Dober dan. Vse članice in člane Odbora, lepo pozdravljam. Lepo pozdravljam seveda tudi vabljene na današnjo sejo, še posebej varuha človekovih pravic, gospoda Petra Svetino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti gospod Miha Kordiš in gospod Primož Siter. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: gospa Monika Gregorčič je z nami iz kvote SMC, jo lepo pozdravljam. Namesto gospoda Marijana Pojbiča pa je z nami gospod Ljuba Žnidar, ki ga tudi lepo pozdravljam.   Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za širitev ali umik točk z dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem. Dnevni red je naslednji: 1. točka – 25. redno Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2019, obravnavali ga bomo kot zainteresirano delovno telo ter 2. točka Poročilo Varuha človekovih pravic o izvajanju nalog državnega preventivnega         mehanizma po Opcijskem protokolu h Konvenciji OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju za leto 2019, tudi to obravnavamo kot zainteresirano delovno telo.   Na podlagi izkušenj, tudi prej še kot predsednice Komisije za človekove pravice, kjer smo kot matično delovno telo obravnavali varuhovo poročilo, pa tudi potem posebno poročilo odboru predlagam, da obravnavo 1. in 2. točke združimo, ker gre za poročilo državnega preventivnega mehanizma, ki je sestavni del rednega letnega poročila Varuha človekovih pravic, kar pomeni, da bomo obe točki obravnavali skupaj. Tudi z gospodom Svetino sva nekako se tako dogovorila, potem pa bomo seveda, če bo potrebno glasovati, glasovali posebej o poročilih. Predlog aktov sta bila objavljena na spletni strani Državnega zbora. K 1. in 2. točki smo vabili kot že rečeno Varuha človekovih pravic gospoda Petra Svetino, ki ga lepo pozdravljam, Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, z nami je gospod državni sekretar Cveto Uršič in vabili smo Državni svet. Obravnavali bomo 1. in 2. točko na podlagi prvega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora. Kot že rečeno, bo odbor Varuhovo poročilo obravnaval kot zainteresirano delovno telo, matično delovno telo, to je Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki bo poročilo obravnavala na svoji seji in pripravila poročilo s priporočilom za sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Glede na področje dela, ki ga obravnava ta naš odbor, pa seveda prosim, da potem v kolikor boste razpravljali, se res osredotočite na tiste dele, ki so vezani na ta odbor, torej na vsebino iz Varuhovega poročila, ki je vezan na naše konkretno delo v tem odboru.   Sedaj pa dajem na začetku besedo gospodu Varuhu človekovih pravic Petru Svetini, izvolite.     PETER SVETINA: Hvala lepa. Spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.   Letos predstavljam jubilejno 25. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Gre za prvo letno poročilo, ki je nastalo v času mojega mandata. Posebej želim poudariti, da je naše letno poročilo veliko več kot samo zbirka priporočil. Je dokument, ki vsebuje še številne druge zadeve pravne in dejanske ugotovitve, predloge, mnenja in kritike, ki so predstavljene v vsebinske delu poročila. To je naše najpomembnejše orodje, saj vas odločevalce preko tega poročila seznanjamo, predvsem pa jasno opozarjamo na stopnjo kršitev človekovih pravic v Sloveniji. Poročilo Varuha za 2019 smo zasnovali na nekoliko drugačen način. V tiskani različici poročila smo se osredotočili predvsem na oceno stanja po posameznih področjih našega dela, zato je tanjša. Posebej smo izpostavili naša priporočila in moram reči, da okoli 200 neuresničenimi preteklimi priporočili res ne moremo biti zadovoljni. Izdali smo tudi publikacijo, v kateri je povzetek dela in zajema kratko poročilo in nabor vseh priporočil. Čeprav fizično tanjše pa poročilo po obsegu in vsebini ne zaostaja za ostalimi v preteklih letih. Če bi natisnili še elektronski del poročila, bi imeli danes v rokah poročilo na 800 straneh. Podrobnejša argumentacija, pojasnila k priporočilom in primeri so letos prvič predstavljeni le v elektronski in zelo pregledni obliki na naši spletni strani. Poročilo je letos tudi vsebinsko zasnovano nekoliko drugače. V središče našega poročanja smo postavili predvsem ranljive skupine prebivalstva, s kršitvami katerih smo se ukvarjali starejše, otroke, invalide, brezposelne, verske skupnosti, narodne in etične skupnosti, zaposlene, brezposelne, LGBTI+ in tujce ter podobno. Več pozornosti smo na primer namenili socialnim pravicam. Kot samostojno vsebino smo obravnavali tudi problematiko nasilja, posebej nasilje v družini in problematiko revščine. Ugotavljali smo ali socialni transferji dejansko pridejo do ljudi, ko jih ti potrebujejo. Opažamo, da se v družbi povečuje revščina, ki je večplastna in raznovrstna.         Zaznavamo jo na področju brezposelnosti, stanovanjske problematike, dolgotrajne nezmožnosti za delo in tako naprej. Država mora najti rešitve, ki bodo ljudem zagotovile dostojno življenje, enako skrbnost je treba nameniti tudi starejšim pri katerih so stiske vse pogostejše. Odnos družbe do različnih ranljivih skupin je najboljše ogleda družbi. Aktualno poročilo inštitucije Varuha človekovih pravic vsebuje 158 priporočil. Med drugim Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočamo, da dopolni mrežo izvajalcev in razširi nabor storitev osebam, ki ne zmorejo živeti same, da bi jim omogočilo življenje v domačem okolju ter da bodo lahko prebivale tam, kjer se počutijo dobro in imajo vzpostavljeno socialno mrežo. Centrom za socialno delo priporočamo naj v primerih nasilja v družini posebno varstvo namenijo zaščiti otrok ter postopke in ukrepe izpeljejo skrbno in čim hitreje. CSD-jem, šolam, zdravstvu, pravosodju in policiji priporočamo tudi, da zagotovijo stalno izobraževanje s področja nasilja za svoje strokovne sodelavce.   Glede pravic invalidov opozarjamo na pomanjkanje sistemskih rešitev, zato smo predlagali kar 27 priporočil na osmih različnih področjih, ki zadevajo položaj in pravice invalidov. Pričakujem, da bodo organi, na katera so priporočila naslovljena kršitve in pomanjkljivosti odpravljali čim aktivneje in sproti. Čeprav priporočila inštitucije Varuha človekovih pravic pravno niso obvezujoča je njihovo uresničevanje s strani pristojnih organov kazalnik, koliko se Vlada, posamezni državni organi oziroma njihovi predstojniki, pa tudi državni uradniki dejansko zavzemajo za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nekatera priporočila ponavljamo že več kot 10 let in takšna ignoranca me skrbi. V letu 2019 smo obravnavali 4600 zadev, od tega 2957 pobud. Pri tem smo ugotovili 305 kršitev pravic in drugih nepravilnosti. Največkrat so se nanašale na kršitev načela dobrega upravljanja, otrokovih pravic, neupravičenega zavlačevanja postopka, pravne in socialne države in pa kršitev pravice do socialnega varstva. Te kršitve smo ugotovili pri 48-ih različnih organih. V letu 2019 smo obravnavali kar 238 pobud s področja socialnih zadev, 124 pobud s področja zaposlenih, 22 pobud s področja brezposelnosti in 199 pobud, ki so se nanašale na otrokove pravice. Bili smo dejavni na področju inštitucionalnega varstva. Opozarjali smo, da je problematika inštitucionalnega varstva zlasti starejših oseb pereča in se poglablja. Pri tem so še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se življenjske razmere v ustanovah, zlasti v domovih za starejše zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Ponovno opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih za starejše nezadostni glede na naraščajočo potrebo po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Nepregleden je tudi veljavni načrt zaračunavanja storitev institucionalnega varstva, nesprejemljivo je, da je bil že v letu 2008 pripravljen osnutek podrobnejših standardov, ki pa zaradi nasprotovanja določenega dela izvajalcev ni bil sprejet. Že zadnjih 18 je odgovor Vlade Republike Slovenije, da bo vse razrešil Zakon o dolgotrajni oskrbi, vendar pri Varuhu pozivamo k noveliranju Zakona o socialnem varstvu in takojšnji spremembi Pravilnika o tehničnih standardih in normativih za izvajanje socialno varstvenih storitev. Večkrat sem opozoril, da je treba spremeniti tudi miselnost in slediti smernicam te institucionalizacije, kjer je zagotovljena dostojanstvena skrb za človeka v lokalnem okolju. Na področju deinstitucionalizacije moramo storiti več, saj je sodoben in v mnogih evropskih državah dobro uveljavljen način oskrbe posameznikov, do katerega pa smo v Sloveniji čisto preveč zadržani. Menim, da moramo za celovito obravnavo oseb s pridobljeno možgansko poškodbo vzpostaviti mrežo specializiranih regijskih centrov za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo in da je treba zagotoviti zmogljivosti, ki bodo ustrezale potrebam, saj je za te osebe na splošno trenutno zelo slabo poskrbljeno. Ocenjujemo, da je treba spremeniti Zakon o socialnem varstvu in izvajanju storitev za osebe po pridobljeni možganski poškodbi opredeliti kot samostojno socialno varstveno storitev         pod ustreznimi kadrovskimi in tehničnim pogoji. Nujna je tudi sistemska uskladitev Zakona o socialnem varstvu, ki ureja družinskega pomočnika, Zakon o osebni asistenci, ki določa institut osebnega asistenta in Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. S sodelavkami in sodelavci ugotavljamo, da je v Sloveniji na številnih področjih vse bolj očitna diskriminacija invalidov. Različne državne inštitucije spodbujamo, da invalidom omogočijo, da bodo slišani, videni in razumljeni, ne glede na svojo oviranost. Tudi v letu 2019 je še naprej prihajalo do zapletov glede dostopa do sodišč za invalide. Prav tako smo se ukvarjali s težavami pri zagotavljanju dostopa do javnih šol za gibalno ovirane in dolgotrajno bolne učence. Izkazalo se je, da večina gimnazij v Ljubljani nima dostopa za gibalno ovirane. Še več, ugotovili smo, da pristojno ministrstvo sploh ne razpolaga s točno številko o dostopnosti srednješolskih objektov in javnih osnovnih šol. Takšno stanje je skrb vzbujajoče, diskriminatorno in v nasprotju tako z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov, ki ureja dostop invalidov do vključujočega izobraževanja kot tudi s konvencijo o pravicah invalidov. Očitno je, da v Slovenijo potrebujemo neodvisno telo za spodbujanje varstva in spremljanje izvajanja konvencije o pravicah invalidov. Varuh človekovih pravic Republike Slovenije je pripravljen prevzeti to odgovornost in poslanstvo. Upam tudi, da se saga o prejemanju obeh dodatkov za nego otroka in za pomoč in postrežbo premika h koncu. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nam je sporočilo, da je pripravljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izplačilu neizplačanega dodatka za nego otroka. Z novelo naj bi se končno uredila pravica do izplačila dodatka za pomoč in postrežbo za nazaj tudi tistim slepim, ki so bili zdravstveno zavarovani po drugem zavarovancu oziroma po upokojencu, pa le-tega niso pridobili, ker so starši prejemali dodatek za nego in pomoč. Vse odgovorne pozivam, da novelo zakona v najkrajšem možnem času tudi sprejmete. Prav je, da breme za napake organov nosijo organi, ne pa nič krivi ljudje.   