9. nujna seja (15. maj 2019) Sejo je vodil predsednik Zvonko Černač. Seja se je pričela ob 14.02.

Spoštovani vsi prisotni, pričenjam 9. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Za enkrat nimam nobenih obvestil glede zadržanosti oziroma nadomeščanj. K dnevnemu redu ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik predlagane točke dnevnega reda. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PRIPOROČILA V ZVEZI Z ANOMALIJAMI V SISTEMU PLAČ V JAVNEM SEKTORJU. Predlog priporočila je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev Slovenske demokratske stranke, s prvo podpisanim Danijelom Krivcem. Prejeli ste naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in sicer, predlog priporočila z dne 8. maja letos, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 13. maja letos, mnenje Vlade z današnjega dne, ki vam bo razdeljeno na klop. K tej točki dnevnega reda sem povabil predlagatelja, predsednika Vlade Republike Slovenije - ki se je zaradi drugih službenih obveznosti za to sejo opravičil, ministra za javno upravo Rudija Medveda - ki ga pozdravljam skupaj s sodelavkama, ministra za zdravje Aleša Šabedra - pozdravljen s sodelavci, ministra za obrambo Karla Viktorja Erjavca – ki ga nadomešča državni sekretar dr. Klemen Grošelj s sodelavci in predstavnico Zakonodajno-pravne službe. Pričenjamo torej z obravnavo Predloga priporočila, o katerem bomo na podlagi 171. člena Poslovnika v povezavi s 126. členom opravili razpravo in glasovanje o predlogu priporočila. Obveščam vas tudi, da je bil do začetka obravnave tega predloga vložen 1 amandma in sicer, s strani Poslanske skupine Nove Slovenije in ga boste tudi v nadaljevanju seje prejeli na klop. V imenu predlagatelja dajem najprej besedo poslanki Jelki Godec, v nadaljevanju pa tudi poslancu Žanu Mahniču. Izvolite, poslanka Jelka Godec.

Najlepša hvala, en lep pozdrav. Zdaj, vsi vemo, da je v dobrem desetih letih nazaj bil sprejet Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, opravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za  (nadaljevanje) njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače. Opredeljuje tudi postopek za spremembe razmerij med plačnimi skupinami in plačnimi podskupinami v javnem sektorju in da so se v teh desetih letih pokazala kar nekatera odstopanja oziroma anomalije, kar je bilo v bistvu leta 2008, ko je bil ta enotni plačni sistem sprejet, tudi rečeno, da se bodo zadeve analizirale, spremljale in v kolikor bo prihajalo do večjih – kot sem dejala, anomalij in nejasnosti, porušenih razmerij znotraj plačnih skupin oziroma podskupin, da se bo ta zakon oziroma tak enotni plačni sistem tudi revidiral, popravljal. Vemo, da se zadeve v družbi spreminjajo. Spreminjajo se tudi razmere torej znotraj javnega sektorja. Ne nazadnje se na področju, marsikaterem področju tudi tanjša to razmejevanje med javnim in zasebnim sektorjem oziroma obračunavanju plač med njimi, namreč poznamo javno zasebna partnerstva, poznamo koncesije, kar tudi prinaša pretrese v samem enotnem plačnem razmerju. Imamo več različnih kategorij javnih uslužbencev - skoraj toliko, kot je različnih javnih funkcij in organizacij. Imamo razlike med tistimi, ki delajo na ministrstvih, občinskih upravah, ki se definitivno razlikujejo od tistih, ki delajo v zdravstvu ali obrambi. Ravno zato, pa še iz katerega drugega razloga, ki jih bova kasneje tudi s kolegom Mahničem opisala, je potrebno sistem oziroma Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, enotni plačni sistem preveriti, prevetriti, predvsem z vidika njegove vzdržnosti in konsistentnosti. Predlagatelji zahteve menimo, da je potrebno več sprememb, med drugim vzpostavitev ustreznih razmerij med plačnimi razredi in spodbujanje nagrajevanja, ki bodo omogočili, da so zaposleni, ki so bolj učinkoviti pri svojem delu, tudi bolje plačani. Seveda pa je pri tem treba zagotoviti ustrezen sistem, ki bo omogočal objektivno ocenjevanje. Menimo, da se s konstruktivnim pogovorom s sindikati v javnem sektorju, lahko poišče najboljšo rešitev, ki bo seveda finančno vzdržna in pravična. Potreben pa je kar temeljit razmislek o izločitvi posameznih delov iz enotnega plačnega sistema. Danes govorimo predvsem o zdravstvu in obrambi, ki sta v tem trenutku, ali pa ne v tem trenutku – že dalj časa slabo ocenjena. Kolega Mahnič bo povedal seveda tudi o vojski, ampak če gledamo področje zdravstva, je v tem trenutku na področju zdravstva kar nekaj stvari, ki dajejo temu našemu delu sistema oziroma zdravstvenem sistemu, negativno oceno. Slovenski zdravstveni sistem pestijo vedno večje težave, torej nekje od splošne krize naprej, tam leta 2008, 2009, se je eskaliralo v zadnjih letih. Ne nazadnje tudi v bistvu kriza na področju primarnega zdravstva, potem na področju specializacij, imamo ne ažurirano javno mrežo, ugotovljene realne potrebe po zdravstvenih storitvah – jih ni, zmanjšan je vpis na posamezne specializacije, odhajanje mladih zdravnikov, pa tudi uveljavljenih strokovnjakov v tujino, preplačilo materiala, nerešene korupcijske zgodbe, delo zdravnikov v več zdravstvenih ustanovah, uničenje določenih programov, recimo programa otroške kardiologije – vse to je v bistvu lahko rečemo posledica ignorantske politike zadnjih pet let. Nesposobnost, nestrokovnost vodstvenega kadra v posameznih javnih zdravstvenih ustanovah, monopola zdravstvene zavarovalnice in seveda tudi škodljive zakonodaje, ki je bila sprejeta v prejšnjem mandatu.  V samem zdravstvenem sistemu pa danes govorimo tudi o uveljavljanju menedžerskih metod in tehnik vodenja javnih zavodov. O tem je govoril prejšnji minister, o tem govori tudi sedanji minister. Do teh sprememb, brez sprememb v razmerju med javnimi uslužbenci, pa definitivno po našem mnenju ne bo prišlo. Zato je potrebno znotraj javnega sektorja preučiti in spremeniti organizacijske strukture na področju tudi vodstvenega sektorja. Namreč danes je zelo pomembno za kvalitetno delo v zdravstvu, da se zaposlenim na tem področju, pa verjetno tudi kje drugje zagotovi zadovoljive delovne pogoje, možnost za razvoj in kar je najpomembnejše seveda dobro vodenje.  Predstojniki oziroma vodstva pa danes nastopajo kot izvrševalci zakonodaje, predpisov pri tem ne morejo zagotoviti javnemu uslužbencu niti naj - torej ne višjih, ne nižjih pravic oziroma plačil, ker je vse tako določeno v zakonu ali v kolektivni pogodbi. Predvsem manjka stimulativni del plače, ki bi vplival na produktivnost, torej variabilni del plače, kot del plače iz naslova višje produktivnosti, bi predstavljal spodbudo za zaposlene v javnem sektorju, če hočete na področju zdravstva. Mnogi zaposleni v zdravstvu, ki delajo več in bolj učinkovito pa bom rekla tukaj se ne moremo ozirati na to, kdo naredi več bolnikov v enem dnevu, ampak tisti, ki v bistvu opravljajo kakovostnejše delo. Vemo, da lahko zdravnik enega, ki ne vem, ima globljo rano odpravi v treh minutah z napisom, da napiše napotnico, ali pa ga obravnava dalj časa in sam zašije rano. Torej kvalitetnejše oziroma kakovostnejše delo naj bo stimulirano. Danes pa so tisti, ki delajo kvalitetnejše, kakovostnejše, vrženi v plano uravnilovko in neučinkovit sistem nagrajevanja boljšega dela. Vodilnim kadrov v javni upravi oziroma na področju zdravstva je treba omogočiti ustrezne mehanizme in pristojnosti, ki bodo zagotovili izvedbo omenjenega predloga. V sedanji zakonodaji je po našem mnenju preveč avtomatizmov za nagrajevanje, za delovno uspešnost, premalo je povezanosti med dejansko opravljanim delom in pa rezultati.  Če gledamo spet samo področje zdravstva, ki ga omenjamo tudi v priporočilu, je v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju recimo ni niti možno si za nagrajevanje za specialiste na terciarju recimo, ki opravljajo določene storitve, ki jih nihče drug ne. To je recimo za tiste, ki delajo transplantacije organov.  Torej predlagatelji smo mnenja, da je prvi korak za spremembe na področju zdravstva in obrambnega sistema revizija enotnega plačnega sistema z možnostjo izvzetja zdravstvenih delavcev in vojakov iz tega sistema. V tujini se plače praviloma urejajo v kolektivnih pogodbah in s pogajanji, ne z zakonu, edino po moje vedenju ima enak plačni sistem Romunija, drugje so zadeve drugače urejene, torej za variabilnimi deli, z nagrajevanjem uspešnejših zaposlenih v javnem sektorju. Tudi v primeru, če se želijo kakršnekoli spremembe narediti je potrebno seveda usklajevanje za nekje, mislim da 40 predstavniki sindikatov in v bistvu se zadeve skorajda nezmožno urediti tako, da bi bili vsi zadovoljni. Z vsakim novim pogajanjem, ki je opravljan tudi na področju zdravstva, z zdravniki pa na drugi strani s predstavniki zdravstvene nege, torej ločeno so se začele zadeve pogajati in s tem se mi zdi oziroma ne se zdi, ampak že se kažejo ti znaki, da z vsakim takšnim pogajanjem prihaja do novih večjih neskladij, nesorazmerij znotraj plačilnega sistema.  Če se samo spomnimo leta 2016 je bivša ministrica Milojka Kolar Celarc dejala, da zgolj izstop zdravnikov iz sistema plač v javnem sektorju ne bi avtomatično pomenil več denarja za zdravnike. S tem se lahko strinjamo. Strinjamo pa se tudi s tem, da je bilo rečeno že takrat, tudi s strani ministrstva in pa nedavno nazaj s strani direktorja zdravstvene zavarovalnice, gospoda Šušlja, da izstop iz plačnega sistema ne bi pomenil povišanja plač oziroma ne bi porušil zadev v takšne smislu, kot danes govori Vlada, češ da bi potem letele plače v nebo.  Je pa res tudi, da je prejšnja Vlada že leta 2016 obljubljala Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki bi zadeve reševal v določeni meri, pa vendar do tega ni prišlo in zdi se, da tudi pod to Vlado tega zakona ali pa kakršnihkoli drugih sprememb na tem področju ne bomo dočakali. Veseli nas, da je predsednik Vlade Marjan Šarec na predvolilnih soočenjih zagotavljal, da oziroma ugotavljal, da enotni plačni sistem ni dober, da je potrebna revizija in predvsem za vojsko govoril, da jo je potrebno izvzeti iz tega sistema. Enako stališče so zavzemali tudi v Stranki Alenke Bratušek, ki so se strinjali, da ta enotni plačni sistem ni več dober, da ga je potrebno spremeniti, pa tudi ostali, bo pa potem še kolega Mahnič glede teh zadev tudi kar se tiče vojske povedal. Torej, naše priporočilo, ki ga vlagamo, je, da, jaz ga bom kar prebrala, Državni zbor Republike Slovenije priporoča Vladi Republike Slovenije, da v treh mesecih pripravi analizo sistema plač v javnem sektorju z vidika njegove vzdržnosti in konsistentnosti ter konkretne predloge ukrepov za ureditev anomalij v sistemu plač v javnem sektorju z možnostjo izločitve zdravstvenih delavcev in pripadnikov Slovenske vojske iz enotnega plačnega sistema in jih predstaviti Državnemu zboru. Glede na to, da smo dobili danes odgovor Vlade oziroma mnenje Vlade na naša priporočila, kjer piše, da v bistvu ta pogajanja oziroma odprave anomalij analiz že potekajo, pričakujemo, da s tem priporočilom koalicija ne bo imela problema, torej še enkrat, zaradi tega, ker očitno po mnenju Vlade Vlada to pripravlja, torej v treh mesecih bi tudi naj bilo po tistem tudi ti zaključki analize tako da mislim, da tu ni nekega dodatnega dela za Vlado. Pravim, poleg tega, da je predsednik Vlade tudi v volilni kampanji za državnozborske volitve poudarjal, da enotni plačni sistem ne služi več tako kot bi moral in da je potrebno izvzetje določenih skupin, plačnih skupin, pa pričakujemo danes tudi podporo temu predlogu. Glede amandmaja pa potem mogoče kasneje, ko bomo pogledali. Zdaj bi pa prosila, če lahko predsednik, kolega Mahnič še, področje vojske.

Hvala lepa. Poslanec Žan Mahnič, izvolite.

Hvala, predsednik. Kolegice, kolegi, ministri! Včeraj smo bili priča eni klavrni in žalostni proslavi v Cerkljah ob Krki ob dnevu Slovenske vojske, še nebo je jokalo nad stanjem v Slovenski vojski, kjer smo videli nekaj vojakov, peščico tistih, ki v tem sistemu še vztrajajo, ki kljub mizerni plači zaradi domovinskega poguma in pa želje služiti domovini še vztrajajo, kakšno je dejansko stanje v Slovenski vojski. Če pogledate kakšne proslave smo imeli 10 let nazaj, kakšna je bila udeležba na teh proslavah, kakšno je bilo samo stanje v Slovenski vojski, potem vidite, da slovenska vojska se pospešeno predvsem pa v skladu s tisto peticijo iz leta 2009 »ukinimo Slovensko vojsko« katero je, zanimivo, podpisal tudi general Iztok Podbregar, bivši načelnik Generalštaba Slovenske vojske, mimogrede njegova žena je tista, ki je najbolj zaslužna na Ministrstvu za obrambo, da je napisala takšno pravno mnenje na podlagi katerega so pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske odvzeli 19 % dodatek,ki jim ga je dal prejšnji general major Alan Geder, prejšnji načelnik Generalštaba in so pripadnicam in pripadnikom vzeli dodatnih 20 % plače po samo treh mesecih in s tem poslali jasen signal, da se ta leva oblast tako prejšnja kot tudi zdajšnja iz njih norčuje. Meni nihče ne bo oddal in tudi analize, ki so bile delane, kažejo na to, da je eden od glavnih vzrokov oziroma stimulansov pri vsakodnevnem upravljanju vojaškega poklica ravno plača. General Geder je prejšnje leto na Odboru za obrambo dejal, če ne boste storili treh stvari, da bomo končno začeli slediti programom, če ne bomo Slovenske vojske izvzeli iz enotnega plačnega sistema o javnem sektorju, če ne bomo poskrbeli za bonitete vojakov takšne kakršne imajo primerljive države v okviru zavezništva Zveze Nato, vi leta 2020, 2021 vojske ne boste več imeli. Točno to se dogaja. Več kot bataljon manj vojakov samo v vladi Mira Cerarja. Več kot bataljon manj vojakov. Pod vlado Marjana Šarca smo že praktično ob dve četi. En bataljon manj v štirih letih in očitno bo pod to Vlado, pod ministrom Erjavcem in pa pod premierjem Šarcem, en bataljon manj že v letu pa pol, maksimalno dveh. In da bo bira polna, je pretekli teden na odboru za obrambo, načelnica Generalštaba pred poslanci navajala še napačne podatke. Podatke, ki so drugačni od tistih, ki so jih medijem posredovali, koliko pripadnic in pripadnikov je odšlo v prvih treh mesecih vlade Marjana Šarca. In to je posledica, da danes Slovenska vojska ni več sposobna opravljati nalog, ki so ji zadane v okviru 37.in pa 37.a člena Zakona o obrambi. Posledica tega je, da nam več vojakov odhaja kot pa prihaja, posledica tega je, da je precej vojakov, ki so na bolniški in hodijo v sosednjo Avstrijo delati na črtno zato, da lahko preživijo. posledica tega je, da ni nobenih nakupov, ki bi vojski dali tudi eno komponento zaradi katerega se posamezniki odločijo, da so v tej organizaciji. To je neka morala, nek pogum neko osebno zadovoljstvo. Zaradi tega smo priča že petim oziroma šestim negativnim ocenam o stanju pripravljenosti Slovenske vojske za primer vojne, kajti vojska je namenjena v prvi vrsti izključno obrambi države. Ne se trkati po prstih, da imamo oceno 2 za delovanje v miru. Nalog v miru lahko namesto vojske opravljajo tudi drugi. V primeru vojne pa namesto vojske drugi ne morejo opravljati naloge za katere je specificirana vojska. Imamo že šest let vojsko katera ni sposobna braniti domovine in tega ne govorimo politiki, ampak to je na podlagi samoocene Slovenske vojske. To kar pove, je poveljnik obrambnih sil, Borut Pahor, pove na podlagi poročila, ki ga vsako leto Generalštab Slovenske vojske, kot se sami ocenijo. In namesto, da bi pričeli z resnimi ukrepi, smo pričeli… S čim? S spreminjanjem kriterijev za samoocenjevanje. Povedano drugače, ne bo več cilj imeti 8 tisoč pripadnikov in smo na tem mestu nezadostni, kot je včeraj minister dejal v Odmevih, novi cilj bo imeti 6 tisoč pripadnikov stalne sestave. Trenutno jih imamo 6 tisoč 500 pa še nekaj. Vsako uro se kakšna številka premeni. In lahko bomo rekli evo, zdaj smo pa nekaj dosegli, ampak vojska bo še vedno odhajala in v roku dveh let bo vojakov pod 6 tisoč in tudi kriterij, ki ga boste napisali v Belo knjigo, ne bo zadostoval temu kar sedaj želite. Zaradi tega je edina logična rešitev, da se Slovensko vojsko izvzame iz enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Sindikati na področju obrambnega resorja že več let poudarjajo, da ta sistem ni pravičen do zaposlenih, da ta sistem ne more funkcionirati v Slovenski vojski. Vojaški poklic je specifičen poklic in nima nič skupnega z ostalimi poklici v javnem sektorju, predvsem ne z neuniformiranimi poklici, kajti od vojaka enostavno ne moremo pričakovati, da bo delal od sedmih do treh. Vojak pač ne more reči, ko se gre za en teden na vajo, doma imam otroka, ki je mlajši od treh let, zato bom ostal doma. Ne poznam vojske, ki bi funkcionirala na ta način. Vojaki ne morejo imeti enakih pravic kot jih imajo ostali državljani v tem smislu, je pa treba, zaradi tega potem te pravice kompenzirati na drugačen način. Na kakšen način, smo v tem Državnem zboru, v prejšnjem mandatu večkrat slišali – ne samo s strani politike, predvsem s strani vojaške stroke, s strani tistih, ki tako v Slovenski vojski, kot v zavezništvu, nekaj pomenijo. Ni Slovenska vojska edina, ki se sooča s tem problemom - tudi druge vojske so se soočale s temi problemi. Predvsem vojske baltskih držav, pred leti. Kako so zadeve rešile? Na način, da so pač za vojsko naredili svoj sistem - plačni - in pa da so jim dali bonitete. Na več kot 90 odstotkov povprečne plače, je bila povprečna plača vojaka, leta 2008. Danes smo nekje na 60 %. Med tem ko drugi – hvala bogu – napredujejo, plače slovenskih vojakov žal stagnirajo. Zaradi tega bi bilo potrebno – kot predlagamo s sklepom – da se naredi analiza oziroma, da se preuči, kaj bi bilo na tem primeru možno naredit, v primeru anomalij in pa v primeru izločitve, tako zdravstvenih delavcev kot vojakov, je seveda to naše priporočilo, v tej luči, kajti enotni plačni sistem negativno vpliva na opravljanje nalog in posledično slabi varnost Republike Slovenije. Splošna praksa je v tujini, da ima obrambni sistem - na čelu z vojsko - svoj sistem in na podlagi tega seveda tudi potem so različne pripadnice in pripadniki Slovenske vojske, vojaški uslužbenci in ostalo, razporejeni v plačilne razrede. Nizki prejemki, zaposlitev za določen čas, tudi stalno odpiranje 5 let teme – kam z vojaki po 45. letu starosti, vpliv poklica na zdravje, vpliv poklica na družinsko življenje, težavnost dela – vse to so razlogi, da slovenski vojak ni primeren, da spada v enotni plačni sistem v javnem sektorju, ker poklic vojaka ni primerljiv z ostalimi poklici. Kar se tiče samega števila, lahko vidite tudi, ko smo predstavili tabelo, kakšno je število stalne sestave, da je razmerje med častniki, podčastniki in pa vojaki v celoti porušeno, da imamo več častnikov in pa podčastnikov, kot pa imamo samih vojakov. Da bi spremenili ta trend padanja števila vojakov, je potrebno zagotoviti spodbudno delovno okolje – tudi in predvsem z višjo plačo, poleg ostalih beneficij ter vzpostaviti razmere, ki jih mora država zagotoviti, da bi ustvarila pogoje, v katerih profesionalna vojska lahko uspeva. Če tega nismo sposobni storiti, potem se pogovarjajmo o eni glavnih treh predvolilnih obljub stranke Desus – to je, da ponovno uvedemo naborniški sistem. Če vemo, da Slovenske vojske ne moremo imeti takšne, da je to poklicna vojska, da je to profesionalna vojska, vemo pa, da je vojsko potrebno imeti, ker vojska je primarno namenjena preventivni dejavnosti, odvračalni dejavnosti, potem je potrebno pač zadevo zapeljat v drugačno smer, s tem da imamo res ozko profesionalno jedro in pa okrog popolnjujemo stvari z naborniško vojsko. In pa da zaključim z enim citatom: »Mi se spet pogovarjamo nekje na koncu. Začne se na začetku. Namreč, že to je napaka, da je vojska sploh v enotnem(?) plačnem sistemu, z ostalim javnim sektorjem. To je ena izmed velikih težav.« To je citat Marjana Šarca pred lanskimi parlamentarnimi volitvami.

Hvala lepa za te dodatne uvodne predstavitve. Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Miri Palhartinger, izvolite.

Dober dan, hvala za besedo. Lahko, bom kratka. Z vidika nalog, ki jih ima Zakonodajno-pravna služba, nismo oblikovali pripomb. Gre namreč za vprašanje, ki je vsebinsko. Hvala.

Med sejo sem prejel tudi obvestilo glede nadomeščanja. Na seji bo namesto poslanke Nataše Sukič, sodeloval poslanec Miha Kordiš, Poslanska skupina Levica. Zdaj pa dajem besedo ministru za javno upravo, gospodu Rudiju Medvedu.

Hvala lepa, gospod predsednik. Jaz bi vam na kratko predstavil, poslanke in poslanci, mnenje vlade glede priporočila skupine poslank in poslancev v zvezi z anomalijami v sistemu plač v javnem sektorju. /Oglašanje iz dvorane/. Vlada je danes sprejela mnenje k predlogu priporočila skupine poslank in poslancev, s prvopodpisanim Danijelom Krivcem glede anomalij v sistemu plač v javnem sektorju in sicer po mnenju vlade je takšno priporočilo nepotrebno. Naslavlja vsebine glede plač v javnem sektorju, v katerih že kar nekaj časa teče dialog s sindikati javnega sektorja in tudi konkretne aktivnosti za izboljšanje plačnega sistema v javnem sektorju. Pri tem vlada posebej izpostavlja, da je bila v socialnem dialogu z vsemi reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, dogovorjena tudi časovna dinamika in tudi vsebina pogajanj s sindikati o konkretnih zavezah iz sklenjenih sporazumov s sindikati konec lanskega leta. Tako je med njimi tudi začetek usklajevanja sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, pri čemer si bodo vlada in sindikati izmenjali predloge sprememb zakona po nekaterih ključnih inštitutih, kot so, kar je izpostavljeno tudi v tem priporočilu: ocenjevanje in nagrajevanje delovne uspešnosti, napredovanje, določitev plač ob zaposlitvi in prehajanju na druga delovna mesta v okviru javnega sektorja in podobno. In sicer to naj bi se oziroma se bo zgodilo konec meseca maja, to je še v tem mesecu. Podrobnejše usklajevanje sprememb zakona po posameznih členih, bo steklo tako po izvedeni analizi kariernih napredovanj v celotnem javnem sektorju.  Torej, tudi glede analize, kot jo predlagajo, predlagate predlagatelja priporočila, aktivnosti tečejo. Dispozicija te analize je bila v celoti usklajena s sindikati. Po dogovorjeni časovnici je predvideno, da bi vlada analizo obravnavala v začetku junija, rezultati pa bodo podlaga za začetek podrobnega vsebinskega usklajevanja sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Tako je bilo dogovorjeno - moram reči, da v zelo konstruktivnem socialnem dialogu s sindikati javnega sektorja. Torej, tudi ta analiza, ki je tukaj omenjena in priporočena, je praktično pripravljena. Zdaj, če bi pričeli z izdelovanjem še dodatne analize, kot jo predlaga skupina poslank in poslancev, bi glede na že dogovorjene aktivnosti s sindikati, ki so v polnem teku, upočasnili samo dogajanje v zvezi s potrebnimi spremembami plačnega sistema. Ker je ta analiza praktično že pripravljena, menimo, da dodatne analize ne bi bilo smotrno izdelovati. Spremembe, ki jih bo predlagala vlada, bodo šle absolutno v smeri bistveno bolj fleksibilnega plačnega sistema in omejevanja avtomatizmov, povečanja možnosti za variabilno nagrajevanje najboljših kadrov, odvisnosti od rezultatov dela, pri čemer bodo tudi kriteriji variabilnega nagrajevanja, predmet dogovarjanja s sindikati javnega sektorja. Izkušnje namreč kažejo, da so prejšnje vlade nekajkrat predlagale spremembe plačnega sistema, tudi takšne, ki niso bile usklajene s sindikati, pa takšne spremembe potem niso doživele epiloga v Državnem zboru, saj jih politične stranke ravno zaradi neusklajenosti s sindikati tudi niso podprle. Vlada se zaveda, da rokohitrsko ravnanje pri tako občutljivem zakonu, ki ureja sistem plač za 170 tisoč zaposlenih v javnem sektorju, ne bo dalo rezultatov, zato se dogovarjanj s sindikati javnega sektorja loteva premišljeno in seveda si zato jemlje tudi dovolj časa ravno zaradi tega, da ne bi ponavljali nekaterih napak iz preteklosti, tudi tiste ne, ko se je enotni plačni sistem pred desetletjem uvajal, precej nepremišljeno z vgrajenimi anomalijami, ki seveda so v teh desetih letih povzročale potem samo še nove in nove anomalije. Torej, niso te anomalije od včeraj, niso nastale v tem zadnjem obdobju. Kar nekaj jih je bilo vgrajenih že v sam sistem in nova in nova pogajanja, nove in nove stavke sindikatov javnega sektorja so potem privedla do tega, da danes govorimo o tem, da je plačni sistem demontiran, ampak seveda temu ni tako. Enotni plačni sistem se v teh desetih letih ni spreminjal, zakon se v teh desetih letih ni spreminjal. Še vedno je takšen kot je bil pred desetletjem, z vsemi temi anomalijami, ki jih poznamo in jih rešujemo kolikor se jih je v preteklosti rešiti dalo sproti, predvsem pa želimo zdaj ob tem, pa ne bom rekel, da bo šlo za reformo plačnega sistema, pač pa za kvalitetno spreminjanje plačnega sistema tudi odpraviti.  Vlada priporočila ne more podpreti tudi zaradi nekaterih navedb, ki glede na veljavno ureditev plač v javnem sektorju in podatke o plačah preprosto ne držijo. Mi se vsi strinjamo, da je veljavni plačni sistem treba nadgraditi, ne držijo pa navedbe, da sedanji sistem nima vgrajenih mehanizmov za nagrajevanje delovne uspešnosti, torej stimulacijo tistih, ki delajo več in bolje. Zakon namreč že od vsega začetka določa tri vrste delovne uspešnosti, pri čemer je ena pa resnično zamrznjena. Zamrznjena pa praktično skorajda že od vsega začetka, torej od začetka krize in ZUJF je potem to zamrznitev podaljšal, podaljševala pa se je tudi v preteklih letih, tudi vemo zakaj in tudi zakaj je podaljšana do julija prihodnje leto, kar je rezultat pogajanj s sindikati javnega sektorja konec lanskega leta. Podatki pa vendarle kažejo, če jih navedem za leto 2018, da se je za nagrajevanje delovne uspešnosti v javnem sektorju porabilo 2,5 % mase sredstev za plače. Tako je za nagrajevanje delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela v letu 2018 bilo izplačanih 86 milijonov evrov. Ne držijo tudi navedbe predlagateljev priporočila, da veljavni plačni sistem ne upošteva specifik vezanih na opravljanje dela posameznih poklicnih skupin. Precej posebnosti je v okviru enotnega plačnega sistema pripoznanih, na primer tako za vojake zdravnike, medicinske sestre, gasilce, policiste, pravosodne policiste, uradnike, finančne uprave, zaposlene na RTV in podobno. Te specifike so upoštevane tako, ko gre za določanje osnovnih plač kot tudi, ko gre za dodatke in nagrajevanje delovne uspešnosti, torej pri vseh elementih plače in so v mnenju Vlade nekateri tudi konkretno navedene po izstopu posameznih poklicnih skupin iz enotnega plačnega sistema. Po mnenju vlade izstop posameznih poklicnih skupin iz enotnega plačnega sistema ne daje zagotovila, da se bo bolj ustrezno uredilo nagrajevanje zaposlenih v teh poklicnih skupinah. Predlagatelji ne predvidevajo, da se bo s parcialnimi pogajanji samo glede posamezne poklicne skupine lažje doseglo ustreznejše nagrajevanje oziroma višje plače v tej poklicni skupini. Pri čemer pa je za zagotovitev višjih plač potrebno, seveda, zagotoviti dodaten vir sredstev, ki pa zgolj zaradi izstopa iz enotnega plačnega sistema ni zagotovljen. Izstop posameznih poklicnih skupin iz enotnega plačnega sistema bi povzročil demonstracijski učinek pri drugih poklicnih skupinah in posledično seveda razpad plačnega sistema, ki pa mu moramo priznati, kljub mnogim kritikam, ki jih je bil in jih je še deležen v teh desetih letih, da je z vidika najvišje stopnje transparentnosti in nadzora nad porabo javnih sredstev ter tudi javnofinančne obvladljivosti, da je ta plačni sistem, vendarle, v tem trenutku izjemno pomemben. In je v tem trenutku tudi najboljši, ker je edini. Ker nihče do slej ni ponudil ustrezne alternative temu enotnemu plačnemu sistemu. Kot rečno, enotni plačni sistem je po prepričanju vlade treba spremeniti. In to smo na začetku mnenja tudi navedli, da se tega lotevamo. Seveda pa se ne strinjamo, da ga je treba kar uničiti. Tudi zato, ker imamo izkušnje iz obdobja pred uvedbo enotnega plačnega sistema. Mi smo že imeli plačni sistem pred tem. Ni bil enoten in dogajalo se je seveda to, da je bil javnofinančno praktično popolnoma nevzdržen, saj je prihajalo do dvigovanja plač posameznim poklicnim skupinam nenadzorovano. Spirala se je pravzaprav vrtela nenehno navzgor in javnofinančno je bil popolnoma neobvladljiv. In s tega, s tega stališča smo v tem trenutku mnenja, da alternative sistemu, kakršnega imamo v tem trenutku, niti ni. Sicer pa, ne nazadnje, podatki o plačah kažejo, da se tako kot je tukaj navedeno, zdravstvo pa tudi Slovenska vojska, da se tako dejavnosti zdravstva, kot tudi u vojski, plače v zadnjih štirih letih bistveno, bistveno povečujejo. In na podlagi podatkov, ki jih bomo lahko navedli v nadaljevanju, se nam zdi, da enotni plačni sistem le ni tako nevzdržna kletka, v kateri praktično se posamezne poklicne skupine ne bi mogle najti. Toliko za enkrat. Spoštovani predsednik, o samem mnenju vlade pa v nadaljevanje potem podrobneje s podatki, če dovolite.

