31. nujna seja

Odbor za zdravstvo

21. 4. 2020
podatki objavljeni: 21. 4. 2020

Transkript

Lep pozdrav vsem skupaj!  Pričenjam 31. nujno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo. Le ta je sklicana v skladu s 48. členom Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije in sicer na podlagi zahteve Poslanske skupine Levica. Nisem obveščen, da bi bil kdo zadržan. Kot nadomestni člani, je pa kar nekaj nadomestil. Kolega Roberta Pavšiča nadomešča kolega Aljaž Kovačič, kolega Vojka Starovića – mag. Andrej Rajh in kolega Sama Bevka – mag. Marko Koprivc.  Prihajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne 16. aprila letos, ste prejeli predlog dnevnega reda, ki se glasi:  1. točka – skrb za prebivalce in prebivalke domov starejših občanov v času epidemije COVID-19, sklicatelj Poslanska skupina Levica. Sklic je bil objavljen na spletni strani Državnega zbora z dne 15. 4. letos. Ker do pričetka seje nisem prejel predlogov za širitev dnevnega reda oziroma za umik točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklepom.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - SKRB ZA PREBIVALCE IN PREBIVALKE DOMOV STAREJŠIH OBČANOV V ČASU EPIDEMIJE COVID-19.  K točki dnevnega reda so vabljeni: predlagatelj zahteve Poslanska skupina Levica, zanjo Primož Siter, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, nacionalni inštitut za javno zdravje, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Srebrna nit združenja za dostojno starost, predsednica Biserka Marolt Meden, Zbornica zdravstvene in babiške nege, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, zanjo gospa Monika Ažman, Sindikat zdravstvenega in socialnega varstva Slovenije Florens, Sindikat medicinskih sester Pergam, Sindikat zdravstva in socialnega zdravstva Slovenije, Strokovno združenje izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije ter sindikat delavcev zdravstvene nege Slovenije.  Ali želi besedo predlagatelj za dodatno dopolnitev? Kolega Siter, izvoliter.
Hvala lepa.  Na tej točki predstavim torej uvodoma neka izhodišča, ki smo jih v Poslanski skupini Levica zabeležili tudi v gradivu, ki ste ga poslanke in poslanci prejeli in ki je tudi objavljen na spletni strani Državnega zbora.  Mi se v tem trenutku nahajamo sredi globalne krize. Globalna kriza, ki je na eni strani javno-zdravstvena in kriza, ki ji bo sledila gospodarska in socialna kriza. Kriza je globalna, ne globalna samo geografsko globalna, globalna je po celotnem družbenem zemljevidu, zemljevidu sveta in kriza iz katere bodo naslabše izšli tisti, ki so že a priori v krizo šli, najšibkejši. In v konkretnem primeru, ki ga imamo na mizi, najšibkejši v Sloveniji v tem trenutku prav gotovo iz gledišča   javnozdravstvenega problema so starejši. Na eni strani, ker je njihovo, ker so bolj dovzetni za okužbo z novim koronavirusom, na drugi strani pa, ker jim sistem javnih in vseh domov za starejše, ne more nuditi zadostne oskrbe pred zdravstvenimi izzivi s katerimi se soočajo. Sistem domov za starejše v Sloveniji je v kritičnem alarmantnem stanju tudi brez te krize. O tem smo na dolgo in široko opozarjali v Poslanski skupini Levica že v času celotnega tega mandata, že dve leti. Kriza je, ker na posteljo v domovih za starejše, zdaj zopet govorim o normalnih okoliščinah, čaka 11 tisoč ljudi, pa jim nobena Vlada doslej ni prisluhnila in zagotovila teh kapacitet. Kritična situacija je, ker v domovih za starejše v Sloveniji primanjkuje kadra, vseh kadrov, tako zdravstvenih kot oskrbovalskih. Soočamo se s problemom, ko ti ljudje, strokovnjaki na svojem področju bežijo čez severno mejo zato, ker so za isto delo dvakrat bolj plačani in delajo v boljših pogojih. Mi smo v Poslanski skupini Levica na dolgo in široko opozarjali na vse te probleme, sklicali eno lepo število sej pristojnih delovnih teles v Državnem zboru, postavljali poslanska vprašanja, vlagali pobude in venomer opozarjali z neko mantro, če ne bomo stvari uredili, bo prišlo do nekega kolapsa, ko se bodo stvari zaradi takšnega ali drugačnega razloga eskalirale. Zdaj se je ta kolaps zgodil, prišel je v obliki koronavirusa, prišel je v obliki epidemije, ko je naš zdravstveni sistem pod pritiskom, posledično pa tudi skrb za oskrbovanke in oskrbovance v domovih za starejše, ki pa zopet tukaj vlečejo najslabšo. To je nek kontekst, ki je orisal sliko situacije v katero smo s to epidemijo pahnjeni, in ki našteva danes, torej en lep seznam problemov, ki jih Odbora za zdravje, ki jih Državni zbor mora nasloviti, s katerimi Državni zbor mora predlagati Vladi, da takoj stopi v neko operativno držo, jih nagovori in reši. Eden od teh ključnih problemov, sprehodil se bom po seznamu je, da domovi za starejše občane na tej točki nimajo sredstev, da poskrbijo za svoje oskrbovanke in oskrbovance kot je treba, glede na dano situacijo. Glede na situacijo, ko je potrebno posvetiti več pozornosti vsakemu posebej, ko je treba to linijo med zdravstveno in oskrbovalno stroko bolj jasno začrtati in mora biti močnejša. Posledično seveda, kar se je začelo dogajati in kar je zaskrbljujoče, je pa na eni strani malce skoraj razumljivo je, da domovi za starejše občane jim ne ostane drugega, kot da oskrbo v času epidemije premečejo oziroma prevajajo na položnice oskrbovank in oskrbovancev, kar je seveda nedopustno. Že tako ali tako govorimo o starejših, ki so zdaj najbolj na udaru, velikokrat že v socialni stiski tako ali tako in zdaj to pomeni še poglabljanje njihove stiske ali stiske njihovih svojcev, ki plačujejo storitve in nastanitev v domovih ali pa v končni fazi lokalnih skupnosti, ki tudi pridejo v to sliko zraven.  Še eden od ključnih problemov v katerem smo se znašli je to, da Vlada napotuje oziroma daje navodilo, da se oskrbovance domov za starejše ne obravnava njihovega zdravstvenega stanja, ne obravnava v bolnišnicah, ampak naj se to naslovi v samih domovih za starejše.   (nadaljevanje) Ta podatek je zelo alarmanten. Domovi za starejše, treba je jasno poudariti, niso zdravstvene ustanove. Domovi za starejše so socialnovarstvene ustanove, ki skrbijo, poskrbijo za ta socialnovarstveni aspekt skrbi za starejše. Povezava seveda z zdravstveno stroko tukaj mora biti, ampak prepuščanje zdravstvenega stanja najbolj šibke skupine v tej epidemije domovom za starejše, ki že tako ali tako v normalnih okoliščinah dihajo na škrge je tukaj nedopustno.  Ena od problematičnih točk je, da na tej točki nimamo jasnih podatkov. Javnost, mediji, tudi poslanke in poslanci ne operiramo z jasnimi specifičnimi statističnimi podatki, ki bi nas vse opremili z možnostjo nekega kakovostnega odločanja in informiranja. Nimamo točnih podatkov o tem, koliko je v domovih okuženih, kako se testira, na kakšen način se testira, ali se testira dovolj, koliko je tistih, ki so ozdravljeni, koliko je tistih, ki nujno potrebujejo bolnišnično oskrbo. Skratka, teh podatkov javnost nima na voljo.  Naslednja točka gre takole. V Sloveniji imamo močno mrežo tudi zasebnih zdravstvenih ustanov. Med tem ko, v končni fazi so to podjetja, ki skrbijo na eni strani za zdravje, na drugi strani tudi za dobiček. Na drugi strani pa imamo slovenski zdravstveni sistem, ki je sedaj pred enim velikim izzivom, ki poka po šivih, poročila prihajajo z vseh koncev, da je situacija, da se sicer, da se kader drži, da delajo, ampak da pa sistem na udaru in da potrebuje pomoč. Še posebej v luči skrbi za starejše, ki so tukaj najbolj ranljiva skupina. Je ključnega pomena, da prepoznamo to kapaciteto, ki jo ponuja zasebni zdravstvi sektor in jo vključimo v reševanje te javnozdravstvene krize, kar me pripelje do naslednje točke. Če je zasebni zdravstveni sektor in tam zdravstveno osebje kvalificirano zdravstveno osebje na voljo, v domovih za starejše tega ne moremo trditi. V domovih za starejše primanjkuje kadra, primanjkuje oskrbovalnega kadra in primanjkuje zdravstvenega kadra. To je še ena od težav, ki prihajajo seveda iz normalnih okoliščin, ko smo se ukvarjali v luksuzu, da rečem, normalnih okoliščin ukvarjali s tem problemom, sedaj pa je ta stvar eksalirala in je kakršna je.  In še zadnja od problematičnih točk, v domovih za starejše ni sistematičnega načina testiranja. Imamo veliko stopnjo okužb, imamo testiranja na meji. Sedaj se je začela ta akcija, ne vem koliko avtov, ki vozi po Sloveniji in testira prebivalstvo, kar je v redu. Ampak problematično je to, da na tem, da rečem, epi centru ali v tej najbolj zgoščenem, na najbolj zgoščeni točki možnosti okužb in okužb testiranj, zadostnih testiranj ne opravljamo. Posledično seveda ne moremo operirati z jasnimi podatki in posledično se ne da reagirati in odgovoriti na krizo, kakor bi bilo treba, torej s stališča zagotavljanja javnega zdravja, še posebej za najšibkejše.  V odgovor ali v pomoč, če hočete, naštetim problemom smo predlagatelji v Poslanski skupini Levica pripravili en nabor sklepov s katerimi bomo pozvali Vlado, da reagira in situacijo reši. Jaz bi se sprehodil po teh sklepih, se pravi teh petih sklepih, ki ste jih prejeli poslanke in poslanci tudi v gradivu in namenil besedo, dve tudi trem dodatnim,   (nadaljevanje) ki pa ste jih ali pa jih boste sedaj v tem trenutku prejeli na svoje klopi.  Torej prvi sklep: Odbora za zdravstvo poziva Vlado naj v največjem možnem obsegu zagotovi bolnišnično zdravljenje vsem bolnikom s COVID-19, tudi oskrbovancem v domovih starejših občanov in s tem v največji možni meri razbremeni posamezne socialnovarstvene zavode. Torej, še enkrat poudarim. Domovi za starejše niso zdravstvene ustanove, ki ne morejo kot taki nuditi popolne zdravstvene oskrbe, zadovoljive zdravstvene oskrbe svojim oskrbovancem in nedopustno je, da se oskrbovanke in oskrbovance domov pošilja iz bolnišnic nazaj v domove zato, da se v bolnišnicah dela prostor za druge in se ih prepušča na milost in nemilost situaciji kakršna pač je v specifičnem domu za starejše. Zato torej pozivamo Vlado, da te posamezne socialnovarstvene zavode razbremeni s tem, da dovoli oskrbovancem domov za starejše bolnišnično zdravljenje.  Potem, Odbor za zdravstvo poziva Vlado naj nemudoma ponudi kadrovsko in prostorsko pomoč domom za starejše, ki jo potrebujejo, in sicer tako da v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih po materialni dolžnosti do od zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti zahteva prepustitev v uporabo poslovnih in drugih prostorov, opreme, zdravil in prevoznih sredstev za zdravstvene potrebe. V skladu s tretjim odstavkom 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih pa naj Vlada določi posebne naloge fizičnim in pravnim osebam, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter tako zagotovi zadosten zdravstveni in negovalni kader, ki bo skrbel za obolele. Torej, problem, ki ga imamo je ne dovolj zdravstvenega osebja v domovih in problem, ki ga imamo je ne dovolj prostora v bolnišnicah, zaradi katerih se pošilja oskrbovanke in oskrbovance iz domov iz bolnišnic nazaj v domove za starejše. Imamo pa v celem tem spektru zdravstvene ponudbe v Sloveniji ta zasebni del, ki pa sedaj dela tisto, kar dela celoten storitveni sektor našega gospodarstva, torej bore malo. In zato to napotilo Vladi, d v reševanje javnozdravstvene krize vključi tudi predstavnike zasebnega zdravstva.  Potem naslednji sklep, Odbor za zdravstvo poziva Vlado naj v domove starejših občanov nemudoma prerazporedi zdravstvene strokovnjake, ki so usposobljeni za kakovostno in varno obravnavo starostnikov s koronavirusom. Mislim, da sklep, ki ne potrebuje dodatnega komentarja.  Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, četrti sklep, naj Državnemu zboru te medijem zagotavlja natančne statistične podatke o številu okuženih ter o številu smrtnih žrtev zaradi COVID-19, ki naj vsebujejo tudi podatke o številu žrtev v posameznih starostnih skupinah ter število smrtnih žrtev v domovih starejših občanov. Treba je poudariti, da sama umrljivost v domovih za starejše z COVID-19 je visoka. Že po Evropi je 50 %. Nekako povprečno pri nas je ta številka višja, zato je ključnega pomena, da javnost in stroka operirata s točnimi podatki. Nacionalni inštitut za javno zdravje na svoji spletni strani sicer redno update-a podatke, ampak vseh podatkov o tem, kako se v domovih za starejše pristopa k testiranju, obravnavi pa javnost nima, zato ta poziv.  In zadnji sklep iz tega seznama, Odbora za zdravstvo poziva Vlado naj v domovih starejših občanov poveča obseg testiranja oskrbovancev in zaposlenih. Torej, ker govorimo o najbolj rizični skupini, torej ljudi, ki so starejši, ki imajo večjo možnost, da se okužijo, da zbolijo za COVID-19 in tisti, ki so v konstantnem stiku z njimi si seveda tukaj zaslužijo prvenstveno obravnavo. In če, kot rečeno uvodoma, če imamo neka orodja za množično testiranje, če to počnemo na meji, če to počnemo s to zadnjo akcijo si lahko, mislim da brez težav privoščimo tudi sistematično in konkretno in množično testiranje v domovih za starejše.  Toliko s seznama sklepov iz sklica. Zdaj pa, trije dodatni sklepi, ki ste jih prejeli na klopi danes, gredo pa takole in ki v glavnem odražajo pozive s terena, to moram poudarit. Prvi iz tega kompleta: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado, naj zagotovi proračunska sredstva za financiranje z epidemijo povezanih višjih stroškov v domovih starejših občanov, ki so vključeni v javno mrežo.« Jaz mislim, da ta sklep tudi ne rabi nekega posebnega komentarja. To je nek zaključek, ki bi kanil veljati tudi v normalnih okoliščinah, pa je sistem domov zdaj moral na nek način »kolapsirat«, ker temu vlade doslej niso prisluhnile. Zdaj je res zadnji čas, da se to zgodi. Drugi sklep je prevod predloga Zbornice babiške nege in pravi takole: »Odbor za zdravstvo ponovno poziva Ministrstvo za zdravje – ker ta scenarij smo že imel na mizah -, da sledi sklepu Vlade z dne 31. 1. in najkasneje do 30. maja 2020 sprejme predlog kadrovskih standardov in normativov na področju zdravstvene in babiške nege, ter oskrbe.« …Ker zdaj je zadnji čas, da se ta stvar uredi. Jaz sem prepričan, da vsaj članice in člani Odbora za zdravje, članice in člani Odbora za delo, vidim tudi nekaj obrazov, tukaj, smo seznanjeni, na dolgo in široko smo v zadnjih dveh letih poslušali predvsem o tem, kako kadrovska slika v domovih za starejše peša, kako ni kakovostnih ovrednotenj njihovega dela, kako kadra primanjkuje in kako je tukaj glavna žrtev potem oskrbovanec oziroma oskrbovanka. »Odbor za zdravstvo« - tretji, zadnji sklep – »ponovno poziva Vlado, da zagotovi sistematična testiranja za vse oskrbovance in zaposlene v domovih, kjer se je pojavila okužba z novim koronavirusom.« Torej, novi poziv in podčrtan že prejšnji klic, da se opravi sistematično testiranje, ker resnično, sistematično testiranje je tisto orodje, ki bo zagotovilo kakovostno odločanje za vse korake, ki bodo temu sledili. Kakovostno in množično testiranje je tisto, ki bo zagotovilo celostno sliko in pri katerem bomo videli, kakšna je situacija in kako na podlagi le te ukrepati. Kot rečeno, slika v domovih za starejše, je bila kritična že pred krizo, zdaj je »eskalirala«, kot je »eskaliralo« vse, na vseh porah družbe. Zadnji čas je, da te stvari naslovimo in odgovornost Vlade je seveda, da se končno začne ukvarjat s tem, s temi vprašanji oziroma s temi rešitvami. Jaz verjamem, da bo razprava poslank in poslancev, ter stališča vabljenih, tako s terena, kot z ministrstva, orisala neko sliko, na podlagi katere bomo prišli do zaključkov, da je te sklepe vredno podpret in na takšen način dal popotnico Vladi, za kakovostno rešitev tega problema in seveda ne bomo pustili na suhem teh, ki so v tej krizi najšibkejši, kot rečeno, oskrbovank in oskrbovancev domov za starejše in njihovih svojcev, ki morajo na eni strani to stvar tolerirat, prenašat in zanjo plačevat. Hvala lepa.
Hvala, kolega Siter. Imamo še eno pooblastilo – poslanka Anja Bah Žibert nadomešča oziroma je na mestu, ki pripada SDS, podnapisi, to je to mesto, namesto bivše poslanke trenutno izvršne veje oblasti, kolegice Jelke Godec. Zdaj, naslednji besedo dobi minister resornega Ministrstva za zdravje, med nami pa pozdravljam tudi državno sekretarko resornega ministrstva, dr. Tino Bregant. Izvolite, gospod minister.
Tomaž Gantar
Torej, jaz bom lažje malo brez tega govoril… Torej, hvala lepa predsednik. Lep pozdrav vsem, poslanke, poslanci, gostje, vabljeni na sejo. Torej, prvo moram reči, seveda, da me ta sklic seje veseli in toliko bolj me veseli zato, ker sem v uvodu slišal toliko napačnih ugotovitev in trditev, da mi bo v veselje, da lahko kakšno stvar obrazložim, tako jaz, kot tudi tukaj še vabljeni gostje, ki so bili priča in delujejo ves čas tudi na področju teh domov za starejše občane in bi rad seveda, da je razprava v tem primeru, govorimo o občutljivih stvareh, da je predvsem strokovno utemeljena, manj pa mogoče na podlagi nekih laičnih ugotovitev in pričakovanj, ki na tem mestu seveda, enostavno ne morejo imet nobene velike teže. Mogoče, za začetek samo toliko, da, seveda spremljamo ves čas dogajanja na tem področju tudi v ostalih državah in moram reči, da se na žalost v večini teh držav soočajo z istimi problemi in da tudi s pomočjo njihovih izkušenj, tu ne moremo sprejemat boljših odločitev, kot smo jih zdaj, v tem obdobju, odkar delamo tudi pri domovih za starejše občane, sprejemali. Ves čas delamo seveda z roko v roki, z pristojnim resornim Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Tukaj je z nami tudi državna sekretarka, ki bo lahko tudi povedala glede te tematike, kar se tiče pač teh vprašanj z njihove strani. Jaz se bom seveda usmeril bolj na zdravstveni del. Zdaj, govorimo seveda o silno kritičnih razmerah, kar je bilo iz uvoda slišat. Res je, ponekod so težave v teh domovih res izrazite. Moramo pa vedet da, ko gremo na številke, seveda, da imamo v Sloveniji 102 doma za starejše občane, vključno z koncesionarji, od tega jih ima okužene, pozitivne primere, 15 in od teh petnajstih jih je samo v petih več kot 2, kar ne pomeni seveda, da je teža problema s tem kaj manjša, ampak za sliko imet, se pravi, kaj je generalno in koliko je generalno v domovih narobe, v povezavi z Covidom-19 in z okuženostjo z novim koronavirusom, za imet malo občutka, kajne - se pravi, kakšen je delež teh domov, kjer so težave. Jaz vam lahko seveda potem in vam bom tudi po številkah povedal, kje in koliko jih je lahko in tudi kje in koliko jih je umrlo, oskrbovancev. Tako da, slika seveda, v DSO, se mi zdi kritična, bolj iz tega, kot je bilo rečeno že tudi v uvodu in se ne mislim spuščat, kdo, zakaj, kje, kako, je v preteklosti ravnal, ampak, dejstvo je, da so to institucije, ki so bile vrsto let zanemarjene in podobno, kot se je opozarjalo, da so potrebne rešitve na domovih za starejše občane, podobno smo opozarjali tudi na področju zdravstva, ki je seveda tudi kadrovsko v mnogih delih podhranjeno in zdaj sta seveda obe glavni kategoriji, pač, pod največjim pritiskom, kar je logično, tudi upravičeno, seveda je veliko pričakovanje, da se zadeve urejajo in, jaz lahko mirno trdim, da se je v tem času naredilo maksimalno, kar se je dalo, zato imam seveda tudi podatke, da lahko to trdim, kaj se je delalo, v tem obdobju. Torej, mogoče samo nekaj teh suhoparnih podatkov – umrlih do 19. 4. je bilo 65, od tega in bom šel kar po številkah skozi; Brezovica 2, Celje 1, Domžale 2, Horjul 3, Jesenice 1, Kranj 1, Ljubljana 4, Ljutomer 4, Maribor 1, Metlika 14, Naklo 1, Piran 1, Škofljica 1, Šmarje pri Jelšah 28 in Žirovnica 1. S tem, da sem vam zdaj naštel samo domove, kjer je bila prisotna okužba z koronavirusom, imamo pa tudi kar nekaj domov, kjer ni nobene okužbe, pa tudi, večje število seveda umrlih oskrbovancev. Čisto za primerjavo, kajne. Glede na to, da je povprečna starost v teh domovih, pač, mislim, da je preko 80 let in da gre seveda za osebe, starejše osebe, ki imajo praktično v vseh primerih številna dodatna bolezenska stanja, zaradi katerih pač prejemajo vrsto terapij. Med umrlimi je bilo, v tem številu, nad 85 letom 11 moških in 26 žensk, med 75 in 84 letom, ponovno 11 moških in 7 žensk, med 65 in 74 letom 5 moških in 2 ženski  (nadaljevanje) in potem 2 moška od 55 do 64 in eden mlajši, če gledamo po kategorijah kako je bilo. Tudi število okuženih, lahko vam sicer naštevam podatke, jih imamo po vseh domovih, točno koliko jih je. Verjamem, da lahko potem tudi če boste potrebovali točne številke, seveda vam jih predstavim, podobno kot imamo številke za vse zdravstvene organizacije od števila okuženih do števila zdravljenih in tudi zdravstvenih delavcih v zdravstvenih ustanovah in DSO, ki so bili okuženi. Tako, da ne bi vam preveč časa jemal s temi podatki, saj pravim po želji boste pa tudi te podatke dobili.  Glede samih domov, ker boste verjetno tudi v nadaljevanju še od koga drugega slišali, je veliko težav ne samo z zdravstvenimi delavci, ampak je v ospredju predvsem kadrovska podhranjenost tudi na drugih področjih. Se pravi za te ljudi nima kdo skrbeti, za osnovno nego, za prehrano, za to, da pijejo dovolj tekočine in podobno, kar seveda je primarno, za čiščenje, za postrežbo in tako naprej, kar je tudi problem v vseh letih. In moram reči, da tudi zdravstvene ekipe, ki smo jih zdaj pošiljali v te domove, so se v veliki meri morale ukvarjati s stvarmi, ki niso zdravstvene narave, v teh domovih zaradi pomanjkljivosti na vseh drugih področjih, ki so prisotne v domovih in so zatečeno stanje in kot rečeno, ne bi se spuščal zakaj in kako je do tega prišlo. Poleg tega je treba vedeti, da imamo določene težave tudi s primerljivostjo uspešnosti dela tudi glede na to, da je to problem s katerim se soočajo druge države na enak način in da tudi ni pravih študij ali pa pravih kriterijev, da bi lahko v tem trenutku rekli smo zelo dobri ali pa smo zelo slabi. Jaz si prej upam trditi, da smo glede na številke, ki so pred nami v tem delu, dobri, pa ne glede na to, da nam v vsem kar lahko spremlja v posameznih domovih marsikaj ni všeč, ampak pod črto podatki, ki jih imamo, ne kažejo na to, da bi v kateremkoli segmentu v tem trenutku delali slabo. Kakšni so kriteriji tudi v drugih državah, v bistvu so trije glavni pristopi, ki jih uporabljajo, eno je število smrti vseh, ki so bili ob testiranju pozitivni, smrti tistih, ki so ne testirani in imajo neke znake respiratornih infektov, predvsem pa primerjava števila smrti s tistimi v času pred epidemijo, se pravi v enakem odboju v lanskem letu ali pa v predlanskem letu. In če vam pokažem te podatke kaj se je dogajalo v preteklih letih, jih imam tudi po starostnih skupinah, ampak recimo, če gledam kategorijo recimo 80 do 84 let, pa bom tudi skupno številko vam povedal, nad 65, je bilo v letu recimo 2019 v tem istem obdobju več umrlih v domovih, več starejših in v letu 2018 malenkost manj, številke so takšne: 954 od januarja do marca 2018, od januarja do marca 2019 967 in letos 959, se pravi govorimo o zelo primerljivih podatkih, pri katerih vidite, da je zaradi tudi epidemije s koronavirusom to število starejših, ki so umrli v tem odboju, tudi v letošnjem letu ni večje kot je bilo v prejšnjih letih. Seveda ne moremo reči, da ni bilo več smrti zaradi COVID-a, bilo ji je pa nekaj manj verjetno zaradi gripe in ostalih respiratornih infektov, ki smo jih z našimi ukrepi omejili. Če gledam pa celotno številko, se pravi starih nad 65-im letom v enakem obdobju, je slika enaka, se pravi januar do marec 2018 4760 umrlih,   (nadaljevanje) januar do marec 2019 5157 in v letošnjem letu 4928. Tukaj spet vidite, da je bilo lansko leto glede števila smrti slabše kot letošnje leto in malenkost se razlikuje od leta 2018. Se pravi v generalnem delu teh podatkov bi težko rekel, da odstopamo na način kot se je to dogajalo v katerikoli državi, kjer smo želeli preprečiti pri nas podoben scenarij, da ne bi prihajalo do tega. Zdaj mogoče ob teh podatkih nekaj o delovanju zdravstvenega sistema in tem kar smo delali s področja zdravstva. Prvo smo se lotili reorganizacije načina dela v samem zdravstvu, v smislu delovanja zdravstvenega sistema kot enotne bolnišnice v državi, to pomeni, da smo določili odgovorne osebe posamezne, ki so odgovarjali za vse intenzivne postelje v vseh bolnišnicah v državi in jih posebej vodile za vse postelje za bolnike s COVID-om v državi, za ostale postelje in za vsa področja, ki so se redno spremljala, so bile določene odgovorne osebe in na Ministrstvu za zdravje smo dnevno zbirali podatke koliko je zasedenih postelje, s katerimi bolniki, koliko je okuženih in tudi na podlagi vseh teh podatkov glede na to, da nam je vsaj v začetku močno primanjkovalo zaščitne oziroma varovalne opreme, tudi delili varovalno opremo izvajalcem glede na konkretno število bolnikov v bolnišnicah in na enak način smo zbirali potrebe tudi preko Ministrstva za delo v domovih. Se pravi kje so okuženi, koliko je okuženih in koliko dejansko potrebujejo dodatne opreme za ustrezno varnost tudi na strani zaposlenih. Ko smo imeli zdravstveni del urejen, kjer smo povečali kapaciteto enot za intenzivne terapije in tudi samih bolnišničnih postelj za COVID smo tudi določili nadaljevanje kako skrbeti na najbolj primeren način v domovih za starejše občane. Mogoče glede zdravstva podatek, da ne bi kdo, ker je bilo tudi že v uvodu napačno zatrjevano, torej zmogljivosti zdravstvenega sistema so bile ves čas popolnoma zadostne, popolnoma. Imeli smo na razpolago možnost širjenja tudi postelj intenzivne terapije in širjenja običajnih postelj za bolnike okužene oziroma obolele za COVID-19. Vendar teh kapacitet mi nismo izpolnjevali niti do polovice in zato ni bilo potrebno iz tega naslova dodatno širjenje tudi sprotno so se dogajale nabave, tako da v končni fazi smo imeli in respiratorjev, kompletne opreme in tudi osebja za to v bolnišnicah dovolj na razpolago. Na drugi strani smo želeli zagotoviti glede na relativno nizke standarde, ki jih zagotavlja pogodba z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, dodatne kadrovske zmogljivosti za vse te domove in smo to tudi naredili na način, da smo, prvič, smo določili za vsako področje koordinatorja na primarnem nivoju, ki je skrbel izključno za domove in je imel tudi pristojnost dodatnih zdravstvenih delavcev, da jih po potrebi vključi v delo, na drugi strani je bil ta koordinator ves čas v povezavi s koordinatorjem na sekundarnem nivoju, ki je bil praviloma imenovan bodisi s strani infektologov, internistov, pač zdravnikov, ki so se na sekundarnem nivoju ukvarjali z zdravljenjem obolelih za COVID-19. In v sodelovanju med temi zdravniki so se, kadar je bilo potrebno, dogajale premestitve v bolnišnice. Jaz si upam trditi tukaj in verjamem, da tudi kdorkoli zdaj teh strokovnih direktorjev in vseh, ki so pri tem sodelovali s strani vseh zdravstvenih inštitucij tukaj ni, ampak trdim, da je vsak, ki je potreboval bolnišnično zdravljenje bolnišnično zdravljenje tudi imel. Treba je pa vedeti, da vsak, ki je okužen s COVID-om, prvič ne predstavlja takoj in apriori bolnika, okužen s koronavirusom ne predstavlja takoj bolnika za   (nadaljevanje) COVID-19. Namreč večji delež tudi oskrbovancev je še vedno tudi asimptomatskih, samo v majhnem številu primerov se bolezen razvije na ta način, da je potrebno bolnišnično zdravljenje ali v sklopu tega tudi intenzivna terapija vključno s podporo dihanju. Vsak, ki je to potreboval je to dobil, zato se mi zdi skrajno nekorektno ali pa politikantsko predstavljanje drugo razrednih državljanov v domovih, kar v resnici ne drži. To vam zagotovi vsak zdravnik, ki je delal na tem področju in verjetno tudi vsaka medicinska sestra, ki je spremljala dogajanje na tem področju. Morate pa vedeti, da vsak tudi starostnik pa ne samo v času epidemije COVID-19 tudi v ostalem obdobju enostavno, zaradi splošnega stanja čisto vsak ni primeren za to, da daš v intenzivno terapijo ali da ga daš na podporo dihanju. Namreč mi smo vključili v ekipe, ki so sodelovale pri obravnavi teh starostnikov v domovih tudi specialiste za paliativno oskrbo. Paliativna oskrba je eden od elementov, ki ga bomo nadaljevali tudi po koncu tega, ker mislim, da je ključna v kontekstu. Jaz mislim, da to lahko razumete, če smo se pred časom pogovarjali o evtanaziji, ki je nedopustna s stališča zdravstvene ali zdravniške stroke v največji meri pri paliativi pa je treba vedeti ali želimo na eni strani podaljšati nekomu življenje ali želimo nekomu podaljšati umiranje in to je velika razlika, zelo velika razlika. Odločitev, s katero se soočajo zdravniki in ostali zdravstveni delavci vedno je kje se odločati za paliativno zdravljenje in kje lahko še medicinska znanost nekomu pripomore k temu, zato da bo lahko naprej živel in nekaj od tega življenja tudi imel, ampak to je sedaj čisto drugo področje. Hočem reči še enkrat skrbno je bilo ocenjeno ne samo s strani primarnih zdravnikov, ampak v sodelovanju v največji meri zelo izkušenih specialistov sekundarnega nivoja kdo je tisti, ki je potreben za premestitev v bolnišnico in tudi je, potem deležen bolnišničnega zdravljenja.  