35. nujna seja

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

5. 2. 2020
podatki objavljeni: 5. 2. 2020

Transkript

Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam! Pričenjamo 35. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Na seji kot nadomestni člani sodelujejo: mag. Bojana Muršič namesto Soniboja Knežaka in Tomaž Lisec na mesto mag. Karmen Furman.  S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red, je samo ena točka: Nedopustne zlorabe sistema osebne asistence. Ker v rakovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem. Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - NEDOPUSTNE ZLORABE SISTEMA OSEBNE ASISTENCE. Gradivo, zahteva Poslanske skupine NSi za sklic nujne seje odbora je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem. Naknadno ste dobili še pripombe zainteresirane javnosti v sistemu Udis. Na sejo so vabljeni v imenu predlagateljev PS NSi Iva Dimic, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inštitut za socialno varstvo Republike Slovenije, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Zveza paraplegikov Slovenije, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Sonček zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Zveza Sožitje, Zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, Zavod osebna asistenca Pomurja, Društvo Distrofikov, Društvo študentov invalidov Slovenije, Društvo za pomoč osebam z motnjami v razvoju, Zavod brez ovir, Sindikat OA, FB iniciativa malih izvajalcev, OA in FIHO direktor Vlado Kukavica.  Začenjam obravnavo navedene točke. Najprej prosim predstavnika NSi Ivo Dimic, da nam predstavi njihov predlog za obravnavo te problematike.  Izvolite, beseda je vaša.
Hvala lepa spoštovani predsednik. Spoštovani vsi, ki ste danes prisotni na seji. Verjame, da je seja, kjer obravnavamo osebno asistenco, ki se tiče dejansko invalidov in vseh, ki so na nek način povezani zelo pomembna tema, zato res hvala tudi za več velik odziv, tudi za pisne odzive, ki smo jih prejemali. Seveda smo prejemali tako, bom rekla obrazložitve, kako vidijo osebno asistenco, kako jo doživljajo, pa o tem več v nadaljevanju. Naj bo jasno, da smo v Novi Sloveniji leta 2017, ko smo vložili v obravnavo predlog zakona o osebni asistenci želeli eno stvar narediti in to je omogočiti vsem invalidom, da lahko živijo samostojno kvalitetno življenje c domači oskrbi ali v bivalnih skupnostih. Jaz lahko rečem, da zakon je zaživel s 1. 1. 2019, se pravi, da je eno dobro leto odkar se izvaja in lahko rečem, da je zakon življenje invalidov izboljšal. Jaz računam, da boste tudi to vi povedali, kako je glede na vsa pretekla odločanja, obravnave vseh zakonov do leta 2017, ko je enostavno ni bilo tudi politične volje, da bi se tak zakon sprejel. Mislim, da smo takrat naredili kora naprej vse poslanske skupine in da smo ta zakon resnično vsi sprejeli s tem, da bi omogočil čim bolj samostojno in kvalitetno življenje ter boljšo vključitev invalidov v družbo. Se mi zdi, da je prav, da povemo kaj praktično ali kako smo tudi zapisali kaj je osebna asistenca. Osebna asistenca je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnih ne more izvajati sam zardi vrste ali stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno in enakopravno življenje v družbi, pomembno prispeva k deinstitucionalizaciji in kot taka predstavlja tudi uresničevanje konvencije o pravicah invalidov. Še enkrat povem, sem res vesela in ponosna, da smo mi v tem Državnem zboru po 25 letih bili zmožni to sprejeti in da se to izvaja.  Se mi zdi, da je bil zakon dober, dobronameren, da je omogočil najbolj ranljivim invalidom pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjski potreb, pri osebni higieni, pri hranjenju in oblačenju in da so v vsej tej zgodbi največji kapital ljudje. Ljudje, tako invalidi, kot osebni asistenti, kot izvajalci. Mislim, da tukaj ni mimo te človeške note ne moremo iti in da je zelo pomembno tudi kako gre naprej.  Seveda so se pojavile ali pa smo bili obveščeni, pa tudi iz medijev smo zasledili, da se pojavljajo neka odstopanja glede same osebne asistence, zato smo mi tudi seveda sklicali današnjo sejo, da vendarle pogledamo kje prihaja do napak, kje mogoče stvari niso še dobro postavljene in da skupaj z vami poiščemo rešitve. Jaz se držim načela, ki je v tem Državnem zboru velikokrat omenjeno. Nič o invalidih brez invalidov. Zato sem vesela tega vašega velikega odziva, da bi lahko skupaj rekli ali skupaj dorekli kaj, na kakšen način lahko zadevo še izboljšamo.  Res si želim, da se sistem postavi tako, da bo čim manj pomanjkljiv in da bo čim manj napak imel. In se mi zdi, da smo danes tukaj, tudi seveda pristojno ministrstvo za delo, predstavnik, državni sekretar je tukaj in da se zakon popravi. Mi smo seveda v prvotnem predlogu pripravili sklepe, bom pa danes povedala, da smo se glede drugega in četrtega sklepa dogovorili in mislim, da je prav, da preberem kateri so sklepi, ki smo jih predlagali in preberem že tiste, katere smo se nekako med poslanskimi skupinami uskladili.  Prvi sklep gre v smer, da: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku treh mesecev opravi podrobno analizo izvajanja osebne asistence v letu 2019 in o tem obvesti Državni zbor Republike Slovenije«. Drugi sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da nemudoma zagotovi izvajanje učinkovitega nadzora nad izvajalci osebne asistence.« Tretji sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da z novelacijo Zakona o osebni asistenci do 20. junija 2020 uveljavi primerne varovalke, da do zlorab zakona ne bi več prihajalo in da bi kršitelje učinkovito odkrivali in sankcionirali«. Seveda je ta, bom rekla, vprašljivo… Mi smo te sklepe pripravil mogoče še preden je prišlo do odstopa predsednika Vlade, ampak, se mi zdi, da je vseeno, ta sklep ostaja noter in se bo o njem tudi kasneje, na koncu, glasovalo. In četrti sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da pred pričetkom parlamentarnih počitnic 2020, poroča odboru o izvedenih ukrepih in stanju na področju izvajanja osebne asistence v Republiki Sloveniji.« Želim še povedat da, ko smo pripravljal zakon, je naš zakon slonel na podatkih, ki jih je seveda pripravil ali pa, na njihovih, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, tako da, izhodišča so ali pa, izhodišča za zakon so bila na podlagi njihove raziskave in sem seveda tudi obveščena, da inštitut za socialno varstvo že pripravlja, že pregleduje, se že odvijajo pregledi, tudi glede same osebne asistence, tako da, je v prihodnjih mesecih, v spomladanskih mesecih, mislim da meseca marca že lahko pričakujemo prve rezultate, ki pa seveda bojo dal potem še večjo podlago za nadaljnje možnosti iskanja najboljših rešitev za invalide. Še enkrat pa naj povem, da si želim, da bi današnja razprava bila konstruktivna, da bi danes res poskušal prisluhnit tistim, ki dejansko jim je zakon omogočil neko dostojnejše, lažje življenje. Se zavedam, da imamo take, velike izvajalce, imamo manjše izvajalce, imamo v osebni asistenci vpete tudi družinske člane. Vsem želimo prisluhnit in seveda tudi imet neko empatijo, razumevanje, zakaj je temu tako in, si želim seveda in naš cilj je, da imamo osebno asistenco dobro organizirano, da imamo dostop, da bo osebna asistenca dostopna invalidom, seveda čim širšemu krogu in se nadejam neke dobre konstruktivne razprave in seveda tudi mogoče nekih pogledov, za katere še ne vemo, pa bojo nas s tem obogatil in tudi naše nadaljnjo delo. Tako da, se zahvaljujem zaenkrat. Hvala.
Jaz se tudi zahvaljujem za dodatna pojasnila. Besedo dajem Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Mag. Urban Krajcar, beseda je vaša.
Urban Krajcar
Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gostje. Izvajanje storitev osebne asistence v Sloveniji ni novost. Pred sprejemom in uveljavitvijo Zakona o osebni asistenci, se je osebna asistenca izvajala programsko. Izvajalci so bili izbrani na javnem razpisu. Ministrstvo je v obdobju od leta 2015 do 2018, v povprečju mesečno sofinanciralo stroške dela za 322 osebnih asistentov, pri tem seveda je upoštevan preračun na polno 40 urno zaposlitev na teden in sicer, v višini 760 evrov mesečno, na zaposlenega osebnega asistenta. Izvajalci osebne asistence so bili invalidske organizacije in društva. V programe je bilo vključenih približno tisoč 200 invalidov, od tega gibalno oviranih približno 50 %. V povprečju so prejemali 14,6 ure osebne asistence tedensko. Pri tem velja poudariti, da vsi ti uporabniki niso prejemali storitve osebne asistence v potrebnem obsegu številu ur, ki bi jih potrebovali, temveč manj, glede na njihove potrebe. Prav tako se tudi vsem uporabnikom, ki bi osebno asistenco dejansko potrebovali, le ta ni mogla zagotoviti. S sprejemom Zakona o osebni asistenci, je osebna asistenca postala pravica. Do nje so upravičeni vsi uporabniki pod enakimi pogoji, ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Prav zato pomeni Zakon o osebni asistenci velik napredek v razvoju invalidskega varstva. Zakon je postavil uporabnika v središče, obseg storitev osebne asistence se ugotavlja glede na potrebe uporabnika, uporabnik sam izbere izvajalca osebne asistence in uporabnik mora imeti nadzor nad organizacijo in oblikovanjem osebne asistence, glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje in želje. Glede na vse navedeno, se z zakonom uresničuje tudi eden temeljnih ciljev konvencije o pravicah invalidov. Osebna asistenca je torej pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno aktivno in je enakopravno vključen v družbo. Pri načrtovanju in izvajanju osebne asistence je potrebno upoštevati spoštovanje in dostojanstvo uporabnika, pravico do svobodne izbire in odločanja med postopkom uveljavljanja pravice do osebne asistence in njenim izvajanjem, omogočiti vključenost v družbo, individualno obravnavo, ter zagotavljanje enakih možnosti, ter dostopnosti. Zakon med drugim določa tudi postopek za uveljavljanje pravice do osebne asistence, pogoji, ki jih morajo izpolnjevati izvajalci osebne asistence in osebni asistenci, ter tudi nadzor nad izvajanjem osebne asistence. Ob predstavitvi stališča Vlade je priložnost za opredelitev tudi do gradiva, v povezavi z osebno asistenco in do predlaganih sklepov, ki so bili posredovani ob sklicu današnje seje in ki morajo biti postavljeni v širši kontekst, kljub seveda dejstvu, da o njih glasujete vi, spoštovani člani odbora. Zakon o osebni asistenci opredeljuje, kdo je lahko izvajalec osebne asistence in kdo je osebni asistent. Se pravi, na podlagi katere pravne podlage lahko osebni asistent izvaja storitve osebne asistence za uporabnike. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dosledno sledi določbam zakona, zato v vlog, ki jih vlagajo samostojni podjetniki, ne morejo zavračati. Če posredujem nekatera dejstva in številke, na katere smo že bili opozorjeni. V mesecu decembru 2019, je osebno asistenco koristilo tisoč 114 uporabnikov. V decembru je bilo opravljenih približno 270 ur osebne asistence na uporabnika. Delujočih je bilo 105 izvajalcev osebne asistence, od tega 48 registriranih kot društva ali zavodi, kar predstavlja 46 % vseh in 57 izvajalcev registriranih kot samostojni podjetniki, kar predstavlja 54 % vseh izvajalcev. Za manj kot 6 uporabnikov, je osebno asistenco izvajalo 81 izvajalcev osebne asistence, kar predstavlja 77 % vseh izvajalcev. V večini so bili ti samostojni podjetniki, posamezniki. Osebno asistenco je v mesecu decembru 2019 izvajalo približno 2 tisoč 500 osebnih asistentov. Pred začetkov izvajanja zakona, so izvedenke in izvedenci, ki delujejo v komisijah, imeli 3 dnevno izobraževanje, ki ga je organizirala Skupnost centrov za socialno delo, v sodelovanju z Inštitutom Republike Slovenije za socialno varstvo. Izobraževanje je zajemalo vsebine s področja invalidskega varstva, s poudarkom na osebni asistenci in seznanitev z ter uporabo standardiziranega obrazca. V letu 2019 so izvedenke, izvedenci opravili dodatno usposabljanje. Kot veste, brez opravljenih usposabljanj ne morejo biti imenovani v komisijo. V tem trenutku je izvedenk in izvedencev 111. Tako širok nabor omogoča, da komisije pokrijejo celotno območje Slovenije in lahko kar najhitreje opravijo ocenjevanja. Z opravljenimi usposabljanji so bili deležni znanja, ki pa se seveda z njihovimi deli in dodatnimi usposabljanji nadgrajujejo. Vsekakor poznajo razliko med osebno asistenco in dolgotrajno oskrbo, se pa velikokrat znajdejo pod pritiski zaradi odsotnosti storitev, ki bi jih ljudje potrebovali. Do sedaj je bilo imenovanih približno tisoč 500 strokovnih komisij in izdanih tisoč 465 mnenj, pritožb je bilo 90. Vlagatelji so se bodisi pritožili na to, da jim osebna asistenca ni bila odobrena, bodisi na število ur, ki jim je po njihovem mnenju premajhno. V nekaterih primerih so vlagatelji po pritožbi dobili večje število ur, so pa tudi primeri, ko so dobili manjše oziroma jim pravica do osebne asistence ni bila odobrena. Nadzor nad izvajanjem osebne asistence na centrih za socialno delo izvajajo koordinatorji invalidskega varstva. Na centrih za socialno delo se je zaposlilo 24 koordinatorjev. Naloga koordinatorjev invalidskega varstva je tudi usklajevanje in spremljanje osebne asistence, ter vodenje postopkov, v primeru zamenjave izvajalca osebne asistence. Izvajalci osebne asistence morajo enkrat letno poročati koordinatorjem o izvajanju osebne asistence, le ti pa vsaj enkrat letno ministrstvu. Prav tako je naloga koordinatorjev invalidskega varstva, da po potrebi preverjajo izvajanje osebne asistence pri posameznemu uporabniku na domu. Iz informacij, ki smo jih pridobili s strani koordinatorjev invalidskega varstva, so od oktobra lanskega leta opravili 337 obiskov pri uporabnikih osebne asistence na domu, kar pomeni, da so obiskali približno 30 % vseh uporabnikov. Poročajo, da so uporabniki osebne asistence večinoma zelo zadovoljni, saj se jim je z osebno asistenco izboljšala kvaliteta življenja. Ugotovili so tudi nekaj manjših nepravilnosti pri samem izvajanju osebne asistence, pri uporabnikih, o čemer so obvestili izvajalce osebne asistence, ki so nepravilnosti odpravili. Prav tako ocenjujejo, da je sodelovanje z izvajalci osebne asistence dobro. Do sedaj s strani uporabnikov na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nismo prejeli veliko prijav, da bi bili nezadovoljni z izvajanjem osebne asistence, prejeli pa smo kar nekaj pripomb izvajalcev osebne asistence o tem, da drugi izvajalci osebne asistence ne izvajajo osebne asistence pravilno oziroma skladno z zakonom.  (nadaljevanje) V letošnjem letu na Ministrstvo za podporo pri izvajanju osebne asistence pripravljamo dodatno računalniško podporo, ki bo olajšala dejansko kontrolo izvajanja storitev osebne asistence in namenske ter transparentne uporabe sredstev namenjenih izvajanju asistence. Glede potrebe po okrepljenem nadzoru kot je bilo navedeno v okviru priloženega gradiva poudarjamo, da tudi Služba za notranjo revizijo ministrstva izvaja revizijo nad izvajanjem storitev osebne asistence in namenske porabe sredstev.  V času enoletnega izvajanja zakona smo na ministrstvu zaznali določene pomanjkljivosti, ki jih je prinesel sprejeti zakon. Glede na to, da je Zakon o osebni asistenci začel veljati 1. januarja 2019 in da gre za zahtevno sistemsko materijo je ministrstvo naročilo Institutu za socialno varstvo Republike Slovenije, da pripravi evalvacijo uvajanja Zakona o osebni asistenci. Evalvacija bo predvideno končana do konca meseca marca 2020 in ministrstvo jo bo takrat tudi javno objavilo.  Glede na izkušenj komisij na terenu pri izdelavi mnenj ugotavljamo, da bi bilo smiselno dopolniti tudi ocenjevalno orodje, zato Institut za socialno varstvo Republike Slovenije po naročilu ministrstva pripravlja spremembo ocenjevalnega orodja za oceno potreb po storitvah osebne asistence. Dodatno se bo izvedel izpostavljanje članov strokovnih komisij in koordinatorjev invalidskega varstva za uporabo orodja. Že v pogodbah o izvajanju osebne asistence za leto 2020 smo na ministrstvu uvedli nekatere novosti, ki pomenijo boljši in transparentnejši način porabe sredstev. Pri financiranju ur dela osebnih asistentov smo izenačili osebne asistente, ki so v delovnem razmerju pri izvajalci in osebne asistente, ki izvajajo storitve osebne asistence kot samostojni podjetniki posamezniki. Izvajalci osebe asistence, ki niso obvezani zaposlovati strokovnega vodjo za izvajanje osebne asistence oziroma usklajevalca le-te se pravim izvajalcem osebne asistence, ki imajo manj kot 6 uporabnikov se te stroški ne priznajo. Sredstva za izvajanje osebne asistence so strogo namenska skladna z metodologijo za izračun cene storitve osebne asistence po pravilniku. Računovodske evidence morajo biti vodene tako, da je zagotovljena revizijska sled in da v nastalih stroških in izdatkih obstajajo poštene in verodostojne knjigovodske listine. Hkrati se strinjamo tudi z navedbami, da mora biti središče oziroma ključni akter osebne asistence uporabnik, ki ima nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe zmožnosti življenjske okoliščine, pogoji ter želje. Vendar pa moramo poudariti, da zakon dopušča tudi možnost, da v primeru nezmožnosti upravljanja z lastno asistenco naloge uporabnika prevzema njegov zakoniti zastopnik in zakonitega zastopnika je uporabniku postavilo sodišče kot tisto osebo, ki najbolje pozna njegove interese. Kot že pojasnjeno Zakon o osebni asistenci dopušča, da so izvajalci osebne asistence lahko tudi samostojnimi podjetniki posamezniki. Prav tako zakon ne omejuje, da bi bili v neomejenem številu osebni asistenti družinski člani uporabnika, zato je tudi v tem segmentu prišlo do velikega porasta majhnih izvajalcev osebne asistence. Ministrstvo ugotavlja, da se prav družinski člani v veliki večini odločajo za status izvajalca osebne asistence kot samostojni podjetniki posamezniki. Na ministrstvu se zavedamo, da je Zakon o osebni asistenci življenjskega pomena za zagotavljanje neodvisnega življenja invalidov in njihovega vključevanja v družbo in predstavlja velik napredek v razvoju invalidskega varstva. Pri izvedbi zakona ne gre za nedopustne zlorabe, saj ministrstvu pri svojem delu sledi Zakon o osebni asistenci, ki v nekaterih delih dopušča široke možnosti pridobitve statusa izvajalca osebne asistence predvsem se je to izkazalo pri vlogah samostojnih podjetnikov, posameznikov kot tudi, da družinski člani izvajajo osebno asistenco za drugega družinskega člana.  Najlepša hvala za pozornost.
Hvala lepa za dodatna pojasnila.  Sedaj pa besedo dajem vabljenim. Nekateri ste se že prijavili, vas imam na spisku. Kolikor se bomo iztekli naprej pa bomo videli, zato ker vas je veliko. Predlagam, da se omejite na 3 minut maksimalno 5 minut, da boste prišli vsi na vrsto in da bo zadeva korektna, da lahko vsak predstavi svoje mnenje. Hvala lepa.  Za besedo je prosil Danijel Kastelic. Vsak, ki bo dobil besedo naj se tudi predstavi in pove katero organizacijo predstavlja oziroma iz katere organizacije prihaja.  Danijel, beseda je vaša.
