Dober dan. Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjamo enajsto, 31. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so se današnje seje opravičili: Suzana Lep Šimenko; in Karmen Furman.

Poslanko Ivo Dimic pa bo nadomeščala poslanka Tadeja Šuštar.

Dnevni red. Komercializacija delovanja domov za starejše občane - dobički pred skrbjo za starejše. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE KOMERCIALIZACIJA DELOVANJA DOMOV ZA STAREJŠE OBČANE – DOBIČKI PRED SKRBJO ZA STAREJŠE. Gre za zahtevo poslanske skupine Levice za sklic nujne seje odbora. Ta je bila objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.

Na sejo so vabljeni: poslanska skupina Levice v imenu predlagatelja; predlagatelja Primoža Sitra; Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Tomaž Vesel, Računsko sodišče; Skupnost socialnih zavodov; Sindikat upokojencev Slovenije; varuh človekovih pravic; Inštitut za socialno varstvo; Biserka Marolt Meden, Društvo srebrna nit; dr. Ignacij Voje, Dom upokojencev Tabor; Srečno Mlačnik, koroški dom starostnikov Za nas; Združenje za državljanski nadzor.

Pričenjam z obravnavo navedene točke.

Najprej prosim predstavnika predlagatelja Primoža Siterja, da nam predstavi njihov predlog za obravnavo problematike.

Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovane gostje in gosti, predstavniki civilne javnosti, gospa ministrica, varuh človekovih pravic, predsednik računskega sodišča, kolegice in kolegi. Lep dober dan in najlepša hvala za takšno udeležbo ob tej točki torej seje, ki nosi, kot je predsednik najavil, naslov Komercializacija delovanja domov za starejše – dobički pred skrbjo za starejše.

Zdaj, najprej preden se lotim vsebinsko razlogov za predlog k temu sklicu seje, pojasnim, da smo v poslanski skupini Levica podoben sejo oziroma predlog za sklic seje s podobno vsebino že vložili. In sicer letos maja, ko so prvič začele prihajati novice o tem, da je situacija v slovenskih domovih za ostarele alarmantna, da se dogajajo stvari, ki tja ne sodijo, tako na ravni zaračunavanja storitev kot same oskrbe, da seveda najkrajšo tukaj potegnejo tako oskrbovanci na eni strani kot tudi zaposleno osebje. Ta seja se je zgodila na tem odboru v začetku letošnjega maja, danes pa s tem sklicem po tem, ko je pred nekaj tedni prišlo, izšlo tudi revizijsko poročilo računskega sodišča, ki problematiko predstavlja v novi, širši luči, poskusimo osvetliti oziroma razširiti ta horizont problematiziranja tega področja.

Zdaj, brez pretiravanja lahko, kot smo v samem predlogu za sklic seje, lahko trdimo, da je Slovenija, da smo v naši družbi v zadnjih 10, 15 letih zanemarjali skrb za starejše. Zdaj, s prstom gre seveda pokazati na vse akterje, ki so bili na odločevalskih funkcijah v tem času. Dejstvo pa je, da se ta problematika kaže predvsem v tem, da se vedno soočamo s prenizkimi penzijami na eni strani, da se starejši soočajo, da so najranljivejša skupina ko govorimo o revščini, najbolj, najbolj ranljiva skupina kar se revščine tiče so ženske, stare 65 let in več. O tem, o alarmantnem stanju na področju skrbi za starejše je dejstvo, da se cene oziroma stroški, tako institucionalne in neistitucionalne oskrbe starejših konstantno povezujejo. Morebiti najbolj poveden podatek, predvsem v luči vsega, kar bomo bržkone danes v razpravi in v predstavitvah osvetlili, pa je dejstvo, da v tem trenutku v Sloveniji na prosto mesto, na prosto posteljo v domovih za ostarele čaka približno 10 tisoč ljudi. Na voljo pa je, kot smo že nekajkrat poudarili v zadnjih tednih, med 0 in 1 postelja, torej na vseh teh 10 tisoč ljudi. Zdaj, če iščemo sistemsko, če s prstom kažemo na neko sistemsko napako zakaj do tega prihaja, je prva stvar, ki jo je treba nujno postaviti na pravo mesto, odsotnost zakona, ki bi to stvar konkretno, krovno in tako na terenu kot na ravni zakonskih smernic, torej na papirju, če rečem, usmerjal. To na eni strani. Na drugi strani pa tudi ta operativni del države, ki je, kar pa je zapisano v pravilnikih, zanemarjal. Zanemarjal razvoj tega področja, zanemarjal sprotno skrb za starejše, pri čeme je nastala seveda ena velika vrzel, ki pa jo je, razumljivo, če že mreža javnih zavodov se ni razvijala, funkcionirala in imela neke strateške strategije razvite, je tukaj seveda vskočila komercializacija tega področja, ki pa je seveda ta podsistem socialne države potem podvrgla trgu.

Komercialni sistem pa, vemo, ne glede na to, da je v zakonskih aktih zapisan kot tisti, ki bi moral biti v javnem interesu tudi, če je pobraten s komercialnim sistemom, ne služi v prvi vrsti javnem interesu, ne službi skrbi in negi starejših, ampak zaslužku, dobičku, kar se seveda tudi kaže v, konec koncev v dokumentu, ki ga je izdalo računsko sodišče, pa se bom tudi do tega še prišel.

Zdaj, vsebinsko izhodišče, iz katerega moramo, ko obravnavamo to problematiko, izhajati, je: država mora stremeti k dostopni, k mreži javnih domov, ki so dostopni vsem in ki ponujajo kakovostno oskrbo za vse starejše občane oziroma tiste, ki jo potrebujejo oziroma želijo. Ampak tukaj pa že pri problemu treščimo ob prvi izzivi, ko imamo na eni strani mrežo javnih domov, na drugi strani pa v sistem javne mreže inkorporirane torej zasebne koncesionarje. Neenakopravna obravnava oskrbovank in oskrbovancev je, že po tej liniji, takoj prisotna. Oskrba v zasebnih domovih je lahko recimo mesečno dražja za 500 evrov od tiste oskrbe, torej v javnih domovih, čeprav je sama oskrba v obeh definirana enako, ne? Dejstvo je, da tudi v javnih domovih prihaja do preplačevanja storitev oziroma do dvojnega zaračunavanja osnovnih storitev socialne oskrbe, o katerem smo že tudi, kolegice in kolegi se boste spomnili, na široko govorili na tisti majski seji.

Zdaj, problem pa nastane, ker pristojna ministrstva in s tem delom razpolagata na eni strani Ministrstvo za delo in na drugi strani Ministrstvo za zdravje, v preteklosti nista zagotovila zadostnih pravnih podlag, ki bi zagotavljale jasna in za vse domove obvezujoča pravila oziroma smernice za razvrščanje oskrbovancev v posamezne kategorije. Tukaj se je ta vrzel predvsem odraža v dejstvo, da je potem na samih svetih zavodov oziroma na vodstvih samih domov, da se odločijo kako razporejajo. In pa seveda tudi določijo sami cene oskrbe.

