42. izredna seja

Državni zbor

8. 7. 2020
podatki objavljeni: 8. 7. 2020

Transkript

Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje!   Začenjam 42. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega in drugega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.   Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Lidija Divjak Mirnik od 10. do 13. ure, Jani Prednik, Ferenc Horváth od 17. ure dalje, Felice Žiža do 14.30 in Nataša Sukič od 10. do 11. ure.   Na sejo sem vabil predstavnike Vlade.   Vse prisotne lepo pozdravljam!    Prehajamo na določitev dnevnega reda 42. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v ponedeljek, 13. julija 2020, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predloga za umik točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem.   Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.   Glasujemo. Navzočih je 63 poslank in poslancev, za je glasovalo 63, proti nihče.  (Za je glasovalo 63.) (Proti nihče.)  Ugotavljam, da je dnevni red 42. izredne seje zbora določen.    Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O SODIŠČIH V OKVIRU NUJNEGA POSTOPKA.   Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade, državnemu sekretarju na Ministrstvu za pravosodje Zlatku Rateju.
Zlatko Ratej
Hvala za besedo. Spoštovani gospod predsednik, poslanke in poslanci!  Vlada je pripravila Predlog zakona o spremembah Zakona o sodiščih, s katerim se spreminja ureditev delovanja sodišč v primeru izrednega dogodka in v času poletnega poslovanja. Spremembo zakona je Vlada predlagala v obravnavo po nujnem postopku. Kot gotovo tudi sami spremljate, se epidemiološka slika v Sloveniji zaradi porasta okužb z virusom hitro spreminja. Veljavni zakon o sodiščih sicer že vsebuje določbe glede poslovanja sodišč v primeru izrednega dogodka. Veljavna ureditev namreč določa delovanje sodišč samo v nujnih zadevah – gre zlasti za kazenske in družinske zadeve, ne določa pa možnosti, da bi sodišča lahko reševala tudi zadeve, ki niso nujne. Torej ni omogočeno reševanje rednih zadev po zmožnostih sodišča glede na zunanje okoliščine in prizadetost samega sodišča. Ob zadnjem izrednem dogodku, ko je bila razglašena epidemije virusne bolezni, se je izkazalo, da je ureditev premalo prožna, če pride do dogodkov, ki se hitro spreminjajo. Spomnimo, da je bilo treba sprejeti interventni zakon v času epidemije z namenom, da bi v večji meri ohranili izvajanje sodne oblasti ob hkratnem varovanju zdravja in življenja ljudi. V prvi vrsti je bila torej skrb za posameznika, ki je v tem obdobju okrnjen, v zmožnosti doseganja oziroma uveljavljanja svojih pravic. Z interventnim zakonom ste omogočili širši obseg delovanja sodišč in povečali pooblastila predsednika Vrhovnega sodišča. Ta je lahko na podlagi zakonskih omejitev odločal o obsegu delovanja sodišč ob predpostavki varovanja zdravja in življenja tako zaposlenih na sodiščih kot strank in drugih udeležencev v postopkih. Interventni zakon je bil potem tudi noveliran, ko smo sproščali ukrepe in omogočili postopno in hkrati čim bolj široko delovanje sodstva, zakon pa je s koncem uradne epidemije tudi prenehal. S predlagano spremembo, ki je danes v obravnavi in je bila pripravljena na opisanih izkušnjah, se zagotavlja pravna podlaga za hiter odziv in prilagoditev delovanja sodišč v primeru izrednega dogodka. Tako urejamo delovanje sodstva ob dogodkih, kot so epidemije, naravne nesreče, požari, poplave ali druge hujše nesreče, ki ob večjem obsegu omejujejo redno izvajanje sodne oblasti. Ob nastanku izrednega dogodka bo predsednik Vrhovnega sodišča z odredbo določil obseg poslovanja vseh oziroma posameznega sodišča. Praviloma bodo sodišča poslovala na način poletnega poslovanja, lahko pa bo določeno širše ali ožje poslovanje ter drugi posebni ukrepi, da bo v čim večji meri zagotovljeno redno izvajanje sodne oblasti.   Predlog prinaša tudi spremembe 83. člena Zakona o sodiščih, ki ureja poslovanje sodišča v času od 15. julija do 15. avgusta. Na predlog Vrhovnega sodišča se tako širi poslovanje sodišč v tem času. Poslovanje o nujnih zadevah, ki so taksativno naštete v zakonu, ne predstavlja večjega odstopanja od sedanje ureditve, širi pa se obseg poslovanja v nenujnih zadevah. Sodišča bodo v tem času lahko odločala in upravljala naroke pod pogojem soglasja strank, potekalo pa bo tudi vročanje, seveda z varovalko za stranke v postopkih. Ta je, da procesni roki začnejo teči naslednji dan po izteku poletnega poslovanja. Naj poudarim, da predlagana novela, ki jo danes obravnavamo, čas trajanja poletnega poslovanja ohranja nespremenjen. Ta se bo izvajal od 15. julija do 15. avgusta, seveda pa je izjema določena le za letošnje leto na podlagi veljavnega interventnega zakona, v kar pa mi tudi ne želimo s predlagano spremembo posegati. Ker bodo sodišča v tem času delovala v večjem obsegu kot do sedaj, spreminjamo tudi terminologijo. Sodne počitnice nadomeščamo z ustreznejšim izrazom, ta je poletno poslovanje. S tem želimo poudariti, da sodišča tudi v času poletnega poslovanja delajo. Še enkrat poudarjamo, da so tako kot že do sedaj, s spremembo ureditve poslovanja sodišč v času poletnega poslovanja varovane vse pravice strank v sodnih postopkih. Toliko uvodoma. Hvala.
Hvala lepa.   Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za pravosodje.   Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku Blažu Pavlinu.
Predsednik, hvala za besedo. Lep pozdrav predstavnikom Vlade in vsem poslankam in poslancem!   Odbor za pravosodje je na 21. nujni seji kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah Zakona o sodiščih, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo po nujnem postopku predložila Vlada in je bil 9. 7. 2020 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. Odbor je bil predhodno seznanjen z mnenjem Zakonodajno-pravne službe, mnenjem Komisije Državnega sveta za državno ureditev ter pripombami Odvetniške zbornice Slovenije. Predstavnik predlagatelja, državni sekretar na Ministrstvu za pravosodje Zlatko Ratej, je v dopolnilni obrazložitvi predloga zakona med drugimi izpostavil, da se s predlaganimi spremembami ureja drugačen način poslovanja sodišč v poletnem času v primeru nastopa izrednega dogodka, kot so na primer naravne ali druge hujše nesreče ter epidemije. Sodišča morajo tudi v takšnih okoliščinah v čim večjem obsegu zagotoviti redno izvajanje sodne oblasti na način, da zagotavljajo varnost in zdravje tako zaposlenih na sodiščih kot strank v postopkih, hkrati pa morajo biti varovane pravice strank v teh postopkih. Sodišče bo lahko razpisalo narok v nenujnih zadevah le, če se bosta o tem strinjali obe stranki. Zakonska ureditev delovanja sodišč v času izrednega dogodka se je ob epidemiji COVID-19 namreč pokazala kot nujna, vendar premalo fleksibilna glede na različne okoliščine in intenzivnost izrednega dogodka. Predlagane rešitve tako dajejo predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zakonsko podlago za uporabo različnih vzvodov glede obsega omejevanja delovanja sodišč, ki so v tistem trenutku najbolj primerni, da se zagotovi čim bolj nemoteno in redno izvajanje sodne oblasti.  Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je glede 2. člena predloga zakona izpostavila, da v primerjavi z veljavno določbo drugega odstavka 83.a člena predlagana rešitev več ne predvideva okvirne časovne opredelitve trajanja posebnih ukrepov na zakonski ravni in je vezana le na upoštevanje okoliščin izrednega dogodka, kar bi lahko pomenilo tudi, da bi bili ti ukrepi trajnejše narave. Glede na posledice, ki jih lahko imajo ukrepi po tem času zlasti na uveljavljanje pravic do sodnega varstva, bi bilo nujno opredeliti skrajni rok trajanja posebnih ukrepov na zakonski ravni, z možnostjo njihovega podaljševanja oziroma določitve drugačnih ukrepov glede na morebitne spremembe okoliščin izrednega dogodka, upoštevaje načelo sorazmernosti.   Glede 4. člena pa je poudarila, da bi bilo treba za določbo 67. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19, ki določa izjemo od sedaj veljavnega 83. člena Zakona o sodiščih, določiti prenehanje veljavnosti. Rešitev, kot je predlagana, pomeni določitev izjeme od izjeme za določbo, ki ne bo več veljala, kar je pravno neustrezno.   Državni svetnik Bojan Kekec je predstavil pisno mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev, ki je predlog zakona večinsko podprl. Ob tem je poudaril, da je bilo v razpravi na komisiji opozorjeno, da Odvetniška zbornica Slovenije ni imela možnosti za pripravo ali podajo pripomb k predlogu zakona, saj ga je dobila samo v seznanitev. Predlog zakona trajno posega na področje sodnih počitnic in ne gre več le za začasen ukrep, zato bi bilo usklajevanje z vsemi deležniki, ki delujejo v sodnih postopkih še toliko bolj pomembno. V razpravi so bila izpostavljena stališča in pripombe, ki jih je k predlogu posredovala Odvetniška zbornica Slovenije. Mnenje članov odbora je bilo, da bi pri tako pomembnih posegih v sodni sistem predlagatelj moral upoštevati tudi strokovno javnost in opraviti širšo razpravo.   Odbor je v nadaljevanju sprejel amandma poslanskih skupin SDS, SMC, NSi in DeSUS k 2. členu ter v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval še o vseh členih zakona skupaj in jih sprejel. Glede na sprejeti amandma je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega je sprejeti amandma vključen.
Hvala lepa.   Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin.   Besedo ima Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati, kolega Blaž Pavlin.
Hvala še enkrat, za besedo.  Predlog zakona o spremembah Zakona o sodiščih spreminja ureditev poslovanja sodišč v primeru izrednih dogodkov in spreminja način poslovanja sodišč v času poletnega poslovanja. Tako zakon prinaša preoblikovanje sodnih počitnic v poletno poslovanje sodišč. Sodne počitnice v danes uveljavljeni ureditvi pomenijo, da sodišča v tem času opravljajo zgolj poglavitna procesna dejanja in zgolj v nujnih zadevah, ki so določene v zakonu. Gre za zadeve, pri katerih bi preložitev ali zastoj postopkov lahko pomenila nastanek hujših posledic za življenje, zdravje ali premoženje. Samo v teh nujnih zadevah tečejo procesni roki ter poteka vročanje, v vseh ostalih zadevah pa ne. Po predlogu sprememb zakona bodo sodišča v tem času poslovala v omejenem obsegu, ki pa se ne omejuje samo na nujne zadeve, ampak bodo sodišča lahko odločala tudi o zadevah, ki niso nujne. O teh zadevah bodo sodišča lahko odločala, vendar pa bodo veljale omejitve glede razpisovanja narokov. Sodišče bo narok razpisalo le, če bodo s tem soglašale vse stranke. S tem se varujejo pravice strank, če v tem obdobju načrtujejo daljšo odsotnost. Prav tako bo strankam v času poletnega poslovanja lahko vročeno sodno pisanje tudi v nenujnih zadevah, vendar pa bodo roki začeli teči prvi naslednji da po izteku poletnega poslovanja, s čimer je zagotovljeno varstvo pravic strank v teh postopkih.  Novela v nabor nujnih zadev na novo dodaja postopke v zvezi z izvrševanjem kazni zapora ter nepravdne zadeve po zakonu, ki urejajo preprečevanje nasilja v družini. Po sedaj veljavnem zakonu v času izrednega dogodka, to so naravna nesreča, druga hujša nesreča ali pa epidemija, sodišča poslujejo kot v času sodnih počitnic, se pravi, da opravljajo samo nujne zadeve. Ko posamezna sodišča ne morejo več sodelovati nemoteno, o ukrepih odloča predsednik Vrhovnega sodišča na predlog ministra za pravosodje. Gre za ukrepe, kot so na primer dodelitve sodnikov, premestitve sodnikov v sodelovanju s sodnim svetom ter podobno. Predsednik Vrhovnega sodišča na predlog ministra z odredbo določi, da je nastalo stanje izrednih dogodkov. Predlagatelj ugotavlja, da se je ureditev ob epidemiji pokazala kot premalo fleksibilna glede na hitro spreminjanje okoliščin. Zakon namreč ne določa možnosti, da bi sodišča reševala tudi nenujne zadeve po zmožnosti glede na raven prizadetosti. Zato je bilo potrebno sprejetje interventnega zakona, ki je omogočal večji obseg delovanja sodišč in pooblastil predsednika Vrhovnega sodišča. Po noveli bodo sodišča v času izrednih dogodkov praviloma poslovala na način, ki je predviden za poletno poslovanje. O tem bo odločil predsednik Vrhovnega sodišča z odredbo. Z odredbo bo predsednik Vrhovnega sodišča tudi odločil, katera sodišča poslujejo po pravilih poletnega poslovanja ter o drugih posebnih okoliščinah, ki določajo način poslovanja sodišč. Predsednik Vrhovnega sodišča lahko tudi določi, da se nekatere zadeve, ki jih zakon opredeljuje kot nujne, ne štejejo za nujne ali zanje določi obseg poslovanja, ter da sodišča o vseh ali nekaterih nenujnih zadevah poslujejo v neomejenem obsegu.  Predlog zakona poslovanje sodišč v času poletnih počitnic in v času izrednih okoliščin v primerjavi s sedanjo ureditvijo ureja bolj fleksibilno. V primeru ponovitve epidemije tako ne bo potrebe po spreminjajo oziroma po sprejemanju interventnega zakona, da bi delo sodišč prilagajal spreminjajočim se situacijam. Tudi nov poletni režim omogoča, da se nekatere zadeve tudi v tem času premaknejo naprej in ni nobene potrebe, da bi čisto vse nenujne zadeve stale za mesec dni.   Poslanci Nove Slovenije bomo predlog zakona podprli.
Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina Stranke Alenke Bratušek. Mag. Andrej Rajh.
Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi!  Predlog zakona o spremembah Zakona o sodiščih ureja določitev obsega poletnega poslovanja sodišč ter delovanje sodišč v primeru izrednega dogodka. V veljavni ureditve so sodne počitnice določene v času med 15. julijem in 15. avgustom. V tem času sodišča opravljajo procesna dejanja samo v nujnih zadevah, ki so taksativno določene v 83. členu zakona. Izključno v teh zadevah tečejo procesni roki, v ostalih zadevah pa ne. Prav tako se v nenujnih zadevah ne vročajo sodna pisanja. Vlada je predlog zakona pripravila zaradi pomanjkljivosti vladne ureditve, ki so se pokazale ob izbruhu epidemije COVID-19. Trenutno namreč ni predvideno delovanje sodišče tudi v nenujnih zadevah, tudi če bi razmere na sodiščih to dopuščale. S predlaganimi spremembami se bo zagotovila pravna podlaga za hitro prilagoditev poslovanja sodišč v primeru izrednega dogodka, ki trenutno ni vzpostavljena. Novela predvideva, da bodo sodišča lahko poslovala tudi v zadevah, ki niso opredeljene kot nujne. Iz tega razloga se tudi termin sodne počitnice nadomešča s terminom poletno poslovanje sodišč. Med drugim se posodablja tudi nabor zadev, ki so opredeljene kot nujne. Dodajajo se postopki v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij ter nepravdne zadeve po zakonu, ki ureja preprečevanje nasilja v družini.   Zakon se nam v Poslanski skupini SAB sam po sebi ne zdi problematičen. Večjo težavo vidimo v postopku, po katerem se sprejema. V Državnemu zboru smo po nujnem postopku sprejemali interventne zakone za ublažitev posledic izbruha virusa, kar je razumljivo, saj je bilo treba ukrepati hitro. S tem predlogom pa ne gre več za začasen ukrep, s kakršnim so bili sprejeti interventni zakoni, temveč se trajno posega na področje sodnih počitnic. Zato menimo, da je sprejetje zakona po nujnem postopku na tem mestu neprimeren in nepotreben.  Tudi Odvetniška zbornica Slovenije je opozorila na dejstvo, da so predlog zakona dobili zgolj v seznanitev in nanj niso imeli možnosti podati svojih pripomb.  V Poslanski skupini SAB zagovarjamo prakso usklajevanja predlogov zakonov z vsemi deležniki in strokovnjaki predvsem pri pomembnejših zakonih. Samo tako bomo lahko v tej hiši sprejemali dobre in konstruktivne predloge.  V Poslanski skupini SAB predlogu Vlade ne bomo nasprotovali, vendar apeliramo na Vlado Republike Slovenije, da se v prihodnje poslužuje nujnih postopkov za sprejetje zakonov zgolj izjemoma in kadar je resnično potrebno. Hvala.
Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, kolega Jurij Lep.
Najlepša hvala za besedo. Gospod predsednik, državni sekretar, kolegice in kolegi!   V času izrednih dogodkov se splošno javno življenje po navadi nekoliko ustavi in praviloma se zelo hitro prilagodi novim razmeram. To je značilno seveda tudi za poslovanje subjektov, pa naj gre za podjetja ali pa za subjekte, ki izvajajo javne storitve. Za pravno državo je nujno nemoteno in učinkovito delovanje sodne veje oblasti, torej sodišč. Da je temu tako in da so hkrati varovane pravice strank v postopkih, se je treba na dane okoliščine hitro odzivati. Slednje pa omogoča samo primerna organizacija dela sodišč, ki mora biti dovolj prilagodljiva in hkrati zadosti transparentna, da se v vsakem primeru uresničuje načelo pravne države.   S sodnimi zaostanki se soočamo tudi v povsem normalnih življenjskih razmerah, zato je povsem razumljivo, da je v letošnjem letu glede na lansko enako obdobje zaznati nekolikšen porast števila nerešenih zadev. Pa niti ni toliko pomemben dvig te številke kot ugotovitev, da je veljavna sodna zakonodaja, ki ureja poslovanje sodišč, ki sicer že določa način delovanja sodišč ob izjemnih in nepredvidljivih dogodkih, premalo prožna, kar posledično lahko pomeni težave v izvajanju sodno-pravnih zadev.  Pristojno ministrstvo je na podlagi zbranih številnih izkušenj iz časov epidemije pripravilo spremembe Zakona o sodiščih, ki dajejo pravno podlago za hiter odziv in prilagoditev delovanja sodišč na različne okoliščine in tudi glede na intenzivnost nekega izrednega dogodka. Predsednik Vrhovnega sodišča bo delo sodišč danim razmeram lahko podobno kot doslej prilagajal tako, da bo z odredbo določil obseg poslovanja vseh oziroma posameznih sodišč. Praviloma bodo sodišča poslovala na način poletnega poslovanja, kar pa bo določilo tudi širše ali ožje poslovanje posameznega sodišča in določeni bodo lahko še drugi posebni ukrepi, vsi s ciljem, da bo v čim večji meri zagotovljeno redno izvajanje sodne veje oblasti.   Možnost prehajanja zadev na druga sodišča po stvarni in krajevni pristojnosti je razumljen kot ukrep, ki je potenciran zaradi večje intenzitete izrednih okoliščin, ko je poslovanje sicer pristojna sodišča onemogočeno. Če bi bilo onemogočeno delovanje vseh sodišč in oteženo uveljavljanje pravic strank, pride v poštev še bolj skrajni ukrep, in sicer zadržanje teka rokov.   Vsi ukrepi, ki bi jih bilo potrebno odrediti, bodo seveda časovno omejeni, in sicer na način, da se preverja upravičenost odrejenih ukrepov na mesečni ravni. Seznanitev javnosti in s tem transparentnost drugače odrejenega dela se zagotavlja z objavo v Uradnem listu. Še pred tem pa je ključna predhodna seznanitev ministra za pravosodje. Skrajni primer popolne nezmožnosti poslovanja sodišč ugotovi Vlada Republike Slovenije, seveda ne samovoljno, ampak na predlog predsednika Vrhovnega sodišča.  Glede poletnega poslovanja, kakor se bodo odslej imenovale zdajšnje sodne počitnice, ki trajajo od 15. julija do 15. avgusta, se širijo možnosti delovanja sodišč. Samo poslovanje v nujnih zadevah, ki so naštete v zakonu, se bistveno ne spreminja. Se pa širi obseg poslovanja v nenujnih zadevah. Sodišča bodo lahko določala in opravljala naroke, pri čemer pa mora biti pridobljeno soglasje obeh strank. V predlogu nove ureditve je pridana še izjema trajanja sodnih počitnic oziroma po novem poletnega poslovanja za letošnje leto, in sicer slednje letos meji na dva tedna, in sicer od 1. do 15. avgusta.   V Poslanski skupini Desus predlagane spremembe ocenjujemo kot smotrne in seveda nujne, zato bomo predlog zakona podprli. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, mag. Dejan Kaloh.
Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Spoštovani predstavniki ministrstva! Pozdravljeni prav tako tudi kolegi poslanci!  Vlada Republike Slovenije je na 25. redni seji dne 8. julija 2020 določila besedilo Predloga zakona o spremembah Zakona o sodiščih, ki ga obravnavamo po nujnem postopku. Zakonska ureditev delovanja sodišč v času izrednega dogodka se je ob epidemiji SARS CoV-2, se pravi COVID-19, pokazala kot nujna, vendar premalo fleksibilna glede na različne okoliščine in intenzivnost izrednega dogodka. Namen spremembe je zagotoviti ustrezno pravno podlago za prilagoditev delovanja sodišč v primeru izrednega dogodka in postopno za sprejemanje ukrepov, ki se nanašajo na vsa ali samo na posamična sodišča. S spremembo zakona se tako predlaga bolj fleksibilna ureditev, ki bo predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije omogočila uporabo različnih vzvodov glede obsega omejevanja delovanja sodišč, ki so v tistem trenutku najbolj primerni, da se zagotovi čim bolj nemoteno in redno izvajanje sodne oblasti glede na okoliščine izrednega dogodka, ki ga predstavlja epidemija koronavirusa, ki povzroča bolezen covid-19. Cilj spremembe glede delovanja sodišč v poletnem času je omogočiti čim bolj redno izvajanje sodne oblasti tudi v poletnem času. Po predlagani spremembi bodo sodišča v času od 15. julija do 15. avgusta odločala v nujnih zadevah, v katerih procesni roki tečejo, prav tako bo potekalo vročanje. Drugi poglavitni cilj pa je določitev obsega delovanja sodišč v primeru izrednega dogodka. Glede ostalih zadev, ki niso nujne, bodo sodišča lahko odločala, v teh zadevah procesni roki ne bodo tekli. Sodišče bo lahko razpisalo narok v nenujnih zadevah le, če se bosta s tem strinjali obe stranki. Vročanje bo možno, na začetek teka procesnega roka bo stranka obveščena na sodnem pisanju. Izraz »sodne počitnice« se nadomešča s primernejšim terminom »poletno poslovanje sodišč«, saj sodišče na bo več delovalo v tako omejenem obsegu kot po veljavni zakonodaji. Rešitve, ki jih prinaša ta predlog zakona o spremembah zakona o sodiščih, naslavljajo še sledeče. Kot nujne opredeljujejo tudi nepravdne zadeve po zakonu, ki ureja preprečevanje nasilja v družini, črtanje meničnih protestov in meničnih tožb iz nujnih zadev, preimenovanje zadev prisilne poravnave in stečajev v zadeve zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja.  Na Odboru za pravosodje je bil izglasovan koalicijski amandma, ki je bil pripravljen na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe, ki je opozorila, da je treba predvideti časovno opredelitev trajanja posebnih ukrepov na zakonski ravni. Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bo moral mesečno preverjati upravičenost ukrepov, določenih z odredbo. S predlaganim amandmajem se spoštuje načelo sorazmernosti sprejetih ukrepov v omejitvi poslovanja sodišč in hkrati zagotavlja uveljavljanje pravice do sodnega varstva, ki jo določa 23. člen Ustave Republike Slovenije.  Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke bo predmetni Predlog zakona o spremembah Zakona o sodiščih, ki ga obravnavamo po nujnem postopku, seveda podprla. Hvala.
Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina Lista Marjana Šarca, kolegica Tina Heferle.
Hvala, predsednik, za besedo.   Še ena izredna seja in še ena novela zakona, ki se sprejema po nujnem postopku. V Poslanski skupini LMŠ bi radi opozorili predvsem na prakso, ki se pri tej vladi očitno kar redno vzpostavlja, to je, da se zakoni sprejemajo po nujnem zakonodajnem postopku, brez da bi za to v resnici obstajali poslovniški razlogi. Na ta način se ne zagotovijo tisti normalni zakonodajni standardi, ki po Poslovniku Državnega zbora pritičejo sprejemanju ali spreminjanju zakonov. Da bi novela Zakona o sodiščih opravičevala nujni zakonodajni postopek, bi morala v skladu s 143. členom Poslovnika Državnega zbora urejati zakonsko materijo, ki zadeva interes varnosti ali obrambe države, odprave posledic naravnih nesreč ali vsebino, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države. Zakon o sodiščih ne ureja nič od tega, vlada pa kljub temu govori o tem, da se s tem zakonom preprečujejo neželene, nepopravljive posledice. Ne želim biti preostra, ampak za nas je to vse skupaj morda že malce smešno.   Spremembe zakona, kot rečeno, se nanašajo na delovanje sodišč v času sodnih počitnic in v resnici ne rešujejo nikakršnih nepopravljivih posledic. Kaj želimo s tem povedati? Samo to, da je po našem mnenju še enkrat več institut nujnega zakonodajnega postopka zlorabljen oziroma preširoko uporabljen. Vsebina novele je ob tem skorajda drugotnega pomena, čeprav temu ne bi smelo biti tako. Pa vendarle, če povem še nekaj o vsebini. V luči nujnega postopka celo ta vsebina, kot že rečeno, postane nekoliko absurdna, ker bi lahko sodišča v času letošnjih sodnih počitnic normalno poslovala že na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije. Poleg tega da novela ne izpolnjuje pogojev za nujni postopek, se s tem zakonom v resnici niti ne mudi tako zelo. Zaradi teh dodatnih 15 dni sodišča ne bodo bistveno skrajšala sodnih zaostankov, ki so nastali v času epidemije. Poleg vsega tega pa je to danes še eden izmed tistih zakonov, pri sprejemanju katerih ta vlada izključuje in ignorira strokovno javnost oziroma vse ostale deležnike. Naj tukaj poudarim, Odvetniška zbornica Slovenije je poslala jasno stališče, da nasprotuje kakršnemukoli spreminjanju ureditve sodnih počitnic. Vlada tovrstna opozorila in mnenja očitno ne upošteva oziroma ji ne pomenijo nič ali pa morebiti pisno mnenje Odvetniške zbornice na Vladi še vedno čaka v zaprti kuverti, kdove.   V Poslanski skupini LMŠ obsojamo takšen odnos vlade in še enkrat več izražamo svoje začudenje nad našim bivšimi koalicijskimi partnerji SMC in DeSUS, ki takšen odnos vlade tiho, včasih pa tudi malce bolj glasno tolerirajo. Hvala.
Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, kolega Predrag Baković.
Predsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi!   Ne morem mimo tega, da že na začetku ne opozorim, da se je v zadnjem času izoblikovala že nekakšna običajna praksa, da vlada vlaga zakone po nujnem postopku, pripravljene na hitro in ad hoc. Videti je, da je tej vladi čas izrednih razmer prikladna priložnost za to, da pri pripravi zakonodaje kolikor se le da izključi strokovno ali drugo javnost. Tako je tudi pri tej noveli Odvetniška zbornica opozorila, da v postopek sprejemanja te novele ni bila vključena in da je pri tako pomembni zakonodaji najmanj, kar se od vlade pričakuje, odprta razprava med vsemi predstavniki pravosodja. Žal mi je, da je to že postal običajen in kontinuiran način delovanja te vlade. Predlagana novela tako prinaša spremenjeno poslovanje sodišč v času od 15. julija do 15. avgusta in tako pomembno spreminja institut sodnih počitnic, kot ga poznamo sedaj. Socialni demokrati sicer ne nasprotujemo spremembi izraza »sodne počitnice« v izraz »poletno delovanje sodišč«, kot ga predvideva novela, saj tudi v tem času sodišča delajo in niso na počitnicah. Vendar pa predlog novele širi tudi delovanje sodišč v tem času, saj bodo sodišča po novem poleg nujnih zadev pod določenimi pogoji lahko odločala in razpisovala naroke tudi v zadevah, ki se ne štejejo kot nujne. V nenujnih zadevah bodo sodišča lahko narok razpisala, če bo za to podano soglasje obeh oziroma vseh strank. Iz odvetniške zbornice so sporočili, da bi to lahko na stranko ustvarjalo pritisk, da tako soglasje morajo podati, saj bodo v nasprotnem primeru predolgo čakale na obravnavo. Menijo, da bi bilo mogoče učinkovitost sodstva povečati z drugimi ukrepi, kot je recimo uvedba videokonferenčnih obravnav in elektronskih vpisov. Tudi Socialni demokrati menimo, da bo treba v sodstvu kot neki tradicionalni in na nek način togi panogi povečati uporabo digitalnih storitev, ki bodo olajšale poslovanje sodišč, da bo hitrejše in bolj fleksibilno. Sprememba pa predvideva tudi prilagoditev delovanja sodišč v primeru izrednih dogodkov, kot sta recimo epidemija ali naravna nesreča. Ob nastanku izrednega dogodka bo tako predsednik Vrhovnega sodišča z odredbo določil obseg poslovanja sodišč in potrebne ukrepe za čim bolj redna izvajanja sodne veje oblasti.   Če zaključim. Sodna veja oblasti je samostojna, ločena in neodvisna veja oblasti. Zdi se mi, da moramo zadnje čase to še posebej velikokrat ponoviti in poudariti, predvsem zaradi ravnanj in izjav nekaterih politikov, ministrov in tudi predsednika Vlade. Problematično in neprimerno je, ko predsednik Vlade prek tvita javno obračunava in se vmešava v strokovno delo samostojnih in neodvisnih pravosodnih organov. Ne samo da se s tem blati ugled Republike Slovenije v mednarodnem prostoru, temveč se med državljani znižuje zaupanje v sodni sistem in ustvarja vtis, da v naši državni neodvisni organi v resnici niso neodvisni, ampak da delujejo nestrokovno in pristransko, in to nas lahko upravičeno skrbi. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Besedo ima Poslanska skupina SMC, kolegica Mateja Udovč.
