Vse člane in članice odbora, vabljene ter ostale lepo pozdravljam.

Pričenjam 30. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji bodo sodelovali kot nadomestni člani: Matjaž Han namesto Soniboja Knežaka; Nataša Sukič namesto Miha Kordiša; in Aleksander Reberšek namesto Ive Dimic; ter Nik Prebil namesto Aljaža Kovačiča.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora: predlog priporočila v zvezi z mnenjem računskega sodišča, da vlada oziroma pristojni ministrstvi niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da so za projekte, ki naj bi zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenili nesorazmerno veliko sredstev. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevnim redom seje, je določen takšen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

V zvezi s to točko ste prejeli naslednje gradivo, ki je objavljeno na spletni strani državnega zbora: zahteva poslanske skupine SDS za sklic izredne seje Državnega zbora; mnenje Zakonodajno-pravne službe; mnenje Vlade; amandmaja poslanske skupine SDS; in amandmaje poslanske skupine Levica.

Od vabljenih, katerih spisek ste dobili z vabilom se je opravičil: predsednik vlade Marjan Šarec; ter Srečno Malčnik, Koroški dom starostnikov.

Rok za vlaganje amandmajev je bil do začetka obravnave predloga priporočila. Ugotavljam, da so v poslovniškem roku amandmaje vložili: poslanska skupina SDS k 1. in 2. točki priporočila; ter poslanska skupina Levica k novi 3., 4., 5. in 6. točki priporočila.(nadaljevane) Pričenjam z obravnavo predloga priporočila, v kateri bomo na podlagi 171. člena v povezavi s 126. členom poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o posameznih delih oziroma točkah predloga priporočila.

Želi predlagatelj priporočila podati dopolnilno obrazložitev k posameznim točkam?

Izvolite- kje imam? Aha. Izvolite tam dol.

Izvolite, mag. Karmen Furman, beseda je vaša.

Aha, dela, dobro je.

Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Lepo pozdravljeni vsi skupaj, gostje, spoštovane kolegice in kolegi.

V mesecu septembru je računsko sodišče predstavilo rezultate revizije na področju stanja socialne oskrbe v naši državi, ki je pokazalo, da je to področje pri nas še posebej kritično. Namreč vlada in pristojni ministrstvi že več kot 10 let niso izvedli prav nobenega ukrepa na tem področju, ki je nujno potrebno.

Dejstvo je, da je na pomanjkljivosti zakonodaje, pravnih predpisov in na vse anomalije, ki so se dogajale v praksi, so opozarjale številne inštitucije, tako od varuha človekovih pravic, potem združenje slovenskih zavodov, socialna inšpekcija, pa tudi predhodno že opravljena revizija računskega sodišča.

Lahko rečemo skratka, da to, kar je bilo zapisano v reviziji računskega sodišča, da je stanje na tem področju že kar zastrašujoče, sploh glede na dejstvo kakšno demografsko strukturo imamo v naši državi.

Namreč dejstvo, je po ugotovitvah računskega sodišča, da le slabih 9 % upravičencev, ki bi naj bili predvidoma potrebni te pomoči, jo dejansko potrebujejo, medtem ko za ostalih 90 % država sploh ne ve ali pomoč potrebujejo. In če jo potrebujejo, kakšno vrsto pomoči bi jim morala država nuditi.

Zdaj, gre za področje, kjer je v bistvu bolj širšega spektra. Namreč, če se kar ustavimo pri institucionalnem varstvu in pri zasedenosti kapacitet domov za starejše.

Tukaj je dejstvo, da je država, bom rekla na izpitu povsem pogrnila. Že od leta 2007 ni zgradila nobenega doma za starejše. Je pa po drugi strani podeljevala koncesije, čeprav je izkazano, da so koncesije za uporabnike v tem primeru skoraj za 28 % dražje od storitev, ki jih nudijo javni domovi. Problem je tudi pri čakalnih vrstah, namreč zgovoren je podatek Skupnosti socialnih zavodov, ki na primer na dan 19. september 2019 izkazuje kar 11 tisoč 446 aktualnih prošenj za sprejem v dom starejših. Tukaj ne gre samo za pokrivanje oziroma nepokrivanje kapacitet, ki jih javni domovi ne ponujajo, oziroma glede na to, da država ni zagotovila proračunskih sredstev, niti ne morejo zagotavljati, gre tudi za to, da so anomalije tudi pri čakalnih vrstah. Problem so kriteriji, namreč celo kljub opozorilom socialne inšpekcije Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni določilo kateri kriteriji se uporabljajo prednostno oziroma prioritetno. In posledično računsko sodišče ugotavlja, da imajo domovi za starejše povsem odprt manevrski prostor koga v čakalni vrsti bodo sprejeli v dom. Tako so seveda prosilci za domove za starejše v neenakopravnem položaju.