Ni pa problematična samo pravna ureditev, ampak tudi dejstvo, da država v tem trenutku, če ne gledamo samo za nazaj ampak tudi v ta trenutek, država v tem trenutku ne zagotavlja dovolj sredstev za normalno funkcioniranje domov. Kaj šele za razvijanje nekih strateških vizij za razvoj tega področja, za razvoj kadra, za razvoj skrbi, za investicije za gradnjo. Morebiti najbolj poveden podatek je, da Slovenija že 14 let ni zgradila niti enega doma za starejše, navkljub dejstvu, da vemo kakšne so potrebe, torej 10 tisoč čakajočih ljudi. In tudi številke v letošnjem proračunskem razrezu niso navdušujoče, če smem biti malce ciničen. Zdaj, navkljub vsemu temu je država odprla vrata v teh 14 letih in danes odpira vrata, namesto da bi vlagala v javno infrastrukturo, namesto, da bi investirala v razvoj tega področja, odpira vrata še naprej zasebnem kapitalu in torej posledično, kot sem uvodoma rekel, neki logiki trga.

Posledice takšne odločitve so vidne na terenu – vse slabši oskrbi. Bržkone bodo tudi nekateri od današnjih gostov, ki prihajajo iz domov za ostarele vedeli povedati zadnje novice ali pa orisati zadnje stanje s terena. Posledice so vse slabša oskrba, vse dražja oskrba, vse večji obseg dodatnih plačljivih storitev, vse daljše čakalne vrste, vse večje število zaznanih kršitev, primerov slabega ravnanja z uporabniki in uporabnicami ter v izkoriščanju, seveda, stisk starejših in njihovih svojcev, zaslužek zasebnikov.

Zdaj, ker država domov ne gradi, kot rečeno, že zadnjih 14 let, se domovi s koncesijo širijo. Država jim, kot rečeno, odpira vrata in omogoča, da pri določitvi cene oskrbe upoštevajo še nadomestilo stroškov za vloženi kapital, kar pomeni v praksi, da stanovalci plačujejo dolgove podjetjem, ki upravljajo s temi koncesioniranimi domovi.

Jaz verjamem, da bo predsednik računskega sodišča imel nekaj izhodišč na to temo, zato ne bom sam dolgovezil. Je pa treba nujno povedati, da je navkljub visokim zaslužkom - in tudi o številkah bomo - pri koncesionarjih raven oskrbe še vedno, po pričevanjih oskrbovank in oskrbovancev, na nizki ravni. Ampak domovi ostarelih, in zaključim ta prvi sklop svoje uvodne misli, domovi ostarelih morajo ostati, ne glede na to ali so koncesionirani ali so v mreži javnih domov morajo biti institucije, ki omogočajo mirno, kakovostno starost, ki ponujajo okolje z učinkovito socialno, zdravstveno oskrbo, kakovostno storitev, do katere bo imel dostop vsakdo, ne glede na njegovo ali njeno finančno oziroma materialno ozadje. In morajo biti, morajo omogočati neko sistemsko okolje, kjer bodo domovi sami tako kadrovsko kot infrastrukturno urejeni, da bodo poleg svojih rednih storitev lahko vlagali sredstva v svoj razvoj, v razvoj svojega kadra, v razvoj torej tega celotnega področja. Morajo biti, pod črto, ustanove, katerih edino poslanstvo je zagotavljanje varnosti in kakovostne oskrbe zdravja in udobja svojih uporabnikov.

Zdaj, na kratko sem omenil problematizacijo, sem problematiziral, se opravičujem, oblikovanje cen v luči komercializacije tega javnega servisa oskrbe in nege starejših. Zdaj, povprečna oskrba, samo en podatek uvoden, da orišemo sliko, povprečna osnovna oskrba v javnih zavodih stane 577 evrov. Povprečna oskrba, na mesec se pravi, pri koncesionarjih pa 707 evrov, kar takoj že vrže iz balansa ta princip enakopravne obravnave. Še en problematičen podatek je, da koncesionarji recimo niso obvezani voditi kakršnih koli poenotenih statistik glede kvalitete ravni oskrbe, čisto na tej vsakodnevni bazi. Problem, ki sem ga uvodoma tudi izpostavil, pa je ta, da zasebni domovi s koncesijo pri oblikovanju cene niso, pri oblikovanju cene upoštevajo tudi stroške financiranja, kot so, kot piše v pravilniku, citiram: »nadomestilo za vloženi kapital«. Ti stroški so omejeni na največ 60 % vrednosti sredstev, ki jih dom nameni za socialno-varstvene storitve. To pomeni, citiram Tatjano Arnšek iz socialno inšpektorico, da, z drugimi besedami, uporabniki plačujejo pufe koncesionarjem, kar je seveda nedopustna praksa. Problem, ki ga je izpostavilo tudi računsko sodišče, pa je dejstvo, da so koncesionarji zaradi dodatnega obremenjevanja upravičencev do storitev dolgotrajne oskrbe s plačili za zasebne investicije in ugotavljajo uporabniki storitev tako na primer za oskrbo kategorije 1 pri koncesionarjih plačujejo, predvsem zaradi stroškov financiranja, v povprečju dobrih 27 % več kot tisti, ki so vključeni v javne zavode. Zdaj, že sama cena nastanitve v domu za ostarele je problematična. Povprečna pokojnina – 612 evrov – ne zadošča za samo oskrbo v domu. Navadno oskrbovanec plača pod kategorijo oskrba 1 81 evrov več kot to, kar ima mesečno na razpolago. Če pa je primoran biti oskrbovan v kategoriji 3, pa kar 369 evrov več. Na to je tudi Inšpektorat za delo oziroma njegova socialna inšpekcija opozorila in skratka gre za eno nedopustno prakso, ki jo je nujno treba nasloviti, odpraviti in za katero bom na koncu svojega uvodnega nagovora tudi predstavil en sklep, ki naslavlja rešitev.

V seštevku vsega tega, torej tega krovnega, sistemskega izziva, ki ga imajo tako uporabniki in uporabnice kot plačniki njihovih storitev svojci, lokalne skupnosti, kot država, kot širša družba, če prisegamo na socialno družbo enakosti, poleg tega torej širšega sistemskega, pa je morebiti najbolj grob pokazatelj, na katerega smo opozorili tudi že na majski seji, neenaka obravnava in dvojno zaračunavanje socialne oskrbe. Tako smo že takrat spregovorili o problemu dvojnega zaračunavanja za oskrbo v kategoriji oskrba 1. Mediji, oskrbovanke in oskrbovanci iz domov za ostarele, so takrat poročali o nezaslišanih praksah dodatnega zaračunavanja, recimo za pomoč pri kopanju ali tuširanju, ki stane od 5 do 8, pa posedanju na voziček, ki ima tudi svoj cenik. 2 evra pomoč pri vstajanju, dodaten evro in pol enkratna menjava plenic. Poleg tržne cene plenic torej zraven še dva evra. Pomoč pri oblačenju ali slačenju 3 evre. Samo delna pomoč pri oblačenju ali slačenju je pa ugodna, samo 80 centov. Pa potem praznjenje urinske steklenice en evro, ker sicer ostane polna, ali kako? Uporaba interneta 3 evre mesečno. In tako naprej. Lahko bi seveda našteval še naprej, seznam je dolg – striženje nohtov, vstavljanje slušnega aparata, pomoč pri oblačenju nogavic. In tako naprej. V vsakem primeru pa govorimo o stroških in o storitvah, ki bi morale biti vključeni v osnovno socialno oskrbo, ki jo dom za ostarele mora posredovati oziroma ki mora biti na voljno njihovim stanovalcem. Zdaj, dodatno zaračunavanje za osnovne storitve oskrbe v domovih za ostarele ne predstavlja upravičenega nadomestila za nadstandardne storitve, ampak govorimo o jasni sistemski nepravilnosti. Nepravilnosti, ki izvira iz nekega stihijskega vrednotenja oskrbovalnih in zdravstvenih storitev ter pomanjkanja angažmaja države na tej ravni, da se vključi v dejanski proces določanja storitev, za katere je dodatno zaračunavanje dopuščeno ter določanje enotnih cen nadstandardnih storitev.

