo dopustili. Hvala.

Hvala lepa.  Stališče Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bo predstavila Tina Heferle.  Izvolite.

Hvala, gospod podpredsednik.  V Poslanski skupini LMŠ smo mnenja, da je sprememba poslovnika, ki jo obravnavamo in sprejemamo danes, smiselna. Smiselna je predvsem iz razloga, da zavarujemo položaj Državnega zbora kot institucije in zakonodajnega telesa tudi v primeru, ko le ta zaradi nekih izjemnih okoliščin ne bi mogel delovati na ustaljen način. Spremembo poslovnika nam je po eni strani narekovala situacija, v kateri smo se znašli zaradi epidemije covida-19, po drugi strani pa smo z obravnavo spremembe poslovnika pohiteli mimo vseh poslovniških rokov tudi zaradi ne tako tihih in neočitnih opozoril predsednika Vlade, ko je prejšnji teden naznanil, da je Vlada Republike Slovenije že razpravljala o predlogu, da se pooblastila Državnega zbora prenesejo na Vlado. Nad slednjim smo izrazili ogorčenje že prejšnji teden in ga izražamo tudi danes.   Sicer pa smo predlog sprememb, ki ga je pripravila koalicija, v Poslanski skupini LMŠ poskušali nadgraditi s predlogom amandmaja, ki bi v luči ciljev in namena, ki jih je predlagatelj opredelil v svojem predlogu, bolj določno opredelil situacije, v katerih bi bil sklic seje na daljavo dopusten. Na ta način smo želeli še dodatno zavarovati potencialno preširoko rabo novega instituta seje na daljavo, sledili pa smo tudi Zakonodajno-pravni službi, ki je prav tako izrazila pomisleke glede preširoke dikcije v tem členu. V luči našega opozorila je bilo tekom razprave na Komisiji za poslovnik doseženo soglasje, da se ta člen vendarle zoži, in veseli nas, da smo s konstruktivno razpravo skupaj s koalicijskimi poslanci dosegli soglasje za popravek tega člena, ki je smiselno sledil našemu predlogu amandmaja.   Ne nazadnje smo v Poslanski skupini LMŠ ves čas zagovarjali tudi to, da morajo biti razlogi za sklic seje na daljavo utemeljeni in da se morajo ugotavljati za vsako posamično sejo posebej. Temu predlagane spremembe poslovnika sledijo in upamo, da se bodo določbe, ki govorijo o teh varovalkah, tudi dosledno spoštovale, ko in če bo prišlo do njihove uporabe. Enako nas je prepričala ureditev z glasovanjem na kolegiju z dvotretjinsko večino predstavnikov poslanskih skupin. Tako da sta ti dve varovalki za nas neki porok, da ta trenutek zaupamo, da se bo nova ureditev sej na daljavo uporabljala v res izjemnih okoliščinah in le takrat, ko bo to sorazmeren in nujno potreben ukrep za zagotavljanje nemotenega in polno operativnega delovanja Državnega zbora. V Poslanski skupini LMŠ smo aktivno in konstruktivno sodelovali pri pripravi sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora, vse za to, da bo tudi v času epidemije, če bo to seveda potrebno, Državni zbor lahko nemoteno deloval.   Predlagane spremembe poslovnika bomo zato soglasno podprli.

Hvala lepa.   Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov bo predstavil Matjaž Han.  Izvolite.