Danijel Kastelic
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.  Spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki ministrstva in ostali prisotni! Razpravljal bom v imenu Zveze paraplegikov Slovenije, ki že več kot 15 let izvaja osebno asistenco in naša organizacija je bila ena izmed tistih, ki je postavljala temelje.   (nadaljevanje) Sprejemanje več oblik predlogov Zakon o osebni asistenci, kar je že poslanka Dimičeva v začetku navedla. Bistveno je kot je poudarek samega duha zakona je samostojnost invalida in pa seveda njegovo kvalitetno življenje. Zakon o osebni asistenci je civilizacijski dosežek slovenske države za državljane z najtežjo obliko invalidnosti, to je dejstvo. Predmetni zakon je velik premik o izpopolnjevanju tudi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki ga je naša država sprejela in podpisala leta 2004 in ima tudi status mednarodne pogodbe. Malce sem bil presenečen oziroma začuden nad senzacionalističnim naslovom »Nedopustne zlorabe sistema osebne asistence«, gospa Dimičeva se opravičujem, če ne bi poznal delovanje bi človek mislil, da je na tem segmentu vse narobe. Da pa je pobudnik sklical nujno sejo odbora le želel opozoriti, da je na tem področju potrebno sprejeti določene konsekvence v zaščito uporabnikov, izvajalcev in seveda tudi javnih sredstev. Poglavitna naloga vseh nas izvajalcev osebne asistence, da je ta zakona izvajal skladno z njegovim namenom in ciljem je, da se ščiti samostojnost oziroma pravica uporabnikov katerih je zakon namenjen ter skrbi za ustrezni vsebinski nadzor ter strokovni izvajanje osebne asistence. S poudarkom na preverjanju strokovnosti in kompetentnosti izvajalcev, katerim se je podelila tako pomembna naloga kot je izvajanje osebne asistence, ki mora biti v smislu zadovoljevanja potreb uporabnika. Osebna asistenca in njeno izvajanje naj bi bila prilagojena specifičnim potrebam uporabnika. Ta naj bi ključno oseba bila vsega tega, a zdi se, da je v veliko primerih vedno bolj izrinjen iz konteksta moči in seveda tudi odločala. Osebna asistenca, če se dotaknem tega niti približno ni oskrba, zato je nujno potrebno zaščiti tudi uporabnika osebne asistence, neko stanje omejiti, število družinskih članov, kar je bilo že omenjeno na največ enega ali kako drugače in s tem zagotoviti trajnost osebne asistence. Seveda potrebno je tudi izenačiti pravice družinskih pomočnikov. V tem segmentu je nastal kaos.  Druga poglavitna napaka je, da je osebna asistenca gledana zgolj stroškovno in prav nič vsebinsko, saj je primerjalno gledano ura pomoči na domu dražja kot je ura osebne asistence. Kar pomeni, da je vseeno kvaliteta življenja za posameznika z nižjo ceno kot je pomoč na domu kvalitetno opravljena. Naloga nas izvajalskih organizacij je, da z denarjem delamo preudarno in racionalno. Vsi izvajalci bi morali imeti v svojih aktih zapisano, da so neprofitna organizacija na področju izvajanja osebne asistence. V neprofitnem sploh ne bi smeli dobiti soglasje s strani ministrstva. Največji seveda, kar je bilo že tudi poudarjeno danes vir je človek, to se pravi, osebni asistent in seveda tudi uporabnik, zato gre tudi pretežni del sredstev za izvajanje osebne asistence za stroške dela osebnih asistentov za administracijo, izobraževanje in seveda tudi za nadgradnjo tega poklica. Če samo pogledamo. Poklic osebnega asistenta je zelo odgovorno delo. Nimamo ne nacionalne poklicne kvalifikacije ne te stvari sistemsko rešene. Ta del bo treba ugrizniti v prihodnje. Zagotoviti, da se z osebno asistenco ukvarja strokovni kader. Za invalida ni dobro, da se vsak ukvarja pa naj bo v izvajalskem, v svetovalnem ali bilo katerem smislu češ za invalide je vse dobro. Ne, ni. Mi smo glih tako ljudje in državljani in zaradi tega želimo, da je kvaliteta storitev, ki so za nas enako pomembne kot so v neki proizvodnji vrhunskih tehnoloških produktov.  Potem zaradi boljše transparentnosti tudi porabljanje ur, kar je že omenil tudi državni sekretar je potrebno vzpostaviti pregleden sistem evidentiranja prisotnosti na delu. Poglejte, velikokrat se dogaja, da se te ure pišejo ročno, tako ali drugače, ko pa vemo, da obstajajo razne aplikacije. In še nekaj je, tudi osebni asistenti so uslužbenci. In tako kot se ljudje beležijo na delovnih mestih, enako je pav, da se beležijo tudi pri tem, saj opravljajo določeno delo za katerega tudi odgovarjajo in na koncu meseca seveda dobijo plačilo.  Seveda in ne nazadnje poleg vsega naštetega je nujna prevetritev ocenjevalnega orodja, kar smo pa že slišali, da poteka in pa seveda tudi usposabljanje komisij. Kajti v enem letu smo opazili določene anomalije.  In še na koncu, da zaključim, mediji in potratna osebna asistenca in skoraj linč dejavnosti osebne asistence v našem medijske prostoru. Včasih so k temu doprinesli tudi s svojimi izjavi visoki državni uradniki. Nihče se od teh ni poglobil prav vsebino izvajanja osebne asistence, kot kakšno samostojnost in neodvisnost zagotavlja našim državljanom, ki imajo najtežje vrste invalidnosti.  Preden končam, bi samo na kratko orisal štiri parametre. 30 milijonov je bilo večkrat izpostavljenih kakšen velik strošek je. Poglejte, odvisno s katerega dela gledamo. Že gospa Dimičeva je na začetku povedala, da so imeli omejen obseg pri pripravi Zakona in so imeli številko 350 invalidov in vsi so bili samo maksimalno enega osebnega asistenta. Seveda po novem zakonu so tisti najtežji upravičeni do dveh, treh, mogoče tudi štirih, odvisno od potrebe, kar je tudi prav, da ostanejo v domačem okolju. Zagotovo se je to delno z nekim koeficientom upoštevalo ni se moglo pa do posameznika. No, in seveda prej sem že omenil družinske pomočnike. Oni so bili v nekem služnem lastniškem odnosu, 24 ur so morali biti na voljo tistim invalidom, se opravičujem predsednik, bom končal, brez pravice do letnega dopusta, brez pravice do bolniškega staleža, ampak 24 ur. In seveda, ko se je sprejel zakon o osebni asistenci, ne smemo zameriti tem ljudem, da so prešli v tisto varianto, kjer so imeli vsaj nekaj zaščite iz delovne zakonodaje. To je vsakemu čisto logično. In zdaj, te ljudje za družinske pomočnike tudi država je iz proračuna morala zagotavljati določena sredstva. Ali veste. Od teh 30 milijonov to kar odštejte stran, ker je šlo samo iz enega žepa v drugi. Potem veliko mlajših invalidov je šlo iz doma starejših občanov v domače okolje. Tudi tem se je subvencioniral dom za starejše občane in tudi to je treba odšteti od tega skupaj.  Skratka, veliko invalidov je na podeželju in so šele z zakonom o osebni asistenci lahko prišli iz svojega okolja. Spoštovani, zaključujem in če na koncu ta finančna sredstva, ki sem jih navedel, se mičkeno odšteje od teh famoznih 30 milijonov, strošek osebne asistence v letu 2019 krepko zbledi. Hvala lepa za pozornost, ampak se opravičujem.
Presednik Vojko Starović
Hvala za razpravo. Je šlo kar nekaj minut čez. Naslednja ima besed Barbara Kobal iz Inštituta za socialno varstvo. Ampak zdaj se probajmo v bodoče, ker bomo drugim besedo vzeli, se držati omejitve. Hvala lepa.
Barbara Kobal Tomc
Hvala lepa za besedo gospod predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj.  Torej, kot je bilo rečeno, moje ime je Barbara Kobal Tomc, prihajam z Inštituta Republike Slovenije za socialno varnost, ki je bil danes že večkrat omenjen, zato mislim, da je prav, da pravzaprav že na začetku razprave podam nekaj informacij.  Moje mnenje je, da imamov Sloveniji res izjemen model osebne asistence ne samo v evropskem merilu, ampak celo v svetovnem merilu. In to je v bistvu sistem, ki je po moje eden od najbolj prijaznih sistemov do uporabnika.  Slišali smo že danes kaj je pravzaprav bistvo osebne asistence in slišali smo tudi, da se s tem, ko smo sprejeli zakon nekako približujemo temu kar smo podpisali z ratifikacijo konvencije o pravicah invalidov, torej konkretno 19. člen, da zelo prispevamo k deinstitucionalizaciji. Že sam termin deinstitucionalizacije pravzaprav apelira na to, da vlagamo v ljudi, v človeka, ne pa v neke zidove in tako naprej. Nismo danes slišali enega pomembnega strateškega dokumenta, in to je Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva kjer smo se tudi zavezali, da bomo krepili in to močno krepili storitve v skupnosti. In s tem našim zakonom pravzaprav gremo nekako naproti vsem tem plemenitim ciljem.  Pomembno je, da je v ospredju tega zakona, to se mi zdi, da je res unikum, prvi zakon v Sloveniji, ki je tako narejen. Je uporabnik, njegova individualna potreba ne pa v bistvu njegova diagnoza oziroma ne pa njegov status. Tako, da to se mi zdi v bistvu en pravzaprav res civilizacijski dosežek.  Vsi smo se takrat, ko je bil zakon sprejet tega zelo razveselili. Jaso pa je, seveda, da po enem letu se pokaže kar nekaj stvari, ki bi jih bilo najbrž treba spremeniti. Zato mi je, bom rekla, na tem mestu kot državljanki mogoče žal, da si nismo vzeli morda enega leta časa, da bi predlagane storitve oziroma rešitve najprej stestirali, čeprav zadnje čase po medijih veliko slišimo, da v Sloveniji zapravljamo denar samo za razne študije in pilotne projekte, pa vendar, če bi tukaj imeli pilotni projekt, bi najbrž tudi mogoče tudi današnje seje ne bi bilo.  Tako da, kot smo danes že slišali osebna asistenca v Slovenskem prostoru ni nova. Invalidske organizacije so približno 20 let izvajale različne programe osebne asistence in programe za neodvisno življenje invalidov. Takrat je bil pravzaprav fokus na samem izvajalcu, torej na invalidskih organizacijah. Invalidske organizacije so pridobivale sredstva in so jih po sovjih internih pravilnikih, pravilih pravzaprav dodeljevale svojim uporabnikom. Torej, upravičeni do tega so bili člani in članice njihovih organizacij. Moram reči, da v programih osebne asistence so bili takrat večinoma gibalno ovirani in slep in slabovidni, saj je bil pravzaprav diapazon obsega pomoči ali podpore tukaj zelo različen od spremstva pa pravzaprav do pokrivanja pomoči ali podpore pri opravljanju vseh življenjskih opravil. Zato tudi danes smo slišali že nekajkrat, da pravzaprav je ocena števila uporabnikov in nenazadnje tudi izvajalcev izhajal iz naše analize programov osebne asistence in neodvisnega življenja invalidov. In takrat, kot je bilo danes že povedano, pa ne bom sedaj vseh številk nekako šla čez, ampak takrat smo ugotovili, da v letu 2017 je bilo 117 oseb, ki je prejemalo 30 ur ali več ur pomoči. 30 ur je pravzaprav danes vstopni prag v sistem osebne asistence.  Glede na projekcije smo takrat rekli, da ob nespremenjeni strukturi ali pa obsegu pravzaprav upravičencev bi lahko osebno asistenco prejemalo od 300 do 350 oseb. Danes je seveda zadeva precej drugačna, kajti zakon je pravzaprav na nek način precej drugače zastavil osebno asistenco, kot je bila zastavljena ko je še bila projektno financirana. Fokus je sedaj izključno na uporabniku. Torej, število ur se obračunava glede na dejansko stanje, ki ga izvajalec opravi pri uporabniku. In tega izbere uporabnik sam. Torej z zakonom smo v bistvu uporabnika zelo opolnomočili, mu dajejo pravzaprav vsa pooblastila, da lahko upravlja z osebno asistenco, da se samostojno pri tem odloča.  Razširili smo tudi krog izvajalcev. Razširili smo krog upravičencev. Nenazadnje tudi krog upravičencev v smislu starostne strukture. Mi smo zdaj tudi rekli, da če so osebe, ki so starejše od 65 let že prej prejemale osebno asistenco, lahko prejemajo tudi naprej. Končujem. Skratka, iz položaja oskrbovanca, smo prešli v položaj nekoga, ki pravzaprav sam odloča o svojem življenju. Zaključila bi s tem, ne glede na to, da pač imamo res dober zakon, pa lahko rečemo, da je nekaj groženj pri izvajanju zakona – več o tem bo seveda povedala evalvacija – jaz bi kot prvo grožnjo izpostavila nepoznavanje koncepta osebne asistence, ne samo pri izvajalcih osebne asistence, ker nenazadnje vemo, da izvajalci nimajo niti nekega zelo formalnega, dolgotrajnega izobraževanja, ampak tudi pri samih uporabnikih. Uporabniki so kar naenkrat dobili moč in včasih pravzaprav s to močjo ne vejo, kako ravnat. Seveda pa morajo osebno asistenco dobro poznat tudi družinski člani. Zato se mi zdi zelo dobro, da smo dobil koordinatorje na CSD-jih, ki pravzaprav pomagajo pri temu, da rušimo te tabuje, kaj je osebna asistenca in kaj ne. Pa še ena grožnja, se mi zdi, ta je pa kolizija vlog, kajne, o kateri bomo najbrž danes še tudi kaj slišal, jaz bi izpostavila eno… Ena oseba ima lahko veliko funkcij. Lahko je formalni izvajalec, torej s.p., lahko je neposredni izvajalec, torej osebni asistent, lahko je družinski član, lahko je zakoniti zastopnik in mogoče še kaj bi se našlo, kajne? Skratka, zagotovo se je s tem kakovost življenja družine izboljšala, ampak, smo rekli, v fokusu je uporabnik. Torej, kaj smo s tem naredil za uporabnika? Samo še ocena o ocenjevalnem orodju – vsakič, ko bomo naredil ocenjevalno orodje, ki bo izhajalo iz ocenjevalne lestvice, ki ne bo temeljilo na dokazih, ki ne bo temeljilo na izvidih, na statusih, bo vedno – ob še tako natančnih navodilih – obstajala možnost subjektivne presoje. Tako da, mislim, da se moramo tega zavedat. Če želimo popolnoma izničit subjektivno presojo, potem moramo it na sistem diagnoz. Ampak mislim, da s tem, pač, ne bomo rešil problema, zaradi katerega je bil v bistvu Zakon o osebni asistenci sploh narejen. In še to bi rekla – orodje je stvar, ja, je stvar…
Počasi zaključite, prosim… / nerazumljivo/
Barbara Kobal Tomc
Tako, ocenjevalcev in ne uporabnikov, kajne, zdaj vidimo, da imajo orodje uporabniki, ne pa ocenjevalci. Zaključim pa z naslednjo mislijo – veliko je bilo že povedanega, ampak, v Sloveniji že dolgo časa čakamo Zakon o dolgotrajni oskrbi in velika škoda je, da zakona nista bila sprejeta istočasno, ker na nek način imata kar nekaj sorodnosti in nekaj podobnosti. Rekli smo, kajne, da pravzaprav mora bit Zakon o osebni asistenci namenjeno neodvisnemu, aktivnemu življenju uporabnika in zaradi tega, ker nimamo Zakona o dolgotrajni oskrbi, je seveda logična posledica, da Zakon o osebni asistenci pomembno zapolnjuje tudi manko na tem področju. Hvala, pa se opravičujem.
Hvala za razpravo. Elena Pečarič, beseda je vaša.
Elena Pečarič
Hvala. Ali me čujete?
Ja, čujemo.
Elena Pečarič
Okej… Ja, se bom pa še jaz pohvalila – jaz sem zelo zadovoljna, da po našem več kot dvajsetletnem boju za osebno asistenco, da smo praktično bili sami in osamljeni in dostikrat smo govorili stvari, o katerih so nam vsi odkimavali, dosegli, da smo dobili pač zakon in zato se čutimo in tudi jaz osebno, še bolj odgovorno, da se ta zakon previdno izvaja, v korist uporabnikov in seveda v skladu s tem, čemur je namenjen, neodvisnosti. Žal pa, v tem letu, smo dostikrat opozorili ministrstvo na številne anomalije, na katere pač ministrstvo ni odreagiralo. Zato sem vesela, da je danes ta razprava in da naštejemo, kaj vse je treba spremeniti, če je… Razumevanje, kaj je osebna asistenca, je zelo slabo. Tako s strani izvajalcev, kot uporabnikov. Koncesije oziroma dovoljenja za izvajalce so praktično, pač, padala, tako, brez kakršnihkoli preverjanj, razumevanje znanja, espeji od taksista, je ratal izvajalec, od mizarja je ratal izvajalec, od, ne vem kaj, tudi… Skratka, tudi tisti, ki smo – ko sem tudi jaz med njimi – postali izvedenci, smo imeli izobraževanje na izredno nizkem nivoju - res, mene je sram, dobesedno - brez preverjanja razumevanja. Skratka, 100 in toliko izvedencev, smo dobili potrdilo, brez da bi kdorkoli preverjal, ali smo tega sposobni ali upravičeni, brez neke moralne in etične in strokovne odgovornosti. Za vsem tem so velika finančna sredstva, je nenazadnje tudi usoda uporabnikov in seveda, tudi veliki konflikti interesov. / nerazumljivo/ so starši, sorodniki, zakonci, hm, se postavlja resno vprašanje, do katere meje pač je lahko posameznik neodvisen. Tako da, če kar naštejem na kratko, kaj je potrebno naredit. Zakon sedaj sploh nima, ne predvideva periodičnega ocenjevanja uporabnikov. S tem je treba dopolnit. Sprememba ocenjevalnega orodja se že intenzivno izvaja in bo, mislim da, v roku dveh mesecev končana. Zmanjšati število izvedencev, ki je absolutno preveliko in tudi ti izvedenci - tako imam neformalne informacije – so res »nevprašljivo«(?) sposobni in tudi, nekateri sploh niso izvajali vseh potrebnih, / nerazumljivo/ tako da, to je treba zmanjšat in seveda, izobraževat, izvedence, da bodo sposobni izvajati dobre prakse, tudi, da se izvaja nestrokovni nadzor nad posameznimi izvajalci osebne asistence, evalvacije… Skratka, vse tiste, kar bo res poenotilo, na nivoju Republike Slovenije, to prakso, ker sedaj imamo zelo različne prakse. Na primer, v Prekmurju, nekdo, ki je zgolj paraplegik, dobi tudi enega ali cela dva osebna asistenta. To je zame »nevidženo«, če se tako izrazim, ker nekdo, ki ima zgolj in samo »paraplegijo«, pač, ne rabi osebne asistence in da doseže potrebnega števila ur. Zaposlovanje osebnih asistentov mora temeljiti na Zakonu o delovnih razmerjih. Se pravi, cilj je redno zaposlovanje osebnih asistentov in ne »predtkalstvo«(?). No, skratka, in izvajalci morajo biti vpisani v Register MDDSZ, se pravi, ministrstva   (nadaljevanje) in izkazovati tudi strokovne kompetence, znanje in preference. Tega sedaj seveda ni, zato je tudi tak naval na to storitev, ki prinaša ogromno finančna sredstva tudi.  Jaz bom tukaj končala. Mislim pa, da res je treba to povedati predvsem z vidika tudi dolgotrajne oskrbe, ki nas čaka. Tukaj bom postavila veliko vprašanje v čem je razlika med dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco? Naj povem, da smo mi takrat še prej je bila ministrica Kopačeva, / nerazumljivo/ pa se osebna asistenca izvzela iz dolgotrajne oskrbe in to je bila zmagovita poteza z našega vidika, ker drugače bi o njej samo sanjali. Hvala.
Hvala za vašo razpravo.  Besedo ima gospod Borut Sever. Se predstavitev kot organizacija!
Borut Sever
Hvala lepa, spoštovani predsedujoči, člani seveda vsi ostali. (Borut Sever, Nacionalni svet invalidske organizacije Slovenije.)  Jaz moram reči, da mislim, da je ta Zakon o osebni asistenci sistem posebne asistence Slovenijo postavil visoko na zemljevidu držav, ki cenijo človekove pravice, ki vedo kaj je socialna država in še mnogo drugih stvari. Mislim, da je osebna asistenca ena tistih predpogojev, ki sploh omogočajo neodvisno polno in nenazadnje enakovredno življenje invalidov. Kot vsaka stvar kot vsak predpis se najbrž skozi čas pojavijo neke zadeve, ki jih je treba morda pokorigirati, nadgraditi nedvoumno so se pojavile take stvari tudi Zakonu o osebni asistenci. Jaz moram uvodoma povedati pa bodo to nedvoumno tudi kolegi, ki so uporabniki osebne asistence, jaz sam nisem, lahko samo posredujem mnogo mnogo pozitivnih izkušenj življenjskih sprememb posameznikov, ki so bili še včeraj bodisi v instituciji bodisi kot je bilo omenjeno morda v nekem lokalnem območju, ki jim je bilo, potem nedostopno vse ostalo bi rekel te vsakodnevne zadeve, ki s sedaj z osebno asistenco omogočajo, verjetno bodo kolegi te stvari, potem lahko še bistveno bolj iz prve roke predstavili, ampak ravno to je tisto, kar je namen zakona in jaz mislim, da te cilje zakon dosega. Seveda pa moramo sedaj recimo po tem enem letu narediti tudi neko revizijo nekaj se na tem dela že ves čas tudi ministrstvo in vsi ostali deležniki to spremljajo kje so pa neke težave morda možnosti za razvoj in napredek. Jaz bi tukaj se navezal na prejšnje govornike, da je treba gledati na zadevo celostno tudi v povezavi z drugimi predpisi. Tukaj je bilo omenjeno od Institut družinskega pomočnika pa se ne bom ponavljam, da bo potrebno neko korekcijo narediti do sistema dolgotrajne oskrbe, ki je najbrž tudi zato, ker tega sistema v Sloveniji nimamo je pritisk na osebno asistenco takšen kot je ob nerazumevanju, da je osebna asistenca popolnoma drugače institut kot sistem dolgotrajne oskrbe. Jaz mislim, da moramo v nadaljevanju seveda pogledati še vse te vidike, ki so bili že danes omenjeni od pravno organizacijskih oblik kdo lahko izvaja osebno asistenco in podobno, jaz mislim, da tukaj dileme ni, to je nepridobitna dejavnost pred očmi moramo imeti samo uporabnika.  Kar se tiče sodelovanja družine? Moje osebno je, da institut osebnega asistenta osebne asistence mora tudi omogočati neko neodvisnost, nove možnosti navzven. Moramo se zavedati, da družina je povezana, mi smo vedno tudi del družine in tukaj ne moremo nekih trdnih ločnic ali pa čisto odrezati teh zadev. Jaz mislim, da moramo tukaj v sodelovanju s stroko s uporabniki najti neko srednjo pot. Osebno bom zopet povedal to je moje mnenje. Najbrž ni prav, da so vsi osebni asistenti, če jih ima nekdo več samo družinski člani, sorodniki in podobno. Jaz mislim, da je treba tukaj iskati rešite, ki omogočajo temu   (nadaljevanje) uporabniku tudi neke nove poti se pravi z nekimi zunanjimi osebnimi asistenti.  Potem, če se pa dotaknemo pa samih izvajalcev. Vse prevečkrat se je v zadnjem času tudi v medijih omenjalo, da prihaja tudi do zlorab v smislu prekarjate in podobno. Ja, jaz mislim, da končni cilj mora biti, da so osebni asistenti tudi zaščiti v tem primeru čeprav moj prvi pogled oziroma namen je, da moramo imeti najprej pred očmi seveda uporabnika, ampak če gremo naprej, kolegica pred menoj je omenila, to mora biti redno delovno razmerje seveda pa mora zakon imeti tudi nastavke za tista mejna področja, bolniške, neki višek ur in podobno. Seveda je treba ravno, zaradi vrste različnih teh faktorjev zelo poglobljeno in previdno posegati v ta sistem. Previdno predvsem, zato ker je od tega sistema odvisno življenje ali pa pravica neodvisnega samostojnega odločanja o samem sebi odvisna tudi od tega sistema.  Jaz ne bom predolg, ker se ponavljamo. Celostno je treba zadevo rešiti. Mislim, da moramo tukaj kot stroka prvi biti pritegnjeni uporabniki, potem pa seveda vsi ostali.  Bom zaključil, da bodo imeli možnosti še ostali.  Hvala lepa.
Hvala lepa za razpravo.  Naslednji ima razpravo Mithed Huskić.
