Pričenjam 4. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Obveščam vas, da na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospe Karmen Furman je z nami gospa Jelka Godec, ki jo lepo pozdravljam; in namesto gospe Nataše Sukič je z nami gospod Primož Siter, ki ga tudi lepo pozdravljam na naši seji komisije.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Problematika institucionalnega varstva starejših oseb v Republiki Sloveniji s poudarkom na pomanjkanju kadrov, prostorskih kapacitet ter finančnih sredstev, posebej v oddelkih za osebe z demenco.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je torej določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, KOT ŽE REČENO, BOMO OBRAVNAVALI PROBLEMATIKO INTSTITUCIONALNEGA VARSTVA V REPUBLIKI SLOVENIJI, ZLASTI S TREH VIDIKOV.

Na sejo sem vabila: varuha človekovih pravic gospoda Petra Svetino; ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospo Ksenijo Klampfer; ministra za zdravje gospoda Aleša Šabedra; generalnega sekretarja Socialne zbornice Slovenije mag. Vilka Kolbla, z nami je gospa Špela Batis, strokovna sodelavka na Socialni zbornici, lepo pozdravljeni; vabili smo direktorja Doma starejših občanov Šiška mag. Simona Strgarja, ga tudi lepo pozdravljam med nami; predstojnika katedre za nevrologijo iz Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Zvezdana Pirtoška, ki ga tudi lepo pozdravljam; in vabili smo Spominčico – Alzheimer Slovenija – slovensko združenje za pomoč pri demenci; ter dodatno smo potem vabili še Inštitu Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša, ki ga tudi lepo pozdravljam med nami. S sklicem seje ste prejeli gradivo z dne 9. 10. 2019, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Preden pa začnem z obravnavo te točke, mi najprej dovolite, da samo uvodoma pojasnim zakaj smo se danes zbrali na tej nujni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Najprej naj rečem, da sem v zadnjem času kot predsednica komisije zelo veliko hodila po terenu oziroma obiskovala domove za starejše in socialnovarstvene zavode, seveda v različnih institucionalnih oblikah, tako javne zavode kot zasebne zavode, zasebne zavode s koncesijo, skratka različne oblike skrbi za starejše. In, seveda, tja sem šla z namenom, da na licu mesta konkretno od vodstva, pa tudi uporabnikov storitev, ugotovim kakšne so težave, s katerimi se sooča institucionalno varstvo in kje so največji problemi. In zdaj, če naredim eno tako, če rečem rdečo nit tega, kar so mi povedali predvsem tisti, ki vodijo te domove oziroma skrbijo za starejše.

Najprej je tukaj pomanjkanje kapacitet. Zato smo tudi to sejo poimenovali tako, da smo tudi to omenili v samem sklicu seje. Zdaj, če pogledamo, domovi za starejše so polno zasedeni že nekaj let. To vsi, ki danes tukaj sedite, to zelo dobro veste. Trenutno ni niti ene proste postelje v celotni državi, v katero bi namestili osebo, ki želi preživeti jesen življenja tudi v tem institucionalnem varstvu. Več kot 10 let, kot veste, tudi ni bil zgrajen do sedaj še noben nov dom za starejše, kar je zaskrbljujoče in problematično. Še vedno pa nimamo dovolj sredstev, da bi pravzaprav to lahko sploh zagotovili. Sredstva za financiranje varstva v oskrbi za starejše, če pogledamo primerjalno, so tudi bistveno nižja od povprečja v drugih državah. In to je zaskrbljujoče, zato pa se danes tudi na tej seji pogovarjamo tudi o teh finančnih problemih. Vse večji problem pa je tudi problem oseb z demenco in zlasti tudi pomanjkanje prostorov prav za te osebe, premalo sredstev za institucionalno varstvo za starejše nasploh.

Danes smo tukaj zato, da odpremo ta vprašanja. Zlasti, da se z vami, kot gosti na to sejo, ker ste zagotovo najbolj relevantni za ta področja, da spregovorite o tem, da poveste kakšne so vaše izkušnje in kje morda vidite, da bi se lahko zadeve izboljšale. Verjamem tudi, da bomo lahko kaj rekli o eni izmed bolj perečih tem, to je osebah z demenco, ki je vedno bolj naraščajoča. Zato smo povabili sem tudi strokovnjake s tega področja in sem zelo vesela, da ste se našem povabilu tudi odzvali.

Toliko za uvod, zato, da vemo zakaj smo danes tukaj zbrani. Potem bom, ko bom tudi odprla razpravo poslank in poslancev, bom pa tudi sama v nadaljevanju še bolj natančno razpravljala o tej temi.

Sedaj pa dajem besedo najprej varuhu človekovih pravic, gospodu Petru Svetini.

Izvolite.

Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, cenjeni gostje.

Pri varuhu človekovih pravic precejšnjo pozornost posvečamo področju skrbi za starejše, tako z vidika spoštovanja njihovih človekovih pravic kot pa tudi dostojanstva. In predvsem, ko se pogovarjamo o namestitvi, o institucionalnem varstvu, o skrbi za starejše nasploh, govorimo tukaj o spoštovanju dostojanstva ljudi, ki so v jeseni svojega življenja.