Ja, hvala lepa. Naslednjemu dajem besedo ministru za zdravje, gospodu Alešu Šabedru. Izvolite.

Hvala za besedo, predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani ostali prisotni! Lepo pozdravljeni še v imenu Ministrstva za zdravje.  Ministrstvo zastopa stališče o ne izstopu iz enotnega plačnega sistema in ob tem pravzaprav poudarja, da bi v primeru, da bi do tega prišlo, sam izstop iz enotnega plačnega sistema povzročil precejšen skok stroškov dela, kar bi negativno vplivalo tudi na skupne višje izdatke v zdravstvu. Ministrstvo za zdravje meni, da veljavni plačni sistem na eni strani omogoča nadzor nad stroški dela ter tudi omogoča nagrajevanje javnih uslužbencev, kot to izhaja iz samega zakona. Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov je z interventni ukrepi v času krize bilo doseženo, da se izplačevanja redne delovne uspešnosti zamrzne, medtem ko se je nagrajevanje delovne uspešnosti z naslova povečanega obsega dela in naslova prodaje blaga in storitev na trgu, začasno omejilo. Nikoli pa ni bilo v celoti zamrznjeno. Nadaljnje ministrstvo meni, da bi za uspešno uporabo institutov nagrajevanja zaposlenih potrebno obstoječim merilom dodati še presojo obsega in pa kakovosti dela. Vsekakor pa menimo, da bi v bodoče bilo treba nadgraditi sistem nagrajevanja javnih uslužbencev in sicer v smeri, da bi kot kriterija za nagrajevanje bila dodana dva elementa in sicer, kot sem že omenil, obseg in pa kakovost opravljenega dela. Prav tako bi v prihodnje morali izvesti preverjanje ustreznosti medsebojnih razmerij med posameznimi poklicnimi skupinami. Tukaj je predvsem mišljeno razmerje med zdravstveno nego in pa zdravniki. Toliko mogoče uvodoma. Hvala.

Ja, hvala lepa tudi vam.  Besedo dajem ministru, ne ministru, pač pa državnemu sekretarju na Ministrstvu za obrambo, dr. Klemnu Grošlju. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik, članice ter člani odbora. Dovolite da vsem pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske izrečem še osebno čestitko ob dnevu Slovenske vojske, namreč velika večina jih trenutno sodeluje v regionalnih vajah 2019, ki potekajo na ozemlju Slovenije in pa partnerskih ter zavezniških držav. Torej, če na kratko povem. Vsaka organizacija, še posebej pa vojaška, bi seveda bi bila vesela možnosti, da bi lahko v celoti in pa predvsem povsem samostojno oblikovala višino in raven plač oziroma nagrajevanje svojih zaposlenih. Vendar pa ta možnost, naj si bo še tako zanimiva in atraktivna, s seboj prinaša veliko tveganj in konkretnih izzivov, na katere je potrebno pred sprejemom kakršne koli odločitve v tej smeri, odgovoriti oziroma jih je treba pojasniti. Zaradi vsega tega, kar bom v nadaljevanju naštel, aktualne pobude po izstopu oziroma izvzetju iz enotnega plačnega sistema, ne moremo podpreti. Prvi pomemben dejavnik je gotovo javnofinančni vidik, saj bi to pomenilo dvig izdatkov za plače. Glede na ambicijo doseči dolgoročno stabilnost javnih financ ni navedeno - ni nepomemben podatek, še posebej, če se k temu dvigu izhodiščnih plač pridoda učinek vseh dodatkov in bonitet, ki so vezane nanje. To nas potem postavi pod vprašanje usklajevanja in kontrole mase plač, tako na ravni celotne države, kakor tudi znotraj obrambnega sistema. Ter razmere izdatkov za plače glede na izdatke za investicije in operacije. V tem okviru se postavlja tudi vprašanje s kom in kako se izvaja usklajevanje, kakšna je vloga socialnega dialoga v tem in kakšen je položaj posameznega proračunskega uporabnika v celotnem okviru javnofinančnih izdatkov. Tak izstop bi nadalje zahteval cele vrste zakonov in podzakonskih aktov, najmanj pa Zakon o obrambi, za katerega vemo, da je dvotretjinski zakon. Potem Zakon o službi v Slovenski vojski in Zakon o javnih uslužbencih. Ob tem se seveda postavlja vprašanje položaja pripadnikov Slovenske vojske po izstopu - ali so še vedno javni uslužbenci ali ne? Oziroma kako je z njihovimi pravicami in obveznostmi, saj je za sisteme, ki so avtonomni, značilen poseben položaj v tem pogledu, kar pomeni globoke in korenite spremembe na tem področju. Kako se bodo uredile razmere, ki so urejene s kolektivnimi pogodbami in vplivajo na položaj pripadnikov Slovenske vojske? Ali se to v novem sistemu ureja z odločitvami predstojnika, usklajuje s sindikati oziroma s kom bi se to v tem primeru to usklajevalo? Ali imajo po izstopu potem kolektivne pogodbe sklenjene v javnem sektorju, še vpliv na sistem plač v tem avtonomnem sistemu plač v Slovenski vojski oziroma obrambnem sistemu in pa seveda ne nazadnje, kakšen je položaj civilnih oseb v tem sistemu glede na uniformirane pripadnike in glede na ostale državne uslužbence. Takšen izstopa bi zahteval oblikovanje lastnega sistema plač, ki potem ureja ne samo višino plač, ampak tudi plačna razmerja znotraj sistema vojaške hierarhije. Se pravi, ureja obseg mase plač, potem ureja razmerja znotraj časniške, pod častniške linije. Se pravi odnos med najnižjim, se pravi med vojakom in najvišjim častniškim položajem. Razmerje z vojaškimi uslužbenci in ne nazadnje tudi razmerje s civilnim osebjem v samem obrambnem sistemu. Poleg tega se seveda postavi vprašanje, kako bi potem uredili enakovredne, specifične oziroma vrednotili enakovredne, specifične poklice znotraj sistema nacionalne varnosti, kot so recimo Policija, Finančna uprava, pravosodni policisti, uslužbenci obveščevalno varnostnih služb in tako dalje, saj bi to pomembno vplivalo na razmerje znotraj sistema nacionalne varnosti, katerega pomemben del oziroma, bi jaz rekel, eden ključnih delov pa je tudi obrambni sistem oziroma Slovenska vojska. Ne glede na vse kritike in pomisleke glede obstoječega sistema, da v določenih segmentih ne odgovarja realnim potrebam in razmera, pa je izstop samo posameznih njegovih delov po našem prepričanju ni rešitev. Sami ocenjujemo, da tudi glede na izkušnje priprave ukrepov, katere smo oblikovali že v našem sistemu, da je prihodnost predvsem v temeljitem pregledu obstoječega sistema in sistema veljavnih kolektivnih pogodb ter njihova posledična nadgradnja. Kar se tiče obrambnega sistema smo že začeli pripravljati in deloma izvajati nabor ukrepov, začenši z opredelitvijo specifik in posebnosti vojaškega poklica, kar do sedaj ni bilo izvedeno, kljub spremembi sistema dopolnjevanja pred desetletjem in pol. Opredelitev specifik in posebnosti vojaškega poklica so lahko tako izhodišče za vrednotenje tega poklica kakor tudi za vzpostavitev ustreznega sistema bonitet in stimulacij za prihodne aktualne in pa tudi bivše pripadnike Slovenske vojske.  Toliko v uvodu, bom pa z veseljem odgovoril tudi na vprašanja in pobude.

Hvala lepa. Zaključili smo z uvodnimi predstavitvami, zaradi tega prehajamo na razpravo o predlogu priporočila in o vloženemu amandmaju. Prva se je k besedi prijavila - še prej pa predlagateljica Jelka Godec. Izvolite.

Ja, najlepša hvala. Najprej moram reči, da državni sekretar je v bistvu odgovoril na tisto, kar smo mi rekli, kakšne analize so potrebne. Treba je analizirati zadeve v primeru izstopa vojske oziroma zdravstvenega osebja iz plačnega sistema in zato sem zelo razočarana s tem, kar je povedal minister za javno upravo. Namreč jaz bi prosila, če lahko dodatno razložite sledeče zadeve oziroma kontradiktornosti, ki ste jih sami v svojem izjavljanju in tudi v mnenju vlade napisali. Namreč na eni strani govorite, da imamo delovno uspešnost. Seveda jo imamo, mislim, da po 21. členu zakona. Torej redna delovna uspešnost, povečan obseg dela in tako naprej. Po drugi strani pravite, torej, da je to zagotovljeno ampak po drugi strani pa pravite, da je treba to zadevo, da je treba dodatno oziroma to variabilno oziroma uspešnost nagrajevanja. Jaz ne vem, kjer potem vidite, kako menite, da po vaših analizah, ki jih delate, boste to delovno uspešnost za kakovostno in povečan obseg dela, če želite, nagrajevali v novem sistemu? Na eni strani, pravim, govorite, da to že je, po drugi strani govorite, da je to treba narediti. Zdaj jaz vas tu, gospod minister Medved, ne razumem. Tako da bi prosila za razlago, kaj ste s tem mislili. Na kakšen način boste po teh analizah, ki jih baje že delate, pač nagrajevali tiste, ki delajo kvalitetnejše in v večjem obsegu, če pravite, da pa to že obstaja. Pravite, ta sistem je dober, ker je edini. Ja sej, ne more biti drugače. Stvar edina na tem svetu je najboljša, če nimaš drugega. In če niti se ne potrudiš k temu, da bi v bistvu drug plačni sistem ali pa drugačni način uveljavil, je pa tudi problem.  Tako da kar se tiče priporočil, jaz bi samo tole rekla. Vi pravite, da te analize že delate in da bodo konca maja oziroma junija bo analiza narejena. Potem bi prosila, da glede na ta priporočila, to analizo posredujete. Torej ni problema s priporočilom. Ne da priporočilo zdaj vam nalaga dodatno delo. Vi pravite, da analizo delate, potem boste to priporočilo oziroma lahko izpolnili v treh mesecih. Pravite da pred desetimi leti je bil ta enotni plačni sistem sprejet oziroma ta Zakon o sistemu plač v javnem sektorju z določenimi že vgrajenimi anomalijami, ki so se skozi leta še povečevala, a na koncu branite ta sistem do mrtvega. Ravno o tem govorimo v našem priporočilu, ravno to govorimo predlagatelji. Da ta sistem je bi uveden, res je, pa dajmo zdaj povedat, ker to bo tako potem letelo, v času Janševe vlade 2008 in da smo že takrat rekli, da se bo sistem spremljal in da v primeru anomalij oziroma, če bodo se povzročale različna ta neskladja znotraj plačnih skupin ali pa podskupin, se bodo zadeve skušale spremeniti. Vi danes razlagate, da to vlade od 2008 naprej že vse ugotavljajo, ampak se nič ni naredilo, ampak se nič ni naredilo in da vi boste zdaj to naredili. Katere so po vašem mnenju tiste največje anomalije, ki so že bile vgrajene v sam sistem? Katere so tiste anomalije v enotnem plačnem sistemu, ki so se pojavile skozi deset let? In ko jih boste po končani analizi junija tudi odpravili in na kakšen način? Jaz bi prosila za dodatno obrazložitev, da vemo, v kakšni smeri vlada govori. Očitno se je stranka LMŠ in pa predsednik vlade tega tudi zavedal. Še enkrat, kolega Mahnič je povedal v času volilne kampanje, gospod Šarec je jasno in glasno povedal, da je treba vsaj primer vojske vzeti iz enotne plačnega sistema. Seveda pa tudi, da bodo potekala pogajanja oziroma pogovori, da se bo enotni plačni sistem spremenil v smislu, da se bodo stvari popravile. Saj ni vedel točno povedati, kaj vi danes govorite, o fleksibilnosti, variabilnosti. Tako da bi jaz prosila, če konkretno poveste, kaj na tem področju. Kako boste uvajali variabilo na področju zdravstva? Kaj je za vas variabila na področju zdravstva? In kaj je na področju vojske? Ker obravnavamo pač ta dva sistema. Tako da jaz bi prosila za konkreten odgovor. Konkreten odgovor, ker tudi minister za zdravstvo je dejal, da bi bilo pa treba pogledat seveda medsebojna razmerja med, sicer je rekle skupinami, ampak podskupinami na področju zdravstvenega varstva oziroma zdravstvenega dela. Tako da mene zanima torej, kje vidite pa te medsebojna, porušenje medsebojnih razmerij v skupini E in pa v skupini C, kamor, mislim da, spada vojska. Torej, na kakšen način, kje vidite tisti del, kje boste pač zadeve reševali, če ne mislite teh dveh sistemov oziroma podskupine C1 in pa skupine E izvzeti iz javnega plačnega sistema, enotnega plačnega sistema. Še enkrat, zato ker pravite nagrajevanje je, po drugi strani pravite ni. Variabila, kaj je za to variabila v zdravstvu? Po drugi strani pa, ne, pravite, plače so v redu, osnovne plače so dobre za zdravnike, dobra so nagrajevanja. Poglejte, v kolektivni pogodbi, veste kako račun v zdravstvu dela? 14 dodatkov je. 14 dodatkov. In potem si jaz, ki sem bila direktorica v javnem zavodu, si izmišljujemo dodatek na dodatek, da dvigamo plače tistim oziroma smo dvigoval plače - dvigoval - osnovno plačo, dodatek zraven, da smo lahko nagradil, da smo dali maksimalno, kar smo lahko iztržili iz tega ven. Ker enostavno smo bili ukleti v ta sistem notri, v ta zakon, ker nikakor nisi mogel. Ampak samo po tistem kolikor je in nisi mogel nagradit, res dobro nagradit ali nagraditi tistega, ki je res dobro delal. In v zdravstvu, v kolektivnih pogodbah, da vam ne grem, 14 dodatkov. Plus ločeno življenje, nadurno delo ali ne vem kakšno delo vse, minulo delo. 14 dodatkov, na ionizirana /nerazumljivo/. Ne vem, v glavnem, lahko vam, sej jih poznate verjetno, kateri vse dodatki. Ni da jih ni.  Po drugi strani še nekaj. V zdravstvu, jaz ne morem govoriti za vojsko govorit, žal, ampak v zdravstvu glejte ni problema plačat tujega zdravnika po podjemni pogodbi za več tisoč evrov dnevno, dnevno. Problem pa je plačat mladega slovenskega kirurga, po normalni tisti, bom rekla, ali pa višji ceni. Zato odhajajo tudi mladi zdravniki. In če gledate pismo mladih zdravnikov predsedniku vlade, je zadnja ali pa ena izmed postavk, glavnih, ki ne da jih zahtevajo, ampak prosijo, je tudi izstop oziroma sprememba enotnega plačnega sistema na tem področju. To ugotavlja tudi Ministrstvo za zdravstvo v svoji analizi javne mreže, kjer piše, da se mladi ne odločajo za specializacijo na področju družinske medicine, ker so v enotnem plačnem sistemu. In je osnovna plača že tako nizka, da ne gre. Poleg tega, pravim, to kar danes družinski zdravniki opozarjajo, da eden jih naredi, ne vem, tam je zadnjič ena pisala, 120, pa dobro, če jih naredi 70, drugi jih naredi 50. Kdo je bolje plačan? Tisti, ki jih je naredil 120. Pa je to kvaliteta? Jaz mislim, da, jaz moram reči, jaz upam, da se minister za zdravje strinja s tem, da v zdravstvu ne gremo na to, koliko jih narediš na dan, ampak kako kvalitetno jih narediš. Da je kvalitetna oskrba. Če jih pa moreš ti toliko in toliko in boš za to dobil, ker si jih naredil 120, ne pa 50, boš pa bolje plačan. V zdravstvu definitivno ne gre na količino, ampak na kvaliteto. Pravim, tuje zdravnike pa nimamo problema. Pridejo k nam, delajo po podjemni pogodbi po več tisoč evrov dnevno. Tu pa ni problem. In zdaj mi povejte, kako gledajo ljudje na to oziroma tisti, ki so zaposleni v zdravstvu, če imajo ob sebi tujega zdravnika, ki je plačan po podjemni pogodbi toliko več, kot on, ki je v enotnem plačnem sistemu. Poleg tega pa še vse te anomalije, ki so v zdravstvu tudi, obljubljeno s strani prejšnjega ministra pa tudi prejšnje vlade, pa tudi prejšnje vlade, prejšnjega ministra, zdajšnjega ministra, sicer v nekaj mesecih, ampak, sprememba na področju vodstva javnih zdravstvenih zavodov. V UKC Ljubljana je pred ne vem, mesecem dni ali malo manj, ne vem točno, veselo tvital, da bodo za novega direktorja dali razpis in poiskali tudi v mednarodnem prostoru torej mednarodnih agencijah. Super, super. Pa veste, kaj je potem šala krožila okrog. Tisti, ki bo prišel iz tujine, bo za to plačo vprašal, če je to tedenska plača. Kdo bo za to plačo šel v ustanovo z 7 tisoč plus zaposlenimi in kvalitetno, bom rekla, odprl okna, pa da bo vse ven letelo. Da bomo to ustanovo naredili dobro. Gospod Šabeder se ne bo strinjal z mano, bo rekel, da je to že bilo narejeno, ampak tudi sam lahko pove, da za tako plačo, potem pa še odgovornost nositi, sicer v Sloveniji je to malo lažje, ker nihče do sedaj še ni odgovarjal. Mi smo slabe direktorje nagrajevali. Minister Medved, nagrajevali smo jih v javnem sektorju. Ne da smo jim plače jemali, nagrajevali smo jih. Ker smo jim dali za izgubo še denar zraven. Govorim zdaj seveda v zdravstvu. Tako da, gospod minister, jaz bi prosila oziroma gospod predsednik, če dovoliš, da poveste, kaj je za vas, kako boste reševali, ko boste te analize junija naredili variabilo v zdravstvu. Kaj je za vas to variabila v zdravstvu? Ker, pravim še enkrat, rekli ste, da je, pa potem, da ni. Pa seveda, če se lahko navežete tudi na obrambni sistem, kako boste te zadeve reševali v obrambnem sistemu. Kar se pa tiče, pravim, teh analiz, ki jih mi zahtevamo, če jih že delate, potem jih ne bo problema čez tri mesece dati na mizo, če pravite, da bo junija analiza narejena. Hvala.

Jaz predlagam, da minister Rudi Medved poda odgovore na to, kar je bilo izpostavljeno. Izvolite.

Hvala lepa predsednik. Torej ne branim enotnega plačnega sistema do zadnje kaplje krvi. Čudi me pravzaprav, da ga rušite tisti, ki ste ga postavili pred desetimi leti. Jaz sem si šel tudi pogledati nazaj vzdušje takrat ob uveljavitvi enotnega plačnega sistema, ki je bilo precej evforično, da je to odličen sistem, da morda tu in tam se bo pokazala kakšna manjša napaka, ki se bo popravila. In zdaj pa ugotavljate, po desetletju, ko je ta sistem vgrajen v sistem in slišali ste sekretarja z ministrstva za obrambo, kaj vse bi pravzaprav potegnilo za sabo in koliko sistemsko nerešenih vprašanj je pri tej ideji, da se, na primer vojska izvzame iz tega plačnega sistema. Bom morda samo še tole, ko pravite. Da se je predsednik vlade že v času pred volitvami zavzel za izstop oziroma izstop vojske iz enotnega plačnega sistema. Saj ni rekel tako, veste. Rekel je nekaj drugega predsednik vlade. In sicer, bom citiral tisto, kar ste tudi vi zapisali, da se vse začne na začetku, torej, ne, ob uveljavitvi enotnega plačnega sistema. Namreč, že to je napaka, da je vojska sploh v enotnem plačnem sistemu, z ostalim javnim sektorjem, torej, pred desetimi leti oziroma pred desetletjem, če smo manj natančni, ko se je ta sistem uveljavljal, je bilo rečeno, da bo morda nekaj malega pa vendarle treba popraviti. To ni nekaj malega. Torej so se takrat pač nekatere poklicne skupine znašle v tem enotnem plačnem sistemu brez kakršnega koli premisleka. In zdaj po desetih letih, ko je sistem uveljavljen, ko bi bilo treba toliko stvari demontirati, da bi posamezne poklicne skupine izločili iz njega, ugotavljate, da je to ena največjih napak. Pravzaprav je bilo to narejeno že   (nadaljevanje) ob uveljavitvi enotnega plačnega sistema. In vojska je bila v plačnem sistemu tudi pred uveljavitvijo enotnega plačnega sistema, ker pred tem smo imeli tudi plačni sistem, ki pa ni bil enoten. Ampak tudi takrat je bila vojska del plačnega javno-uslužbenskega sistema. Razlika je, da je potem pač postal ta sistem enoten. In tisto, kar smo na začetku v mnenju Vlade tudi želeli poudariti, je s tem tudi bistveno bolj transparenteno in obvladljivo, kar zadeva maso plač. Toliko o tem, mislim, branjenju enotnega plačnega sistema, za katerega vsi ugotavljamo, da je v njem vrsta napak, pa vendar jaz še vedno trdim, tako kot sem rekel na začetku, da je ta trenutek pač najboljši, ker je edini, alternativa temu je pa demontaža enotnega plačnega sistema oziroma, če pravilno razumem, vrnitev na nek prejšnji sistem, ki smo ga poznali pred uvedbo tega. In vemo, da je prav zaradi vsega, kar se je dogajalo v tistem plačnem sistemu, prišlo do uvedbe enotnega plačnega sistema.  Kar zadeva variabilo, nagrajevanje delovne uspešnosti in podobno. Jaz sem povedal, da Zakon o sistemu plač v javnem sektorju predvideva tri vrste, lahko rečemo temu, variabile ali pa nagrajevanja. Ta redna delovna uspešnost v praksi skorajda ni bila uveljavljena oziroma le nekaj mesecev, potem je nastopila kriza in potem je nastopil ZUJF. Po tistem, ko so pred nami začeli postopno odpravljati varčevalne ukrepe, je pa res, da je ta redna delovna uspešnost ostala kot, mislim, da pravzaprav zadnji varčevalni ukrep znotraj sistema plač v javnem sektorju in da smo se zanj dogovorili s sindikati javnega sektorja ob pogajanjih konec lanskega leta, da vendarle rešitev stavkovnih zahtev sindikatov javnega sektorja in odprava še tega zadnjega varčevalnega ukrepa, vse naenkrat bi bilo pa z vidika javnih financ zanesljivo popolnoma nevzdržno. Že tako ali tako je rebalans proračuna na Ustavnem sodišču, češ da je neustaven, ker je predvidel toliko in toliko sredstev za plače v javnem sektorju; torej, kaj bi šele bilo potem, če bi uveljavili še ta ukrep. Seveda ga nismo z veseljem zamrznili še za eno leto oziroma leto in pol, absolutno sem eden izmed tistih zagovornikov, da je redno delovno uspešnost treba sprostiti. Seveda smo si pa, glede na to, da nekih zelo konkretnih in pravih kriterijev - saj res ne vemo, kako ta redna delovna uspešnost v praksi zgleda, ker je skorajda nismo videli -, da bi vendarle v dogovoru s sindikati javnega sektorja - in toliko časa zdaj imamo, preden bo ta ukrep odmrznjen, če temu tako rečemo - kriterije za izplačevanje redne delovne uspešnosti izboljšali glede na sedanje. In tu je ena izmed anomalij, ko govorimo o tem, katere anomalije so vgrajene v sistem. Teh sredstev za redno delovno uspešnost oziroma, kot ji pravite, variabila, je v obstoječem zakonu preprosto predvidenih premalo. In menimo, da je treba sistem vendarle spremeniti tako, da bodo dobri, učinkoviti delavci nagrajeni bolje, kot to predvideva obstoječi sistem. Druga anomalija, ki se pojavlja ves čas, odkar imamo enotni plačni sistem, pa je seveda sistem napredovanj.   (nadaljevanje) Zgodilo se nam je tako, da so zaposleni v javnem sektorju relativno hitro, zaradi sistema, kakršen je, prišli do zgornjega praga napredovanj in da tam, ne vem, pri 35, 40 letih praktično ne morejo nikamor več napredovati. Ali je bil ta sistem ocenjevanja, ki je bil predviden s tem zakonom, v redu - najbrž ni bil v redu, če slišimo po drugi strani kritike, da je tam okrog 90 ali 95 % vseh javnih uslužbencev odličnih. Torej, sistem sam je bil morda v nekih idealnih okoliščinah v redu in je predvidel to dinamiko napredovanj, v praksi pa, kot vidite, se v celotnem javnem sektorju dogajajo popolnoma drugačne zadeve. Torej, ta stvar je anomalija tega sistema. In o teh anomalijah govorimo, o anomalijah, ki so bile že v osnovi vgrajene v ta sistem.  O tem, kako s posameznimi poklicnimi skupinami urediti variabilo. Ja, o tem bo tekla zdaj beseda, ko bomo zakon odprli in te stvari v njem popravili. Zdajle nisem tak izvedenec, spoštovana poslanka, da bi vam v tem trenutku iz ust povedal, kako bo to urejeno v primeru vojske, kako bo to urejeno v primeru zdravnikov ali pa drugih poklicnih skupin. In ravno v tem je poanta tega, kar bomo odprli zdaj v dialogu s sindikati javnega sektorja, se pravi, urediti te stvari. In zato govorimo o anomalijah in zato še vedno mislimo, da enotni plačni sistem s popravki v smeri, o katerih govorimo, je možno ohraniti. In bi bilo z vidika javnih financ pravzaprav nevzdržno, da se posamezne poklicne skupine iz tega enotnega plačnega sistema izločajo, ker točno vemo, kaj pomenijo zahteve za izločanje iz enotnega plačnega sistema - nič drugega kot višje plače, saj to nam je najbrž vsem popolnoma jasno. In ko - in to je bilo v preteklosti, pa tudi v zadnjih desetih letih se je to dogajalo, ko se je ugodilo eni poklicni skupini, so se seveda oglasile vse ostale poklicne skupine in to je potem zavrtelo to spiralo do neobvladljivosti, praktično. In to se bo dogajalo tudi v prihodnje, ali bo neka poklicna skupina znotraj ali zunaj plačnega sistema, vselej se bodo vse poklicne skupine zgledovale druga po drugi, ali bodo noter ali pa zunaj, pritiski na plače bodo. Seveda bodo pa v primerih, ko posamezna poklicna skupina ne bo v enotnem plačnem sistemu, te razmere bistveno bolj neobvladljive in manj transparentne. Danes imamo podatke o plačah v javnem sektorju, kadarkoli jih imamo, vemo praktično vsak trenutek, kako rastejo, kako rastejo katerim poklicnim skupinam. V primeru, da se zgodi, pač tega ne bomo imeli več. In to pa smo že imeli pred uveljavitvijo enotnega plačnega sistema.

