Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi.

Začenjam 11. nujno sejo Odbora za zadeve Evropske unije. Obveščam vas, da sem do začetka seje prejel eno opravičilo, in sicer se zaradi službenih obveznosti seje ne more udeležiti gospod Zmago Jelinčič Plemeniti.

Dovolite mi, da preberem še nekaj pooblastil, in sicer poslanec Primož Siter nadomešča poslanko Natašo Sukič iz Poslanske skupine Levica, iz Poslanske skupine SDS gospa Suzana Lep Šimenko nadomešča gospoda Francija Kepa, in prav tako iz Poslanske skupine SDS gospa mag. Karmen Furman nadomešča gospoda Borisa Doblekarja. Vse navzoče še enkrat prav lepo pozdravljam.

Prehajam na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem. Dolžan sem še pojasnilo glede izvedbe 11. nujne seje. To sejo sem na zahtevo Poslanske skupine Levica prvotno sklical za 8. 11. 2019, vendar sem jo na zahtevo njene predlagateljice dne 7. 11. tudi preložil in jo bo odbor opravil danes.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – TO JE ODNOS SLOVENIJE DO RAZVOJNE POLITIKE OZIROMA ČRPANJE EVROPSKIH KOHEZIJSKIH SREDSTEV. Kot gradivo ste prejeli zahtevo Poslanske skupine Levica za sklic nujne seje odbora, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem seje. Zahtevi sta priloženi gradivi, in sicer prednostna področja kohezijske politike 2014-2020 in pa gradivo »How to improve European Union cohesion policy for the next decade«. Dne 12. 12. 2019 ste prejeli še predlog za sklep odbora koalicijskih poslanskih skupin LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS. Na sejo sem povabil vse, ki jih je v svoji zahtevi za sklic nujne seje in v dopisu z dne 11. 12. 2019 predlagala Poslanska skupina Levica. Ker je seznam vabljenih na sejo relativno dolg ga, če mi dovolite, ne bi bral. Kot je običajno za seje tega odbora sem na sejo povabil še poslanke in poslance Evropskega parlamenta iz Republike Slovenije, Kabinet predsednika Vlade ter predstavnike Vlade in Državnega sveta.

Prehajamo na obravnavo točke. Najprej pa dajem besedo dr. Franc Trčku, da v imenu Poslanske skupine Levica predstavi zahtevo za sklic nujne seje odbora. Izvolite.

Hvala predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj. Moram reči, da sem bil malo skeptičen, da bo tako množična udeležba. Ampak po drugi strani petek 13. je tudi malo simbolen v smislu, da bi kohezija šla malo stran od stanja petek 13., pa tudi ta prolongacija ni tako napačna, ker vmes se nam je kar razjasnilo nekaj zadev glede nove perspektive.

Obljubil sem, da bom izjemoma relativno kratek, ker imamo tukaj cel niz ljudi, ki perspektivo izvajajo v osnovi na terenu in ki so tudi nek povod za sklic te seje. Ob neki predhodni debati smo nekako prišli do tega, da se s tem področjem v bistvu ukvarjamo tam že nekje od leta 2000, 2001. Skratka po 18-ih letih bi nekako morali biti nekoliko bolj polnoletni kot dejansko smo. Dejstvo je, da imamo celo vrsto težav, dejstvo je, da je to tudi posledica, da to tako pomembno področje, v žal še vedno prevladujočih in iz naših kvot delitev katerekoli koalicije ni ravno prioritetno, čeprav gre, kot jaz to imenujem, za enega od proračunov. To je naš ključni razvojni, jaz temu rečem peti proračun in to je v bistvu fakt. Dejstvo je, da imamo težave že na ravni, če hočete informatike, imamo težave v nekih komunikacijah med SVRK-om in ministrstvi, ki so vsebinsko zadolženi podobno kot matična delovna telesa v Državnem zboru. Za izvajanje tega, ko omenjam kohezijo, seveda mislim tudi skupno kmetijsko politiko, da smo si na jasnem. In zaradi vseh teh zadev, se preveč časa tukaj v parlamentu pogovarjamo o nekih odstotkih počrpanosti, premalo pa o vsebinah. Kar nas potem pripelje do zgodb, če hočete, kot je prekmursko oziroma politično korektno pomurski vodovod, pa do kakšnih zgodb o »lasih«, kjer imamo potem velike težave, tisti mali prolongacijski čas preživetvene sposobnosti.