Spoštovani podpredsednik, kolegice in kolegi!  Najprej na začetku zelo jasno: če ne bi bili v tem stanju, če ne bi bila razglašena epidemija, Socialni demokrati ne bi nikdar na takšen način spreminjali poslovnika, ne časovno in ne vsebinsko. Vendar pa se s tem Predlogom sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora v bistvu uvaja in podrobneje ureja dodatna možnost delovanja Državnega zbora, in sicer s pomočjo izvedbe seje na daljavo. Pri tovrstnih sejah je predvideno, da bi del poslancev s pomočjo informacijske tehnologije, ki omogoča razpravo in glasovanje, na seji sodeloval izven sedeža Državnega zbora. V katerih primerih bi lahko prišlo do takšne seje? Podana mora biti takšna izredna okoliščina, da seje v Državnem zboru ali izven sedeža Državnega zbora ni mogoče sklicati. Gre torej za takšno izredno okoliščino, kot je hujša naravna nesreča ali pa zelo hitro nenadzorovano širjenje nevarne oblike bolezenske okužbe. Upam, da do takih skrajnih okoliščin ne bo prišlo in sej na daljavo sploh ne bomo imeli. Socialni demokrati bomo tu zasledovali usmeritev, da se morajo Državni zbor in njegova delovna telesa primerno sestajati v za to primernih prostorih, najsi bo to na sedežu Državnega zbora ali pa izven njega. Sej na daljavo si enostavno ne želimo, zato je ta oblika delovanja za nas skrajna možnost, ki bi jo uveljavili le, če druge možnosti ne bi bilo in bi bili tako praktično soočeni z nujnostjo razglasitve izrednega stanja. Ob razglasitvi izrednega stanja pa vemo, da je Državni zbor dejansko suspendiran iz odločanja. Tega si seveda absolutno ne želimo.   Predlagane rešitve Poslovnika predvidevajo, da se za vsako izvedbo seje Državnega zbora ali njegovega delovnega telesa na daljavo odloča Kolegij predsednika Državnega zbora, in sicer s podporo vodij poslanskih skupin, katerih člani predstavljajo najmanj dve tretjini vseh poslancev v Državnem zboru. V stranki smo prepričani, da takšnih sej ne more biti, če gre za bolezen posameznega poslanca ali nekaj njih, temveč bi sejo na daljavo lahko upravičili v primeru strokovno utemeljene odločitve pristojnega organa, da mora večje število poslancev ali pa kar celotna poslanska skupina zaradi preventivnih zdravstvenih razlogov ostati v izolaciji in fizično ne sme ali ne more priti v Državni zbor. Zato bomo pred vsakim odločanjem na Kolegiju predsednika Državnega zbora o morebitni izvedbi seje Državnega zbora na daljavo Socialni demokrati dane okoliščine presojali relativno strogo, vendar tudi realno. Zavedamo se tudi povsem legitimnih opozoril, da seja Državnega zbora na daljavo ne bo omogočala vsem poslankam in poslancem enakih možnosti sodelovanja na seji. Tisti poslanci in poslanke, ki bodo na sejah Državnega zbora ali sejah delovnega telesa sodelovali preko informacijsko-komunikacijske tehnologije, bodo nedvomno v slabšem položaju v primerjavi s tistimi, ki bodo na seji sodelovali v prostorih Državnega zbora. Vendar je to potem treba vzeti v zakup. Zagotovo pa bo morebitna seja na daljavo predstavljala tudi precejšen izvedbeni izziv, ne le v tehničnem smislu, temveč tudi pri doslednem spoštovanju ustavnih in poslovniških določil, zlasti ko gre za vprašanje dopustnega poseganja v izvajanje poslanskega mandata. Vendar kot sem že rekel, zato bo za vsako sejo posebej kolegij odločal realno, strokovno in brez političnih pritiskov.  Mi bomo to spremembo poslovnika podprli in upali, da teh členov ne bomo nikdar aktivirali. Hvala lepa.

Hvala lepa.  Gospa Mateja Udovč bo predstavila stališče Poslanske skupine SMC.   Izvolite.

