7. redna seja

Odbor za zdravstvo

12. 5. 2020
podatki objavljeni: 12. 5. 2020

Transkript

Marjan Maučec
Hvala za besedo, spoštovana predsedujoča.  Spoštovane članice in člani Odbora za zdravstvo, spoštovani vabljeni na današnjo sejo odbora! Državni svet Republike Slovenije… / oglašanje v ozadju/
Izvolite, kar nadaljujte.
Marjan Maučec
Državni svet Republike Slovenije je Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju sprejel   (nadaljevanje) na 22. seji, 16. 10. 2019, na pobudo takrat še državnega svetnika Franca Kanglerja.  Namen predlagane spremembe prvega odstavka 24. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je: zagotoviti spoštovanje temeljnih ustavnih načel in omogočiti uveljavljanje pravic do socialne varnosti ter pravic do zdravstvenega varstva tistim posameznikom, ki bi za ozdravitev diagnosticirano težko ozdravljivih bolezni in preživetja potrebovali zdravila, ki so zelo draga. Na svetovnem trgu so ta zdravila sicer dostopna, a so njihove cene tako visoke, da si jih povprečno situiran posameznik ne more privoščiti. Kot je bilo večkrat opozorjeno v javnosti, je nesprejemljivo, da se mora finančna sredstva za pomoč ljudem v takšnih primerih zbirati na podlagi donatorskih akcij državljanov, medtem ko država ne išče nobenih rešitev na tem področju. Državni svet kot rešitev predlaga zakonsko ureditev, v skladu s katero bi se plačilo zdravstvenih storitev v izrednih bolezenskih primerih, ko je ogroženo življenje posameznika, zdravilo za zdravljenje bolezni pa ni uvrščeno na pozitivno listo oziroma ni registrirano v Republiki Sloveniji, zagotovilo v celoti. Razliko nad ravnijo, ki jo krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bi se po našem predlogu zagotovilo iz sredstev državnega proračuna. O tem, ali je takšno plačilo zdravstvenih storitev upravičeno, bi v skladu s predlogom zakona odločala Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje, na predlog direktorja zavoda.  Državni svet je zakonodajno iniciativo v zakonodajno proceduro vložil ob zavedanju, da bo prva ovira, ki jo bo morala prestati, nasprotovanje takšnemu predlogu zaradi domnevne nesistemskosti predlaganih rešitev in še posebej nasprotovanje takšnemu predlogu zaradi njegovih finančnih posledic. V zvezi z očitki, da predlog zakona ne vsebuje finančnih posledic, Državni svet pojasnjuje, kar je najbrž jasno, da je število in obseg zdravstvenih stanj, ki bodo predstavljala podlago za ukrepanje v skladu s predlagano dopolnitvijo 24. člena ZZVZZ, nemogoče vnaprej napovedati. Ravno zato je novela predlagala rešitev, da se stroške, ki presegajo raven zagotavljanja kritja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, v izrednih primerih, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, financira iz državnega proračuna, kar pomeni, da se z njim ne bremeni zdravstvene blagajne. Eden od možnih virov proračunskih sredstev, ki bi predstavljal ta sredstva, je proračunska rezerva. Državni svet je bil že v okviru obravnave predloga zakona v Državnem svetu seznanjen tudi s trditvami Ministrstva za zdravje, da že trenutna ureditev na področju uveljavljanja zdravstvenih storitev omogoča pacientom, pri katerih je diagnosticirana redka bolezen, da bodisi v Sloveniji bodisi preko prehajanja na zdravljenje v tujino prejemajo ustrezno terapijo. Pri tem bi rad samo opozoril, da primeri, na katere so v zadnjih letih najbolj opozarjali mediji, nakazujejo ravno nasprotno, drugače. Očitno tistih pravih v praksi izvedljivih rešitev trenutno zakonodaja in podzakonski akti ne omogočajo. Zdravstvene težave oseb z boleznimi, ki so opredeljene kot težko ozdravljive, pa vsekakor ostajajo njihova realnost in realnost njihovih družin. Seveda si lahko vsi predstavljamo, kako se nekdo počuti, ko vidi, da nima nobene rešitve, ker pač zadeva ni izvedljiva, ni medijsko dovolj podprta in potem tudi ni možnega ozdravljenja. Vendar, če ne zaradi drugega, je bila prav želja po pomoči ljudem s težko ozdravljivimi boleznimi vložiti takšen predlog zakona nujna, saj se bo s tem odprla razprava o možnih rešitvah znotraj parlamenta - ne trdimo, da je Državni svet našel najboljšo rešitev -, v vsakem primeru pa zakonodajni postopek omogoča določene popravke in priti do cilja, kjer bi te težave s pomočjo države in spremembo zakonodaje bile rešljive.  Hvala za pozornost.
Hvala lepa za predstavitev.  Zdaj dajem besedo Ministrstvu za zdravje, in sicer je z nami minister Tomaž Gantar. Izvolite.
Tomaž Gantar
Hvala lepa, predsednica. Lep pozdrav vsem! Torej, predlog smo pozorno pregledali in jaz se lahko sicer z nekaterimi ugotovitvami strinjam, tudi težko je iskati vsa stanja, kjer lahko pride v poštev neko dodatno zdravljenje ali zdravila, ki jih v nekem danem trenutku v Sloveniji nimamo na razpolago. Vendar pa smo na Ministrstvu za zdravje mnenja, da če je zdravljenje v resnici, prvič, dokazano učinkovito in potrebno, imamo na razpolago že v obstoječi zakonodaji in tudi pravilih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da oseba, ki to potrebuje, pa naj gre za redko ali kakšno drugačno bolezen, to tudi lahko dobi oziroma je deležna takšnega zdravljenja, bodisi napotitve v tujino, če je to potrebno, kar odločajo - ker, kot rečeno, ne moremo imeti vsega natančno opredeljenega, ampak kljub vsemu -, se pravi, odloča o tem medicinska stroka, glede na dejstva oziroma možnosti zdravljenja pri nas ali v tujini. Poleg tega pa je možno tudi zdravila, ki sicer niso registrirana v Sloveniji, preko Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke v izjemnih primerih tudi v Sloveniji uporabljati in jih zagotoviti, če je to potrebno za zdravljenje enega ali več posameznih pacientov s posameznega področja. Tako po eni strani v resnici ne vidimo prave potrebe za sprejetje takšne novele zakona, ker pač obstajajo možnosti. Po drugi strani se je pa treba zavedati, da dostikrat prihaja do precejšnjih razhajanj, kar je stališče stroke, seveda na podlagi nekih dokazanih študij o zdravljenju določene bolezni, ne pa na podlagi posameznih lahko člankov, ki so objavljeni necenzurirano, brez strokovnih referenc in zato ne pomeni, da je to tudi najboljša pot, po kateri se da priti do pravega zdravljenja.  Poleg tega ima ta predlog tudi, kot je tudi sam predlagatelj že omenil, čisto tehnične pomanjkljivosti. Kljub vsemu je potrebna finančna konstrukcija oziroma projekcija. Uporabljajo se tudi nekatere terminologije, ki so neobičajne pri takšni zakonodaji. In zato je prevladalo stališče, predvsem na osnovi tega, kot pravim, da lahko že po obstoječi ureditvi nudimo zdravljenje, bodisi pri nas ali v tujini, in tudi z zdravili, ki jih trenutno nimamo, da se tega predloga zakona ne podpre.
Hvala lepa, minister.  Zdaj bi pa dala besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Nataši Voršič.