Po drugi strani pa tudi, ko je država pristopila k nekakšnemu urejanju te dolgotrajne oskrbe kljub temu, da je povpraševanje po tej institucionalni obliki, torej po domovih za starejše, trikrat večje kot pa po skupnostni obliki, se je iz vsaj zankerat še neznanega razloga država vseeno odločila, da bo spodbujala skupnostne oblike, predvsem v obliki pomoči na domu. Dejstvo pa je, da država kljub temu ni sprejela v teh desetih letih na tem področju prav nobenega ukrepa. Tudi ni zagotovila potrebnih finančnih sredstev, ampak je breme izvajanja te pomoči dejansko prelevila na občine oziroma lokalne skupnosti. Zdaj tukaj bi jaz tudi izpostavila v reviziji računskega sodišča ugotovljen podatek, da najpomembnejši oziroma največji problem pri izvajanju te skupnostne oblike, torej pomoč na domu v okviru aktivne politike zaposlovanja, je zagotavljanje kadrov, torej oskrbovalcev, pri čemer je bilo ugotovljeno, da za namene izvajanja pomoči na domovih v letih od 2007 do 2012 je bilo porabljenih na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 16 milijonov 278 tisoč 469 evrov, pri čemer pa ministrstvo računskemu sodišču ni znalo pojasniti koliko teh sredstev je bilo namenjenih za zaposlitev oskrbovalcev ter koliko oskrbovalcev je bilo v tem obdobju sploh zaposlenih.

Glede na to, da imamo danes z nami tudi bivšo ministrico pa državno sekretarko na tem področju, bi prosila, da pa morda se danes poda odgovor na to vprašanje, kajti kadrovska podhranjenost je trenutno poleg zagotovitve kapacitet v domovih za starejše prav tako eden največjih problemov na področju zagotavljanja socialno-varstvene pomoči oziroma dolgotrajne oskrbe.

Glede na to, da poleg pomoči na domu je v bistvu zgolj še institucionalna oblika tista oblika, ki se praktično najbolj izvaja trenutno še vedno v praksi, se je računsko sodišče osredotočilo predvsem torej na izvajanje institucionalne oblike varstva v domovih za starejše, kjer je izpostavilo predvsem tri probleme.

In sicer pomanjkanje kadra, kjer sem že uvodoma ugotovila, da oskrbovalcev ni. Tukaj je seveda problem mizerne plače teh oskrbovalcev. In pa trenutno zaradi takšne kadrovske podhranjenosti tudi po izračunih računskega sodišča se dogaja celo tako, da en oskrbovalcev mora v svojem osemurnem delavniku zadovoljiti oziroma zagotoviti neko kar 51 uporabnikom. Zaradi tega, zaradi preobremenjenosti seveda se ljudje ne odločajo več za ta poklic, po drugi strani pa tudi stanovalci v domovih, je več kot očitno, ne prejemajo takšne nege kot bi jo sicer potrebovali.

Drug problem, ki ga je računsko sodišče v tem okviru izpostavilo, je neenaka obravnava uporabnikov. In sicer, kot sem že tudi povedala, kriteriji za čakalne vrste niso ustrezno določeni, zato imajo domovi za starejše manevrski prostor pri čakalnih vrstah. Po drugi strani pa tudi standardi za vrsto oskrbe niso določeni kljub temu, da je natančne standarde, bolj natančne, že pred leti Skupnost socialnih zavodov Slovenije pripravila, pa vendar jih ministrstvo ni dalo v javno objavo. Tako, vsaj po reviziji računskega sodišča, zato še do danes ne veljajo. Problem tega pa je, da se posledično seveda tudi uporabniki teh storitev postavlja v neenakopraven položaj, kajti uporabniki, tisti, ki imajo v osnovi primerljive potrebe, lahko posledično se dogaja, da dobivajo različen obseg storitev oziroma tudi različno nego.

Nadalje, kot tretji pereči problem na tem področju pa izpostavlja revizija nepravičen sistem oblikovanja cen, ki ga je seveda tudi določilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Namreč dogaja se, da uporabniki plačujejo tudi tiste stroške, ki se ne nanašajo na njihovo nego. In sicer konkretno nadstandardne storitve se plačujejo dvakrat oziroma storitve v nadstandardu dvakrat, tisti, ki pa prejmejo osnovne storitve, pa plačujejo tudi del nadstandardnih storitev. Kot naslednje je problem pri cenah, so cene koncesionarjev, ki jih država ne regulira. In torej je, tako kot je bilo že povedano, prihaja tudi do okrog 28, približno 28 % povišanje cen pri koncesionarjih napram javnemu zavodu. Pri cenah je problem tudi zdravstvene zavarovalnice, ki je bilo večkrat že izpostavljeno tudi v poslanskih vprašanjih s strani poslancev Slovenske demokratske stranke. Namreč, zdravstvena zavarovalnica ne zagotavlja finančnih sredstev, ki jih je po zakonu dolžna pokriti. In ker jih ne pokrije zdravstvena zavarovalnica, jih seveda morajo pokrivati oskrbovanci oziroma njihovi svojci v kolikor plačujejo te storitve v domu za starostnike.