Spoštovani!  V Poslanski skupini Stranke modernega centra bomo Predlog sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora podprli. S spremembami se bo zagotovilo neprekinjeno opravljanje poslanskih nalog in ohranilo aktivno parlamentarno dejavnost tudi v času epidemije covida-19. Prav tako menimo, da moramo slediti pozivu predsednika Evropskega parlamenta Davida Sassolija, da morajo parlamenti ostati in da nihče ne sme imeti te pandemije zato, da spodkopava naše svoboščine. Le tako bo demokracija tudi po koncu epidemije ostala neokrnjena. V poslanski skupini bomo zato podprli vsakršno spremembo pravnih predpisov, ki bo omogočila aktivnost Državnega zbora do konca te epidemije. Nikakor ne pristajamo na uvedbo izrednih razmer in ne želimo poigravanj s scenarijem za njihovo uvedbo, kot smo jim priča v soseščini. Ta dogajanja je ostro obsodila tudi Evropska komisija in 16 držav članic Evropske unije. Slovenije med njimi na žalost ni. Po naši oceni imamo tudi brez razglasitve izrednih razmer na voljo vsa potrebna orodja oziroma pravne podlage za soočanje z epidemijo koronavirusa. Zakon o nalezljivih boleznih že sedaj dopušča omejitve nekaterih z ustavo varovanih pravic, kot je svoboda gibanja, omejitev gibanja na občino bivališča, uvedba izolacije ali karantene, pravica do zbiranja, prepoved zbiranja več kot pet oseb na javnih površinah in podobno.   Teh izrednih razmer, ki sedaj trajajo zaradi epidemije koronavirusa, namreč ne moremo enačiti z izrednim stanjem, ki bi ga lahko predlagala Vlada, sprejme pa ga Državni zbor. Razglasitev izrednega stanja je skrajni ukrep, ki se ga uporabi v primeru, ko bi bil v celoti ogrožen obstoj države in vseh njenih družbenih podsistemov. Predlagane spremembe in dopolnitve poslovnika so ukrep, s katerim se lahko v takšnih izrednih okoliščinah, kot je epidemija covida-19, določita organizacija in način dela, ki bo omogočil nemoteno delovanje Državnega zbora. Tako bodo lahko seje Državnega zbora in delovnih teles potekale tudi na daljavo z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Državni zbor mora svoje pristojnosti izvajati po pravilih, ki so določena v ustavi in poslovniku. Veljavni poslovnik pa nima posebnih določb o sejah na daljavo ali oddaljenem glasovanju. Veljavne določbe poslovnika zahtevajo fizično navzočnost in glasovanje tako na sejah delovnih teles kot tudi na plenarnih sejah.   Pri tem želimo opozoriti, da je Državni zbor edino predstavniško telo v državi, ki v svojem poslovniku nima predvidene možnosti odločanja na dopisnih sejah. Slednje določbe imajo v poslovniku Državnega sveta in občinskih svetov. Občinski sveti ravno v tem času na dopisnih sejah tako sprejemajo izredne ukrepe za spopadanje z epidemijo koronavirusa kot tudi odločajo o tekočih zadevah. Možnost odločanja na dopisnih sejah ima tudi izvršna veja oblasti, torej Vlada, ki pogosto uporablja ta način sprejemanja odločitev, in to ne glede na dane okoliščine oziroma razmere. Kljub omenjenim možnostim pa se predsednik Državnega zbora ni odločil za uvedbo instituta dopisne seje. Aktualni predlog sledi vzoru Evropskega parlamenta, ki je 26. 3. 2020 z glasovanjem na daljavo potrdil tri izredne ukrepe o boju proti pandemiji koronavirusa. Zakaj? Zato, ker dopisna seja ne omogoča neovirane in svobodne razprave in bi tudi preveč posegla v temeljna pravila zakonodajnega postopka, s tem pa bi do neke mere okrnila visoke demokratične standarde. Poleg tega pa omogoča tudi sodelovanje ključnih deležnikov v zakonodajnem postopku.   V Poslanski skupini Stranke modernega centra menimo, da je predsednik Državnega zbora podal najboljšo možno rešitev, ki sledi temeljnim načelom parlamentarizma, zato bomo predlog podprli. Hkrati pa opozarjamo, da smo v okviru obravnave tega predloga v tujih primerjalnih ureditvah zasledili, da imajo nekatere države predvideno glasovanje na daljavo zgolj za primere nosečnosti, porodniškega ali očetovskega dopusta ali resne bolezni, ki poslancu preprečuje udeležbo na sejah. Glede na to, da je Državni zbor v tem mandatu sprejel Zakon o Državnem zboru in da se je takrat odločil, da v zakonu ne bo urejal omenjenih primerov, bi veljalo razmisliti o tem, da po koncu te epidemije v poslovniku pristopimo tudi k reševanju te problematike. Seveda pa obstaja tudi možnost nadomeščanja poslank oziroma poslancev v času trajanja teh osebnih okoliščin, kot se je prvotno razmišljalo. Hvala lepa.