Mithed Huskić
Lep pozdrav tudi v mojem imenu.  Jaz bom mogoče malo več govoril o samih izvajalcih. Ker smo do sedaj slišali marsikaj o samem okoli vsega izvajanja osebne asistence pa s strani ministrstva. Jaz bom govoril več kot sam predstavnik izvajalcev.  Dejansko mi smo v neki nehvaležni vlogi, kajti dejansko imamo na eni uporabnike, ki od nas zahtevajo, da jim priskrbimo čim boljše asistence, čim bolj, da so zadovoljni z njimi, da se ujamejo, kajti posel osebnega asistenta ni navadno delo, ne more ga opravljati kar vsak. Osebni asistent mora imeti čut. Invalidi se na neki način izpostavljamo, dejansko gre za neko osebno obliko pomoči in vsakič, ko te pride »rihtati«, če tako rečem nekako izpostaviš sam sebe. To vsak ne more delati. Moram reči, da sedaj v enem letu od kar izvajamo osebno asistenco po novem zakonu na Društvu študentov Slovenije ugotavljamo, da se enostavno trg ljudi, ki bi to lahko izvajali izčrpal. V Sloveniji nimamo osebnih asistentov. Nemogoče je dobiti ljudi, ki bi ustrezno delali. To je verjemite mi že od polovice prejšnjega leta stalnica. Mi imamo na zavodu odprto vedno oglas »iščemo nove ljudi«. Tu pa tam se kdo prijavi, ampak pride samo pogledati, mu poveš kaj bi dejansko moral delati reče hvala jaz ne bi, jaz bi delal samo dopoldne, jaz bi ga lahko samo spremljal okoli. Ko mu poveš, da bo dela kakšno nego ne hvala. Se strinjam s tem, ko prej Jelena povedala, da predvsem naj bi bile redne zaposlitve prioriteta, ampak na žalost ljudi, ki bi bili nezaposleni ni, zato smo izvajalci nekako v nehvaležni vlogi, ker moramo uporabnikom priskrbeti ljudi ne moremo jih pa več zaposlovati, ker rednih ljudi ni in zato se poslužujemo vseh drugih možnih oblik, ki nam jih zakon dovoljuje. Oblike kot so: espe izvajalci, podjemne pogodbe, imeli smo precej espe, ki so delali kot popoldanski espeji. Sedaj nam je ministrstvo z novo pogodbo precej omejilo te možnosti tako, da smo ostali samo na redni asistentih. Sedaj v bistvu čez noč je ogromno naših uporabnikov ostalo brez teh dodatnih možnosti asistence. Tako da, jaz pričakujem, da se bomo v kratkem dobili z ministrstvom. Želim si več sodelovanja z ministrstvom, da bi se redno dobivali na kakšnih 3 mesečnih sestankih, kakorkoli, da bi izkušnje, ki jih imamo mi na terenu, jim lahko povedal in da bi dobil dejansko napotke, kako ravnat, kako zagotovit čim bolj, da se dejansko ure, ki jih naši uporabniki imajo odobrene, tudi nekateri po 168 ur, dejansko uporabljene. Kajti, oni, sem prej povedal, pač je zaradi pomanjkanja s temi asistenti, ne morejo te svoje pravice dejansko izrabit in zdaj z omejitvami, ki smo jih še dodatno dobil s strani ministrstva, so te ure še bolj neizkoriščene. Tako da, jaz se zavedam, da moramo spoštovati zakonodajo in da je tudi, pač, zapisi iz področja delovnega prava jasni, ampak, ki gre za neko specifiko, gre za specifičen odnos do ljudi, pričakujem tukaj neko tako mehkejšo obliko sodelovanja, da se pač določene stvari na nek način še vedno pač omogočajo, seveda v nekih normalnih okvirjih in zato tukaj pač še enkrat danes apeliram na ministrstvo in prosim, da nam še vedno omogoči, da neko obdobje, pač, v katerem bomo še vedno iskali seveda redne asistente, da omogoči, da še vedno določene oblike zaposlitve izvajamo kot smo jih izvajali v preteklem letu. Kajti, brez tega bo zelo, zelo težko doseči, da bojo naši uporabniki zadovoljni, če tako rečem. Hvala.
Hvala tudi vam, tudi zato, ker ste ostali točno v omejenem času, ki smo ga določili, ste se omejili, da bojo še drugi na vrsto prišli. Besedo ima Tomaž Wraber, izvolite.
Tomaž Wraber
Hvala lepa. Lepo pozdravljeni gospod predsednik, pozdravljeni vsi prisotni. Gospa Dimic se me najbrž dobro spominja, ko smo bili 10. januarja 2017 v Poslanski skupini NSi in smo bili takrat goreči nasprotniki tega zakona – pa ne tega zakona, ampak, besedila, kakršno je bilo objavljeno in pripravljeno za razpravo in bom rekel, da sem danes sicer zelo zadovoljen, da je ta zakon bil sprejet, ki je pokazal dvoje. Prvič je pokazal to, da smo imeli pri večjem delu očitkov in predvidevanj, ki se bodo s tem zakonom pojavila, ki se bodo pokazal, prav… in drugič, zaradi tega, ker je zakon pokazal še nekaj drugega, o čemer bom več malo kasneje. Ne gre za neko hudobno zadovoljstvo, da smo prav uganili, ampak, kaj se bo dogajalo, ampak zato, da lahko zagotovimo, kje in na kakšen način in kako bi ta zakon popravili tako, spremenili tako, da bi te anomalije, ki se pojavljajo, te slabosti, ki jih ima, da bi jih odpravili. Tukaj sodi seveda druga stvar zraven, ki jo je treba povedat, da je ta zakon diskriminatoren do mnogih invalidov, čeprav se v začetku sklicuje na konvencijo, ki pravi, da morajo vsi invalidi imate to in ono in tretje… Zakon je že apriori izločeval celo vrsto invalidov, bodisi z tistim vstopnim pragom, bodisi s tistim drugim določilom, starostnim, mi vemo, da je pri petdesetih letih na tisoč prebivalcev okoli 130, če se ne motim, ljudi z okvarami vida, pri osemdesetih pa 240, 250, na tisoč prebivalcev. Se pravi, večina ljudi, ki imajo hude težave z vidom, jih to doleti pri tistem letu, ki je njim že končna meja in huda diskriminacija je, da nekdo, ki je slep ali slaboviden, ima lahko to asistenco, če je recimo 1 dan pred rojstnim dnevom dobil tako diagnozo, tisti, ki jo je 1 dan po rojstnem dnevu pa ne več, pa še nekatera druga določila so, ko bodo, ne vem, če so kolegice ali pa kolegi iz strokovne službe naše organizacije tukaj bodo lahko povedali to, komunikacijski dodatek seveda je za slepe in slabovidne praktično neuporaben. Ampak, tisto drugo, kar je pa ta zakon pokazal, pa je bilo danes že omenjeno, se mi zdi pa morda še bolj ključno. Izvajanje tega zakona je pokazalo, kako izjemna potreba, po nekem novem gledanju in novem pristopu k invalidskemu varstvu oziroma sploh, bom rekel, k sociali obravnavi svojih državljanov, je v naši državi. Kot je rekla kolegica Barbara Kobal, mnogi tisti, ki bi potrebovali dolgotrajno oskrbo, zaradi tega pritiskajo na ta zakon in jaz se seveda sprašujem, zakaj, če so ljudje z takimi in drugačnimi motnjami v duševnem razvoju, upravičeni do Zakona o osebni asistenci, zakaj to niso tudi ljudje, vsaj v začetki fazi demence, zakaj to niso ljudje z duševnimi boleznimi in tako naprej? V tej dvorani, mislim, da ni prav veliko zelo mladih ljudi, to se pravi, da vsi že nekako vemo, da je starost tista, ki jo želimo doživeti lepo in lepša bo, če bomo imeli dolgotrajno oskrbo. Seveda se v nobenem primeru ne moremo strinjat s kolegom Severjem, ki je rekel, da je osebna asistenca nekaj popolnoma drugega, kot je dolgotrajna oskrba. Jaz mislim, da bi morali iti za tistim konceptom, ki je bil v izhodiščih, več teh besedil o osebni asistenci, tudi ta zadnji, če se prav spominjal, že zapisan, da naj bi nekoč to funkcijo prejel Zakon o dolgotrajni oskrbi. Bom povedal s primerjavo – zdravstvo, pa naj ga še toliko tolčemo po njem, je pri nas vendarle vrhunsko in to zdravstvo obravnava tako vneto »obnohtnico«, kot zlom noge, kot presaditev srca ali še kaj drugega ali pa hudo bolezen raka. Na enak način je tudi dolgotrajna oskrba lahko razporejena v celo vrsto kategorij, ki so pač odvisne od vstopnih potencialov tistega posameznika. Se pravi, nekdo lahko danes pri štiridesetih letih potrebuje osebno asistenco, kar bo mogoče najvišja kategorija dolgotrajne oskrbe, pa je pri 75. letih ne bo več potreboval. Lahko jo pa potrebuje do svojega 90. ali pa 100. leta in v tem primeru to ne bi izključevalo in zato vas, poslanke in poslanci, prosim, da razmislite o tem, ali ne bi kazalo sprejeti sklepa, ki bi zavezoval slovensko stroko in politiko, da razmisli o tem, da tako, kot smo zgradili en zelo učinkovit, vsem napakam navkljub, zdravstveni sistem, vzpostavimo tudi nek zelo učinkovit socialni sistem, ki bo vsakemu državljanu optimalno pomagal ali pa vsaj skušal pomagati, v tistih stiskah, v katerih se je trenutno znašel. Hvala.
Hvala tudi vam za razpravo. Besedo ima Spomenka Valušnik. Zopet tudi predstavite, iz katere organizacije… vsak naj se predstavi za magnetogram.
Spomenka Valušnik
Dober dan, moje ime je Spomenka Valušnik in sem iz Društva za pomoč osebam z motnjami v razvoju Vesele nogice. Nismo ne izvajalci osebne asistence, vstopamo sicer v to, iz enega samega namena, zaradi naših članov, ker so nekateri pri nekaterih drugih izvajalcih, ki zdaj to že izvajajo, niso zadovoljni, številni pa v naslednjih dveh, treh letih prihajajo v to starostno obdobje, ko bodo to lahko koristil. Veliko je bilo že povedanega o osebni asistenci, problem pa je, da, bolj malo je bilo povedanega o tem, da je veliko oseb vstopilo v osebno asistenco oziroma staršev iz družinskega pomočnika prešlo v osebne asistente. Jaz osebno, dam tem staršem prav, ker, kot družinski pomočniki, so bili leta in leta postavljeni v diskriminatoren položaj in so delal 365 dni, 24 ur, še ne za minimalno plačo. Jaz sem vesela, da se je zgodila, 24. januarja, seja, ki jo je sklicala gospa Eva Irgl in so bili sprejeti sklepi, ki bojo ministrstvu, so se zavezal, da se bo pač to, nekako, v naslednjem koraku, vsaj delno uredilo in upam, da bo to tudi kmalu urejeno. Vsekakor smo tudi tam poudarili, da poleg teh oseb, ki so, v večini so ti starši družinski pomočniki osebam, ki imajo, bom rekla, težke potrebe, so težki invalidi, potrebujejo nego, potrebujejo vse, kar potrebujejo tudi tisti, ki so malo manj invalidi in poleg tega instituta ne smemo pozabit, v prihodnosti, da tudi te osebe potrebujejo del osebne asistence in bi želela, da se na to takrat ne bo pozabil. Koliko ur, koliko ljudi, na kakšen način se bo to reševalo, je stvar konsenza, ker, institut družinskega pomočnika mora pričet veljat 8 ur na dan in nič več. Starši so pri 30. letih, nekatere mame, nekateri očetje, ko jih v obraz pogledaš, stari so 30, 35 let, zgledajo pa 50 ali več in to ni normalno. Kar se tiče osebne asistence smo prišli sem zaradi tega, ker večina naših članov bo v to vstopila prej ali sej in se nam ne zdi prav, da vsi razpravljavci in bom rekla deležniki razpravljajo o bodočnosti naših otrok, naši otroci pa bodo čez par let notri vstopali in jim boste pripravili nek slab zakon ali pa neko slabo uredbo, ki jih bo potem diskriminirala. Že sedaj jih nekateri poskušajo diskriminirati s tem, da ker potrebujejo malo bolj zahtevno nego pa to ni osebna asistenca. Ja, saj številni vi, ki pa imate osebno asistenco, že sedaj pravico do nje, imate tudi nego, pa imate katarizacijo, pa aspiriranje, pa tudi del zdravstvene nege. Žal, to invalidi potrebujejo. Mi smo tudi na odboru takrat na tej komisiji poudarili in danes še enkrat poudarjamo, osebna asistenca ne bi smel biti predmet financiranja samo Ministrstva za družino in socialne zadeve, ampak bi del sredstev moralo prevzeti tudi Ministrstvo za zdravje. Pa naj se eni še tako upirajo, da osebna asistenca je neodvisno aktivno življenje. Za mojo hči, ki bo čez 8 let vstopila v osebno asistenco nikoli ne bo hodila, nikoli ne bo sama jedla, pa nikoli ne bo sama pila, ampak ona zna aktivno in samostojno živeti. Nisem vas prekinjala gospa Pečarič, tudi vi mene ne. Ona zna ravno tako se veseliti na rojstnem dnevu, ravno tako zna plesati z mano na vozičku, zna iti z mano na bazen, ampak jaz sama tega ne zmorem in velikokrat z mano na bazen ne gre, ker nimam nobene pomoči. In zato prosim, da se v institutu in v tem zakonu osebne asistence naredi širitev do pravice družinam otrok, ki imajo otroke s težko invalidnostjo potrebujejo tudi oni osebo asistenco. Če vsi vemo, da pri 18 to rabimo, a pri 15 pa ne rabimo, pa pri 10 tudi ne, ali kako. Ker to naprteno nam staršem. Mi do 15 moramo vse znati, vse moramo delati do 18 leta in do takrat smo najboljši. Pri 18 če želim biti osebna asistentka moram iti delati usposabljanje k nekomu, ki pojma nima kakšna je moja hči. A ste vi smešni? Mislim, kdo si je izmislil to izobraževanje. Za mene ali za katerokoli drugo mamo pa očeta, ki je 18 let tega otroka rihtal in svojega otroka ne zna socializirati. Pa dejte se hecat. Jaz poznam kopico staršev, ki svoje otroke vozijo na koncerte, v pere, na gledališke predstave. Mislim, lepo vas prosim, a zdaj zna to samo neka tretja oseba. Mislim, nekateri ste prav smešni, ko to govorite. In jaz upam, da vas zakonodajalci ne bodo slišali in da bo stroka znala strokovno pogledati na stališča in jih oceniti. Tako da ne bom več o tem govorila. Bi pa lahko povedala še ene dve uri okrog tega. Zlorabe. Zlorabe se dogajajo s strani uporabnikov, s strani izvajalcev in tudi s strani osebnih asistentov. Zato pričakujemo, da se bo v prihodnosti vzpostavil temeljit nadzor nad vsemi in da se bodo jasno pravila povedala tudi tem, da bodo centri za socialno delo, te koordinatorke, ko nekdo pride oddati vlogo za osebno asistenco opravili svojo nalogo. To pomeni, da bodo tega bodočega uporabnika seznanili čemu je to namenjeno.  Strokovni delavec je po zakonu, nastopi svoje delo po petih uporabnikih. Ja, mi bi si želeli, da bi lahko imeli možnost tudi manjši izvajalci že pri dveh, treh zaposlenih asistentih takoj strokovnega sodelavca in bi bili zelo veseli, da se tudi poslužujejo izvajalci tega, ker strokovni delavec je nujno potreben, da lahko usklajuje vse to.  Finančni strošek 30 milijonov za osebno asistenco je pravzaprav nič. Mene ne bi presenetil tudi če bi 60, 80 ali pa 100 v roku leta in pol naslednjega ali dveh. Tako, da mislim, ta institut smo rabili. Toliko let se ga ni naredilo. Nismo imeli te pravice. Zdaj se je pa ta pravica končno, hvala Bogu prišla, zakon dobro funkcionira, ljudje so z njim kakovostno zaživeli in to je najbolje porabljen denar v našem državnem proračunu. Tako, da jaz si želim, da vsi ti ljudje, ki potrebujejo, bodo dobili in da to ne bomo gledali kot breme, ker na drugi strani se je tudi mnogo delovnih mest tudi zaradi tega odprlo. Želimo si v prihodnosti izobraževanja osebnih asistentov in da to nekoč postane poklic, da ljudje, ki želijo vstopati v to službo, da opravijo neko izobraževanje kakovostno in da tudi Ministrstvo za šolstvo na tem področju nekaj naredi. Pa dodatek za pomoč in postrežbo. Dodatek za pomoč in postrežbo je namenjen uporabniku, da si financira dodatne svoje potrebe in zdaj ga morajo dati polovico za sofinanciranje osebne asistence. To upamo, da bo šlo nekoč kaj kmalu ven iz tukaj in tudi pri družinskih pomočnikih.  Od vloge do odločbe uporabnik čaka tudi po 5 ali 6 mesecev. Nemudoma je treba te roke skrajšati od vloge do odločbe mora trajati maksimalno 30 dni.
Gospa … / nerazumljivo/, vas prosim, če zaključite počasi, ste presegli, morate tudi drugim pustiti čas, da svoje povedo.
Spomenka Valušnik
Mislim, da sem povedala bistvo. Bi pa še to povedala. Glede na to, da je bilo 1114 uporabnikov, je bilo na enega porabljenega 26.900 evrov na letni ravni. Meni se to ne zdi veliko. A se vam zdi veliko? Zamislimo se, jutri smo lahko sami invalidi in jutri lahko sami potrebujemo pomoč, ko nam mora nekdo kozarec vode prinesti. Strinjam se z, dolgotrajna oskrba bi morala biti že zdavnaj. To je krivda večjih deležnikov, ampak to ne moremo prtati na pleča in zato kaznovati nekatere invalide in jih izključevati.  Za konce samo še to. Želim si, da ne pridemo do situacije, da bomo imeli privilegirane invalide, tisti ki znajo sami govoriti pa povedati kaj bi radi bodo imeli osebno asistenco, tisti pa ki tega ne zmorejo, ker je njihovo stanje tako težko, bodo pa deprivilegirani, ker za njih je tako ali tako vse dobro, pa tako ne bodo nas mogli zatožiti, da niso nič imeli. Samo to si ne želim, da bo Zakon o osebni asistenci naredil privilegirane in, ker to je bilo v zgodovini v preteklosti, ker je bilo tako majhno število izvajalcev se je izvajal monopol in izsiljevanja in tako naprej. In zato, da je več izvajalcev je dobro, ker edino konkurenca izvajalce prisili, da so kakovostni in dobri.
Hvala lepa. Besedo ima Iztok Suhadolnik. Izvolite.
Iztok Suhadolnik
Lep pozdrav predsedujoči. Spoštovane poslanke, poslanci, valjeni gostje.  Zveza Sonček je z veseljem sodelovala pri pripravi zakona in seveda tudi pri sami implementaciji in zdaj izvajanju osebne asistence. Nismo dolgoletni izvajalci osebne asistence, smo pa dolgoletni izvajalci socialno varstvenih storitev, kot nevladna organizacija, ki želi izvajati storitve za potrebe uporabnikov in po njihovi meri, zato smo že ob osamosvojitvi imeli stanovanjske skupine, odpirali dnevne centre, da ljudem ni bilo potrebno v zavode in seveda smo zagovornik deinstitucionalizacije ves čas. Sam zakon o osebni asistenci in izvajanje v lanskem letu, ki je zaživelo, po naši oceni ne predstavlja neke groze slovenskemu proračunu in vse domnevne zlorabe, ki se lahko dogajajo so neke vrste stranpoti, ki bodo skozi razvoj, skozi usposabljanje, skozi prakso verjetno vse te slabe prakse odpravile in kritika družinskim članom, kot osebnim asistentom je lahko včasih tudi neupravičena, saj je sprememba iz družinskega pomočnika v osebnega asistenta bila popolnoma normalna in razumna reakcija. Zato je nujno potrebno, da se v tej državi uredi to kar je že bilo rečeno, sistem dolgotrajne oskrbe, kini urejen in zaradi katerega danes marsikdo v okviru možnosti Zakona o osebi asistenci še vedno išče storitve preko osebne asistence, čeprav so to storitve, ki bi sodile pod dolgotrajno oskrbo, da se nemudoma uredi status družinskih pomočnikov in se jih spravi oziroma se jim omogoči primerljiv in enak položaj kot ga imajo osebni asistenti, da so družinski člani v prehodnem obdobju najbolj varna in zanesljiva rešitev izvajanja osebne asistence v primerih izpadov bolniške ali drugih izostankov redno zaposlenih, je dejstvo, da pa smo družinski člani kot osebni asistenti lahko samo začasno je dejstvo je že v tem, da biologija oziroma človeško življenje staršev bo verjetno krajše od njihovih otrok oseb z invalidnostjo. In bodo slej ko prej morali osebni asistenti izvajati te storitve tudi za njih. Zakon o socialnem vključevanju in storitve po zakonu o socialnem vključevanju so tiste storitve, ki bi morale čim prej biti dostopne osebam za samostojno, neodvisno življenje,  (nadaljevanje) zato jaz trenutno glede Zakona osebne asistence ne ocenjujem, da je neka grozna in krizna situacija. Je pa nujno, da država uredi vsa ostala področja, ki so vezana na storitve tako za odrasle osebe z telesno, senzorno, intelektualno ali kakršnokoli drugo oviranostjo.  Hvala lepa.
Hvala.  Naslednja je Marija Bačič.  Predstavite se in izvolite, beseda je vaša.
