Torej, spoštovani, pričenjam 13. redno sejo Odbora kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pozdravljam vse vabljene in ostale prisotne.

Obveščam vas, da so se za današnjo sejo opravičili naslednje članice in člani odbora. Torej opravičil se je kolega Boštjan Koražija.

Na seji kot nadomestne članice in člani s pooblastili sodelujejo: kolegico Ivo Dimic bo nadomestila kolegica Tadeja Šuštar, ki jo lepo pozdravljam na današnji seji; kolega Tomaža Lisca bo nadomestil kolega mag. Branko Grims, ki ga prav tako lepo pozdravljam na današnji seji.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje tega odbora. S sklicem seje 22. novembra 2019 ste prejeli naslednji dnevni red. Prva točka: aktualni dogodki v zvezi z Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter ureditev institucionalnega varstva potrošnikov na področju varne hrane. Druga točka: pobude in vprašanja članov odbora. Torej, ker včeraj do 12. ure nisem prejel predloga za razširitev dnevnega reda oziroma za umik točke, je določen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem te seje.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE AKTUALNI DOGODKI V ZVEZI Z UPRAVO ZA VARNO, VETERINARSTVO IN VARSTVO RASTLIN TER UREDITEV INSTITUCIONALNEGA VARSTVA POTROŠNIKOV NA PODROČJU VARNE HRANE.

K obravnavi te točke sem vabil: Marjana Šarca, predsednika vlade, ki se je opravičil; dr. Aleksandro Pivec, ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je opravičeno odsotna; Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, z nami je dr. Jože Podgoršek, državni sekretar, dr. Bojan Pahor, generalni direktor, mag. Saša Dragan Milanović, glavna inšpektorica. Potem sem vabil Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin; Veterinarsko zbornico Slovenije; Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije; Sindikat kmetov Slovenije; Zvezo potrošnikov Slovenije; Igorja Hrovatiča, varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano in profesor dr. Janeza Hribarja, predsednika Sveta za varno hrano.

S sklicem te seje ste prejeli v prvi fazi časopisne članke v zvezi z dogajanjem na področju varne hrane. Naknadno, 26. novembra 2019 ste pa na e-klop prejeli še, torej končno poročilo delovne skupine Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o pregledu ureditve in organiziranosti sistema za varne hrane v Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Torej, preden bom dal besedo državnemu sekretarju pa dovolite, da obrazložim razloge zaradi katerih sem se kot predsednik odbora ocenil, da je nujno to točko uvrstiti na dnevni red današnje seje.

Torej, v zadnjem času smo bili preko različnih medijev obveščeni o nekaterih nepoštenih praksah na področju varne hrane, ki bi lahko ogrozile zdravje potrošnikov. Vsekakor pa so ti dogodki omajali zaupanje potrošnikov v delo Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter druge inštitucije, ki so zadolžene, da skrbijo za to, da jemo zdravo in neoporečno hrano. Govorim o aferi z žveplanim mletim meso in o aferi z medom, to sta zadnja dva primera, ki sta najbolj odmevala v javnosti. Po vsej verjetnosti je teh zadev še več. Kot vemo, Slovenija je v tem trenutku ujetnik cenene hrane, uvoza cenene hrane. Ne samo hrane, tudi ostalih kmetijskih pridelkov in tako naprej. Mimo vseh teh medijskih dogodkov sem čisto naključno dobil še nekaj takih slik recimo kot je ta, tu si lahko pogledate približno pakirane čevapčiče dveh različnih barv, torej po vsej verjetnosti so eni bili žveplani, drugi niso, zato so eni naravno oksidirali, drugi niso naravno oksidirali.

Torej, teh zadev imamo kar nekaj in jaz mislim, da se o tem vsem poraja vprašanje ali je pri nas torej zagotovljen sistem varne hrane, za kar je predpogoj dobro delujoči sistem za kontinuirano izvajanje ocen tveganja, obvladovanja tveganj ter komuniciranja s potrošniki v zvezi s temi tveganji.