V svojih letnih poročilih že od leta 2005 opozarjamo tudi na dolgotrajnost postopkov, katerih organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije odločajo o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, a se stvari ne premaknejo na boljše, kar kaže celo podatek in ga navaja tudi ZZZS, da vsako leto veliko število zavarovancev prejme odločbo z zamudo oziroma za nazaj. Najpogosteje gre tukaj za pravico, ki opredeljuje zavarovančevo začasno nezmožnost za delo, ki zadeva tako zavarovanca, kot tudi delodajalca. ZZZS in pristojno ministrstvo bi torej nujno morala čim prej stopiti skupaj in najti ustrezne rešitve. Tudi na področju redkih bolezni v Sloveniji je še veliko možnosti za izboljšave. Na vzpostavitev čaka še enotni register redkih nemalignih bolezni, ki je bil obljubljen do konca let 2019, pa ga še vedno ni. Priprava načrta dela na področju redkih bolezni za obdobje 2021-2030 vzpostavitev bolj lokalno dostopne paliativne oskrbe in tako dalje.   Če nadaljujem na področju brezposelnih in zaposlenih, kjer prav tako ostaja nerešenih več vprašanj, več obravnavanih primerov na področju brezposelnosti je bilo povezanih s težavami invalidnih oseb pri iskanju primerne zaposlitve, kar je nedopustno. Na področju zaposlovanja ostajata aktualna že leta pereča problematika, neplačevanje prispevkov za socialno varnost in pomanjkanje nadzora nad izplačilom plač. Zlasti aktualno je vprašanje ali je bilo sploh kaj narejenega v boju proti prekarnim oblikam zaposlitve. Obravnavali smo zaposlovanje čistilk v javnem sektorju in izvajalce pristaniških storitev. Na področju otrokovih pravic smo bili v letu 2019 priča uveljavitvi Družinskega zakonika in Zakona o nepravdnem postopku. Skrbijo me opozorila, da se je tem še povečala potreba po izvedencih klinične psihologije, otrok in mladostnikov, psihiatrije, pedopsihiatrije, kar pa povečuje zastoje v kazenskih in družinskih postopkih pred sodišči. Skrbi me, ker teh strokovnjakov v Sloveniji tudi sicer primanjkuje. Priporočamo tudi naj Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nemudoma zagotovi ustrezno usposobljene kadre za stalno delo z otroki z motnjo avtističnega spektra, saj za ta namen spremljevalec v sedanjem pomenu ni ustrezen.         Večina od teh otrokov namreč potrebuje v vrtcu in v šoli spremljevalca, kar pa jim sedanji zakon ne zagotavlja. Njegovo delovno mesto ni sistemizirano, kar v praksi pomeni, da otroka včasih spremlja ena oseba, drugič druga, velikokrat pa ostane brez spremstva. Ker otroci z avtistično motnjo nimajo stalnega spremljevalca, jih nekatere šole izključujejo, starši so prisiljeni v šolanje otroka na domu, zapustijo na službo, ob tem pa pritiskov ne zmorejo ne otroci, ne starši in ne učitelji. Prav tako je skrajni čas, da se deklaracija o pravicah oseb z avtizmom, ki je bila leta 1996 sprejeta v Evropskem parlamentu polno uveljavi tudi v Sloveniji. Pereče vprašanje odločanja o izvajanju stikov med otrokom in starši, če ti ne živijo več skupaj. Opozarjamo naj sodišča pri odločanju o prepovedi približevanja staršev otroku upoštevajo tudi otrokovo največjo korist. Na področju otrokovih pravic v praksi še vedno nismo storili vsega za pravo zaščito otrokovih koristi, tako da bi te imele prednost pri spremljanju odločitev o vseh zadevah, v katerih so udeleženi otroci ali postopkih, ki pomembno vplivajo na njihov položaj. V letu 2019 smo krepili aktivnosti na področju zagovorništva otrok. V lanskem letu smo tako prejeli 88 pobud za postavitev zagovornika. To kaže, da je inštitut zagovorništva otrok dve leti po njegovi formalizaciji dobro prepoznan, uveljavljen in nujno potreben. Izpostaviti moram tudi pereč problem, kjer veljavna ureditev, ko se staršem za čas bivanja ob hospitaliziranem otroku v bolnišnici ne odobri nadomestila plače za nego otroka in da je to neustrezno in ne upošteva zahtev iz 56. člena Ustave Republike Slovenije. Obljubljeno je bilo, da bo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju spremenjen do konca leta 2019 in sicer tako, da bodo starši, katerih otroci so hospitalizirani upravičeni do nadomestila za nego ves čas njihovega spremstva v bolnišnici. V zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa bi bilo nujno ustrezno urediti vprašanje pravice do nege(?) širšega družinskega člana. V aktualnem poročilu smo obravnavali tudi problematiko nasilja v družbi. Še vedno opažamo preveliko toleranco do nasilja v družini, nad ženskami, pa tudi nad starejšimi. Ugotovim lahko, da imamo v Sloveniji na načelni ravni zelo dobro urejeno zakonodajo s področja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Vendar sama zakonodaja ne zadošča, da bi se pojavnost nasilja zmanjšala. Potreben je visoko usposobljen kader v različnih inštitucijah.   Spoštovani, kot Varuh človekovih pravic sem bil v lanskem letu veliko na terenu in med ljudmi, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo priti do nas. S sodelavci smo obiskali veliko različnih socialnovarstvenih zavodov, kot so domovi starejše, varstveno delovni centri, centri za usposabljanje, bili smo v številnih šolah, centrih za socialno delo, izpostavah ZZZS, ZPIZ, obiskali smo inšpektorate policijske postaje in še bi lahko našteval. Naj pa za primer navedem obiska doma na Krasu v Dutovljah in Zavoda Hrastovec, kjer sem posebej opozoril na človeka nevredne razmere zaradi neurejenega stanja na področju namestitve oseb na varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov in na nujno skrb za najranljivejše. Opozoril sem tudi na nevzdržne delovne pogoje za zaposlene v domu in na potrebo po ureditvi prostorskih zmogljivosti tudi v drugih posebnih socialnovarstvenih zavodih po Sloveniji. Na podlagi opravljenih razgovor z vodstvi zavodov, zaposlenimi, uporabniki storitev in njihovimi svojci in na podlagi ugleda zavodov smo podali številne ugotovitve in priporočila, s katerimi se lahko seznanite tudi v spletni verziji našega letnega poročila.   Skupaj z namestniki in strokovnimi sodelavci smo opravili 12 poslovanj zunaj sedeža in z namestniki opravili kar 168 osebnih pogovorov. S poslovanjem zunaj sedeža se želimo približati tudi tistim posameznikom, ki zaradi oddaljenosti ali katerega drugega razloga ne morejo priti na sedež Varuha. Med drugim sem se srečeval tudi z ministri, župani in drugimi predstavniki oblasti, ker želim težave reševati neposredno s tistimi, ki jih zadevajo. Po prvem letu mandata lahko rečem, da nam je s svojim delom v posameznih primerih uspelo prispevati k odpravi nepravilnosti, kršitev ali krivic. Z marsikaterim organom sem v preteklem letu dobro sodeloval, želim pa si dobrega sodelovanja z vsemi, predvsem glede uresničevanja naših priporočil in odpravljanja konkretnih kršitev v dobro ljudi.        Vsi skupaj smo v službi ljudi in imamo do njih veliko odgovornost, vsak na svojem področju in tega ne smemo pozabiti. Je pa kot je razvidno tudi iz našega poročila pred vsemi nami še veliko dela. Ne domišljam si, da bodo v času mojega šestletnega mandata odpravljene vse krivice, saj nenazadnje vznikajo tudi nove, si pa želim s svojimi sodelavkami in sodelavci po najboljših močeh prispevati k spremembam na bolj in biti močan glas tistih, ki se jih ne sliši. Da nobena ranljiva družbena skupina ne bi ne bila izključena ali kakorkoli prikrajšana.   Pri Varuhu človekovih pravic deluje tudi samostojna enota, to je državni preventivni mehanizem. Poročilo o izvajanju nalog in pooblastil državnega preventivnega mehanizma na podlagi Zakona o ratifikaciji opcijskega protokola h Konvenciji proti mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju inštitucija Varuha človekovih pravic pripravlja že 12 let. Naša naloga je krepiti varstvo oseb, ki jim je bila odvzeta prostost pred mučenjem in drugimi oblikami okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. V tem okviru obiskujemo tiste kraje v Sloveniji, kjer so ali bi lahko bili nameščeni posamezniki, ki jim je z aktom oblastnega organa odvzeta prostost. Gre za preventivne obiske, katerih namen je preprečiti mučenja ali drugo slabo ravnanje še preden zgodi. V lanskem letu smo tako obiskali 63 krajev odvzema prostosti in to 27 policijskih postaj, v tem okviru tudi Center za pridržanje v Ljubljani, 6 zavodov za prestajanje kazni, zapora in Prevzgojni dom Radeče, obiskali smo center za tujce, dve psihiatrični bolnišnici, 19 socialno varstvenih zavodov, domove za starejše in 4 vzgojne zavode oziroma mladinske domove ter več stanovanjskih skupin, ki delujejo v okviru teh zavodov. Vsekakor je spodbudno, da pri svojih obiskih v letu 2019 državni preventivni mehanizem ni ugotovil primerov mučenja ali drugega krutega kaznovanja ali ravnanja. Kraje odvzema prostosti po Sloveniji obiskujemo s predstavniki nevladnih organizacij, ki smo jih izbrali na podlagi javnega razpisa. Preverjamo, kako je poskrbljeno in kako ravnajo s posamezniki, ki jim je bila odvzeta prostost v posamezni inštituciji. Pri tem seveda tesno sodelujemo s pristojnimi organi, jim dajemo priporočila, da bi izboljšali razmere in ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost in kar je najpomembneje, zahtevamo dosledno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v skladu z veljavnimi mednarodnimi standardi. Velika večina teh obiskov je bila nenapovedanih, opravili smo tudi 13 tako imenovanih tematskih obiskov, kar pomeni, da smo bili osredotočeni na določeno vnaprej izbrano temo. Tako smo v sodelovanju z izvedencem medicinske stroke v domovih za starejše preverjali obravnavo starostnikov v večernih urah. Posebej smo bili pozorni na terapijo, ki jo stanovalci dobivajo, zlasti na uspavala. V Centru za usposabljanje, delo in varstvo smo preverjali svobodo gibanja uporabnikov in posamezne varovalne ukrepe. V vzgojno varstvenih zavodih pa smo preverjali izvajanje pravil in vzgojnih ukrepov. V 37-ih primeri je šlo za redne obiske, v 13-ih pa smo na kraju samem preverjali dejansko uresničevanje priporočil državnega preventivnega mehanizma iz preteklih obiskov v praksi. Ob vsakem obisku smo pripravili izčrpno končno poročilo o ugotovitvah, ki je vsebovalo tudi predloge in priporočila za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in izboljšanje stanja, vključno z ukrepi za zmanjšanje možnosti nepravilnega ravnanja v prihodnje. Kot je to običajno, smo vsako poročilo poslali tudi pristojnemu organu, to je nadrejenemu organu obiskane ustanove, da se v določenem roku odzove na naše navedbe in priporočila. Državni preventivni mehanizem je v letu 2019 skupaj podal kar 416 priporočil in sicer največ policijskim postajam in domovom za starejše, temu pa sledijo zapori, Prevzgojni dom Radeče, psihiatrične bolnišnice, Center za tujce in vzgojni zavodi. Glede na obravnavana področja se je največ priporočil nanašalo na bivalne pogoje, nato na evidenci in dokumentacijo, na obravnavo in oblike dela ter na pravno varstvo in pritožbene poti. Ostala priporočila se nanašajo na osebje, zdravstveno oskrbo, aktivnosti, obravnavo neželenega vedenja, stike z zunanjim svetom, prehrano ter na splošna in druga vprašanja. Opažamo, da ima delo državnega preventivnega mehanizma tudi preventivne učinke.         