Neprestano opozarjamo na to in tudi mi hodimo po terenu. Imamo tri oblike delovanja na terenu, to je poslovanje izven sedeža, potem obiski in ogledi domov za starejše, kjer opozarjamo na to in preverjamo ali se uresničujejo človekove pravice in pa dostojanstvo teh ljudi, ter državni preventivni mehanizem, ki je specializiran za področje tudi oseb z demenco, se pravi oseb, ki jim je omejeno gibanje. Opozarjamo, kot sem začel ta stavek, na to, da so mesta prezasedena, da kapacitet ni, da predvsem na zaprtih oddelkih ljudje z demenco ležijo tudi v hodnikih, da so zadeve dosegle neko raven, ki jo tudi po sejah, izrednih sejah, ki so ta teden v komisijah in odborih naslavljate, to je potrebno je urgentno delovanje na tem področju.

Mi opažamo pri naših obiskih, da ljudje, ki so nastanjeni v domovih za starejše, so večinoma zadovoljni, da večinoma je nega, ki je opravljena, dobro opravljena. Da pa predvsem primanjkuje kadra, da predvsem si ljudje tega ne morejo privoščiti bivanja, da se skozi to cene storitev, ki so obremenjene njihove družine. Predvsem pa, kot sem rekel, kadrovski normativi so tisti, na katere pri varuhu človekovih pravic že leta opozarjamo, da jih je treba revidirati, saj ne odražajo več stanja, kakršno je bilo pred leti, ampak je stanje danes popolnoma drugačno.

Kot sem rekel, poslujemo izven sedeža in s tem pridemo do ljudi, ki so nepokretni, ki ne morejo do nas, ki niso vešči elektronskega načina poslovanja. Zato pridemo k njim in se z njimi pogovarjamo, oni nam dajejo pobude. Tako, da ne zgolj pobude o njihovem bivanju v domu, ampak tudi stvari, ki jih sami ne morejo urediti oziroma so jim preko različnih organov kršene pravice, se pravi, ne vem, centri za socialno delo jim ne priznavajo določenih nadomestil. In te pobude potem tudi urejamo in moram reči, da smo pri tem zelo uspešni.

Bi se pa rad dotaknil tega, da so dolge čakalne vrste. Ljudje ostajajo doma, družine njihove morajo poskrbeti in skušajo poskrbeti za njih. Je pa to, te bivanjske razmere, ki s tem nastajajo v družinah postajajo nevzdržne tako za ljudi, ki ostajajo doma kot tiste, ki morajo z njih poskrbeti. Mi opozarjamo na to, da skozi zadnja vrata tukaj prihaja do revščine. Eden od otrok se mora odpovedati svoji službi zato, da poskrbi za starša, ki ne dobi mesta v institucionalnem varstvu. Oziroma v skupnosti sami nismo pripravljeni poskrbeti zanj.

In pri varuhu tudi opozarjamo, glede na pobude in pogovore z našimi pobudniki, je v tem premeru starostniki, da si večina želi ostati doma, da si želi ostati v domačem okolju. To ne pomeni, da doma, doma v tisti hiši na breme svojih otrok, ampak rad bi bil v svojem domačem okolju, v svojem domačem okolju bi rad bil ne zgolj toliko časa, da me bodo prestavili v neko institucionalno varstvo, ampak bi rad svoj zaključek življenja dostojno dočakal v svojem domačem okolju, kjer sem odraščal in kjer živim. In jaz verjamem in sem prepričan, da smo mi kot družba dolžni za to poskrbeti in da so odločevali dolžni to upoštevati in to tudi uresničiti.

Mi se največkrat pogovarjamo o tem, da bomo povečali kapacitete domov, da bomo gradili še več domov. Nihče pa se ne vpraša kaj si te ljudje res želijo. Zelo redko se vpraša ostarele kaj si želijo, največkrat mi točno vemo kaj je za njih dobro. Vendar temu ni tako.

Tako, da najprej, kar je pomembno, je, da se posluša ljudi, da se dela s ostarelimi, da se prisluhne njihovim potrebam in potem država na podlagi tega tudi izvaja strategije. Ne pa, da vsi ostali najbolj vemo kaj je za njih dobro.

Znotraj državnega preventivnega mehanizma, ko govorimo o demenci, hodimo tudi po tematskih obiskih. To so seveda nenapovedani obisku, tudi obiski varuha, razen poslovanja izven sedeža, so nenapovedani. Moram reči, da v lanskem letu, pa tudi še v letošnjem letu nismo bili priča mučenju ali nečloveškemu ravnanju znotraj domov, kar ocenjujemo za pozitivno. Je pa zelo veliko možnosti za izboljšave. Tako, da mi na to želimo in opozarjamo. Tematski obiski v lanskem letu so bili namenjeni varnosti, požarni varnosti v domov v oddelkih za demenco. V letošnjem letu pa preverjamo, skupaj s eksperti izvedenci, tudi kako se, kakšno terapijo dobivajo starostniki, koliko dobivajo in tako, da več raje nebi govoril o tem, ker so te obiski nenapovedani. Tako, da delamo intenzivno in verjamem, da kot varuh človekovih pravic se postavljamo tudi v smer varuha starejših.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družino, gospodu Urbanu Krajcarju.