Zdaj, problematika tega je, da nobeden od teh ukrepov, torej na katere se je več 10 let opozarjalo, se ni sprejel, ampak po drugi strani pa je država namenila kar 74 in pol milijona evrov sredstev samo za študije, za katere pa, vsaj po navedbah računskega sodišča, ministrstvi ne znata pojasniti niti vsebine teh študij, še manj kakšne cilje bosta s temi študijami dosegli. Namreč, ta problematika od kadrovske podhranjenosti do nezagotavljanja kapacitet v javnih domovih, se z temi študijami ne bodo pokrivale. Te študije naj bi se izvajale oziroma naj bi bile pilotni projekti, ampak kaj konkretno se bo s temi študijami dosegli, po navedbah iz revizijskega poročila računskega sodišča, ki je danes pred nami in se obravnava, pa ni razvidno.

Zdaj dejstvo je, da gre tukaj za javna, davkoplačevalska sredstva, za javen denar, za katerega zagotovo velja načelo preglednosti, transparentnosti, namenske porabe sredstev. Zato je še kako prav, da naši državljani izvedo za kaj se bo ta denar uporabljal in zakaj država oziroma zakaj vlada in obe pristojni ministrstvi v vseh teh letih nista zagotovili tega, kar bi bilo tisto osnovno potrebno za zagotovitev osnovnih socialnih in zdravstvenih potreb zdravstvene nege naših starostnikov.

V okviru teh predlogov, ki jih smo danes v Slovenski demokratski stranki pripravili za sprejem, želimo, da se nemudoma raziščejo višine namenske porabe teh sredstev za projekte, da se preuči ustreznost višine namenjenih sredstev, zlasti napram tega koliko je država vložila do sedaj temu področju, da bi se te anomalije, ki so bile izpostavljene uvodoma, odpravile. Da se potem tudi proti odgovornim osebam, v kolikor se to ugotovi, sprožijo potrebni postopki tudi za ugotovitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti. Želimo tudi, da se sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva vsem upravičencem v roku 30 dni od sprejema tega priporočila, v kolikor bo seveda sprejeto. Jaz upam, da bo, kajti navsezadnje mi smo tisti, ki smo vendarle dolžni zagotoviti, da bodo naši starostniki ne glede na to kakšne so njihove finančne zmožnosti imeli primerno zagotovljeno oskrbo na stara leta oziroma na starost njihovega življenja.

Toliko zaenkrat z moje strani, se bom pa seveda tekom razprave še vključila.

Hvala lepa

Hvala tudi vam.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe, Janja Sosič?

Dobro, izvolite.

Hvala za besedo.

V svojem mnenju smo opozorili na nejasnost napotila v 1. točki, da naj naslovniki raziščejo višino namenjenih sredstev. Amandma, ki ga je vložila poslanska skupina SDS dodaja besedilo na koncu 1. točke z obrazložitvijo, da sledi naši pripombi. Ugotavljamo, da besedilo z vključenim amandmajem nekako ne teče ter da besedilo priporočila še vedno ohranja besedo »raziskati« in da, če je bil namen 1. točke, da naslovniki preverijo ustreznost višine namenjenih sredstev - ker sama višina je namreč znana – bi bilo bolje, da se z besedilom amandmaja nadomesti besedno zvezo »raziščejo višino namenjenih sredstev«.

Hvala.

Hvala vam.

Želi besedo ministrica Ksenija Klampfer?

Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ostali gostje.

Izzivov in težav, ki so nastale zaradi več kot desetletnega obdobja nezadostnega ukrepanja države, se zavedamo.

Revizija računskega sodišča v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2018 in tudi odzivi s terena nas zavezujejo k ukrepanju na področju skrbi za starejše. Poročilo vsebuje vrsto ugotovitev, katerega skupna značilnost je, da vlada temu področju ni namenjala ustrezne pozornosti. Na ministrstvu smo se izboljšanja položaja lotili takoj in prve aktivnost že izvajamo.

Tako smo, skladno tudi z zahtevami revizijskega sodišča, že imenovali delovne skupine, ki bodo, kot nam nalaga računsko sodišče, preučile ustreznost obstoječe pravne ureditve in pripravile usmeritve za nadaljnje ukrepe, vse z namenom izboljšanja obstoječega stanja na predmetnem področju.

Prav tako skupaj s pristojnim Ministrstvom za zdravje aktivno sodelujemo pri pripravi predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je po navedbah ministra za zdravje med prioritetami. Z ministrom pa sva se tudi že dogovorila o dodatnih kapacitetah, ki jih moramo zagotoviti v domovih za starejše.

