Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne, lepo pozdravljam!

Začenjam 15. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti: Jelka Godec, ki je na dopustu, med nami pozdravljam Tadejo Šuštar, ki je namesto Ive Dimic, Natašo Sukič, ki je namesto Boštjana Koražije in še Matjaža Nemca, ki je namesto Soniboja Knežaka. Lepo pozdravljeni.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem. Dnevni red: 1. točka: Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih, druga obravnava, 2. točka: Razno.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora: predlog zakona, mnenje Vlade, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Državnega sveta, stališča delodajalskih organizacij in vloženi amandmaji - danes smo dobili še en popravljen amandma Levice na mizo.

Vabljeni: v imenu predlagatelja dr. Matej Tašner Vatovec, PS Levica; bo Miha Kordiš namesto njega zastopal, Zakonodajno-pravna služba, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Državni svet, Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, Trgovinska zbornica Slovenije, Združenje delodajalcev Slovenije in Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije.

Kolegij predsednika Državnega zbora ni sprejel predloga, da se Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih obravnava po skrajšanem postopku, zato pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Želi predlagatelj besedo? (Da.)

Izvolite, Miha Kordiš, beseda je vaša.

Hvala za besedo, predsedujoči.

V šolskem letu 2019/2020, bodo lahko vsi starši zaposlenih v javnem sektorju, uveljavljali pravico do dodatnega dne plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva prvošolca v šolo na prvi šolski dan. Tako je oktobra 2018 razsodilo Vrhovno sodišče, ki je v sodbi zavzelo stališče, da je spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan neodložljiv opravek. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti pri nas, v svojem 29. členu namreč določa, da delavcu v posameznem koledarskem letu pripada en dan plačane odsotnosti z dela zaradi neodložljivega opravka. Ta pravica je prav tako vsebovana v Zakonu o delavcih v državnih organih, ki v 41. členu prav tako določa pravico delava do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela zaradi neodložljivih opravkov.

Omenjena sodba Vrhovnega sodišča je pravni standard drugega neodložljivega opravka napolnila z vsebino, pa vam bom kar citiral, kaj pravijo: »Neodložljiv opravek predstavlja dogodek, ki ga ni mogoče odložiti na kasnejši čas. Gre za izredne dogodke, ki po naravi stvari zahtevajo prisotnost posameznika in ki se jih ne da odložiti. Spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan je takšen opravek. Gre za enkraten, neodložljiv dogodek, pri katerem se od staršev družbeno pričakuje, da ta dan v šoli preživijo s svojim prvošolcem.« Konec citata.

Odločitev v tem delovnem sporu je bila sprejeta v zvezi z kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ampak je to določba, ki jo vsebujejo tudi nekatere druge kolektivne pogodbe, med drugimi, kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, ki velja za vse javne uslužbence in enako določbo vsebuje tudi Zakon o delavcih v državnih organih, ki tak isto velja za vse javne uslužbence. Sodba je zato neposredno uporabna za vse uslužbence v javnem sektorju, ne pa tudi za zaposlene v zasebnem sektorju. Pravica do dodatnega dneva plačane odsotnosti z dela zaradi spremstva prvošolčka v šolo na prvi šolski dan zato ni univerzalna in ne velja za vse delavce, velja samo za nekatere.

Zakon o delovnih razmerjih, ki velja za vse osebe v delovnem razmerju, pravnega standarda drugega neodložljivega opravka ne pozna. ZDR-1 v svojem 165. členu določa, da ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela do skupaj največ 7 delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih okoliščin in sicer, ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela najmanj en delovni dan, za vsak posamezni primer. Širi alineje: lastne poroke, smrt zakonca ali zunajzakonskega partnerja oziroma otroka, posvojenca in tako, smrt staršev, pa hujše nesreče, ki zadane delavca. No, in delodajalec lahko na podlagi zakona dodeli za vsakega izmed teh razlogov 1 dan plačane odsotnosti, lahko tudi več. Skupaj delavcu pripada 7 dni plačane odsotnosti v koledarskem letu, iz navedenih razlogov.