Hvala lepa.   Kot zadnji bo stališče Poslanske skupine Levica predstavil gospod Luka Mesec.   Izvolite.

Hvala za besedo in lep pozdrav!  Med vikendom je imel na portalu MMC RTV Slovenija intervju dr. Ihan, ki je rekel: »Protivirusnih ukrepov ne bomo preprosto stresli s sebe, kot se pes otrese vode, ko priplava na obalo.« S tem citatom se strinjam dvakrat. Prvič v zdravstvenem smislu, ker je jasno, da virus po karanteni ne bo izginil, ne bo izginil v treh, štirih tednih, ampak bo še kar nekaj časa z nami, in kot poudarja gospod Ihan, se bomo morali navaditi na življenje z njim. In to, da ukrepov, ki jih sprejemamo v krizi, ne bomo stresli s sebe, kot se pes otrese vode, ko priplava na obalo, velja tudi v političnem smislu. Ukrepi, ki jih zdaj sprejemamo, bodo z nami in bodo z nami ostali. Spremembe poslovnika, o katerih bomo odločali takoj po mojem stališču, bodo namreč zapisane v tale Anderličev poslovnik, 18 let star dokument, sprejet leta 2002, in ne bodo veljale samo za to krizo, ampak bodo vejale naprej. Zato smo v Levici tako na kolegiju kot danes na odboru na Komisiji za poslovnik zelo jasno opozarjali, da je treba stvari jasno določiti, jasno zapisati in jasno omejiti, kdaj je dopustna njihova uporaba. Namreč, parlament bo, ko se bo sestajal na teh dopisnih sejah, ki se bodo zdaj omogočile, deloval v zelo okrnjenem smislu. Na sejah delovnih teles ne bo mogla sodelovati strokovna javnost, ne bo mogla sodelovati zainteresirana javnost, poslanci, ki niso člani delovnih teles, ne bodo mogli tam razpravljati, poslancem se odvzema pravica, da ena petina poslancev nasprotuje odločitvam kolegija, opozicija ne bo mogla sklicevati sej, ker se bodo lahko obravnavale samo tiste stvari, ki so na plenarni seji Državnega zbora, in tako naprej.   Skratka, zelo jasno je treba napisati, kdaj in pod kakšnimi pogoji se lahko to uporablja, pri čemer je bila naša glavna kritika, in amandma, ki smo ga predlagali, da to ne more veljati tako na splošno, kot je predlagatelj predlagal sprva. Pisalo je namreč, citiram, da se lahko seje na daljavo skličejo »v primeru naravne ali druge hujše nesreče ali drugih izrednih okoliščin«, pri čemer ni jasno, kaj je druga izredna okoliščina ali hujša nesreča in da je treba to zelo jasno omejiti. Naš predlog je bil, da se zelo striktno napiše »na epidemijo«. Predlagatelj mi je odgovoril, da so to teorije zarote, čeprav jaz nisem nikomur nikakršnih nakan podtikal, samo rekel sem, da so stvari preveč nedefinirane in da puščajo odprte možnosti, preveč odprte možnosti, da bi katerakoli dvotretjinska koalicija v Državnem zboru lahko take določbe izigravala. To je bilo moje opozorilo. No, ko se je kamera ugasnila, pa se je izkazalo, da to opozorilo ni bilo tako ne na mestu. Eden od poslancev od vladajoče koalicije je, ko smo brez kamer in mikrofonov usklajevali dikcijo in se pogovarjali, ali tisto določbo »in drugih izrednih okoliščin« brišemo, rekel: »Ampak kaj pa, če pred parlamentom protestira 20 tisoč ljudi?« Se pravi, to je tudi druga izredna okoliščina, po kateri naj bi očitno pač poslanci lahko ostali doma in s kavča odločali, kje bodo vzeli 100 milijonov, kje bodo izrezali socialno državo ali pa kako bodo omejili svoboščine in pravice.  Glejte, čudim se, da sem jaz v položaju, kjer moram konzervativce učiti o odgovornosti, ampak tako je, kot je rekel Nassim Taleb: »Če niste pri stvari na način, da ste pripravljeni tvegati svojo lastno kožo, potem ne biti v tej stvari. Če sprejemate odločitve, ki prizadenejo druge ljudi, pa se niste pripravljeni soočiti s posledicami, ne zadostite minimalnemu moralnemu imperativu odgovornosti.« Ne morete vi doma s kavča odločati o tem, kam bo šlo 100 milijonov evrov, medtem ko je na Trgu republike 20 tisoč ljudi, ki so očitno nezadovoljni s takim ukrepom. To je skregano s kakršnokoli logiko odgovornosti.  Veseli me, da je bila zdaj vsaj ta druga dikcija, se pravi »ali drugih izrednih okoliščin«, izbrisana zaradi pritiskov opozicije, ampak stvar ostaja še vedno precej nedorečena, zato se bomo v Levici ob tem glasovanju vzdržali.