Izvolite.

Najlepša hvala za besedo, spoštovana predsedujoča. Spoštovani poslanci oziroma spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ostali gostje, lep pozdrav.

Ob demografskih trendih, ki smo jim priča, postaja staranje prebivalstva pomemben izziv, ne samo za Slovenijo, temveč za celotno Evropo. Pri tem se najhitreje povečuje starostna skupina nad 80 let, ki potrebuje večji obseg dolgotrajne oskrbe. In vej skupini največ starostnikov tudi zboli za demenco. Bolezen močno obremeni celotno družino in otežuje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja.

Skladno s tem se na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavedamo, da je zagotavljanje raznolikih storitev in različnih oblik pomoči pomembno za zagotavljanje kvalitete življenja oseb z demenco in v veliko pomoč njihovim svojcem. Pri oskrbi oseb z demenco smo naredili pomembne premike pri prilagajanju storitev osebam z demenco in uvajanju novih konceptov dela, ki so v večji meri usmerjeni v posameznika in njegove potrebe. Tako smo, da bi zagotovili primerljivo obravnavo oseb z demenco, v sodelovanju s Skupnostjo socialnih zavodov v vseh domovih za ostarele pripravili usmeritve za delo z osebami z demenco v institucionalnem varstvu s starejših. Usmeritve redno dopolnjujemo glede na razvoj konceptov dela z osebami z demenco in glede na ugotovitve ter priporočila socialne inšpekcije in predstavnikov državnega preventivnega mehanizma, ki deluje v okviru varuha človekovih pravic. Slednjemu bi se na tem mestu tudi zahvalil za konstruktivno sodelovanje na osnovi omenjenih usmeritev. Iz sodelovanja želimo namreč prispevati k zmanjševanju nepravilnosti in izboljšanju kvalitete oskrbe oseb z demenco. S celo resolucijo nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2020 smo se zavezali širiti ponudbe storitev v skupnosti, saj je tudi želja starejših, kot smo slišali že prej, da čim dlje časa ostanejo doma oziroma v domačem okolju. Ker doma živi tudi vse več obolelih za demenco, predvsem tistih v začetnih stadijih, je potrebno zagotoviti prilagoditve teh storitev njihovim potrebam, hkrati pa razviti še nove oblike pomoči za osebe z demenco in njihove svojce v domačem okolju. Pomemben del ponudbe za starejše v domačem okolju so na primer socialnovarstveni programi, ki pomembno pripomorejo k osveščanju in izobraževanju o demenci ter podpori svojcem v smislu ponudbe svetovalnih in informacijskih pisarn ter drugih oblik pomoči. Od socialnovarstvenih programov na področju obveščanja in pomoči osebam z demenco in njihovim svojcem bi želel izpostaviti Spominčico – slovensko združenje za pomoč pri demenci. Na tem mestu gre zahvala njenemu vodstvu in številnim prostovoljcem za izjemen prispevek k naslavljanju predmetne teme ter številne kvalitetne izvedene konference in strokovna srečanja, ki so jih uspeli izvesti.

Pomemben korak pri obvladovanju demence smo v Sloveniji naredili s sprejemom strategije za obvladovanje demence 2016-2020, ki je v skupnih prizadevanjih povezala številne deležnike, ki so ključni za doseganje ciljev strategije in šee posebej obe pristojni ministrstvi, torej Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo. Okrepljeno sodelovanje poteka pri številnih projektih in javnih razpisih, pri izobraževanju o demenci in pri povezovanju strokovnjakov z obeh področij. Tako je na primer javni razpis, ki ga je izvedlo Ministrstvo za zdravje, omogočil, da smo na področju socialnega varstva v izobraževanje vključili skoraj 11 tisoč udeležencev. Pomembno delo je bilo skupaj z izvajalci obeh resorjev in Spominčico narejeno tudi pri evidentiranju potrebnih storitev in drugih oblik pomoči, ki pomagajo, ki morajo biti vključene tudi v Zakon o dolgotrajni oskrbi. Govorim o izboljšanju dostopnosti pomoči na domu, dnevnem varstvu, začasnih namestitvah in podobno.

Staranje prebivalstva in pomanjkanje storitev v skupnosti se vse bolj odraža tudi v pomanjkanju mest v institucionalnem varstvu starejših. Domovih poskušajo v mejah možnosti prilagajati svoje kapacitete vse večjim potrebam po namestitvi oseb z demenco in ponujajo vse več prilagojenih enot. Tako sta, če dam samo dva primera, v zadnjem obdobju odprli svoja vrata osebam z demenco Dom za ostarele Škofja Loka in pa Dom Nine Pokorn Grmovje. Hkrati v letu 2019 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sofinanciralo dodatne kapacitete, med njimi novo enoto Doma upokojencev Center ob Regentovi cesti v Ljubljani. V njej bo 44 mest za stanovalce z demenco. Gradnjo smo sofinancirali s sredstvi v višini 900 tisoč evrov. Dom upokojencev Postojna ob našem sofinanciranju pa v letošnjem letu z rekonstrukcijo južnega trakta objekta vzpostavlja dve gospodinjski skupini za stanovalce z demenco za skupno 24 oseb. Vzpostavitev varovane enote za stanovalce z demenco za skupno 12 oseb pa je v prihodnjem letu predvideno tudi v Urbanem domu upokojencev Koper. Dodatne kapacitete, če jih lahko omenim in mislim, da je o tem tudi tekla včeraj precej debata na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide, se zagotavlja s podelitvijo koncesij za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejši. Na podlagi izpeljanega razpisa iz leta 2017 so bile podeljene koncesije za skupno 928 mest, od tega dobra tretjina za osebe z demenco.