Hvala lepa.  Besedo dajem še ministru Šabedru. Obveščam vas, da me je obvestil, da bo moral sejo zaradi drugih obveznosti ob 15.30 zapustiti. Izpostavljeno je bilo tudi področje zdravstva v tej dopolnitvi. Izvolite.

Hvala za besedo, predsednik. Jaz bi k pojasnitvam ministra Medveda pravzaprav dodal tista opažanja, ki jih imamo v zdravstvu. Se pravi, kar opažamo, je trenutno v sistemu preveč delovnih mest. Glede na razvoj stroke in spremembe v stroki bo pravzaprav treba na tem področju prenoviti tudi različne nivoje dodatkov, kot so posebni pogoji dela. Bilo je rečeno, da imamo - mislim, da je gospa Godčeva rekla - štirinajst različnih načinov; se strinjam. Tako bo treba tu nekako ažurirati na trenutno stanje, predvsem te dodatke. Seveda pa moramo vedeti, da je strošek   (nadaljevanje) plač v zdravstvu vključen v sistem espepejev, torej standardnih primerljivih primerov. Tako bo kakršnakoli sprememba seveda zahtevala tudi spremembo v obračunu espepejev in posledično tudi splošnega dogovora z Zavodom za zdravstveno zavarovanje. Toliko mogoče kot dodatek.

Prejel sem še eno obvestilo glede nadomeščanja, namesto poslanca Žana Mahniča, ki je službeno zadržan, bo na seji sodelovala poslanka Jelka Godec.  Za razpravo imam do zdaj prijavljenih pet poslank in poslancev, in sicer Eva Irgl, Blaž Pavlin, Janja Sluga, Maša Kociper in Nik Prebil. Besedo dajem poslanki Evi Irgl.

Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci ter vsi vabljeni na to sejo! Najprej moram reči, da me kar malce moti, da nas bo minister za zdravje, čeprav gre za izjemno pomembno temo, čez 15 minut zapustil, kajti poslanci Državnega zbora smo tu zato, da lahko ministru zastavimo določena vprašanja, ki jih na seji Državnega zbora, žal, na takšen način ne moremo. In mislim, da bi bilo dobro, da bi minister pri tako pomembnih vsebinah bil tu prisoten, da bi lahko podal tudi svoja stališča.  Glejte, dejstvo je, da so se od sprejetja zakona v sistemu plač pokazale številne anomalije. Prej je minister Medved sicer zelo pavšalno odgovarjal poslanki Godčevi na jasno zastavljena vprašanja, zelo veliko pa ste se, gospod minister, vrteli okrog tega, kaj se je dogajalo pred desetimi leti. To je dejstvo, to je fakt. Ampak Državni zbor in Vlada sta danes tu zato, da če je ugotovljeno, da je prišlo do kakšnih anomalij znotraj plačnega sistema, je nujno potrebno, da se te uredijo, ne pa da se izgovarjamo na to, kaj se je dogajalo pred desetimi leti. To, spoštovani minister, ni vaše delo. Vaše delo je, da prisluhnete, da ugotovite, da dejansko sistem ne funkcionira na nekaterih nivojih in da ga je nujno treba spremeniti. To je vaše delo. Ni pa vaše delo, da se stalno vrtite okrog tega, kdo je odgovoren za nek plačni sistem. Saj se vsi zavedamo, kdaj je bil narejen, in bil je narejen v dobri veri, da se bodo stvari na vseh nivojih najbolje iztekle. Zdaj se je pa ugotovilo po desetih letih, da so nekatere stvari, ki pa jih je treba ponovno prevetriti, zlasti kar zadeva zdravstveni sistem in Slovensko vojsko. In glede na to, da vsi vemo, kaj se dogaja v zdravstvenem sistemu, da je stanje resno - zaradi tega bi tudi pričakovala, da bo minister na tej seji prisoten do konca -, in glede na to, kaj se dogaja v Slovenski vojski, ko celo najvišji poveljnik te vojske leta in leta opozarja in v svojih poročilih pove, da ima vojska oceno nezadostno, in to za stanje v vojni, se pravi, za delovanje v vojni, potem morate vedeti, da se v teh dveh sistemih dogajajo resne stvari, ki jih moramo tudi resno vzeti. In zato ste ministri sprejeli tudi ta položaj, ko ste stopili v Vlado, ne pa zato, da se ukvarjate s tem, kaj se je dogajalo pred desetimi leti. Jaz od enega odgovornega ministra, ki res odgovorno dela svoje delo, pričakujem prav to. In od zdaj naprej bom tudi pričakovala, da boste odgovarjali konkretno na vprašanja in se ne več naslanjali na tisto, kar se je dogajalo pred desetimi leti.  Jaz osebno bi se mogoče bolj navezala na problematiko zdravstvenega sistema, čeprav zelo spoštujem in cenim Slovensko vojsko, izjemno veliko je naredila na različnih področjih, tudi ob zadnjem največjem valu migrantske krize, vemo, kaj se je dogajalo. Pa vendar bi želela morda nekaj več reči o tem, kar osebno vidim kot ključne probleme na področju zdravstva, ki potem rezultirajo tudi v tem, da imamo anomalije znotraj plačnega sistema.  Poglejte, mi v tem Državnem zboru, žal, zaradi Vlade, ki je očitno nesposobna, tudi prejšnja je očitno bila nesposobna, pa tega ne govorim na pamet in nočem pavšalizirati, ampak dejstvo je, zaradi tega, ker mi nismo bili sposobni s temi vladami narediti korenite reforme zdravstvenega sistema. Vse, kar je bilo korenito narejenega do sedaj v vseh teh letih v zdravstvenem sistemu,   (nadaljevanje) je kadrovanje, kadrovanje novih in novih ministrov na to funkcijo. Prejšnja ministrica se je soočala z veliko problemi v zdravstvenem sistemu, ni jih uspela rešiti. Potem je prišla nova Vlada, imenovali ste novega, imenovali smo novega ministra. Ta je že po pol leta, da ne bom rekla kaj več, omagal in ugotovil, da je to zanj pretrd oreh in da tega ne bo mogel izpeljati. Potem je prišel nov minister. To je vse, kar se počne na področju zdravstva, korenite reforme pa, žal, nikjer ni.  Druga stvar, ki mene osebno zelo moti in jo vidim vsakodnevno, ko mi ljudje povedo, ko prihajajo bodisi v poslansko pisarno ali pa se srečujem z njimi, je problem birokracije na področju zdravstva. In mene osebno res zanima, kako se bo minister s tem soočil. Kajti zdravniki sami priznavajo in povedo, da so preobremenjeni, zlasti zaradi birokratskih zadev, da bi se radi posvečali pacientom, bistveno več časa jim namenili, ker je to njihova osnovna, primarna naloga, ampak se morajo ukvarjati z birokracijo. Zato me zanima, kdaj bo ministrstvo začelo reševati problem teh birokratskih postopkov. Mi smo celo izredno sejo Državnega zbora imeli v prejšnjem mandatu na to temo, pa se od takrat ni spremenilo nič niti za milimeter. Korupcija v zdravstvu, to je tudi problem, ki potem rezultira v nizkih plačah ali pa nižjih plačah, pa v neurejenem plačnem sistemu. Če ne bi bilo kolegice, ki sedi tule zraven mene, Jelke, ki je prevzela preiskovalno komisijo glede preplačanih žilnih opornic, se verjetno tudi na tem področju ne bi nič premaknilo. Se pravi, šele tisti, ki prvenstveno niso poklicani za to, da reagirajo v boju s korupcijo ali pa z drugimi nepravilnostmi, so tisti, ki opozarjajo na to, ki pridejo do nekih zaključkov, namesto da bi se s tem ukvarjali tisti, katerih primarna, prvenstvena naloga je, da to počnejo. Tudi to je problem. Da ne govorim o tem, da imamo podoben problem kot v pravosodnem sistemu tudi v sistemu zdravstva, da ko pride do nekih napak, se ne sprejema odgovornosti za nastale napake. Ne sprejema se odgovornosti, zlasti ko govorimo, recimo, za področje srčne kirurgije. Jaz sem pred kratkim sprejela starša, ki se mu je zgodila huda zgodba, težka zgodba, ko je umrl otrok zaradi tega, ker so se dogodile neke napake. Sprejela sem ga kot predsednica Komisije za človekove pravice, tam je povedal svojo zgodbo. Ampak Zdravniška zbornica in tisti, ki bi morali opraviti postopek v zvezi s tem, tega še zdaj niso sprožili. Se pravi, gre tudi za neverjetno ščitenje znotraj samega sistema, in to je problem. Zato je prav, gospod minister, da ste danes tukaj in tudi poveste, kaj se na tem področju dogaja. Da ne govorim o tem, da se vse prevečkrat vpleta politiko v strokovno zdravstveno delo.  In ne nazadnje, dolge čakalne vrste oziroma dobe. Poglejte, v tej državi še danes, čeprav smo zamenjali zdaj že tretjega ministra v petih letih, so še vedno predolge, približno 250 tisoč ljudi čaka v takšni ali drugačni vrsti na pregled, bodisi pri specialistu bodisi pri nekem drugem zdravniku. In s tem jim je, spoštovane kolegice in kolegi, kršena osnovna pravica, človekova pravica, do hitre obravnave, do hitre pomoči in do hitrega zdravstvenega varstva. Mi smo pred časom zato tudi na Komisiji za človekove pravice spregovorili obširno o tej temi, v prejšnjem mandatu, ker sem smatrala, glede na to, da smo dobili veliko število vlog državljank in državljanov, ki so se na nas obračali ravno zaradi te kršitve človekovih pravic, in sem smatrala, da je nujno treba sejo sklicati, ampak aroganca ministrstva takratnega je bila, da ministrice na sejo ni bilo.   (nadaljevanje) Zakaj je ni bilo, zato, ker ni znala seveda pojasniti, kako bo problem teh predolgih čakalnih dob rešila.  Sama tudi zelo veliko opozarjam preko poslanskih vprašanj na premalo družinskih zdravnikov, kar je bilo v zadnjem času veliko izpostavljeno. Jaz prihajam iz Vipave, Vipavske doline / smeh/, tam smo imeli in imamo še vedno velik problem glede specialistov družinske medicine. Jaz sem takrat, ko se je ta problem začel odvijati, postavila poslansko vprašanje takrat še ministru Fakinu, potem tudi ustno poslansko vprašanje, zaradi tega, ker pisnega odgovora nisem dobila v roku, v katerem bi ga morala dobiti. Razumem, so se dogajale mogoče neke menjave, pa vendar, odgovornost ministrstva, ki pripravlja odgovore poslancem na poslanska vprašanja, je, da se v roku na poslanska vprašanja tudi odgovori. Ampak zdravniki torej sami opozarjajo, da so zaradi manka zdravnikov družinske medicine preobremenjeni in da je zaradi tega pod vprašajem tudi kakovost opravljanja njihovih storitev. In mene res zanima, spoštovani gospod minister, kako boste vi to rešili. Starejši zdravniki se namreč upokojujejo, mladi pa tudi zaradi takšnega plačnega sistema niso motivirani dovolj; prihaja do odpovedi delovnih razmerij zaradi preobremenjenosti, novih zdravnikov pa na področju družinske medicine ni.  Če se vrnem nazaj še malo na problem predolgih čakalnih vrst. Jaz osebno menim, da ste zlasti tisti, ki ste na področju zdravstva delovali v vseh teh letih, na nek način navadili nas, ljudi ali pa državljane, ali pa na nek način / smeh/ ste nas tako sprogramirali, da je čakalna doba postala rešitev. Ampak čakalna doba ali pa čakalna vrsta ni rešitev. Ta čakalna doba ali čakalna vrsta sploh ne bi smela obstajati, ne da je problem, ne bi smela obstajati. Vi ste pa ljudi navadili, da je to rešitev. Dejstvo je namreč, da državljani po večini vsak mesec vplačujemo v zdravstveno blagajno, zato imamo pravico do hitre zdravstvene pomoči in potrebujemo jo takrat, ko jo potrebujemo, ne pa čez nekaj mesecev ali pa čez šest let. Tako kot Slovenska vojska, če se nekaj zgodi, mora biti v tistem trenutku pripravljena, ne pa čez šest let, ko se bo nekdo odločil, da mogoče pa imamo sredstva za nakup opreme, dodatne, za Slovensko vojsko. Slovenska vojska mora biti ves čas pripravljena. Tako kot mora tisti, ki je del zdravstvenega sistema, torej državljan, ki je v hudi osebni stiski, ko potrebuje pomoč, mora seveda dobiti čim hitrejšo zdravstveno oskrbo, ne pa čez nekaj mesecev, tudi celo leta čakajo nekateri, tudi leta. Tudi sama sem imela to znotraj družinskega kroga in lahko povem, da se je čakalo več let potem na operacijo. To je problem tega zdravstva. To je približno tako, kot če bi, recimo, ne vem, nekdo plačeval mesečno - pa si bom izmislila - toplovodarju, potem pa bi pipa začela puščati in bi bila poplava in bi on rekel: »Glejte, bom prišel čez šest mesecev, vam ne bom tega zdaj popravil, ampak bom prišel čez šest mesecev.«  Skratka, mi imamo tako v zdravstvu kot v Slovenski vojski problem, nedvomno, in mi smo tisti, ki moramo ljudem, ki delajo v teh resorjih, prisluhniti in jim tudi pomagati. Kajti zdravniki in vojska, ampak zlasti zdravniki, opravljajo zares plemenito delo in imajo plemenito poslanstvo. Zato je prav, da delujejo v takšnih razmerah in takšnem okolju, ki jih za delo motivira. In zato smo mi predlagali, da je treba vzpostaviti ustrezna razmerja med plačnimi razredi.   (nadaljevanje) Da je treba spodbujati najboljše z nagrajevanji, ker to jih še dodatno motivira za delo, tu ni dileme, da so torej tisti, ki so pri svojem delu bolj učinkoviti, tudi za svoje delo bolje plačani. Zato pa seveda potrebujemo sistem, ki bo omogočil objektivno ocenjevanje. Dejstvo je namreč, da sedanji sistem ni dovolj pravičen, pa ne glede na to, kdaj je nastal; takrat je nastal v dobri veri, da bo najbolje rešil te težave. In že takrat se je opozorilo, že pred desetimi leti, jaz sem bila takrat že poslanka, že nekaj let, in vem, da se je opozorilo, da če se bo pokazalo, da bo prišlo do anomalij znotraj tega sistema, bo treba to reševati hitro in nemudoma. Jaz torej res pričakujem, da bo minister za pravosodje to tudi naredil, skupaj z Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za obrambo. Glejte, zdaj imamo pač tako, da se plačujejo zgolj ure navzočnosti, ne pa tudi učinkovitost posameznega zaposlenega, in to se dogaja tako v zdravstvu kot v Slovenski vojski, in prav je, da to odpravimo. In res še enkrat apel na gospoda ministra ali pa na vse tri predstavnike treh ministrstev, da se skupaj usedete in dorečete, da se ne spuščate več nazaj v preteklost, kaj se je dogajalo v preteklosti, ker je to v tem trenutku za tiste, ki delujejo znotraj zdravstvenega sistema in Slovenske vojske, povsem nepomembno. In da se nemudoma lotite reševanja teh problemov. Da vzpostavite torej takšen plačni sistem, ki bo ljudi, ki si to zaslužijo dejansko in si zaslužijo, dodatno nagradil in jih še dodatno motiviral za svoje delo.  Hvala.

Naj povem - mogoče sem bil prej malo neroden, no, se opravičujem -, da bo Ministrstvo za zdravje tudi po odhodu ministra ustrezno zastopano, ker z nami ostaja državni sekretar dr. Tomaž Pliberšek. Minister je pa želel pojasniti razloge svojega odhoda. Izvolite.

Hvala za besedo, predsednik. Samo spoštovani poslanki Irglovi pojasnilo. Odhajam na Zdravniško zbornico, kjer me čaka nekaj sto mladih zdravnikov. Dogodek je, žal, bil planiran že nekaj časa nazaj; ne morem biti na dveh mestih, predvidoma bo končan ob 17.30, ko se bom vrnil nazaj na sejo odbora. Do takrat pa, verjamem, vam bo državni sekretar dr. Pliberšek pojasnil vsa vprašanja, ki ste jih odprli. Se opravičujem. Hvala lepa za besedo.

Hvala lepa. Če bi zdaj mi sprejeli kakšen sklep, mogoče bi lahko kaj konkretnega povedali mladim zdravnikom / smeh/, ampak do takrat še ne bomo končali, po moje, tako nas boste verjetno še dobili v tej dvorani. / oglašanje v ozadju/ Ja, hvala lepa.  Naslednji ima besedo poslanec Blaž Pavlin.

Hvala za besedo. Uresničevanje enotnega plačnega sistema v praksi že nekaj let zahteva razmislek o njegovih korenitih spremembah. Veljavni plačni sistem kaže vrsto anomalij, ki so posledica enačenja predvsem povsem različnih skupin uslužbencev javnega sektorja. Najbolj seveda izstopajo zaposleni zdravstveni delavci in pripadniki Slovenske vojske, vendar tudi ostalih skupin uslužbencev med seboj ne moremo povsem primerjati.  V Novi Sloveniji menimo, da predlog priporočil mogoče preveč enostransko posega v ta omenjeni sistem plač, zato smo predlagali tudi amandma k priporočilom, ki so jih predlagali predlagatelji. Dejstvo je, da vsaka posamezna skupina uslužbencev javnega sektorja predstavlja drugačno izhodišče, tako glede na pogoje in način dela kot glede na nekatere specifične značilnosti. Glede na navedeno v našem amandmajem Vladi Republike Slovenije priporočamo, da preuči možnost preoblikovanja plačnega sistema v pet samostojnih plačnih sistemov, pri katerih naj upošteva različno naravo njihovega dela. In sicer priporočamo, da v prvo skupino oziroma sistem plač se uvrstijo zaposleni na področju vzgoje, izobraževanja in športa, v drugo skupino zaposleni na področju zdravstva in področju socialnega varstva, v tretjo skupino zaposleni v državni upravi in upravah lokalnih skupnosti ter drugih državnih organih, v četrto skupino   pripadniki Slovenske vojske, policije in gasilci ter v peto zaposleni na spremljajočih delovnih mestih. Za vse ostale zaposlene pa Vladi predlagamo naj preuči in jih po svojem mnenju uvrsti v posamezne sisteme plač. Hvala.

Hvala lepa. Naslednja ima besedo poslanka Janja Sluga.

Hvala. Državni zbor je oziroma še bo ta teden zasedal kar na dveh izrednih sejah. V ponedeljek smo razpravljali o domnevnih zlorabah v pravosodju, danes oziroma potem v petek bomo razpravljali o anomalijah v plačnem sistemu, seveda z možnostjo izločitve zaposlenih v zdravstvu in varnostnem sistemu, kjer naj bi bilo največ težav iz plačnega sistema. Slednje predlagajo, kot smo že danes slišali, kljub zavedanju, da je enotni plačni sistem nastajal več let, pa še danes niso odpravljene vse anomalije, seveda kolegi iz SDS-a. In Zakon o sistemu plač v javnem sektorju je bil sprejel v letu 2002 pa vsi vemo, da je do dejanske uporabe celotnega plačnega sistema dejansko prišlo šele v letu 2008. In da je v vmesnem času sam sistem doživel številne spremembe in dopolnitve, ki so bile rezultat nekih usklajevanj, nekih pogajanj s socialnimi partnerji in dejansko s celotnim sistemom v okviru javnega sektorja in ta pogajanja je vodil dr. Virant, kot minister za javno upravo v Janševi vladi iz kvote SDS. In glede na vse kar se danes dogaja oziroma v tem tednu v Državnem zboru v SCM ocenjujemo, da so navedene aktivnosti del volilne kampanje za volitve v Evropski parlament. Namreč teme, ki si izpostavljene v okviru te volilne kampanje so bolj teme, ki pritičejo državnozborski kampanji, gre za notranje-politične teme od, kot sem rekla, pravosodja, demografskega sklada in tako naprej. To so same teme, ki so značilne za kampanjo pred parlamentarnimi volitvami, torej več kot očitno, da gre za intenziviranje političnih aktivnosti z namenom aktivacije v času volilne kampanje. Seveda ocenjujemo, da ta priporočila, ki jih imamo danes na mizi, predstavljajo tudi politični pritisk na v tem času dva najbolj izpostavljena ministra v trenutni vladi, to je ministra za zdravje in ministra za obrambo, ker dvomim, da je predlog iskren, če v tem predlogu izpostavljamo zgolj dve plačni skupini, zgolj dve, na vse ostale pa pozabljamo. In na nepravična manipulacija z zdravstvenimi delavci se mi zdi res posebna, ker izstop iz plačnega sistema želijo zgolj zdravniki oziroma njihov sindikat Fides. SDS se večkrat rad razgovori na temo medicinskih sester, pa še koga v tem sistemu, ampak danes govorimo zgolj o zdravnikih in o Fidesu. Marca letos je Fides na letni konferenci ugotavljal, da uresničitev zavez iz sporazumov, ki so bili sklenjeni z Vlado, ni možna znotraj obstoječega plačnega sistema in zahteval izstop zdravnikov iz tega sistema, hkrati so napovedali dosledno delo po standardih in normativih in so s tem seznanili ministra tako rekoč skoraj preden je postal minister. In ne gre prezreti tudi določenih simpatij vodilnih v Fiesu z SDS. In hkrati je pa treba biti pošteno in vseeno povedati, da se je materialni položaj zdravnikov na podlagi tega zadnjega stavkovnega sporazuma, ki so ga sklenili 2016, bistveno izboljšal, bistveno in se je za zdravnike kar precej naredilo. In tisto kar je glavna zahteva sindikata Fides je treba tudi biti pošten, je seveda odprava najvišjega plačnega razreda, 57. plačnega razreda. Torej oni se ne zavzemajo za mlade zdravnike o katerih danes že ves čas poslušamo. Ne. Oni se zavzemajo za tiste, ki so že zdaj uvrščeni v najvišji možni plačni razred, 57., in to je kar tretjina vseh zdravnikov. Če pogledamo podatke avgusta 2016, torej pred tistim dvigom zdravniških plač, ki je bil dogovorjen, takrat je od skupaj 6 tisoč 216 zdravnikov, jih je bilo v najvišjem plačnem razredu tisoč 14. Če pa pogledamo te podatke za december 2018 je pa skupaj zdravnikov 6 tisoč 628 in od tega v najvišjem plačnem razredu 2 tisoč 348 zdravnikov. Še enkrat bom povedala. Od 6 tisoč 600 jih je 2 tisoč 300 v 57. plačnem razredu. In v dveh letih so se plače zdravnikov in zobozdravnikov v povprečju povišale za 15,2 odstotka. Zdravniki se tudi redno uvrščajo med najbolje plačane javne uslužbence. Seveda FIDES trdi, da pri teh podatkih seveda prihaja do manipulacij, pa da so bruto zneski, pa da so nadure in ne vam kaj še vse, ampak dejstvo ostaja. Številke ostajajo enake. Na lestvici tisoč največjih zaslužkarjev v javni upravi je 922 zdravnikov, direktorjev bolnišnic in zdravstvenih domov.  Ministrstvo za javno upravo je dalo podatke tudi o najvišji plači za lanski november. Če pogledamo ta podatek je lani novembra, torej november 2018 najvišja plača 12 tisoč 296 evrov bruto. In te lestvici samo 78 najbolje plačanih ljudi ne prihaja iz zdravstva. Na te lestvici pa ni, da se razumemo, predsednika Vlade in predsednika države. Ju ni. To je tudi treba povedati. In med 50, dajmo še pogledati, koliko jih je med 50. Med 50 najbolje plačanimi je pa 49 zdravnikov. Če zopet pogledamo november, recimo lanski, so dobili med 12 tisoč 296 do 9 tisoč 242 evrov bruto. Najbolje plačanimi med njimi je zdravnik specialist v splošni bolnišnici Murska Sobota, sledita mu 2 zdravnika iz UKC Ljubljana in Ptuja in ta tretji je prejel 11 tisoč 603 evre bruto. In ves čas se tudi pogovarjamo o poslovanju slovenskih bolnišnic, o njihovih izgubah, o težkem stanju in tako naprej. Ampak iz vseh teh bolnišnic, ki jih ves čas naštevamo in s katerimi se ukvarjamo jih je na lestvici 50 najbolje plačanih kar 17. Vsi so s plačami tam nekje 10 tisoč evrov bruto. In da ne boste rekli, da je to zgolj naključje in da se ti zdravniki znajdejo tam občasno in naključno je tisti mesec pač tako bilo in so imeli nadure in ne vem kaj še vse. Ministrstvo za javno upravo je pogledalo tudi to in so izračunali, da je med majem in oktobrom 2018 427 zdravnikov, katerih plača je ves čas med tisoč najbolje plačanimi. Ves čas. In je v povprečju 7 tisoč 800 bruto, pri čemer so imeli mesečno v povprečju 71 nadur.  Zdaj, okej, zdravniki vemo opravljajo nadure, dežurstva in tako naprej, ampak tudi inšpektorat jih je seveda vzel pod drobnogled in ta pregled je pokazal marsikaj. Pokazal je številne nepravilnosti, kršitve predpisov, napake pri evidentiranju, take in drugačne, izplačevali so dodatek za delo preko polnega časa, čeprav v tistem mesecu sploh niso opravili potrebnega števila ur, nekateri zavodi sploh ne vodijo evidence ur, v več primerih se zaposleni registrirajo zgolj s prihodom in z odhodom, vmesnih izhodov pa ne registrirajo, potem so številne napake bile ugotovljene tudi pri mentorstvu, kjer sploh ni bilo sklenjene pogodbe oziroma podpisano za mentorstvo, ali pa je bil dodatek za mentorstvo izplačan za več ur, kot so sploh bili na delovnem mestu in tako naprej in tako naprej. Podatki tudi pokažejo, da so decembra nekateri zdravniki poleg rednega dela opravili še 130 pa do 300 nadur. Saj vemo, če si malo izračunamo, da dan nima toliko ur, da te nadure opraviš. In evidentirana je bila tudi hkrati stalna pripravljenost pa redno delo, ali pa redno delo pa nadure v istem času in tako naprej. Tako, da jaz mislim, da je še mnogo stvari, ki bi jih bilo treba prej urediti, kot pa spreminjati oziroma jih izločati iz plačnega sistema. če pogledamo povprečno bruto plačo recimo v policiji, se je od januarja lani zvišala za 11 procentov, v celotni javni upravi za 6, v sodstvu za 5, v izobraževanju za 5, v socialnem varstvu za 4,7 do 5,9, v kulturi za 4, v zdravstvu pa za 3,9. Ampak pri zdravstvu je ena bistvena razlika. Da ta procent vlečejo dol medicinske sestre in zato j težko govoriti o tem povprečju, ampak mi se vedno znova pogovarjamo samo o zdravnikih. Pred kratkim so medicinske sestre praznovale svoj praznik, svoj dan so imele in jaz nisem videla nikjer, da bi kdo sprožil debato na to temo. Nisem videla. Smo pa vedno znova pri FIDESU in vedno znova pri zdravnikih in kot sem rekla pri tistih zdravnikih, ki so na plafonu, ki so v 57. plačnem razredu, ne pri tistih mladih, ki jih ves čas v resnici potem v razpravi omenjate. In zato ta današnja razprava, kot sem rekla, je namenjena samo eni stvari in to ne tisti zaradi katere smo napisali, da tu danes sedimo, ampak popolnima neki drugi.  Glede ministra za obrambo seveda se sooča z interpelacijo, ki jo je vložila ravno tako SDS, ampak podlago za to interpelacijo je pa predstavljal predhodni poziv sindikata vojakov Slovenije, ki je predsednik Odbora za obrambo poslal predlog za sklic nujne seje odbora in so v tem pozivu poslance pozvali k vložitvi interpelacije. Ministrstvo za obrambo je seveda že reagiralo in odpovedalo pogodbo o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata ravno zaradi teh ravnanj, zaradi politizacije sindikalnega delovanja, kjer lahko vlečemo neko vzporednico tudi s FIDES, bi jaz rekla. In povejmo še, da ta sindikat seveda ni podpisal sporazuma o reševanju stavkovnih zahtev oziroma dogovora o plačah in drugih stroških dela, ki je bil sklenjen lani decembra. In ta sindikat je tudi nasprotoval uredbi o spremembah in dopolnitvah uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske v plačne razrede. To je seveda treba povedati. In kar se tiče plače vojakov je precej podobna situacija kot v zdravstvu. Najprej je treba opozoriti, da so se razmerja med plačami v javnem sektorju od uvedbe enotnega plačnega sistema v letu 2008 povsem spremenila. V vojski in policiji smo z že znanimi parcialnimi ukrepi plače zvišali za 44 odstotkov na primer, v predšolski vzgoji so v istem času zrasle za 2,5. Nekoliko bolj so zrasle v osnovnih in srednjih šolah , ampak če pogledamo podatke še na SURS vidimo, da so se zaradi predlanske obravnave anomalij do 26 plačnega razreda, to kar smo posebej reševali in uniformiranih oseb in pa tudi zaradi januarske seveda povišice, plače najbolj povišale v Slovenski vojski. Povprečna bruto plača v januarju za vojake je znašala 2 tisoč 555 evrov, neto 1 tisoč 586, kar je 27 procentov več kot januarja lani. S tem je seveda vojska ujela v povprečni bruto plači tudi visokošolsko izobraževanje, ampak tukaj je spet treba opozoriti isto, kot sem prej opozorila za zdravstvo. Gre za ta razkorak med najbolje plačanimi v tem delu in med tistimi najslabšimi in kakšno je to razmerje v številu, ko se pogovarjamo zdaj v razmerju med častniki in navadnimi vojaki, ki imajo seveda nizke plače in seveda ne gre vsega metati v isti koš in primerjati na tak način. Treba je opozoriti tudi še na nekaj, ko pravite »nič ne naredite, samo govorite, da so anomalije« in tako naprej. Vlada je Ministrstvu za obrambo že naložila, da mora do 1. junija letos v okviru pregleda sistemov napredovanj in kariernega napredovanja pripraviti analizo, da se bo videlo, kakšna so ta razmerja in da se bo lahko na podlagi te analize seveda tudi ukrepalo. Še enkrat ponavljam: V letu 2008, ko se uvajal enotni plačni sistem, se je ta uvajal za približno 160 tisoč zaposlenih in je nadomestil tistega dosedanjega, ki je veljal v bistvu iz leta 1994 in uvajal se je kar nekaj časa in tudi ko se je uvedel, ker se je uvedel na silo seveda, ker se je uvedel pred volitvami, tako smo danes tudi v takem obdobju, na silo, ko ni bilo vse narejeno tako, kot bi moralo biti in je tudi takrat, ko se je dejansko uvajal je bilo prav posebej poudarjeno, da se uvaja zaradi nepreglednosti in nesistemskosti in anomalij, ki so bile že v prejšnjem sistemu, kjer dejansko ni bilo nič pregledno in se ni dalo ugotoviti - celo število dodatkov je bilo in tako naprej in zato se je ta sistem seveda uvedel. In še enkrat - skoraj 6 let se je usklajeval in takrat je minister Virant leta 2004 za predlagateljevo stranko, za SDS pripravil tudi program za področje vlade javne uprave in plač v javnem sektorju, se pravi volilni program. In tam notri ste kolegi napisali pod točko ena Popravki Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. In piše: »Pred nadaljevanjem kolektivnih pogajanj o uvrščanju v plačne razrede bomo revidirali zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Odpravili bomo nesistemske rešitve, s katerimi je ta zakon podrl osnovno idejo enotne in pregledne ureditve. Popravili bomo rešitve, ki temeljijo na točkovnem pristopu k vrednotenju delovnih mest in omogočili upoštevanje tržnih elementov. Uredili bomo tudi vprašanje splošne veljavnosti kolektivne pogodbe za javni sektor, tako da bo jasno, pod kakšnimi pogoji (ob podpisu kolikšnega števila sindikatov) bo ta pogodba splošno veljavna za javni sektor.« Pod točko tri ste napisali: »Odprava nenormalnih managerskih plač v javnem sektorju. Poseben poudarek bomo posvetili omejevanju in nadzoru nad najvišjimi plačami v javnem sektorju.« Mi se pa danes pogovarjamo točno o tem. Se pravi: »Poseben poudarek bomo posvetili omejevanju in nadzoru nad najvišjimi plačami v javnem sektorju.« To ste vi napisali. In napisali ste, kako je treba sistemsko urediti, napisali ste, kje so težave in danes zahtevate točno to, kar ste takrat odpravljali in napisali, da ne sme biti, točno to zahtevate.  In okej, saj lahko še rečemo, ko se je uvajal ta plačni sistem za tako veliko število uslužbencev, so seveda neke težave ob uvedbi, te porodni krči, kakor sami radi rečete seveda še razumljivi, ampak dejansko je bilo to zelo na silo. Zelo na silo, ker so se seveda takrat bližale volitve. Bila so neka nerazumljiva navodila za pripravo aneksov, bile so zamude pri pošiljanju, sindikati so takrat recimo opozarjali, da imajo sama navodila za pripravo aneksov napake, minister je te napake priznal, zagotovil da bo odpravil pomanjkljivosti. Računovodstvo pa od pravnih oseb niso pridobila niti orodij, s katerimi bi se lahko izognili vsem tem napakam pri pripravam izračunov plač in tako naprej. Potem smo še nekaj časa ugotavljali, da so bila ta navodila tako pomanjkljiva, da se je nekatere uslužbence napačno razvrstilo v plačne razrede. In katera je bila pa tista največja napaka v tem uvajanju, ko je bila podana ocena, koliko bo zdaj to dvignilo maso plač v zdravstvu. Ravno v zdravstvu. Ker je bila ocena, da bo to podražilo plače v zdravstvu za nekih 140 milijonov evrov in dejansko pa ta učinek ni bil 140 milijonov evrov, ampak je bil, ne boste verjeli, 300. In tu so tiste simpatije, potem izvirajo simpatije med Fidesom in SDS, seveda, od te plačne reforme. Bilo je volilno leto in fino so si uspeli izboriti takšno povečanje plač, skupno maso za več kot polovico. Ampak, okej. Zdaj smo tam, kjer smo. Treba si je priznati, da sistem seveda ni popoln in je logično, da se v tem času izkaže, da ima tudi napake. Ampak tisto, kar je temu v prid je pa vseeno, tisto kar velja danes je zagotovo bistveno, bistveno boljše od tistega, zaradi česar je bil uveden, kar je tudi nadomestil, kot sem rekla prej. Tisti namen, ki je bil takrat zasledovan, to se pravi, neko obvladovanje mase plač, je s tem enotnim plačnim sistemom zagotovo dosežen. Ni pa dosežen, če bomo začeli s tega enotnega plačnega sistema izločati posamezne skupine. In to posamezne skupine tistih, ki so že itak najbolje plačani. In tudi OECD, se je seveda ukvarjal z našim plačnim sistemom in je ugotovil, da potrebuje reformo, da je premalo fleksibilen in OECD je predlagal dve alternativi. Prva je, da se ohrani enotni plačni sistem samo v državni upravi in za druge se sprejmejo pravila, kot veljajo v zasebnem sektorju. Druga možnost pa je, da se ohrani enotni plačni sistem, vendar pa se omogoči odgovornim osebam, se pravi, menedžerjem javnih zavodov več svobode pri odločanju. In, seveda, v SMC se nam zdi ta druga alternativa tista, ki bi bila za nas primernejša. Nasprotujemo izstopu posameznih skupin iz plačnega sistema, ker menimo, da bo to seveda povzročilo domino efekt. In da nas bo to potem na koncu pokopalo. In bomo prišli nazaj tja, na točko, na kateri smo ta plači sistem seveda uvajali iz istih razlogov. In vi po eni strani očitate nespoštovanje fiskalnega pravila. In to je eno izmed orodij, ki pomaga k spoštovanju fiskalnega pravila, po drugi strani pa zdaj ta sistem sesuvate. Ne ponujate pa nobene druge alternative. Znotraj tega, kar obstaja, očitno po vaše, druge alternative ni. Po naše pa je, to kar seveda predlaga OECD. Da se poveča alternativni del plače, da se okrepi pristojnosti odgovornih oseb, njihovo osebno odgovornost in tako dalje.  Tako da, če zaključim počasi. Še enkrat ponavljam. Močno dvomim v iskrenost vaše pobude. Močno dvomim. Zaradi vsega, kar sem zdaj že naštela. In mislim, da tudi ni vaš namen se vsebinsko ukvarjati s tem, ker govorite tudi v vaših razpravah o povsem nekih drugih stvareh, ki so tudi zelo pomembne, da ne bo pomote, ampak dejansko niso predmet tega, kar ste dali na mizo. Se pa lahko strinjamo, da so dejansko vse plače prenizke. In zagotovo ni rešitev v izločanju posameznih plačnih skupin, zagotovo je rešitev v nekem celostnem pristopu in pa socialnem dialogu.

