Hvala lepa, podpredsednica. Danes sem že na odboru nanizal nekaj iztočnic oziroma podlago, zakaj takšen zakon velja sprejeti in kje imamo podlago za to. Namreč, preden se pogovarjamo o Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi, je seveda treba razčistiti, zakaj je sploh prišlo do spremembe ustave. Kajti Zakon o referendumu in o ljudski iniciativ ni nič drugega kot izpeljava oziroma izvršitev, kako se izvršujejo te določbe, ki so z ustavo določene. Pobudniki oziroma predlagatelji so bili v takratni vladi Janeza Janše vse članice koalicije in pa mislim, da je bil takrat zraven še SD. Podpisniki za to, da se spremeni ustava, z enim samim namenom, to pa je, da se omejijo takrat – namreč, zdaj je le že 10 let mimo – masovni referendumi, ki so bili pogosti, in smo bili že skoraj blizu temu, da bi lahko rekli, da smo bili blizu časovni dimenziji švicarskih referendumov, ki jih imajo vsakega pol leta. Mi jih sicer resda nismo imeli vsakega pol leta, samo jih imeli pa prepogosto za tisto, kar je bil v resnici sam namen. Jaz se še danes spomnim takratnih besed predlagateljev, ko so prišli z idejo, zakaj spremeniti ustavo – češ da referendum ni namenjen za to, da ob vsaki parcialni rešitvi pravzaprav celo Slovenijo dvignemo na noge in odloča o materiji, za katero so pravzaprav zadolženi poslanci oziroma predstavniki ljudstva, da odločajo v Državnem zboru. Spomnite se, dam primer, ko so razpravljali o tem, ali se podjetje, železnice delijo na dva dela, na gospodarski pa na javni del. Potem smo imeli vračanje sredstev v Telekomu, pa smo imeli potem še en kup enih predlogov za referendumsko odločanje, o katerih pravzaprav ljudje niti niso vedeli, kako naj se odločajo, ker sploh niso poznali ne materije ne ničesar. Največkrat pa je bil seveda problem, ker je zadaj, za tem odločanjem v resnici vedno stala politična pobuda oziroma politične stranke, ki so s svojim aparatom in mašinerijo pravzaprav zlorabljale institut referenduma, da so v resnici vedno bodisi pred volitvami bodisi v času trenutkov, ko si lahko delal kampanjo še tudi med mandatom, opozarjale na določena politična vprašanja. Ker ne smemo pozabiti, takrat je lahko 30 poslancev predlagalo začetek postopka referenduma. In tako smo prišli na točko, ko je bilo treba narediti temu konec. Sami pobudniki tega niso mogli izpeljati v tisti vladi, vendar je kmalu zatem padla odločitev v naslednji vladi, ki se je zgodila leta 2013, to je bila vlada Alenke Bratušek, ko se je pravzaprav nova koalicija dogovorila, da bo prišla s to rešitvijo, skupaj z odločitvijo in predlogom takratne strokovne komisije na Ustavni komisiji, ki je drastično spremenila osnovni, prvotni predlog, kako naj se ustava spremeni, in postavila tako imenovana štiri sidra, ki so govorila, kdaj se referenduma ne more izvesti. Naj poudarim, da so takrat praktično vsi prisotni poslanci sprejeli to spremembo ustave, razen enega poslanca, ki pa je itak nasprotoval skorajda vsaki pobudi v Državnem zboru. Gre za gospoda Vogrina. In takrat je to bilo tudi sprejeto. Ne smemo pozabiti, da je ta velika večina takrat to podprla tudi zato, ker smo istočasno, na isti dan sprejemali tudi vpis fiskalnega pravila v ustavo. Takrat je bilo jasno dogovorjeno znotraj nekega političnega konsenza, da eni in drugi to podpremo. Vi veste, da je del poslancev zelo nasprotoval vpisu fiskalnega pravila v ustavo, med njimi sem bil tudi jaz, in smo ugriznili v globoko, težko, kislo jabolko ali pa požrli knedelj, kot se temu reče, za ceno tega, da smo lahko sprejeli ustavne spremembe na področju referenduma, smo sprejeli takšna določila. Seveda so pa nekateri že takrat držali figo v žepu, zato ker so vedeli, da bo vse te stvari treba potem še urediti z Zakonom o referendumu in o ljudski iniciativi. In tukaj tiči razlog, zakaj se šest let pregovarjamo o tem, ali se bo to sprejelo ali ne. Med drugim sem bil tudi sam pobudnik zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, kjer sem predlagal te spremembe in še druge spremembe, in so prav tako padle. Ironija cele zgodbe je samo to, da se je danes zgodilo, da imamo vlado Janeza Janše, ki pa zdaj ta del nujno potrebuje, če hoče izpeljati tisto, kar bi moralo biti že zdavnaj narejeno, se pravi