To menim zato, ker so v številnih obiskanih ustanovah v letu 2019 prav zaradi naših priporočil izboljšali bivalne razmere in ravnanje z osebami, ki jim je odvzeta prostost. Vesel sem, da lahko pohvalim relativno dobre odzive pristojnih organov na naše ugotovitve in priporočila. Z njimi smo večinoma zadovoljni, saj se pogosto aktivno odzivajo na naša priporočila in izkazuje pripravljenost na sodelovanje. Ugotavljam, da skušajo zlasti obiskane ustanove sprejeti vse potrebne ukrepe za izboljšave, ki so v njihovi pristojnosti, si pa želim še bolj tvornega sodelovanja s pristojnimi ministrstvi, še posebej, ko gre za problematiko, zaradi katere so potrebne sistemske spremembe. V tej smeri bomo zagotovo morali narediti še določene korake. Posebej želim izpostaviti obiske v domovih za starejše, pri teh obiskih smo kot že leta poprej ugotavljali, da obstajajo velike težave s pridobivanjem pravne podlage za zadrževanje v domovih, kjer varovanje stanovalcev ne izvajajo z zaklepanjem oddelka. Ugotovili smo še, da postopki za potrjevanje varovanih oddelkov na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sicer potekajo, vendar zelo počasi. Trajajo tudi osem let. Vsekakor je izjemno majhno število potrjenih varovanih oddelkov povzročilo razmere, ko so zaradi namestitev, ki jih določi sodišče, kljub negativnemu mnenju doma starejših oddelki za dementne prezasedeni. Ugotovili smo celo primere, ko je bila oseba z demenco zaradi polnega oddelka nameščena v kopalnico, kar je absolutno nesprejemljivo. Med drugim lahko povem, da smo žal tudi v letu 2019 še vedno pogosto opažali in opozarjali na kadrovsko stisko v domovih starejših. Ta se kaže tudi v skromnem številu zaposlenih v nočnem času, ko na primer na varovanem oddelku pogosto ni neprekinjeno nikogar. V enem izmed domov smo celo ugotovili, da zaradi pomanjkanja osebja stanovalce še vedno kopajo v nerazumno dolgih razdobjih. To pomeni na vsakih 14 dni. Pomanjkanje osebja je nedvomno tudi razlog za zgodnje dajanje stanovalcev v posteljo v večernem času, zaradi česar se stanovalci ponoči pogosteje prebujajo, kar povečuje uporabo uspaval.   Že nekaj časa si pri Varuhu prizadevamo tudi izboljšati položaj zaprtih oseb, ki zaradi starosti, invalidnosti ali bolezni potrebuje dodatno pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, to je nego ali socialno oskrbo v času prestajanja kazni zapora. Ugotavljamo, da tudi, da so razmere za prestajanje kazni zapora oziroma pripora za ženske zaprte osebe na nekaterih področjih, na primer glede sprejemanja stikov in obiskov na slabšem v primerjavi z moškimi.   Ob obisku Prevzgojnega doma Radeče smo glede na videno stanje ocenili, da so nekateri deli doma popolnoma neprimerni za bivanje in življenje oseb z izrečenim vzgojnim ukrepom. Prostori so otrokom izrazito neprijazni in ne prispevajo k njihovi uspešni rehabilitaciji.   Gospe in gospodje, poleg obiskov krajev odvzema prostosti državni preventivni mehanizem opravlja tudi druge številne naloge. Mojega namestnika in vodjo državnega preventivnega mehanizma Ivana Šeliha kot mednarodno priznanega strokovnjaka s področja državnega preventivnega mehanizma mnogi, ki šele vzpostavljajo preventivne mehanizme ali pa jih razvijajo vabijo, da jim pomaga s svojimi bogatimi izkušnjami in znanjen. Namestnik Šelih tako s sodelavci dviguje ugled naše države v tujini in prispeva k razvoju dobrih praks. Državni preventivni mehanizem med drugim pripravlja predloge in pripombe k veljavni ali predlagani zakonodaji. Tako smo v letu 2019 sodelovali v delovni skupini Ministrstva za zdravje za pripravo sprememb Zakona o duševnem zdravju. Na potrebne spremembe in dopolnitve tega zakona opozarjamo že vrsto let. Do sedaj smo s strani Ministrstva za zdravje dobili zgolj obljube, spremembe zakona pa še vedno ni. Tudi Ustavno sodišče je že dvakrat ugotovilo protiustavnost Zakona o duševnem zdravju in sicer leta 2015 in 2019. Tudi v tem primeru odziva Vlade in Državnega zbora do zdaj še ni, čeprav sta roka izvršitev obeh določb Ustavnega sodišča že zdavnaj potekla. Nedopustno je, da zaradi neučinkovitega dela pristojnih organov in neučinkovitega medresorskega sodelovanja novela zakona leži v predalu. Tudi pogosto omenjena kadrovska podhranjenost ministrstev in v letošnjem letu COVID ne more biti izgovor za to, da ljudje na oddelkih z demenco in posebno socialnih varstvenih zavodih bivajo in spijo v         jedilnici, dnevnem prostoru, hodniku ali celo kopalnici. Prav tako smo podali pripombe na predloge na osnutek Zakona o obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj in Zakona o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Sodelovali smo tudi pri pripravi Pravilnika o izvrševanju kazni zapora in drugih predpisov. Z rednimi obiski, kraja odvzema prostosti in našo aktivnostjo bomo aktivno sodelovali tudi naprej in seveda na podlagi svojih ugotovitev dajali priporočila za izboljšanje stanja tam, kjer bo to potrebno. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za to izčrpno predstavitev obeh poročil. Preden pa dam besedo naprej državnemu sekretarju na ministrstvu za delo, naj samo povem, da gospo Karmen Furman nadomešča gospod Franc Rosec in sedaj dajem besedo državnemu sekretarju gospodu Cvetu Uršiču. Izvolite.

Dober dan gospa predsednica, spoštovani Varuh človekovih pravic.   Najprej ena velika pohvala vašemu poročilu, ki je vsebinsko izjemno bogato in pa zelo pregledno. Ko pogledamo poglavja, kako si sledijo, so tako zapisana, da vsak preprost človek lahko na enem mestu najde vsa vaša priporočila oziroma vse vaše ugotovitve. Drugo, kar velja uvodoma izpostaviti je stavek iz vašega, stavek iz poročila iz prve strani. Na splošno je treba priznati, da je v Republiki Sloveniji standard spoštovanja človekovih pravic visok. Ob tem ste pa žal dodali, da je veliko področij, na katerih moramo narediti še korak naprej. Ampak velja se zapomniti najprej prvi del stavka, torej standard je visok in to, kar nas vsa leta Varuh opozarja, so pa naloge, ki jih moramo še narediti. Z vidika Ministrstva za delo velja uvodoma izpostaviti, da je minister že na uvodnem hearingu povedal in kar neprestano ponavlja, da so tri področja dela za njega prednostna: skrb za starejše, pravičen sistem socialnega varstva in pa aktiven trg dela. In vaša priporočila se nanašajo tudi na ta področja in na ministrstvu se odzivamo, smo se, se odzivamo in se bomo. Najprej na ta način, da se minister z vami oziroma mi z ministrstva z vami redno srečujemo. Hvala za ta srečanja. Naj samo povem, da bo naslednje srečanje pojutrišnjem, v petek, kjer bo minister prišel k Varuhu in bo potekal pogovor o temi, ki ste jo proti koncu posebej izpostavili, to je področje novelacije Zakona o duševnem zdravju, kjer je tudi stališče ministrstva pristojnega za socialno varstvo, da je zakon potrebno novelirati. Hvala.   Se bom zelo na kratko sprehodil, potem pa, če bodo konkretna vprašanja, bodo sodelavke, sodelavec, direktorji direktoratov kaj več odgovorili. Torej skrb za starejše; ja, se strinjamo povsem z vami. Žal se v preteklih desetih, 15-ih, 20-ih letih ni posvečal zadostne pozornosti temu področju, posebej pa ne inštitucionalnemu varstvu oziroma deinstitucionalizaciji, zato je prihajalo do tega, na kar ste vi opozarjali kadrovska podhranjenost, zastareli standardi in podobno. Naj vas seznanim, da je bila že imenovana pogajalska skupina za prenovo kadrovskih standardov in normativov, ne samo v domovih za ostarele, ampak tudi v Centrih za usposabljanje, delo in varstva in varstveno delovni centri in tudi v Centrih za socialno delo. Torej razumemo to težavo izvajalcev, kar se tiče kadrov. Ob tem velja povedati, da tudi tečejo procesi deinstitucionalizacije, da je ministrstvo objavilo razpis, že bil prvi izbor za dnevne in začasne namestitve, 21 milijonov bo namenjenih za ta namen. In drugo, vi ste izpostavili center Dutovlje Kras, obenem tudi Hrastovec, ampak velja recimo Dutovlje izpostaviti in pa drug tak center v Črni na Koroškem, kjer vemo, da so izjemno slabi prostorski pogoji za življenje in za delo v Hrastovcu(?), v Črni je trenutno 49 obolelih za COVID-19; 20 zaposlenih, 2 prostovoljca in tudi je težko reševati znotraj prostorov, zato tečeta v teh dveh centrih postopka        za veliko prenovo prostorskih zmogljivosti, približno 15 milijonov evrov bo namenjenih za procese deinstitucionalizacije.   Drugo tako področje, kjer ste ga zelo izpostavili so invalidi, z Varuhom deliva najino preteklo zgodbo, kjer sva oba v najini poklicni poti se zelo veliko srečevala na tem področju, zato gospod Varuh z vami povsem delim vaše ugotovitve in vaša priporočila. Celovita obravnava oseb s pridobljeno možgansko poškodbo, žal leta nazaj, že 2010 smo pisali na to temo in predlagali tudi z vidika rehabilitacije, post rehabilitacije, vključevanja v samostojno življenje, žal ni bilo veliko narejenega. Je pa bil spret vmes Zakon o osebni asistenci, ki je tudi tej skupini ljudi omogočil večjo možnost za samostojno neodvisno življenje.   Druga vaša priporočila s področja, ste omenili, da jih je 27 za invalide. Nekatera so bila realizirana, nekatera pa ne, tudi zato, ker ni bil recimo v tem času odprt Zakon o invalidskih organizacijah, Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji. Ko bo, bomo prav gotovo upoštevali v celoti vaša priporočila. Velja pa omeniti, da ravnokar se pripravlja nov razpis za izvajalce zaposlitvene rehabilitacije, kjer je bilo 15 let nazaj 13 timov v Sloveniji. Trenutno bo država financirala 18 timov, kjer je včasih država financirala 75 % stroškov tima, sedaj financiramo 90 % in kjer je vključenih letno približno 2000 invalidov v proces zaposlitvene rehabilitacije. To morda tako zelo na hitrico. Velja omeniti, da vaša opažanja v zvezi z Zakonom o osebni asistenci so pravilno in povezavo z družinskim pomočnikom. Naše stališče na ministrstvu je podobno, da je inštitut družinskega pomočnika treba prenoviti in verjamemo, da bo ustrezno rešen v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v javni razpravi in ki je zelo živahna. Morda v zvezi z invalidi še, tudi vaše opozorilo na neodvisno telo po konvenciji o pravicah invalidov. Gospod Varuh midva sva se o tem že pogovarjala in moje osebno stališče je, da je inštitut Varuha človekovih pravic tisti, kjer bi tako neodvisno telo lahko bilo in bi imelo tudi najmočnejši status v odnosu znotraj države, kot tudi v odnosu na mednarodnem nivoju. Preventivni mehanizem – ja, ponavljam to kar sem omenil, kadrovska problematika obstaja. Ravno zdaj ob 14. uri popoldne imamo sestanek z izvajalci inštitucionalnega varstva, ki bi lahko izvajali tudi te namestitve na podlagi odločb sodišče, torej bi imeli varovane oddelke in naša želja, naša usmeritev bo, da se poveča, bistveno poveča število teh namestitev. O kadrovski problematiki sem pa pravkar že govoril. Seveda svoboda gibanja v teh inštitucijah je vprašanje človekovih pravic. Obenem je pa tudi vprašanje odgovornosti za varovanje zdravja in stanovalcev in zaposlenih, zato se na ministrstvu veliko pogovarjamo z Ministrstvom za zdravje in iščemo rešitev, ki bo spoštovala človekove pravice, spoštovala dostojanstvo, ljudi, ki so v inštitucijah. Obenem pa bomo oblikovali tak model, ki bo zagotovil varnost in zdravje in za zaposlene in za stanovalce.  Mogoče toliko za uvod. Družinska problematika, ste jo omenjali, tukaj delimo z vami stališče glede vloge CSD-jev, glede skrbnih postopkov v        smislu varstva otrokovih pravic in tudi varstva pravic in dostojanstva drugih vpletenih oseb, predvsem tukaj mislimo na starše z vidika delovnih razmerij, zaposlovanja, velja povedati, da nekateri vaši predlogi oziroma opozorila, priporočila so bila upoštevana, nekatera bodo v fazi sprememb zakona o pokojninskem varstvu, nekatera so pa taka, ki predstavljajo našo stalno nalogo kot je recimo vaše priporočilo glede doslednega upoštevanja standardov procesnega jamstva, torej postopki naj bi bili kratki ali pa hitri glede na vsebino obravnav. Nikakor pa ne smejo biti predolgi, ker se s tem seveda krši pravica uporabnika to je ali invalida ali upokojenca. Toliko za uvod. Kolikor bodo še kakšna podrobna vprašanja, bodo sodelavke in sodelavci odgovarjali. Hvala in za konec še enkrat spoštovani Varuh človekovih pravic hvala za poročilo, ki je vsebinsko bogato in izjemno pregledno. Hvala.