Spoštovani!   V času epidemije nalezljive bolezni covid-19 je bilo ovirano delovanje in redno izvajanje sodne veje oblasti, zato je Državni zbor marca letos sprejel Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni covid-19. Aprila letos pa je bila sprejeta novela navedenega zakona, ki je določala, da se v luči rahljanja ukrepov zagotovi delo sodiščem tam, kjer je glede na omejitvene ukrepe bilo to možno. Dejansko pa so sodišča z normalnim poslovanjem začela s 1. 6. 2020, potem ko je Vlada z 21. 5. 2020 sprejela sklep o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni covid-19. Tako so prenehale veljati tudi določbe omenjenega zakona o začasnih ukrepih. Poslabšanje epidemiološke slike tako doma kot v svetu pa od nas terja, da se začasni ukrepi iz omenjenega interventnega zakona vnesejo v določbe 83.a člena Zakona o sodiščih. To bo predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije omogočalo, da bo lahko sam zaradi izrednih dogodkov v zvezi z ukrepi za varovanje zdravja in življenja strank ter drugih udeležencev sodnih postopkov omejil poslovanje sodišč. Ker so razmere na tem področju izjemno nepredvidljive, je najbolj smiselno, da zadeve sistemsko uredimo tako, da predsedniku Vrhovnega sodišča v naprej omogočimo izdajanje odredb o posebnih ukrepih iz 83. a člena Zakona o sodiščih. Pri tem ne moremo pristajati na očitke nekaterih, da se nujni postopki prepogosto uporabljajo in da le-ti niso upravičeni. V tem primeru je zakon več kot upravičen. Sprememba 83. člena ne predstavlja nobene novosti za pravni red, ampak gre za ukrepe, o katerih je Državni zbor razpravljal in odločal že letos marca in aprila. Samo zakonsko rešitev pa je v bistvu predlagalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Res pa je, da zakon posega tudi v določbe o sodnih počitnicah. Kot veste, smo za letošnje leto skrajšali čas sodnih počitnic na čas od 1. do 15. avgusta. Izraz »sodne počitnice« se s to novelo nadomešča s terminom »poletno poslovanje«, saj sodišče ne bo več delovalo v tako omejenem obsegu kot po veljavni zakonodaji.   V Poslanski skupini SMC se zavedamo, da tej spremembi nasprotuje Odvetniška zbornica Slovenije, kar je bilo izpostavljeno v razpravi na matičnem odboru, zato moramo opozoriti, da pri tem ne gre za vprašanje strokovne narave, ampak za vprašanje organizacijske narave. Gre za vprašanje ali bodo lahko odvetniki imeli tako imenovani kolektivni dopust, kot so ga imeli do sedaj. Naj poudarimo, da s tem, ko bomo sodiščem dopustili večji obseg letnega poslovanja kot do sedaj, ne bomoposegli ne v pravice odvetnikov do izrabe letnega dopusta kot tudi ne v pravice strank do poštenega sojenja, predvsem pa ne v interese strank, ki si želijo, da sodišča o njihovih zadevah čim prej razsodijo. Poleg tega predlagane rešitve določajo, da bodo sodišča lahko razpisala narok v nenujnih zadevah le, če se bosta s tem strinjali obe stranki. Kot veste, smo letos sodne počitnice skrajšali ravno zaradi sodnih zaostankov, ki jim je botrovala epidemija COVID-19. Iz podatkov Vrhovnega sodišča izhaja, da so imela sodišča konec maja 140 tisoč 15 nerešenih zadev, kar predstavlja 5,2 % več nerešenih zadev kot v primerljivem obdobju v letu 2019. S spremembo sodnih počitnic v poletni obseg poslovanja bomo sodiščem omogočili, da se s sodnimi zaostanki lažje spopadejo tudi v prihodnosti. To je tudi v velikem interesu strank na sodiščih. In za to gre, za zmanjšanje sodnih zaostankov in za krajše sodne postopke, ki so v interesu strank, ne pa v interesu odvetnikov. Zato dilema komu prisluhniti oziroma kateri cilj in nameni so bolj upravičeni, v bistvu sploh ni dilema.  Na podlagi navedenih argumentov bomo v Poslanski skupini Stranke modernega centra predlog zakona podprli. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker k drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili danes v okviru glasovanj, to je 10 minut po prekinjeni 1. točki dnevnega reda. S tem prekinjam to točko dnevnega reda.    Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE DRUGA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O TRGOVINI V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA.   Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina osmih poslank in poslancev s prvopodpisanim Lukom Mescem.   Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja kolegi Luki Mescu.
Hvala za besedo. Lep pozdrav!  Smo pred drugo obravnavo zakona o zaprtju trgovin ob nedeljah. S tem, kot smo že večkrat poudarili, po 17 letih udejanjamo voljo ljudstva, izraženo na referendumu leta 2003. Vsi tisti, ki delite skepso, če je volja ljudstva po 17 letih še enaka, si lahko pogledate ankete v zadnjih letih, ki kažejo, da se je skozi leta podpora zaprtju trgovin ob nedeljah še povečevala. Leta 2018 je bila zadnja izmerjena podpora kar 87 %. Zakon in zaprtje trgovin na sploh uživa praktično plebiscitarno podporo javnosti, hkrati uživa skoraj plebiscitarno podporo delavcev, ne glede na to, ali so raziskave javnega mnenja oziroma mnenj delavcev merili sindikati ali pa njihovi delodajalci. V zadnjem času v mesecih pred sprejetjem zakona se je izkazalo podobno, da velika večina delavcev, po ocenah sindikatov kar 95 %, kljub možnosti izgubitve dodatkov za nedeljsko delo ta zakon in to rešitev podpira. In nenazadnje tudi tisti poklici, ki morajo delati ob nedeljah, govorim predvsem o gasilcih, policistih, zdravstvenih delavcih in tako naprej, so s svojimi sindikalnimi centralami zakon in rešitev, ki je danes pred vami, včeraj enoznačno podprli. Njihova stališča ste tudi dobili predložena. Odprtje trgovin ob nedeljah je v nasprotju z voljo ljudstva, v nasprotju z voljo zaposlenih in v resnici v interesu le malokomu. Zaposlenim ni v interesu. Kot ste lahko slišali včeraj v njihovih zgodbah, to pomeni, da nekateri delajo tudi po 12 dni zlagoma, da so pogosto zaradi svojega napornega dela izgoreli, da prihaja do poškodb, bolniških odsotnosti in nenazadnje do invalidnosti in zgodnjega invalidskega upokojevanja. Ob vsem tem jim primanjkuje časa zase, za družino, za prijatelje. In to je strošek, ki ga nosijo, kljub temu da so njihove plače pogosto minimalne oziroma se do minimalne plače trgovkam in trgovcem izplačuje celo doplačilo, ker je njihova osnovna plača pod minimalno.   Ob tem zakon niti ni v interesu večini trgovcev. Poslovodje Spara, Mercatorja in drugih so pogosto povedali, da so imeli trgovine v nekem kraju odprte samo zato, ker je imela odprte trgovine tudi konkurenca. Prodaja ob nedeljah je bila najslabša. Obisk je bil najslabši. Trgovci pa so imeli trgovine odprte samo zato, da ne bi njihove stranke zahajale h konkurenci, ki je imela trgovine odprte. In ta konkurenčni pritisk je vse skupaj prisilil v to, da imamo praktično danes vse trgovine po Sloveniji ob nedeljah odprte.   Komu pa je zakon v interesu? Na eni strani so sigurno šoping centri, ki so iz številnih slovenskih krajev izpili življenje iz mestnih središč in se ljudje zbirajo raje tam kot v mestu ali pa kje drugje. Tukaj se moramo vprašati, ali ni tudi to družbeni strošek, ali niso veliki trgovci na ta način v mestnih središčih uničili posel marsikaterega malega podjetnika, obrtnika, trgovca in ali ne bi bilo smiselno, da jim vsaj z zaprtjem ob nedeljah pomagamo, da se mestna središča revitalizirajo, k čemur si prizadeva marsikatera slovenska občina, da s tem pridobimo te priložnosti nazaj.   Na drugi strani imamo male trgovce, kjer v Levici kot predlagatelji in tudi drugi sopodpisani razumemo, da v turističnih središčih, v mestih, na podeželju marsikateri podjetnik, ki ima malo trgovino, živi od tega dela in je pogosto njegov dohodek, če prodaja spominke ali pa kaj podobnega, vezan na prodajo ob nedeljah. Zato smo tukaj določili izjemo, da bodo trgovine do 200 m˛ lahko odprte pod pogojem, da tam ne delajo delavci ob nedeljah, ampak da dela zakoniti zastopnik oziroma podjetnik sam, skratka da ne izkoriščajo dela drugih, ampak da uporabljajo svoje delo.   S tem, kot rečeno, po 17 letih rešujemo gordijski vozel interesov nejasnega določanja izjem in potencialnih ustavnih spornosti. Našli smo rešitev, ki je ustavno skladna, ki rešuje problem na eni strani delavcev, ki bodo dobili dela prost dan ob nedeljah, in na drugi strani podjetnikov, ki bodo lahko ob nedeljah delali, če bodo to želeli.
Hvala lepa.   Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za gospodarstvo.   Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku mag. Branislavu Rajiću.
Hvala lepa, gospod predsednik. Dobro jutro vsem!  Odbor za gospodarstvo je na 23. nujni seji včeraj kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgovini, druga obravnava, ki jo je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Lukom Mescem.   V skladu s 129. členom Poslovnika Državnega zbora so amandmaje k predlogu zakona vložili Poslanska skupina SAB, ki je amandma naknadno umaknila, Poslanska skupina SNS k 1. in 3. členu, Poslanska skupina SNS k naslovu poglavju Končna določba, poslanske skupine Levica, LMŠ, SD, SAB in poslanec Polnar k 1. členu, poslanski skupini SMC in SDS k 1. členu, k naslovu poglavja Končna določba in k 3. členu.  Po uvodni dopolnilni obrazložitvi predlagatelja zakona je predstavnica Zakonodajno-pravne službe predstavila pisno mnenje, v katerem je podala nekatere pripombe k amandmaju poslanskih skupin SMC in SDS ter k amandmaju Poslanske skupine SNS.   Državni sekretar na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo je predstavil pisno mnenje Vlade in poudaril, da Vlada predlaganega zakona ne podpira, saj meni, da trenutne razmere v gospodarstvu tudi zaradi posledic epidemije niso primerne za sprejetje predlaganih rešitev. Vlada jih ne podpira zlasti zaradi morebitnega negativnega vpliva na gospodarsko dejavnost in zaposlenost ter poudarja potrebo po ohranjanju delovnih mest in ponovnem zagonu slovenskega gospodarstva.  V nadaljevanju je vabljena udeleženka v vlogi predsednice komisije Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance in v vlogi predstavnice Trgovinske zbornice Slovenije predstavila razloge, zaradi katerih komisija Državnega sveta ter Trgovinska zbornica Slovenije predlaganega zakona ne podpirata. Pri tem je izpostavila, da bi predlagane rešitve vodile v upad prihodka in zmanjšanje gospodarske aktivnosti ter znižanje plač in zaposlenosti v trgovinski dejavnosti. Predstavnice in predstavniki sindikatov so izrazili podporo predlogu zakona. Pri tem so opozorili na problematiko neprimernih pogojev dela, nizkega plačila za opravljeno delo ter na problematiko odrekanja časa za počitek, zasebno življenje in družino zaradi obratovalnega časa ob nedeljah in dela prostih dnevih. V razpravi so predlagatelj in nekateri razpravljavci predstavili razloge, zaradi katerih predlog zakona in prizadevanje sindikatov za izboljšanje položaja delavcev podpirajo. Izrazili so zaskrbljenost zaradi delovnih pogojev v trgovinski dejavnosti, razvrednotenja dela trgovk in trgovcev ter omejevanja in odrekanja pravice delavcev do počitka. Opozorili so na zdravstveno ogroženost delavcev ter poudarili pomen prostega časa za izboljšanje zdravja, družinskega in socialnega življenja ter splošnega zadovoljstva ljudi. Razpravljavci so tudi poudarili, da se s predlogom zakona uresničuje volja volivcev, ki so se na referendumu o odpiralnem času trgovin enkrat že večinsko izrekli. Nekateri razpravljavci so menili, da so predlagane spremembe obratovalnega časa prodajaln, upoštevaje trenutno gospodarsko situacijo zaradi epidemije, premalo domišljene in preostre, kakor tudi da je sklicevanje na referendumsko odločitev zmotno, saj je referendum vključeval odprtje trgovin z živili 10 nedelj letno. Izražena je bila bojazen, da bi predlagane rešitve negativno vplivale v upad prihodkov trgovinski dejavnosti ter na poslabšanje razmer na trgu dela, kar bi lahko imelo za posledico znižanje plač in odpuščanje zaposlenih. Izraženo je bilo tudi mnenje, da bi bilo potrebno pred odločanjem o spremembi odpiralnega časa prodajaln opraviti socialni dialog, mnenje o predlogu zakona pa bi morali podati tudi s strani Ekonomsko-socialnega sveta. V razpravi je bila poudarjena tudi potreba po sprejetju kompromisne rešitve med delodajalci in delojemalci ter nasprotovanje skrajnim rešitvam. Posamezne poslanske skupine so v razpravi predstavile vložene amandmaje, s sprejetjem katerih bi se posamezne določbe predloga zakona na različne načine in v različnem obsegu omilile ter ob tem uvedle posamezne izjeme.   Odbor je obravnaval vse amandmaje in je glasoval o členih predloga zakona skupaj in jih sprejel. Amandma poslanskih skupin Levica, LMŠ, SD, SAB in poslanca Polnarja k 1. členu je sprejet, amandma Poslanske skupine SNS k 1. in 3. členu ni sprejet, prav tako ni bil sprejet amandma poslanskih skupin SMC, SDS k 1., 3. členu in naslov poglavja. Odbor je glasoval o vseh členih skupaj in jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je pripravljeno besedilo dopolnilnega predloga zakona, ki je s sestavni del poročila odbora. Hvala.
Hvala lepa.   Za obrazložitev mnenja dajem besedo predstavniku Vlade gospodu Simonu Zajcu, državnemu sekretarju na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Simon Zajc
Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!  Vlada Republike Slovenije je v zvezi s predlogom novele zakona o trgovini, ki ga je skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Lukom Mescem predložila v obravnavo Državnemu zboru 12. maja 2020, sprejela mnenje, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo predvsem zaradi posledic predlaganega zaprtja za gospodarske subjekte na področju trgovinske in drugih z njo povezanih dejavnosti ter posledično tudi na njihove zaposlene. Gospodarske razmere, ki se napovedujejo za prihodnje mesece, terjajo predvsem tehten razmislek o tem, kako ohranjati delovna mesta in kako spodbujati nova. V tem trenutku je po naši oceni ključno zagotoviti ponovni zagon gospodarstva. Zavedamo se, da predlog zakona odgovarja na razumljive in upravičene pozive zaposlenih v trgovini, ki sodijo med tiste skupine, ki so bile v času epidemije najbolj izpostavljene, vendar je pri tem pomembno vprašanje, ali je Zakon o trgovini, ki ureja obratovalni čas trgovin, in tudi glede na dosedanje izkušnje s podobnimi zakonskimi predlogi za zaprtje prodajaln ob nedeljah, ustrezno mesto za reševanje problematike delovnega časa zaposlenih v trgovinski dejavnosti. Prvi poizkus zaprtja prodajalen ob nedeljah iz leta 2004, kjer je zakonodajalec obratovalni čas uredil skladno z izraženo voljo ljudstva na referendumu, se je zaključil s presojo zakona na Ustavnem sodišču, zadržanem izvajanju zakona in odločitvijo sodišča, da je zakonodajalec površino prodajaln na posebnih lokacijah, ki je znašala 80 m˛ določil arbitrarno, kar je v neskladju z načeli pravne države. Nato je bila sprejeta novela Zakona o trgovini, istega leta so sindikati in delodajalci dosegli dogovor, ki se je nanašal na ureditev delovnega časa. Prodajni prostor prodajaln, ki bi kot izjeme lahko obratovale tudi ob nedeljah in z zakonom določenih dela prostih dnevih, je v trenutnem predlogu novele omejen na 200 m˛, pri čemer se predlagatelj sklicuje na analizo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. V tej analizi je ministrstvo leta 2005 ugotovilo, da je v povprečju 83,8 % prodajaln v Sloveniji manjših od 200 m˛. Včeraj je bilo v razpravi na odboru omenjeno, da se je prodajna površina v Sloveniji od leta 2008 povečala za 35 %, zato bi bilo po naši oceni potrebno opraviti novo analizo in ugotovitve upoštevati pri določeni prodajni površini v predlogu novele.   Naslednji poskus zakonskega zaprtja prodajaln ob nedeljah in dela prostih dnevih je bil leta 2017, ki mu je sledil nov dogovor socialnih partnerjev v obliki trenutno veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki še velja, in sicer do konca leta 2022. Ta nedeljsko delo v trgovini omejuje na največ 20 nedelj v letu, ob praznikih pa so delavci, razen izjem, prosti. Kolektivna pogodba določa tudi kategorije delavcev, katerim trgovci dela ob nedeljah in praznikih ne smejo naložiti.   Z amandmaji, ki so bili včeraj sprejeti na Odboru za gospodarstvo, je bil precej ozek nabor izjem, ki je vključeval prodajalne na bencinskih servisih, letališčih, železniških in avtobusnih postajah ter bolnišnicah, razširjen na prodajalne na mejnih prehodih, prodajalne v pristaniščnih, namenjenih za javni promet, in prodajalne, v katerih delo ob nedeljah in z zakonom določenih dela prostih dnevih v svojih prodajalnah opravlja izključno oseba, ki je kot samostojni podjetnik posameznik nosilec trgovske dejavnosti oziroma njegov prokurist ali zakoniti zastopnik oziroma prokurist pravne osebe, ki opravlja trgovinsko dejavnost. Menimo, da kljub dopolnitvi ostaja problem mikro in majhnih gospodarskih družb in tudi samostojnih podjetnikov posameznikov, saj predlagana rešitev le deloma rešuje zgolj problem družinskih podjetij, ne pa omenjenih subjektov v celoti. Predlog rešitve sicer daje možnost samostojnim podjetnikom posameznikom ter gospodarskim družbam imenovanje prokuristov, da bodo s tem zagotovili dovolj kadra in lahko imeli odprte vse prodajalne v svoji lasti. Pri tem je treba opozoriti, da je namen prokure predstavljanje in zastopanje družbe navzven. Prokura opravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, vendar si bodo podjetja le tako lahko zagotovila dovolj kadra, da bodo imela odprte vse prodajalne v svoji lasti.   Glede na vse navedeno Vlada meni, da je socialni dialog še vedno najprimernejši način za iskanje novih rešitev, ki bodo dobra tako za delavce kot za slovensko gospodarstvo.Hvala.
Hvala lepa.   Ker je zbor na 17. seji opravil splošno razpravo o predlogu zakona, predstavitev stališč poslanskih skupin ni možna.   Prehajamo na razpravo o členih, naslovu poglavja in vloženih amandmajih, ki jo bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 16. 7. 2020.   V razpravo dajem 1. člen ter dva amandmaja Poslanske skupine SMC. Želi kdo razpravljati? Da. Prožim listo. Prijava poteka.   Prvi ima besedo kolega Robert Polnar.
Gospod predsednik, hvala za besedo. Gospe poslanke, gospodje poslanci.   Spremembe Zakona o trgovini, ki jih danes obravnavamo in sprejemamo, so oblika civilizacijske intervencije v del gospodarskega sveta, ki je temeljito kontaminiran z brezsramno grabežljivostjo in nesmiselnim maltretiranjem ljudi. Delo ob nedeljah mora biti dovoljeno. Trgovski centri so postali del družbene infrastrukture in ljudje v njih preživljajo dobršen del svojega življenjskega časa. Toda delavci v trgovinah morajo biti ustrezno plačani za delo ob nedeljah in omogočeno jim mora biti, da ne delajo vsako nedeljo. Zadovoljen prodajalec privablja zadovoljnega kupca, ki ustvarja promet v trgovini. To je izmišljija. In tako je tudi z delom in z njim povezano prevaro. Problem je, da je delo za različne ljudi radikalno raznolika izkušnja. Za mnoge, in to je splošno stanje, je podrejeno najosnovnejši življenjski zahtevi, ljudje moramo delati, celo trpeti, da si omogočamo preživetje in različne dobrine. Delo nam zagotavlja življenjsko zadovoljstvo, v nasprotju s temačnim neugodjem ali še s čim slabšim. Čeprav pogosto ponavljajoče, utrujajoče, brez miselnih izzivov je vendarle neizogibno za pridobitev nujnih stvari in posameznih življenjskih užitkov. Pomeni tudi določen ugled v družbi. Življenjski užitki pa nastopijo po koncu delovnika in delovnega tedna. Takrat in le takrat je možen izhod iz stanj utrujenosti, dolgočasja, discipline na delovnem mestu ali avtoritete menedžerjev. Pogosto rečemo, da nam je delo v veselje. To trditev večinoma pripisujemo občutkom drugih. Dober delavec je deležen čaščenja. Čaščenje v veliki meri prihaja od tistih, ki so ušli podobnemu trudu in so na varnem pred fizičnim delom. To je protislovje. Beseda delo enakovredno vključuje tiste, za katere je delo utrujajoče, dolgočasno in neprijetno, in tiste, za katere je čisto zadovoljstvo. Superiornost in ukazovanje drugim lahko v posamezniku vzbudita zadovoljiv občutek samopomembnosti. Delo istočasno opisuje tisto, kar je podrejeno, in ono, kar je vzrok prestiža, plačila in zadovoljstva. Prevara je očitno že v tem, da imamo za obe okoliščini isto besedo. Toda to ni vse. Tisti, ki najbolj uživajo v delu, in to je treba poudariti, so praviloma najbolje plačani. To je sprejeto. Slabe plače so za tiste s ponavljajočo dolgočasno bolečo tlako. Tisti, ki nadomestilo za svoj trud najmanj potrebujejo, ki lahko najbolje preživijo brez njega, imajo najvišje plače. Plače ali podrobneje plače, bonusi in delnice so najradodarnejši na vrhu. To dejansko ne vzbuja neželenih pripomb. Tako mnenje je povsem sprejeto. Potrošniška družba je v preteklih 20 letih metastazirala v vsakdanja življenja državljanov na pogostokrat komaj zaznaven način, kot nekaj, kar je samorazumljivo in česar nima smisla prej spraševati. Danes ni več dovolj, da potrošnik, staromodno povedano, človek pride v trgovino in kupi tisto, kar potrebuje, marveč se ljudi sistematično in iritantno spodbuja k tesnim povezavam s posameznimi trgovskimi verigami, da čim več časa namenijo razmišljanju o nakupovanju, da si želijo izdelkov, ki si jih ne morejo privoščiti, za voljo česar se slabo počutijo. Slabega počutja pa se lahko znebijo samo na način, da si nekaj kupijo. Začarani krog je na ta način učinkovito vzpostavljen in človeško bitje se je transformiralo v potrošnika. Kritične analize o tem, kaj pomeni življenje v sodobni potrošniški družbi, so na Slovenskem bile opravljene. Toda brez omembe vrednega vpliva, zato se v Sloveniji otvoritve raznolikih nakupovalnih centrov še vedno doživljajo kot prvovrsten družbeni dogodek, kot znamenje napredka in kot znamenje približevanja zahodu. Gospe in gospodje, po prepričanju številnih ljudi, imamo v Sloveniji kapitalizem. Oni previdnejši pravijo, da imamo tržni sistem in svobodno podjetništvo. V 74. členu ustave piše »gospodarska pobuda je svobodna«. Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Nesmisel! Mislim, da ni tako. V Sloveniji je sistem samo podoben kapitalizmu. Ljudje so zaposleni in delodajalci, delovna sila in lastniki kapitala, eksploatirani in eksploatatorji. Toda zunanja podoba ni dovolj za prikaz polne realnosti. Nikjer, razen v učbenikih, kapitalizem ne funkcionira tako, kot ga opisujejo njegove modelne poenostavitve. Kapitalizem, ki je nastal brez predpostavk urejene družbe v smislu elementarnega poštenja, pravne države in družbene solidarnosti, si mora take vrednote šele pridobiti, če naj ostane primerljiv v svetovnem merilu. Pri nas ni tako. Kapitalizem ne more temeljiti na neomejenem pohlepu. Razbojniški pohlep ustvarja razbojnike, ne pa podjetnikov. Pri nas se posameznikom prilagajajo pravila tržne in katerekoli druge konkurence. Posamezniki so nad zakonom. Ne gre za to, da tega ne bi vedeli, le da ni zaznati nobenega napredka. Edino jasneje je iz leta v leto videti prepad, ki zija med besedami in dejanji, med zakoni in stvarnostjo. Tržne konkurence in podjetniške svobode pri nas ni. Sanacija bank je denimo najbolj drastično pokazala obstoj vzporednega gospodarskega sistema vzporedne administracije in zakulisne politike, sistema, v katerem se ne spoštujejo pogodbe, norme in omejitve pri zadolževanju pa se ignorirajo. Profit je zasebna stvar, dolgovi so skupna stvar. V slovenski trgovini so v preteklosti zelo veliko in učeno diskutirali o stalnem povečevanju trgovskih središč in o tem koliko prodajnih površin na prebivalca je še smiselno imeti. Kljub temu so se odpirale nove trgovine, ki so si med seboj porazdeljevale kupce. Dva velika sistemska trgovca v državi sta tudi zaradi hitre širitve svoje prodajne mreže ob visoki stopnji zadolževanja končala v resnih težavah. Oba primera dokazujeta, da je bil njun poslovni model širjenja prodajne mreže popolnoma napačen in popolnoma zgrešen. Toda zaradi njune velikosti to ni postal samo problem posameznega trgovca, marveč države in vseh vključenih deležnikov. Potem pa se je zgodilo. Raje kot tveganju zapiranja nedobičkonosnih trgovin so se ključni odločevalci posvetili finančno poslovnemu prestrukturiranju podjetij, z drugimi besedami povedano, z nepredstavljivim izživljanjem nad zaposlenimi. Sistem ni kapitalizem, četudi ga imenujemo svobodno tržno tekmovanje in čeprav se ponašamo s članstvom v Evropski uniji. Molčeče strinjanje s ceremonijami in zunanjim bliščem samo prikriva stvarno legalizacijo razbojništva. To je bedno, in to je mizerno. Manjši, toda nikakor nepomemben del te mizerije bo s predlogom, ki ga danes obravnavamo, odpravljen. S predlogom v originalni obliki brez predloženih amandmajev.  In prav zato mislim, da je originalni predlog potrebno sprejeti. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Naslednji ima besedo kolega Edvard Paulič.
Hvala za besedo, predsedujoči.  Morda samo na začetku naj pojasnim, kaj je temelj predlaganega zakona. V skladu z načeli evropske socialne listine so zaposleni v trgovini upravičeni do tedenskega počitka na dan, ki je po tradiciji in običajih priznan kot dan počitka. V naši družbi ta dan predstavlja nedelja, in to današnji zakon določa. Zaprtje trgovin podpirajo tako javnost kot sindikati in pa zaposleni. Včeraj smo lahko na Odboru za gospodarstvo slišali podporo praktično vseh sindikatov. Slišali smo tudi pretresljive izpovedi zaposlenih oziroma predstavnikov zaposlenih v trgovini. Če omenim, da so leta 2019 delovni inšpektorji v trgovinski dejavnosti odkrili številne kršitve glede delovnega časa in pa zagotavljanja odmorov in počitkov med delom. Najbolj zaskrbljujoč je podatek, da delodajalci od delavcev zahtevajo, da si beležijo prihod na delo šele ob dejanskem začetku dela oziroma odhod z dela, ko končajo z efektivnim delom. Nikjer pa ni upoštevan čas priprav na delo, kot so čiščenje delovnih površin, priprava na delo, polnjenje polic in tako naprej.  Zdaj nekaj na temo odpuščanja. O tem je bilo veliko govora v preteklosti tudi na odboru. Če upoštevamo kršitve delovne inšpekcije v trgovinski dejavnosti, če vemo, da se opravi ogromno število nadur, če vemo, da je zaposleno veliko število agencijskih delavcev in študentov, če vemo, da je trgovinska dejavnost visoko profitabilna in je ustvarila milijardo evrov ebitdaja, sem prepričan, da se je odpuščanjem moč izogniti. Mnenje Ustavnega sodišča govori o tem, da zakonsko urejanje nedeljskega časa trgovin ni v nasprotju s 74. členom Ustave. Zakonodajalec lahko obratovalni čas trgovin omeji zaradi javne koristi, na primer varstva življenja, zdravja ljudi, varstva potrošnikov in zaposlenih in podobno. Odločitev Ustavnega sodišča tudi opozarja, da je potrebno upoštevati izjeme pri oskrbi z nujnimi življenjskimi artikli in oskrbi na posebnih lokacijah. To je v zakonu urejeno. Prodajalne na bencinskih servisih, letališčih, železniških in avtobusnih postajah, bolnišnicah, mejnih prehodih, ladijskih potniških terminalih bodo odprte. Določena je tudi izjema za ostale prodajne površine do velikosti 200 m˛, če dela opravlja nosilec trgovinske dejavnosti, prokurist ali pa poslovodni organ. Ključno pa je to, kar je tudi namen zakona, da nedeljsko obratovanje ne posega v interes in pravice delavcev, da je delavcem omogočen dela prost dan. Od začetka razprave o predlogu novele pa do danes je minilo dovolj časa, da bi lahko Trgovinska zbornica kot močnejši partnerji v teh pogajanjih dosegla dogovor, pa tega dogovora še ni. Danes vloženi amandma Stranke modernega centra, kot ga jaz berem, dela izjemo za dijake in upokojence, kar ustvarja neenotnost pred zakonom. Če dam primer, 22-letni študent bo lahko delal, 22-letni brezposelni ne bo smel. Študentje so, kot vemo, cenejša delovna sila. S tem bi še povečali prekarnost, kar pa ocenjujem, da bi bil v naši družbi velik problem, ker ustvarja negotovost in ekonomsko neodvisnost med mladimi. In mi smo prav zato, da ne ločimo možnosti dela ob nedeljah na osnovi obstoječih pravnih podlag, se pravi kot začasno, občasno, redno delo, osebno dopolnilno delo, vse izločili, da ne ustvarjamo diskriminacije oziroma da ne preferiramo nobene družbene skupine ljudi. Včeraj je bilo na odboru omenjeno, da lastnik trgovine, ki nima družinskih članov, ne bo mogel delati sam. Ampak vedno lahko podeli prokuro osebi, ki ji zaupa in ki mu potem lahko pomaga v skladu z zakonodajo.    Amandma ruši celoten koncept zakona in odpira morebitno neustavnost zakona, zato amandmaja ne bom podprl. Bom pa podprl osnovni predlagani zakon že z včeraj sprejetim amandmajem. Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima Zmago Jelinčič Plemeniti.
