Spoštovani poslanec, hvala lepa za vprašanje. Da, pripravljeni smo se pogovarjat, iskat rešitve, ker to že delamo zdaj nekaj mesecev, glede vseh teh predlaganih sprememb in pripomb, zlasti / nerazumljivo/ zbornice. Zdaj tako, no, jaz sem – in tudi koalicijska pogodba – se je zavezala k določenim administrativnim poenostavitvam in tudi deregulaciji tudi tega gradbenega področja. Vaša prva pripomba oziroma prvi poziv k ponovnemu premisleku, je šel na temo neke obveze, da je pri projektih, kjer sodeluje več projektantov, za stavbe, vodja tega projektiranja arhitekt. To se pravi, ne glede na reference, ne glede na sposobnost koordinacije, ne glede na sposobnost usklajevanja, z investitorjem, mora biti pri stavbah vodja projektiranja arhitekt. Arhitektov je takšnih in drugačnih, dobrih, slabih, večinoma dobrih, ampak to, da je nekdo dober arhitekt, še ne pomeni, da je dober koordinator, da je dober tudi usklajevalec, raznoraznih stališč investitorja, tudi projektivnega biroja, tudi ostalih projektantov, do konkretnih rešitev. Zato se jaz osebno zavzemam in tudi v predlogu stoji, da je lahko vodja projektiranja, v primeru, kadar sodeluje več strok, pri načrtovanju stavbe oziroma določenega objekta, kdorkoli izmed pooblaščenih inženirjev, govorim, eden izmed pooblaščenih inženirjev, ki sodeluje na projektu. Kajti, menim, da je ključno za dobrega vodjo projektiranja, da ima reference, da ima znanje, da ima seveda pooblastilo in, to se pravi, so njegove sposobnosti, ne pa izobrazba, in tu prihajamo pravzaprav navzkriž z pogledi arhitektov, ki si še vedno želite »ekskluzivo« za vodenje projektiranja. Menim, da to ni v skladu z »prereguliranim« oziroma z deregulacijo »prereguliranega« sistema v Sloveniji in da je bolje, da prevladajo tu znanje, izkušnje, kot pa, in reference, kot pa nenazadnje izobrazba. Zamislite si primer, ko imate recimo eno stavbo, en nebotičnik, ki je recimo statično zelo zahteven, protipotresno zelo zahteven objekt, da je apriori vodja projektiranja arhitekt, ne pa recimo gradbeni inženir, ki je statik in ima recimo dobra znanja iz področja potresne varnosti. Torej, lahko imamo v projektivnem biroju vodjo projektiranja enega mladega arhitekta brez izkušenj, brez kakršnihkoli referenc in po drugi strani izkušenega gradbinca in mora biti, ker zakon tako pravi, vodja projektiranja arhitekt. Menim, da je ta regulacija pretirana, ne potrebna in je naredila tudi veliko škode v praksi, ko so tudi arhitekti posojali svoje ime in žig, da je prišlo do formalnih zadostitev, dejansko pa je zadeva potekala zelo pragmatično. Kar se pa tiče javnih natečajev, je tudi to, tu moje stališče, da so javni natečaji potrebni, smiselni, ne vem pa, zakaj bi bili predpisani in obvezni. Na primer, če se država odloči, da bo gradila šole in da bo za vse šole izvedla arhitekturni natečaj, to lahko stori. Lahko Ministrstvo za šolstvo predpiše, da v primeru javnega financiranja oziroma financiranja iz njihovega proračuna šol, da morajo iti čez javni natečaj. Ne vidim pa prav nobene potrebe, da to mora biti v vsakem primeru in praviloma. Torej, lahko se, ne vem, Ministrstvo za kulturo odloči, da bo vse kulturne objekte / znak za konec razprave/ izvajalo preko javnih natečajev, še enkrat, ne vem pa, zakaj bi to moralo biti obvezno. Ampak, kakorkoli sem že povedal, to je pač moje mnenje, moje videnje, na to temo smo se pripravljeni pogovarjat vedno in znova in nenazadnje se zavedamo pomena arhitekturne stroke, Arhitekt je pomemben in potreben kot projektant in kot sodelujoči pri vsakem načrtovanju in projektiranju stavb. Ne vidim pa potrebe, da ima pri tem določen privilegiran položaj.
“