Računsko sodišče je ministrstvu naložilo, da v roku 90 dni predloži odzivno poročilo z izkazom popravljenih ukrepov. Seveda vsega, kar ni bilo urejeno v več kot 10 letih, ne moremo urediti čez noč, smo pa zavezani, da pripravimo rešitve za obstoječe težave in izzive dolgožive družbe.

Poleg aktivnosti ministrstva glede zagotavljanja dodatnih kapacitet, ki jih v gradivu navaja predlagatelj, bi opozorila na nekatere ukrepe, ki jih že izvajamo za krepitev storitev v skupnosti.

Ker v razpravah prihaja do različnih interpretacij in razumevanj glede gradnje novih kapacitet v domovih za ostarele, moram pojasniti, da so evropska sredstva iz aktualnega operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike za obdobje 2014-2020, namenjena za razvoj skupnostnih oblik storitev, torej za gradnjo različnih namestitvenih enot za izvedbo deinstitucionalizacije in za modernizacijo mobilnih enot za podporo programom, ki so namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno pomoč in oskrbo –in ne za procese institucionalizacije v okviru dolgotrajne oskrbe, četudi to pomeni, da tudi na tem področju glede na potrebe ne potrebujemo dodatnih kapacitet. Povedano na kratko, namenska evropska sredstva za izvedbo procesa deinstitucionalnizacije pa žal ni mogoče preusmeriti v gradnjo novih domov za starejše za izvajanje institucionalnega varstva.

Če se vrnem na prej omenjene ukrepe za krepitev storitev skupnosti, prav na področju prehoda iz institucionalnih na skupnostne storitve v tem letu delamo pomembne premike, ki jih financiramo iz aktualnega operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020. Napačne so navedbe in to moram ponoviti ponovno, da je vlada projekte oziroma, kot jih imenujejo, študije, ki naj bi zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenila 74,5 milijona evra. Poudarjamo, da projekti, ki so navedeni v tabeli številka 10 na strani 95 revizijskega poročila računskega sodišča, niso namenjeni samo preizkusu ustreznosti rešitev na področju dolgotrajne oskrbe, temveč zlasti za zagotavljanje storitev za uporabnike in pogojev za izvajanje le-teh, kar pomeni pretežno investicije v infrastrukturo. Vendar, kot že povedano, so to evropska sredstva, bomo lahko porabili le za gradnjo infrastrukture za potrebe deinstitucionalizacije, ne smemo pa s temi sredstvi graditi domov. Sredstva kot taka še niso porabljena in tu bi rada še enkrat poudarila, da od teh 74 milijonov, kjer jih je 56 milijonov na ministrstvu za delo, še sploh niso bila porabljena.

Na ministrstvu pospešeno pripravljamo, ker pa želimo ta sredstva počrpati, določene projekte. In sicer naj omenim samo nekatere.

Projekt transformacije posebnega socialno varstvenega zavoda Dom na Krasu. V okviru projekta transformacije zavoda v smeri deinstitucionalizacije se bo financiralo načrtovanje in izvedbo organizacijskih sprememb ter uvedbo novega načina delovanja. Hkrati se bo sofinanciralo zagotavljanje infrastrukture za izvedbo deinstitucionalizacije v obliki gradnje in nakupa manjših bivalnih enot 4 do 6 oseb. cilj projekta Doma na Krasu je prehod iz institucionalnih na skupnostne storitve, v okviru katerega se bo od 171 stanovalcev storitve, v okviru katerega se bo od 171 stanovalcev zavoda v bivalne in stanovanjske skupine - v skupnosti - preselilo 70 stanovalcev. Na ta način bomo sprostili kapacitete v institucije.

Projekt transformacije zavoda v smeri deinstitucionalizacije načrtujemo tudi Center za usposabljanje in delo in varstvo Črna na Koroškem, kjer je od skupno 175 stanovalcev zavoda predviden prehod iz institucionalnih v skupnostne storitve za 60 do 70 stanovalcev.

Kaj torej prinaša transformacija zavoda v smeri deinstitucionalizacije? Gre za razselitev stanovalcev v ustreznejše bivalne pogoje, za kar bodo iz evropskih kohezijskih sredstev zagotovljena sredstva za infrastrukturo v obliki gradnje in nakupa manjših bivalnih enot za 4 do 6 oseb. Zavodu bomo tudi omogočili izvedbo organizacijskih sprememb ter uvedbo novega načina delovanja, da bo lahko zagotavljal ustrezne storitve za svoje uporabnike v večjem številu manjših bivalnih enot.

Načrtujemo tudi projekt sofinanciranja skupnostne infrastrukture za starejše, s katerim želimo zagotoviti izboljšano ponudbo storitev za starejše. Cilj je, da bi imeli starejši možnost izbire in da se tudi ustvarijo pogoji, da lahko čim dlje ostanejo v domačem okolju.