Zdi se mi, da je skrajni čas odgovornost politike in tukaj dejansko za to mizo sedimo politiki, od politikov v širšem smislu so tudi NGO-jevci, da se nekako premaknemo najprej v smislu, da vzpostavimo neke robne pogoje, ki bodo omogočali v dokončevanju te perspektive in tudi v naslednji perspektivi dosti bolj poglobljeno ukvarjanje z vsebinami, ampak ukvarjanje z vsebinami seveda na takšen način, da o teh, kot jaz temu rečem razvojnih penez, dobimo nekaj, kar bi nemarkisti imenovali multiplikator. Ker zdi se mi, da je to nek veliki problem, dobro včasih pejorativno rečemo, ni poanta kohezije gradnja krožišč, čeprav so tudi ta več kot nekje upravičena. Zdaj glede naslednje perspektive, čeprav ta dokument ima neki status zaupno, ampak če malo spremljate evropsko politiko tudi v mednarodnih medijih je bolj ali manj že vse znano, tudi iz naslova zmanjšanja sredstev, tudi iz naslova vzhodna-zahoda kohezija, se mi zdi, da se moramo vsebinsko dosti bolj poglobljeno pogovoriti. Mi smo v osnovi predlagali tukaj tri sklepe. Prvi je priprava kriznega črpanja sredstev obstoječega proračunskega obdobja te perspektive, sicer vem, da mi lahko iz SVRK rečejo, da to že obstaja, ampak tudi v tistem pregledu podatkov, kje smo, je to na neki taki ravni, da je skoraj neberljivo o nekih tabelicah s fontom, da skoraj potrebujem lupo.

Drugi sklep se nanaša na dva ločena operativna programa. Vem, da je tukaj opravičilo, če bomo šli v to, bomo nekaj zgubili, nimamo časa, nimamo kadrov, ampak glejte to je neka zaveza, ki jo je res celoten, ne bom rekel širok, ampak celoten nabor deležnikov, ki sooblikuje vzhodno kohezijsko regijo podpisov, poslal na Vlado in zdaj je nekako že kar nekaj mesecev od tega, mogoče že pol leta verjetno in kot, da tega dokumenta ni bilo.

In seveda tretja zadeva se nanaša končno ureditev delujočega informacijskega sistema SVRK, ker ljudje, ki nekako cele dneve sedijo za računalnikom, da potem, kot to v slengu rečemo, lahko »klejmajo«(?) več kot izgubljajo živce. Ne mine teden, da nisem komu kvazi psihoterapevt. Skratka, več kot očitno je, da moramo najti neke ustrezne odgovore. Še enkrat, se zlasti se zahvaljujem vsem vabljenim, ki ste se odzvali temu vabilu in verjamem, da nam boste pomagali v iskanju ustreznih odgovorov. Toliko na kratko. Hvala predsedujoči.

Hvala lepa dr. Trček. Besedo pa zdaj dajem vabljenim predstavnikom Vlade. Kdo želi prvi? Dr. Ribič, izvolite.

Lepo pozdravljeni v imenu Službe za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Mislim, da je prav, da na začetku najprej predstavimo tiste podatke, ki smo jih navsezadnje predstavili včeraj na Vladi. Gre za podatke o črpanju od januarja 2014 do konca septembra 2019, čeprav bom povedala tudi najbolj sveže podatke, ki so bistveno bolj spodbudni, kot so ti za obdobje 30. september 2019. SVRK je v vlogi organa upravljanja pripravil poročilo o črpanju in kot veste je sam sistem koriščenja evropskih sredstev zelo kompleksen. Če posamezno fazo tako imenovanega investicijskega cikla ponazorim s podatki, bi povedala, da je SVRK v vlogi organa upravljanja izdal odločitve o podpori do konca septembra 2019 v višini 2,5 milijarde evrov oziroma 83 % razpoložljivih sredstev od celotne alokacije 3 milijarde 68 milijonov evrov sredstev.