Najlepša hvala tudi vam gospod državni sekretar. Seveda, če bodo vprašanja se nanašala na delo ministrstva in bo potrebno odgovoriti nanje, bom seveda dala možnost, da lahko tudi sodelavci odgovorijo. Sedaj pa odpiram razpravo poslank in poslancev in dajem besedo gospodu Soniboju Knežaku. Izvolite.

Hvala predsednica. Spoštovane kolegice, kolegi. Spoštovani Varuh človekovih prav. Naj se pridružim, tudi sam sem istega mnenja kot državni sekretar. Hvala za izčrpno poročilo. Tisti, ki je hotel dobiti neko sliko, jaz običajno pravim, da nam vsako leto enkrat nastavite ogledalo nam, politiki, tistim, ki smo zadolženi za zakonodajno pravne zadeve v tej državi, neko ogledalo, ki nam pokaže dejansko stanje bi rekel v naši državi. Predvsem sem vesel, da ste letos naredili malo povzetek v tej knjižici, kljub temu, da je zanimivo branje tudi tiste velike, ampak je le glede na obveznosti, ki jih imamo, mi je prav prišel tale zbir tistih podatkov, kar pa nisem, ste pa tako kot ste rekli, je pa na vaši spletni strani v elektronski obliki.   Tisto, kar jaz ugotavljam je to, pa me na eni strani veseli, da je kar precej zadev, na katere vi opozarjate, jih je tudi identificirala politika, pa najsibo ta Vlada, prejšnja Vlada, tiste dve leti, kar sem jaz v državni politiki v glavnem ugotavljam, da za ta področje v prvi vrsti, kar je je vedno primanjkljaj denarja. Toliko, kar je bila aktualni minister ali pa ministrica, da si je zatiskala zadeve pred očmi, oči pred zadevami na katere opozarjate, ampak običajno krojijo več ali manj dejavnosti ministri za finance s tem razrezom, koliko je česa namenjenega in tukaj je en velik del nekega vprašanja, da se bomo morali kot družba opredeliti, kaj v prihodnosti, čemu bodo dali večji poudarek. Jaz mislim, da bomo morali verjetno malo zabremzati pri kakih investicijah, ki niso ravno nujne, pa več narediti na področju na katerih opozarjate, tukaj so predvsem, mislim, da nismo ustrezno, nimamo ustrezno urejenega področja oziroma starejših. Omenili ste domove za starejše, kjer so razmere, prihajam iz Hrastnika, državni sekretar ve, midva sva bila v kontaktu glede na ustreznost oziroma neustreznost doma za bivanje - bivši dijaški dom. Tisto, kar sem pa zdaj, tudi danes, jutri je vrh, razgovori iz Radeč v povezavi z domovi za starejše pa ta način, kako smo se mi začeli spopadati s tem COVID-om v domovih za starejše. Če bo šla zadeva tako naprej, da bomo reševali te zadeve znotraj samega domova, mi te domove za starejše dejansko spreminjamo v zapore za starejše. Jaz sem to postavil tudi na začetku seje prejšnji ponedeljek obema ministroma, če tukaj predvidevate kaj sprememb, ker dejansko se bo tudi, ko v velikem(?) domu odpravijo širjenja tega virusa in ponovno odprejo vrata, vprašanje časa, kdaj se bo spet pojavil virus. Danes sem bil presenečen, sem govoril z domom starejših v Loki pri Zidanem mostu, sem imel en klic, niti nisem vedel, dol niso imeli virusa, ampak je pa vodstvo doma se odločilo in je         dom zaprlo in dom je že 6 mesecev zaprt za obiske, za izhode, dobesedno so, če je to res, pa mislim, da je so bi rekel so že 6 mesece na račun tega, da razumem vodstvo, da poskuša ohraniti zdravje, da je povprečje, ampak na drugi strani pa nisi šel v dom, da boš zaprt. Ne vem, če se mi zdi čisto v redu zadeva.   Drugo tisto, kar ste omenili tudi, kar se tiče starejših, veseli me, da niste ugotovili nobenega kot ste že sam prej omenil mučenja ali pa kakega krutega ravnanja v teh domovih, jaz verjamem, da so zaposleni kljub temu, da jih je bistveno premalo v vseh domovih, da pa tisto, kar opravljajo, opravljajo s srcem, tako da to na vašo ugotovitev samo še razveseljuje. Tudi moramo pohvaliti, da nekatere zadeve premika ministrstvo tudi z ukrepi, ki jih je že sprejelo, to so dodatna sredstva za kader v domovih za starejše, nekaj baje, da pripravljate tudi okoli nagrajevanja, kar se mi zdi tudi več kot potrebno, sploh za tiste, ki imajo opravka v oddelkih, kjer se srečujejo s tem virusom.   Če zaključim počasi področje teh starejših socialna, slab socialni material, 280 tisoč, operirajo približno s podatki upokojencev, ki živijo nekako pod pragom revščine. Zdaj nekako en osnutek, ki naj bi prišel v proceduro je tudi tako imenovani demografski sklad, ki, po tem predlogu, ki ga zelo malo poznam, ampak po mojem ne gre v pravo smer, ker naj bi se ukvarjal z izgradnjo domov, razmišljanja so tudi, da bo moral odpraviti iz tega sklada dobiti nekaj tudi sedanji upokojenci. Bojim se, da bomo razvrednotili tisto, čemur je ta demografski sklad namenjen. Če hočemo razrešiti najnižje pokojnine v tej državi mi moramo slediti zgledom, kot jih imajo sosednje države, to so, govorim za obstoječe upokojence, mi bomo morali kot družba nameniti večji delež za pokojnine iz BDP-ja, kolikor ga namenjamo, mislim, da je zdaj manj, manj kot 10 %, če pa me spomin ne vara iz podatkov, imajo sosednja Avstrija mislim, da 13, 14 %, skratka ne smemo dopustiti, da bodo generacije, ki so v bistvu to družbo zgradile danes, ne vem, zdaj vsako leto ponavljam prihaja zima, da ne bodo zmrzovali, pa ob radiatorjih, ki jih ne upajo odpreti, ker ne bodo imeli denarja za položnice plačati. Rad bi, če mi boste odgovoril, kaj ste mislili okoli, opozarjate na financiranje vaše inštitucije, odzivnost ministrstev, kaj, bi rad, če mi odgovorite, ali opažate, pretekla so bila vsa, vsako leto smo imeli, da so opozarjali, da ste opozarjali ali vaši predhodniki na neodzivnost ministrstev ali je tukaj zadeva kaj boljša, ker to se mi pa zdi, da neko komuniciranje med vami in med temi inštitucijami pa mora biti. Strinjam se tudi z vašim priporočilom okoli aktivne politike zaposlovanja. Jaz mislim, da bi bilo treba narediti malo neke revizije. Jaz ne vem, če so »glih »vsi programi, ki se izvajajo v okviru te aktivne politike zaposlovanja tudi dejansko dajejo rezultate, zato se mi zdi pravilno in več kot vmesno priporočilo, da se opravi analiza uspešnosti tistih, ki gredo skozi to aktivno politiko zaposlovanja in pa v končni fazi njihovo boljšo zaposljivost. Pri šikaniranju zaposlenih morebiti to, tisto, kar jaz sam opažam diskriminacijo v podjetjih, zdaj se bližamo temu času, to se pravi nekje december, ko se bodo izplačevati tako imenovane ne vem božičnice, 13. plače, karkoli, številna podjetja postavljajo te kriterije in tudi opredeljuje tako, da je to nagrada za prisotnost na delu. Vemo pa dejansko, da je to v bistvu neko obračunavanje s tistimi, ki so bolni, ki so v bolniškem staležu, tako da to je ena taka prikrita oblika tudi neke diskriminacije, pa mislim, da zdravstveno stanje ne bi smeli pogojevati pa prisotnost na delu z nekimi nagradami.         Opozoriti ste tudi, nekaj sem tudi sam ugotovil, da smo oziroma je tudi zdaj pred kratkim smo eno odpravili tudi eno anomalijo, na katero opozarjate in že tudi vrsto let, to je ta delovna doba z dokupom, izenačitev, mi danes ni jasen, zakaj je do tega prišlo in da to ne more biti, edino kar je zame bi rekel eden izmed glavnih postulatov je to, plačani prispevki. Če bi pri vseh kategorijah tako imeli, ne bi imeli take države tudi s pokojninsko blagajno, tako pa imamo eno kopico nekih posebnih, da ne načenjam to temo.   Tudi tisto vaše priporočilo okoli, se zavedajo tudi že prejšnja vlada, tudi ta nadaljuje, okoli dejstev deinstitucionalizacije(?) jaz mislim, da se tukaj zadeva pa zdaj premikajo, jaz upam, da bomo prišli do več te oskrbe, da se ne bomo pogovarjali o potrebi po domovih, ampak da bomo čim več teh storitev približali, jaz sem trdno prepričan, da vsak od tudi starostnikov želi preživeti tudi / nerazumljivo/ svojega življenja v svojem domu, če mu je to omogočeno, če bi dali, tako da, ne pa da se ukvarjamo, pa nam je edina rešitev, ki jo ponujamo danes so domovi za starejše. Toliko zaenkrat. Hvala lepa tudi za odgovore.