Trenutno pripravljamo javni razpis, na podlagi katerega bomo zagotovili dodatne kapacitete za dnevno varstvo starejših in za njihove začasne namestitve. V okviru tega projekta je predvidena zagotovitev 30 enot. V okviru priprav na javni razpis smo že pozvali javne domove, da posredujejo aktualne podatke glede potreb, ki jih imajo in nam bodo pomagale pri oblikovanju odločitev. Te projekte, s katerimi sproščamo kapacitete v institucijah in pomenijo prehod iz institucionalnega na skupnostne storitve, bomo financirali iz aktualnega operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020. Sredstva so namenjena za vzpostavitev infrastrukturnih pogojev za podporo deinstitucionalizaciji in razvoj skupnostnih oblik storitev, torej za dnevno varstvo, bivalne enote in za začasne namestitve.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti si v okviru priprave programskih dokumentov tudi prizadeva, da bodo v prihodnjem programskem obdobju – govorim o programskem obdobju 2021-2027 – na voljo še dodatna evropska sredstva za vlaganje v različne oblike oskrbe, za vzpostavitev in modernizacijo socialne infrastrukture, tudi na področju demence, torej, da bi lahko zagotovili evropska sredstva za gradnjo domov.

V zvezi z drugim priporočilom glede sprejetja ustreznih ukrepov za zagotovitev dostopnosti in dosegljivosti storitev vsem upravičencem v roku 30 dni želim izpostaviti, da koalicijski sporazum za mandatno obdobje 2018-2022 predvideva vzpostavitev integriranega sistema dolgotrajne oskrbe s sprejetjem Zakona o dolgotrajni oskrbi. Vlada se zaveda, da je treba sistem skrbi za starejše in pomoči potrebne nadgraditi in izboljšati, kar lahko učinkovito zagotovimo le z oblikovanjem novega stebra socialne varnosti v obliki dolgotrajne oskrbe.

Ne glede na vse navedeno pa je naša naloga, da pripravimo vse potrebno, da izboljšamo obstoječi sistem v najkrajšem možnem času. Zavedamo se, kot sem to že navedla, da tega ne moremo narediti hipno in čez noč. Bomo pa s temeljitim pregledom in pripravljenimi izboljšavami, tudi s pomočjo ostalih deležnikov, ki sodelujejo v sistemu socialnega varstva, trenutni sistem izboljšali.

Hvala.

Hvala lepa.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za zdravje?

Državni sekretar dr. Tomaž Pliberšek, izvolite.

Spoštovani predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci, ministrica, varuh človekovih pravic, lepo pozdravljeni.

To minutažo začetno, mogoče bom izkoristil malo več minut ampak verjamem v to, da bom še podkrepil besede, ki jih je izrekla ministrica.

In sicer v povezavi s predlogom priporočila v zvezi z mnenjem računskega sodišča, da vlada oziroma pristojni ministrstvi niso uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva in da so za projekte, ki bi naj zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenili nesorazmerno veliko sredstev. Računsko sodišče je revidiralo uspešnost Vlade Republike Slovenije, obeh pristojnih ministrstev pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva v obdobju od 1. januarja 2007 do 30. junija 2018. Računsko sodišče je v revizijskem poročilu skrb za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, podalo mnenje, da vlada in pristojni ministrstvi niso bili uspešni pri zagotavljanju dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva za vse tiste, ki jih potrebujejo, saj niso izkazali, da uresničujejo cilje za zagotavljanje dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva. Poleg tega niso zagotovili enake obravnave upravičencev, načrtovanje novega sistema dolgotrajne oskrbe pa ni bilo v povezavi z mnenjem računskega sodišča za zdravje sledeče pojasnilo.

Javna mreža socialnih zavodov, kakor tudi storitve s področja socialnega varstva, so pristojnost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ministrstvo za zdravje v obstoječi ureditvi ni pristojno za načrtovanje oziroma izvajanje storitev socialnega varstva, kakor tudi ne za javno mrežo izvajanja institucionalnih in skupnostnih socialnovarstvenih storitev. Lahko pa socialni zavodi v javni mreži, med katere se uvrščajo tudi domovi za starejše, na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti za svoje oskrbovance kot del osnovne zdravstvene dejavnosti izvajajo zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo. V tem delu je pristojno Ministrstvo za zdravje.

Javna mreža domov za starejše in posebnih zavodov za odrasle je konec leta 2018 pri 102 izvajalcih zagotavljala 21 tisoč 63 mest. V javno mrežo izvajalcev so vključeni tako javni zavodi kakor koncesionarji, ki zdravstvene storitve starejšim zagotavljajo pod enakimi pogoji in so podvrženi enakim ukrepom nadzora za področje izvajanja zdravstvene dejavnosti. Merila za razvrščanje oskrbovancev po zahtevnosti zdravstvene nege so definirana na nacionalni ravni. S tem je upravičencem zagotovljen dostop do primerljivih zdravstvenih storitev v vseh domovih za starejše v javni mreži v Sloveniji. Financiranje zdravstvenih storitev v domovih za starejše zagotavljamo iz javnih virov.