Nataša Voršič
Hvala lepa za besedo, predsednica. Lep pozdrav vsem! Zakonodajno-pravna služba je k predlogu zakona pripravila pisno mnenje. Če to mnenje povzamem, je Zakonodajno-pravna služba opozorila na pravnosistemsko ureditev in v zvezi z odločanjem skupščine zavoda je Zakonodajno-pravna služba opozorila na načelo zakonitosti in na merila, s katerimi se mora zagotoviti enako varstvo pravic vseh zavarovancev. In če zaključim, je Zakonodajno-pravna služba opozorila tudi na jasnost in določnost zakonske ureditve, ki jo mora vsebovati predlog zakona. Hvala.
Hvala lepa tudi za vaše mnenje. Zdaj pa vabim k besedi tudi ostale vabljene. Ali je z nami predstavnik Zdravstvenega sveta Republike Slovenije? Ugotavljam, da ne. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, želite besedo?   (nadaljevanje) Ja, lepo prosim, da se predstavite za magnetogram.
Jurij Furst
Dober dan! Sem Jurij Firšt, vodja Oddelka za zdravila, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Hvala za povabilo in besedo.  Mislim, da je minister za zdravje izjemno lepo povedal. Kot je predsednica vašega Odbora za zdravstvo prav tako v začetku navedla, je ZZZS pripravil pisno obrazložitev, ni dolga, ampak mislim, da je zelo jasno napisana. Torej, ZZZS ne podpira tega predloga, iz več razlogov; praktično vse je navedel že minister, so pa tudi pravni razlogi, ki jih je opredelila vladna Služba za zakonodajo. Sam bi pa mogoče dodal samo ta vidik še, da je pred nekaj meseci vaš Odbor za zdravstvo obravnaval neko zelo podobno področje, in sicer sklade za redke bolezni. Gotovo se spomnite, bila je zelo bogata razprava, povabili ste veliko zunanjih, in mislim, da je bilo takrat zelo enotno rečeno, da sistemska ureditev formalnopravno ni idealna, želimo si celovite rešitve v ZZVZZ, torej v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, nikakor pa ne takšnih parcialnih, ki niso v redu. Ampak, ko pa gremo na nivo posameznega bolnika, ki potrebuje zdravilo iz tujine ali pa zdravljenje v tujini, pa trenutno dejansko imamo v Sloveniji izjemno dobro urejeno to področje, ni nobenih praktičnih vrzeli, čeprav pravno stvar celovito ni urejena. Želimo si jo pravno celovito urediti, nikakor pa ne na tak način, ki pravno niti vsebinsko ni ustrezen.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Ugotavljam, da ostalih gostov ni prisotnih. Ugotavljam tudi, da v poslovniškem roku, torej do 6. 5. 2020, ni bilo vloženih amandmajev.  Odpiram razpravo poslank in poslancev. Kdo želi besedo? Kolegica Iva Dimic, izvoli.
Hvala lepa.  Ko govorimo o predlogu zakona, ki ga imamo danes na mizi, mislim, da imamo vsi resnično pred očmi tudi te ranljive redke skupine bolnikov, bodisi so to otroci ali redke bolezni pri drugih posameznikih, za katere še ni nekega jasnega protokola, kako naj se zadeve uredijo, da se gredo v tujino zdravit ali pa se jih financira. Mislim, da je več ali manj vsem nam v tej dvorani skupno to, da se nihče ne strinja, da se za take bolnike zbirajo zamaški, da se zbira star papir ali karkoli, in da je potrebna neka sistemska rešitev. Iz predloga lahko razberem stisko, ki je nastala ob zdravljenju ali pa po potrebi zdravljenja malega Krisa in da je iz tega potem zadeva bila izpeljana. Sama bi želela, da bi bilo jasno, kako in kaj tudi ob takih redkih boleznih, za katere zdravila mogoče ni v Evropi in je potrebno zdravljenje tako, kot je bilo, v Ameriki. Mislim, da je bila tu največja težava glede protokolov, ker drugače otroke, ki potrebujejo zdravljenje, vem, da napotujejo po celotni Evropi. Tu je šlo res za poseben primer, ki pa jih je sicer nekaj v državi, in s tega vidika zagovarjam načelo, da je treba zagotoviti nek protokol, po katerem se zadeve zagotavljajo. Mislim, da človeško življenje ali pa zdravje enega otroka   (nadaljevanje) nima cene in bi morali tudi s tega vidika poskrbeti. Da pa je do tega predloga zakona prišlo, pa je bilo verjetno tudi to, da ravno v času, ko so se zbirala donacijska sredstva za malega Krisa, je bilo objavljeno, da je ravno ZZZS takrat imel okrog 40 milijonov nekega dobička, se pravi, da je imel možnost, da bi zagotovil tudi iz tega, pa so potem rekli, da se ne da, da zadeve niso tako določene, zaradi protokolov. Za naprej jaz želim, da bi zmogli, da se te zadeve reši na sistemski ravni. Sama včasih rečem, da sem malo huda, ko rečemo na sistemski ravni, ampak ko gre za reševanje in pomoč bolnikom, malim, mladoletnim, starejšim, kakorkoli, ne more biti od volje nekoga odvisno, kdo bo šel, kdo ne. To me vedno zaboli, ker pravim, kdo je tisti, ki odloči, kdo bo dobil neko zdravilo, pa kdo ga ne bo dobil, ali pa kdo bo imel možnost takega zdravljenja in kdo ne. Zato mora biti zadeva na tej črti vedno jasna.  Hvala.
Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Bomo dali dami prednost, Bojana Muršič, izvoli, beseda je tvoja.
Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica.  Spoštovani minister, vabljeni gostje!  Moram reči, da se kar pridružujem predhodnici, ki je lepo opisala stanje, s katerim se soočajo bolniki s temi redkimi boleznimi. Verjamem, da je namen tega predloga izjemno pomemben. Vsi se v zadnjem času soočamo s temi težavami pri zdravljenju redkih bolezni, saj smo v zadnjem času bili priče zbiranju donacij, zbiranju zamaškov, in takšnemu načinu Socialni demokrati nismo naklonjeni, kajti takšne rešitve bi morale biti v predmetni zakonodaji. Že izjemno dolgo čakamo na nov Zakon o zdravstvenem zavarovanju in zdravstvenem varstvu, ki, žal, še vedno ni ugledal luči sveta, in takšne stvari bi morale biti rešene tudi v tem zakonu.  Moram reči, da podpiram ta predlog, ki ga predstavlja danes Državni svet. Vem tudi, zakaj je nastala ta pobuda, in verjamem, da nas marsikdo pri tem tudi podpira. Kajti redke bolezni, s katerimi se soočajo posamezniki, tega ni izjemno veliko. Po ocenah, s katerimi razpolagamo, je približno en primer na 2 tisoč prebivalcev. Imam pa vprašanje za ministra, ali imamo mogoče ta podatek, koliko je teh bolnikov v Republiki Sloveniji, ki se soočajo s temi redkimi boleznimi. Še bolj boleče pa je za te bolnike, da iščejo druge poti, ko zdravniška stroka odloča, ali bo zdravljenje doma ali bo zdravljenje v tujini, ali je to zdravljenje na pozitivni listi ali ni. Jaz mislim, da ko se odkrije nekje v tujini zdravilo, vsekakor mora Republika Slovenija poskrbeti za takšne bolnike, da ne pride do tiste tragične zgodbe, in nekako je treba čuvati zdravje ljudi. Kot lep primer imamo tega Krisa, ki je šel po zdravilo v Ameriko, pri čemer je celotna Slovenija na takšen ali drugačen način pomagala, da smo pomagali temu otroku. Verjamem, da je zdravilo učinkovito vplivalo na njega in da bo njegovo zdravljenje tudi v nadaljevanju uspešno. Ampak to ni ve, v bistvu ti bolniki z redkimi boleznimi se soočajo tudi s tem, da je premalo strokovnjakov, premalo je diagnostičnih postopkov in veliko težav je, s katerimi se soočajo tako   (nadaljevanje) starši, pa tudi sami bolniki. Če zdaj govorimo zgolj o otrocih, tam so pač starši tisti, ki so najbolj na udaru, pri odraslih pa nekako cela družina, ki se s tem sooča in pomaga tem ljudem, da kolikor toliko kvalitetno preživljajo svoje življenje.  Tako moram reči, da je ta predlog korak v pravo smer, res pa je, kot je bilo danes že povedano in je tudi zapisano v mnenju Vlade, da ni opredeljena finančna struktura, koliko bi to prišlo, ampak zato tudi naslavljam vprašanje na ministra, ali imamo podatek, koliko je teh bolnikov v Republiki Sloveniji, ki se soočajo z zdravljenjem teh redkih bolezni, kajti po tem bi lahko nekako tudi ocenjevali. Vsekakor pa menim, da res moramo narediti korake naprej v spremembi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Lahko rečem, da bi podprla tudi ta predlog o oblikovanju sklada za redke bolezni, kajti tudi to bi bila ena izmed rešitev, da ti ljudje ne bi bili prepuščeni samim sebi, ko se soočijo s tako težko zadevo in ko iščejo vse poti, da bi pridobili prepotrebno zdravilo, ki jim bo dejansko omogočilo nadaljnje življenje. Toliko zaenkrat. Hvala lepa.