Omenjena sodba Vrhovnega sodišča zato ne vpliva na pravice zaposlenih v zasebnem sektorju, razen v kolikor to pravico oziroma standard vsebujejo določila posameznih kolektivnih pogodb oziroma interni akti posameznih podjetij. Glede na to, da ZDR-1 ne vsebuje zakonske podlage za prost dan starša prvošolca in da za veliko delodajalcev, te podlage ni niti v kolektivnih pogodbah, je ta pravica v večini primerov opredeljena s strani samih delodajalcev, če je. Iz tega sledi, da vsi starši nimajo enakih možnosti in pravic, ker je odločitev prepuščena vsakokratni volji posameznega delodajalca oziroma uspešnosti posameznih sindikatov pri kolektivnih pogajanjih, kar v neenak položaj postavlja tako starše, kot tudi otroke.

Skratka, imamo pravico, ki je pokrita, zagotovljena tudi z sodbo Vrhovnega sodišča za zaposlene v javnem sektorju, za zaposlene v zasebnem sektorju pa ne. Kaj v Levici predlagamo za podporo nekaterih drugih sopodpisnikov tega zakona je, da se to pravico spremeni v univerzalno, kot bi tudi morala biti, ker so delavci v zasebnem sektorju postavljeni v neenak položaj in v enak položaj jih lahko postavi samo sprememba zakona in da se ta pravica razpotegne, na način, da pod svoje zakonsko okrilje vzame tudi zaposlene v zasebnem sektorju.

Vrhovno sodišče je to pravico priznalo staršem v javnem sektorju z obrazložitvijo, da gre pri spremstvu prvošolčka v šolo na prvi šolski dan, za družbeno pričakovan in enkraten dogodek v življenju starša in otroka. Prej sem vam to obrazložitev že citiral. Ampak, ta prvi šolski dan je za vse starše in otroke enako enkraten dogodek. Spremstvo otroka je za vse starše enako družbeno pričakovan dogodek. Se pravi, je za in otroke in za starše enako enkraten oziroma pomemben, ne glede na to, ali starši takega otroka delajo v javnem ali v zasebnem sektorju in ne glede na to, ali za starše velja takšna ali drugačna kolektivna pogodba in prav to je razlog, zakaj so ravno zakonska določila tista, ki jih moramo popravit in ne prepustit te pravice posameznim dogovarjanjem za kolektivne pogodbe. Ker, trenutno je situacija taka, da zakonodaja pravico do spremstva prvošolca priznava samo eni skupini delavcev, drugi skupini delavcev pa ne in to brez pravega razloga. Danes, s to zakonsko pobudo, tovrstno diskriminacijo odpravljamo.

Poleg tega, je ta neenak položaj delavcev glede priznavanja pravice do spremstva prvošolca sporen tudi iz vidika otrokovih pravic, torej, ne samo zaradi neenakega položaja njihovih staršev. 2. člen Konvencije o otrokovih pravicah zavezuje države pogodbenice, k spoštovanju otrokovih pravic, brez kakršnegakoli razlikovanja med drugimi, ne glede na kakršenkoli drug položaj otrokovih staršev ali njegovega zakonitega zastopnika.

In zato se s tem predlogom zakona predlaga »univerzalizacija« pravice do dodatnega dneva plačane odsotnosti, zaradi neodložljivega opravka za vse delavce in s tem razširitev pravice do dodatnega dneva dopusta za vse starše, ki spremijo otroka v šolo na prvi šolski dan, ne glede na to, kje so zaposleni. S predlogom ne posegamo v najvišje število dni, za katere lahko delavci uveljavijo pravico do plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, ampak gre za to, da v tej, prej navedeni kvoti, sedmih delovnih dni v koledarskem letu, dodajamo tudi pravico do plačane odsotnosti z dela, zaradi drugih neodložljivih opravkov.