Nadalje računsko sodišče meni, da pri pripravi Zakona o dolgotrajni oskrbi niso bile natančno ugotovljene slabosti obstoječega sistema socialnega varstva in niso natančno izračunana potrebna sredstva ter določeni viri financiranja storitev v okviru nove ureditve ob upoštevanju dejanskih potreb upravičencev in trenda staranja prebivalstva. Ministrstvo za zdravje pojasnjuje, da dolgotrajna oskrba v Republiki Sloveniji ni definirana v obstoječi zakonodaji, niti v strateških in izvedbenih dokumentih. V skladu z mednarodno definicijo sistema zdravstvenih računov gre pri dolgotrajni oskrbi za niz storitev oziroma pravic, ki jih potrebujejo osebe, ki so zaradi posledic bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil. V postopku revizije je Ministrstvo za zdravje računskemu sodišču natančno pojasnilo ugotovljene slabosti obstoječe ureditve in izpostavilo, da obstoječe evidence podatkov niso edino merilo za ugotavljanje slabosti obstoječega sistema, kajti neenakosti v dostopu do primerljivih pravic za primerljive potrebe, so razvidni iz obstoječih prepisov, mreže izvajalcev in cen storitev. Poudarjamo, da obstoječi sistem dolgotrajne oskrbe trenutno ne obstaja.

Ministrstvo za zdravje je v sodelovanju z drugimi resorji in deležniki predloge sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe načrtovalo na podlagi obstoječih nacionalnih in mednarodnih podatkov, zlasti / nerazumljivo /, UMAR, OECD, Eurostat, raziskav s področja nezadovoljenih potreb kot so aha.si in share, pričakovanih demografskih trendov, neenakosti razvidnih iz obstoječih predpisov, ki se odražajo v neenakosti dostopa do primerljivih pravic za primerljive potrebe, predhodno pripravljenih predlogov rešitev v desetletnem obdobju priprave izhodišč na področju dolgotrajne oskrbe, ki so jih prispevali uveljavljeni strokovnjaki, pa tudi priporočil Evropske komisije v okviru evropskega semestra od leta 2011 dalje. Poudariti bi želeli, da je bila naloga priprave predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi na Ministrstvo za zdravje prenesena s sklepom Vlade Republike Slovenije dne 14. 12. 2016 in z ustanovitvijo Direktorata za dolgotrajno oskrbo v januarju 2017. Ministrstvo za zdravje v sodelovanju za drugimi resorji nadaljuje potrebne aktivnosti priprave predloga zakona, s ciljem slediti zavezam koalicijskega sporazuma. V skladu z normativnim delovnim programom Vlade republike Slovenije za leto 2019 se kot skrajni rok za sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi določa april 2020. Pri pripravi predlogov sistemskih rešitev na področju dolgotrajne oskrbe je ministrstvo za zdravje že upoštevalo mnenja in priporočila računskega sodišča, kakor tudi ugotovitve pilotnih projektov, katerih izvajanje na področju dolgotrajne oskrbe koordinira Ministrstvo za zdravje.

Na Ministrstvu za zdravje se zavedamo spreminjajoče se starostne strukture in rasti potreb po dolgotrajni oskrbi. Danes je v Sloveniji 19,7 % oseb starejših od 65 let. Projekcije za leto 2050 napovedujejo, da bo delež populacije, starejše od 65 let, narasel na 30 %, pri čemer bo delež starejših od 80 let iz 5 % v letu 2016 do leta 2050 povečal na 11,4 %. Prav starejši od 80 let so najpogosteje uporabniki dolgotrajne oskrbe. Ker v Sloveniji nimamo enotne sistemske ureditve na področju dolgotrajne oskrbe, se soočamo z razdrobljenostjo in neenakostjo v dostopu do storitev, ki spadajo tudi na področje dolgotrajne oskrbe. Pomembno bolj imamo razvito institucionalno oskrbo kakor oskrbo v skupnost. / nerazumljivo / dostopa do integriranih storitev v skupnosti se kaže tudi v večjem pritisku na institucionalno varstvo, ki se pojavlja kljub nadpovprečnemu številu posteljnih kapacitet v primerjavi s povprečjem posteljnih kapacitet držav članic OECD, ki 49,7 na tisoč prebivalcev starejših nad 65 let, v Sloveniji pa imamo 51,7 postelj na tisoč prebivalcev starejših od 65 let. Za predlagane rešitve na področju dolgotrajne oskrbe so izračunane finančne posledice, dejstvo pa je, da bo končna ocena finančnih posledic predloga zakona in določen način financiranja znan šele po dokončni medresorski uskladitvi.