V nadaljevanju seje namesto poslanca Nika Prebila sodeluje poslanka Jerca Korče, poslanska skupina Lista Marjana Šarca. Besedo ima predlagateljica Jelka Godec. Izvoli.

Najlepša hvala. Jaz samo čakam še, da boste pripeljali arheologa, pa bo našel, da je za propad rimskega cesarstva tam leta 500 kriva SDS. Neverjetni ste. Poglejte, kolegica Janja Sluga, vi ste tik pred volitvami 2018 predlagali Zakon o sanacijski Celjske kotline. Jaz močno dvomim v iskrenost vašega predloga, ker danes ga ni nikjer na mizi. Volitve so pa itak vsako leto. Tako, da, če bi šli na to, da glede na volitve, potem nimamo v Državnem zboru kaj delati, ker noben ne sme nič predlagati, ker so vsako leto volitve in vedno je pred volitvam. In nekateri delamo skoz, ne samo pred volitvami. Predlog zakona oziroma predlog priporočila gospa Janja Sluga preberite si, govorimo o skupini E in ne samo od podskupini, o kateri vi nam sedaj tukaj, češ, da govorimo samo o zdravnikih, ker v skupini E so E1 zdravniki in zobozdravniki, E2 farmacevtski delvaci, E3 medicinske sestre in babice, E4 zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci. Danes ne govorimo samo o zdravnikih, ampak o celotni E delovnih mestih na področju zdravstva. Govorimo pa o podskupini C1, to so vojaki. Niti si niste prebrali priporočila in ni nobenega povezave s FIDES-om. Ker če bi bilo tako, kot je bilo pa pri vas, ko se je Milojka Kolar Celarc spogajala samo s FIDES-om in so letele plače v nebo, kot vi pravite, in zato niti ni zagotovila denarja, bi bilo pa drugače. Torej, govorimo o celotni E skupini. Ne zavajajte javnosti. Seveda pa jo lahko zavajate, ker govorite o javni upravi in zdravstvu. Zdravstvo pa ni v javni upravi. Javna upava so - veste kaj? - državna uprava, lokalna samouprava in tako naprej. Zdravniki, medicinske sestre, zdravstveni delavci pa niso javna uprava. In ko vi primerjate tiste plače tam, ne govorite o javni upravi. Dajte ločiti javni sektor, javna uprava, javni uslužbenci in tako naprej. Ker zakon o javnih uslužbencih je še nekaj drugega, pa zakon o delovnih razmerjih, še druge zakone imamo, ki so na tem področju, ne samo tega… Torej, še enkrat, pogajanja s FIDES-om je naredila ena ministrica in se je pogajala samo s FIDES-om in je bilo takrat strašna nejevolja pri drugih sindikatih in so nasprotovali tem pogajanjem, ker so se ločeno pogajal FIDES. Danes v priporočilih govorimo za celotno E skupino, ne samo za zdravnike. To je ena zadeva.  Drugo, poglejte, če je bilo 2008, ne če je bilo, bilo je 2008 so bili končno v ta celotni enotni plačni sistem so bili sedaj vsi javni uslužbenci, celotni javni sektor dan. In skozi čas smo rekli, so se ugotovile anomalije, to, kar je rekel minister Medved je pa tako, to bom potem še povedala, taka anomalija, da se zapiše v, bom potem povedala, ampak poglejte. Meni je zelo žal, gospa Janja Sluga, da ste vi v SMC samo pet let na oblasti in v petih letih ste pač naredilo tisto, kar ste naredili, ste tudi že popravljali zakone. Zakon o voznikih ste dali v prejšnjem mandatu in ste ga v tem mandatu popravljali. Ja, saj to je nek normalni proces, saj se stvari razvijajo, saj se zakoni spreminjajo, zakoni se popravljajo. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju ima že toliko dodatkov, da človek več ne vem kateri dodatek kje kam brati. Saj se spreminjajo stvari, saj to je živa stvar, saj zakon se ne zacementira 2008 in se reče to je to, pa fertik. Potem ne rabimo nič več. Mi imamo vse zakone napisane, končajmo, zaprimo Državni zbor, gotovo, Vlada naj dela po zakonih. Ja, saj se ne dela tako. Zakon se sprejme, potem se spremlja. V roku pol leta, letu dni se pokažejo posledice, tu nekje. Ne vem, pri nekaterih prej, pri drugih kasneje. Naredijo se analize. In če so se v 10. letih pokazale anomalije v tem plačnem sistemu, zakaj mi kot predlagatelji takrat, jaz se ne spomnim, jaz takrat nisem bila še v politiki, ne vem kaj, vi več veste, pa ste mlajša od mene, kaj je bilo 2008 tam, ko jaz, ko sem že malo več vedela, pa sem že bila v občinskem svetu, pa ne vem kaj vse so se pogajali, pa kaj vse je šlo narobe. Vem pa, da so bili takrat v zdravstvenem sistemu oziroma zdravstveni delavci proti temu, niso ravno bili navdušeni nad tem. To pa vem, ko vi danes pravite, da je bil pakt. In še enkrat, 2008 je bil ta zakon sprejet. V desetih letih verjetno, mislim, da danes lahko vsi priznamo, tudi tisti, ki so ta zakon takrat potrjevali v Državnem zboru, tudi predsednik Vlade, ki je takrat to predlagal, tudi minister Virant, danes ga ni več nikjer, lahko priznava, da so se zgodile stvari oziroma spremenile. Poglejte, spremenile so se stvari v družbi, spremenile so se razmere znotraj plačnih skupin, plačnih razredov, znotraj zdravniških, mislim zdravstvo je napredovalo, so se druga delovna mesta odpirala, druge specializacije, pa vi že kar govorite, ja zdaj ste pa / nerazumljivo/ sprejeli, zdaj pa kaj. Ja, mi priznamo, bile so neke napake narejene. Saj smo takrat rekli, bo sigurno prišlo do česa in danes to ugotavljamo in zato priporočamo Vladi, da naj že enkrat končno… Mi nismo na Vladi. Če bi bili, bi verjetno te analize naredili in stvari popravili, ampak zdaj ste na Vladi LMŠ, SMC, Desus, SD in SAB, pa dajte to narediti, če se tega zavedate. Očitno se, glede na odgovore ministrov, kolegov poslancev, ampak ne, vi boste tolkli, da je to SDS naredila in zdaj SDS to zdaj ruši. Pa ne rušimo, mi samo govorimo, da je treba spremeniti. Spremenilo se je okolje, spremenile so se torej razmere znotraj zdravstva, znotraj vojske, še kje drugje in ne vi meni o tem, da dvomite v naš predlog, ker so zdaj volitve. Volitve so vsako leto. Še enkrat, moti vas, da sklicujemo seje na področju zdravstva in ta seja ni prva. Vi veste dobro, kolegica Sluga, da smo naredili na zdravstvu marsikaj, veliko smo sklicali sej, opozarjali, in tako naprej. Norce se delate cel čas. In zdaj se spet norca delate iz tega, češ da dvomite v ta naš predlog. Zdaj pa, ker se pa tiče, ker ste rekel, minister Medved. Vi govorite, jaz vas vprašam kaj je za vas anomalija v tem zakonu, vi meni rečete, pa vprašam vas variabila, pa vi meni rečete, da je treba delovno uspešnost začeti spoštovati. Nagrajevanje po delovni uspešnosti. Pa to ni anomalija. To ni nobena, pa to ni variabila, ki jo boste vi od… To je zapisano. Anomalija je pa nekaj drugega. Anomalija je to, da se delovna uspešnost ne deli tako kot bi se morala, da kriteriji niso prav napisani. To je anomalija. Ampak vi ste pa rekli, da je ena izmed teh delovna uspešnost, zdaj vam bom pa prebrala kaj ste napisali. Ne glede na to, da bo v prihodnjem letu prišlo do polne uveljavitve izplačanja redne delovne uspešnosti, pa Vlada meni, da je obseg variabilnega nagrajevanja treba povečati, in da bo v okviru spremembe sistema to eno temeljnih področij kjer bi morali uvesti sistem, ki bo javne uslužbence dejansko stimuliral k dobremu delu in po tem vas jaz sprašujem. Kakšno… Kaj? Ali samo delovno uspešnost boste začeli izvajati tako kot piše v zakonu? Ne. kaj je za vas variabila v zdravstvu? Po čem boste dodatno stimulirali zdravstvene delavce, ne samo zdravnike, zdravstvene delavce in vojake, katera je tista variabila. Niste mi odgovorili. Vi ste samo rekli, da anomalija je redna delovna uspešnost. Pa to ni anomalija. Ni. Samo kot vi pravite, nikoli ni bila izvršena. Bila, je bila, smo izplačevali redne delovne uspešnosti. Ampak mene zdaj zanima kaj je to variabila za vas. Kaj je tisto s čimer boste več stimulirali zaposlene. To je odgovor.  Potem, in minister za javno upravo, gospod Medved in kolegica Janja Sluga sta govorila, da bi s spremembo enotnega plačnega sistema prišlo do dviga izdatkov. Zdaj mi pa povejte točno koliko ali oceno, bi prišlo do povečanja izdatkov. Koliko je to povečanje? Vi samo govorite, kjerkoli preberem intervjuje z ministrom, s predsednikom Vlade, s komerkoli, povišali bi se izdatki. Za koliko? Saj, če boste vi spremenili enotni plačni sistem in govorite o višanju plač, saj boste tudi morali denar dobiti. Kje ga boste pa dobili? Koliko bo pa to zvišanje pomenilo? Torej, nehajte govoriti javnosti, da bo šlo za dvig izdatkov. Kolikšen dvig izdatkov? Kaj to pomeni? koliko… Zdaj, če boste spremenili enotni plačni sistem, dvignili plače, kot govorite, naredili variabilo še večjo, še bolj stimulirali, koliko bo ta masa denarja potrebna, da boste lahko to naredili in koliko bi bili ti izdatki, če spremenimo ta enotni plačni sistem, ker analize že imate. Ne mi splošno odgovarjati. Zdaj ste šli pa s temi izjavami, ker to pa v bistvu strašite ljudi. Ker tudi je kolegica rekla. Želite, da upoštevamo fiskalno pravilo, na drugi strani pa delate to, da boste to dvignili nebo, izdatke. Kolikšni so ti izdatki? Jaz ne vem ali žal ali okej, da sem naravoslovec in želim imeti konkretne številke. Ne zvišali se bodo izdatki. Koliko bo to pomenilo v zdravstvu, koliko to pomeni v vojski. Zvišanje izdatkov, če spremenimo enotni plačni sistem. In koliko, če bo prišlo do spremembe enotnega plačnega sistema z dvigom variabile oziroma uvedbo variabile. Še zdaj sicer ne vem, če vi enako mislite kot jaz, pa verjetno ne, glede na to, da ste mi rekli, da je redna delovna uspešnosti tista variabila. Tu pa govorite o redni delovni uspešnosti plus variabili. Torej, koliko je tisto, kar se boste vi zdaj s sindikati pogajal za spremembe v enotnem plačnem sistemu, za dvige plač, variabile in tako naprej. Koliko bodo ti izdatki? Koliko ocenjujete? Treba je končno enkrat povedati, kolikšna je ta. In jaz pravim, jaz nisem nikjer, sem gledala zdajle po analizah, pa po medijih, pa intervjujih, izjavah ministrstva, jaz nisem našla koliko je ta izdatek. Samo vsi rečete dvig izdatkov bo. Potem pa vse zamrzne. Povejte mi koliko. Pol milijona? 500 milijonov. Milijarda? Ne vem. In koliko, če boste spreminjali enotni plačni sistem, tako kot vi mislite. Pa še enkrat, kaj je to za vas variabila v zdravstvu pa v vojski. Ker mislim, da podobni sistemi so primerni.

Replika Janja Sluga.

Ja, hvala lepa. Res nisem bila jaz 2008 v Državnem zboru, ne, kolegica, nisem bila. Sem pa bila v javnem sektorju, kjer smo se trudili z uvedbo tega enotnega plačnega sistema in vem, kako je bilo. Ni mi bilo treba v tej hiši sedet, sedela sem v eni drugi hiši in vem, do vseh težav, do kakšnih je prihajalo, kako smo se trudili, kako je potekala komunikacija, kaj je vse bilo narobe in kaj so vse bile posledice tega, kar sem rekla, da se je uvedlo na silo. In se je uvedlo na silo pred volitvami, to je dejstvo. In vi seveda zdaj pravite, da gre za celotno področje zdravstva. Ampak veste, izstop iz enotnega plačnega sistema so zahtevali samo zdravniki. Samo zdravniki. In to zaradi plafona 57. razred, zaradi tega. In zdaj hočete od nas, da bomo rekli, ne, sej to pa ne bi dvignili plač, ne, ne bi, pa ne bi dvignili mase plač. Ampak saj sem vam prebrala, kaj ste vi v svojem programu napisali leta 2004, ko ste uvajali ta sistem. Bom prebrala še enkrat: »Odpravili bomo možnost nenormalno visokih plač.«. Torej, ne zdaj trditi, da to ne bo nič dvignilo mase plač. Ker ni res, ker ste sami napisali, da jo bo. Kar pa se tiče Zakona o sanaciji Celjske kotline, meni je žal, da ne veste, da se vrtci v Celju že sanirajo in delam na tem še naprej. Mi je pa tudi žal, da ste takrat, v trenutku pred volitvami, po vsem tem času, ko ste bili v Državnem zboru, pa ste imeli možnost, priključili temu zakonu za svojo občino.

Danes ne obravnavamo ne zahtev Fidesa, ne volilnih programov, ampak predlog priporočila v zvezi z anomalijami v sistemu plač v javnem sektorju. /oglašanje iz dvorane/ Poslanec Möderndorfer imam jaz besedo, posegate mi v besedo, zaradi tega vam na podlagi določb poslovnika izrekam opomin.  Torej opozorjena ste bila, kolegica Sluga, da si preberete gradivo in potem o njem razpravljate. Ponovno ste zašla na neka druga področja. /oglašanje iz dvorane/ Ne govorimo samo o plačah zdravnikov ampak o celotnem javnem sektorju.  Janja Sluga postopkovno.

Predsednik, rekli ste, da sem ponovno zašla nekam. Pa bi rada, da mi poveste, kdaj sem prvič zašla nekam, pa kdo od poslancev, ki so do sedaj razpravljali, je tudi zašel kam.

Prvič ste zašla med razpravo, zato se je poslanka Godec oglasila kot predlagateljica, ker ste govorila o tem, da želimo samo zdravnikom spremeniti oziroma zdravnikom povečati plače. Tako da, jaz predlagam, da si preberete magnetogram in vaše lastne besede. Minister Medved ima besedo.

Hvala lepa, predsednik. Spoštovana poslanka, saj ravno to počnemo kar vi tudi od nas terjate. Torej po obdobju, ko so se določene, pa lahko rečemo temu anomalije ali pa težave v enotnem plačnem sistemu plačnem, v enotnem plačnem sistemu pojavile, mi jih zdaj evidentiramo in to bomo spremenili, pa saj ravno to dopovedujem že od začetka, da smo se tega lotili. Zdaj ali govorimo o variabili ali delovni uspešnosti, jaz sem povedal večkrat, da bomo sredstva iz naslova delovne uspešnosti povečali, to maso bomo povečali. Jaz vam povem, da po naših izračunih se zaradi tega masa plač v javnem sektorju ne bo povečala. Oziroma največ za odstotek po vseh projekcijah, ki smo jih naredili. Tak sistem pripravljamo. Seveda pa, ta trenutek nimam številke, kaj bi pomenilo, če gredo zdravniki ali pa vojska iz enotnega plačnega sistema, saj ne morem imeti, ampak vsem je popolnoma jasno, da je to zahteva po dvigu plač, pa popolnoma nič drugega. Jaz sem prepričan, da nobena poklicana skupina ni tako utesnjena v tem plačnem sistemu zaradi ne vem česa, ampak zaradi zahtev po dvigu plač. Kakšne so zahteve posameznih poklicnih skupin vemo. Zdaj to poteka v okviru nekega usklajenega procesa in ta pogajanj so obvladljiva, ko bo sistem porušen, in jaz sem popolnoma prepričan, da ko govorite o prevetritvi enotnega plačnega sistema, ja, mi smo za prevetritev enotnega plačnega sistema in zato se teh sprememb zdaj lotevamo in to bo težko tako kot je bilo takrat, seveda bo težko, ampak mi razumemo prevetritev kot spremembo enotnega plačnega sistema, vi jo pa razumete kot demontažo, ker sem še vedno popolnoma prepričan, da izstop ene plačne skupine oziroma poklicne skupine iz enotnega sistema pomeni demontažo enotnega plačnega sistema in pač takega nikoli več ne bomo imeli. In samo v tem je razlika, vse ostalo je pa, večkrat smo povedali in tudi poslanka je v razpravi povedala, kaj nameravamo storiti in to že delamo. In ni problem v tem ali bo analiza v treh mesecih na mizi ali ne, ni problem, saj smo povedali, da je analiza praktično narejena, se pravi bo prej kot v treh mesecih na mizi, seveda bo. Je pa res, da jo bomo definitivno najprej usklajevali s sindikati, kar se je v preteklosti pokazalo, da se s sindikati v javnem sektorju, tako kot se je vse povsod s sindikati treba usklajevati in da je bil vsak poskus spreminjanja Zakona o sistemu plač v javnem sektorju doslej obsojen na neuspeh, če ni bil usklajen s sindikati, ampak jaz sem prepričan glede na dialog, ki smoga začeli s sindikati javnega sektorja lansko jesen, pa je bil težak, pa smo začeli pri milijardi. Ampak skozi ta dialog se je pokazalo, da se sindikati javnega sektorja znamo pogovarjati, da znamo poiskati skupne točke in zato smo se dogovorili, da bomo spreminjali Zakon o sistemu plač v javnem sektorju tudi zato, ker vemo, da se bomo s sindikati javnega sektorja lahko pogovarjali in da bomo prišli do dobrih rešitev, ker tudi sami sindikati javnega sektorja prav tako vidijo težave v tem enotnem plačnem sistemu takšen kot je zdaj. Vsi skupaj ga vidimo, torej mislim, da sploh ni nobene težave, da ne bi skozi ta proces dialoga sindikati prišli do dobrih rešitev. In jaz sem prepričan, da imamo zelo dobre rešitve in garantiram, da bo javnost to dobro sprejela, ker bomo končno rigidnost tega sistema, ki je naravnan na popoln avtomatizem kar se tiče nagrajevanja, bil bi naravnan na popoln avtomatizem izplačevanja delovne uspešnosti, če bi ta bila, pa je zamrznjena do prihodnjega leta, ker smo v nekem sistemu že mi imeli delovno uspešnost, če se spomnite, jaz se spomnim, ker sem že tudi v nekem drugem plačnem sistemu prav tako prejemal plačo. Imeli smo delovno uspešnost, ki je bila sestavni del plače in noben vodja ni imel vpliva na to ali bo ta delovna uspešnost izplačana ali ne, ker, če slučajno komu tisti mesec ni namenil, je bil pa cel halo, pa je končal na ne vem katerih komisijah. Ja, ker je delovna uspešnost postala sestavni del plače. In obstaja resna nevarnost, da se bo to, če ne gremo v te spremembe zgodilo popolnoma enako, zato, da bo mir pri hiši, tako kot je pri ocenjevanju, ki je zgrešeno, jaz sem prepričan, da je zgrešeno in da se da te zadeve postaviti drugače in to želimo narediti, to in nič drugega in sistem narediti fleksibilnejši in nagrajevati pošteno tiste, ki si to v tem sistemu zaslužijo. In to ves čas ponavljamo, to delamo.

Dr. Tomaž Pliberšek, državni sekretar Ministrstvo za zdravje ima besedo.