Marija Bačič
Hvala lepa, gospod predsednik za besedo.  (Sem Marija Bačič.) Zastopam Zavod osebna asistenca Pomurje.  Najprej bi želela povedati, da smo v prejšnjem sklicu Državnega zbora sprejeli tri zelo pomembne zakone. In sicer Zakon o celostni zgodnji obravnavi otrok in mladostnikov, potem Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki bo začel veljati leta 2022 in pa Zakon - o katerem danes govorimo - o osebni asistenci. Mislim, da so to izredno pomembni zakoni vsi, ki smo jih čakali oziroma so bili v predalih nekje več kot 20 let, zato smo lahko zelo ponosni na to, da nam je to takrat uspelo. Marsikatera razvita država bi nam morda zavidala ta Zakon o osebni asistenci, ki ga imamo. Je res zelo dober zakon, ki prinaša s pomoči osebne asistence našim invalidom kvalitetno, samostojno in bolj aktivno življenje. Danes govorimo že tako je nekje naslov o zlorabah tega zakona. Morda zlorabe res so, ampak ne nas dajati vse v isti koš. Orodje ima v rokah ministrstvo. Oni točno vedo in morajo spremljati izvajalce, če finančno zlorabljajo oziroma če so določene nepravilnosti. Potrebno je raziskati, potrebno si je upati in seveda tiste, ki to počnejo na račun invalidov tudi sankcionirati. Sama bi se morda dotaknila najprej teh očitkov, ki nam jih očitajo. To je ponižujoče do institucij tako do ministrstva kot skupnosti socialnih delavk tako kot tudi Instituta Republike Slovenije za socialno delo, ki so nas izvedence izobraževali. Mi nismo laiki, mi ne potrebujemo enomesečno izobraževanje. Menim, da smo s tem izobraževanjem dobili osnovo, da lahko ocenjujemo torej uporabnike. Dobili smo tudi gradivo, s pomočjo katerega si vedno pri ocenjevanju še pomagamo tako, da je to ponižujoče ne samo za institucije tudi za nas. Mi smo strokovni delavci, so socialni delavci, so pravniki in smo tudi predstavniki uporabnikov. Če samo sebe povem, jaz sem predstavnica oseb z motnjami v duševnem razvoju. 40 let sem delala v šoli z njimi, sedaj 20 let imam že društvo Sožitje in naj meni nihče ne očita, da jaz nisem izobražena, kaj vse se piše po kolarjih, torej, da nisem strokovno usposobljena, da nisem izobražena in da delamo tako na hojla dri. Kako se vam to zdi, da delam na hojla dri? Mislim, da delamo zelo zelo odgovorno delo saj vendar vemo, da delamo za invalide, ki so to zaslužijo. Kot sem rekla je to izobraževanje trajalo tri dni, ampak se nam spet obeta kot smo rekli vsako leto je izobraževanje in maja bo ponovno izobraževanje tako, da tisto, kar pravzaprav znamo tudi nadgradimo.  Najprej. Očitate nam, da ne znamo oceniti kaj je osebna asistenca in kaj je dolgotrajna oskrba. O vemo, vem. Na terenu se srečujemo tudi sami vemo koga komu bomo dali osebno asistenco, ampak ker dolgotrajne oskrbe ni, mi imamo orodje za osebno asistenco in po zakonu smo ga dolžni oceniti, ko pa boste sprejeli Zakon o dolgotrajni   (nadaljevanje) oskrbi takrat bomo delali drugače.  Sedaj, če se dotaknem malo družinskih članov oziroma sorodnikov, ki so osebni asistenti tako kot je bilo že povedano bili so starši prej družinski pomočniki, potem so se prelevili v osebne asistence. V zakonu jasno in glasno piše uporabnik si lahko izbere osebnega asistenta in če si ga lahko zbere naglušni, slep ali kdorkoli si ga lahko izbere tudi naš. Prav gotovo si bo izbral tistega kateri mu je najbližje in kateri pozna vse njegove potrebe, da potem tisto naredi.  Najprej. Pravite, da je izvajalce preveč. V Sloveniji nas je 111. To je 55 parov, ker ocenjujeva vedno dva. Nekatera področja sploh niso pokrita: Ptuj, Kranj, Primorje. Nas kličejo, da pridemo tja. Je bilo povedano, da čakajo invalidi pet, šest mesecev tudi eno leto, ker ni izvajalcev oziroma ocenjevalcev osebne asistence tako, da si pomagamo centri do centrov sedaj, da čim prej pridejo. Invalidi težko čakajo, da pridejo do te tako imenovane hitre osebne asistence.  Če se dotaknem zlorab. Kaj bom rekla? Zlorabe so bile, so in bodo, vendar ena izmed zlorab je tudi to, da starši jemljejo osebe iz varstveno delovnih centrov, to je zloraba. Zloraba oseb invalidov, ker se tam dobro počutijo so med svojimi, se tam izobražujejo in doživijo mnogo lepega in to ni dopustno, ker recimo dobijo morda 50 ur, 30 ur se odšteje in seveda, potem svoj status izboljšujejo in otroci oziroma osebe, odrasle osebe ostanejo doma. Še eno pripombo imam. Kot sem sedaj rekla, če se osebam varstveno delovnem centru odšteje 30 ur ne vem zakaj se ne odšteje v osnovni šoli od 18. do 26. leta, ker tam imajo spremljevalca za gibalno oviranega in imajo tudi varuha, se pravi, da imajo več suporta kot ga imajo ljudje oziroma osebe v varstveno delovnem centru. V razmislek dajem ministrstvu. Jaz sem že to vprašala in so prav gotovo rekli, da moramo, ampak v zakonu tega ne piše…
Prosim vam, da zaključite.
Marija Bačič
Bom.  Nekaj bi še dala v razmislek tudi sedaj mogoče institutu in ministrstvu, če je to potrebno, da so orodja na spletu. Poglejte vlagatelji si pogledajo na spletu, si naredijo točno seznam in ko pride ocenjevalec točno vedo kje in na kaj morajo pritisniti mi smo pa dolžni verjeti ali zakonitemu zastopniku ali uporabniku.  Hvala lepa.
Besedo ima Branko Petovar.
Branko Petovar
Hvala.  Prihajam iz Centra za socialno delo Pomurje, sem koordinator invalidskega varstva.  Nekajkrat smo bili omenjeni koordinatorji oziroma naša vloga. V glavnem je šlo za povezavo z našo vlogo kot nekim nadzornikom nekim institutom, ki bo nadziral osebno asistenco oziroma izvajanje. Moje mnenje je, da se s tem samo delno lahko strinjam in sicer v tem delu, da ta nadzor pomeni spremljane nikakor pa ne, da ta nadzor pomeni sankcije, ampak ravno sankcije so tiste, kri pridejo v poštev takrat, ko samo spremljanje odpove. Dajmo se vprašati glede na to, da je tema pač zlorabe kakšne sankcije in v kakšni obliki so se v tem času enega leta in še nekaj tudi izvedle, zato ker najlažje je o zlorabah govoriti v smislu, da nič ne štima, da se na veliko in navzkriž in povprek izkorišča. Bi pa bilo zanimivo, res, se vprašat, kako smo se pa sami do teh zlorab opredelil. Če samo na kratko povem, žal zaradi tudi teh zamud, ki so nastajale pri izdaji odločb in pri imenovanju komisij, je teren koordinatorjev zdaj zelo, zelo trpi, v tem smislu, da ne moremo ljudi na terenu obiskovat toliko, kot bi želeli. Ampak vendarle, nekaj teh terenov pa je. Moja praksa je, da prihajam nenapovedano, ne zaradi nadzora, ampak zaradi neke higiene, ki se mi zdi, da jo vendarle moramo vzpostavit in lahko povem, da imamo tudi konkreten primer, da sem po prihodu na teren, ko sem ugotovil, da je invalidna oseba doma sama, da seveda nič ne trpi in ji je gladko vseeno za to, to javil izvajalcu osebne asistence in sledil je opomin pred odpovedjo delovnega razmerja osebnemu asistentu. Jaz zdaj sicer ne vem, ali je to preveč grobo ali ne, ampak govorimo o tem, da dajmo reči kaj naprej od teh zlorab in tega, kako je vse oh in sploh goljufivo. Nenazadnje, ker prihajam iz centra za socialno delo, mi je jasno in upam, da tudi vam, da ljudje se pač obnašamo racionalno in nekdo, ki je bil družinski pomočnik 15 let, jaz ne vem, kakšni moramo bit, da jim zdaj, po teh 15. letih, ko so za to dobili po 260, sedemdeset evrov neto, neto, zato ker so 300 evrov pobrale občine, dodatka za pomoč in postrežbo, jim zdaj sploh upamo reči, kaj se pa greste? In, nenazadnje, kajne, če koga nisem prepričal, lahko povem, da če bomo gledali tako na starše oziroma na družinske člane, ki so družinski pomočniki, potem bo verjetno treba sklicat en Odbor za finance, kjer boste razpravljali o tem, kako se starša med sabo pogovarjata in dogovarjata, kdo bo uveljavljal olajšavo za otroka, da bo družina s tem nekaj prihranila oziroma, da bo imela olajšavo višjo oziroma dohodnino bolj ugodno. Pa mislim, da se vsi strinjamo, da je to čisto legalno. Še več, mislim, da je celo mnenje, da če si tega ne preračunaš in ne urediš, da si celo, da ne rečem, funkcionalno nepismen. Mogoče še samo to, kar je že prej tudi kolega Wraber(?) omenil, kdo vse je opravičen do osebne asistence oziroma, kdo ni. Sam, kot koordinator, se v zadnjih, mogoče dveh mesecih, sem soočil z nekaj vlogami od uporabnikov oziroma vlagateljev, ki imajo težave v duševnem zdravju – se pravi, ne razvoju, ampak zdravju. Seveda, o tem bodo komisije odločile, kajne, ampak kakršna bo praksa na tem področju, zdaj v začetku, takšna bo potem verjetno se tudi naprej razvijala. Sam sicer v zakonu nikjer nisem našel neke dikcije, čeprav, moram pa reči, da po občutku, pa se mi zdi, da ni bil pisan za osebe s težavami v duševnem zdravju, ampak to mislim, da je eden od prihodnjih izzivov, kako bodo komisije, kako bo stroka ocenila potrebo po neodvisnem življenju oziroma pravico po neodvisnem življenju, pri osebah s težavami v duševnem zdravju. Toliko iz moje strani. Hvala.
Hvala za vaš prispevek. Besedo ima Nenad Hardi Vitorović. Izvolite. Predstavite se…
Nenad Hardi Vitorović
Hvala za besedo, pozdravljeni. Ja, moje ime je Nenad Vitorović, zaposlen sem kot osebni asistent, tako da sem tukaj kot predstavnik Sindikata osebne asistence v ustanavljanju. Nekateri osebni asistenti to delo opravljajo že 20 let, večji del pa od uveljavitve zakona. Jaz 1 leto pred uveljavitvijo, sem začel delat… Decembra lani smo vsem odločevalcem, se pravi Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter vsem izvajalcem osebne asistence, ki so v registru izvajalcev, poslali izjavo naj na področju osebne asistence začnejo upoštevati nas, delavke in delavce, ki dejansko opravljamo storitve osebne asistence. Pri nas tako predstavniki države kot kapitala pogosto prisegajo na socialni dialog, ampak očitno samo takrat, ko vam to pride prav. Mi to razumemo in vemo, da si moramo to priboriti. Osebni asistenti smo prvi in neposredni podporniki hendikepiranih oseb, saj jim z našim psihično in tudi fizično napornim delom omogočamo tako golo preživetje, kot tudi samostojno in dostojno življenje ter enakopravno vključenost v družbo. Predlagatelji ZOA so svojo oceno finančnih posledic zakona leta 2017 ali namerno pocenili ali pa preslabo pripravili izračun stroškov. Glavni greh pa je, da je zakon omogočil izvajanja osebne asistence kot nepridobitne sicer dejavnosti tudi samostojnim podjetnikom. V SOA, sindikat osebne asistence, vztrajamo, da se mora osebna asistenca izvajati zunaj dobičkarske logike. To se nanaša tudi na anomalijo espejevstva, ki je razlog za nastajanje nekaterih ekscesov(?) in zavezano solidarnosti dostojnosti ter v korist uporabnikov. Zlorabe so posledica tržne logike. Se pravi, liberalizacije v zakonu osebne asistence, zato rešitev ne sme iti v tej smeri, ampak ravno v obratni. Nikakor pa ne sme priti do tega, da bi zaradi anomalij in s tem določenega deleža zlorab prišlo do zmanjševanja standardov delovnih pogojev za asistente ali standardov življenja za uporabnike. Vemo namreč, da so zlorabe in ekscesi največkrat izgovori politikov, zagovornikov kapitala s katerimi opravičujejo reze v socialno državo. Temu se bomo v SOA uprli. Na področju osebne asistence in tudi na področju socialne državen nasploh. V SOA tudi zelo zelo resno pozivamo k ureditvi dolgotrajne oskrbe, saj doživljamo preobremenitev osebne asistence, kot so že številni danes tukaj povedali. Tudi zaradi popolnega manjka praktično na tem področju, ki je vse do danes brez ustrezne podpore. In za dolgotrajno oskrbo bo potrebno precej več sredstev kot za osebno asistenco. Ampak delovni ljudje ne bomo več plačevali cene tega, da se država podreja profitom, gospodarski rasti in kapitalu nasploh, za katerega so naša življenja samo strošek. Delo osebnega asistenta je zelo zahtevno, raznoliko in specifično, zato je treba dobro opredeliti standarde za njegovo izvajanje. Tudi na tem področju je država po prepričanju SOA zaspala. Zaskrbljujoči sta zlasti arbitrarnost in netransparentnost presoje pravice do izvajanja osebne asistence ter lahkotnost registracije izvajanja te dejavnosti. Za nas ni sprejemljivo ne preverjanje strokovnega in profesionalnega izvajanja osebne asitence, zato je treba storiti vse za določitev in celovito uveljavitev standardov in normativov.  Če zaključim. Zahtevamo, da nas vključite v razprave o spremembah v ureditvi področja osebne asistence. Od ministrstva in izvajalcev pričakujemo, da bo sindikat osebnih asistentov vključen v pogajanja in da boste našim predlogom prisluhnili. Ne gre nam namreč samo za naše dostojne delavske standarde. Zavzemamo se za širšo družbeno solidarnost, kamor spada tudi solidarnost shendikepiranimi, ki jim mora država zagotoviti neodvisno življenje. Hvala.
Hvala tudi vam za razpravo. Besedo ima Katarin(?) Modic. Ni več, dobro. …/oglašanje iz klopi/ Pardo, se opravičujem. Izvolite.
Katin Modic
Pozdravljeni spoštovane poslanke in poslanci in vsi navzoči! Sem Katarin Modic uporabnica osebne asistence že dobrih 20 let. Danes pa bom govorila o svoji vlogi ocenjevalke oziroma izvedenke za potrebo ocen oziroma potreb osebne asistence. Danes smo veliko slišali in o zlorabah in o tem kaj je osebna asistenca, kaj ni osebna asistenca. Zelo malo smo pa govorili oziroma slišali o temu kaj je neodvisno življenje. Neodvisno življenje pomeni to, da si vsak lahko izbere kje bo živel, kako bo živel in kdo mu bo pomagal pri tistih stvar, ki jih zaradi neke svoje zmanjšane zmožnosti ne more opravljati. In osebna asistenca je pač storitev, ki mu omogoča, da lahko živi neodvisno življenje. Govorili oziroma slišali smo o tem, da pravzaprav je uporabnik v centru, središču in pravzaprav temu se pripisuje tudi to, da ima uporabnik odgovornosti za svoje odločitve in ravno tukaj pa trčimo v to nasprotje, ker velikokrat govorimo oziroma ni jasne razlike med tem kaj je neodvisno življenje in kaj je samostojnost. Danes sem slišala samo to, samostojnost oziroma, da je uporabnik samostojen. Uporabnik je samostojen oziroma vsak od nas je samostojen v toliko, kolikor tisto aktivnost opravi sam. Zato nekdo, ki potrebuje pomoč, ne moremo govoriti, da je samostojen, je pa neodvisne takrat, kadar samostojno sprejme odločitev kaj bo delal, kako bo delal in pravzaprav tudi s pomočjo osebnega asistenta. No, zdaj bom pa povedala nekaj izkušenj, ko sem jih imela kot ocenjevalka. Iz teh boste lahko potem sami presodili kako opredeliti stvari, ki sem jih zaznala. Bila sem kar na nekaj pritožbah in prvo me je zmotilo to, ko sem preverjala kaj je bil razlog, da so vlagatelji oziroma da so se pritožniki sploh pritožili. Povedali so mi, da so bili razlogi to, da je pač nekdo drug dobil več asistence. Ni bilo pa razloga, da jo rabi več. Ker, če ima nekdo drug več asistence, zame to ni utemeljen razlog za pritožbo. Potem, ko smo ocenjevali njegove potrebe po osebni asistenci, so želeli, da so prisotni tudi njihovi starši, sploh ko je šlo za ljudi oziroma pritožnike z lažjo intelektualno oviranostjo. Osebe so bile zmožne se pogovarjati in tudi povedati kaj potrebujejo in kje bi pravzaprav potrebovali podporo, da bi lahko udejanjili tiste stvari, ki si jih dejansko želijo. Potem smo pa prišli do stvari, ko so se vmešali družinski člani. Ne, ne, ne, to pa ne more. Zakaj ne more? Strah ga je. Zakaj ga je strah? Ja, lahko se mu kaj zgodi. In ko smo spraševali samega pritožnika oziroma vlagatelja, smo ugotovili, da je bil ta strah pravzaprav nekako vsiljen oziroma da so jim ta strah vcepili družinski člani, predvsem njihovi starši. Ko smo razložili kaj to pomeni pravzaprav, da s tem, ko vcepiš strah svojemu otroku, mu nikoli ne daš možnosti, da bo opravljal tiste stvari, ki bi jih lahko in razvijal svoje potenciale. Pravzaprav ta skrb, pretirano skrb pomeni, da mu odvzemaš te možnosti in možnosti pravzaprav svobode, ki jo ima vsak od nas. Tako da, tukaj vam dajem v razmislek, da sami opredelite kaj to pomeni. Ali je to zloraba ali je to kaj drugega? Ni pa prav, da zaradi pretirane skrbi odvzemamo pravzaprav odgovornost, ki si jo želijo tudi osebe, ki imajo zmanjšano katerokoli zmožnost, ker s tem, ko jim bomo dali odgovornost, ko se bodo potrudili, se bo tudi osmislilo njihovo življenje.  Zdaj pa samo še par stvari glede izobraževanja. V društvu YHD iz katerega prihajam, izvaja tudi izobraževanje za uporabnike, za osebne asistente in pravzaprav namen tega izobraževanja je ozavestiti ljudi o tem, kaj je neodvisno življenje. Sem tudi izvajalca delavnic Bontonček, kjer tudi javnost   (nadaljevanje) ozaveščamo, predvsem v osnovnih šolah in v vrtcih, kaj je neodvisno življenje. In pravzaprav, ko udeleženci naših delavnic na koncu ugotovijo, ja, tudi če se mi kaj zgodi, še vedno bom imel »lajf«. Hvala.
Hvala lepa za vaš prispevek. Besedo ima Brigita Kosi.
Brigita Kosi
/ izklop mikrofona/ Pozdravljeni, hvala za besedo…
Kar stopite, stopite zraven, usedite se tukaj, boste vključili mikrofon, da vas bomo slišali. Kar na tipko tam, glejte, naprej se sklonite, to ja, evo, bravo.
Brigita Kosi
Pozdravljeni, hvala za besedo. Prihajam iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Rada bi opozorila mogoče na eno zelo samoumevno stvar, na katero pa lahko vsi skupaj včasih pozabimo. Vsi invalidi smo v prvi vrsti ljudje različni. Tudi naše potrebe so zelo različne, ampak stiska, ko se znajdemo pred nečim, česar ne zmoremo, je pa enaka. Zakon o osebni asistenci daje zares neverjetne priložnosti. Slišala sem od prejšnjih razpravljavcev, da nekateri invalidi lahko zapustijo domove za ostarele, zato ker jim je zdaj omogočeno samostojno življenje. Iskreno sem vesela tega. Po drugi strani vas pa prosim, da ne pozabite na tiste vrste invalidov, ki potrebujejo mogoče količinsko malo pomoči, premalo, da bi prišli do odločbe o osebni asistenci, ampak kljub temu pa potrebujejo te ure pomoči. In komunikacijski dodatek se je spomnil tudi na nekatere vrste invalidov, za katere se pričakuje, da bojo potrebovali manj pomoči. Omogoča pomoč gluhim, slepim in gluhoslepim. Jaz vas prosim, vključite tudi slabovidne. Hvala za besedo.
Hvala vam za vaš prispevek. Naslednja je Klavdija Poropat. Beseda je vaša.
Klavdija Poropat
Lepo pozdravljeni vsi skupaj. Sem Klavdija Poropat, prihajam iz društva YHD Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Še enkrat bom ponovila, naše društvo je bilo prvo, ki je v Sloveniji začelo govoriti o osebni asistenci in kasneje tudi o neodvisnem življenju, še veliko preden je bila sprejeta konvencija, ki jo je tudi Slovenija tako podpisala kot ratificirala. Zakon o osebni asistenci so bile naše dolgoletne sanje, lahko rečem, in lahko smo zadovoljni, da je sprejet. In ponovila bom to, kar je rekla Elena. In ravno zato se tudi mi čutimo dolžne in zavezane ter odgovorne, da se zopet pogovarjamo o tem, kaj osebna asistenca je. Že preden je bil zakon sprejet in se je osebna asistenca izvajala v okviru programov socialnega varstva, smo dostikrat imeli burne debate na ministrstvu, kaj se lahko imenuje osebna asistenca in kaj ne. In ponavljam zopet, osebna asistenca ni odgovor na vse potrebe vseh hendikepiranih v Sloveniji in tudi ne more biti. Potrebujemo tudi druge storitve, ni nujno, da samo dolgotrajno oskrbo. In zopet ponavljam, obstaja bistvena razlika med dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco. In kdor to zanika, pač moram ponoviti, ne more govoriti o osebni asistenci, četudi so dela, ki se pri tem opravljajo, morebiti podobna ali ista. Še enkrat bi rada ponovila, da stvari, ki smo jih danes slišali o morebitnih zlorabah o tem, vse izhajajo iz nepoznavanja koncepta osebne asistence, čisto vse izhajajo iz tega. Soočeni smo naenkrat, jaz mislim, da več kot 80 % izvajalcev ni pred zakonom imelo nobene povezave o tem z osebno asistenco, nobene. Kar nekaj staršev, ki nas napadajo neupravičeno, bom rekla, kajti leta 2010 je bilo YHD edino društvo, ki je zagovarjalo, da kot upravičenci zakona stopijo tudi osebe z intelektualno oviranostjo. O tem smo na ministrstvu imeli dolge in burne debate in razprave.   (nadaljevanje) In ponavljam, kar sem rekla tudi na ministrstvu. Če oseba ne more odločiti sama zase, ali ostane doma ali se jo da v dom in se jo da v dom, potem ravno tako ima ta oseba isto pravico do osebne asistence, četudi ne more odločiti sama zase, ali jo želi ali je ne želi. Zanjo v dobri veri bo to odločitev sprejela druga oseba. In seveda razumemo, da so starši prešli iz statusa družinskih pomočnikov v status osebnih asistentov. Nasprotujemo pa temu, da se cele družine zaposlujejo kot osebni asistenti, kajti to ne govori o namenu zakona. In naš predlog je pač ta, da se, dokler se ne spremeni status družinskega pomočnika, pač zaposlovanje družinskih članov omeji. In to govorimo iz lastnih izkušenj. Sami vemo, kako je, če imaš osebnega asistenta sorodnika ali nekoga drugega. Smo pač to tudi sami izprobali in iz lastnih izkušenj pač govorimo, da ni dobro, da ti pomoč nudijo samo domače osebe, da si zaprt samo v krogu domačih. In stvari, kot jih je omenila gospa Bačič, da jemljejo osebe iz varstveno-delavnih centrov, zato da koristijo ure osebne asistence, glejte, za nas je to zloraba, enostavno. Za nas je zloraba tudi to, da uporabnik reče, želim si osebnega asistenta, ki ne bi bil iz družine, pa mi domači ne pustijo. Tudi to je, a veste, zloraba, zato ker domači pravijo, ne želimo tujega človeka v hiši. Ampak kaj pa bo, ko vas enkrat ne bo? Mislim, da se morate ozreti. Mi, ko smo govorili o osebni asistenci za intelektualno ovirane osebe, smo imeli pred sabo svetel zgled iz Švedske, kjer se je osebna asistenca omogočila tem osebam, zato da so končno ženske imele pravico iti delat to, kar si želijo, in ne doma skrbet za svojega bolnega. Nam je bil to zgled. In zato osebno asistenco družin ne morete jemat kot neko razbremenitev tega. Če je prej bilo 24 ur na vas, imejte zdaj to kot priložnost, da boste usposobili osebe, da bo za vaše otroke poskrbljeno na način, kot si vi želite, tudi ko vas ne bo. In še enkrat govorim, da ni res, da smo mi proti temu, da imajo intelektualno ovirane osebe osebno asistenco. Mi smo bili v prvi vrsti, da jo imajo. Vendar pa je treba to ločit med družinskim pomočnikom ali osebno asistenco. Tudi oseba, družinski član, ki se zaposli kot osebni asistent, mora sprejeti igre osebne asistence. Ni v času, svojem delovnem času pač ni ne mama, ne ata, ne mož, ne žena. In tukaj pogrešamo…
Prosim vas, da zaključite počasi, ker ste že čez.