Ne glede na mnenje računskega sodišča ne moremo trditi, da se v Sloveniji ne zagotavljajo pravice oziroma storitve s področja dolgotrajne oskrbe, saj se te deloma zagotavljajo v obliki denarnih prejemkov, socialnovarstvenih storitev na domu in deloma tudi v obliki storitev zdravstvene nege v institucijah in na domu.

Nadalje računsko sodišče meni , da je za projekte, ki bi naj zgolj pokazali ali so predvidene rešitve v zvezi z dolgotrajno oskrbo ustrezne ali ne, namenilo kar 74,5 milijona evrov. To je po oceni računskega sodišča nesorazmeren strošek v primerjavi s potrebnimi sredstvi za zagotovitev manjkajočih kapacitet.

V povezavi s tem mnenjem računskega sodišča Ministrstvo za zdravje pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije s sklepom dne 14. 12. 2016 Ministrstvu za zdravje naložila pripravo predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi. Navedeni sklep je bil tudi podlaga za prenos nekaterih projektov, ki se sofinancirajo s sredstvi evropske kohezijske politike iz operativnega programa za obdobje 2014-2020 iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na Ministrstvo za zdravje. Ministrstvo za zdravje je z omenjenim sklepom prevzelo projekte v skupni vrednosti 20 milijonov 676 tisoč 900 evrov. Projektna sredstva se večinoma namenjajo izvajanju neposrednih storitev za uporabnike, do katerih državljani v okviru obstoječe ureditve ne morejo dostopati. Gre predvsem za storitve s področja nezadovoljenih potreb, katerih odsotnost se pogosto odraža tudi v povečanem pritisku za sprejem v institucijo. Storitve so v času trajanja projektov za upravičence brezplačne.

Slovenija se vseskozi usmerja k črpanju kohezijskih sredstev s katerimi se izvajajo projektne aktivnosti, ki na eni strani omogočajo raziskovanje potencialnih problemov in morebitnih mankov v načrtovanih rešitvah in mehanizmih ter predstavljajo pomoč pri kalibriranju orodij, oblikovanju in uravnavanju protokolov sodelovanja med različnimi deležniki, oblikovanju novih storitev, iskanju možnosti optimalnih rešitev in nenazadnje zbiranju podatkov, ki se jih na nacionalni ravni ne zbira, hkrati pa tudi izvajanju storitev, ki so v času trajanja projektov za upravičence brezplačne, lokalnim okoljem pa prinašajo nova znanja za strokovne delavce in tudi za izvajalce neformalne oskrbe, kakor tudi omogoča nova delovna mesta.

Ob zaključku naj še samo povem, da ministrstvo za zdravje v revidiranem obdobju projektnih sredstev ni namenjalo za študije.

Hvala lepa.

Hvala lepa za pojasnila.

Želi besedo predstavnik računskega sodišča?

Prosim, da se za magnetogram predstavite in vas prosim tudi, ker je še veliko razpravljavcev, da se dejansko omejite na 5 minut.

Hvala lepa.

Hvala lepa, gospod predsedujoči. Članice in člani odbora. Moje ime je Miro Krajnc, sem vrhovni državni revizor pristojen za izvedbo te revizije.

Najprej želim izraziti zadovoljstvo in hvaležnost, da se je Državni zbor pripravljen pogovarjati o izzivih, ki jih opisujemo v našem revizijskem poročilu. Gre sicer že za drugo, tako imenovano vnovično revizijo, ki smo jo uvedli, ker se v času od aprila 2008, ko smo izdali prvo revizijsko poročilo o skrbi za tiste, ki potrebujejo varstvo in nego drugih, na žalost ni veliko spremenilo, vsaj ne na bolje.

Kar je o tej vnovični reviziji odbor že imel obširno razpravo pred dvema dnevoma in ker je predsednik računskega sodišča tedaj že podal glavne poudarke tega novega revizijskega poročila, se bom v moje predstavitvi osredotočil na tisti del naših ugotovitev, za katera smo zaznali, da je na njih glavno težišče predlagateljev zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora. Poenostavljeno rečeno, razumeli smo, da se predlagani priporočili sklicateljev izredne seje naslanjata na naše zapise v poglavju 3.2 na straneh 94 do 98 revizijskega poročila. Na teh zapisih ugotovitev potem temelji tudi naše revizijsko mnenje ter seveda zapisi v povzetku in infografiki, ki sta bila objavljena ob izdaji revizijskega poročila.

Dovolite mi, da na kratko, v nekaj točkah povzamem nekaj glavnih poudarkov, ki smo jih navedli v revizijskem poročilu, pa morda na prvi pogled niti niso tako očitni ali pa so bili morda v javnosti nekoliko nejasno povzeti.