Drugi stvar, ki se predstavlja pogosto in je popolnoma zgrešena. Moram reči, da sem tudi jaz na koncu skoraj v obupu poslušal kolegi iz stroke prepričati pa je ta, da bi na podlagi pozitivnega izvida z okužbo z novim korona virusom ljudi premeščali v zdravstvene institucije, kamor v resnici ne sodijo. Domov v bolnišnice ne moremo vseliti. Selimo samo bolnike, ki potrebujejo zdravljenje. Vedeti je treba, da večina teh ljudi, ki živi v domovih teh starejših občanov, državljanov jim je to v resnici drugi dom in vi, če imate svoje starše starejše doma si lahko predstavljate kaj za njih pomeni že premestitev v drugo institucijo pa tudi v bolnišnico, da je to za njih dodatni stres, zaradi katerega tudi lahko nekateri ne preživijo vseh teh premeščanj in dodatnih nepotrebnih ukrepov, ki bi jih lahko sprejeli na tem področju. Smo pa zagotovili prostore, da če bi bilo to potrebno seveda, potem se to tudi da narediti. Zagotovili smo predvsem prostore v bolnišnicah, da lahko v fazi, ko pride do prvih okužb v določenem domu za starejše občane nekaj ljudi morda majhno število umaknemo, zato da se lahko dom reorganizira na način, da bo lahko ločeval okužene od neokuženih in da bo lahko osebje se prilagodilo na drugačen način dela, kar je ključno. To se je v resnici z vsemi navodili, ki smo jih sprejemali – jaz jih imam tukaj eden kup – nalagali domovom za starejše občane, na kakšen način naj se organizirajo. Pri tem seveda nudili tudi pomoč ne samo navodilo, ker papir pač vse prinese. Dogovorili smo se z Zbornico zdravstvene nege – tukaj je predsednica, ki bo lahko to povedala -, kjer so hodile diplomirane sestre, zato da bi educirale kader za to. Vključen je bil povsod epidemiolog, ki je lahko svetoval na kakšen način     (nadaljevanje) reševati lokalno situacijo v domovih. Vključeni so bili koordinatorji, ki sem jih že omenil s primarnega in sekundarnega nivoja in vključevali smo tudi dodatni kader tam, kjer je bilo to možno oziroma kjer je bilo to najbolj potrebno. So bile to Šmarje to se dogaja tudi sedaj v Ljutomeru na podoben način se je reševalo tudi Metliko. To so tri najbolj v nebo vpijajoči primeri, kjer je prihajalo do veliko težav. Ugotavljalo se je seveda povsod podobno, da ljudje ne znajo ravnati tudi zdravstveni delavci, ki so že vrsto let v nekem domu pravilno se orientirati in ravnati tudi z vso opremo, pravilno se obnašati, pravilno skrbeti za to, da ne prihaja do prenosa okužbe. V začetku seveda je do tega prihajalo tako kot prihaja povsod in ponekod tudi, če so ukrepi sprejeti v manjši meri. Na kakšne probleme so naleteli pri tem vam bodo, potem sami povedli kaj se je dogajalo pri vseh tej pomoči, da ne govorim, da je kar nekaj teh institucij vsaj 10 jih je bilo, ki pravzaprav sploh niso hoteli pomoči in spustiti strokovnih ekip v svoje institucije, zato danes trditi kaj ni bilo narejeno in na kakšen način in kje smo izpustili iz rok stvari enostavno je krivično do vseh, ki so na tem področju delali pa ne mislim za to ne sebe, ker sem eden od tistih, ki se je trudil predvsem je pa krivično do tistih vseh, ki so delali v teh domovih in v resnici poskušali naredi vse, kar je bilo možno pa verjemite, da tudi ti ljudi, ki so šli v te domove je bilo lahko in je bilo strah, da bodo okužbo prvič prenesli na sebe in drugič na vse svoje bližnje, ki jih imajo in tudi to se je dogajalo. To se dogaja tudi, ko gledam poročila drugih držav pa so vseeno šli in poskušali to narediti, kar je potrebno bilo narediti. Je pa popolnoma iluzorno to si vi lahko predstavljate, da bi mi v tem trenutku v 100 ali 102 domova pošiljali iz zdravstva ljudi, ki bodo okrepili vse ekipe to ne gre, potem lahko zdravstvo zapremo, enostavno ne gre, ampak lahko samo gasimo in urejamo tam, kjer je to možno in kjer to želijo to pomoč, ker je ne želijo mi prisilno seveda tega ne moremo delati.  Mogoče naj omenim še par teh domov najbolj kritičnih treh. Metlika je bila prva, Šmarje pri Jelšah in potem sedaj, kar je največji problem je Ljutomer. Metlika in Šmarje pri Jelšah nekje časovno sovpadata. Vedeti je treba, da do prvih vnosov je prišlo v bistvu še preden se je razglasila epidemija, ker če upoštevamo inkubacijsko dobo in razvoj bolezni, potem pridemo na tistih 10 do 14 dni, ko so se začeli bolniki pojavljati v teh domovih. To je bilo v času, ko se je zapiralo domove za obiske svojcev in tudi takrat smo bili deležni velikih kritik kako lahko domove zapiramo, da bogi ljudje ne bodo mogli obiskov sprejemati. Ravno ta je prišlo do prvih okužb, ki so v največji meri, potem izbruhnili v težave kot smo jih, potem reševali. Če lahko rečem, da se je res sodelovalo na vseh nivojih v Metliki in Šmarjah pri Jelšah, kjer so sodelovali od županov, zdravstvenih domov, naših ekip, civilne zaščite vseh, ki so lahko nekaj naredili in zato tudi v Metliki v veliki meri umirili vse težave, ki so jih imeli vsaj v štartu pa je bilo teh okuženih veliko. V Šmarjah težje in še vedno rešujemo problem. Ko sem jaz včeraj poskušal prepričati skupino, da bi selili bolnike seveda enostavno se mi je stroka uprla – pravilno, da se mi je -, ker je strokovno nesprejemljivo. Imeli smo rezervirane postelje v bolnišnicah. Dejstvo je, da je odločitev sprejeta, da bodo bolnišnica Maribor, Celje in tudi zdravstveni domovi poslali na pomoč pač dodatno število medicinskih sester, zato ker je osebje po tolikem času, v katerem se ukvarjajo s temi vsemi obolelimi in okuženimi, predvsem izčrpano. Zato bodo dobili pomoč, ne pa morebitno selitve vseh teh okuženih v bolnišnico, ker bi lahko za marsikoga pomenilo tudi žalosten konec. To je stališče stroke, ne politike. In vam bo stroka lahko seveda v to tudi pritrdila. Povsem specifičen pa je primer, pa ga pustim za rezervo, Ljutomera. Poglejte, mi smo že ob izbruhu težav v Ljutomeru dobili informacije, da se ne upošteva nobenih navodil v samem štartu. Imamo ljudi, ki so pripravljeni to tudi javno povedati. Do izbruha epidemije so imeli obiske, nudili malice tudi svojim občanom v tem domu in seveda je bilo samo vprašanje časa kdaj bo prišlo do izbruha tega večjega števila okuženih. Na drugi strani pa imamo tukaj tudi pisno vrsto pričanj, jaz sem nazadnje včeraj govoril s strokovnim direktorjem in direktorjem bolnišnice Murska Sobota, kjer trdijo, da enostavno se z načinom dela in z direktorjem, ki tam vodi vso zadevo, ne da delati in ljudje nočejo več tam sodelovati, ker je problem predvsem hiše ne pa problem ne zdravstva, ne tega, da ne bi nekdo želel nuditi jim pomoči. Lahko pa to služi seveda kot krasen primer kako država nič ne naredi, kar se poskuša tudi medijsko ustvariti. Imamo pa vrsto zapisov in tudi tukaj notri ljudi, ki so pri tem sodelovali in ki vedo kaj se je tam v resnici dogajalo, jaz imam pa tukaj črno na belem in podpisano kaj se je tam notri dogajalo, pa nočem tega tukaj zdaj razčiščevati na ta način, morate pa vedeti, da Ljutomer je bil napaka v štartu, pa ne napaka z naše strani, in napaka tudi v nadaljevanju ker se pomoč enostavno je zavračala in kjer se je predstavljajo rešitve, ki nimajo s stroko z znanjem, z upoštevanjem ljudi, ki so tam probali pomagati, ničesar skupnega. Prav ničesar. In niso slav vzgled, ki naj bi ga država nudila zato, ker ni poskrbela za nekaj ljudi tam notri. In za, za vseeno zato, da bomo tam uspeli red narediti, ker ga bo treba, s silo ali brez nje, ker drugače ne gre, očitno se razumno tam ne da pogovarjati, smo zagotovili zdajle tudi kljub slabe volje, ki je lokalno prisotna, pač da bodo eno določeno število bolnikov pa kljub vsemu lahko umaknili začasno v bolnišnico v Ptuj, zato da se uredijo v samem domu v Ljutomeru razmere, ker enostavno na ta način ne gre več naprej. Ker če meni odpovedujejo zdravniki, medicinske sestre in vsi, ki so vključeni v to, da enostavno tam notri ne morejo delati zaradi nagajanja, potem je nekaj seveda hudo narobe tam. Tako da, poglejte, lahko bom reje potem še na kakšne, lahko odgovarjal na vaša vprašanja. Morda bom šel samo na hitro še preko teh točk, ki ste jih predlagali.  Se pravi, prvi sklep, da Odbor za zdravstvo poziva Vlado, naj v največjem možnem obsegu zagotovi bolnišnično zdravljenje vsem bolnikom, oskrbovancem, itn. poglejte, to je že. Tisti, še enkrat, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, ga imajo. Kapacitet imamo dovolj in samo stvar strokovne odločitve in dogovora na samem mestu je, kdo sodi v bolnišnico kdo pa lahko ostane tudi v samem domu.  Potem naslednja stvar je želja po vključevanju zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, prepustitev v uporabo poslovnih, drugih prostorov, opreme, zdravil, prevoznih sredstev, itn. Poglejte, mi smo tukaj seveda bili tudi v kontaktu z vsemi temi, ampak kot rečeno, selitev, če bi jo že delali, bi jo morali delati drugam. Smo pa dogovorili se za druge probleme v zvezi s to epidemijo, da imamo na razpolago strani gospodarstva, zdravilišča lahko, v kolikor bi potrebovali njihove prostorske zmogljivosti. Kar se tiče zdravil, seveda nam ves čas te epidemije zdravil ni primanjkovalo, ves čas je bilo zagotovljenih zdravil v zadostni meri. Nihče, ki bi zdravilo potreboval, se ni moglo zgoditi, da ga tudi ne bi dobil. Problem mogoče pri ostalih, tudi prostorskih možnostih je, da enostavno trčimo na isto težavo kot sicer, da pač primanjkuje zdravstvenega osebja, ki bi ga lahko premeščali iz ene lokacije na drugo in ga vključevali v delo, tudi v druge institucije. Teh ljudi enostavno ni in lahko rešujemo dejansko samo tam in pomagamo kjer je težava izrazita. Bi pa veliko pomagalo, če bi lahko priskrbeli tudi ostale zaposlene, da ne bi zdravstveni delavci morali opravljati del, ki ne sodijo v sklop zdravstvene oskrbe v teh domovih.  Potem je tretja točka, da Odbor za zdravstvo poziva Vlado, da v domove starejših občanov nemudoma prerazporedi zdravstvene strokovnjake. Poglejte, zdravstveni strokovnjaki kot sem rekel, so ves čas na razpolago. Ves čas. V večji meri kot so bili, v sodelovanju s sekundarnem nivojem, epidemiologi, diplomirane sestre dodatno, izvežbane, da učijo ljudi, zaposlene, kako ravnati. Je pa treba vedeti seveda, da če nekdo ne spoštuje navodil, kot na primer zahtevali smo podobno v domovih kot v bolnišnicah, da vsakič, vsak dan, sproti spremljajo zdravstveno stanje vsakega, ki pride v službo, od čistilke do kuharja do zdravnika, medicinske sestre ali ima znake respiratornega infekta ali je bil v kontaktu z nekom, itn. Zdaj, če tega ne delaš, seveda imaš bistveno večjo verjetnost vnosa okužbe tudi s strani asimptomatskih zaposlenih. In povsod, pač žal tega niso izvajali. Strokovnjakov pa seveda je dovolj, da lahko presojajo kdo in kakšno zdravljenje potrebuje.  Potem Odbor za zdravstvo poziva Vlado, da medijem in vsem zagotavlja natančne statistične podatke o številu okuženih, o številu smrtnih žrtev zaradi COVID-19. poglejte, ti podatki so ves čas in stalno na razpolago, po domovih, po zdravstvenih ustanovah o strukturi, vse te podatke pač objavljamo in imamo. Zdaj, če to kdo želi, če ga res zanima, potem ni treba za to na odboru razpravljati, ker so to dostopni podatki. Lahko jih pa jaz potem še enkrat natančno preberem, če jih prav želite.  In pa, Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj v domovih starejših občanov poveča obseg testiranja. Poglejte, to je še eno področje kjer se, dajmo reči, laiki spravljamo na področje strokovnega dela. Na tem delu tudi glede samega testiranja imamo, ne bom rekel samo v Sloveniji vključene največje strokovnjake, ampak so na mednarodnem področju največji strokovnjaki s teh področij, pač in testiranj in ugotavljanja sprememb. In glede na strokovne ugotovitve se testiranje, izvajanju, na razpolago imamo dovolj testov. Slovenija je med državami, ki je v vrhu po številu testiranj, tudi v domovih. Tudi organiziralo se je drugačne oblike in možnosti tudi za domove, zato da ne bi bilo potrebno oskrbovancev prevažati samo zaradi testa na neko drugo lokacijo, da mu bodo bris vzeli. Zato danes govoriti na ta način kot je tukaj sklep, da se svetuje o nekem povečanem številu testiranj, poglejte, neresno je. Neresno in predvsem kritično, ponovno, do stroke, ki to dela na optimalen način in je to vsakodnevna diskusija. Morate vedeti, da v strokovno skupino, ki je bila prvo delo kriznega štaba in potem, ki je bil ukinjen, je del strokovne skupine Ministrstva za zdravje, še enkrat, so vključeni največji strokovnjaki iz različnih področij, od infektologije do mikrobiologije, do vseh teh področij, intenzivne terapije na nivoju Slovenije in upam si trditi, pravim še enkrat, tudi širše.  Zdaj, če vi mislite, da lahko na odboru ali pa tudi jaz kot minister učim te ljudi kako morajo delati, se pač motite, ker enostavno pač temu ni tako. Razumem lahko politiko, lahko je to zanimiva zgodba, dejansko so prisotni problemi, ki jih moramo reševati in iz katerih se bomo tudi s te grenke izkušnje lahko veliko naučili.     (nadaljevanje) Trdim pa v tem trenutku, da smo naredili optimalno, da bomo pa morali v naslednjih korakih ne ponovno začeti s sprenevedanjem ko bo treba zagotoviti denar, ko bo treba govoriti o pravicah, pa naj bo to za področje zdravstva, naj bo to za področje dolgotrajne oskrbe ali katerikoli od teh. Ker v končni fazi danes plačujemo ceno, da se pač ni želelo o teh področjih, ki družbo stanejo, pogovarjat. Mi pa rešujemo seveda kar lahko rešimo v tem danem trenutku. Naj bo toliko zaenkrat z moje strani. Hvala.
Hvala, gospod minister. Postopkovno je želel mag. Rajh. Izvolite.
Spoštovani minister, jaz ne vem, če so vsa vaša dejanja pravilno razumel, tudi ne razumem, nisem prepričan, če pravilno razumem vsa navodila, ki jih je sprejela Vlada. Sneli ste si masko. Mi imamo tu pravilnik, da moramo pred vstopom v dvorano si razkužiti roke, da moramo sedeti v šahovskem rastru in da moramo nositi masko, da ne okužimo drugih. Sedaj pa vas sprašujem, ali je to navodilo za nošenje mask smiselno ali ni smiselno. Naj vas opozorim, da je predpisano za vstop v trgovino nošenje maske, da so ljudje, če je ne nosijo kaznovani. In me zato še posebej zanima, ali je dokazano in smiselno nositi in uporabljati te maske. Hvala lepa.
Hvala. Sicer je to zloraba postopkovnega, ampak bom dovolil, da se minister odzove.
Pavel Gantar
Hvala, gospod poslanec. Zahvaljujem se gospodu poslancu. Veseli me, da je vsaj navodila prebral, pa jih je verjetno tudi razumel. Jaz sem prišel v to dvorano z masko, tudi roke sem si razkužil, res pa težko govorim in razlagam na ta način. Me pa veseli, ker vidim vse ostale, da jo imate in tudi jaz jo bom ponovno nadel.
Hvala. Predlagam, če ima kdo sorodne težave, da ubeseduje s tega sedeža tukaj, ker bo najmanj ogrožujoč za ostale. Kdo hoče brez maske govoriti zaradi takih in drugih razlogov se bo usedel tukaj in govoril malo bolj v pol spuščeni pozi.  Nadaljujemo sejo. Naslednja ima besedo državna sekretarka, če prav vidim, z Ministrstva za enake možnosti. Jaz osebno vedno trdim, da je bilo čisto dovolj kot poimenovanje ministrstva. Jaz vodim sejo, ne razpravljam, ampak tokrat bom rekel, da bi si želel, ker to spada nekako na vašo stran ulice, da se odzovete na zgodbo okoli DSO Ljutomer. Navsezadnje, če pri mojih otrocih doma nekdo hoče ihto zganjati ga pošljem v sobo, da se odtrmoglavi. Tako pa tudi, če vem, so neki ljudje še vedno »in charge«, če se tako izrazim. Izvolite.
Mateja Ribič
Lep pozdrav vsem v mojem imenu. Predsedujoči, gospod minister in vsi ostali.  Najprej bi začela s tem, kakor je povedal tudi že gospod minister, da imamo v Sloveniji 102 domova in v 90 domovih še nimamo okužbe. To pomeni, da so vsa navodila, ki jih je izdalo tako naše ministrstvo, predvsem pa Ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje zelo dobra. Naša vloga našega ministrstva pri tem je, da smo redno v stiku z vsemi domovi in da jih v bistvu spodbujamo skozi k temu in jim zapovedujemo, da se je teh pravil potrebno držati. Da so ta navodila zelo pomembna in da se samo na ta način lahko nekako najbolje prepreči vnos same okužbe in pa tudi širjenja okužbe. Čeprav vemo, da lahko se pa nekdo tudi drži navodil sto procentno, virus žal ne pozna vrat, ne ve, da so vrata zaprta in lahko vstopi tudi takrat, če prav bi mu mi to najraje prepovedali.  Številke, ki tudi zelo dobro kažejo tudi glede smrtnosti je tako, da vsak si lahko številke razlaga po svoje. Tudi statistika statistične podatke lahko vsak vzame tisto, kar mu najbolj prav pride. Glede same smrtnosti bi jaz rekla, da tako v domovih kot v Sloveniji, če pogledamo nek   (nadaljevanje) tak primerljiv podatek na milijon ljudi, je 37 ljudi na milijon ljudi. V velikih državah je ta številka 500, 440, 310, 243. Da se poudarja kako veliko je pri nas teh starejših, ki jih je umrlo, da jih je v bistvu kar za 75 % od vseh, je mogoče malo izkrivljen podatek, čeprav statistično pravilen.  Na našem ministrstvu pač zelo razumemo tudi stiske tako stanovalcev kot tudi svojcev, tudi glede same prepovedi obiskov. Mi smo bili tudi tisti, ki smo dali navodila, da se jih prepove. Smo pa v ta namen spodbujamo tudi samo vodstvo in direktorje, da zagotavljajo čim boljši in čim večkratni stik samih stanovalcev s svojci. Tako je možno tudi zaposleni v domovih se zelo trudijo, da omogočajo telefonske klice, razne videoklice, pridejo tudi stanovalci na balkon, da se lahko vidijo, jih posedijo, gredo pred okno, si lahko pomahajo.  Glede samega dela v domovih in tudi dela s samim Ministrstvom za zdravje bi tukaj poudarila res izredno sodelovanje z Ministrstvom za zdravje. Glede samih koordinatorjev, ki jih je določil sam minister za zdravje in ostalih ekip, ki so okoli tega koordinatorja, opravljajo res zelo veliko vlogo. Naša vloga ministrstva je tudi na tem področju, da če so bile kje težave pri kakšnem domu, da smo urgirali in da teh težav glede sodelovanja s koordinatorji in z drugo stroko ni več.  Redno spremljamo vse domove za starejše, vseh 102 domova. S tistimi domovi kjer že imajo okužbe smo v stiku večkrat tedensko, tudi dnevno. Tudi situacijo v Ljutomeru spremljamo. Ravno danes sta v Ljutomeru tudi dva predstavnika našega ministrstva, ki bosta skušala nekako, njuna naloga je, da vidita tudi dejansko stanje, da se pogovorijo tudi z drugimi deležniki, se pravi s koordinatorji, z direktorji zdravstvenih domov, direktorji bolnišnice in da potem vidimo, kako lahko naprej ukrepamo. Veliko je bilo na začetku govoric, ampak dokler so to samo govorice je zelo težko ukrepati. Sedaj v zadnjih dneh ali pa celo tudi danes je pa prišlo do tega, da to niso več govorice, da so se pripravljeni določeni ljudje pod to tudi podpisati, takrat pa lahko tudi ministrstvo za delo, ki je pristojno zato tudi ukrepa. Mi to zadevo proučujemo, spremljamo in bomo tudi podali določene odločitve v zvezi s tem. Drugače želimo in tudi sodelujemo s samo skupnostjo socialnih zavodov, če je kaj v zvezi s temi zadevami.  Glede samega kadra je pa tudi tako, da, kot je povedal že gospod minister, kadra je bilo že prej premalo pred to krizo, tako zdravstvenega kot kadra iz oskrbe. In sedaj se to kaže ta manjko tega kadra. Tako da to bo potrebno urediti z obeh strani. Se je že nekaj časa nazaj tudi urejalo oziroma se že ureja dolga leta, ampak zaenkrat se neke uspešne rešitve še ni našlo. Prepričana pa sem, da se jo bo v prihodnje našlo.  Naš glavni cilj našega ministrstva je v bistvu to, da skupaj z Ministrstvom za zdravje in njihovimi organi in njihovimi sodelavci zagotavljamo v domovih za starejše varno in zdravo okolje, tako za same oskrbovance, stanovalce in pa tudi za zaposlene. S tega vidika smo v preteklem tednu začeli tudi z videokonferencammi z vsemi direktorji domov za starejše, kjer skušamo poudarjati to pomembnost, da se držijo vseh navodil, ki so bila izdana s strani Ministrstva za zdravje in NIJZ in pa želimo jim dati tudi možnost, da nas seznanijo z določenimi zadevami, da potem lahko mi na ministrstvu te probleme identificiramo in potem tudi najdemo ustrezne rešitve skupaj z Ministrstvom za zdravje. Hvala.
Hvala, gospa Ribič. Gremo naprej, Nacionalni inštitut za javno zdravje. Ja, prosim tudi, da se predstavite za magnetogram. Izvolite.
Tatjana Frelih
Moje ime je Tatjana Frelih. Jaz bi rada predstavila epidemiološko situacijo s podatki, v domovih za ostarele. Predvsem sem se osredotočila na 4 DSO-je, v katerih je število obolelih največje. Prvi primer Covida v DSO-jih smo zaznali v SDO Metlika in sicer, 7. 3., ko je zbolela prva zaposlena in nato, 8. 3., tudi prvi stanovalec in to so bili tudi začetki izbruhov v DSO-jih. Trenutno se poleg… V ostalih DSO-jih, v katerih je pa število manjše, sta po eden, dva primera, razen v Bokalcah, v katerih je 15 primerov, soočamo predvsem z izbruhi v štirih DSO-jih. To je DSO Metlika, DSO Šmarje pri Jelšah, DSO Horjul in DSO Ljutomer. Tako, na kratko, bom pač te štiri primere opisala. DSO Metlika ima kapaciteto za 172 stanovalcev. Covid je bil potrjen pri 47 stanovalcih, umrlo je 13 stanovalcev. Med zaposlenimi je bil Covid potrjen pri 15, umrl ni nihče. Skupaj se je torej v DSO Metlika okužilo 62 oseb – stanovalci in zaposleni. DSO Šmarje pri Jelšah ima kapaciteto za 211 stanovalcev. Covid je bil potrjen pri 117 stanovalcih, umrlo je 29 stanovalcev. Med zaposlenimi je bil pritrjen pri 36 osebah, umrl ni nihče. DSO Horjul ima kapacitete 157 varovancev, okužilo se je 21 stanovalcev, umrlo je 6 oseb. Med zaposlenimi se je okužilo 5 zaposlenih, umrl ni nihče. Zadnji, DSO Ljutomer, ima kapaciteto 180 stanovalcev, okužilo se je 82 stanovalcev, umrlo je 10 oseb. Med zaposlenimi ni umrl nihče, okužilo pa se je 21 zaposlenih. Torej je bilo v teh štirih DSO-jih, do 19. aprila, laboratorijsko potrjenih 276 primerov pri stanovalcih, od katerih jih je večina zbolela, nekaj primerov, to se pravi 41 oseb, pa je bilo »asimptomatskih« - umrlo je 85 stanovalcev, kar predstavlja 21 % vseh obolelih, v teh štirih DSO-jih. Laboratorijsko je bilo potrjeno, v Sloveniji, do 19. 4. vseh primerov Covida tisoč 335, tako da je delež okuženih stanovalcev v DSO-jih predstavljal 20 % oziroma, skupaj z zaposlenimi 26 % vseh laboratorijsko potrjenih primerov v Sloveniji. Če pogledamo starostno strukturo vseh okuženih stanovalcev, vidimo, da v večini DSO-jih oziroma teh štirih DSO-jih, je več kot polovica okuženih, starejših od 85 let in sicer, v DSO Metlika je od 46, 23 starejših od 85 let, v DSO Šmarje 56 od 117 stanovalcev, v DSO Horjul 11 od 21 stanovalcev in v DSO Ljutomer, 40 od 82 stanovalcev. Potem pa, če pogledamo še starostno strukturo vseh umrlih stanovalcev po starostnih skupinah v teh štirih DSO-jih, vidimo, da je od 54, za katere so znani podatki starosti, 36 oseb starejših od 85 let. Delež umrlih v DSO-jih je do 19. 4. v Sloveniji predstavljajo nekaj čez 70 % vseh umrlih oseb, do tega datuma, v Sloveniji. Podobno stanje, s katerim se soočamo v Sloveniji, se srečujejo tudi v drugih, bolj razvitih državah. Skupina raziskovalcev International Long-term Care Policy Network, je opravila raziskavo, ki jo je 17. aprila posodobila, z naslovom, Smrtnost zaradi izbruhov Covid-19 v domovih za ostarele, in ki temelji na mednarodnih raziskavah. V raziskavi so poskusili ugotoviti ali izmeriti, kakšen je vpliv Covid-19 na stanovalce in zaposlene v DSO. Vpliv Covid-19 na stanovalce in osebje v DSO se kaže predvsem kot velika obremenitev, zaradi velikega števila primerov Covid-19 in velikega števila smrtnih žrtev v kratkem času pri stanovalcih, to je na eni strani, na drugi strani pa, v pomanjkanju ustreznega kadra, zaradi obolelosti oziroma samoizolacije. Veste da, če pride v DSO, zaposleni, v stik z bolnikom, se mora pač samoizolirat in takrat ga ni na delovnem mestu. Le malo držav sistematično testira osebje in stanovalce v domovih. Zaradi tega je težko oceniti število ljudi, okuženih s Covid-19 in tudi, koliko stanovalcev je umrlo zaradi okužb, ter podatke med seboj primerjati. Glede na pomanjkanje sistematičnega testiranja, se zdi, da je najboljši način za oceno vpliva Covid-19, na umrljivost v domovih za ostarele, primerjava podatkov o umrljivosti iz obdobja pandemije in umrljivosti v prejšnjih letih, v istem času leta in tako določiti količino presežne umrljivosti. Druga težava pri primerjavi podatkov o smrti je, da v nekaterih državah beležijo le kraje smrti, drugi pa poročajo o smrti stanovalcev domov, ki umrejo v bolnišnicah. Obstajajo lahko tudi razlike v tem, v kakšnem obsegu so stanovalci domov premeščeni v bolnišnico ali ne. Kljub temu, da je težko zagotoviti primerljivost podatkov, je pomembno, da se število okužb in smrti stanovalcev in osebja ne prezrejo, ampak je potrebno problem zaznati, poskusiti izmeriti, četudi nepopolno, ter jih posredovati odločevalcem, ki morajo zagotavljati kadrovska in materialna sredstva. V tej raziskavi so potem s pomočjo epidemioloških študij, poskušali tudi identificirati dejavnike tveganja, ki so prispevali k širjenju Covid-a v DSO-jih. In ugotovili so, da so zaposleni, ko so že imeli simptome, delali, da so zaposleni delali v več kot enem objektu, da niso poznal navodil oziroma upošteval navodila za osebno zaščito, da niso uporabljal osebne zaščitne opreme, da so prepozno prepoznavali sumljive primere, da so imeli omejene možnosti za testiranje in da so bile težave pri identifikaciji oseb s Covid-19 samo na podlagi znakov in simptomov. Poleg tega, so v teh epidemioloških študijah identificirali tudi, da v DSO-jih, samo »screening« / nerazumljivo/ simptomov, ne odkrije približno polovico stanovalcev s Covid-19. Tako da, tudi če bi kar vsak dan testirali, ne bi, pač, vseh nikoli ugotovil. No, in potem so poskušali v tej študiji tudi mednarodno primerjati podatke o umrljivosti, zaradi Covid, med stanovalci DSO-jev. Res je, da večina držav teh podatkov ne zbira, vendar v zadnjem času se vedno več držav odloča in posodablja pač te podatke. Zelo pomembno pa je opozoriti, da navedeni podatki niso vedno primerljivi. Podatki iz uradnih virov so bili uporabljeni, kadar je bilo to mogoče, kadar pa niso bili na voljo, pa so se uporabljali tudi podatki iz različnih časopisnih novic. Vendar je treba poudariti, da sistemi beleženja smrti, povezanih s Covid-19 v DSO, se med posameznimi državami in celo regijami zelo razlikujejo.  (nadaljevanje) Ko so primerjali te podatke, ki so bili na voljo, so ugotavljali delež smrti zaradi COVID-a v DSO in dobili so podatke, da je bil delež smrti v državah z majhnih številom umrlih od 14 % do recimo 64 %, najvišjo recimo so zabeležili na Norveškem. No in ključne ugotovitve te raziskave so, da uradni podatki o številu smrti med oskrbovanci, ki so povezani s COVID-19, v mnogih državah niso na voljo, vendar vedno več držav objavlja podatke. Zaradi razlik v razpoložljivosti testiranja, različnih priporočil ter različnih pristopov k evidentiranju smrti so mednarodne preiskave težke. Obstajajo trije glavni načini za oceno umrljivosti povezani s COVID-om, in sicer smrt osebe, ki je bila testirana in pozitivna pred ali po smrti, smrt osebe za katero se sumi, da imajo COVID-19 na osnovi simptomov oziroma na podlagi presežne smrti, to se pravi primerjava s številom smrti v istih tednih v prejšnjih letih. Podatki iz epidemioloških študijev so pokazali, da je bila kar polovica ljudi z okužbami s COVID-19 v domovih za ostarele v času testiranja asimptomatsko oziroma brez simptomatska. Recimo podatki iz Belgije kažejo, da je bilo 73 % osebja in 69 % stanovalcev, ki so bili pozitivni, brez simptomov. Potem so ti procenti smrti zaradi COVID-a različni, kot sem že omenila, od 14 % do 63 %.  Za zaključek bi rekla naslednje. Na stanje v DSO moramo gledati celostno tudi v primerjavi z drugimi državami se zaposleni in stanovalci srečujejo s podobnimi težavami. DOS-ji so predvsem socialne ustanove, v njih na relativno majhni površini bilo veliko stanovalcev, ki so skupaj z zaposlenim osebjem v intenzivnih tesnih stikih vsak dan pri vsakodnevnih opravilih kot so hranjenje in nega. Glede na naravo in število uporabnikov je ta populacija med najbolj ogroženimi. Potek bolezni pri okužbi z virusom SARS, ki povzroča COVID-19, pa zaradi starosti in pridruženih bolezni, težak in z veliko smrtnostjo. Poleg tega morajo DSO zaradi vedno večjih zdravstvenih potreb stanovalcev izpolnjevati vse več zahtev tudi z medicinskega področja, kadrovsko so že v osnovi zelo podhranjeni, da o izpadu delavcev ob izbruhu koronavirusne bolezni sploh ne govorimo. Nadomeščanje z usposobljenim kadrom včasih ni zagotovljeno, zaposleni, ki še niso zboleli in delajo ves čas, so iztrošeni in s tem še bolj ogroženi, da bodo zboleli vsak čas. V začetku je prihajalo tudi do pomanjkanja osebne zaščitne opreme, tudi uporabljati je niso znali, ker je bil to trenutek, ko so se prvič srečali s temi novimi nevarnostmi. Poleg tega v nekaterih okoljih tudi ni bilo na razpolago ustreznih prostorskih pogojev za kohortne izolacije in sive cone. Toliko bi jaz imela za povedati, bi pa prosila kolegico Skazo, da iz terena predstavi svoje izkušnje.
Hvala, gospa Frelih.  Naslednja dobi besedo gospa Skaza, potem bomo imeli 15 minut pavze za zračenje, potem ima naslednja besedo gospa Ažman. Izvolite.