Klavdija Poropat
Ja, želim samo povzeti to, kar se je celo to dogajalo. In zato pravim, vse te stvari, ki se dogajajo, se dogajajo zato, ker ljudje kljub našem 20-letnem govorjenju, kaj osebna asistenca in neodvisno življenje je, ne vedo, kaj to je. In tako kot je rekla Katrin, delati moramo na izobraževanjih, vsi skupaj. In še ena stvar se nam zdi zelo pomembno, zaposlovanje osebnih asistentov. V zakonu je bila možnost izvajalca osebnega asistenta mišljena, ko se je prvi osnutek pisal, samo za primere, ko bi nekdo kot espe želel organizirati asistenco sam zase, če se lahko to sam odloči seveda, ne da postane izvajalec espe osebne asistence in potem naenkrat izpade iz vseh mehanizmov nadzora, tako socialne inšpekcije, delovne inšpekcije, kot tudi še marsikakšnega drugega nadzora. V našem društvu zagovarjamo, da…
Prosim, res končajte, ne zlorabljat. Dajte, bodite pošteni do ostalih.
Klavdija Poropat
… se osebne asistente redno zaposluje, glejte, redno zaposluje. Vse ostale oblike dela pa moramo imeti za čas nadomeščanja. Hvala.
Hvala lepa. Besedo ima Špela Šuštaršič. Izvolite.
Špela Šuštaršič
Okej, hvala lepa. Prihajam iz Zveze paraplegikov. Bi pa predvsem spregovorila v imenu naših zaposlenih. Mislim, da v teh prostorih sem že par let nazaj tudi v njihovem imenu govorila, predvsem zakaj, to so osebni asistenti. Lahko je napisano karkoli, če jih ne bo in če se jih ne zaščiti na teh delovnih mestih, ki so pa doma, se ne bo nič zgodilo. Jaz vam bom praktične primer govorila, ne s čem se zveza ali pa mi kot večji izvajalec strinjamo ali ne, je pa tko, da imamo primere, kjer družinski člani pretepajo ljudi, ki se fizično dejansko ne morejo braniti in je asistent na takem delovnem okolju in ga nihče ne zaščit, uporabnik pa zahteva, da ima osebno asistenco. Izvajalec pa je v tisti vlogi, ki vam jo mora zagotoviti. In potem govorimo o izobraževanju. Kakšnem izobraževanju. Družinskih član reče, jaz za njega točno vem kaj je za njega najboljše. Povabiš center za socialno delo. Nimajo možnosti, prijava na policijo, se nič ne zgodi. Osebni asistent ima od mobinga, od različnih spolnih, fizičnih in drugih vrst nasilja na delovnem mestu. Mi strokovni delavci se pa s tem ukvarjamo. In ko se govori o uporabniku, tudi mi smo bili s temi predstavniki, ki so danes spregovorili zraven pri pisanju zakonodaje, kar je gospod Kastelic že povedal. Ja, ampak naš namen je to, da ostaja pravica dostojanstvena do tistih, ki jo potrebujejo in da ostanejo družinski člani. Takrat, ko smo pisali ta zakon, da ostanejo družinski člani, mame in očetje, ne osebni asistenti, da morajo vse početi, kar njihov otrok in mre in da je otrok pri 45 letih, ker ni. In ni prav, da tako je. V tej situaciji, na tem mestu smo že enkrat govorili, da bo premalo delovnih mest osebnih asistentov in tako je. Tako je, imamo 168 ur in nimamo štiri in pol osebe za nekoga, ki nima družinskega člana, pa rabi. Ostajajo na invalidskih vozičkih ponoči, ker se skregajo s.p.-jevci in odidejo z delovnega mesta. To so situacije s terena. Jaz pravim, ne debatiram politično ali kakorkoli, ampak jaz govorim iz prakse. In sindikat osebnih asistentov je nujna stvar, da bo nabral nabor kaj se na terenu dogaja. Dejstvo pa je, da je tudi droga na domu uporabnikov in da so prepovedane substance in da so ljudje, osebni asistenti dolžni oziroma niso dolžni, ampak so; kako naj vam jaz to razložim. Bom praktično povedala. Sem na vozičku in zaradi krčev sem prepričana, da bom z določenimi substancami, ker to dejansko nekaterim pomaga, zahtevala od osebnega asistenta da zvije. In če ne, se bom z vozičkom zapeljala v njega. A kaj, je to ob treh zjutraj. Kdo je zaščiten na tem delovnem mestu. To delovno mesto je potrebno zaščiti, ohraniti. Nujno potrebno in zato je nujno potreben kader in nujno potrebno je to, da v kolikor je družinski član prisoten zraven, da je tudi on izobražen in da je enakovreden osebnemu asistentu. Ne da so osebni asistenti čistilke, ki niso družinski člani, ostali družinski člani pa opravljajo tista dela, ki pač pašejo zraven.  Jaz sem zdaj res praktično povedala zaradi tega ker mi je težko, ker delam s takimi ljudmi in jaz rada pomagam. Mi pomagamo tudi, ah v redu. Želim si imeti dobre zaposlene in želim si imeti srečne uporabne in uporabnike, ki bodo izobraženi, da bodo rekli hvala asistentu. Saj je 23 plačilni razred, ampak ali veste kaj vse oni naredijo za to plačo? Ni tisti financ na koncu. Marsikakšna stvar, spremlja uporabnika, na dopust za 14 dni, gre žena lahko zdaj končno nekam stran, ker vsakemu, iskreno povedano paše iti mičkeno od moža, ki ima 24 ur oskrbe. In zato je treba ta poklic nujno zaščititi z vsemi potrebnimi akti in pa izobraževanji in pa skupnim sodelovanjem. Hvala.
Hvala tudi vam. Besedo ima še Martina Piskač. / vmesno oglašanje./  Hvala lepa. Potem smo izčrpali prijavljene.  / vmesno govorjenje./  Ne ne morete, vi se imeli svoj čas in ste povedali, ker na ta način ne bomo končali. Če ni več prijavljenih od povabljenih, da bi govorili dajem besedo predlagateljici Ivi Dimic. Izvolite.
Hvala lepa. Kar ura je 6 popoldan in smo v bistvu res opravili in poslušali, lahko rečem kar uporabnike, izvajalce, in tudi Sindikat osebnih asistentov, se pravi vse, ki so vpeti v izvajanje Zakona o osebni asistenci, ki je pravica za invalide in jaz sem na to ponosna, da smo to v Novi Sloveniji bili zmožni narediti in da so tudi sprejeli tudi vsi ostali poslanski kolegi, da je bil zakon soglasno sprejet. Naredili smo dobro stvar. Jaz danes nisem slišala, da bi jim zakon neomogočal boljšega življenja, kot so ga živeli. To je bil prvi cilj in prvi cilj smo po enem letu dosegli. Seveda je zdaj na vseh nas, da popravimo, odpravimo anomalije, da izboljšamo, da postavimo kriterije in tako naprej. Ampak, tako kot je bilo že tukaj danes rečeno, naloga je seveda tudi ministrstvu, da to pripravi in uredi, skupaj spet z vsemi vpletenimi, spet izvajalci, osebnimi asistenti in seveda tudi ostalimi, ki so uporabniki. Poglejte, moram reči, da sem celo leto spremljala zakon o osebni asistenci. Zato, ker čutim, ker je bil tu, ne bom rekla ravno nek moj otrok, ampak bila sem tista, ki sem zakon v Državnem zboru peljala skozi parlamentarno proceduro do sprejetja. In tukaj velikokrat, a ne gospod Kastelic, velikokrat midva se večkrat srečujeva na teh, skoraj vedno vprašam, kakšno je stanje glede osebnih asistentov. Sam sem šla na teren, srečevala invalide, sama tudi pomagala nekaterim invalidom, da so tako, kot je bilo rečeno, s podeželja prišči do osebne asistence, zato ker Društvo invalidov na podeželju mogoče ni vedelo, da to sploh obstaja in da smo poiskali ljudi, ki danes imajo osebnega asistenta in ga prej niso imeli in so potem skrbele zanje. Lahko povem, ženske iz Karitas, da so hodile, da so skuhale in tak naprej. Tako je bilo stanje na podeželju. Hvala Bogu se je danes to, ljudi, bom rekla, toliko ponavljalo in medijsko ozaveščalo, da so ljudje se začeli tudi glede tega osveščati. In sama povem, ves čas me je skrbelo nekaj. Gospod Kastelic bo lahko potrdil koliko nam manjka osebnih asistentov. Midva sva bila nekje na številki 300 bi jih lahko še zaposlili kakršne potrebe so. Mi smo zakon pripravili, še enkrat povem, na podlagi podatkov Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, ker je bil leta 2010 v proceduri prvi zakon, ki je slonel na nekih ocenah in potem kasneje je v našem sklicu seje točno opisana procedura kako se je šlo po vseh teh letih naprej. In poglejte, če so bili tisti podatki napačni, potem je bilo seveda izhodišče za zakon napačen, ampak jaz mislim, da je to bila ocena. In sem vesela, kot je povedala tukaj gospa iz inštituta za socialno varstvo, se pravi Barbara Kobal, da se zdaj ponovno evalvira in da bomo prišli do točne številke.  Še enkrat pa poudarjam, vsak evro, ki ga damo za človeka ni izgubljen. In meni se zdi, da 30 milijonov za Slovenijo, da to, da omogočaš ljudem dostojno življenje, da je to problem državnega proračuna pri 10 milijardah. Pa saj se delamo norca. In sem vesela danes tukaj, da so vse invalidske organizacije in predstavniki povedali kaj jim pomeni to. Pomeni jim neko dostojno življenje. Opisala je, vse sorte se dogajajo. Zdaj lahko bi rekla zlorabe ali pa mogoče pritiski, mobingi in tako naprej. Vsak lahko drugačno besedo vzame, ampak želimo, zato je tudi današnja seja, želimo, da se to popravi, da se to odpravi in seveda da se ne nazadnje tudi osebnega asistenta zaščiti. Seveda vsak mora biti zaščiten, tako invalid, uporabnik, izvajalec in osebni asistent. In poem vam to, da so šli družinski pomočniki v osebnega asistenta, ja hvala bogu. Tako so prišli vsaj do neke zaščite, mame, ki so 40 let - sem dobila danes ali včeraj maile – 40 let skrbele za otroka in jih ni noben, po domače rečeno, povohal, tudi boli in država ni imela posluha za njih. Prav je, to je tisti standard ali pa rečemo, to je socialna država, da bomo še naprej lahko zagotovili neko dostojno življenje. In se me je dotaknila ena zgodba, ko sem, ne zgodba, saj je resnična, ena izkušnja z eno mlajšo, 29 let staro invalidko, ki sem jo srečala na onkološkem inštitutu, je imela že, se pravi, tudi respiratorne težave in ko jo tam pridem, vedno vprašam, ko srečam invalida na cesti ali kakorkoli, rečem, »Kako ste zadovoljni z Zakonom o osebni asistenci?« in seveda povejo pomanjkljivosti, tako da, s tem sem bila seznanjena. In vprašam, »Kako ste zadovoljni z Zakonom o osebni asistenci?« In je rekla gospa, ki je bila zraven, jaz sem bila prepričana, da je kakšen, bila je starejša gospa in starejši gospod, mislim, da so rekli, da so iz Pirana, in reče, »Saj je nimamo…« »Kako je nimate?« »Zato ker ne dobimo osebnega asistenta.« Bila je mama, oče je pa zbolel za rakom. Jaz sem mislila, da je, veste, bilo je res, vam odkrito povem, bilo mi je nerodno. Meni je bilo nerodno, ker sem šla vprašat, kako so zadovoljni z Zakonom o osebni asistenci in je rekla, zato ker ima pač specifične težave, ne dobijo osebnega asistenta, ki bi bil tudi sposoben, kar se tiče te dihalne pomoči, kajne, respiracije. Se pravi, da imamo še veliko dela, imamo še možnosti, da ljudi tudi za to izobrazimo. Prvi korak je bil narejen. Jaz srčno upam, da bo za vse dovolj denarja, da bomo lahko naredili tudi drugi, tretji korak in da bomo, tako kot ste rekli, da smo v vrhu med državami, da nam zavidajo, da imamo tak zakon. Moram reči, sem ponosna, da nam zavidajo tak zakon, ki dejansko je poskrbel za najšibkejše oziroma tiste, ki ne morejo zase poskrbet. In sem si veliko zapisala, veliko imam še zapisanega, predvsem pa je to, da sem zadovoljna, da sem danes slišala, da je zakon, še enkrat poudarim, izboljšal jim življenje. To je bil tudi moj cilj in srčno upam in bdela bom na tem, da bo tako tudi v prihodnje. Jaz se pa opravičujem, spoštovani predsednik, v imenu predlagatelja me bo nadomeščal moj kolega Jožef Horvat, za naprej. Hvala lepa.
Hvala za dodatna pojasnila. Zdaj pa prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Prva prijavljena je Janja Sluga, naj se pripravi Eva Irgl.
Hvala lepa. Tisto, kar moram po vsem, kar smo zdaj v bistvu slišal, toliko različnih mnenj, vtisov, izkušenj, predvsem teh slednjih, sem zelo vesela… tisto, kar lahko nekako, kot nek skupno imenovalec rečem, je to, da je mogoče malo neprimeren naslov današnje seje, kor rečemo zlorabe. Meni se bolj zdi primeren naslov en pregled prvega leta uporabe zakona, ki je v resnici to svojo pot v Državnem zboru doživljal z veliko podpore in lahko rečem v imenu vseh, tudi poslancev iz prejšnjega sklica, tudi Marija, vsekakor z najboljšimi nameni. In, ne bi se mogla strinjati z eno trditvijo, ki je bila prej izrečena, da bi bilo bolje, če bi se najprej opravilo eno testiranje tega, kar je na tem papirju bilo zapisano v praksi, da bi se najprej naredil nek pilotni projekt – to se zagotovo s tem ne morem strinjat, ker to pomeni še nadaljnji odmik uporabnikom za bog ve koliko dolgo časa, zagotovo pa so izkušnje na terenu v največji možni meri toliko pozitivne, da sem prepričana, da tudi brez tega pilotnega projekta je bolje, da je bil zakon sprejet in da se je nemudoma udejanjil, zagotovo so težave, vendarle pa mislim, da je bila ta pot, kljub vsemu, kar prava. Že sam namen tega zakona je bil - in s tem se ne morem bolj strinjat - v prvo vrsto postavit tiste, ki to pomoč osebnega asistenta potrebujejo in menim, da ne glede na to, kaj vse je bilo danes slišano in ne glede na očitno potrebo po določenih popravkih, apeliram na tem mestu, da ta osrednji lik uporabnika ostane tudi naprej v največjem fokusu. Jaz mislim, da se v bistvu lahko pohvalimo s tem zakonom, pa ne glede na to, kaj vse smo danes slišali, da nas ta zakon dejansko postavlja pred mnoge razvite države in da sploh, dejansko si ne znam predstavljat, kako so ljudje brez tega živeli prej. V resnici ne. In, mnogo je vidikov, ki nikakor niso enoznačni in zopet se je tudi tukaj pokazalo, da dejansko, ko se ena zadeva sprejema, je potrebno upoštevat tisoč različnih vidikov, tisoč različnih razmerij, ki se tukaj pojavljajo, vedno dat na tehtnico in najti tisto, neko srednjo pot, ki bo dobra za uporabnika, za izvajalca, za vse, ki so dejansko vpleteni. Zagotovo, tako kot sem rekla, je prvi korak zagotoviti uporabniku tisto, kar potrebuje. To je prvi korak. Na drugi strani, pa tudi, kot je bilo rečeno, zagotoviti izvajalcem neko integriteto, neke, kolikor toliko normalne pogoje dela, neko zaščito pred njihovo zlorabo, ampak, tukaj pa seveda vzpostavit nek sistem usposabljanja, preverjanje te usposobljenosti, preverjanja tudi izvajanja. Meni se zdi popolnoma legitimno in lahko samo pozdravim, da vsi tisti, ki so imel možnost preiti iz družinskega pomočnika v osebnega asistenta, so to tudi naredili. Jaz od njih to, po pravici povedano, tudi pričakujem in bi se mi zdelo tudi neumno, da kdo tega ne bi naredil, zagotovo pa, je potrebno - in to je tista stvar, ki bo najtežja – razumet, da niti dva primera nista enaka in to smo slišal danes, v bistvu, od mnogih od vas. Tisto, kar lahko tukaj rečem, je, da zagotovo ne moremo za vse uporabnike po vrsti trditi, da so starši najboljši osebni asistenti, zagotovo ne moremo za vse trditi, da niso starši najboljši osebni asistenti, da je treba vedno najti srednjo pot, da tudi, če so starši osebni asistenti, je bilo danes razvidno, tak je moj vtis, da kljub vsemu, tudi če so to počeli že prej, kot družinski pomočniki, rabijo in je prav, da tudi prejmejo, zato ker je tudi njim potem to lažje, določena usposabljanja, določena nova znanja, pomoč pri njihovem delu in tako naprej… Seveda pa tisti, ki tega prej niso počeli, pa se odločijo, da bodo to počeli, pa še toliko bolj. Jaz si sama ne znam predstavljat, kako bi se jaz te zadeve lotila, zato zagotovo za usposabljanja morajo bit, je pa po mojem mnenju tudi potrebno razmislit o tem, v luči pomanjkanja osebnih asistentov, v smislu uvedbe nekega resnega izobraževanja ali pa nacionalne poklicne kvalifikacije ali česarkoli, ne vem, se niti toliko ne spoznam, ampak zagotovo, bi tudi takšna usposabljanja, izobraževanja in znanja pripomogla k temu, da bi ljudje sploh vedeli, s čim se soočajo in za kaj se odločajo in potem dobili neko bazo teh ljudi, ki bi bili usposobljeni za to delo, res s srcem, zagotovo pri stvari, drugače se mi zdi, da pri tem delu niti ne gre in nekako na dolgi rok zagotovit, da bi dobili to potrebno število osebnih asistentov.  (nadaljevanje) Sedaj mi smo se že danes, ko smo se predhodno dobili pa smo se o teh temah pogovarjali, pogovarjali seveda tudi o komisijah, ki so bile izpostavljene in tudi v medijih je bilo več okoli tega pisanega in rečenega. Tako kot osveščanje uporabnikov kot tudi usposabljanje izvajalcev seveda tudi komisije morajo biti strokovne. Zelo dobro se mi zdijo stvari, ki jih je povedala gospa Modic in zdi se mi, da tudi tisti, ki govorijo iz lastnih izkušenj, ki ocenjujejo iz lastnih izkušenj so zagotovo najbolj verodostojni in najbolj vedo kaj je tisto, kar nekdo potrebuje, koliko tega potrebuje in tako naprej. To se mi zdi zelo fino, da se vključi tudi same invalide. Zagotovo pa glede na vse slišano se ne bi prenaglila z ocenami kaj je tisto, kar bi bilo v tem trenutku tega v zakonu spremeniti. Jaz mislim, da smo si edini, da je treba neke stvari spremeniti. Želim si, da čim prej dobimo to za marec napovedano analizo. Želi si, da jo tudi pridete predstaviti v Državni zbor, da bomo slišali kaj so ugotovitve. Želim si, da jo skupaj z vsemi deležniki in stroko tudi to analizo pogledate. Res poiščete ustrezne rešitve, si pustite tudi svetovati s strani vseh, ki so danes bili tukaj in so dobili besedo in povedali kaj vse oni opažajo iz lastnih izkušenj skozi vse vloge v tem procesu, to se mi zdi izjemno pomembno in da se, potem najdejo neke rešitve, ki bodo zopet dobre za vse. Zelo se me je dotaknil to, kar je Marija tudi povedala pa, potem je bilo tudi povedano, da se jemlje ljudi iz varstveno delovnih centrov. Jaz sem v preteklih letih obiskala, kar nekaj teh varstveno delovnih centrov in tisto, kar sem jaz opazila, da ljudje resnično tam radi so. Radi se družijo, se socializirajo, radi se počutijo koristne, naučijo se marsičesa, usvajajo nove veščine in tudi jaz jemljem to kot zlorabo, tukaj se moram strinjati z gospo Poropatovo tudi, tudi jaz to vidim kot zlorabo. Tako kot bom rekla vse ostale otroke, ki takih potreb nimajo tudi za njih ni dobro, da so zaprti doma samo starši ali pa samo s starimi starši to se mi zdi popolnoma ista situacija in v ničemer ne odstopa. Tako kot vsi drugi otroci je dobro, da so neki ali pa, potem kot odrasle osebe, da se družijo, navsezadnje smo ljudje socialna bitja tako tudi se mi zdi prikrajšati uporabnike, potem za tovrstne izkušenj širjenje obzorij, osvajanje novih znanj to se mi res zdi zloraba in bi si želela, da bi našli takšno rešitev. Si ne predstavljam sicer kaj bi ta rešitev bila, ampak bi si želela, da bi jo našli na način, da bi nekako že s samim zakonom uspeli take situacije preprečiti. Jaz sem tudi nekako mnenja, da je mogoče oblika samostojnega podjetništva sedaj samega izvajalca storitve neprimerna. Samostojni podjetnik je nekdo s podjetniško idejo, s pridobitnim namenom in tako naprej in se mi resnično zdi to malce neprimerno in sem tudi iz tega razloga šla malo pobrskati po bazah AJPES v bistvu ni me presenetilo glede na vse tisto, kar je bilo že rečeno po medijih kaj sem tam našla. Marija je sicer rekla, da 111 je izvajalcev jaz pa sem po ključni besedi iskala osebna asistenca po AJPES in dobila ven izpis 105 poslovnih objektov, pri čemer je bilo od tega 105 92 epsejev. To razmerje je zelo povedno, kar 92 od 105   (nadaljevanje) na ta način in tukaj je mogoče res potrebno razmisliti v prvi vrsti tukaj o neki spremembi. Ta ideja, da je v bistvu bilo primerno mišljeno, da bi sam uporabnik bil espe pa bi se, potem zaposlil. To se mi zdi, mi je nekako bližje kot pa sedaj to, kar se je sedaj pokazalo. V bistvu moram reči, da je sama časovna umestitev te seje po mojem kar primerna. Nikakor ne bi si želela, da bi po enem samem letu uveljavitve nekega zakona in pridobivanju nekih izkušenj z njegovo funkcioniranostjo na terenu ali kako naj temu rečem, da bi se prenagli in bi se že, kar takoj spustili na glavo in bi rekli to so sedaj zlorabe, potrebno je vse spremeniti. Zdi se mi prav, da smo sedaj po enem letu slišali vse te vaše izkušnje. Zdi se mi prav, da tudi počakamo do marca to analizo, jo pogledamo in zdi se mi prav, da najprej potegnemo tudi brez spremembe zakona tiste ukrepe, ki jih lahko v tem okviru in ki jih lahko časovno najprej tudi sprejmemo, da preprečimo vse stvari, ki se dogajajo na napačni način zagotovo pa naslednji korak s spremembo zakona pa, potem bolj celovito posežemo, da bo zopet sam izkoristek boljši.  Tisto, kar bi še želela opozoriti glede na predhodne izkušenj, kadar ministrstvo prinese določene spremembe, določene zakonodaje na ta odbor. Zadeve se znajo po teh takih trenutkih zelo zakomplicirati. Prenesejo se neke spremembe takoj se slišijo očitki ministrstvo zopet želi prihraniti na najšibkejših. Jaz upam, da v tem primeru temu ne bo tako. Upam, da bodo rešitve, ki bodo sprejete v najširšem konsenzu še preden bodo prišle na mize tukaj v Državni zbor in da se ne bodo, potem pojmovale in da ne bodo doživele nasprotovanj samo z nekih političnih razlogov in se bo poskušalo prikazati, da se zopet želi šparati na invalidih, ker to so, potem najpogostejši očitki. Upam, da bodo zadeve šle v konstruktivni smeri naprej in da bomo dejansko naredili tiste potrebne korake za izboljšanje sistema za v se vpletene. Želim si, da se to zgodi čim hitreje. Si želim tudi, da imamo, potem še eno sejo najprej, ko bomo obveščeni o teh rezultatih analize in potem še tudi naprej, da vemo kaj se dogaja, da smo ves čas seznanjeni, da potem tudi mi, ko dobimo to na mize lažje razumemo zakaj počnemo nekaj, kar počnemo.  Bi se pa mogoče vseeno sedaj ustavila pri predlaganih sklepih. Jaz pač osebno podpiram prvi drugi in četrti sklep in jih bomo podprla. Pri tretjem je pa seveda, zaradi nastale politične situacije kolega Jože malo pomisleka glede tega datuma, ki ste ga zapisali. Glede na vse stvari kako stojijo se mi zdi malo neodgovorno sprejemati datum. Če greste toliko na roko, da ga izbrišete ali nekako drugače to zadevo formuliramo, potem ne morem sedaj v tem trenutku glede na nastalo situacijo zavezati ministrstva. Vemo smo govorili o tistem praznem teku, ki se zgodi, če so volitve in tako naprej in v tem trenutku reči 30. junij in to potrditi je malo neodgovorno. Malo razmislite. Zagotovo bom pa prvi, drugi in četrti sklep podprla in pričakujem, da se seveda uresničijo, potem ta poročanja in da tudi skrbno predebatiramo tisto, kar bo predlagano kot spremembe za izboljšanje tega stanja.  Hvala lepa.