Preko medijev smo bili obveščeni tudi o tem, da od prvega junija letos obveščanje javnosti o varni hrani izvaja piar služba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ne več Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. V zvezi s tem se mi zastavlja, kot predsedniku, vprašanje ali je takšna odločitev v prid učinkoviti in hitrejši obveščenosti javnost, ali pa bo ta sprememba povzročila še večjo zmedo na področju varne hrane.

Po aferi z mletim mesom je ministrica sprejela torej dve odločitvi. Prva točka, odredila je notranji nadzor nad postopki, ukrepi in komunikacijo uprave za varno hrano ter obveščanje javnosti o aferi z mletim mesom. Zanimivo pri tem je, da ni mogoče izvedeti kdo so člani komisije za notranji nadzor na Upravi za varno hrano. Znano je le to, da na komisiji ne sodelujeta niti direktor uprave dr. Posedi, niti glavna inšpektorica gospa Bizjakova, ki nista niti seznanjena z delom komisije. Na današnji seji bi želel odgovore na vprašanje kakšen je torej namen tega nadzora. Ali so že znani rezultati notranjega nadzora na upravi? Druga točka, ministrica je izdala sklep o ustanovitvi delovne skupine za pregled ureditve in organiziranosti sistema varne hrane na upravi za varno hrano, ki naj bi pripravila predloge za njeno izboljšavo. Kot nam je znano, v tej delovni skupini ni strokovnjakov z vseh področij uprave, vključno torej z veterinarsko inšpekcijo.

Kot je razvidno iz poročila delovne skupine, ta predlaga torej delitev uprave na tri dele: veterinarski del, varno hrano in fitosanitarni del. Kolikor smo seznanjeni, del stroke takšni delitvi nasprotuje in meni, da je inšpekcija Uprave za varno hrano učinkovita in da deluje dobro, na kar kaže tudi pozitivna ocena njenega dela s strani inšpekcije Evropske komisije, računskega sodišča in številnih inšpekcij tretjih držav. Na to je v svojem ločenem mnenju k poročilu delovne skupine opozorila tudi Polona Cankar, vodja Službe za splošne zadeve v Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in vodja pravnega dela revidiranja, v katerem je izpostavila, da bi razdelitev uprave na tri dele pomenila izstop iz dosedanjega okvira, kar je bila tudi drugačna usmeritev glede na dejstvo, da se začne 14. decembra 2019 uporabljati uredba Evropske unije 625/2017, ki je združila in enotno predpisala način nadzora. Zakonodaja zahteva torej večletni plan dela za vsa področja in enotno poročanje o izvedenem nadzoru. Nadzor po novem je Evropska unija zastavila na način kot je vzpostavljen na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, čemur sledijo tudi ostale države članice Evropske unije. Opozarja tudi, da je za povečanje učinkovitosti dela treba zagotoviti kadre, seveda sredstva in resurse za posodobitev informacijske podpore.

Opozoril bi še na eno zanimivih ugotovitev delovne skupine, ki ocenjuje, da je pri zagotavljanju dodatnih kadrovskih potreb na terenu treba iskati rešitve tudi na način, da se določen del nalog nadzora prenese na zunanje izvajalce, pri čemer je ključno pri takšnem prenosu nalog, da se prepreči torej konflikt interesov med izvajalci in uporabniki njihovih storitev torej uradni nadzor recimo primera v klavnicah. V razpravi bom torej prosil predstavnike ministrstva, da podrobneje obrazložijo torej navedeni predlog. Zanimivo je tudi, da delovna skupina v poročilu navaja, da se je v okviru razprav pokazalo, da bi določene vsebine zahtevale posebno obravnavo, ki presega delo te skupine, zato delovna skupina predlaga ustanovitev posebne ekspertne skupine, ki bi proučila organiziranost in pristojnosti ter delokroge posameznih organizacijskih enot Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in uprave v odnosu do hrane in živilsko predelovalne industrije predvsem na področju kakovosti in označevanja živil. Toliko torej za uvod.