Hvala lepa. Če lahko, bo minister odgovoril. Hvala lepa.
Tomaž Gantar
Hvala lepa. Torej, odgovorov na vsa vprašanja nimam. Jaz verjamem, da obstajajo. Koliko je natančno teh bolnikov, ne vem. Zavedam se, da v resnici, glede na to, da gre za redke bolezni in redke primere znotraj majhne države, na posameznih področjih strokovnjakov lahko primanjkuje. In to lahko pri obravnavi teh bolnikov povzroča probleme. Ampak mislim, da smo tu zdaj zadevo bistveno širše zastavili - na eni strani govorimo o omogočanju nekih dragih zdravil in zdravljenja s tem predlogom, kar še vedno verjamem, da je predvideno v zakonodaji na primeren način. Verjamem tudi, da ljudi, ki znajo strokovno odločati, v Sloveniji imamo na teh področjih dovolj. Dejansko pa gre potem za celoten postopek zdravljenja, kjer je potreben ustrezno usposobljen tim na vseh področjih, teh pa po celotni državi enakomerno nimamo zagotovljenih, to sigurno drži. Ne bi se pa strinjal s tem, da nimajo dostopnih zdravil, ki jih v resnici potrebujejo in ki so, še enkrat, priznana znotraj strokovne javnosti, ne samo v Sloveniji, ampak tudi mednarodno, da ne bi potem tudi takšnega zdravljenja na koncu zagotovili.
Hvala lepa. Naslednji je prijavljen k besedi gospod Željko Cigler. Izvolite, beseda je vaša.
Hvala lepa, spoštovana gospa predsedujoča. Spoštovani gospod minister, gostje, kolegice in kolegi! Danes razpravljamo praktično o pomembni zadevi, o kateri je javnost v Sloveniji, državljanke in državljani, delila, mislim, da enotno mnenje, in to je, da je vsakemu v naši državi, ki je potreben zdravljenja, to zdravljenje treba omogočiti, če doma ali v tujini za to obstajajo možnosti in zdravila. Tu smo si enotni, in v tem smislu upam, da bo ta enotnost ostala naprej, da bomo lahko to zagotovili. Ker denar tu ni problem, govori se tako s stališča presežkov, ki so bili v lanskem letu v zdravstveni zavarovalnici kot tudi v proračunu, kjer so za to na voljo sredstva.  Rad bi povedal, da v letu 2019 se je zaradi izčrpanosti možnosti zdravljenja v Sloveniji na pregled, zdravljenje, preiskavo v tujino napotilo 507 oseb in so stroški zdravljenja v tujini znašali 8,9 milijona evrov. Medtem ko je zdravstvena zavarovalnica v letu 2019 337 milijonov evrov   (nadaljevanje) odhodkov porabila za zdravila. In v teh vsotah, če bi bilo potrebno, pa tudi višji, moramo najti za vsako državljanko ali državljana, še posebej pa otroka denar za njihovo zdravljenje in zdravila. Moram reči, da je ta predlog obravnavala že prejšnja, stara Vlada, Zakonodajno-pravna služba in tudi zdravstvena zavarovalnica, ki so imeli podobne pomisleke in ugovore, kot se podajajo danes. Ta predlog je pač nastal v času zgodbe malega Krisa in je motiviran temu primerno. Rad bi rekel, v imenu Levice, če želi Državni svet z manjšimi popravki prispevati k delovanju našega zdravstvenega sistema, da bo to boljše, ima dovolj drugih, bolj preprostih možnosti. Lahko, na primer, predlaga vrnitev bolniških nadomestil na raven pred ZUJF, o čemer smo že enkrat v Državnem zboru glasovali, pa, žal, nismo uspeli. Lahko uredi bolniške za starše, ki sobivajo z otroki v bolnišnici. Nenazadnje v končni fazi lahko tudi podpre - žal se to takrat ni zgodilo - predlog Levice za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je še vedno aktualno. Namesto tega, žal, se igra zdaj ena zgodba, ki je, razumljivo, v javnosti sprejeta. In bi rekel tako, predlog Državnega sveta je, kar se tiče predloga spremembe zakona, relativno nedoločen, zlasti v delu, ki se nanaša na redke bolezni, in sicer tako v členu kot tudi v obrazložitvi, in to je pokazatelj, da to niti ni bila prioriteta. Je pa kar dobro določen v delu, ki se nanaša na pristojnosti direktorja zdravstvene zavarovalnice in pač skupščine te zdravstvene zavarovalnice - in kaj nam to zdaj pove? Glede na to, da direktor zdravstvene zavarovalnice ni specialist za redke bolezni, skupščina te ustanove pa še toliko manj, lahko sklepamo, da je cilj Državnega sveta zgolj uvesti neko določilo, po katerem se bo na direktorja zdravstvene zavarovalnice lahko v konkretnih primerih, kot smo ga prej omenili, Krisa na primer, izvajajo medijski pritiski ali pa politični. In človek se ob tem vpraša, v kakšnih primerih bo direktor zavoda podal predlog, da se plačilo omogoči v celoti, in ali je za to res kompetenten. Mar ni boljši sedanji sistem, obstoječi, kjer pač Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke na predlog lečečega zdravnika in na podlagi pristojne klinike ali pa inštituta, kjer se dotična oseba zdravi, izda dovoljenje za izreden uvoz. Če pa je po drugi strani težava, kot sem že prej na začetku rekel, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, zakaj Državni svet preprosto ne predlaga njegove solidarne ukinitve.  Na koncu bi rekel, da v Levici predloga sprememb zakona ne bomo podprli.  Hvala lepa.
Hvala lepa za vašo razpravo. Želi še kdo besedo? Izvoli, Mojca Škrinjar.