Nenazadnje bi želel izpostaviti, da ministrstvo pripravlja / nerazumljivo / iz naslova kohezijskih sredstev za nekatere že prej omenjen skupnostne storitve kot so dnevno varstvo in začasne namestitve, česar se je nenazadnje dotaknil tudi varuh človekovih pravic. Na ministrstvu namreč verjamemo, da je potrebno poleg institucionalnega varstva usmeriti napore tudi v deinstitucionalizacijo ter posledično vključevati nove metode dela, ki so primerne za osebe z demenco. Raziskave namreč kažejo, da čim daljše bivanje oseb z demenco v domačem okolju izboljšuje kakovost življenja obolelih in vpliva na zmanjšanje potreb po celostni oskrbi v institucijah. Hkrati pa se moramo skupaj zavedati, da zahtevajo izzivi na področju demence skupne napore in celosten pristop vseh deležnikov na tem področju.

Najlepša hvala.

Najlepša hvala tudi vam za te uvodne besede.

Sedaj pa dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za zdravje, gospodu Tomažu Pliberšku.

Izvolite.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci, spoštovani varuh človekovih pravic, vsi ostali udeleženci naše ekipe na današnji seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Navezal sem bom na vašo rdečo nit in verjamem, da bo mogoče današnji malo daljši uvod pripomogel k dobri razpravi in kredibilni.

Torej, leta 2018 so prebivalci v starostni skupini nad 65 predstavljali 19,4 % prebivalstva. Leta 2055 pa naj bi bilo v tej starostni skupini skoraj 32 % prebivalcev Slovenije. S staranjem se verjetnost potrebe po pomoči druge osebe pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil povečuje. V Sloveniji je tako, v luči demografskih sprememb oziroma naraščanja deleža starejše populacije in s tem povezanega pričakovanega povečanja stroškov nujno, potrebno urediti sistem dolgotrajne oskrbe na način, da zagotovimo dolgoročne stabilnosti sistema.

Dolgotrajna oskrba danes ni definirana v obstoječi zakonodaji niti v strateških in izvedbenih dokumentih. Pravila, ki urejajo področje in pravice, ki bi jih bilo po mednarodni definiciji lahko šteli dolgotrajno oskrbo, so v slovenskem pravnem redu urejena v številnih predpisih in je tako nepregledna, komplicirana in razdrobljena.

Pravice ureja zakonodaja na različnih področjih, obstajajo različne vstopne točke in različni postopki ocenjevanja potreb. Obstoječe ureditve v nekaterih primerih postavljajo upravičence v neenakopraven položaj, ni primerljivih pravic za primerljive potrebe. Nekateri upravičenci so zaradi tega lahko celo izključeni iz sistema, saj nimajo možnosti uveljavljanja pravic. Financiranje je razdrobljeno. Dostop do storitev se razlikuje po regijah in med urbanim in med podeželskim okoljem, kar velja zlasti za storitve v skupnosti in na domu. Formalne storitve v skupnosti so še vedno slabo razvite.

Zavedamo se, da vprašanje cenovno sprejemljive, celostne in kontinuirane oskrbe oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, v prihodnosti ne bo mogoče reševati v okviru obstoječega zakonodajnega okvirja, zato Ministrstvo za zdravje s sistemsko ureditvijo dolgotrajne oskrbe, ki sledi sprejetim dokumentom razvojnega načrtovanja, želi zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost oziroma stabilnost visokokakovostne dolgotrajne oskrbe, ki temelji na vsesplošni dostopnosti, pravičnosti in solidarnosti. Na Ministrstvu za zdravje je bila naloga priprave predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi ter izvedba nekaterih projektov, ki se sofinancirajo iz sredstev evropske kohezijske politike, prenesena leta 2017. Skladno z našo časovnico bo Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je trenutno v fazi tehničnega usklajevanja, lahko sprejet v letu 2020.

Kot ključni cilj pri načrtovanju novega sistema dolgotrajne oskrbe, ki ga načrtuje Ministrstvo za zdravje, bi izpostavil predvsem oblikovati celoviti, razpoložljiv, univerzalno dostopen, geografsko in finančno vzdržen in dosegljiv sistem dolgotrajne oskrbe.