Na tej seji, ki sem jo že nekajkrat omenil in ki smo jo imeli na odboru torej 7. maja, to je bila 22. nujna seja, smo spregovorili tudi o tej problematiki s takratno državno sekretarko na pristojnem ministrstvu, ki pa je zatrdila, da je dodatno zaračunavanje tudi manjše neposredne moči oskrbovancem v domovih za ostarele, torej delna pomoč tudi pri oblačenju, pri posedanju, pri osebni higieni, striženje nohtov, posedanju v voziček in tako naprej, torej tistih, ki so razvrščeni v oskrbo 1, upravičena. To je bila torej, to je bilo izhodišče državne sekretarke. Ampak če pogledamo 24. člen pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen v socialno-varstvenih zavodih, ta člen jasno določa, da je, citiram: »oskrba 1 za osebe, ki zaradi starosti ali drugih razlogov, ki spremljajo starost, niso sposobne za popolnoma samostojno življenje in potrebujejo manjši obseg neposredne osebne pomoč«. Torej, so ljudje, ki potrebujejo, ki niso v hotelu zato, ker nebi bili doma, ampak so tam, ker rabijo biti tam. Torej, ker so v domu, ker potrebujejo neko vsaj manjšo raven socialne pomoči bodisi pri posedanju ali oblačenju, če že ne hlač, pa morebiti srajce in tako naprej, ne? Žal je potem ministrstvo na tej seji vztrajalo pri stališču, da je torej navkljub opisanem obsegu storitev v oskrbi 1 domovom dovoljeno zaračunavati tudi izvajanje torej tega nekega manjšega obsega socialne oskrbe neposredne osebne pomoči. Takrat v nasprotju z veljavnim pravilnikom, citiram: »kar se tiče pomoči pri oblačenju«, torej citiram sekretarko, »ne sodi v kategorijo 1, kar pomeni osnovno oskrbo. Osnovna oskrba je bivanje, prehrana, tehnično vzdrževanje, pranje in prevoz«. Potem je navajala naprej 8. člen pravilnika o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev, to sta torej ta dva glavna dokumenta, torej pravilnik o standardih in pravilnik o metodologiji, no, citirala je tega drugega. Ampak ta osmi člen pravilnika, ki nosi naslov Institucionalno varstvo, določa osnovno in socialno oskrbo.

Se opravičujem, če sem tehničen v uvodu, ampak je smiselno, da razumemo te smernice, zato da bomo lahko kakovostno in vsebinsko razpravljali.

Socialno oskrbo definira kot strokovno vodeno dejavnost, namenjeno izvajanju vsebin socialne preventive, terapije in vodenja upravičencev. Potem pravilnik naprej navaja, da socialna oskrba vključuje izvajanje nalog varstva, posebnih oblik varstva, vzgoje in priprave na življenje in nalog vodenja. Pri tem pa določa, da varstvo pomeni, citiram: »nudenje pomoči pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju dnevnih aktivnosti, torej vstajanju, oblačenju, premikanju, hoji, komunikaciji in pri orientaciji«. Socialna oskrba, ki jo en pravilnik določa, torej vključuje izvajanje nalog varstva in posebnih oblik varstva, kjer varstvo pomeni pomoč pri, kot rečeno, vstajanju, oblačenju, premikanju, hoji, orientaciji in tako naprej, torej množico tistih dejavnosti, ki jih domovi za ostarele zaračunavajo kot neke dodatne oziroma plačljive storitve. Tudi tukaj je računsko sodišče analiziralo to neupravičenost zaračunavanja cen in ugotovilo, da ministrstvo ni določilo standardov storitev oskrbe v posamezni oskrbovalni kategoriji in tako sprejelo neka merila za uvrščanje uporabnikov v posamezne te kategorije. Pa zopet verjamem, da bo gospod Vesel lahko razširil ta izziv.

Zdaj, rešitev je seveda, vseh teh težav, ki smo jih našteli, pa bržkone bo tokom razprave na dan prišla še kakšna, krovna rešitev je seveda naj država okrepi mrežo javnih zavodov za starejše občane. Kot rečeno, v 14 letih nismo doživeli gradnje niti enega. 10 tisoč ljudi na svoje mesto čaka, strategije za razvoj pa ni. Domovi za starejše izvajajo dejavnosti, ki je z zakonom določena kot javna služba. Sicer lahko opravljajo tudi dodatno gospodarsko dejavnost, ampak samo pod pogojem, da je ta namenjena višji kakovosti življenja in varstva stanovalcev in ne ustvarjanju presežkov za lastnika. Natanko to določa tudi Zakon o socialnem varstvu, ki gospodarsko dejavnost dovoljuje le, če je ta namenjena izboljšanju življenja uporabnikov.

Seveda s tem klicem po tem, da naj država resno pristopi k reševanju tega problema, zremo tudi v letošnji proračun, ki je ravno v teh dneh na naših mizah in cirkulira po odborih. Celotna sredstva v njem, namenjena dolgotrajni oskrbi, ki jih celokupno torej predvideva predlog proračuna za 2020 v načrtu razvojnih programov, se glede na rebalans 2019 zvišuje za 2 milijona, kar je ob zvišanju stroškov dela, torej ne predstavlja dejanskega dviga. Ministrstvo je 17. septembra zatrdilo za medije, da, citiram: »v okviru priprave proračuna za 2020 načrtujejo sredstva v višini 5 milijonov evrov, ki bodo namenjena vlaganju v domove za starejše«. Proračun ne predvideva gradnje novih javnih domov za ostarele, navkljub temu, kar je ministrstvo zatrdilo.

Zdaj, jaz nekaj problemov sem uvodoma izpostavil. Kot rečeno, v razpravi bržkone boste poslanke in poslanci predstavili svoje videnje, svoje rešitve. Vesel sem, da se je na sejo udeležila takšna množica povabljenih gostov, da lahko resnično široko zastavimo oziroma poslanke in poslanci spoznamo to problematiko. Smo pa z namenom, seveda da se problematika reši, da ta javni interes skrbi za starejše postavimo pred komercializacijo in s tem izgubo kakovosti storitve, v poslanski skupini Levica predlagamo 5 sklepov in seveda prosimo poslance, da jih potrdijo in jih kot odbor sprejmemo. In sicer naslednje.

Prvi sklep: »Odbor za delo družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v skladu s 9. členom pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev nemudoma preveri in v skladu z zakonodajo omeji višino stroškov financiranja oziroma višino nadomestila«, se opravičujem za pravopisno napako, »za vloženi kapital, ki jih posameznemu zasebnemu domu starejših občanov s koncesijo priznava v ceni storitve in čas priznavanja stroškov financiranja kot elementa cene in o tem v 60 dneh poroča Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide«. Torej, v izogib temu, da na področju določanja cen zmaga neka stihijska logika oziroma nek kaos, ki vodi v slabšanje položaja oskrbovank in oskrbovancev.

Potem, drugi predlog sklepa: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku 60 dni spremeni pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev tako, da se pri oblikovanju cen zasebnih domov s koncesijo ne bo več upoštevalo stroškov financiranja ali nadomestila za vloženi kapital«. Ker žal se je dogajalo, da so koncesionirani domovi v določanje cen vključevali, kot smo ugotovili oziroma po domače rekli, odplačevanje pufov podjetij, ki so vodile koncesionirane domove. Zgodilo pa se je tudi, da po tem, ko so ta podjetja svoje dolgove že plačala, o tem niso obvestila svojih oskrbovancev in so ti v svojih mesečnih izdatkih še vedno plačevali, neupravičeno plačevali torej zneske, ki da so pokrili tudi ta del.