Prvič. Gre za namenjena in ne še za porabljena sredstva.

Drugič. Skupen znesek 74,5 milijona je po načrtih vlade razdeljen v razmerje 20,6 milijona za projekte MZ, skoraj 52 milijonov za projekte MDDSZ in 2 milijona a izvedbo operacije modela dolgotrajne oskrbe v skupnosti.

Tretjič. Od tega zneska je 11,1 milijona proračunskih sredstev, drugo pa so sredstva EU.

Četrtič. V obdobju, na katero se nanaša revizija, je že prihajalo do precejšnjih zamud pri izvedbi načrtovanih rokov za izvedbo projektov. Roki so bili načrtovani v nacionalnem izvedbenem načrtu nacionalnega programa socialnega varstva za obdobje 2017/2018, ki je bil sprejet poleti 2017. Te roki so se že zamaknili za leto in pol. Skratka, poleg tega, da je veliko denarja, imamo še zamudo pri izvajanju teh načrtov.

Petič. Iz dokumentov načrtovanja, ki smo jih pridobili v reviziji, ni bilo mogoče ugotoviti vsebin posameznih projektov, niti ciljev, ki naj bij MDDSZ in MZ uresničila z izvedbo načrtovanih projektov iz te tabele 10. To, po naši oceni, vsekakor omejuje javni vpogled v načrtovane rezultate projektov, kar seveda ni dobro.

Šestič. Iz razpoložljive dokumentacije tudi ni bilo razvidno, da sta MDDSZ in MZ upoštevala oceno, da je oskrba v okviru pomoči na domu med najdražjimi, oskrba v instituciji pa med najcenejšimi oblikami SSV. MDDSZ in MZ nista izkazala, da sta izvedla analizo o tem, koliko dodatnega kadra naj bi zahteval nabor predvidenih novih dodatnih opravil ter kako naj bi država ob siceršnjem pomanjkanju tovrstnega kadra spodbujala zaposlovanje dodatno potrebnega kadra za izvajanje integriranih storitev. Skratka, gre še za kadrovsko težavo.

MZ in MDDSZ po naši oceni načrtujeta in izvajata projekte, ki temeljijo na zamislih in ne na ugotovljenih oziroma izkazanih potrebah upravičencev in potencialnih upravičencev do pomoči, kakor tudi ne finančnih zmožnosti teh upravičencev oziroma občin in države. Tak pristop po naši oceni ne bo prinesel izboljšanja ureditve v smislu zagotavljanja boljše dostopnosti in dosegljivosti pomoči za vse, ki jo potrebujejo. Po naši oceni MDDSZ ne obvladuje tveganja, da bo upravičencem oskrba v okviru pomoči na domu še bolj nedostopna in finančno nedosegljiva.

Po naši oceni, da se osredotočim še na model dolgotrajne oskrbe v skupnosti in posameznih projektov, po naši oceni vsebine tega modela in posameznih projektov niso bila natančno določene. Zato ni bilo vnaprej znano kakšen je pričakovan učinek porabe načrtovanih sredstev za njihovo izvedbo, kar vsekakor ni dobro in to računsko sodišče pogosto kritizira.

Ministrstvo za zdravje bo s sredstvi za usposabljanje ekspertnega tima supervizorjev, vzpostavitev modela ugotavljanja potreb po storitvah, pripravo orodja za ugotavljanje upravičenosti do dolgotrajne oskrbe ter za vzpostavitev vstopnih točk namreč zagotovilo le izhodišča za dokončno oblikovanje sistemskih rešitev. To pomeni, da bodo rezultati izvedenih projektov šele pokazali ali so predvidene rešitve, ki sicer ob pričetku izvajanja modela in pilotnih projektov še niso znane, sploh ustrezne ali ne.

Na kratko povedano, po naši oceni so načrtovana sredstva v znesku 74,5 milijona evrov nesorazmeren strošek glede na dejstvo, da pričakovani učinek projektov ni bil vnaprej znan in določen. Ocenjujemo namreč, da so potrebe po institucionalnem varstvu precej jasno izražene s številom prošenj za sprejem v domove za starejše, po drugi strani pa bi bilo potrebe po drugih vrstah pomoči treba najprej ugotoviti in se šele na to nanje ustrezno odzvati.

Spoštovane članice in člani odbora, skušal sem na kratko povzeti ugotovitve računskega sodišča, ki smo jih napisali na le petih od več kot sto strani dolgem revizijskem poročilu. Računsko sodišče verjame, da sta ministrstvi sprejeli naše ugotovitve, saj jih v revizijskem postopku nista izpodbijali. Bolj kot to naše interno zadovoljstvo, pa želim izraziti naše upanje, da se bodo na tem pomembnem področju našega družbenega življenja kmalu zgodile večje - in to bolj pozitivne – spremembe, kot smo jim bili priča v zadnjem desetletju.

Hvala lepa.