Predsedujoči, hvala za besedo. Jaz bi se samo mogoče malo dotakni stvari, ki so se nekje dotikale kaj smo v bistvu naredili na ministrstvu v tem času in pa mogoče tudi čakalnih dob, ki so jih na nas naslovili. Glejte, kar se tiče ukrepov, jaz moram reči, da mi smo vstopili takrat, ko so ti problemi nekje dosegali višek, govorim o primarni ravni, seveda smo šli na teren pa malo povprašali kaj se v bistvu na terenu dogaja, dobili smo kar nekaj informacij, na osnovi tega smo naredili delovno skupino. Na osnovi te delovne skupine smo se v bistvu dogovorili o štirih, bom rekel, tistih najbolj pomembnih ukrepih, to je aneks1, ki bo nekako zadevo urejal, ki nima finančnih posledic. Sledi aneks2, pri katerem gre za novi model financiranja na primarni ravni. Tisto, kar je v bistvu zelo pomembno je to, prepoznali smo administrativne ovire. Jaz moram reči, da smo spoznali v bistvu kaj je tisti problem, tisti problem, da ga, bom rekel, mogoče povem je in ki je se v bistvu najbolj dotika tega na primarni ravni, je to, da mi vemo, da so v bistvu obremenjeni, zelo obremenjeni, ampak problem mogoče ni toliko v samem financiranju, problem je bolj v tem, da vsi ti novi timi, ki vstopajo kot novi timi v institucije, prvič je bil v preteklosti problem v tem, da so s tem institucije zgubljale, namreč zdaj smo uvedli dva nova ukrepa oziroma pogovarjamo se o dveh novih ukrepih za nove time, ki vstopajo, to je, da so prve štiri leta 80 % financirani stroški ambulante in pa tisto kar je bistvo. Namreč novi timi vplivajo na povprečje institucije, povprečje glavarinskih količnikov gre na institucijo, torej zdaj pa prva štiri leta novi timi ne vplivaj na povprečje institucije, kar pomeni, da je dotok tega denarja na mestu, kjer se zaveda odvija. Zdaj kar moram reči, seveda na drugi strani tudi ugotavljamo, da mogoče ne morem reči zagotovo, ta denar, ki prihaja iz zavarovalnic tudi ne doseže teh timov, seveda obstajajo neke anomalije znotraj, o katerih bom mogoče malo kasneje govoril, še prej bi pa rad to povedal, da predvsem te institucije, kjer je primarna raven, so, bom rekel, pod ustanoviteljstvom lokalnih skupnosti, torej mi nimamo pooblastil tam vplivati in če malo pregledamo statistike ugotavljamo, da tisti zdravstveni domovi, ki imajo presežke prihodkov nad odhodki imajo na drugi strani probleme s samim financiranjem oziroma z zdravniki, medtem ko na drugi strani ostali nimajo. To ene anomalije, za katerimi se je porušil nek sistem vzpostavljanje novih timov in razbremenitve. Tisto, kar je pa največji problem, o katerem sem govoril je pa zadeva sledeča. Torej, sporazum, ki predvideva v letošnjem letu 1895 glavarinskih količnikov, zdravniki na terenu nimajo problemov v tem, da bi opredeljevali tudi do državnega povprečja, ampak ob, bom rekel, nekem dogovoru, da ko vstopijo novi timi, se lahko razbremenijo teh, ki so dodatno opredeljeni nad tem glavarinskim količnikom. In tole smo, bom rekel, nekako uskladili in mislim, da sta nekje, sem rekel vsi deležniki, ki so vpleteni v tem tudi s tem zadovoljni. To kar bi mi v bistvu želeli na nivoju institucij, ki so v ustanoviteljstvu v lokalni skupnosti je, da se formira neka simbioza učinkovitosti upravljanja in pa prijaznega delovnega okolja. In tale ukrep oziroma ukrep, tale predlog o katerem sem vam govoril, da imajo preobremenjeni zdravniki, ti novi timi, ki vstopajo, možnost tudi, ko vstopijo novi timi, opredeljene dati drugam. To načeloma spodbuja tudi mlade, da se odločajo ponovno za ta poklic, ker to pomeni, da jim do konca življenja ne ostajajo vsi ti opredeljeni, ki so padli na njih.  Druga zadeva, ki bi jo pa rad izpostavil, so pa te čakalne dobe. Mi smo naredili analizo tega posebnega vladnega projekta, ki je bil izveden. Moramo reči, da v času njegove izvedbe so bili uspehi doseženi, dejstvo pa je, da glede na to, da je zajemal celoten zdravstveni sistem, so se pojavila, ker danes / nerazumljivo/ govorimo o anomalijah, so se pojavile anomalije, da so se hkrati z izvajanjem samega posebnega vladnega projekta tudi pisali normativi na osnovi katerih so bili potem kazalniki o doseganja tega. Tista anomalija ena taka najbolj je pa v tem, da načeloma tisti timi ali pa zdravniki, ki so bili opravičeni do teh sredstev, enostavno jih niso morali iz tega naslova pridobiti zaradi tega, ker so že na primer zamenjevali ali bolniške ali dopuste ali kaj podobnega in v bistvu ni tega mehanizma na osnovi katerega bi ga lahko še dodatno nagradili iz naslova PVP. Tako, da ugotavljamo, da ta projekt kakorkoli je bil v tistem času, ko je bil tudi uspešen.  Zdaj bi rad samo eno stvar še povedal, da zdaj pripravljamo nek nabor identifikacije tistih področij kjer so te čakalne dobe največje in bomo tudi ukrepe glede na ta področje kjer so čakalne dobe, tudi ustrezno prilagodili in verjamem, pripravili ustrezne programe, da se bodo zadeve zmanjšale.  Rad bi samo eno stvar povedal. Mogoče, da če čakalnih dob ne bi bilo, to je čisto taka teza, potem bi lahko tudi na koncu koncev ugotavljali, da je sistem predimenzioniran. Moramo pa reči, da vsi tisti, ki so življenjsko ogroženi, za tiste pa imamo urgentne centre, ki delujejo zelo učinkovito.  Hvala lepa.

Hvala za ta dodatna pojasnila in odgovore na vprašanja.  Naslednja se je k razpravi prijavila poslanka Maša Kociper.

Hvala lepa.  Jaz bi najprej morda par besed o smiselnosti ali nesmiselnosti te seje. Gotovo je ta seja delno tudi predvolilno pogojena. Meni se to zdi za opozicijo dokaj normalno. Jaz jim to niti ne zamerim, to je tudi naloga opozicije, da neke stvari opozarja. Zdi se mi pa pomembno, da ljudje razumejo, da to kar opozicija v svojih predlogih zahteva, da se to že pripravlja. In upam, da bomo to vsi razpravljavci na strani koalicije danes tolikokrat ponovili, kolikorkrat bo opozicija rekla, da je treba neke stari urediti. Poleg vsega kar je povedal že minister in sicer, da je dialog s sindikati javnega sektorja že v toku, da je narejena tudi časovna dinamika pogovorov, tudi glede usklajevanja sistema plač v javnem sektorju, to je zame najbolj pomembno. Konec koncev, ta koalicija tudi v koalicijskem sporazumu zapisala, v dialogu s socialnimi partnerji bomo pristopili k nadaljevanju pogajanj v javnem sektorju za odpravo anomalij za katere se očitno vsi strinjamo, da so tako opozicija kot koalicija pa zame tudi ni toliko pomembno kdaj so nastale, enostavno so in jih je treba rešiti.  In pa druga zaveza, koalicija v koalicijski pogodbi, prenovili bomo enotni sistem javnih plač glede na značilnosti posameznih poklicev sistemov z natančno opredelitvijo nagrajevanja glede na učinkovitost ter uspešnost skladno z objektivno oblikovanimi kazalci glede na značilnosti posameznih poklicev, s čimer bo odpravljena škodljiva plačna uravnilovka. To sta ti dve zavezi, ki sta v koalicijski pogodbi, ki sta zame ključni in za katere bom tudi jaz, kot koalicijska poslanka delala na tem, da se uresničita. Ker kaj pa jaz in pa tudi moja stranka SAB, težje razume, je pa to, da se te anomalije že dolgo pojavljajo, so poznane, pa vendar vsak mandat na novo izumljamo toplo vodo. To pa moram reči, da tudi jaz po človeški plati težko razumem. Sploh glede na to, da je nek aparat, uradniški, več ali manj ves čas isti, vodstva ministrstva se morda menjavajo, problemi so znani, mi smo imeli prejšnji mandat štiri relativno, za slovenske razmere, zelo mirna leta vladanja in ta del, da vsakič znova potem ob pisanju koalicijske pogodbe pa na novo ugotovimo neke zadeve in jih potem začnemo reševati, kot da smo se včeraj rodili, to pa tudi mene osebno zelo moti. Kakorkoli, zame je torej ključno, da se zadeve delajo, da bodo narejene čim prej. In zame je tudi ključno, na kak način bodo narejene. Ker je pa to izjemno kompleksno vprašanje. Morda je tu odgovor na moje prejšnje vprašanje, zakaj stvari trajajo. Namreč, kako vrednotiš delo posameznega javnega uslužbenca. Koliko ali pa, delo nekoga, ki je v ta plačni razred uvrščen ali dela v javnem sektorju. Koliko je vredno delo nekega zdravnika, ki morda reši življenje, naše ali našega otroka. Ali koliko je vredno delo nekega sodnika. Sodniki seveda tudi niso zadovoljni z enotnim sistemom plač v javnem sektorju. Tudi sodniki lahko odločijo o usodi življenja nekoga. Ali bo v zaporu ali bo na prostosti. Ali bo njegov ugled omadeževan ali ne. Ali bo ob znatno premoženje ali bo izgubil vse premoženje ali ne. Koliko je vredno delo predsednika vlade, ki skrbi za normalno delovanje države. Je vredno več od dela zdravnika, ki reši eno življenje ali manj. In koliko je vredno delo predsednika države, ki zastopa državo in je izvoljen samo en in edini izvoljen na volitvah. Več kot delo sodnika, ki pove, kdo je nedolžen? Več kot delo odvetnika, ki reši nedolžno življenje. Okej, odvetniki niso v sistemu plač. Ali več kot delo zdravnika, ki reši življenje s tem, da naredi srčni obvod?. Tako da seveda, to so kompleksna vprašanja. In dokler bo nek enotni sistem, je to potem nekaj, kar zagotavlja večjo transparentnost, večjo preglednost, neka jasna razmerja. Hkrati pa se bodo vedno deli tega sistema počutili, da so ne dovolj dobro vrednoteni glede na svoj prispevek, glede na težavnost svojega dela. Kar mene vedno bolj skrbi v tej naši dragi državi je to, da vsi kazalci OECD kažejo, da imamo izjemno visoko kvaliteto življenja, da živimo v izjemno čistem okolju, da živimo tudi geografsko na izjemno dobrem področju. Zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo ljudi je pa vedno večje. In vedno bolj nesorazmerno s tem, kako raste kvaliteta življenja, tudi dokazljivo v evrih, ljudje so pa vedno bolj nezadovoljni. Zadnjič je ena gospa, ki jo zelo cenim sicer, dala eno zanimivo, malo za popestritev povem, tezo, je rekla, veš Maša, v naši državi smo vendar še otroci socializma in ljudje so nekako navajeni, da smo nekako isti in zdaj bi vsi morali biti bogati. In vsi bogati pač ne bomo. Da bi bili vsi bogati. Nisem zašla, govorim o tem, da so zadovoljni vsi, nezadovoljni skoraj vsi v javnem sektorju. Pa se mi zdi da vsi v javnem sektorju pa nimajo razloga za nezadovoljstvo. Javni sektor je pač javni sektor. Ljudje ki so delali v javnem sektorju, v principu nikoli niso bili bogati. Tistim, ki jim je bogastvo kot vrednota ali pa denar, pomenila nekaj res, je bila njihova visoka vrednota, so običajno šli v zasebni sektor in poskušali obogateti. Tako da upam, da nihče od nas si ne prizadeva, da bi zagotavljali pogoje,   (nadaljevanje) da bi v javnem sektorju ljudje obogateli. Delo v javni upravi ali javnem sektorju ima pa še vedno neke pluse, ki jih moramo vsi, ki jih poznamo, tudi priznavati, vendar neka večja stabilnost zaposlitve, neko bolj predvidljivo delovno okolje, neke bolj predvidljive bodoče okoliščine in tako naprej. Jaz sem delala dolga leta v javnem sektorju in tudi v privatnem sektorju in na trgu pač nimaš plače, ko si na dopustu ali pa ko si na bolniški, pač nimaš nagrad in tako naprej, vsakič, ko je pravi datum. In tudi o tem moramo včasih razmišljati, ko se pogovarjamo o absolutno nezadovoljnem javnem sektorju v Sloveniji. Ta moja debata zdaj se nanaša na prejšnjo splošno debato, da se pripravljajo spremembe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, se pravi, je šla malo širše.  Kar se tiče teh dveh skupin, o katerih je danes govora. Ravno zadnjič smo se pogovarjali v poslanski skupini, da bi tisti, ki so člani Odbora za zdravstvo, morali imeti dodaten obseg dela priznan, ker imajo toliko sej, nujnih in izrednih sej in tako naprej. Ampak po drugi strani je pa dejstvo, in to naša stranka SAB opozarja ves čas, da je vprašanje zdravstva prioriteta te države, in to smo opozarjali že v prejšnjem mandatu. Tako kot je bila v času Vlade Alenke Bratušek prioriteta, ker smo bili tik pred bankrotom, rešiti državo pred stečajem, kar je pomenilo sanirati banke, tako je že nekaj časa, že par let v tej državi prioriteta rešitev zdravstva. In tudi tu se kot poslanka, ki ne morem samo božati vseskozi Vlade, sprašujem, kako to, da spet vsak mandat začnemo na novo reševati nekatere težave. Jaz sem bila, ko smo sestavljali koalicijski sporazum, prisotna v prvem delu, in tisti, ki so bili prisotni, vprašajte svoje kolege, vam lahko potrdijo, da je velik del tega področja, ki se nanaša na zdravstveni sistem, vključen v ta koalicijski sporazum na predlog SAB; to vam lahko vsak, ki je bil tam in govori po resnici, potrdi. Takrat smo se vsi strinjali, da so čakalne vrste absolutna prioriteta in da jih je treba rešiti takoj. Še zdaj nismo tega problema zapopadli tako, kot je treba; tudi kot koalicijska poslanka nisem zadovoljna s tem in pričakujem ukrepe čim prej. Kar bi se mi zdelo pa zelo narobe - in tu je naša stranka ves čas striktna -, pa je, da se bo spet velike količine denarja metalo kar tako v sistem, razdelilo po principu največ zdravnikom, najmanj plačanim, vsem enako, po neki uravnilovki, ljudem se pa to ne bo nič poznalo. Kako rešiti drugače ta problem, vedo tisti, ki so strokovnjaki, bolje od mene, jaz nisem strokovnjak za zdravstvo in se tudi ne delam strokovnjaka. Absolutno pa se mi zdi narobe, če bomo kar tako sejali denar v sistem, brez da bi vedeli, kaj točno bo učinek tega dodatnega denarja. Predlogi naše stranke so že znani in so tu mnogo bolj včasih si blizu s predlogi SDS, kot smo si na kakih področjih pravosodja, varstva demokracije in tako naprej. Ena od stvari, ki jo mi že ves čas poudarjamo, je, da naj denar sledi pacientu. Jaz sem govorila, zadnjič sem imela pogovor z neko zdravnico, ki je rekla: »Seveda je kvaliteta važna in seveda smo mi zdravniki etično in po Hipokratovi prisegi ter po svoji izobrazbi obvezani, da delamo kvalitetno, ampak če jaz lahko naredim na dan,« zdaj si izmišljujem, »petnajst zahtevnih ultrazvokov, jaz bi jih pa lahko naredila petindvajset, ampak jih ne naredim, ker mi zavarovalnica tega ne plača, je to škoda in problem.« Na to je ves čas opozarjal že naš bivši poslanec dr. Darko Jazbec, ki je svojo kvoto operacij - vrhunski strokovnjak za operacije kolena - običajno opravil do konca septembra, v javni bolnišnici, potem pa ni več delal, ker zavarovalnica ni več dala denarja za operacije; saj to verjetno vsi poznate. In to se mi zdi slabo. Če dajemo denar v zdravstveni sistem, dajmo ga, dajmo zaupat zdravnikom v tem javnem zdravstvenem sistemu,   (nadaljevanje) da ga bodo znali izkoristiti. In da bodo, če bodo več plačani, več naredili, taka je pač narava človeka. Ker najbolj narobe je pa res to, kar pravi SDS, da nekateri javni zdravniki čakajo, med delovnim časom v javnem zavodu sicer nekaj naredijo, ampak - kako že piše v vašem predlogu - plačani so za prisotnost, ne pa za učinkovitost, popoldan pa grejo v zasebno ordinacijo, no, tam pa so učinkoviti. To pa tudi mene kot državljanko zelo zaboli. Da mi pove soseda, da je klicala v javni zavod, pa so rekli, da bo na vrsti čez leto in pol, če pa pride popoldne tja in tja, bo pa čez štirinajst dni. Zakaj potem mi plačujemo javno zdravstvo? In mi smo tudi glede zdravstva v koalicijski pogodbi zapisali kup stvari, ki bi jih bilo treba samo izpeljati. Med drugim smo zapisali, da so čakalne dobe strokovno nedopustne in ekonomsko nesmiselne. Tako tista pripomba prej, da čakalne dobe pomenijo, da sistem ni predimenzioniran, morda ni bila najbolj na mestu. V vsakem primeru smo pa mi v SAB proti uravnolovki, tako v javnem sektorju nasploh kot v javni upravi kot pri zdravnikih. V življenju je pač tako, da so eni ljudje bolj sposobni, lahko naredijo več, drugi pa manj. Tu se tudi razlikujemo od Levice - tisti, ki lahko naredijo več, ki lahko več prispevajo, naj bodo tudi ustrezno nagrajeni, tisti, ki jim je pa izrazita želja obogateti, pa naj grejo v zasebni sektor. Tako bi jaz to povzela.  Kar se zdravstva tiče, všeč mi je, da je kolegica Sluga navedla nekaj podatkov o tem, kakšne so plače in kakšna so ta razmerja, ker, z vsem spoštovanjem do sodnikov, ki veliko delajo, in mnogi res delajo in težko delajo, nekateri zdravniki pa so si že izborili boljše plače. Mislim, da je v zdravstvu, zlasti še na področju organizacije in načina dela, več prostora kot pri plačah. In tudi zato smo proti izločitvi iz enotnega plačnega sistema, poleg vseh razlogov, ki sem jih povedala že prej. Tisti, ki govorite, da izločitev iz enotnega plačnega sistema ne pomeni želje po povečanju, tu ima minister prav, tu gre za sprenevedanje. In od njega zahtevati, da pove, kakšno bo to povečanje, je pa tudi smešno, glede na to, da ne ve, kakšne so te zahteve ali bi šele bile. Tako sem prepričana, da je edini pravi način, da se domisli - tako kot smo napisali v koalicijski pogodbi -, prevetri sistem, ki ima anomalije, in da vsi skupaj, opozicija in koalicija, pomagamo k temu, da bo sistem takšen, da bo optimalen, ker idealen pa ne bo nikoli in z njim idealno nikoli nihče ne bo zadovoljen. Zdaj pa samo še s par besedami dotaknem vojske, tudi to je tema današnje seje. Naše stališče tu je enako glede izločitve, kot je pri zdravstvu. Bi pa samo nekaj rekla, leta in leta - in vsi se tega spomnite, ki tu sedite, zlasti poslanci, ki ste že več mandatov - smo pri vsakem proračunu jemali samo na eni postavki: na obrambi in na vojski. Tako je pač bilo. Denarja ni bilo, in iz obrambe in vojske smo jemali in dajali drugam. In zdaj se vsi čudimo in smo totalno »paf«, da je vojska v takšnem stanju, kot je. Ja, tako pač je. Res pa je, da so bili takrat tudi malo drugačni časi, da ni bilo mogoče teh varnostnih tveganj, ki se zdaj kažejo, in tako naprej, ampak razlogi, zakaj je vojska v takšnem stanju, kot je, so jasni. Mogoče bi malo za šalo, malo pa zares se odzvala na komentar gospoda poslanca Mahniča v zvezi z naborniškim sistemom. Ja, morda je pa res čas, da se enkrat opravi tudi debata v to smer. Mogoče pa ta sistem sploh ni bil tako slab. Tu govorim izključno v svojem imenu, ne v imenu stranke, ki se do tega vprašanja še nikoli ni opredelila v debati, jo bomo pa prej ko slej morda opravili. Ampak, če govorimo tudi o vlogi moških in žensk, o teh moških očitkih, da so vedno   (nadaljevanje) bolj feminizirani, je naborniški sistem ali pa nekdaj vojske tudi nek način iniciacije. In če lahko s tem rešimo težavo našega vojaškega sistema, saj pravim, malo za hec, veliko pa zares, potem sem jaz tudi za to.  Skratka, nasprotujemo temu, da se izvzamejo posamezne skupine. Zahtevamo konkretne ukrepe na področju zdravstva. Prosimo, da se dogovorjeno v koalicijski pogodbi uresničuje. In prosimo, da se urgentno lotimo reševanja čakalnih dob, in to na način, da se zaenkrat nagradi tiste, ki delajo več, in da se tiste, ki bodo zdaj zagrabili, ko je kriza, in rekli, »evo, ne bom šel na dopust, ne bom dal odpovedi, ampak bom stopil in pomagal,« tudi nagradi. To je po našem mnenju pravi način in za to si prizadevamo. In upam, da bomo v tem smislu tudi delovali.  Hvala.

Poslanec Möderndorfer ima naslednji besedo.

Hvala lepa. Danes imam včasih občutek, da sem na Odboru za obrambo, potem čez nekaj časa imam občutek, da sem na Odboru za zdravstvo; potem pa dobim občutek in se začnem spraševati, kaj to sploh počne na Odboru za notranje zadeve. Je pa dejstvo, da je čisto pravilno razporejeno oziroma določeno, kdo je pravzaprav nosilec. Tako povem samo svoje razmišljanje ob teh različnih razpravah. Vem, da marsikomu ne bo prav, in vem, da se marsikdo s tem ne strinja, zaradi tega, ker misli, da moramo govoriti, ko se zgodi neka zadeva oziroma ko je nekaj predlagano, in strogo kot »fijakerski« konji, ki imajo tiste plašnice, je treba gledati samo na tisti problem in nič drugega.  Glede uvedbe enotnega sistema plač je bilo že kar nekaj izrečenega, pa vendar. Od tistih, ki predlagajo rešitev, da se dve skupini izločita iz tega enotnega plačnega sistema, bi pričakoval, da bi ponudili neke resne rešitve, kako pa potem drugače. Tega jaz danes nisem slišal. Slišal pa sem v razpravi s strani predstavnikov Vlade, ki se zelo jasno sprašujejo zelo podobno - povejte mi, predlagatelji, kdo bo potem urejal te plače, po katerih lestvicah, merilih se bodo te plače potem za ti dve skupini urejale. Kdo bo partner v pogajanjih, bo to minister, resorni, ali bodo sindikati na koncu odločali, kakšne bodo plače, ali kako bo to šlo. Oprostite, preden smo prišli do enotnega plačnega sistema, se je šest let in več pravzaprav pripravljalo, da se je sploh uvedel sistem, pa še takrat, ko se je uvedel, se je uvedel dobesedno na silo. Zakaj? Saj vsi vemo, en mesec pred volitvami, pa če je komu to prav slišati ali ne. Zakaj to ponavljam, zaradi tega, ker se je iz te zgodbe treba nekaj naučiti. Zaradi tega, ker so računali predlagatelji, ki so to seveda sprejeli, da se jim bo to obrestovalo na volitvah. Zgodil pa se je kontra efekt - ta Vlada ni zmagala na volitvah. Je pa zmagal enotni plačni sistem, zaradi katerega marsikoga še danes glava boli.  Kolegica Godec je izjavila, da smo rabili deset let, da smo ugotovili, da enotni plačni sistem ne funkcionira oziroma da ima svoje anomalije. Saj ni res! Saj ni res! Dve leti po uvedbi, že leta 2010, v Vladi Boruta Pahorja, je takratna ministrica Krebsova zelo jasno povedala, da sistem razpada in da ne bo dolgo časa vzdržal, če ne bomo nekaj naredili. In je celo predlagala že leta 2010 - tisti, ki imate malo zgodovinskega spomina -, da se enotni plačni sistem spremeni in da se razdeli glede na branžo skupine v javnem sektorju tudi pod tisti resor, ki ga vodi, se pravi, ministrstva. Seveda, ta predlog nikoli ni zagledal zelene luči in tudi ni zaživel. Ne nazadnje je celo zgodbo prehitel tudi predčasni konec Vlade Boruta Pahorja in se je zadeva zaustavila. Ni se pa zaustavilo razmišljanje o tem, definitivno ne. In ker je takrat nastopila kriza, 2008, spomnite se vsi, nekateri so še 2008 razmišljali, da krize še ni pri nas, čeprav je že povsod   nekateri so še 2008 razmišljali, da krize še ni pri nas, čeprav je že povsod po svetu v bistvu vihrala svojevrstno finančno neurje, in 2011 je OECD zelo jasno povedal, da enoti plačni sistem je eden tistih sistemov, ki bo neke vrste varovalka, da zajezi to pobesnelo poplavo rasti plač, ker je vsaka skupaj hotela imeti vedno večje plače in sindikati s svojimi pritiski, seveda je vse skupaj postalo nevzdržno. Seveda je OECD tudi predlagal določene rešitve, ampak dejstvo je, da od leta 2011 je iz agende ukinitev enotnega sistema plač v javnem sektorju tako koaliciji kot opoziciji izpadlo iz agende, da bi sploh še o tem razmišljali, da predlagajo ukinitev ali spremembo. Zakaj se pa niso anomalije popravljale? Zato, pravim , da ni res, da je 10 let trajalo, da smo ugotovili, da anomalij v enotnem sistemu plač v javnem sektorju v bistvu delajo vedno več preglavic tako tistim, ki morajo v proračunu skrbeti, da zagotavljajo ta sredstva, tako ESSS, tako nenazadnje tudi vsem zaposlenim. Je pa v bistvu dejstvo, da v času gospodarske krize od leta 2011, ko smo jo najbolj občutili in tudi največje reze delali seveda ni bil čas za popravo anomalij. ZUJF je tudi naredil svoje. Pa zdaj ne govorim to kot očitek, ampak definitivno je presekal diskusijo o tem, ali se bojo plačne anomalije popravljale ali ne, ker takrat ni bil čas za to. In 6 let so se ljudje odpovedovali in čakali, da se bo nekaj zgodilo. Po 6 letih pa seveda je nastopil in danes je pravi čas za popravke in pa nadgradnjo enotnega sistema plač v javnem sektorju. Nikakor pa ne izstop iz enotnega javnega sistema plač. Ker dragi moji, meni je prav žal, ampak tisti trenutek, hipotetično recimo, da sprejmemo ta dogovor, da vlada celo pripelje do te zgodbe, da spremenimo vsa pravila igre in ta dva sistema izstopita iz enotnega sistema plač v javnem sektorju. Povejte mi, ali mislite, da bo policija gledala to kar tako simpatično? Bo rekla: Čakajte malo, oni so obrambni varnostni sistem, ja mi ga pa delamo 365 dni, vsak dan 24 ur. Ne se hecati. Gasilci, a oni ne rešujejo življenj, a oni ne bi radi izstopili? Pa še kako bi izstopili! Šolniki, največ jih je v vrsti. Veste kdaj so že to grozili. In vsi ostali. Kje so tu občine? Lokalne skupnosti, one so celo avtonomne, one imajo druge težave, ki so bolj resne, da se v njihovem imenu nekdo pogaja in izpogaja s sindikati za plače, plačniki so pa oni. Samo vrtce si poglejte, osnovne pole ne pridejo tu poštev, ker je plačnik država, čeprav je ustanovitelj lokalna skupnost. Ampak to je pa svojevrstna neumnost, ki jo imamo v tej državi. Eden je plačnik, drug je pa ustanovitelj. To je, ne vem zakaj, ampak te teme se še noben ni lotil. Ampak izgleda to je zato, ker lokalni skupnosti nihče ne zaupa denarja. Ampak to ni več današnja tema. Da se vrnem nazaj. Potem imamo pa še en tu specifičen problem. to je Zakon o javnih uslužbencih, pa čeprav nekateri danes pravijo, da to ni tema. Stvar je treba gledati koherentno. Znotraj enotnega sistema plač v javnem sektorju smo tudi vzpostavili napredovanja. Meni je prav žal, ampak vsak , ki je v javnem sektorju praktično po 10 letih, razen če ni skregan s šefi pa s svojimi delodajalci, ki mu ne omogoči in to je verjetno tistih 5 procentov ali 4 procente zaposlenih od 160 tisoč ljudi, in ne morejo napredovati zaradi tega, ker imajo slabše ocene, ker ostali so pa itak, saj to poznate in veste, javni uslužbenci so v 95 % v tej državi vsi zelo uspešni. Zelo uspešni. Ja, saj to je odličen. Ja, imaš zelo uspešen, uspešen, dober, nezadosten, zadosten in tako naprej. In to seveda nekaj ni v redu. Torej napredovanja niso v skladu s pričakovanji ali pa cilji, ki so bila v bistvu postavljen zato, da se napreduje, ampak so danes socialni korektor zato, da se popravljajo plače. To je problem. recite delavcu, da je dobil 3, njegov sodelavec, ki opravlja isto delo je dobil pa 5. Veste kaj bo najprej rekel? Kaj sem jaz drugačen od tistega? In tisti mu bo tam flancal v tistih besednih tekstih, ki jih mora zapisati: Je požrtvovalen, ni požrtvovalen pa ne vem kaj še. Če bi šli brati, kaj pišejo delodajalci eno kozlarije o teh ljudeh, mislim, mene je sram in nerodno mi je. in vsakič, ko sem imel možnost to pisati sem se vedno vprašal: Mater, a sem jaz nor, ali je tisti nor, ki od mene pričakuje, da piše lepe stvari o njem, če pa vem, da ni dober. Ampak ker sem hotel imeti mir sem raje napisal, ker se ne bom z njim po delovnem sodišču valjal, ker me bo, ali pa na upravnem sodišču, ne vem kje še vse povsod se z njim prepiral pa imel potem, da mobing izvajam nad njim. To so problemi, ki jih je treba gledati koherentno in zato, oprostite, brez zamere, jaz bom absolutno nasprotnik tega, da se izstopi. To pa ne pomeni, da se upgrade-a celo zadevo in določene stvari spremeni. Povečati je treba variabilni del in zelo jasno povedati v tem delu, da ima delodajalec oziroma nadrejeni možnost dejansko nekoga nagraditi za bistveno drugačno delo, ne pa da se danes zdravniki izmišljujejo, da delajo 300 ur na mesec, no. Pa delovna inšpekcija je povedala že večkrat neumnosti, ki se dogajajo v zdravstvenem sistemu. To je noro, mi imamo super heroje in nadpovprečneže v zdravstvenem sistemu, ker 300 ur naredijo. 174 obveznih ur, potem pa delajo še po 150 pa ne vem koliko ur še zraven. Veste kaj to pomeni v izračunu 300 ur? To pomeni, da delaš 24 ur na dan. On sploh ne spi. Oziroma dve stvari istočasno zaračunava ob istem času. Pripravljenost pa še bog si ga vedi kaj zraven. Skratka, zdaj danes je bilo tudi par stvari izrečenih, ja, res je, predlagatelji govorijo o E skupini, ampak še enkrat bom ponovil, pa čeprav je komu to všeč ali ne, oprostite, ta izstop niso zahtevale medicinske sestre in nihče, zaradi tega ker vejo, da tam oni kaj dosti profilirali ne bojo. Še posebej ob tem, da danes sploh ne vemo kakšna bi bila merila za te, ki bi izstopili, ker denar bi šel pa isto iz proračuna, da se razumemo. To zahtevajo samo zdravniki, ki imajo že danes v zdravstvenem sistemu in v celoti v javnem sektorju najvišje plače - po tem, kar seveda razpolagamo s podatki. Problem je kje drugje. Drastične razlike med tistimi, ki vstopajo na trg dela oziroma ki začnejo in postanejo samostojni, govorim zdaj ta hip o zdravnikih in tistih, ki so se praktično nagradili, bom najlepše povedal na ta način. in da oni nočejo tega razmerja sami med samo urediti.  Dejstvo je tudi, da si je treba priznati, to spet komu ne bo všeč, gospod Virant je v bistvu pripravljal plačni sistem že v prejšnji vladi pred Janezom Janšo. In tram so nastale umeritve oziroma začetki nastanka enotnega plačnega sistema. že ko je bil, kose je uvajal, veste, da je bil Virant takrat predsednik odbora v SDS za ne vem kaj že, ne znam njihovih naslovov teh funkcij, ki jih imajo v njihovi stranki, mislim, da nekega programskega odbora, kjer je seveda govoril o tem, kako bomo rešili vse te probleme z enotnim plačnim sistemom. Kasneje, ko je bil enotni plačni sistem že uveljavljen in ko je pravzaprav že kazal prve zobe v katero smer bo šlo, kazal pa jih je zato, ker se je sprejel prehitro, nedomišljeno in ker izračuni, tako so kasneje trdili, niso bili pravi. Oprostite, če država, ki postavlja enotni plačni sistem zgreši za odstotek ali dva še razumem, da zgreši pa za 100 procentov, to je pa resen problem potem. A je kdo to, takrat bi se pa jaz vprašal, če je kdo to nalašč naredil. 150 milijonov evrov, kot so izračunavali, da bo stal enotni plačni sistem in dvig plač na 300 milijonov. Oprostite, to pa ni več hec. In zato do danes nihče ni odgovarjal razen to, da se govori: Prišlo je do napake pri izračunih. Konec. Zdaj imamo pa že tu probleme, ki se pa množijo. Izstop iz plačnega sistema pa pomeni še hujšo krizo, ker (prvič) nas bo to dražje stalo, ne tako, kot je Virant govoril, da bomo imeli prihranke z enotnim plačnim sistemom in (drugo) zaradi tega, ker se nam bo res sesul sistem. In to, kar je rekla kolegica Godec, ko reče: A veste, razlika je, ko rečemo izstop ali pa popravek sistema. To sta dve različni stvari. Nenazadnje, to je v bistvu, ta izstop bi pomenil dejansko dokončno sesutje, ne tako kot danes nekateri zlorabljajo pa rečejo, da je naš zdravstveni sistem propadel in da je v razsulu. Ne, to bi šele naredilo res pravo razsulo, ker ne bi res nič več funkcioniralo. In kar je še bolj pomembno, tako kot je Godec vprašala: Povejte mi kaj to pomeni. Ma to bi predlagatelji morali povedati, kaj to pomeni finančno. Saj vi podlagate to rešitev izstopa. Vi morate izračunati potem kaj to pomeni, 10, 20, 100, 500 ali milijardo, kolikor je pač sama kolegice Godec rekla.  Danes sem slišal od poslanke Eve Irgl, ki je rekla naslednje: Korupcija in birokratske ovire rezultirajo nizke plače. Take neumnosti pa še nisem slišal. Nizke plače povzročajo korupcijo in ne obratno! Zaradi tega, ker so potem bistveno bolj podkupljivi. Je pa dejstvo, da ker ste danes govorili o čakalnih vrstah bom ponovil še enkrat, pa to marsikoga boli: Čakalne vrste ne ustvarjajo pacienti, niti državna uprava. Vedno jo ustvarjajo zdravniki. In čakalne vrste so v bistvu temelj za koruptivno dejanje. Še posebej v sistemu, kjer dejansko isti zdravnik nekoga napoti potem v privatni sektor zato, da bo potem prej prišel do storitve, ampak se danes nihče konkretno s tem vprašanjem ne ukvarja. In nihče tega noče naglas povedati, ker se noče zameriti, ker zdravniki rešujejo življenja in pred belo haljo se je treba bati. In to je ne-fer, da se potem s tako diskusijo zamegljuje in upravičuje izstop iz enotnega plačnega sistema. oprostite, zdravstveni sistem ima težave, ima problem. Ampak nesporno dejstvo je, da je danes ta seja samo ena izmed niz sej, ki se dogajajo v zadnjem mesecu pred volitvami. Vem, da nočete tega slišati, ampak to so fakti. In so usmerjene v interpelacijo ministra za obrambo in ga na ta način še dodatno šibit in istočasno tudi v ministra Šabedra, ki ima že poln kupček in vedno, ki ga vleče za sabo s problemi, s katerim se ukvarja, in dodatno vzpostaviti sistem razmišljanja: Ne, saj pri nas gre pa res čisto vse narobe. To je element, ki ga ne bomo danes poslušali. To bomo še enkrat v petek poslušali. Ob tem, da smo v ponedeljek že imel eno sejo pa prejšnji petek isto in imamo konstantno tako, kot da cirkuliramo. Na dva dni imamo neke stresne z s prenosom, kjer vsak drug dan sporočamo prebivalstvu: razsulo je, razpadlo je, nič ne funkcionira, nič ne deluje. Počakajte še 14 dni, volite na EU za SDS. Tako jaz to razumem.  Ja, ja, bom počakal, da se umiriš, kolegica Godec.