Alenka Trop Skaza
Hvala lepa predsedujoči. Lep pozdrav tudi z moje strani. Moje ime je Alenka Trop Skaza. 30 let delam kot terenska epidemiologinja na območni enoti v Celju nacionalnega inštituta za javno zdravje. Jaz sem bila epidemiologinja v času, ko se je   (nadaljevanje) začel izbruh oziroma sem bila »in charge«, kot se reče, za Metliko 7. 3. in seveda tudi za DSO Šmarje, ki spada neposredno v celjsko regijo. Naj samo povem, da to kar je kolegica Frelihova povedala kako so kader, ki že 5 tednov dela recimo konkretno v DSO Šmarju, iztrošen, požrtvovalen, o tem je škoda izgubljati besed. DSO je dom za varovance, to ni njihov drugi dom, to je njihov edini dom. Kar se tiče hosipitalizacije oziroma nezmožnosti hospitalizacije tistih varovancev, pri katerih to njihovo zdravstveno stanje zahteva, enostavno ni res. Podatki, ki jih imam iz splošne bolnišnice Celje, ki je regionalna bolnišnica za imenovani DSO, kažejo, da je recimo dnevno hospitaliziranih oziroma dinamika od 12. do 18. 4. hospitaliziranih 4, 6, 7, 7, 9, 9, 8 stanovalcev DSO Šmarje, recimo konkretno za 18. 4. dva na običajnem oddelku, dva na intenzivi. Kot čalnica koordinacijske skupine za obvladovanje izbruha, tudi v konkretnem DSO Šmarju, lahko povem, da so zaposleni in tudi zunanji sodelavci naredili vse kar je bilo v naši moči. Dovolite mi, da vam predstavim samo nekaj misli zaposlenih iz DSO, ko je bilo potrebno zaradi tveganja, da lahko tudi kontaminirana površina predstavlja bazen od koder se okužba širi, da je bilo potrebno odstraniti, govorimo o domu stanovalcev, torej o njihovem domu, vse zavese, tepihe, prte, vsega v zavodu niso mogli odstraniti, govorimo seveda o bivalnih prostorih, ki so bili leta narejeni ravno z namenom domačnosti, da se stanovalci v domu počutijo bolje. Vseh prostorov v konkretnem DOS je 130 in praktično je nemogoče zagotoviti odstranitev vsega. Na žalost osebje izpostavlja ne smemo pozabiti, da govorimo o domu za starejše in ne o bolnišničnem okolju, kar zagotovo kljub takrat, ko se je to dogajalo, to je bilo 6. 4., kljub štiritedenskemu trudu nismo in ne bodo zmogli jih nikoli postaviti v tem pogledu. Njihovih stanovalci kljub okuženosti živijo v sobah in vzeti jim vsega že ob vseh ostalih travmah, ki jih doživljajo, ne moremo. Že tako je zdaj večina preseljena in skoraj že sami več ne vemo kdo se kje nahaja. Ko smo selili glede na cone, samo da pojasnim COVID minus cona pomeni ne okuženi stanovalci, kar je pretestirano in je izvid negativen. COVID siva cona v našem žargonu pomeni stanovalec je lahko sumljiv bodisi da ima klinični znake ali je iz naslova stika še vedno asimptomatski, vzame se mu bris in v sivi coni čaka na rezultat. COVID pozitivna cona je tista, kjer so nameščeni dokazno pozitivni stanovalci. In ko smo to naredili v DSO Šmarje, je za njihove stanovalce in vse zaposlene bil to izreden napor, neverjetna travma. Ne vem, če si predstavljate seliti 90-letno osteoporotično gospo samo iz enega tretjega v drugo nadstropje, zaradi izredne krhkosti se jo je selilo dobesedno zavito v rjuho na podobnem principu kot štorklja prenaša svoje mlade. Vse je bilo delano v dobri veri, da gre vse to v korist stanovalcev in osebje apelira, dobesedno jih citiram: »Vendar si ne znate in ne morete predstavljati kaj vse navedeno pomeni za naše stanovalce. 60 od tega je oseb z demenco. Vedo, da so okuženi, z njimi delamo oblečeni kot marsovci, prisotna je smrtnost, ki jo tudi sami zaznavajo, edini stik s svetom so mediji, ki še dnevno poročajo o tem.« V glavnem glede strokovnega vidika, včeraj smo kot strokovna skupina zavrnili idejo, da se stanovalci preostali iz DSO Šmarja selijo na druge lokacije, ker je to za nas strokovno nesprejemljivo, to kaže že tudi slovenska praksa danes že imenovanega DSO. Samo malo, oprostite mi, suhoparnih podatkov o našem DSO iz Šmarja. Kot je bilo že povedano 29 stanovalcev je umrlo, povprečna starost stanovalcev je bila 86,4 leta. Najmlajši je bil star 58 let v terminalni fazi karcinoma.   (nadaljevanje) Drugi najmlajši je bil star 72 let torej najstarejši varovanec 97 let. Modus torej najbolj pogosta navedena starost pri umrlih je bila 89 let. Kader sam, ki je še v domu in tudi zunanja pomoč, o kateri je že na začetku uvodoma predstavil vse napore resorni minister entuziazem in volja je neverjetna. Zavedati pa se je potrebno, da je problem o brisologiji oprostite temu neposrečenemu izrazu pri varovancih iz tehničnega vidika mogoče nihče ni oziroma si ne znate predstavljati kaj to pomeni. Zdravnica splošne medicine, ki vsakodnevno skrbi za zdravje v tem domu ob pomoči infektologa intenzivista in ostalega kadra iz regije pove, da je potrebno zlasti dementne varovance držati, ker se otepajo in kričijo. Nazofaringealni bris ne poteka brez bolečin. Če hočeš kožnino odvzeti resnično kvalitetno dejansko sluznica zakrvavi. Naj samo na tem mestu povem, da je potrebno, ko se vračajo varovanci iz COVID pozitivnih con doseči dvakrat negativni izvid v roku 24ur pa si to lahko predstavljamo kaj to pomeni. Kot stroka in jaz osebno vlagam veliko upanja v tako imenovano serološko testiranje, ki bo zlasti pri rekonvalescentih dejal neke smernice in dejansko objektivno dokazal, da osebe niso več kužne. Konkretno se nam tudi na področju kadra dogaja, da so osebe že asimptomatske že nekaj tednov brez težav, vendar aktualni nazofaringealni bris, ki temelji na detekciji ribonukleinske kisline je še vedno pozitiven in po veljavnih doktrinah taka oseba se ne more vrniti na delovno mesto. Povedala bi samo še to, da so v domu izredne težave, ker starostniki ne samo dementni ne razumejo zakaj jih družina več ne obiskuje. Imeli smo primer, ko smo komaj preprečili samomor, kjer ljudje, ki so že tako nekateri v izraziti socialni izolaciji to stisko doživljajo še težje. Imamo tragične zgodbe starostnikov, ki ne razumejo zakaj sin več ne pride na obisk ali se mu je odpovedal kaj je naredil narobe. Naj povem samo še to, da regijska bolnišnica torej Splošna bolnišnica Celje nekako je zadolžena za področje od Mozirja dol do Brežic in da v trenutnih domovih, ki gravitirajo v našo regijo živi 2 tisoč 100 oskrbovancev oziroma stanovalcev.  Konkretno naj samo še predstavim kako izgleda COVID okužba pri starostnikih. Konkretno v Šmarju trenutno od kumulative 119 vseh do sedaj COVID pozitivnih jih je v akutni fazi COVID okužbe nekje tam 85. Od tega je 8 v bolnišnici vsi ostali so lahko v domski oskrbi ob znatnem suportu zdravniškega in zdravstvenega kadra, kar pomeni, da poteka pri njih COVID okužba nezapleteno. Podatki o teh, ki so se poslovili s tega sveta kažejo, da je bil tako bom rekel osnovni vzrok smrti polimorbidnost bodisi iz naslova karcinomskih, iz hemičnih bolezni ali drugih presnovnih motenj in dejansko COVID kot tak ni dejansko veliko pripomogel se opravičujem temu izrazu za konec kakršen je pač bil. Vezano na vse te zadeve nekako se ne morem strinjati in mogoče bom uporabila izraz zelo blag nekorektnih izjav, da v domovih se ne dela nič, da so starostniki prepuščeni samemu sebi in da se jih pušča v domovih, da umrejo in da se jih nekako ne želi hospitalizirati.  Naj samo povem zakaj je problem DSO Šmarja iz epidemiološkega vidika tudi tako izrazit. Zato ker je večina delovnega pula, ki prihaja na delo v DSO Šmarje iz rizičnih con v našem okolju, kar pomeni, da ko se zaposleni vrne v domače okolje je lahko že kdo v njegovi družini okužen oziroma se lahko okužba prenese na zaposlenega tudi iz splošnega družinskega okolja ali pa siceršnjih socialnih stikov, kar tudi podkrepljuje v bistvu okuženost na primer pri prostovoljcih, študentih, ki so prišli delati v DSO Šmarje, za katere se je priskrbela nastanitev in tako naprej.   (nadaljevanje) Dodatni kadrovski problem zelo plastično. Ko ti delaš na COVID plus coni, ko ti treš iz COVID plus cone moraš tudi, če si asimptomatski biti 7 dni v izolaciji, potem se te pobriše in če si negativen se vrneš v svojo siceršnjo poklicno bazo.  Kar se tiče DSO Metlika. Zelo se spomnim tega vikenda to je bil vikend od 6. do 8.3, ko se je identificirala prva zaposlena, ki je delala na prvem in tretjem nadstropju tega doma pri nepokretnih varovancih. Že samo plastično, če si predstavljate, da je izbruh v prvi fazi lažje nadzorovati, če ga lahko vežeš z znanim virom, ker v DSO Metlika je bil in če se ti detekcija COVID pozitivnih zgodi na nepokretnem oddelku ne pa med pokretnimi ali celo dementnimi bolniki, kjer težko identificiraš. Strategija prepoznavanja in obvladovanja COVID okužb v praksi je sedaj seveda na osnovi prvič skrinninga zaposlenih. Naj sam povem, da zaposleni imajo lahko zelo netipične težave konkretno v DSO Šmarju je bilo nekaj zaposlenih detektiranih, ker so bili zelo utrujeni pa vas vse vprašam, če delaš 3, 4 tedne v 12 dnevnih turnusih ali ne bom utrujen in če te bolijo rama tega ne boš pripisoval COVID okužbi. Torej, še ta problem je, tudi, če se monitoring zdravstvenega stanja zaposlenih redno izvaja vsak nima povišane telesne temperature, ne kašlja in ga ne prasketa v grlu pa to v DSO izvajajo. Skratka, na začetku obeh DSO kot že omenjeno DSO Metlika 7.3, DSO Šmarje 17.3 prvi potrjeni je tudi vedenje tako iz vidika klinike kot iz vidika infektivnosti in epidemiologije bilo v primerjavi z današnjim znanjem seveda manjše. Takrat smo menili in se je publiciralo, da je oseba kužna smo, če je simptomatska torej če imaš vročino in respiratorne znake. Nihče ni govoril, da so možne asimptomatske okužbe in da si kužen od 24 do 48 ur pred nastopom bolezenskih težav.  Jaz bom sedaj končala. Skratka mogoče kot apel s strani DSO, kar se tudi tiče nekako rahljanja teh ukrepov v smislu prepovedi obiskov socialne izolacije o tem že poročajo države kot je Nemčija, Francija, da v bistvu domove bo potrebno odpreti na to moramo biti pripravljeni seveda ob zavedanju ostalih podpornih mehanizmov za nadzor zdravstvenega stanja predvsem zunanjih obiskovalcev, ker konec koncev domovi so ogroženi s strani zaposlenih, oni so njihova zunanja vez s svetom. Seveda ob podpori zadostne osebne varovalne zaščitne opreme, da bomo lahko zagotovili, da bo starostnik, oče, mama lahko videl svoje sina ali hčer.  Hvala.
Hvala, gospa.  Nadaljujemo 5 do 12 najprej z besedo predlagatelja, potem z gospo Ažman.
Bomo kar nadaljevali na robu sklepčnosti, kar me malo žalosti, ampak 82. člen Ustave, nismo vezani na nobena navodila. Predlagatelj ima besedo. Primož preden ti dam besedo, nehali bomo 5 do 15., ker ima Državni svet neko videokonferenco in potrebuje dvorano. 32. izredno bomo imeli ob pol štirih v naši primarni dvorani Državnega zbora. To sejo bomo nadaljevali po vsej verjetnosti jutri ob 17. uri. Tako je pač z roki. Izvoli Primož.
Najlepša hvala za besedo.  Spoštovane kolegice in kolegi in vsi vabljeni in predstavniki ministrstev! Hvala lepa za vaš prispevek v to razpravo.  V bistvu sem na začetku želel predlagati postopkovno to rešitev, da čim prej to sejo nadaljujemo, ampak hvala predsednik, da ne bomo nadaljevali naslednji teden, ampak torej že, kot rečeno, jutri.  Dovolite mi, da orišem malo zopet kontekst o čem govorimo in potem se odzovem na tiste neke poglavitne točke, ki sem jih ujel v razpravi predstavnikov ministrstva in zainteresirane javnosti. Naša primarna naloga mora biti poskrbeti za najšibkejše. Vsaka družba je močna toliko kot je močan njen najšibkejši člen. Ne koliko je premožen njen najmočnejši člen, ampak koliko je poskrbljeno za tistega, ki je najbolj na robu.   (nadaljevanje) V primeru te javnozdravstvene krize, ki je epidemija COVID-19, so prav gotovo najbolj na robu najšibkejši starejši, v tem našem primeru, primeru te razprave, prebivalke in prebivalci oziroma oskrbovanke in oskrbovanci domov za starejše. Dobra novica je, da smo v državi v teh zadnjih tednih uspeli epidemijo umiriti. Bržkone gre zahvala vsem nam, državljankam in državljanom, ki smo samo osamitev in karanteno in tako naprej vzeli resno in zgledno pristopili in uspeli epidemijo umiriti. To je dobra novica. Ampak slaba novica pa je, da žarišča ostajajo v domovih za starejše. Tukaj pa so najbolj dovzetni torej starejši in tudi zaposleni kadar v samih domovih. In naša naloga je, da v center v fokus svojega dela postavimo zaščito teh, v tem primeru najšibkejših. Zato v Levici predlagamo vključujoč to dejstvo, da se epidemija umirja, spremembo doktrine obravnave, se pravi oskrbovancev v domovih, če je pred časom še veljalo, da nas je strah, da se stvar ne bo širila po bolnicah in zato ne bomo teh oskrbovancev tja puščali. Sedaj tega strahu, ko se epidemija tudi po bolnicah ne širi tako rekoč ni. Zato predlagamo, da torej vse okužene iz domov za starejše, da rečem podnapis vseh naših ukrepov ali pa pozivov v tej seji, prepustimo v bolnišnično oskrbo, počakamo, da se tam pozdravijo in potem, ko bo zrelo oziroma ko bodo pozdravljeni in ne bodo več predstavljali nevarnosti za druge vrnejo v domsko oskrbo. Seveda eden od naših pozivov je tudi vse splošno testiranje v domovih, testiranje vseh zaposlenih, testiranje vseh oskrbovank in oskrbovancev. Le to je način pridobivanja podatkov, ki nam lahko služijo za potem sprejemanje nekih ukrepov, ki bodo smiselni, smotrni in bodo lahko dosegli rezultat, ki ga želimo. Se pravi, popolna umiritev te epidemije. Na tak način bomo preprečili širjenje in bomo dejansko najbolje poskrbeli za najbolj šibke.  Jaz bi se odzval na nekaj vsebinskih točk, ki jih je serviral v glavnem minister, za katerega mi je žal, da ga ni z nami. Upam pa, da bo vsaj spremljal povzetke ali pa si uspel preveriti…
Presednik Franc Trček
Primož, imamo gospo državno sekretarko, ki je po Poslovniku…
Aha je, okej, super. Najlepša hvala, potem pa dam vam, položim na vest, da na ministrstvu vzamete resno tale najprej komentar.  Vlada za stroške, ki so povezani z obvladovanjem COVID-19 predvideva novo proračunsko postavko, to če se ne motim bo na Vladi danes. Vem, da se bo odpiral s tem namenom ZIPRS. In tukaj je moj poziv seveda na eni strani, da se v tem odpiranju o teh ukrepih vključi, kot mislim da je gospa Meden tudi pozvala, da se zagotovi sredstva za obvladovanje epidemije COVID-19 v domovih za starejše. In vzporedno postavim tudi vprašanje, kakšni so nameni na Ministrstvu za zdravje v ta namen, ali se to bo zgodilo in v kakšnem znesku oziroma v kakšnih parametrih govorimo. To je moje prvo vprašanje.  Moram se odzvati na ministrovo opazko, da je vsebina našega sklica in da je poziv k reševanju teh problemov tak, parafraziram, pavšalen in laičen. Če kaj je laičen. In pozorno sem spremljal razpravo   (nadaljevanje) vseh vabljenih, če je kaj res je to, da se stroka v glavnem teren strinja z opozorili, ki jih navajamo. Strinja in tudi, da rečem podpisuje pod sklepe, ki jih predlagamo torej ta vsebina je usklajena, da je dejansko s terenom mogoče in usklajena s trenutno politiko je pa nedvoumno usklajena s terenom. Še več. Del teh sklepov, ki jih imate na mizi so direktni prevodi klicev oziroma teženj direktno s terena. Reči, da je glas ne vem Zbornice babiške nege ali pa Skupnosti socialnih zavodov pa Sindikatov socialnega varstva in tako naprej, da so to neki klici nekih laični klici pavšalne ugotovitve je malo pretirano. Tukaj so se oglasila tudi vodstva domov, ki če kdo imajo pa oni vpogled v tem kakšna je situacija.  Eno vprašanje imam še seveda v luči tega, da si prizadevamo zagotoviti kakovostno bolnišnično oskrbo stanovalkam in stanovalcem domov. Minister pravi, da so posteljne zmogljivosti cel čas zagotovljene, da niso celo niti dopolnjene do polovice v celem času torej sedaj teh zadnjih tednov. Vprašanje je zakaj se, potem ne obravnava oskrbovalk in oskrbovalcev iz domov v bolnišnicah. Slišali smo mogoče eden primer ene gospe, ki jo je težko premeščati pa je brž ko ne še kakšen tak podoben primer, ampak upam si trditi, da glavnina tistih, ki bi pa potrebovali bolnišnično oskrbo ali pa bi v vseh drugih okoliščinah dobili bolnišnično oskrbo pa ni takšnih, kar me zopet pripelje do vprašanja manka dejanskih statistik, ampak o tem bom kasneje. Moje vprašanje zakaj se ljudi iz DSO pošilja iz bolnic nazaj v domove? Statistika je kakršna je, ni nam ljudi, po tem kar poznamo pa zopet poudarjam, da ti podatki so še vedno bi lahko potrebovali malo up grade, če tako rečem, ampak kot pravi gospa Frelih iz Nacionalnega instituta za javno zdravje 26 odstotkov vsem primerov v Sloveniji je okuženih so v DSO. Mi rabimo to stvar obravnavati čim hitreje, promptno in čim bolj strokovno in odločno. Je pa zaskrbljujoče tudi to dejstvo s poglavja pomanjkanja testiranja kot pravi gospa iz NIJZ, da edino orodje za enkrat pri vzpostavljanju nekega statističnega pregleda je primerjava podatkov od lani, to je zaskrbljujoče in da iz tega, če prav razumem sledi, potem odločanje o bolnišnični oskrbi. Jaz se opravičujem, ker streljam ideje, ampak streljam povzetke razprave, ampak poskušam kronologiji seje slediti.  Je bilo rečeno še, kar nekaj točk, ki bi jih bilo vredno nasloviti pa se bom sedaj omejil in dal še danes možnost razprave kolegicam poslankam in poslancem, ampak še enkrat poudarim »botton line« oziroma podnapis vsega, kar se moramo iti v reševanju teh problemov je zaščita najšibkejših. Tukaj govorimo na eni strani o oskrbovancih, ki si zaslužijo bolnišnično oskrbo in odpust iz bolnišnice, ko so zdravi, ko ne predstavljajo več tveganja za okolico. Podatek ključnega pomena o oskrbi, ki jo mora sistem, ki jo mora Vlada zagotoviti pa je, ko je končni prejemnik osebje v domovih za starejše. Poročila o delu požrtvovalnosti, entuziazmu in izčrpanosti smo pa danes na dolgo in široko v petih, šestih naslovov že slišali. Zelo boleč je tudi podatek,   (nadaljevanje) ki ga je navedla gospa Omažič, da že v veliki množici med njimi govorimo o delovnih invalidih, ki imajo že v normalnih okoliščinah delo, ki rezultira v delovni invalidnosti kaj šele v okoliščinah, ki jih imamo sedaj. Ključnega pomena je, da domove za starejše za vse razbremenimo, da se tukaj zanesemo in tukaj se zanašamo na naš javnozdravstveni sistem, ki mu tudi gre tukaj samo čestitati nič drugega, ampak ključnega pomena je, da najdemo to linijo, ki bo funkcionalna, ki ne bo diskriminatorna do kogarkoli in ki bo tako razbremenila tako zaposlene in na drugi strani omogočila bolnišnično oskrbo in tretma kot si ga zaslužijo stanovalke in stanovalci v domovih.  Jaz verjamem, da bo razpravo odprla še marsikatero vprašanje bi pa prosil preden zaključil bi pozval ministrstvo, da mi odgovori na vprašanji kar se tiče posteljnih zmogljivosti, ki so cel čas zagotovljene in zakaj se ljudi pošilja, potem iz bolnic v domove in kako je s proračunskimi sredstvi v tem drugem protikoronskem paketu za naslov domov za starejše?  Hvala.
Hvala, Primož.  Državna sekretarka, dr. Bregant, izvolite.
Tina Bregant
Hvala.  Vidim, da je bila ta seja dejansko nujna, zaradi tega, da se morda tudi tukaj sliši izkušnje iz terena. Moram reči, da v prejšnjem tednu marsikaj česar se ne vidi in je bilo narejeno tudi v sodelovanju in z domovi in z Ministrstvom za delo in Ministrstvom za zdravje tako, da sem v bistvu zelo žalostna, da teh stvari ne spremljate dovolj, da bi pravzaprav vedeli kaj vse je bilo do sedaj narejeno.  Glede na vaša vprašanja bi jaz rekla takole. Izpostavili ste, da sedaj v bolnicah ni strahu in da je prostora dovolj. Rekla bom, da je prostora dovolj, zaradi tega, ker so se bolnice zelo hitro zorganizirale podobno kot so se nekateri domovi za ostarele zelo dobro organizirali. Prostor je samo za to, ker smo sprejeli dovolj hitro dovolj rigidne ukrepe in ker smo aktivno delali na tem in še delamo na tem, da kapacitete in intenzivnih enotah ostajajo na voljo za vsak slučaj, če bi do tega prišlo. Nam se enostavno ne sme zgoditi Italija. Če bi se pogovarjali z zdravniki iz Lombardije takrat, ko so oni v paniki odprli bolnišnice za vse pozitivne se je njim sistem začel sesuvati. Nam se ni začel in tudi upamo, da se nam ne bo, kar pomeni, da sedaj če se vrnem na to vaše vprašanje o bolnišnični obravnavi.  Odločitve o bolnišnični obravnavi ne bazirajo na osnovi statističnih podatkov iz lanskega leta ne vem kje ste to potegnili. Tudi, kar je treba vedeti starost ni kriterij za sprejem v bolnišnico in ni kriterij proti sprejemu v bolnišnico. Kriteriji za sprejem v bolnišnico tudi COVID pacientov in glede nadaljnje obravnave se odloča v skupini pod triažnem postopku s pomočjo regionalnega koordinatorja, kar pomeni, to smo v bistvu dorekli in ta pravila veljajo in to sedaj velja pravzaprav že nekaj tednov. In sicer, zdravnik iz doma z glavno sestro s pomočjo zdravnika iz regijske bolnišnice in s pomočjo zdravnika, ki je strokovnjak tudi za paliativno oskrbo se odločijo kaj in kam gre ta pacient. Rekli ste naj gredo te starostniki, ko je bolnišnična obravnava zaključena? Za marsikoga od njih je njihov edini dom dom za starostnike tako je. Kam naj bi jih po vašem mnenju dali?  Kar se tiče kapacitet, to sem odgovorila,   (nadaljevanje) kar pa se tiče financiranja, tukaj pa moram reči, da vem, da se to dogovarja tudi s tem interventnim zakonom, kaj več jaz žal ne znam povedati, se pa absolutno strinjam na tej deklarativni ravni, da kdor dela mora biti plačan za svoje delo in kdor dela več in kdor dela bolj izpostavljeno delo je tudi prav, da je za to nagrajen. Kar se tiče pa osebja, ki dela v teh domovih, absolutno požrtvovalni tisti, ki so ostali, tisti, ki so se odločili za to, tudi nekatere moje sestre, moram reči, so se kot prostovoljke odločile za pomoč v domovih za ostarele in se mi zdi, da jim je resnično potrebno izreči ne samo vso zahvalo in spoštovanje, ampak to je res težko delo, to da se pa nekdo ne odloči in ne gre delati v dom za ostarele, tukaj pa nismo mi na tem, da sodimo, zdaj ali vi predlagate morda dekrete, da se ljudi pošilja na delo v domove za ostarele, jaz upam, da ne, upam, da se te stvari lahko dogovorimo na drugačen način in da ljudje lahko sami odločajo o tem. Tako, da hvala.
Hvala, gospa državna sekretarka. Proceduralno ima prednost. Željko, izvoli.
Hvala lepa. Spoštovani predsedujoči, predlagam, namreč zdaj naša tema je mislim, da bistveno pomembnejša od tiste, čeprav sta obe pomembni, ki se tiče nabave zaščitne opreme in jaz mislim, da bi bilo dobro, da bi glede na današnjo razpravo, kjer so zlasti strokovnjakinje in strokovnjaki neposredno iz tistih, ki se ukvarjajo s starejšimi občani in za starejše je pokazalo, da je stanje v domovih zaskrbljujoče, da gre tukaj za populacijo državljanov, ki je najbolj prizadeta in umira zdaj pri nas. Prelagam, da se ta zadeva zaključi in naslednjo sejo opravimo jutri. Zakaj? Če danes Vlada obravnava koronazakon 2, je potrebno, da veliko stvari, ki so bile danes pomembne stvari poudarjene v razpravi, vključi novi koronazakon tako kar se tiče dodatnih sredstev kot tudi nagrajevanja tisti, ki so ful izpostavljeni in nenazadnje rad bi še posebej povedal, zlasti, da premisli to, ker je bilo ogromno pozivov tukaj, da je treba tiste državljanke in državljanke, ki so v domovih za ostarele in potrebujejo zdravstveno oskrbo, tja premestiti in na ta način razbremeniti domove za ostarele, da poskrbimo, prvič, za njihova življenja, za njihovo zdravje in drugič, da omogočimo lažje delo v domovih. Prosim, če lahko o tem odločamo.
Glejte, tukaj imamo v bistvu en problem, ki ga je tudi gospa državna sekretarka sama nakazala, samo financiranje dodatka, kjer se očitno plebiscitarno strinjamo ne le, da si ga zasluži, ampak da mora biti izplačano, je prej na presečišču Ministrstva za finance in Ministrstva za javno upravo. Tukaj obe državni sekretarki in nekoliko bolj celo verjetno na strani Ministrstva za enake možnosti oziroma Ministrstva, ki ima tudi v naslovu delo. In to zadevo bo verjetno potrebno resno predebatirati in priti tudi do nekih ukrepov, da nekako še z našo, bom kar rekel, politično nesposobnostjo ne utrujamo že tako preutrujenih ljudi v slovenskem javnem zdravstvu na KNJF in Odboru za finance, kjer bo dejansko potrebno te zadeve doreči. Verjetno je pa tudi naloga, kot je državna sekretarka z Ministrstva za delo povedala, da bo potreben tudi neki medsindikalni in znotraj sindikalni dogovor, če pravilno razumem tudi z vodstvi in ministrstvi kdo in v kakšnem obsegu je upravičen do teh dodatkov. In to ni primarno naloga odbora za zdravstvo niti ni to delovno področje Ministrstva za zdravje. Tako da nadaljujemo. Predlagatelj, izvoli.
Hvala lepa.  Jaz bi se gospe z ministrstva samo odzval oziroma poglobil svoje vprašanje ali pa razložil. Zdaj, da je v slovenskih bolnišnicah prostora dovolj, da celo delajo na polovični   (nadaljevanje) zmogljivosti, prostorski zmogljivosti, so ministrove besede. Moje vprašanje je bilo zakaj se potem skoraj da rečem apriori pošilja ljudi domov nazaj ne na bolnišnično oskrbo, ampak nazaj domov. Ker zdaj tako, ko ljudi, ki so potrebni bolnišnične oskrbe in so sicer stanovalci doma, prepustimo v bolnišnično oskrbo, če si to bolnica lahko privošči in očitno si lahko, razbremenimo dom sam, zmanjšamo tveganje za nadaljevanje okužb v domu, to je ta globalna slika tega, ni, da samo navijamo, da se bo ta človek lahko v miru pozdravil. Mi moramo skrbeti za to mikro javno zdravje v samem domu. Gledamo na to, da je osebje tam razbremenjeno in da se lahko posveti drugim stvarem, s katerimi se tudi morajo ukvarjati, ki so redne storitve, redni posli. Zdaj zakaj je Italija tako kolapsirala in ker se ni odzvala pravočasno, ja, res je, tam je javno zdravstveni sistem kolapsiral, ampak danes na tej točki smo v Sloveniji v popolnoma drugačnih okoliščinah. Mi smo, tako pravijo javni podatki, dosegli točko, kjer se epidemija v splošni populaciji umirja, žarišča ostajajo v domovih za starejše. Nisem čisto razumel odgovora kar se tiče sredstev iz drugega koronazakona. Torej Vlada bo o tem razpravljala danes, če prav razumem, veste pa ne čisto kam se stvar? Ne provociram, samo nisem razumel. / Oglašanje iz klopi/ Okej, saj boste odgovorili pa bom prosil za odgovor. Je pa še ena stvar mi prej, to se pa opravičujem, ušla, bi vas prosil, da se opredelite do našega predloga o splošnem testiranju v domovih za starejše, pri katerih smo rekli, da bi ga uvedli po zgledu recimo Avstrije, ki se v teh dneh ravno to izvaja, mislim, da bodo tam testirali 130 tisoč ljudi, v Sloveniji ravno danes mislim, da je tudi začela splošna akcija testiranja neke presečne populacije 3000 ljudi, tako da neka množična testiranja se očitno da izvesti. Me pa zanima vaša opredelitev do tega predloga, da se med zaposlenimi in med oskrbovankami in oskrbovanci domov izvede splošno testiranje in da potem na podlagi tega lahko se sprejema naprej ukrepe. Hvala lepa.
Hvala. Imam še eno pooblastilo. Lep Jurij namesto Hršek Ivana. Gospa državna sekretarka je želela besedo.
Tina Bregant
Res je, da nisem izkušena v politiki, sem pa mislila, da je današnja seja namenjena predvsem razčiščevanju, razumevanju res teh globokih težav, ki jih imamo mi vsi tukaj danes. To niso naše težave na Ministrstvu za zdravje, to niso težave na Ministrstvu za delo, to so težave, ki jih ima celotna Slovenija in gre za naše ljudi tudi v domovih za starostnike, tak osebje, ki tam dela. Jaz sicer mislim, da smo podali nekaj razlag in odgovorov, ki so vam lahko ponudile uvid v to kar počnemo na terenu. Mislim, da je bilo marsikaj dobrega narejeno navsezadnje smo zaradi tega, ker smo sprejemali strokovne odločitve skupaj z vsemi deležniki iz zdravstva z NIJZ, z epidemiologi, z Ministrstvom za delo, navsezadnje tudi uspeli priti do tega, da dejansko imate prav tista številka R 0 je padla pod 1 in stoji pod 1 že nekaj časa, ampak do tega smo prišli zato, ker smo tako veliko delali in ker smo delali skupaj. In ja, se strinjam, domovi za ostarele ostajajo problem, ampak jaz ga ne bi rada videla kot problem, jaz ga raje gledam kot priložnost za rešitev nakopičenih težav več let nazaj. In ja, starostniki so ranljiva populacija, za njih je potrebno poskrbeti in tudi bomo poskrbeli, bomo pa za njih poskrbeli predvsem strokovno  47.A TRAK (VI) 14.25  (nadaljevanje) in človeško, ne pa politično. Hvala.
Presednik Franc Trček
Hvala, gospa državna sekretarka. Vzel si bom to pravico in dolžnost, da bom rekel, da nam »R« padu pod 1 tudi zlasti zaradi odgovornega odnosa državljank in državljanov, kljub, če sem vljuden v izrekih, dokaj ponesrečene komunikacije s strani komunikatorjev vladnih, ki, upam, da se nam to v bodoče ne bo več zgodilo.  Sedaj bi pa, upam, končno lahko po štirih in pol urah prišli do začetka razprave. Za razpravo so prijavljeni kolegica Bojana Muršič, kolega Andrej Rajh, kolega Jani Möderndorfer, kolegica Alenka Jeraj, kolega Aljaž Kovačič, kolega Miha Kordiš, kolega Jože Lenart, Cigler Željko, Kociper Maša, Koprivc Marko, moja malenkost in kolega Ivanuša. Dva, trije upam, da boste lahko razpravljali v teh 25 minutah. Kolegica Bojana, izvoli.
Hvala lepa, predsednik, za besedo. Vsem skupaj en lep pozdrav, tako s strani Vlade in tudi ostalih vabljenih.  Jaz moram reči, da z zanimanjem poslušam vso to razpravo, kateri smo bili danes deležni. Kajti, slišali smo strokovne argumente, posamezne primere, žalostne zgodbe in tudi veseli me, da ministrstvo za zdravje danes pritrjuje, da je ta seja bila res nujno potrebna.  Tako kot je že predsedujoči danes povedal, ja, da smo tam kjer smo je bila samodisciplina vseh državljank in državljanov, ki so te vse ukrepe, ki jih država sprejemala, vzeli zelo resno in se ta virus in razvoj bolezni COVID ni razvil med prebivalci v velikem številu med prebivalci Republike Slovenije. Je pa res, da nas je žal ta COVID kljub temu, da so v tujini se nakazovale te zadeve, doletel nepripravljene. Marsikateri ukrepi so se izkazali kot dobri, da ni seveda prišlo do prevelike zasedenosti zdravstvenih kapacitet in bi se lahko v kolikor takšni ukrepi ne bi bili sprejeti prišlo do tega, da bi naš zdravstveni sistem se kratko malo zlomil, ampak do tega ni prišlo. Zato moram reči na tem mestu, da je res naš javni zdravstveni sistem se izkazal za odličnega in pripravljenega na velike preizkušnje. In tu gre predvsem pohvala vodstvenemu kadru, zaposlenim, zdravnikom, medicinskim sestram, bolničarjem, negovalcem in vsemu ostalemu pomožnemu osebju, ki so dejansko naredili vse, da do tega je prišlo v tako majhnem obsegu. Jaz moram reči, da sem vesela, da smo že 12. 2. 2020 bili v pogovorih oziroma se je Odbor za zdravstvo sestal na infekcijski kliniki in je dr. Tatjana Lejko Zupan nas takrat jasno, bom rekla, ne potolažila oziroma nas obvestila, da sicer imajo prostorske težave, vendar da se oni zavedajo tega, da pač v bistvu epidemija prihaja vsake tri do pet let. Da potrebujejo te prostore. Vendar v primeru, da bi prišlo do izbruha epidemije, to se pravi dober mesec pred razglasitvijo epidemije, je povedala, da so dobro pripravljeni. In to me veseli, da je to res bilo tako. Kajti, brez njih in njihovega načrtovanja v prihodnost temu danes ne bi sledili.  Me pa ena zadeva danes blazno, bom rekla, jezi. Tudi to komuniciranje. Danes smo zasledili v medijih zgodbo, dosti smo govorili tudi o domu starostnikov Ljutomer in o namestitvi 40 oskrbovancev oziroma varovancev v splošno bolnico Ptuj. Seveda se strinjamo vsi, za ljudi je potrebno poskrbeti. Ampak mi na tem mestu ne gre v račun, ena napaka je že bila storjena takrat, ko so bili okuženi s COVID-19 premeščeni v Pako v Velenju in tudi lokalna skupnost ni bila o tem obveščena. Tudi sedaj, imam pred seboj to odprto pismo županje, ki govori tako: Županja in lokalna skupnost o namerah ni bila obveščena, niti s strani ministrstva, niti s strani vodstva Splošne bolnišnice Ptuj. Seznanjen ni bil pa tudi ne Regijski štab civilne zaščite.« O nameri namestitve obolelih v ptujsko bolnišnico torej ni bil nihče obveščen. / nemir v dvorani/ Smem nadaljevati? Predsedujoči, boste zagotovili…
Ja. Ali lahko prosim za tišino ali rabimo pavzo, kratko? (Ne.) Ne, prosim, se boste lahko potem odzvali. Izvolite.
