Lep pozdrav. Dobrodošli na 13. nujni seji Komisije za nadzor javnih financ 13. novembra 2019 ob 13. uri. Začenjam nujno sejo.

Obveščam, da nisem dobil nobenega nadomestila ali opravičila.

Prehajamo torej na določitev dnevnega reda seje. S sklicem ste prejeli dnevni red z eno točko. Vaših predlogov v zvezi z dnevnim redom do seje nisem prejel, zato ostaja dnevni red tak kot je bil posredovan.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, IN SICER Z NASLOVOM SISTEMSKA KORUPCIJA PRI UVEDBI POSTOPKA POENOSTAVLJENE PRISILNE PORAVNAVE.

Gradivo za to točko je naslednje, in sicer: gradivo Komisije za nadzor javnih financ z dne 18. 11. 2019; gradivo Ministrstva za pravosodje z dne 30. 9. 2019; gradivo Ministrstva za pravosodje z dne 21. 10. 2019; dopis Ministrstva za pravosodje z dne 4. 11. 2019; gradivo Ministrstva za finance z dne 4. 11. 2019; in gradivo Ministrstva za finance z dne 8. 11. 2019. Vsa gradiva so bila objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

V zvezi z gradivi Ministrstva za finance št. 450-1/19-14/19 z dne 4. 11. 2019 in z dne 8. 11. 2019 smo 12. 11. Dobili poziv Ministrstva za finance, naj ta gradiva umaknemo s spletnih strani Državnega zbora, ker vsebujejo podatke v zvezi z davčno obveznostjo zavezancev, ki so varovani na podlagi določb Zakona o davčnem postopku. Ob tem naj opozorim, da Ministrstvo za finance ne v sprejemnih ne v katerihkoli drugih dokumentih ni nikjer navedlo, da gre za davčno tajnost. Gradivo smo na podlagi tega poziva nemudoma umaknili s spletnih strani in so dostopni v sistemu UDIS članom komisije, torej v varnostnem predalu.

Naknadno smo vam 12. 11. 2019 posredovali še gradivo Ministrstva za pravosodje, in sicer poročilo Evropski komisiji o izvajanju prenovljene zakonodaje na področju postopkov prestrukturiranja in stečajnih postopkov.

Na sejo so bili vabljeni: Marjan Šarec, predsednik vlade, ki se je opravičil; Andreja Katič, ministrica za pravosodje; dr. Andrej Bertoncelj, minister za finance; mag. Jurij Groznik, generalni državni odvetnik; Jana Ahčin, generalna direktorica finančne uprave; Boris Štefanec, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, ki se je opravičil; Bojan Oblak, predsednik Združenja stečajnih upnikov; Darko Muženič, direktor Nacionalnega preiskovalnega urada, ki se je opravičil, kar je napredek glede na prejšnjo sejo, ko se ni opravičil; Branka Glojnarič, direktorica Urada za preprečevanje pranja denarja; Senko Pličanič, bivši minister za pravosodje pravne fakultete v Ljubljani; Marko Zaman, Zbornica upraviteljev Slovenije; Andreja Lang, Ministrstvo za pravosodje; Aljaž Perme, Ministrstvo za pravosodje; in dr. Nina Plavšak.

Marsikdo od navedenih manjka in se ni opravičil, prosim pa, da vsi prisotni ob prijavi za razpravo hkrati tudi se predstavite za magnetogram.

Zdaj, v začetku bom najprej sam dodatno obrazložil razloge za sejo in gradivo, ki ste ga prejeli, nato bomo pa dali besedo predstavnikom Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za finance, nato še ostalim vabljenim. In potem bomo prešli na razpravo članov Komisije za nadzor javnih financ.

Jaz bi rad najprej opomnil, da smo 12. 9. enkrat že obravnavali vprašanje poenostavljene prisilne poravnave na Komisiji za nadzor javnih financ. Spomnite, ker takrat so v javnost pricurljali podatki o tem, da se je Zoran Janković oziroma njegovo podjetje Electa znebilo 29 milijonov evrov dolga po 95 % odpisu. In glede na to, da je pri tem prišlo tudi do odpisa ali pa do škode za bodisi državna podjetja bodisi za FURS, smo na podlagi tega pripravili pregled poenostavljene prisilne poravnave na Komisiji za nadzor javnih financ.

Zdaj, nadaljevanje te razprave, da je danes sklicana ta seja, in sicer v imenu komisije kot predlagatelja, torej sem jo sam sklical kot Komisija za nadzor javnih financ, tiči predvsem v izjavi tedaj Zorana Jankovića za eno od komercialnih televizij. Namreč, on je na očitek, da se je znebil 29 milijonov evrov, dejal približno takole, da se počuti žrtev, da se njega izpostavlja, ker so se na podlagi tega instituta razdolžili tudi številni drugi pomembni posamezniki. Zdaj, na podlagi tega smo šli preverjati oziroma smo zahtevali od Ministrstva za pravosodje natančen seznam tistih, ki so se na ta način razdolžili, in ugotovili, da gospod Janković ni govoril laži, ampak da je govoril resnico. Če so se na podlagi novele, ki jo je vlada Alenke Bratušek novembra 2013 po hitrem postopku spravila skozi najprej vladno, po tem pa parlamentarno proceduro, v veliki meri razdolžili tisti, ki so na drugih področjih tudi krivci za to, da je slovensko gospodarstvo zašlo v dolgove.

Zdaj, v tem gradivu, ki smo ga posredovali, za sklic seje, je na začetku postavljena ali pa predstavljena kratka analiza postopka spremembe te zakonodaje, predvsem spreminjanje novele ZFPPIPP-E in novele F, torej novela F je prinesla te spremembe in predvsem poudarek na to, kaj je ta novela novembra 2013 prinesla v naš pravni red. In sicer je omogočila to, da se je razširil subjekt oziroma krog subjektov, nad katerim se lahko začne izvajati poenostavljena prisilna poravnava. In kot smo videli potem v nadaljevanju, se je celo en holding uspel razdolžiti na podlagi tega instituta. In črtala se je pa tudi določba, da se odpove oziroma ukine prag minimalne razdolžitve 50 %. S tem se je praktično odprl divji, divji zahod razdolževanja dolžnikov na račun upnikov. Zdaj, kmalu po sprejemu, uveljavitvi te zakonodaje so na to začeli opozarjati nekateri kolumnisti. Zdaj, aprila 2014 je dr. Tadej Kotnik v članku Polomije prisilnih poravnav opisal vztrajne pritiske ene od avtoric te zakonodaje, torej dr. Nine Plavšak, za brisanje te omejitve 50 % minimalnega praga razdolžitve. Kar trikrat je poskušala, preko treh različnih vlad in šele v vladi Alenke Bratušek ji je uspelo ta prag izpodbiti oziroma umakniti iz zakonodaje. Še ena kolumnistka Financ, Simona Toplak, je v članu Poenostavljena prisilka – past za male družbe, odrešitev za tajkune postavila vprašaj, ali ni bila ta sprememba zakona vpeljana ravno zato, da so se tajkuni razdolžili. In, kot bomo videli, ravno ta stavek zelo natančno opisuje vsaj del razlogov za to spremembo zakonodaje.

Zdaj, tako pravijo kolumnisti. Saj veste, pravijo, da to, kar v medijih piše, ni nujno res. Zato je bilo treba malo preveriti tudi vladno dokumentacijo in pač dokumentacijo, ki je spremljala spreminjanje te zakonodaje. Za lažje razumevanje, da je to, kar je povzeto v gradivu, smo pripravili tudi predstavitev na ekranu. In predlagam, da se kar popeljemo skozi to pot. Jaz bom prebral, pa bom potem še mogoče dodatno razložil.

Lahko samo še povem, da mag. Andreja Širclja nadomešča poslanec Bojan Podkrajšek.

Neredko je mogoče zaznati načrtno siromašenje premoženja družbe, nato pa se začne postopek prisilne poravnave z bolj ali manj očitnim namenom oškodovanja upnikov. Tipičen primer: dolžnik ustvari fiktivno terjatev do bližnje osebe, prijatelja, znanca, ki s tem namenom odpre d.o.o.; ustvari se umetna terjatev do dolžnika, ki presega 60 % vseh terjatev upnikov, dolžnik sproži postopek poenostavljene prisilne poravnave praktično brezplačno. Nebi si verjetno predstavljal, da vlada ali pa parlament uzakoni takšno zakonodajo, ki to omogoča. Odkar v ZFPPIPP ni več varovalke, da mora dolžnik ponuditi vsaj 50 % poplačilo, predlagajo dolžniki tudi nižja poplačila, na primer 20 %, pri tem pa je nemogoče preverjati ali so terjatve upnikov, ki glasujejo za prisilno poravnavo, fiktivne oziroma gre v ozadju za povezane osebe. Ali je smiselno vlagati kazenske ovadbe? DURS bi tak predlog lahko vložil zoper večino predlagateljev poenostavljenih prisilnih poravnav.