Poslanec Möderndorfer, izvolite.

Hvala lepa. Sem vedel, da brez vaše besede ne bom mogel nadaljevati. No, naslednja stvari, ki bi jo rad še opozoril je: Eno stvar je treba seveda dati le v razmislek oziroma v opravičilo. Jaz vem, da marsikomu to spet ne bo všeč. Res vsega ni čisto kriv Virant sam, je pa on oče tega enotnega plačnega sistema. Marsičemu je takrat botrovalo, da se je do tega prišlo. Tako kot sem že rekel. Prej je to pripravljala že Drnovškova vlada po istem principu in konceptu, do katerega bi mi tu pravzaprav lahko tudi prišli. Ampak zgodilo se je naslednje, ne. Vedelo se je, da v bistvu z vstopom v EU oziroma kasneje s prevzemom evra in kar je še bolj pomembno, mnogo kasneje, takrat, ker so bili predlagatelji strašni zagovorniki, da se spremeni Ustava z vpisom fiskalnega pravila, je v bistvu bila dana tudi svojevrstna varovalka, kjer moramo še dodatno paziti, da seveda ne sprostimo tega balona oziroma varovalk, da seveda plače ne podivjajo v nebo. Potem smo sprejeli pa še Zakon o fiskalnem pravilu in ne nazadnje, kar je še bolj pomembno, v bistvu smo s tem pridobili Fiskalni svet, ki nas pa ves čas opozarja, da imamo določene omejitve. Ne nazadnje, v nekaj razpravah v Državnem zboru prejšnjega mandata in že v tem mandatu, opozicija glasno opozarja in ne nazadnje ste sprožili celo presojo rebalansa, da v resnici, je treba takrat, ko imamo gospodarsko rast, je treba varčevat, ker prišli bodo tudi slabi časi. Jaz ne vem, ali bo takrat potreben še en ZUIF, ko bo prišlo do tega, ker preprosto, plač ne bo več možno izplačevat. Bomo šli v zadolževanje in prekinili vračanje obveznosti, ki jih imamo do tujine? Bomo poslabšali svoje stanje tudi v EU? To so vsa vprašanja, ki se jih mora odgovorit in povprašat tudi predlagatelje, ki predlagajo, bom rekel, današnjo diskusijo na tej točki. To so stvari, ki so zelo pomembne, v končni fazi. Jaz bom tako rekel, če bi izstopil zdravstveni sistem in vojska iz enotnega plačnega sistema, fantaziram, ker nimam pred sabo ideje, kako bi to izgledalo, ampak fantaziram. Za obrambo to ne velja, ker lokalna skupnost s tem nima nič. Ampak za zdravstvo se pa že sprašujem, kdo je ustanovitelj zdravstvenih domov po Sloveniji. Država? Ne. Kdo se bo spet z njimi pogajal, kako bomo to z lokalno skupnostjo uredili? Bomo dobili zelo podobno anomalijo, ki jo že imamo s predšolsko vzgojo. To so vsa vprašanja, na katera mi danes odgovora nimamo. /oglašanje iz dvorane/ Prosim? Kaj govori predsednik?

Ni financer lokalna skupnost.

Česa?

Zdravstvenih domov, plač zdravnikov.

No, okej, v redu. Bistvo je, da je ustanovitelj in da ima pri tem seveda zvezane roke pri marsikateri diskusiji, ko gre za investicije v zdravstvene domove in seveda tudi določene storitve, ki jih ima na podlagi svojih obveznosti, ki jih delajo. Je pa res, da nekoga, ki deluje na državni ravni, to sploh ne zanima. In to je od nekdaj tako. Bi pa prosil, predsedujoči, ne imet komentarjev. Imejte potem razpravo in komentirajte. Bom z veseljem poslušal vašo razpravo.  Skratka. Zdaj tisto, kar je še pomembno, bi rad še povedal. 18. 7. 2011 je gospod Virant rekel naslednje: »Plačni sistem, kot ga imamo, bo v bodoče Vladi, ki bo znala gospodariti omogočal obvladovanje rast plač v javnem sektorju tako, da bo ta rast izenačena z rastjo plač v gospodarstvu. Je temu res tako? Delno ja, delno ne. Ampak to je ta isti gospod Virant, za katerega se v SDS-u sprašujejo in niti ne vedo, kje je. Se sprašujem, kako to da so verjeli zgodbi enotnega plačnega sistema, danes pa ne verjamejo. Ne me prepričevat, da deset let niste vedeli za anomalije v plačnem sistemu. Če bi tega ne vedeli, ZUIF-a ne bi sprejeli. Tako pa ste ga, 2011. Pa ne kot očitek, da ste ga, ampak da ste že takrat vedeli, da je to resen problem. Ne očitam vam pa, da bi vi morali to reševati, ker takrat ni bil čas za to in to sem večkrat povedal. Tega vam ne očitam. Povem pa vam, da čas za odpravljanje anomalij danes je. Ta pravi čas. In tukaj Vlada bo morala nekaj storiti in bo morala premakniti in zelo hitro priti v Državni zbor s predlaganimi rešitvami.  Na tej točki bom zaključil. Z veseljem se bom pa vključil, ko mi boste natrosili kopico stvari, ki jih ne razumete ali pa seveda ustrezno razložili kje sem zgrešil. Hvala lepa.

Jelka Godec v imenu predlagatelja. Izvoli.

Hvala. Jaz mislim, da si res nekateri poslanci niste prebrali priporočila. Definitivno si niste prebrali teksta. Jaz bom še enkrat prebrala priporočilo: »Državni zbor Republike Slovenije priporoča Vladi Republike Slovenije, da v treh mesecih pripravi analizo sistema plač v javnem sektorju z vidika njegove vzdržnosti in konsistentnosti ter konkretnih predlogov ukrepov za ureditev anomalij v sistemu plač v javnem sektorju z možnostjo izločitve zdravstvenih delavcev in pripadnikov Slovenske vojske iz enotnega plačnega sistema in predstavi Državnemu zboru.« Torej, gre za to, da predlagamo Vladi, da naj naredi analizo enotnega plačnega sistema z možnostjo. Sedaj mi pa povejte, ki ste toliko prebrali tole, kje piše, da se naj izloči. Torej, analizo smo rekli. Da se naj naredil tudi to, kar je danes govoril minister, da ne more oceniti, da ne ve, da se naj naredi neka ocena, tudi enotnega plačilnega sistema in možnosti izločitve. Nihče ne pravi, da smo po 10. letih to ugotovili. Jaz sem prej govorila, da se v 10. letih so se pokazale anomalije. In sem rekla, da zakon, ko se sprejme se v pol leta, enem letu ugotovijo že lahko tisto, kar je okej, ni oziroma posledice tega zakona. Ampak v zadnjih letih so zadeve eskalirale predvsem na dveh področjih, v vojski, ki je ocenjena, jaz ne vem sedaj koliko let že negativno oziroma z oceno slabo ali da ne bom narobe rekla kaj, ker nisem s tega področja, oceno slabo. In da se na področju zdravstva kažejo stvari, ki so očitno povezane tudi s tem, da smo zaprti v enotni plačni sistem. Zato ne pristajam na to, da se govori, da smo mi sedaj po 10. letih zadeve ugotovili, ampak v 10. letih so stvari prišle tako daleč. In danes tudi Vlada ugotavlja, tudi vi koalicijski poslanci ugotavljate, da stvari niso v redu v tem enotnem plačnem sistemu in da je treba stvari spremeniti. In ne vem zakaj je sedaj dobesedno odrihate po predlagatelju, češ, kaj sedaj to ven mečete, ne vem kaj. Saj pa dela Vlada analizo. Torej, to analizo v treh mesecih lahko imamo na mizi in bomo videli kje smo. Torej, nismo nič takega naredili, kar Vlada že ne bi delala. Pa saj hvala bogu, da nekaj dela, ko predsednik Vlade hodi po vseh proslavah na otvoritev lokalnih cest, pa ne vem kam še vse. Dobro, da vsaj ministrstva nekaj delajo.  Kolega Jani je rekel, da 2010, jaz pravim, ne morem govoriti toliko za nazaj, ampak ti sam si rekel, da je zadeva 2010 se je že videlo, da zadeva razpada, da se je že takrat začelo razmišljati o spremembah. Zakaj za boga se potem, če vemo, da, dobro tam 2011, 2012 so bili posebni ukrepi zato, ker pač ni bil čas, tudi sam ugotavljaš, da ni bil čas za reševanje tega, zakaj se od 2014 naprej pa to ni začelo oziroma se ni spremenilo. Vsi vse na vladi vedi, vsi se z vsem strinjajo v bistvu. Ampak ne, sedaj spet seveda ta priporočila so zato, ker je to dala SDS, pa se to ne bo niti izvedlo, niti pregledalo, niti sprejelo. Torej, enkrat, zakoni so živa stvar, družba se spreminja, razmere znotraj plačnih sistemov razredov se spreminja. Še enkrat, novi poklici, nove specializacije v zdravstvu, tudi v vojski so spremembe, ki več ne pašejo v ta enotni plačni sistem. Ne gre več. In predvsem v zdravstvu se danes to kaže. In če bomo hoteli v zdravstvu karkoli urediti bomo mogli spremeniti to, kar imamo v enotnem plačnem sistemu. To, kar pa ste vi govorili o nadurah, da jih imajo po 300 pa ne vem po koliko, pa da delajo, ne vem koliko nadur in ne vem česa, ja kaj pa dela vodstveni kader, da to sploh podpiše? Da da delavcu podpisati soglasje, da podpiše soglasje za toliko nadur? Ja, vodstveni kader je tisti, ki odgovarja za to. Jaz, ko sem bila direktorica jaz nisem mogla podpisati enemu nadure, če je bilo čez, nisem mogla. In sedaj vi govorite, zdravniki so supermeni. Ne, lopovi so vodstveni kader, ki to podpiše, ki krije to zadevo. Ker na tak način, kolegi dragi moji, se plače dvigujejo tako, kot pravite, se mu da večjo plačo, na tak način. Ampak to podpiše vodstveni kader, predstojnik, pa potem direktor ali kakorkoli pač je. In vi zdaj govorite zdravnike, češ ne vem kaj so. Direktor je podpisal to plačal in direktor naj odgovarja, če je imel zdravnik over zadevo, da niti po dnevnih ne gre v mesecu, ja dajte se vprašati. To je kazenska odgovornost potem tistega direktorja, ki je to plačo podpisal, vi pa govorite zdaj zdravnik, saj delno je, ne rečem, da ni kriv, ampak glejte. Potem kriviti tistega, ki je to podpisal, je direktor, predstojnik in tako naprej. In če vas zanimajo plače, poglejte si, zdravniki so javno objavili plačne liste, pojdite si gledati, potem boste pa govorili o 5.000, 7.000, pa 10.000 plačah. Pa še nekaj, ne bom razkrivala te skrivnosti, jaz sem videla v času preiskovalne komisije tudi račune zdravnikov in nimajo takšnih plač, pa ne bom jih branila, ampak nimajo takšnih plač. Drugače imate pa na internetu objavljene plačilne liste zdravnikov, slikane in objavljene. In te anomalije, ki so, koristijo samo tistim, ki udrihajo preko zdravnikov, preko medicinskih sester in ne vem koga, da delajo ne vem koliko nadur in ne vem kaj, tako se znajdejo ljudje v enotnem plačnem razredu. In tu, Jani, se moram strinjati s tabo. Vsi so enako ocenjeni, ko smo bili učitelji in smo dobili vsi isto oceno, ker bog nas vari, da je kateri delal več uradno, in to so napake in v zdravstvu to še večji razkol dela. Ampak v zdravstvu, še enkrat, ne nagradi tistega, ki jih naredi 80 ali pa 100, ker v zdravstvu ne moreš nagrajevati tistega, ki naredi več pacientov v enem dnevu v ambulanti, ampak tistega, ki naredi kakovostnejšo in tega nimamo in danes so pa vsi enako plačani. Zato jaz pravim enotni plačni sistem takšen kot je ne more vztrajati, pa mi pripišite zgodovino SDS-a do leta 1990 nazaj, meni je čisto vseeno, ampak jaz, pa bom rekla za sebe, od kar gledam ta plačni sistem, pa zdaj, ko ga gledam iz tega stališča tudi zdravstva pa prej šolstva, ne gre to tako, razmerja znotraj niso fer urejena v tem enotnem plačnem sistemu in to se je pokazalo v 10-ih letih, skozi 10 let, ne danes, ne leta 2008 avgusta, ampak verjetno že, se strinjam, po dveh letih, zdaj pa, tako kot je rekel kolega Jani, je pa čas in ne reči »saj delamo, pa bomo, pa ne vemo, pa bi pa ne bi«. Minister Medved, če je analiza tukaj, potem predlagam, da koalicijskim poslancem rečete naj ta sklep sprejmejo, da bomo to analizo v Državni zbor tudi dobili. Vi ste rekli, da to analizo morate uskladiti s sindikati. Jaz sem razumela, da boste imeli analizo, ki jo boste usklajevali s sindikati, točno tako ste rekli in sem še rekla kolegici analize se ne usklajujejo, usklajujejo s potem tisto kar, no, potem ste se pač, okej, se razumemo zdaj. Torej, analize ne boste več usklajevali, mislim, ne boste usklajevali s sindikati zato je ta sklep, se v treh mesecih ta analiza dobi na mestu in jaz bi prosila koalicijske poslance, da to podprete z namenom, da to analizo dobimo v roke in da vidimo kje smo. Hvala.

Replika, poslanec Möderndorfer.

Hvala lepa, predsednik. Zdaj, odgovor. Če so že 2010 ugotovili, da so anomalije, zakaj niso že takrat začeli odpravljati, takšno je bilo vprašanje. Jelka, narobe si me razumela. 2010 so odkrivali že prve napake, anomalije, vendar takrat je OECD, bom prebral, da bom zelo natančen, ker je bila, če se spomniš, sem rekel naslednje, da je Krebsova takrat predlagala določene rešitve s spremembo, da bi se v bistvu takšen sistem spremenil in da bi v bistvu resorni ministri reševali vsak posebej določeno skupino in bili njim podrejeni oziroma bi se vsak posebej minister dogovarjal za plače. OECD, kar je bil pa tudi predlog, pa je rekel naslednje, ocenil je, da je enotni sistem z vzpostavitvijo novih plačnih razmerij odpravo številnih dodatkov, ter vzpostavitvijo nadzora nad stroški naredil red v dotlej povsem neurejenem sistemu. Kljub temu, da je k pohvalam OECD-ja opozoril, da plačni sistem potrebuje nadaljnjo reformo, saj je predvsem premalo fleksibilen. Zelo jasno so povedali, v čem je problem. Ampak potem, seveda 2011, to je bilo 2010 na koncu leta. 2011 je pa pri nas bilo že zelo hudo. In takrat, če bi šli anomalije popravljati, bi seveda bil problem, ker nam bi zmanjkalo denarja. In zato ste prišli s fiskalnim pravilom, kjer ste tudi naredili tudi, svojevrsten, začasni carski rez. In s tem, seveda, zaustavili probleme, s katerimi takrat dobesedno ne bi prišli skozi. Tudi v času vlade Alenke Bratušek ni bil čas za poprave teh anomalij.  Drugi del. Strinjam se s tem, da je direktor tudi odgovoren. Ampak Jelka, kdo je odgovoren bolj, tisti, ki je vrečo držal ali tisti, ki je roko notri v vrečo dajal? Ja govorim, seveda, da nekdo je predložil, koliko ur je kdo delal. Zato, a veste, in največkrat se zgodi, da imamo direktorje, tudi zdravnike. Saj problem niso zdravniki vsi po vrsti. Problem je predvsem organizacija, ki jih zagovarja. Ja, in to je problem. In tam se vedno vsi počepnejo. Od Zdravniške zbornice do Fidesa, do Zdravniškega društva, jaz sploh več ne poznam razlike med temi tremi organizacijami. Za mene so vsi trije enaki. Ker v bistvu vsi trije govorijo isto. Okej, toliko samo v pojasnilo, razumevanja kar sem rekel.

Zdaj tudi sam želim v okviru razprave nekaj stvari povedati. Zakaj je bila ta seja s strani Slovenske demokratske stranke danes sklicana. Kaj sta temeljna razloga sklica. Ne tisti, ki se nekaterim predstavljajo kot prioritetni pri vsakem sklicu, ki ga skliče Slovenska demokratska stranka, ampak razmere. Bodite prepričani, to sem povedal včeraj, če bi bila slovenska meja, Schengenska meja varovana, tako kot bi morala biti in če nezakonitih prehodov ne bi bilo, niti pod razno ne bi Slovenska demokratska stranka sklicevala nobene seje, ker za to ne bi bilo nobene potrebe. In če bi ljudje na tistem območju ne bi bili ogroženi, zagotovo se to ne bi zgodilo. In podobno velja tudi za druge stvari. Tako da te mantre okrog predvolilnih obdobij so pač vaše mantre, iz njih ne morete. Dva neposredna povoda sta bila. Eden je bil sesutje družinske medicine. Vemo, kaj se je dogajalo v preteklih mesecih, da je ta zgodba eskalirala v zadnjem mesecu dni, da so številni ljudje ostali brez družinskega zdravnika. Da marsikje z veliko težavo zagotavljajo zdravstveno oskrbo, ki so jo pač dolžni zagotavljati na primarni ravni. In mimogrede, ta del ni financiran s strani lokalnih skupnosti. Lokalne skupnosti so samo ustanoviteljice zdravstvenih domov, kot, bom rekle, nekaj podobnega, v končni fazi, kot je pri šolah, kjer gre za ustanoviteljstvo, financer je pa država. Nima to nobene veze z vrtci, kot je poslanec Möderndorfer omenjal. Ampak to ni pomembno, pomembno je, da se je ta sistem začel sesuvati. In eden izmed razlogov, da se je začel sesuvati je gotovo tudi plačilo. In tukaj niso problem tisti, ki v tem cehu nekako, bom rekel, naj ne bom narobe razumljen, držijo nek zaprt krog. Pač pa predvsem tisti, ki prihajajo v sistem zdravstva. Se pravi mladi. Največji problem je, da je bil v preteklih letih mladim zdravnikom, mladim specializantom onemogočen nek normalen vstop v ta sistem in tudi normalno nagrajevanje. Zaradi tega smo bili deležni tega, da smo ogromno ljudi izobrazili v preteklih letih in veliko od teh ljudi je potem, ko so se izobrazili, odšlo delati izven Slovenije. In to je problem. To je problem za državo, predvsem pa je problem za ljudi. Namesto, da bi ti ljudje nadaljevali svoje delo, jaz verjamem, da večina bi ga nadaljevala tukaj, če bi imela ugodne pogoje in zagotavljali ustrezno zdravstveno oskrbo našim ljudem, jo zdaj zagotavljajo v Avstriji, Nemčiji, Švici in kjerkoli še je. Politika sedanjega ministra pa je, da zaradi tega, ker naših ljudi manjka, bomo vozili zdravnike iz bivše Jugoslavije, držav bivše Jugoslavije. To mislim, da je napačna politika in napačna pot. Kajti država ogromna sredstva vlaga v izobraževanje, v kakovostno izobraževanje teh ljudi. Na drugi strani jim odpira vrata navzven, namesto da bi storila vse, da bi jih zadržala v tej državi.  In drugi povod za to sejo, si ga preberite na peti strani zahteve. Statistika govori o tem. Še malo, pa bomo imeli več generalov v tej državi kot vojakov. Ne gre. Tudi ta sistem se sesuva sam vase in zato ni potrebno velikih debat in velikih ugotovitev, številke povedo vse. Naj pove državni sekretar, mislim, da so imeli pred kratkim nek razpis, koliko je pravzaprav interesa, da bi dobili novo vojaško silo. Vojake, kajti vojaki so tisti, ki jih potrebujemo, tudi v luči novih razmer v naši soseščini. To kar je pred dnevi bilo rečeno s strani obrambnega ministra, oprostite, 35 vojakov bomo poslali na Schengensko mejo. Ja, jaz mislim vsaj taktično bi lahko rekli, bomo pač poslali vojsko, brez številke, da se ne smešimo. In včeraj je bilo rečeno, saj tudi, če aktiviramo 37.a člen Zakona o obrambi, pa damo na tem obmejnem območju za omejeno časovno obdobje vojski podobna pooblastila kot jih ima policija, da bo to mejo varovala, saj tudi, če jo aktiviramo, saj nimamo ljudi. To so katastrofalne izjave in to sta dva neposredna povoda, ki govorita o tem, da je tudi na področju plačila teh ljudi potrebno nekaj narediti, in da je potrebno tukaj sistem spremeniti. In tudi vidim, da se Vlada s tem strinja. Mislim, da poleg tega, da je potrebno stvari urediti v samem sistemu, tako zdravstvenem kot v obrambnem, se pravi, logistika, organizacija, manj administracija v vojski, prerazporeditev teh ljudi iz pisarn na teren, velja isto za policijo, oprostite, nekaj podobnega je potrebno narediti tudi na področju zdravstva še bolj, organizacija šepa. Ampak vzporedno pa šepa tudi plačilo ljudi. Ljudi, ki so kakovostni, ki delajo, in ki ne bodo več dolgo ostajali, če bo sistem tak kakršen je. Danes je bilo omenjeno recimo, ja saj tudi drugi imajo probleme, pa sodniki, pa uni… Poglejte, jaz ne vem, če imajo sodniki probleme. Mi imamo po vseh statistikah največje število sodnikov oziroma na drugem mestu za hrvaško smo po številu sodnikov na sto tisoč prebivalcev. Jaz dvomim, da je tukaj problem. problem je v kvaliteti, v kakovosti, v nepotrebnih zaostankih, ki tukaj nastajajo, na drugi strani imamo pa, procentualno gledano v EU 28 najmanjše število zdravnikov na 100 tisoč prebivalcev, med najmanjšimi. Se pravi, tukaj pa je problem, da ne govorimo seveda o vojski, ki je praktično skoraj nimamo. Torej, tukaj sta bila dva neposredna povoda in ni res, da je bilo rečeno, da naj se pač kar na horuk izvzamejo te skupine izven, naj se naredijo posebni sistemi. Ne. Prej je kolegica Godec prebrala kakšno je to priporočilo in govori, da naj Vlada pač to ščekira, in če bodo ugotovitve take, da tega ni mogoče urediti v okviru enotnega plačnega sistema, je potrebno pač, ni druge poti, poglejte, tukaj na nek način te stvari iz tega sistema izvzet. In minister je povedal, minister in tudi oba državna sekretarja, da na tej poti se že dela. Zdaj tam kjer se mi razlikujemo in zaradi tega tudi ne razumem nasprotovanja, da se to sprejme, ker če se to že dela in če bo ta analiza že narejena oziroma je že nekako narejena, ne vidim nobenega razloga, zakaj jo ne bi Državni zbor se z njo seznanil in zakaj ne bi tudi mi s temu ugotovitvami ali en ali drugi scenarij pravilen, bili seznanjeni. Mislim, da je prav, da smo seznanjeni, tako da ne vidim razlogov za to nasprotovanje. Verjetno so samo v tem, da so opozicija oziroma slovenska demokratska stranka to predlogala, niso pa vsebinske narave. Kje se mi razlikujemo pa je, da mi ocenjujemo, brez da gledamo številke in analizo in vse ostalo, da bo zelo težko to narediti v okviru enotnega plačnega sistema, vi pa menite drugače. In zdaj ta analiza bo to pokazala v kolikor boste A in B scenarij dali na mizo, bomo videli ali je res to mogoče v okviru enotnega narediti ali ne. Če B scenarija izvzem ne boste dali na mizo, tega ne bomo nikoli videli. Ampak poglejte, jaz mislim, da glede na to, da malo pa le poznamo ta enotni plačni sistem, da v okviru enotnega plačnega sistema bomo zelo zelo težko naredili to kar bi za te skupine želeli narediti. Jaz mislim, da se tega narediti v okviru enotnega plačnega sistema žal ne da. In ko je bilo prej rečeno, ko sem poslušal poslanca Möderndorferja, sem na koncu mislil, zdaj bo pa rekel nekaj nemogočega zame, da bo podprl ta predlog priporočila kar je govoril, argumenti ki jih je on iznašel so bili ravno v tem, da se tega v okviru tega enotnega plačnega sistema ne da narediti. Na začetku je rekel, marsikoga še danes boli glava zaradi enotnega plačnega sistema, potem je navajal nekatere neumnosti glede ocenjevanja, itn.. Nekateri ste govorili o tem, da je potrebno nagraditi tiste, ki delajo več. Ja, ampak v okviru tega enotnega pa na ta način kot ga imamo sedaj postavljenega bo to zelo težko narediti. Žal je tako, da, recimo, ne vem na področju zdravstva imamo ljudi, ki so pač sposobni nekaj več narediti, drugi so sposobni narediti nekaj manj. In prej je bilo omenjeno, da nekdo že septembra konča operirati. Jaz poznam nekoga, izredno dobrega ortopeda, ki konča že sredi poletja. Ali mislite, da je potem do konca leta doma? Ne, dela v tujih klinikah. Ampak ali ni to… Bi pa delal pri nas. Seveda bi delal pri nas, ampak verjetno ne za 10 ali 20 % večjo plačo kot nekdo, ki pač tega ne zmore, žal, zaradi takih ali drugačnih razlogov, bi želel biti normalno plačan in bi to pač z veseljem počel. Jaz mislim, da je dobro, da smo danes na tej seji ugotovili, da se na tem dela, da Vlada se s tem ukvarja, da bomo te zadeve v kratkem oziroma da jih boste imeli na mizi in da jih boste tudi predstavili socialnim partnerjem. Tisto, kar mene skrbi je, da v kolikor ne bo tega scenarija B in v kolikor se ne bo dalo na mizo tudi tega izvzema in simulacije ene in druge variante se bojim, da ne bomo prišli do teh rezultatov, ki jih vsi si želimo. Si pa želimo seveda, da na eni strani povečamo motivacijo mladih ljudi za Slovensko vojsko, da dobimo vojake, kajti generalov imamo očitno dovolj. Se opravičujem, ker uporabljam izraz generali. Mislim seveda na te častnike in ves ta poveljniški kader. In na drugi strani, da zagotovimo ustrezno plačilo tistim, ki v sistem zdravstva prihajajo, ki jih mi izobražujemo, kot tudi vsem ostalim, ki dobro delajo, pa ne morejo delati tudi zaradi omejitev pri plačah.  Časi so za to res primerni. S tem, mislim, da se vsi strinjamo. Ampak potrebno je te stvari izkoristiti na pameten način. Poglejte, lani je bil sprejet nek sklep jeseni, o tem, da se nameni 35 milijonov evrov dodatnega denarja zdravstvenemu sistemu in s tem se bodo skrajšale čakalne vrste. Ni se zaradi tega nič zgodilo. Verjetno se vsi zavedamo. Pa tudi ta denar ni bil porabljen. Prvič je bil plasiran prepozno in drugič je bil plasiran na tak nesistemski način. Mislim, da je bilo okoli 18 milijonov evrov porabljenega tega denarja, niti ne vse za ta namen, ampak na ta način tako in tako ni mogoče ničesar naredit. Jaz mislim, da je treba te stvari urediti na sistemski način in zdravstvena blagajna je v lanskem letu, zaradi tega, ker je pač bilo gospodarstvo uspešno bila - za koliko? - 270 milijonov evrov bogatejša, državni sekretar? Povečalo se je prostovoljno zavarovanje, in sicer ne vem zakaj ob teh številkah, ampak se je povečalo. Torej, sredstva v zdravstvu zato, da bi se začel zadeve urejevati očitno so. Se pravi, na eni strani potrebujemo boljšo logistiko in na drugi strani tudi ustrezen plačilni sistem, ki bo omogočal, da tisti, ki predstavljajo neko hrbtenico bodo te stvari tudi uspešno počeli. In mislim, da je tu ključ do uspeha. Tako da res ne vidim zakaj nasprotovanje temu, ker tisto, kar mi predlagamo je samo to, da se tudi scenarij izvzema iz tega plačnega sistema preveri in da na podlagi ugotovitve ali je ena ali druga rešitev boljša potem sprejme neko najbolj pametno odločitev.  Naslednja je bila k razpravi prijavljena poslana Bojana… / oglašanje iz klopi/ Jani Möderndorfer, replika.