Del navedenih aktivnosti se izvaja tudi v okviru pilotnih projektov, ki jih koordinira naše ministrstvo. Tako je bilo v okviru projekta Izvedba pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki se izvaja v Celju, Krškem in Dravogradu, od januarja do septembra 2019 na vstopnih točkah prejetih 1428 vlog za oceno upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, 1312 oseb, ocenjenih kot upravičenosti do dolgotrajne oskrbe in na dan 1. 9. 2019 287 oseb, vključenih v neposredno prejemanje novih storitev, ki jih pred pričetkom projekta v skupnosti oziroma v domu niso imele možnosti koristiti. Glavni cilj pilotnih aktivnosti je preizkusiti ključna orodja, mehanizme in storitve na področju integrirane dolgotrajne oskrbe v treh okoljih – mestna, podpodeželska in podeželska – ter oceniti njihove prednosti in pomanjkljivosti v praksi. Ugotovitve bodo prispevale k nadaljnjemu razvoju področja dolgotrajne oskrbe. Poudariti velja, da vse te storitve v času trajanja projektov upravičenci prejemajo brezplačno oziroma se njihovo financiranje zagotavlja iz kohezijskih sredstev.

Kljub dejstvu, da Slovenija nima enotne sistemske ureditve področja dolgotrajne oskrbe, pa vendarle zagotavljamo različne oblike storitev, med katerimi na nivoju zagotavljanje integrirane oskrbe največjo vlogo prevzemajo domovi za starejše. Zakon o socialnem varstvu institucionalno varstvo opredeljuje kot pomoč v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Največji delež institucionalnega varstva izvajajo domovi za starejše. Javna mreža socialnih zavodov kakor tudi storitve s področja socialnega varstva so pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zakon o zdravstveni dejavnosti določa, da socialni zavodi v javni mreži, med njimi tudi domovi za starejše, za svoje oskrbovance kot del osnovne zdravstvene dejavnosti izvajajo zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo. V tem delu je pristojno naše ministrstvo. Javna mreža domov za starejše in posebnih zavodov za odrasle je konec leta 2018 pri 120 izvajalcih zagotavljala približno 21 tisoč 63 mest. V preteklosti so se za odhod v dom starejših v večjem deležu odločale tudi še povsem samostojne osebe, kar je razvidno tudi iz podatkov o kategoriji oskrbe, saj je bilo v letu 2008 59,5 % oseb kategoriziranih v oskrbo 1. V letu 2018 je takih le še 24,1 %.

Ministrstvo za zdravje je pristojno v delu zagotavljanja zdravstvenih storitev v socialnih zavodih. Sredstva za zagotavljanje storitev zdravstvene nege in rehabilitacije zagotavljajo iz javnih virov. Merila za razvrščanje oskrbovancev po zahtevnosti zdravstvene nege so definirana na nacionalni ravni. S tem je upravičencem zagotovljen dostop do primerljivih zdravstvenih storitev v domovih za starejše v Sloveniji. Projekcija poslovanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za leto 2019 kažejo, da se bo za zagotavljanje zdravstvene nege in rehabilitacije v socialnih zavodih v tem letu namenilo 143,8 milijona evrov. Ta sredstva so namenjena tudi zagotavljanju kadra, to je zdravstvenih delavcev, za izvajanje zdravstvenih storitev. Ministrstvo za zdravje je v letu 2018 pristopilo k pridobivanju podatkov o strukturi kadra, domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle.

Slovenija je v preteklosti krepila razvoj institucionalnega varstva. Mnogo manj pa je vlagala v razvoj integriranih storitev v skupnosti. Tako ima Slovenija na področju institucionalnih kapacitet povezanih z izvajanjem dolgotrajne oskrbe nadpovprečno število kapacitet. Povprečje posteljnih kapacitet držav članic OECD je 49,7, v Sloveniji imamo na tisoč prebivalcev starejših od 65 let 51,7 postelj. Pa vendarle raziskave kažejo, da bi si večinoma starejših kljub morebitni nepopolni samooskrbi storitve čim dlje želela koristiti v domače, fizično in socialno znanem okolju. Zato ne presenečajo usmeritve k krepitvi deinstitucaionalizacije v izvedbenih in strateških dokumentih Republike Slovenije, kot so: resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020, resolucijo nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 skupaj z družbo zdravja, strategija dolgožive družbe, resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. Pa vendar velja poudariti, da ne pomeni ukinjanja institucij v sistemu integrirane oskrbe in možnosti še vedno eden temeljnih elementov zagotavljanja skrbi za osebe, ki ne zmorejo samostojno poskrbeti zase, le krepiti potrebno je tudi možnost integrirane oskrbe na domu posameznika. Strategija dolgožive družbe, dokument, ki ga je sprejela vlada, zlasti v drugem stebru izpostavlja pomen sistemov socialne zaščite, dostopnost do zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe. Javno financiranje zdravstva in dolgotrajne oskrbe zagotavlja dostopnost vseh skupin prebivalstva do pravic s tega področja, s tem tudi zmanjšanju neenakosti in revščine zlasti med starejšimi.