Zdaj, to bi verjetno pričakovali, da govorijo upniki, da recimo predsednik Združenja upnikov izjavlja te besede. Ampak veste, kdo je to rekel? Državno pravobranilstvo skupaj s FURS in Ministrstvom za finance pol leta po uveljavitvi zakonodaje. Pol leta po uveljavitvi zakonodaje.

Naprej, ta relativno nov postopek zaradi insolventnosti povzroča precej težav predvsem zato, ker v praksi vse pogosteje kaže, da glavni cilj dolžnikov v okviru tega postopka ni učinkovito prestrukturiranje podjetij, temveč predvsem izognitev plačilu obveznosti, med drugim tudi davčnih. Po našem mnenju ta postopek ni uravnotežil različnih interesov dolžnikov in upnikov, temveč je izrazito v prid dolžnikom. Ob natančni analizi njihovih bilanc zaznavamo, da nekateri dolžniki načrtno slabijo terjatve do svojih dolžnikov, izvajajo odpise in povečujejo stroške z namenom, da prikažejo insolventnost, nato pa začnejo postopek poenostavljene prisilne poravnave in dosežejo odpis dolgov. Avtor? FURS, 6. 2. 2015, eno leto po uveljavitvi zakona.

FURS, leto dni kasneje. Dolžnik običajno navede eno ali dve zelo visoki fiktivni terjatvi - upnik tega ne more preizkusiti ali izpodbiti - in veliko število majhnih upnikov, katerih znesek znaša samo nekaj evrov. Tako lahko dolžnih brez težav in brez nadzora zbere ustrezno večino. To v praksi opažamo tudi upniki in zgolj nemočno opazujemo kako dolžnik brez težav doseže 95 % odpis svojih obveznosti. FURS v uradnem dopisu, 18. 1. 2016.

Pa poglejmo, kako je Ministrstvo za pravosodje bilo pri tem odzivno. Recimo, en primer, poglejmo skozi prizmo Ministrstva za pravosodje.

Uradni dopis FURS-a, 17. 3. 2015, torej malo več kot leto dni po uveljavitvi zakona: »zato je nedopustno in protislovno, da lahko pri poenostavljeni prisilni poravnavi dejansko predlagajo tudi 95 % odpis, ki je potem celo sprejet, pri čemer je poplačilo preostalih 5 % razmaknjeno na več let. Glede na to, da je pri poenostavljeni prisilni poravnavi veliko manj določb, ki bi varovale upnike, menimo, da bi morali zakonsko omejiti znesek terjatve za katere se lahko potrdi odpis, na primer na maksimalno 50 %«. Spomnimo, ravno to omejitev je vlada Alenke Bratušek s tisto ekspresno novelo 2013 umaknila. »Ponovno poudarjamo, da je po našem mnenju možnost izglasovanja visokega odpisa nad 50 % absurdna, saj je v takšnem primeru družba bolj primerna za stečajni postopek«.

Kaj pa Ministrstvo za pravosodje? Aljaž Perme na predlog, v seji implementacijske skupine na predlog poslanske skupine SDS iz leta 2015, druge polovice, da se ponovno predpiše minimalni znesek poplačila 50 %. »Neutemeljena je« - predlaga dopolnitve postopka prisilne poravnave tako, da ponovno predpiše delež popolačina / nerazumljivo / štiri leta«.

Državno pravobranilstvo. FURS, večkrat. Še en predlog zakona v Državnem zboru. Ministrstvo za pravosodje: neutemeljena je predlagana dopolnitev. Zakaj že? Mislim, da si tako poslanci, predvsem pa dolžniki oziroma upniki, zaslužijo ta odgovor. Kakor vemo, je to zakonodajo predlagal oziroma vseskozi v njej sodelovala Nina Plavšak, avtorica zakona, ki je po posameznih členih tako zapleten, da pride do 221.v člena. Torej niti a, b, c ni dovolj, ampak do v člena, kjer samo ona ve kakšen vrstni red in po kakšnem vrstnem redu uporablja. Je pa na vse te očitke, ki so bili zdajle predstavljeni s strani uradnih institucij, odgovorila, veste kaj? »Podatki ne dajejo opore za takšno sklepanje«. »Opažanje je nerazumljivo«. »Predpostavljam, da gre za namišljen primer in ne za položaj, ki je v resnici nastal«. Koga je Ministrstvo za pravosodje upoštevalo? FURS, Državno pravobranilstvo ali Nino Plavšak? Do danes Nino Plavšak. In, ta zmaga: »ureditev predpostavlja, da dolžnik v seznamu terjatev resnično in pošteno prikaže svoj finančni položaj. To pomeni, da je za poštene dolžnike poenostavljena prisilna poravnava smiselna«. S tem se vsi strinjamo, ampak poglejte seznam, ki je predložen, pa boste ugotovili vse prej kot to.

Glejte, tukaj imam jaz na seznamu 105 podjetij, ki so se po postopku poenostavljene prisilne poravnave razdolžili z 80 % in več. Zakaj sem izbral 80 % in več? Ker tiste nad 50 razumem, tudi tiste do 30 na nek način še razumem. Tiste pod 20 pa zagotovo ne razumem, ker noben, bom rekel pošten podjetnik, ki ima podjetje z neko možnostjo preživetja ali pa nihče upnikov, ki verjame, ne bo pristal na 80 % razdolžitev. In, ko boste pogledali ta seznam in boste preverjali imena lastnikov, nekatere celo v Cipru, nekaterih ne boste spoznali, boste ugotovili, da so to kar znane osebe. Boste vtipkali njihova imena, pa boste videli – ta tajkun, pomurski tajkun, oni tajkun, ta je v postopku zaradi sumov pranja denarja, ta je v postopku zaradi davčnih utaj. Mnogi med njimi so davčni utajevalci na seznamu največjih davčnih dolžnikov. In tako naprej.

In Ministrstvo za pravosodje pri celotni zgodbi verjame, komu? Nini Plavšak, ki pravi, da je to za poštene, ali seznamu in opozorilom FURS-a oziroma Državnega pravobranilstva in na koncu koncev tudi upnikov, ki se na to opozarjali?

Zdaj, mi imamo v teh gradivih, ki smo jih dobili, pa smo potem bili primorani jih tudi umakniti, tudi odločanje tako imenovane koordinacijske skupine, ki je v sklopu Ministrstva za finance in Državnega pravobranilstva odločala o tistih postopkih poenostavljene prisilne poravnave, kjer je bila država udeležena in je morala izraziti svoje mnenje bodisi za bodisi proti poenostavljeni prisilni poravnavi. Pa vam bom prebral ugotovitve te komisije, kjer so člani Ministrstva za finance, Državnega pravobranilstva in FURS-a notri, samo za nekaj podjetij, da vam bo jasno s čim se mi tukaj ukvarjamo. Pa ne bom povedal katero ime, samo ugotovitve v zvezi z zahtevo za poenostavljeno prisilno poravnavo. »Glede na to, da je Republika Slovenija zoper družbo predlagala stečaj, so ga zaobšli s predlogom poenostavljene prisilne poravnave. Poleg tega pa smo priča neodgovornemu okoljskemu ravnanju, odpisom terjatev in finančnih naložb ter namernemu izčrpavanju družb. Komisija glasuje proti poenostavljeni prisilni poravnavi«. »Glede na bilančno vsoto ima družba zelo nizek promet, kar kaže na to, da je ustanovljena za druge namene. Kaže na finančne mahinacije in namerno izčrpavanje družbe, sum dogovora z največjim upnikom s sedežem na Cipru«. »Nesorazmerno visoki stroški storitev odpisu vrednosti zalog in finančnih naložb, ki je običajno znak špekulacije«. »Visoko tveganje korupcije v zvezi s Termoelektrarno Šoštanj«. »Financira se preko neplačil dobaviteljev«. »Na posodobljenem seznamu je davčni zavezanec kar sama oseba«. »Zavezanec inštrument poenostavljene prisilne poravnave želi izkoristiti za zmanjšanje svojih obveznosti«. »Sum predhodnega dogovora o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave z upniki«. »Družba ne plačuje redno prispevkov za zaposlene, njihova funkcija je samo ta, da najemajo poceni delovno silo in jo dražje dajejo v najem naprej, pri čemer ne plačujejo obveznosti zaposlenih. Tipično poslovanje, ki omogoča manever izogibanja plačevanja obveznosti, kaže na finančne mahinacije in poskus izkoriščanja instituta«. »Povezane osebe, visoki odpisi terjatev, velika nihanja v bilančni vsoti. Menimo, da takšen primer podjetja nebi smel biti predmet poenostavljene prisilne poravnave«. »Imajo dovolj sredstev za poplačilo obveznosti, v preteklosti pa so načrtno ustvarili situacijo, s pomočjo katere izkoriščajo institut«. »Potrebno je razmisliti o ustrezni spremembi zakonodaje«.