Predsednik, bom zelo kratek.  Glede na to, da ste govoril o samemu predlogu sklepa bi ras vam seveda povedal zelo jasno. Sam menim, da predlog priporočila nima nobenega smisla, glede na to, da smo slišali, da se analiza dela. Sam pa osebno ne morem podpreti sklepa, kjer v bistvu dajete napotilo, v bistvu nakazujete, da ste za to, da podpirate izstop v veri, da bo to rešilo marsikateri problem zdravstva in Slovenske vojske ven iz enotnega plačnega sistema. To mislim, da je slaba popotnica, ker v bistvu s tem odpiramo Pandorino skrinjico in v bistvu napovedujemo začetek razpada enotnega plačnega javnega sistema. To je edini razlog in nič drugega. Poskušal sem pa v svoji razpravi razložiti z argumenti zakaj to ni dobro. Hvala lepa.

Ja, potem različno razumemo to besedilo. Kajti, jaz ga razumem popolnoma drugače. Pravi, da se pripravi analiza, ki   vključuje tudi možnost izločitve zdravstvenih delavcev in tako naprej. Naslednja ima besedo poslanka Bojana Muršič.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani minister, kolegice in kolegi. Ja, danes govorimo o javnih uslužbencih. V samem gradivu sta izpostavljeni dve skupini javnih uslužbencev – kot smo že rekli – vojakih in zdravnikih. Eni spadajo v plačno skupino C, drugi pa v plačno skupino E. Zame je zelo zanimivo, da predlagatelji izpostavljajo samo ti dve plačni skupini, posebej pa je zanimivo, da iz plačne skupine C izpuščajo ostale pooblaščene uradne osebe. To se pravi, policiste, uradnike finančne uprave, inšpektorje, pravosodne policiste, druge uradnike s posebnimi pooblastili, diplomante, uradnike v državnih organih, uradnike v državni upravi, upravah pravosodnih organov, lokalni samoupravi.. V bistvu, to gre kar malce nenavadna poteza, kajti vemo da, če bi prišlo - bom pa tako rekla, kot navajate - lahko do izločitve iz enotnega plačnega sistema, bi se takoj vse te skupine, katere sem še zdaj dodatno naštela, skočile v zrak, kajti tudi oni so potrebni sprememb. Vsi se zavedamo, da ta plačni sistem, ki je, ki sega kar nekaj let daleč, ni pravilen, ni ustrezen in da ga je treba prevetrit. Realna slika se je kar hitro pokazala po sprejemu tega kompleksnega zakona. Odpravljali smo anomalije plačnega sistema, pojavila se je kriza in danes smo tukaj, kjer smo. Želim izpostavit nekaj preteklih značilnosti. V obdobju pred uveljavitvijo sistema plač v javnem sektorju, ko še ta sistem, ki ga imamo danes, ni obstajal, so se, seveda plače, določene na podlagi sektorskih predpisov kolektivnih pogodb, učinki so veljali praviloma za eno dejavnost in bil je popolni anarhizem. Dogajalo se je tudi to, kar je že danes bilo omenjeno, da nekateri uslužbenci so dobili delovno uspešnost 3, naslednji, drugi javni uslužbenec je dobil delovno uspešnost v višini petih ali pa še manj in takrat so nastajale velike težave. Tisti, ki smo v tistem času se soočali s tem, moram reči, da smo se kar veselili novega sistema, ki bo nekako postavil neko tezo in katere bi lahko izhajali. V času priprave Zakona o javnih uslužbencih je bilo veliko pogovora. Takrat sem bila celo študentka, pri dr. Virantu. Tisti, ki smo izhajali iz prakse, smo na določene anomalije takrat opozarjali, vendar vse te zadeve kljub temu niso bile upoštevane. V času, ko se je pripravljal ta zakon, je bil dr. Virant državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve, se pravi v mandatu 2002-2004, nato pa je bil minister in v njegovem mandatu se je sprejel, se pravi, ob koncu mandata, kot smo danes tudi že slišali, 2008 podpis h kolektivni pogodbi. Državnozborske volitve so bile pred vrati. Takratna aktualna Vlada je želela ohraniti mandat in dobili smo ta sistem, za katerega smo že določeni vedeli, da ga bo potrebno zelo, zelo hitro popraviti, res pa je tudi to, da smo bili v tistem času – ali pa ste bili – glede na vladanje, pred velikimi izzivi. Prizadevanje v tistem času Slovenije so bile, da se čim prej pridruži Evropski uniji in to je botrovalo k razmisleku enotnega plačnega sistema, ki bi pa bil, seveda, bolj preglednejši. Za vstop je pa morala tudi Slovenija izpolnjevati stroge kriterije, ki so bili zapisani v Maastrichtski pogodbi. Ne bom jih navajala, kajti  (nadaljevanje) marsikdo izmed nas to ve, dejansko državljank in državljanov pa na koncu koncev to niti ne zanima. Želela bi poudariti, da se je ta sistem in pogajanja, da je sploh prišlo do tega zakona, izvajal dobrih sedem let. V zadnjih desetih letih, odkar velja, so se pokazale anomalije, ki jih je treba rešiti. Minister je danes v uvodu lepo povedal, da se pripravlja analiza, da so koraki naprej, in verjamem, da bomo slej ko prej po tej časovnici, ki je tudi na mizi, prišli do ustreznih popravkov, ki so potrebni v tem plačnem sistemu. Vsekakor menim, da sprememba oziroma izstop katerekoli poklicne skupine ali dela iz javnega sektorja ni zagotovilo, da bi se ustrezno zagotovilo nagrajevanje zaposlenih, tako v zdravstvu kot vojski. Tudi na tem mestu moram reči, da ni zagotovilo, da se bodo čakalne dobe v zdravstvu zmanjšale, da bomo imeli rešen sistem primarnega zdravstva, da bomo s tem rešili mrežo zdravstvene dejavnosti, da bomo rešili specializacijo, da bomo imeli na koncu koncev tudi manj težav v zdravstvu. Pokazalo se je tudi, da dodaten denar, ki se namenja za zdravstvo, žal, ni obrodil sadov.  Pa bom nadaljevala še malce z vojsko. Tudi tu ni zagotovila, da bo ocena pripravljenosti vojske zaradi tega višja; predlagatelj to sicer v gradivu tudi navaja. Treba bo vključiti absolutno več aktivnosti, da se bo ocena dvignila, kar je razvidno iz poročila predsednika republike in ministra za obrambo, ki je bilo objavljeno v Delu 5. 4. 2019. Pa mi dovolite, da citiram samo del te objave: »Kakovost in zavzetost ljudi Pahor kot vrhovni poveljnik ocenjuje kot dobro, se pa zaveda težav z motivacijo, ki ni zgolj posledica pomanjkanja denarja, ampak tudi odnosov in nedorečenega statusa vojaka. Zahteve po povečanju finančnih vložkov v vojsko so upravičene glede na spremenjene varnostne razmere, ne bo pa zgolj več denarja dovolj za ureditev razmer, kar posledično pomeni, da je treba iskati rešitve drugje.« Nanizane so bile tudi rešitve na podlagi vseh teh zadev za vojake, kako bi vojaki po 45. letu prehajali med policiste. Verjamem, da bo tu obstajal nek konsenz, ampak treba se je pogovarjati, le s pogovorom lahko dosežemo vsaj del tega, da bo na koncu večina zadovoljna, nikoli pa ne bodo vsi zadovoljni s tem, kar bo na koncu nastalo.  Specifike so bile, tudi v preteklosti se je pojavljalo, da so nekateri poklici želeli iz javnega sektorja, vendar menim, da ta sistem, ki je sedaj, je dokaj transparenten, vsi vemo, kolikšne so plače posameznikov. In tudi te anomalije, o katerih smo danes slišali, da nekdo ima opravljenih več kot 300 ur nadurnega dela, se zdaj tudi izkazujejo. Danes smo govorili o samem sistemu javnih uslužbencev, ki je na splošno, menim, sicer dobro oblikovan, ima večjo interno mobilnost, profesionalizacijo, učinkovitost, prijaznost, ja, in seveda odgovornost javnih uslužbencev. Ampak pri tem želim izpostaviti, da je pri odgovornosti javnih uslužbencev še veliko rezerv oziroma bomo morali o tej zadevi zelo premišljeno nadaljevati. Kajti pojavljajo se napake ravno pri tem, da se nekomu podpiše 300 ur nadurnega dela in se to ne preverja, odgovornosti pa na koncu nobene. Tako bo tu treba tako na strani vodstvenega kadra, tudi tistih, ki to pripravljajo, iskati   (nadaljevanje) odgovornost, kajti ko bo nekoga, pa tudi javnega uslužbenca udarilo, bom tako grdo rekla, po žepu, potem bo premislil, kaj podpiše. Sama sem se soočala s plačami. Velikokrat sem imela velike težave, pa tudi s samim ocenjevanjem, kajti javni uslužbenci, če ga nisi ocenil z odlično, je govoril, da izvajaš mobing. Ampak glede na to, da si poznal celoten sistem delovanja, si pa ugotovil, da resnično nekateri javni uslužbenci, zgolj peščica je tistih, ki si zaslužijo, ki dosegajo nadpovprečne rezultate, si zaslužijo oceno odlično. Ampak bil si potem na koncu najbolj osovražena oseba. Osebno lahko govorim o lokalni samoupravi, in še danes čutim te posledice. Ampak, na koncu koncev, vem, da sem delala po svoji sposobnosti, po svoji integriteti, in verjamem, da sčasoma bodo tudi ti uslužbenci, če že niso, pa mislim, da marsikateri je ugotovil, da sem ravnala pravilno, je to dobro.  Sistem javnih uslužbencev je dober, ampak absolutno je treba narediti korake naprej. Pogajanja, seveda, s sindikati bodo dolgotrajna, ampak ko bo nek okvir, bo bistveno lažje o tem govoriti.  Danes smo slišali, da je sedanja Vlada nesposobna. Jaz imam počasi tega besednjaka dovolj. Zakaj to pravim. Z vsem dolžnim spoštovanjem do predlagatelja, res ste dosegli najvišji rezultat po volitvah, imeli ste možnost sestaviti vlado, ne vem, takrat ni bilo interesa niti za pogovore, samo čakalo se je, ne vem, ali se je želelo ponovno stopiti na volitve. Jaz verjamem, da nam volivci tega ne bi odobravali. Imeli smo pa drugo najmočnejšo stranko, ki je stopila v te čevlje, se poskušala pogovarjati, in danes imamo Vlado. Vlado imamo, korake spoznava, vidi, kje so težave, in na nek dolgi rok, bom rekla, verjamem, da bodo rezultati tudi vidni.  Glede na vse, kar smo danes slišali, minister je poudaril, da potekajo aktivnosti, kar je tudi na samem hiringu povedal, da se bo zavzemal za odpravo teh anomalij v javnem sektorju. Temu ni kaj oporekati, in verjamem, da bo v tej časovnici to tudi doseženo. Vlada in sindikati si morajo izmenjavati izkušnje, stališča, da bodo uspeli to tudi narediti. Analiza kariernih napredovanj tudi mora biti usklajena s sindikati. To so dolgotrajni postopki. Sami vemo, da vsak najmanjši korak potrebuje veliko pogovorov in dogovorov. In prav je, da se Vlada loteva premišljeno, ne rokohitrsko, kajti enkrat smo se že naučili, da rokohitrske zadeve, ki so bile opažene oziroma na katere se je opozarjalo, ampak potem zaradi časovne stiske niso bile odpravljene, so se pokazale sedaj oziroma jih ima javni sektor že skoraj deset let.  Še enkrat, izstopa ali pa te analize, ki bi pokazala morebiten možen izstop iz enotnega plačnega sistema, absolutno ne odobravam. Absolutno pa podpiram to, da se popravi anomalije, do katerih prihaja. Vsekakor bo še veliko debate glede te plačne skupine E na področju zdravstva, ampak verjemite mi, tudi te plačne skupine C, E, niso samo te problematične, problematične so tudi druge skupine, ne smemo pozabiti na negovalni kader, ki je tudi v zelo slabem položaju.   (nadaljevanje) Tako da dela je veliko, danes kar nekaj časa razpravljamo. Fino bi bilo, da se spravimo in da v nekem doglednem času tudi dobimo te spremembe na mizo in da zakone popravimo čim prej. Hvala lepa.

Ja, dolžan sem replicirati poslanki Bojani Muršič. Ne vem sicer, zakaj je potrebno danes to izpostavljati. Rekla je: »res je, dobili ste najboljši volilni rezultat«. To se je referiralo na Slovensko demokratsko stranko. Čakalo se je, niste se bili pripravljeni pogovarjati. Takrat, ko je predsednik, gospod Janez Janša dobil mandat za sestavo vlade od predsednika republike, gospoda Boruta Pahorja, je vse parlamentarne stranke pisno pozval k pogovorom, vključno z oblikovanimi ekipami, ki naj bi se po področjih pogovarjale o tem kako in na kakšen način naj bi se dogovarjali glede bodočega upravljanja z državo. Vi ste bili tisti, Socialni demokrati in vsi ostali v vladajoči koaliciji, vključno z Levico, ki se niti na te pogovore niste odzvali oziroma se niste bili pripravljeni niti pogovarjati, kaj šele kaj drugega. Tako da to je točna navedba – ne tisto, kar ste vi povedala. Naslednja razpravljavka je poslanka Tina Heferle.

Hvala, predsednik za besedo. Predlagateljica je malo prej povedala, da ne priporočajo ničesar drugega, kar vlada že ne bi delala. In jaz se sprašujem, zakaj potem danes mi tukaj sedimo? Zakaj so sploh potrebna taka priporočila, če pa vlada dela v tej smeri? Gospod Černač tudi vi ste temu pritrdili – očitno niste seznanjeni z delom vlade, kar je okej, to lahko razumem, ampak dajte to drugič urejati preko poslanskih vprašanj recimo, ne pa s sklicevanjem nujnih sej, izrednih sej, na katerih potem ugotovite, da vlada dela točno to, kar ji vi priporočate. Ja, verjetno razlog za sklic te seje tiči nekje drugje. Verjetno tam, kjer je tičal že ob ponedeljkovi izredni seji, ampak okej.  Kolegica predlagateljica in spoštovani gospod Černač, besedilo vaših priporočil je dejansko naročilo vladi, da izdela analizo z možnostjo izločitve iz plačnega sistema in to je neposreden napotek, kaj naj analiza ugotovi. Enko je prej povedal kolega Jani in prav bi bilo, da bi se šele po analizi ocenilo, kateri so tisti ukrepi, ki bi bili nujni, ki bi bili potrebni za izboljšanje stanja v enotnem plačnem sistemu. Ne pa da se že vnaprej določi cilj te analize, ampak okej. Sem že povedala svoje mnenje glede namena predlagatelja v zvezi s sklicem te seje. Praktično vsi v isti glas ponavljamo, da enotni plačni sistem v javnem sektorju, kakršnega imamo danes – torej Virantov enotni plačni sistem, ni dober. Nekateri so to sicer glasno poudarjali že takrat, ko se je ta formiral, pa niso bili uslišani. no, tega se zaveda tudi zdajšnja Vlada Republike Slovenije – kot smo lahko slišali ministra za javno upravo in zato se tudi že izvajajo vse aktivnosti, ki jih je pojasnil minister, s katerim se bodo vse te anomalije, ki so bile v bistvu zasajene že v same temelje Virantovega plačnega sistema, tudi sanirane in odpravljene.  Zaradi vsega tega se vlada med drugim tudi danes pogaja s socialnimi partnerji kot smo slišali glede posameznih ključnih institutov plačnega sistema. Predvsem so tu pomembni načini napredovanja, nagrajevanja delovne uspešnosti, karierni, variabilni sistem nagrajevanja in tako naprej - kot je minister že pojasnil. Današnji sistem sicer pozna variabilno nagrajevanje, ampak ta niti ni primeren, niti ni stimulativen. Današnji sicer recimo tudi ne pozna definiranih osnovnih plač o prehajanju na druga delovna mesta v okviru javnega sektorja in ob zaposlitvi. Ne nazadnje je narobe tudi to recimo, da razvrščanje v plačne razrede temelji zgolj in samo na izobrazbeni strukturi, v resnici pa bi moral temeljiti na sistemu kompetenc posameznika oziroma s tem povezanimi zahtevnostmi, ki jih določeno mesto zahteva. Skratka, kar nekaj je teh stvari, ki niso optimalno urejene in ki jih Vlada že rešuje. Torej zavedanje o tej nepopolnosti sistema je prisotno in Ministrstvo za javno upravo aktivno dela na tem področju. Vendar pa žal, enotni plačni sistem je danes edini sistem, ki ga imamo in ki nekako trenutno funkcionira in v kolikor bomo odprli Pandorino skrinjico in ta trenutek izvedli katerokoli, izvzeli katerokoli skupino javnih uslužbencev iz tega sistema, bomo porušili celotni sistem, pa naj bo še tako slab, bo situacija potem še slabša in tega se je potrebno zavedati, ko govorimo, da bi kar čez noč neko skupino javnih uslužbencev izvzeli in jo obravnavali drugače. Se strinjam, da so določene skupine javnih uslužbencev, ki imajo posebne lastnosti in karakteristike in bi le te verjetno zahtevale posebno obravnavo, ampak tukaj ne moremo reči, da so to samo vojaki in samo zdravstveni delavci, tukaj imamo recimo še policiste, paznike v zaporih, visokošolske profesorje, gasilce, ampak vsekakor jih ta trenutek ne moremo obravnavati na tak način, da bi jih kar generalno izvzeli iz sistema, pač pa je zavoljo stabilnosti javnega sektorja potrebno to urediti smiselno v okviru modalitet obstoječega sistema in to danes se že dogaja. Še enkrat, Ministrstvo za javno upravo in gospod minister so to prej jasno povedali in predstavili. Tako, da današnja priporočila po moji oceni res niso potrebna.  Kot smo prej slišali tudi z vladne strani je državni sekretar, gospod Grošelj, lepo pojasnil, treba se je zavedati, da ne gre zgolj za tehnično odstranitev oziroma izvzem določenih skupin iz enotnega sistema recimo vojakov, ampak bi ta manever prinesel za seboj številna vprašanja, številne situacije in dileme, ki jih ne bi morali reševati kar ad hoc. Morebiten izvzem določenih skupin iz enotnega plačnega sistema brez da bi pri tem vedli kaj se bo dejansko zgodilo ob tem s celotnim sistemom, je kot skakanje v vodo brez da bi preveril koliko je ta voda globoka. In opozorila bi še na en vidik, ki ni zanemarljiv. Čim odpremo to Pandorino srkinjico, se v skrajnem lahko zgodi tudi to, kjer bi verjetno več skupin javnih uslužbencev želela izstopiti iz tega enotnega plačnega sistema, da bi na koncu v tem sistemu ostali samo uradniki in bi v tej posledici lahko začeli vršiti pritisk posameznih plačnih skupin na kolektivne pogodbe in za uveljavljanje posebnih dodatkov za te posamezne skupine, ker danes v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju ti dodatki so urejeni enotno in v skrajni posledici bi se ne nazadnje pojavila tudi negativna kadrovska selekcija. Skratka, zavedati se moramo, da funkcija javne uprave niso samo servisiranje državljanov, ampak ima javna uprava med drugim tudi zelo pomembno regulatorno funkcijo kjer gre dejansko za produkcijo pravnih pravic s katerim se regulira družba. In tudi, ali pa predvsem zaradi tega razloga si nebi smeli privoščiti nekih solo akcij, ki kot rečeno, v tem sistemu lahko privedejo do marsičesa. Tukaj je postopanje ministrstva edino pravilno, pripravljajo se torej prevetritve obstoječega sistema, usklajuje in pogovarja se s sindikati glede ureditve najbolj ključnih institutov plačnega sistema. In še enkrat, ta priporočila danes niso smiselna. Bi pa še tole komentirala, glede na to, da današnja tema odbora je anomalija v enotnem plačnem sistemu, me res čudi izvajanje kolegice poslanke gospe Irgl, ki je govorila o tem, da bi izvzem zdravstvenih delavcev iz enotnega plačnega sistema čudežno pripomoglo k zmanjševanju birokracije v zdravstvu. Govorila je o tem kontekstu in izpostavila odgovornost zdravnika, če bi zdravniki bili izvzeti iz enotnega plačnega sistema ali bi bila njihova odgovornost drugačna ali kako? Ne razumem. To je za vas povezano oziroma bom drugače vprašala, retorično. Ali je to za vas sprejemljivo, da bi na zdravnikov odgovornost vplivalo dejansko dejstvo ali je zdravnik vključen v enotni plačni sistem ali ni? in tukaj se strinjam s kolegico Sluga, ki je izpostavila svoj pomislek glede tega zakaj v resnici danes tukaj sedimo in dejansko je spet namen predlagatelja čisto neki drugi. Če pa se dotaknem še očitkov, ki jih je gospod Mahnič omenil in se dotikajo predsednika Vlade, pa ne želim biti njegova zagovornica, ker gospod Šarec tega ne potrebuje, ampak bi rada samo dosledno in v celoti prebrala njegovo izjavo, ki jo predlagatelj za namene te seje oziroma za namene sklica izredne seje, ki bo v petek, sporno izvzel iz konteksta in ji tako dal čisto drugačen pomen. Namreč premier Šarec je v volilni kampanji dejal nekako tako, kar je prebral kolega Mahnič, »namreč že to napaka, da je vojska sploh v enotnem plačnem sistemu z ostalim javnim sektorjem. To je ena izmed velikih težav«. Tukaj je on naredil piko. Ni pa prebral oziroma dopuščam možnost, da je, je pa res, da bi za policijo, vojsko in vse ostale organe, pa zdaj poudarjam, ta hip to ni možno, ampak najboljša rešitev bi pa bila, da bi šle varnostne-obrabne strukture v posebni sektor. Gospod Šarec je v tej izjavi povedal zgolj in samo to, da je bila napak narejena že ob vzpostavitvi enotnega plačnega sistema in da bi bila boljša rešitev, da bi šel varnostno-obrambne strukture v poseben sektor, seveda v kolikor vzamemo to izjavo v kontekstu v katerem je bila dana, je gospod Šarec govoril o času, ko se je ta enotni sistem vzpostavljal. Zdaj, ko so pa ti deležniki dejansko del enotnega plačnega sistema, pa ni več tako zelo enostavno kot to poskuša predstaviti predlagatelj. In še bolj jasno kot z besedami ta hip to ni možno, namreč izvzem iz enotnega plačnega sistema, bistvo njegove izjave ne bi mogel boljše povzeti. Ampak očitno je predlagatelj manipuliral tudi tokrat, kar mu niti ne zamerim več, glede na to, da smo na take manevre že vsi navajeni, je pa malce zaskrbljujoče, da smo praktično že vsi postali nanje imuni. Hvala.

Tudi tukaj je potrebna replika. Najprej glede tega, da Vlada itak dela in karkoli sklepati o tem ni potrebno, da je bilo rečeno, da se s tem tudi jaz strinjam. Jaz sem povedal, da Vlada dela, ampak v okviru enotnega plačnega sistema in sem izrecno poudaril, da se razhajamo na točki kjer mi predlagamo, da se preveri tudi možnost, tako tudi piše v tem sklepu, ki naj bi ga sprejeli, izključitve teh skupin iz enotnega plačnega sistema. Tako, da zaradi tega je še kako smiselno o tem glasovati oziroma tak sklep sprejeti, ker če se ne preveri scenarija B ne bomo nikoli vedeli ali je boljša ta možnost v okviru enotnega plačnega sistema ali je mogoče boljša neka druga možnost. Glede razprav, ki so bile omenjene s strani predlagatelja in poslanke Irglove, je bilo pa govora tudi o drugih zadevah povezanih s to tematiko, birokracijo v zdravstvu, čakalnih vrstah in vsem ostalim. Kolega Mahnič je pa samo prebral del izjave, ki ste jo tudi vi sama prebrala, tako, da ne vidim v čem bi lahko manipuliral.  Še obvestilo. Namesto poslanca Žana Mahniča na seji sodeluje poslanec Boris Doblekar, Poslanka skupina Slovenske demokratske stranke.  Besedo ima poslanka Anja Bah Žibert.