Tako da, to se mi zdi, da je skrajno neodgovorno, da dejansko ne vključujete lokalnih skupnosti v teh procese dogajanja. Kajti, v bistvu, Mestna občina Ptuj je naredila vse, da teh primerov ni bilo. Zadnji pozitivni bris Covida so imeli 26. 3. V bližini je dom starostnikov. Da se razumemo, nihče ne oporeka tega, da je treba te bolne ali obolele, s strani doma starostnikov premestit v bolnišnico, ampak, trenutno delajo 4 bolnišnice, ki sprejemajo Covid obolene. Ne vem, zakaj Splošna bolnica Ptuj? Če že, potem Splošna bolnica Murska Sobota. In, to je sicer moje, nestrokovno mnenje, na kar sem zasledila tudi, da v bolnišnici nimajo epidemiologov. Ne vem, v bistvu, kako je to bilo mišljeno in kako bodo ti postopki potekali? Pa bo mogoče lahko državna sekretarka, tukaj sedaj, tudi povedala. Verjamem pa, da sedaj, ker ministra ni, da že zadevo rešujejo, kajti, res, apeliram na Vlado – začnite komunicirat z deležniki, ker to je ključno in potem ne bo takšnih pisem, kot je to. Jaz ne želim izpostavljat celotne vsebine tega pisma, ampak ga, želim pa povedat, da na tak način se to ne gre. Če mi na koncu koncev, državljanke in državljani, se trudimo, spoštujemo pravila, povemo zadeve, ne vem, zakaj tudi Vlada ne naredi enega koraka naprej, pa začne komunicirat tako, kot se komunicira. Ne pa, apriori, brez vseh deležnikov, pelje zadeve, tako kot jih pač pelje. Pa se naj osredotočim zdaj tudi na te zadeve, o katerih sicer tudi govorimo, del je tudi tega, kar sem omenila, se nanaša. Kot sem rekla, zdravstveni sistem je v tem času odlično opravil svojo nalogo. Bilo je malo hospitaliziranih, na srečo, nekaj več kot 100 smo jih imeli. Ampak, največja težava se je pa pokazala pri najbolj ranljivi skupini in to so ti domovi za starejše. Zakaj? Zdaj, če bi, mogoče bili spremljali, bom rekla, pristojni, kaj se je dogajalo v tujini. V tujini so bili domovi za starejše tudi največja žarišča okužb. To pomeni, da bi jih morali, te domove, vzet za prioritetno, jih nemudoma okrepit z zaščitno opremo, ne da so bili z zaščitno opremo uvrščeni v drugem redu. V prvem redu bi morali bit, tako zdravstvene ustanove, z opremo preskrbljene, na drugi strani pa potem, istočasno, tudi domovi za starejše. Povem vam žalostne zgodbe s strani direktorjev, ki so iskali rešitve, kje pridobit zaščitno opremo. Nekateri domovi so se znašli tako, da so začeli šivat te zaščitne pralne maske, niso idealne, ampak so absolutno boljše, kot nič. Bom rekla, državljanke in državljani, marsikatera gospa, žena, se je usedla za šivalni stroj, poiskala po svojih omarah, kaj lahko uporabi, tudi zašila maske, jih donirala domovom za starejše, samo, da zaščitijo zaposlene in da zaščitijo potem oskrbovance, kajti, ti so res se znašli v eni neizmerni situaciji, ki jim res ne zavidam. In če bi država bila pravočasno pristopila k temu in jih dala v prvi plan in tam poskušali zajezit, verjemite mi, še toliko primerov, kot smo jih imeli, ne bi imeli. Kot je bilo sicer že nekajkrat povedano, seveda je ta virus nevaren najbolj za starejšo populacijo, kajti, tam so pridružene tudi druge bolezni in, v bistvu, so težave in jaz razumem domove za starejše, kjer se ukvarjajo s tem, kajti, dom kot je in potem, ko imaš enega okuženega in nima znakov, bom rekla, ima znake, pa ni za akutno obravnavo v bolnišnici, moraš izvesti vse ukrepe, da ga osamiš. Zdaj, nekateri domovi so, bom rekla, izjemno, izjemno težko zagotovijo takšno, bom rekla, namestitev. Zdaj, pri enem primeru še nekako gre, ampak, ko se ti pa tega več pojavi, je pa to izjemno težko. Zato resnično se mi zdi, da v primeru, da v domovih za starejše pride do okužbe, takšnega pacienta, bolnika, je potrebno nadomestit v bolnišnično oskrbo, kakorkoli, kajti s tem poskušaš osamit oziroma zaščitit, da se okužba, se ti ne širi v samem domu in tu bi res bili morali naredit vse. Jaz se sicer, moram reči, ne bi želela vtikati v delo pristojnih, ker to ni naša naloga, ampak kljub temu menim, da bi bilo potrebno takrat, v tistem času oziroma, vsaj že, če že ne zdaj, nadaljevat z tem, več pozornosti nameniti navodilom, ki so pač za preprečevanje širjenja Covida-19 v vseh domovih in kot tudi vse, vemo, da tudi drugje, testirani zaposlene na dnevni ravni, testirati oskrbovance v domih starejših. V domove za starejše, tam, kjer pa se pojavljajo raznorazna slaba akutna stanja, pa poskušati nemudoma razporediti zdravstvene strokovnjake, ki so usposobljeni za kakovostno in varno obravnavo starostnikov, okuženih z tem novim virusom. Domovi za starejše niso namenjeni zdravstveni negi, ampak so namenjeni zgolj negi in socialnemu varstvu. Tako da, v domovih za starejše, kot je bilo danes že nekajkrat omenjenega, nimajo zdravstvenega kadra dovolj, v primeru, da pride do kakršnegakoli izpada kadra, še pa potem še tistega nimajo. Zato res apeliram na Ministrstvo za zdravje, da poskuša zagotovit čim več kadra, ki ga bodo lahko razporejali v domove za starejše. Domovi in bolnišnice so velika razlika, prvič že v samem plačevanju storitev. V domovih za starejše plačevanje storitev zapada v breme svojcev, neki del, ki zapade sicer v nego, zapade v Zavod za zdravstveno zavarovanje, ampak večina stroškov je v breme oskrbovancev in njihovih svojcev. V primeru, da bolnika namestijo v bolnišnico, je breme v celoti Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Ljudje si to zaslužijo, starejši si zaslužijo bolnišnično zdravljenje, kjer je takšno, kot mora biti. Jaz ne govorim, da v domovih za starejše ne obvladajo posla. Absolutno, svoje delo opravljajo tako, kot ga morajo, ampak kadra, zdravstvenega, je premalo. To vsi vemo. In zato je pomembno, da se jim zagotovi ustrezno obravnavo. Kot sem rekla, kadra je premalo. V domovih za starejše so pretežno starejši, zato, da čim lepše preživijo jesen svojega življenja. Ni jim potrebno kuhati, prati in čistiti, za to jim poskrbi to pomožno osebje. Nekateri sicer potrebujejo nego, zato pač niso v domačem okolju in zato se jih tudi namesti v socialno varstveno ustanovo, kjer pa je tudi ključno, da imajo, bom rekla, socialne stike, kajti veliko starostnikov ostane doma, kjer jim ta socialni stik, bom rekla, se zelo krha oziroma, ga imajo vedno manj. Še enkrat, domovi za starejše se ne ukvarjajo z akutnimi bolezenskimi stanji, to nikakor ne sme in ne spada v njihov delokrog. V kolikor bi slučajno bili sicer na stališču, ampak danes som slišali, da se bolnike z Covidom-19, s strani stroke, je pač bilo to navedeno, obdrži v domovih za starejše, je kot sem že dvakrat omenila, potrebno priskočiti na pomoč in ne takšnih domov prepuščati sami iznajdljivosti, kako bodo zagotovili zdravstveni kader in ostalo osebje in kako bodo naredili te varne poti, jaz si enostavno tega ne predstavljam kakšen poseg je in kako bodro se moraš zorganizirati, da vse te zadeve takoj spelješ kot je potrebno. Starejši so v izjemno izjemno težkem stanju. Kot sem slišala in kot sem prebrala, nekateri so že dva meseca brez socialnih stikov svojih bližnjih, nekatere so celo izolirali v svoje sobe v katerih nimajo televizorjev, hvala bogu nekateri imajo celo balkon, da lahko gredo na sveži zrak in to je res res boleče. Eno izmed takšnih zgodb opisuje tudi gospod Kolenko iz doma starejših doktorja Potrča iz Poljčan in enote Slovenska Bistrica, ki je napisal odprto pismo obema ministroma. Ker ne bom povzemala celotnega pisma, bom zgolj prebrala oziroma citirala en del tega, kaj navaja. Nihče nas ne vpraša po dejanskem počutju, čeprav veste, da smo v domovih praktično že dva meseca v izolaciji. Psihiatri in drugi strokovnjaki govorijo o stiskah, ki jih povzročajo dolgotrajne zapore in obsojenost na zidove domov. Ne da bi se ljudje lahko s komerkoli pogovarjali, v domovih za starejše kjer so že dolgo prepovedani obiski, so edini naši sogovorniki snažilke, bolničarke, medicinske sestre, socialne delavke, fizioterapevti, delovni terapevti, delavci v kuhinjah, vodstveno in ostalo osebje, ki vzorno skrbi za nas v času osamitve, zelo pomembno kar je napisal. Da to so v teh težkih časi naši edini dragoceni terapevti. S svojci lahko govorimo po telefonu, omogočeni so nam video klici. Ne razumemo pa tega, kako se danes obravnava obolele stanovalce v domu za starejše. Razumemo ga tako, da za nas velja druga nova doktrina ukrepanja ob obolelosti, saj domove preurejate v negovalne bolnišnice. Če bi to še lahko nekako razumeli, ne moremo razumeti, da nas hočete preoblikovati v infekcijske klinike in nas dati v popolno izolacijo znotraj naših sob, itn., itn. Pismo me je ganilo in resnično resnično apeliram, da naredimo za te naše starejše največ kar se da, da naredimo dom prijazen, tako kot mora biti kljub vsej stiski s katerimi se danes soočajo. In naj še enkrat poudarim, pristop k zmanjšanju okužb je bil necelovit. Prvenstveno bi se moralo začeti s starejšo populacijo, saj so bili vsi kazalci iz tujine popolnoma jasni kje so največja žarišča. Izkoristiti je potrebno ves zdravstveni kader ter ga razporediti na tista mesta kjer so te potrebe največje, zavedati se moramo, da kar veliko kadra doma čaka, radi bi šli, o zdravstveni kader govorim, radi bi šli delati, pa enostavno ne morejo. Zagotoviti ustrezna zaščitna sredstva, ustrezne prostore za namestitev okuženih v izolacijske prostore, tako da, tukaj je veliko veliko odprtih vprašanj. Slišali pa smo danes v sami razpravi, da se je življenje v domih za starejše v zadnjih štirinajstih dneh izredno popravilo, tako da upam, da se bo o problematiki domov sistematično in celostno pristopilo, predvsem pa, da bodo narejeni vsi možni ukrepi, da se bo širjenje okužb med oskrbovanci v domu za starejše zmanjšalo. Vsekakor je na tem mestu kar je že bilo tudi danes povedano, se gre zahvaliti, da je takšno stanje kot je tudi v domovih za starejše   (nadaljevanje) tam kjer ni toliko okužb pa tudi tam, kjer se ukvarjajo s temi bolezenskimi stanji zahvala zaposlenim. Zaposlenim, ki s svojo požrtvovalnostjo skrbijo za zdravje in dobro počutje njihovih oskrbovancev mnogi med njimi so tudi zboleli zaposleni tudi mogoče, zaradi ene majhne napake, ki so jo pač storili, ker niso imeli dovolj ustrezne opreme, vendar verjamem, da ko se bo njihovo zdravstveno stanje izboljšalo bodo z enko potrpežljivostjo delovali naprej. Verjamem pa tudi, da je težko starejšim gledati zdravstveno osebje, ki jih bom rekla oskrbuje v takšni opremi kot so in enostavno zelo zelo težko razmere so v sedanjem sistemu.  V vsem tem se je izkazalo še nekaj. Kritične razmere so pokazale še eno sistemsko pomanjkljivost to, kar smo tudi govorili finančna podhranjenost. Že nekaj časa so se domovi srečevali s pomanjkanjem denarnih sredstev tudi danes sem med pogovori med pavzo slišala kaj vse to skupaj potegne od zadaj, vsi ti dodatki, ki si jih zaposleni absolutno zaslužijo. Kje bodo iskali denar? Zato na tem mestu res apeliram na Vlado, da vključi vse te ukrepe s strani zavodov mislim domov za starejše občane tudi v ta ukrep, kajti za njih bo nujno potrebno zagotoviti ustrezna finančna sredstva. Nikakor pa ne moremo te stroške, ki bodo nastajali prevaliti na stroške oskrbovancev njihovih svojcev, ker to pa bi res, potem preseglo vse meje zdravega razuma.  Naj še enkrat zaključim. Absolutno že končno potrebujemo Zakon o dolgotrajni oskrbi. Na tem mestu imam tudi vprašanje za Ministrstvo za zdravje. Ustanovili smo Urad za demografijo s čim se ukvarja kaj je počel in kaj lahko od njega tudi pričakujemo.  Hvala lepa za enkrat vsem, ki delate zdravstvenemu osebju, pomožnemu osebju, ki obvladujejo izredne razmere, iskrena hvala. Še enkrat apel Vladi, ministrstvom aktivno sodelujte in vključujte lokalne skupnosti v primeru večjih potreb po določenih kapacitetah pa naj si bodo to bolnišnice ali pa tudi hoteli. Hvala lepa.
Hvala, Bojana.  Besedo je želela še državna sekretarka. Dobrih 5 minut, potem bomo pa to sejo prekinili kolega Rajh, ker nočem, da boš tri stavka povedal pa te bom, potem prekinjal.  Izvolite, gospa državna sekretarka.
Tina Bregant
Bom poskusila biti hitra, ker sem bila večkrat pozvana.  Po eni strani si želite, da bi imeli starostniki bolnišnično oskrbo, vendar pa ne v splošni bolnišnici Ptuj, ampak nekje drugje. Želite si strokovno obravnavo po drugi strani strokovno obravnavo zavračate, saj menite, da je edini kriterij za starost v bolnišnico starost. Težko jaz komentiram to disonanco moram pa poudariti in upam, da je bilo to danes razumljeno, da domovi za starostnike niso prepuščeni sami sebi niso prepuščeni svoji iznajdljivosti. Prejeli so navodila je pa res, da se s tem nesrečnim virusom korona vsi učimo in da se navodila tudi spreminjajo s tem, v kateri fazi epidemije smo. Tako da jaz razumem, da je določene stvari včasih težje interpretirati, ko jih gledaš od zunaj, ampak tukaj je potrebno vedeti, da sodelujemo res vsi skupaj in poslušamo biti kar se da strokovni   (nadaljevanje) in tudi človeški. Prej ste imela prav, ko ste rekla kje je minister, on je bil v navezavi z vašo lokalno skupnostjo in danes, če ne bi bilo te seje, bi mi bili na terenu. Tako, da upam, da smo vseeno uspeli pojasniti ene stvari, si pa želim res, da bi delali in da bi skupaj zmogli te velike prepreke odpraviti in narediti nekaj dobrega tudi za naše starostnike. Hvala.
Hvala, gospa državna sekretarka. Bojana je želela repliko.
Hvala lepa.  Državna sekretarka me je po vsej verjetnosti napačno razumela. Nisem rekla, da si ne želimo za starejše bolnišnične oskrbe, apelirala sem na vas informirajte lokalne skupnosti, regijske štabe civilne zaščite, začnite se pogovarjati. To sem omenila. Nisem pa absolutno to izrazila tako kot ste vi navedli. Potem ste me napačno razumeli. Ko ste govorili prepuščeni, niso bili prepuščeni sami sebi, jaz vam govorila v začetni fazi COVID-19 od 13., pa še mogoče malce naprej, tam nekje do 20., 25. so bile velike porodne težave, takrat so bili domovi za starejše prepuščeni samemu sebi. V nasprotnem primeru se ne bi obračali domovi za starejše na nas poslance, ampak bi komunicirali z vami zgolj v tem delu. Hvala lepa.
Hvala. Predlagatelj je želel še stavek, dva, potem bomo pa zaključili.
Tako, samo zaključno besedo. Hvala lepa. Samo na tej točki ob koncu prvega polčasa se vsem skupaj zelo lepo zahvaljujem tako poslankam, poslancem kot vabljenim iz terena in iz ministrstva. Bi samo apeliral na ministrstvo jutri se zopet vidimo in upam, da se boste udeležili seje, da pa morebiti pridete z bolj konkretnim odgovorom kar se tiče financiranja DSO v tem drugem koronapaketu in s stališčem do splošnega testiranja v domovih med oskrbovankami in oskrbovanci in osebjem. Hvala lepa.
No, hvala. Bom zaključil in parafiziral predlagatelja, tudi naloga nas poslancev in poslank je, da se od streljanja idej premaknemo k iskanju rešitev. Se vidimo jutri. 32. izredna seja čez pol ure v dvorani Državnega zbora. Ostanite zdravi. Lep preostanek dela.  (SEJA JE BILA PREKINJENA 21. APRILA 2020 OB 14.53.)
Pozdravljeni vsi skupaj! Predstavnice Vlade prosim, da se pred mano usedete, vabljeni se lahko tam usedete. Smo sklepčni in lahko nadaljujemo 31. nujno sejo Odbora za zdravstvo. Lep pozdrav vsem skupaj! Seja je sklicana v skladu s 87. členom Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije.  Obveščam vas, da je zadržan kolega Žiža Felice, imamo pa kar nekaj pooblastil, in sicer: kolega Jožef Horvat nadomešča kolegico Ivo Dimic, kolega Nik Prebil Andrejo Zabret in kolega Aljaž Kovačič nadomešča Roberta Pavšiča. Prehajamo na nadaljevanje razprave pri 1. točki dnevnega reda - skrb za prebivalce in prebivalke domov starejših občanov v času epidemije covid-19.   K obravnavi te točke so bili vabljeni (bom kar prebral daljši spisek): predlagatelj Poslanska skupina Levica, v imenu predlagatelja Primož Siter, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Skupnost socialnih zavodov, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Srebrna nit, Združenje za dostojno starost, Zbornica zdravstvene in babiške nege, Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Florence, Sindikat medicinskih sester, Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, Strokovno združenje izvajalcev zdravstvene in babiške nege Slovenije, Sindikat delavcev zdravstvene nege Slovenije. Vsi vabljeni so včeraj predstavili svoja stališča, pričeli smo tudi z razpravo članic in članov odbora. Razpravo je že opravila kolegica Bojana Muršič, k razpravi pa so še prijavljeni: Andrej Rajh, Jani Möderndorfer, Alenka Jeraj, Aljaž Kovačič, Miha Kordiš, Jože Lenart, Željko Cigler, Maša Kociper, Marko Koprivc, moja malenkost, Jani Ivanuša, Iva Dimic, Mojca se je tudi prijavila; to je zaenkrat vse glede do sedaj prijavljenih. Včeraj smo imeli deset ur razprave, danes smo imeli šest in pol ur razprave, zato bi res prosil, da se v razpravi koncentriramo na točko dnevnega reda in tudi, navsezadnje, da upoštevamo državno sekretarko, ki nas je včeraj tudi nekako pozvala, da skupaj iščemo rešitve glede te zahtevne problematike.  Besedo ima Andrej Rajh. Izvoli.
Hvala lepa.  Danes bomo nadaljevali razpravo o bivanjskih razmerah v domovih za upokojence, kjer biva približno 21 tisoč naših sodržavljanov, okrog tisoč naših sodržavljanov je v dnevni oskrbi, okrog 4 tisoč pa je naročenih na domsko oskrbo, torej pomoč na domu. Kot sem že povedal, 21 tisoč naših sodržavljanov biva v domovih za upokojence in to predstavlja 1 % našega prebivalstva, vendar pa ta 1 % našega prebivalstva prispeva h kar 30 % okužb, zaznanih s covid-19, in skoraj preko 80 % žrtev. To je podatek, ki je resen, ki je strašljiv, in zaradi tega imamo danes tudi sejo. Vabljeni na sejo, predstavniki domov za upokojence, interesnih združenj, babiške zdravstvene nege, kakor tudi pismo Sindikata upokojencev, ki smo ga dobili na našo poslansko skupino, opozarjajo na težke razmere v domovih za upokojence, predvsem na izgorelost kadra, ki sprva ni imel na voljo niti ustrezne zaščitne opreme, ki ni imel na voljo ustreznih navodil, včeraj pa smo dobili tudi informacijo, da za svoje težko delo niso dobili niti ustreznega dodatka za nadpovprečno obremenjenost.   (nadaljevanje) In, seveda, te razmere, ki smo jim priče, so resne. Priče smo izgorelosti in priče smo, da je 21 tisoč naših sodržavljanov v karanteni in od teh 21 tisoč naših sodržavljanov je okrog 250 okuženih s tem virusom in nekateri domovi so javno povedali, da so preobremenjeni. In tu dejansko ne razumem poteze ministrstva, da je toliko časa oklevalo s premestitvijo določenih varovancev vsaj iz domov, ki so preobremenjeni, v bolnišnico, še manj pa razumem samovoljo v ptujski bolnišnici, da so našim sodržavljanom, samo zato, ker so iz Ljutomera, odrekli oskrbo. Spomnimo se, ogromno Ljutomerčanov gre rodit v Ptuj, zato ker jim je ta bolnišnica blizu, danes pa na drugem koncu življenjskega obdobja rečejo, zdaj pa ti nisi v redu, ker si iz Ljutomera. To mene skrbi in tu bi od ministra pričakoval, da bi bil bolj odločen in naredil red. V bistvu ne razumem, da lahko direktor bolnišnice reče, »jaz pa tega pacienta ne želim,« to je za mene grozljivo. Bolnišnice so ustanove, ki imajo ustrezno usposobljen kader, šolan kader, ki bi tudi moral biti pripravljen na epidemiološke razmere, in v bistvu takega ravnanja v stranki SAB ne razumemo, niti jaz, zato bi pričakoval od ministrstva, da udari tudi po mizi, tega mi ne bi dopustili.  Druga zadeva, ki je povezana z mankom kadra, je tudi plačilo, ki ni ustrezno, je tudi zaščitna oprema, kot smo včeraj videli, ki tudi ni vsa ustrezna. Za njo se plačujejo milijonski zneski. Vidimo, da smo dobili straniščni papir, predelan v maske, za katerega se plačuje milijonske zneske, po drugi strani pa nimamo na voljo denarja, da bi tem zaposlenim v domovih za upokojence namenili ustrezen dodatek. Spomnimo se, da se domovi za upokojence financirajo v večji meri iz oskrbovalnine varovancev, in to seveda je problem - na eni strani trdimo, da denarja ni od kod vzeti, na drugi strani kupujemo in naročamo smešne maske, ki bi jih lahko naredili iz prej omenjenega papirja, in za to plačujemo milijonske zneske. To je zadeva, ki je vsaj strašljiva, ki je kot poslanec ne morem sprejeti in jo seveda obsojam, in tu potrebujemo tudi klic po odgovornosti in preiskavi.  Druga skupina, ki je ranljiva - spomnimo se, govorimo o ranljivi skupini upokojencev -, 20 tisoč jih je v karanteni, je pa 600 tisoč ostalih, ki pa niso v karanteni. O širjenju epidemije med to populacijo - posebnih podatkov trenutno nimamo, jaz pričakujem, da bo zdaj ministrstvo, ki je naročilo to študijo o razširjenosti, tudi povedalo, kakšna je pa razširjenost te epidemije med to populacijo, ki pa ni v karanteni in ki se ji omejujejo svoboščine nakupovanja osnovnih dobrin, torej, omejuje se na jutranje in večerne ure, na nek način posega v njihovo življenje in navade. Spomnimo se, ogromno upokojencev ima kronične bolezni, zjutraj morajo redno jemati zdravila, in če ima omejeno, da gre zjutraj v nakup, potem teh zdravil ali pa obiskovati doktorja ne more, je oteženo. Kot pa da to še ni dovolj, pa zahtevamo oziroma je Vlada sprejela ukrep, ki od njih zahteva,   (nadaljevanje) da se ob vstopu v trgovino legitimirajo.
Kolega, ali se lahko na točko dnevnega reda koncentrirate, prosim. Hvala.
Seveda, to je del dnevnega reda, govorimo o populaciji, ki šteje več kot 600 tisoč upokojencev, ranljivih skupin, govorimo o tistem delu populacije, ki jim ni predpisana karantena in se jih dejansko omejuje.  In kot sem prej povedal, zadeve so resne. Mi bi si v SAB želeli, da bi bila pomoč pravočasna, da so vsi državljani enakovredni, da imajo enakovreden dostop do storitev in da tudi v primeru, da so kapacitete in obremenjenost v domovih za upokojence presežene, da jim pride pravočasna pomoč in da se o tem posebej ne debatira, ampak da se z ustreznim odlokom zagotovi, da pride bodisi pomoč iz bolnišnic v domove za upokojence ali pa, če je to potrebno, da se pravočasno naše sodržavljane premesti iz domske oskrbe v bolnišnično. Včeraj smo bili priče, da to ni tako, in kot sem že dejal, mi pozivamo Vlado, da tu naredi red in da našim sodržavljanom to omogoči.  Hvala lepa.
Hvala. Predlagatelj je hotel besedo že prej; upam, da ne bo streljanja idej kot prejšnjikrat. Izvoli.
Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik.  Kolegice in kolegi, želel sem zaželeti dober dan na začetku tega drugega dela seje in narediti nek tak kratek povzetek tistega, kar smo včeraj diskutirali, kot popotnico za uspešno razpravo naprej.  V Levici smo to sejo sklicali zato, da lahko vodstva domov in sindikati zaposlenih v domovih tudi povejo svoje, da lahko predstavijo svoje predloge za izboljšanje ukrepov obvladovanja tega epidemiološkega stanja. Na žalost se še vedno vsak dan pojavljajo novi primeri okužb v domovih, kar je slaba novica, tako pri stanovalcih kot pri zaposlenih. Mi zdaj moramo skupaj najti način in politično voljo, da čim prej ustavimo širjenje bolezni. Če smo že uspešni pri naslovu generalne populacije in se epidemija umirja, to ne velja za domove in zato je treba z odločnimi koraki bolezen tudi tam nasloviti in izkoreniniti. Krizni režim dela in življenja v domovih ni vzdržen na dolgi rok. Vemo, da je sistem, kot je postavljen, nevzdržen že v normalnih okoliščinah, zdaj v kriznih je to še bolj tako. Zato tudi na drugi strani, da rečem, zdravstvene oblasti pozivamo, da upoštevajo zahteve vodstev in sindikatov - včeraj smo imeli dolgo razpravo na to temo, mislim, da so vsi stanje na terenu predstavili zelo plastično -, zahtevamo, da se preuči ukrepe, ki jih na drugi strani, moramo vedeti, nekatere države uspešno implementirajo, tudi države v naši neposredni soseščini. In zdaj »bottom line« tega, kar predlagamo - predlaganih sklepov je osem, pa danes vas bom razveselil s še enim predlogom sklepa -, kot skupni imenovalec vsega, kar je, pa lahko izpostavim dva najbolj pomembna: prvič, da se okužene stanovalce, če se le da, premesti na zdravljenje v bolnišnico, prvi in najbolj pomemben predlog oziroma predlagani sklep. Zdaj razumemo, da vsi oziroma nekateri bolniki sami po sebi ne potrebujejo bolnišničnega zdravljenja, ampak tu gre za ukrep preprečevanja širjenja okužb na eni strani in na drugi strani razbremenitev zdravstvenega oziroma osebja, ki deluje v teh socialnovarstvenih zavodih, kar domovi za starejše so. Treba je razumeti, da je, kar se teh zaposlenih ljudi tiče, skrb za starejše problematična, težka, obremenjujoča že v normalnih okoliščinah,  (nadaljevanje) kaj šele v navalu dela, ki pride s takšno epidemijo. V bistvu ne odkrivamo nobene tople vode, predlagamo zgolj, da se primere dobrih praks, ki jih poznamo iz drugih držav, pa tudi iz Slovenije, implementira generalno. Včeraj je gospa Zorec, recimo, omenila dva dobra primera, mislim, da iz Murske Sobote in Nakla, kjer so takoj, ko so detektirali okužbo okuženega, premestili v bolnišnico in na takšen način zavarovali celoten dom. Ne gre samo za zdravniško oskrbo tega enega okuženega človeka, gre za preprečevanje okužbe za celo populacijo.  In drugi ukrep, ki ga predlagamo, je, da se čim bolj sistematično lotimo testiranja v domovih za starejše, tako pri stanovalcih kot pri zaposlenih. Testirati je treba vse, zato ker govorimo o okolju, v katerem gre za visoko tveganje okužbe. Ne sme se čakati na to, da se pojavijo bolezenski znaki ali ne, ker do takrat - vemo, dinamika te okužbe je taka - je lahko že prepozno. Zato predlagamo torej, da se testira splošno, populacijo vseh zaposlenih in stanovalcev. Avstrija se loteva tega načina, torej splošnega testiranja vseh, stanovalcev, splošnega testiranja vseh zaposlenih, vsega skupaj v Avstriji to nanese 130 tisoč ljudi. Mi imamo podobno situacijo v Sloveniji zdaj s splošnim testiranjem oziroma po nekem vzorcu. Tako metodo imamo, ljudi, ki to znajo narediti, očitno imamo, vse, kar potrebujemo, želja oziroma poziv s terena tudi je, vse, kar rabimo, je nekaj politične volje, da se pritisne na plin in da se ta stvar naredi. Podobno stvar, mimogrede, je predlagal tudi hrvaški minister za zdravje oziroma jo bo implementiral tudi hrvaški minister za zdravje. Torej, dva preprosta in konkretna ukrepa, temeljita na dobrih praksah, nobenega, kot sem rekel, odkrivanja tople vode. Gre za zaščito najšibkejših v domovih za starejše, starejše in tiste, ki so prav tako spadajo v rizično skupino in imajo povečano možnost, da se okužijo s covid-19.  In zdaj v tej luči oziroma v podnapis tega pa predlagamo še na seznam osmih zdaj še devetega, deveti sklep, ki pravi takole: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za zdravje, da se o nadaljnjih ukrepih za zajezitev epidemije v domovih starejših občanov predhodno posvetuje z vsemi vključenimi deležniki, predvsem z vodstvi teh zavodov in sindikati zaposlenih, po možnosti pa tudi s stanovalci.«  Torej, včeraj smo v dolgi uvodni razpravi, kjer so tako predstavniki zaposlenih, vodstev domov in stroke dobili priložnost, slišali, da je na terenu interes, da se ukrepe, ki jih predlagamo, podpre, da so smiselni, da stroka stoji za njimi in da nima smisla več čakati. Lahko razumemo, da je bila v začetku epidemije neka paradigma obvladovanja le-te smiselna, ampak zdaj smo v drugi fazi, zdaj splošna populacija ni več tako na udaru, vseeno žarišče ostaja v domovih za starejše. Bolnišnice so usposobljene, včeraj je sam minister rekel, da kapacitete so, ljudje so, domove za starejše pa je treba nujno, nujno razbremeniti.  Toliko uvodoma, gotovo se še oglasim. Torej, printe sklepov pa tudi posredujemo na vaše klopi. Hvala lepa.
V redu, hvala, Primož. Torej, 21 plus 2 plus 1, 24 izvodov sklepa. Gremo dalje. Kolega Janija trenutno ni, kolegice Alenke ni, kolega Aljaž, izvoli.
Hvala za besedo, spoštovani predsednik.  Spoštovani obe državni sekretarki, kolegice in kolegi! Najprej bi se rad zahvalil vsem zaposlenim, ki v teh težkih časih dejansko delajo v domovih za starejše občane, čeprav je bilo skozi razpravo že včeraj povedano, da domovi za starejše občane niso bolnišnice, ampak so socialnovarstvene ustanove.   (nadaljevanje) In dejansko v teh časih zaposleni tam opravljajo tudi delo, za katerega niso usposobljeni, niti nimajo ustreznih aparatur, če lahko tako rečem. Strinjam se s tem, kar je bilo z več strani povedano, da vodilo mora biti stroka, se pravi, da odločitve morajo biti na podlagi stroke, ki pa jih potem sprejema politika. Veliko je bilo povedanega, da je dejansko več kot 21 tisoč stanovalcev, koliko primanjkuje postelj, to so pač dejstva, za katera ni odgovorna, če lahko tako rečem, ta kriza, ampak so se skozi leta in leta, ko se je nekako pozabljalo na te probleme, ti problemi nakopičili.  V zadnjih dve dneh iz medijev beremo glede doma Ljutomer, ki ga je tudi minister včeraj omenil, se pravi, kam bodo premestili teh 40 stanovalcev doma Ljutomer; omenja se Ptuj, omenja se tudi Ormož. Prav tu se vidi, po mojem mnenju - ne vem, kako naj bi se najbolj pravilno izrazil -, pomanjkanje vsega, kar primanjkuje tej Vladi. Se pravi, neke zadeve, ki bi se morale rešiti strokovno, na tihi način, se dejansko že dva dneva s tem ukvarjajo mediji. Gledamo nekakšen spopad med ministrom in direktorji bolnišnic ter nenazadnje tudi s prebivalci teh krajev, in to dejansko ni za nikogar dobro, še najmanj za vse upokojence, ki živijo v teh domovih. In hvala bogu, če lahko tako rečem, ti starostniki nimajo ne Facebooka ne Twitterja, da bi brali, kaj vse se o njih piše.  Na žalost danes ni tukaj ministra za zdravje, upam, da bo državna sekretarka odgovorila v njegovem imenu, čeprav se bom v svojih razpravah dotaknil tudi izjav, ki jih je dajal v zadnjih štirinajstih dnevih minister.  Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje približno petino vseh okuženih predstavljajo oskrbovanci doma za starejše občane, se pravi, okrog 20 % vseh okuženih prihaja iz doma starejših občanov. Za nekoga je to majhna številka, za mene je kar velika in menim, da bi se tega problema morala zavedati tudi Vlada, glede na to, da kar tri četrtine umrlih prihaja iz domov za starejše občane. Minister za zdravje je 15. 4., se pravi, prejšnjo sredo, priznal (navajam): »Mislim, da večina vseh umrlih prihaja iz domov za starejše občane.« (Konec navedka.) Ko minister izjavi nekaj takega, menim, da bi morali zazvoniti vsi alarmi in bi se tega morali dejansko lotiti. Včeraj je državna sekretarka rekla, da poslanci premalo poslušamo - zdaj ne vem, se opravičujem, če se bom narobe izrazil -, premalo poslušamo, kaj vse je ta Vlada naredila za upokojence. Mogoče bi bilo dobro, da bi ta Vlada tudi svoje medijske zadeve namenila tudi temu, ker zadnjih štirinajst dni, tudi ko govori govorec ministrstva glede te teme, gospod Kacin, bolj kot ne poslušamo o 37.a členu, ministri delajo selfije, ko se z letal pretovarja opremo, in mogoče bi več časa namenili temu, da bi javnost ozaveščali, kaj vse ste naredili za te domove, da bi jih uspeli rešiti.  Skupnost socialnih zavodov je v začetku tega meseca, 2. 4. 2020, potožila (navajam), da »nimajo niti ustrezne medicinske opreme niti usposobljenih kadrov za učinkovito bolnišnično zdravljenje in da je okužene stanovalce treba takoj preseliti na drugo lokacijo z vso potrebno medicinsko opremo, kjer bi jim strokovno usposobljeno zdravstveno osebje zagotavljalo primerno zdravljenje.« (Konec navedka.) Se pravi, Skupnost socialnih zavodov je že pred skoraj enim mesecem   (nadaljevanje) vas opozorila, kaj vse je narobe. Kakšen je bil odziv Vlade? Po mojem mnenju nič konkretnega, strinjali ste se s temi besedami, ki jih je skupnost rekla, ampak ukrepali niste. Zakaj predvidevam, da niste ukrepali - zato, ker je potem skupnost en teden kasneje, 10. 4. 2020, pisala še enkrat, da »kljub zatrjevanju odgovornih v domovih še vedno ni zagotovljena niti prisotnost zdravnikov splošne medicine niti zdravnikov specialistov.« Če prevedem, iz prizadevanj za zagotovitev ustreznega kadra dejansko ni bilo nič. Čeprav je, naj vas spomnim, dr. Bojana Bejović, ki vodi svetovalno skupino v okviru Ministrstva za zdravje, 5. aprila zatrjevala: »Zdravnikov je dovolj, prav tako medicinskih sester, aparatur in postelj.« Se pravi, tu nekaj dejansko ne gre skupaj. Še eno izjavo bi navedel, ministra za zdravje, gospoda Tomaža Gantarja, ko je prejšnjo sredo zatrjeval, da »domovi imajo jasna navodila, kako ravnati.« Ampak, pozor, vsi domovi pa nimajo teh pogojev, da bi lahko izpolnjevali ta navodila. Pa me zanima, kaj ste naredili s temi domovi, ki ste jim poslali navodila, obenem pa nimajo pogojev, da bi ta navodila lahko uresničevali. Dejansko me pri tem najbolj žalosti, da ste mogoče res pozabili na to, kar ves čas omenja tudi stroka, da domovi za starejše občane niso bolnišnice, ampak so nekaj popolnoma drugega, čeprav ste jih vi spremenili v bolnišnice. In tu se tudi sprašujemo, komu lahko bolj zaupamo, Skupnosti socialnih zavodov, ki na eni strani trdijo take zadeve, na drugi strani pa Vladi. V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca vsekakor bolj zaupamo Skupnosti socialnih zavodov, predvsem zaradi tega, ker podatki neusmiljeno kažejo, da kar petina vseh okuženih, kot sem že prej povedal, prihaja iz teh ustanov in tudi večina smrtnih žrtev je iz teh domov, in ker Vlada kljub večkratnim pozivom del statistike še vedno skriva. Skriva konkretne številke o številu umrlih v domovih, pa tudi o tem, koliko je imenovanih aktivnih okužb oziroma koliko okuženih je danes že ozdravelo.