Hvala lepa.   Take nakladavščine kot jih tukaj pri utemeljevanju tega zakona poslušamo, ni bilo slišati tudi v narodni skupščini Socialistične republike Slovenije. Tukaj je evidentno, da so tisti, ki so to vložili, imeli za seboj namen zrušiti gospodarski sistem Slovenije po kapljicah. Ena od teh kapljic je tudi prepoved dela ob nedeljah in zapiranje trgovin ob nedeljah. To bo prineslo grozljivo škodo državi Sloveniji, kajti ne samo, da ne bo pritekal denar v državno blagajno, ljudje bodo nezaposleni, veliko jih bo izgubilo svoje delo. Poleg tega pa je treba vedeti, da trgovke z veseljem delajo ob nedeljah, ker zaslužijo več.   Neumno se mi zdi, ko sindikati govorijo, da je treba prepovedati delo ob nedeljah. Zakaj pa sindikati ne uredijo tega,, kadar gre za kršitve delovnega razmerja? Zakaj so sindikati takrat tiho in jim je vseeno? Sprašujem se, zakaj sindikati ne uredijo boljšega plačila za delavke v trgovini? Zakaj? Ker jim je vseeno. Oni imajo polne riti, dobivajo veliko plačo, fučka pa se jim za ljudi in za državo. To so naši sindikati.   V državi smo se odločili za svobodno odločitev o delu in po ustavi je gospodarska pobuda svobodna. Mislim, da je najbolj prav, da se pusti trgovcem in naj se sami odločijo, kdo bo imel odprto, kdo bo imel zaprto. Ideja je bila tudi, da bi imeli izjemo, da če ne drugače, naj pa lastnik trgovine dela v nedeljo v trgovini. Ja, kaj pa je tukaj razlika? Trgovina bo odprta. Sedaj ne bo smel delavec zaslužiti, ampak bo moral lastnik delati. Pa kateri kreten se je to spomnil?   Govori se, da je že referendum leta 2004 določil, da morajo biti trgovine zaprte. Na tem referendumu je sodelovalo manj kot 28 % volivcev, tako da po naših razmerah referendum sploh ne bi bil veljaven. Od tega jih je bilo približno 14 %, torej malo več kot polovica je bilo za, kar pomeni 14 % volivcev v Republiki Sloveniji je bilo za zaprtje trgovin. In sedaj hočete vsiliti to celemu narodu.   Vedeti je treba, da ogromno ljudi nima v nedeljo kam iti in gredo z veseljem na izlet v trgovski center, se usedejo, pijejo kavo, klepetajo, gledajo. A tudi to jim boste vzeli? Potem pa naj Levica naredi v nedeljo delovne akcije, naj razdeli krampe in lopate pa naj gredo okrog delat, da ne bodo trpeli v trgovinah. Ali pa če hoče Nova Slovenija, da bodo ljudje v nedeljo šli samo v cerkev. Naj gredo v cerkev, potem pa naj gredo še trgovski center. Kaj pa je to slabega? Zakaj je treba to uničiti in zakaj je treba ljudem dopovedovati, da ne smejo delati? Ne, ne boš delal, ker smo mi rekli, da ne boš delal! Pa to je Severna Koreja. To je Severna Koreja. Pa tako trobite o neki svobodi, svobodni izbiri, pa o tem, da smemo kaj narediti po svoje. Ne, to bomo prepovedali.   Mislim, da vsakdo, ki bo glasoval za ta zakon, glasuje za uničevanje svoje države. Nekaterim je vseeno, ker mislijo, da bodo boljševiki prevzeli vse skupaj in da bo svetovni komunistični razred prevladal, kot smo enkrat slišali tam čez z one strani.   In kaj se bo zgodilo potem? Sedaj bodo prepovedali, da bodo odprte trgovine. Naslednja runda –prepovedali bodo, da bodo gostinski obrati odprti. Fino. In kaj se bo zgodilo? Naš narod ni bedast, tako kot so nekateri tu notri v parlamentu, ampak si bo našel luknje. Vedno več bo dela na črno, vedno več bo šverca in vedno več bo izogibanja vsemu tistemu, kar je z normalnimi zakoni določeno. Pa še ena stvar. Vsi tisti, recimo iz Hrvaške, ogromno ljudi hodi v nakupovalne centre v Slovenijo v nedeljo, ker druge dneve imajo službe, zato v nedeljo pridejo v nakupovalni center pa imajo še malo izleta po Sloveniji. Od tega ima država korist. Ampak tudi tega ne boste več dovolili. Ja, kaj se bo zgodilo? Slovenci bodo hodili na nakupovanja na Madžarsko, v Avstrijo, na Hrvaško, v Italijo. Fino! Potem pa trobite tukaj, da je hudo, ker nimamo denarja v državni blagajni. Jaz to jemljem kot diverzijo, kot diverzijo, ki jo izvajajo tisti, ki predlagajo ta zakon. In to diverzijo boste potrdili tisti, ki boste glasovali za ta zakon. Potem pa sebi pripišite v jeseni, kaj se bo zgodilo in kaj se bo dogajalo tam okoli novega leta. Pa glede na to, da je prepovedano, da so trgovine odprte za državne praznike, bodo vsi božični nakupi skrajšani za eno tretjino. Ja, fino! Italija bo odprta na široko, Avstrija, Madžarska, vsi. Mi bomo pa zaprti. Ne bomo smeli v trgovino. Pa tukajle, madona, ali ne razumete? Saj je težko razumeti, pametnemu človeku je težko razumeti takšen zakon. Razen da je evidentno, da hočete rušiti državo, da hočete rušiti gospodarski sistem v državi in da nočete dovoliti, da bi tiste delavke, ki delajo ob nedeljah, dobile več denarja. Že sedaj so bolje plačane in z veseljem delajo in se prerivajo, katera bo delala v nedeljo. O tem seveda sindikati ali ne vedo, mislim pa, da lažejo. Ne, vi boste prepovedali in potem – kaj bo? Te ženske bodo doma in še manj denarja bodo imele. In kaj bo delala v nedeljo? Verjetno bo šla nekam v gozd, pa bo na neki jasi začela kopati in saditi solato pa peteršilj, da bo lahko imela svojo solato, ker je ne bo mogla kupiti, ker ne bo mogla zaslužiti. To je vam cilj. To seveda ne gre v škodo tistih biciklistov, ki krožijo ob petkih tukaj okoli parlamenta. Tisti imajo polne riti, ki so si jih nagrabili in nakradli. Ne vsi, nekaj je tudi zavedenih, nekaj je butastih, nekaj je pa tudi takih, ki sami ne vedo, kaj delajo tam …
Kolega Jelinčič, no, no, prosim.
Ampak mnogi so pa tisti, ki hočejo rušiti to državo. Eden od korakov rušenja te države je tudi ta zakon. V tem zakonu poskušate potihoma, korak za korakom pripeljati do razpada vsega skupaj. In to tisti, ki niti ne vedo, kaj je bilo leta 1991, ali pa se jim fučka, kaj je bilo leta 1991, ali pa so bili mogoče celo proti temu, kar je bilo leta 1991. Prekleto žalostno je. Ko se govori o izjemah – kje so pa tukaj enaki vatli za vse? Ja, tega ni. Ampak to ni važno. Izgleda, da za nekatere to ni važno.   Skratka, jaz ne vem, no … Nekateri ne razumejo, nekateri nočejo razumeti, nekaterim se fučka, nekaterim pa to paše, da uničujejo to državo. To je tudi moja država. To je edina moja država in edina moja domovina. Pri nas bomo glasovali proti temu. Vi, ki boste pa za, si pa zapišite, kaj bodo ljudje o vas mislili čez pol leta ali pa čez eno leto. Upam, da ne bodo pozabili tega. Še enkrat, mi smo absolutno proti temu zakonu.
Hvala lepa.  Besedo ima mag. Dušan Verbič.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Vsem skupaj prav lep pozdrav!  Nekako ne v istem pristopu ali kontekstu, kot je moj spoštovani predhodnik imel razpravo, se bom tudi sam dotaknil, vendar z nekoliko drugega zornega kota. Za uvod, čeprav smo že s strani prvega razpravljavca slišali, si dovolim še enkrat tudi sam prebrati 74. člen Ustave, kajti dejstvo je, da si poslanci nekoliko vsak po svoje razlagajo to ustavno določbo. Prvi odstavek pravi »gospodarska pobuda je svobodna«. In tretji odstavek pravi »prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco«. To pomeni, če izhajam iz tega 74. člena Ustave, da je svobodna gospodarska pobuda ustavna vrednota, ki ima zelo veliko težo in kot takšna zahteva ustrezno ustavno pravno varstvo. Pomeni pa enega izmed temeljev ustavne opredelitve gospodarskega sistema, ki temelji na svobodni gospodarski pobudi oziroma svobodnemu podjetništvu. Svobodna gospodarska pobuda ter svobodna in poštena konkurenca sta temelja vsakega naravnega gospodarskega sistema. Menim, da se tega moramo zavedati vsi poslanci in poslanke Državnega zbora, še posebno pa predlagatelji tega zakona ob današnji razpravi Zakona o trgovini. V tem kontekstu je še naslednje zelo pomembno; svobodna gospodarska pobuda pomeni tudi pravico vodenja gospodarskega subjekta, v tem primeru trgovinske dejavnosti, v skladu z ekonomskimi načeli. In kaj to pomeni? Prav gotovo menim in sklepam, da se vsi tukaj prisotni tega močno zavedajo. Morebitna prepoved opravljanja gospodarskih dejavnosti velikih ali srednjih trgovcev pomeni poseg v svobodno gospodarsko pobudo, spoštovani predlagatelji. Zelo vprašljiv je predlog predlagateljev, da bi zakonodajalec opravljanje določene gospodarske dejavnosti organizacijskim ali gospodarskim subjektom, v tem primeru trgovinam, omogočil le določenim pravno-organizacijskim subjektom, da bi v tem primeru poslovali zgolj mali trgovci ali družinske trgovine z življenjskimi potrebščinami ali pa trgovine s spominki v turističnih krajih. Osebno sem trdno na stališču, da je popolno odprtje vseh trgovin ali storitvene dejavnosti tisto, kar je izključno njihova pravica, in je tudi prav, da je to prepuščeno njihovi lastni poslovni presoji in vseh tistih, ki vidijo, da je to priložnost za zaslužek njihovih dejavnosti. Zakaj z zakonom o trgovini onemogočiti delo in zaslužek vsem, ki to želijo in je to njihova eksistenčna oziroma sploh gospodarska dejavnost? Tukaj se moramo soočiti tudi z naslednjim, premalokrat povedanim. Večina trgovcev priznava, da imajo običajno ob nedeljah večji promet in prihodek kot v kateremkoli drugem dnevu v tednu. Ko je beseda o trgovinah in trgovski dejavnosti ter predlogu Poslanske skupine Levice, da se trgovine ob nedeljah zaprejo, razen nekaterih izjem, se je treba vprašati naslednje: zakaj se v trgovinski dejavnosti dopušča različna obravnava odprtja trgovin, in drugo, ki je zelo pomembno, razlikovanje med velikimi, srednjimi in malimi trgovci? S tem v zvezi se takoj navezujem tudi na 14. člen Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje zelo jasno – enakost pred zakonom. Tega povezujem tudi uvodoma navedenim 74. členom Ustave. Še enkrat bom ponovil tretji odstavek: »Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.« In če nadaljujem, trgovina je uvrščena in spada pod storitveno dejavnost. Menim, da se tukaj ne razhajamo ali nimamo različnega pogleda na to razvrstitev. Zakaj za hotelske, gostinske in podobne storitve glede zaposlenih s strani predlagatelja Zakona o trgovini v tem pogledu ni enakega pristopa, kar se tiče delavskih pravic do urejanja delovnega časa in dneva nedela v nedeljo. Vsi so storitvena dejavnost in zaposleni so nosilci ne samo ustvarjanja dobička, temveč tudi njihovega preživetja kot tudi razvoja, seveda z nudenjem njihovih delavskih individualnih storitev. Zato je moje vprašanje: zakaj predlagatelji delate razliko med zaposlenimi znotraj storitvene dejavnosti? Sem na stališču, da v storitveni dejavnosti zadeve, vezane na odpiralni čas, bi morale v prvi vrsti v celoti biti prepuščene na eni strani lastnikom kot delodajalcem in na drugi strani v imenu zaposlenih prek pristojnih sindikalnih združenj in ti bi skupno v okviru Ekonomsko-socialnega sveta in dogovora na nivoju splošne kolektivne pogodbe in tudi panožne kolektivne pogodbe medsebojno dorekli in se dogovorili o obratovalnem času kot tudi o vseh pravicah in dolžnostih zaposlenih. Ne pa, da se v storitveni dejavnosti skozi politični interes političnih strank z zakonom omejuje v tem primeru različne trgovce s pretvezo pravice zaposlenih. Ali se s sprejetjem tega zakona posledično ne bo zmanjšala potreba po zaposlovanju v trgovski ali trgovinski dejavnosti, da ne bom govoril zmanjšanju njihovega prihodka? Če bi se v nadaljevanju to izkazalo, pa predlagatelji tega zakona, sem trdno na stališču, morate sprejeti dejstvo, kar se tiče morebitnega zmanjšanja. V tem kontekstu, ko sem že nekajkrat omenil ustavo, je treba pogledati tudi 66. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o varstvu dela. Konkretno, država ustvarja možnost za zaposlovanje in za delo.   Predlagatelji sprememb Zakona o trgovini in vsi tisti, ki podpirate to spremembo, se morate zavedati in sprejeti nase odgovornost, če se bi ob uveljavitvi tega zakona zgodilo, da bodo veliki, srednji trgovci, ki so raznovrstni glede na dejavnost, začeli postopoma odpuščati svoje zaposlene, in to ne zaradi zaprtja dela v nedeljo, temveč zaradi upada ali, bolje povedano, zmanjšanja prodaje blaga in storitev v svojih trgovinah ali trgovskih centrih, kar bi bila posledica zakonske omejitve že nekajkrat citiranega 74. člena Ustave »svobodna gospodarska pobuda«. Predlagatelj Poslanska skupina Levica vseskozi zagovarja stališče glede socialne varnosti delavcev, in to vseh. Še posebno tudi socialnih transferjev. Ampak istočasno s takim predlogom Zakona o trgovini ravno socialno varnost, pravice delavcev negirate. Kajti to potencialno s tem zakonom pomeni zmanjšanje delovnih mest in večjo brezposelnost. Osebno menim ravno obratno.   Če počasi zaključim. Politika naj ne posega z zakonom, ki morda kar realno zmanjšuje možnost zaposlitve v trgovski dejavnosti. In še enkrat poudarjam, istočasno se s tem zakonom omogoča na trgu blaga in storitev tudi nelojalna konkurenca. Samo še beseda, podlaga temu zakonu je referendum iz leta 2003. Veste, danes smo 2020. V 17 letih sem trdno na stališču, da se je na prostem trgu blaga in storitev kot tudi na trgu dela bistveno spremenilo. Omenim samo še mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je podobno zapisala v svojem stališču. Naj preberem samo en delček, kaj so zapisali. Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da ureditev, ki jo predlaga Poslanska skupina Levica, je strožja od zastavljenega vprašanja iz leta 2003.   Na podlagi navedenega ne morem podpreti tega predloga zakona. Hvala lepa.
Hvala.   Besedo ima predlagatelj.
Hvala za besedo in lepo pozdrav!  Pričakovano imajo nasprotniki tega zakona polna usta svobode. Svoboda pravijo, svobodna gospodarska pobuda, ustavna določba. Glejte, delo ob nedeljah v trgovinah ni svobodno. Delavci se ne odločajo, da bodo delali ob nedeljah, ampak so v to prisiljeni. Tudi ko delo odklonijo pa se zgodi kakšna bolnišniška zaradi izgorelosti, izčrpanosti, poškodbe in tako naprej, jih kličejo in morajo na delo priti. In tukaj jaz sprašujem enako kot delavke in delavci, ki so včeraj množično pošiljali svoja pisma, svoja sporočila na Odbor za gospodarstvo, ki je ta zakon obravnaval, ali ste tisti, ki danes govorite o svobodi dela ob nedeljah, kdaj sami delali ob nedeljah, pa ne po lastni volji, ali ste bili kdaj primorani delati ob nedeljah. To je vprašanje.  Pa vam bom zdaj prebral, kakšno svobodo ta vaša svoboda, ki jo zagovarjate, prinaša delavkam in delavcem. Prva delavka je napisala tako: »Ko delaš v nedeljo, nimaš od tega dne čisto nič. Zgodaj zjutraj greš, potem delaš kot norec celo službo, končaš ob 15.45. Do doma imam eno uro. Domov pridem ob 17. uri, seveda noro utrujena in se lahko samo uležem, ker za nič drugega nisem. In v ponedeljek jovo na novo, niti spočiti se ne morem od napornega tedna, kaj šele od vikenda.« Svoboda prvič. Druga delavka. »Vsakih 14 dni me je doletelo tudi delo ob nedeljah. Kaj to pomeni zame in za mojo družino? Po navadi delam že v soboto zjutraj, niti se ne spočijem, tudi če sem dela prosta, nisem sproščena, saj ne morem iti nikamor. Najhuje pa mi je to, da moj najstarejši sin prihaja s faksa ob petkih zvečer, niti ne morem v miru oprati in posušiti cunj, kaj šele se usesti ali se z njim pogovoriti. Ob nedeljah mi je pa itak pokalo srce, ker je odšel na univerzo, še preden sem jaz sploh prišla nazaj.« Tretja. »Me zanima, kdo od teh, ki zagovarjajo, je delal tudi vikende. Nihče. Jaz vam lahko povem, da sem pri nas delala 13 dni skupaj in potem bila dva dni prosta. Jaz osebno sem po 13 dnevih že tako utrujena, da si komaj kaj naredim po stanovanju in potem ležem, niti za kakšen izlet nisem sposobna. Da ne govorim o praznikih, ko tako ne dobiš niti dneva prostega.« Četrta. »Nedeljsko delo ne prinaša za trgovca nič dobrega. Prinaša stres in nejevoljo, ker te psihično ljudje in delodajalec uničijo. Ponujaj, svetuj, prodajaj, a stranke se sprehajamo in govorijo: »Hvala, samo gledam.« Glede družin. Od vedno je bila nedelja dela prost dan in dan za druženje. Prav pa je tudi, da bi se prenašalo naprej, da bi se naši potomci zavedali, da je družina in da se na družino lahko zanesejo, nedelja pa je samo nepotreben blišč v trgovini.« Peta. »Ob nedeljah je stresno in psihično utrujajoče tako s strani kupcev kot s strani delodajalca. Delodajalec zahteva, da čim več prodaš, če stranka samo gleda in nič ne kupi, tudi če ne prodaš nič. Seveda delavec je strošek in potrebno je plačati. Družina ali denar. Družina in prosti čas sta vredna več kot denar in zdravje, ki začne trgovce psihično načenjati na delovnem mestu. Žalostno je res, da je urna postavka plačana 6,05 evra bruto.« In še zadnja. »Ko sem pred več kot 30 leti začela delati v trgovini, nedelje niso bile delovne. Delovni teden je hitreje minil v pričakovanju proste nedelje, ko smo lahko uživali z družino. Imeli smo piknike, se odpeljali na morje ali nekam v naravo ali pa se družili doma. Vsako nedeljo smo bili skupaj. Tudi v službi smo se imeli krasno in vse je bilo v dobrem razpoloženju. Potem so uvedli nedelje. Delali smo dan za dnem, brez zaključka. Ja, dobili smo en dan frej v tednu, ampak kaj, takrat so otroci v šoli ali v vrtcu, mož pa v službi. Jaz pa sem sama doma tisti dan pospravljala, kuhala, delala več kot ponavadi in seveda je tudi ta dan minil brez počitka.« To je svoboda, ki ste jo vi in kapital prinesli s to deregulacijo delavkam in delavcem. Ne morejo si več privoščiti dela prostega, ne morejo več preživljati časa s svojimi družinami, nimajo časa za prijatelje, pogosto nimajo časa niti zase. Delajo po 13 dni zlagoma in tisti dan v tednu, ko so frej, pa so vsi ostali v šoli ali pa službi, delajo doma. To je svoboda, ki jo vi tukaj propagirate. To je svoboda, katere imate polna usta. Toliko mogoče, da razjasnimo o tej svobodi. Drugo. Prej smo celo poslušali, da tisti, ki predlagamo zaprtje trgovin ob nedeljah, uničujemo Slovenijo. Glejte, Slovenija smo ljudje. In ljudje, ki delajo ob nedeljah v trgovinah, včeraj ste jih lahko poslušali, izgorevajo, nimajo časa zase, trpijo poškodbe pri delu, se upokojujejo invalidsko pri 45 letih zaradi izčrpanosti in poškodb. Ta država so ljudje, in to državo uničujete tisti, ki uničujete ljudi v tej državi. Nedeljsko delo je definitivno med prvimi uničevalci ljudi na spisku, zato je skrajni čas, da s tem prekinemo. Kot vam je prej povedal poslanec Polnar, to nedeljsko delo ni nobena normalnost. Včeraj je sam sekretar z ministrstva rekel, da enajst držav v Evropi regulira nedeljsko delo z zelo jasnim razlogom. Kapitalizem, če je nebrzdan in nereguliran, je družbi in ljudem škodljiv. Zato mora biti brzdan in reguliran. Kako smo mi prišli do tega, vam je povedal Polnar. Pred krizo so se veliki trgovci na veliko zadolževali, gradili velecentre, tekmovali, kdo bo imel več bleščečih velecentrov po Sloveniji. Ko je udarila kriza in je usahnil dotok poceni kreditov, pa so se znašli v dolgovih in imeli so dve možnosti. Možnost A – zapreti nedonosne trgovine, se umaknit iz tistih investicij, ki so nasedle. Možnost B – notranje prestrukturiranje, kar pomeni zniževanje plač, raztegovanje delovnikov, uvajanje prekarnega dela, izžemanje ljudi kot limon, kot bi rekel Franc Trček. Seveda se niso odločili za tisto prvo, umik iz nedonosnih investicij, ampak so se odločili za drugo, za izžemanje ljudi. Zdaj smo že več kot desetletje v tem ciklu, ko velik kapital zaradi dolgov, ki si jih je sam nakopali s svojim pohlepom, uničuje in tepta ljudi. Mi pa smo danes pred izbiro, na katero stran se bomo postavili, ali se bomo postavili na stran velekapitala, ali se bomo postavili na stran tistih, ki so jim celo nedelje kot dela prosti dnevi v požrešnosti njihovih lastnikov bili odvzeti. In prosim lepo, da ne slišim več danes v tej sobi, da kdo od delavk in delavcev dela ob nedeljah prostovoljno. Lepo vas prosim!    PREDSEDNIK IGOR ZORČIČ: Hvala.  Vidim, da je še interes po razpravi. Prožim listo. Prijave potekajo.   Prvi ima besedo mag. Dejan Židan.
Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospod državni sekretar, lepo pozdravljeni!  Jaz vam želim povedati samo nekaj razlogov, zakaj bi danes morali ta zakon, ki je pred nami, soglasno podpreti. Prvič, tudi sama kriza, zdravstvena kriza, covidkriza je pokazala to, kar smo vsi čutili. Živimo v preveč potrošniškem svetu. Potrošništvo, kakor da je bog, posledično izkoriščevanja človeka, kakor da je dovoljeno. Sama kriza je prinesla vsaj spoznanje, da več časa za dom, več časa za družino, za prijatelje pa tudi za naravo lahko v resnici pomembno izboljša kvaliteto življenja.   Kot drugo, še vedno ugotavljamo podobno, kakor so ugotavljali leta 2008 ob tej veliki svetovni, finančni, gospodarski in kasneje družbeni krizi. In to je, da kapital in ljudje nismo več enakovredni. Jaz bi si res želel, ampak stanje ni takšno, da bi vsi delavke in delavci bili člani sindikalnih gibanj. Takrat bi bila moč nekoliko bolj uravnotežena, vendar v realnem življenju je drugače. In takrat je naloga politike, da zaščiti ljudi. Ta zakon, ki je danes pred nami, spoštovane kolegice in kolegi, je eden redkih zakonov. Sam bi si želel, da bi bilo tovrstnih zakonov, ki na prvo mesto dajejo človeka, več. In tudi to je razlog, da apeliram na vas, da ta zakon podprete. Zavedam pa se, to mislim, da je tudi državni sekretar danes že omenjal, da ta zakon ne rešuje vseh področij. Vendar če bomo sprejeli argument, počakajmo na sistemske rešitve, je to v politiki končni argument, da se nič ne naredi. Zato je danes potrebno ta zakon sprejeti. Vendar ne samo to. Potrebno je prisluhniti tistim, ki govorijo, da je sedaj, če kdaj, je sedaj čas, da se razmisli o šesturnem delovniku, da je sedaj čas, da se razmisli o štiridnevnem tedenskem delavniku, kar na nek način prosi avtomobilska industrija, ki je v krizi. Pa še marsikaj drugega, spoštovane in spoštovani, bi lahko naredili za ljudi, pa moramo narediti. Hkrati pa bi vam rad zelo odločno povedal, obsojam, ampak res obsojam vse tiste pritiske na zaposlene, češ, če ne boste ravnali tako, kakor želijo velike trgovine, bomo pa odpuščali. To je zame nedovoljeni pritisk na ljudi. Ob tem da se zavedamo, da trgovk in trgovcev primanjkuje. In sedaj, spoštovane in spoštovani, preko nekaterih predstavnikov v tem parlamentu grozijo,« če ne boste pridni, če ne bo vedno v prednosti interes velekapitala, se bomo pa maščevali«.  To je dodaten argument, spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, da danes vsi pritisnete na gumb, da se ta zakon podpre. Hvala.
Hvala lepa.   Naslednji ima besedo kolega Aljaž Kovačič.