Druga faza so tako imenovane potrjene operacije, ko ministrstva ter drugi posredniški in izvajalski organi sklenejo tako imenovane pogodbe o sofinanciranju. Teh je bilo konec septembra za dobri 2 milijardi in 40 milijonov evrov sredstev ali 66 % razpoložljive alokacije.

Tretja faza, to je samo izvajanje projektov na terenu. Ministrstva so do konca septembra izplačala iz državnega proračuna 872 milijonov evrov oziroma 28 % razpoložljivih sredstev. Četrta faza, o kateri je v bistvu največ govora, pa to tako imenovana plačila iz proračuna Evropske unije in ta so bila po stanju 30. septembra letošnjega leta 812,5 milijona evrov ali 26,5 %. Stanje na datum 9. 12, pa je sledeče.Izplačila iz državnega proračuna so bila 885 milijonov evrov ali 29 % celotne razpoložljive alokacije sredstev, certificirani izdatki, plačila iz Evropske unije, pa 954 milijonov evrov, kar je 31 % razpoložljivih sredstev. Ko govorimo o uspešnosti koriščenja sredstev lahko rečemo, da je prva faza, to so pravi izdane odločitve o podpori in pa potrjene operacije, da je to nekako zadovoljivo. Največ prostora za delo nas vseh, ne samo SVRK-a, tudi vseh resornih ministrstev, ki spadajo pod okvir pod lupo evropske kohezijske politike, pa je tudi tako imenovana četrta faza.

Rada bi povedala, da v proračunu Republike Slovenije za leto 2019 je bilo planiranih tako imenovanih pravic porabe v višini 625 milijonov evrov, dejansko porabljeno pa je bilo komaj 255 milijonov evrov. Kaj to pomeni, da je bilo porabljeno? To pomeni, da je bilo tudi na terenu izvedeno za 255 milijonov evrov sredstev projektov in dokler projekti na terenu niso izvedeni, tudi ni mogoče dati zahtevkov za izplačilo. Če ni zahtevkov za izplačilo, ne moremo zahtevati povračila iz Evropske unije. Skratka na tej točki nas čaka še veliko dela. Tega se zavedamo, ne samo SVRK, ampak tudi ostali.

Glede informacijskega sistema e-MA, mislim, da je treba povedati stavek ali dva. V preteklosti je bil informacijski sistem e-MA največji krivec za to, da črpanje evropskih sredstev ne teče tako kot bi moglo. V letu 2018 in tudi v letošnjem letu je bil na tem področju narejen velik napredek. In na tem mestu lahko povem, da v tem trenutku informacijski sistem organa upravljanja e-MA deluje in omogoča zanesljivo zbiranje, beleženj in hrambo podatkov in tako tudi tekoče izvajanje Evropske kohezijske politike. Res je, da smo pred meseci dobili opozorilo iz Evropske komisije o zaustavitvi plačil Sloveniji, ampak takrat je bil glavni problem informacijski sitem e-MA, ki pa v tem trenutku to ni več. Urad za nadzor proračuna je opravil vse potrebne preverbe našega informacijskega sistem in v septembru, v začetku septembra letošnjega leta je poslal na Evropsko komisijo v zvezi s tem pozitivno mnenje. Res je, da na odločitev Evropske komisije še čakamo, dobiti moramo tako željeno oceno, dve, kar pomeni tudi nas, da informacijski sistem deluje in prepričani smo, da bomo to tudi dobili. To je to, kar bi rekla glede informacijskega sistema, kaj več pa v nadaljevanju. Hvala.

Hvala lepa dr. Ribič. Besedo pa zdaj dajem gospodu Alešu Prijonu, državnemu sekretarju na Ministrstvu za okolje in prostor. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani župani, predstavniki Vlade in ostali gostje.