Glejte to. Od začetka veljavnosti zakonodaje lahko samo berem naprej. Od začetka leta 2014 ena za drugo koordinacijska skupina ugotavlja kršitve, napake, nepravilnosti, utaje, zlorabe. Ministrstvo za pravosodje pa verjame Nini Plavšak in ne spreminja zakonodaje.

Zdaj, vprašajmo se kakšna je potem odgovornost poslancev v tem pogledu. Namreč, Državni zbor je na predlog vlade Alenke Bratušek potem po hitrem postopku, nujnem postopku sprejel ta zakon. Ampak, veste kaj? To, kar sem prej pokazal, vsi ti citati FURS-a in Državnega pravobranilstva – do parlamenta pa niso prišli. Do parlamenta pa niso prišli, poslanci pa o tem nismo bili obveščeni, ne v letu 2014 v poročilu o davčnem dolgu, ki ga obravnavamo na Komisiji za nadzor javnih financ, sele v letu 2015, ampak zgolj s sestavkom, pa primerjajte ta stavek s stavki, ki sem jih prej predstavil: »v postopku poenostavljene prisilne poravnave lahko upnik izglasuje delni odpis dolga od 50 do 95 % in odložitev njegove dospelosti«. To je edini zapis, ki smo ga na Državni zbor dobili s stvari relevantnih deležnikov. Zdaj, na mestu je vprašanje, ki si ga moramo danes postaviti: kako je možno, da že ob takojšnjem opozarjanju relevantnih institucij, tiste, ki so pravilno opozarjale, FURS, Državno pravobranilstvo, od začetka leta 2014, imamo leta 2019 še povsem identično zakonodajo s spremembo 2016 samo zato, da se pač FURS-ovi odpisi ne izvajajo več, ampak da se te zadeve ne more pisati? Vprašam se, kdo v tem pogledu ni naredil svoje naloge? Ko je FURS na eni od sej implementacijske skupine opozarjal na to, kar sem prej rekel, da je treba spremeniti zakonodajo, je bil odgovor spet prej omenjenega sekretarja z Ministrstva za pravosodje Aljaža Permeta, citiram: »sprememb insolvenčne zakonodaje ni v normativnem programu vlade, zato ni predvidena sprememba ZFPPIPP«. Ob besedah, ki jih je ob vsaki poenostavljeni prisilki ugotavljala koordinacijska skupina, od večkratnih očitkih oziroma Ministrstva za finance oziroma FURS-a, Državnega pravobranilstva, Ministrstvo za pravosodje odgovori: sprememba ni v normativnem pregledu oziroma načrtu vlade.

Skratka ugotovimo lahko, da Ministrstvo za pravosodje bolj zaupa Nini Plavšak, da gre za fiktivne primere, kot Državnim institucijam, ki vsakič znova ugotavljajo, da se ta institut zlorablja za razdolžitev in za izogibanje plačevanja upnikom. Naj povem, da je za spremembo te novele Nina Plavšak prejela 9 tisoč 900 evrov bruto, Srečo Jadek, še en od ustvarjalcev tega zakona, pa 7 tisoč 724 evrov bruto – za to, da sta pripravila lobističen zakon, preko katerega smo država oziroma davkoplačevalci samo zaradi davčnega dolga izgubili 8 milijonov evrov, da ne omenjam vseh tistih izgub, ki so jih utrpela državna podjetja na podlagi velikih odpisov, ko so dolgovala te. V bistvu je prav neverjetno, da se zakonodaja, ki ureja postopek poenostavljene prisilne poravnave kljub opozorilom s strani uradnih institucij, kjer bi morali zvoniti vsi alarmi, do danes ni spremenila. Moje mnenje je, da gre odgovor za to ne-spremembo iskati ravno v seznamu tistih, ki so se poslužili tega instituta. Če boste malo pogledali, boste zelo hitro videli, da na njem najdete Sergeja Racmana, Denisa Pereta, družino Janković, Zlatka Sraka, Zorana Šolaja, Miklič Željka – 33. nekdaj najbogatejšega Slovenca, ki se je znebil preko toliko in toliko milijonov evrov - z odpisi, ki so bili neverjetni. Pri prisilni poravnavi je en celo 99,85 %. Pa mi povejte, če je to normalno? Hotel Kubo. Ugotovili boste, da vsi izhajajo iz več ali manj istih krogov, tudi v povezavi z ljubljanskim županom, ki je bil hkrati tudi član stranke, ki je vodila vlado, ki je predlagala spremembo te zakonodaje.

Zdaj, nekateri posamezniki so bili še bolj podjetni, uporabili so prav vse institute, ki jih je omogočal ta zakon. Najprej so se znebili na prisilni poravnavi svojih dolgov z novelo F, ki je to omogočala tudi še pred, recimo nekateri, iztekom prve prisilne poravnave, ker je ta omogočila drugo prisilno poravnavo še pred zaključkom prve prisilne poravnave. Vemo, kdo je bil glavni lobist, ravno Srečko Jadek in vemo za katero firmo je šlo to v prvem primeru. Potem so se znebili dolgov preko poenostavljene prisilne poravnave za svoja zasebna podjetja, potem so se znebili pa še osebnih dolgov na podlagi osebnega stečaja. Poglejte primer Zlatke Sraka. Vem, firma Energoplan. Firma Energoplan je dolgovala 106 milijonov evrov. Preko navadne prisilne se je najprej razdolžil leta 2012 za 50 %, ker takrat je še veljala omejitev 50, potem je pa leta 2016 se še drugih razdolžil. Veste, s koliko? Z 99,85 %. Zdaj pa vi meni povejte, nekdo, ki dolguje 106 milijonov, potem se pa preko postopka dvojne prisilne poravnave, na koncu dolžen plačati, veste koliko? 60 tisoč evrov. še enkrat – dolguje 106 milijonov, na podlagi te zakonodaje pa pripelje na koncu do dolga 60 tisoč evrov. Če vam to preračunam v kredit, ki bi ga vzeli za stanovanje, recimo, da vzamete za stanovanje 100 tisoč evrov, pa potem ne morete plačati in se vi razdolžite. In veste, koliko bi po tem odstotku banki na koncu dolgovali? 56 evrov. A mislite, da bi vi prišli prepričati banko, da vam namesto 100 tisoč evrov, odpusti dolg za 56 evrov? Ne. Zlatku Sraki pa so. Pa to ni vse, potem je imel še dve zasebni firmi, kjer se je po postopku poenostavljene prisilne poravnave za 97,8 % izbrisom znebil 12,2 milijona evrov, potem je imel pa še osebni stečaj preko 10 milijonov evrov. Za 130 milijonov evrov se razdolžiš na podlagi te zakonodaje, ki jo Ministrstvo za pravosodje podpira, za reci in piši manj kot pol milijona evrov. Zdaj mi pa povejte, ali ni lepo v tej domovini biti dolžnik? Če bi sodstvo vsaj delovalo ali pa ustrezne institucije ali pa ustrezna ministrstva, bi to še razumel, ampak pri nas tudi te institucije ne delujejo. Poglejte, Državno pravobranilstvo je glasovalo proti poenostavljeni prisilni poravnavi v 92 % primerov. 92 %. To vam nekaj pove, ne? Če je za 92 % primerov reklo, da ali bi morali iti v stečaj ali pa da gre za kršitve ali zlorabe ali pa načrtne zlorabe, potem že ta podatek pove, da je zakonodaja popolnoma neprimerna. Ampak, ko smo gledali te dokumente, šele v letu 2018 se je pritožilo zoper postopek poenostavljene prisilne poravnave in to enkrat samkrat. Vse prej pa samo glasujemo proti in spuščamo poenostavljene prisilne poravnave naprej. Če so zlorabe, kakršne so, katere sem prej prebral, ki so v uradnih dokumentih koordinacijske skupine, oprostite, jaz ne razumem zakaj niso vložili pritožbe na postopek. In verjamem, da bi v teh pritožbah zmagali, ampak ne, niso.