Hvala lepa za besedo. Glede tega priporočila, ki ga mi predlagamo, je bilo že kar nekaj rečeno. Zdaj, na nek način je poskušano bilo tudi manipulirati s tem, da bi morebiten izvzem omenjenih dveh sektorjev, se pravi zdravstvenih delavcev in pa na drugi strani pripadnikov Slovenske vojske, pomenil absoluten kolaps celotnega sistema potem na drugih področjih. To ne moremo ocenjevati, ker nimamo niti analize kaj bi izločitev pomenila, kaj bi to pomenilo tudi v nadaljnjih pogajanjih, se pa razlikujemo po tem, da mi menimo, da takšna analiza, ki bi pogledala tudi to možnost in to opcijo, bila potrebna. Nekateri ste rekli ja, zakaj pa ne, ne vem, mislim, da je bilo rečeno sodniki in tako naprej. Jaz mislim, da je odgovor zelo preprost. Slovenska vojska rabi za svojo stalno sestavo kar se tiče strateških dokumentov, jaz bom obdelala oba sektorja, v skladu s strateškimi dokumenti bi potrebovali za stalno sestavo 7.600 pripadnikov. 2016 je ta številka že bila pod 7000 pripadnikov. Danes je ta številka 6562 pripadnikov. Se pravi kadrovska skuša na tem področju… ne razumem, je gotovo vidne. Vi primerjate z nekimi drugimi sektorji, pa bi bila zelo vesela podatkov koliko na primer, ker so bili že omenjeni, koliko sodnikov pa je zapustilo sistem, svoj trajni mandat zaradi trenutnega plačnega sistema. Kolikor jaz vem imamo po podatkih v primerjavi z Evropsko unijo celo več sodnikov na določeno število prebivalcev kot je povprečje v Evropi. Tako, da jaz ne bi delala primerjave kar vseh v sistemu. Dejstvo je, da nekje imamo hude težave, nekje jih imamo pa manj ali pa jih sploh nimamo. Ko govorimo o Slovenski vojski je treba poudariti, da gre tukaj ne samo za specifičen poklic, o katerem velikokrat govorimo, ampak gre tudi za sistem, ki je popolnoma drugačen na primer od nekaterih drugih v javnem sektorju. Gre za to, da imajo tukaj pripadniki pogodbe za določen čas, za 10-letno obdobje. In nekdo, ki pride v ta sistem ali pa nekdo, ki pride v nek drug sistem, ki dobi v kratkem času službo za nedoločen čas, je zagotovo razlika, kajti ti ljudje se morajo ukvarjati danes tudi še s težavo kaj bo z njimi po 45. letu. To smo mi ugotavljali že v prejšnjem mandatu, ko smo imeli veliko sej na temu stanja v Slovenski vojski, pa je bilo rečeno, da se bodo našli določeni načini, zaposlitve teh vojakov drugje. Glejte za enkrat ni še nič dorečenega. Ti ljudje nimajo še do danes nobenega zagotovila, da bodo lahko šli v nek drug sistem. Govori se o nekih možnostih, o nekih rešitvah, ampak glejte, ti ljudje se danes ukvarjajo s tem kaj se bo z njimi zgodilo in oni imajo problem danes. In če na eni strani pogledamo, da tisti, ki je na zavodu za zaposlovanju, danes dobi od države 400 evrov, vojak Slovenske vojske v službi domovine radi rečemo dobi pa 300 evrov več. Glejte tukaj so izračuni. Vse je napačno, seveda. Skratka, razlika je tukaj očitna in ne bomo tudi s temi številkami, ki so danes in ki so plače takšne kot so, so zagotovo pač problem in je treba poiskati rešitve, ki bodo motivirale tudi na tem področju. Mi danes vemo, da v Slovenski vojski to ni edini demotivacijski element. So še drugi, to je nenazadnje Slovenska vojska ugotovila sama s svojo raziskavo, ki jo je pred dvema oziroma tremi leti objavila v reviji Slovenska vojska. Tam smo lahko natančno videli, kaj vse je problem in čemu bi se bilo potrebno v prihodnje bolj posvečati. Zdaj v prejšnjem mandatu je pod okriljem ministrice, ki je prišla iz vrst SD, so dobili potem slovenski vojaki tudi neki dodatek, na predlog načelnika takratnega. Tega dodatka, so bili, normalno, zelo veseli. Pomenil je nek dodatek, pomenil je dodatna sredstva. Danes, pod novo načelnico in novim ministrom, se je ta dodatek ukinil, spremenil, razpolovil oziroma je zdaj namenjen samo določenim. Aktualni minister pa je pa celo rekel, da je bilo tisto, kar je bilo takrat sprejeto, protizakonito. Jaz danes poslušam, kako slab in nemogoč je bil plačni sistem, ki ga je sprejela takratna vlada 2008, v tem času se pa kar je reševalo po posameznih sektorjih s težavami, pa očitno delovalo protizakonito. In tukaj pa se seveda absolutno razlikujemo.  Zadaj plačni sistem, ki je bil takrat narejen in danes mu radi očitate, da je bil narejen tik pred volitvami, je že takrat bil deležen številnih ostrih polemik. Tudi nekih žolčnih razprav in tudi posamezniki v sistemu niso bili zadovoljni. Zato odgovor vsem tistim, ki govorijo, da je bila to želja takratne vlade, da obdrži svojo oblast, je smešen. Je smešen, kajti dejstvo je, da je šlo za zelo zahteven sprejem dokumenta in tukaj se strinjam s kolegico, ki je prej povedala, da je pred tem veljal anarhizem na posameznih področjih in da je šlo za to, da se stvar uredi. Tisti pač, ki vedno kalkulirate vse z volitvami, dobro jutro, ne. Dobro jutro. Verjetno bi bilo veliko lažje, če takrat bi se počakalo, pa niti ne bi bilo potrebno v tistem času se ukvarjati z zahtevnimi, ne samo polemikami, ampak tudi z razpravami znotraj teh skupin, ki so bile zahtevne, tudi sama sem to takrat spremljala.  Potem imamo na drugi strani zdravnike in zdravstvene delavce. Zakaj tudi tukaj bi pričakovali ali pa upali, da bo prišlo do neke analize. Zato, ker je tudi ta sistem trenutno, pravzaprav več, po posameznih področjih, ne da ne deluje, ampak smo pred kolapsom ali pa je že kolapsiral. Zdaj, prej je bilo rečeno, pa saj ni še tako hudo, bomo pač pripravili analize, iščemo rešitve. Povejte mi, ali je lahko še slabše, za ljudi, bom dala primer, danes živijo v Nazarjih, kjer so dali vsi družinski zdravniki oziroma zdravniki družinske medicine odpoved in je ostalo 10 tisoč ljudi brez zdravnika. Res, a je lahko za te ljudi še slabše? Jaz mislim, da ne. Ampak žal to ni edini primer. Žal to ni edini primer. In pač na področju zdravstva, glejte, tudi tako že govorimo, ker je bila izpostavljena tako imenovana družinska medicina, so katastrofalni odzivi za to specializacijo. Mislim, da je številka nekaj čez 60 razpisnih mest, odziv pa 12 zdravnikov, ki se za to odločajo. Potem se je, seveda, da grem naprej v tem sistemu, želelo reševati ali reševati z ljudmi, ki prihajajo iz nekih drugih držav. Mene so danes zdravniki obvestili, da veste kaj se dogaja. Ti ljudje pridejo z drugih držav, dobijo delovno dovoljenje, če je potrebno tudi, kar se tiče dokumentacije, ki mora biti v skladu z nekimi zavezami, ki jih imajo, vse to uredijo in ko to dobijo, grejo naprej proti zahodu. Dajo že odpovedi. Se pravi, izkoristijo ta sistem, samo zato, da je skok za naprej. Glejte, to vam govorim direktno iz področja oziroma iz strani zdravnikov, ki se pač s takimi kolegicami in kolegi tudi srečujejo. Jaz verjamem in se strinjam z vsemi tistimi, ki pravijo, da niso plače vse in da ni edini problem, seveda, plača, vendar pa je težko razumet, ali veste, da pač zdravnik, ki konča fakulteto, dobi plače, mislim da je tu lepo ponazorjeno – tisoč 300 evrov, z dodatki za prehrano in prevoz. Zdaj, veste, tisti ne, ki vsaj od blizu kdaj pač znal, kako je na fakultetah za medicino, saj to vsi lahko vemo, pa verjetno vemo, da njihov študij traja 6 let, študij na drugih fakultetah pa 3 leta. Ampak to je samo osnovni študij, potem pa je tudi še obvezna specializacija, ki traja od 3 do 4 leta, od 3 do 4 leta. Tako da, jaz razumem, da nekateri imate pomisleke, zakaj pa ta dva sektorja, ne? Ne razumem pa vas, da pač nočete videti nekih stvari, da se ta dva sektorja pa, kar v velikih stvareh, odstopata od drugih. Se pravi, eno je gotovo to, da primanjkuje, hudo primanjkuje kadrov in drugo, da pogoji pri njih so drugačni, kot so kje drugje in zato se mi zdi, da bi bil zdrav razmislek in priporočilo, ne? Prej je bilo rečeno s strani kolegice, da naročamo, ne? Zdaj, jaz ne vem, od kdaj je naročilo pa priporočilo eno in isto, ampak, priporočilo, da bi pa morda pogledal, kaj bi pomenil izvzem takšnega sistema, pa ne vidim nič slabega. Res se strinjam, da tudi to ne bo verjetno rešilo čakalnih vrst, da ne bo rešilo tega, da nekateri zdravniki ne bodo odhajali iz sistema. Absolutno temu pritrjujem. Res je, kajti težave so še mnoge druge in tudi zelo obsežne. Zdaj, nekateri ste rekli 300 ur imajo posamezniki, ki jim pač jih nadrejeni odobrijo, s tem na drugi strani pa imamo veliko zdravnikov znotraj sistema, ki ne opravljajo dodatnega dela, zunaj tiste službe pa izgorevajo. Pojdite si pogledat njihove, kako je z njihovimi, potem odstotki zdravstvenega stanja in vsega ostalega, boste videli, kakšna izgorelost visoka je, pri zdravnikih, tudi starostna doba je manjša, kot pri drugih poklicih. In, veste, včasih je človek res zgrožen, ko dobi podatek zdravnika, ki je delal izključno v sistemu, delal, kar se da maksimalno in potem dobi nadzor s strani zavarovalnice, samo za primerjavo, ne - da bojo pač tudi nekateri bolje razumeli ta sistem – dobi nadzor s strani zavarovalnice, ki bi moral biti namenjen izključno uporabi sredstev, se pravi uporabi zdravil. Vendar ta nadzornik se začne ukvarjati z njihovim specialističnim delom. Se pravi, povsem druge stvari z njimi obračunava in jemlje in krade, ne čas, ampak ogromno energije teh ljudi, da predstavijo, zakaj je tako, kar jim sploh ne bi bilo treba in potem, ko imajo ti ljudje dovolj in se pritožijo nad takim ravnanjem, kot je ravnanje, na primer, gospoda Fürsta(?), ker je bil pač eksplicitno izpostavljen, je on pritožbeni organ. Veste, potem pa si nekdo reče, pa dobro, ali jaz, ali sem jaz študiral? Ali sem se jaz mučil in hotel delati v dobro ljudi, za zdravje, da bom pač bil deležen po teh nekih obračunaval, s strani sistema, ki za tisto sploh ni poklican oziroma za tisto področje, ki sploh ni poklica, ampak to se dogaja in tudi takšne stvari zdravniki opozarjajo. Tako da, absolutno ni in ni izključno in danes je bilo v nekih debatah čutiti, da je problem teh ljudi samo plača in izključno plača – ni res.   (nadaljevanje) Je pa plača gotovo tisti del, ki bi morda doprinesel k temu, da nekateri ljudje bi morda ostali ali pa ne bi iskali priložnosti drugje.  In meni je žal za razprave, ker smo poslušali rajši tisto, kar se je dogajalo, ne vem 2008, se pravi deset in let več nazaj, ko se je nekaj sprejemalo. Vsi vemo, da je tako zakon, kot sistemi so živ organizem. Gre za to, da se stvari spreminjajo, da se tisto, kar je slabo, opravi, izboljša, tisto, kar je zastaralo, spremeni. Ampak v redu, nekateri ste želeli graditi na tem. Jaz pa še vedno menim, da bi bila taka analiza koristna. Saj nikjer ne piše, da ne smete narediti analize tudi za kakšno drugo področje znotraj plačnega sistema. Vem, ker so bili nekje omenjeni policisti, ki imajo nekako podobne zahteve kot vojaki. Mislim, jaz ne vidim nobenih težav, kajti analiza sama po sebi še ne govori o tem, da je pa tisto najboljša rešitev, daje pa podatke, da vidimo, kaj bi se v samem sistemu oziroma v državi zgodilo.  Tako da meni je žal, da se je danes hotelo polemizirati. Nekateri ste hoteli polemizirati s tem, kako posamezniki so zgolj zaslužkarji v sistemu, drugi pa saj imajo že ves čas težave - ocena Slovenske vojske ni vezana na plače. Seveda ni vezana na plače, dragi moji. Če bi bila vezana na plače, teh 6 tisoč ljudi danes sploh ne bilo več notri. Zapomnite si, ne bi jih bilo. Ampak nekateri pa res še vztrajajo zato, ker jim je do tega in res, kar je prej tudi kolega Černač povedal – tudi sistem tega, koliko imamo navadnih vojakov, pa potem višjih v strukturi, je smešno. Če pa še pogledamo, kakšno imamo razmerje potem v samem organizacijskem delu ministrstva pa Slovenski vojski, je pa še bolj žalostno vse skupaj.  In resno, jaz vidim, da pri vsakih razpravah, vsakem predlogu, ki jih da Slovenska demokratska stranka, naletimo zgolj na en sam strah. Pa česa vas je strah, no. Zdaj, če koga mora biti kaj strah, mora biti strah verjetno državljanke in državljane, če slišijo na to, da se ne znamo pogovarjati, niti slišati. Ampak ne vas biti strah, če nekdo pravi, da celo pripravlja neke rešitve in to, da bi morda k temu dodal še kakšen dodatek in naredil še kakšno analizo. Mislim, zakaj toliko političnega žolča za tako stvar, ki bi jo potem lahko absolutno zavrnili. Saj nihče ni rekel, da je to edina in izključna možna rešitev. Morda bo ministrstvo pripeljalo boljšo, ampak ta trenutek, je skrb na teh dveh področjih res izjemna, ker je stanje v državi težko. Zdaj, jaz verjamem, da sistem lahko živi brez kakega dela kadra, kjer ne gre za življenjsko, za to, da se… da gre za življenja. Če pa ena cela občina ostane zdravnikov, a veste, tukaj so pa že ogrožena življenja lahko. In dajmo se enkrat res v tem Državnem zboru pogovarjati. Ne se bati priporočil, pa predlogov Slovenske demokratske stranke. Za nami stoji 25 % volivk in volivcev na zadnjih volitvah. To je več kot 222 tisoč volivk in volivcev in glejte no, dajte, ne se nas kar naprej bati, ampak dajte nas kdaj tudi poslušati. Ker naslednja stranka potem je imela pol manj volivcev in jaz, če bi bila na njihovem mestu, bi kdaj prisluhnila tudi tistim, ki jim ljudje v tej državi ali pa jim v tej državi ali pa nam v tej državi zaupajo več oziroma jih je več, ki nam zaupa. Hvala.

Naslednji ima besedo podpredsednik odbora, Igor Peček.

Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani vsi prisotni! Veliko je bilo danes že povedanega, ne bi se opredeljeval glede vsega, glede na to, da smo se z večino povedanega tudi strinjali. Vsekakor pa bi želel poudariti še eno stvar, zato se moram navezati tudi na določene točke iz razprave in pa obrazložitve odgovornih predstavnikov Vlade. Vsekakor ne želim zagovarjati enotnega plačnega sistema zgolj in samo zaradi tega, ker ga imamo. Tudi sam menim, da ni objektiven, ni dober, niti ni pravičen. Predvsem iz vidika določitve objektivnih mehanizmov v za oceno oziroma izplačilo tako imenovanega variabilnega dela,zdaj, ali mu rečemo, da je to variabilni del ali delovno uspešnost je zame v bistvu enako.  Drugi del, ki je ključen in se mi zdi, da ga je potrebno opredeliti je nova sistemizacija delovnih mest, glede na to, da se je v tem obdobju precej spreminjala in pa tudi definicija kompetenc, ki je s tem povezana. Pravzaprav sem tako razumel tudi ministra a javno upravo, gospoda Medveda, in se z njim tudi strinjam, čeprav sem potem iz razprave ocenil, da mogoče določen stvari so bile od kolegov razumljene drugače. Zdaj, če se opredelim do same vsebine predloga priporočila, potem moram reči, da se mi zdi smiseln. Namreč v vsebini SDS navaja, da je potrebno preveriti sistem z vidika njegove vzdržnosti in konsistentnosti in potem je navedeno kar nekaj elementov, katere je tudi minister povedal, da jih preverjajo in tudi oni so jih navedli, da so pomembni.  Eno stvar nisem zasledil v razpravi, niti v priporočilu, to je definicija plačne premije. Zdaj, ko govorimo o definiciji plačne premije moramo izhajati iz tega, kaj želimo s plačno politiko doseči, predvsem jo je pa treba poznati v osnovi. Jaz sem prepričan, da je določena definicija tudi že narejena, bi pa jo bilo potrebno na spremembe, ki pa so bile poudarjene tudi v razpravah, ki se dogajajo v primerjavi zasebnega in pa javnega sektorja narediti ponovno.  Osnova enotnega plačnega sistema je bila povedana. Mora biti transparenten in javen, ta je, in pa tisto, kar je, da plačni sistem obvladuje in kontrolira maso plač v javnem sektorju, zaradi tega je predvidevan, pa se ne želim vračati na leto 2008 oziroma 2009, takrat ko so bile določene spremembe še narejene je bil tudi uveden.  Predlagatelj navaja prenizke plače tako v vojski kot v zdravstvu. Sam osebno bi se s tem tudi strinjal, ne morem se pa strinjati s tem, da se zanašamo, da izločitev oziroma zanašajo, da izločitev ne bo vplivala na skupno maso plač. Jaz temu enostavno ne morem verjeti. Zdaj, bolj kor prenizke plače, kolegica Anja Bah Žibert je omenila plačo specializanta oziroma ko konča fakulteto, jaz bi rad samo razjasnil določen stvari, ko študent medicine konča fakulteto mora opraviti najprej pripravniški izpit, potem mora izpolniti pogoje za specializacijo, pred tem pa še opraviti pripravništvo. In to traja pri tistih zelo pridnih najmanj leto in pol. torej je star 27 let in ima tudi po dveh letih, namreč specializacija traja 5 let v povprečju, ne 3, še vedno plačo tisoč 300 evrov. Gospod, ki bo pa prišel kolegici Evi Irgl popraviti pipo bo pa verjetno zaslužil več. Pa nimam nič proti temu, da gospod, ki zna popraviti pipo zasluži več. Narobe se mi zdi, da študent medicine, ki že tudi v dobi specializacije opravlja določene samostojne naloge zasluži tisoč 300 evrov z vsemi dodatki. To pa je tisto, kar nas lahko skrbi vse skupaj.  Kar se tiče vojske je moje osebno, ampak tukaj bi pa res rad poudaril poudaril, moje osebno mnenje, da se sprašujem ali je bolje imeti 10 tisoč nemotiviranih in neusposobljenih in slabo opremljenih vojakov ali imam raje 5 tisoč dobro opremljenih in motiviranih. Ampak še enkrat poudarjam, to je moje osebno mnenje. Sem pa prepričan, če bi srečal kateregakoli podjetnika iz zasebnega sektorja in bi ga vprašal ali imaš raje 10 slabih in nemotiviranih delavcev ali 3 dobre in motivirane, mislim, da odgovora ne potrebujem. Sam osebno nisem za to, da pride do izločanja katerekoli delovne skupine izven enotnega plačnega sistema, ker to pomeni, da sistema absolutno ne bomo mogli več obvladovati in to je minister večkrat povedal in to mu verjamem. In jaz mislim, da mu to verjamemo vsi, pa to želimo ali ne. Absolutno pa sem za to, da se ga preoblikuje in da se ga preoblikuje tako, da bo variabilni imel del, imel potrebno težo in bo delal razliko med motiviranimi in nemotiviranimi. Ne rečem, da je to lahko, daleč od tega. Govorimo o sistemu 170 tisoč zaposlenih. Včasih je to težko narediti v podjetju, kjer imaš 20 zaposlenih. Bolj pomembno se mi zdi, da se ta sistem obnavlja, tako kot se mora obnavljati sistem sistemizacije v podjetju, ki se spreminja, razvija in raste in da se temu prilagajajo tudi kompetence, ki jih za določena delovna potrebujemo. Ni zgolj izobrazba tista, ki definira plačo, potrebo in pa tudi,recimo, temu zahtevano znanje zaposlenega, ki ga na določeno mesto kadrujem.  Kar se tiče priporočila bom skrajšal, menim, da ni potrebno. Raje kot analizo možnosti, čeprav se strinjam, da je dobrodošla, vsaka analiza je dobrodošla, zato ker na podlagi analize potem lahko naredimo določene zaključke. Ampak vseeno bi v tem trenutku raje kot analizo videl predloge konkretnih ukrepov, to, kar nam je minister tudi na nek način obljubil in verjamem, da na tem delajo, sploh ni dvoma o tem. Namreč, tudi iz razloga, ker v izločitvi določenih delovnih skupin vidim preveliko tveganj. Toliko sem hotel še sam dodati. Drugače pa, hvala lepa predsednik.

Hvala. Zadnji je k razpravi prijavljen še poslanec in podpredsednik Predrag Baković.

Hvala lepa. Saj ne bom dolg, pravzaprav ste večinoma že vsi vse povedali. Tudi sam bi morda povedal, kako si razlagam to priporočilo. Torej, najprej pripraviti analizo z vidika vzdržnosti in konsistentnosti, hkrati pa se izpostavljata dve posamezni stroki ali pa dva posamezna sektorja. To sta zdravstveni in pa vojaški. In tudi meni se tukaj postavlja vprašanje, ne samo vprašanje, zagotovo bo prišlo takoj do reakcije, kjer se bodo začeli o tem o tem spraševati gasilci, morda inšpektorji inšpektorskih služb, pravosodni policisti, policisti in tako naprej zakaj tudi oni ne. Poglejte, jaz sem tudi sam bil v javnem sektorju in se spomnim določenih anomalij tudi že prej. Spomni se, ko je država javnim uslužbencem bila dolžna denar in smo dobili neke certifikate oziroma pokojninske bone. Kako je že tam prišlo do nekih razlik, eni smo dobili pokojninske bone, drugi so dobili denar, tretji so dobili oboje. In so potem imeli možnost ali vračati bone ali pa vračati denar. Pa smo bili vsi v istem sektorju. In seveda da se ne pomnim, kako se je prevedlo v različnih panogah, če lahko temu tako rečem, tudi prevajanje teh plačnih razredov, ko je, recimo, vem za policijo, znotraj ene tarifne skupine so vsi šli na spodnji razred, dočim vem iz lastnih izkušenj, da v zdravstvo so se prevajali drugače, marsikaterem zavodu. In tudi tukaj so bile razlike. Da ne govorim o dodatku za pripravljenost, kako so si ga izplačevali, pa gre zopet v javnem sektorju. In kako so si v javnem sektorju različni tolmačili isto uredbo o povračilo stroškov prevoza na delo. Če pa sedaj, pa kljub temu, da smo bili v nekem enotnem plačilnem sistemu in če sedaj izvzamemo neko skupino, bodo te anomalije še hujše, še slabše bo. In če razmišljamo o tem, da izločimo posamezno skupino iz enotnega plačilnega sistema, bo to imelo za posledico plaz zahtev, če tudi ne bo, bom rekel, ne bo upravičeno ali pa bomo imeli, da ni upravičeno, bodo te zahteve ostajale. Tudi če se to zgodi, bodo anomalije še hujše od tistih, ki so se nam dogajale znotraj, bom rekel enotnega plačilnega sistema. Tako da, jaz pravim, da je tukaj treba resnično razmisliti že o sami termina, ker s tem damo zagon in voljo nekomu, da jih dražimo s tem, da bomo nekomu morda, da ga bomo spravili ven iz enotnega plačilnega razreda. Seveda, vsak bo nekako tako razmišljal. Seveda, Policija je tista prva, ki je že zdavnaj začela razmišljati o temu zaradi narave dela. Tako kot je bilo rečeno, 365 dni v letu nosijo orožje, izvajajo pooblastila, so vedno pod takšnim in drugačnim pritiskom in zagotovo imajo tudi oni pravico, da zahtevajo to, če že razpravljamo o posameznih panogah. Torej to je zame precej nevarna zadeva, zato tudi sam ne bom tega priporočila podprl.  Hvala.

Zaključili smo razpravo. Videl pa sem, s strani gostov, še prej eno roko, tako da ne vem, če želi še kdo od ostalih. Državni sekretar je želel, želi še minister mogoče dopolnitev? Ne.  Potem pa dajem besedo še dr. Klemnu Grošlju. Izvolite.

Ja, hvala lepa za besedo.  Jaz bi samo na kratko ene par stvari omenil. Zdaj sam s številkami ne bom tukaj manipuliral. Zdaj, dejstvo je, da nekaj so izhodiščne plače, nekaj so pa neto prejemki pripadnikov Slovenske vojske, ampak pač to ne bom. Zdaj, se pravi po letu 45, to je bil eden od problemov, ki je bil tukaj izpostavljen. Tukaj bi rad poudaril, da bo do konca meseca pripravljen skupen predlog štirih ministrstev, kako bi ta problem rešili. In tudi to je praktičen primer, kjer bi se ta rešitev z izločitvijo vojske oziroma obrambnega sistem iz enotnega sistema, dejansko ta rešitev porušila. Poleg tega smo mi pripravili na ministrstvu vrsto drugih ukrepov in smo v okviru socialnega dialoga to že predstavili vsem štirim reprezentativnim sindikatom in dobili podporo in so se strinjali, da so to rešitve, ki bodo do neke mere rešile ta problem. Zdaj tisto, kar je treba poudariti. Ta izstop danes daje vtis, da je v obrambnem sistemu enotno mnenje okoli tega izstopa. Tukaj bi pa vendarle rad poudaril, da tega enotnega mnenja ni in da tukaj v socialnem dialogu, bo, tudi če bi do tega prišlo, bi bil potreben velik angažma in veliko energije, da bi se prepričalo vse partnerje.  Zdaj glede odhodov. Tukaj je treba upoštevati te številke, ki se uporabljajo. Ene številke so vezane na odhode zaradi prekinitev pogodb, drugo so odhodi, ki so vezani na upokojevanje. Vsi ti trendi so negativni že nekaj let. Tiso, kar se mi trudimo, je to, da bodo pripadniki imeli, kot sem rekel v uvodnem nastopu, rešitve za, bom rekel, povečanje privlačnosti vojaškega poklica, zadrževanje in pa tisto, kar sem rekel po tem, ko nastopi po letu 45. In če bi šli v izvzetje iz tega sistema, potem bi morali tudi to rešitev po 45 letu iskati v tistem sistemu. Treba pa je poudariti, da je večina, velika večina sistemov, ki temeljijo na avtonomnem plačnem sistemu za oborožene sile, se tega problema pravzaprav ne rešuje. Če pogledate anglosaksonski sistem, oni tega po letu, po tem ne poznajo in imajo samo po tem veteransko oskrbo. Potem je tukaj še vprašanje pooblaščenih uradih oseb. Je treba gledati malce širše. Ne samo pripadnike Slovenske vojske. Iz javnih virov je razvidno, da se s problemom pridobivanja kadrov pravzaprav soočajo vse kategorije, celotna ta kategorija pooblaščenih uradnih oseb. In pa rad bi še poudaril glede 59. člena, ki je bil zdaj tolikokrat poudarjen. To je člen, to je dodatek, za povečan obseg dela oziroma dodatno obremenitev in ta vlada ga ni ukinila, ampak ta vlada je dejansko razširila obseg upravičencev. Tako da tukaj pripadniki, ki so v teh kategorijah, ta dodatek še vedno prejemajo. Tako da mi tega dodatka nismo ukinili, smo pa seveda razširili pravni temelj. Tisto, kar pa je bilo sporno pri prejšnjem sklepu, pa je bilo to, da je dejansko, praktično, celotna, celo vsi pripadniki Slovenske vojske so prejemali ta dodatek, pod, bom rekle, domnevo, da so preobremenjeni.

S tem smo zaključili razpravo in lahko preidemo na odločanje.  Na glasovanje bom najprej dal amandma Poslanske skupine Nova Slovenija - krščanski demokrati k predlogu priporočila oziroma k 1. točki predloga priporočila. Želi kdo obrazložiti glas? Ugotavljam, da ne, tako da lahko preidemo na glasovanje. Glasujemo.  Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da je bil ta amandma zavrnjen.  Zaradi tega lahko preidemo na glasovanje o predlogu priporočila oziroma o 1. točki predloga priporočila. Želi kdo obrazložiti tukaj glas? (Ne.) Glasujemo.  Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (9 članov.) Ugotavljam, da predlog priporočila ni bil sprejet.  Na podlagi razlage Komisije za Poslovnik v zvezi z drugim odstavkom 61. člena Poslovnika Državnega zbora z dne 9. decembra 2019 ugotavljam, da je obravnava predloga priporočila v zvezi z anomalijami v sistemu plač v javnem sektorju na matičnem delovnem telesu končana.  S tem zaključujem drugo obravnavo predloga priporočila. Odbor bo pripravil poročilo v katerega bo to ugotovitev vključil in ga posredoval predsedniku Državnega zbora. v skladu z 42. členom Poslovnika Državnega zbora moramo še določiti poročevalca. Predlagam, da sem poročevalec predsedujoči, če se strinjate. Ugotavljam, da ni nasprotovanja.  S tem lahko zaključim to točko dnevnega reda in tudi današnjo sejo odbora. Hvala za sodelovanje in lep dan še naprej.