Hvala za besedo predsednik. Predstavniki Vlade, kolegice in kolegi!   Veliko je bilo že povedanega na samem odboru. Načeloma se niti nisem mislil oglasiti, ker sem mislil, da bo vseeno zakon šel skozi brez nekih amandmajev in brez nekih širokih razprav. Omenjeno je bilo, da je bil ta referendum že leta 2003 in da zdaj živimo v nekih drugih časih. Jaz bi zgodbo nekoliko obrnil. Kako žalostno je, da je nekaj, kar je bilo na referendumu pred 17 leti izglasovano, šele 17 let kasneje pa o tem odločamo. Tu se lahko vprašamo, kaj so vse tiste stranke, ki so bile od leta 2003 v parlamentu in so vodile različne vlade, zakaj dejansko te volje ljudstva niso uresničile. Kar je mene nekako zabolelo, je bilo najbolj to, da nekdo lahko reče, da delavec rad dela v nedeljo. Bi si želel, da ta pripelje potem tega človeka mogoče v parlament ali kam drugam in da res ti delavci povedo, da radi delajo. Dejstvo je, ko ti podpišeš pogodbo, sprejmeš to, da boš tudi v nedeljo delal, in potem delaš. Ne vem, če je delodajalec kdaj v življenju ponudil delavcu v svoji pogodbi možnost aneksa, da mu v nedeljo ni treba delati. Če bi mu to na začetku ponudil, bi nekdo lahko rekel, da ta pa hoče delati v nedeljo, ker je rekel:« V pogodbo mi zapišite, da hočem delati v nedeljo.« Govoriti o nekih odpuščanjih … Kaj bo, ne vemo. Dejstvo je, da ta zakon, če bo danes sprejet, kar upam, da bo, da bodo potem ti veletrgovci to izkoriščali in zaradi drugih razlogov, ko bodo delavce odpuščali, bodo imeli nek dober argument, da bodo rekli, da odpuščajo zaradi tega, ker so v nedeljo trgovine zaprte. Zdaj pa lahko obrnemo zgodbo. Če danes ta zakon zavrnemo, ali tisti, ki nasprotujete temu zakonu, lahko danes jamčite, da če bomo ta zakon zavrnili, od danes naprej veletrgovci ne bodo odpustili niti enega delavca. Če to lahko zatrdite, potem res mogoče probno zrušimo ta zakon za pol leta in bomo videli, če bodo veletrgovci naslednjega pol leta odpustili kakšnega delavca. Tako da zdaj govoriti koliko, zakaj, je nekoliko prehitro.   Zanimivo je, da ko zaključimo delovni teden, vsi radi rečemo lep vikend. Tudi tukaj v Državnem zboru. Ta lep vikend si najverjetneje nihče ne zamišlja, če tukaj nekemu kolegu rečeš lep vikend, potem pa on v nedeljo dela. Že neka navada naših ljudi je, ko nekomu zaželiš lep vikend, mu najverjetneje ne zaželiš lepega vikenda v službi. Tudi tukaj vidimo, kam smo prišli.   Dejstvo je, da smo ljudje navajeni, čeprav sam osebno sovražim trgovine, niti v njih ne hodim, ne v ponedeljek, ne v torek, ne v sredo, ne v četrtek, ne v petek, zato imam, hvala bogu, doma partnerko oziroma nakupujeva preko spleta, ampak vsi pa ne kupujejo preko spleta in morajo iti v trgovino. Je pa dejstvo, da tudi v nedeljo, sicer redko, gremo v trgovski center, ampak ne zato, da bi šli v trgovino, ampak da si naredimo izlet. Zdaj si bodo ljudje te izlete naredili na neke bolj pametne lokacije, če lahko tako rečem. Dejstvo je, da trenutno zaradi krize sicer trgovine v nedeljo niso zaprte. Nikjer še nisem videl nobenega človeka, da bi se izpostavljal, kako ne more preživeti, ker so zdaj v nedeljo trgovine zaprte, da je lačen, da nima krompirja oziroma česarkoli, da bi si lahko skuhal kosilo. Tako vidimo, da dejansko zadeve v praksi lahko funkcionirajo.   Na koncu bom mogoče nekoliko izzivalen, ampak te zadeve ne jemljite kot žaljive. Govorite o svobodi ekonomije, kako morajo vedno delati. Ko imamo mi v Sloveniji praznike in dela proste dneve, smo doma na primer tudi za velikonočni ponedeljek, za Marijino vnebovzetje, za dan spomina na mrtve, za božič, potemtakem bi tudi te trgovine morale tedaj biti zaprte, kajti sam recimo nimam nič z velikonočnim ponedeljkom, pa sem recimo doma. Pa bi mogoče tisti ponedeljek šel v trgovino, pa pač ne morem. Se pravi, ti borci za to prosto ekonomijo bi se potem tudi za tiste dneve, ki nimajo načeloma z državo nič, morali boriti, da so tudi tiste dneve trgovine odprte. Ampak da me ne boste narobe razumeli, razumljivo je, da so tudi te dni zaprte.   Zakon bom seveda podprl, da bodo tudi v nedeljo trgovine zaprte. Me pa žalosti, da bomo po 17 letih sploh glasovali o tem.
Hvala.   Besedo ima kolegica Tina Heferle.
Hvala, predsednik za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj!   Mene veseli, da danes poteka ta razprava. Pozorno poslušam vse razpravljavce, tudi gospoda Verbiča, ki se je v svoji razpravi zelo velikokrat skliceval na ustavo, pa bi morda bilo fino, če bi se kolegi iz SMC sklicevali na ustavo tudi, ko smo sprejemali prvi korona paket ali pa četrtega pa tako naprej. Ampak pustimo podrobnosti.   Kolega je govoril o nelojalni konkurenci in o svobodni gospodarski pobudi. Po mojem mnenju ta njihov amandma, ki so ga danes vložili, ne naslavlja oziroma ne govori o tem, kar je on ves čas v svoji razpravi izpostavljal, pač pa po mojem mnenju amandma SMC ustvarja neko možnost za diskriminatorno obravnavo naših državljanov oziroma delavk in delavcev. Kot rečeno, ureja nek poseben status dijakov, študentov in pa upokojencev, poseben status naproti zaposlenim, in jih postavlja v nek privilegiran položaj. Prej je kolega Pavlič že lepo povedal na plastičnem primeru, ko nekdo, ki ima status študenta, bo lahko delal po njihovem mnenju, nekdo istih let, istega socialnega standarda, pa ni študent, ampak je brezposeln, pa ne bo smel delati ob nedeljah. Tako da tukaj njihov amandma izpostavlja neko pravno podlago, ki sicer obstoji v pravnem redu, ki ureja trg delovnih razmerij, ampak ta pravna podlaga ustvarja neko neenakost pred zakonom, in to vsekakor ni dobro, zato jaz tega amandmaja ne podpiram, ker je neke vrste arbitraren predlog. Niti v obrazložitvi tega amandmaja jaz ne zasledim nekih utemeljenih razlogov, da bi prav ti dve družbeni skupini, torej študente, dijake in pa na drugi strani upokojence obravnavali drugače. Ta arbitrarnost seveda je problem. Nanjo je opozorilo že Ustavno sodišče v tisti odločbi iz leta 2005, ko je odločalo o podobnem vprašanju, kot ga danes obravnavamo. Se pravi, da arbitrarnost vsekakor ni na mestu, da se sploh kakorkoli glede nje pogovarjamo oziroma da tak amandma morebiti sploh podpremo, ker ne pije vode. Tudi po prvotnem predlogu, ki je bil včeraj potrjen na Odboru za gospodarstvo, bi lahko ti dve družbeni skupini, ki jih sicer SMC zdaj posebej izpostavlja, prav tako lahko delali ob nedeljah. Slišali smo primer, ko bi lastnik trgovine podelil prokuro upokojencu ali pa študentu oziroma dijaku pa bi prav tako lahko normalno delali v skladu s to zakonsko dikcijo, kot jo imamo prvotno na mizi. In v tem primeru se ne bi preferirala nobena družbena skupina in se ne bi ustvarjala neka neenakost med prebivalci oziroma zaposlenimi ali pa nezaposlenimi. Neka splošna pravna podlaga iz prvotnega predloga zakona je tista, ki v bistvu zasleduje namen, ki ga je Ustavno sodišče v svoji odločbi leta 2005 izpostavilo.   Slišali smo tudi zelo veliko besed na temo socialnega dialoga, češ, da bi se morala ta tema obravnavati v socialnem dialogu in da ni primeren zakonski način, da se posega v svobodno gospodarsko pobudo na tak način, kot se. Časa za socialen dialog je bilo dovolj, delodajalci in trgovci, trgovinski delavci ga pač niso uspeli zaključiti in po mojem mnenju zdaj svobodna gospodarska pobuda v luči, kot je zdaj ta zakon zastavljen, ni pretirano omejena. Ker moramo vedeti, da tudi v skladu z ustavo in potem v skladu z zakoni lahko svobodno gospodarsko pobudo omejujemo, če je za to upravičena javna korist. Zaščita pravic delavcev do počitka je po mojem mnenju takšna javna korist. Dan, ki je določen po tradiciji za počitek, to je pri nas nedelja, upravičuje to, da zakonodajalec na to družbeno področje pač poseže z zakonom. Po mojem mnenju je tak način urejanja popolnoma primeren. Ta javna korist je pomembna in še toliko bolj pomembna, če se spomnimo izida referenduma, ko je javnost izrazila svojo voljo, da so trgovine ob nedeljah zaprte. Javna korist se izraža tudi s tem, če smo včeraj pozorno spremljali Odbor za gospodarstvo, kjer so nastopili tako predstavniki delavcev kot tudi posamezne delavke v trgovini in so zelo jasno, čustveno povedale svoje mnenje, predstavile svoja stališča. In če to ni dovoljšna javna korist, potem ne vem, kaj je. Glede na to, da moramo vedeti, da potrošnik zato, ker bodo trgovine ob nedeljah zaprte, ne bo v ničemer prikrajšan. Veliko študij, ekonomskih študij je na temo razpoložljivega dohodka, ki ga ima posamezen človek in ki ga uporabi za to, da si nakupi življenjske potrebščine. Dejstvo, da bi bile trgovine ob nedeljah, se pravi en dan v tednu, zaprte, ne spremeni tega razpoložljivega dohodka oziroma potrošnik zato ne bo nič manj trošil, ampak bo svoje ravnanje prilagodil in potrošil tisti denar, ki ga je že tako ali tako nameraval potrošiti za življenjske potrebščine, v tistih šestih razpoložljivih dneh. Tako da tu je odveč skrb, da bi prišlo zaradi zaprtja trgovin ob nedeljah do zmanjšane prodaje in posledično do odpuščanj. Včeraj smo lahko na odboru slišali, da trgovke in trgovci že sedaj, ko imamo praktično trgovine že skoraj štiri mesece zaprte zaradi spremenjenih okoliščin zaradi novega koronavirusa, delajo nadure. Jaz iskreno mislim, da bojazen odpuščanja bi morala biti tu odveč. Je pa res, da bi se to dejstvo lahko izkoristilo, pa upam, da se ne bo.   Amandma seveda ne sledi duhu zakona. Tudi to smo že lahko slišali. Po tem amandmaju, ki je zelo široko zastavljen, bi večina tistih trgovin, ki bi uresničevala pogoj 200 kvadratov, bila odprta, ker bi posamezen trgovec oziroma lastnik trgovine našel tiste študente ali pa upokojence, ki pa bi bili pripravljeni delati ob nedeljah oziroma bi imeli možnost delati ob nedeljah.   Samo še na kratko komentar glede kršitve delovnih pogojev v trgovinski panogi. Teh kršitev je kar nekaj. Ampak naj tu izpostavim, da tukaj ni pristojen sindikat, kot smo lahko slišali v eni izmed razprav, zakaj se pa sindikat ne ukvarja s temi kršitvami. Za to imamo v naši državi delovne inšpektorje, ki morajo skrbeti, da se delovnopravna zakonodaja ne krši. In tukaj bi morala nastopiti država v svoji funkciji in odigrati svojo vlogo. Tudi argument, da se delavke kar prerivajo, katera bo delala ob nedeljah, ja, lepo vas prosim, to lahko reče nekdo, ki ni spremljal včeraj Odbora za gospodarstvo, kjer so delavke, trgovke res čustveno izpovedale svoje stiske, ki jih doživljajo ob tem, ko morajo pač v nedeljo delati. Pa nenazadnje se moram dotakniti tudi diskusije ali razprave gospoda Jelinčiča. Me je zelo presenetila, da prvak Slovenske nacionalne stranke skrbi za, kako bi rekla, skrbi za Hrvate in za njihovo šopingiranje ob nedeljah. Tako kot je on rekel. Jaz mislim, da to pa res ni nek argument, s katerim bi upravičevali, da naše trgovine in trgovski centri ostanejo odprti samo zato, ker pač Hrvatje hodijo k nam ob nedeljah v šoping.   Jaz mislim, da smo kot družba vendarle po vseh teh letih zreli za to, da spremenimo svoje navade. Nenazadnje smo to dokazali tekom tega časa, ko imamo ta koronavirus in so trgovine zaprte. Potrošniki smo se prilagodili na to in mislim, da če sedaj to zakonsko reguliramo, ne bo s tem nič narobe. Še več, javnost, celotna javnost, praktično velik del javnosti to podpira, zato bom tudi jaz to podprla.
Hvala.  Besedo ima kolega Jože Lenart.
Hvala lepa, predsednik, za besedo.  Kolegice in kolegi, pa prosim vas, ne na tak način kot se danes posamezni populistično poskušate v tej razpravi doseči neke cilje. Ker očitno je, da posamezniki ste pod nekim vplivom – ali kapitala, trgovin ali tudi na drugi strani, bom rekel zaposlenih.  Glejte, ves čas, ko poslušam, pa tudi prej, saj ni prvič na dnevnem redu ta problematika zapiranja trgovin ob nedeljah, si delam SWOT analizo. To bi morali poslanci praktično pri vsaki zadevi uporabljati, da glasujemo pošteno, nevtralno. Za kaj gre? V SWOT analizi je treba vse dejavnike, ki so v to vključeni, in v našem primeru so ti dejavniki zaposleni v trgovski dejavnosti, na drugi strani je to kapital, lastniki trgovin in pa tretja skupina smo pa mi potrošniki, tudi tega ne smemo pozabiti, in vse te tri dejavnike moramo imeti v vidu, ko se bomo danes odločali o tem. In kaj govori SWOT analiza? Prednosti na eni strani, to so dejavniki, ki pripomorejo k izboljšanju za vse te tri dejavnike in to so navzkrižni interesi potem. Na drugi strani imamo slabosti, dejavnike, ki omejujejo to rast, to dejavnost. Potem imamo naprej priložnosti, ki jih ni malo za vsakega. Omogočajo in ugodno vplivajo na rast in na razvoj. Četrti dejavnik je potem nasprotni temu, so pa nevarnosti, ki smo jih tudi dolžni upoštevati. Vsak od teh treh dejavnikov, ki sem jih naštel, to se pravi zaposleni, lastniki kapitala ali kapital in pa mi potrošniki, lahko naredi svojo analizo. Seveda na koncu koncev je pa treba postaviti eno skupno sliko.  O vsakem od dejavnikov bi lahko zdajle govoril eno uro, ampak seveda ne bom, da vas ne prestrašim. Poskušajmo strniti v nekaj ključnega. Sam predlog temelji na sprejetju referenduma iz leta 2003 in žal ta volja ljudstva še vedno ni uresničena. To je eno od dejstev, preko katerega ne moremo. Sam predlog izhaja iz uveljavljene prakse, ki jo poznajo v drugih državah, kot so Avstrija, Švica, Nemčija. S strani ministrstva je bilo tudi lepo podano, da tudi Madžarska, Poljska. Ta praksa je pomembna, da vidimo, kakšne napake so se delale in da jih mi ne bi ponavljali. Vsekakor pa ne moremo delati primerjave z neko Ameriko, ker je čisto v nasprotni smeri. Ampak tudi to je prav, da vidimo, kaj so tisti negativni vplivi predvsem na ljudi, na zaposlene, na potrošnike. Gre za osnovne pravice zaposlenih, kar smo slišali včeraj v predstavitvi vseh zaposlenih, sindikatov. Predvsem sem prisluhnil konkretno zaposlenim. Gre za njihovo kvaliteto življenja in življenja njihovih družin v širšem smislu. Gre za kulturo življenja, moč, predvsem pa psihologijo na potrošnika, ki se s takim močnim pritiskom izvaja s strani kapitala. In to seveda vpliva na naše navade. Pri tem zakonu ne gre samo za zaposlene, še enkrat ponavljam, in pa lastnike kapitala. Gre tudi za nas državljanke in državljane, kakšne bodo naše navade, kako bomo živeli. Ali si res želimo, da dela prost dan preživimo v trgovinah, centrih in da trošimo? Ali si želimo mogoče preživeti z družino kako drugače dan na podeželju, v naravi, ob športu, ob ogledu znamenitosti, ob dobri domači lokalni hrani? Vprašajmo se, kaj je za našo kvaliteto življenja boljše. Kot so že kolegi pred mano rekli, če si bomo sedmi dan – pa tudi veste, kaj želim s tem povedati – vzeli za drugačne zadeve, za drugačen način življenja, mislim, da je to tudi potrebno. In tista, ko sem rekel, psihologija, ki jo izvajajo na nas, da trošimo, trošimo, trošimo. In vemo, kam s tem rinemo.   Dajmo nekaj besed reči, kaj se je dogajalo v 90. letih po osamosvojitvi in še tudi na začetku tega tisočletja s prihodom velikih, predvsem tujih trgovskih verig. Tudi tega ne smemo zanemariti, da sta že dve tretjini trgovske mreže trgovinske dejavnosti v rokah tujcev. Pa ne mislim s tem ravno nekaj slabega, ko rečem tujcev, ampak za tem so velike zgodbe. Prišlo je do take koncentracije trgovinske dejavnosti v teh velikih trgovinah v tem obdobju 90. let in v začetku tega tisočletja. In tukaj so potem propadale vse male trgovine, družinske trgovine, ki so jih po osamosvojitvi Slovenije podpirale lokalne skupnosti. Jaz se tako dobro spomnim, v kakšni dobri veri so se trudili župani na lokalnem nivoju, da so se potem lahko posamezniki s tem tudi preživeli – družinska podjetja. S temi velikimi je pa to vse skupaj propadlo. Samo en primer bom dal, ki sem ga tudi reševal. Podjetnik, ki je zelo uspešno prodajal Jatine proizvode, ko sta prišla v Slovenj Gradec Spar, Mercator, je bilo Jati prepovedano, da bi prodajala potem naprej preko privatne dejavnosti tega podjetnika, če hoče Jata prodajati pri njih. To je potem tisto, ko se vprašaš, kam vse skupaj to vodi. Seveda je tudi dobro Vse na enem mestu. Ti centri nam to ponujajo in naj bi bile potem nižje cene za potrošnika. To so pa tiste prednosti, če že govorimo o SWOT analizi, tega se moramo tudi zavedati. Ampak do kod in kako, je pa drugo področje. Če pogledamo analizo kot tako, ki je bila danes tukaj predstavljena, in ko sem vas poslušal, sem si lahko SWOT analizo sestavljal iz tega, kar ste razpravljali in poudarjali, kaj je dobro in kaj ni dobro. Pozoren sem bil predvsem na to, da trgovski centri v Sloveniji napram sosednjim državam Italije, Avstrije in Nemčije ne dosegajo teh primerljivih kriterijev. In tukaj se sprašujem, zakaj pri nas, ali smo mi Slovenci manj vredni, da je manj zaposlenih na prodajno površino? Zakaj so pa pri nas cene prodajnih artiklov višje, kot so recimo v Avstriji, Italiji in Nemčiji? Zakaj, če je pa kupna moč pri nas manjša? Jaz imam informacijo zakaj, tako pod roko, ko se pogovarjajo. Zato, ker je baje Slovenija bolj rizična kot ostale države. A res? A to je potem vzrok, da morajo biti cene višje, da mi pri nižjih plačah moramo celo dražje plačevati? Zato morajo trgovski centri, trgovske verige pri nas dosegati večje dobičke, ker vemo, delovna sila je pri nas dosti dosti cenejša, kot je v teh razvitih evropskih državah, od koder ti lastniki prihajajo in potem je beg kapitala, dobička v te države. Vemo, kako se to dela. Eno so uradno, s transfernimi cenami in s temi postopki pa se lahko marsikaj potem tudi prikrije, če rečem, neuradno.   Kakšne bodo posledice sprejetega zakona, če poskušamo na grobo. Vsekakor bo več obiska v ostalih dneh, predvsem ob petkih in sobotah. To je dejstvo, in to je tudi drugje praksa pokazala. In ne vem, zakaj na veliko govorite, da bo ne vem kaj propadalo in kaj se bo s tem dogajalo. Ne gre za nič drugega, kot da ti veliki, ki so si že zdaj ta veliki delež prodajnega trga pridobili, ga nikakor nočejo izgubljati in ga hočejo še krepiti, čeprav ga imajo že preko 90 % v svojih rokah. V teh dneh bo treba okrepiti število zaposlenih. To se pravi ob petkih in sobotah, ker bo več prometa ob večjem obisku. Torej treba bo prerazporediti zaposlene s sprostitvijo ob nedeljah. Seveda bodo imeli trgovski centri pod črto kakšen procent manj, nekaj moramo priznati, da pa tudi bo manj, ker malo bomo pa mogoče manj trošili, ampak v trgovinah bomo pa ta del, ki si ga bomo tukaj prihranili, mogoče bolj kvalitetno kje drugje porabili – na podeželju, na kmetijah, na kmečkih turizmih, z domačo hrano, z ekološko pridelano hrano, v domačem okolju in kulturo in tako naprej in tako naprej.         Imeli pa bodo trgovski centri zato manj stroškov, kajti delo ob nedeljah so najvišji stroški, in to meni kot finančnemu analitiku v štiridesetih letih ni jasno, zakaj govorijo drugače. Pod črto, kakorkoli potegnem, bi imeli manj stroškov. Zato poudarjam, da trgovcem gre samo za tržni delež, ki ga nočejo izgubiti, ampak ga hočejo še dodatno pridobiti.   Odpuščanja. Ja, vendar zakaj in kako. Poglejmo, kakšna je struktura zaposlenih, ki se je ustvarila v teh letih, koliko je redno zaposlenih, domačih, prek agencij, tujcev, samozaposlenih, študentov in drugih oblik prekarcev, ki delajo danes po trgovinah, koliko je nadur. In prav slednje bo v prvi vrsti vplivalo na zaslužek zaposlenih. In tega, kot smo včeraj poslušali, se zaposleni zavedajo. Seveda če so govorili v imenu večine svojih sodelavk in sodelavcev, bodo vzeli to v zakup za več prostega časa, za družino, za bolj kvalitetno življenje in za več zdravja. To je bilo ničkolikokrat poudarjeno. In jaz to verjamem. Včeraj sem rekel na začetku, da imam občutek, da smo nekje v 18. stoletju, ko se zaposleni v trgovinah borijo za svoje pravice, neke osnovne pravice. Seveda ni tako hudo, ampak iz vsega tega je pa le neko nadaljevanje tega boja za neko normalno življenje, ki ga nekateri imajo, drugi ga pa nimajo. Glejte, če pa bo promet padel zaradi epidemije covida-19, padca BDP, padca kupne moči, potem pa se tako mora trgovinska dejavnost racionalizirati in znižati stroške. In ravno ta ukrep, da rečemo, da sedmi dan potem zmanjšamo in ga prerazporedimo na druge dneve, ker so tako ali tako stroški dela najdražji, je pravzaprav tista možnost, ki se lahko racionalizira. Kakorkoli se danes straši oziroma realno lahko pričakujemo, da bo ta covid kar trajal še verjetno kakšno leto, žal. Na to moramo računati. Boljše, da smo pripravljeni na ta scenarij, kot pa da govorimo vse optimistično, da bo že drugo leto ne vem kakšna rast.  Naj zaključim, gre za postopne prerazporeditve dejavnosti, ki se bo postopoma približevala organiziranosti držav, kot jih poznajo že zdaj v Avstriji, Švici, Nemčiji in teh enajstih državah, ki so to omejitev dela ob nedeljah že uvedle. Tam zaradi tega ker trgovski centri ob nedeljah ne obratujejo, ne propadajo trgovske verige, in tudi s tega razloga ni povečana brezposelnost. Če pa bo kje prišlo, da nekdo že na meji obratuje pa da bo to vplivalo, se bo potem to prerazporedilo, tako kot je povsod na trgu, kjer konkurenca obstaja in nastajajo potem druga delovna mesta, druge dejavnosti in tako naprej. In nenazadnje, dajmo ob nedeljah končno večjo priložnost domačim pridelovalcem ekološke hrane, domači obrti in pa drugih storitev, ki lahko prek tržnic, stojnic in malih prodajaln povečujejo svojo dejavnost in tudi vplivajo na dobrobit turizma. Na koncu koncev ali bomo res samo neke umetne zadeve prodajali, samo na tak način masovno delali, ali bomo tudi predstavljali Slovenijo, kaj je pri nas možno za dobiti, kaj so naše značilnosti, avtohtona hrana in ostali izdelki in storitve, ki jih lahko v Sloveniji ljudje vidijo. Ali nam bodo res samo tujci prek svojih veletrgovin diktirali naše življenje? To se vprašajmo. Glejte, že desetletja govorimo o praksi, pa zelo malo naredimo. Še največ preko razvoja in širjenja domačega turizma, turizma na kmetijah, ki zaradi malih kmetij nujno potrebuje dodatno dejavnost. Koliko govorimo v zadnjih desetih, dvajsetih letih o tem! Kaj pa v praksi naredimo? In to je mogoče tudi tista priložnost, da te nedelje bolje izkoristimo in odpremo prostor tem dejavnostim pa domači dejavnosti. To se pravi, domač človek z domačo pridelavo. Dobički – vse bodo doma ostajalo. In zaradi tega, verjemite mi, veletrgovci ne bodo propadli. Zamislimo se o tem. Poskušal sem nekako na kratko nanizati in poskušajmo danes realno potem pritisniti na gumb, kaj si na koncu koncev želimo.   Jaz ta zakon vsekakor podpiram, ker več prednosti in priložnosti vidim kot pa slabosti in pa nevarnosti za celotno družbo. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Naslednja ima besedo gospa Jerca Korče, pripravi se mag. Branislav Rajić.   Izvolite.