Mogoče to razložijo besede FURS-a, ki pa je rekel, ko jim je bilo očitano zakaj inštitucije bolj aktivno v to ne posežejo. Citiram: »edini vzvod, ki ga FURS, kot upnik, lahko uporabi na podlagi veljavne zakonodaje, je, da po zaključenem postopku poenostavljene prisilne poravnave zoper dolžnika sproži tudi kazenske ovadbe oziroma stečajni postopek, kar pa v večini primerov niti ni v interesu države«. Ne vem zakaj. »Lahko bi vlagali tudi kazenske ovadbe ali odškodninske tožbe zoper dolžnike oziroma njihovo poslovodstvo, vendar pa bi bilo v večini primerov to mogoče šele po izpeljanih inšpekcijskih postopkih« - zakaj pa imamo FURS, če ne za to, da izpelje inšpekcijski postopek? Oglobi vsakega, ki goljufa za en evro, ko imamo pa stomilijonske odpise, pa pravi, da bi morali izpeljati inšpekcijski postopek. In naprej: »vse to pa po našem mnenju niso učinkoviti ukrepi, temveč zgolj dodatno delo za finančno upravo, poleg tega pa bi bili postopki dolgotrajni in obremenjujoči tudi za druge organe«. Kradejo, zlorabljajo, goljufajo, ampak, ker bi to pomenilo dodatno delo za finančno upravo in bi bilo obremenjujoče tudi za druge organe, pa pač tega ne počnemo. In potem pridemo do primerov, do kakršnih smo se pač srečali pri pregledu te insolvenčne zakonodaje.

Zdaj, ugotovili smo, da namen in cilj zakonodajalca v tej F noveli ZFPPIPP, ki je tudi že novela E je to uvedla, ampak novela F je to dodatno razdelala, niso bili doseženi, da se je izrazito postavilo na eno stran in da se je tudi zakonodaja v primeru te novele, ta novela F novembra, sprejemala neustrezno. Neverjetno, šlo je za ekspresno spremembo. Veste, kaj je novela F vse prinesla? Dvojno prisilko, umik 50 % praga, razširitev praga ZPPP, poenostavljeno prisilno poravnavo, skratka take spremembe, ki so bistveno vplivale na varnost upnikov. A veste, v kolikem času je bilo to sprejeto? V dvajsetih dneh. Delovna skupina, ki jo je vodil Srečo Jadek, ob njem pa tudi Nina Plavšak in Miodrag Đorđević, ki je danes podpredsednik vrhovnega sodišča, je v dvajsetih dneh pripravila zakonodajo, ki jo je potem vlada v naslednjem tednu sprejela - ne boste verjeli - na dopisni seji, na dopisni seji in potem po hitrem postopku v Državnem zboru po nujnem postopku uveljavila. Zakaj se je pa mudilo? Zakaj se je pa mudilo? Zakaj pa niste razmislili glede na daljnosežne posledice, ki jih je ta zakonodaja prinesla tako da davkoplačevalski denar kot za pač upnike, ki so v tem postopku darovali v bistvu največ. Zdaj, takrat smo preverili, prej sem omenil že, da, če bi, recimo že vse funkcije nebi delovale, pa če bi vsaj sodišča delovala, potem bi imeli upniki vsaj to možnost, da bi se pritoževali. Ampak, poglejte, tudi v tem primeru nimajo te možnosti.

Že prejšnjič smo omenjali, na prejšnji seji, primer Electe in kako je tam potekal postopek. Eden od upnikov se je sicer pritožil, in sicer je rekel, da dolžnik je predlog za začetek prisilne poenostavljene poravnave vložil le zato, da bi se izognil stečaju, da so podatki v poročilu o finančnem položaju očitno neresnični in da je načrt finančnega prestrukturiranja na prvi pogled neutemeljen in neprimeren. Dolžnikov seznam terjatev ni vseboval terjatev družbe TCK, evidentirana pa je bila tudi terjatev družbe Glanz, ki je bila po mnenju pritožnika očitno fiktivna. Enaki očitki kot jih je FURS oziroma tista koordinacijska skupina vseskozi ugotavljala pri pregledu posameznih zahtev za odobritev poenostavljene prisilne poravnave. Ampak višje sodišče v Ljubljani je pa takole reklo: »presodi, da dolžniku ni mogoče očitati zlorabe procesnih pravic, saj gre za kompleksna in še ne zaključena pogodbena razmerja, v katerih je udeleženih več pravnih oseb. Po presoji sodišča upnik ni uspel verjetno dokazati, da je ravnanje dolžnika v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja«, gre za družino Janković, še enkrat, »da v ravnanju dolžnika ni zaznati namenov za doseganje ciljev, nezdružljivih z namenom poenostavljene prisilne poravnave«. In je bilo 95 % dolga odpisanega. Sprašujem se, če bi enako ravnali tudi pri vseh ostalih, ki ne sodite v ta klan priviligiranih. In tudi tukaj je sodišče narobe ravnalo. Glejte posodobljen seznam terjatev v družbi je bil dopolnjen naknadno z navedbo povezanih oseb, kar zakon prepoveduje in seznam je bil bistveno spremenjen tudi glede na upnike, kar na podlagi oziroma po ustaljeni sodni praksi ni dopustno, pa je sodišče kljub vsemu dopustilo ta postopek. Obstaja tudi utemeljen sum, da so v konkretnem primeru za poenostavljeno prisilko glasovali upniki, ki so bodisi odkupili terjatve ločitvenih upnikov ali pa terjatev sploh niso imeli. Če grete gledati knjige poslovne tistih, ki so priglasili in se soglašali s poenostavljeno prisilno poravnavo, boste videli, da v letih 2017 in 2018 teh postavk sploh ni v njihovih izkazih. Sprašujem se, normalno sodišče bi to preverilo in takšno poenostavljeno prisilno poravnavo zavrglo. A pri nas pa ne – odbori, celo tistega, ki se pač pritoži, pobije s svojo argumentacijo, kot sem rekel, da gre za »kompleksna in še nezaključena pogodbena razmerja«.

Skratka, poenostavljena prisilna poravnava je tipičen primer lobističnega zakona, ki je v bistvu uzakonil sistemsko korupcijo. O tem bom mogoče še malo v nadaljevanju. Vprašanje za predstavnike vlade oziroma pa predvsem Ministrstva za pravosodje pa je: zakaj ste verjeli Nini Plavšak, ne pa vsem relevantnim deležnikom, ki so vas opozarjali? In zakaj ste tako hiteli s pripravo te zakonodaje? Zakaj je bilo treba v dveh dneh oziroma v dvajsetih dneh pripraviti to zakonodajo? In zakaj tudi po tem, ko so posamezniki predlagali spremembe tega zakona, je Ministrstvo za pravosodje vztrajalo pri ne-spremembi tega zakona in nadaljevanju v bistvu kraje upniškega denarja na račun tistih dolžnikov?

Samo še to povem. Tisti, ki so se razdolžili za 80 ali več odstotki, torej ta seznam, ki sem ga kazal, veste, kakšno škodo so naredili slovenskemu gospodarstvu - malim podjetnikom, podizvajalcem, ki so delali? Preko 225 milijonov evrov. Preko 225 milijonov evrov so se znebili dolgov na račun tistih, ki se ne morejo braniti.

Tako, da sprašujem Ministrstvo za pravosodje zakaj vztraja oziroma zakaj 6 let vztraja pri takšnem zakonodajnem predlogu oziroma takšni zakonodajni rešitvi.

Tako, da zdaj pa beseda vabljenih gostov.

Prosim, gospod Strojin.

Pozdravljeni. Hvala za besedo in hvala za izhodiščno vprašanje.

Tudi sam delim ogorčenje in zgražanje, ki izhaja iz vaših besed, ne želim pa in ne morem soditi za ravnanja ministrstva v preteklosti. Ministrstvo za pravosodje v različnih mandatih vodijo različni ministri in sprejemati odgovornosti za nazaj ali za druge ne morem. Prav tako to verjetno tudi ni primeren forum, da bi lahko na nivoju parlamentarne preiskovalne komisije preiskovali v celoti kaj se je dogajalo. Lahko pa pogledamo dejstva in pa predvsem kakšne so rešitve za naprej.