Prav zato je ključna tudi enotna sistemska ureditev področja dolgotrajne oskrbe. Kot že rečeno, je bila na Ministrstvu za zdravje z letom 2017 prenesena tale naloga. Kot del že omenjenih pilotnih projektov na področju dolgotrajne oskrbe, ki se trenutno izvajajo s pomočjo kohezijskih sredstev, se bomo do konca tega leta pričeli izvajati tudi aktivnosti v okviru projekta prilagoditev in preoblikovanje obstoječih mrež institucionalnega varstva ter vstop novih izvajalcev za nudenje skupnostnih storitev in programov za starejše, kjer je poudarek tudi na prepoznavanju oseb z demenco, njim prilagojenih storitev in podpornih ukrepov za svojce. Prav tako enotna sistemska ureditev na področju dolgotrajne oskrbe ni pomembna le za starejše, ampak tudi za osebe, ki so zaradi bolezni, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti dlje časa ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.

Ob zavedanju, da Slovenija sodi med nadpovprečno starajoče se družbe, je Ministrstvo za zdravje v maju 2016 sprejelo prvo strategijo obvladovanja demence v Sloveniji. Strategija za obdobje 2016-2020 omogoča usklajen in celostni pristop vseh deležnikov pri reševanju problema demence in sorodnih stanj. Namen strategije je zagotovitev preventivnih ukrepov, zgodnje odkrivanje bolezni ter primeren standard zdravstvene in socialne zaščite in zdravstvene oskrbe oseb z demenco. Izhaja iz spoznanja, da so osebe z demenco posebej ranljiva ciljna skupina, pri tem pa se osredotoča na posameznika in njegove potrebe, kar zahteva usklajeno in odzivno delovanje država in multidisciplinaren pristop obravnave. Zavedamo se, da pogostost zdravstvene obravnave oseb z demenco v različnih regijah razlikuje med posameznimi regijami, kar je posledica razlik poseljenosti, osveščenosti, prepoznavanju, dostopi in/ali dovzetnosti za obravnavo te bolezni v različnih regijah. Pomanjkljiva je tudi usposobljenost oziroma usmerjenost zdravnikov, psihologov in drugega zdravstvenega osebja pri obravnavi oseb z demenco. Obvladovanje demence pa ni zgolj zdravstveni problem, saj oseba potrebuje tudi pomoč pri vsakdanjih opravilih in si želi čim dlje ostati v svojem domačem okolju. Zato je potrebno pri obvladovanje demence delovati interdisciplinarno. Pomembno vlogo imajo tudi svojci in drugi neformalni oskrbovalci ali poklici, s katerimi oseba z demenco v svojem vsakdanjem življenju prihaja pogosteje v stik. Izhajajoč iz indentificiranih pomanjkljivosti in na podlagi prve strategije za obvladovanje demence je Ministrstvo za zdravje izvedlo javni razpis za obvladovanje demence,(nadaljevane) ki je bil namenjen programom izobraževanja in ozaveščanja v letih 2017 in 2018 s ključnimi cilji, ki jih je navedel že kolega pred mano. Programi izobraževanja in ozaveščanja so povezali različne deležnike na nacionalni ravni in v lokalnih okoljih v vseh slovenskih. Pri izvajanju programov se povezujejo izvajalci zdravstvenih in socialnozdravstvenih storitev z uporabniki, svojci in nevladnimi organizacijami v lokalni skupnosti. Na Ministrstvu za zdravje smo prejeli številne pohvale. Ministrstvo načrtuje oblikovanje druge nacionalne strategije strategije obvladovanja demence v Sloveniji 2020-2030.

Boljši življenjski standard, nove tehnologije, nova zdravila in novi načini zdravljenja, vlaganja v lastno zdravje nam omogoča, da živimo dlje. S staranjem se potrebe po storitvah zdravstva, socialnega varstva in dolgotrajne povečujejo. Ključni izziv se tako, kaže kako bomo zagotovili dovolj ustrezno izobraženega kadra za izvajanje potrebnih storitev. Manko kadra s področja zdravstva predstavlja globalen problem. V Sloveniji na področju zdravstvene nege, zlasti na dodiplomski ravni, usposobimo več kadra kot v povprečju države OECD. Potrebno bo medresorsko pristopiti k ustrezni promociji zdravstvenih poklicev, vzpostavitvi dobrih delovnih pogojev in možnosti kariernega razvoja.

Hvala za besedo, predsedujoča.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo gospe Špeli Batis iz Socialne zbornice Slovenije.

Izvolite.

Lepo pozdravljeni, hvala lepa za povabilo. Se moram pa opravičiti v imenu gospoda Veljka Kolbla, ga nadomeščam danes jaz, generalni sekretar zbornice.

Pa bi omenila to, da kot odgovor na zasedenost pač kapacitet v institucijah in tega, da institucije ne nudijo širine nege, je bil v Zakon v socialnem varstvu vpisan institut družinskega pomočnika. In socialna zbornica kot javno pooblastilo vodi in izvaja usposabljanje, vodi evidenco o družinskih pomočnikih in izvaja usposabljanje za družinske pomočnike. In v okviru tega je bila ustanovljena tudi sekcija družinskih pomočnikov, ki že leta opozarja na slab položaj družinskih pomočnikov, ki zagotavljajo in so bili, tudi v zakonu to piše, da so bili, da v bistvu nadomeščajo institucionalno varstvo. In kot take jih ne smemo pozabiti.