Podpredsednica, najlepša hvala za besedo. Lep pozdrav vsem!   Sem zagovornica socialnega dialoga. Tudi v tem primeru, torej v primeru zaprtja ali nezaprtja trgovin, bi bil idealen scenarij, da pride v socialnem dialogu med partnerji do primernega dogovora. Je pa dejstvo, da ko do tega dogovora ne pride, je pa politika tukaj tista, da na žalost mora presekati enkrat ta gordijski vozel, ki nastaja v pingpongiranju med dvema stranema. Upam, da so taki signali tudi socialnim partnerjem v to smer, da vendarle je primerno, da se v kakšni taki tematiki usedejo za mizo in najdejo dogovor, ki bo ustrezal obema stranema, ker sigurno zakonodajna pot ni najbolj idealna pot. Najbolj idealna pot bi bil dogovor med socialnimi partnerji. Ampak imamo tudi iz preteklosti primer minimalne plače, ko tudi ni prišlo do dogovora, pa je potem politika presekala. Imamo tudi, če je zgodovina učiteljica, pri minimalni plači grožnje z ne vem kakšnim sesutjem gospodarstva, s hudimi odpuščanji, pa se nič od tega ni zgodilo. Vemo, da so ta argument izrabljali predvsem delodajalci. In tukaj pri trgovinah je praktično isto. Argument, ki ga imajo, argument odpuščanj ali pa grožnja z odpuščanji ne stoji na številkah, ker je trgovinski sektor podhranjen, kar se tiče števila zaposlenih, in ker na drugi strani iz leta v leto beleži večje dobičke. Tako da ta argument v osnovi pade na številkah, ne na politični ideologiji, ne na mojem razmišljanju, ne na razmišljanju Levice ali kogarkoli drugega. Pade na številkah.   Drugi argument je manjše potrošnje. S tem argumentom sem se pa sama ukvarjala, kaj se zgodi. Pa sem včeraj govorila z enim človekom z zdravo kmečko pametjo. Jaz sem za razliko verjetno od večine tukaj pritrdila Luki, ki je vprašal, ali je kdo od vas v tej dvorani ob nedeljah delal. Sama sem delala v gostinstvu in sem delala lepo od petka do nedelje brez kakšnih posebnih prostih dni. In najraje se ustavim ravno v tistem lokalu kjer sem sama nekoč delala in povprašam ljudi, da vidim zdravo kmečko pamet in eden od njih mi je zelo lepo rekel, je rekel: »Pa kaj komplicirajo z manjšo potrošnjo, pa ali ne vidimo, da ko je en dan trgovina zaprta, ker je praznik, kako ljudje še več nabavijo in sam sem eden izmed takih. Če je en dan trgovina, če vem, da bo jutri trgovina zaprta, namesto šestorčka kupim cel plato.« Točno to je bil njegov odgovor, in to drži. Tako da o manjši potrošnji govoriti, ne vem, če čisto ta argument najbolje zdrži. Ljudje bodo pač v soboto nakupili več.   Zmago Jelinčič je rekel, da trgovke z veseljem delajo ob nedeljah, ker dobijo več. Ja. Drži. Tudi to je meni ena trgovska rekla, da včasih se celo sama izpostavi, da bi delala v nedeljo, zato da dobi malo več. Ampak to ni problem odprtja trgovin ob nedeljah, to je problem nizkih plač. In o tem bi se morali pogovarjati, zakaj so plače v sektorju, ki dela dobičke, res velike dobičke, tako nizke. To je ključno vprašanje, ne pa, da pustimo trgovine ob nedeljah odprte, da bodo ob plačah ljudje dobili kakšen evro več na račun.   Kar nekaj kolegov, predvsem pa kolegi iz SMC so se sklicevali na ustavo. Lepo. Me veseli, da ste začeli brati ustavo, ker zadnje pol leta vam je to predstavljalo kar velik problem pri omejevanju gibanja, ko so se sprejemali zakoni, pri aplikaciji pri 103., 104. členu, nenazadnje vam je Ustavno sodišče tudi povedalo, kako ste ravnali glede gradbeništva itn. Tako da, pohvalno, da ste začeli brati ustavo. Ampak ustava se ne more brati selektivno takrat, ko nam to samo paše, in brati samo v tistem delu, ko zagovarjamo svobodno gospodarsko pobudo in jo potem interpretiramo tako, kot to nam paše. Ustavo je treba v prvi vrsti po mojem mnenju brati glede varstva človekovih pravic. Tukaj ste pa padli na osnovnem izpitu, in to vam bo, jaz verjamem, v prihodnje večkrat povedalo Ustavno sodišče, pri tem konkretnem zakonodajnem predlogu pa jaz nisem videla kakšnega ustavnega pravnika ali pa Zakonodajno-pravno službo, ki bi raztrgala to zadevo na ustavnem vidiku. Tako da tudi ta argument ne drži in merimo med tema dvema populacijama in tretjo, ki jo vi izpostavljate, in ugotavljamo, da imajo pravico, da se tudi za njih nekdo zavzame in da pove, kakšne posledice bodo imeli ti ukrepi za vse ostale in za družbo v celoti. Kolego Mesca izjemno cenim, zato me je presenetilo to uporabljanje laži, ko pravi, da ima 11 držav Evropske unije regulirano prodajo ob nedeljah. Ni res. V Evropski uniji imajo samo štiri države regulirano prodajo ob nedeljah, to so Avstrija, Nemčija, Belgija in Grčija. Če pogledate, verjetno se ne bo videlo, ampak če pogledate zemljevid Evrope, on je v celoti zelen, ko označuje države, ki nimajo zaprtja ob nedeljah, in samo te štiri države rdeče, te pa so z zaprtjem ob nedeljah. Tako da, moram se odzvati, ko so laži izrečene v smislu argumenta, tega pa pač moramo povoziti. Gospodarstvo je to poskušalo na Madžarskem, poskus je trajal eno leto in je to povozilo gospodarstvo, ker se ni obneslo. Naslednje vprašanje je referendumsko vprašanje, ki ga vedno navajajo, da je bila to referendumska volja ljudstva, da so trgovine zaprte. To je neresnica. Referendumska volja ljudstva je bila, da so trgovine z živili odprte do 10 nedelj na leto, in to je torej referendumska volja ljudstva, ne da je vse zaprto in vedno zaprto. Jasno moramo povedati, kar pač ne drži. Mi imamo situacijo, da bodo, če se pri nas zaprejo te trgovine, naši ljudje hodili na Hrvaško, v Italijo, na Madžarsko, avstrijska dežela Štajerska se tudi pripravlja, da odpre trgovine v tem pasu, ker jim je seveda odlično, časi Debele Berte se bodo ponovno vrnili v Mariboru, Šentilju in na ostalih koncih. Če bi bil ta socialni dialog zaključen, bi mi imeli nekoliko bolj opravljeno z vprašanjem, kako je s pravicami enih, drugih in tretjih. Naša trgovina ima med ostalimi panogami najvišjo stopnjo brezposelnih. Samo v marcu in aprilu 2020 je 3 tisoč ljudi izgubilo službo v trgovini. Če komu ni jasno, kakšne posledice bo imel ukrep skozi zakon, ki ga zdaj predlagate, potem je pa res to eno samo golo sprenevedanje.  Naslednji element, ki je spregledan, je to, da veliko študentov dela v trgovini in da ti ljudje seveda primarno študirajo, ampak želijo tudi služiti in si pomagati na ta način. Oni bodo prvi na udaru odpuščanja. Preseneča me, da Levici ni mar za to. V trgovini imajo ljudje, ki delajo, podpisane kolektivne pogodbe. Po določilih te kolektivne pogodbe so oni obvezani, če sklenejo delovno razmerje, za delo dveh nedelj na mesec oziroma največ 20 nedelj na leto oziroma praznikov, mladim mamam z otroki do treh let starosti ni treba delati in imajo dodatke, ki so procentualno višji na nedeljsko in praznično delo kot v ostalem delu gospodarstva, veliko več, kot je v javnem sektorju, celo duplo, dvojno. Po nekih izračunih bo prodajalec, ki bi hotel delati ob nedeljah in zdaj ne bo mogel, prikrajšan za tisoč 500 evrov dohodka. Tudi v drugih državah Evropske unije so poskušali na podoben način vpeljati zakone in seveda to ni šlo, šli so do ustavnega sodišča in vsa ustavna sodišča so te poskuse zakonodaje razveljavila. Jaz tudi ne verjamem anketam, ki jih sindikati navajajo, iz preprostega razloga – ker je njihov interes druge vrste. To mora biti vsem jasno. Verodostojnost teh anket se vseeno zdi metodološko vprašljiva, tako da ne padajmo vsi na finte, če si že eni to privoščijo v duhu svoje politične agende. Sindikati in delodajalci so primarni deležniki in oni bi se morali dogovoriti. Tu imamo tudi delček ideološkega vprašanja, ker je dan, ki je imenovan gospodov dan, po eni idealistični varianti, zagotovo iz nekih starih časov, idealen, če ga preživiš v smislu hišica, štalica in kravica, ampak ne živijo vsi tako. In tudi ljudje, ki hodijo k maši, zavijejo v bife, zavijejo tudi v trgovino. Jaz ne vem, če imajo nekaj za dušo v nekem spiritualnem smislu, zakaj ne bi istočasno imeli nekaj tudi za telo, če se čisto banalno stvar postavi na tak način.   Moti me tudi omejevanje na 200 m2, zlasti za espeje. Ker ljudje, ki so ustvarili pogoje sami, delajo s svojo družino – ali je res pomembno, da imajo 200 m2 ali 205 ali 220? To je krivično, zato ker nihče od nas nobenemu od njih ni nič dal, vse so sami ustvarili. To, da mi zdaj določamo, da zato ker ima 250 kvadratov, ne more delati ob nedeljah, ko ima recimo v turističnem kraju najvišji prihodek, sploh pa delo, je po mojem totalno zgrešeno. Ti ljudje verjetno ne bodo ostali tiho, ker oni prav tako plačujejo davke in se borijo za vsak evro tako kot vsi ostali. Preseneča me, da predlagatelj ne verjame napovedim odpuščanja. Videli smo že statistiko marca in aprila in ne vem, na podlagi česa ne moreš verjeti, da nadaljevanje tega lahko gre samo eksponencialno, ne pa manj. Zato pa bi ga povabil, da naj se, ko predstavlja, kako je ta zakon dober in pozitiven, tudi zaveže, da bo sprejel te ljudi, ki bodo izgubili službe, in naj se to mogoče javno predvaja, da vidimo, kako potekajo taka srečanja. Mi, SMC, smo predlagali amandma in smo ga glede na izid včerajšnjega Odbora za gospodarstvo obogatili tudi s tem, da vendarle vztrajamo, da bi še vedno bila možnost, da se 10 nedelj na leto trgovine pustijo odprte in da delajo. Mislimo, da to prispeva k pravičnosti in zaposlovanju, tudi za družinske trgovine menimo, da je dobro, zato smo tudi predlagali, da bi bili zaposleni tudi dijaki, študenti, upokojenci, ki si želijo delati. Jaz mislim, da je to svoboda, ki je nihče ne sme omejevati, ne glede na samo prepričanje.   Imamo tudi odgovore, odzive. Recimo en kamp je, kamp Šobec, oni pravijo, da imajo majhno trgovinico enega od velikih ponudnikov, ki dela v tem kampu, ki ima 150 nočitev na leto, zdaj bo morala biti zaprta ravno ob nedeljah, ko imajo največ in ko je ta kamp kot kamp, ki ponuja vse storitve, praktično dekapitiran, če hočete. Jaz sem prepričan, da je ta odločitev o popolnem nedeljskem zapiranju krivična, da ni v duhu našega časa, naših civilizacijskih dosežkov in da se bo ta kriza, ki jo seveda čutimo, skozi to samo poglabljala. Ta zakon izhaja iz opozicijske neodgovornosti za posledice, ker ko bo brezposelnost, ne bo niti denarja za šoping v Italiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški in takrat se bo, boste videli, roka opozicije obrnila ravno na koalicijo in kazala na krivca. Danes pa nam Luka in družba kuhajo en tak strupen zvarek, ki bo zagrenil marsikatero kosilo. Danes poročajo, »zrihtali smo vam proste nedelje«, ampak vsak deseti od tistih, ki jim sporočajo, da so jim zrihtali proste nedelje, bo 15 dni od danes imel proste ponedeljke, torke, srede, četrtke, petke, sobote in nedelje. Potem je treba videti, kaj bo z njim ali z njo, ko bo v depresiji in obupu in bo v pomanjkanju. Kaj mu bo pomagalo? Dodatek za brezposelne? Ker ne bo mu pomagal ne piknik ne župnik ne sindikalist in ne poslanec, ki mu je zelo sladkobesedno zrihtal to, kar mu je zrihtal. Stal bo pred zaprto trgovino, v kateri je nekoč rezal salamo, in se spominjal, kako je bilo fajn, ko je imel plačo. Naj se spomni še politikov, ki so ga v to pahnili.  Zakon ni za podpreti, ampak danes je to glas razuma, ki bo, se bojim, ostal v manjšini. Hvala.
Hvala lepa, gospod Rajić. Naj vam samo na kratko odgovorim na vašo uvodno ugotovitev, ki je bila napačna. Ne interveniram rada, sploh ne posegam v vsebinske razprave razpravljavcev, sem pa dolžna v skladu s poslovnikom opozoriti in intervenirati takrat, ko v dvorani ni vzpostavljen red. Mislim, da bom to tudi še naprej dosledno počela.  Najprej imamo repliko.  Gospa Jerca Korče, izvolite.
Samo v pojasnilo kolegu Rajiću.   Nobene maščevalnosti. Samo povedala sem, da ste danes vzeli ustavo v roke, se začeli sklicevati na 74. člen Ustave, medtem ko se je v zadnjem času ta ustava praktično raztrgala in zavrgla v številnih interventnih zakonih vlade Janeza Janše, pa ste bili kot koalicijski partner nemo tiho in ste opazovali trganje te naše ustave, in to se še vedno nadaljuje. Upam, da se bodo začeli tako intenzivno brati tudi ostali členi. Samo to sem si želela.
Hvala lepa. Dajmo se v razpravi vendarle omejiti na trgovinski zakon, čeprav je pri amandmaju dovoljena širša razprava.  Zdaj pa je želel besedo predlagatelj.  Izvolite.
Hvala.  Tudi sam bi imel dve pojasnili oziroma repliki. Prva je glede moje navedbe, ki jo je Branislav Rajić označil za lažno, to je, da je v 11 evropskih državah delovni čas trgovin ob nedeljah reguliran. Jaz sem se ob tem skliceval na sekretarja z ministrstva za gospodarstvo Simona Zajca, ki prihaja iz vaše stranke, ki je včeraj to dejal. Sicer pa, če prav vem, je to pokazala analiza Trgovinske zbornice, ki je tudi nek zemljevid izdala, ki kaže, da je čas trgovin ob nedeljah v 11 državah reguliran. In tudi če pogledate, zdaj sem sam šel malo brskat, na internetu so dostopni podatki, da so takšne in drugačne regulacije ne samo v Belgiji, Nemčiji, Avstriji, ampak tudi drugod, v Franciji, na Malti in v drugih državah. To za prvo stvar.  Drugo pa, ko govorite o tem množičnem odpuščanju in tako naprej. Prostor, ki ga zasedajo trgovine, je za 35 % večji, kot je bil leta 2008, vmes pa se je število zaposlenih zmanjšalo. Če držijo podatki, ki jih je včeraj ena od predstavnic v sindikatu navedla, celo za 10 tisoč manj ljudi dela v trgovini. Posledica oziroma vzrok tega je seveda avtomatizacija, elektronske blagajne, po drugi strani pa prekarizacija, najemanje študentov, najemanje tujih delavcev in pa zniževanje stroškov dela nasploh. Po ocenah sindikatov danes v trgovinah manjka 7 tisoč ljudi in ljudje morajo delati nadure. Skratka, delovne sile je premalo. In če se spet oprem na analizo, ki nam jo strežeta ministrstvo za gospodarstvo in Trgovinska zbornica, mi imamo nadpovprečno velik promet v Evropi v trgovinah, imamo pa podpovprečno število zaposlenih. Tako da trgovine pri nas so kadrovsko podhranjene in ljudje delajo prekomerno, ljudje delajo preveč. Hkrati so pa siljeni še v nedeljsko delo, kjer bi se pa malo obregnil ob to vašo salamo, ki jo bodo pogrešali – mislim, da predvsem ne bodo pogrešali, da jih je nekdo tudi ob nedeljah rezal kot salamo.
Hvala lepa.  Naslednji ima besedo gospod Marko Bandelli, pripravi pa se gospod Gregor Perič.  Izvolite.
Hvala, predsedujoča, za besedo.  Tukaj bom govoril iz osebnih izkušenj. Jaz sem 30 let trgovec, v 30 letih mislim, da sem videl, kaj je dobro za trgovino, kaj ni, kaj je uspešno za zaposlenega, kaj je dobro za zaposlenega, kaj enemu paše. Tako da pri tem zakonu, ki ga sicer razumem, imam v nekaterih pogledih malo drugačno mnenje, če bi tako rekel. Veste, morate razumeti, da je zelo težko diktirati z zakonom, da se zapre ali pa da se prepove dejavnost, marsikomu, ki mu je to tudi edini vir prihodka. Marsikdo je investiral, marsikdo ni spal noči in noči, ker je bil v skrbeh, ali bo lahko plačeval kredit za določeno dejavnost, ki jo je odprl, tudi trgovine, mesnice, jestvine, take in drugačne, če bi lahko rekli, trgovine. Mi bomo z zakonom prepovedali določene dejavnosti. Tukaj se moramo malo vprašati, ali je to prav. Jaz se bom nanašal na naš amandma in se zahvaljujem vsem, ki ste ga potrdili, in mislim, da je bil napisan zelo dobro, tudi argumentiran. Glede trgovin do 200 m2 mi ni jasno, zakaj moramo tu omejiti, da če je espe, če je lastnik, lahko samo on dela notri. Če je espe itak tudi nosilec dejavnosti kot tak, nima prokuristov, po navadi jih espeji nimajo, tako da tukaj vidim en problem. Veste, jaz imam svoje mnenje glede trgovin. Kot sem vam povedal, jaz se že 30 let ukvarjam s tem, največji problem ni to, da bi bil človek doma ob nedeljah, tudi če je to res ena taka tradicija, jaz vidim največji problem, moje mnenje, osebno mnenje, v plačilu za storitev, ki jo nudi zaposleni delodajalcu. Kaj sem hotel povedati? Veste, tistih 6 evrov na uro, to ni nič, za nekoga, ki dela ob praznikih in nedeljah, je to en znesek, ki je zelo nizek. V končni fazi ob nedeljah, kot veste, trgovine delajo po navadi do šest ur, to se pravi, da če dobi tam 36 evrov bruto, ostane 18 evrov neto in zapravi nedeljo in zapravi praznik. Dajmo se mi rajši vprašati: če bi spremenili mi to zadevo tukaj in s Trgovinsko zbornico ali z drugimi dosegli en dogovor, da bi bil ta znesek za tistega, ki v nedeljo dela, vsaj 40 evrov neto, neto 40 evrov, verjemite, da bi se marsikdo grebel, da bi ob nedeljah delal, ker bi mu bilo to v pomoč.   Tako da jaz ne vidim problema – mislim, če mi izpostavljamo nedeljo kot prost dan, da je nedelja prost dan, mi smo si izmislili, tradicija si je izmislila, da je nedelja prost dan, lahko je prost dan torek, Arabci imajo soboto, na primer. Kdo je rekel, da mora biti prav nedelja prost dan? Vprašam, vprašam sam sebe. Vprašam. Saj tisti, ki dela v nedeljo, ima po navadi prost potem drug dan, na ponedeljek. Tisti, ki delajo več ur, delajo določene urnike take, da imajo potem fraj cel naslednji dan in pol. Ampak mene, bistvo vsega, moti to – mene ne moti toliko, da bi človek delal v nedeljo, ker tudi k meni so prišli ljudje in me spraševali, jaz rad delam ob nedeljah, zelo rad, ker dobim, imam en vir dohodka. Veste, kaj je sprejela naša država? To je največja neumnost, kar smo jih mi sprejeli. Omejili smo na 20 ur, na 20 ur dodatnega dela, nadur. Zakaj smo mi to omejili, čemu? Čemu smo mi to omejili? Ne dovolimo človeku, da dela dve deli, v naši državi ne dovolimo tega. Človek bi delal, zakaj moramo prepovedati kakšen vir prihodka nekomu, ki ima potrebo? Zakaj? Zakaj tisti, ki odpre popoldanski espe, plačuje še enkrat prispevke? Zakaj, če v rednem delu plačuje za osem ur prispevkov? Dela s popoldanskim espejem, naj plača davke, kar je pravilno, ampak zakaj še enkrat prispevke? Zakaj?! To so vprašanja, ki jih moramo mi spraviti na mizo in reševati.  Zapiranje trgovin. Če bi bilo to fakultativno, bi se verjetno majhni trgovci res odločali ja ali pa ne, odvisno od dejavnosti, od lokacije, od primera do primera, veliki trgovci bi itak pustili odprto, to vemo, veliki trgovec je drugo. Samo problem zakonov, ki jih mi sprejmemo, je dostikrat, da ne ločujemo velikih koncernov, se pravi velikih trgovcev, od tistih, ki garajo, od tistih, ki so se zakreditirali za 30 let, da so lahko prišli do ene dejavnosti. Tukaj moramo začeti in imeli eno ločnico med temi zadevami. In zato sem zelo zadovoljen, da je bil potrjen naš predlog za 200 m2, četudi ni prav tisto, kar sem jaz želel. Ampak smo na dobri poti, zakoni so narejeni, da se jih tudi spreminja, upam, v dobro delavcev in delodajalcev z roko v roki. Kaj bi bilo tudi dobro, na primer? Če bi bile trgovine odprte ob nedeljah, da bi bila tudi možnost za delavca, da bi rekel, da ne. Evo, potem pa pridemo na tisto, ko bi imeli potrebo študentov in upokojencev. Zakaj omejiti študentu, če ima možnost delati v nedeljo in če sam želi delati v nedeljo, da zasluži? Zakaj ne dati možnosti? Spet krajšamo določene pravice ljudem. En upokojenec, zakaj ne more iti delat, če ima potrebo in ima željo, da bi delal ob nedeljah? Zakaj ne? Kje je problem? Lahko gre v restavracijo kelnarit ali pa delat zadaj v kuhinjo in kar je treba, a v trgovino ne more iti. Regularno bi lahko bilo. Lahko bi bil, zakaj ne? Kam pademo mi kakšenkrat, v take banalne zadeve. Saj imamo itak dežurne. Ne sprašujemo se za vse tiste, ki delajo v bolnicah, gasilce, policijo, ne vem, vse tiste, ki delajo, ki so itak dežurni. Ne, največji problem so tisti, ki delajo v trgovinah, jestvini ob nedeljah. Dajte malo na vago, koliko je tistih, ki delajo resnično v trgovinah, in koliko je dežurnih, ki ob nedeljah delajo. Govorim o vseh, glejte, na Elektro Primorska so ljudje dežurni, vsi so dežurni! Dam primere, ti delajo ob nedeljah. Zato jaz govorim, da je za take ljudi problem v plačilu. Jaz sem pristaš tega, da bi tem ljudem na dan nedelje povišali ne 100-procentno, ampak 200-procentno. Delaš v nedeljo, bodi plačan. In je tudi prav. To je edina pravilna reč.  Veste, mi smo potem naredili te urnike. Zaradi teh velikih centrov smo prišli na ene določene urnike tudi za majhne trgovine, ki so jih primorali, da so zaposlile več ljudi. Ne mi govoriti o dobičkih tukaj, o trgovinah in dobičkih, ne vem kakšnih. Kakšni dobički!? Kakšni dobički?! Ko je sezona, so dobički večji, drugače si mora štiri, pet mesecev plačevati vse zadeve sam, davke in prispevke. Italija ima urnik, ki je fantastičen, vi niti ne veste, kako je. Ker ne veste, vi gledate samo Avstrijo in ne vem, kaj. Osma po dan in pol, tretja in pol, sedma in pol, eden dela osem ur in je rešeno. Ločen urnik in tako je po zakonu. Mi nimamo osemurnega delavnika. Mi imamo delavnik sedem ur in pol, dajmo se zavedati tudi tega. Mi smo ena od edinih držav v Evropi, ki imamo delovni urnik sedem ur in pol, ker pol ure malice imamo plačane. Pravilno, jaz sem zadovoljen s tem, mi smo tukaj amerikanci, resnično, samo se ne zavedamo, kakšne ugodnosti vse imamo. V Italiji ne – je osemurni, je deljen in nimajo malice plačane, veste, je vse v plači. Ker govorijo, kako so višje plače v tujini, v Italiji, 30 %. V Italiji nimaš plačane poti na delo in nimaš plačane malice. To se pravi, morate dati vse na vago. Pa delamo sedem ur in pol. V Italiji ni eno leto porodniškega. Ga ni! In po enem letu porodniškega imaš še pravico izkoristiti cel dopust! Saj nisi delal, saj si bil na porodniškem. In to je vse v redu, jaz se strinjam, poglejte, jaz sem zadovoljen s tem, dokler to pelje naprej, dokler pije vodo, dokler so finance. Ampak vidimo, da je tudi blagajna počasi zmeraj bolj suha. Jaz sem zadovoljen z določenimi rečmi, ki so. Dostikrat tukaj, ko govorimo mi, v kakšni državi živimo, kakšna revščina je – tveganje praga revščine, sem imel enkrat eno razpravo tukaj več kot pol ure, kaj je tisti prag tveganja revščine. Ne bom zdaj govoril spet o tem, ker takrat mi je prav … Višji, kakor ga ima tujina, kjer so bolj bogati kot mi. Ampak vse v redu, jaz, kar se tega tiče, se strinjam.   Jaz bom ta zakon itak podprl, ker se mi zdi tudi prav, da je. Ampak upam, da bomo počasi prišli do določenih sprememb pri tem. Jaz se strinjam, da se ne dela določenih del ob nedeljah, ampak bi se pa strinjal, da bi se dalo možnost tistemu, ki hoče delati, da dela. Zakaj zakonsko omejiti pravico do dela, ki je v zapisana ustavi?! Tega ne bom nikoli razumel. Ker potem veste tudi tukaj, prej smo omenili ustavo gor, ustavo dol, ampak glejte – kaj je bilo ustavno sporno takrat? Omejitev obratovalnega časa pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, 74. člen. Svobodne gospodarske pobude, 74. člen Ustave. Res moram pa tudi povedati – saj kot ste videli, jaz nisem ne na eni strani ne na drugi, zato smo mi tista zlata sredina, lahko se odločamo malo eno malo drugo, tako da ne bom jaz govoril o tem. Ampak glejte, odpuščanje, kar meni tudi Trgovinska zbornica, da bodo odpustili 12 tisoč delavcev, jaz temu ne verjamem. Jaz v to ne verjamem. V to ne verjamem. Bi bil pa zadovoljen, da bi se lahko res dobesedno uporabljalo študente in upokojence, da bi se lahko ob nedeljah delalo. Saj to ni nuja, to je izbira, ampak se da ljudem možnost. Jaz garantiram, da bi marsikateri študenti in marsikateri upokojenec šel z veseljem delat. Seveda ne za 3 evre na uro, tudi to je tisti problem, ki ga imamo tukaj. Kot veste, se je tistega zakonodajnega referenduma, ki je bil takrat, udeležilo 27,54 % ljudi. Od teh – komaj, komaj je šel skozi. Dobro, komaj, komaj, 57 % proti 41. Potem je bil nekaj sprejet, potem je bilo nekaj zakonov, ki so to upoštevali, potem je bil en nov zakon, ki je kompletno vse zradiral.   Če se malo obregnem – ker imam še nekaj minut časa – ob argumente Levice, ki je napisala tukaj, zakaj. Na hitro bom šel skozi, da bom povedal svoj vidik, osebni vidik. Na primer – argumenti Levice piše tukaj – finančni dodatek ne odtehta dela na nedeljo, čas za družine. Seveda, s tem se strinjam, ker kot sem prej povedal, ta finančni dodatek je prenizek. Samo tukaj je problem in o tem se moramo strinjati vsi. Če nekdo dela v nedeljo, mora biti plačan. Mora biti plačan, pošteno plačan, če dela v nedeljo. Potem: vsi ne dobijo dodatka, na primer študenti, prekarni delavci. Dajmo enkrat zaključiti s tem. S tem da imam jaz izredno rad študente in bi jim dal vso možnost, kar je treba, in bom prvi, ki bom podpisal vse, kar gre, ampak študentsko delo je vedno alternativno delo, do enega fiksnega dela. In moramo nuditi študentom čim več dela, absolutno čim več dela, ampak jih v vsakem primeru ne moremo tretirati kot navadne delavce, ki so zaposleni. Ne moremo! Ločiti moramo tu dve zadevi. Zato sem jaz takrat tudi glasoval za povišek študentske ure in te reči, saj se strinjam, pravilno. Potem pišete: nedelje naj preživijo z družino in prijatelji. Ja, seveda, to bi bilo idealno, to je lepo in tudi bi bilo prav, ampak saj pravim, ali je res nedelja tisti dan, ki smo ga mi izbrali. Potem na koncu: ali bomo vztrajali pri prostih nedeljah – se opravičujem, Luka, če mi to raztolmačiš potem malo – ali bomo svoja življenja podredili dobičkom veletrgovcev in neskončnemu kopičenju kapitala? Mislim, vi padete, potem z zadnjim stavkom pokvarite vse tisto dobro, kar ste naredili prej. Se pravi, vse dobro naredite za delavce, kar je treba, vse v redu, in na koncu padete z enim stavkom, kjer spet tolčete po hudobnem kapitalu, po hudobnem dobičku, vsem, kar je. Brez dobička in brez kapitala tudi socialne države ne bi imeli, dajte to enkrat razumeti. To jaz govorim vedno. Roka v roki mora biti, roka v roki. Delodajalec mora biti zadovoljen in delavec, ki dela pri njem, še bolj, to je pomembno, eden z drugim. Jaz se vedno pogovarjam na delovnih mestih, kje je težava. In veste, ni vedno težava samo v denarju, da ne boste mislili, da je slaba volja na delovnem mestu samo zaradi denarja, daleč od tega. Pogoji so dostikrat bolj pomembni kot vse ostalo. Edino ta stavek me je malo motil, če ne drugače. Potem še nekaj pravite tukaj: predlog upošteva referendumsko voljo volivcev iz leta 2003. To ni res. To ni res. Ni, ne, ker ne določa izjeme za 10 nedelj na leto, kot je bilo takrat pisano. Je tako? To je predvideval referendum. Ja, to je bilo takrat.  Ampak dobro, bom zaključil in bom povedal, jaz bom to potrdil, seveda bom potrdil, strinjam se s tem. Upam, da bo en dan tudi nadgradnja tega. Moram povedati še, da bom tudi potrdil amandma, ki ga pripravlja SMC, ker se mi zdi dobro, da se da možnost – ne da se prepove, ne sme se prepovedati nekomu, ki ima voljo do dela – tudi upokojenec, študent, če hoče, če želi, da ima možnost ob nedeljah delati. Tu vidim čisto pravico, ustavno pravico vsakega, to je pravica do dela. Toliko z moje strani, podpredsednica. Hvala.
Hvala lepa.   Najprej imamo postopkovni predlog.  Gospod Ivanuša, izvolite.
Hvala, predsedujoča.   Prej ste se oglasili na moj račun, pa vseeno sprašujem, glede na to, da želite disciplino in red, kako je s temi maskami zdaj v parlamentu. Predhodnik, pa z vsem spoštovanjem do predhodnika, ne uporablja maske. Kako je s tem, ali je to zdaj obvezno tu notri ali ne? Verjamem, da pač so, kolikor razumem, ampak vseeno me pa moti to, da nekdo ne uporablja tega. Verjamem pa, da bi bila predsedujoča brez maske še lepša. Hvala.
Hvala, gospod poslanec, za vaše vprašanje. Poslovniškega določa ali pa pristojnosti nimam, da bi gospoda Bandellija opozorila, da ne nosi maske – evo, zdajle si jo je ravnokar nadel, hvala. Očitno je vaše opozorilo zaleglo. Predlagam, da kar nadaljujemo.   K besedi se je javil predlagatelj.  Gospod Luka Mesec, izvolite.
Hvala.   Nekaj pojasnil gospodu Bandelliju. Sicer je tako, vse te stvari sem že večkrat razložil v zadnjih dveh dneh, ampak bom še enkrat poskušal, da ne bo nejasnosti pa nesporazumov. Prvič, zakaj nedelja. Nedelja je pri nas tisti dan v tednu, ki je za večino ljudi rezerviran kot dela prost dan. Taka je tradicija, nedelja je dela prost dan, takrat je večina ljudi prosta. Če pogledamo skozi oči prodajalcev in prodajalk na nedeljo, je stvar taka. Prej sem bral pisma, ki so nam jih pošiljali včeraj na odbor, pa bom eno od teh sporočil še enkrat povzel. Ena prodajalka je takole napisala. Ko je začela pred več kot 30 leti delati v trgovini, so bile nedelje proste in to je zanjo pomenilo, da je delovni teden hitreje minil v pričakovanju proste nedelje, ker je takrat vedela, da se bo en dan sprostila in bo lahko uživala z družino. In pravi: »Imeli smo piknike, se odpeljali na morje ali nekam v naravo ali pa se družili doma, potem pa so uvedli nedelje.« In pravi: »Od takrat naprej delamo dan za dnem, brez zaključka. Ja, dobili smo en dan v tednu fraj, ampak kaj? Takrat so otroci v vrtcu ali v šoli, mož v službi, jaz sem bila sama, pospravljala, kuhala, delala več kot po navadi in seveda je tudi ta dan minil brez počitka.« Zato je bistveno, da je nedelja prost dan in ne sreda ali torek ali pa kateri drug dan, ampak nedelja. Drugič, ko govorite o drugih poklicih, kot so gasilci, medicinske sestre, policaji, in sprašujete, kaj je pa z njimi. Ti poklici, ti ljudje so solidarni s trgovkam in trgovci. Včeraj smo dobili tudi družno podporo Konfederacije sindikatov javnega sektorja, kjer so tudi vsi ti sindikati njihovih dejavnosti, ki eksplicitno povedo, da se gasilci, gasilke, medicinske sestre in bratje, policajke in policaji, pridružujejo pobudi za zaprtje trgovin ob nedeljah, ker sami vedo, da delati ob nedeljah ni fajn, je pa res, da so oni za razliko od trgovcev v poklicu, ki je v nedeljo nepogrešljiv.   Tretjič, ko pravite, da mi na koncu pač rečemo, da moramo izbrati med tem, ali bomo vztrajali na prostih nedeljah kot na pravici delavcev ali pa bomo podlegli gonji trgovcev za dobiček, in to izjavo označite za ideološko, ki uniči vse argumente, ki smo jih prej podali, bi pa rekel tole. Vi ste potem rekli, da brez dobička ne bi bilo socialne države. Dobički v trgovini ne prispevajo ravno najbolj k socialni državi. Lani jih je bilo pred davki eno milijardo. Vsi veliki trgovci so trenutno, z izjemo Tuša, v tuji lasti – mislim, da je tudi Tuš že, ne me držati za besedo, mislim, da so celo vsi v tuji lasti – kar pomeni, da se ta milijarda dobičkov, ki jo ustvarimo mi s prometom, ko kupujemo pri njih in nosimo denar tja, odlije v tujino. Se pravi, od tega dobička trgovin naša socialna država nima prav veliko oziroma nima nič. In ko pravite, da morajo biti delavci zadovoljni – jaz se s tem popolnoma strinjam. Včeraj smo jih imeli celo zadnjo vrsto, ki so povedali, da je zanje bistvo nezadovoljstva pri tem poklicu ravno to, da so jim vsilili, da delajo ob nedeljah, da delajo po 12, 13 dni zaporedoma, da so psihično in fizično izčrpani, da so pogostejše poškodbe, da so pogostejše bolniške odsotnosti, da nimajo časa za družino, prijatelje, zase in da se konec koncev marsikomu pripeti tudi to, da se mora predčasno invalidsko upokojiti.   In še zadnja stvar, glede referenduma. Na referendumu je bilo vprašanje, ali se ljudje strinjajo, da se trgovine zapre, z izjemo od nič do 10 nedelj na leto. Se pravi, vprašanje je bilo: ali se strinjate z zaprtjem trgovin, s tem da so odprte do 10 nedelj na leto? Ne 10, ampak do 10, kar pomeni od nič do 10. S tem ko jih zapiramo, smo mi znotraj te referendumske volje, hkrati pa to, kar ste tudi sami že povedali, mislim, da smo določili dovolj izjem, ki so normalne tudi v drugih državah, ki regulirajo obratovalni čas trgovin ob nedeljah, da bodo lahko vsi potrošniki takrat svoje potrebe zadovoljili. Odprte bodo manjše trgovine, odprti bodo bencinski servisi, odprte bodo trgovine na prometnih vozliščih, kot so avtobusne pa železniške postaje, odprte bodo trgovine v bolnicah, odprte bodo trgovine na mejnih prehodih in tako naprej. Skratka, če boste potrebovali trgovino v nedeljo, jo boste lahko dobili.