Očitke, da je Ministrstvo opuščalo dolžna ravnanja in davkoplačevalcem povzročilo večmilijonsko škodo, kar bi lahko smiselno sklepali iz gradiva, ter da se ni storilo nič v zvezi z izvajanjem postopkov poenostavljenih prisilnih poravnav, se lahko sicer relativizira in v veliki meri tudi zavrže. Menimo namreč, da je pripravljavec gradiva zaključke napravil na podlagi posameznih iztrganih izsekov iz obsežnega gradiva in pomanjkljive predstavitve celotnega gradiva. Ministrstvo za pravosodje se je trudilo, da je v kratkih rokih komisiji posredovalo vso zahtevano dokumentacijo in tudi dokumentacijo za katero je bilo zaprošeno naknadno, brez posebnih sklepov. Prav obsežnost gradiva iz katerega izhaja obseg preteklih razprav ter podanih pojasnil s strani Ministrstva za pravosodje pa kaže na dejansko aktiven pristop ministrstva tako v razpravah kot tudi v pomoči drugim državnim organom v preteklosti.

Zdaj, če pogledamo kaj se je dogajalo leta 2013, ko je bila novela F pripravljena, obravnavana in sprejeta v Državnem zboru jeseni - sicer res v zelo kratkem časovnem obdobju, saj makroekonomska neravnovesja v Sloveniji, ki je ugotovila Komisija Evropske unije niso več dopuščala odlašanja. Če se spomnite, takrat so bili po vseh časnikih in v političnih razpravah pozivi in grožnje glede trojke, glede podobnih scenarijev kot so se dogajali v Grčiji in podobno. In to je verjetno v tistem obdobju pomembno vplivalo na dogajanje v tem prostoru. Sam sem bil takrat povsem nekje drugje in predvsem predstavniki medijev, nekateri, se lahko spomnijo, da sem takrat opozarjal, bolj v osebni kapaciteti, ker drugih pristojnosti nisem imeli, na težave s spreminjanjem insolvenčne zakonodaje, ne le na področju prisilne poravnave, ampak tudi na področju osebnih stečajev. Ampak to je druga zgodba, zdaj sem tu in lahko govorim o tem kaj bomo delali naprej. če se vrnem nazaj, kaj se je takrat 2013 dogajalo. Konec maja 2013 je Svet Evropske unije sprejel priporočila za Slovenijo, med drugim tudi to, da naj ta do septembra 2013 pripravi potreben pravni okvir za izvensodno prestrukturiranje in pri tem zagotovi, da je skladen z obstoječimi določbami o insolventnosti ter zagotavlja spodbude tako za upnike kot za delničarje, da se bodo odločali za sprejemanje izvensodnih dogovorov o prestrukturiranju. V noveli oziroma pripravi novele je sodelovala koordinacijska skupina, ki jo je na povabilo takratnega ministra za pravosodje odvetnik Pensa, ozirom Srečo Jadek, se opravičujem za priimek. Čeprav je sama priprava novele potekala izredno hitro, zakonodajna obravnava novele pa po nujnem postopku, je bil čas za strokovno razpravo omogočen in vsebina rešitev se je usklajevala tudi z mednarodnimi organizacijami – Mednarodnim denarnim skladom, Evropsko banko za prestrukturiranje in razvoj ter Evropsko centralno banko. Rešitve in razlogi zanje so bili poslancem predstavljeni in poznani preko zakonodajnega gradiva, podrobno so bile zakonske rešitve predstavljene v drugi obravnavi predloga novele F pred matičnim delovnim telesom. Geneza nastajanja novele je razvidna iz besedila javno objavljenega predloga zakona, iz poročila Odbora za pravosodje in magnetograma seje odbora oziroma plenuma, zato je na tem mestu, ni potrebno retrospektivno ponavljati. Morda pa lahko ponovim ključne razloge.

Črtanje praga 50 % poplačila v 4 letih sta predlagala tudi Mednarodni denarni sklad in Evropska banka za prestrukturiranje in razvoj, ker predpisani prag ni bil ekonomsko upravičljiv in ker je bila teza, da naj bo upnikom zagotovljena prožnost pri odločanju. Razširitev uporabe postopka poenostavljene prisilne poravnave na majhne družbe je prišla iz vrst Gospodarske zbornice Slovenije, ker večina družb, ki so razvrščene med majhne družbe, le minimalno odstopajo od meril za razvrstitev med mikrodružbe. Veliko sprememb v pomenu upada v obsegu poslovanja in zmanjšanja števila zaposlenih se je takrat v teh družbah zgodilo v zadnjih dveh letih. Ker po šestem odstavku 55. člena Zakona o gospodarskih družbah, se družbe razvrščajo na mikro, majhne, srednje ali velike družbe na podlagi podatkov dveh zaporednih poslovnih let, te družbe, čeprav so takrat že ustrezale merilom za mikrodružbe, še dve leti nebi bile razvrščene med mikrodružbe.

Vloga Ministrstva za pravosodje ni vezana zgolj na pripravo predlogov zakonodaje, le-to nenazadnje lahko vloži tudi vsak poslanec, temveč je med drugim osredotočena tudi na spremljanje izvajanja zakonodaje v praksi. To je še zlasti pomembno, da se za postopke v teku išče rešitve v zakonodaji, ki obstaja oziroma takrat velja. Vsakokratne napovedane ali načrtovane spremembe ne rešijo vprašanj in zlorab v postopkih, ki tečejo, žal jih le prikrijejo. Zato je bil prvi odziv Ministrstva za pravosodje na posamezne domnevne zlorabe, ki se začnejo kazati, iskanje rešitev v smeri sprejete in veljavne zakonodaje, še posebej, če ravnanja posameznikov niso v skladu z nameni in cilji, ki se jih s predlogom zakona lahko zasleduje. Na primer, že v začetku 2014, januarju, februarju 2014, torej 2 meseca po uveljavitvi novele F, je Ministrstvo za pravosodje podalo obširno pojasnilo Gospodarski zbornici Slovenije, in tudi objavljeno je bilo to v časniku Finance in nekaterih drugih medijih, glede poenostavljenih prisilnih poravnav glede položaja holdingov – torej, da ne smejo biti predmet prestrukturiranja v poenostavljenih prisilnih poravnavah – in o konkurenci med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom, da je treba sicer omogočiti dolžniku prestrukturiranje in ne stečaj, vendar pod nadzorom upravitelja nad poslovanjem dolžnika. Pri tem pa je seveda potrebna aktivnost upnika, da predlaga stečaj nad dolžnikom. Drug konkretni primer, ki je v gradivu prikazan izven konteksta, se nanaša na prizadevanje Ministrstva za pravosodje, da bi se država kot upnik lahko že po takrat veljavni zakonodaji poslužila varovalk, ki so namenjene zlorabam. S tem se ustrezno lahko naslovi in prepreči sporne prakse, ki so že nastale, kajti za nazaj sprememba zakonodaje ne more regulirati oziroma urediti. Tako je bilo na takratnem sestanku, ki je februarja 2015 potekal na Ministrstvu za finance v zvezi z obvladovanjem davčnega dolga in z uvedbo morebitnih dodatnih ukrepov za učinkovitejše poplačilo dolga in je posebej izpostavljen tudi v gradivu za današnjo sejo, je bilo pojasnjeno, da v primerih, ko je šlo za zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave, pa je take postopke zamejilo tudi že sodišče. V okviru spremljanja sodne prakse smo lahko ugotovili, da je višje sodišče v Ljubljani že oblikovalo prakso, da je vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, lahko v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo pravic. V zvezi s tem imamo celo vrsto konkretnih primerov sodne prakse vezanih na konkretne primere, kjer so bile tovrstne zlorabe učinkovito preprečene ob ustrezni aktivnosti upnikov. In glasovanje proti sprejemu sklepa o potrditvi prisilne poravnave je le eden od ukrepov. Imamo seveda tudi možnost pritožbe glede na posamezne odločitve, imamo tudi možnost predloga stečaja. Teh ukrepov se upniki, tudi kjer gre za državo, so se posluževali le redko.

Zakaj je odziv Ministrstva za pravosodje po sprejemu nove zakonodaje primarno usmerjen v izvrševanje v skladu z namenom zakonodajalca in zakaj očitki o neodzivnosti Ministrstva za pravosodje ne držijo.