Hvala, kolega. Včeraj - ne vem, ali si bil prisoten ali ne - je minister povedal podatke, to moram reči.  Ali se želita državni sekretarki odzvati že zdaj, da bomo imeli neko debato, na ta vprašanja? Ne? Prosim.
Gospa _________
Mislim, da bi raje zbrali vsa ta vprašanja, pa bom potem na koncu odgovorila v sklopu vsega, ker se mi zdi, da je tako bolj produktivno, da bomo hitreje gotovi.
V redu, ampak na koncu bo malo preveč, nekje na sredini, pa bomo potem…  Jani, izvoli.
Hvala lepa. Včeraj smo imeli kar dolg uvod, štiri ure, bilo je veliko predstavnikov in vsak je povedal svoj del, svoj vidik, čeprav moram reči, da je bilo polovico sindikalistov in sindikalisti so bolj opevali tisto, kar sindikatom tisti hip bolj ustreza, kot pa o sami vsebini problematike. Kar sicer mene osebno, odkrito priznam, sploh ne moti, da se ne bomo narobe razumeli, vendar zelo hitro potem zameglimo, ko v eno vrečo navržemo tisoč stvari in potem zaradi tega, ker imamo zdaj koronavirus, je to za vse krivo. Namreč, zakaj to govorim - govorim predvsem zaradi tega, ker sem prepričan, da če bi imeli še sto domov več v tej državi, bi bil rezultat popolnoma enak. Bil bi popolnoma enak, vsaj procentualno gledano, še vedno bi bili najbolj ogroženi starejši, še vedno bi bil problem takšen, kakršen je danes, to pa je, da imamo nepripravljen in ne dovolj izurjen kader v domovih za primer korone in zapleti bi bili zelo podobni, od obveščanja, komuniciranja in kdo kaj počne.  Seveda se mi nezaslišano zdi, pa čeprav tisti, ki ste predlagali današnjo točko v obravnavo, je ta zaplet z Ljutomerom še toliko bolj nerazumen, zaradi tega, ker kadarkoli pride do pomoči, imamo mi v glavah   (nadaljevanje) en resen problem v slovenskem prostoru - spomnimo se Ambrusa, nobeden jih ni hotel. Zdaj je postala poslanka SDS nekoč pred davnimi leti državna sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in izobraževanje, ker sva skupaj, jaz takrat kot podžupan, ona kot državna sekretarka, reševala, kako so se trije ravnatelji osnovnih šol pregovarjali, ker niso hoteli sprejeti romskih otrok. In na koncu smo naredili »deal«, da smo ponudili, da bodo dobili ne vem kaj vse dodatno samo za ceno tega, da romske otroke sprejmejo. No, nekako podobno, moram reči, me je šokiral tale naslov »Korona vojna na Ptuju, v Ljutomeru« v enem od časopisov, kjer je podobna zgodba, večplastna sicer, da se jo različno argumentirati ali pa osvetliti, ampak dejansko me spomni na »ambrusiado«, podobna zgodba kot v Ambrusu, ko nekdo nekoga zavrže zaradi strahu, neznanja, nevednosti in podobno. In to je klasika, kar se pri nas v naši družbi dogaja. Ob tem, da imamo tako v Domu starejših v Ljutomeru zelo jasne vzvode moči kot v ptujski bolnišnici. Ministrstvo za zdravje neposredno kot ustanovitelj, predstavnik ustanovitelja lahko urgira v ptujski bolnišnici in Ministrstvo za socialne zadeve oziroma družino neposredno kot ustanovitelj lahko urgira v ljutomerski zgodbi. Zakaj to govorim - zaradi tega, ker se mi zdi, da gre to vse skupaj malo že v hecu. Jaz vam odkrito priznam, če bi sam bil minister na enem ali drugem področju, bi malce drugače odreagiral, pa bistveno bolj hitro odreagiral, pa z roko po mizi udaril in rekel, zdaj se pa nehajmo hecat. A veste, so stvari, kjer se lahko pogovarjamo pa parlamentiramo pa usklajujemo pa iščemo kompromise pa ne vem kaj še vse, pri teh stvareh se pa nimamo več kaj kompromisno pogajati pa diskutirati, ampak je treba samo še ukrepati. In nekdo mora v tej državi odgovarjati za to, in to sploh brez diskusije. Drugo pa je vprašanje, če se pogovarjamo o tem, ali so starejši za v bolnišnice ali ne. To pa je vprašanje, o katerem pa lahko samo stroka diskutira v tej državi in ne mi tule, parlamentarci. A veste, to mene izredno moti, ko se v času epidemije izgovarjamo na to, da nekdo za starejše ne skrbi. To, da imajo slabe pogoje, to, da je premalo domov, to, da so starejši tudi ljudje in da imajo stiske in da imajo potrebe, ki jih je treba upoštevati, to ni stvar epidemije, to je stvar občega vsakodnevnega življenja 365 dni v celotnem letu, kar naprej, in mislim, da bi se to moralo nadgrajevati, ampak epidemija je pa epidemija, tam je pa konec heca, tam se nimamo kaj pogovarjati. Meni je bilo zelo pomembno - škoda, da jih danes ni tukaj, ampak to je pač posledica večdnevnih razprav o eni in isti točki -, ko je gospa Frelihova zelo jasno povedala, kakšne so ugotovitve, da niso poznali zaposleni navodil ob epidemiji, da so delali v več objektih, se pravi, da so se sprehajali, in s tem bili potencialno prenašalci okužbe, iz enega v drug objekt, da so imeli neprimerne zaščitne pripomočke, da sploh nimajo znanj o tem, kaj je to virus, kako se zaščiti in kako ravnati in tako naprej. To so stvari, ki več ali manj govorijo o tem, kaj bi morali že mnogo, mnogo prej razčistiti in imeti neka določena znanja in usposabljanja. Kdo je za to kriv in odgovoren - zagotovo ne ti zaposleni, ki delajo v domovih, temveč vodstva, organizacije, sistem, ki ni dal nekih določenih podlag. Jaz sam sem delal v domu starejših občanov, to je bila moja prva zaposlitev, dve leti in vem, kaj to pomeni delati v domu, in poznam delokrog, poznam tudi strukturo zaposlenih in tako naprej. Zelo malo, vam povem, v odstotkih prstov ene roke nas je bilo zdravstvenih delavcev, drugače so pa to profili in kadri, ki so vse prej kot zdravstveni delavci, sicer pridni, znajo tudi delati in se zelo hitro učijo, ampak ni tega znanja ob določenih kriznih   (nadaljevanje) situacijah, kako potem tudi ukrepati. A veste, rokavice si zna vsak državljan dati na roke, ampak, ali si jih je dal pravilno, to je pa drugo vprašanje. No, in to so ta neka znanja, ki bi jih morali pravzaprav znati. Od direktorja, menedžerja, ki pa vodi takšno ustanovo, se pa pričakuje mnogo, mnogo več, tam pa nosi neposredno odgovornost. To, a veste, da jaz slišim, da direktor DSO ni spustil strokovnjakov v hišo, ki so bili za suport in pomoč v takšni situaciji, pa tu ni kaj diskutirati, suspenz takoj! In se ve, kdo ima za sklicat svet zavoda, predstavnik ima tam večino in ga je treba razrešiti, pa naj potem na sodišču urejajo v miru leto, dve, tri, zaradi mene, kdo je kriv, pa kdo ni kriv, pa ali je postopek pravilno izpeljan ali ni. Ampak tega se ne sme dogajati na račun starejših. Ker ta direktor mirno - vsak dan ga vidim po televiziji - govori in ne prenaša tistega trpljenja, ki ga prenašajo vsi varovanci tega doma. In to je tisto, kjer pa mora nekdo potegniti odgovornost za to.  Jaz sem na eni od prvih sej februarja meseca opozarjal, skupaj s predsednico Zdravstvene zbornice, na problem, ki je in se je zdaj izkazal, to pa je stigma, ki se tudi pojavlja ob takih okužbah oziroma epidemijah - ljudje se začnejo ljudi bati in se jih po krivici daje v neko kategorijo, češ da - in to je ob vseh virusnih obolenjih, ob vseh resnih obolenjih nastane ta stigma. In ta stigma se prenaša potem tako na svojce, zaposlene in nenazadnje na tiste, ki so okuženi, oskrbovance, če govorimo danes o DSO-jih. In to je poseben problem, s katerim se je treba tudi soočiti v taki zadevi. In stigmo lahko rešuje samo osveščanje ljudi, zato da postanejo bistveno bolj ljudje. In to se mi zdi ključno tudi v prihodnje, da bo treba te stvari nadgraditi, ko se bo delalo analizo, kaj vse je šlo narobe pri tej epidemiji, ko se jo je hotelo zajeziti oziroma reševati. Jaz ne govorim, da je šlo vse narobe, jaz tudi ne govorim, da so vsi ukrepi napačni, daleč od tega, ampak napake se pa delajo, da pa so, imamo pa rezultate na dlani in jih gledamo vsak dan.  Za mene je bila zelo pomembna razprava - sicer nisem najbolje razumel prvega stavka - gospe Medenove, ko je govorila v vlogi Srebrne niti in je rekla, »nikogar ne želim kritizirati,« včeraj sem poslušal, saj boste lahko, če boste hoteli, dopolnili svoje stališče, »nikogar ne želim kritizirati v smislu kritike, ne vladajočih ne vodstev domov« ali nekaj v tem kontekstu, »pa vendar bi rada naslovila nekaj kritičnih misli oziroma… » in potem je šla razprava pač v celoto. Ne polemiziram z gospo Medenovo, daleč od tega, ampak bolj me zanima, koliko je odgovorjenega na ta vprašanja, vsaj ta papir, ki smo ga dobili vsi poslanci in poslanke pri razpravi. To je za mene ključno, ker če znamo odgovoriti na ta vprašanja, potem znamo tudi ravnati ob teh vprašanjih, in to je ključno. In če imamo te odgovore, in to je seveda vprašanje tako za obe ministrstvi, ki sta vpleteni v eno in drugo stvar oziroma temo področja, ki pokriva današnjo debato, je za mene ključno. Če pravilno razumem, sta bili že dve zahtevi podani, iz dveh pisem, kajne, javnih pisem, in se mi zdi, da je treba na takšne stvari promptno odgovarjati, ker s tem načinom tudi pomirimo določene strasti in vlivamo zaupanje, da smo vsi enakovredni v tej družbi.  Vprašanje - in s tem bom počasi zaključil -, večna dilema, ki   (nadaljevanje) jo predlagatelji postavljajo, pa je, ali za starejše poskrbimo na takšen način, da vsakega, ki je okužen, takoj peljemo v bolnišnico in potem začnemo tam z njegovo oskrbo. Za mene je ena stvar zelo pomembna, dejstvo je, da dom za starejše ni bolnišnica in tudi nikoli ne sme postati. Nekoč smo delali domove z 250, 300 in ne vem kakšnimi še - zdajle sem se zgrozil, ko gledam največji dom za starejše v Mariboru, mislim, to je grozljivo, to je megalomanska hiša, take so delali včasih. Potem je normativ padel, da pravzaprav sploh ne sme biti v domu starejših več kot 150 postelj, če mene vprašate, bi delal še bistveno manj postelj, zaradi tega, ker je to treba zmanjševati in delati bistveno manjše otoke v urbanih naseljih med ljudmi in jih izenačevati, ker je to edini način, da se integrirajo in preplavijo z družbo, ne da se jih dela zraven pokopališč, zraven ne vem česa še ve, to je grozljivo, ne vem, zakaj, ampak če boste pogledali, je kar nekaj domov zraven pokopališč; ne vem, zjutraj skozi okno starejši pogleda in vidi najprej pokopališče, za dobro jutro, da dober dan, kaj ga čaka v bližnji prihodnosti. Ne vem, tisti, ki si je krajinsko to zamislil, arhitekt, ali pa so bila to neobljudena zemljišča, pa je bilo tam najceneje graditi; ne znam si razložiti, ampak je to svojevrsten fenomen, ki je zanimiv. S tem kažemo odnos do tega vprašanja, če me razumete, kaj želim povedati, to je popolnoma napačno in zgrešeno. In zato se ne morem strinjati s predlagatelji, da je treba te ljudi spraviti v bolnišnico, ne, ampak samo tiste, ki potrebujejo zdravniško pomoč, ne na zalogo. Ker če bomo to začeli delati, potem, veste, bo moja mama, ki je stara 81 let, tudi želela imeti zdravniško oskrbo 24 ur na dan, pa je doma in ni v domu. Banaliziram, ampak ne vidim razloga, v čem se starejši razlikuje doma ali pa ta v domu, ker, veste, v domu imamo tri različne populacije, imamo domsko oskrbo, imamo polnegovalne oddelke pa imamo negovalne oddelke - nič niste definirali predlagatelji, za koga zdaj mislite, da je primeren, da gre v bolnišnico. Vsak gre v bolnišnico, ki potrebuje zdravniško oskrbo in bolnišnično nego, zaradi tega, ker nastajajo določeni zapleti, ker je nevarnost toliko večja, ker je možnost, da bo takoj ali kmalu, že jutri potreboval celo ventilator ali karkoli, ampak o tem naj odloča zdravnik, tisti, ki je strokovno usposobljen in bo prevzel tudi odgovornost za to. Seveda pa to ne pomeni, da starejša populacija v domu starejših nima jasnega nadzora, še posebej v času epidemije, ko je ta ogroženost in nevarnost toliko večja, da seveda lahko vsak trenutek ocenimo, ali je ta pomoč res potrebna ali ne, in se transport zgodi takoj. Ponavadi je praviloma tako, da domovi imajo zdravnika, ki obiskuje - ne vem, kako je, priznam, ne poznam za vsak dom posebej, kako to je, vem, kako funkcionirajo v Ljubljani. Ampak ni vse Ljubljana, imamo tudi domove, kjer je praktično dom oddaljen, ali pa celo v občini, kjer sploh zdravstvenega doma ni, in tako naprej. Ampak zagotovo zdravnik pride na obisk v dom, če je ta potreba. Mora pa biti potem zraven zdravnika še nekdo, ki zna oceniti takšno stanje, kar pomeni, da najmanj, kar je, mora biti tam vsaj diplomirana medicinska sestra, ki pa mora biti tam ne dve uri na teden, ampak kar vseskozi. A veste, dežurstvo tega zdravstvenega dela, zdravstvenega suporta, pa mora biti prisotno, in to usposobljenega. Jaz sem prepričan, da neka diplomirana medicinska sestra lahko v domu zagotavlja tudi vse tiste druge postopke, in verjamem, da kakšna, ki dela že 30 let v domu, si zagotovo želi, da bi dobila pomoč še dodatne diplomirane medicinske sestre, ki bi ji pomagala, zaradi tega, ker se mogoče s tem prej nikoli v življenju v svojem delovnem procesu sploh ni srečevala. In zato se mi zdi nujno potrebno, da takšen suport seveda je na razpolago. In če pravilno razumem, se tudi izvaja, in kolikor sem seznanjen, je bila tudi v ljutomerskem   (nadaljevanje) primeru ponujena ta pomoč, ampak je bila odklonjena. Komu zdaj nekaj ni jasno? In zato seveda jaz osebno mislim, da imamo problem, ker v času epidemije nekatere stvari ne funkcionirajo in bi se bistveno bolj odločno moralo odreagirati - preprosto, z dekretom. Zato, da se zaščitijo življenja in da se lahko varovance varuje na enak način kot vse ostale. To pač tako je.  Zdaj pa še en razmislek in moja opomba - vrstni red, kako se je delila zaščitna oprema. Najprej bolnišnice, potem zdravstveni domovi, potem ne vem kdo še vse, potem so prišli pa šele na vrsto domovi, kar je, če mene vprašate, narobe. Če imamo rizično skupino v domovih, bi morala iti oprema istočasno, sočasno tako v zdravstveni del kot v domove, za vse zaposlene, zato ker so potencialni zaposleni tisti najbolj nevarni, kot ste lahko slišali dr. Skazo, ki je povedala, da so v resnici iz zunanjega sveta v tistem trenutku bili zaposleni prvi, ki so bili nevarnost za vnos okužbe v domove. In to je eden od »felerjev«, ki ga bo treba z analizo ugotovi in potrditi, ali je to res tako. In stroka naj pove, kako v ponovnem takšnem zagonu virusa ali katerekoli druge nevarne okužbe je treba te protokole spremeniti in omogočiti, da se zaposleni lahko pravočasno zaščitijo.  To so za mene ključni poudarki, ki jih je treba sprejeti. Sem pa vesel, sicer ne vem, zakaj, ampak sem gledal tale register, ki ga imam pred sabo, v Sloveniji imamo 115 domov, ne vem, zakaj ves čas govorimo o 102, to je seznam, ki je bil pobran s spletne strani ministrstva; ne vem, ali so kakšni zaprti ali so napačni podatki, ampak to je vaš seznam, jaz sem dobil to od vas. Vendar moja intenca, kaj želim povedati, je, da glede na število domov in glede na okužbe, ki so se pojavljale - jaz sicer nisem zadovoljen niti z eno samo okužbo, da se ne bomo narobe razumeli, kaj šele s smrtjo -, v procentualnem odstotku gledano je to v resnici malo proti tistemu, kar bi nas lahko zadelo, je pa seveda vsak preveč, če me razumete, kaj sem želel povedati. Hudo nas pa šele čaka, hudo nas čaka po epidemiji, zaradi tega, ker vse tisto, kar je dolgotrajna oskrba in kar nam v ušesih in glavah zvoni že vrsto let in se ne premakne z mrtve točke, bo problem zaradi tega, ker sam ocenjujem, da bi potrebovali vsaj pol milijarde, če ne še več za to, da bi najprej zagotovili infrastrukturo, marsikje nadgradili, nekje postavili, zato da bi se vsaj domski del oskrbel. Drugo pa je, seveda, kar se tiče tega - in se je pokazalo v tem primeru -, da dolgotrajna oskrba ne pomeni izgradnje domov, ampak možnost izbire dolgotrajne oskrbe. In to je nekaj, česar večina ljudi ne razume, pa ponavljam kot pokvarjena plošča - starejšemu ne moremo mi omogočiti samo sobe, zato da bo šel nekam v svoj zadnji dom, ampak možnost izbire, ali tako ali tako ali tako ali tako. Če me razumete, se pravi, ali doma ali v domu ali v dnevnem centru ali kako drugače, ali v kakšni skupnosti, skratka, možnost izbire, ker ljudje smo si različni in vsi ne moremo parkirati na isti način. Smo dovolj bogata družba za to - pri vsem, kar počnemo, sem prepričan, da ja, če bomo pravilno razporedili sredstva in ustrezne načrte sprejeli, kdaj, kako in na kakšen način, v katerem času to lahko naredimo. Smo! Vsi se bomo postarali in jaz upam, da bom doživel lepšo jesen kot vsi moji, ki danes doživljajo jesen. Upam.
Upanje umre zadnje. Hvala, Jani. Imamo še eno pooblastilo, Franc Jurša - še vedno Lotmerk - nadomešča Ivana Hrška. Kolega Kordiš, izvoli.
Hvala za besedo, predsedujoči. Današnjo - no, v resnici se je začela že včeraj - sejo parlamentarnega Odbora za zdravstvo smo v Levici sklicali z željo, da do besede pridejo tisti, ki delajo v domovih za starejše občane, ki so v tem epicentru, to so sindikati, pa tudi formalni uradni predstavniki, torej Skupnost socialnovarstvenih zavodov Slovenije in nasploh civilna družba, ki ima najtesnejši stik v praksi, na terenu, z okužbo v domovih starejših občanov. Še enkrat, domovi starejših občanov so se spremenili v epicenter epidemije. In precej nesmiselno je, da imamo v celi državi v veljavi prepoved gibanja med občinami, medtem ko 81,5 % vseh smrti, ki jih zaradi covida-19 beležimo, pade v domove za starejše, ki pa ostajajo kadrovsko podhranjeni, ostajajo preobremenjeni, pa so taki v resnici še iz časov izpred epidemije in ko jih je epidemija zadela, seveda, čudež je, da sploh lahko obratujejo, glede na to, kako izčrpan kader dela v domovih že najmanj zadnje desetletje.  Naše temeljne zahteve, predloge za to sejo lahko povzamem v treh alinejah, ki niso alineje izčrpen seznam predlogov in pobud, kako sanirati situacijo v domovih za starejše in pomagati ljudem, ampak se mi zdi, da so to tri najbolj ključne. In sicer, prvič, okužene naj se preseli v bolnišnico. Domovi za starejše občane niso negovalne bolnišnice in nimajo kapacitet, ne glede na to, kako si želimo. Kjer se le lahko, naj se starostnike, okužene s covidom-19, preseli v oskrbo bolnišnic, ki imajo kapacitete, imajo infrastrukturo, da tem ljudem optimalno pomagajo. Imamo dovolj svetlih zgledov take akcije, ki je pomagala, v tujini in pri nas. Na tak način se je zamejilo širjenje okužbe, in to občutno, in rešilo človeška življenja. Trenutno ljudje v domovih starejših občanov zaradi koronavirusa umirajo, veliko bolj, kakor bi jim bilo dejansko treba, ker Vlada ni storila tega, kar bi morala storiti, in se bolj ukvarja s provizijami pri dobavah materiala in s piar menedžmentom cele situacije in v teh zgrešenih strategijah še kar vztraja, namesto da bi priznala napako pa zamenjala strategijo in pomagala starejšim in pomagala domovom za starejše občane.  Govoril sem o pozitivnih zgledih, domačih in v tujini. Za tujino se lahko obrnemo na našo južno sosedo, recimo, na Hrvaško. Na Hrvaškem so naredili točno to, kar mi v Levici za današnjo sejo predlagamo - starostnike, okužene, so preselili v bolnišnice. Veste, statistika ni absolutna, je pa zelo dober indikator, če pogledamo na severni in južni strani Kolpe, kakšna je Hrvaška, kjer so starostnike preselili v bolnišnice. 48 smrtnih primerov od tisoč 950 potrjenih, pri nas je številka skoraj še enkrat večja, 79 smrtnih primerov pri tisoč 353 potrjenih okuženih. Se pravi, nekaj na tej strategiji oskrbe v bolnišnicah in ne v že tako prenapetih domovih za starejše je, kar pozitivno učinkuje in rešuje življenja. Tudi v prvem delu seje tega odbora, ki je potekala včeraj, smo lahko slišali gospo Zorec   (nadaljevanje) iz Skupnosti socialnovarstvenih zavodov - mislim, da deluje v upravnem odboru ali kako se je že predstavila, in kot direktorica Doma starejših na Viču -, ki je povedala, da so v Naklem in v Murski Soboti ustavili širjenje okužb točno na ta način, da so starostnikom omogočili oskrbo in nego v bolnišnicah, tam, kjer so imeli primere. In to bi se moralo narediti. To bi se moralo narediti že takoj v startu, saj ni epidemija koronavirusa izbruhnila pri nas, je potrebovala mesece in mesece, da je dosegla Slovenijo. In se je zelo jasno praktično izkazalo, ne rabiš biti kakšen strokovnjak, praktično se je izkazalo v drugih državah, da so ravno starostniki najbolj ogrožena skupina zaradi virusa. In da je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi, to, da virus pride v domove za starejše občane. Imamo primer doma v Metzu oziroma pri Metzu, francoskem mestu, kjer je umrlo polovica oskrbovancev. Jaz ne vem, Vlada ne zna seštevati ena plus ena, ne zna brati časopisov ali kaj, da ji nekaj takega ni bilo jasno. In to je v tem hipu zatečeno stanje in se mi ne zdi smiselno silno hudovati se za nazaj, bolj se mi zdi pomembno, da se reši življenja za naprej. In se sprejme danes sklep odbora, da se okuženim starostnikom nameni bolnišnično oskrbo. In se te grozne statistike, ki jih imamo, izboljšajo, ker se za vsako od teh številk okuženih in smrtih primerov skrivajo življenjske usode ljudi, najranljivejših, starostnikov.  Kar se tiče bolnišničnih kapacitet, to je druga stran enačbe, ali jih imamo, ali so pripravljene, ali jih nimamo, ali nismo pripravljeni. Včeraj smo lahko slišali ministra Gantarja, ki je povedal, da bolnišnične kapacitete so, da je v bistvu že od začetka epidemije bolnišničnih kapacitet zadosti, da so se bolnišnice organizirale oziroma reorganizirale, kakor so, da so sprostile dodatne postelje in tako naprej. Seveda, neka stranska posledica tega je, da kakšni drugi bolniki čakajo in niso dobili mesta, in če se tu hitro nekaj ne ukrene, bomo nosili posredne posledice na zdravje državljank in državljanov, še zaradi drugih stvari, kajne, ne samo covida-19. Ampak Vlada lahko vedno poseže po 39. členu Zakona o nalezljivih boleznih. Se pravi, tudi če primanjkuje kapacitet v bolnišnicah - pa jih ne, minister pravi, da jih ne -, tudi če primanjkuje teh kapacitet, lahko Vlada mobilizira 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih, natančneje, njegov drugi in njegov tretji odstavek, in zaseže kapacitete, prostorske kapacitete, opremo zasebnikov, zakonska podlaga za to obstaja. Če bi bila potreba, Vlada lahko to naredi; malo sumim, glede na to, da imamo skrajno desno Vlado, da tega ne bo želela storiti. V tem drugem in tretjem odstavku 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih pa je še eno določilo, ki pa bi ga morala Vlada že mobilizirati - in je nezaslišano, da ga ni -, to je vpoklic kadrovskih virov. Podobno, kot lahko zaseže pri zasebnikih prostorske kapacitete in opremo, jih lahko tudi vpokliče na dolžnost v primeru izbruha nalezljive bolezni, za javne potrebe, za potrebe boja proti koronavirusu. To bi se pa moralo že zdavnaj zgoditi, za bolnišnice, za domove starejših. Seveda imamo tu tudi težave, koliko je kakšen kader usposobljen za kakšno delo, pa vendar so nekje zasebniki, koncesionarji in tako naprej najboljši približek tega, kar v bolnišnicah in, konec koncev, tudi v domovih starejših potrebujemo.   (nadaljevanje) Tu bi morali mobilizirati. Ponovno, zakaj se to ni zgodilo, ne vem, zdi se mi pa zelo hudo narobe. Ker potem tudi berem v naslovih, recimo, prispevkov na multimedijskem portalu RTV izjavo gospe Čebašek, predsednice Zdravniške zbornice, ko govori o tem, kako je treba najti načine vključevanja zasebnih kapacitet, mobilizacije zasebnih kapacitet za potrebe boja proti covidu-19. Mislim, ta način že obstaja, reče se mu 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih. O čem je pa gospa Čebašek govorila, pa kar se verjetno po vladnih glavah plete, je pa nekaj drugega - kako se usesti na proračun, na javne finance, in še dodatno »zbenkrolati« zasebnike. Ko se bo enkrat to začelo dogajati - saj morda se že je, pa ne vem, pa smo poslanci toliko v informacijskem vakuumu in toliko Vlada dela po svoje, da težko rečem -, bo to še ena oblika - ali pa je že, verjetno še bo - vojnega dobičkarstva, nič kaj dosti drugačna od tiste pri nabavah materiala. Kot je tovariš Željko včeraj rekel, vsa čast tistim zasebnikom, ki so sami od sebe skočili in odstopili kapacitete, že tako ali tako, vsa čast tistim. Skratka, kadrovske potrebe, prostorske potrebe, imamo še rezerve, samo mobilizirati jih je treba, skratka, politično voljo je treba spraviti na delo in vpoklicati te zasebne kapacitete za potrebe boja proti epidemiji. In na tak način, mislim, da bi brez težav, tudi če bi prišlo pri javnih bolnišnicah do zadrege, lahko okužene starostnike preselili v bolnišnice in tam namenili oskrbo, primerno oskrbo, ki je v domskem okviru nikakor ne morejo biti deležni, zamejili okužbo, zamejili število smrtnih žrtev in razbremenili domove ter osebe v domovih, to je druga zelo pomembna dimenzija.  Kar me pripelje do druge točke, ki jo želim danes izpostaviti, to je plačilo teh, ki delajo. Tudi to je naša zahteva v Levici za to sejo. Očitno je, da vsi, ki delajo v domovih za starejše, še kar niso samoumevno upravičeni do kriznega dodatka in do povišice. Verjetno tudi tisti v zdravstvu ne. Med medicinskimi sestrami - danes sem dobil nekaj zelo zgovornih sms - je precej veliko nezadovoljstvo in skrb, kaj se Vlada gre, kaj se dogaja, ali bodo dobile ta dodatek ali ne. Na koncu so z močmi, izgoreli, delajo nonstop, potem pa jih doseže novica, da naj bi bili povišice in kriznega dodatka deležni samo tisti, ki so v neposrednem stiku z okuženimi s covidom-19. Tako ne gre, če to zdrži. Mislim, da ne sme zdržati, in zato smo tudi v Levici dali sklep, da mora Vlada v sklopu ukrepov, ki se sedaj sprejemajo, zagotoviti zadostna finančna sredstva, da podpre domove starejših občanov, ki imajo višje stroške z nabavami raznoraznega materiala in seveda potrebujejo tudi primerne finance za nagrajevanje zaposlenih. Jaz se bom zelo odločno postavil na stran tega, da se nagradi vse zaposlene. Saj veste, če se tak pa tak del osebja ukvarja s koronavirusom in z vsemi posledicami koronavirusa, kdo pa, mislite, da siceršnje delo teh ljudi opravlja? Zadaj imaš ravno tako administrativni »backoffice«, imaš druge ljudi, ki morajo še okrepiti svoje napore, zaradi tega, ker zmanjkuje kadra, tudi za tiste oskrbovance, ki niso okuženi, in tako naprej. Splošna delovna obremenitev že tako prenapetih domov za starejše občane se je povečala na vseh nivojih, na vseh ravneh. Vsi, ki delajo v domovih, ne glede na to, na kateri poziciji oziroma ali so v stiku   (nadaljevanje) z okuženimi ali niso, morajo prejeti krizni dodatek in morajo prejeti povišico, pika, tu se sploh ne bi smeli pogovarjati, ne bi se sploh smeli pogajati. Samo spomnimo, v prvem protikorona paketu je Janševa Vlada namenila 3,1 milijarde evrov, kjer je rekla, da gre za reševanje gospodarstva in ljudi, pa je v resnici šlo bolj za reševanje gospodarstva, pika, pa še to ne celega gospodarstva, ampak samo velikega biznisa - brez vprašanj, brez pogojev, mi vam damo milijarde -, pa še »zapufat« se je šla Vlada v ta namen. S tem »pufom« samo po sebi ni nič narobe, če se ga pač primerno investira, če se ga uporabi za to, da se pomaga ljudem, da se vzdržuje kritično infrastrukturo, ampak ne, Vlada ga je vrgla praktično čez okno. Pretežni del teh sredstev je namenila velikemu biznisu, ljudi pustila zadaj, od brezposelnih do najemnikov, do delavcev prekarcev in tako naprej, zdaj pa cirkulira vprašanje, ali bodo zaposleni prišli do povišice ali ne. Tu se pa zatakne. Jaz mislim, da je to nezaslišano, in upam tudi, da bomo danes slišali še enkrat, če je treba, da se to ne bo zgodilo, da bodo finančna sredstva zagotovljena in da bodo do dodatka upravičeni vsi.  Kar me pripelje do moje zadnje alineje, zadnjega vprašanja, in sicer je to vprašanje testiranja. Včeraj smo lahko slišali predstavnico NIJZ - sicer to piše tudi po vseh medijih že nekaj časa -, da je največja težava širjenja koronavirusa ta, da so prenašalci tudi tisti, ki so okuženi, pa ne izkazujejo simptomov oziroma še ne izkazujejo simptomov. Glede na to, da so domovi za starejše krizna žarišča, bi morali iti sistematično testirati tako oskrbovance kot celotno osebje in skrbeti za vzdrževanje tega testiranja. Seveda tega ne gre izpeljati z obstoječimi kapacitetami, še enkrat ponavljam, že zdaj so prenapete, že zdaj so ljudje izgoreli, prostorske kapacitete zabasane in tako naprej, ampak bi morala Vlada najti vire za to, da tovrstno testiranje izpelje. V Avstriji počnejo natančno to oziroma so se namenili storiti natančno to in bodo testirali 130 tisoč ljudi. In ni dovolj to, kar je dejal minister Gantar včeraj, češ da, ja, saj smo dali navodilo, da naj spremljajo zdravje zaposlenih. Ljuba duša, kako boš ti spremljal zdravje človeka, ki je prenašalec, pa ne izkazuje simptomov ali pa še ne izkazuje simptomov! Mislim, to je tako sprenevedanje, da je ojoj! Hkrati se pa mobilizira ogromne sile, od cele policije do Jelka Kacina, zato da se patruljira meje med občinami. Tu se na veliko trati vire, na veliko se trati resurse, izbruhe imamo pa v domovih starejših občanov. Mislim, noro! In morali bi najti kapacitete za to, da se testira vse v domovih starejših, od osebja do oskrbovancev.  To so trije vogelni kamni, pobude Levice za današnjo sejo. Mislim, da bi jih moral odbor sprejeti. Mislim, da bi nas Vlada morala slišati, saj ne želimo nič drugega kot samo pomagati domovom za starejše in tistim, ki tam delajo, in oskrbovancem in preprečiti smrti, ki so nepotrebne. Statistika iz kakšnih drugih držav to kaže in domači primer tudi kaže, saj sem prej navajal. Ampak začetek seje je zelo neobetaven, ni šlo v to smer, če smo prisluhnili ministru Gantarju včeraj. Mislim, da si je minister Gantar dovolil nekaj, česar si zagotovo ne bi smel dovoliti, pa še res ni. Za epidemijo, za izbruh epidemije, za epicentre v domovih starejših občanov, ali se spomnite, kolegice in kolegi, kaj je gospod Gantar naredil - pokazal je s prstom na domove za starejše same, češ, mi smo dali   (nadaljevanje) navodila in vi teh navodil niste upoštevali. In zato so se domovi za starejše spremenili v epicentre. Mislim, to ne samo, da ni res, to je zavrženo! To je umivanje rok na način kazanja s prstom na domove za starejše, na tiste, ki zdaj tam delajo! Mislim, to je politikantstvo najslabše vrste! In minister za zdravje si ne bi smel tega dovoliti. Kot rečeno, ne samo, da ni res, zavrženo je to, kar je govoril. Ampak retorika gospoda ministra v resnici ni tako zelo drugačna od retorike kakšnega drugega ministra, predsednika Vlade ali pa Vlade v celoti. Že prej sem omenil, namesto da bi reševala situacijo, Vlada, kolikor le lahko, stanje v domovih za starejše pometa pod preprogo - števila smrtnih primerov zaradi covida-19 v domovih za starejše občane do včeraj niso dali od sebe. Tri tedne so novinarji spraševali gospo Bejović, pa je zmeraj odgovorila, da teh podatkov nima, malo potisnila vroči kostanj v roke NIJZ, pa še kaj. Namerno je Vlada skrivala številke, zaradi tega, da ne bi zgledala preveč grda. Namesto da bi reševala situacijo, namesto da bi ukrepala s selitvijo oskrbovancev v bolnišnično oskrbo, se je šla piarovski menedžment. Mislim, efektivno strategija, ki jo je Vlada ubrala, nanese v en zelo grd eksperiment socialnega darvinizma, kjer se je najranljivejšo skupino starostnikov, ki so tudi socialno bolj deprivilegirani - zelo verjetno, zato ker tisti, ki si lahko privoščijo iti nekam v udobno izolacijo, so najbrž šli -, pustilo. In negovalno osebje in vse ostalo osebje v domovih starejših občanov se je skupaj s temi oskrbovanci odločila žrtvovati; na oltarju česa, ne vem, mi je pa taka strategija in taka odločitev kriminalna. In ni, da tu s politično intervencijo in političnimi usmeritvami posegam na področje stroke, kot je tudi minister nam želel včeraj očitati. Stališča, ki jih zavzemamo, predlogi, ki smo jih prinesli, niso zrasli na našem zelniku, to so pobude, ki se slišijo iz vrst Zbornice zdravstvene nege, ki se slišijo iz Skupnosti socialnovarstvenih zavodov in drugih, ki so najbolj vpleteni v epidemijo in njeno širitev v domovih za starejše občane. Minister z Vlado seveda raje gre v diskreditacijo opozicije, napadanje opozicije, da ni strokovna in ne vem kaj še vse, zraven pa igra lažno ogorčenje, ljudje v domovih starejših pa umirajo. In potem še reče, da so krivi domovi za izbruhe in za širitev izbruhov zaradi tega, ker niso upoštevali navodil. Mislim, prvo kot prvo, navodila, ki so prihajala po zdravstveni vertikali, so bila konfuzna in kontradiktorna, enkrat naj se jih pusti v domovih, drugič naj se jih vzame domov, enkrat tako, drugič drugače. Drugič, celo v najboljšem času brez epidemije gripe ali pa česarkoli drugega so domovi za starejše občane kronično kadrovsko podhranjeni, kader je izgorel. In ti zdaj institucijam, ki jim že tako drastično manjka ljudi, ker drastično manjka nastanitvenih kapacitet - spomnimo, manjka najmanj 10 tisoč postelj v domovih za starejše -, očitaš, da ne izvajajo navodil! Pa s kom, s katerimi rokami? Kdo naj ta navodila izvaja, če so že zdaj napeti do skrajnosti? V osnovi so bili domovi prepuščeni samim sebi in jaz verjamem, da so se obrnili po najboljši možnosti, kolikor so se lahko. In potem jim očitati, da, joj, vi ne upoštevate navodil, vi ste krivi, kar si je minister privoščil, mislim… Ej!   (nadaljevanje) Še en argument v prid selitvi okuženih starejših v bolnišnice smo tudi lahko včeraj slišali, težave, ki so se pojavile z materialom. Ne samo, da je bilo materiala premalo, zataknilo se je na začetku tudi pri uporabi tega materiala, ker ga ljudje morda niso znali, nihče jim ni namenil pozornosti za kakršnokoli usposabljanje. In pač seznam razlogov, zakaj ne moremo ali pa ne smemo epidemije koronavirusa v domovih starejših zamejevati samo znotraj okvirov doma za starejše, je nešteto. Starejše je treba preseliti v bolnišnično oskrbo, treba jim je nameniti, zaposlenim in oskrbovancem, obsežno testiranje v domovih in kader je treba za njihovo požrtvovalno delo nagraditi, vse in kategorično.  Hvala.