Za zaključek, še ena razjasnitev, povezana z dikcijo drugega neodložljivega opravka. Originalni predlog, ki smo ga dali, uporablja dikcijo drugega neodložljivega opravka, ki je nekoliko širša, od zgolj spremstva prvošolca na prvi šolski dan s strani njegovih staršev, ampak to dikcijo uporabljamo zaradi tega, ker je ustaljena. Uporabilo jo je Vrhovno sodišče, uporabljena je v nekaterih kolektivnih pogodbah in tako naprej in to določilo preprosto preslikavamo iz veljavnosti zgolj za zaposlene v javnem sektorju, v veljavnost za zaposlene tudi v zasebnem sektorju.

Se pravi, za vse kategorije delavcev, ne glede na to, kje so zaposleni in zato tudi mislimo, da bi morala bit sprejeta taka dikcija, če ravno je širša. Načeloma je širša. Ker pa se je politična volja za tovrstni pripravek v popravek zakona izkazala nekoliko majavo, smo v Levici vložili tudi amandma. Sicer amandma, ki korigira naš lastni predlog in oži dikcijo drugega neodložljivega opravka, zgolj in samo na spremstvo prvošolca v šolo na prvi šolski dan.

Tako da, kolegice in kolegi, pred seboj imate dve alternativi. Imate neko čistejšo in tudi pravno bolj »diht« varianto, ki govori o drugem neodložljivem opravku in da je to pač pravica, ki se raztegne tudi na delavce zasebnega sektorja in ne, da velja samo za delavce v javnem sektorju. Imate pa na voljo tudi alternativo, ki, no, lahko rečemo, nekoliko dodatno zbirokratizira naše zakonske določbe, zaradi tega, ker vpeljuje dodatno razlikovanje v zakonske člene in delavcem v zasebnem sektorju ne priznava drugega neodložljivega opravka in znotraj tega spremstva svojih prvošolcev v šolo, ampak zgolj in samo spremstvo prvošolcev v šolo.

Tako da, mislim, da bi iz naslova neenakopravnega položaja enake obravnave in čistosti zakonskih členov, preglednosti aktov, ki jih imamo, boljše it v to varianto, kot smo jo v originalu odložili, kajne, torej drugi neodložljivi opravek, ampak, saj pravim no, če se pojavljajo tu politični zadržki in očitno se nekako pojavljajo, smo dali zraven pa tudi amandma, ki to dikcijo zamenjuje zgolj s tem, da delavcem v zasebnem sektorju omogoča samo spremstvo prvošolca na prvi šolski dan, brez krovnega dolžnika drugega neodložljivega opravka.

Hvala.

Hvala lepa za pojasnila.

Želi besedo Vlada? (Da.)

Besedo ima državni sekretar, Urban Krajcar.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovani predsedujoči. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci.

Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o delovnih razmerjih, ki ga je Državnemu zboru predložila v obravnavo skupina poslank in poslancev, predstavlja dopolnitev 165. člena Zakona o delovnih razmerjih. S to določbo so sicer že določene nekatere splošne okoliščine, zaradi katerih ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela. Cilj predloga zakona je zagotoviti pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi osebne okoliščine, spremstvo otroka v šolo na prvi šolski dan. S tem bi se določila univerzalna pravica do odsotnosti z dela na ravni zakona, torej za vse delavce.

Predlog zakona sicer predstavlja odziv na sodbo Vrhovnega sodišča, ki je delavcu v konkretnem primeru, seveda javnemu uslužbencu, na podlagi standarda drugih neodložljivih opravkov po kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, priznalo plačano odsotnost z dela zaradi spremstva otroka v šolo na prvi šolski dan. Z vidika veljavne zakonske ureditve velja poudariti, da delovno pravna upravičenja, ki so določena s tem zakonom, predstavljajo minimalne delovne standarde, ki jih je treba zagotoviti vsem delavcem. Posebej velja izpostaviti, da so bile trenutno veljavne rešitve tega zakona usklajene po temeljitemu usklajevanju med socialnimi partnerji.