Najlepša hvala tudi vam. Jaz predlagam, da opravimo razpravo poslank in poslancev in na koncu damo možnost, da še na kratko odgovorijo tisti, ki so bili povprašani po odgovorih, Varuh človekovih pravic in pa ministrstvo in sedaj dajem besedo gospe Mojci Žnidarič. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala za besedo. Lep pozdrav prav sem. Posebej hvala Varuhu človekovih pravic za to jubilejno lahko rečemo poročilo, torej 25. Je nekoliko tanjše kot običajno, ampak kot ste sami rekli, še širše ste se razpisali v elektronskem sporočilu. Veseli pa smo tudi tega zelo kratkega povzetka vseh priporočil za naprej. Torej za letos ste vsem organom v državi predlagali 158 priporočil. Nekoliko bolj zaskrbljujoče je to, da je nekje 200 priporočil ostalo neuresničenih iz prejšnjih let, ampak res je, kot je že državni sekretar rekel, vsi zakoni se v tem času, se vsako leto ne odpirajo in verjetno ni možno zakonsko vsega urediti v določenem letu. Je pa tudi neuresničenih še 13 sodb Ustavnega sodišča, tako da tudi tukaj še zelo veliko dela čaka tudi nas zakonodajalce. Strinjam se, da res zelo dolgo, predolgo poslušamo, da je nujno treba sprejeti dolgotrajno oskrbo, da je obvezna deinstitucionalizacija, to se že leta in leta vleče. Urediti, popolnoma se strinjam s tem, kar ste tudi vi opozorili in pred nekaj meseci smo imeli tudi sejo odbora na to temo, torej da je nujno treba urediti institut družinskega pomočnika, ker sedaj res niti ni primerljiv nikakor ne z osebnim asistentom, nima niti približno podobnih pravic iz delovnega razmerja, tako da tukaj je na to temo treba res še ogromno ogromno storiti. Zdaj, kar sem bila res vesela je to, da se drugo leto ne bo pa ponavljalo več priporočil glede zavarovancev, ki so si dokupili delovno dobro, ker to smo pa zdaj dober teden nazaj končno uredili. Čeprav je pred leti dejansko tudi Ustavno sodišče reklo, da ni šlo za protiustavno zadevo, ampak vseeno smo nekako vsi skupaj z zdravo kmečko pametjo in logiko prepoznali, da je pa vseeno šlo za krivice teh ljudi in smo to potem tudi zakonsko uredili, tako da vesela sem, da se ta zadeva ne bo več ponavljala. Tekom pregleda poročila se mi je nekaj vprašanj mogoče zastavilo. Tukaj ko omenjate, razpisali ste se in opisali podrobno tudi zagovorništvo otrok, vključitev, imate pa določene pomisleke glede vključitve otrok v mediacijo. Pravite, da de zadeva večplastna in da bi bilo treba širše in bolj strokovno razpravljati o tem, da so pripravljavci in razlagalci družinskega pomočnika, nekako da imajo različne poglede, pa me zanima, glede na to, da je bil, sicer je bil konec leta, decembra 2019 v Pravilniku o izvajanju mediacije po Družinskem zakoniku sprejet, ali je zdaj te razkorake oziroma te pomisleki, ki ste jih vi imeli vseeno ta pravilnik potem rešil ali vseeno še obstaja oziroma težave, ki jih vi vidite dejansko, kaj bi bilo potem potrebno tukaj spremeniti? Hkrati pa me zanima tudi ali imamo sploh dovolj aktivnih mediatorjev, tako na CSD-jih kot tudi zunanjih mediatorjev.   Če grem dalje malo na področje zaposlenih, tukaj me veseli, ker ste napisali, da gre za bistveno manjše število obravnav zadev, kakor v predhodnem letu, verjetno gre za izboljšanje gospodarskega položaja v državi. S tem se vsekakor strinjam, upam sicer, da naslednje leto ne bo spet več težav na tem področju. Sicer so se ene stvari uredile tudi sistemsko kot na primer, sedaj lahko vsak zaposleni preveri tudi ali mu delodajalec redno plačuje prispevke, to lahko pri FURS potem tudi preverja. Tako, da kar nekaj stvari se je uredilo. Če se malo dotaknem še tudi invalidov, kajti tudi sama sem med tistimi, ki smo kar nekaj let delali na področju zaposlovanja invalidov. Tukaj čaka še tudi ena sprememba, ki ste jo predlagali že v letu 2018, torej Sprememba Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji. Predlagali ste, da se prejemek, torej nadomestilo življenjskih stroškov izplačuje v sorazmernem deležu in ne samo tistim, ki dosežejo najmanj 100 ur vključitve v zaposlitveno rehabilitacijo. Tukaj moram povedati, da so res največje težave imeli tisti, ki imajo odločbe za krajši delovni čas. Če nekdo dela štiri ure, pa tudi če se on trudi ves čas dela s svojo polno zmožnostjo dejansko potem teh 100 ur na mesec ni sploh možno doseči. Ste sicer predlagali tudi, da se osebam, ki so vključene v zaposlitveno rehabilitacijo povrnejo stroške malice. Jaz vem, da pač možna je za invalide, seveda pozitivna diskriminacija, ampak tudi pri vseh, nobenem od ostalih ukrepov aktivne politike zaposlovanja se v bistvu pri nobenem usposabljanju in tudi drugih ukrepih stroški malice ne vračajo, ampak to bo potem zakonodajalec takrat preveril, kakšne možnosti so. Omenjate tudi v letošnjih priporočilih, da je nujno skrajšanje čakalnih vrst na zaposlitveno rehabilitacijo. Res je, ljudje čakajo, vem predvsem za severovzhodni del Slovenije, da dobro leto čakajo na storitve zaposlitvene rehabilitacije ali več. Res je tudi, da se je ta mreža timov, sedaj jih je 18, kot je povedal državni sekretar podaljšala, ampak nekaterim območnim službam, ne vem, konkretno tudi Ptuju, ki so že prej imeli eno leto čakalne dobe, se je pa celo tim sedaj zmanjšal, tako da verjetno bo potem čakalna doba lahko kvečjemu še daljša, ne pa v bistvu krajša. Se strinjam v bistvu z večino, mislim vse, kar ste zapisali, ampak tudi ta zakonska opredelitev prekarnosti se mi zdi res tudi zelo nujna. Potem eno vprašanje sem si tukaj zapisala. Navajate torej, da se veliko ljudi, tudi iz zasebnega sektorja obrača seveda na vas, sploh invalidov, da pač tem lahko samo v bistvu svetujete, jih napotite na ustrezne organe, pa me zanima glede, predvsem glede zaposlovanja invalidov, kje zaznavate več težav ali je to zasebni sektor ali je javni sektor, če vseeno lahko malo poveste, ali je tukaj trend vseeno, gre na boljše, torej so trendi pri težavah, pri zaposlovanju invalidov boljši. Jaz upam, da so, da je tudi ta zakonodaja, tudi kvotni sistem zaposlovanja, koliko sem imela izkušnje v preteklih letih kar nekaj prinesel, doprinesel in da se je zaposlovanje invalidov začelo izboljševati. V svojem poročilu in tudi prej predstavitvi ste omenili, da je leta 2019, sta začela veljati dva pomembna zakona, to je Družinski zakonik in Zakon o nepravdnem postopku. Hkrati ste pa potem omenili, da je zaradi pomanjkanja kliničnih psihologov, potem psihiatrov, tudi pedopsihiatrov, da so nastali zastoji tudi v drugih kazenskih in družinskih postopkih na sodiščih. Zagotovo namen teh zakonov ni bil, da nastajajo potem zastoji na drugih delih ali se vam zdi, ne vem, da je treba karkoli spremeniti v zakonodaji ali zaradi česa so dejansko nastali ti, se zdaj vsi bolj posvečajo temu reševanju te problematike položaja otrok in drugo stoji? Ali dejansko zakaj je do teh težav prišlo, ker zagotovo najbrž ni bil namen zakonodajalcev, da potem nastanejo težave na drugih področjih. Vsega seveda ne bom povzemala, ker bo preveč in vsak od nas bo nekaj izpostavil, kar se veže tudi na druge. Tukaj me je ena podatek presenetil glede starejših domov, seveda ste razpisali se. Piše pa tudi, da je število prebivalcev v domovih za starejše v zadnjih osmih letih se je povečalo za kar 15 % in v oklepaju piše tudi zaradi novih zmogljivosti. Zdaj vseeno poslušamo, da v zadnjih letih se ni zgradil noben dom, niso se kapacitete širile, jaz mislim, da ta podatek pa potem vseeno drži in sami omenjate, da kot država in kar se tudi vsi zavedamo imamo dejansko že sedaj preveč ljudi v domovih za upokojencev in da bo res treba, tudi v praksi delati in narediti nekaj na tej deinstitucionalizaciji, ker imamo kot rečeno, v Evropi smo v samem vrhu glede na število ljudi, starejših od 65 let, ki so vključeni oziroma ki bivajo v domovih za upokojence. Dokup smo torej rešili. Tole pa me res zelo čudi, ker pri enem priporočilu imam zapisano, da že 17 let je neuresničeno. Pa zanima, to se pravi, gre za stopnje, pristojni ministrstvi, mislim, da sta to Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, da morata določiti stopnje in vrste telesnih okvar na podlagi, ki so podlaga za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja in da je toliko let že neuresničen, to pa bi me res zdaj zanimalo, sicer če lahko državni sekretar z Ministrstva za delo, če ima ta odgovor, ker to je pa dejansko nepojmljivo, da toliko časa traja. Letos ste dodali tudi to priporočilo, da dejansko naj invalidnino za telesno okvaro dobivajo vsi invalidi, ne glede na vzrok invalidnosti. Kolikor vem je to tudi tako bilo do sprememb zakona ZPIZ-2, tako da ne vem, zakaj je dejansko do te spremembe prišlo, ampak od 1. 1. 2013 se izplačuje samo tistim, ki so telesno okvaro pridobili, torej na delovnem mestu oziroma imajo to poklicno to telesno okvaro, tako da jaz upam, če se pravi spomnim je tudi zdaj Državni svet zakon vložil v parlamentarno proceduro. Upam, da se bo res potem našla tukaj rešitev tudi za te.   Tako kot rečeno, zagotovo sem še kaj pozabila, kar sem nameravala, ker tega je dosti. Posebej sem si pač pogledala to pokojninsko, invalidsko, brezposelne, zaposlene, invalide. To področje mi je zelo blizu. Vem, da je, torej raven človekovih pravic, kot je bilo v začetku rečeno je na visoki ravni v Sloveniji, ampak vem pa tudi, da nas čaka precej dela in se zahvaljujem res za vsa priporočila, ki smo jih dobili s strani Varuha človekovih pravic in si tudi želim, da bi jih čim več tudi realizirali. Hvala.