Hvala za razpravo.  Najprej bi med nami rad pozdravil Jožefa Horvata, ki nadomešča Ivo Dimic. Imej se lepo med nami.  Besedo ima Eva Irgl, pripravi naj se Miha Kordiš.  Izvolite.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, še posebej pa toplo pozdravljam vse danes vabljene na to sejo, ki ste v začetku povedali svoja stališča. Jaz moram reči, da sem zelo pozorno poslušala vse, ki ste danes tukaj spregovorili na seji odbora, tudi v vlogi predsednice Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti zlasti zaradi tega, ker se mi na komisiji tudi veliko ukvarjamo z vprašanji, ki so vezani na invalidsko problematiko, zlasti v zadnjem času pa dobimo tudi nekaj vlog, vezanih prav na osebno asistenco in na to, kako se sam zakon udejanja, ki je bil hvala bogu sprejet. Ampak največ smo na do sedaj vlog iz tega področja dobili glede statusa družinskih pomočnikov. In zaradi tega se mi zdi prav, da nekaj rečem tudi v zvezi s tem. Glejte, v tem trenutku imamo mi Zakon o osebni asistenci. Jaz bi samo prosila za malo miru, spoštovani gospod predsednik. Hvala. Torej mi imamo v tem trenutku Zakon o osebni asistenci v Državnem zboru, ki vidimo, da se je v enem letu vendarle izkazal kot zakon, ki je vpeljal neke dobre prakse in da je v pomoč vsem tistim, ki potrebujejo osebno asistenco. Seveda pa tako kot vedno, na kar so opozarjali tudi različni tukaj tisti, ki so prišli na sejo, se seveda dogajajo stvari, ki jih je potrebno potem skozi, ko vidiš, ko je nekaj v veljavi skozi prakso, seveda se zgodi, da je potrebno kakšne stvari tudi popraviti. Zdaj na drugi strani imamo pa Zakon o socialnem varstvu, Zakon o socialnem varstvu, kamor sodi vprašanje družinskih pomočnikov. In na seji, ki smo jo imeli v prejšnjem tednu, torej Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, smo ugotavljali, da je izjemno veliko nesorazmernosti ravno na področju statusa družinskih pomočnikov in pa tudi nepravičnosti ravno znotraj tega Zakona o socialnem varstvu, ki je vezan na status družinskih pomočnikov. Moram tudi povedati, da se je na tej komisiji, na tej seji pokazalo nekaj, da smo mi izpostavili zelo dobre argumente, zakaj je potrebno ta status družinskih pomočnikov urediti. Bom povedala kasneje, kateri so to in zakaj. Ampak zaradi predvsem moje vztrajnosti, ker nenazadnje sem tudi jaz bila tista, ki sem sklicala to sejo komisije, ker smo dobili precej vlog na to temo, smo ugotovili, da pravzaprav tudi ministrstva med seboj, ki so vezana na ta vprašanja, zlasti Ministrstvo za zdravje in pa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pravzaprav ne vesta, kaj se na tem področju dogaja in tudi med seboj nista usklajena. Bom pojasnila, zakaj. Jaz sem pred časom postavila poslansko vprašanje, sicer prej že nekaj več drugih tudi, ampak prav nazadnje sem postavila poslansko vprašanje v zvezi s statusom družinskih pomočnikov, preden je bila potem speljana seja komisije. In Ministrstvo za zdravje mi je v svojem odgovoru, naslovila sem na ministra za zdravje in na ministrico za delo, in Ministrstvo za zdravje je v odgovoru povedalo, da se bo status družinskih pomočnikov reševal znotraj Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je tik pred vrati. Tako je bilo rečeno. Seveda jaz, ker se ne vdam kar tako, verjetno toliko že poznate moje politično delovanje in želim, da so odgovori pa tukaj natančni in jasni, sem od gospoda Pliberška, ki je takrat nadomeščal ministrico, ministra, seveda želela, da najprej pove datum Zakona o dolgotrajni oskrbi, kdaj bo, to me je zanimalo. In zanimalo me je tudi, ali še vedno drži, da se bo vprašanje statusa družinskih pomočnikov dejansko reševalo znotraj Zakona o dolgotrajni oskrbi. In odgovor je bil, Zakon o dolgotrajni oskrbi je pred vrati, v februarju bo to že vse nekako realizirano, da je to zdaj v tehničnem usklajevanju. No kasneje smo ugotovili, da to ne drži. In pa, da status družinskih pomočnikov se seveda ne bo reševal znotraj Zakona o dolgotrajni oskrbi, čeprav so mi v odgovoru en mesec prej pa rekli, da se bo to reševalo znotraj Zakona o dolgotrajni oskrbi.  (nadaljevanje) Potem se vprašala tukaj danes sodelujočega sekretarja na Ministrstvu za delo, ali bojo oni to popravljali, torej v Zakonu o socialnem varstvu. Precej zmede je bilo pri teh odgovorih. Ni se vedelo, kdo pije, kdo plača, na kar so opozarjali tudi koalicijski poslanci. In zato smo mi šli v sprejem sklepov, ki so bili na koncu soglasno sprejeti. In se mi zdi prav, da jih tukaj tudi, da tudi povem, kateri sklepi so bili sprejeti glede na to, da to zadeva vse vas, ki danes tukaj ste prisotni na tej seji komisije. Mi smo sprejeli sklep in jaz bom tukaj vztrajala do konca, mi smo sprejeli sklep, da višino delnega plačila za izgubljeni dohodek, do katerega so upravičeni družinski pomočniki, ponovno vežejo najmanj na minimalno plačo. Zakaj? Leta 2004, ko je bil sprejet zakon, ki je bil vezan na družinske pomočnike, je bilo njihovo plačilo vezano na minimalno plačo. Jaz ne govorim zdaj o tem, ali je to dovolj primeren znesek, ker ni, to vsi vemo. Tukaj od zadaj mi bojo pritrdile gospe, ki so bile tudi na seji komisije zadnjič. To ni primeren dohodek. Ampak tukaj, spoštovane dame in cenjeni gospodje, ne govorimo niti o minimalni plači, ampak govorimo o znesku, ki je vezan na socialne transferje. In moramo vedeti, da pri družinskih pomočnikih, to pa se mi zdi prav, da rečem, gre za osebe, ki so invalidni osebi na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu skozi celo leto, za razliko od osebnega asistenta, to pa moramo vedeti, ki opravlja, bom rekla, neko določeno število ur, v tem primeru ima tudi višje prejemke in je v delovnem razmerju. In to je ključno vprašanje. / oglašanje iz dvorane/ Je tako? Hvala za… Skratka, poglejte, tukaj se mi pogovarjamo o vsem mogočem, ampak ključne stvari pa izvirajo iz tega. In zato se je zdelo meni prav, da tudi opravimo razpravo na Komisiji za človekove pravice. Poglejte, družinski pomočnik torej nima pravic iz delovnega razmerja, nima nobenih pravic iz delovnega razmerja, ne dobi nobenega regresa, nima dopusta, nima bolniške, nima ničesar. In še tisto, kar dobi, meni, jaz pa bom povedala, meni je pa tukaj hudo, da še tisto, kar dobi, že tako je njegovo, bom rekla, njegovo poslanstvo, to ni delo, ampak poslanstvo, ki ga opravlja, je vezano na težke življenjske preizkušnje in potem temu človeku kljub rekordnemu proračunu, spoštovani gospod državni sekretar, damo za plačilo nekaj v znesku minimalne, niti ne v znesku minimalne plače. Bom bolj natančna, 574 evrov prejme družinska pomočnica. Mi imamo vse vloge na Komisiji za človekove pravice. Se pravi, to je znesek, ki je pod minimalno plačo, s tem da dela 24 ur na dan, če tako rečemo, in ta znesek se ni spremenil vse od leta 2007, čeprav leta 2004 je bilo z zakonom jasno določeno, da bo znesek vezan na minimalno plačo. In še enkrat, tukaj ne govorimo o tem, ali je to primeren znesek, ker ni, daleč od tega, ni primeren, to bi mogli bistveno bolj dvignit. Ampak jaz sem že toliko časa v politiki, da malo pa poznam, kako ti postopki delujejo, in vem, da je včasih pri takšnih temah pač žal potrebno iti korak za korakom in potem se mogoče stvari speljejo. Zato je bil moj predlog tak in potem bil tudi izglasovan, da se to uredi vsaj v tem delu, da ti družinski pomočniki, ki opravljajo res, res zahtevno, težko, ampak plemenito delo, čeprav nedvomno to radi opravljajo, ker imajo radi tiste osebe, za katere to delajo in skrbijo za njih, ampak da si zaslužijo vsaj tisti, res vsaj neko minimalno, minimalno plačo, ne pa, da jih, oprostite, zafrkavamo z nekimi in primerjamo, dajemo v krog, da dobijo samo višino socialnega transferja. …/oglašanje iz klopi/ Tako, pa še 300 evrov morate… /oglašanje iz klopi/ točno, do tega še nisem prišla glede dediščine. Tudi to je problematično, zato smo tudi predlagali sklep. Hvala za ta opozorila. Se strinjam z njimi…
Samo nekaj bi vas prosil. Da se ne oddaljujemo od teme, katero imamo danes.
Spoštovani gospod predsednik, jaz pa, moram reči, da…
…govorimo o Zakonu o osebni asistenci.
Poglejte, gospod predsednik, jaz bi vas pa prosila, da ste tukaj tudi vi toliko moder, da opazite kje je problem. Jaz vem, da govorimo o Zakonu o osebni asistenci. Ampak smo tudi povedali, da Zakon o osebni asistenci v tem trenutku kolikor toliko dobro urejen. Se strinjate z menoj? Kolikor toliko funkcionira in je dobro urejen. Seveda znotraj zakona se pojavljajo anomalije, ki jih je potrebno potem urejati. Ampak se mi zdi pa prav, da opozorimo tudi na drugo skupino in na status družinskih pomočnikov. In to je tudi delo tega odbora, spoštovani gospod predsednik.
Gospa poslanka, samo danes ni to predmet debate. To hočem povedati…
Poglejte, gospod predsednik, če boste…
Poglejte, že toliko časa sedimo, še drugi čakajo na besedo. In če bo vsak šel svojo pot, pa še nekaj zraven dodajali ne bomo nikamor prišli. Zato vas prosim, da malo zožite to temo, pa se vrnemo k osnovnemu zakonu.
Gospod predsednik, ali veste, da te teme se med seboj prepletajo in so zelo med seboj povezane. Ni ene praktično brez druge. Konec koncev so danes povedali vsi, da je veliko družinskih pomočnikov odšlo med osebne asistente. In povedali so zakaj. Ampak zaradi tega ne moremo ne okrepiti vloge družinskega pomočnika. In prav je, da to tudi povem. In lahko povem tudi to, da smo se zaradi tega potem na Komisiji za človekove pravice odločili, da ministrstvo mora izenačiti položaj družinskih pomočnikov s položajem redno zaposlenih na primerljivih delovnih mestih z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega izhajajo. Vidim, da mi gospod prikimava in zato čutim tudi, da je prav, da neke stvari povem. In tukaj, pa v Državnem zboru si pa res ne bom dovolila, da mi nekdo omejuje razpravo. Konec koncev parlament izhaja iz besede »parlare«, demokracija pa vemo kaj je, da imaš pravico povedati svoje mnenje in stališča. In prav je, da ga povem v takšnem obsegu kot sama želim in kot se mi zdi prav, ker to je namen današnje razprave.  In sedaj prihajam tja, kar je omenila tudi gospa iz »veselih nogic«, da smo sprejeli sklep, da se prepove odtujiti ali obremeniti nepremičnino, katere lastnica je ta oseba v korist občine, ki financira pravice družinskega pomočnika. Morate namreč vedeti, da po smrti občine zahtevajo vračilo denarja. In gre za diskriminatorno ravnanje in na to sem jaz tudi kot predsednica Komisije za človekove pravice dolžna opozoriti. In nazadnje smo sprejeli še sklep, da te navedene predlog se realizira s spremembami in dopolnitvami zakona o socialnem varstvu in se ne čaka na sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi. In sedaj bom pojasnila zakaj. Zaradi tega, ker Zakon o dolgotrajni oskrbi čakamo že, ne bom povedala koliko let, veliko je tukaj razprav kaj kam sodi. Jaz se v to ne bom vpletala, zato ker menim, da imamo vendarle, upam, na položajih dovolj strokovnih in izobraženih ljudi, ki to vedo bistveno bolje od mene in bodo vedeli kam kaj sodi. Upam, da je temu tako. Ampak moram pa povedati, da zaradi tega, ker vem, da je zakon o dolgotrajni oskrbi vedno nek priročen izgovor, da se bo nekaj rešilo takrat, ko bo zakon sprejet, potem pa se to vleče, vleče in vleče, ker zakona ni, smo mi na komisiji sprejeli sklep, da se to uredi znotraj Zakona o socialnem varstvu in drugih zakonih vezanih na ta vprašanja. In jaz bom seveda pri tem vztrajala. In vesela sem in tukaj pa moram povedati, da sem vesela, da so tudi koalicijski poslanci prepoznali, kako pomembno je sprejeti te sklepe in smo jih soglasno tudi sprejeli. To pomeni, da se dobre stvari lahko sprejme, če imaš odprto srce, če tako rečem. Samo seveda treba je stvarem prisluhniti, jih slišati, jih videti in meni se zdi zelo pomembno, da tudi danes razpravljamo, sicer bolj o osebni asistenci kot družinskih pomočnikih, ampak eno z drugim gre praktično z roko v roki, zato sem jaz na te stvari danes tudi opozorila. Seveda pa bom rekla to, da ni pomembno konec koncev kje bodo te stvari urejene, v katerem zakonu, kakšen status bo imel en kakšen drugi, če tako posplošim, ampak bistveno in najbolj pomembno je, da invalidne osebe dobijo pomoč tretje osebe. To je tisto kar je najbolj ključno in najbolj pomembno. Na kakšen način pa seveda zdaj, morajo povedati tudi tisti, ki so na najvišjih nivojih. Skratka jaz bom sklepe, ki so danes bili pripravljeni, podprla. V nadaljevanju bom tudi spremljala kaj se odvija, na obeh področjih, tako na področju osebne asistence kot na področju družinskih pomočnikov in po potrebi, če bo potrebno, seveda bomo to mi opozarjali še naprej tudi na Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti.  Hvala.
Hvala za vašo razpravo.  Besedo ima Miha Kordiš, pripravi naj se Nina Maurovič.
Hvala za besedo, predsedujoči. V Državnemu zboru sem presedel prejšnji mandat, zdaj sem v temu mandatu skupaj ene šest let, ampak mislim, da v tem času nisem slišal ene poslanske razprave v kateri bi bilo toliko osebne izpovedi v smislu, jaz, jaz, jaz, jaz to, jaz ono, kakor sem ravnokar slišal pri kolegici Evi Irgl.  Osebna asistenca. To, da je pri nas v zakonodaji obravnavano kot zajamčena pravica, to je pozitivna stvar. Ampak to je ena izmed redkih pozitivnih stvari, ki pri nas v zakonu, ki se dotika osebne asistence, sploh obstaja. Vse ostale so določbe, ki v osnovi izvajanje osebne asistence obravnavajo kot obliko trga podivjanega kapitalizma, morda bolje trga, morda bolje kot trg, če rečem, kvazi trg. Od sprejema tega zakona o osebni asistenci, ki ga je na vrat na nos skozi poslanske klopi iztiščala Poslanska skupina Nove Slovenije, se je zgodilo to v kar smo v Levici takoj na začetku že opozarjali, dobili smo armado prekarnih delavcev, ki je osebno asistenco izvajajo. Dobili smo armado espejev, ki ne uživajo delavskih pravic, ki so podplačani, kar ni pošteno niti do teh ljudi samih, ki osebno asistenco izvajajo niti do invalidov, ki osebno asistenco potrebujejo. In to je pod črto tisti temeljni razlog zakaj današnjo sejo sploh imamo. Na področju oskrbe invalidov, ste odprli vrata za podivjani kapitalizem, področje ste začeli obravnavati kot biznis, ki naj ga podjetniki obvladujejo. In kaj se je zgodilo? Če prej ni bilo nobenega sistema oziroma kolikor je bil, je bilo to bolj ali manj flikanje, imamo zdaj razsulo celega sistema. Texas, živ Texas. In ves čas smo opozarjali na nevarnost espeizacije. To je bil tudi eden izmed temeljnih razlogov, zakaj smo bili, mislim, da edini, ki takrat tega Zakona o osebni asistenci nismo podprli. Drugi temeljni razlog pa je bil v tem, da so določene skupine invalidov iz pravice do osebne asistence izločene, pa čeprav ne bi smele biti. Izločeni so starejši od 65 let, izločeni so vsi tisti, ki potrebujejo manj kot 30 ur pomoči, itn. In ti ljudje, zakaj so te kategorije skupine invalidov izločene? Zgolj zato, ker država na invalidih špara. Ni nobenega drugega razloga, da te določbe v zakonih so, in da določene skupine     (nadaljevanje) invalidov pravico do osebne asistence imajo druge skupine invalidov pa ne. Nobenega drugega nobenega kvalitativnega razloga. Samo to, da je za izvajanje osebne asistence potrebna državna intervencija, potrebna so javna sredstva in je od politične volje odvisno ali bo država svojo proračunsko malho odprla za skrbstvo invalidov ali tega ne bo storila. Sami predlagatelji nekako niso bili zainteresirani - Nova Slovenija - takrat so zakon vlagali, da bi ta zakon naredili temeljito, ne da bi bil narejen šlampasto. Seveda poslanci iz koalicijskih poslanskih skupin, ki so ta zakon podprli pa tudi niso bili zainteresirani za to, da država osebno asistenco finančno izdatno podpre pa se je zgodilo, da smo dobili še eno področje v državi, v katerem so se namnožili čisto kot preživitvena strategija jasno epseji v resnici prisilni espeji, ki so za svoje podplačani, ki ne uživajo temeljnih delavskih pravic. Najmanj, kar bi bilo treba v temu zakonu sprejeti že takrat, sedaj se lahko to popravi, ko se je praksi izkazalo vse to, na kar smo opozarjali po točkah. Najmanj kar je bi se moralo narediti, da se izvajanje osebne asistence opredeli kot neprofitna dejavnost. Izvajajo jo lahko samo institucije, ki jim niso namenjene gospodarskim dejavnostim, ampak imajo neke druge smotre. Morda še pred tem bi moral izpostaviti, da bi se osebno asistenco obravnavalo kot javno službo in izvajanje te javne službe vključili tudi v javno mrežo, ki pri nas obstaja pa, da temu sledijo sredstva. Da so vsi osebni asistenti redno zaposleni in pošteno plačani za delo, ki ga opravljajo. To bi bilo potrebno narediti ne pa, da se gremo eksperiment v kvazi biznisu na področju oskrbe invalidov. Skratka to, kar smo predlagali v takratni obravnavi zakona v Levici drži za današnjo sejo odbora in nekaj, kar mislim, da bi bilo potrebno na področju prednostno storiti ne pa, da se sprenevedamo o tem kako je potreben nadzor. Mislim za osebno asistenco se je sam sistem vzpostavil tako, da je pa popolnoma kaotičen in nadzor v resnici tega ne bo kaj prida rešil. Potrebno je pripeljati javni interes v osebno asistenco in ta javni interes tudi institucionalno in finančno podpreti.  Skratka konkretno, če grem na alineje. Prvič. Črtati je treba možnost, da osebno asistenco izvajajo espeji se pravi ostanejo tukaj samo zavodi, društva, fundacije, oblike delovanja, ki so po zakonu neprofitni in ne dopuščajo črpanja presežka iz dejavnosti. Espeji je v osnovi pridobitna firma na podoben način kakor deoo, zakon pa naj bi zagotavljal neprofitno službo. Seveda drugi obraz tega epseja je ta prisilna narava espeja, kjer je nekdo dejansko delavec, ampak ne uživa delavskih pravic. Tukaj še enkrat še tretjič točno kot smo opozarjali dobili smo množico prisilnih epsejev popolnoma odvisnih na eni strani od javnih sredstev, od proračuna, na drugi strani pa od konkretnega uporabnika. Tukaj, ko kolegica Sluga pravi, da so espeji neprimerna oblika ali pa manj primerna oblika za izvajanje osebne asistence ja, ko se je zakon sprejemal smo v Levici dali amandma. Ali ste ga podprli? Niste ga. Smo vam povedali zakaj ta amandma dajemo. Zelo jasno smo pokazali kaj se bo zgodilo evo to se je zgodilo in ste obrnili plato kar na enkrat za 180 %.  Da se črta možnost, da bi lahko izvajalci najemali osebne asistente preko podjetnim pogodb in drugih še bolj prekarnih oblik dela na tak način bi v zakonu vpisali še eno varovalko proti prisilnim espejem proti študentskemu delu in tako ta varovalka bi bila   (nadaljevanje) sistemska rešitev kot kolegice in kolegi radi rečete, s katero bi zablokirali prekarno zaposlovanje. Spet rezultat določbe ureditev je popolnoma diametralno nasprotne od tega, kar sedaj imamo kjer imamo poplavo prekarnega dela preprosto, zato ker jo zakon ne samo, da omogoča, ampak naravno spodbuja.  Tretjič. Da se predpiše, da lahko osebno asistenco izvaja samo društvo ali zavod, ki ima dovolj zaposlenih osebnih asistentov. Zakaj? Zato, da se prepreči, da ne bi kakšen socialni delavec šel v ustanovitev zavoda, črpal preko zavoda proračunska sredstva hkrati pa ne bi zaposlil asistentov, ampak bi te naprej outsourcing na espeje in tako naprej. Skratka še eden obrat tega, kar se danes dogaja smo takrat napovedali, želeli preprečiti in tudi ta takratna kritika zakona ta pobuda, amandma k Zakonu o osebni asistenci tudi danes stoji lahko plastično vidite posledice, zaradi tega, ker taka ureditev ni sprejeta in nemudoma jo je potrebno vpisati v zakonu. Pod črto Zakon o osebni asistenci je bil sprejet kot eklatantno krivični zakon tako do invalidov kot do delavcev, zato ni nobenega za res objektivnega razloga ni nobene stvarne potrebe, da je temu tako. Edino politični interes, ki podčrtuje trenutno ureditev je varčevanje. Da se varčuje pri pravicah invalidov. Krivda je predvsem na prejšnji vladi, ki ni uspela vzpostaviti pravičnega sistema osebne asistence za invalide pa seveda na poslanskih vrstah na čelu s predlagateljem Zakon o osebni asistenci torej tega zakona, zaradi katerega imamo sedaj vse te probleme to je Nova Slovenija, ki nikakor ni želela slišati o spremembah zakona, ki so prinesli na mizo, v katerega bi lahko vpisali varovalke in preprečili stanje, ki smo mu priča danes.  Morda še to. Ne samo delovnopravno varstvo ljudi, ki izvajajo osebno asistenco in finance, ki morajo slediti njihovim rednim zaposlitvam pravico do uporabe osebne asistence je potrebno razširiti recimo tudi na invalide po 65. letu starosti, ki po originalnem zakonu niso bili opravičeni do tega. Potrebno bi bilo razširiti dostop do osebne asistence tudi za tisto kategorijo invalidov, ki potrebujemo manj kot 30 ur pomoči.  Hvala.