Hvala, Miha. Kolega Jože Lenart, izvoli.
Hvala lepa za besedo, predsednik.  Spoštovane predstavnice Vlade, kolegice in kolegi! Kot smo slišali predhodne izjave razpravljavcev, predvsem vabljenih, že včeraj, lahko ugotovimo, da na podlagi številk iz statistik obolelih in tudi umrlih v tej situaciji ne moremo sprejemati zanesljivih zaključkov. Nastalo situacijo moramo gledati zelo kompleksno, ne samo domov za starejše, tudi bolnišnice, celotno Slovenijo. Celoten svet je epidemija oziroma danes razglašena pandemija presenetila. Vsi smo spremljali, kako se širi iz žarišča Kitajske v Evropo, v vse predele sveta. Države so različno pristopale k ukrepanju iz različnih vzrokov, pri tem pa so bile prve države, kot so Italija, Španija, v najslabšem položaju - zakaj? -, ja, bile so brez vsakih izkušenj. Vsi so ostali pa smo imeli vsaj to prednost, da smo se lahko v praksi seznanjali s tem, kaj se dogaja drugje, predvsem v Italiji, Španiji, Kitajski, vemo, da smo se zgledovali po tem.  Ali se spomnimo - sam se zelo dobro spomnim - seje Odbora za zdravstvo, ki je bila sklicana 25. 2., se pravi, februarja 2020, na pobudo predsednika odbora in obeh podpredsednikov, tudi predstavnice iz vrst Slovenske demokratske stranke. Se spomnite, kako je seja potekala, vabljen in prisoten je bil tudi njegova ekscelenca veleposlanik Italije, ki pa je takrat miril naša opozorila in zagotavljal, da je virus v Italiji obvladljiv in da ne razume, zakaj v Sloveniji tako pretiravamo glede tega. Če glede tega, kar sem zdajle povedal, nimam prav, me, prosim, predsednik, popravite. Ja, ljudje so v tem času še smučali v tujini, tudi predstavniki politike, Vlade, zdravniki, smučali so Italijani, Avstrijci, Švicarji, Nemci, Hrvati, Makedonci. Kljub temu je čez deset dni Vlada Marjana Šarca, 6. 3. 2020, sprejela ukrep, da se vsi obiski v bolnišnicah in domovih za starejše popolnoma prepovejo in praktično zaprejo. To je pomemben datum, ki ga včasih spregledamo in prikazujemo drugače. To je bilo ključno in to smo naredili med prvimi izmed držav Evropske unije, če to ni res, me, prosim, popravite.  Izjave nekaterih vodstev domov, ki se mi pa zdijo zelo pomembne, želim nekako strniti v tejle naslednji izjavi: »Domovi smo relativno zelo zgodaj reagirali na koronavirus, vsi že v začetku marca,« seveda po tem   (nadaljevanje) ukrepu Vlade oziroma Ministrstva za zdravje 6. 3. 2020, ki je bil izveden. Pravijo takole: »Hiše smo zaprli za obiske, začeli nositi maske in si razkuževali roke, čeprav smo si morali vso opremo nabaviti sami. Prvih štirinajst dni so prihajali različni nasveti, tudi kontradiktorni in z navodili, ki se jih ne da izvajati. Vzpostavili smo tudi ustrezno varnostno shemo, ki so jo osvojili vsi zaposleni, ker je bilo vsakega strah, da bi v hišo zanesli virus. Med zaposlenimi je veliko strahu, negotovosti, za požrtvovalnost in delo jih je težko pohvaliti samo z besedo, zaslužijo si nagrado, kakšno, naj odloči Vlada. Ne pristajamo pa na to, da nam nekdo daje navodila, sprejema odločitve, odgovornost pa prevali na direktorje in vodstva domov. Tisti, ki odloča, naj prevzame odgovornost. Domovi ne moremo postati bolnišnice, ker smo kadrovsko podhranjeni. Krivdo za to nosijo vse vlade v zadnjih 20 letih, na to smo opozarjali in izkazalo se je, da imamo prav.« Seveda, nastale situacije te pandemije pa nihče, tudi pretekle vlade in sedanja ni mogla vnaprej predvideti, in na to želim opozoriti. Ali so ukrepi skozi to obdobje bili pravi in predvsem pravočasni - nikoli niso dovolj dobri in nikoli ob pravem času. Če bi želeli 100 % zaščito, je to praktično nemogoče, tudi iz razprav se da to razbrati. Seveda smo se trudili, da postopamo in ukrepamo čim bolje in to sorazmerno, kar pa pomeni na eni strani varovanje zdravja in na drugi strani, za kakšno ceno, seveda ne samo ekonomske škode, ampak tudi na račun zmogljivosti tistih kapacitet, ki so v prvih vrstah v tej krizi, to je zaposlenih v zdravstvu, v domovih za starejše, v domovih za posebne potrebe, kapacitet civilne zaščite in celotnega osebja, ki dela na področju varnosti. In to je ta vidik, ki ga moramo danes videti v tej obravnavi - kje so zmogljivosti in zmožnosti teh ljudi v prvih vrstah v danih izrednih razmerah. Na to opozarjajo v domovih, v bolnišnicah, in sprašujem se, ali jih slišimo, ali jih razumemo, ali se znamo pogovarjati. Predvsem želim opozoriti na to, da ne moremo izpostavljati kritike na račun teh zaposlenih, ki so postavljeni pred dejstvo, da ukrepajo, tako po navodilih, ki prihajajo oziroma so prihajala zelo različno, celo nasprotujoča, kot smo slišali prej iz prebranega citata. In po ukrepih, ki so jih vodstva domov, pa tudi zaposleni izvajali sami, po svoji presoji in po inerciji samozaščite, in ne verjamem, da bi kdo od njih deloval malomarno, morda pa s strahom za svoje zdravje, kar pa je razumljivo, vsakdo pač ni za policista, za vojaka in v tem primeru izrednih razmer lahko govorimo, da se vsak človek v vsaki situaciji tudi ne zna najbolje znajti. Tu pa se mi postavlja vprašanje, koliko so bila pri tem vodstva domov in zaposleni slišani, še enkrat to poudarjam. Na podlagi izjav vodstev domov ugotavljamo, da je bila in je tu komunikacija slaba in neenotna, tudi strokovno nasprotujoča znotraj vladnih institucij. Še enkrat želim opozoriti, da se ne samo mi, ampak cel svet uči v tej situaciji in dopolnjujemo ukrepe in iščemo najboljše poti iz te krize, iz katere se bomo morali še zelo veliko naučiti.  Spoštovani! V vseh teh dneh obravnav zatečene situacije o koronavirusu pogrešam neko spoštovanje, spoštovanje do vseh, karkoli je kdo naredil, kakorkoli je kdo prispeval v obvladovanju epidemije in kasneje razglašene pandemije. Veste, načrtno obtoževanje oziroma omalovaževanje,   (nadaljevanje) da prejšnja Vlada ni nič naredila in je povzročila kaos, sproži, če ne drugega, dokazovanje, bran, bran vsega tistega, kar je bilo narejeno. Pogrešam partnerski odnos pogovarjanja, kot ga od nas vseh zahteva parlamentarna demokracija, predvsem pa kultura dialoga, ki jo slovenska politika pač ne premore, ampak jo nekateri vedno sprovocirajo, ljudje doma in v tujini pa nas spremljajo in sodijo, ne pozabimo tega.  Hvala.
Hvala. Zelo lepo si povedal, se strinjam.  Kolega Cigler, izvoli.
Hvala lepa. Spoštovani!  Včerajšnji začetek našega odbora o problematiki ostarelih, ki prebivajo v domovih za ostarele, o 21 tisoč ljudeh govorimo v naši državi, je pokazala, da je treba med stroko in državnimi organi, ki delujejo, malce bolj vzpostaviti kontakt in si prisluhniti. Tu govorimo zdaj o ljudeh, in mislim, da se to da, še posebej, ker zdajle sedita med nami dve državni sekretarki, ena z Ministrstva za delo, bivša direktorica doma upokojencev in stvar zelo dobro pozna, in tudi zdravnica dr. Tina Bregant. Jaz mislim, da je bila zahteva oziroma pobuda za to nujno sejo samo z enim ciljem, in to je, da izboljšamo stanje v korist zdravja in življenja ljudi, upokojencev v domovih za ostarele, da si bomo tu prisluhnili in da tu ne bo koalicije in opozicije, tu gre za človeško zdravje, predvsem pa za življenja. Rad bi povedal, da podatki kažejo takole: krivulja se sploščuje, število okuženih in tudi umrlih pada. Vendar kljub temu, poglejte, podatki od včeraj napram danes govorijo, da so med zdravstvenimi delavci trije dodatno okuženi, med zaposlenimi v domovih za ostarele dva dodatno, med uporabniki, ostarelimi, zopet dva dodatno. Da se število obolelih v domovih upokojencev, ki so tam zadržani, veča in da je tudi smrt med njimi največja. Zavedati se moramo, da bo gotovo gospodarstvo se moralo postaviti na noge, da bodo gotovo socialne posledice te epidemije velike. Ampak tista najbolj črna rana, ki bo pa ostala na tej Vladi in tudi na Državnem zboru, je pa to, da nismo uspeli postaviti enega učinkovitega sistema skrbi za starejše v domovih za starejše, da bi bilo smrti manj. To je zelo zahtevna zadeva. Rad bi rekel, da že samo ta podatek, da ima Slovenija skoraj dvakrat več umrlih ob tretjini manj okuženih napram Hrvaški, bi nam moral dati misliti, pa ni važno, iz katere stranke je kateri poslanec. Včeraj je predsednica Zdravniške zbornice Slovenije dr. Čebašek Travnik povedala eno dejstvo, ki verjamem, da kot od zdravnice in vodje zdravniške firme, praktično zdravniškega združenja, drži. Rekla je: »Vloga in pomen osebne zaščitne opreme.« Zelo jasno je povedala: »Od vseh okuženih je 20 % zdravstvenih delavcev. Okuženi so pa tam,« tudi zasebniki in tisti, ki v koncesiji delajo, »kjer ni bilo dovolj oziroma niso imeli na razpolago osebne zaščitne opreme.« In zraven je dodala: »In dodatno sto zaposlenih v domovih upokojencev, ki s to opremo niso razpolagali.« In to je eden prvih takih korakov, za katere je gotovo treba poskrbeti, in to niso zahtevne zadeve.  Drugo, kar je kolega poslanec Miha prejle govoril in je Möderndorfer zraven se oglasil, gre za vprašanje namestitve okuženih iz domov upokojencev v bolnišnično oskrbo, ki je domovi za upokojence s svojo infrastrukturo in zaposlenimi preprosto ne morejo zagotoviti. S tem se je strinjal tudi minister, gospod Gantar, včeraj, ko je tu govoril, da na ta način, ko okuženim zagotovimo   (nadaljevanje) boljšo oskrbo v bolnišnici, praktično zmanjšamo možnost širitve okužbe v samem domu za ostarele in razbremenimo zaposlene. Zadeva je preprosta za razumeti, ampak treba jo je izvesti, če želimo imeti učinek. Prav tako tisti drugi sklep, ki ga je kolega Miha prej povedal in ga v Levici predlagamo: »Potrebno je sistematično testiranje začeti izvajati v domovih tako za uporabnike kot zaposlene. Če se pojavi okužba, je treba tam v nadstropju, oddelku, kjer se je pojavila, vse testirati, da vidimo, kakšno je stanje.« In kot je bilo dobro rečeno, Hrvaška bo to naredila. Avstrija bo to za vse uporabnike domov za ostarele, 130 tisoč, za vse zaposlene to sistematično testiranje izvajala. In mislim, da to nam ob teh sredstvih, ki jih skozi korona zakone namenjamo za saniranje in blažitev epidemije, da to ne bi smelo biti problem. In tu bi morali biti enotni in se v teh stvareh absolutno strinjati. In še nekaj, kar je. Poglejte, gre za občutljive stvari in odnose med ljudmi. Jaz sem že pri prejšnji točki, ki smo jo obravnavali na prejšnji seji odbora, ko je bila za notranje zadeve pa za zdravstvo, povedal, ljudje se dejansko zelo odgovorno, samozaščitno držijo ukrepov, ki jih je predlagala Vlada. Na ulicah ni ljudi, ljudje se ne družijo, še posebej starejši občani, ki niso v domovih upokojencev, družine se zadržujejo doma, uporabljajo maske, fizično distanco in socialno. In zato mislim, da moramo zdajle tule narediti še eno stvar, ko gre za domove upokojencev - ne da pristopamo na način, da se na te firme, bodisi bolnišnice ali domove za ostarele, z dekreti in programi, »befeli« bom rekel, obračamo, z njimi je treba izpeljati, kar se da, to smo sposobni, predhodno posvetovanje o ukrepih, ki jih je treba izpeljati. In sigurno potem ne pride do stvari, kot so se zdaj odvile v Domu za ostarele Ljutomer, kjer moramo najprej dati ljudem, ki tam delajo, priznanje in zahvalo, ker je njihovo delo zelo zahtevno in odgovorno, še posebej zdaj v času epidemije, še posebej za plačilo, ki ga tam zaposleni dobivajo. In kar se je zgodilo zdaj z bolnišnico Ptuj, v katero se, kot je včeraj še na našem odboru v prvem delu seje minister povedal, želi namestiti določen del, 40 je bila številka, ostarelih iz Ljutomera, ki so okuženi; če sem se zmotil, se opravičujem, me boste popravili. Jaz mislim, da bi to zadevo z enim dogovorom tako v bolnišnicah kot z razgovorom, s predhodnim posvetovanjem z bolnišnicami in domovih za ostarele lahko dosegli, da se vključijo tako vodstva teh zavodov, sindikati zaposlenih - vem, da veliko govorim, ampak to je tako zahtevna zadeva - kot v domovih upokojencev in tudi sami upokojenci.  Še tole bi rad rekel. Ko se zdaj sprejema novi, drugi korona zakon, je treba absolutno doseči tudi to, kar je včeraj skoraj vsak razpravljavec povedal, delo v domovih za ostarele je zelo zahtevno in je tudi v nekem smislu izpostavljeno delovno mesto, kjer je rizičnost okužbe zelo velika. Zato morajo zaposleni - ko smo pred dvema mesecema ali koliko nazaj govorili ob poročilu Računskega sodišča o tem, kakšno je stanje v domovih upokojencev v Sloveniji, smo ugotovili, da so to ljudje, tam zaposleni, ki izvajajo nego, praktično na minimalcu. In moramo v zakonu - ker ti ljudje zagotavljajo praktično javno zdravje in pomoč ostarelim skozi svojo delovno obveznost - zagotoviti tako dodatke, kot je prej Miha rekel, kot tudi povišice pri plačah, jih nagraditi.  In še to bi rad povedal. Kar nekaj ljudi nas je opozorilo, da so se cene začele zaradi korona epidemije v domovih za ostarele dvigovati, zaradi tega, ker ne morejo novih upokojencev sprejeti, ker morajo nabavljati zaščitno opremo, za dezinfekcijo in tako naprej.   (nadaljevanje) To je zdaj problem, ki ni zaradi ljudi nastal, ki so uporabniki teh storitev domov upokojencev, ampak zaradi epidemije. Cene se ne smejo dvigniti in stroške bi morali pokriti iz javnih sredstev, iz sredstev, namenjenih za korona zakon, tako tudi sredstva za plače zaposlenih. In še zadnje bi rekel, poglejte, mislim, da bi obe ministrstvi morali poskrbeti, proučiti v najkrajšem času, veliko je zaposlenih na ministrstvih in to je pomembna zadeva, da bi lahko to naredili, da se pošlje okrožnica v domove, da dejansko sprostijo, bom rekel, oprostite grdi besedi, ampak tako je, zaporniški sistem v domovih, ko so ljudje zaprti v svojih sobah in se ne morejo družiti. Tako naj se omogoči druženje, če je v nadstropju, pač ni obolelih, da se omogoči sprehod na vrtu oziroma da se omogoči obisk zdravih sorodnikov, seveda ob jasni fizični distanci in nošenju zaščitne opreme.  Hvala lepa.
Hvala, Željko, na konciznosti in dobronamernosti. Zdaj bi prosil, da se odzovete državne sekretarke, ker se je kar nekaj nabralo, potem bomo naredili tisto 15-minutno pavzo, nato pa bomo nadaljevali. Ne vem, katera želi prva besedo. V redu.
Tina Bregant
Pozdravljeni, spoštovani, spoštovane!  Najprej se zahvaljujem za konstruktivno atmosfero danes. Poleg tega moram reči, da se zahvaljujem vsem, ki dobro delajo v domovih za starostnike. Še posebej pa se zahvaljujem starostnikom, ker vem, da jim je zelo težko, živeti s korono danes je izjemno težko in prav je, da ne poslušajo samo medijskih zgodb, ki, moram reči, da če bi jih sama poslušala, bi se ob njih počutila izjemno, izjemno slabo. In prav je, da starostniki tudi vedo, da delamo veliko in da delamo vse, da bi se razmere izboljšale.  Najprej bi se navezala na to, kar smo danes večkrat slišali, da nismo dali ustreznih navodil, priporočil. Tule imam dokument, datiran konec marca, ki je bil poslan vsem domov za starejše, socialnovarstvenim zavodom, centrom za usposabljanje, o organizaciji zdravstvene oskrbe v socialnovarstvenih zavodih. Žal je tako, da smo veliko prosili, veliko se pogovarjali, in ja, številni domovi za ostarele so nas poslušali in navodila upoštevali, že marca. Določeni pa tega niso storili, iz različnih razlogov. In zato - meni je zelo žal, jaz se raje pogovarjam, raje imam razumen razgovor in nisem pristaš odlokov in dekretov, to je nekaj, kar mene osebno, ki sem ljubitelj svobode, izjemno moti. Vendar, tudi na pritiske, ki jih izvajate, smo bili prisiljeni določene stvari spremeniti iz priporočil in pripravljamo odlok prav o delu v domovih za ostarele. Jaz bi si želela, da bi se dalo stvari reševati s priporočili, s pogovorom, vendar, žal, v nekaterih primerih, zlasti teh izpostavljenih, to ni šlo. Danes je nekdo izpostavil, da je nekje treba povleči črto, in res je, da smo se tudi odločili za izvedbo strokovnega nadzora nad delom v določeni ustanovi. Vsak strokovni nadzor omogoča, pokažeš, da delaš dobro, oziroma razkrije tudi eventualne nepravilnosti.  Kar se tiče dela v domovih za ostarele, pravzaprav smo o tem že veliko govorili, ne vem, ali se je treba ponavljati, vendar bom vseeno rekla, da imamo koordinatorje, regijske koordinatorje, ki skrbijo za to, kar se dogaja v domovih, sodelujejo z zdravniki družinske medicine, z medicinsko sestro, z regionalnim epidemiologom, in seveda v primerih, ko se   (nadaljevanje) odločamo o tem, ali nekdo potrebuje zdravljenje, kakšno zdravljenje potrebuje, se oblikuje tudi tričlanska komisija iz treh zdravnikov, iz domskega zdravnika, zdravnika regijske bolnišnice in tudi strokovnjaka za paliativo, zato da se naredi dober načrt. V načrtu je vedno upoštevana tudi volja posameznika oziroma svojcev.  Kar se tiče smrtnosti. Smrtnost v domovih za ostarele je visoka, ne samo v Sloveniji, povsod po svetu, kjer pustoši covid, tudi v Italiji, Španiji je smrtnost skoraj 50 %. Vendar pa bi ob tem vseeno povedala, mogoče vam preberem nekaj letnic umrlih, ki so umrli zaradi covida. Nekaj je treba povedati, vsi so imeli pridružene kronične bolezni, vendar naj vam preberem letnice rojstva umrlih: 1923, 1928, 1925, 1928, 1930, 1925, to so kar lepe številke, lepa starost. Tudi kar se tiče umrljivosti na splošno, v lanskem trimesečju - zakaj prihaja do striženja podatkov pri smrtnosti, dejansko bomo vedeli vse te stvari kasneje, naknadno, saj veste, po bitki biti general je enostavno. Če primerjamo, kakšna je bila smrtnost starostnikov nad 90, od januarja do marca 2018 je umrlo 995, v letošnjem enakem obdobju tisoč 162, vendar je to približno enaka številka kot v enakem obdobju 2019, ko je bila ta številka tisoč 148. Če pogledamo skupaj umrljivost starejših od 65 let, v obdobju januar-marec 2020 je bilo 4 tisoč 928, v letu 2019 5 tisoč 157, skratka, več, smo pa imeli takrat hudo gripo, in v letu 2018 4 tisoč 760. Da ne bo kdo narobe razumel, z ukrepi, ki smo jih sprejeli, zlasti s temi ukrepi, ki omejijo predvsem svobodo gibanja, smo namreč zajezili ne samo koronavirusne okužbe, ampak tudi ostale okužbe, kot so respiratorni sincicijski virus, kot so adeno virusi, veste, zaradi pljučnice se še vedno umira, tudi pri nas v razvitem svetu še vedno. Vendar pa so te smrti, ki so sedaj prisotne, pa res v veliki meri povzročene s tem nesrečnim virusom. Meni je žal vsakega, vendar, kot sem rekla, je treba razumeti neko širšo sliko.  Zdaj bi pa prav posebej na določena vprašanja odgovorila, ki so bila izpostavljena od samega začetka.  Bili smo pravzaprav pozvani, in se tudi strinjamo, da je nekatere odloke, ki smo jih sprejeli, treba prilagoditi. Veste, da se epidemija spreminja, ima svoj značaj, nekateri jo primerjajo tudi s kakšnim zmajem, ki potem še opleta z repom, ne glede na to, da mu morda že oddrobimo glavo. In sicer smo se odločili za spremembo odloka, kar je bilo danes že omenjeno, kako so pravzaprav starejši diskriminirani ob nakupih v trgovinah. Moram razložiti, zakaj smo se sploh v prvi vrsti odločili za ta ukrep. Namreč, predlagali smo, da hodijo v trgovine ob določenih urah zato, da se ne izpostavljajo stiku z mlajšimi, mlajši so namreč asimptomatski, se pravi, ne kažejo znakov obolenja, pa lahko že trosijo viruse naokoli. To je bil rezon, zakaj smo se odločili tako. In smo se odločili, da bomo šli v spremembo odloka, da bodo starejši, sicer na svojo lastno odgovornost, če bodo želeli, bodo lahko šli v trgovino tudi ob drugih urah,  (nadaljevanje) vendar pa morajo razumeti, da je zanje najbolje, da v trgovino hodijo ob urah, ki so značilne za njihovo starostno skupino, ker jih to ščiti. Njih najbolj ogrožamo mi, mlajši, tega se je treba zavedati.  Drugi odlok, ki tudi, upam, mislim, da bo zdaj odločen na Vladi, kar se tiče omejitve dviga zdravil na recept v lekarnah. Tudi tu bom podala razlog, zakaj smo se za to sploh odločili. Namreč, veste, da sta največji proizvajalki učinkovin za zdravila Kitajska in Indija zaprli svoje dobave in zaradi tega so dobavne verige prekinjene. Tudi naši proizvajalci imajo sicer nekatere zaloge, vendar pa zadoščajo za tri do šest mesecev. To je bil razlog, zaradi katerega smo se odločili, da bomo omejili možnost dviga zdravil na recept v lekarnah, ki pa ga zdaj, ko smo preverili vse zaloge, tudi na JAZMP, umikamo; upam, da bo na Vladi odobreno. Naslednja stvar, ki je bila izpostavljena, so bila testiranja. In sicer ste rekli, da se v Avstriji testira vse v domovih za ostarele. Na ministrstvu smo na zvezi z ostalimi državami, predvsem preko teh konferenc, ki jih vodi Svetovna zdravstvena organizacija, in res je, da sedaj epidemija prehaja v fazo, ko je treba okrepiti testiranje. Kako se posamične države odločajo za nekatere poskusne metode, je prepuščeno državi, tudi kakšne teste ima. Moram reči, da pri nas imamo oziroma naš paradni konj je naša mikrobiologija, smo edini, ki smo od samega začetka uporabljali samo teste, ki jih odobri WHO in CDC ter Evropska zveza za mikrobiologijo. In pri nas smo se odločili, da bomo izvedli presečno kohortno študijo z odvzemom brisa in serologije pri naključno izbrani populaciji. V Avstriji so se odločili, da bodo naredili kohorto v domovih za ostarele; tu so pač različni principi dela, iz tega se bo sklepalo na različne stvari. Se pa strinjam z vami, da epidemija dejansko sedaj prihaja v fazo, ki je podobna tisti prvi fazi, ko smo bili izjemno pozorni na vse obolele in smo resnično izjemno intenzivno iskali vse kontakte in tudi tako imenovano brisali vse. In zdaj prehajamo v to fazo, s tem smo začeli pravzaprav že na začetku tedna, o tem ste bili tudi obveščeni. Tako marsikaj od tega, kar ste predlagali, se dejansko že izvaja.  Najbolj me boli pravzaprav, da se problematika rešuje preko medijev. Moram reči, da mi zelo dobro sodelujemo z Ministrstvom za delo in tudi z domovi. Nekateri domovi so v sodelovanju izjemni, marsikaj se da tudi dogovoriti, seveda pa vedno obstajajo izjeme, in jaz si želim, da bi bile to resnično samo izjeme, ki pa potrjujejo pravilo, da se v večini domov pa vseeno dela dobro.  Ali je treba organizirati delo v domovih še nekoliko drugače, podpreti s kadri, spremeniti tudi zakonodajo, kar se tiče dolgotrajne oskrbe, se pogovarjati o negovalnih bolnišnicah, odgovor je da, da, da in še enkrat da. Ne moremo pa narediti vsega naenkrat. Trenutno rešujemo najbolj urgentno situacijo, ob tem pa seveda pripravljamo tudi spremembe, za katere upam, da bodo našim starostnikom zares v pomoč in da bodo lahko svojo starost preživljali bolj kakovostno.  Hvala.
Hvala, dr. Tina Bregant. Državna sekretarka Mateja Ribič, gotovo želite tudi vi besedo. Izvolite.
Mateja Ribič
Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem tudi v mojem imenu! Osredotočila bi se na tri, štiri zadeve, ki so bile izpostavljene in se tičejo našega ministrstva. In sicer, naprej glede teh dodatkov. Obstajata dve vrsti dodatkov, en dodatek je po kolektivni pogodbi za izpostavljanje nevarnemu okolju, drugi dodatek je pa dodatek po zakonu, ki govori o nadpovprečni izpostavljenosti tveganju za svoje zdravje oziroma prekomerni obremenitvi. Kot je bilo že včeraj rečeno, nikogaršnji namen ni, da tu dodatki ne bi bili izplačani. Za dodatek po zakonu bi želela tudi to povedati, da je zakon začel veljati 11. aprila, večina domov je pa takrat že plače za mesec marec imelo izplačane. In ko bodo ti dodatki izplačani, bodo zaposleni te dodatke dobili vse za nazaj, nobeden ne bo prikrajšan. Se pa bodo dodatki izplačevali, tisti po kolektivni pogodbi, ki govori o 65 %. Za razlago kolektivne pogodbe je pristojna komisija, to je bilo vprašanje glede tega izplačevanja oziroma interpretacije tega člena, poslano na komisijo. Komisija je svojo razlago podala, tako bodo tudi naša navodila, da se izplačuje v skladu z obrazložitvijo oziroma razlago komisije za razlago kolektivne pogodbe za javni sektor. Prejeli pa bodo vsi naši zavodi tudi usmeritve glede tega dodatka, ki ga določa zakon, ta pa je za nadpovprečno izpostavljenost in za prekomerno obremenitev.  Bilo je večkrat rečeno glede sproščanja ukrepov v domovih za starejše. Zelo se zavedamo, v kako težkem položaju so stanovalci, v kako težkem položaju so tudi svojci, ne samo stanovalci. Obstaja pa tu utemeljen strah, da se bo s sproščanjem ukrepov povečalo število okuženih v domovih oziroma v tistih domovih, kjer okužbe še ni, da bi znal kdo od zunanjih to okužbo prinesti. Večkrat je bilo že rečeno, da je nekdo okužen tudi takrat, ko še ne kaže nobenih znakov okužbe. Tega se zelo bojimo, se pa zavedamo in bo nekaj treba narediti na tem, da se ti stiki omogočijo tudi v živo, ne samo preko telefona. Z našega ministrstva je bilo tudi že poslano vprašanje oziroma določeni predlogi na strokovno komisijo, ki bo o tem odločala, ker konec koncev mora to odločiti zdravstvena stroka, na kakšen način bi se te zadeve lahko izvajale, da bodo v prvi vrsti zavarovani oziroma zavarovano življenje in zdravje stanovalcev domov za starejše, to nam je vsem prva skrb.  Glede zadeve Ljutomer. V vseh zadevah, preden se ukrepa, je treba preveriti dve plati zgodbe, vedno sta dve plati. To Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dela in v skladu z ugotovitvami, ki jih bomo prejeli, bomo sprejeli nadaljnje odločitve v zvezi s tem.  Veliko je bilo tudi omenjeno glede smrti v domovih za starejše. Tu bi želela najprej povedati, da vsaka smrt je tragedija, za svojca največja, ne glede na to, ali je to ena ali jih je trideset ali jih je šestdeset, kolikor jih je vseh skupaj v naših domovih. Se pa moramo zavedati, kot je tudi bilo že večkrat povedano, da ljudje v domovih za starejše občane umirajo. In ta umrljivost zaenkrat, z vsemi temi navodili, ki jih imajo domovi za starejše za preprečevanje okužbe, ni nič večja kakor drugače v prejšnjih letih,   (nadaljevanje) zaradi gripe, zaradi drugih respiratornih infektov.  Rečeno je bilo tudi večkrat glede tega sodelovanja domov za starejše. Tu ne bi želela, da bi bilo kaj napačno razumljeno, da tisti domovi za starejše, ki imajo virus, da bi se to slučajno razumelo, da so to slaba vodstva, da ne sodelujejo s koordinatorji. Tudi tisti, ki zelo, zelo dobro sodelujejo s koordinatorji in je vse to tudi pisno podkrepljeno, da sodelujejo, imajo virus, ker ni odvisno čisto samo od tega, ali se držiš vseh ukrepov ali se jih ne držiš. Tako ne bi želela, da bi bilo slučajno interpretirano, da so domovi, ki imajo virus, slabi, tisti, ki ga nimajo, so dobri, tudi tisti, ki imajo virus, so zelo dobri domovi.  Rečeno je bilo tudi glede tega, da je veliko zaposlenih v domovih na minimalni plači oziroma da imajo zelo slabe plače. Res je. V Domovih za starejše imajo tudi zdravstveni tehniki, se pravi tisti, ki imajo peto stopnjo izobrazbe, ko začnejo delati, se pravi začetniki, so na minimalni plači. Tak plačni sistem je, to je plačni sistem javnih uslužbencev, to je v skladu z zakonodajo, ne pomeni pa, da imajo pravično plačilo. Pač, sistem je to povzročil, da je res skoraj 40 ali pa mogoče v nekaterih domovih še večji procent zaposlenih na minimalni plači.  Še glede števila - ampak vidim, da zdaj gospoda poslanca ni v dvorani - domov. Tudi to sem preverila v vmesnem času. V neki tabeli je res, če se gre vse skupaj seštevati, navedenih 115 vrstic, ampak kakor sem jaz na hitro pogledala, so tudi enote posameznih domov potem ločene. Na naši spletni strani sta v bistvu dve tabeli. Ena tabela napotuje oziroma se odpre tabela na strani skupnosti, tam so navedeni vsi domovi, ki so v javni mreži, tako zasebni izvajalci kot tudi javni zavodi, in tam, če ima nekdo enoto, potem ni naveden dvakrat. V drugi tabeli, kjer so pa tudi vsi kontakti glede domov, so pa tudi zaradi tega, vsaj domnevam, da je zaradi tega, enote domov navedene ločeno, se pravi, je dom kot ena številka in če ima tri enote, so potem v naslednjih treh vrsticah te enote. Bomo pa preverili, če bi se to dalo uskladiti oziroma da bo jasna obrazložitev na spletni strani, kaj to pomeni, ker verjamem, da zdaj lahko prihaja do tega lapsusa. Drugače pa je teh domov, ki delujejo v javni mreži, 102.  Hvala lepa.