Na področju okolja in prostora imamo velik nabor možnosti uporabe kohezijskih sredstev. Boljše stanje okolja in biotske raznovrstnosti ter prilagajanje podnebnim spremembam so široko področje. Znotraj teh pa zanesljivost oskrbe s pitno vodo, izgradnje infrastrukture za odvajanje čiščenje komunalnih odpadnih voda in nižjo poplavno ogrožnostno območje pomembnega vpliva poplav zahteva posege, ki niso niti poceni, niti hitro izvedeni. Gre namreč za infrastrukturne projekte, ki zahtevajo dobro pripravo in daljši čas za izvedbo. To pomeni, da rezultati niso vidni takoj, ampak v večini primerov šele po zaključku projekta, ko so prebivalci na infrastrukturo tudi priključeni. Kljub temu imamo do tega trenutka 42 % realizacijo glede na dodeljena sredstva. V veliki večini gre za projekte, ki so bili pripravljeni že v prejšnji finančni perspektivi in se njihova izvedba že zaključuje, pred tem pa so se morali prilagoditi tudi pravilom te finančne perspektive. Za še ne dodeljena sredstva bi moralo biti v pripravi vsaj še 63 projektov iz tako imenovanega naslova dogovorov za razvoj regij, kjer so upravičenke občine. To pomeni, da so občine tiste, ki projekte pripravijo in izvajajo. Za že prejetih 43 projektov pa ugotavljamo, da se tudi pomanjkljivo pripravljeni, zaradi tega nastajajo zamude. V trenutni finančni perspektivi smo se soočili tudi z novim področjem financiranj, kot je na primer biotska raznovrstnost in urbani razvoj, kar je zahtevalo precej vloženega truda v kvalitetno pripravo izvajanja. Na Ministrstvu za okolje in prostor tako sedaj uspešno podpiramo tudi projekte urbanega razvoja, ki se v tekoči finančni perspektivi izvaja v 11 mestnih občinah. Vzpostavljeno intenzivno sodelovanje z mestnimi občinami ima več pozitivnih učinkov in sicer poleg izvedbe številnih projektov, reaktivacije, praznih, slabo izkoriščenih ali neprimerno uporabljenih zemljišč v mestih, tudi vzpostavitev učinkovitega sodelovanja državne in lokalne ravni. Nenazadnje je bilo na ta način tudi spodbujeno, okrepljeno sodelovanje med mestnimi občinami. Poudariti pa moramo tudi, da bi s pripravo trajnostnih urbanih strategij, ki so pogoj za dodelitev sredstev Evropske unije, narejen pomemben napredek pri strateškem načrtovanju celostnega razvoja mest. Kot posledica obvladovanje strateškega razvoja pa so v mestnih občinah lahko pripravili izvedbene načrte s projekti, ki rešujejo ključne potrebe mest. Kohezijska sredstva na področju okolja in prostora so torej izjemnega pomena, ne samo za izvajanje zavez Evropske unije, kot je to na področju odvajanja in čiščenja, temveč tudi za sam razvoj. Usmerjena so predvsem za zagotavljanje osnovne infrastrukture in omogočanje podlag za nadaljnje delovanje na posameznih področjih. Pri tem pa se moramo zavedati, da so pogoji pridobitve sredstev strogi, področja sofinanciranja pa vedno bolj omejena. To je jasno razvidno tudi v dosedanjem delu pri pripravah na finančno perspektivo 2011 do 2027, kjer nas čaka nekaj zelo resnih odločitev. Tam bomo omejeno količino sredstev usmerili z največjimi možnimi pozitivni učinki na okolje. Hvala lepa.

Hvala lepa gospod Prijon. Zdaj pa dajem besedo mag. Cantaruttiju, državnemu sekretarju na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Izvolite.

Hvala lepa predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci. MGRT je eden večjih, da tako rečem, porabnikov kohezijskih sredstev, pa mi dovolite zato, da malce obrazložim tudi, kako pri nas potekajo te stvar in kje vidimo morda težave in kakšno priložnost.