Hvala lepa za besedo.  Mislim, da smo bili vsi v Sloveniji veseli in srečni, ko je uspelo malemu Krisu oditi v tujino in se uspešno zdraviti. In vsi smo si želeli, da ne bi bila takšna pot. No, naj bo otrok ali pa starejši, saj ni pomembno - tisti, ki potrebuje zdravljenje v tujini, tisti naj ga tudi dobi, in to naj bo tudi strokovna odločitev zdravnika. Vedno se bomo spraševali, ali je kaj utemeljeno ali ni, in prav je, da se tako tudi sprašujemo o davkoplačevalskem denarju oziroma prispevkih, ki jih vplačujemo v zdravstveno blagajno. Vedno se bomo spraševali, ali so kakšne operacije v tujini res potrebne ali bi bile lahko izvršene tudi v Sloveniji. Jaz zelo zaupam v slovenski zdravstveni sistem, kar zadeva kakovost storitev, zdravnike, medicinske sestre, tehnike in vse ostale. Jaz mislim, da je treba najti sistemsko rešitev, ki bo strokovna in etična, pa hkrati tudi učinkovita in debirokratizirana,   (nadaljevanje) in to v okviru našega zdravstvenega zavarovanja, z zdravstvenim denarjem. Četudi bi bil morda sklad za redke bolezni dobra rešitev, je pa treba premisliti, da ne bi preveč utesnjeval celotne fleksibilnosti; to je stvar razmisleka Ministrstva za zdravje. Torej, menim, da so ad hoc rešitve, čeprav zelo dobronamerne, morda bi bilo ta hip bolje sprejeti sistemsko rešitev.  Hvala.
PREDSEDNICA ANJA BAH ŽIBERT
Bojan Režun
Hvala lepa, spoštovana predsedujoča. Spoštovane članice in člani Odbora za zdravstvo, ostali gostje! Predlagana dopolnitev Zakona o zdravstveni dejavnosti z novim 63.a členom razrešuje problematiko, za katero pristojni državni organi že več kot tri leta ne najdejo ustrezne rešitve. Zakonodajna iniciativa je bila v obravnavo Državnemu svetu predložena na pobudo Iniciative 300 Italija, v kateri se združujejo diplomanti fizioterapije iz Italije, ki so v Sloveniji končali formalno šolanje na visokošolski instituciji z akreditiranim dodiplomskim programom fizioterapevt v italijanskem jeziku. Med njihovim študijem se je leta 2016 spremenila zakonodaja, sprejet je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah določenih zakonov s področja zdravstvene dejavnosti, ki je posegel tudi v omenjeni 63. člen, na podlagi katerega se pristop k strokovnemu izpitu po opravljenih študijskih obveznostih pogojuje z dokazili o znanju slovenskega jezika. Posledično navedeni italijanski študenti fizioterapije po opravljeni diplomi zaradi jezikovnih ovir ne morejo pristopiti k opravljanju strokovnega izpita, ne v Sloveniji zaradi neznanja jezika kot tudi ne v Italiji zaradi neskladja študijskih programov. Brez opravljenega strokovnega izpita pa ne morejo pridobiti poklicne kvalifikacije, na podlagi katere bi storitve fizioterapije lahko opravljali v Italiji, kar naj bi tudi bil njihov osnovni namen.  Državni svet je ob obravnavi zakonodajne pobude, ki jo je v postopek sprejemanja v Državnem svetu vložila Komisija Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport, ugotovil, da diplomanti niso krivi za nastali trenutno brezizhoden položaj, saj na spremembo zakonodaje niso imeli vpliva. Zato je Državni svet predlagal, da se z novim 63.a členom omogoči, da diplomanti, ki so v Republiki Sloveniji zaključili študij v jeziku, ki ni slovenski, opravijo strokovni izpit s pomočjo tolmača, stroške tolmača pa krije kandidat sam. Takšna rešitev med drugim ohranja vse aktualne določbe zakona, ki urejajo postopek priznavanja poklicnih kvalifikacij za opravljanje regularnih poklicev v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da bi diplomanti, ki bi strokovne izpite opravili v tujem jeziku, v tem primeru italijanskem, s pomočjo tolmača pred zaposlitvijo v Sloveniji morali pridobiti dokazila o znanju slovenskega jezika šele po priznanju poklicne kvalifikacije oziroma ob vpisu v register izvajalcev zdravstvenih poklicev  (nadaljevanje) in ne že ob opravljanju strokovnega izpita. Tako bi se izenačil položaj tujcev, ki študirajo v Republiki Sloveniji in morajo v Republiki Sloveniji opraviti strokovni izpit, ki je pogoj za pridobitev poklicne kvalifikacije, ter tujcev, ki so študij zaključili v tujini in za priznanje poklicne kvalifikacije zaprosijo v Republiki Sloveniji. Oboji bi znanje slovenskega jezika morali po novem dokazati šele ob vpisu v register izvajalcev zdravstvenih poklicev. Člen določa, da se novi 63.a člen zakona uporablja le za študente, ki so se v program fizioterapije, ki je potekal v jeziku, ki ni slovenski, vpisali najkasneje v študijskem letu 2017/2018, in na ta način se oži krog oseb, na katere se 63.a člen nanaša. Določeno je zadnje študijsko leto, v katerega so se študentje vpisali še med veljavo prejšnje ureditve.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Kot naslednjemu dajem besedo ministru za zdravje Tomažu Gantarju.
Tomaž Gantar
Hvala lepa. Moram reči, da ste nam s tem predlogom dali kar veliko dela, tudi na našem ministrstvu. Mislim, da gre v tem primeru bolj za reševanje človeških stisk, v katere so ti diplomanti, študenti prišli, ob tem, seveda, da za to niso bili sami odgovorni. Na drugi strani pa vsaka rešitev, ki jo skušamo najti, trči ob določeno nasprotovanje tudi s strani drugih resorjev, lahko tudi Zakonodajno-pravne službe. Verjetno se lahko vsi strinjamo, da tu prave sistemske rešitve tudi s tem predlogom seveda ni. Dejansko gre za situacijo, o kateri danes ne bi smeli razpravljati, ker do nje enostavno ne bi smelo priti. Kar pa ne spremeni dejstva, da je nekaj teh mladih ljudi resnično v veliki stiski, zato ker svojega šolanja ne morejo zaključiti na primeren način.  Rešitev, ki je tu predvidena, je bila že enkrat uporabljena v preteklih letih. Ne pomeni, seveda, da bi lahko, tudi če bi to sprejeli, tak diplomant s strokovnim izpitom, opravljenim v tujem jeziku in s pomočjo tolmača, potem opravljal to dejavnost v Sloveniji. Če bi se to želelo, potem še vedno velja enak kriterij, da pač mora imeti ustrezno stopnjo znanja tudi iz slovenskega jezika. Omogoča pa ta rešitev ali pa kompromis, če lahko tako rečem, da lahko to delo, za katerega so se pri nas šolali v tujem jeziku, opravljajo v svoji državi. In še enkrat moram reči, bili smo tudi mi v veliki dilemi, kako se odzvati na ta predlog. Na koncu je prevladal ta, dajmo reči človeški del, da skušamo iskati rešitev, ne pa možnosti, kako zavrniti nekaj, kar bo prizadelo določeno število ljudi, ki so kar nekaj truda vložili v to, da so prišli do diplome oziroma do strokovnega izpita.
Hvala lepa, minister. Besedo dajem Zakonodajno-pravni službi.
Gospod _____
Hvala lepa, predsednica. Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje k posameznim členom, in ker so že vloženi amandmaji, se lahko opredelim, da vloženi amandmaji sledijo mnenju Zakonodajno-pravne službe.  Hvala.