Hvala za razpravo.  K besedo se je prijavil predlagatelj Jožef Horvat.  Beseda je vaša.  Naj se pripravi Nina Maurovič.  Izvolite.
Hvala lepa, gospod predsednik.  Vsem lep pozdrav še posebej dragim gostom.  Dva stavka, če dovolite, gospod predsednik.  Jaz upam, da smo vsi razumeli razpravo kolega Kordiša upam pa, da tudi vsi vemo tudi cenjeni gosti kako teče parlamentarna procedura. Nova Slovenija je zakon samo predlagala, zakon je sprejel Državni zbor, ker Državni zbor sprejema zakon in kakšen je bil rezultat. V trenutku glasovanja je v dvorani sedelo 74 poslank in poslancev, 70 jih je glasovalo za, nihče proti, štirje pa so se vzdržali med njimi spoštovani Miha Kordiš, kolegica Violeta Tomić, kolega Trček in kolega Vatovec. V demokraciji je pač tako je glasovanje. To je bil zakon bi lahko rekli eden najuspešnejših glede na glasovanje. Da so pa pomanjkljivosti, da ni idealnega zakona za to pa imamo danes sejo in želimo nič drugega kot to, da ta zakon izboljšamo in da predvsem poslušamo naše goste in da jih slišimo, da jih sliši Državni zbor, da jih sliši ministrstvo in vidim, da je volja, je ena pripravljenost kako optimizirati ta zakon.  Gospod predsednik, sem hvaležen kolegici Janji Sluga glede tretjega sklepa. Ja, razumemo.   (nadaljevanje) Saj veste, kdaj je bila seja predlagana, vložena. In bi jaz, če se strinjate, če je za ostale bolj sprejemljivo, jaz nimam s tem težav, zato smo tudi te sklepe podpisali, 3. sklep bi omilil in bi se naj glasil takole: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v skladu z razpravo pripravi novelacijo Zakona o osebni asistenci.« Toliko v razmislek, pred glasovanjem pa bo najbrž še razprava izključno o sklepih. Hvala lepa, gospod predsednik. / oglašanje iz dvorane/
Hvala za… / oglašanje iz dvorane/ A lahko povem do konca? Sem slišal, hvala, gospod Kordiš. Hvala Horvatu za njegovo razpravo. Repliko ima Miha Kordiš.
Hvala za besedo, predsedujoči. Zdaj se s kolegom Horvatom razumeva. Kolikor sem kritik tega Zakona o osebni asistenci, nikakor ni cela zgodba samo na pragu Nove Slovenije. Mislim, da sem tukaj jasno izpostavil tudi koalicijske stranke, ki so skočile na ta voz. In ta voz o osebni asistenci, ki ste ga vi pognali v tek in ki ga danes tudi nekako obravnavamo, v resnici ni bil napaka. Vi ste svojo kapitalistično prosto-tržno biznis ideologijo prevedli in pretopili v osebno asistenco. In danes imamo, kar imamo, Teksas in razsulo. To ni bila napaka, to se ni zgodilo po nesreči, sledili ste svoji ideologiji, osebno asistenco prikrojili po meri te svoje ideologije, ostale stranke so vam sledile in je, kar je. Kar želim s to kritiko poudariti, je, da se mora temeljna logika, ki naj poganja osebno asistenco, spremeniti. Iz nečesa, kar se izvaja po podjetniški logiki, naj bi se izvajalo po podjetniški logiki, pa sem potem realizira v armadi podplačanih in izkoriščanih espejev, je potrebno iti na logiko javnega dobrega, skrb za invalide kakor javna dolžnost in koriščenje osebne asistence vseh skupin invalidov kot njihova temeljna pravica. In seveda naloga države, da to financira in izvaja kot javno dobro, ne pa kot kvazi biznis. Hvala.
Hvala. Besedo ima Nina Maurovič. Pripravi naj se Aleksander Reberšek.
Hvala lepa za besedo. En lep pozdrav vsem prisotnim. Tako bom rekla, da po 3 urah tukaj pravzaprav smo z vseh strani nekako slišali že vse, zato bom svojo razpravo strnila, ker ne bi želela več mnogokrat ponavljat enih in istih zadev, pa zagotovo ne bom tako apokaliptična, kot je bil kolega pred menoj. Jaz sem prepričana, da ko se je ta zakon sprejemal, da je bil pisan, predlagan in sprejet v dobri veri in z najboljšimi nameni. Se mi zdi pa dobro in prav, da pravzaprav po določenem pretečenem času Nova Slovenija, ki je bila pač takrat nekako pobudnik tega parlamentarnega procesa, zmogla toliko odgovornosti, da je sklicala ponovno ta odbor, kjer se pravzaprav ukvarjamo z vsemi temi vprašanji, ki so se potem res izkazala naknadno, ko se je nov zakon začel izvajati. Jaz bi pravzaprav od večine sprejete zakonodaje in pobudnikov zakonov pričakovala neko spremljanje, kaj se z zakoni dogaja, na kakšen način se izvajajo in potem takšne odbore z vsemi vpletenimi akterji, kjer bi nekako slišali čisto vse možne plati in se lažje odločali tako mi kot tudi ministrstvo, kakšni bi bili naslednji koraki. Zdaj samo pisanje in sprejemanje tega zakona so skozi dolga leta pravzaprav sprožili uporabniki sami, invalidi. Tako da je precej povedno tudi to, da so tudi ta odbor na nek način sprožili ponovno ti isti uporabniki sami. Verjetno nisem samo jaz, verjetno ste tudi vsi ostali kolegi poslanci skozi pretekle mesece dobivali pisma invalidov, bili vabljeni na pogovore z njimi. Že en čas so opozarjali na to, bom rekla, snežno kepo, ki se je začela valiti in ki pravzaprav, s katero oni sami niso bili najbolj zadovoljni. Tako da moramo se res vsi zavedati, kaj osebna asistenca je in kako so si jo invalidi pravzaprav v osnovi zamislili. Zamislili so si jo kot način samostojnosti in neodvisnosti invalidne osebe in to v  (nadaljevanje) smislu njega kot tudi v smislu njegove družine. Jaz sem tudi sama mama zdravega otroka, ampak če se postavim v ta položaj, da bi se mu nekaj zgodilo, da bi potreboval stalno oskrbo, jaz mislim, da bi bila tista stvar, ki bi me ob vsem skupaj najbolj skrbela, bi bila ta, kaj se bo z njim zgodilo, ko mene enkrat več ne bo. Jaz mislim, da je to ena takšna skrb, ki te razžira do kosti. Bom tako rekla, tudi ko sem ostala sama z otrokom zdravim, me je kot mamo samohranilko najbolj skrbelo, kaj če se meni kaj zgodi, ne hudega, ampak kaj, če se mi karkoli zgodi, da ne bom zmožna recimo poskrbeti za njega pred 18. letom. In ko si predstavljam, kako je, da imaš invalidnega otroka in se zavedaš tega, da boš najverjetneje šel pred njim in ne veš, kako bo za njega poskrbljeno, to je grozljivo. Zato bi nekako pričakovala, da bi po večini, tako invalidi kot tudi starši, bili izjemno veseli te nove možnosti, tega novega inštituta, ker pravzaprav v življenja prinaša ogromno razbremenitev, tako kot je bilo že slišano, povratek v neko normalno življenje, v službo in invalidu pa prinaša ta občutek samostojnosti in tudi socializacija. Strinjam se s tem, kar smo slišali, da verjetno bo treba poiskati neko srednjo pot. Zagotovo je kdaj dobro, da je v osebno asistenco vključen tudi kakšen družinski član, ni pa to osnovni namen osebne asistence. Tako da zagotovo bo potrebno zakon novelirati, ampak tudi danes smo slišali zelo veliko različnih mnenj, tako da zagotovo bo noveliranje naporno, zato ker bo treba nekako uravnotežit vsa ta mnenja in prisluhnit. Jaz sem vmes pomislila, dajte se najprej med seboj zmenit eni in drugi in potem nekako predlagat ministrstvu neke rešitve, ki bojo kompromis vsega tega, ampak predvsem pa mora biti v fokusu uporabnik. In če so uporabniki sprožili razprave, članke v medijih, ki so že en čas krožili, in tudi sklic te seje danes, potem mislim, da moramo pri kakršnemkoli noveliranju najprej upoštevat in poslušat predvsem in samo njih in potem šele pač vse ostale. Opredelila bi se še glede sklepov. Če gospod Horvat je pripravljen 3. sklep prilagodit na takšen način, mi podpiramo potem vse sklepe današnje seje. Hvala lepa.
Hvala, gospa Nina. Besedo sedaj predajam gospodu Aleksandru Reberšku. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Vse skupaj vas prav lepo pozdravljam. V Novi Sloveniji smo z Zakonom o osebni asistenci invalidom želeli omogočiti čim bolj samostojno in kvalitetno življenje ter boljšo vključitev v družbo. Dejstvo je, da je ta zakon uporabnikom osebne asistence res izboljšal življenje in je namenjen vsem invalidom. Bistveno se je izboljšala kvaliteta življenja najbolj ranljivim uporabnikom osebne asistence, tistim, ki potrebujejo pomoč pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, tako pri osebni higieni, pri hranjenju, pri oblačenju, pri vključevanju v družbo. Kakovost življenja invalidov se je s tem prav gotovo dvignila. Izvajalske organizacije potrjujejo, da je zakon dober in da je tudi njihov oziroma njegov namen dober. Največji kapital pa so ljudje. Pomembni so tako osebni asistenti, uporabniki in izvajalci. Eden brez drugega ne morejo, brez kateregakoli od teh treh členov osebna asistenca pade. V praksi pa so se pri izvajanju zakona pojavile strokovne dileme na različnih področjih. Glavna vprašanja so, ali je sorodnik, družinski član osebni asistent, če je lahko. Ob tem je pomembno tudi, koliko družinskih članov je lahko osebnih asistentov, ali je za uporabnika osebne asistence boljše, da je en družinski član, drugi pa so od drugod in mu ponudijo neke druge življenjske izkušnje, prav tako pa ga s tem vključijo v širšo družbo. Pomembno je pri tem tudi poudariti, da uporabnik mora imeti na voljo osebno asistenco takoj, ko se za njo odloči, in v tem, kolikor je mogoče, tudi soodloča o tem kdo bo njegov osebni asistent, ne da se to dogaja in pa da to traja več mesecev. To je nedopustno.  Vprašanja se pojavljajo tudi glede ocenjevalne komisije. Nimajo dovolj prakse, kar je po eni strani razumljivo. Mogoče bi bilo potrebno kakšno dodatno usposabljanje, time building, prilagoditi ocenjevalno orodje glede na izhodiščno stanje uporabnika. Trenutno imamo eno orodje, ki v praksi ni uporabno pri vseh bodočih uporabnikih osebne asistence. Neustrezen nadzor nad napakami in zlorabami, o tem je govoril tudi državni sekretar. Nadzor je potrebno vršiti na vseh področjih, pri izvajalcih, uporabnikih in tudi pri osebnih asistentih. Ustrezno je treba doreči tudi sankcije za kršitelje.  Pomembno pa je tudi izpostaviti plačilne razrede osebnih asistentov. Ne vem, ali je bilo danes o tem kaj govora. Potrebno je določiti več plačilnih razredov zaradi zahtev in pa potreb uporabnikov. Nekateri uporabniki potrebujejo zgolj premagovanje ovir, da jih spremlja, recimo, na fakulteto, da mu potiskajo voziček, da mu pomaga, recimo, v vozilo, bom rekel neka lažja opravila. So pa drugi uporabniki, ki potrebujejo bolj zahtevno nego, nego za osebno higieno, prilagojen način prehranjevanja, odgovornost osebnega asistenta tudi glede zdravstvenega stališča, doziranja in apliciranja zdravil. Od osebnega asistenta se zahteva več znanja, več odgovornosti. S tem pa bi morala biti večja tudi plača.  Delo teh ljudi je treba spoštovati, ceniti in tudi pravilno ovrednoti, ker ljudje, recimo, hodijo v Avstrijo, negovalci dobijo tukaj krepko čez tisoč 200, tisoč 300 evrov neto plače, govorim o tistih začetnikih. Treba se je zamisliti in treba je že danes ukrepati.  Ker v Novi Sloveniji želimo in gotovo verjetno tudi vsi, ki ste danes tukaj prisotni, da se sitem postavi tako, da bo čim manj pomanjkljivosti in napak, smo zahtevali sklic te nujne seje, da se razčistijo dileme, ki nastajajo. Ministrstvo za delo pa je seveda pristojno in ima vse niti v rokah, da ustrezno popravi ta zakon oziroma ostale predpise. Danes je tu prostor nekega strokovnega dialoga, da vsi trije členi, tako uporabniki, asistenti in pa izvajalci, spregovorite o svojih izzivih in dilemah. Ministrstvo pa lahko to v nekem doglednem času prevede v zakon oziroma ostale predpise, kot smo v Novi Sloveniji predlagali v sklepih. Naša dolžnost je, da poskrbimo za sočloveka, za tistega, ki zase ne more poskrbeti, se pravi za naše najšibkejše državljane, kar pa lahko jutri postanemo tudi mi vsi, ki smo danes tukaj. Invalidnost namreč ni privilegij. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Aleksander.  Naslednji razpravljavec je poslanec gospod Jožef Lenart. Izvolite.
Hvala lepa za besedo, predsedujoča. Spoštovani vsi prisotni! Predstavniki ministrstva, gospod državni sekretar! Zakon o osebni asistenci pomaga ljudem in če rečem, da smo morda v naslovu imeli malo težke besede, je bilo mogoče izbrati tudi malo bolj tehtno kakšno blago besedo, ne vem, analiza stanja po porodnih krčih. Torej, imamo nekako zelo kompleksen problem, ki se ga rešuje in ki je vreden obravnave, pa tudi te malo daljše seje, kajti omogoča boljše življenje invalidov in tudi lajša življenje svojcev teh invalidov. Če bi sedaj rekli, da je na začetku vsake zadeve neka možnost, da prihaja do kakšnih konfliktov, bom rekel, da morda povod zato sejo malo tudi danes, glede na slišano, malček nevošljivosti, pa pač konflikti prihajajo, ko se delijo sredstva. To je jasno. Sredstev pa nikoli ni dovolj.  In potem če se morda še dotaknem, da je to delo zelo specifično, se pravi, nikakor ne bi se kot kadrovnik strinjal s tem, da bi takšno kompleksno delo opravljali javni delavci preko programov javnih del. To bi bilo treba resnično drugače. V kolikor so pa starši dejansko tisti, ki so na razpolago, pa moram reči, da se bom verjetno postavil tudi na njihovo stališče, kajti, notri v delu z invalidom mora bit vsekakor vpeta tudi, neka, sočutje in ljubezen in to imajo starši prvi, se pravi, rastejo skupaj z otrokom invalidom, ko se on osamosvoji, takrat so potrebe vedno večje in seveda, sedaj ta zakon je rešil, do določene mere, te težave tega invalida. Če se on osamosvoji, verjamem, da se jih kar veliko lahko osamosvoji, veliko pa tudi nikoli in zaradi tega, je pač potrebno gledati vedno iz neke sredinske perspektive. Zdaj, jaz ne bom rekel, kaj je bolje za uporabnika danes, ker toliko si ne upam, ampak mislim da, pač je oboje, v nekaterih primerih ima prednosti ali pa slabosti, se pravi, ali to izvajajo starši ali pa potem neko večje društvo, ki se bolj profesionalno zna s tem ukvarjat. Ampak, še enkrat, specifično in če imamo, potem sedaj na začetku, nekako določene porodne krče, če tako rečem, vemo vsi tudi, da ni veliko oseb, zunaj teh družin, ki bi imele sploh interes delati to delo. Tudi vsi niso po karakterju sposobni delati to delo. In potem, mislim pač, ker sem dobil dva ali tri pisma, od staršev, eno je bilo od staršev otrok dvojčkov, ampak, danes se gre tukaj za odrasle osebe, pa vseeno bom prebral, kaj mislijo mame. »Zakaj ne dovolite, da se otroci in starši odločamo za to, kaj je najboljše za naše otroke?« In potem, če gremo naprej, ko ti otroci odrastejo, ampak nekateri na žalost ostanejo na ravni otroka, posebno tisti z motnjami v duševnem razvoju in potem te, bom rekel, osebe, najboljše razumejo ravno starši in če ima sedaj, ta mama ali pa še ena mama, v glavnem, primere, ki so se danes tukaj slišali, pa tudi, vse vaše razprave nakazujejo na to, da je zadeva zelo kompleksna in da se lahko rešuje tudi sprotno, z nekim posluhom za boljše življenje naših državljanov. Glede samih sklepov bi tudi rekel, da so morda malo ostri, ampak, prav je, da imamo neke roke notri. Jaz bi tukaj potem morda dodal, da težko si predstavljam, kako zdaj sankcionirati nekoga, ki je prejel, ne vem preveč sredstev, če pa je zakon takšen, da jih je prejel, kajne? Se pravi, tiste težke besede bom jaz zdaj izpustil in še enkrat pravim, da se da zadevo še po, nekako, po tej analizi, prilagoditi, ko on delal bo kompleksno… Na sekretarja, gospoda Krajcarja pa še enkrat, en apel, kajne, da imamo še tukaj tudi za reševati en problem, ki pa je, recimo, mama, ki ima dva otroka invalida, s težjo stopnjo, ne vem, cerebralne paralize, pa v nobenem zakonu noter ni kritja, ni osnove, da bi se tudi njej lahko zagotovilo, da bi ta otroka imela štiriindvajseturno asistenco, ker sama ne zmore. Se pravi, negativni odgovori so bili na to poslansko vprašanje, moje, pa mislim, da nismo še s tem zaključili, tako da… okrog vsega danes slišanega in tudi vseh tistih uporabnikov, samo želim vse dobro, ker morate imeti resnično srce in živce, zato da, pač / nerazumljivo/ živite, majčkeno bolj drugače, kot pa mi. Hvala.