Najprej to, kar je tudi predlagatelj dr. Trček omenil, da nam je zdaj v tem tednu jasno, da bo Slovenija v novi finančni perspektivi po vseh verjetnosti dobila nekaj manj sredstev na razpolago, zaradi Brexita, pa tudi zaradi, hvala bogu, razvoja Slovenije, še posebej na zahodu, ker gremo v pravi smeri. Jaz to zmanjšanje sredstev ne vidim kot nekaj tragičnega. Nasprotno, to je nam je lahko pohvala, da delamo dobro, da se Slovenija razvija. Predvsem pa vidim to, da bomo morali ta sredstva, ki nam bodo na razpolago še bolj skrbno, še bolj učinkovito porabiti. Če ne drugače, nas bo pa to prisilo k temu. Tako, da v ta namen, če smem še tukaj dodati, vsaj na našem ministrstvu zdaj že nekaj časa programiramo, razmišljamo, iščemo načine, kako sredstva, ki jih bomo prejeli, ki nam bodo na razpolago od leta 2021 naprej, seveda čim bolj učinkovito, da tako rečem, plasirati v gospodarstvo in pa v vse tiste ostale inštitucije, ki prispevajo k razvoju Slovenije. To je eno.

Drugo, kot je bilo rečeno, tudi kot predlagatelj pravilno ugotavljam, zelo je pomembno, kako torej, ta sredstva, na kašne načine jih uporabimo, kakšne mehanizme izvedemo zato, da je izplen kar največji. Ni enostavno. Predvsem zato, ker je potrebno seveda imeti zelo jasno vizijo, zelo jasno strategijo okoli tega. Jaz mislim, da nam je vendarle s strategijo pametne specializacije, ki smo jo sprejeli in mislim, da je zelo dobra in nam to priznavajo tudi kolegi v Evropski uniji. Z nekaterimi ostalimi strategijami, kot je v našem primeru tudi strategija internacionalizacije, pa strategija industrijskega razvoja in tako dalje. Jaz mislim, da imamo zelo jasne usmeritve. In temu seveda poskušamo kar najbolje slediti tudi pri oblikovanju razpisov. Tukaj je seveda zelo pomembno, da sodelujemo s kar največ deležniki. In jaz mislim, da smo v zadnjih letih naredili kar velik kvalitetni premik v tem pogledu, še posebej po zaslugi tudi strateško razvojno inovativnih partnerstev, torej SRIP-ov, ki predstavljajo platforme pravzaprav na teh devetih področjih pametne specializacije, ki je in kar so osnova tudi za oblikovanje razpisov in razvojnih politik. Jaz mislim, da smo do zdaj te začetniške težave uspešno prebrodili, da se gospodarstvo in inštitucije znanja učinkovito pogovarjajo in dogovarjajo in tudi pripravljajo, mislim, da kar dobre strategije za teh devet področij in to je že zdaj osnova za oblikovanje naših razpisov. Tako da, jaz mislim, da tu vendarle smo naredili kar nekaj pomembnih korakov naprej. Kar ostaja še, vsaj po mojem mnenju kar velik izziv za vsa ministrstva, torej za celotno Slovenijo je, da tako rečem digitalizacija samih razpisov. Tukaj seveda potekajo dogovori na medresorskem nivoju. Mi smo na našem ministrstvu en poskus že naredili in seveda se pokaže kaj hitro, koliko časa lahko prihranimo, da digitalizacija ni samo nekaj, o čemer govorimo, ampak da lahko tudi v praksi vidimo zelo konkretne koristi. Tako da zdaj prav v začetku leta bomo objavili nov razpis, to bo drugi, ki bo, da tako rečem povsem digitaliziran. Tukaj so še priložnosti in bom rekel tiste stvari, ki jih lahko zelo hitro pravzaprav brez večjih težav naredimo, sprejmemo in smo bolj učinkoviti. Kar se tiče samega našega ministrstva, velika večina sredstev, približno 66 % oziroma 63 % tako nepovratnih sredstev je namenjenih malim in srednje velikim podjetjem. Torej naša usmeritev je. Sledimo seveda tudi usmeritvi Evropske unije, da moramo s kohezijskimi sredstvi podpirati, pomagati malim, srednje velikim podjetjem pri njihovem, prvič; rasti, razvoju in pa seveda tudi preboju na tuje trge oziroma bomo rekli, ena je znotraj evropske unije, drugo – tuji trgi, pa mislim na tretje trge. Tako da tukaj pa naletimo na eno težavo – na težavo seveda, absorpcijske sposobnosti oziroma kapitalskega zaledja manjših podjetij. To pomeni, da so seveda sposobna precej manjše zneske sredstev, da tako rečem, uporabiti pri svojih projektih, kar je logično. To pomeni, da je ogromno projektov in seveda posledično pomeni tudi veliko administrativnega dela. Ne, da se opravičujem, je pa res, da v tej finančnih zdajšnji perspektivi je to nekaj novega in s tem se soočamo in s tem poskušamo zdaj, ker je najbolj je to preko sistem voucherjev, preko krepitve pri pregledovanju pogodb, pregledovanju izplačil in tako naprej. Skratka, tukaj smo naredili, spet poudarjam, nekaj pomembnih korakov, tudi z reorganizacijo same službe na ministrstvu, tudi z večjo vpetostjo naših izvajalskih inštitucij, kot sta SPIRIT, pa slovenski podjetniški sklad pri izvajanju teh razpisov, tako da iščemo resnično vse rezerve, da bi te, armado, da tako rečem, pogodb, ki nastanejo na osnovi teh razpisov za srednja in mala podjetja, čim bolj učinkovito, predvsem pa čim bolj hitro in na zadovoljstvo uporabnikov izpeljali. Do zdaj smo samo za informacijo od leta 2016 razpisali 292 milijonov evrov evropskih nepovratnih sredstev. To je približno 88 % nepovratnih sredstev, ki jih lahko namenimo MSP-jem. Pogodbeno smo za MSP vezali že 181 milijonov evrov nepovratnih sredstev oziroma 62 % razpisane vrednosti.