Hvala lepa.  Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu Predlogu sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zobra niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo. Odločanje o Predlogu sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora bomo nadaljevali takoj po končanem glasovanju o 1. točki. S tem prekinjam to točko.  Prehajamo na glasovanje zbora o predlogih odločitev. Obveščam vas, da bomo glasovali najprej o 1., nato o 2. točki. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav.    Nadaljujemo s prekinjeno 1. točko dnevnega reda, to je z drugo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi v okviru nujnega postopka.  Nadaljujemo z odločanjem o vloženem amandmaju, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženega amandmaja z dne 7. 4. 2020. Preden preidemo na odločanje, vas obveščam, da bo amandma v skladu s petim odstavkom 90. člena Ustave Republike Slovenije sprejet, če bosta zanj glasovali dve tretjini navzočih poslank in poslancev.  Prehajamo na odločanje o amandmaju Poslanske skupine LMŠ k 2. členu.   Glasujemo. Glasovanje poteka. Navzočih je 85 poslank in poslancev, za je glasovalo 34, proti 48.  (Za je glasovalo 34.) (Proti 48.)  Ugotavljam, da amandma ni sprejet. Končali smo z glasovanjem o amandmaju in z drugo obravnavo predloga zakona.     Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona, to je na odločanje o predlogu zakona.   Nisem obveščen, da bi bil predlog zakona neusklajen. Obveščam vas, da bo v skladu s petim odstavkom 90. člena Ustave Republike Slovenije zakon sprejet, če bosta zanj glasovali dve tretjini navzočih poslank in poslancev.   Glasujemo. Glasovanje poteka. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 66, proti 8.  (Za je glasovalo 66.) (Proti 8.)  Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.     Nadaljujemo s prekinjeno 2. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga sprememb in dopolnitev Poslovnika Državnega zbora v okviru skrajšanega postopka.   Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu Predlogu sprememb in dopolnitev Poslovnika niso bili vloženi, prehajamo na odločanje. Prav tako nisem bil obveščen, da bi bil predlog neusklajen. Ob tem vas želim opozoriti, da morata skladno s 94. členom Ustave Republike Slovenije za sprejetje sprememb in dopolnitev poslovnika glasovati dve tretjini navzočih poslancev.   Glasujemo. Glasovanje poteka. Navzočih je 87 poslank in poslancev, za je glasovalo 79, proti nihče.  (Za je glasovalo 79.) (Proti nihče.)  Ugotavljam, da so spremembe in dopolnitve Poslovnika Državnega zbora sprejete. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.     Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA SKLEPA O IZVAJANJU IZJEMNIH POOBLASTIL SLOVENSKE VOJSKE PRI ŠIRŠEM VAROVANJU DRŽAVNE MEJE.  V zvezi s to točko poslanske skupine SDS, SMC, NSi in Desus predlagajo, da se na podlagi prvega odstavka 74. člena Poslovnika Državnega zbora razprava o predlogu sklepa preloži na eno od naslednjih sej zbora.  Želi besedo predstavnik predlagatelja? Ne. Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Ja.   Kolega Matej T. Vatovec za Poslansko skupino Levica.