Hvala lepa.  Nadaljujemo z razpravo. Gospod Marko Bandelli ima repliko.  Izvolite.
Hvala, predsedujoča.  Razumem vaše stališče, razumem vaš vidik, saj je tudi logično, drugače ne morete ven iz tega, ampak ne mi govoriti o koncernu in o velikih podjetjih, kakšne dobičke delajo v nedeljo – v Sloveniji je 70 % zaposlenih v mikro in malih podjetjih. To pa niso tujci, to so naši ljudje. Naši. 70 % zaposlenih. To so podatki Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in ne mi govoriti, da ne, ker pa ja vem, kaj govorim. V redu. Take ljudi je treba ščititi, te obrtnike moramo zaščititi in dati možnost, da če želijo, naj imajo odprto. Saj to bo tudi narejeno, ampak zdaj smo nekaj spreminjali tukaj te zadeve glede referenduma in to. O drugem – bom pustil stati. Hvala.
Hvala lepa.  Zdaj sem dolžna še en popravek. Gospod Horvat je bil toliko prijazen, da me je obvestil, da imamo že od 29. 6. na spletni strani objavljeno navodilo, da so zaščitne maske obvezne. Hvala lepa, gospod poslanec. Tako da predlagam, da jih vsi uporabljamo.   Zdaj pa nadaljujemo z razpravo. Gospod Gregor Perič ima besedo, pripravi pa se mag. Meira Hot.   Izvolite.
Hvala. Lep pozdrav!  Jaz sem vedno misli, da so problem plače, torej višina plač, danes pa ugotavljamo, da je problem, ker se dela v nedeljo. Ker so problem te nedelje, bomo pač te trgovine zaprli, očitno. Tukaj bomo rešili vse te težave. Jaz sem zelo skeptičen do tega, da bodo trgovci zadovoljni, da bo to rešilo vse njihove težave. Prej nasprotno, mislim, da se bomo hitro spet pogovarjali o problematikah in bomo imeli hitro iste probleme spet na mizi. Kar me najbolj moti pri vsej tej razpravi, je, da zaradi tega, ker nekdo ideološko ali iz kakšnih drugih vzgibov ne mara nekih velikih sistemov in jih vidi kot neke kapitalistične kolose, kjer se ustvarjajo neki enormni dobički, je pripravljen za to svojo ideološko krilatico poteptati vse tiste male socialne podjetnike oziroma samostojne podjetnike, ki delujejo že dolga leta, ki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem, ki so vložili ogromno svoje energije in časa v to, da lahko neka podjetna delujejo, poslujejo, imajo zaposlene, in ki razumejo, da če deluješ znotraj nekega takega malega tima, ki mu lahko rečeš tudi družinsko podjetje, moraš te ljudi zelo dobro plačati, da bi jih ohranil, da bi jih ohranjal motivirane. V takih podjetjih, tudi mi smo se pogovarjali s številnimi, delavci nimajo težav, ker so tudi temu primerno bolje in nadpovprečno plačani in z veseljem delajo tudi ob nedeljah. Ne boste verjeli, ampak so tudi taki. Zakaj jih včeraj ni bilo tam – sicer ne vem, kako ste izbirali predstavnike sindikatov, ampak kot rečeno, še enkrat, obstajajo tudi taka podjetja in tudi taki zaposleni, ki z veseljem delajo v nedeljo, ker vedo, zakaj delajo, in so tudi temu primerno bolje plačani. Torej problem, kot rečeno, za moje pojme ni nedelja, ampak višina plačila. Če se ne bomo o tem pogovarjali, smo naredili veliko napako. In danes delamo eno zelo veliko napako. Na eni strani imamo Italijo, na drugi strani imamo Hrvaško. Jaz sem prepričan, da bomo na Obali, na Primorskem te priložnosti izkoristili, izkoristili jih bodo tudi Avstrijci. In ko danes omenjamo Nemčijo, tudi Nemčija je v težavah, kljub temu da ima veliko denarja, da ima veliko gospodarsko moč. Nemci so znižali DDV, zato da spodbudijo potrošnjo, da spodbudijo gospodarstvo. In ne boste verjeli, pogovarjajo se tudi o tem, da bi ob nedeljah imeli trgovine odprte. Mi smo torej bolj pametni od vseh ostalih. Kakšne bodo posledice teh ukrepov pa jaz mislim, da bomo videli zelo v kratkem.  Pod njih se jaz ne bom podpisal, odgovornost pa boste sprejeli vi. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Predlagatelj, repliko imate, izvolite.
Repliciral bi na navedbo, da v nasprotovanju velikim podjetjem hočemo poteptati ta male. To je daleč od resnice. Mala podjetja, sploh kar jih je v trgovinski branži, so podlegla velikim trgovcem. Veliki trgovci so tisti, ki so požrli ta male, in nihče drug. Verjetno se vsi spomnite, ne vem, pred 20, 25 leti smo imeli po slovenskih krajih številne majhne trgovine, ki jih danes ni več, ker se je ves promet, vsa potrošnja, vsi kupci so se preselili v velike centre. Oni so požrli mala podjetja. In drugič. Ta zakon gre ravno v obratno smer. Medtem ko velika podjetja in šopingcentri ne bodo smeli biti odprti, bodo mali trgovci lahko ob nedeljah.
Hvala lepa.  Naslednja ima besedo mag. Meira Hot, pripravi se gospa Monika Gregorčič.  Izvolite.
Hvala, spoštovana gospa podpredsednica. Spoštovani kolegice in kolegi!  Na videz zelo preprosto vprašanje: ali ste za to, da se trgovine zaprejo ob nedeljah? Velika večina reče da, mi pa od 2003. leta čakamo na uresničitev referendumske volje. Če preberemo, zakaj se je vse skupaj sploh začelo, lahko samo pritrdim kolegu Periču. Vprašanje je bilo višina dodatka za delo ob nedeljah in praznikih. In ker socialni dialog takrat ni deloval, se je sindikat ob močni politični podpori odločil in smo izvedli predhodni zakonodajni referendum in tam se je velika večina državljank in državljanov, kar 58 %, odločila, da podpre zaprtje trgovin. Še dandanes, ko se izvajajo ankete javnega mnenja, predvsem pa ko se izvajajo ankete med trgovkami in trgovci, je zelo jasno izražena volja, da se te trgovine ob nedeljah zaprejo. Seveda je vselej vprašanje poštenega plačila. Jaz res upam, da se bodo kolegi tudi še naprej zelo borili za to. Ampak ko poslušaš trgovke, ki ti povedo, da so tako zelo izčrpane, tako zelo pod stresom, da 12 dni neprenehno delajo brez počitka in da v tem kontekstu denar ni več pomemben, potem vidiš, da smo res prišli do roba in da gre tukaj za eno drugo ključno vprašanje, in sicer vprašanje solidarnosti družbe. Veliko je bilo govora o tem, ja, bomo pa gostilne tudi zaprli. Kot je kolega že omenil, Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije podpira zaprtje trgovin ob nedeljah. Pravijo, citiram: »Tudi v gostinstvu in turizmu je delovni čas vse dni v tednu, zato te občutke še kako dobro poznamo, vendar pa se ob tem tudi zavedamo, da je turizem specifična panoga. Ne zdi se nam prav, da tam pa, kjer je mogoče urediti delo drugače, tega ne bi uredili.« In to je ključno. Ne gre torej za nujno življenjsko potrebno obratovanje trgovin v nedeljo, tam se lahko drugače uredi, in mi to danes tudi predlagamo.  V določenem delu smo korigirali glede malih trgovcev, ker smo jih slišali v tem kontekstu in ker menimo, da absolutno obstaja razlika med velikimi in malimi trgovci. Velika trgovska središča so imela izjemno škodljive učinke na posamične lokalne skupnosti. Dejstvo je, da so se mestna jedra izpraznila, da so se trgovine izselile, da enostavno ni bilo več povpraševanja in da so na ta način mestna jedra umirala in da so lokalne skupnosti morale izjemno veliko energije vložiti v to, da se ta jedra revitalizirajo. Ogromno, ogromno dela je bilo v to vloženega. Na Obali smo v Piranu morali dajati znižane najemnine za društva, zato da bi se na primer kakšno mestno jedro ponovno odprlo, revitaliziralo in da ja obogatiš turistično ponudbo. V tem kontekstu tudi turizma bi opozorila na navedbe Trgovinske zbornice Slovenije, ko pravi, citiram: »Poleg tega so odprte trgovine ob nedeljah ključnega pomena za podpiranje razvoja turizma«. Res so, ampak majhne trgovine, trgovine, kjer lahko na primer dobiš kakšne lokalne izdelke, suvenirje, ne vem, lokalne zadeve, ampak ne pa megatrgovine. Oziroma lahko vam povem konkreten primer. V centru Portoroža so se pred nekaj leti, ko je Mercator zamenjal lastnika, odločili, da bo Mercator odprt do 23. ure zvečer oziroma celo do polnoči. To je pomenilo izjemen udarec za turizem in za gostinstvo. Zakaj? Zato ker je bilo bolj poceni iti pet korakov naprej in tam nakupiti celo toplo hrano, kakor pa iti na primer v restavracije in gostilne, ki pa imajo visoke stroške, najemnine in tako dalje in tako dalje. Torej, neposreden učinek tega je bil, da je lokalna skupnost, da so prebivalke in prebivalci pisali peticije in prosili: »Dajte skrajšati urnik.« Pri čemer seveda občina tega sploh ni mogla storiti, ker nima te pravice. Hočem reči, da lahko ima trgovina v tem kontekstu izjemno negativen učinek na turizem, je ravno obratno. Medtem ko majhne trgovinice, ki smo jih s tem amandmajem dejansko zajeli, pa absolutno generirajo pozitiven učinek, bogatijo turistično ponudbo in so seveda dobrodošle. In običajno gre za samostojne podjetnike, za mikro, majhna podjetja, kjer velika večina ljudi, ki so nosilci dejavnosti, dejansko tam tudi sama dela. Mi smo tukaj res zagotovili, da tisti, ki si želi delati, dela. Medtem ko v velikih trgovinah ne vem, da bi kakršenkoli delodajalec tudi sedel in nadomeščal kakšno trgovko. Torej, tu smo zavarovali pravico trgovskih delavk in delavcev do nedeljskega počitka, na drugi strani pa omogočili tistim, ki si želijo delati, da to pravico tudi udejanjijo.   Jaz mislim, da smo na ta način res dosegli neko ravnovesje, kar je v bistvu v tem kontekstu precej redko, in res na ta način sledimo več ciljem, torej svobodne gospodarske pobude nismo toliko omejili, da bi Ustavno sodišče presodilo, da to ni bilo sorazmerno in upravičeno, na drugi strani pa omogočili dosledno uveljavitev pravice do nedeljskega počitka za trgovke in trgovce. Zato se mi ne zdi niti korektno govoriti o tem, kako smo danes brez pameti pri tem, ko to sprejemamo, kako bomo uničili gospodarske sisteme, državne sisteme in ne vem, kaj še vse. Ker če se ne motim, je pa v tem trenutku še vedno veljaven odlok, torej en podzakonski akt, ki je prepovedal prodajo blaga in storitev in kjer še danes te trgovine ob nedeljah ne delajo. Pa se mi zdi, da gospodarski sistem še kar stoji in še kar deluje. Pa glede na sprejete protikoronske pakete, da najbrž ni bil tako hud udarec, kakor mi sedaj poslušamo. Oziroma ne razumem, zakaj potem predstavniki stranke SMC ne poskrbijo, da se ta odlok odpravi v tem kontekstu in se vsaj te majhne trgovine odprejo, ki bi jim pa res bilo pomembno, da danes, na vrhuncu turistične sezone tudi delajo. Ponudili ste turistične bone, a hkrati onemogočili, da posamezni turisti tudi drugi dan nekje porabijo denar. Torej, zaprli ste jim majhne trgovine, tam, kjer pa bi morali to narediti, pa ne želite tega narediti. Zato je s tega vidika to zame res nerazumno. Tudi amandma, ki ste ga predlagali, po mojem mnenju izvotli celoten namen zakona. Govorite spet, mislim da, do 10 nedelj na leto bi se delalo pa – skratka, ta amandma je narejen samo zato, da se vse, kar smo v vsem tem času naredili, na ta način obide, in ga seveda ne bom v nobenem pogledu podprla.   Pa bi še dodala glede študentskega dela in dela upokojencev. Absolutno ga podpiramo, seveda ga podpiramo, ampak zdaj pa ene stvari res ne razumem. Torej, na eni strani imajo ti trgovci študente, ki jih, kakor smo včeraj slišali, plačujejo bolje od povprečne trgovke, ki ima – zdaj navajam, kar smo včeraj slišali – 5 evrov bruto na uro, medtem ko ima povprečen študent v tej trgovski branži 8 evrov na uro. Govorite, da boste imeli množična odpuščanja, a hkrati želite ohraniti študentsko delo. Ne razumem, eno mi ne gre z drugim, enostavno mi ne gre. Razen če je spet namen tega, da se obidejo določbe, ki jih želimo uveljaviti s tem zakonom, in da se v bistvu na ta način tudi prisili trgovke in trgovce, da se iz strahu pred izgubo službe odrečejo svojim temeljnim pravicam.   Tudi tega amandmaja nikakor ne podpiram. Seveda pa podpiram predlog zakona in ga bom danes z velikim veseljem podprla. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednja je na vrsti gospa Monika Gregorčič, pripravi se gospod Franc Kramar.
Hvala lepa.   Prepričana sem, da zaprtje oziroma ureditev nedeljskega dela nikakor ne bi smela biti predmet zakonske materije, pač pa je to potrebno prepustiti dialogu socialnih partnerjev, kot je bila to praksa do sedaj. Vsi pred menoj v imenu predlagatelja oziroma zagovornikov tega zakona se sklicujete na referendum izpred 17 let, pa vendar ta rešitev, ki je danes v zakonu pred nami, ta predlog ne odgovarja na referendumsko vprašanje, saj je tisto dovoljevalo odprtje trgovin 10 nedelj v letu. Ta zakonski predlog pa ne dovoljuje niti ene nedelje. Dogovoriti o nedeljskem delu bi se morali po moji oceni socialni partnerji, sindikati na eni strani, ki bi morali – jaz upam, da zasledujejo – zasledovati interes pravičnega plačila za opravljeno delo, in na drugi strani med trgovci, ki pa seveda zasledujejo svoj poslovni interes, upoštevati morajo dinamiko trga in preference potrošnikov. Zdaj pa bodimo pošteni do sebe, prav gotovo je vsakdo izmed nas že nakupoval v nedeljo. Če ne, prosim, povejte to in se javite in priznajte, da ste res izjema od izjeme.   Če bo zakon, ki je danes pred nami, sprejet, bo to velika napaka. Zaradi epidemije je trgovska dejavnost, predvsem njen neživilski del, v prvih mesecih že utrpel okrog četrtino upada svojega prometa in mislim, da je jasno, da tudi če se delo ob nedeljah še dopusti, tega izpada do konca leta ne bo moč nadoknaditi. Veliko poslancev pred mano je že povedalo, da omejuje ta zakon ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo, je tudi izrazito krivičen, saj povzroča anomalije na trgu, nelojalno konkurenco in neenakomeren tržni položaj ter neenakost pred zakonom zaradi tega, ker so izjeme, določene v tem zakonu, izjemno selektivne in omogočajo ekstra dobičke za vse tiste, ki so se pač uspeli med te izjeme uvrstiti. Kaj je še negativna posledica? Odliv kupne moči v tujino, ki bo veliko večji kot samo preliv potrošnje na druge dni v tednu. O tem kažejo izračuni, projekcije, podatki Trgovinske zbornice Slovenije in jaz mislim, da so to veliko bolj verodostojni podatki kot pa neko mnenje pivskih kolegov v lokalnem bifeju.  Za zaključek samo še primerjava z določenimi evropskimi državami. Če bo ta zakon danes sprejet, se bomo uvrstili v tisto manjšino bolj konservativnih evropskih držav, ki imajo omejitev nedeljskega dela trgovin. Jaz sicer lahko razumem kolege na desnem političnem polu, da zagovarjajo ali pa da sledijo nekemu načelu, da je nedelja gospodov dan. Nikakor ne razumem podpore temu zakonu, da to lahko zagovarjajo liberalne stranke, še manj pa razumem kolege na levi strani, predvsem predlagatelja, ki s tem zakonom v bistvu dobesedno neti razredni boj na plečih trgovk in trgovcev, zaposlenih v trgovinski dejavnosti. Na koncu bodo negativne posledice namreč občutili ravno oni, v obliki zmanjšanih prihodkov – pač ne bodo dobili dodatkov za nedeljsko delo – in marsikatera njihova zaposlitev bo ogrožena.  V SMC tega pač ne moremo podpreti, zagovarjamo pa ravno obratno – pravico do dela za trgovce, ne, da bodo to delo izgubili. Hvala.
Hvala lepa.   Naslednji ima besedo gospod Franc Kramar.   Gospod Trček, prosim, če se umirite.
Hvala lepa podpredsednica. Spoštovani kolegi in kolegice!  Naj na začetku rečem, da bom jaz seveda z vsem veseljem podprl ta zakon, podprl bom tudi amandma. Zakaj, pravzaprav? Kolegica pred mano je rekla, da so imeli zaradi epidemije trgovci slabše prihodke, ampak saj to ni res. Saj so delali vso epidemijo, saj ni bilo nikoli vse zaprto. Res pa je, da so bile zaprte nedelje. Nedelje so bile zaprte in se nihče ni razburjal, da bi bilo to kaj protiustavnega, protizakonitega, protiekonomskega, ampak so pač delali. Ko sem dobil podatek, da so veletrgovci v lanskem letu ustvarili več kot milijardo dobička, se človek vpraša, zakaj se ta dobiček ni delil tudi med zaposlene. Zavedati se moramo, da imajo zaposleni v trgovini, večina njih, minimalno plačo. Zdaj se govori o 100-procentnem pribitku ob nedeljah, kar po mojem poizvedovanju med trgovkami ni res, 30 % jim je delodajalec plačal več. Jaz sem tudi prepričan, da bodo pravzaprav ob nedeljah lahko tudi delali. Konec koncev je ob nedeljah čas, da se – zdaj bom rekel po gorenjsko – nafilajo stalaže, da se pač pripravi na ponedeljek. Predvsem me pa o tem prepričuje tudi dejstvo, da ima ves zahodni svet, predvsem Švica, že nekaj časa tako ureditev, da so trgovine zaprte, pa zaradi tega lastniki kapitala niso nič bolj prizadeti.   Zakaj amandma? Amandma pa predvsem s stališča tega, da so te male trgovinice do 200 kvadratov ali v najemu ali v lasti malih podjetnikov, ki pa jim nedelja seveda prinaša veliko, predvsem v turističnih krajih, kjer je to tudi del turistične ponudbe in je prav, da je kakšna trgovina tudi odprta. Te male trgovinice bazirajo na eksistenci najemnikov ali lastnikov, tako da je ta amandma zelo dobrodošel. Na koncu, da ne bom dolg, bi vas še enkrat pozval k odpravi odloka. Odlok po mojem vedenju – ne vidim smisla, da še velja, glede na dejstvo, da je bil preklic epidemije. Ta odlok dejansko ovira to, da so trgovinice in trgovine ob nedeljah lahko zaprte. To je še en podatek več za to, da ni nobenega problema, če so same trgovine ob nedeljah zaprte. Hvala.
Hvala lepa.  Repliko ima gospa Gregorčič.  Izvolite.
Samo pojasnilo želim podati gospodu Kramarju. Neživilske trgovine so bile med epidemijo zaprte in niso smele poslovati. Hvala.
Hvala lepa.  S tem smo izčrpali seznam prijavljenih. Vidim, da je še interes, zato odpiram novo prijavo. Imamo šest prijavljenih razpravljavcev, prvi dobi besedo gospod Jožef Horvat, pripravi se gospod Jani Ivanuša.  Izvolite.
Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovani državni sekretar, kolegice in kolegi!  Mi bomo ta zakon podprli. Ne bom na dolgo razlagal, najbrž se pa vsi strinjate, pa ne da se zdaj mi kakorkoli s tem hvalimo, da je to naša zgodba, zgodba Nove Slovenije, ki bo naslednje leto polnoletna, bo stara 18 let. Ne bom govoril o takratnem referendumskem vprašanju – danes bi bilo verjetno drugačno. Zakaj? Ker po 18 letih se pa le družba razvija in so morda tudi nakupovalni standardi nekoliko drugačni, predvsem pa ponudba. Tukaj želim zelo jasno povedati, da Nova Slovenija v Državnem zboru vedno podpira dobre predloge, ne glede na to, ali je v opoziciji ali je v koaliciji, in neodvisno od predlagatelja. Mnogi, torej zlonamerneži, nam zdaj pravijo, da paktiramo z Levico. Glejte, mi smo politična konkurenca ali bolje rečeno politični nasprotniki, smo pa tukaj v demokratičnem Državnem zboru. Ocenili smo, da so te rešitve dobre, z včeraj sprejetimi amandmaji smo jih po našem okusu še izboljšali in pri tem bomo tudi vztrajali. To ni koalicijski oziroma vladni zakon, tako da sem vesel, da nas tudi koalicijski partnerji razumejo, če imamo tukaj nekoliko drugačno pozicijo kot celotna koalicija. Čeprav bomo po končnem glasovanju pravzaprav šele lahko videli in tudi analizirali.   Ekonomska logika temelji na tem, da tudi z daljšim obratovalnim časom prebivalstvo ne menja strukture potrošnje in zapravi v trgovinah približno enak obseg razpoložljivega denarja. Upam, da se tu na tej točki strinjamo. Res pa je – treba je objektivno priznati – res je, da so v večini držav v času recesije prisotne tendence, po katerih bi delovni čas trgovin podaljšali in s tem spodbujali potrošnjo. Ampak kam zdaj Slovenija spada, ali spada bolj v navade, kot jih imajo države germanskega sveta, ali nekoliko bolj liberalne? Jaz mislim, da mi bolj spadamo v kulturo držav kot velja v Nemčiji, Avstriji, Švici in tako naprej, kjer pa vemo, kakšen je režim. Obžalujemo – podčrtujem stokrat in upam, da smem govoriti v imenu celotne koalicije – obžalujemo, da Ekonomsko-socialni svet ni prišel do dogovora. Pri prvi obravnavi tega zakona smo jih pozvali. Govoril sem z ministrom Janezom Ciglerjem Kraljem, ki je predsednik Ekonomsko-socialnega sveta, in z obžalovanjem mi je sporočil oziroma poslal zapisnik s seje Ekonomsko-socialnega sveta, ki je potekala 17. 6., kjer je ugotovitev naslednja: Ekonomsko-socialni svet ni sprejel skupnega stališča k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgovini. Ali bi bilo fer od Državnega zbora, da jih še čakamo, kako, koliko časa? Tudi nismo pristojni, da bi jim rekli, glejte, do takrat in takrat vas čakamo, potem zastavica pade in mi gremo naprej. Ta možnost je bila, dovolj časa je bilo in na žalost, res na žalost tega dogovora ni. Obžalujem, da mora zdaj politika zaklepati oziroma odklepati vrata trgovin. Pa kljub vsemu ne bo nobene drame, ne bo nobene tragedije, veliko trgovin, trgovinic bo v nedeljo odprtih, veliko jih bo odprtih. Tu smo posebej tudi zasledovali družinska podjetja, kot se vidi iz dopolnjenega predloga zakona.   Očita se nam tudi, da mi, ki smo glas gospodarstva v Državnem zboru – kaj pa zdaj? Glejte, mi zagovarjamo socialno tržni model gospodarstva. Ja, zagovarjamo tiste kapitaliste, če hočete, v Sloveniji, ki pravijo: »Moj največji kapital so ljudje, so moji zaposleni, je moj tim.« Toliko o tem in upam, da se razumemo. V tem kontekstu zaključujem naslednje. Jaz se moram opravičiti, ker verjamem, da bo ta zakon prizadel tiste, ki jim je nakupovanje nek obred ob nedeljah. Jaz seveda tja ne sodim, sem najbolj vesel, če mi ni treba iti v trgovino. Hvala bogu imam ženo, ki ima fantastičen pregled nad cenami in tako naprej in zelo racionalno nabavlja to, kar je treba nabaviti. Ampak glede naše usmerjenosti – mislim, da smo kar potrošniško usmerjena družba – pa bi v ta kontekst, ko govorimo o potrošnji, postavil tudi podatek, ki ga je objavil Surs za leto 2018, in pravi, da je vsak prebivalec Slovenije v letu 2018 zavrgel v povprečju, gospe in gospodje, 68 kilogramov hrane. Od tega je 38 % te hrane užitne. Ostalo so lupine, luščine in tako dalje, kar seveda ni užitno. To je podatek, ki mene močno skrbi. Kar pomeni, da gospodinjstva še vedno morajo, ampak to zdaj gotovo ni naloga zakonodajalca, zgolj priporočilo, če smem, da bi morala – da me ne bo spet zaradi tega napadel, verjamem, da večina tako dela kljub vsemu – zelo racionalno nabavljati živila. To je fantastična številka, ki če jo zmnožite, pride do 140 tisoč ton odvržene hrane. 140 tisoč ton. In da se je ta količina glede na leto prej, 2017, dvignila za 4 %. Tako da tudi v ta kontekst je potrebno te zadeve postavljati.  In še. Morda enkrat v daljni prihodnosti, ko mene več ne bo, gotovo bo potrebno, da bi se s tem zakonom ukvarjal Državni zbor, ker se bo zaradi tehnologije gotovo moral spremeniti in se že bistveno spreminja poslovni model trgovine. Jaz bi si najbolj želel, da se ne ukvarjam, da ne trošim denarja in bencina … Pardon, denar ja, seveda. Časa, energije in bencina za to, da se vsak teden ali pa vsakih 14 peljem po 5 ali 10 litrov mleka, po tiste konstantne prehranske artikle. Zakaj, če bomo v bližnji prihodnosti imeli, že obstajajo, pametne hladilnike, ki bodo sami naročali živila? Novi poslovni model trgovin mi bo to pač dobavil in bom jaz to avtomatsko plačeval. Neumnost je, da se vozimo v neke hipermarkete, sploh pa v času epidemije, namesto da bi dobivali od trgovine artikle na dom. Kajti kupec je kralj. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Naslednji ima besedo gospod Jani Ivanuša, pripravi se gospod Mihael Prevc.  Izvolite, gospod poslanec.
Hvala lepa.   Sicer ne vem, kaj lahko povem v 53 sekundah, zakon je sigurno kompleksen, ampak vseeno. Vztrajamo pri svojem stališču, da smo bili vedno pobudniki svobodne gospodarske pobude. Včeraj so me vprašali, kaj to pomeni. To pomeni to, da mi ne rabimo zakona, da naj se v bistvu vsaka trgovina sama za sebe odloči, ali bo v nedeljo imela odprto ali ne. Čisto preprosto, čisto simpel in enostavno. Žal ni tako, mi pač rabimo zakon, drugače se mi Slovenci ne znamo obnašati. Toliko. Časi pa seveda ne dopuščajo, da bi ravno tak zakon bil podprt, zato ker ta koronazakon se bo vlekel še do novega leta ali pa dalje. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednji je na vrsti gospod Mihael Prevc, pripravi se gospod Primož Siter.  Izvolite.