izvedbeni akt oziroma zakon, ki bi opisoval, na kakšen način se to izpelje. Res je, da danes opredeljujemo samo en delček tistih stvari, na katere opozarja Ustavno sodišče, vendar bolje to kot nič, zato ker je dejstvo, da nam manjka nek poseben krovni zakon, ki bi v resnici v državi urejal zadeve, kadar smo v krizni situaciji. Tega preprosto nimamo. In zato se zdaj vedno znajdemo pred problemom, ko pride do neke situacije, recimo kot jo imamo zdaj, koronavirus, in pravzaprav nimamo opredeljenih nobenih postopkov. Mi imamo samo v ustavi jasno, kako in kdaj se lahko kakšna stvar zgodi – imamo izredne razmere ali pa vojno. Za vse ostalo vmes pa pravzaprav nimamo tega vprašanja rešenega. Na ta način bi kazalo, da Vlada tudi po tej krizi, ko jo bomo presegli, resno razmišlja o rešitvi tega problema, da z enim zakonom tudi uredimo vse te postopke, kaj v takšnih primerih, ko pride do izrednih situacij, niso pa to izredne razmere in ni vojne. To, kar predlaga LMŠ – ne glede na to, da to predlaga LMŠ, enako bi zdaj razpravljal, če bi to predlagal SD, Levica, NSi, SDS, SAB ali kdorkoli, ali pa SMC, da se razumemo – tak predlog, da bi z dvotretjinsko večino poslanci lahko bili še ena varovalka, ki bi odločala o tem, ali pride do referenduma oziroma ali se s tem strinja ali ne, se mi zdi v nasprotju s tistim, kar smo hoteli doseči leta 2013, ko smo dosegli spremembo ustave, to pa je, da izločimo poslance in državne svetnike iz te zgodbe, da bi lahko odločali o tej materiji. Namreč, ne smemo pozabiti, da mi takrat nismo urejali samo tega, da smo postavili v ustavo štiri tako imenovana sidra, v katerih primerih se ne sme odločati na referendumu o določenih vprašanjih, ampak smo tudi rekli, da poslanci in državni svetniki ne. To sta še dva člena – mi danes namreč vsi govorimo samo o 90. členu – ki zelo jasno govorita, kdo pa ne more več tega predlagati. In zdaj smo v bistvu skozi stranska vrata – z vsemi dobrimi nameni, ki jih je kolega poslanec Medved, bivši minister, tudi povedal in na svoj način argumentiral, rešpektiram to – s tem pripeljali poslance nazaj v postopek, kjer pravzaprav – in to pazite – z dvotretjinsko večino odločajo. Kar ne pomeni nič drugega kot samo to, da bi lahko spet – ne LMŠ ali pa katerakoli druga opcija, ampak – kadarkoli in v kateremkoli primeru nekdo zlorabljal ta institut in zadnji hip rekel ne, se strinjamo, se ne strinjamo … Stvari morajo biti v zakonu jasne in mora biti zakonsko določeno, kdaj in na kakšen način. Pika. Poslancev ni več v tej zgodbi, razen kadar gre samo za potrditev, ampak to imamo pa že zdaj in stvar je tudi jasno urejena, na kakšen način. To so tudi argumenti, zakaj tega amandmaja ne morem podpreti. Mislim, da sem dovolj tehtno argumentiral, ker je treba pogledati celotno sliko, kako je pravzaprav sploh prišlo do tega in nastajalo to, da smo danes tam, kjer smo. Sem pa zelo jasno povedal, da aktualnemu ministru za lokalno samoupravo predlagam, če je iskren in namen resničen – to, kar nekateri v svojih razpravah poudarjate in pravite, da je treba zakon celovito rešiti in se z njim spopasti, da se odpravijo vse tiste nedoslednosti, na katere opozarja tudi Ustavno sodišče, in jih je treba urediti – da minister takoj po tem sprejetem zakonu pripravi zakon in vse ostale rešitve tudi ureja ponovno v zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi in ga vloži v normalen postopek. Ker ne bomo popolnoma nič zamudili. In jaz sem prepričan, da do konca leta, ko bo že zdavnaj konec epidemije, o tem sem prepričan, ta postopek tudi steče. Takrat bomo tudi videli, boste videli, pozor, kdo drži figo v žepu. Ker takrat bomo kar naenkrat ugotovili en kup enih izgovorov, ki so pravzaprav identični že zadnjih šest let. To je pa to, kar jaz vedno pravim, in to je najbolj nevarno polje, ta milje, ko se politika z resno materijo, izvedbenim aktom, ki ga resno potrebujemo, začne igrati in na nek način tudi politično kupčkati in prodajati, na takšen ali drugačen način, kdo bo pač več iztržil. Podpiram zakon in upam, da bo čim prej sprejet, da gremo lahko na drugo materijo, ki nas čaka, s tem pa rešimo en del problema ali pa, bom rekel, eno tretjino problema, ki bi moral biti rešen že pred šestimi leti. Hvala.
“