Potem tretji sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da nemudoma pojasni zakaj je bilo porabljenih 5,2 milijona evrov presežka izvajalcev institucionalne oskrbe, za katere je Računsko sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da njihova poraba ni pojasnjena in o tem v roku 60 dni seznani Državni zbor«. Torej, ena od ugotovitev računskega sodišča je bila prav tako, da se je, v mreži se je zgodilo, da je, se je v mreži pojavilo 5,2 milijona presežka pri izvajalcih institucionalne oskrbe. In zdaj ne vemo čisto točno kje to je. Ministrstvo zato prosimo, da vskoči in v roku 60 dni torej seznani Državni zbor z ugotovitvami.

Potem četrti sklep: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku 60 dni spremeni pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev na način, ki bo jasno določal standarde storitev oskrbe v posamezni oskrbovani kategoriji ter ustrezna merila za uvrščanje uporabnikov posamezne kategorije oskrbe. Spremenjen pravilnik naj jasno določi katere storitve socialne oskrbe, kateri pripomočki se oskrbovancem ne smejo zaračunavati kot dodatne storitve in določi obvezno soglasje pristojnega ministrstva k cenam dodatnih storitev, ki jih predlaga organ upravljavca izvajalca«. Ker doslej soglasja ministrstva, kolikor razumem, ni potreben dokument v določitvi cen in je le-ta torej podvržena individualnim odločitvam vodstev zavodov. »Sprememba pravilnika naj jaso določi, da se izvajanje socialne oskrbe«, ki je opredeljena v 8. členu pravilnika, ki sem ga prej citiral, o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev, »ne sme zaračunavati kot dodatne storitve v domovih starejših občanov«. Torej, storitve socialne oskrbe, ki sem jih prav tako prej naštel – oblačenje, higiena in tako naprej, posedanje v invalidski voziček in tako naprej.

In potem peti, zadnji sklep z našega naslova: »Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide poziva Vlado, da v roku 120 dni pripravi akcijski načrt za reševanje prezasedenosti in kadrovske podhranjenosti v domovih za starejše, ki bo prelomil z dosedanjo politiko podeljevanja koncesij zasebnemu kapitalu in vseboval načrt za obnovo in razširitev obstoječih objektov ter gradnjo novih domov za starejše ter analizo kadrovskega stanja v domovih starejših občanov in predlog načrta za kadrovsko krepitev, ki bo omogočala kakovostno skrb za starejše«. Torej, v odgovor temu, da država na tej točki nima razdelane strategije razvoja tega področja, da v to vrzel skačejo zasebna podjetja, kot sem rekel v uvodu, pa najkrajšo potegnejo tako oskrbovanke in oskrbovanci kot na drugi strani – in ne smemo jih pozabiti – osebje, zaposlenih v domovih za starejše občane, ki pa tudi poročajo o nehumanih delovnih razmerah, o pritiskih. In tisti seveda, ki ostanejo in ne gredo v tem fohu službovati čez mejo.

Toliko v uvodu z naše strani. Jaz verjamem in upam, da bo razprava konstruktivna. Hvala lepa še enkrat vsem povabljenim.

Bi pa, predsednik, preden zaključim, predlagal še dve stvari bolj postopkovne narave. In sicer ni bila med vabljenimi, pa bržkone je zaradi nekega lapsusa, gospa Irena Ilešič s Sindikata zdravstva in socialnega varstva, pa bi jaz vseeno predlagal, če ji boste dali, ko bo na vrsti, besedo, da spregovori tudi s svojega naslova.

To je to zaenkrat. Z naslova civilne družbe so prišli še nekateri predlogi za sklepe odbora, pa bi o tem morebiti po tem, ko vsi spregovorijo, nekaj besed posvetil še temu.

Hvala lepa.

Hvala za predstavitev predloga za obravnavo.

Besedo dajem Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrici mag. Kseniji Klampfer. In po tem bo dobil besedo varuh človekovih pravic. Ker, ne, se opravičujem. Besedo bo imel naslednji potem predstavnik računskega sodišča Tomaž Vesel, ki je prosil, ker mora iti na naslednje obveznosti.

Izvolite, gospa ministrica.

Hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, ostali gostje.

Revizija računskega sodišča v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2018 in tudi odzivi s terena nas zavezujejo k ukrepanju na področju skrbi za starejše. Poročilo vsebuje vrsto ugotovitev. Skupna značilnost ugotovitev pa je, da vlada v revidiranem obdobju temu področju ni namenila ustrezne pozornosti.

Izzive in težave, ki so nastali v tem obdobju, bomo naslovili in začeli reševati sistemsko. Na osnovi poročila je ministrstvo začelo izvajati prve aktivnosti. Tako smo že imenovali prve delovne skupine, ki bodo pripravile usmeritve za nadaljnje ukrepe. Javne domove za ostarele smo že seznanili s prvimi ukrepi, ki jih pripravljamo. Hkrati pa smo z Ministrstvom za zdravje v stalnem kontaktu in aktivno sodelujemo pri pripravi predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je po navedbah ministra za zdravje med prioritetami.

Vlada se zaveda, da je treba sistem skrbi za starejše in pomoči potrebno nadgraditi in izboljšati. Na področju pomoči starejšim moramo izboljšati dostopnost storitev, kar lahko učinkovito zagotovimo le z oblikovanjem novega stebra socialne varnosti v obliki dolgotrajne oskrbe.

Ugotovitve računskega sodišča so obsežne, zato bo za pripravo odziva potrebno temeljito preveriti in spremeniti vrsto dosedanjih postopkov in pristopov, predvsem pa tudi preveriti nekatere obstoječe konceptualne rešitve, kot je na primer podeljevanje koncesij. Potrebno je poudariti, da vseh rešitev ne moremo pričakovati čez noč. Treba jih je pripraviti premišljeno in na sistemski ravni, ne zgolj s hipnimi ukrepi.

Zavedamo se težav s kadri, ki je tudi ena izmed točk, ki jo moramo naslavljati v prihodnje. S temi izzivi se srečuje celotna Evropa, ne zgolj Slovenija. Pogosto so tudi to manj neatraktivna, slabše plačana delovna mesta. Tako tudi mednarodne študije navajajo, da posamezne države, kot so Norveška, Francija, zaznavajo v tem sektorju visoko stopnjo absentizma, kratkoročnih zaposlitev, hkrati pa povečano število uporabnikov ob enakem številu in vse večji obremenjenosti zaposlenih. Dvig plač, ki seveda je potreben in se mu ne bomo mogli izogniti, pa prinaša tudi višje stroške oskrbe in posledično dodatni finančni pritisk, ki ga že danes ne zmorejo vsi.

Neustreznosti, ki jih navaja revizijsko poročilo, se nanašajo tako na nenatančno določanje ciljev, ukrepov, nosilcev ukrepov, rokov ter potrebnost sredstev za izvedbo ukrepov. Pripombe se nanašajo tudi na neenako obravnavo uporabnikov domovih za starejše, tako z vidika kriterijev za sprejem in standardov oskrbe. Prav tako se pripombe nanašajo na problematiko zaračunavanja cen v domovih za starejše, posebej z vidika višjih cen v koncesijskih domovih za zaračunavanje stroškov financiranja.