Družinski pomočniki danes životarijo. Gre za to, da se je njihov položaj ni urejen, položaj tega, da se njihove plače ne usklajujejo z minimalno plačo, da torej spadajo med socialne transferje je bil, to je bila sprememba tega zakona in je porinila družinske pomočnike v nezavidljiv položaj. Ljudje, ki gredo za družinske pomočnike, se, pustijo trg dela in po določenem času, če se seveda zgodi najhuje, ko skrbijo za invalidno osebo ali za staro osebo – in tega je vedno več – se le redko in težko potem ponovno vključujejo na ta trg. Nimajo bolniških, nimajo regresa. In v bistvu se te prejemki invalidne osebe prelivajo preko občine v plačo družinskega pomočnika, kar je tudi zakonsko vprašljivo oziroma je veliko, veliko neznank okrog tega. Ljudje, to gre za skupino ljudi, ki jih ne vidimo, pa opravljajo veliko delo in jaz mislim, da, tudi to je bilo že večkrat rečeno, je država veliko prišparala pri tem.

Na vse te probleme družinskih pomočnikov socialna zbornica opozarja že leta in se tekom vsega tega opozarjanja, tudi v zadnjem letu, ni spremenilo nič. Tako da s te strani bi jaz opozorila na problem družinskih pomočnikov.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Saj mi smo se tudi srečali na socialni zbornici in so to temo tudi zelo detajlno odprli. Mislim, da bomo enkrat v nadaljevanju verjetno namenili tudi kakšno sejo prav konkretno temu problemu družinskih pomočnikov. Mislim, da je to tudi nujno potrebno, da opravimo to razpravo.

Sedaj pa bom dala besedo direktorju doma starejših občanov Šiška, mag. Simonu Strgarju. Ga lepo pozdravljam in verjetno boste najbolj lahko plastično, če tako rečem, povedali kaj vse se dogaja v domovih za starejše oziroma kaj je tisto, kar je najbolj pereče v tem trenutku, kar vi vidite.

Izvolite.

Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Se opravičujem, da sem malo na slabem glasu. Lep pozdrav prav sem prisotnim.

Tako ja, prihajam iz doma, v katerem živi 230 stanovalcev. In naj že na začetku povem, da je med njimi 130 takih, ki imajo eno od oblik demence, torej že z diagnozo postavljeno. Mislim, da je stanje tudi v ostalih domovih nekje kar podobno.

Mi imamo integrirano obliko oskrbe, kar pomeni, da nimamo posebej organizirane enote za osebe z demenco, ampak živijo tam, kamor so prišli – v naš dom, kjer imamo samo eno in dvoposteljne sobe. Zdaj, smo na področju, kjer živi 70 tisoč ljudi in je približno 13 tisoč 100 takih, ki so starejši od 65 let. Tako, da imamo veliko obremenitev in tudi s tem zelo veliko čakalno dobo.

Zdaj, jaz nebi govoril o težavah in problemih, ampak predvsem o izzivih, ki jih imamo skupaj in jih bomo morali tudi skupaj rešiti. So predvsem, res, kadri.

Zdaj, Ljubljana je že specifična, ker recimo mi si težko privoščimo, da bi pripeljali kader iz Bosne, ker je stanovanje v Ljubljani skorajda enaka cena kot je pa minimalna plača, za katero žal naš kader mora delati. Imamo težave, ker imamo dvojne kadrovske normative, in sicer so eni, oziroma izzive na tem področju. So eni s področjem socialne oskrbe in osnovne oskrbe in drugi za področje zdravstvene nege. Zelo velika težava, s katero se srečujemo, je ravno to, da je to preveč zasidrano, torej po izobrazbah. Torej razumljivo je, da medicinsko-tehnična opravila lahko dela samo medicinska sestra, vendar v sami socialni oskrbi pa bi lahko sodelovali tudi drugi deležniki, ker imamo zelo veliko ponudb za delo, da bi prišli delati k nam. Vendar, ker niso ali bolničarji, ker niso socialni oskrbovalci, jih enostavno ne moremo zaposliti. Na trgu praktično ni bolničarjev negovalcev, v Ljubljani še posebej ne, ker trenutno, mislim, da niti ena, ne ljudska univerza, ne srednja šola ne izobražuje za ta profil. Tako, da se na tem področju že srečujemo s tako veliko problematiko, da se bojim, da bo začelo vplivati tudi na samo kakovost storitve. Naj rečem, da imamo certificirani, s strani Bureau Veritas, sistem kakovosti. Gledamo 66 kriterije, torej vidikov življenja in stanovalci so in njihovi svojci so vključeni v samo življenje v domu skozi skupine na katerih ta sistem delamo. In se zavedajo, da če bo šlo tako naprej, bo velika težava.