PREDSEDNIK DR. FRANC TRČEK
Hvala lepa, predsedujoči.  Lep pozdrav vsem prisotnim!  Bom skušal biti čim krajši. Že včeraj smo deset ur poslušali razpravo in moram priznati, da sem že malo pozabil, kaj sem včeraj hotel govoriti.   (nadaljevanje) Dobro je bilo povedano s strani ministra za zdravje, statistiko nam je ponazoril. Bilo je dobro povedano tudi s strani Tatjane Frelih iz NIJZ, pa gospe Skaze z nacionalnega inštituta, pa gospe Ažman iz zdravstvene nege, pa Melite Zorec iz Skupnosti socialnovarstvenih zavodov Slovenije. Zdaj smo komaj dobili občutek, kako velik je ta sistem oziroma nek vpogled, z vsemi temi podatki, kaj tu vse obstaja, na kaj se to vse skupaj veže. Minister je tudi dobro povedal, kje so še problemi okrog teh domov. Zdaj v bistvu govorimo o domovih za starejše občane. Ne bom govoril o teh treh, ki so bili problematični. Upam, da se bo našla rešitev za te zadeve, vsaj za te tri, ki so problematični, oziroma je v bistvu samo še eden. Ja, velik del teh domov starejših občanov, kot smo že slišali, dva dni že poslušamo, ni zasnovanih kot zdravstvene ustanove, ampak kot socialnovarstvene ustanove. Tu so problemi, in upam, da se nekako, saj se tudi vidi, da se znajdejo ustanove, da znajo urediti zadeve, kot je treba.  Tudi minister je dobro povedal včeraj v startu, tako kot je rekel v startu, da se vsi ti predlogi, ki smo jih dobili od predlagatelja, na nek način že izpeljujejo, tako kaj dosti okrog teh sklepov ne bi govoril. Danih je pet plus tri plus eden, ti sklepi so pač napisani, kot so napisani, ampak kolikor razumem, nekako potekajo v smeri, kakor so zapisani. Minister je tudi dobro povedal, priznal kadrovsko podhranjenost sistema, izčrpanost obstoječega kadra. Zanimivo je, da imamo na Zavodu za zaposlovanje tisoč 200 medicinskih maturantov, in ne vem, kako bi jih pritegnili, da bi bili vpeti v sistem, da jih nekako pritegnemo.  Z zaščitno opremo, kot vidimo, so se nekako stvari uredile.  No, seveda, finance so pa tu največji problem. Tako kot je predsedujoči že včeraj in danes povedal, pri vseh zadevah bi moral biti tudi predstavnik Ministrstva za finance zraven, da bi potrdil ali pa ne potrdil verodostojnost podatkov, ki vedno skočijo, ali je to to ali ni to, kdaj bo in tako naprej.  Moram povedati še to pri teh domovih, tu se zdaj - pa bom potrkal - igramo ogromno s čustvi teh starejših ljudi. To so starejši ljudje, ki so zdaj osamljeni, pa ne glede na tiste, ki so okuženi ali ne okuženi, vsi so v bistvu osamljeni, nimajo stikov s sorodniki. In dobro bi bilo, da se to čim prej… seveda, če se bodo sprostili ti ukrepi. Verjamem pa, da bo v domovih trajalo najdlje, to je jasno. S čustvi ljudje… Včeraj sem poslušal po radiju, ravno ko sem se peljal iz Ormoža, neko žensko, ki enostavno že peti teden ne more komunicirati z mamo. In ko to poslušaš, te, po domače povedano, malo… Tako šele vidiš, kam to vse skupaj sega.  Bil sem tudi opozorjen, pa čeprav to ni ravno za domove starejših občanov, da imamo ogromno otrok s posebnimi potrebami, kjer so starši ločeni od otrok, ne morejo jih obiskovati. Če dam en primer, mama in otrok, ki tam biva, pa je komunikacija prekinjena, in se zopet igramo s čustvi.   (nadaljevanje) To so težke stvari, težko jih je tudi dojemati, ampak vseeno, so problemi. Na to sem bil opozorjen tudi osebno.  Rekel pa bi tako, na koncu koncev - malo me že ta maska muči -, imamo dober javni zdravstveni sistem in upam, da bo tak ostal. In da prepustimo še naprej stroki, da dela svoje delo, in upamo na najboljše, da se čim prej iz tega zbrcamo. To bi bila kratka poanta moje razprave.  Hvala lepa.
Hvala, Jani, na konciznosti. Še vedno smo v Ormožu, kolegica Mojca Žnidarič, izvoli.
Hvala za besedo.  Po vsem, kar smo oziroma kar sem včeraj slišala s strani predstavnikov obeh ministrstev, iz gradiva, ki smo ga prejeli, dopisov, tudi obvestil, protokolov, ki so šli domovom za upokojence oziroma domovom za starejše, pa tudi po pogovoru z lokalno direktorico doma starejših občanov danes lahko rečem, da je bilo narejenega res ogromno za preprečitev širitve tega virusa, tako s strani ministrstev, predvsem pa s strani vodstev večine, kot smo rekli, res velike večine domov za upokojence.  Torej, sklicatelj seje nam je predstavil kar nekaj predlogov, ki bi jih naj sprejeli. Eden izmed teh je tudi ta, da nas pozivajo, naj se skorajda vse, veliko večino ali vse okužene z virusom covid-19 pošlje v bolnišnico. Jaz takega mnenja nisem. Kot je jasno že včeraj povedal minister, pa tudi ostale dni, vsak oskrbovanec domov za starejše, ki je potreboval bolnišnično oskrbo, jo je tudi dobil, in vsak, ki jo bo potreboval, jo bo dobil. O premestitvi v bolnišnice pa sem prepričana, da ne moremo odločati mi, politiki, ampak da o tem še naprej uspešno odločajo zdravstveni strokovnjaki. Kot smo včeraj slišali, je to cel tim, tu niti ni samo en zdravnik, ampak kar tim, strokovnjak s področja paliative in še marsikdo. Tudi to smo lahko včeraj videli v medijih, kaj se zgodi, če politika odloči, da bi premestili neko večje število pacientov oziroma oskrbovancev v bolnišnico. Moram reči, da nisem ponosna na to dejanje, čeprav prihajam iz tiste regije. Danes je bilo govora tudi o moji občini, o možnosti premestitve v Ormož torej teh 40 oskrbovancev, in sem dejansko vesela, da je tam nekako bila izkazana pozitivna pripravljenost, seveda ob zagotavljanju vseh zaščitnih ukrepov. Ne vem pa, kakšna bo zdaj odločitev, ali bo do tega prišlo ali ne. Ampak še enkrat pozivam, tako kot pravijo zdravstveni strokovnjaki, tako je tudi dejansko najbolje za te ljudi. Ne moremo o tem odločati mi, politiki. Težko odločamo tudi svojci, ker sama lahko iz osebnih izkušenj povem in potrdim vse to, kako težko je zdaj v teh časih, ko nimaš stika z nekom bližnjim, ki je v domu upokojencev. Naš dom v Ormožu je na srečo takoj 6. marca zaprl vrata, čeprav sem se tudi sama znašla pred zaprtimi vrati tisti dan, ampak sem res vzela to kot dejansko pravi varovalni ukrep. Vesela sem bila tega, ker vem, da so s temi ukrepi naši bližnji, naši starostniki zaščiteni, bolj kot če bi vrata ostala odprta, kot so, žal, predolgo v Ljutomeru, da se te okužbe prenašajo v domove.  Še en pogled, če omenim dementne bolnike, ko se govori o premeščanju. Običajno pride - to pravijo tudi strokovnjaki, pa tudi sama lahko iz osebnih izkušenj povem - pri premeščanju dementnih bolnikov do velikega poslabšanja zdravstvenega stanja, izgube orientacije, v glavnem res se poslabšajo stvari. In vem, da velika večina ljudi, ki so v domovih za upokojence, če niso ogroženi, okuženi, tako da bi rabili   (nadaljevanje) bolnišnično varstvo, je bolje, da ostajajo v domovih. In se mi zdi ta rešitev, da pridejo zdravstveni delavci tja pomagat, ker je kader v domovih za upokojence res zelo obremenjen bil že prej, zdaj pa še bolj, res se mi zdi veliko boljša rešitev, da pride zdravstveni kader pomagat v domove upokojencev, kot pa da se vse te ljudi seli iz njihovih domov v bolnišnična okolja.  Želela sem še poudariti - tu bom res kratka, ne bom vsega ponavljala -, kako huda je ta prepoved obiskov. V zvezi s tem je v prvih dneh, se mi zdi, celo nekako negativno nastopila predstavnica Srebrne niti. Sama nisem, kot sem rekla, te prepovedi vzela tako, ampak res kot neko varovanje naših starejših. Je težko, na srečo so nekateri ali pa večina takih, ki lahko opravimo vsaj telefonske pogovore, tudi video klice. Kot je prej gospod Trček omenil, verjetno je pa kar nekaj takih, kjer tudi telefonski ali pa video klici niso možni. Ampak jaz osebno vseeno mislim, da je to trenutno najboljša rešitev. V tistih prvih fazah, če se spomnim, je tako nekaj zdravnikov kot tudi ministrstvo dejansko vsem svojcem ponudilo, da jih lahko, če menijo, da bodo bolje skrbeli za njih doma, vzamejo iz domov. Ampak mislim, da se je za to, po podatkih, v celi Sloveniji odločilo okoli deset svojcev. Verjetno so vsi dali svojca v dom zato, ker za njega dejansko ne morejo skrbeti. In tudi vsi, ki hodimo v službe, jim lahko prinesemo iz službe in od drugih stikov še več teh okužb in je bilo zelo težko komurkoli sprejeti takšno odločitev.  Jaz upam, da bo res ta epidemija čim prej končana, da bodo tako svojci kot sorodniki se lahko ponovno srečali. Seveda ne bo naenkrat sproščeno, ampak neke rešitve, verjamem, da se bodo našle.  Bi se pa, tako kot ste se številni, tudi sama osebno res zahvalila vsem tistim, ki delajo v domovih, zdravstvenih ustanovah, tudi drugod, namreč, to ni delo, to je poslanstvo. Ko obiskujem te domove, največkrat našega domačega v Ormožu, moram reči, da velika večina ljudi res to delo opravljajo s srcem in dušo in ne za tisto minimalno plačo, ki jo, žal, dobijo, o čemer je tudi že bilo govora. Tako hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali, da je stanje v naših domovih čim bolj normalno. Tisti trije domovi, ki pa imajo velike težave, pa upam, da se bodo čim prej rešile. Med njimi, kot je bilo rečeno, je tudi naš dom iz sosednje občine Ljutomer. Upam, da se bo tudi tam našla neka najboljša rešitev, kajti, kot rečeno, vem, da selitev za te ljudi ni najboljša rešitev, saj jim je težko zamenjati okolje. Če bo treba, pa verjamem, da je vseeno vsaj neko manjše število ljudi dobrodošlih tudi v sosednjih občinah in da jim bomo to pomoč ponudili, če bo potrebno. Hvala.
Hvala, Mojca. Kolega Vojko Starović, izvoli.
Hvala za besedo, predsedujoči. Kakor je bilo že večkrat rečeno, je ta pandemija postavila v ospredje osnovne potrebe ljudi po hrani, stanovanju, zdravstveni zaščiti, oskrbi starejših. V ospredje ponovno stopa koncept socialne države oziroma države blaginje, ki se je uredila in uresničevala po prestanih grozotah druge svetovne vojne. Koncept je ob sedanji pandemiji našel tudi pot na mize neoliberalnih trdnjav. Tako je, recimo, vlada Velike Britanije nedavno zagnala večmilijardni program za nadaljnji razvoj javnega zdravstva. Dejstvo je, da smo se s krizo pandemije v Sloveniji, kakor smo že ugotavljali, primerjalno gledano na splošno   (nadaljevanje) dokaj dobro in uspešno spoprijeli. Spodletelo pa nam je pri starejših stanovalcih domov, o čemer je danes govora. Od vseh umrlih je velika večina umrlih prav iz vrst stanovalcev domov za starejše. To dejansko kaže, da nečesa nismo delali pravilno, da zadeve glede stanovalcev domov nismo najbolje vodili. Korenine neustreznega pristopa do starostnikov sicer segajo že precej nazaj. Slovenska politika se je od samostojnosti naprej v dilemi med investiranjem v nujne javne dobrine, v zdravstvo, oskrbo ostarelih, in namenjanjem sredstev in denarja drugam, v razna politična in ekonomsko-interesna združenja, odločala bolj za slednja. Toda ne glede na to, da je bilo to področje oskrbe starejših zanemarjeno, ga nikakor ne bi smeli spregledati in zanemariti tudi ob nastopu pandemije, saj se je vedelo, da so ravno starejši najbolj ranljivi. Na neustrezen pristop so opozorili tudi sami stanovalci doma v Poljčanah. V pismu resornim ministrstvom so zapisali, da so zgroženi nad načinom obravnave starostnikov, ki so oboleli za covidom-19. Opozarjajo, da je spreminjanje domov v infekcijske bolnišnice nesprejemljivo. »Kakšno obravnavo pa lahko zagotavljajo domovi v neustreznih prostorih, ob pomanjkanju potrebne medicinske in varovalne opreme in ob kadrovski zasedbi, ki ne zadostuje niti za oskrbo in zdravstveno nego v normalnih razmerah, kaj šele v teh izrednih razmerah,« so zapisali. Pisci tega pisma verjamejo, da so enakovredni ostalim državljanom v tej državi, zato pričakujejo in zahtevajo, da se jim omogoči bolnišnično zdravljenje enako kot drugim. Poudarjajo, da niso drugorazredni državljani. V SAB jim glede tega moramo dati prav - starejši niso in ne smejo biti drugorazredni. Zato pričakujemo, da bosta Vlada in stroka sprejeli ustrezne ukrepe, ki bodo zagotovili najmanj enakovredno, če ne prednostno zdravstveno varstvo in obravnavo tudi stanovalcem domov v tej epidemiji, ki kot starostniki predstavljajo pravzaprav najbolj ogroženo skupino.  Hvala.
Hvala, kolega Vojko. Naslednji je kolega Jožef Horvat. Nato dobita besedo še Franc Jurša in Miha Kordiš.
Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani minister, gospod Tomaž Gantar, državna sekretarka, gospa Mateja Ribič, kolegice in kolegi, spoštovani gostje, vse lepo pozdravljam! Jaz sem hvaležen za vse konstruktivne, podčrtujem konstruktivne, razprave, za neke politikantske se pač ne morem zahvaljevati. Tu smo dejansko z enim ciljem, in pozdravljam idejo predlagateljev, da spregovorimo na tem odboru - sicer nisem stalni član -, da spregovorimo o skrbi za prebivalce oziroma stanovalce domov starejših občanov v času te grozljive epidemije. In tako kot vsako svojo razpravo, vezano na to epidemijo, tudi to začenjam z iskreno zahvalo vsem ljudem, državljankam in državljanom, ki spoštujejo navodila in priporočila stroke, seveda tudi ukrepe, ki jih je sprejela Vlada. Posebej se zahvaljujem zdravstvenemu osebju, ki dejansko z nadčloveškimi napori rešuje naša življenja. In zdaj, ko smo pri tej temi, posebna zahvala tudi vsem, ki delajo, srčno delajo in strokovno delajo v domovih starejših občanov. Saj me poznate, malo tudi lokalno vedno obarvam svoje razprave.  In ko na tem mestu govorimo - praktično vsak se je dotaknil problematike v Domu starejših občanov Ljutomer -, ne morem mimo tega. Vendar se najprej zahvaljujem osebju Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki tam pomaga, in seveda tudi celotnemu osebju Doma starejših občanov   (nadaljevanje) Ljutomer. Moje pismo podpore ne bo naslovljeno na nobeno vodstvo, ne na ministra ne na Vlado, ampak ga pošiljam stanovalcem DSO-jev in tudi njihovim svojcem. Kot ste opazili, nisem izpostavljal posebne zahvale Vladi, lahko pa najbrž, če smo le kolikor toliko objektivni, vsi rečemo, da se je Vlada dobro, strokovno spoprijela s to krizo; dejansko se je v tem enem mesecu, kar imamo novo sestavo Vlade, marsikaj konkretnega in učinkovitega tudi zgodilo. Če ne bi bilo raznih ukrepov, za katere seveda mnogi pravijo, da kratijo svobodo, celo človekove pravice in tako naprej, ampak prva človekova pravica, po mojem razumevanju, je to, da smo zdravi, zagotavljanje zdravja, potem bi se lahko tudi zgodilo, da bi imeli Bergamo situacijo v Sloveniji. Tako res zahvala vsem.  Mene tudi moti, ker sem poslušal vas, kolegice in kolegi, da so razna obračunavanja preko medijev in tako naprej. Tudi pozivi, kako bi rekel, nekvalificirani pozivi, da se naj kakšnega direktorja doma starejših občanov enostavno odreže, te pozive je dobil konkretno minister te Vlade, gospod Janez Cigler Kralj, ampak na drugi strani pa taisti kličejo po demokratičnih procesih, ki jih seveda tudi mi v Novi Sloveniji striktno zagovarjamo. Dom starejših občanov, kateregakoli ali pa vsaj večina njih, seveda, ki so državni, je ustanovila vlada s sklepom, v skladu z Zakonom o zavodih, v skladu z Zakonom o socialnem varstvu. Vsak od teh zavodov ima tudi svoj statut in v statutu so tudi opredeljeni organi doma starejših, recimo, svet doma, najvišji organ, svet doma ali svet zavoda je najvišji organ zavoda, konkretno v tem primeru doma starejših občanov. Potem je direktor in potem strokovni svet doma. Tako vidim v teh komentarjih, tudi včasih takšnih, ki so pod pas, da mnogi enostavno ne vejo, kako te institucije, konkretno domovi starejših občanov, funkcionirajo. Saj, včasih nas tudi pride jeza pa bi rekli, pa, minister, daj tistega odstrani, in tako naprej. Ej, ne gre! Tu je demokratična država, tu imamo zakonodajo, in kot rečeno, imamo pomembne akte domov starejših občanov. Pristojnosti sveta doma - ne bom vseh našteval, ker ne želim kratiti vašega dragocenega časa -, svet zavoda sprejme statut in njegove spremembe ter dopolnitve s soglasjem ustanovitelja. Sprejme tudi druge splošne akte. In zdaj, če sem pri drugih splošnih aktih, mi dovolite tu eno misel. Seveda, takšni domovi imajo, recimo, evakuacijski načrt in tako dalje, imajo požarni red in tako dalje. In zdaj bi želel opozoriti na to, da se iz te epidemije, iz te grozljive epidemije moramo tudi nekaj naučiti. Prej sta tako kolega Jani kot dr. Trček govorila, če smem povzeti, o neki drugačni arhitekturi nekih bodočih, sodobnih domov starejših občanov. To ne morejo biti več neki veliki objekti, kjer bo 300 sob ali kakorkoli že, ampak moramo imeti tudi odgovore na takšna vprašanja, kot je ta epidemija. Sam pri sebi se sprašujem, koliko domov starejših občanov, državni ali zasebnih, ima načrt ali je imelo načrt, kako ravnati v času epidemije.   (nadaljevanje) Seveda, vsi potem čakajo in kažejo na enega ali drugega ministra, na ministra za socialo ali pa na ministra za zdravje. Minister za zdravje ni direktor nobenega doma starejših občanov, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni direktor nobenega doma starejših občanov, in hvala bogu, da ni, ne more biti. Direktor ima natančno definirane naloge v statutu, pa ne bom zdaj šel naprej naštevat. In res, tu se zdaj meni pojavlja vprašanje; in upam, da se bomo, kot rečeno, iz te grozljive epidemije nekaj naučili. Nekoč sem bil direktor neke majhne službe v neki korporaciji za informatiko in sem moral imeti načrt, kaj se zgodi, če na računalniški sistem pade jumbo jet, drugače revizijska hiša, katerakoli že, mednarodna, domača, ni dala kljukice. O tem govorim, ali znajo te institucije, konkretno direktor, svet zavoda, ali znajo takšne situacije tudi predvideti in imeti eksakten načrt, kaj narediti.  Jaz sem hvaležen ministru Janezu Ciglerju Kralju, tudi državni sekretarki, mislim, da sta oba bila na obisku tako v Ljutomeru, pa midva s kolegom Juršo nisva želela tam imeti nobene medijske pozornosti, bog ne daj, ampak mislim, da ta obisk na licu mesta, da je to bila ena zelo dobra gesta. Ravno tako tudi v Domu starejših, ne Murska Sobota, ampak Rakičan, ki je tu ena svetla točka, en dober primer. Zahvaljujem se tudi gospodu Gantarju za njegovo razpravo včeraj.  In zdaj grem na predloge sklepov, ki so jih predlagali kolegi iz Levice. In sicer: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj v največjem možnem obsegu zagotovi bolnišnično zdravljenje vsem bolnikom s covid-19, tudi oskrbovancem v domovih starejših občanov, in s tem v največji možni meri razbremeni posamezne socialnovarstvene zavode.« Danes sem med drugim govoril tudi z uglednim zdravnikom in tudi direktorjem ene od bolnišnic v našem delu Slovenije, vezano tudi na včerajšnjo razpravo ministra, gospoda Gantarja. In je naše razmišljanje takšno: bog ne daj, da bi politika pisala napotnico, kdo mora iti v bolnišnico, ker če mi sprejmemo ta sklep, potem na nek način poslanec piše napotnico, kdo je za bolnišnico, pa kdo ni za bolnišnico. Mogoče preveč poenostavljam, ampak dajmo, zaupajmo to stroki. In jaz tu ločim, tudi v domu starejših občanov imamo direktorja, ki je v bistvu poslovni direktor, ki skrbi za finance, za kadre, da streha ne pušča in tako naprej, in imamo strokovni svet. In, ja, tudi verjamem in tako razumem, da se poslovni direktor ne more kar vmešavati v delo nekega zdravnika, ki tam hoče reševati življenja, ker je on morda diplomirani ekonomist, zdravnik je pa zdravnik. Tako mislim, da si te zadeve moramo tu malce razjasniti. In jaz ne želim preko političnih apelov in političnih sklepov, ker vse, kar mi sprejmemo, je politično dejanje, ne moremo mi politično vplivati na nekoga in ga prijeti za roko, da bo napisal napotnico, ker kolikor vem, če hočeš v bolnišnico, moraš imeti napotnico, je tako? Da pa so drugi prijemi, o tem je pa tudi že včeraj minister, pristojen za zdravje, govoril in ne bom s ponavljanjem kratil vašega dragocenega časa.  Še ena zadeva je. Vedno, ko so problemi, ko so kakšne katastrofe, nesreče in tako naprej, šibke točke izbijejo. Ampak iz tega se moramo nekaj naučiti. Jaz sem že dvakrat, če ne večkrat, vložil poslansko pobudo, da se v razvid poklicev zapiše tudi socialni gerontolog ali pa univerzitetni diplomirani socialni   (nadaljevanje) gerontolog. Veste, tako daleč sem prišel, da - nisem uspel, seveda, pa ne vem, zakaj, ali morda zato, ker je prvi program, prvo izobraževanje za univerzitetnega diplomiranega socialnega gerontologa spisala Alma Mater Europaea in tudi izvajala, ne samo spisala, ker so tam v Murski Soboti študentje samoplačniki, pač, mi ne dobimo koncesij, tudi za zdravstveno nego ne, pa tudi za fizioterapijo ne, ampak to je zdaj druga zgodba in tudi drugi resor. In zdaj, če se iz tega nič ne bomo naučili… Vsi pa vemo, ja, socialne gerontologe bomo potrebovali, jih potrebujemo. In danes je to problem, dobi diplomant ali diplomantka diplomo, pa ne more na prakso; poznam to, ker mi to pridejo mladi diplomanti pojamrat v poslansko pisarno, in imajo prav. In se dejansko nič ne naredi.  Jaz podpiram ukrepe te Vlade, ne hvalim Vlade, podpiram ukrepe te Vlade, ki dejansko grejo tudi v kontekst, ja, našega političnega programa, kjer na prvem stebru piše dostojanstvo človeka. In v tem kontekstu želim Vladi, da tudi nadaljuje. In še enkrat zahvala vsem državljankam in državljanom, ki razumejo, da pač moramo potrpeti, epidemija je velika naravna nesreča in ko je nesreča, ni časa za veselice. Ampak enkrat - ja, upanje umre zadnje, gospod predsednik, torej, imamo upanje in bo tudi ta nesreča mimo, za nami, in bo prišel čas, ko se bomo lahko prosto gibali, bomo lahko svobodni. Je pa dejstvo, Slovenija se pa lahko tu v primerjavi z nekaterimi drugimi državami pohvali, da so ukrepi, ki so bili tu sprejeti in se jih ljudje striktno držijo, prijeli, ukrepi so prijeli. Če pogledamo število okužb, število smrti zaradi virusa sars covid-2, za vsako smrt mi je žal, ampak lahko rečemo, statistično smo gotovo dobri. Nihče najbrž med nami ne more reči, ne bi bilo treba nobenih ukrepov sprejemati, vse bi bilo treba pustiti naravnemu toku, ne vem, koliko bi danes šteli mrtvih zaradi te bolezni.  Moram reči, glede na to, kar so predstavniki Vlade že tudi povedali, da je veliko teh zadev, h katerim predlagatelj poziva preko sklepov Vlado ali ministrstva, da se jih že izvaja, zato se mi ta trenutek ne zdi smiselno podpreti nobenega sklepa.  Hvala lepa.
Hvala, prekmurski kolega. Preden ram repliko, bom rekel, da se bom tudi pridružil zahvalam, ki si jih izrekel ti, kot ki jih bo izrekel Franc Jurša, ker sem v svojem bogatem življenju živel tako v Murski Soboti kot v Stročji vasi.  Kdo bo zdaj? Predlagatelj ima prednost. Predlagatelj, Primož, izvoli.
Hvala lepa. Saj razumem strateški moment in težo teme, ki jo obravnavamo, ampak dajmo ta piar preseči, no, pa iti na vsebinske stvari, ki smo jih predlagali. Zdaj, da se vsak posebej zahvaljuje osebju vseh domov, okej, saj so vredni zahvale, ampak ni to zdaj ključnega pomena. Dajmo se fokusirati, prosim lepo, na vsebino. In vse točke predlagane vsebine stojijo na terenu, stojijo ne na tem, kaj so si naši strokovni sodelavci pa mi v poslanski skupini izmislili ali pa rekli, o, mogoče bi bilo pa fino, ne vem, da bi pa zdaj vse ljudi dali v bolnišnico, o, to je meni dobra ideja… Ampak so čisto vse točke, od hospitalizacije do testiranj, do dodatnih sredstev za domove, za vključevanje javnosti, vsa iniciativa za vse točke predlaganih sklepov za to sejo   (nadaljevanje) je prišla s terena. In to, spoštovane kolegice in kolegi, je degradacija ljudi, ki se ukvarjajo na terenu z vprašanji, ki jih mi danes modro politično debatiramo in sprejemamo odločitve. Sprejemanje, potrjevanje teh sklepov je potrjevanje ugotovitev stroke in ljudi, ki se jih točno in direktno tiče ta problematika, ne pa odgovarjanje na neko politično matrico. Bodimo tisti, ki podpremo stroko in ne politiziramo, pa si iz najšibkejših delamo piar.  Hvala.
Hvala. Če bi zdaj dela analizo diskurza, bi ugotovil, da je tudi predlagatelj delal piar, SAB je delal piar, pa NSi je delal nekoliko piara, druge poslanske skupine pa niti ne, resnici na ljubo.  Franc Jurša, izvoli. / oglašanje v ozadju/ Replika, tri minute. Pa bi prosil tudi predlagatelja, da po 20 urah gremo malo zaključevat te tri seje v smeri večje strpnosti, a veste, ker ponavadi, ko se nekdo začne dreti, večina ljudi misli, da mu zmanjkuje argumentov, pa se mi zdi, da nam ne zmanjkuje argumentov. Izvoli, kolega Kordiš.
Hvala. Ni predlagatelj tisti, ki kakorkoli vleče to sejo, mislim, da je imel kdo drug veliko več besede. Ampak v osnovi sem zaprosil za repliko, ker sem bil napačno razumljen. Kolega Horvat pred mano je neposredno polemiziral z mojo razpravo in mislim, da sem bil do neke mere celo namerno napačno razumljen.  Prvič, stvari, ki jih v Levici predlagamo, niso zrasle na našem zelniku, ampak prihajajo neposredno s terena, od tistih, ki imajo največ opravka z reševanjem izbruha epidemije koronavirusa v domovih starejših občanov, združenja, skupnosti, sindikatov, medicinskih sester, tistih, ki delajo s temi bolniki in na katerih v tem hipu sloni celoten sistem oskrbe, in ne na njihovih ugodnih pogojih dela, ampak na njihovi požrtvovalnosti. In vi pravite, da so določene stvari, ki jih predlagamo, nesmiselne, da so politične, ja, ampak te stvari predlagamo na podlagi vložkov s terena, združenj, strokovnih, če želite. In kot drugo, v eni sapi se zahvaljujete vsem zaposlenim za njihovo požrtvovalno delo, pri tem pa prikladno pozabite omeniti, da delate vse, da ne bi prišli do svojega kriznega dodatka. To je pa en dekret, ki ga Vlada noče napisati - da bi bili vsi zaposleni, ki delajo v domovih za starejše občane, po nujnosti deležni dodatka. Tega pa ne. In vi trdite, da smo prinesli sklepe, ki se že izvajajo. Kako točno se izvaja izplačevanje kriznega dodatka za tiste v negi in vse ostale, ki držijo domove za starejše zdaj pokonci - tako, da se jih nosi na komisijo, to je tisti dodatek za kolektivno pogodbo. Vodjo komisije, sindikati pravijo, da jo je treba odstaviti, da mora oditi, zaradi tega, ker jim dodatka noče izplačati oziroma interpretira določbo na tak način, da bi čim manj ljudi prišlo do tega kriznega dodatka. Korona dodatek v vašem zakonu pa tudi ni obvezen, pušča proste roke vodjem zavodov, ali bodo ta dodatek izplačevali, komu ga bodo dali, koliko ga bodo dali. Toliko so vredne te vaše zahvale zdravstvenim delavcem in delavcem v negi!
To je bila replika. Potrebujete repliko na repliko? (Ne.) Možna je po poslovniku.  Kolega Jurša, končno ste dobili besedo, izvolite.