V povezavi različnim obračunavanjem stroškov, kar v svojem poročilu naslavlja računsko sodišče, bomo na ministrstvu skupaj s skupnostjo socialnih zavodov pripravili podrobnejše standarde za izvajanje posameznih vrst oskrbe. Podrobnejše standarde želimo poenotiti za vse domove za starejše. Ob tem moramo preveriti tudi ustreznost meril, saj se je v zadnjem obdobju struktura in hkrati potrebe stanovalcev domov močno spremenile. S sprejetim poenotenjem podrobnejši standardi izvajalcev pa bodo podlaga za oblikovanje smernic glede dovoljenega zaračunavanja dodatnih storitev.

Nasloviti pa moramo tudi vprašanje primerljivosti domov, ne zgolj na osnovi cen posameznih storitev, ki so seveda različne zaradi mnogih dejavnikov, kot je starost doma, kategorija oskrbe, struktura zaposlenih, temveč tudi glede standardov kakovosti, s pomočjo katerih bomo lahko primerjali kvaliteto dela posameznih domov.

Računsko sodišče je ministrstvu naložilo, da v roku 90 dni predloži odzivno poročilo z izkazom popravljenih ukrepov. Seveda vsega, kar kot družba nismo uspeli urediti v 10 letih, ne moremo urediti čez noč. Smo pa zavezani, da pripravimo rešitve za obstoječe težave in izzive dolgožive družbe. Ministrstvo je tako že imenovalo delovne skupine za pripravo odzivnega poročila, ki se bodo po področjih lotile svojih nalog. In sicer: delovna skupina na temo pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev, delovna skupina na temo pravilnika o standardih in normativih socialno-varstvenih storitev, delovna skupina na temo pravilnika o koncesijah, delovna skupina na temo pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva ter delovna skupina na temo pravilnika o opravljanju storitev na podlagi dovoljenja za delo in vpis v register.

Prav tako se je ministrstvo že lotilo prvih ukrepov. Tako smo že začeli s projekti na področju skupnostnih storitev, kjer nameravamo v prihodnje angažirati preko 40 milijonov kohezijskih sredstev. Na ta način bomo lahko sprostili pritisk na povpraševanje po institucionalnih oblikah storitev, predvsem v delu, kjer starejši, ki v pretežni meri še lahko skrbijo zase, torej oskrba 1, odhajajo v domove zaradi osamljenosti in manj zaradi potrebe po 24 urni oskrbi. Glede ukrepov bi želela poudariti, da pri tem sledimo ciljem Evropa 2020 in uredbam na evropski ravni, iz katerih izhaja, da sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2014-2020 ni upravičeno uporabljati za vlaganje v institucionalno varstvo, temveč le v zdravstveno in socialno infrastrukturo, ki prispeva k razvoju na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, zmanjšanju neskladnosti pri zdravstvenem statusu, spodbujanju socialne vključenosti, z lažjim dostopom do družbenih, kulturnih in rekreacijskih storitev ter prehod iz institucionalnih storitev na skupnostne oblike storitev.

Pri vprašanju podeljevanja koncesij in z njimi povezanimi stroški financiranja bomo prav tako preučili in iskali optimalne rešitve. Seveda ob zavedanju, da moramo upoštevati vsa obstoječa koncesijska razmerja in pogoje, pod katerimi so bile koncesije že podeljene, da ne bi povzročili odpovedi pogodb in s tem prizadeli uporabnike ter porušili trenutnega sistema institucionalnega varstva. Za dolgoročno finančno vzdržnost sistema pa bo potrebno tudi že omenjene spremembe zakonodaje, tako Zakona o dolgotrajni oskrbi kot tudi Zakona o socialnem varstvu. Verjamem, da bodo vsi navedeni ukrepi lahko pripomogli k izboljšanju stanja na področju oskrbe starejših.

Hvala.

Hvala lepa, ministrica.

Besedo ima gospod z računskega sodišča, Tomaž Vesel

Izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik.

Zakaj je računsko sodišče izvedlo to revizijo, ki se ne ukvarja samo z oskrbo tistih, ki zaradi starosti potrebujejo pomoč, temveč tudi zaradi duševne ali pa telesne prizadetosti potrebujejo pomoč, kajti to poročilo ima seveda eno širšo dimenzijo? In več razlogov.

Prvič, ker je prva revizija, ki smo jo opravili pred slabimi 10 leti, pokazala že na nekatere slabosti. Torej, to je nekaj, kar ni novo v naši družbi. In menimo, da država skorajda več kot 10 let ni izvajala potrebnih ukrepov za zagotovitev oskrbe čim večjemu številu pomoči potrebnih. Obenem zaradi tega, ker smo dobili številne pobude, predvsem svojcev, glede čakalnih vrst za sprejem v institucionalno oskrbo, največkrat v domove starejših, ki so nam prikazali različne prakse, ki so žal povezane s tem, da se svojci trudijo, da so sistemi neprepoznavni, da čakalne vrste nimajo iste logike in je po svoji logiki tudi seveda ne morejo imeti, kot so čakalne vrste v zdravstvu. Da se morajo znajti na sivem trgu, da država enostavno ne zagotovi oskrbe za tistim, ki so pomoči potrebni. Obenem smo dobili kar nekaj pobud tudi oskrbovancev različnih domov, ki so pričali o različnem stanju v domovih, o različnem stanju oskrbe, predvsem pa o številnih potrebah po doplačilih za socialne in zdravstvene storitve v teh zavodih. Pomembno je povedati, da je pomemben razlog zakaj tovrstna revizija računskega sodišča tudi zaradi tega, ker je dolgoročno sedanji sistem organizacije tudi javnofinančno verjetno nevzdržen, kot tudi zelo bremenilen za stanje zasebnih financ zavarovancev. Ker tukaj seveda gre seveda za upokojence, ki s svojo pokojnino, zlasti ko govorimo recimo o poprečni pokojnini 640 evrov v lanskem letu, 60 % pa prejema povprečno pokojnino v Republiki Sloveniji, si oskrbe v institucionalnem obsegu, pa tudi kar se tiče pomoči dela na domu, praktično samo z virom pokojnine ne more privoščiti.

Skratka, gre za en širši socialni in družbeni problem, ki se ga je seveda potrebno lotiti.

Eden izmed razlogov je tudi ta, da Zakona o dolgotrajni oskrbi precej časa ni bilo na spregled, kajti tam bi si lahko prepoznali sistem, ki ga država zagovarja, prepoznali inštrumente. In ker tega ni bilo, smo se seveda odločili za revizijo. Obenem pa je eden izmed razlogov zakaj tovrstna revizija tudi zaradi tega, ker se je struktura oskrbovancev v domovih starejših precej spremenila v zadnjih letih ali pa v desetletju. Kajti več kot 70 % po naših podatkih, ki so seveda nepopolni, ker ima ministrstvo nepopolne podatke, predstavljajo tisti, ki potrebujejo pomoč v tako imenovanem 3. razredu oskrbe ali 3a. razredu oskrbe. Skratka, gre za osebe, ki se težko gibajo, ki potrebujejo praktično de facto 24 urno pomoč ali pa vsaj neko konstantno pomoč. In ker smo se ukvarjali z mrežami bolnišnic in seveda, ker je ena izmed prepoznavnih tveganj, da pravzaprav koncepta negovalnih bolnišnic v Republiki Sloveniji ne prepoznamo kot tistega, ki je nujno potreben in ker imamo premalo kapacitet, se ti domovi za starejše na nek način pretvarjajo tudi v negovalne bolnišnice.