Na področju, ravno iz tega, ko gledam kakšna bi bila mogoče možna rešitev, je v prvi vrsti preoblikovanje javnih zavodov v negospodarske javne družbe. S tem se seveda reši več težav. Eno je, da se končno nekako ločimo od sistema plač v javnem sektorju, kjer moram povedati, da recimo v Ljubljani imamo na osnovni oskrbi zelo velike izzive, ker nemogoče je dobiti kuharja, da bi prišel delati za minimalno plačo, natakarja, da bi prišel delati za minimalno plačo, ker enostavno jim plačujejo v hotelih tudi po 1000 in več evrov, mi pa jim lahko rečemo »tu imate«. Na drugi strani želimo kvalitetno delati, vendar ne vem, če dobimo ravno najboljše ljudi, ki bi pa to počeli – da bo bolj tisti, ki že pridejo iz obupa, ker kje drugje ne dobijo službe, žal. Seveda jih potem naučimo, da bi delali. Na ta način bi tudi prišli do možnosti dodatnega financiranja z drugih virov, na katere zdaj kot javni zavod niti ne moremo participirati, razen če vlada oziroma ministrstva razpišejo neko perspektivo za evropska sredstva.

Drugo vprašanje, ki pa je tako, da bi ga tudi bilo potrebno rešiti, se pa v tem velikokrat sodišče namešča z odločbo. In nekdo s strani sodišča nameščen v dom – mora pa sam plačati to storitev. To nekako ne gre ravno skupaj, ker se niti sam ne mora opredeliti do tega ali to storitev želi. Imamo ravno osebe z demenco, ki so tam brez svojega lastnega vedenja, pa morajo plačevati za oskrbo, kar vendarle mislim, da glede na diagnozo bi moralo to iti iz zavarovanja, trenutno zakona za zdravstveno zavarovanje.

Seveda je velika rešitev Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga nujno potrebujemo. Jaz moram reči, da moj prijatelj, ki se skoraj vsak dan srečava na kavi, Martin Tot, ki je prvi, ki je ta zakon sploh dal kot predlog v obravnavo takrat, pravi, da on ga verjetno ne bo dočakal. Ima 81 let, pred 3 meseci je praznoval. In se bojim, resnično, da smo res na tem. Ker jaz ne morem več govoriti, da nas bo demografija prehitela, ker nas je že. Mi smo že 5 let za tem, kar bi mi morali že narediti. Če vam povem, na današnji dan je aktualnih prosilcev, jaz sem včeraj 4 ure in pol poslušal včerajšnjo sejo odbora za socialo, na današnji dan jih je 10 tisoč 938 aktualnih, vseh vlog skupaj pa 25 tisoč 635. Smo pod velikimi pritiski na tem delu. Tudi zaradi tega, ker je slaba oskrba, slaba, ne govorim zdaj o samem izvajanju storitve ampak o organizaciji storitev v domačem okolju, še v polovici občin približno samo od ponedeljka do petka dopoldan, torej pomoč na domu, kar, človek, ki ima potrebe, jih ima 24 ur. Še vedno nimamo v Sloveniji niti enega izvajalca, ki bi tudi ponoči izvajal oskrbo na domu. Nekako tukaj so nas v zahodnem svetu prehitel, ker, samo za ilustracijo, München recimo ima 40 ponudnikov pomoči na domu in ljudje lahko izbirajo tudi po kvaliteti. Mi smo zelo omejeni, ker so občine tiste, ki organizirajo pomoč na domu. Seveda občini se bolj vidi neka luč, ki jo postavijo, kot pa sama oskrba in se pogostokrat premalo denarja daje za to oskrbo na domu. Največ oseb z demenco živi ravno v domačem okolju. Jaz upam, da je zadnjič tista gospa, ki se je, iz Deosovega doma, izrazila, da jih zaklepajo v sobo, zarekla to, ker verjetno je mislila, da zaklenejo cel oddelek varovani, kar je tudi dejansko res v Zakonu o duševnem zdravju mogoče s tehničnim varovanjem. In si ne želim tega, ker to smo v Bosni videli, kjer je pa dejansko bilo tako, da so jih zaklepali v sobe po 6 skupaj. Jih je takih, zaklenjenih v sobe, še trikrat toliko v domačem okolju. Jaz sem pred tem, da sem postal direktor pred 8 leti doma za starejše, 5 let vodil center za pomoč na domu v Kranju. In se mi je zdelo grozljivo, ko so naše, ko so odhajale, morale prav teči iz stanovanja in zakleniti za sabo, da gospa ali pa gospod niso pobegnili iz stanovanja.

Tako, da mogoče na tem delu, kar se kadrov tiče, da bi se pogledalo tudi potrebe izvajalcev. Ker radi se obračamo na zahod in gledamo njihove prakse, čeprav se veliko družim tudi z njimi in nam govorijo, da smo mi 20 let pred njimi, bi se lahko pogledali predvsem pri zaposlovanju kadrov, ker jih v bistvu izobrazijo sami. Seveda, za določene profile bo moral vedno imeti poklicne kompetence. Vendar mislim, da če razdelimo, je socialne in osnovne oskrbe v domovih približno 90 %, zdravstvene nege 10 %. Zato nekako malo bolj liberalen pristop k temu zaposlovanju, ker smo usposobljeni, da kader tudi usposobimo.

Toliko zaenkrat.

Hvala.