Prvič. V kolikor postopki in pritožbe niso sproženi in se relevantno gradivo, ki v konkretnem primeru kaže na zlorabe postopka, ni predloženo in uveljavljano pred sodišči, ni mogoče resnično ovrednotiti učinkov posameznih institutov. Posledično je zakonodajni odziv lahko preuranjen in usmerjen le še v večje konkretiziranje in opredeljevanje posameznih izrecno dovoljenih in pa izrecno nedovoljenih položajev. Ti po eni strani vedno veljajo le za naprej, posledično pa se s tem tudi onemogoči, da bi sodišče že v okviru prej veljavne zakonodaje takšne prakse in položaje spoznalo za nedopustne. Takšen zakonodajni odziv prepreči oziroma povzroči, da so zakonske norme še bolj določne in konkretne – želi se preprečiti tipična nedopustna ravnanja – ampak to za v prihodnje onemogoči sodišče, da bi z metodami razlage vrednotila in razrešila posamezne podobne primere, ki v prihodnosti nastanejo. Ravno zato Ministrstvo za pravosodje kot prvi odziv na pokazane ekscese vse ključne deležnike v teh postopkih pozove k uporabi pravnih sredstev, ki jih pravni red in zakonodaja že vsebujeta. Ministrstvo je zato vseskozi samostojno in tudi za razpravo na ravni implementacijske skupine želelo, da bi se čim več rešitev za zaplete v konkretnih primerih poiskalo že v okviru veljavne zakonodaje. Le ukrepanje v skladu z veljavno zakonodajo lahko učinkovito prepreči zlorabe, ki nastajajo v tistem trenutku v konkretnih primerih. Napoved zakonskih reform ali pa zgražanje brez ustreznih ukrepov ne reši trenutnih zlorab. In Ministrstvo za pravosodje tu sprejema stališča, ki bi nepravilnosti v postopkih preprečila. Neodvisno od nezavezujočih stališč ministrstva ali pa implementacijske skupine, pa lahko ugotovimo, da je sodna praksa, to je praksa sodišč, sproti vsebinsko ves čas dopolnjevala zakonski okviru in s tem tudi spremenila in omejila zakonodajo. Torej navedbe, da se nič ni zgodilo v zadnjih letih, ne držijo že zaradi vpliva sodne prakse, sodna praksa pa se lahko razvija le v prostoru, v katerem je zakonodaja vsaj nekaj časa stabilna in ni deležna sprememb ob vsakokratnem pojavu ekscesnega primera. Kajti sanira ga lahko že sodišče oziroma bi ga lahko saniralo, če bi povod za to dal upnik. In tu še enkrat na tem mestu: upniki in, v okviru pristojnosti te Komisije za nadzor javnih financ, Država, bi se lahko večkrat posluževali predlogov stečaja ali pa pritožb. To drži.

Drugič, kot ključna točka. Ministrstvo za pravosodje je po uveljavitvah novele F uvedlo sistematično statistično spremljanje postopkov zaradi insolventnosti. Ravno takšna razprava omogoča, da se vsebinska razprava o tej zakonodaji izvede na strokovni ravni v okviru implementacijske skupine, torej s strani deležnikov, ki jo v praksi dejansko uporabljajo. Pri tem pa se, vsaj v tem mandatu, z vso odgovornostjo zavedamo tveganj, da posamezni člani takšne široke implementacijske skupine, ki lahko nastopajo v vlogah upnikov, njihovih pooblaščencev, zastopnikov dolžnikov, na primer stečajni upravitelji, ali zastopnikov kupcev ali pa tudi sodnikov, ki odločajo v konkretnih primerih, zasledujejo druge, parcialne interese, s katerimi se srečujejo v teh postopkih. Še najbolj je tu recimo neproblematična vloga sodnika, ampak tudi slednji lahko stremijo k pretirani poenostavitvi postopkov in njihovi določnosti z vidika zagotavljanja hitrosti sojenja. Zaradi teh različnih interesov vseh akterjev poudarjamo, da mora – in k temu smo v tem mandatu jasno pristopili in na tej komisiji tudi že poudarili – biti vloga implementacijske skupine predvsem v tem, da ministrstvo seznanja z izvajanjem zakona, da opozarja o težavah z izvajanjem in je forum za razpravo glede izvajanja posameznih institutov. Seveda so dobrodošli tudi predlogi za spremembe, vendar smo glede tega posebej previdni. Menimo, da mora biti ključna odločitev končna odločitev o načinu in obsegu sprememb pri organu, ki zasleduje javni interes, to je pa pri ministrstvu. Posledično smo po sestanku implementacijske skupine, ki je podala svoje mnenje glede posameznih točk, ki smo jih na ministrstvu kot problematične uvrstili na seznam, sklicali sestanek s ključnimi ministrstvi in s kabinetom predsednika vlade glede priprave izhodišč za konkretne rešitve, ki jih bo vlada pripravila, za prestrukturiranje in bodo naslovili vsa opozorila, ki so se podala tudi na tej komisiji septembra. Hkrati pa želimo, da te rešitve malemu gospodarstvu še naprej omogočajo enostavnejše prestrukturiranje. Sestanek medresorske skupine je bil opravljen 5. novembra. Razprava je bila izjemno koristna in menimo, da gre v pravo smer. Naloge so že razdeljene, delo že poteka. Načrtujemo, da bomo vsaj v delu, ki se nanaša na poenostavljeno prisilno poravnavo, predlog sprememb pripravili januarja.

Ministrstvo je že v preteklosti odreagiralo z ustreznimi normativnimi spremembami, ko je bil zbran zadosten empiričen in vsebinski substrat, da je nujna normativna intervencija. Tako je bilo z novelo G poenostavljena prisilna poravnava omejena na mikropodjetja in obveznosti iz naslova davkov - te so bile izvzete iz postopkov. Navedeno je namreč predstavljalo glavna tveganja zlorab, ki jih glede na obstoječe zmožnosti in pa okoliščine ni bilo mogoče odpraviti drugače. Glede na ugotovitve analize in spremljanja izvajanja poenostavljene prisilne poravnave tudi po tej noveli in v luči nedavno sprejete direktive o preventivnem prestrukturiranju, ministrstvo že najavlja na tem mestu in že septembra, da so na tem področju spremembe potrebne, vendar pa menimo, da morajo biti te ustrezno premišljene in pripravljene.

Torej hitenje za reševanje povsem konkretnih težav iz preteklosti, le-teh ne bo odpravilo. Zavedanje kje so tveganja že obstajajo, upniki so že bolj pozorni, institucije so že bolj pozorne. Kaj bomo pa za naprej naredili, pa ne sme omejiti možnosti za prestrukturiranje gospodarstva, še posebej ob napovedujočih raznih tveganjih na makroekonomski ravni. Gotovo bi bilo najbolj enostavno institut poenostavljene prisilne poravnave črtati, vendar pa menimo, da takšno ravnanje ni odgovorno, če se hkrati malemu gospodarstvu ne ponudijo nove možnosti za prestrukturiranje in ob dejstvu, da morajo tudi obstoječi lastniki nositi pravično breme prestrukturiranja. Zavedamo se, da ostre zakonske norme prisilnega prestrukturiranja lastnike silijo, da se še pred nastopom insolventnosti sprožijo in izvedejo vsi ukrepi, da insolventnost sploh ne nastane.

V luči tega, kot rečeno, ne moremo soditi za ravnanja ministrstva ali pa drugih organov za nazaj, lahko pa sprejmemo odgovornost za naprej.

In ključna izhodišča za spremembe na področju poenostavljene prisilne poravnave bodo:

Dodatna omejitev subjektov, ki se tega instituta lahko poslužijo pod enostavnejšimi in posledično cenejšimi, ugodnejšimi pogoji, to je brez revidiranih poročil in mnenja pooblaščenega ocenjevalca podjetij. Ključno bi bilo subjekte omejiti samo na dolžnike, ki imajo obveznosti manjše od 500 tisoč evrov in morda ta prag še znižamo na 300 tisoč evrov, torej, da se približamo tako po strukturi podjetij ne samo na dva od treh kriterijev po zakonu o gospodarski družbi, ampak po vseh treh kriterijih; in pa da dolg, višino dolga spustimo iz nerazumnih milijonov v zameno za cenejši postopek na nek razumen dolg, ki ga družinska podjetja, ki naj bi bila upravičenec do te ugodnosti, tudi po navadi imajo. Drugič. Vloga upravitelja ne bo vezana zgolj na primer, da je hkrati predlagan stečaj, ampak v vsakem primeru, da opravi preizkus terjatev, s tem pa se odpravi vloga in zahteva, da se seznam terjatev pripravi v obliki notarskega zapisa. Torej dvigne se kredibilnost navedbe katere terjatve obstajajo in kakšne sploh so.

Tretjič. Možnost, da upniki, če želijo, dosežejo absolutno prednost. To, z drugimi besedami, pomeni, da pridejo v lastniško strukturo dolžnika. Torej ne samo, da se odpisuje, ampak, da se lahko konvertira terjatev v lastništvo.

Nadalje, uvede se možnost ugovora zoper poenostavljeno prisilno poravnavo enako kot za redno prisilno poravnavo, ker načrt prestrukturiranja na primer ne odpravlja insolventnosti ali pa, ker dolžnih sploh ni insolventen.