Druga zadeva, ki bi jo rad izpostavil v kontekstu razpisov na našem ministrstvu je seveda, so projekti vezani na raziskave in razvoj. Tukaj pa podpiramo seveda tudi večje prebojne, inovativne projekte visokih vrednosti. Tukaj zdaj je malce lažje vseeno, ker so v povprečju te vrednosti 385 tisoč na posamezno pogodbo. Seveda pa smo naleteli na drug izziv, na izziv, da je tudi tukaj potrebno ogromno dela, predvsem pri validaciji, se pravi pri vrednotenju teh projektov, tukaj se poslužujemo seveda z zunanjimi evalvatorji. Moja želja, ideja je, da bi seveda tudi kakšne tuje, ker ni dovolj, jaz mislim, da sploh pri nekih res razvojnih inovativnih projektih je dobro, da imamo tudi od zunaj pogled in evalvacijo teh naših projektov. Zato je recimo razpis, tako imenovani demonstrativni piloti, ki smo ga objavili že kar nekaj časa na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo trajal nekaj dlje časa, se strinjam, predolgo, ampak vendarle nismo želeli, da bi, vreden pa je, mislim, da »6» ali 78 milijonov evrov. Torej gre za enega največjih razpisov v tej finančni perspektivi. Ravno zaradi tega si ne želimo seveda, da bi prišlo do težav, do napak, do pomanjkljivosti in ker je to prvi tak, je trajalo vse skupaj malce dlje, zato je tudi nekaj manj izplačil v letošnjem letu. Kar želim povedati s tem je, da v nekaterih stvareh vendarle orjemo ledino, poskušamo hkrati z izvajanjem teh razpisov(?) se tudi učiti, tudi na kakšni napaki, priznam, ampak dokler se kaj naučimo in dokler niso posledice prehude, mislim, da je tudi to pomembno, da vendarle poskušamo biti čim bolj proaktivni pri teh zadevah.

Nekaj bi še omenil, da smo pri samem črpanju teh sredstev in pri plasiranju v podjetja na področju raziskave in razvoja uspešni, da smo tukaj praktično že vse, mislim, da imamo v prihodnjem letu samo še en razpis za raziskave razvoj in inovativnost, še en poziv in si zato pravzaprav želimo in prizadevamo, da bi na to tako imenovano os 1, dobili še nekaj več sredstev, ker mislimo, da, če kam, potem je smiselno seveda ta denar vlagati v raziskave, razvoj in inovativnost, ker to je edina karta, ki nas lahko seveda pelje naprej.