Hvala lepa. Zdaj pa preidemo k ostalim vabljenim. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je z nami? (Ne.) Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije? (So se opravičili.) Zdravniška zbornica Slovenije? / oglašanje v ozadju/ Aha, hvala lepa. Dodatno vabljeni so bili še   (nadaljevanje) MC Public Affairs, in vam dajem besedo, izvolite.
Mihael Cigler
Najlepša hvala, predsedujoča, za besedo.  Naj uvodoma povem, sem Mihael Cigler, sicer tudi v KPK registru pod številko 8, Lobbyist. Imam pa sam tudi individualna pooblastila vseh Italijanov, ki so me zaprosili, da v njihovem imenu danes pred odborom določene stvari tudi predstavim.  Torej, spoštovana predsednica Odbora za zdravstvo Državnega zbora, gospa Anja Bah Žibert, podpredsedniki odbora, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predlagatelj zakona, Državni svet, spoštovani minister za zdravje, gospod Gantar! Najprej mi dovolite, da se vam v imenu skupine italijanskih študentov Iniciativa 300 Italija iskreno zahvalim za vso vašo iskreno pomoč in človeško podporo. Veseli me, da ste vsi prisluhnili temu problemu in enotno pristopili k reševanju problematike, tako Državni svet Republike Slovenije z obema odboroma, torej z Odborom za kulturo, šolstvo in šport, kot tudi z Odborom za zdravstvo in invalide. In hvala vam, Odbor za zdravstvo Državnega zbora.  Ko smo bili pred letom in pol s strani italijanskih študentov opozorjeni in zaprošeni za pomoč, nismo pričakovali, kako večplastna in kompleksna je situacija, v kateri so se znašli. 300 študentov iz različnih mest Italije in nekaterih drugih držav se je odločilo, da se v Sloveniji vpišejo v mednarodno smer fizioterapije in s tem pridobijo kvalitetno izobrazbo. Gre predvsem za študente, ki so svoje znanje želeli uporabiti v domači državi, kjer so bili nujno potrebni že pred razglašeno covid-19 pandemijo, zdaj pa še toliko bolj prav zaradi pandemije. Študentje prihajajo iz mest, kjer imajo veliko pomanjkanje fizioterapevtov. Poslanci in državni svetniki ste bili med celotno pandemijo ves čas aktivni, zato zagotovo veste, kako hudo je v času pandemije, če primanjkuje zdravstvenega kadra. Respiratorna fizioterapija, ki jo izvajajo fizioterapevti, je nujno potrebna pri pomoči k rehabilitaciji covid-19 pacientov. Preboleti covid-19 ni konec boja, nujna je tudi rehabilitacija, gre za življenja ljudi. Sprememba zakona in pravil potem, ko so študentje že pričeli s študijem, je kršila ustavno načelo enakosti pred zakonom in ustavno načelo zaupanja v pravo ter velja za nazaj. Onemogočanje opravljanja strokovnega izpita s tolmačem predstavlja kršitev že navedenega ustavnega načela enakosti pred zakonom, hkrati pa tudi diskriminacijo na podlagi narodnosti. Nasprotuje pa tudi ciljem Evropske unije, med katerimi je zmanjševanje ovir za državljane drugih držav članic EU in spodbujanje prostega pretoka oseb, poklicev in študentov. Poudarjamo, da so izmenjave študentov v študije drugih članic Evropske unije in priznavanje poklicev in izobraževanj med osnovnimi idejami Evropske unije. Obravnavani predlog zakona Državnega sveta je pripravljen dobronamerno in premišljeno. Po temeljitem razmisleku in po mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora pa se je izkazalo, da bi bilo treba besedilo zakona dodatno amandmirati. Študentje so v zadnjih petih letih vložili ves svoj čas, denarna sredstva, cele njihove družine so soodločale in pomagale, da so lahko fizično študirali program v drugi državi. Daleč stran od svojih najbližjih so študirali in živeli v Sloveniji. Verjeli so, da bodo s pridobitvijo poklicne kvalifikacije lahko takoj pričeli z delom v svojem domačem kraju. Med njihovim študijem pa se je zgodilo, da se je v Sloveniji sprejela sprememba Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je zahtevala, da je treba izkazati znanje slovenskega jezika na nivoju B2, če želijo pristopiti k strokovnemu izpitu. Vemo, da se samo še v Sloveniji in Hrvaški zahteva strokovni izpit, kljub temu, da so izvajanje v ostalih članicah EU že davno odpravili tovrstni način preverjanja znanja in se pridobi že s samo diplomo. Ne glede na to, da je Slovenija članica Evropske unije in da so programi izobraževanj internacionalizirani, se je z novo zahtevo v letu 2016 in začetkom veljave v 2017 s spremembo Zakona o zdravstveni dejavnosti povzročilo diskriminatorno stanje do vseh tujih študentov, predvsem tistih, ki so študirali pri nas v tujem jeziku fizioterapijo. Nič novega ni, da že skoraj vse fakultete pri nas izvajajo mednarodne programe v tujih jezikih in tudi študentje opravljajo izpite v tujem jeziku. Tako se je pa prav tem študentom postavila ogromna ovira, kljub vsemu vloženemu času in pridobljenim diplomam so nekateri zaradi te ovir že med študijem ostali brez upanja. Nešteto obupanih klicev in pisem na veleposlaništvo, Ministrstvo za zdravje in ostale deležnike,   (nadaljevanje) z upanjem, da najdejo rešitev, to je agonija tujih študentov v Sloveniji v zadnjih štirih letih. Si predstavljate, da se sami znajdete v njihovi situaciji? Kljub obupanim prošnjam študentov in trudu fakultete ni bilo rešitve, kljub temu, da sta vsaj dva ministra za zdravje pred tem obljubljala rešitev problema. Hvala gospodu Gantarju, ker je pristopil k reševanju problema konstruktivno. Ni jim preostalo drugega, kot da se pripravijo na dolgo sodno bitko, odškodninsko tožbo do države. Vsak izmed njih je za čas študija porabil ogromno denarja, materialni stroški bivanja, prehrane, mednarodne poti - za nič, izguba let preteklega časa je izguba priložnosti.  V naši pisarni smo se na skupnem pogovoru odločili, da jim pomagamo, ker verjamemo v slovenske institucije, naš pravni red, predvsem pa v vaše delo in vas vse, poslance, tvorce zakonodaje. V iskanju rešitve smo se obrnili na vse institucije, organe in deležnike, da opozorimo javnost na problem, to uzakonjeno diskriminacijo s spremembo Zakona o zdravstveni dejavnosti in da poskušamo doseči pravično spremembo. Na koncu smo le uspeli, da nam je drugi dom slovenskega parlamenta, Državni svet Republike Slovenije, prisluhnil in vložil vse svoje napore za spremembo zakona. V imenu študentov se vam resnično zahvaljujem za vaš trud, posluh in predvsem da ste se odzvali na obupane pozive.  Imamo pa še eno prošnjo. Ker je treba izpostaviti, da so študentje zaradi omejene mobilnosti predvsem zaradi posledice covida-19 še pred eno veliko oviro - pred opravljanjem strokovnega izpita je v Sloveniji treba opraviti tudi prakso. Opravljanje prakse v Sloveniji je trenutno skoraj nemogoče za tiste, ki so trenutno v tujini. Opravljanje prakse v tujini, predvsem v Italiji, pa je neizvedljivo zaradi razsežnosti in obremenjenosti zdravstvenega sistema. Do sedaj so študentje že več let čakali na rešitev, izgubili so priložnosti in porabili ogromno denarja. Izrecno zaradi teh razlogov vas s študenti skupaj naprošamo, da se sprejme amandma ali pa v okviru pravilnika oziroma pravna podlaga, ki bi ministru ali Ministrstvu za zdravje omogočila oprostitev pripravništva pod točno določenimi pogoji, kakor v izrednem stanju v času covida-19 ali drugih brezizhodnih položajih; ampak naj poudarimo, da še posebej glede na to, da imajo že sami opravljenih tisoč 500 ur klinične prakse v času študija, kar je že več kot predpisano 6-mesečno pripravništvo. Enkrat so se že znašli v brezizhodni situaciji, nato pa jim je covid-19 ohromil vsakdanje življenje po celem svetu. Študenti se resnično bojijo negotovosti in so v skrbeh, da bo čakanje na pripravništvo nova ovira na poti do cilja. Zato vas ponovno v imenu vseh študentov vljudno naprošam, da najdete rešitev za premostitev tudi te najnovejše ovire. Hkrati vas naprošamo, da sprejmete predlagane nomotehnične amandmaje, ki sledijo mnenju Zakonodajno-pravne službe in odpravljajo retroaktivnost.  Cenjeni Državni zbor, cenjeni Državni svet Republike Slovenije, gospod minister Tomaž Gantar, hvala ker ste nam prisluhnili.