V skladu s temeljnim delovnopravnim načelom in favorem, pa se dodatni oziroma višji nivo pravic ureja na nivoju kolektivnega dogovarjanja. Naj izpostavim, da so delodajalske organizacije - Trgovinska zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno podjetniška zbornica, Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije, članice Ekonomsko-socialnega sveta, opozorile, da predlog zakona posega v spremembe Zakona o delovnih razmerjih, brez soglasja vseh treh socialnih partnerjev. Predlogu zakona nasprotujejo tudi glede na predlagano vsebino in pozivajo tako Vlado Republike Slovenije, kot vas, spoštovani poslanke in poslanci, da se predlog zakona ne podpre.

V povezavi z nasprotovanjem delodajalskih organizacij velja dodati nekaj besed tudi o socialnem dialogu. Kot veste, 15. novembra 2019 so bila slovesno podpisana spremenjena pravila o delovanju Ekonomsko-socialnega sveta. Ta po novem določajo, da bo ESS v prihodnje obravnaval tudi predloge sprememb zakonodaje, ko predlagatelj zakona ali njegovih sprememb in dopolnitev, ni Vlada Republike Slovenije, temveč ostali opravičeni predlagatelji predpisov.

Skupaj z dogovorom o spremembi pravil o delovanju Ekonomsko-socialnega sveta, so se vsi socialni partnerji dogovorili tudi o sklenitvi protokola Vlade Republike Slovenije in socialnih partnerjih o spoštovanju in spodbujanju socialnega dialoga. Na podlagi protokola se je vzpostavil dogovor, da bo Vlada Republike Slovenije dosledno spoštovala in izvajala določila veljavnih pravil o delovanju Ekonomsko-socialnega sveta in brez predhodne vsebinske obravnave socialnih partnerjev na Ekonomsko-socialnem svetu, ne bo sprejemala ali predlagala sprejem predpisov, ki sodijo v temeljna ekonomska in socialna področja, ki jih v skladu s svojimi pravili obravnava ESS.

Na predlog zakona je podala pripombe tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. S tem, ko je opozorila na neskladje med zakonsko določbo in namenom, ki se z njo zasleduje, je sledila pripomba, na katero je opozorila že Vlada Republike Slovenije. Dikcija predloga zakona, drugi neodložljivi opravki, s katero se predlaga možnost plačane odsotnosti z dela, bi tako lahko pomenila, da bo vsak delavec, ne le tisti, ki je starš prvošolca, opravičen do plačane odsotnosti z dela, tudi zaradi kakšnega drugega neodložljivega opravka in bo odsotnost mogoče tudi daljše obdobje od nameravanega.

Vloženi amandma, ki je bil tudi že predstavljen, sledi namenu, ki se z dopolnitvijo 165. člena ZDR zasleduje, vendar ob tem velja še enkrat ključno opozoriti, da gre za predlog, ki ni usklajen s socialnimi partnerji, spremembe delovnopravne ureditve pa zakonodajno telo praviloma sprejema po predhodnem usklajevanju med socialnimi partnerji.

Hvala lepa.

Hvala lepa za pojasnilo.

Želi besedo Zakonodajno-pravna služba? (Da.)

Sladjana Ješić.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala, gospod predsednik. Lep pozdrav vsem.

V Zakonodajno-pravni službi smo predlog zakona preučili z vidika poslovniško določenih nalog in pripravili pisno mnenje, s katerim verjamem, da ste seznanjeni. K predlogu amandmaja so bili vloženi amandmaji Poslanskih skupin NSi in SN - bom rekla, še preden je bilo izdelano mnenje naše službe -, ter predlogi za amandmaje odbora, s strani predlagatelja, to je s strani Poslanske skupine Levica.