Najlepša hvala tudi vam. Preden dam besedo naprej naslednjemu razpravljavcu, naj povem, da želim tudi sama razpravljati na kratko o letnem poročilu Varuha človekovih pravic. Seveda vezano zlasti na področje, ki pokriva delo tega odbora.   Jaz že vrsto let spremljam kar precej natančno Varuhova poročila, kot matično delovno telo smo jih namreč vedno obravnavali na Komisiji za človekove pravice, ki sem jo vrsto let vodila in seveda lahko naredim neko primerjavo skozi vsa ta leta Varuhovih poročil, pa tudi primerjavo dela, če tako rečem Varuhov človekovih pravic v vsem tem času. Seveda so se tukaj določeni Varuhi posvetili določenim vsebinam, nekateri drugim. Tisto, kar pa je najbolj pomembno, najbolj bistveno in se mi zdi, da je tudi cilj in tudi smoter te funkcije Varuha človekovih pravic, še posebej pa seveda Varuha samega je to, da je glasnik tistih najbolj ranljivih, najšibkejših, tistim, ki so jim dejansko ugotovljene kršene človekove pravice in da se zanje postavi in da to tudi na glas pove, ko je potrebno. Tako jaz vidim to funkcijo, ta funkcija ni samo zato, da napišemo na koncu poročila, ampak da zastavimo svoj glas takrat, ko je to nujno in ko je potrebno in ko družba tudi pričakuje, da dobimo določene odgovore. Lahko rečem, da se je institucija Varuha tudi zaradi tega, ker vsako leto obravnavamo Varuhova poročila zagotovo okrepila v tem smislu, v tem času je nedvomno pridobila na prepoznavnosti in da ljudje vedno bolj vedo, da če ugotovijo, da so jim kršene človekove pravice, da je možnost, da se lahko obrnejo na institucijo Varuha in tudi na nekatere druge mehanizme varovanja človekovih pravic, ki jih imamo v naši državi seveda jasno zapisane. Tisto, kar mene osebno najbolj skrbi in sem že večkrat na to opozarjala skozi moje delo v politiki vezano na Varuhova poročila je to, kar je bilo zdaj že večkrat izpostavljeno in kar je tudi Varuh uvodoma povedal, to je, da se priporočila nekatera ponavljajo iz leta v leto. Preko 200 priporočil je danes še vedno nerealiziranih, če tako rečem, pa čeprav so bila že večkrat zapisana in kar je najbolj zanimivo Državni zbor jih je sprejel. Se pravi Državni zbor je bil tisti, ki je ta priporočila sprejel, potem pa organi, ki bi morali to realizirati, tega niso storili. Seveda jaz razumem, da so lahko različni razlogi, tudi ko govorimo o priporočilih glede invalidov, mora se spremeniti določena zakonodaja, da lahko ta priporočila sprejmeš. Zgodi se tudi, da so kakšna priporočila bila že sprejeta, pa so ponovno napisana v Varuhovem poročilu, ker gre za leto za nazaj. Ampak vendarle pomembno je, da vemo, da bi lahko vsi skupaj na tem segmentu lahko naredili več. Jaz lahko rečem, da tako kot Varuh smo tudi mi še prej, ko sem pač vodila Komisijo za človekove pravice opozarjali, da so včasih organi oziroma institucije, na katere se obračamo, kajti tudi Komisija se je obračala in včasih tudi s podobnimi primeri kot jih ima Varuh, smo ugotovili, da potrebujemo več urgenc zato, da dobimo določen odgovor. Lahko rečem, da so se stvari že bolje postavile oziroma imamo manj teh urgenc, ampak vendarle mislim, da je tukaj še problem in s tega vidika vidim tudi to nerealizacijo teh priporočil. Včasih gre za neodzivnost, včasih gre za to, da preprosto ne vzpostavimo kontakta, je premalo te medsebojne komunikacije, pomanjkanje sodelovanja, ampak če začnemo pa res vsi skupaj se poslušati, sodelovati. Slišim, da je sodelovanje zelo dobro z resornimi ministrstvi in varuhom, tako da jaz to pozdravljam in sem zelo vesela, ker le tako se lahko premaknemo naprej.   Če pogledamo samo področje invalidov, prej sem že omenila, mene skrbi, da imamo leta 2020 še vedno težave glede dostopa do sodišč za invalide, kar je nedopustno, to pa res mislim, da se ne bi smelo več zgoditi nikjer. Vem, da so se neke stvari izboljšale, ampak še vedno imamo problem nedostopa do sodišč, kar mislim, da je potrebno nujno pač takoj popraviti, odpraviti. Jaz se zavedam, da se nahajamo v zelo zahtevni situaciji, mislim, da je to za vse nas ena taka težka preizkušnja, v kateri smo se znašli, kot družba kot svet, kot vsi skupaj govorimo o COVID-19, to ima seveda posledice na različne nivoje. Zakaj to govorim? Zaradi tega, ker zagotovo ima potem posledice tudi na tiste, ki že sedaj imajo velike probleme brez te situacije, se pravi invalidi in brezposelnost invalidov. Brezposelnost med invalidi je zelo visoka, je precejšnja, če tako rečem, v situaciji, v kakršni smo se znašli pa seveda je to še toliko večji problem. Vesela sem, da nam je, to je bilo tudi izpostavljeno s strani Varuha v lanskem letu uspelo popraviti dolgoletno krivico, ki se je zgodila slepim in slabovidnim otrokom. Mislim, da smo kot Komisija za človekove pravice takrat naredili res ogromno delo in jaz sem ponosna na to, da nam je to uspelo in da smo dejansko to krivico odpravili, tako kot odpravljamo tudi nekatere druge krivice, ki se že vrsto let dogajajo in tukaj lahko rečem, da je kvaliteta tudi te nove Vlade na različnih področjih, tudi glede kmečkih pokojnin, nenazadnje, tako da tukaj mislim, da res se dela dobro. Omenjeni so bili družinski pomočniki, če pa kje, si pa tukaj res želim, da bi to stvar spremenili. Zakaj? Zaradi tega, ker sem na to pa res osebno ves čas opozarjala. Na to smo imeli več sklicanih sej, na Komisiji za človekove pravice smo sprejeli sklepe, ki so zame zavezujoči. Ministrstvo za delo te sklepe ima in upam, da jih bomo v kratkem tudi uspeli realizirati. Jaz se bom tudi pogovorila z ministrom za delo v zvezi s tem in upam, da bomo pripeljali do neke rešitve, dobre rešitve, kajti moramo vedeti, da danes so družinski pomočniki v zelo zahtevni situaciji, težki situaciji, malo bolj zahtevni od osebnih asistentov. Večkrat se to daje vse v isti koš, pa to ni isto in zato je treba povedati, da je razlika med družinskim pomočnik in osebnim asistentom seveda v tem, da družinski pomočnik invalidni osebi pomaga oziroma je na voljo 24 ur na dan sedem dni v tednu, se pravi ves čas. Med tem, ko je osebni asistent svoje delo recimo opravil v določenem času, pa me popravite, če ni tako, v določenem času opravijo, potem pa seveda imajo, so tudi v delovnem razmerju, imajo višje prejemke, med tem, ko pri družinskih pomočnikih moramo povedati, da je še vedno ostal znesek pri 574 evrih. Morda se je v zadnjem času kaj spremenil, ampak mislim, da ne. Torej od leta 2007 ta znesek ostaja nespremenjen in to je seveda manj od minimalne plače in mislih, da je to res potrebno urediti. Verjamem, da bodo na Ministrstvu za delo tudi našli posluh, jaz bom pa naredila vse, kar je v moji moči, da se to tudi izpelje in to skomunicirala tudi z Ministrstvom.   Večkrat je bila omenjena točka skrb za starejše. Jaz se strinjam, delež starejši na 65 let se pri nas povečuje, postajamo nedvomno starajoča se družba, potrebno je prilagoditi smernice na področju skrbi za starejše. Državni sekretar je prej lepo povedal. Mislim, da tudi Ministrstvo za delo tukaj dela neke korake naprej, prevetriti je treba nedvomno ukrepe na področju pokojninskega, zdravstvenega sistema, potrebno je prevetriti, če tako rečem tudi zakonodajo s področja socialnega in invalidskega varstva, pa tudi na področju trga dela. Tukaj gre za zelo kompleksen segment, ki potem seveda lahko izboljša položaj starejših. Seveda bo položaj starejših lahko izboljšal tudi demografski sklad, ki se ga načrtuje, pa tudi nekatere druge stvari, zlasti pa sredstva, ki so tudi iz evropskih kohezijskih sredstev namenjena za gradnjo domov. Vemo, da primanjkuje domov za starejše, moram reči, da je kolegica prej pred menoj zelo dobro opozorila, da je res tukaj malo hecno slišati, da po eni strani se domovi povečujejo glede nastanitve, vemo pa, da ves čas primanjkuje kapacitet. Tako, da tukaj mogoče bi lahko tudi malo več povedali. Torej že več kot 10 let ni bil zgrajen noben dom za starejše, ampak lahko pa rečemo, da se pa sedaj to Vlado popravljajo stvari v skrbi za starejše, kar je pomembno in nenazadnje tudi kolikor vem se bo zgradilo kar nekaj domov za starejše, kar je nujno, kajti tudi sama sem veliko hodila po terenu v lanskem letu in obiskala kar nekaj domov za starejše in pa drugih oblik institucionalnega varstva. Sem se seznanila s problemi, ki jih imajo domovi in institucionalno varstvo na tem področju in seveda ključni zadevi sta bili in rdeča nit je bila pri vsem skupna, premalo prostorskih kapacitet in pa podhranjenost v smislu kadra, predvsem specifičnega kadra. Tukaj govorimo o bolniških sestrah, strežnicah, negovalkah, tega primanjkuje. In tukaj seveda je potreba finančno podpreti te ljudi zato, da lahko potem to sicer zelo plemenito delo, ampak tudi stresno delo še naprej opravljajo. Jaz sem tudi pred kratkim naslovila pobudo na Vlado, da se recimo glede na to, da sama prihajam iz Vipavske doline, da v Ajdovščini se zgradi nov dom za starejše na isti lokaciji. Kajti moramo vedeti, da tudi tam, ko sem jih obiskala so povedali, da so pač kapacitete premajhne in da tudi dom ne ustreza bivalnim standardom, ki so bili določeni v letu 2006, tako da jaz verjamem, da bo tukaj Vlada res opravila svoje delo in to zelo dobro in to je pomembno. Kajti mi moramo zagotoviti najprej, pač kapacitet dovolj, da lahko potem rešujemo druge probleme vezane na skrb za starejše.  Moramo tudi vedeti, to pa je zanimivo, da do sedaj, se pravi Vlade pred to Vlado, sredstva za financiranje varstva v skrbi za starejše so bila ves čas bistveno nižja od povprečja v drugih državah. Zdaj se ta slika delno spreminja in izboljšuje. Mogoče bi tukaj, da ne bom predolga izpostavila še eno področje, ki se mi zdi pomembno in smo tudi v Državnem zboru že večkrat govorili ali pa vsaj nekatere poudarke izpostavili v zvezi s tem, da imamo precejšen problem tudi z varovanimi oddelki za osebe z demenco. Tukaj je potrebno povedati, da teh oddelkov primanjkuje in da je pa vedno več ljudi, ki se soočajo z demenco, po nekaterih raziskavah, ki so bile narejene in kaže, da je v domovih za starejše kar 60 % vseh stanovalcev obolelih z različnimi vrstami demence in jaz se zelo dobro spomnim, ko smo obravnavali to temo na Komisiji je bilo povabljenih tja veliko strokovnjakov s tega področja in vsi so se nekako strinjali, da je to pravzaprav največji zdravstveni, posledično potem tudi finančni in socialni problem, v katerega moramo pač nameniti bistveno več pozornosti in predvsem ponovno tudi prostorskih kapacitete varovanih oddelkov. Seveda pa je potrebno tukaj tehtati vedno med tem vprašanjem človekovih pravic, kajti treba je zagotoviti tem ljudem takšne pogoje, ki so v skladu s človekovimi pravicami.  Tudi jaz sem zadovoljna z Varuhovim poročilom, ampak verjamem, da bomo na seji Državnega zbora, ko se bo to poročilo še v celoti obravnavalo oziroma še prej na Komisiji za človekove pravice lahko še bolj pogledali na nekatere stvari, ki so odprte tudi z drugih področij, ampak danes smo dejansko govorili samo o tem, kar je predme vsebine tega odbora. Tako da sedaj besedo Jožetu Lenartu, potem pa nimam več prijavljenih k razpravi. Gospod Jože Lenart, izvolite, beseda je vaša.