Vse to so razlogi zakaj smo izvedli to revizijo.

Obenem pa moram opozoriti tudi na to, da je naraščajoči trend staranja slovenskega prebivalstva, ki se bo seveda še poslabševal, nas lahko ob ponovnem obratu, da naslednjih 10 let nebi ukrepali in se dogovorili kako sistemsko urediti to vprašanje, da bo javnofinančno, razumljivo, vzdržno in da ne bo posegalo na neenakopraven način v pravice zavarovancev, se lahko nam zgodi, da med letom 2045 in 2050 praktično imamo sistem, ki daleč od tega, da bi zmogel potrebe prebivalstva. Skratka, menimo, da ukrepi države ne sledijo staranju slovenskega prebivalstva. Če je zdaj vsak peti Slovenec hipotetično potrebuje zaradi svoje starosti pomoč, če bo v letu 2050 to število povečalo in bo skorajda 500 tisoč slovenskih prebivalcev Republike Slovenije potrebovalo takšno pomoč. 30 % jih bomo v letu 2050, po podatkih, ki jih Slovenija nekako prepoznava, bili starejši 30 % starejših od 65 let in 11 % starejših od 80 let, za katere lahko pričakujemo, da seveda tovrstno pomoč slej ko prej pričakujemo. Naša infrastruktura pa daleč od tega, da je temu seveda prilagojena. Kljub temu, da si je država do leta 2020, praktično tik pred vrati, zadala za cilj spodbujati skupnostno oskrbo, torej alternativne oblike oskrbe, ki pravzaprav tem ljudem, ki so te pomoči potrebni, pomeni to, da bivajo recimo lahko v svojem okolju, da so med ljudmi, ki jih poznajo, da nenazadnje imamo različne alternativne oblike, pa je bilo tu storjeno pravzaprav relativno malo. Kot skupnostno oskrbo država tretira zgolj pomoč na domu, katere pa ključen del stroška prevzamejo slovenske lokalne skupnosti, torej občine, v preostalem delu pa zavarovanci. Zakaj? Zaradi tega, ker je ta oblika oskrbe, sicer ima svoje prednosti, definitivno, vendar si je marsikdo ne more privoščiti. Tisti, ki bi pa želeli imeti več kot teh 20 ur, ki je namenjeno posameznemu eventualno zavarovancu, pa tako organizacija sama na ravni lokalnih skupnosti kot tudi seveda normativi tega enostavno ne dopuščajo.

Kljub temu, da si je država zadala za cilj spodbujati skupnostno oskrbo, pa je zanemarila dejstvo, da je bilo povpraševanje po institucionalni oskrbi vsaj trikrat večje. In to je podatek, ki ga imamo, seveda vemo relativno dolgo časa. Kot je bilo že omenjeno, država od leta 2007 ni zgradila nobenega javnega doma za starejše. S podelitvijo koncesij pa je zagotovila 2599 novih postelj, ki pa so posledično za uporabnika, neposrednega uporabnika storitve v povprečju 27,7 % dražje zaradi seveda sistema kot ga v tem trenutku imamo. Skupnostna oskrba, ki v praksi pomeni zgolj pomoč na domu, je v primerjavi z institucionalno oskrbo sicer prijaznejša, kajti šestkrat več časa se lahko nekdo posveti takemu uporabniku, vendar pa je okrnjena z vidika zagotavljanja zdravstvene nege, prehrane, stalnega dostopa do pomoči, ki jo takšni ljudje potrebujejo, obenem pa je, kot rečeno, omejeno na 20 ur na teden. Obenem pa se moramo zavedati, da je kar osemkrat dražja od institucionalne oskrbe in da bo ta strošek verjetno v prihodnje celo naraščal. Primerna je za tiste uporabnike, ki potrebujejo manj pomoči ali zelo malo pomoči. In še to občasno, kajti v nasprotnem primeru morajo to breme prevzeti svojci uporabnikov in se poslužiti tudi tistih izvajalcev, ki pa nimajo dovoljenj za delo.

Seveda je zelo pomemben podatek pri obravnavanju kakšen sistem pravzaprav imamo ali povprečna pokojnina, kajti 60 % upokojencev prejema povprečno pokojnino, zadostuje za poplačilo pomoči. Ne zadostuje. Ne v letošnjem letu, ne v prejšnjem letu, kajti kljub subvenciji občin preko 51 % celotnih porabe teh sredstev, si nekdo s povprečno pokojnino tega ne more privoščiti. Kaj šele, da bi si lahko privoščil oskrbo 3a, ki je nekako najbolj pogosta, ki je v javnem zavodu, seveda za ta izračun zmanjka nekje čez 200 evrov, pri koncesionarju pa skoraj 400 evrov. Skratka, govorimo o sistemu, ki za zavarovance ni vzdržen.

Obenem si moramo jasno povedati kaj pomeni standard oskrbe. Standard oskrbe pravzaprav pomeni dvoposteljno sobo s souporabo torej dvoposteljne sobe in souporabo sanitarij. Jaz nebi želel tukaj razpredati ali je to tisti civilizacijski dosežek, ki si ga za slovensko družbo na dolgi rok želimo, lahko se tudi o tem pogovarjamo, vendar je to seveda realnost, mi pa tudi tega standarda v tem trenutku niti približno ne moremo zagotoviti.

Zakaj je obstoječi sistem institucionalne oskrbe v tem trenutku nevzdržen? Predvsem zaradi slabe kadrovske politike in neupravičenega oblikovanja cen ter neenake obravnave uporabnikov. Mi imamo v tem trenutku oskrbovalce, ki imajo v povprečju 763 evrov bruto plače. Vsi domovi več ali manj ali pa vsi izvajalci teh storitev se soočajo s kadrovsko problematiko na tem področju, absolutno. S komerkoli smo govorili v času izvajanja revizije pričajo o premalo plačanih in predvsem preobremenjenih oskrbovalcih, ker normativ pravzaprav na posameznega oskrbovanca de facto ni določen in pričakujemo to kot enega izmed popravljalnih ukrepov, pomeni to, da imamo približno 51 uporabnikov na enega oskrbovalca, torej zgolj za tiste, ki neposredno skrbijo za posameznega oskrbovanca, kar nekako znaša približno 9 minut skrbi na dan.

Seveda so nas zelo zmotili in o tem poročamo v revizijskem poročilu, da imamo de facto neenako obravnavo uporabnikov, tako z vidika kriterijev za sprejem, ki niso natančno določeni kot tudi standardov za vrsto oskrbe, ki ravno tako ni so natančno določeni. Tudi to pričakujemo, da se bo popravilo z vidika popravljalnih ukrepov.

Eden izmed posebnih izzivov, na katerega bi želeli opozoriti, pa je – težko si je namreč razložiti razloge od kjer 11 milijonov evrov dobička ali presežka v javnih zavodih letno, kljub temu, da bi morale biti cene seveda določene. Od kje prihajajo ti dobički? Kaj je tržna dejavnost, ki se eventualno tam izvaja? Kajti ta dejavnost je tretirana kot nepridobitna dejavnost. In kam se ti dobički kasneje seveda prelivajo? Če govorimo o nepridobitni dejavnosti, bi se moralo seveda samo v seveda izvajanje dejavnosti.