Še bi se dotaknil vzhod-zahod. Velik problem, se strinjamo, tukaj imamo, to je treba priznati težave s absorpcijo na vzhodni kohezijski regiji. Naj povem, da smo v vzhodni kohezijski regiji na področju raziskave in razvoja z razpisi namenili 88 %, na področju podjetništva pa 73 % celotne razpoložljive vrednosti evropskih sredstev. Torej gre res večina v vzhod. Analiza pa pokaže, da ostane na vzhodu nedodeljenega v povprečju 40 % denarja, ki je bil razpisan. Prav tako je tudi delež izplačil v primerjavi s pogodbeno vrednostjo nižji na vzhodu kot na zahodu. Torej, zavedamo se tega problema, zavedamo se tudi zlorab, ki se občasno dogajajo in smo jih zaznali, da torej imamo kar naenkrat samo »kaselce« na vzhodu, podjetja pa seveda dejansko / nerazumljivo/, zato so obiski na terenu, sledenje, kontrole tako zelo pomembne. In včasih se kakšne stvari zavlečejo, tudi zaradi tega. Tako, da želim poudariti, da tukaj bo potrebno tudi v novi finančni perspektivi en tehten razmislek pravzaprav, kako naprej.

Če zaključim. Neke izkušnje nam kažejo, da smo bili do sedaj vendarle uspešni pri črpanju evropskih sredstev na MGRT, v procesu izvajanja te Evropske kohezijske politike, tudi ocenjujemo, da je bilo uspešno, da smo imeli tudi konkretne dobre rezultate. Izplačila evropskih sredstev potekajo v več letih izvajanja projektov, zato je razumljivo, da zaostajajo za podprtjem projektov, povedano drugače, mi smo večino pravzaprav sredstev že pogodbeno vezali, do sedaj 72 % vseh razpoložljivih nepovratnih in povratnih sredstev. Je pa res, da smo z plačili upravičencev do sedaj na 33 %, do konca letošnjega leta, to kar planiramo, naj bi prišli do 36,3 %. To se sliši malo, tudi je malo relativno, ampak vendarle, mi imamo še kar nekaj let časa, da vsa ta sredstva torej do 100 % izplačamo. Na žalost je tako, da se tudi v preteklih kohezijah dogajalo da, želja nam je vsem, da izplačila potekajo v neki obliki, recimo ploščate Gaussove krivulje. Realnost je drugačna. Dogaja se, da je nizko, nizko, potem pa zadnja dva, tri leta pa dobimo to špico pri izplačilih. To seveda pomeni, da na koncu vendarle sistem deluje, ampak vprašanje pa je učinkovitosti pri tem. Zato je logičen razmislek in vsaj moja še enkrat osebna želja in smo v ta namen tudi že kontaktirali tudi kolega iz Inštituta Jožef Štefan ali bi nam lahko glede na to, da človeški faktor seveda včasih pade v teh željah, nam pomagali z umetno inteligenco oziroma z nekim algoritmom, ki bi nam povedal, glejte, v finančni perspektivi 15. aprila 2024 razpišite razpis za to in to, ker bo takrat optimalna absorpcijska sposobnost za upravičence, ker bomo takrat imeli optimalno recimo gospodarsko rast ali pa neko, ciklus razvoj in tako naprej. Mogoče se zdi utopično, ampak verjemite mi to bo slej ko prej realnost.

Tako, da poskušamo biti tudi tukaj proaktivni. Jaz mislim, da tudi to, da so na SVRK, da imamo zdaj redna srečanja, koordinacije, zelo polno pomeni, ker si med seboj jasno izmenjujemo in mnenja in težave in priložnosti in jaz mislim, da ne bi bil plato(?) zvona tukaj, ampak bi rekel, glede na to, da smo res strnili vrste, da bomo, si upam trditi uspešni do konca te finančne perspektive. Pomembno pa je, da seveda danes začnemo razmišljati, da razmišljamo o novi finančni perspektivi o novih, operativnem programu, o tem, kaj želimo pravzaprav s sredstvi, ki nam bodo na voljo od leta 2021 do leta 2027. Hvala lepa.

Hvala lepa mag. Cantarutti. Besedo pa zdaj dajem državni sekretarki na Ministrstvu za finance, gospe mag. Saši Jazbec. Izvolite.