Hvala lepa. Z nami je tudi predstavnica Alma Mater Europaea. Tudi vas prosim, da se predstavite za magnetogram.
Barbara Toplak Perovič
Dober dan želim! Moje ime je Barbara Toplak Perovič, sem glavni tajnik Fakultete Alma Mater in tudi predavateljica zakonodaje o zdravstvu ter predsednica Skupnosti samostojnih visokošolskih zavodov v Republiki Sloveniji.  Spoštovana predsednica odbora, spoštovani podpredsedniki odbora, spoštovani gospod minister, cenjeni člani odbora, poslanci in poslanke, spoštovani predlagatelji, Državni svet!  Torej, prihajam s fakultete, kjer so se ti tuji študenti izobraževali na študijskem programu fizioterapije, akreditiranem študijskem programu, in kar uvodoma naj povem, da jim stojimo ob strani in delimo njihovo ogorčenje nad ravnanjem Slovenije v preteklosti. Hkrati se v imenu študentov in diplomantov iskreno zahvaljujemo Državnemu svetu, vsem poslankam in poslancem ter političnim strankam, ki so tudi v tem vmesnem obdobju pokazale razumevanje in se zavzele za razumne rešitve in odpravo krivic. Torej, rešitve, ki so danes tukaj, nikomur ne škodijo.  Naj omenim, da študij v tujem jeziku je nekaj, kar je pravzaprav zaželeno v Republiki Sloveniji. Slovenija je v okviru projekta internacionalizacije namenila kar 57 milijonov evrov za to, da bi imeli več internacionalizacije in več tujih študentov.   (nadaljevanje) Naredili smo celo točko Study in Slovenia. Ta študij fizioterapije je doma in v tujini priznan kot zelo kvaliteten študij in najbolj zaposljiv študij.  Razmislimo tudi o naslednjem. Na naši fakulteti si študenti študij plačujejo sami in žalostno dejstvo je, da ker ne izobražujemo več tujih študentov, tujina izvabi naše diplomante, tiste zdravstvenih smeri, ki jih Slovenija močno potrebuje. Zato seveda študij za potrebe tujine je smiseln, gre za najbolj zaposljiv program, pa še vse bolj bo zaposljiv, glede na staranje prebivalstva in sedaj seveda glede na respiratorno fizioterapijo. Naše izobraževanje tujcev pa se je prenehalo, saj se od njih od leta 2016 dalje zahteva dokazilo o znanju slovenskega jezika še pred poklicno kvalifikacijo. Vsi se ves čas strinjamo, da je znanje jezika potrebno za opravljanje dejavnosti, o tem ni nobenega dvoma. Vendar pa tudi ni nobenega razumnega razloga, da se znanje slovenskega jezika zahteva že pred samim strokovnim izpitom. Na področju zdravstvene nege in babištva se poklicna kvalifikacija pridobi že z diplomo in temu je sledila Evropa tudi na področju fizioterapije. Le Slovenija ohranja še diplomo, pripravništvo in strokovni izpit skupaj kot pogoj za poklicno kvalifikacijo, vsepovsod drugje se pridobi že z diplomo. In to je tudi razlog, zaradi katerega ti diplomanti niso mogli iti nazaj domov in tam opravljati strokovnega izpita pred ministrstvom, ker ga tam pravzaprav ne poznajo. Tem diplomantom so pretekla ministrstva, če smem tako reči, precej ponagajala. Od njih so nekoč zahtevala izjave, da rečejo, da jih je fakulteta zavajala, v zameno jih pa spustijo na strokovni izpit. Na drugi strani so slovenska ministrstva za zdravje javila italijanskim organom, da morajo v Sloveniji končati strokovni izpit, na spletni strani pa je še letos do januarja visela novica, da diplomanti Alma Mater Europaea, študenti fizioterapije, ne rabijo v Sloveniji strokovnega izpita.  Skratka, ti študenti so res šli čez veliko krivic, in rada bi se vam zahvalila, ker vem, da smo tik pred rešitvijo njihovih problemov. Hvala še enkrat. Tudi mi seveda predlagamo, da se sprejmejo tudi amandmaji.  Hvala.
Hvala lepa tudi za vaše stališče.  Prehajamo na razpravo o členih in vloženih amandmajih.  Odpiram razpravo članic in članov odbora. Kdo želi razpravljati? Kolega Starović, izvolite.
Predsedujoča, hvala za besedo. Najprej moram povedati, da bo takoj na začetku jasno, da podpiram to spremembo, zaradi tega, ker je zaradi čisto birokratskega pristopa nastal nek problem, ki ni bil dovolj razmišljen. Se pa pridružujem tudi tistim mnenjem, da s to rešitvijo parcialno na enem problemu delamo škodo našemu pravnemu sistemu, konsistentnosti tega sistema, nomotehnično delamo. Moramo mi pogledati zdaj ob tej priliki - povem, da podpiram, bom glasoval za, ampak moramo ob tej priliki tudi pogledati in se malo ozreti naokrog, če so še kje taki problemi. Tega se moramo dotakniti in reševati. Meni se zdi, da včasih, ko sprejemamo zadeve na odborih, spustimo neko novelo zakona in tako naprej, gre potem v sistem in potem dobimo rahlo zmešnjavo na nekem sistemskem nivoju in potem se lovimo in imamo težave. Zato bi rekel, da bi ob tem želel - in predlagam tudi naši službi za zakonodajo, da tudi pogledajo pri teh stvareh, ali so še kje taki problemi, ki se pojavljajo, da jih razrešimo pravočasno, ne da se vlečejo skozi leta in potem rešujemo parcialno, parcialno reševanje pa   (nadaljevanje) konsistentnost pravnega sistema ruši.  Hvala lepa.
Hvala lepa za vašo razpravo. Naslednja se je prijavila kolegica Mojca Škrinjar.