Hvala za razpravo. Kar nekaj časa je bila tišina, sem se sam prijavil za razpravo, ampak potem sta se še prijavila Bojana Muršič, pa Lidija Ivanuša, ampak, bom ohranil ta vrstni red, čeprav ponavadi sem zmeraj pustil drugim prednost… se mi pa zdi prav, da se oglasim. Vesel sem, da sem,   (nadaljevanje) dejansko, ko smo današnji odbor sklicevali, je bilo veliko, na začetku jih ni bilo tako veliko prijavljenih, potem so se pa kar prijavljali. In so me spraševali, a naj vzamem, pa sem rekel, ja, ja, ja, da dobimo ves spekter tega področja. In vidim, da smo se dobro odločili, ko smo se tako odločili, da vse povabljene povabimo in da povejo, kaj jim leži, bom rekel preprosto, na duši, ker stvari, ko imaš, gre za invalidnost ali pa imaš doma otroka, ki si veliko sam ne more pomagati, in ko si starejši, ne veš, kaj boš z njim, je tak zakon, kakor vidim, silno dober in dobrodošel. Čeprav je bilo izrečeno dosti kritičnih besed, res, precej kritičnih, tudi naslov je, se je že kolegica Janja oglasila, mene je takoj zmotilo, nedopustna zloraba. Kakšna pa je dopustna zloraba? Naslov je malo preveč bombastičen za razpravo, kakor je danes potekala in v katero smer je šla. Jaz bi dejansko se tudi strinjal s tistimi, ki so rekli, da samo šli v to brez pilotnega projekta, brez da smo kaj preizkušali, smo šli na živo. In če mislite, če greš nekje na živo, da bo takoj shodilo, če je kdo kaj kdaj ustanavljal in organiziral, ve, kake so otroške bolezni, kaj se ti vse dogaja takrat, ko nekaj ustvarjaš. Zdaj mi lahko govorimo čez ministrstvo, da niso hoteli dati denarja, da so narobe ocenili, ampak glejte, za asistenco je skočilo, če ne bi bili socialni, je skočilo z 8 na 30 milijonov. A kdo ni imel tu razumevanja? A je že obstajal prej poklic asistenta? Ni obstajal. Kje boš dobil ljudi, na kak način? In mislim, ko je zakon odprl sorazmerno široko paleto možnosti, mogoče je kje tudi zgrešil, nič ne rečem, saj to bo določena analiza, mogoče espe res ni najbolj primerna oblika za osebnega asistenta, ampak izkazalo se je, da je bil zakon potreben, da deluje in da gre naprej. Tu sem poslušal zahteve, kako bi moglo vse laufat takoj, kot da otroka, ko komaj shodi, zahteva, da prelaufa 100 metrov v dobrih 10 sekundah, da ne bom rekel izpod 10 sekund, v enem letu. Mislim, da ne moremo tako govoriti čez državo rešitve, da ni socialna, če smo dvignili z 8 od začetka ocenjenih na 30, moramo biti malo bolj strpni, moramo imeti posluh. In zato mislim, da je ta iniciativa, da obravnavamo in da smo v takem širokem krogu se usedli in da obravnavamo, da bomo se malo bolj spoznali s problematiko. Jaz mislim, da je tudi ministrstvo dobilo mogoče dodatne uvide, ki jih do zdaj ni imelo ali pa mogoče jih imelo. Ampak vam povem, da stvari grejo naprej. Društva so dobila neka določena izkustva, tudi espeji, vidimo tudi na centrih za socialno delo, kjer bi rekel, so strokovne organizacije v javnem sektorju na terenu, so tudi postavile te koordinatorje, jih je 24, na začetku ni bilo nobenega. Torej zadeva se razvija in jaz mislim, da bo treba pogledat, kar se da izboljšat, dajmo izboljšat. In bodimo pri teh stvareh, bi prosil dejansko tudi poslance, bodimo bolj strpni, ne nasedajmo včasih, glejte, mediji pač prodajajo… Kaj medij naredi, kaj je nova šola medijev, ko rečejo? Napiši tisto, kar se bere, potem pa upaj, da mogoče tisto odgovarja dejstvom. Malo se tem srečujem, zato ker so oni tudi prekarci, so tudi na terenu. In če ne napiše tisto, kar se ne bo bralo, mu ne bo urednik objavil oziroma ne vem kaj. Malo je, malo imamo vsi, smo nagnjeni v to, da kar čez vse govorimo počez. In jaz mislim, da s tem tiste ljudi, ki so se v tem sistemu, da ga vzpostavijo in ga naredijo, trudili, resnično riskirali marsikateri asistent, starši, centri, koordinatorji, ti, ki so poučevali. Nek trud je in so sigurno začetniške napake, ampak dajmo, bodimo malo bolj strpni in ne takoj obsodit te ljudi. In res bi prosil, zato pravim, nedopustne zlorabe. Meni je to bilo nesprejemljivo in to mi je ležalo na duši. Dajte bit bolj obzirni do vseh teh ljudi, ki se trudijo in matrajo naredit neko zadevo boljšo.  (nadaljevanje) Evo, toliko se hotel malo povedat v tej smeri. In jaz verjamem, tudi sklepi tako popravljeni sedaj, kot nam je kolega Jožef Horvat predložil, zame so vsi 4 sprejemljivi in za sebe moram povedati, da bom glasoval za. Hvala lepa. Zdaj ima pa besedo Bojana Muršič, naj se pripravi Lidija Ivanuša. Izvolite, Bojana.
Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovani državni sekretar, kolegice in kolegi in vabljeni. Zdaj bom začela tam, kot je kolega zaključil, z bombastičnim naslovom. Ja, danes je ta res bombastični naslov in ko ga pogledaš, nedopustne zlorabe sistema osebne asistence. Danes, če ne bi bil takšen naslov, ne bi bilo tako veliko ljudi danes v tej dvorani. Na tem mestu pa moram izraziti izjemno nezadovoljstvo s to dvorano, ker mislim, da ta dvorana za tolikšno število ljudi in za takšno, bom rekla, strukturo tudi ljudi, ki so prihajali, je popolnoma neprimerna. Tako da tu res moram reči kritiko, ker imamo prostore v Državnem zboru, ki so bolj primerni, da bi lahko dejansko tudi invalidom omogočili bolj primerno delovanje in prisostvovanje tej seji, ampak speljali smo skoraj do konca, nekaj še jih je zdržalo, bom rekla, sicer po 4 urah oziroma 3 urah dobrih. Verjamem, da je tudi za to populacijo to izjemno, izjemno težko. Tako da ja, če ne bi bil tako bombastičen naslov, danes ne bi sedeli tukaj. Če bi rekli, da bomo analizirali izvajanje, mislim, izvajanje osebne asistence, ja, po vsej verjetnosti nekatere poslance, ki smo sprejemali v prejšnjem mandatu ta zakon, bi nas zanimalo, marsikoga drugega pa ne bi. In naj rečem, da sem zadovoljna in ponosna nase in na vse poslance, ki danes sedimo tukaj, ki smo bili v prejšnjem mandatu, da smo dejansko spravili ta zakon skozi po dolgih, dolgih letih dogovarjanja. Mogoče je bila napaka, da ni bilo pilotnega projekta, ampak če bi mi šli takrat v pilotni projekt, verjemite mi, da danes tega zakona ne bi bilo. Ne bi se pogovarjali s tako široko populacijo na takšen način, kot je bilo danes slišati. Zgodbe so se me izjemno, izjemno dotaknile in zato sem še enkrat ponosna na to, da smo tej posebej ranljivi skupini, katerim pač sodijo invalidi, namenili toliko pozornosti in tukaj denar ne igra vloge, bom tako rekla, kajti tem je treba omogočit, da čim lepše živijo v svojem domačem okolju, bom rekla, najlepše, kvalitetno, kajti tudi oni si zaslužijo kvalitetno življenje, kot ga imamo, bom rekla, tisti, ki pač nismo hendikepirani oziroma smo normalni ljudje, pa ne me zdaj napačno razumet, da sem rekla normalni, pač imajo nekateri pač malce drugačne potrebe. S tem, ko smo ta zakon sprejeli, smo dosegli, da so invalidi postali samostojni, avtonomni, neodvisni, so koristni, ključno je pa zame, da imajo tisto dostojanstvo, ki jim je mogoče bilo do zdaj sicer po teh projektih, ki so se pač izvajali s strani, mislim, Ministrstva za delo na projektih, sicer je bilo zagotovljeno, ampak ne tako, v takšni meri, kot je to danes. Jaz verjamem, da mi bodo pri tem tudi uporabniki pritrdili, kajti danes oni odločajo, kako bo ta osebna asistenca se izvajala pri njih, kajti zgolj oni sami vedo, kaj potrebujejo. Res sploh težko govorimo mi, ki nismo deležni tega, ampak vem, da se srečujejo izvajalci, ki izvajajo osebno asistenco na terenu, z izjemnimi težavami, kajti biti osebni asistent, mislim, da je to poslanstvo, to ne more opravljat vsak izmed nas, ker v bistvu to moraš čutit, ker če tega ne čutiš, potem je boljše, da se za to ne odločiš, da boš hodil k uporabniku, ki ti dejansko, ne moreš delat, bosta oba dva nezadovoljna. In ko se pogovarjaš po terenu s temi, ki izvajajo, ja, so se zgodile, da pač nekdo je poskusil, ker je pač videl, bom tako rekla, tisto plačo, ki ni tako nezanemarljiva, ampak je kar kmalu ugotovil, da na koncu koncev ni sposoben tega opravljati. Ker pač moja bivša poslanska kolegica je izvajala oziroma izvaja to in je rekla, da po dobrem mesecu dni so prišli do zaključka, da to res ni in potem kaj se je zgodilo. Izvajalec je bil spet v eni poziciji, kako zagotoviti nemudoma takoj novega asistenta. Kajti, tega asistenta je bilo potrebno usposobiti, kajti brez nekega dodatnega izobraževanja ne gre. In je spet uporabnik neko določeno obdobje sam. To je izjemno izjemno težko. Tudi če pogledaš za tiste starše, ki imajo te, pa niso to otroci več, to so že starejše odrasle osebe, ki so skrbele svojih 18 let za te otroke od vsega začetka od rojstva. Z 18. leti so pridobili to pravico do osebne asistence. Kot je gospa tudi danes v začetku razprave povedala, da bi morali iti na izobraževanje. Včasih je tudi neko izobraževanje, nek drug pogled, včasih zelo zelo dobrodošel. Verjamem pa, da taka mama obvlada vse. Ampak je pa mogoče fin še malo iti iz teh okvirov in to je vsekakor dobrodošlo. In tudi taki mami, ki ima odobreno osebno asistenco, ki ima potem osebnega asistenta na stanovanju, v hiši, seveda se mu odpre in reče do tukaj je meja, do tu sem te jaz spustim, dalje pa ne, verjemite mi, da tudi taki družini je izjemno izjemno težko tudi sprejeti vsakega, ki pač bi želel opravljati to delo, plemenito delo, bom tako rekla. In tu je treba potem tudi postaviti meje. Ampak ko v bistvu mama, ki je obremenjena, tako ali tako, 24 ur s takim otrokom, starejšim otrokom, je to v izjemno izjemno pomoč. Kajti, takrat ko ima osebnega asistenta lahko ona opravlja druge stvari, pa četudi gre na klepet, na kavico, bom rekla, se obnovi, rehabilitira, spet vidi nek nov pogled. Moram reč, da ko sem se pogovarjala s temi, me je to izjemno presunilo, da v bistvu tudi to, seveda, normalno, da rabijo in sedaj so začele te mamice živeti, ker prej niso mogle. Ker v bistvu ko so zjutraj, zjutraj je to cel projekt preden takšnega otroka oblečeš, sam sebe urediš, da gredo v službo in v varstveno delovne centre. Potem je spet projekt, da prideš domov, hitro nekaj skuhaš, hitro to, eno, drugo, sedaj pa dejansko v popoldanskem času, ko ga pripeljejo iz varstveno delovnega centra imajo čas za sebe, pa če je to tri ure ali štiri ure. Verjemite mi, da ko se pogovarjaš z njimi jim jeto izjemno izjemno dobrodošla zadeva.  Če se dotaknem tudi ocenjevalcev uporabnikov. Danes je bilo nekaj govora, da ti niso strokovni. Jaz verjamem, da vsi tisti, ki so pridobili to licenco, da to opravljajo tako kot je potrebno, na podlagi orodij, ki jih imajo na razpolago. Imajo strokovna znanja, v kar absolutno ne dvomim, ker kar tako pa tudi ne moreš nekih stvari opravljati. In to se mi res zdi ponižujoče.  Glede na to, da je 111 teh ocenjevalcev, to je izjemno malo, zato so tudi tako dolge čakalne dobe. Slišali smo, da jih primanjkuje, tako na Ptuju, tako tudi drugje po Sloveniji. Kje pa vidim tudi malce težave, da, saj, ja, saj ti uporabniki bi namenili, mislim uporabniki, ocenjevalci bi namenili svoj čas in svoje znanje in šli tudi drugam. Ampak veste, če nekdo, bom rekla, iz Murske Sobote se pelje na Primorsko z veseljem bi šel, ampak niti za potne stroške ti ocenjevalci ne dobijo. Tu se mi pa postavlja vprašanje, zakaj ne razmišljate na ministrstvu tudi o tem, da bi jih vsaj, bom rekla, s prevoznimi stroški nagradili, ker tako ali tako ne dobijo na koncu koncev nič  (nadaljevanje) in tukaj je težava. Verjamem, da bi lahko s tem rešili marsikateri problem, ker problem je tudi v tem, da morata biti dva v paru kajti zgolj eden je absolutno premalo. Pa sem prej pozabila omeniti, ko sem govorila o varstveno delovnih centrih. Resnično, da si starš dovoli, da otroka vzame in ga ne pelje v varstveno delovni center. Jaz mislim, da pa je to res neodgovorno od starša, da si to dovoli, kajti ko so ti uporabniki v varstveno delovnem centru zaživijo na novo zaživijo v drugem okolju, vidijo neki novi, drugi vpogled in tega to pa je res bom rekla nedopustno, ampak ne bom rekla, da je zloraba, ker v tem zelo težko cenim, ker nisem strokovnjak na tem področju. Veseli me, da imamo sedaj koordinatorje. Slišali smo kako koordinatorji delajo na terenu tudi ti ukrepi, ko enkrat postaviš prave temelje, da koordinator, ko ugotovi, da osebnega asistenta pri uporabniku da je opomin, absolutno. Sedaj ali bo prišlo do prekinitve delovnega razmerja je težko reči v bistvu jih primanjkuje, ampak ko se bo to razvedelo v javnosti, ko se bo to razvedelo pri drugih osebnih asistentih se verjemite mi to nebo dogajalo. Kajti uporabniki imajo za to osebno asistenco, da jo imajo, da jo uporabljajo, da imajo to pomoč, ki jo potrebujejo, da kakovostno živijo, da gredo med ljudi, da se socializirajo, da tudi opravljajo te vse naloge, ki jih konec koncev morajo, zato se mi zdi, da je prav, da absolutno koordinatorji strokovno opravljajo svoje delo, da so tudi bom rekla kritični. Samo tako bomo spravili ta zakon še v boljšo obliko kot je bila predvidena. Res je tako kot je bilo s strani kolega, da reče porodne težave jaz sicer ne vem kako lahko moški govori o porodnih težavah. Ta zakon ima res težave in verjamem, da to, kar smo danes slišali je tudi slišalo ministrstvo. Evalvacija vsekakor bo narejena in izboljšave na tem področju pri tem zakonu bodo. Se mi pa tudi malce poraja vprašanje in tukaj še ne vidim rešitve, ampak bi bilo temeljito potrebno razmisliti za diskriminacijo, ki se dogaja med invalidi med tistimi do 65 let in tistimi nad 65 let. Gospod / nerazumljivo/ je lepo povedal, če nekdo pridobi osebno asistenco eden dan pred 65 drugi pa bi bil opravičen pod 65, ampak je ne bo imel. Tu je tudi ta diskriminacija, o kateri bi bilo res temeljito treba malce razmisliti kako tako zadevo tudi rešiti. Veliko bi se še dalo govoriti, ampak mislim, da smo ogromno ogromno slišali tako kot smo že rekli skoraj 4 ure že sedimo danes na odboru. Verjamem, da je ministrstvo slišalo izjemno pomembne stvari, da je potrebno izboljšati zakon, ampak na tem mestu resnično s pomočjo invalidov z njihovo roko z njihovi soglasji in le tako bo postal ta zakon še bolj življenjski. Absolutno, ko smo pa govorili o denarju denar pa mora absolutno slediti tem uporabnikom, za katere je pač namenjen.  Hvala lepa.
Hvala za razpravo.  Besedo ima Lidija Ivanuša pripravila se je še poslanka Tadeja Šuštar.  Izvolite, Lidija.
Lep pozdrav vsem. Jaz bom čisto kratka, ker je bilo veliko vsega že povedano. Videli smo, da sprejetje tega zakona, da je olajšalo življenje mnogim staršem, invalidom, asistence potrebnim. Da se vedno s sprejetjem novega zakona pokažejo določene anomalije šele čez čas, ki jih je pač v nadaljnje potrebno odpraviti. Jaz upam, da se bodo to v čim večji meri odpravili v dobro tistim, ki te storitve koristijo in jih potrebujejo.  Bi pa tukaj še omenila osebe z demenco, ki so   iz tega vidika prav tako potrebni tovrstne pomoči, niso gibalno ovirani, pa vendar niso zmožni samostojnega življenja. In mogoče v razmislek, da to skupino ljudi prav tako vključimo v ta del tovrstne pomoči, saj so jo prav tako potrebni 24 ur, oskrbe. Ta zakon, ki je bil sprejet, je dal možnost življenju staršem in pa ostalim družinskim članom, zato ga z vsem srcem pozdravljam in pa, potrjujem, da bom sprejela vse sklepe, ki so danes predloženi na seji. Hvala.
Hvala lepa. Še Tadeja Šuštar in potem na kratko, Janja Sluga.
Hvala za besedo. Dejstvo je, da je Zakon o osebni asistenci izboljšalo življenje najtežjim invalidom. Konvencija o pravicah invalidov pravi, da je država dolžna zagotovit vsakemu človeku polno, enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva, da bi enako kot drugi, polno in učinkovito sodelovali v družbi. In prav ta Zakon o osebni asistenci, omogoča invalidom, da lahko skrbijo oziroma da njihovi asistenti skrbijo za njihove osnovne človeške potrebe, kot so hranjenje, osebna higiena, da grejo v sprehod v naravo, za oblačenje. Zakon o osebni asistenci, ki ga je predlagala Nova Slovenija, je dober, saj je zelo izboljšal kvaliteto življenja invalidom, je pa res, da se tudi po dveh letih izvajanja, pojavljajo strokovne dileme, o katerih smo danes tudi že veliko povedal in je tudi smiselno, da o njih razpravljamo. Vsi členi pri osebni asistenci so pomembni - tako izvajalci, kot asistenti, invalidi, ki so uporabniki tega zakona, center za socialno delo in ministrstvo, ki nenazadnje zagotavlja sredstva. Največji kapital so ljudje in zato je pomembno, da za vse ljudi poskrbimo. Tako da, jaz bom tudi zdaj zaključila z razpravo, ker smo že, veliko o vsem povedal, je pa pomembno, da seveda je ta zakon res izboljšal življenje vsem.
Hvala za razpravo. Bom dal Janji Sluga, potem pa še predlagatelju. Janja Sluga, beseda je vaša.
Hvala lepa, jaz sem prej zelo na kratko odšla iz te dvorane, pa moram reči, da sem vseeno poslušala, kar je bilo v vmesnem času povedano in se zahvaljujem predlagatelju, ker sem slišala, da ste dejansko reagirali na moj predlog in predlagali popravek tega sklepa, tako da ga tudi zdaj podpiram in bom podprla vse štiri. Hvala.
Hvala lepa. Še Jožef Horvat, v imenu predlagatelja.
Hvala lepa, gospod predsednik. Jaz imam zdaj, pravzaprav prijetno dolžnost, da se res iz srca zahvalim in v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije, upam, da lahko rečem tudi v imenu celotnega odbora, tega, vsem vam, spoštovani gostje. Veliko ste nam povedali in za zakonodajalca - tako jaz ocenjujem – je ključno, da posluša in da spremlja, kako se zakon izvaja. In, mi smo v naši zahtevi za sklic te seje, navedli nekaj konkretnih odstopanj. Saj veste, včasih zakon izvajamo »črkobralsko«, tisto v duhu zakona, je pa morda nekaj čisto drugega, običajno boljšega. Veseli smo, tokrat poslanci in poslanke, da smo v zvezi s tem zakonom doživeli kar nekaj pohval, kar je redkost. Slišali smo, imamo izjemen model osebne asistence, slišali smo, da je prav, da vlagamo v ljudi, slišali smo, da so cilji plemeniti in da je v ospredju uporabnik in želimo si, mi vsi skupaj, ne samo odbor, celoten Državni zbor, da bi resnično na podlagi tega, kar ste nam povedali, ta zakon izboljšali. In, zato tudi tretji sklep, sem vesel, da je izražena, vsaj tako ocenjujem, večinska podpora, vsem sklepom in s tako preoblikovanim tretjim sklepom se strinja tudi ministrstvo, prej smo se o tem tudi (nadaljevanje) dogovorili. Seveda verjamem, da bo ministrstvo že prej, kot pred 30. 6. zakon pripravilo, vemo pa, kakšne so razmere, Vlada opravlja tekoče posle in pravzaprav ne more zakona vložiti v medresorsko usklajevanje in na Vlado in tako naprej. Tako da ja, iskrena hvala tudi strokovnim službam, da ste sledili našim prošnjam, da smo, praktično skoraj vsak dan prišli z neko novo zahtevo, predlogom, gospod predsednik, vam, koga vse povabiti. Bom uporabil vašo besedno zvezo – zakon je shodil. Ja, res je, po enem letu je zakon shodil. Zdaj moramo pazit, da se ne zvrne, da bo šel v pravo smer in, ja, idealno bi bilo za vsak zakon, da ga tako spremljamo. Ta še toliko bolj – gre za ljudi, ne gre za neko robotizacijo pisarniškega poslovanja, gre za ljudi in ljudje ne morejo, ne moremo in ne smejo biti strošek. Jaz razumem kakšno izjavo državne sekretarke na Ministrstvu za finance, ki je skrbnik proračuna. Razumem, ki pravi, če bo dinamika takšna, kot je bilo decembra 2019, potem bomo na letni ravni potrebovali iz državnega proračuna 60 milijonov. Ja, pa kaj? Za koga? Za ljudi, za ljudi. Ljudje nismo enaki, žal tudi nismo enakopravni, smo pa enakovredni. S tem se gotovo strinja tudi gospod predsednik. Še enkrat hvala vsem. Še nekaj – na nek način je zakon torzo. Zakaj? Zato, ker smo mi računali, da bo kmalu za tem zakonom sprejet tudi Zakon o osebni asistenci, / oglašanje iz dvorane/ pardon, se opravičujem, Zakon o dolgotrajni oskrbi, zato tistih 65 let nikomur ne gre v glavo, zakaj pa 65. Mislim, da danes vsi to razumemo. Torej, veliko smo slišali. Ministrstvo ima veliko vzvodov, veliko zgodb, dve nista enaki in verjamem, da bo pripravilo dobro novelo zakona. Ima tudi sklepe komisije, ki jo vodi kolegica Eva Irgl in ko vse to skupaj damo in če imamo dobro voljo, lahko naredimo v naslednjem koraku resnično dober zakon. Vsem še enkrat hvala lepa.
Hvala. Vidim, da lahko razpravo zaključim in dajem v razpravo naslednje sklepe, in sicer; prvi sklep – bom skrajševal, ne bom na dolgo govoril odbor … in ministrstvo, ampak bom omenil samo odbor – »Odbor poziva ministrstvo, da v roku treh mesecev opravi podrobno analizo izvajanja osebne asistence v letu 2019 in o tem obvesti Državni zbor.« »Odbor poziva ministrstvo, da nemudoma zagotovi izvajanja učinkovitega nadzora nad izvajalci osebne asistence.« Tretjič; »odbor poziva ministrstvo, da, zdaj v skladu z razpravo na odboru, pripravi novelacijo Zakona o osebni asistenci.« In četrtič; »Odbor poziva ministrstvo, da pred pričetkom parlamentarnih počitnic 2020, poroča odboru o izvedenih ukrepih in stanju na področju izvajanja osebne asistence.« Predlagam, če se strinjate, da o vseh sklepih glasujemo skupaj, če se strinjate? Je kdo proti? (Ne.) Ni… Potem pa gremo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je odbor sprejel vse štiri sklepe. Zahvaljujem se vam za sodelovanje in želim vam lep večer naprej. Hvala lepa.