Predlagam, da se razprava osredotoči predvsem torej na ti dve vprašanji. Prvič: »Ali v Sloveniji jemo neoporečno hrano?« Drugič: »Ali je reorganizacija Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin nujna in potrebna in kakšne izboljšave je mogoče pričakovati v imenu te reorganizacije?« Sedaj bom s tem nekakim uvodom v današnjo sejo pač prosim vse prisotne tudi kolegice in kolege, da bi se fokusirali, usmerili saj gre za široko področje torej v te dve točki. Torej kot na začetku seje bom dal besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Jožetu Podgoršku.

Državni sekretar, izvolite.

Preden začnete bi pa prosil samo še za nekaj. Imam eno pooblastilo kolega Gregorja Židana bo nadomestil mag. Dušan Verbič, ki ga lepo pozdravljam na današnji seji. Tukaj imam še eno pooblastilo kolega poslanca Franca Kramarja bo nadomestil kolega Marko Bandelli, ki ga prav tako lepo pozdravljam na današnji seji.

Dr. Podgoršek, izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo.

Najprej res opravičilo naše ministrice, ker je bolniško odsotna in danes ne more biti na tej seji prisotna. Mi dovolite uvodoma nekaj pojasnil z moje strani. V nadaljevanju bom prosil tudi, če dovolimo obema nosilcema dveh nadzorov oziroma dveh delovnih skupin za predstavitev teh gradiv, ker boste znala to podrobneje narediti pa vendarle nekaj pojasnil za začetek.

Na našem ministrstvu ocenjujemo, da v Sloveniji še vedno uživamo varno hrano. Mi zaupamo Upravi za varno hrano glede njenega dela pri zagotavljanju varnosti hrane za slovenskega potrošnika, to moramo poudariti. Naša ministrica zaupa direktorju Uprave za varno hrano. Imela je eno čas za menjavo in bi ga lahko izkoristila pa ga ni, zaupa direktorju. Kakorkoli morda se to sliši, ampak to so dejstva. Ko smo prenesli sredi letošnjega leta piar službo uprave na ministrstvo smo prenesli zgolj piar službo uprave na ministrstvo. Kot nima inšpekcija svoje piar službe, ampak je ministrska piar služba zadolžena torej za vse to obveščanje. Zakaj so to naredili? Zaradi poenotenega komunicirala z javnosti v smislu novinarskih vprašanj in podobnih zadev. To pa ne pomeni, da inšpektorji inšpektorata ali uprave za varno hrano ne obveščajo javnosti po svoji osnovni nalogi. Inšpektorat in uprava še vedno obveščata v primeru ugotovljenih neskladij po ustaljenih poteh / nerazumljivo/ obveščajo, morajo obveščati, so obveščali javnost o ugotovljenih nepravilnostih. Torej, prenesli smo samo piar službo ne pa celotnega obveščanja na kmetijsko ministrstvo na krovni organ. To moramo poudariti, ker tudi, ko smo sami brali - ne sedaj v pripravi na to sejo in tudi že prej brali - neke članke bolj ali manj ene novinarke, ampak je to čisto legitimna pravica, tega ne osporavam pa vendarle ugotavljamo, da na neki način informacije v teh delih povsem ne držijo. Tudi ko smo delali nadzor in tako naprej ali ko smo šli v delovno skupino o pregledu ureditvi in organiziranosti sistema Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ni namen - ni bil, ni in ne bo - demontaža, reorganizacija, ne vem kaj še vse. Gre za optimizacijo uprave. Mislim, da se vsi skupaj strinjamo, da je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin nastala leta 2013 takrat z nadgradnjo Veterinarske uprave, ki je bila odlično organizirana in je bil najbolj eleganten sistem, da se to upravo, to VURS nekdanji, nadgradi in še danes imamo posledico tistega sistema izgradnje današnje uprave. In s tega zornega kota lahko ocenjujemo, da nihče ne jemlje nikomur nobenih pooblastil, nobenih nalog – veterinarji še vedno opravljajo svoj posel, rastlinski in fitosanitarni del opravlja svoj posel nadzora, varnost hrane in tako na prej, da ne naštevam. Še vedno vsak opravlja svoj posel nadzora in ga bo tudi v bodoče. Ne govorimo o nobeni razdelitvi nazaj na, ne vem, tri enote, kar koli se že piše, beremo. Ne govorimo o reorganizaciji. Ampak menimo pa, da je od 2013 do 2019, po teh letih morda prišel čas samo za to, da pogledamo ali je ta sistem, ki je, še vedno optimalen, ali ga lahko nadgradimo v smislu še boljšega, poudarjam – še boljšega delovanja celotne uprave. Ker na drugi strani imamo tudi nekatere informacije s strani deležnikov, ki na nek način niso v nekem smislu najbolj zadovoljni z načinom nadzora, pa ne zato, ker jih najdejo nepravilnosti ampak tudi sicer so nekatere pobude bile podane za še boljšo komunikacijo uprave z nosilci posameznih dejavnosti znotraj verige preskrbe s hrano. Torej, s tega zornega kota res moramo poudariti, da ne delamo nobene reorganizacije. Gre samo za optimizacijo, kar je poudarila tudi ministrica na tiskovni konferenci, ko je predstavila tudi že medijem vsa ta poročila. Žal tistih, ki največ pišejo o demontaži ali reorganizaciji uprave, na takšnih tiskovnih konferencah ni. Mi je žal, ker bi verjetno dobili tudi kakšno informacijo tudi s tega zornega kota.