Ugotovimo lahko, da oboji, tako vloženi amandmaji, kot tudi predlogi za amandmaje odbora predstavljajo konkretizacijo osebne okoliščine, ki naj bo podlaga za plačano odsotnost z dela in odpravljajo neskladje med zakonsko določbo in namenom, ki se s predlogom zakona zasleduje. Bi pa poudarila, da vsebujejo predlogi za amandmaje odbore Poslanske skupine Levica, ki so tudi izdelani na podlagi našega mnenja, preciznejšo dikcijo zakonske določbe, ker uporabljajo v določbi besedo otroka in v bistvu s tem vzpostavljajo razmerje med delavcem in učencem prvega razreda, torej, da je jasno, iz določbe izhaja, da delavec lahko spremlja le svojega otroka, ne pa morebiti nečaka, vnuka ali kogarkoli drugega, ki bi bil učenec.

Torej, določitev tega razmerja med delavcem in učencem prvega razreda, ki torej to razmerje oži, je tudi v duhu siceršnjega namena 165. člena ZDR-1, da se v njem določijo minimalni zakonski standardi, ki so lahko podlaga za plačano odsotnost z dela. Tudi to, da je v predlogu za amandma odbora določeno, da lahko spremlja delavec otroka, učenca prvega razreda v šolo, ne pa k pouku, se nam zdi tudi ustrezno, kajti prvi šolski dan je bolj namenjen seznanitvi z novim okoljem in pouk v najožjem pomenu te besede, ker bi šlo za sistematično podajanje učne snovi, ta dan ne poteka, ponavadi no.

Izpostavila bi pa še, da v bistvu s konkretizacijo osebne okoliščine na zakonski ravni, postane ustrezen tudi nomotehnični pristop, s katerim se med napovedni in končni stavek dodaja nova, peta alineja. Kajti, že z jezikovno, pa tudi s teleološko razlago, je potem jasno, da delavcu za ta dan pripada samo 1 dan izrednega dopusta in nič več kot to.

Hvala.

Hvala lepa za dodatna pojasnila.

Med nami ne vidim predstavnika Državnega sveta, zato vabim vabljene, če kdo želi besedo, izvolite? (Da.)

Da, prosim, da se predstavite za magnetogram.

Hvala za besedo. Maja Rigač, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.

Najprej bi rada izpostavila, da zakoni, ki posegajo na ekonomsko in socialno področje, se morajo nujno pogajati in sprejemati v socialnem dialogu. In, kot je bilo že rečeno, je bilo v začetku meseca novembra, smo v okviru Ekonomsko-socialnega sveta podpisali spremembo pravil, ki določajo ravno to, da predloge zakona, v katerih predlagateljica ni Vlada, se morajo obravnavati tudi na ESS.

Skupaj, z ostalimi »delegalskimi« združenji in zbornicami smo posredovali pismo skupno stališče, v katerem smo zapisali, da že Zakon o delovnih razmerjih določa, da ima delavec pravico izrabiti 1 dan letnega dopusta, na tisti dan, ki ga sam določi, kar pomeni, da ga lahko izkoristi tudi za spremstvo prvošolčka na prvi šolski dan. Nenazadnje, Zakon o delovnih razmerjih določa tudi en dodatni dan za delavce, ki imajo otroke, stare do 15 let.

Torej, če sklenem, podpiramo, da imajo delavci možnost spremstva prvošolčka na prvi šolski dan, vendar, naj delavec izrabi ta dan dopusta v okviru kvote dopusta, ki ga že ima.

Hvala.

Hvala lepa za vaša pojasnila.

Še kdo od vabljenih želi besedo? (Ne.)

Če ne, gremo k obravnavi predloga zakona, v katerem je bil vložen amandma k 1. členu, Poslanske skupine NSi in Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke in predlog za amandma odbora, s strani Poslanske skupine Levica.

Predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo po vrsti, o vsakem členu in glasujemo o amandmaju. Po glasovanju o amandmajih, pa na koncu še glasujemo o obeh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne.) Ugotavljam, da nihče.

Odpiram razpravo o 1. členu in vloženem amandmaju, ter predlogu amandmaja odbora.