Nadalje, v primeru, da je poenostavljena prisilna poravnava neuspešna, to pomeni stečaj. Konec špekulacij.

Nadalje, olajša se in zelo pomembno, olajša se procesni položaj upnikov v primeru, da je poenostavljena prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način. Torej večje možnosti pri navajanju in uveljavljanju trditev, da gre za fiktivne terjatve.

Na ministrstvu se v okviru tega mandata z vso odgovornostjo in resnostjo zavedamo orodij, ki morajo biti na razpolago gospodarstvu tako iz vidika dolžnikov, ki se lahko v nezavidljivem položaju znajdejo tudi ne zgolj po svoji krivdi. Vemo, da takrat 2013 je kriza nastopila predvsem zaradi slabih kreditov, zaradi neustreznega kreditiranja s strani bank in položaja v katerem se je znašla Slovenija takrat v širši evropski perspektivi. Krize tovrstne si verjetno zdaj več ne obetamo. Upam, da so se banke in ta vidik, da je prišlo do izkušenj, do spametovanja, do zavedanja česa se ne sme početi. Do nadaljnjih kriz lahko pride zaradi upada povpraševanja na evropskih in svetovnih trgih, torej manj prometa lahko pripelje manjša, zlasti manjša podjetja do tega, da posameznih obveznosti ne morejo izpolnjevati v želenih ali pa zahtevanih rokih ali v obsegu. Verjetno to ni posledica njihovega neustreznega poslovnega modela, ravnanja, odgovornosti vodstev in tu moramo dopustiti njihovim pogodbenim partnerjem, upnikom, da v sodelovanju z njimi vidijo, če obstajajo tudi kakšne alternativne rešitve kot pa zgolj zahteva po stečaju ali pa previsokih zahtevkih za poplačilo obveznosti. Iz tega vidika orodja za preventivno prestrukturiranje morajo obstajati. Da pa se ne sme dopuščati zlorab, pa kot rečeno, v enem delu se moramo zanašati na same upnike, na državo tudi in tiste, ki so upravičenci v postopkih, da uveljavljajo pravna sredstva v celoti in s tem tudi prispevajo k krepitvi zakonodaje in zakonskih možnosti. Kadar se pa ugotovit, da to sistemsko ne zadošča, pa seveda pripraviti nove ukrepe, nove rešitve, ampak dovolj tehtno, da s tem na zablokiramo sistema ali pa povzročimo dodatnih krivic ali pa, še huje, možnosti dodatnih špekulacij.

Upam, da sem s tem povzel odgovore na vprašanja, ki so bila smiselno zastavljena. Predvsem pa, da sem tudi predstavil odgovornost, ki se je na Ministrstvu za pravosodje zavedamo za sedaj in za naprej in da se tega tudi lotevamo s pospešenim in poglobljenim tempom, pa ne samo na ravni ministrstva, ampak, kot izhaja že iz tega, da je šlo za medresorsko skupino, z vključitvijo deležnikov iz Ministrstva za finance, ministrstva za gospodarstvo in kabineta predsednika vlade, na nivoju celotne vlade.

Hvala. Mogoče se bom tukaj vključil, ker se sicer strinjam močno s tem, kar ste v drugem delu svojega izvajanja predstavili. Absolutno se pa ne strinjam s tem, kar ste v uvodu govorili.

Namreč, vi ste v uvodu pokrili, dobesedno pokrili vso prehodno dogajanje na Ministrstvu za pravosodje in češ, da so bili tudi vsi postopki pravočasno izpeljani in na pravi način. Svarili ste pred spremembami, ker mora biti zakonodaja stabilna, ob tem, da so vsi kričali o tem, da je zakonodaja neprimerna, razen tisti, ki so pisali ta zakon. Tisti, ki so ocenjevali zakonodajo so bili tisti, ki so pisali to zakonodajo. In pravite, da hitenje za reševanje ni na mestu po šestih letih neustrezne zakonodaje, v predlogih, ki ste jih ravno na koncu izpostavili, ki bi bili nujni že takoj, da se to sploh nebi zgodilo, pa se ni zgodilo zaradi tega, ker se je očitno moral kdo razdolžiti.

Povedali ste jasno, da je predloge bilo narejeno na podlagi vpliva ali pa poziva nekaterih zunanjih deležnikov. Jaz ne vem, kako je lahko IMF ali pa Evropska komisija pomembnejša od tega, kar pravi FURS in ne vem, kako je lahko gospodarska zbornica tista, ki pripelje, da se razdolžijo tudi velika podjetja z deset in več milijonskimi dolgovi po postopku poenostavljene prisilne poravnave, skratka samo potrdili ste, da je šlo za lobističen zakon, novela F.

In rekli ste »ne morem soditi za nazaj«. Glejte, to je pa tisto ključno, kar je v Sloveniji narobe. Ker vsi rečejo »ne moremo soditi za nazaj, pustimo preteklost, osredotočimo se na prihodnost«. Pa bom za boljšo ponazoritev predstavil še kakšno je bilo pa dogajanje na implementacijski skupini, ki jasno pokaže na to, da Ministrstvo za pravosodje ni opravilo svoje naloge, kot bi jo moralo.

Glejte, 30.6 2014. To je bilo razprava na implementacijski skupini po tem, ko je Državno pravobranilstvo že pokazalo kako napačna je zakonodaja kar se tiče poenostavljene prisilne poravnave, kar sem prej predstavil. Nina Plavšak pa, brez težav: »statistike Vrhovnega sodišča Republike Slovenije že sedaj izkazujejo tako spodbudne premike glede dejanske uporabe novih in prenovljenih institutov kot tudi spodbuden trend obvladovanja pripada reševanja zadev«. In kaj je bil sklep implementacijske skupine, še enkrat poudarjam, ko je Državno pravobranilstvo že jasno opozorilo na neprimerno zakonodajno rešitev? Da se pripravi nova analiza poenostavljene prisilne poravnave, tokrat že druga analiza. In seveda, družno na implementacijski skupini ste to sprejeli.

Naprej, eno leto je trajalo oziroma malo več kot pol leta je trajalo, da je bila naslednja seja implementacijske skupine. Med tem je Državno pravobranilstvo pri vsaki, skoraj, ugotavljalo nepravilnosti in poskuse zlorabe. Tudi Združenje bank Slovenije je reklo na implementacijski skupini: »poenostavljena prisilna poravnava v praksi ne izpolnjuje pričakovanj upnikov, ker ne omogoča kontrole in je kot sredstvo zlorabe«. Tudi Ministrstvo za finance je reklo, da ta institut predstavlja problem. In Banka Slovenije, viceguverner: »v postopkih poenostavljene prisilne poravnave lahko pride do fiktivnih prijav terjatev«. Toda, imamo Srečo Jadeka, ki je bil vodja skupine, ki je pripravljala novelo F, pa pravi: »temeljna značilnost poenostavljene prisilne poravnave je prav v njegovi poenostavitvi in stroškovni razbremenitvi dolžnika. Pred morebitnim zakonodajnim posegom je tako treba najprej pretehtati«, to ste tudi izpostavili, »ali je smiselno uvesti spremembe, ki bi zagotovile dodaten nadzor za upnike, saj bo to posledično povzročilo kompleksnejši postopek in večjo strokovno obremenitev«. Nina Plavšak pa: »predlagam, da ZBS«, torej Združenje bank Slovenije, »in Ministrstvo za finance pripravi sistematično analizo konkretnih primerov«. In imamo sklep potem implementacijske skupine, naj se pripravi še tretja analiza teh primerov. Naprej, daljša razprava potem na tej analizi implementacijske skupine, kjer celo na Ministrstvu za pravosodje pravite, da so določeni problemi, ki se jih da razrešiti le z nadgradnjo obstoječe ureditve v smeri zagotavljanja večje preglednosti in nadzora nad dolžnikom poslovanja, kar pa bi predstavljalo določeno podražitev postopka poenostavljene prisilne poravnave. zdaj pa stik z realnostjo, sem, mislim, da tudi že sam to izpostavil, udeleženci so se strinjali, vsi so se strinjali, da je treba storiti več na izobraževanju podjetnikov, na področju poslovnih financ in podpori dobrim projektom. FURS, Državno pravobranilstvo, upniki, vsi kričijo kako nesmotrna je ta zakonodaja, kako škodljiva je, na implementacijski skupini pa ugotovite, da je treba izobraziti upnike, da bodo znali bolj primerno se odzvati na novo zakonodajo. Bravo mi.