Hvala lepa, podpredsednica. Spoštovani državni sekretar, spoštovane kolegice in kolegi!  Po vsej tej razpravi, ki smo jo danes slišali, sem prepričan, da je danes dan, ko se vendarle uresničuje volja volivcev na referendumu izpred 17 let, ko se je kar 300 tisoč volivcev takrat oziroma 57, dobrih 57 % strinjalo z vprašanjem oziroma z rešitvijo, da naj bi bile trgovine ob nedeljah zaprte. Moram reči, da je za nas, za Novo Slovenijo – krščanske demokrate najprej človek in ne kapital, in tudi družinsko življenje je za Novo Slovenijo – krščanske demokrate pomembnejše do svobodne poslovne pobude. Zato smo ta predlog podpirali že takrat, ne nazadnje, bili smo celo pobudniki tega predloga še pred referendumom, in seveda ta predlog zakona o zaprtju trgovin ob nedeljah podpiramo tudi danes, pa neglede na to, kdo je predlagatelj.   Včeraj smo na matičnem delovnem telesu, vsaj sam sem z zanimanjem poslušal tiste, ki ob nedeljah še kako občutijo tegobe tega nedeljskega dela in še kako pogrešajo tisti nedeljski počitek in neko normalno družinsko življenje ob nedeljah. Tudi to smo slišali, da je večina vprašanih, zaposlenih v trgovini, mnenja, da bi bilo prav, da bi bile trgovine ob nedeljah zaprte. Zanimiv se mi je zdel tudi podatek, da trgovkam višja plača ob nedeljah še zdaleč ne pomeni toliko in še zdaleč ne odtehta nedeljskega počitka in tega, da bi nedeljo lahko preživeli v svojem družinskem krogu. Z amandmajem, ki smo ga sprejeli včeraj na matičnem delovnem telesu, ko smo med izjeme, za katere zaprtje trgovin ob nedeljah ne velja, vključili lastnike trgovin v velikosti do 200 kvadratnih metrov, smo, prepričan sem, dali bistveno večjo možnost malim podjetnikom, da v turističnih krajih lahko prodajajo tudi svoje lastne produkte. Zato smo seveda ta amandma podprli. Danes je bilo večkrat postavljeno vprašanje, ali je ta čas primeren za sprejetje tega zakona. Mnenja so seveda različna. Trgovinska zbornica nas je včeraj opozorila, da ta čas ni primeren, predvsem z ekonomskega vidika. Naše mišljenje pa je, da smo se glede na to, da so trgovine ob nedeljah v tem trenutku zaradi epidemije tako ali tako zaprte, kupci tega že tako navadili, da bo ta prehod še najlažji v tem trenutku.   Še enkrat, v Novi Sloveniji bomo ta zakon podprli, žal pa ne moremo podpreti amandmaja SMC, predvsem zaradi tega, ker se nam zdi, da je ta amandma odklon od tistega osnovnega namena zakona, ki predvideva zaprtje trgovin ob nedeljah. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Gospod Jelinčič želi govoriti o uporabi poslovnika.  Imate postopkovni predlog, izvolite.
Hvala lepa.  Gospa predsedujoča, prosim, povejte gospodu Prevcu, naj ne laže in ne zavaja ljudi. Rekel je, da je 58 % volivcev glasovalo za zakon. Referenduma se je udeležilo 27,54 % od volivcev, od tega je 57,5 % glasovalo za. Kar pomeni, da je za to referendumsko odločitev glasovalo približno 14 % slovenskih volivcev, ne pa 58. Ni fer, da v parlamentu z določenimi nameni govorijo o napačnih podatkih.
Gospod Jelinčič, jaz bom pa tako začela. Ni fer, da vi kot dolgoletni poslanec zlorabite postopkovni predlog za to, da vsebinsko komentirate razpravo prejšnjega razpravljavca. Izid referenduma ni materija o uporabi poslovnika. Jaz sem vas na začetku opozorila, da boste govorili o uporabi poslovnika, tako da pustiva pri tem opozorilu.
Se opravičujem.
Hvala. Vzeto na znanje.  Nadaljujemo z razpravo. Naslednji ima besedo gospod Primož Siter, pripravi pa se gospod Boštjan Koražija.  Izvolite.
Hvala lepa, predsedujoča. Kolegice in kolegi, lep dober dan!  Jaz osebno moram izraziti navdušenje. Vesel sem, da imamo danes ta zakonski predlog na mizi. Vesel sem, da doživlja navkljub siceršnji parlamentarni matematiki to neko podporo in da vse kaže, da ga bo Državni zbor podprl in sprejel. Sem pa še najbolj navdušen nad dejstvom, da v bistvu pred sabo nimamo samo enega zakonodajnega vprašanja, ampak da je pred nami civilizacijsko vprašanje oziroma rešitev za eno civilizacijsko zagonetko, s katero se srečujemo v zadnjih letih še najbolj pospešeno. Žal istočasno ugotavljam, da so se te stvari diskutirale med socialisti in delavskimi borci že pred dobrimi stotimi leti. Vikend se je prvič v zgodovini izboril z delavskim razrednim bojem leta 1908 z istimi argumenti, z istimi protiargumenti, kot jih imamo na mizi danes. Pa vendar, na eni strani delavska solidarnost in pravica do počitka, ki je sestavni del vsakega delovnega procesa, na drugi strani pa protiargumenti, ki so tudi takrat bili enaki kot tisti, ki jih danes poslušamo predvsem iz vrst kolegov iz SMC. Argumenti, ki smo jih poslušali tudi, ko smo se borili za dvig minimalne plače – da bo sistem propadel, da če bo višja minimalna plača, če bo vikend fraj, se bo vse podrlo, vsi bodo izgubili službe, podjetja bodo izgubila na likvidnosti in tako naprej in tako naprej. Se pravi, zgodovina se dejansko ponavlja, tisto, kar se je odgovarjalo na te enake pozive leta 1908, je še vedno aktualno tudi danes.   Zato iz naslova civilizacijskega napredka v glavnem postavljam vprašanje, kam želimo kot družba – ne kot politični parket, ampak širše kot družba, ali hočemo iti naprej ali hočemo iti nazaj – in kaj razumemo kot glavni dejavnik ali pa parameter v merjenju družbenega napredka. Je to denar, je to kapital, je to rast BDP, je to gospodarska rast ali so tukaj še drugi dejavniki, ki odločajo o tem, ali družba prosperira in napreduje? Recimo zadovoljstvo, recimo prosti čas. Čeprav tudi pri prvem argumentu, se pravi da bi bil morebiti denar ali pa gospodarska rast, kapital glavni dejavnik, smo v tem času epidemije, ko so trgovine ostajale zaprte tudi ob nedeljah, videli, da tega problema tukaj ni. Podatki pravijo, da je prodaja živilskih izdelkov v času epidemije zrastla za slaba 2 %. Tako da ta argument tudi pade. Ampak kakorkoli, tudi če vzamemo kaj drugega kot denar za parameter merjenja civilizacijskega napredka ali pa uspeha družbe, je smiselno, da pogledamo stvari, da si nalijemo čistega vina.   Nekaj debate je bilo o tem, s kakšnim luksuzom dejansko poslanci operiramo in da se težko odločamo iz položaja neke varne službe z dobro plačo, z dobrimi delovnimi pogoji, z zagotovljenim vikendom o skupini ljudi, ki tega, rečem privilegija, čeprav mi je žal, da moram to reči, tega nimajo. Jaz sem pred nastopom te parlamentarne naloge služboval dolga leta, 20 let, tudi kot radijski voditelj. Lahko si mislite, radijski voditelji so ljudje, ki delajo ponoči in podnevi od petka do svetka, od ponedeljka do nedelje. Jaz v 20 letih, roko na srce, nisem mogel v miru splanirati niti enega vikenda niti enih počitnic, brez da bi imel zadaj neko logistično težavo reorganiziranja tega delovnega procesa, klicanja sodelavcev, organiziranja tega in onega, vsako drugo nedeljo sem preživel stran od družine in malce razumem. Pa opozarjam, tukaj nisem opravljal fizično težaškega dela, sem opravljal delo, ki me je sicer veselilo, ki me je spodbujalo k osebnostni rasti in k vsemu temu, s čimer se mogoče radi hvalimo. Zdaj pa to poskušam prevesti v delovne pogoje, o katerih smo poslušali včeraj na odboru, ko so delavke same in delavci in predstavniki sindikata sami pričali o tem, zakaj podpirajo to, kar imamo danes na mizi, zakaj je njim pomembno, da so vsaj en dan v tednu fraj in da je to nedelja.   Ko sem prebiral množico pisem podpore delavk in delavcev v trgovini za ta predlog, se mi je predvsem usedla ena, dovolite mi, da jo preberem. Delavka pravi: »Ko sem pred več kot 30 leti začela delati v trgovini, nedelje niso bile delovne. Delovni teden je hitreje minil v pričakovanju proste nedelje, ker si vedel, da se boš lahko en dan v tednu sprostil in užival z družino. Imeli smo piknike, se odpeljali na morje ali nekam v naravo ali pa se družili doma. Vsako nedeljo smo bili skupaj. Tudi v službi smo se imeli krasno in vse je bilo narejeno v dobrem razpoloženju.« »Potem,« nadaljuje delavka, »so uvedli nedelje.« In potem razlaga naprej, kaj nedelja dejansko v njenem tedenskem urniku ali pa v življenju sploh pomeni. To ni edino pričevanje ali pa edino pismo podpore. Vsa pričevanja so polna negodovanja o tem, da ljudje nimajo časa za družino, nimajo časa, kot pravi ta delavka, za piknike, nimajo časa za dopuste, kot se šika, da se srečujejo z invalidnostjo kot rezultatom težaškega dela na delovnem mestu, da je to delo, ki jim je odmerjeno prekomerno, da ga je preveč in da je teh ljudi premalo, o čemer pa v končni fazi pričajo tudi statistike o pomanjkanju kadra v trgovini v tem trenutku.  Če preberemo vsa ta pričevanja pa če vam serviram svojo lastno izkušnjo iz obveznega dela ob nedeljah, se mi zdi to en tak medel približek tistega, kar se je zgodilo včeraj, če ste bili pozorni, na odboru za delo. Najprej sta se k besedi prijavili dve delavki, ena mislim, da je iz Mercatorja, in ena iz Spara. Zakaj? Zato, ker sta potem morali iti v službo. Zato, ker delata v takem delovnem okolju, da si niti dveh ali pa treh dodatnih ur časa nista mogli rezervirati za kakovostno sodelovanje v razpravi v Državnem zboru. Morali sta iti v službo. Zato, v glavnem, rad bi naslovil svojo podporo temu delavskemu gibanju, ki se je v podporo temu predlogu tudi zgodilo, ki je vzklilo, in stopil na stran teh ljudi, ki delajo ob nedeljah, ob sobotah, ki delajo po 12 dni v kosu in imajo potem dva dni fraj, ki ne razpolagajo s tem luksuzom rednega vikenda, ki še v Državni zbor ne morejo priti normalno in v miru počakati do konca razprave. Zato.   Zato bom podprl ta zakon v celoti, ne morem pa podpreti amandmaja, ki ste ga poslanke in poslanci iz SMC predlagali, ker enostavno v svojem jedru nasprotuje vsebinskemu sidru tistega, kar prvotni zakon sploh predlaga, to je ta socialni del zaprtih trgovin, ta korak proti uresničevanju najbolj osnovne delavske pravice v letu 2020, ki je pravica do počitka. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Besedo ima Gospod Boštjan Koražija.   Izvolite.
Spoštovana predsedujoča, najlepša hvala za besedo.   Zanimivo je danes v razpravi poslušati, da dejansko poslanci, ki so nedavno tako na veliko pa vehementno razlagali tu v Državnem zboru in na vse pretege hvalili naše trgovce in trgovce, kontrirajo vsemu temu, kar so takrat govorili in hvalili na glas. Glejte, dejstvo je, trgovke in trgovci, prodajalke, prodajalci so bili v prvih bojnih vrstah takrat, ko smo bili, bom rekel, najbolj potrebni pomoči oziroma tudi tega pogumnega obnašanja s strani trgovk in trgovcev. Se pravi, oni so res dobesedno riskirali svoja življenja, in tudi življenja svojih otrok, svojih družin. Ker dobre veste in tudi sami nonstop ponavljate in to je žal dejstvo, koronavirus je žal lahko tudi smrtonosen. Na začetku, ko smo hodili v trgovine, smo vsi videli te trgovke in trgovce, ki so delali brez zaščitne medicinske opreme. Moram priznati, da me je najbolj presunilo to, ko si pogledal trgovki v oči in si videl ta strah, to negotovost, da je dejansko bila pripravljena in se je v bistvu žrtvovala za družbeno dobro, za boljše dobro, ampak obenem pa je razmišljala o svojih otrocih, o svoji družini in o svojih starših. Oprostite, to človeka res, dobesedno ga prereže na pol. In tudi marsikatera mi je marsikaj zaupala, ampak tega vam ne bom tukaj v Državnem zboru razlagal, ker so to privatne zadeve.   Ne vem, SMC, moram priznati, se zadnje čase obnašajo kot SDS na steroidih. Sorry. Dejansko ste replika replike SDS. Pa še potem potencirano na kubik pa na štiri pa na ne vem katero potenco. To, kar je prej gospod Prevc razlagal – ki moram priznati, mi je zelo všeč, ko razlaga, ker stvari na preprost način razloži zelo direktno pa zelo korektno, res. Si bom tudi drznil pa bom rekel, da se tudi v tem, da ste podprli ta predlog, vidi, da imate neko pokončno držo in da niste samo v tej koaliciji kot neki privesek, ampak ste samostojna enota. In če boste tako delali naprej, boste tudi kazali to še naprej. Medtem ko so se pa določene stranke dobesedno zlile, ene ste pa celo že postale kar del nečesa, tako kot reče gospod oziroma kolega poslanec Trček, »rumenožolte«. Zdeva je taka, da tudi včeraj, ko smo bili na odboru za gospodarstvo … Kar jaz konstantno ponavljam in trdim in zagovarjam, Državni zbor Republike Slovenije ni samo državni zbor 90 poslancev, ki tukaj sedimo in se včasih politično korektno in nekorektno prepiramo, ampak je državni zbor vseh državljank in državljanov Slovenije in vseh prebivalcev Slovenije. Da si pa eni drznete dvigniti se nad ustavo pa nad državo in nad državljanke in državljane in potem po njih dobesedno zlivati gnojnico oziroma se celo – bom rekel, ko človek to posluša te razprave, je, kot da se posmehujete. Glejte, dejstvo je, še enkrat bom ponovil, ti ljudje so bili v prvi vrsti, v prvih bojnih vrstah in so dobesedno žrtvovali svoja življenja. Do-be-se-dno. Če vam to ni jasno, vam bomo pripeljal te trgovke, ki so tudi moje prijateljice, da se bodo tukaj usedle in vam bodo povedale zgodbo in se boste mogoče enkrat tudi nad sabo zamislili oziroma zamislile in tudi samorflektirale, ker mislim, da ta državni zbor prav to nujno potrebuje, neko samoreflektažo, dobesedno, in reciklažo. Ker poglejte, se pogovarjamo o ustavnih zadevah in konstantno razlagate in govorite protiustavne stvari. Mi tukaj v državnem zboru smo zato, da zaščitimo delavke in delavce. Ste jih zaščitili, vlada, tiste prve dni, ko so potrebovali medicinsko opremo? Niste. Sam sem nosil zaščitne maske naskrivaj, da so jih imele. V glavnem, noro. In potem se tukaj delate, kot da ste neki odrešeniki, neki angeli varuhi, kar niste. Lahko postanete angeli, to vam bodo lahko tudi iz NSi mogoče kdaj povedali, ampak da postaneš angel, si moraš zaslužiti, ne pa si domišljati, da si, da si odrešenik. Ker niste.   Dejstvo je. Včeraj smo tudi na odboru slišali zgodbe, ki so jih povedale trgovke in trgovci oziroma predstavniki teh, tudi sindikat. Res, mislim, srce parajoče zadeve. In tudi to, kar je prej tovariš Siter omenil, je dejansko – da lahko povedo resnico, se morajo žrtvovati nonstop. Je tako? Da so lahko prišle povedat tistih nekaj stavkov, ki so bili zelo boleči in srce parajoči pa še kaj drugega, so se morale odpovedati. Pa mojem so tudi, iskreno povedano, glede na to, kakšne razmere dostikrat vladajo po trgovinah, dosti riskirale. Dosti riskirale. Ko govorimo o teh zadevah, ko govorimo o tem, ne samo, da si zaslužijo to nedeljo, da je prost dan in da jo preživijo z domačimi, z družino in s temi zadevami, dejansko je problem v tem, da so trgovke in trgovci v Sloveniji izkoriščani. Prvo kot prvo, delajo v zelo slabih delovnih pogojih, dobivajo mizerne plače in tudi moja osebna – ne želja, delal bom konkretno na tem in upam, da se bo to danes zgodilo, pač da jim bomo omogočili, da bodo imeli nedeljo kot prost delovni dan, in da naslednje končno sledi zvišanje njihovih plač. Ker enostavno tudi to včeraj, kar so razlagale – dejansko dobijo minimalne dodatke, minimalne dodatke za nedeljsko delo. In dejansko se še tistemu minimalnemu od minimalne plače, ki niti minimalna plača ni, odpovedo samo zato, da se bodo lahko spočile in da bodo lahko s svojimi domačimi. Dajte se malo zamisliti sami nad sabo. Halo, ljudje, no! Konstantno poslušam neke zgodbe in namesto da bi govorili v prid ljudi, v prid narave, v prid živali, ste konstantno proti. Če to ni protiustavno, potem ne vem, kaj je.  Zakon bom seveda podprl in tudi v Levici, ste lahko stoprocentni, dvestoprocentni, tisočprocentni, da bomo delali naprej, da uredimo tudi delovne razmere trgovkam in trgovcem in plače za naprej. Tako. Hvala.
Hvala lepa.  Ker želi še nekdo razpravljati, prosim za prijavo. Hvala lepa. Besedo ima dr. Franc Trček.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo.   Lepo je to kolega Koražija povedal. Evo, odkar sem šel iz Levice, se vedno bolj razvijaš, dobro, da sem šel. Zadnje, kar je naloga poslancev in poslank, je, da žalimo ljudi, ki nam dejansko dajejo kruh. Veste, včeraj smo imeli tisto sejo o RTV, Marko, sva čukala do zgodnjih jutranjih ur, pa je tudi minister žalil čez 2 tisoč ljudi in del SDS se je vedel, bom povedal, kar imam na koncu jezika, kot neka falanga in sočasno kot največji strokovnjaki za medije. Čakam, da odprete faks, da se vpišem kot bruc. Mi moramo ščititi tako delo kot tudi podjetnost. Ali če hočete v drugem jeziku, nek pošten biznis. Jaz nimam 30 let izkušenj kot Marko, imam pa šest let izkušenj pri zagonu neke družinske firme v Kranjski Gori, kombinacija turizma, trgovine, lokala, rentanja, enega, drugega. In jaz moram priznati, da sem se malo s temi svojimi pubeci iz Levice, pa ki jih imam rad kot lastno deco, tudi razšel, ker včasih se mi je zdelo, da podobno, kot imam filing, da zlasti SDS že v rdeči mušnici vidi komunista, ti mladi levičarji v vsakem, ki je lastnik nečesa, vidijo kapitalista. Včasih sem Mihu Kordišu – je šel ven – rekel: »Madona, če bi bilo pol toliko kapitalistov v Sloveniji, kot jih ti vidiš, bi bil naš BDP dvakrat višji od avstrijskega.   Ampak veste, v trgovini je tako. Če ti nimaš ekstra pozicije z lokacijo, z monopolom ali pa neke take ekstra, ekskluzivne dobrine, v trgovini na drobno ni nekih blaznih dobičkov. In potem, če si mali – ja, glejte, nam je bila vstopna cena bicikla, ki si ga pač tam moral imeti, ker si rental kolesa, pa si vedel, da ga verjetno niti prodal ne boš, seveda višja, kot je bila maloprodajna cena v Intersportu ali pa Hervisu. Kar je seveda logično, ekonomija obsega. Kaj je izvorni greh ali izvorno vprašanje? Pa v bistvu, veste, v vseh družbah so to ena od najslabše plačanih del. Jaz sem že leta nazaj bral podatek McDonald'sa, obrat zaposlenih: 300-procentni v ZDA. Kar pomeni, da štiri mesece tam zdržiš, potem pa pobegneš maksimalno. Izvirna greha pogovarjanja o teh zgodbah sta v bistvu dva in oba sta povezana z butasto politiko zadnjih 30 let. Eno je vprašanje, ali mogoče imamo preveč štacun, drugo je vprašanje kupne moči. Ti seveda rabiš najprej neko kupno moč, da greš lahko v štacuno. Ne moreš se tega nonstop iti samo na kredo. Povedano v jeziku, da bodo vsi razumeli, potrebuješ odgovore na vprašanja o tistem, o čemer sem jaz težil Počivalšku, pa z glavo ob zid – strategijo pametne specializacije. Globalni povezani svet je krut, smo 2 milijona dokaj brihtnih ljudi in naloga politike je, da se vpraša, kaj bomo delali, da se bo – da povem tudi tistim, ki niste marksistične provenience – to lahko prodajalo po nekih boljših cenah, da bo dodana vrednost na zaposlenega višja. Jaz prihajam iz štajerskega dela, 10 tisoč evrov je povprečno nižja pri nas, kot je slovensko povprečje.   Moja ožja stroka je seveda prostorska sociologija, je razvoj mest, urbanizem, načrtovanje, soupravljanje mest. Veste, če bi v Sloveniji uvedli, ne vem, v tem pa tem delu Maribora bo toliko fotokopirnic, toliko frizerajev, toliko tistega, toliko onega, bi tulili, da je to protiustavno, da je napad na konec sveta. Verjetno bi tudi Ustavno sodišče to podrlo. V kakšni Franciji pa kje drugje je to normalno. Kot je v kakšnem Berlinu normalno, koliko so lahko maksimalno najemnine. Zato, seveda, da tisti, ki delajo v tej dejavnosti, lahko preživijo. Ker če nas bo preveč, bomo šli do dna z nekim dampingom in z nelojalno konkurenco. Potem imamo seveda tudi problematiko s sezonalizacijo, ki jo moraš razumeti. Evo, kolega Kramar je tudi z bohinjskega konca. Imaš kakšen mesec, ko nimaš za štrom plačati iz tekočega poslovanja, pa moraš to v bistvu nekako upoštevati.   Neke zgodbe, to s študenti, upokojenci, gor, dol. Glejte, moje osebno mnenje je, da je delo študentov in študentk študij. In mi bi morali nastavljati robne pogoje, da se tej svoji primarni dejavnosti posvečajo. Jaz kot prfoks sem seveda imel študente, ki so mi prišli, pa so rekli: »Joj, gospod profesor, ali bi lahko to pa to?« »Kaj, kako?« Je rekel, ja, glej, imam dobro nočno izmeno, dobro me plačajo, ne vem, mama na čakanju, očeta ne plačuje, gor, dol. Veste, so zelo raznolike zgodbe. Upokojencev seveda ne moremo omejevati, če nekdo hoče delati, ampak upokojenci so garali, da imamo mi neki standard, kot ga imamo, in naj uživajo tisto svojo pokojnino. Naj uživajo, naj uživajo življenje. Zdi se mi, da je tudi tu malo razmisleka potrebno. Jaz bi si želel, da bi se število in štacun in zaposlenih v trgovini zmanjšalo, pa se tudi bo, delno zaradi tega, kar je Jožko prej govoril, lahko bi šli v italijanski model, o katerem je Marko govoril, da bi recimo razmišljali o nekih coopih, o lokalnih preskrbovalnih verigah, kjer bi verjetno, recimo če bi imeli ta osemurni delavnik ali sedem in pol, lahko tisti, ki je bil v štacuni, na koncu več v tošlju imel. Tovrstne zadeve. In seveda, naloga politike je pa misliti to tranzicijo, kam bi te ljudi prezaposlili. Jaz tu tulim že šesto leto, da nečesa, kar ne more generirati več kot jurja 400 bruto v Sloveniji – tega se ne bi smeli iti znotraj gospodarske dejavnosti. Imamo tisto neko skupnostno infrastrukturo, ki jo moramo proračunsko sofinancirati in vzdrževati, veste. In to so te teme, ki so onkraj dobrikanj enih in drugih, ki se jih zdaj gremo tu. Veste, jaz sem to malo spremljal, nisem sodeloval na odborih. Potem ko reče predstavnica delodajalcev nekako tako dokaj vehementno: »Ja, glejte, skoraj j…, tako se ve, tako je v trgovini, toliko vas je itak na borzi, če ne boste vi, boste drugi.« Da ne pridem do kakšnih protiustavnosti, ko sem najprej mislil, da kdo baše, ko so prišli ti tuji trgovci tipa, ne vem, v glavnem so ženske trgovke, ko imaš pač menstrualne dneve, da ti pa pustijo iti, ne vem, trikrat ali štirikrat na vece, drugače greš pa lahko samo dvakrat na vece v osmih urah. Pa imamo neke inšpektorate, take in drugačne, pa se s tem ne ukvarjajo. Ali pa da pridem v kakšno štacuno, tudi zelo nerad hodim, pa mi tisto hrano meče tako notri, kot, ne vem, če bi jaz pri moji bakici drva tako premetaval, bi mi ušesa izpulila. In to je neko nasilje sistema. Tu se strinjam tudi z nekoliko malo bolj radikalno levico. To bi morali politiki dejansko videti in se s tem ukvarjati.   Tako kot je že Meira povedala, osnovno logiko zakona bomo Socialni demokrati podprli, ne bomo pa podpirali nekih amandmajev tipične take srednjecentrične dvoličnosti, ki bi to radi zminirali, potem nam bo pa neka gospa še tukaj solila pamet, koliko sem jaz konservativen ali koliko nisem konservativen. V Kordiševih letih moraš biti – evo, spet ni Miha – tak kot Miha, da si lahko potem v mojih letih ali pa v Jožkotovih žlahtni konservativec. Tega se nisem spomnil jaz in jaz se na srečo premikam v smeri žlahtnega konservativizma, SMC pa upam, da se premika v smeri, da ne bo več v parlamentu. Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima Franc Jurša.  Izvolite.
Predsedujoči, hvala za besedo. Vse prav lepo pozdravljam!  Glede na to, da vsi nekaj govorite o štacunah, sem mislim, da bi še jaz malo svojega lončka prislonil k temu, ampak verjetno nič kaj novega ne bom povedal, predvsem tisto, kar mislim, da je prav, da povem s svoje strani.   Najprej moram povedati, da bom osebno podprl ta zakon. Predvsem zaradi tega, ker smatram, da si slovenske družine, tudi tisti, ki so zaposleni v trgovini, zaslužijo, da so v sedmih dneh en dan prosti. Temu bi rekli krščanski demokrati na gospodov dan. Naj bo to v nedeljo ali pa naj bo to za državni praznik. Veste, sedaj ko je bila ta zdravstvena kriza, sem izkoristil priložnost pa sem obiskal središče naše občine, ki ima okrog 11 tisoč prebivalcev, samo mestece pa okrog 3 tisoč 200, pa še mogoče nekaj nad 3 tisoč 200. Od samega začetka, ko so se trgovski centri začeli na veliko v Sloveniji graditi, smo v Ljutomeru dobili vse vrste trgovskih centrov. Sedaj ob nedeljah tam ni jeklenih konjičkov, so pa v soboto toliko pogostejši. In če si družina ne more splanirati, da bo opravila nakup v šestih dneh tudi za sedmi dan, potem je z družino nekaj narobe. Ampak za mene je družina osnovna celica, ki jo zelo spoštujem, in si želim, da bi ta celica imela vsaj enkrat v sedmih dneh dela prosti dan. Koliko Slovenci delamo, to je od marsičesa odvisno. Nekdo je prej rekel, da delamo sedem ur in pol na dan – saj so države, kjer se dela v Evropski uniji že bistveno manj. Če smo produktivni, potem je tudi sedem ur in pol dovolj. Ampak vatli za merjenje nekih standardov v zahodnih državah pa v Sloveniji so različni. Meni je zelo žal, da Socialno-ekonomski svet ni izoblikoval enotnega mnenja, ker bi potem nam bilo bistveno lažje. Poglejte, svojčas je bil referendum. Ne glede na to, kar je rekel Zmago Jelinčič Plemeniti, 57 % volivcev se je odločilo tako, kot se je odločilo. Koliko jih je šlo na referendum, je drugo vprašanje. Pač niso šli in so prepustili odločanje v rokah drugih.   V samem zakonu, to pa moram povedati, mislim, da je preveč, da je bistveno preveč izjem. Veste, lahko se nam zgodi to, da nam bo, če se bo kdo pritožil na Ustavno sodišče, ta zadeva padla ravno zaradi teh izjem. Jaz jih ne bi delal toliko, če bi jaz pisal zakon. Nikoli, dragi in spoštovani, ne bo primeren čas za uveljavitev tega zakona, naj bo to letos, drugo leto, naslednje leto ali pred 10 leti, nikoli ne bo primeren čas. Tisti, ki so zagovorniki, da bi trgovine v nedeljo obratovale, sigurno ne bodo v nobenem primeru rekli, da je primeren čas. Ključno vprašanje pa je tudi nagrajevanje. Moram reči, da sem govoril tudi v Ljubljani z nekaterimi trgovkami, ki so na nek način rekle, da nimajo niti minimalne plače, da jim je treba za minimalno plačo doplačati, da jo lahko dobijo. In to je zaskrbljujoče. Plus tega pa, koliko v trgovini dela študentov in tujih delavcev, ki so prišli v Slovenijo služit svoj kruh. Število zaposlenih ne bo upadlo, v nobenem primeru. Jaz sem skoraj prepričan, da bo število ostalo na isti ravni, kot je bilo do sedaj, povečal se bo sigurno obseg prodaje, mogoče v petek in soboto, v nobenem primeru pa prodaja ne bo upadla, tako kot nekateri zatrjujejo, in da bo s tem tudi potrošnja bistveno nižja. Ne bo, ker se bodo ljudje navadili na tak način, kakršnega bodo imeli na razpolago. Na žalost bomo to urejali z zakonom, lahko pa bi to zadevo uredili na bolj eleganten način, kot sem že prej omenil, tu je Ekonomsko-socialni svet, lahko bi se s sindikati in predstavniki podjetij dogovorili. Ampak se ne bodo. Niti tega se ne morejo dogovoriti, da bi en center v enem mestu bil odprt eno nedeljo, potem drugi in tako dalje. Tudi to bi bila ena možna solucija.