Hvala lepa za besedo. Najprej, ne kaže mi drugega, kot da podprem ta zakon, saj bom s tem pomagala popraviti krivico, ki je bila storjena tem študentom.  Moje vprašanje bi bilo, kako je lahko sploh bil študijski program akreditiran, ne da bi bil hkrati tudi zaključljiv, kar s strokovnim izpitom je, kje se je ta napaka pojavila, in ko se je pojavila, jo je seveda treba popraviti. Popolnoma se strinjam z mnenji nekaterih predhodnikov, ki so povedali, da bi bilo dobro, da bi bil strokovni izpit del študija. Absolutno je to zbirokratizirana država, ki strokovni izpit in prakso, pa naj bo to na področju zdravstva ali izobraževanja, umešča zunaj izobraževanja; to bi moralo biti del izobraževanja in zaključeno s koncem in izdajo javne listine.  Moje vprašanje bi bilo tudi to, kaj pa je Slovenija naredila, da bi spodbujala te diplomante in pomagala, da bi se naučili slovenskega jezika. Internacionalizacija ne pomeni le tega, da se bo poučevalo pri nas v tujem jeziku. Že tako morajo znanstveni članki biti napisani v tujem jeziku, če hočemo, da so objavljeni v mednarodnem strokovnem tisku. Ampak jaz menim, da internacionalizacija študija, ki jo najbrž vsi podpiramo že zaradi razvoja Slovenije, pomeni tudi to, da bi se tuji študentje učili slovenščino, da bi se jim pri tem pomagalo in da bi potem slovenščino tudi kasneje širili v svojem poklicu in ustvarjali tudi v slovenščini; slovenščina je tega vredna. Vendar mi je jasno, da je tu potrebno ustvariti sistemsko okolje za to.  Torej, bom podprla ta zakon, ker pomaga posameznikom. Hkrati pa pozivam k odpravi sistemskih napak in k temu, da se slovenščini da pravilno vlogo tudi v internacionalizaciji.  Hvala.
Hvala lepa. Naslednji ima besedo Aljaž Kovačič.
Hvala za besedo, spoštovana predsednica. Spoštovani minister, spoštovani gostje, kolegice in kolegi!  Najprej bom rekel, da sem vesel, da bomo očitno danes rešili problem, ki je nastal v preteklosti, se pravi, problem, ki ga nosijo, na žalost, študentje, ki so šli v dobri veri študirat, da dobijo svoj poklic.  Bi pa na začetku svoje razprave opozoril na dve zadevi, kar je pred mano povedal že gospod Starović, da se velikokrat na hitro nekaj rešuje in se ne pogleda celote. Tako se tudi meni zdi nekoliko neresno, da smo nekaj minut pred sejo dobili mnenje Vlade in potem še amandmaje, ker dejansko zelo težko tako hitro vse proučiš.  Naslednja zadeva, o kateri je tudi predhodnica govorila in na katero že dlje časa sam opozarjam, da bi morali glede strokovnih izpitov gledati celostno, tudi ta problem začeti reševati in se vprašati, na katerih področjih sploh potrebujemo strokovne izpite in kje ne, saj dejansko imamo že 30 let podoben sistem. Obenem pa je treba poudariti, da v Sloveniji s študijem dobiš izobrazbo, medtem ko s strokovnim izpitom dobiš poklic, to sta dve ločeni zadevi, ki ju ne gre mešati. Bi pa bilo smiselno, kot smo danes tudi že večkrat slišali, da bi se vprašali, kje te strokovne izpite potrebujemo, kje ne, kje jih je treba spremeniti  (nadaljevanje) in kje jih tudi združiti v študij. Tudi v naši stranki, Listi Marjana Šarca, mislim, da smo se dvakrat ali trikrat s temi študenti dobili. Veseli me in upam, da bo ta zadeva danes rešena. Me pa žalosti, da danes tu ni predstavnikov Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki nenazadnje pokriva področje izobraževanja. In me zanima, vprašanje za gospoda ministra, ali so medresorsko usklajeni z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, kajti nenazadnje tu govorimo o študijskem procesu.  Naslednje vprašanje, ki ga imam za ministra. Glede na to, da Zakonodajno-pravna služba in tudi predlagatelj oziroma mislim, da zdaj odbor predlaga črtanje 2. člena, predstavniki študentov fizioterapije so hoteli ta problem rešiti. Tu se dejansko črta celoten 2. člen, ki govori o več študijskih programih, pa me zanima, ali je to usklajeno, ali to tudi pravno stoji in ali bomo odprli tudi kakšne nove probleme. Hvala.
Hvala lepa za razpravo. Jaz bi samo pojasnila, da ni neobičajno, da pridejo amandmaji na samo sejo odbora, tako ni to nič novega in je bila tudi praksa v vaši Vladi.  Zdaj pa dajem besedo kolegici Mojci Žnidarič.
Hvala za besedo, predsednica.  Lep pozdrav vsem!  Torej, kot smo danes že večkrat slišali, je glavni razlog za sprejetje tega zakona situacija, do katere je prišlo nekje jeseni lani, ko so italijanski študentje po opravljenem študiju fizioterapije ostali brez možnosti opravljanja strokovnega izpita, ki je pogoj za pridobitev poklicne kvalifikacije in je priznanje te kvalifikacije v njihovi matični državi. Ti študentje so pisali vsem nam, nas tudi obiskali, situacijo večkrat razložili, pisali tudi na Komisijo za peticije in številne druge organe, ker so se dejansko počutili in tudi so bili oškodovani. Že decembra lani, sem videla, je naš poslanec SMC Branislav Rajić postavil ustno poslansko vprašanje bivšemu ministru za zdravje. To rešitev se je kar nekaj časa iskalo, sem pa vesela, kot slišim, da jo bomo danes s skupnimi močmi našli.  Program je bil akreditiran, smo slišali, in spremembe nekih pravil med tem, ko se nekdo šola, so zame absolutno nesprejemljive. Vsekakor bi se takrat moralo določiti neko prehodno, vmesno obdobje, v katerem bi lahko ti študentje, ki so se takrat vpisali, študijski program tudi dokončali. Ker ne gre za njihovo napako, in kot je minister prej že poudaril, gre dejansko danes za reševanje človeških stisk, za katere sami študentje niso odgovorni, sem zelo zadovoljna, da danes je oziroma bo prevladal razum in ta človeški čut. In da bo, ne glede na to, kdo je predlagatelj zakona, ne glede na to, da gre res za parcialno rešitev, prišlo do skupnega dogovora, da bomo ta problem rešili za nazaj.  Torej, kot rečeno, študentje niso krivi za nastalo situacijo in se jim v imenu vseh, ki to situacijo zakrivili, opravičujem in želim, da čim prej uspešno zaključijo ta strokovni izpit. Hvala.
Hvala lepa.  Besedo dajem kolegu Željku Ciglerju.
Spoštovana gospa predsedujoča, kolegice in kolegi, spoštovani gostje!  To, o čemer danes govorimo, nam izpostavlja tudi dejstvo, in sicer, da so izobraževalne ustanove, študijski programi v Sloveniji kvalitetni in jih cenijo tudi v tujini, zato se mnogi tuji študentje, seveda tudi profesorji iz tujine predavajo, udeležujejo študija na njih. Ta študij plačajo, s čimer izražajo tudi odnos do   (nadaljevanje) izobraževalnih ustanov, ki smo jim lahko hvaležni, da to svoje delo tako opravljajo. In, nenazadnje, Zakon o visokem šolstvu omogoča študij v tujem jeziku.  Gre za problem, o katerem je bilo danes že toliko povedanega, da vem, da je treba razpravo čim prej zaključiti in problem rešiti, v skladu s predlaganimi zakoni. Ob tem se zavedam, da je že več prejšnjih ministrov, med njimi tudi gospod Fakin in Šabeder, ki sta obljubila, da se bo zadeva rešila, vendar, žal, so se pač ministrske kariere prej zaključile. Zato bi rad rekel samo to, ker je bilo danes že vse povedano, da bomo v Levici predlog sprememb zakona absolutno podprli. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Bi še kdo želel razpravljati? Izvolite.