Najlepša hvala za besedo in lepo pozdravljeni še z moje strani. Ministrstvo za finance je majhen porabnik evropskih sredstev. V procesu porabe kohezijske ovojnice je pa naša vloga v bistvu pomembna na koncu, v četrti fazi tako imenovanega certificiranja upravičenih izdatkov in zagotavljanja prihodkov v državni proračun iz tega naslova.

Sredstva iz tekoče perspektive lahko črpamo do konca leta 2023 oziroma do junija 2024 moramo na Evropsko komisijo nasloviti zadnje zahtevke za plačilo. Se pravi nekaj časa je še na razpolago. Kot je bilo danes že nekajkrat omenjeno, na Ministrstvu za finance skupaj z drugimi resorji in SVRK tekoče in budno spremljamo dinamiko črpanja sredstev, že v fazi plačil upravičenih izdatkov upravičencem, zato ker vi veste, da EU sredstva pomembno vplivajo na saldo državnega proračuna. In sicer samo, da vam z nekaj številkami današnjimi postrežem, izplačila iz državnega proračuna na današnji dan znašajo 892 milijonov evrov. Polega tega smo pa še v sklad skladov izplačali 126 milijonov evrov za finančne instrumente. Se pravi to magično milijardo, to magično mejo smo prebili, milijarda 18 milijonov je bila izplačana, to je 33 % naše kohezijske ovojnice. O črpanju evropskih sredstev pa govorimo lahko šele takrat, ko potem na Ministrstvu za finance, ko so opravljene kontrole, ki nam jih nalaga Evropska komisija, se pravi to preverjanje pravilnosti in zakonitosti izdatkov, in takrat lahko šele v bistvu na komisijo potem posredujemo zahtevke za plačilo. V obdobju te perspektive smo na komisijo naslovili zahtevke za plačilo v višini 953 milijonov, kar pomeni tretjina, 31 % razpoložljivih sredstev. Ugotavljamo, da dinamika črpanja ni optimalna, ampak v zadnjih dveh letih smo se pa dejansko opazno premaknili. Konkretno smo v letošnjem letu na komisijo že naslovili zahtevke za plačilo v višini 457 milijonov evrov, do konca jih bomo še. Na MF delamo in zelo intenzivno se dejansko na teh EU zgodbah dogaja prav zadnje dni decembra. Tako, da te številke bodo do konca leta še izboljšane. In tukaj bi samo rada poudarila, da je Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami, tik pod povprečjem EU, za tisto 1 % točko zaostajamo v primerjavi z drugimi.

Kot je bilo že omenjeno, dejansko resorji zdaj skupaj tole gledamo, spremljamo zgodbo, tudi po vsebinah, moji kolegi, ki imajo več vsebinskih projektov, so vam povedali, kaj se konkretno dogaja, za katere vsebinske sklope gre, za katera področja, kdo so upravičenci. Ker upravičenci so v bistvu, tretjina sredstev gre preko občin, samo nekje 20 % so končni upravičenci ministrstva, potem nekje četrtina so javna podjetja, javni zavodi, javni skladi in ta problem, ki ga zaznavate in izvajalci in poslanci se dejansko zgodi v tej tretji fazi, se pravi v implementacijski fazi, kjer pač na ene stvari se da vplivati, na druge se pa ne da vplivati.

Na koncu bi želela poudariti to, da vlogo Ministrstvo za finance, mi tekoče certificiramo izdatke Evropski komisiji, tako da razlike med v bistvu izplačanimi zneski in potem poslanimi zahtevki na komisijo praktično ni. Evropske pravne podlage nam še nalagajo, da moramo finančni načrt posameznega leta do Evropske komisije realizirati v roku treh let, to je tako imenovano pravilo M plus 3. In podatki kažejo, da je Slovenija v vseh teh letih izvajanja kohezije na tem področju izredno uspešna, da smo vsako leto ta cilj dosegli in nismo izgubili niti evra evropskih sredstev. Kot je bilo pa tudi danes že omenjeno, se bo fokus, predvsem v naslednji perspektivi moral preseliti iz tega, koliko smo potrošili, predvsem na to, kako učinkovito se potroši ta dodeljeni denar oziroma če uporabim še en drug izraz, kaj imamo občani ali pa državljani od tega. Hvala lepa.