Hvala lepa.   Besedo ima mag. Andrej Rajh.   Izvolite.
Hvala lepa, predsedujoči, za besedo.  Velikokrat smo že v preteklosti razpravljali o nedeljskem delu in tu bi zelo jasno rad povedal, da v zdravstvu, ko govorijo o nočnem delu ali delu preko vikenda, govorijo o dežurstvu, torej govorijo o načinu dela, ki je poseben, ki ni standarden in ki se ga na nek način v določenih panogah že sedaj izogiba. Spomnimo, doktorji med dežurstvom praviloma ne operirajo, opravljajo samo nujne storitve. Slovenska trgovina je v minulih 20 letih v Sloveniji doživela svoj razvoj, in to prvenstveno na račun mest. Trgovski centri so uničili marsikatero mestno središče. Trgovske verige ob nedeljah zaslužijo s prodajo več kot v ponedeljek in torek skupaj. To so stvari, ki tudi načenjajo mestna jedra, mestna središča, in ta dejstva kličejo po tem, da se zadeve na novo definirajo. V centru Maribora smo ravno zaradi tega izgubili Modno hišo, torej prvo veleblagovnico v mestu, prazni so številni lokali, manjši trgovci, in moramo sprejeti ukrepe, da pred velikimi zaščitimo šibke.   Ta predlog zakona gre v to smer in jaz ga bom seveda zato tudi podprl.   Drugo vprašanje, ki je zelo pomembno in ki ni bilo nikoli pravilno naslovljeno, so plače za delo v manj ugodnih razmerah. Vsi ti dodatki na koncu izpadejo bizarni, če na koncu delavec za delo v nedeljo dobi 10 ali pa 20 evrov več. Po mojem bi morali dobiti vsaj 300 % več in potem se verjetno tudi med trgovci ne bi kar vsi po spisku želeli lotevati odpiranja trgovin ob nedeljah. Ampak tudi v naši soseščini v nedeljo trgovine, veleblagovnice niso odprte. Trgovski centri so praviloma odprti do šestih, ne do devetih in to je seveda zadeva, ki vpliva na kakovost življenja. Se mi pa predlog od kolegov iz SMC, bom rekel, ne zdi napačen, da bi se tudi upokojencem in študentom omogočilo delo. Tu bi rad poudaril, da poglejte samo številne pekarne, ki so v družinski lasti in delajo cel dan. Tam bi po tem predlogu lahko od zdaj delal samo lastnik, družinski člani pa ne, pa gre na primer za družinsko podjetje. Mislim, da bi se z enim takim amandmajem še zmeraj zasledoval cilj zakona in omogočilo tudi obratovanje teh malih trgovinic. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Besedo ima Aleksander Reberšek.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo, predsedujoči.   Jaz sem izredno vesel, da je po 17 letih končno napočil čas, da se upošteva volja ljudstva. V Novi Sloveniji, to bi rad posebej poudaril, smo pravico zaposlenih v trgovinah do nedeljskega počitka predlagali že na začetku leta 2003, pol leta kasneje pa je temu sledil tudi referendum, kjer je skoraj 300 tisoč ljudi, 300 tisoč volivcev na referendumu glasovalo za to, da so trgovine ob nedeljah zaprte. In danes je, hvala bogu, prišel ta čas, ko bodo zaposleni v trgovinah prišli do pravice do nedeljskega počitka in do uresničitve referendumske volje. Nihče v tej dvorani me ne more prepričati, da je odprtje trgovin ob nedeljah bolj pomembno od tega, da nedeljo preživimo s svojimi najdražjimi. Poleg tega smo v vsem tem času, v tem koronačasu dokazali, da so lahko trgovine odprte manj časa in da so lahko trgovine ob nedeljah tudi zaprte. Vrednota družine je enostavno veliko bolj pomembna kot nakupovanje v nedeljo, in družinsko življenje je veliko bolj pomembno kot nakup svežih žemljic v nedeljo zjutraj. Hvala lepa.
Hvala lepa.  Želi še kdo razpravljati? Vidim, da ja. Prosim za prijavo. Prvi ima besedo Marijan Pojbič.  Izvolite.
Hvala lepa, spoštovani podpredsednik.  Najprej moram povedati zelo jasno, da bom ta zakon z veseljem podprl, saj sem eden izmed ljudi, ki vseskozi zagovarjamo, da imajo zaposleni pravico do vsaj dneva, do vsaj enega prostega dneva v tednu. Vsi tisti, ki garajo, ki delajo od jutra do večera skoraj, in to je večina zaposlenih, si seveda želijo, da so lahko v svojem tednu vsaj en dan s svojo družino. Mislim, da je to najmanj, kar je, pravično in pošteno, čeprav po mojem bi jaz zakon naredil tako, da bi tudi v soboto ob 12. uri bile trgovine zaprte. Ker sem doma na meji z Avstrijo, poznam, kako stvari v Avstriji funkcionirajo, in ni nobenega problema, ljudje živijo normalno. Nimajo nobenih težav, vse trgovine zaprejo že v soboto ob 12. uri in ljudje čisto normalno s tem živijo. Vse te velike korporacije, ki pritiskajo na vsa možna vrata, pač, logično, imajo svoj interes in ga tudi razumem. Ampak s tem nimam nobenih težav, zato ker mislim, da smo mi tisti, ki lahko postavimo določena pravila, ki jih pač morajo upoštevati vsi tisti, bom rekel vsi, ki so tako ali drugače vezani na delovanje države, na delovanje in prihodnost in razvoj vseh nas skupaj. Tukaj moramo gledati na zaposlene in na drugi strani seveda tudi na tiste, ki vodijo podjetja in tako dalje. Ampak vedno je potrebno iskati nek kompromis. In zame je kompromis tudi to, da lahko tisti, ki šest dni maksimalno garajo, in to so trgovke in trgovci, imajo pravico do enega prostega dne v tednu. Zato ta zakon podpiram in mislim, da je to pravično in pošteno. Na koncu, sami veste, življenje je samo eno in ga je treba sestaviti tako, da imamo vsi pravico imeti svoj delež v tej zgodbi, ko govorimo o življenjski zgodbi.   Zdajle je zelo pomembno, ali smo sposobni in smo toliko odgovorni, tisti, ki vodimo in odgovarjamo za prihodnost in razvoj te države, da sprejemamo take odločitve in take rešitve, ki niso pisane na kožo samo enemu ali pa samo drugemu, ampak poiščemo primeren kompromis, ki je pošten in pravičen. In ta zakon mislim, da gre v to smer, in gre v to smer, zato ga bom tudi z velikim veseljem podprl. Vsem trgovkam in trgovcem, ki garajo – tudi danes je bilo že velikokrat povedano, kako so oni garali v času te krize, tega problema, tega covida in tako dalje, kar je res, absolutno res – gre velika zahvala. Mislim, da ne samo ta zahvala, zahvala je premalo. Saj veste, od zahval se ne da živeti. Pomembno je, da imaš poleg svojega normalnega plačila tudi tisto, kar je še kako pomembno poleg, tudi odmor, zato da lahko počivaš, da se lahko spočiješ do naslednjega napornega dne. In če si trgovke in trgovci ne zaslužijo enega dneva v tednu, potem bi bilo s tistimi, ki smo odločevalci, nekaj narobe. Seveda pa tukaj upoštevam tudi delodajalce, ki jih je treba upoštevati, ker je v ozadju tudi velika odgovornost. Vendar če lahko to funkcionira v Avstriji, ki je bolj razvita od Slovenije, gospodarsko govorim, lahko in mora funkcionirati tudi v vseh ostalih državah. Te velike korporacije nimajo nobenih težav v Avstriji, nimajo nobenih težav tudi v nekaterih drugih evropskih državah, potem tudi v Sloveniji ne bi smele imeti težav.  Zato še enkrat, jaz bom ta zakon podprl, vesel sem, da ga lahko podprem, vseskozi sem ga podpiral, predvsem zato, ker so mi pomembni državljanke in državljani, garači in garačice, če jim lahko tako rečem, in to trgovke in trgovci so. Zato si zaslužijo vsaj en dan počitka na teden. Zato bom ta zakon z veseljem podprl.
Hvala lepa.  Besedo ima Miha Kordiš.  Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoči.  Kapitalizem je sistem za ustvarjanje dobička. Ta dobiček ustvarja prek konkurenčne tekme na trgu, in ker gre za cel mehanizem, je ta konkurenčna tekma pogubna. Pogubna je za človeška življenja, pogubna je za planet, pogubna je za naravo. Kapitalizem tako ne more poskrbeti za potrebe ljudi. Ko je nekdo na delovnem mestu, ko prestopi prag delovnega mesta, ga tam ta mehanizem konkurence izžema, sesuva, zato da so kapitalski donosi karseda visoki. Takoj ko nekdo z delovnega mesta odide, ga kapitalizem napade z drugimi sredstvi – z ustvarjanjem lažnih potreb, da nek delavec za svojo že tako trdo prigarano plačo kupuje stvari, ki jih sploh ne potrebuje, oziroma kupuje tiste stvari, ki jih potrebuje, pa mu trgovci ponujajo neko pocensko slabo robo za njegovo ali njeno preživetje. Pa izdelki se ne delajo na ta način, da bi bili trajnostni, da bi bili čim dlje v uporabi, delajo se zato, da recimo pametni telefoni čimprej umrejo, da se najlonke čim prej strgajo. Na tak način kapitalizem vije dvojno vijačnico izkoriščanja. Zaposleni v trgovini, tisti, ki skladajo police, tisti ki delujejo v skladiščih, blagajničarke, ki nas servisirajo, ti ljudje so na presečišču tega dvojega najslabšega kapitalizma. Delajo za slabe plače, pogosto minimalne plače, osnovne plače, ki so nižje od potreb preživetja, s temi ubornimi plačami pa morajo nato stkati svoja življenja, življenja svojih družin, s časom v resnici niti ne morejo razpolagati.   Za zaposlene v trgovini pojem, kot je svoboda, v resnici ne obstaja. Ne obstaja zato, ker so njihovi dohodki prenizki, ne obstaja zato, ker ne morejo niti resno organizirati svojega delovnega časa. Trgovine delujejo sedem dni v tednu. Pobuda, da se trgovine ob nedeljah zapre, vsaj nekoliko vrača dostojanstvo zaposlenim v trgovski panogi. Ni absolutno nikakršnega ekonomskega argumenta, ki bi povozil ta moralni imperativ, da se življenja zaposlenih v trgovini izboljša. Trgovinska panoga je ena bolj dobičkonosnih v tej državi. Samo po zadnjih podatkih so največje trgovske verige ustvarjale 800 milijonov in preko čistega dobička. Še nekaj let nazaj je bila ta številka nekoliko manjša. Se pravi, dobički v trgovinski panogi rastejo in rastejo skokovito. Za naprej, za naslednje leto se obeta številka, ki bo šla čez eno milijardo čistega. Ta dobiček se žanje na hrbtih tistega, ki dela na blagajni, ki zlaga police, ki preklada pakete po skladišču. Posledice za zdravje so očitne: uničene hrbtenice, stres. Tudi za družinsko življenje so očitne, še takrat, ko recimo so delavci v trgovini prosti, si v resnici sploh ne morejo kakšnega počitka zares organizirati. To smo lahko slišali včeraj, lahko zgolj gospodinjijo. Svobode za te zaposlene torej ni. Nobenega argumenta ni, da pustimo trgovske verige, trgovske centre ob nedeljah odprte.   Za tiste, ki se bojite izgube delovnih mest, naj še enkrat poudarim, kar smo v Levici že izpostavili ničkolikokrat, kar so povedali tudi sami zaposleni in njihovi sindikalni predstavniki – v trgovinski panogi pri nas vlada kadrovska podhranjenost. In lastniki kapitala te kadrovske podhranjenosti sami po sebi nočejo zapolniti. Seveda, kot sem takoj uvodoma izpostavil, tukaj so dobički, ki jih je potrebno kovati in zasledovati na vse možne načine. Število zaposlenih v trgovinah v primeru, da se te v nedeljo zaprejo, zato ne bo upadlo. Če kaj, se bo zgolj razbremenilo ta delovni kolektiv, ki v trgovinski panogi že deluje. V resnici ta trgovska panoga pri nas še posebej kaže, kako zelo je kapitalizem kot tak, kot nek sistem organizacije, logistike, porabe in proizvodnje blaga v resnici slab, kako ni narejen po meri ne človeka in ne narave. Smo država z ogromno šopingpovršinami na prebivalca, v tem smo v svetovnem vrhu. Zakaj? Zakaj so se zazidavale kmetijske površine, da so tam rasli šopingcentri? Že omenjena uničujoča dinamika konkurence. Prišla bo ena trgovska veriga, ne vem, Mercator – to si zdaj izmišljujem, dam primer – pa bo postavila svoj šopingcenter, samo zato, da še vsi ostali trgovci zadržijo svoje tržne deleže, bodo okrog tega enega šopingcentra od Mercatorja zrasli še Tušev, pa Lidlov, pa Eurospinov, pa Hoferjev. In trgovski centri po državi so se namnožili.  Absolutno je potrebno zavrniti ta amandma, ki je na mizo prišel od stranke Modernega centra – da se trgovine ob nedeljah pusti odprte, če v teh trgovinah delajo delavci prekarci, konkretno študentje in upokojenci. To je amandma za še več prekarnosti v panogi in v družbi, kjer je panoge že več kot preveč. Gospe in gospodje iz SMC, vi ste v prejšnji vladi, v vladi Marjana Šarca sedeli na ministrstvu za delo. Glavna naloga ministrstva za delo na področju trga dela je ravno odprava prekarnosti. Danes, nekaj mesecev po tem, ko niste več stranka v tej vladi, ste na pobudo Levice, da se trgovine v nedeljo zaprejo, prinesli amandma, da se nedeljsko delo v trgovinah popolnoma prekarizira, da bo ja še cenejše za veletrgovce, ki že zdaj izkazujejo stomilijonske dobičke. Tudi je že v štartu potrebno zavrniti argument, češ, ljudje želijo delati v nedeljo, ker se jim bo na ta način izkazovala višja plača. Jaz mislim, da želijo biti ljudje v nedeljo predvsem svobodni, želijo preživeti čas s svojimi družinami, kakovosten prosti čas, da lahko kam gredo, se sprostijo, se imajo malo fino, kar so navsezadnje izkazale tudi vse ankete, ki so bile med zaposlenimi narejene, in ravno zaposleni so tisti, ki jih je tukaj treba poslušati, saj njih zaprtje trgovin v nedeljo daleč najbolj tangira. Pa smo lahko slišali v razpravah, češ, ja, te sindikalne ankete, ki ugotavljajo, da zaposleni želijo, da se trgovine v nedeljo zaprejo, niso zares merodajne, to so neki zmanipulirani sindikalni podatki – aja, a res? Po lastni Lidlovi raziskavi, ki jo je firma naredila, so bili odgovori enaki – 90 % zaposlenih za to, da se trgovina v nedeljo zapre in da dobijo en fiksen prosti dan v tednu, to je nedelja, na katero lahko svoje življenje živijo, ne pa, da živijo samo zato, da hodijo na delo.   Ob tem je pri vseh teh 800-milijonskih dobičkih, ki jih trgovinska panoga pri nas beleži, čistih dobičkih, ki jih trgovinska panoga pri nas beleži, absurdno sklicevanje na nedeljsko plačilo zato, da trgovke prejmejo večjo plačo. Kar je potrebno narediti, je, osnovno plačo zvišati. Trgovci sami bi to lahko že storili, torej lastniki kapitala, ki trgovske verige obvladuje, pa tega seveda nočejo storiti. Bolj kot človeška življenja so jim pomembni dobički. Glede na to, da so vse te trgovske verige sprivatizirane, vsi te dobički tečejo v neke tuje centre. Ampak za višjo plačo morajo pritisniti predvsem zaposleni v teh trgovskih verigah sami – tako, da se organizirajo sindikalno. In ko bodo dovolj močni, da lahko s sindikalno akcijo sedejo za pogajalsko mizo z lastniki in z menedžerji in da jim predstavljajo neko grožnjo, potem se bodo ti lastniki in menedžerji drugače začeli obnašati, veliko lepše, veliko bolje do zaposlenih v trgovinah, namenili jim bodo tudi višje plače.   Zato naj to svojo razpravo zaključim s pozivom vsem zaposlenim v trgovinah. Oblikujte sindikate, vključite se vanje, bodite aktivni. Samo to je delavska pot v boljše življenje. Ne morejo vam zagroziti s tem, da vam bodo ukinili delovna mesta in jih prestavili v Bosno, v Srbijo ali na Kitajsko. Kvadratnega metra trgovine preprosto ne moreš zadegati na rame in ga nesti preko morja v neke države tretjega sveta, kjer je delovna sila cenejša. Ne moreš. Ta panoga je dovolj bogata, da bi si lahko privoščila izplačilo višjih plač. Ali bo do tega izplačila višjih plač prišlo, pa je odvisno od razrednega boja, natančneje od tega, kako dobro ste zaposleni v trgovinah organizirani. Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima predstavnik predlagatelja Luka Mesec.  Izvolite.
Hvala.   Jaz bi se vsem zahvalil za konstruktivno razpravo. Mislim, da smo jo precej izčrpali, veliko stvari povedali, nekatere tudi ponavljamo že drugi dan, ampak nič zato, saj v parlamentu smo zato, da probleme razčistimo. Jaz bi pa za konec še nekaj zaključnih misli povedal. Trgovine se mi zdijo nek tak lep primer nove družbene polarizacije ali pa kar nove družbene ureditve. Imamo, kot je zdajle Miha opisoval, na eni strani bogate trgovske verige, na drugi strani revne zaposlene. Imamo večstomilijonske ali pa celo milijardne dobičke na eni strani pa na drugi strani doplačila do minimalne plače, ker so osnovne plače pod minimalnimi. Imamo na eni strani dvomestne številke donosnosti, mislim, da je trgovina praktično edina panoga v Sloveniji, ki to dosega, na drugi strani imamo pa sedemdnevne delovnike. Se pravi, v trgovini se je dokončno skrušil, uničil, poteptal nek socialdemokratski ali pa socialistični ali pa tudi socialno kapitalistični ali pa demokristjanski konsenz, ki se je oblikoval po drugi svetovni vojni in ki so ga vse politične stranke, od socialistov do demokristjanov, takrat zagovarjale. Ta je deloval po naslednjih formulah. Vsakemu človeku je bila zagotovljena pravica do prostega časa. Dan se je razdelil na tri dele: osem ur dela, osem ur za družino ali prijatelje, zase in osem ur spanja. Teden se je razdelil na tri dele: pet dni za delo, en dan za delo doma in en dan za počitek. To je še vedno standard, v katerega, mislim da, številni ali pa večinsko prebivalstvo v Sloveniji verjame, ampak se radikalno kruši. In to lepo vidimo na primeru trgovin. Delavnik ni več organiziran v 8 : 8 : 8, ampak je popolnoma nepredvidljiv, trgovke in trgovci so tam na klic. Teden ni več organiziran v 5 : 1 : 1, ampak lahko traja vseh sedem dni. Plače ne zagotavljajo več ljudem neke normalne eksistence, ampak se pogosto doplačuje do minimalne plače. Na drugi strani pa imamo velekapital, velike trgovce, ki dosegajo dvomestne donose in ki dosegajo večstomilijonske dobičke. Vsako leto pa kljub temu niso zaposlenim v trgovini pripravljeni odreči niti kosa pogače.   Mislim, da tukaj lahko govorimo o koncu neke dobe, ki se nam mogoče v Sloveniji med panogami najbolj radikalno kaže ravno na primeru trgovin. Zopet prihajamo v nek svet, za katerega so ob koncu 19. stoletja, na začetku 20. govorili, da se za številne ljudi svoboda konča na vratih podjetja. In to danes, mislim, da lahko rečemo, da za trgovke in trgovce velja. Prišli smo v neko novo polarizacijo dela, kjer namesto da bi bili vsi srednji razred, kot smo bili ali pa so bili naši predniki po drugi svetovni vojni, prihajamo v polarizacijo dela, kjer imamo na eni strani maloštevilni menedžerski sloj ali pa sloj dobro plačanih specialistov, v katerega se uspe prebiti le nekaterim, na drugi strani pa se srednji razred raztaplja v vse bolj slabo plačane, brezpravne in obubožane zaposlene in prekarce. Kot rečeno, trgovine so lep primer tega. Tako da to ni samo neka ekonomska opazka. To, konec koncev, vleče za sabo hude politične posledice. Delitev dela namreč ni samo ekonomska kategorija, ampak je predvsem družbena. Iz delitve dela rastejo družbeni odnosi in iz delitve dela in konec koncev iz delitve plač ali pa tudi delitve med plačami in dobički rastejo družbene napetosti. In če hočemo razumeti, zakaj se danes zdi, kot da bo svet zdaj zdaj razneslo, ni dovolj, da se pogovarjamo o takšnih in drugačnih ekstremih v politiki, ampak se je treba vprašati, kaj je šlo narobe v gospodarstvu, od kod vsa ta jeza, zakaj se ljudem zdi, da se je nek svet ali neke pravice, ki smo jih že imeli, podrl, zakaj se nekaterim zdi, kot da se jim tla pod nogami izmikajo.   Tako da danes, ko se pogovarjamo o trgovinah, se ne pogovarjamo samo o trgovinah, ampak se pogovarjamo o tem, v kakšnem svetu hočemo živeti, ali hočemo živeti v svetu, kjer se panoga za panogo normalizirajo sedemurni delavniki ob minimalnih plačah, ob delu na klic ali na poziv, kjer ljudje nimajo več časa niti zase. To je svet, kjer ni gospodarstvo tisto, ki dela za nas, ampak smo mi tisti, ki delamo za gospodarstvo, kjer ni stroj tisti, ki dela za nas, ampak smo mi postali priveski stroja. Zato se pridružujem temu, kar je včeraj uvodoma rekel Robert Polnar, treba je razmišljati mimo tega gospodarstva, treba je razmišljati, v kakšni družbi hočemo živeti, kakšno gospodarstvo hočemo ustvarjati. In jaz sem prepričan, da bi vsi, praktično ne glede na svoje politične opredelitve, živeli v svetu, kjer nismo mi priveski stroja, nismo mi priveski gospodarstva, ampak je gospodarstvo tisto, ki dela za nas, kjer delamo zato, da bomo od svojega dela tudi dobro živeli. Dobro življenje ne pomeni samo dobre plače. Kot gre nek angleški pregovor: bogat je tisti, ki si lasti dan. Kar pomeni, da je ključna sestavina dobrega življenja tudi prosti čas. Tako da me veseli, da smo danes, če dobro razumem vzdušje v dvorani, prišli do sklepa, da se v trgovinski panogi odločamo v prid prostega časa in ne v prid dajanja potuhe nadaljnjemu izkoriščanju in zniževanju standardov.   Mi bomo zakon seveda podprli in se veselim, da smo po 17 letih naredili ta pomembni premik.
Hvala lepa.  Želi še kdo razpravljati? Ugotavljam, da ja. Prosim za prijavo. Besedo ima Bojana Muršič.  Izvolite.
Hvala lepa.  Želela sem se že prej prijaviti, pa je bil predlagatelj hitrejši od mene. Želela sem sicer, da bi predlagatelj imel zadnjo besedo, ampak kljub temu …  Moram reči, da ta zakon podpiram, kajti menim, da je po 17 letih končno prišel čas, da so trgovke in trgovci v nedeljo prosti. Res sicer ob teh izjemah, ki so bile sprejete včeraj na včerajšnjem odboru, kajti zdi se mi primerno in pametno, da se vsaj v turističnih krajih, kjer je to del njihove turistične ponudbe, ohrani. Položaj delavk in delavcev v trgovini je težak, ampak težavni so pogoji tudi v drugih panogah, ki jih pač opravljajo. Vendar pred 40 leti sploh ni bilo odprtih trgovin ob nedeljah, prav tako v času mojega šolanja nismo bili seznanjeni s tem, da se bo v bodoče moralo delati ob nedeljah, zato se mi zdi prav, da končno uzakonimo to referendumsko odločitev. Jaz moram reči, da se je v času covida-19, ko so bili trgovine in trgovinski centri ob nedeljah zaprti, izkazalo, da znamo nakupovalne navade prilagoditi času. Pokazalo se je tudi, da pokupimo oziroma nakupimo vse potrebne stvari v času ostalih dni, ki so odprte, se pravi šest dni, in absolutno moram reči, da to podpiram. Tudi če se pogovarjaš s trgovkami in trgovci, se strinjajo, kajti le težko načrtujejo svoje družinsko življenje, če ne vedo, kdaj, katero nedeljo bodo delali in katero ne. Vsekakor se mi zdi pametno, da gremo korak naprej, in verjamem, da nam bodo vsi tisti, ki delajo v tej panogi, hvaležni tudi v bodoče in tudi kvaliteta življenja njih in njihovih svojcev se bo s sprejetjem tega zakona bistveno izboljšala.   Prav tako se mi zdi, da bi bilo prav, da bi bilo več plačano delo trgovk in trgovcev, kajti trgovke in trgovci imajo res nizke plače in v trgovinski verigi je videti kadrovsko podhranjenost, ampak vsi veliki trgovci stremijo k temu, da ustvarjajo čim višje dobičke. Ampak če pogledamo, kdo ustvarja te dobičke. Dobičke ustvarjajo zgolj ti veliki trgovinski centri, ki so v večini v lasti tujcev. To res ni prav in se mi zdi, da gremo s tem zakonom korak v pravo smer. Pridobljena pravica delavcev bo po dolgih dolgih letih ponovno uzakonjena. Kajti tako danes kaže iz te razprave in je za pozdraviti, da nas je končno skoraj večina na istem vlaku. Verjamem, da je to prava zadeva. Hvala lepa.
Hvala lepa.   Želi še kdo razpravljati? (Ne.) Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo o 1. členu ter amandmajih Poslanske skupine SMC.   Sledi razprava k naslovu poglavja Končna določba in k 3. členu. Ker je amandma Poslanske skupine SMC k naslovu poglavja Končna določba vsebinsko povezan z amandmajem istega predlagatelja k 3. členu, bomo o njih razpravljali skupaj. V razpravo torej dajem naslov poglavja Končna določba in 3. člen ter dva amandmaja Poslanke skupine SMC. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne.   Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo. O amandmajih bom v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali čez 10 minut v okviru glasovanj. S tem prekinjam to točko dnevnega reda in 42. izredno seja zbora, ki jo bomo z glasovanji nadaljevali ob 15.05. Hvala lepa.
Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje!  Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora. Prehajamo na glasovanja zbora o predlogih odločitev, in sicer bomo najprej glasovali o 2. točki in nato še o 1. točki. Poslanke in poslance prosim, da preverijo delovanje glasovalnih naprav.    Nadaljujemo s prekinjeno 2. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o spremembah Zakona o sodiščih v okviru nujnega postopka.   Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona, to je na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen.  Glasujemo. Navzočih je 86 poslancev, za je glasovalo 50, proti nihče.  (Za je glasovalo 50.) (Proti nihče.)  Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.    Nadaljujemo s prekinjeno 1. točko dnevnega reda, to je z drugo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgovini v okviru rednega postopka.  Prehajamo na odločanje o vloženih amandmajih, ki ga bomo opravili na podlagi pregleda vloženih amandmajev z dne 16. 7. 2020, ki je objavljen na e-klopi z oznako novo.  Odločamo o amandmaju Poslanske skupine SMC k 1. členu pod številko 1. Če bo ta amandma sprejet, postane amandma istega predlagatelja k temu členu pod številko 2 brezpredmeten.  Glasujemo. Navzočih je 84 poslancev, za je glasovalo 18, proti 45.  (Za je glasovalo 18.) (Proti 45.)  Ugotavljam, da amandma ni sprejet.    Odločamo o amandmaju Poslanske skupine SMC k 1. členu pod številko 2.  Glasujemo. Navzočih je 84 poslancev, za je glasovalo 42, proti 38.  (Za je glasovalo 42.) (Proti 38.)  Ugotavljam, da je amandma sprejet.    Odločamo o amandmaju Poslanske skupine SMC k 3. členu. Če ta amandma ne bo sprejet, postane amandma istega predlagatelja k naslovu poglavja Končna določba brezpredmeten, saj sta amandmaja vsebinsko povezana.  Glasujemo. Navzočih je 85 poslancev, za je glasovalo 35, proti 47.  (Za je glasovalo 35.) (Proti 47.)  Ugotavljam, da amandma ni sprejet.    Ker amandma Poslanske skupine SMC k 3. členu ni bil sprejet, je postal amandma istega predlagatelja k naslovu poglavja Končna določba brezpredmeten.  Zaključili smo z odločanjem o amandmajih. S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Državni zbor bo tretjo obravnavo predloga zakona opravil na naslednji seji. Besedilo predloga zakona za tretjo obravnavo bodo pripravile službe Državnega zbora.   S tem zaključujem to točko dnevnega reda in 42. izredno sejo zbora. Obveščam vas, da se bo čez 10 minut v tej dvorani začela 43. izredna seja, in sicer ob 15.20.     Seja se je končala 16. julija 2020 ob 15.10.