Najlepša hvala, predsednik.   V Levici ocenjujemo ta predlog kot najmanj nenavaden, če naj tako rečem. Glede na to, kakšne so določbe poslovnika in tudi kakšna je parlamentarna praksa, ki se je izoblikovala v teh skoraj dveh desetletjih, je jasno, da bi danes morali opraviti zgolj seznanitev s stališči poslanskih skupin glede predloga sklepa, ki ga je predlagala Vlada, ker je matični odbor ta predlog sklepa zavrnil. Tako da ne razumem tega manevriranja vladajoče koalicije s premikanjem te seje. Jaz mislim, da je zgodba s sporno podelitvijo policijskih pooblastil vojski, za katero nimate dvotretjinske večine v tem državnem zboru, zaenkrat nepotrebna. To zgodbo lahko danes zaključimo, ne bomo glasovali, to ste že sami tako dali na dnevni red. Mislim, da tudi razprava ne bi smela biti potrebna oziroma dovoljena pri tej seznanitvi. Ne nazadnje, če je matično delovno telo zavrnilo predlog, potem se državni zbor seznanja s tem, da je postopek končan. Tako da s tega vidika bi mogoče prosil tu za pojasnilo koalicijskih strank, zakaj ta predlog za prestavitev. Ne vem, ali računate na to, da boste še nekako skušali zaobiti določbe poslovnika in v nadaljevanju obravnave te točke izsiliti to, da bomo glasovali o tem, čeprav je po poslovniku in po parlamentarni praksi jasno, da tega glasovanja ne more biti, ali pa ne želite izgubiti še malo, bom rekel, lifetima za to temo danes in ga raje prestavite na nek drug termin. Jaz tu ne vidim nobenega utemeljenega razloga, da se ta točka prestavi oziroma premakne na nek kasnejši čas, bi pa želel neko jasno obrazložitev predlagateljev, zakaj je predlagan ta premik oziroma prestavitev.

Hvala.   Besedo ima kolega Brane Golubović v imenu Poslanske skupine LMŠ.

Hvala lepa.   V Poslanski skupini LMŠ nas resnično preseneča, da koalicija predlaga preložitev razprave o nečem, kar glede na odločitev Odbora za obrambo sploh ne obstaja več in je zakonodajni postopek o tej zadevi končan, saj sklep ni bil izglasovan. Se pravi, nas ta preložitev resnično preseneča. Če pa parafraziram predsednika Vlade, nismo zamrznili na koalicijski vesoljski ladji in nobenega razloga ni, da aktivacije 37.a člena, ki je bila v tem hipu nepotrebna, zagotovo pa pomanjkljivo argumentirana, ne bi končali danes. Hvala.

Hvala.   Kolega Matjaž Han v imenu Poslanske skupine SD.

Hvala lepa.   Draga moja koalicija, ta molk oziroma da ste čisto tiho, zakaj ste ta manever naredili, ima nek svoj namen. Dejstvo pa je, da imamo hvala bogu v Državnem zboru poslovnik, ki ga moramo, ne glede na to, kakšno večino ima katera koalicija ali opozicija, spoštovati. Vsaj zjutraj smo se tako strinjali. In ta poslovnik – vem, kakšne namene imate – vam tega manevra ne omogoča. Dejstvo je samo to, da ste si izdali 15-dnevni rok, ki je pomemben za sklic nujne seje, in ste si ga s to preložitvijo samo podaljšali. Mi moramo to sejo končati, končamo jo pa samo na tak način, da mora vsaka poslanska skupina povedati svoje stališče in je seja končana. Že to, da imamo razpravo o tej točki, je diskutabilno. Seveda imate potem možnost znova in znova in znova vlagati zakonodajo, ampak dokler ne zaključimo te točke dnevnega reda, nove seje ne morete začeti. In zdaj, kaj se bo naredilo? Glede na to, da imamo epidemijo, in glede na to, da se svet podira, vsaj tako razlagate, bomo morali še enkrat priti v Državni zbor in še enkrat govoriti o tem 37.a členu in ne glasovati. Ker jaz si drugače ne znam predstavljati poslovnika in ga tudi ne mislim kršiti, ne glede na to, da imamo sklicano epidemijo. Hvala lepa.

Hvala lepa.   Še kdo? (Ne.) Zaključujem razpravo o predlogu za preložitev.   Prehajamo na odločanje o predlogu, da se razprava o Predlogu sklepa o izvajanju izjemnih pooblastil Slovenske vojske pri širšem varovanju državne meje preloži na eno od naslednjih sej zbora. Najprej postopkovno, kolega Vatovec.