Gospod _____
Spoštovana predsednica, hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi!  Moram reči, da sem tudi sam zelo zadovoljen, zato ker sem slišal, kako razmišljajo vsi poslanci in poslanske skupine o tem problemu, ki traja že nekaj let. Moram reči, da sem bil tudi sam udeležen leto in pol nazaj v reševanju teh težav. Žal, takrat z velikim naporom, recimo, da so sigurno bili v prvi vrsti predstavniki LMŠ, njihovi ministri, pa nismo uspeli priti do definitivne rešitve. Tako sem bil kar sočuten s temi študenti iz Italije, ki so investirali svoja leta in kar precej denarja ter požrtvovalnosti in marsikaj še zraven, s tem da na neki točki leta 2017 so izvedeli, da ne bodo mogli iti na strokovni izpit brez znanja slovenskega jezika, tako kot so naredili njihovi predhodniki, ki so lahko šli na strokovni izpit s pomočjo tolmača. Torej, trud je bil vložen. In danes se moram zahvaliti ministru Gantarju, Državnemu svetu, Vladi, vam, predsednica zdravstvenega odbora, in vsem ostalim, ki so prisotni na tej seji, pa tudi vsem ostalim poslancem, ker vidim, da bomo soglasno podprli ta člen zakona, ki bo rešil to veliko težavo, ki je nastala med študijem tem študentom.  Evo, to sem hotel povedati. Seveda bom tudi sam podprl tako amandmaje kot spremembo 64. člena tega zakona in bom z veseljem to pozdravil. Hvala.
Hvala lepa. Želi še kdo? Ja, Iva Dimic, izvoli.
Hvala lepa. Naj povem v imenu Nove Slovenije, da podpiramo rešitev tega problema, ki je nastal dejansko med samim študijem, za katerega so se ti študentje odločili. To je nek pokazatelj, kako je treba reševati včasih določene zadeve in da se ne sme kar parcialno reči, od zdaj naprej bo pa drugače. Tem študentom se je dejansko zgodila krivica, za njih je bilo to naenkrat nepredvidljivo okolje in so se znašli v težki situaciji, ko kar naenkrat niso mogli zadeve končati, čeprav so se vpisali v nek drug program. Mislim, da mora biti to v opomin vsem, da nobena vlada ne sme tega na tak način delati.  Kar bi še želela povedati, je pa to, da imamo pri nas v Sloveniji pomanjkanje kadra s področja fizioterapije; vemo, kakšne imamo čakalne dobe za obisk pri fizioterapevtih. Mislim, da je - morda je pa s tega vidika res škoda, da ni Ministrstva za šolstvo - treba razmisliti tudi o tem, da bomo s svojimi kadri zapolnili vrzel, ki jo imamo v Sloveniji. In to je seveda delo za naprej za vse nas. In na našem odboru bomo morali večkrat to poudariti,   (nadaljevanje) kje so težave. Res, ta zadeva se vleče kot jara kača, velikokrat smo že sprejeli študente in sem vesela, no, da se vendarle lahko neka stvar spravi z naših miz in omogoči ljudem, da gredo na trg dela in pomagajo vsem tistim, ki potrebujejo njihove usluge.  V Novi Sloveniji podpiramo predlagano rešitev.
Hvala lepa. Še gospod Simonovič, izvolite.
Hvala lepa za besedo, predsednica.  Lep pozdrav vsem prisotnim! Gotovo, tudi jaz kot član Desusa bom ta predlog podprl. In ponosen sem, da je tudi naš minister, gospod Gantar, res naredil napor, da rešimo težavo, s katero se vsi študentje srečujejo, ki so pač padli pod v ta problem. Skratka, v Desusu bomo to podprli. Hvala.
Hvala lepa. Naslednja je kolegica Bojana Muršič.
Hvala lepa ponovno za besedo. Moram reči, da Socialni demokrati absolutno podpiramo ta premišljen predlog, ki ga je podal Državni svet, kajti menimo, da je to zadevo treba rešiti. Predolgo že odlašamo s to spremembo in veseli me, da je kljub vsemu zadnji trenutek prišlo na mizo mnenje Vlade, da podpira ta predlog. Res je mogoče bilo s tem predlogom Vladi in Ministrstvu za zdravje naloženo veliko delo, ampak tako pač je, velikokrat je treba premišljeno pristopiti k stvarem, treba je zadeve proučiti. Me pa res malce žalosti, da mnenje Vlade ni prišlo prej, kajti zavedati se moramo, da smo ta predlog zakona s strani Državnega sveta prejeli meseca januarja v obravnavo, mnenje Zakonodajno-pravne službe je bilo 28. aprila, mi pa danes tik pred, zdaj ne vem, mislim, da je kar med sejo prišlo mnenje Vlade, kar je res malce pozno. Ampak kljub temu je treba to vsekakor pozdraviti, predlog je dober, rešuje teh 300 študentov, ki so se znašli v nezavidljivi situaciji. Absolutno, Socialni demokrati to podpiramo in srčno upamo, da takšnih primerov v bodoče več ne bo.  Hvala lepa.
Hvala lepa. Želi še kdo? Aljaž Kovačič, izvoli.
Hvala. Prej sem dve vprašanji postavil - pa zdaj ne vem, predstavnika Vlade trenutno ni - glede tega, ali je bilo to usklajeno tudi z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport.  Hvala.
Ja, žal, ministra ni z nami, ker je imel druge obveznosti, tako vam pač na to vprašanje zdaj ne more odgovoriti.  Želi še kdo besedo? Izvoli, Iva Dimic.
Da odgovorim, no, čeprav pa nisem predstavnica Vlade. V mnenju Vlade je odgovorjeno, tako da mnenje Vlade je mnenje Vlade in mislim, da so tam zadeve… / oglašanje v ozadju/ Ja, v redu. Se pa strinjam.
Želi še kdo besedo? (Ne.) Zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje o amandmajih.  Na glasovanje dajem amandma k 1. členu: V prvem odstavku 1. člena predlaganega 63.a člena se besedilo »ki so v Republiki Sloveniji zaključili študij« nadomesti z besedilom »ki v Republiki Sloveniji zaključijo študij«; in v drugem odstavku 1. člena predlaganega 63.a člena se besedilo »v primeru, da bodo diplomanti iz prejšnjega odstavka opravljali dejavnost« nadomesti z besedilom »če diplomanti iz prejšnjega odstavka nameravajo opravljati dejavnost«. Glasujemo.   (nadaljevanje) Kdo je za? (14 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Prehajamo na amandma k 2. členu, ki predlaga, da se 2. člen črta. Glasujemo. Kdo je za? (14 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. In še amandma k 3. členu: 3. člen se spremeni tako, da se glasi: »Minister, pristojen za zdravje, uskladi podzakonske akte, izdane na podlagi zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost, z določbami 63.a člena zakona v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona.« Glasujemo. Kdo je za? (14 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je amandma sprejet. Zdaj pa prehajamo na glasovanje o vseh členih skupaj. Glasujemo. Kdo je za? (16 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da so vsi členi predloga zakona sprejeti. S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu. Sprejeti amandmaji bodo vključeni v dopolnjen predlog zakona, ki bo sestavni del poročila odbora.  Prosim, da v skladu z drugi odstavkom 42. člena Poslovnika Državnega zbora določimo poročevalca, ki bo predstavil poročilo na seji Državnega zbora. Predlagam, da sem poročevalka sama. Ima kdo kakšne zadržke? Ugotavljam, da ne.  S tem zaključujem to točko dnevnega reda in 7. sejo Odbora za zdravstvo. Vsem vabljenim in sodelujočim se zahvaljujem za udeležbo.  Z naslednjo sejo bomo nadaljevali čez deset minut. Hvala lepa.