Ukvarjali smo se v revizijskem poročilu tudi z vprašanjem za kakšen namen pa pravzaprav država porablja sredstva. In ugotovimo, da je po našem mnenju, mnenju računskega sodišča, nesorazmerno veliko denarja se porablja ali se bo porabilo za testiranje novega sistema. Pri tem pa potrebe po posteljah ostanejo seveda nezadovoljene. Približno 74 milijonov naj bi država namenila izključno za pripravo in testiranje novega sistema dolgotrajne oskrbe, s poudarkom na skupnostni oskrbi, kljub temu, da koncepta samega sistema nimamo določenega. Vsaj dvakrat toliko sredstev pa bi država potrebovala za zagotovitev teh približno 7 tisoč ali 7 tisoč 500 dodatnih postelj, da bi zadovoljila obstoječe potrebe v tem trenutku. Ne pa potrebe, ki jih bo seveda zaradi generacijskih sprememb oziroma starostnih sprememb v družbi eksponentno več, logično, potrebovali.

Torej, skupnostne oblike so dražje. Računsko sodišče seveda ne nasprotuje raziskavam različnih določenih možnosti. Mislimo, da bi se jih dalo zagotoviti tudi v okviru boljšega sodelovanja s slovensko lokalno samoupravo, s prevrednotenjem standardov, z organiziranjem morda javnih zavodov ali pa zavodov v drugačnih oblikah, ki bi revitalizirali določena področja, stanovanjskega fonde, ki jih država ali lokalne skupnosti imajo, naredili bolj fleksibilen način izvajanja dejavnosti, da bi v zelo kratkem času prišli do tega, da v bistvu čakalnih vrst, ki so pa na tem področju de facto predvidljive, nebi bilo več in bi se v realnem času razgradile.

Zato bo računsko sodišče seveda to področje spremljalo tudi v prihodnje. Ravno tako pa tudi področje vprašanja mreže bolnišnic, ki je, po našem mnenju, s tem vprašanjem precej povezano.

Hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Med nami pozdravljam Alenko Jeraj, ki nadomešča Jožefa Lenarta. Jožeta Lenarta. Ki nadomešča Aljaža Kovačiča.

Želi besedo varuh človeških pravic Peter Svetina?

Izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, cenjeni gostje.

V inštituciji varuha človekovih pravic se zelo intenzivno ukvarjamo s problematiko starejših. Moram reči, da imamo tri vrste obiskov kar se tiče spremljanja delovanja domov starejših. Eno je znotraj državnega preventivnega mehanizma. Potem poslovanje izven sedeža varuha, kar pomeni, da se napovemo v domu starejših občanov, tam imajo potem tako uporabniki storitev, stanovalci, kot pa tudi zaposleni možnost, da se zglasijo pri nas, pri naših strokovnih delavcih in opravijo pogovor. Tisti, ki pa ne morejo, pa naši kolegice in kolegi odidejo po oddelkih, se pogovarjajo s posameznimi uporabniki in zaposlenimi, tako da pridemo tudi do tistih, ki so v nepokretnem stanju, ki ne morejo do nas in pa se z njimi pogovarjamo, ugotavljamo, kakšne storitve dejansko so. Tretje pa so obiski inštitucije varuha kot uresničevanje upoštevanja človekovih pravic in pa predvsem dostojanstva stanovalcev v domovih.

Bistveno je, za kar tudi je inštitucija varuha človekovih pravic, da postavlja v ospredje človeka in pa njegovo dostojanstvo. Na tem izpitu upoštevanja dostojanstva smo, kot se večkrat sliši, padli. Namreč, ljudje, ki so v domovih, stanovalci, se prepogosto nevedno, ampak prepogosto, se njihovo dostojanstvo, njihove pravice, njihova bit enostavno ne upošteva, ampak jih vidimo kot neke objekte. Pobude stanovalcev, pobude njihovih svojcev, ki prihajajo k varuhu človekovih pravic in tudi tisto, kar mi ugotavljamo na terenu – največji problemi so na področju dolgotrajnih čakalnih vrst, kar vsi skupaj ugotavljamo. Rigidnost samega sistema. Potem zelo slabe, v nekaterih primerih zelo slabe bivanjske razmere. Zadnjič smo obiskali enega izmed slovenskih domov in nas je nek gospod vesel sprejel in je povedal, da je na stara leta postal graščak. Graščine niso primeren prostor, bile so v 15., 19. stoletju, ampak danes pa niso primeren prostor za bivanje. Tako, da država tukaj mora investirati in postaviti bivanjske razmere, ki so človeka vredne.

Naslednja točka, ki jo želimo izpostaviti in se vedno več ljudi obrača na nas, je na nepreglednost računov. Za kaj v bistvu dobijo račun, kaj plačajo, katere storitve plačajo, kaj je v tistem tako imenovanem paketu storitev, o katerem so premalo seznanjeni. In želijo specifikacijo računa – kaj se je z njihovim svojcem oziroma s to osebo samo dogajalo. In to želijo tudi plačati, vendar na podlagi računa, ki bo dokazoval opravljanje te storitve.

Veliko vprašanje in veliko problemov je na področju kadrovskih normativov. Kot sem rekel, mi dobivamo pobude tako s strani uporabnikov stanovalcev, svojcev in pa tudi zaposlenih. Kadrovski normativi, ki ne odražajo več stanja, ki je v domovih za starejše v zadnjih letih. In to je tisti razkorak, ko na eni strani ljudje, ki bi morali dobiti storitev, je ne morejo dobiti, ker ni kadra – kader je izgorel. Tako, da je to nek začaran krog, v katerem se gibljejo. In tukaj moramo opozoriti, kot so tudi predlagatelji, na to, da so kršili tukaj, res, pravice in tiste osnovne pravice tako stanovalcem kot zaposlenim. In ta krog je potrebno presekati, kar tudi od vlade pričakujemo.

Ob koncu bi rad poudaril to, da ne smemo govoriti o slovenskih domovih na splošno, da so v njih katastrofalne razmere. Mi smo v zadnjem pol leta, sedmih mesecih obiskali približno 20 slovenskih domov, do konca leta mislim, da jih bomo še tam nekje petnajst. In dejansko stanje, ki ga mi ugotavljamo je, da ni tako katastrofalno, kot želimo prikazati. Ni dobro, daleč od tega, da je dobro. Ampak mislim, da je največkrat nepošteno, da do stanovalcev, ki so v teh domovih in pa do zaposlenih, želimo situacijo prikazati katastrofalnejšo. Je pa ogromno prostora za izboljšanje in vsekakor, kot sem poudaril na začetku – bistvo so tudi tisti ljudje, ki so doma in ne morejo priti do storitev, ki jih potrebujejo. In tukaj je to korak v revščino in v bistvu njihovo življenje, ki si ga na jesen svojega življenja zagotovo niso pričakovali.

Hvala.

Hvala vam za vašo predstavitev.

Želijo besedo ostali vabljeni? Dobro. Vsakega prosim, da se predstavi in katero organizacijo predstavlja.

Izvolite gospa, ta prva ženska.

Hvala za besedo. Moje ime je Barbara Kobal Tomc in sem direktorica Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo.

Zdaj, inštitut se s spremljanjem delovanja domov za starejše sistematično sicer ne ukvarja, kajti to javno pooblastilo ima skupnost socialnih zavodov in kolega Jaka je prav tako želel pravzaprav besedo, pa sem ga prehitela, oprosti Jaka.

Jaz bi začela, torej zato ne morem o vseh zadevah soditi kot pravzaprav nekdo, ki spremlja to področje delovanja zavodov, ampak lahko pa govorim pa večkrat v imenu, mojem imenu kot imenu raziskovalke, ki se torej že kar 15 let oziroma še več ukvarjam s tem področjem.