Zdaj, na sestanku konec leta 2015 sodeluje tudi državna sekretarja. O tem je bilo torej obveščeno najvišje vodstvo ministrstva. Takole začne: »zadnja novela insolvenčne zakonodaje pomembno izboljšala veljavno insolvenčno ureditev. Pri njeni pripravi smo pokazali, da znamo tvorno sodelovati kljub temu, da ocenjujemo, da je veljavna ureditev zelo dobra«, zelo dobra, »drži, da je lahko tudi izboljšana«. In Nina Plavšak predlaga, da se znotraj implementacijske skupines sestavi ožja delovna skupina, ki bo pripravila gradivo in strokovno usklajevanje. Nje bi poleg v tej skupini sedela tudi Nina Plavšak in še kdo. In državna sekretarka je seveda za.

Sledi potem leto mrtvila. Rekli ste, da ste redno na implementacijski skupini to spremljali. Sledi leto mrtvila, nato pa 8. 11. 2016 celo Ministrstvo za pravosodje prizna: »v praksi so še vedno zaznane anomalije, obstajajo posamični primeri, ko dolžniki z ustvarjanjem fiktivnih terjatev vplivajo na rezultat glasovanja. Ne gre za zanemarljiv segment družb. Gre sicer za družbe, ki se razvrščajo med mikrodružbe, vendar pa gre hkrati za družbe z veliko premoženja«. Pa imamo Sergeja Racmana, Electa, pa imamo vse ostale, Hutel Kubo in tako naprej, ki se na ta način razdolžijo. Ampak zanimivo, ne? Ministrstvo za pravosodje to ugotavlja, zakonodaje pa ne spremeni. In nato skoraj tri leta nič, nobenega sestanka.

Potem pa seja Komisije za nadzor javnih financ, kjer smo obravnavali tisti izbris 29 milijonov in 14 dni za tem potem nova seja skupine, implementacijske, pri ministru za pravosodje in Ministrstvo za pravosodje pripravi oziroma predstavi analizo postopka. In, Nina Plavšak: »predlog je, da se postopek poenostavljene prisilne poravnave nadomesti s posebnimi pravili za majhne in mikro družbe. V zvezi s tem bi bilo treba natančno pregledati in analizirati učinke« - še četrta analiza. Še četrta analiza, kot ste rekli, da mora biti zakonodaja stabilna in da svarite pred hitenjem, hitenje na mah ni oziroma »hitenje za reševanje ni na mestu«. In Srečo Jadek: »ustvari naj se skupina, v kateri ne bodo le pravniki, ampak tudi ekonomisti in makroekonomisti in se začne razmislek o tem kakšne bodo bodoče insolvence«. Po šestih letih, ko že vsi vejo, da je vse narobe, naj se ustanovi še nova skupina, kjer bodo spet ugotavljali kaj je narobe. Nina Plavšak se seveda strinja in poudari, pozor: »treba bo napraviti ponovno analizo«, peto analizo, » o tem ali dajati določenim subjektom prednost do brutalnosti ali vse skupaj relativizirati«. Pa sprašujem Ministrstvu za pravosodje. Če tvorec zakonodaje pove, da je sedanja zakonodaja dala prednost nekomu do brutalnosti, kako ste dopustili, da je ta prednost do brutalnosti šest let ostala na strani dolžnikov na račun upnikov? In Srečo Jadek: »upoštevati je treba, da so bila orodja v dosedanji zakonodaji pripravljena za banke kot upnice, v bodoče se bodo morda pojavljali drugi centri moči in že danes bi bilo treba prilagajati orodja za te nove situacije razmerja moči. Trenutna orodja so vzvod bankirjem. Če bankirji v prihodnosti ne bodo več tudi vzvod moči, zakonodaja ne bo več ustrezna«.

Zakonodaja, pripravljena na podlagi za nekoga, da je vzvod moči, brutalna do upnikov na račun oziroma za dolžnike, avtorja zakonodaje to brez težav priznata, pa sta še danes člana implementacijske skupine. Pa se sprašujem, če nista tudi člana medresorske skupine, ki pripravlja novele zakonodaje. Sprašujem se.

Skratka, spoštovani generalni sekretar na Ministrstvu za pravosodje, treba se je ozreti tudi nazaj, treba je ugotoviti tudi odgovornost za nazaj. Treba je ugotoviti zakaj je ta lobistična zakonodaja, ki ima vse prvine sistemske korupcije, da so se posamezni bogati krogi razdolžili svojih dolgov, zakaj se je to omogočilo ob asistenci Ministrstva za pravosodje tja do vrhov. Naj povem, da smo vabili tudi prejšnjega ministra, ki je to omogočil, dr. Senka Pličaniča. Ni se opravičil, ampak ni prišel na ta sestanek, je pa v enem krogu že takrat, ko se je sprejemala zakonodaja v širšem krogu, rekel, da je petkrat prebral to zakonodajo pa je še zdaj ne razume - pa jo kljub temu predlagal na vladi po hitrem postopku oziroma na dopisni seji, da je potem po nujnem postopku v Državnem zboru. in, oprostite, državni sekretar, mislim, da je potrebno ugotavljati odgovornost za to zakaj je do tega prišlo.

Zdaj pa naprej, kdo še želi razpravljati?

Jaz bi vam želel odgovoriti.

Ja, saj boste. Samo, če je še kdo drug-

V 13. členu vašega poslovnika, glede na to, da se je nanašala na mojo razpravo vaša razprava-

Saj vam bom dal besedo, saj. Ni težav. Vabljenim bom dal, ne bom poslancem dal.

Še kdo od vabljenih želi?

Prosim, gospod Zaman.

Se opravičujem-

Glejte, ne posegati v besedo.

Hvala.

Gospod Zaman.

Hvala lepa. Marko Zaman, zbornica upraviteljev.

Jaz samo, saj pač, seveda hvala lepa za vabilo in hvala lepa za besedo. Jaz sam opozarjam na kratko ali pa opozarjam, samo pač naglas razmišljam, da smo že pravzaprav enkrat razpravljali o tem kaj je ustrezno in kaj je neustrezno znotraj te ureditve poenostavljene prisilne poravnave. Potem drži, da se je pač potem sestala neka komisija, ker lahko rečem vsaj strokovnjaki, ker tisti ljudje, ki sodelujejo v komisiji, pač so strokovnjaki z insolvenčnega področja in nekatere organizacije, med drugim tudi zbornica upraviteljev, seveda pač ima interes sodelovanja na tem, pa ne samo zaradi upraviteljev ampak zato, ker pač seveda ima tudi velik pregled nad tem kaj se v praksi dogaja.

In, da se ne ponavljam, tudi zbornica upraviteljev kmalu po uveljavitvi te zakonodaje, je pravzaprav se pridružila tudi stališčem Ministrstva za finance, da je neustrezno in da ni prav, da pač v teh postopkih praktično ni nadzora upraviteljev. Ko je bil sestanek implementacijske skupine, zadnji, smo pač nekako vsi strokovnjaki s tega področja ugotovili, da potrebe po spremembi te zakonodaje obstajajo. in seveda ne obstajajo samo potrebe spremembe zakonodaje s področja poenostavljene prisilne poravnave, ampak opozarjamo, pa sem vesel, da potem pač taka stvar ostane tudi na magnetogramu, da obstaja pač enaka problematika, pač mogoče z majčkeno drugačnega zornega kota, tudi na drugih področjih – da imamo postopek preventivnega prestrukturiranja, ki pač ne služi, po mojem mnenju, temu, čemur bi moral služiti in praktično tudi tam prihaja do takšnih in drugačnih anomalij, da je potrebno spremeniti, po našem mnenju, kompletno, se pravi spremeniti metodološki pristop na splošno k postopkom prisilne poravnave skratka, z poudarkom na srednjih in majhnih družbah. Celotna Evropska unija bo pač seveda temu namenila veliko pozornost, sploh pač SME-jem, glede na to, da to zahteva direktive od Slovenije in da direktiva pač ima določen rok v katerem, govorim o direktivi o preventivnem prestrukturiranju, v katerem bo potrebno te institute implementirati. In vprašanje, če bo na takšen način kot je bilo rečeno – samo s spremembo poenostavljene prisilne poravnave – to mogoče doseči.

Pa da ne grem zdaj preveč v detajle, ker gre za pač zelo strokovna vprašanja, pa nebi vas rad ujel nepripravljene, dejstvo je, da smo dali številne predloge sprememb na implementacijsko komisijo in upam, da bo tudi to Ministrstvo za pravosodje preučevalo, ne samo poenostavljene prisilne poravnave, pa rešitve teh dveh, treh primerov, ki so se žal že zgodili.

Samo toliko v razmislek.

Hvala lepa.