Lepa hvala za besedo predsednica. Lep pozdrav spoštovani Varuh in vsi prisotni gostje z ministrstva. Hvala torej Varuhu za izčrpno poročilo, pa tudi za pojasnila Ministrstva za delo. Torej poročilo je dejansko pomembno kot je Varuh tudi omenil nekakšno ogledalo državi glede človekovih pravic. Dobro, to bo kar držalo. Če pa je seveda sestavljeno strokovno, brižno in realno, potem pa je to seveda še toliko večja skrb za nas tukaj v Državnem zboru za vse poslance in seveda za Vlado. Torej dodatna vprašanja imam za nekatera poglavja in sicer na strani 90 zasledim, da Varuh priporoča Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, naj sprejme ukrepe za skrajšanje čakalnih dob za vključitev v programe zaposlitvene rehabilitacije. Nekaj tega je že prej, bom rekel tudi dodatno povprašala ali pa pojasnila kolegica Mojca in sicer sedaj glede te zaposlitvene rehabilitacije, ki sem ji bil tudi jaz na mojem prejšnjem delovnem mestu koliko toliko blizu me zanima, kaj je dejansko problem. Torej povezano s to rehabilitacijo, da so čakalne vrste in jih je treba pač zmanjšati, kajti čeprav vem mogoče še kakšno pojasnilo sekretarja glede tega, da pač vsi, ki, bom rekel, se prijavijo na Zavodu za zaposlovanje nekaj časa morajo biti tam prijavljeni, šele nato se jih lahko dejansko vključi v aktivno politiko zaposlovanja, pa tudi v zaposlitveno rehabilitacijo. Toliko o tem, če je tole bom rekel meni jasno razumljeno, sicer pa mogoče kakšna pojasnila.  Potem dejansko imam še eno vprašanje, ki pa se ga da zaslediti na strani 104. poročila, pod 2.6. invalidi, tudi bom rekel zelo aktualna tema, mislim, da na tem področju pa resnično v Sloveniji še imamo veliko za postoriti. In sicer glede neizvajanja Vlade Republike Slovenije, Konvencije združenih narodov o pravicah invalidov, torej ker gre za letno poročilo 2019 seveda se to nanaša potem na leto 2019, pa verjetno še kaj za nazaj me zanima, kakšen je potem bil odziv prejšnje Vlade na ta vaša opozorila, če so bila že prej dana. Pa dejansko še potem o teh problemih oziroma invalidi nekako in njihova deinstitucionalizirane, da se jih deinstitucionalizira, to se pravi, da invalidi dejansko ne bi bili v institucijah, ampak da bi lahko bili v svojem normalnem bivalnem okolju, se pravi mogoče še na tem področju malo pojasnila, na kakšen način bi se to moralo izvajati, če se je ugotovilo. Imam pa še na strani 115 in sicer priporočilo 2010 , 3.7. ureditev, ki tujih državljanov z dovoljenjem za začasno prebivanje ne uvršča med upravičence do socialno varstvenih prejemkov, čeprav izkazujejo pomembnejšo vez za državo in da to pomeni neupravičeno diskriminacijo na podlagi statusa tujca. Sedaj tole moram reči, da verjetno smo tudi že kar veliko predebatirali do sedaj. Moje vprašanje pač nekako glasi, če so ti tujci, ki so na začasnem bivanju v Sloveniji diskriminirani, ker pač ne morejo priti do socialnovarstvenih prejemkov bi morda spomnil tudi na to, da je bilo lani aprila, so dani podatki, torej v letu 2019 je bilo v Sloveniji približno nekaj več kot 90 tisoč denarnih, socialnih pomoči oziroma socialnovarstvenih vseh prejemkov.        90 tisoč je to prejemalo, kar je 4,5 % vse populacije. Od teh oseb je bilo, pa od teh 90 tisoč 11 % tujcev. Tujcev imamo v Sloveniji približno 6,5 %. Sedaj tisti, jasno je torej, da tisti, ki so tukaj na stalnem bivališču uspejo pravico pridobiti nekako v petih letih, tisti, ki so na začasnem pa ne, ampak nekako tudi bom rekel, pozdravljam napore ministrstva pa ministra Cigler Kralja, da naredi na tem področju nek večji red, se pravi, da se ta sredstva delijo zares le osebam, ki so do tega upravičeni. Glede na to, ko sem sedaj povedal to število teh tujcev, ki tukaj prejemajo socialno pomoč nekako sledite tem našim prišlekom iz nekdanje SFRJ in pa tudi dejansko je to, nekako bom rekel tudi vzrok, da imamo v Sloveniji zelo odprt sistem izdaje delovnih dovoljenj in na osnovi teh tudi delovnih vizumom in pač zaradi tega bom rekel, da jih je nekoliko več potem tudi pride povezanih oseb, tako da s te strani bom rekel, mislim, da tukaj neke hude diskriminacije ni zaslediti. Toliko z moje strani, hvala.

Najlepša hvala tudi vam. Sedaj sprašujem, če želi še kdo razpravljati? Gospod Koprivec, izvolite.

Hvala lepa predsednica za besedo. Bom skušal biti res čim krajši. Najprej spoštovani Varuh in ekipa bi vam želel čestitati, ker je poročilo res pregledno in dobro napisano in se iz njega pač da veliko stvari razbrati tudi na hitro, sploh ta knjižica je zelo fajn, mislim, tako da lahko tudi, če se ne poglabljaš ure in ure v to, se da pač stvari videti. Všeč mi je tudi, da so področja razdeljena po posameznih ranljivih skupinah in mislim, da ste izpostavili pomembne ključne ranljive skupine. Kot je bilo že večkrat omenjeno danes je predvsem vprašanje starih starostnikov res eno od ključnih vprašanj v naši družbi in upam, da se bo res v prihodnjih mesecih na tem področju vendarle kaj premaknilo, sploh v luči novih razmer, zaradi epidemije COVID in tako naprej so starejši še toliko bolj na nek način izpostavljeni in ranljivi. Bi pa vendarle spoštovani Varuh mogoče opozoril, da bi bilo smiselno morda kot ranljivo skupino izpostaviti tudi mlade. Otroke se izpostavlja, mladih posebej pa ne. Pa kljub temu, da so ravno mladi tisti, ki so najbolj izpostavljeni prekarnim oblikam zaposlovanja, to tudi izpostavljate v poročilu posebej in mislim, da je prav, da je ta prekarnost izpostavljena, ampak vendarle mladi kot neka posebna skupina pa niso nikjer izpostavljeni in bi bilo morda smiselno, ker se meni zdi, da so nekako, sploh tudi občutili posledice te zdravstvene krize, tudi mladi zelo.   Zanimivo področje je, ki je tudi predstavljeno področje sovražnega govora oziroma tako imenovana svoboda govora, sicer se v to danes ne bi na tem odboru posebej spuščal, morda kaj več na sami plenarni seji, ampak na vsak način pa je zaskrbljujoče, da tudi s strani najvišjih državnih funkcionarjev na nek način lahko čutimo to sovražno izražanje sovražnega govora in tako naprej in s strani določenih medijev in to je tematika, ki bi jo bilo treba v prihodnje morda podrobneje obdelati. Tudi narodne skupnosti in pa vprašanje manjšin je zelo pomembno področje, ampak kot rečeno, morda več o tem na sam plenarni seji. Bi pa to konkretno glede mladih, kako da jih niste izpostavili, morda, če lahko odgovorite. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam. Naj samo opozorim, saj ste tudi samo lepo povedali, pravzaprav to, kar ste vi izpostavljali teme sovražni govor, manjšine so sicer res tudi del poročila Varuha človekovih pravic, ampak o tem se bo lahko razpravljalo na matičnem delovnem telesu, to je na Komisiji za človekove pravice, kasneje pa potem, če bomo želeli tudi v Državnem zboru. Danes pa dejansko se osredotočamo samo na tisto, kar je predmet tega odbora. In sedaj nimam več prijavljenih k razpravi, tako da dajem besedo… Želite imeti zadnji besedo, samo vprašam?        Najprej državni sekretar, potem pa še Varuh človekovih pravic. Izvolite gospod državni sekretar.     CVETO URŠIČ: Hvala lepa gospa predsednica. Kratek odziv na vprašanja, ki so nam bila postavljena. Največ jih je bilo v zvezi z invalidi, brezposelnost, med invalidi, to je vprašanje, s katerim se soočamo leta in leta in verjetno se bomo še v prihodnosti. Lani se je delež invalidov zmanjšal med brezposelnimi, tudi zaradi zaposlitvene rehabilitacije. Število vključenih v zaposlitveno rehabilitacijo se je od leta 2005, 2010 do sedaj povečalo za skoraj 1000 na letni ravni, število timov kot sem rekel se je povečalo s 13,5 na 18. Zakaj je problem v eni območni službi, to je Ptuj, bomo preverili na ministrstvu in če je upravičeno ta vaša kritika, bomo tudi mrežo tako spremenili, da se bo povečalo število timov v tej območni službi.   Ravno drugo vprašanje, ki je tudi, s katerim se, ima tudi že dolgo dolgo zgodovino. Sam sem že pred letom 2010 s tem ukvarjal. Predsednica je opozorila na področje oziroma na vprašanje statusa družinskega pomočnika. Poznamo priporočila vaše Komisije. Ta trenutek je družinski… / oglašanje iz dvorane/… Prosim? Sklepi. Hvala. Ta trenutek se družinski pomočnik rešuje v predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi, po mojem mnenju neustrezno še vedno, tako da bo naše ministrstvo, predlagatelj tega zakona je Ministrstvo za zdravje, matično, tako da bomo mi odreagirali skladno tudi z vašimi sklepi v smeri, da mora imeti ustrezno pravno podlago v ZDR, primerno plačilo in vse ostale pravice kot so dopust in bolniški stalež in podobno. Je pa, še enkrat, to tema ZDO ta trenutek. Deinstitucionalizacija, ti procesi deinstitucionalizacije v Sloveniji potekajo že vrsto let, številni Centri za usposabljanje, delo in varstvo so oblikovali stanovanjske skupine, bivalne enote. Pri nas v Radovljici recimo je kar eno veliko število stanovalcev iz centra, živi v samostojni hiši, nekaj v Radovljici, nekaj v vaseh okoli Radovljice, proti Bohinju. Ta proces poteka, ki je bil pa seveda v preteklosti omejen tudi na pomanjkanje sredstev. Mi, ministrstvo v naslednjih nekaj letih računamo na sredstva Evropske unije iz sklada Recovery, ki je povezan tudi na sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi in tam notri smo kar nekaj sredstev tako za domove za ostarele, kot za Centre za usposabljanje, delo in varstvo namenili prav za namen deinstitucionalizacije. Tako, da ta vaša opozorila so upravičena in procesi potekajo, so pa žal v preteklosti bili povezani in bodo tudi v prihodnosti s finančnimi sredstvi, jih pa vsak način na konceptualni ravni vsekakor podpiramo. Vprašanje potem vezano na invalide je tudi konvencija o pravicah invalidov in neodzivnost. V zvezi z neodvisnim telesom sem svoje osebno že povedal. Lahko pripravimo tudi za potrebe državnega zbora kratek povzetek priporočil, ko je bilo predstavljeno prvo poročilo na Združenih narodih in kako se odziva Slovenija.   Skrb za starejše – Zakon o dolgotrajni oskrbi naj bi reševal v smeri, da podpore starejšim, ki potrebujejo zaradi okvare zdravja več pomoči, da naj bi ostajali v domačem okolju s primerno podporo ali v različnih oblikah, ki so zelo primerljive z domačim domom. V kolikor pa govorimo o domovih za ostarele, pa naj bi bili grajeni v prihodnosti tudi po principu, da predstavljajo drugi dom. Res pa je to, kar je bilo tudi v razpravi povedano, da se vedno bolj več delež starejših, ki so v domovih, ki imajo več trajnih okvar zdravja. Izpostavili ste primer demence, ampak veliko je starejših, ki imajo 2, 3, 4, 5 bolezni skupaj in zato je seveda, tukaj pa tudi mi se pogovarjamo oziroma vztrajamo, da se mora tudi odnos Ministrstva za zdravje oziroma Zavoda za zdravstveno zavarovanje do te problematike spremeniti. Primeroma višina plačila za negovalno bolnico ali za dom za ostarele, kjer so primerljivi uporabniki sta bistveno različna. V zvezi s kadrom sem tudi že nekaj omenil. Dodatek za pomoč in postrežbo, dodatek za tujo nego za slepe, zakon je bil že sprejet, prvi, s katerim je velik del te skupine rešen, pripravljamo nov zakon za tisto, nekaj 10 / oglašanje iz dvorane/ Prosim? 30, torej teh otrok, ki so imeli ravno kontra, obratno zadevo, kot je bilo v zakonu in bomo, zakon je že pripravljen in bo posredovan kmalu tudi na Vlado, dostop do sodišč se strinjamo, to je za invalide, to je v pristojnosti Ministrstva za pravosodje, se pa strinjam z vami, da je to povsem nedopustno. Majhna sredstva so potrebna za stopniščno dvigalo ali pa za rampo in kaj podobnega. Zadnje vprašanje je pa najtežje, na katerega zelo težko odgovorim, to je telesna okvara od ZPIZ-2, ko je bil sprejet 2013. Sam sem bil kar nekaj let član delovne skupine, ki naj bi pripravila nov seznam telesnih okvar. Verjemite mi, da so pogovori z zdravniki in zdravstvom težki glede seznama, med tem ko pa glede tiste prehodne določbe, da bo sprejet zakon, ki bi to urejal, pa zaenkrat težko karkoli odgovorim ta trenutek. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za ta dodatna pojasnila. Sedaj pa dajem še zaključno besedo gospodu Varuhu človekovih pravic Petru Svetini, izvolite.