Tako, da jaz bi uvodoma pač pohvalila pravzaprav zelo dobro pripravljeno gradivo za to našo 31. sejo in hkrati bi se pravzaprav zahvalila ministrici, ki nam je nekako zdaj že povedala, a ne, da pravzaprav se zadeve rešujejo, da se ministrstvo zaveda seveda teh ugotovitev in da je aktivno pristopila, da je ministrstvo aktivno pristopilo k reševanju problematike. Prav tako pa bi na začetku poudarila besede spoštovanega varuha človekovih pravic, ki je rekel zame zelo pomembno zadevo, a ne – niso vsi domovi enaki. In se mi zdi, da v Sloveniji zelo veliko škode naredimo tudi mediji, moram reči, prav s tem, ko iščemo morda neke, bom rekla bolj negativne zgodbe in te negativne zgodbe potem preslikavamo, multipliciramo, a ne. In tako so bili pred časom centri za socialno delo najslabši, a ne, zdaj so domovi najslabši. Skratka, tako nekako si predstavljam, da povprečen poslušalec pravzaprav percipira te informacije. Upam pa, da se motim.

Navezala bi se pa uvodoma tudi na ugotovitev predsednika računskega sodišča, ki je rekel, da je pravzaprav podobno študijo opravilo računsko sodišče pred 10 leti in da se stanje ni spremenilo. Jaz si bom dovolila en sklep, a ne. In sicer Zakon o dolgotrajni oskrbi pri nas pripravljamo že dobrih 16 let. in nekako zadnjih 10 let imam skozi svoj občutek, da smo tik pred zdajci, a ne, vedno nam je ta pravzaprav zakon nekako blizu, pa se nam odmika. In zato najbrž je pač ta 10 let sicer dolga doba, pa vendar, a ne, verjamem, da zato mogoče ni bilo nekega preboja v teh 10 letih.

Ampak, da se vrnem na izhodišče, pač kaj sem pravzaprav hotela povedati. Jaz bi izhajala iz opredelitve socialnega varstva. Socialno varstvo je v bistvu kategorija, torej storitve. Prejemki, ki so namenjeni najbolj ranljivim skupinam prebivalstva. Socialno varstvo torej za ranljive, najbolj ranljive skupine prebivalstva. In po drugi strani, a ne, javna služba. Socialno varstvo, javna služba, že sami ti pojmi nam nekako, nas nagibajo k sklepu, a ne, da v bistvu tukaj, vsaj po mojem osebnem globokem prepričanju, ni prostora za dobičke. Tako, da če se pravzaprav tukaj ustvarjajo dobički, potem je seveda to resnično treba ukrepati. Tudi sama kot raziskovalka zelo jasno vidim, kaj je socialna oskrba. Vsako taksativno naštevanje, pa nisem pravnica, a ne, se nam je do zdaj vedno izkazalo kot slabo, ker vedno potem nekaj izpustimo. In kadar nekaj izpustimo, je seveda možnost, da se zadeva drugače definira.

Zelo podpiram predlog sklepa, da pravzaprav mora ministrstvo imeti večjo pristojnost pri določanju cen, pri določanju, pravzaprav pri samem izvajanju storitev. Najbrž pravzaprav gre to nekako tudi mogoče razumeti v smislu tretjega cilja aktualne resolucije o nacionalnem programu socialnega varstva, ki pravi, da je treba stremeti k večji avtonomiji izvajalcev. Pa vendar, avtonomija izvajalcev pravzaprav do tiste točke, ko je pravzaprav v korist samega uporabnika.

Jaz bi nekako rekla, da pravzaprav domovi niso edina točka skrbi za osebe, ki pač pravzaprav pri svojem vsakdanjem funkcioniranju potrebujejo različne oblike podpore. Zdaj, predsednik računskega sodišča je predstavil nam pravzaprav zakonsko opredelitev ločnice med skupnostno in institucionalno oskrbo, pa vendar, za nas je ključna resolucija o izvajanju nacionalnega programa socialnega varstva, ki nekako ponuja neko drugo definicijo. In ta definicija je pravzaprav bistveno širša in bistveno, bom rekla kakovostnejša, saj odraža dejansko stanje. In sicer med skupnostne oblike skrbi štejemo tako dnevno oskrbo, štejemo družinskega pomočnika, skratka štejemo vse tiste načine oskrbe, ki se dogajajo na domu uporabnika oziroma v tistih okoljih, ki so zelo podobni pravzaprav domu posameznika, vsakega iz med nas. Tako, da ko gledamo razmerje pravzaprav med skupnostno in institucionalno oskrbo, bom rekla po teh kriterijih, kot jih pravi resolucija, a ne, seveda je slika tukaj precej drugačna. Ne govorimo več o 3 : 1, ampak je razmerje precej drugačno. Zato bi jaz pač tukaj nekako res rekla, a ne – ne moremo pravzaprav se fokusirati in skoncentrirati samo na to, da obstajajo samo domovi. In ne moremo govoriti o tem, da pravzaprav je to naša edina možnost pravzaprav preživljanja naše pravzaprav starosti.

Mi smo se v Sloveniji, kot smo danes že slišali, zavezali k deinstitucionalizaciji. In deinstitucionalizacija pomeni pravzaprav podporo človeku v skupnosti. In tudi evropska sredstva so namenjena procesom deinstitucionalizacije. Zato pravzaprav težko sprejmem ugotovitev računskega sodišča, uvodno ugotovitev, da 74 milijonov vlada namenja za projekte preizkušanja določenih rešitev. Kot smo prej slišali, pravzaprav ne o projektih, ampak o raziskavah. Zdaj, če si pogledamo poročilo na strani 95, a ne, pravzaprav vidimo, da smatram, da so to ta sredstva, ampak pravzaprav vidimo, a ne, da tukaj ne gre za raziskave, ampak gre za pilotne projekte in da tukaj ne gre za denar, ki ga zagotavlja vlada, ampak gre za denar, ki ga lahko počrpamo iz Evrope, lahko pa tudi ne. Pa vendar, če ugotavljamo, da smo zelo slabi v črpanju evropskih sredstev, se mi zdi, da moramo v bistvu tukaj zelo jasno povedati, a ne, za kakšna sredstva gre in kakšen je namen teh sredstev. Pa pravzaprav nisem mislila o sredstvih govoriti, ker mislim, da se v sredo dobimo prav na to temo in bomo takrat lahko več o tem se o tem pogovorili. Skratka, jaz bi vseeno rekla, a ne, da bi opozorila pa še na eno stvar, a ne, danes je tudi predsednik računskega sodišča zelo veliko govoril o pomoči na domu. Tudi mi na inštitutu v svojih študijah že dolgo časa opozarjamo in ugotavljamo, da je tudi pravilnik v tem delu potreben korenite revizije. Danes smo slišali, maksimalno 20 ur. Efektiva je vprašljiva, normativ je za izvajalce pravzaprav vprašljiv. Kar je pa pravzaprav danes, nekako gre vštric naše debate je pa to, da je preohlapna, po naših ocenah preohlapna, metodologija za izračun cene. Skratka, manjkajo jasna navodila in zato tudi v bistvu sami izvajalci lahko različno interpretirajo, različno poročajo, različno zaračunavajo cene.

Tako, da sem zelo vesela, da je ministrstvo v bistvu pristopilo k aktivnemu reševanju tega problema in da nekako se nadejam, da bomo kmalu dobili tudi nov pravilnik.

Hvala lepa.