Spoštovani predsednik, na tistem sedežu imaš eno odgovornost, in to je to, da skrbiš za to, da se do potankosti upošteva določbe poslovnika. Tako kot smo vsi trije predstavniki opozicijskih poslanskih skupin izpostavili, danes obstaja neko resno teptanje tega poslovnika. Kot rečeno, že to, da bi imeli razpravo, je nenavadno. Odbor se je, mislim da, zgodil v približno osmih urah po tem, ko je Vlada predlagala ta sklep, morali smo hiteti, zdaj pa podaljšujete samo razpravo o nečem, o čemer ne bomo glasovali, za nek nedoločen čas. Poslanske skupine koalicije se strinjajo o podaljšanju izven poslovniškega roka. S tem nas po eni strani spravljate v ta prostor po nepotrebnem še enkrat, zato da bomo razpravljali v prazno, po drugi strani je pa to skregano s parlamentarno prakso in s poslovniškimi določbami. Še vedno nismo dobili nobene utemeljene obrazložitve, zakaj koalicijske stranke predlagajo to preložitev. Tudi predlog za preložitev ni obrazložen, piše samo, po katerem členu in da se pač strinjate s to preložitvijo.  Tako da jaz se absolutno ne strinjam, bi pa zahteval, tudi za javnost, neko obrazložitev s strani koalicije, zakaj se predlaga ta preložitev za neko stvar, ki je praktično brezpredmetna, s katero se moramo zgolj seznaniti.

Še kdo proceduralno? (Da.)  Kolega Han. Upam, da se proceduralna ne podvajajo.

Predsednik, ne, ne bom, nič, ne ne. Samo če mi mogoče prebereš, kateri člen v poslovniku ti daje možnost, da glasujemo o vašem predlogu. Jaz se strinjam, da imate vi, sklicatelji, možnost kadarkoli umakniti točko z dnevnega reda, zdaj bi pa prosil za obrazložitev, zakaj moramo o tem glasovati. Preprosto je ugotovitev, da se točka umakne. Samo člen poslovnika, če glasujemo. Če ga ima, se bom opravičil in glasoval proti.

Vam bom povedal, da se res ne bomo podvajali. Vam bom prebral cel člen. 74. člen Poslovnika: »Predsedujoči, poslanska skupina, predlagatelj ali vlada, kadar ni predlagatelj, lahko predlagajo, da se razprava ali odločanje o obravnavani zadevi preloži na eno izmed naslednjih sej. Preložitev zadeve, ki je bila na dnevni red uvrščena v skladu s tretjim odstavkom 59. člena tega poslovnika, na eno naslednjih sej lahko predlaga le poslanska skupina, na predlog katere je bila zadeva uvrščena na dnevni red. O takem predlogu odloči državni zbor po postopku, določenem v desetem odstavku 64. člena tega poslovnika.« Skratka, mi bomo o tem odločali in o tem ni debate. Seveda pa boste eni za, eni bodo proti.  Želi še kdo besedo? Ja.  Kolegica Divjak.

Spoštovani gospod predsednik, ali lahko malo več energije prosim daste v govorjenje? Jaz vas nič ne slišim. Hvala.

Še kolega Trček.

Hvala za besedo.  Delno bom zlorabil postopkovno. Naš ključni problem in izziv je stanje v DSO-jih, domovih starejših občanov. S tem bi se morali ukvarjati, vi boste pa tu podaljševali lov na čarovnice. Sram vas bodi.

Hvala lepa.  Vidim, da se domišljija nekje pri vsakem zaključi in da nimamo več proceduralnih predlogov … / oglašanje iz dvorane/ Ne slišite dobro?  Glasujemo. Navzočih je 86 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti 35.  (Za je glasovalo 51.) (Proti 35.)  Ugotavljam, da je predlog sprejet, zato bo Državni zbor razpravo o predlogu sklepa opravil na eni izmed naslednjih sej.    S tem zaključujem 3. točko dnevnega reda in 34. izredno sejo Državnega zbora.    Seja se je končala 7. aprila ob 18.13.