Hvala lepa spoštovana gospa predsednica. Vsem razpravljavcem se zahvaljujem za vaš prispevek in pa za vaša vprašanja, na katera bi tudi na kratko se odzval. Najprej gospod Knežak, ko je spraševal o odzivnosti inštitucij in ministrstev. Nekatera ministrstva so odzivna, druga niso odzivna. Moram reči, da se je, tukaj lahko pohvalim sodelovanje z Ministrstvom za delo, da se je odzivnost izboljšala že, to se pravi v lanskem letu. Se izmenjujejo ministrstva tako kot bom rekel se izmenjujejo ljudje tudi na prvem mestu po neodvisnosti, moram pa tudi priznati, da določene sestanke tudi z ministri, kot je Petkov, ko imam tri ministre na sestanku, sem ga moral sklicati v skladu s 46. členom Zakona o varuhu človekovih pravic, ker Varuh lahko zahteva prisotnost ministrov in so oni dolžni priti. To se pravi, ni tako enostavno. Ta sestanek je četrti poskus se dobiti. Ministrstvo za pravosodje je poskušalo, zdaj nam je uspelo. Ni tako, da bi bila odzivnost organov bistveno boljša, je pa v tem poročilu, ki smo ga danes obravnavali na tem delovnem telesu, zainteresiranem delovnem telesu šla bolj v smer seznanjanja s problematiko dela, družine, socialnih zadev in invalidov. Tukaj je odzivnost ministrstva se izboljšala, kot sem rekel že v lanskem letu in mislim, da se lahko še izboljša in da so še odprte stvari. Organi se pa, še vedno smo na tem, če se mi z organi pregovarjamo, kdaj in kako nam bo kdo odgovoril, kaj se šele potem z državljani dogaja. To je tista žalost in aroganca, ki jo pa mislim izpostaviti potem na matičnem in pa predvsem na plenarnem zasedanju Državnega zbora, to res ne gre. To pač tudi posamezni, bom rekel socialnovarstveni zavodi, domovi za starejše, varstveni, delovni centri, centri za socialno delo so odtujeni in ne odgovarjajo ne na telefonske klice, ne na pisma in tako naprej.   Potem, kar se tiče, aha vprašanj gospe poslanke Žnidarič, mediacija, če so se zadeve kaj spremenile. Bil je sprejet pravilnik, mi nismo najbolj zadovoljni, kar se tiče ur za usposabljanje mediatorjev. Zagovarjamo pa, da morajo otroci biti vključeni v mediacijo preko zagovornika, zagovornika otrokovih pravic, ki je znotraj inštituta Varuha človekovih pravic, da se jih ne izpostavlja neposredni konfrontaciji in mislim, da tukaj moramo najti skupni dogovor, ker otroci v teh postopkih ločitvenih so tiste žrtve nekega bom rekel vojne med staršema in otroke je tukaj treba zaščititi v najboljšo otrokovo korist. Bomo pa ministrstvo še naslovili določene pomisleke, ki jih imamo, kar se samega pravilnika tiče. Kje so težave, ste vprašali pri zaposlovanju invalidov v javni ali zasebni sektor? Na nas se veliko invalidov obrača, pa jih potem napotujemo na različne inštitucije, ob tem ko pa vedno prosimo, da nas obvestijo, da ne vem, na inšpektorat na posamezne, na sklad, na ministrstvo, jih zaprosimo, da potem tudi nas kontaktirajo, ko bodo to pot ubrali, kajti naša pristojnost seže zgolj do tam, kamor seže. Zelo redki, ne zgolj invalidi, ponudniki se vračajo k nam, tako da premalo pogosto dobimo to povratno informacijo, kaj se je v tem primeru zgodilo. Opažamo pa, da je kar se tiče razumevanja, zaposlovanja invalidov je spet odvisno popolnoma od delodajalca, pa nenazadnje tudi od samega invalida, kako najdeta skupni jezik in kje se potem te težave pojavijo. Kar se tiče potem zaostankov na sodiščih, tukaj mi predvsem opozarjamo na to, da je pomanjkanje izvedencev. Na izvedenska mnenja se, najprej se na izvedenca čaka recimo v razveznem postopku, se čaka na izvedenca od pol leta do enega leta, potem da on opravi svoja srečanja in potem, da opravi poročilo, bom malce karikiral in se opravičujem, ampak takrat gre otrok že v šolo. Mislim, to so res postopki, ki čisto predolgo trajajo, izvedencev klinične psihologije ni, ne razpiše pa se specializacije. In ministrstvo ne financira specializacije, to se pravi, tukaj je problem. Mi imamo kader pripravljeno specializacijo, ampak ali samoplačniško ali pa nič in potem ni izvedencev, tukaj se zgodba ustavi, to je tisto, kar zavlačuje posamezne postopke.   Kar se tiče telesnih okvar je državni sekretar skušal malce odgovoriti. To je rak rana in tukaj prihaja do popolno, mi pričakujemo, da se po 17-ih letih res zadeva razreši, mislim, to mi vsako leto odgovarjamo, govorimo in ni. Gospa predsednica je izpostavila v svoji razpravi družinskega pomočnika, moram tukaj reči, kot sem že v sami uvodni predstavitvi govoril že 19. slišimo zdaj, da bo se spremenil Zakon o dolgotrajni oskrbi, pa ne bo. Jaz sem prebral osnutek zakona, sem ga pogledal in najprej sem šel pogledati to ali zdaj bomo pa res to rešili in ne, isto je, dobesedno isto, družinski pomočnik kot inštitut, ki je popolnoma nesprejemljiv je točno dobesedno prenešen v predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. To se pravi to ni rešil in jaz tukaj nisem optimističen. In pričakujem, da se bo to res razrešilo, ker to je, kot je gospa predsednica povedala, to ljudje, ki so družinski pomočniki dobijo 537 evrov na mesec za 24-urno delo vsak dan. Od tega, če smo čisto realni ta invalid ali starejši, plača pa občini 300 evrov za to. Se pravi od teh 537, če to odštejemo, pa vemo, to je hujše od prekarstva. Potem vprašanje o povečanem številu kapacitet v domovih starejših, ki ga ugotavljamo, ja, se je povečalo, ampak 15 let ni bil zgrajen noben javni zavod. Gradili so koncesionarji in kapacitete so se v tem času povečale. Mi opozarjamo predvsem na to, da je tudi zdaj, če se malo na aktualno povežem, COVID kriza pokazala, da koncentracija ljudi, toliko ljudi starejših kot je v domovih, seveda nad 120 bi vsi želeli domove, ker so potem rentabilni, je pokazala na to, da je takrat populacija še bolj ranljiva in zato govorimo o skupnostni skrbi o povečanju kapacitet v skupnosti, male stanovanjske skupine, bivalne enote, pomoč na domu in ljudem je treba dati možnost izbire, da si nek starejši človek lahko izbere, kaj si želi. Tudi smo imeli že debato v Državnem zboru in pa pri predsedniku republike, ko se mi otroci odločamo, kaj je dobro za naše starše. Mislim, jaz ne bi bil rad v njihovi koži, pa tudi ne želim osebno, da te moji otroci rečejo, ne, boš šel pa v ta dom, zato ker je za nas cenejše in bližje. Mislim, stari ljudje morajo sami odločati o tem, kaj si sami želijo in to je tisto, kar mi skušamo tudi skozi naše poročilo povedati, kapacitete da, ampak ljudem prijazne kapacitete. Ne doma nadgraditi in še povečati, ampak dajmo iti v skupnost in ponuditi skupnostne storitve in to bi kot prehod vzel tudi na razpravo gospoda Lenarta, ko smo govorili o neuresničevanju konvencije o pravicah invalidov, ravno ta skupnostna skrbe je ta opisana kot njihova pravica, vendar oni tega nimajo. Mi invalidom večinoma, kar jim država ponudi, je inštitucija. Če si gibalno oviran imaš možnosti iti v Sloveniji v dve osnovni šoli Kamnik ali pa Vipava. To je to. Mislim, a to je možnost izbire? Saj mi napredujemo v tem, da cerebralna paraliza in tako naprej, saj govorimo tudi o inkluzivnem šolanju in pa tako naprej, ampak to so stvari, ki se jih moramo zavedati, da je v skupnosti, da je treba ljudi spraviti v skupnost, da morajo tam živeti, da so v svojem lokalnem okolju in to kot država smo dolžni poskrbeti tudi na podlagi konvencije.   Potem, kar se tiče krajšanja dob v zaposlitveni rehabilitaciji smo na podlagi pobud mi ugotavljali, da ljudje čakajo dve do tri leta, iz teh pobud, ki so v lanskem letu k nam prihajale, na zaposlitveno rehabilitacijo. Zagotovo je interes, da se človek čim prej vključi v zaposlitveno rehabilitacijo, da mu ostanejo njegove sposobnosti in da se nadgradijo in pač s strani naših pobudnikov smo bili na to opozorjeni. Potem, kar se tiče tujih državljanov in pa pravic, ko so močno vezani na državo in pa ko je otrok slovenski državljan in starš tujec, smo tukaj v določenih delih ugotavljali diskriminacijo, da je neenakopravna obravnava, ker iz zakonodaje in pa slovenske Ustave izhaja, prebivanje, začasno prebivanje, stalno prebivanje in izenačitev tudi, saj pravim v primeru, ko je otrok slovenski državljan in eden od staršev tujec, tukaj ne sme prihajati do razlikovanj. To je to, kar smo tukaj ugotavljali.  Pa potem na gospoda Koprivca, mladi, zakaj nismo oblikovali posebne ranljive skupine mladih? Ker s te strani nismo dobili nobene pobude. Mi smo oblikovali skupine glede na to, kako so pobude prihajale, kako smo jih potem lahko razvrščamo, po Zakonu o varuhu človekovih pravic je pa tako, da Varuh obravnava pobudo in pa širša vprašanja. In mi smo, se pravi prav na podlagi pobud smo razdelili v te tako imenovane ranljive ciljne skupine, v bistvu pa so to skupine prebivalstva, ki so se obračali na nas. Toliko bi jaz kot pojasnila, z veseljem še odgovorim na druga, če boste imeli vprašanja. Hvala lepa pa še enkrat vsem za razpravo in pa stvari, na katere ste opozorili.

Najlepša hvala tudi vam gospod Varuh za ta dodatna pojasnila. Verjamem, da bomo o tem poročilu 25. rednem letnem seveda še kaj več lahko rekli tako na matičnem delovnem telesu kot potem na seji Državnega zbora.   Naj povem, da se je Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide seznanil z Letnim poročilom Varuha človekovih pravic in Odbor se je seznanil tudi s Poročilom državnega preventivnega mehanizma. Prehajamo na TOČKO 3. - TO JE RAZNO. Če ima mogoče kdo kakšno vprašanje? Če ne, potem zaključujem tudi to točko in zaključujem 22. sejo Odbora. Vsem se zahvaljujem za konstruktivne razprave, za tudi dobre predloge. Verjamem, da tisti, ki jih morajo slišati, da so jih slišali in da jih bomo skušali čim prej tudi realizirati oziroma udejanjiti. Lepo vas pozdravljam, predvsem pa vam želim še naprej uspešen dan in srečno.     Seja je bila končana 30. septembra 2020 ob 15.55.