Predsednik, hvala lepa.  Upam, da sem zadnji razpravljavec po tolikih urah. Seveda pa vse prav lepo pozdravljam v dvorani! Ne bom posebej našteval, da ne bom jemal časa, ker mislim, da je dragocen. Nisem član tega odbora, ampak sem včeraj zadevo spremljal temeljito tudi preko možnosti TV in moram reči, da je bila kar konstruktivna razprava in da je dobro, da govorimo o problematiki starostnikov, v tem trenutku govorimo o problematiki starostnikov v domovih, povezani s to zdravstveno krizo.  Osebno ocenjujem, da smo v državi zelo uspešni pri reševanju te problematike, in upam, da bomo tako tudi   (nadaljevanje) tudi ostali v nadaljevanju, in da so ukrepi, ki so bili sprejeti, bili pravi ukrepi. Kljub temu, da nekateri tudi v tej dvorani trdite drugače. Jaz upam, da se ti ukrepi ne bodo prehitro sproščali in bi nam prinesli nazaj tisti začetek krize, ki smo ga že doživeli.  Nadalje moram reči - pa ne bom delal svoji stranki nobene promocije -, da pa moram vseeno pohvaliti zdravstveno osebje, ki je vložilo ogromno napora, da stvari obvladujejo na tak način, kot jih obvladujejo. In seveda tudi ljudje, ki delajo v domovih za starostnike, so se trudili in delajo, so delali in bodo delali. Politika v nobenem primeru, spoštovani, ne sme odločati o tem, ampak mora poslušati stroko in na osnovi strokovnih argumentov sprejemati določene zaključke. Osebno ocenjujem, pa ne zaradi tega, ker so nekateri posamezniki že razpravljali v tej smeri, pač pa zaradi tega, ker ocenjujem, da domovi, ki jih imamo v Sloveniji, v tem trenutku, v tej krizi se je izkazalo, da so enostavno preveliki, da je prevelika koncentracija starostnikov na enem mestu. In verjetno bi kazalo v bodoče razmisliti o tem, da bi ta obseg sob v domovih bil bistveno nižji, sam pa kot nestrokovnjak ne želim v tem trenutku reči, kakšna velikost teh domov naj bi bila.  Moramo pa ugotoviti, da bi vseeno morali že zdavnaj imeti rešeno dolgotrajno oskrbo. Mi tega nismo uspeli narediti, vedno smo imeli težave. Ta prenos obveznosti z enega ministrstva na drugo ministrstvo je dejansko onemogočil, da bi to zadevo imeli že sprejeto; v naši poslanski skupini smo si neizmerno želeli, da bi bilo to tako. Veste, kaj, ti naši domovi dejansko ostajajo paliativne bolnišnice. Jaz sem, hvala bogu, obiskal dom, kjer imam štiri ožje sorodnike, in sem na nek način ocenjeval, kako funkcionirajo ti oddelki, različno. Ogromno ljudi, ki so tam, bi verjetno morali biti nekje drugje. Ampak mi nimamo nobene druge možnosti in zadevo selimo v domove za starostnike.  Moram povedati, da sem iz Ljutomera. Nič ni narobe, kljub temu, da je Ljutomer v zadnjem obdobju nonstop v medijih. In moram vam povedati, da je ljutomerski dom, glede na to, da je velik, vseeno prijeten dom. Po novem letu, v januarju sem obiskal ta dom. Vse svoje štiri sorodnike se obiskal in moram reči, da sem bil zadovoljen z njihovo nastanitvijo in tudi sami so izkazali svoje zadovoljstvo, da so zadovoljni. Velike težave imamo. Dom je na odlični lokaciji, poleg tega centralnega doma imamo tudi manjši oddelek za 21 oskrbovancev, ki so dementni. Ampak zgodilo se je to, kar se je zgodilo. Jaz danes kot politik ne želim s prstom kazati na nobenega, da je ta in ta razlog, da se je v domu v Ljutomeru to in to zgodilo, da je prišel virus v ta dom; tega nihče ne more reči. Obstajajo pa neke možnosti, na kakšen način je dejansko virus prišel lažje v dom. Zakaj se zdaj težave plasirajo v sredstvih javnega obveščanja, to me najbolj skrbi. Pa bom rekel, Šmarje pri Jelšah, saj so bili v večjih težavah, pa so se zadeve na nek način uredile, vsaj tak občutek imam, ker ga ni v medijih. Verjetno tudi zaradi tega, ker so dejansko tam vsi skupaj stopili, pa so rekli tako, zdaj pa se moramo potruditi, moramo na tem delati. Pač, v Ljutomeru, na žalost moram oceniti, da to ni tako.   (nadaljevanje) Kot je že nekdo danes rekel, moramo poslušati obe plati medalje ali pa obe strani, če tako lažje razumemo, in takrat bomo lahko tudi dobili eno splošno oceno. Bom pa nekaj povedal, kar mi leži dejansko na duši. To pa je včerajšnja reakcija bolnišnice na Ptuju in še koga zraven te bolnišnice. Poslušajte, to so zdravstveni delavci! Človek je dobil občutek, da ti zdravstveni delavci ne poznajo svojega področja, vsaj takšne so bile njihove izjave, na žalost. In to ni najbolje za ugled zdravstvene stroke, ki je ogromno, ogromno prispevala h kolikor toliko umiritvi situacije na tem področju v naši državi. Zato jih pozivam, da poskušajo to zadevo tudi na nek način popraviti, če se še da popraviti.  Hvala.
Hvala, kolega Jurša. Prijavljen k razpravi je še Miha Kordiš, in tako smo izčrpali razpravljavce.
Hvala za besedo, predsedujoči. Prej sem že imel uvodno razpravo, v kateri sem bil kar obširen. Skoncentriral sem se na tri vogelne kamne, za katere mislimo, da bi jih bilo treba spraviti v prakso. Vogelne kamne, kako rokovati z izbruhom epidemije covida-19 v domovih za starejše občane, ki so se spremenili v žarišča epidemije. Na moje izvajanje, da je treba okužene starostnike premestiti v bolnišnice, da je treba sistematično testirati oskrbovance in zaposlene v domovih starejših občanov in da je treba za delavce v negi ter ostale delavce domov starejših zagotoviti primerno plačilo, krizni dodatek in tako naprej, za vse, so se odzvali tudi predstavniki izvršne veje oblasti. Rad bi to, kar so povedali, postavil v kontekst, ker je bilo zelo veliko zavajanja v njihovih besedah, precej nedopustnega zavajanja, ker gre tudi za relativizacijo smrti. Recimo, mislim, da je bila gospa sekretarka, ki je razlagala o tem, kakšne letnice rojstva imajo ljudje, ki so preminuli v domovih starejših občanov. Poglejmo mi raje nek drug, veliko bolj relevanten podatek: da je povprečje smrti od covida-19, ki pade na oskrbo starejših v domovih, 40, 50 % na ravni Evropske unije, pri nas je 81,5 %. In vi prištevate že obstoječe bolezni in letnice rojstva teh, ki so umrli, da relativizirate te smrti. Ja, pa saj ravno zaradi tega, ker že imajo kakšna obolenja, ker so starejši, so ranljiva skupina. Ali bi ti ljudje umrli, če se ne bi nalezli covida-19 - ne bi, vsaj v takih pogojih, takih okoliščinah v tem trenutku ne bi. In vi te smrti relativizirate in branite pretekle zgrešene odločitve, na način, da zavračate usmeritve, za katere prosimo danes na seji, da jih sprejmete, da se rešijo življenja, ki se še lahko rešijo v bodoče in v nadaljevanju epidemije. Na podoben način relativizirate tudi smrti iz naslova covida-19 s primerjavami z gripo in tako naprej, češ, ja, saj pride epidemija, pa lansko leto, pa gor pa dol. Včeraj smo slišali, stroka, na katero se radi sklicujete, evo, smrtnost v primerjavi z gripo je višja za 10 do 35 %. Včeraj je povedala stroka, področni vodja iz UKC je to povedal. Mi moramo ustaviti epidemijo, ne pa relativizirati njenih smrtnih žrtev. Slišali smo lahko - to je že tretja seja v zadnjih 48 urah, na kateri sem to slišal s strani predstavnikov oblasti, in jasno se izkazuje kot politična strategija - nekaj o tem, kako   (nadaljevanje) medijske zgodbe ne držijo. Kolikor vem, morda se motim, ampak kolikor vem, so mediji povzemali stališča stroke in zainteresirane javnosti, ki ve, za kaj gre, Skupnosti socialnovarstvenih zavodov, torej domov, stališča sindikatov, opise bivanjskih pogojev starostnikov in tako naprej. Vi pa pravite, ja, mediji, to so »fake news«. Vse, kar ni Nova24TV, je »fake news« za vas, ali kaj? Vendar, če pravite, da medijske zgodbe ne držijo, povejte konkretno, katera zgodba in v katerem delu ne drži. Pa poglejmo, koliko je pa takih, ki pa držijo, če že kakšna ne drži. To je naravnost politikantsko.  Kar se tiče pobude, da se sistematično testira zaposlene in oskrbovance v domovih starejših, naj povem, da tu ne gre za neko eksperimentalno metodo, ampak gre za prvi korak k temu, da pogasimo domove starejših kot žarišče izbruha epidemije. Za to gre, ne za eksperiment. In to niti približno ni primerljivo s tem širokim testiranjem, ki naj bi 3 tisoč ljudi po državi testirali, tisto je čisto nekaj drugega, tisto je splošna raziskava. Mi pa govorimo o tem, da je največ smrtnih žrtev v sektorju skrbstva starejših, tam so največje nevarnosti okužbe in tam je treba še posebej poseči. Splošna raziskava, seveda, kolikor je dobrodošla, ampak energijo je treba usmeriti tja, kjer bo najbolj zalegla, in domovi starejših so tisti, kjer bo ukrepanje najbolj zaleglo, kjer se bodo vsi viri najbolj poznali pri zmanjševanju smrtnih žrtev in pri širjenju okužbe. Saj ni beseda »žarišče« samo nek lep opis, ampak je to stvarno stanje. Vlada pa namesto tega, da bi se močneje soočila s tem, kar se v domovih starejših dogaja, pošilja policijske patrulje preganjati izletnike, ki gredo čez občinske meje. Ne se hecat!  Kar me pripelje do selitve v bolnišnice, češ, kako je vsak, ki je potreboval bolnišnično oskrbo, to bolnišnično oskrbo dobil. Mi govorimo o tem, da se starostnikom nameni primerno izolacijo, tistim, ki so okuženi, v kateri so lahko deležni ustrezne nege in skrbi. V domovih starejših občanov ne morejo biti in tam se potem tudi širijo okužbe naprej. Zato je treba ljudi prestaviti v bolnišnično oskrbo. Potem se pa še najdejo koalicijski poslanci in kdo drug, ki pravijo, ja, to je neka politična odločitev, to poslanci Levice pišete napotnice za bolnišnice. In situacijo v epidemiji primerjajo z običajnim stanjem v zdravstvu ali pa z običajnim delovanjem zdravstvenega sistema, kar je namerno potvarjanje in zavajanje. Navsezadnje, da se ljudi ne pošilja v bolnišnico ali pa kolikor se jih, je bila odločitev ministra, sprejeta politična odločitev. Tu se niti ne pogovarjamo o posameznih primerih, vsaj ne želimo se pogovarjati o posameznih primerih, želimo se pogovarjati o strategiji, ki jo ubira Vlada, oziroma, pomembneje, strategiji, ki jo predlagamo v Levici in ki bi po naše bolje učinkovala. Imamo dobre razloge za optimizem, da bo bolje učinkovala. Bom še enkrat ponovil statistiko, ki ni absolutna, je pa zelo dober indikator. Na Hrvaškem so imeli pri tisoč 950 potrjenih primerih okužbe 48 smrtnih žrtev, pri nas pa 79 smrtnih žrtev pri tisoč 353 potrjenih primerih. Kaj je naredila Hrvaška - kategorično je okužene oskrbovance poslala v bolnišnično oskrbo in so okužbo zajezili na ta način, bolje, kot je to pri nas. Razen, recimo, včeraj smo slišali dva konkretna primera,   (nadaljevanje) za Naklo pa za Mursko Soboto, da so tam oskrbovancem namenili bolnišnično oskrbo in na tak način zajezili in zaustavili širitev epidemije. Mislim, pa koliko materiala, koliko dokazov še potrebujete, da je treba prvič sploh vedeti, koliko je nosilcev okužbe v domovih starejših, in zato, da to vemo, sistematično vse testirati, in drugič, za tiste, ki so starostniki pozitivni, da se jih namesti v posebno nego v bolnišnice. Na tak način se bolje poskrbi za te starostnike same in zameji se širjenje okužbe, posledica - veliko manjše število smrtnih žrtev. Saj naj bi za to šlo, da preprečimo, kolikor se da, usodnih scenarijev. Tu na tej točki pa gre potem za posameznike, vsakega, ki ga lahko rešimo. Pa ki ga lahko vsaj zavarujemo, no, primerno zavarujemo, mogoče je to celo boljši izraz.  In za zaključek še ta boleča točka dodatkov k plači za tiste, ki v domovih starejših občanov delajo. Kolegice in kolegi, morda ste bili pozorni, morda niste bili pozorni, ko je sekretarka razlagala. Ali ste morda opazili, da je rekla: »Tile zaposleni bodo dobili tak dodatek, v tej višini, tile drugi zaposleni dodatka ne bodo dobili, tile tretji zaposleni bodo pa dobili neko tretjo varianto kompenzacije v tej višini.« Ni tega rekla, ni povedala konkretno, skrila se je za formalnosti. Kaj nam je povedala - ja, da imamo v okviru korona paketa neke dodatke, ki bodo izplačani za tiste, ki so v stiku z okuženimi. Se pravi, kaj to pomeni za pogoje dela v domovih starejših občanov - tisti, ki neposredno ne rokuje z okuženimi, dodatka ne bo dobil. Za krizni dodatek, ki je zapisan v kolektivni pogodbi za javni sektor, ta 65 % pribitek k plači zaposlenega v javnem sektorju, pa smo lahko slišali, kako bo upoštevanje te določbe raztolmačila pristojna komisija, kdo da je upravičen do tega dodatka in kdo ni. A kaj je kleč - predsednica te komisije, ki tolmači to določbo, zanjo pravijo sindikati, da mora odstopiti, zahtevajo njen odstop. Zakaj? Zaradi tega, ker to določbo tolmači na način, ki predstojnikom oziroma delodajalcem pušča popolnoma proste roke, komu bodo ta dodatek izplačali, komu ga ne bodo. In pod črto smo na tem, Vlada ni pripravljena zagotoviti kategoričnega dviga plač in nagrajevanja vseh zaposlenih, ki v tej epidemiji garajo v domovih za starejše, pa še kje drugje tudi, ampak išče tisoč in en način, kako bi si oprala roke in na ljudeh »šparala«, medtem ko sočasno milijarde in milijarde evrov brez postavljenih vprašanj meče biznisu, velikemu biznisu, ne malim podjetnikom.  In zato je še kako na mestu ta sklep, eden izmed tistih, ki smo jih v Levici predložili za današnjo obravnavo, ga bom prebral: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj zagotovi proračunska sredstva za financiranje z epidemijo povezanih višjih stroškov v domovih starejših občanov, ki so vključeni v javno mrežo.« Izpostavil bi dve stvari. Formulacija »financiranje z epidemijo povezanih višjih stroškov«, v njej se skriva dvoje, prvič, materialni stroški, ki so se povečali za domove starejših, in drugič, povezano s točko, o kateri sem prej razpravljal, za financiranje kriznih dodatkov in višjih plač za vse, ki so v domovih zaposleni. Tako aktivno se vsi hitite zahvaljevati vsem, ki delajo, pa delajo v zdravstvu, delajo v negi. Ne zamudite sekunde, da se ne bi slinili v mikrofon, kaj pa zares mislite o vrednosti dela teh, ki zdaj garajo in so podplačani, boste pokazali s konkretnimi dejanji, z izplačilom dodatka. Na neki načelni ravni, na ravni političnega sporočila, kolegice in kolegi iz poslanskih vrst, ki imate danes to pristojnost, pa boste pokazali z glasovanjem o tem našem sklepu.   (nadaljevanje) Vaša hvala le vredna točno toliko, kolikor je evrov, ki gredo za povišico zaposlenim, in niti en cent več. In glede na to, da zgleda, da bo kar velik del zaposlenih v domovih, v zdravstvu in še kje drugje ostalo brez povišice, je ta vaša hvala, zahvala, koliko so požrtvovalni, vredna nič ali pa za velik del teh zaposlenih je popolnoma prazna.  Drugi moment sklepa o zadostnem finančnem podprtju domov starejših pa je formulacija, da gre za tiste domove starejših občanov, ki so vključeni v javno mrežo, se pravi, tudi koncesionarje, ne samo domove v neposredni javni lasti, tudi koncesionarske domove, tudi zaposlenim v koncesionarskih domovih je treba nameniti povišico. Ravno tako delajo, ravno tako garajo, ravno tako so podplačani. Edina razlika med koncesionarskimi domovi in zares javnimi domovi je ta, da v javnih domovih so ti ljudje podplačani in jih je premalo, zato ker država na njih »špara«, v koncesionarskih domovih so pa podplačani in jih je premalo, zato da zasebnik na njih zasluži. Oboji si zaslužijo pošteno obravnavo, veliko bolj pošteno, kot so jo deležni v tem trenutku, in zaslužijo si povišico. In Vlada ima v rokah škarje in platno, samo zavihteti ga mora tako, da bodo ljudje prišli do nagrade. Ker, a veste, če se toliko pa toliko odstotkov vsega kadra, ki ga je, še enkrat ponavljam, že tako premalo in je že tako izgorel, ukvarja s pojačanim obsegom dela in pritiski zaradi epidemije koronavirusa, potem mora tudi redne dolžnosti tega kadra nekdo opraviti. To so pa tisti ostali zaposleni v skrbstvu, za katere vi pravite, da jim ne pritiče dodatek zaradi tega, ker nimajo neposrednega stika z okuženimi; ravno tako odnašajo delo in ravno tako garajo. In pozor, ne pozabimo, vsi ti zaposleni, ne le eni ali drugi, niso smeli ostati doma zaradi varstva otrok, potem ko so se zaprli vrtci, ko so se zaprle šole, ampak so morali odhajati na delo, v rizičnih pogojih, rizičnih razmerah, na delo v domove starejših pa v zdravstvene institucije, kakorkoli. Za to so bili dobri, da se jim da povišico, pa niso zadosti dobri.  Tako oba argumenta, krovna argumenta, ki stojita za nasprotovanjem našim sklepom, mislim, da padeta. Prvič, ti sklepi so strokovno podprti, ravno s strani tistih, ki so najbolj investirani v problematiko domov starejših, in hkrati so tudi akcijsko na mestu, ker preprosto ne zdržijo trditve Vlade, koalicije, obojih, da se določene stvari že izvajajo. Glede izplačila dodatka vsem zaposlenim v negi ni nekaj, kar bi se že izvajalo, recimo, kajne, ni.  Tako dajmo okrepiti domove starejših vsaj že v epidemiji, če že politični razred tega ni želel narediti v zadnjih dveh desetletjih. Dajmo zares pripoznati s finančno kompenzacijo delo tistih, ki so tam, ki so izpostavljeni okužbi, ki so se okužili. In dajmo končati žarišča v domovih na način, da okužene starostnike premestimo v primerno bolnišnično oskrbo, in na tak način preprečimo, da bi se epidemija covida-19 valila še naprej in terjala še več smrtnih žrtev, kot da teh še ni bilo dovolj, ravno med starostniki, ravno v domovih daleč, daleč največ. Lahko se ukrepa, je pa potrebna politična volja za to. Upam, še zmeraj, kljub vsem razpravam, da se bo   (nadaljevanje) do glasovanja ta politična volja našla, ker posledice tega, da se strategije ne spremeni, se štejejo direktno, tudi v številkah smrtnih primerov. Epidemijo je treba ustaviti, in mislim, da ta smer, ki jo predlagamo, je primerna smer, izkazana v tujini in delno izkazana tudi pri nas, ki epidemijo lahko ustavi. Tole beganje, ki smo mu priče zdaj že en mesec po domovih starejših, pa izbegavanje, skrivanje številk, tako ne bomo rešili ne starostnikov ne domov ne ničesar.  Hvala.
Hvala, Miha, ker si v umirjenih tonalitetah povedal zaključek.  Zdaj predlagam, da se sklep številka 6 oziroma sklep številka 1 od teh treh dopolnjenih formulira tako, da je jasno to, kar si povedal, za kaj gre to financiranje. Če se predlagatelji strinjate, ker mislim, da bi bilo to potrebno. »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj zagotovi proračunska sredstva za financiranje enega in drugega,« kot si povedal, z epidemijo povezanih… » Kdo bo v imenu predlagatelja?
Ja, se strinjamo. Pa predlagam, da si vzamemo pet minut, da uredimo besedilno, pa potem… Načelom pa ja, seveda, se strinjamo.
Bojana je želela še besedo. Izvoli.
Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Mogoče bodo kolegi lahko v tem času tudi uredili to zadevo, ne bom dolga. Včeraj sem prebrala pismo zaskrbljenega starostnika iz doma Potrča iz Slovenske Bistrice, ki je navajal, da so že dva meseca osamljeni, živijo za stenami in edini stik z njimi so negovalke, medicinske sestre, fizioterapevtke in vse ostalo, kar pač je kadra v domu starejših. Pred nekaj minutami je pa kolega, gospod Jurša, povedal, da je bil pri štirih svojih v domu v Ljutomeru. / oglašanje v ozadju/ Zdaj sicer ne vem, kdaj, ampak slišalo se je tako. In zdaj sem ravno dobila po elektronski pošti vprašanje…
Ali lahko konča poslanka, pa bo potem še odziv.
… kako to in s kakšno pravico lahko poslanec pride do svojcev, ostali svojci pa ne morejo. Zato bi rada na tem mestu res postavila vprašanje kolegu Jurši, kdaj je bil pri teh štirih svojcih. Če je pa bil zdaj, v tem času, je pa zelo zanimivo, kajti danes smo v Državnem zboru, jaz sicer verjamem, da vsi upoštevamo vse ukrepe, mislim, razkuževanje rok, nosimo maske, ampak lahko je ena napakica, ki se ti zgodi, pa si potem lahko okužen. Ali smo mi danes tukaj sploh varni. Zakaj to navajam? Zaradi tega, ker moja hčera je ob začetku epidemije prišla s Tajske, za štirinajst dni mi je zdravnica prepovedala stik z njo, zaradi tega, ker sem poslanka Državnega zbora, da ne bom nosila kakršnihkoli virusov okrog, in me je prosila, naj to upoštevam. In to sem tudi upoštevala, nisem imela stikov. Po 42 dneh je prišla s potovanja, nisem stopila niti do nje, nisem je videla, in resnično sem se držala vseh ustreznih navodil, ki smo jih imeli. Zato toliko na tem mestu, ker svojci bi radi šli k svojim oskrbovancem, ki jih imajo nameščene v domu, pa so pogoji takšni, da enostavno ne moremo zagotoviti dovolj ustreznega stika z njimi, ker, saj vemo, objem, prijazna beseda, to ogromno pomeni. Tako res, kolega Jurša, mogoče sva se narobe razumela, vsaj tako je bilo povedano, da ste bili pri štirih svojih v Ljutomeru. Tako res, kdaj je to bilo, bi bilo zanimivo danes slišati.   (nadaljevanje) V nasprotnem primeru pa mislim, da smo danes kar… je slabo stanje, oziroma mislim, da bomo vsi morali iti na testiranje.  Hvala lepa.
Kolega Jurša, izvoli.
Ja, kolegici Bojani moram odgovoriti. Logično je, da je fino, da si edina v tej dvorani, ki si slišala to, kar si povedala. Hotela si nekaj razpravljati, pa si si našla pač mene, ki sem prej tudi nekaj povedal. Povedal pa sem konkretno, da sem bil pri štirih svojih sorodnikih januarja meseca, po novem letu sem bil tam. In prosim, da javnosti ne zavajaš s tako razpravo, kot si jo imela zdaj.
Hvala.  Smo končali? To smo razrešili. Glejte, ljudje so razburjeni, poslušajo. Zdaj, če bi jaz začel vse spraševati, kar kaj dobim, ampak jemljem dobronamerno. Situacijo smo razrešili. Zdaj ne bom navajal, koga vse od svoje družine nisem videl že mesece, pa koga letos sploh ne. Lahko razumem te zadeve.  Ali smo zaključili razpravo? Smo. Torej, ni več razpravljavcev, razpravo smo zaključili. Po 20 urah razprave na treh odborih upam, da smo se dobro »zgučali«, da smo se tudi naučili vmes poslušati, kar nam definitivno ne bo škodilo v boju z epidemijo, ki upam, da ne bo prešla v pandemijo v Sloveniji ne v tem valu, ne v kakšnem bodočem, in tudi onkraj, dan pozneje, če se tako izrazim.  Prehajamo na glasovanje o predlaganih sklepih. Pet sklepov smo dobili v gradivu, trije sklepi so bili s strani predlagatelja dodatno predlagani - gradivo ste tudi prejeli -, en sklep je pa bil dodan še danes na prvem nadaljevanju. Seveda bom vse sklepe prebral. Opozarjam tudi, da glasujemo zgolj tisti, ki smo člani odbora, in tudi tisti, ki s pooblastilom nadomeščajo člane odbora. Glasovali bomo po vrstnem redu, kot so sklepi bili vloženi. Upam, da bo to glasovanje v redu potekalo; bilo mi je razloženo, kako.  Prehajamo na glasovanje. Prvi sklep se glasi: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj v največjem možnem obsegu zagotovi bolnišnično zdravljenje vsem bolnikom s covidom-19, tudi oskrbovancem v domovih starejših občanov, in s tem v največji možni meri razbremeni posamezne socialnovarstvene zavode.« / oglašanje v ozadju/ Postopkovno, izvoli, Jani.
Jaz bi zdaj samo rad vprašal, v čem je problem, ker nimamo glasovalnih naprav. Prej smo jih imeli, pa smo imeli dva odbora, zdaj pa nimamo. Ne vem, ali je to tako težko, te napravice dati, ker ta stvar funkcionira. Ne vem, zakaj moramo biti v 18. stoletju, če smo lahko še vedno v 21.
Nismo v 18. stoletju, bil sem podučen, da bo sistem deloval brez kartic, in glasujemo na isti način, kot glasujemo med redno sejo. Upam, da to drži.  V redu, bom še enkrat prebral. Ali je treba, da še enkrat preberem prvi sklep? Vseeno ga bom povzel: » … v največjem možnem obsegu zagotovi bolnišnično zdravljenje, seveda tudi oskrbovancem v domovih starejših občanov.« Prehajamo na glasovanje. Navzočih je 16 članic in članov odbora. Glasujemo.  Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da prvi sklep ni sprejet.  Prehajamo na drugi sklep, ki se glasi:   (nadaljevanje) »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj nemudoma ponudi kadrovsko in prostorsko pomoč DSO-jem, ki jo potrebujejo, in sicer tako, da v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih po materialni dolžnosti od zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti zahteva prepustitev v uporabo poslovnih in drugih prostorov, opreme, zdravil in prevoznih sredstev za zdravstvene potrebe. V skladu s tretjim odstavkom 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih pa naj Vlada določi posebne naloge fizičnim in pravnim osebam, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter tako zagotovi zadosten zdravstveni in negovalni kader, ki bo skrbel za obolele.« / oglašanje v ozadju/ Obrazložitev glasu, v imenu poslanske? Izvoli, kolegica Anja.
Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Prej me niste opazili, sem hotela že prej povedati, pa bom zdaj povedala za vsa glasovanja v okviru Slovenske demokratske stranke: mi bomo glasovali proti, pa ne zato, da se z nekaterimi sklepi ne bi strinjali po vsebini, ampak zato, ker smo včeraj in danes s strani pristojnih ministrstev slišali, da se te stvari izvajajo. In ker se izvajajo, in se izvajajo dobro, glede na to, kakšno imamo procentno situacijo in vse ostalo, se nam zdijo ti sklepi nepotrebni, zato jih v Slovenski demokratski stranki ne bomo podprli.  Hvala.
Dobro, hvala.  Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Levica Miha Kordiš, izvoli.
Hvala za besedo.  Tako kot smo podprli prejšnji sklep, bomo v Levici podprli tudi vse ostale sklepe, ki smo jih predlagali za to sejo odbora. Zakaj? Zaradi tega, ker dejavnosti in smer akcije, ki se jo mora Vlada lotiti v domovih za starejše občane - se je še ni, vsaj ne zadovoljivo, ali pa tega niti ne želi. Skratka, vsebine naših sklepov se ne izvaja, pa naj ministri trdijo stokrat drugače, dejstva pravijo, da je treba ukrepati, in kot rečeno, v Levici jih bomo podprli.
Hvala, kolega Kordiš.  Prehajamo na glasovanje o drugem sklepu. Glasujemo. (Glasovalo je 17 članic in članov.) Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (11 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Prehajamo na glasovanje o tretjem sklepu, ki se glasi: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj v domove starejših občanov nemudoma prerazporedi zdravstvene strokovnjake, ki so usposobljeni za kakovostno in varno obravnavo starostnikov, okuženih z novim koronavirusom.« Ni želje po obrazložitvi glasu, zato prehajamo na glasovanje. Glasujemo. (Glasovalo je 15 članic in članov.) Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o četrtem sklepu, ki se glasi: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj Državnemu zboru in medijem zagotavlja natančne statistične podatke o številu okuženih ter o številu smrtnih žrtev zaradi covida-19, vključno s podatki o številu žrtev v posameznih starostnih skupinah in številom smrtnih žrtev v domovih starejših občanov.« Obrazložitev glasu v imenu poslanske skupine?
Ja. Za ta sklep bomo glasovali, ker smo državljanke in državljani Republike Slovenije upravičeni vedeti, kaj se dogaja na področju te virusne bolezni, koliko je okuženih, koliko je ozdravelih in predvsem koliko je umrlih, še zlasti v domovih za starejše.  Hvala.
To je bil Željko Cigler v imenu Poslanske skupine Levica. Prehajamo na glasovanje o četrtem sklepu. Glasujemo. (Glasovalo je 16 članic in članov.) Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o petem sklepu:   (nadaljevanje) »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj v domovih starejših občanov poveča obseg testiranja oskrbovancev in zaposlenih.« Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Levica kolega Siter, izvoli.
Hvala lepa. Poglejte, testiranje je ključnega pomena in podlaga za vsakršno ukrepanje. Na tej točki obseg testiranj ni zadosten v Sloveniti, niti v generalni populaciji niti v teh epidemioloških žariščih, ki domovi za starejše so. Mi govorimo o ukrepih, takšnih in drugačnih, politika in stroka govorita o ukrepih, takšnih in drugačnih, ampak zadostne podlage za sprejemanje le-teh pa ni. Če hočemo govoriti o bolnišnični oskrbi, če hočemo govoriti o izolaciji okuženih, zato da bo varen preostanek populacije, moramo najprej jasno vedeti, pri čem smo. In države se odločajo, sekretarka je pred nekaj urami rekla, da je tu neko vprašanje različnih metodologij, kako pristopati, da obstajajo takšni in drugačni načini, ampak cilj mora biti isti, in to je konkretna 100 % pokritost s testiranji, da se lahko konkretno stroka potem tudi odloči, kakšne ukrepe bo ubrala. Temu služi ta poziv pod petim predlaganim sklepom. Mi ga bomo seveda podprli.
V redu. Prehajamo na glasovanje o petem sklepu. Glasujemo. (Glasovalo je 17 članic in članov.) Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Prehajamo na šesti sklep, ki ste ga preoblikovali. V imenu predlagatelja, kolega Siter, prosim, da nam poveš na novo formuliran sklep.
Hvala lepa. Torej, spremenjeno in obogateno besedišče in vsebina tega šestega sklepa se glasi takole: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije, naj zagotovi proračunska sredstva za financiranje z epidemijo povezanih višjih materialnih stroškov in izplačil kriznih dodatkov vsem zaposlenim v domovih za starejše občane, ki so vključeni v javno mrežo.«
V redu.  Vzel si bom pravico obrazložitve glasu. Zgodovinsko gledano socialna demokracija izhaja iz spoštovanja dela. Seveda bom ta sklep podprl. Osebno pa mislim, da kdorkoli je ali bo predsednik Vlade, se ne more širokoustiti, vsi boste dobili 100 do 200 % več, potem se pa to nekako v praksi izkaže kot figa v žepu. Meni zdaj trenutno že pregoreva telefon, kako si je vladna ekipa povišala neke plače; to SAB objavlja trenutno, ne vem, verjetno je bil nek link z Ministrstva za finance. Tega ne bom komentiral. Bom pa seveda v imenu Socialnih demokratov podprl ta sklep, kot sem podprl tudi veliko večino drugih sklepov.  Želi še kdo obrazložiti glas? (Ne.)  Prehajamo na glasovanje o šestem sklepu. Glasujemo. (Glasovalo je 17 članic in članov.) Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Prehajamo na sedmi sklep, ki se glasi: »Odbor za zdravstvo ponovno poziva Ministrstvo za zdravje, da sledi sklepu Vlade številka 1013-4/2018/32 z dne 31. 1. 2019, in najkasneje do 30. 5. 2020 sprejme predlog kadrovskih standardov in normativov na področju zdravstvene in babiške nege ter oskrbe.« Želi kdo obrazložiti glas? Ga bom obrazložil sam. To je v bistvu neka obljuba, ki jo je Državni zbor dal, neka obljuba, ki je bila na matičnem delovnem telesu, na tem odboru, sprejeta in ki še vedno čaka na izvršitev. Tudi ta sklep bom podprl.   (nadaljevanje) Prehajamo na glasovanje o sedmem sklepu. Glasujemo. (Glasovalo je 17 članic in članov.) Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet.  Prehajamo na glasovanje o osmem sklepu: »Odbor za zdravstvo ponovno poziva Vlado Republike Slovenije, da zagotovi sistematična testiranja za vse oskrbovance in zaposlene v domovih, kjer se je pojavila okužba z novim koronavirusom.« Glasujemo. (Glasovalo je 16 članic in članov.) Kdo je za? (7 članov.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o devetem, zadnjem sklepu, ki smo ga danes dobili na mizo: »Odbor za zdravstvo poziva Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za zdravje, da se o nadaljnjih ukrepih za zajezitev epidemije v domovih starejših občanov predhodno posvetuje z vsemi vključenimi deležniki, predvsem z vodstvi teh zavodov in sindikati zaposlenih, po možnosti pa tudi s stanovalci.«  V imenu poslanske skupine želi obrazložiti glas Primož Siter. Izvoli.
Hvala lepa. Ta sklep je zadnji in je tudi podnapis v bistvu vsega, o čemer smo včeraj in danes razpravljali ter glasovali. Ta sklep cilja na dialog, ki ga je v reševanju tega problema na političnem parketu in strokovnem parketu zmanjkalo. Dialog med vsemi deležniki, uporabniki, ljudmi na terenu, tistimi, ki smo se jim danes vsi zahvaljevali in ki tako požrtvovalno delajo, in na drugi strani odločevalci na Ministrstvu za zdravje, ki usmerjajo ukrepe za obvladovanje te epidemije, še posebej v domovih za starejše. In je ključen element konkretnih rešitev. Če kdo ve, kaj se dogaja na terenu, potem to ve teren. Če kdo ve, kaj je treba postoriti v skrbi za starejše, so to tisti, ki za starejše skrbijo. Zato s tem sklepom pozivamo k nekem odprtem dialogu, ki ni samo »befel« na eni strani, kot smo danes slišali, ampak tudi izmenjava mnenj, stališč in upoštevanje le-teh na strani, kot rečeno, vodstev domov za starejše, sindikalnih predstavnikov, predstavnikov zaposlenih in v končni fazi tudi uporabnikov. Mi bomo sklep seveda podprli. Hvala lepa.
V redu. Prehajamo na glasovanje o devetem sklepu. Glasujemo. (Glasovalo je 16 članic in članov.) Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (10 članov.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. Zaključujem točko dnevnega reda.  Preden zaključim 1. nadaljevanje 31. nujne seje Odbora za zdravstvo, se vsem zahvaljujem, ker je to verjetno zadnji odbor, ki mu predsedujem. Kot predsednik tega odbora bi se rad zahvalil sekretarki odbora, brez katere seveda ta odbor ne bi bil to, kar je. Zahvalil bi se tudi drugi kolegici, ki je danes odsotna, ki v ozadju skrbi, da vse poteka tako, kot poteka. Kdorkoli bo že predsedoval temu odboru, bo prišel v družbo dveh krasnih dam, ki kot številni pogosto nevidni v Državnem zboru skrbijo, da ima ta politika vsaj nekoliko dignitete, in od njih bi se lahko tudi poslanke in poslanci marsikaj naučili.  Zahvaljujem se vam za udeležbo na seji. Čuvajte zdravje in imejte se radi!