Za besedo je zaprosil predlagatelj, Miha Kordiš.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Dodal bi nekaj ekstra pojasnil in konteksta, glede na to, kaj so predstavniki delodajalcev in predstavniki Vlade povedal. Za začetek, morda naslednje. Pobuda, da se to pravico razširi iz delavcev v javnem sektorju tudi na vse delavce v zasebnem sektorju in se to naredi sistematično, ni nova. To ni nekaj, kar smo si domislili v Levici. To je predlog, ki kroži okrog že nekaj časa. »Catch«, zakaj se šele zdaj o tem pogovarjamo, je pa v odločitvi Vrhovnega sodišča in v tem, da se nihče v preteklosti ni želel s tem ukvarjat. Predvsem je manjkalo in še vedno manjka volje na strani delodajalcev.

Treba je povedat, da so delodajalci v zasebnem sektorju neposredno zavrnili socialni dialog z sindikati v obrti in podjetništvu, da se tovrstna pravica uredi vsaj s kolektivno pogodbo, če ni zakonsko določena, in, na to temo, morda lahko polemiziram, mislim morda, zagotovo lahko polemiziram, tudi z stališčem Vlade, ki je povzela, sklicujoč se na ESS, stališče delodajalcev, ne pa zares stališče sindikatov. Poleg tega, je ta očitek, ki se kar vrti okrog manka socialnega dialoga, nekaj, kar je zadnje čase silno pogosto, ampak, res, v Levici nismo člani Ekonomsko-socialnega sveta, za stvari, ki se / nerazumljivo/ dogajajo v državnih »odločevalskih« organih, pa da jih nesem na ESS, za to je odgovorna in zadolžena Vlada. Tako da mislim, da tukaj nimamo spet takega silnega problema, zagotovo pa ni prišlo, problem samega vlaganja zakona, nas, kot predlagateljev.

Navsezadnje pa, če pogledamo čisto funkcionalno, če gremo stran od birokratskih pikanj, gre za en dan življenja, za enkraten dogodek, ki je to, da otrok od enega delavca, od enega zaposlenega, gre v prvi razred, prvi šolski dan. Ali je to res nekaj pač tako hudega, da bi morali delodajalci, pa še kdo drug, na zadnje noge? Jaz mislim, da ne. Nenazadnje, je tudi s pozicije delodajalca, stvar taka, da bo, v narekovajih, izgubil delavca za 8 ur, enemu letu oziroma enkrat v življenju.

Mislim, da tukaj res, ne bi smel bit nikakršne drame. Tudi ni točno, da lahko zaposleni v zasebnem sektorju preprosto vzame dan rednega dopusta in pač, ga »pokoristi« za to, da sprejme prvošolca v šolo. Prvič, zaradi tega… prvič se zatakne že tu, da delavcem v javnemu sektorju, zakonodaja omogoča in, pač, da dogovori omogočajo izrabo izrednega dopusta. Torej, kajne, ti, zaposleni v javnem sektorju ne rabijo kurit svojega rednega dopusta, zato, da spremijo prvošolca v šolo, ker se jim omogoča, v kvoti teh sedmih dni, da »pokoristijo« izredni dopust in prvošolca spremijo v šolo, to pač kot prvo, in kot drugo, redni dopust je nekaj, česar si ne more kar nekdo pisat in potem ga ima na šihtu, ampak ga mora odobrit delodajalec, in kaj lahko se zgodi, da bo pač tisti delodajalec rekel, »joj, sorry, ne, ful velik imamo naročil, neki, neki, ne morem te 1. septembra spustit, da boš svojega otroka spremil v šolo.«

Skratka, situacija koriščenja izrednega rednega dopusta, nikakor ni primerljiva, kar je še eden izmed razlogov, zakaj je potrebno to diskriminacijo in neenakost odpraviti na zakonski ravni, in še enkrat ponavljam, 1 dan življenja, enkraten dogodek, tako za otroka, kot za starša, z vidika delodajalca je pa to samo 8 ur delovnega procesa v celotni delovni dobi enega delavca, za enega otroka.

Hvala.