Naj dodam morda samo še eno misel, pa potem bi prosil, če lahko oba dva nosilca posamezne aktivnosti predstavita tudi rezultate tega pregleda. Še vedno, res še vedno verjamemo v učinkovitost nadzora in zagotavljanja varnosti hrane, kljub morda tem aferam, ki so prišle na plan. Ali pa morda ravno zato. Ker tudi te afere dokazujejo, da znamo poiskati nepravilnosti, da pa imamo verjetno še marsikatero rezervo ravno v obveščanju in komuniciranju. Tukaj verjetno ne skrivamo že, tudi sam sem bil v prejšnji funkciji že na nekih takšnih podobnih sejah, ko smo ravno tudi ugotavljali, da je morda obveščanje javnosti, torej že pred nekaj leti bilo včasih malo problematično oziroma smo iz neke zadeve naredili afero.

Če dovolite, bi morda najprej predstavili poročilo delovne skupine o pregledu organiziranosti sistema varne hrane, predsedujoči. In bi prosil gospoda Bojana Pahorja, če lahko predstavi rezultate tega delovnega poročila.

Dr. Pahor, izvolite, dam še vam besedo.

Izvolite.

Hvala, predsedujoči, za besedo. Lepo pozdravljeni vsi.

Dovolite mi torej, da predstavim zaključke poročila, ki ga je opravila delovna skupine, ki jo je imenovala ministrica. Delovno skupino sem vodil jaz. Jaz sem po izobrazbi doktor kemijskih znanosti s področja kemijskega inženirstva. V delovni skupini so poleg mene bili kolegi člani iz obeh inštitucij, torej tako z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot tudi iz Uprave za varno hrano. Bili so z mano mag. Katarina Groznik, je sekretarka na delovnem mestu vodje sektorja ja zdravje rastlinja in rastlinski semenski material v Upravi za varno hrano; Matjaž Guček, doktor veterinarskih znanosti, ki je sekretar na delovnem mestu vodja sektorja za živila, krmo in zdravila, kolegica Janja Kokolj Prošek; sekretarka na delovnem mestu pri nas, na Ministrstvu za kmetijstvo, nato mag. Marjeta Bizjak; sekretarka, ki je na delovnem mestu vodje sektorja za trajnostno kmetijstvo na Direktoratu za kmetijstvo, Nataša Ajdič; ki je uradna veterinarka, na delovnem mestu uradni veterinar v oddelku za varno hrano in gospod Bojan Zeletel; tukaj je inšpektor 1 na delovnem mestu inšpektorja za hrano v oddelku za nadzor distribucij. Poleg, so z vidika pravno sistemskih zadev bili še vključeni, že omenjena gospa Polona Cankar, Metka Hajdinjak; sekretarka, ki je na delovnem mestu vodje sektorja za pravno sistemske zadeve s področja hrane, ribištva, veterinarstva in varstva rastlin in Andrej Hafner; prav tako sekretar na delovnem mestu vodje sektorja za pravno sistemske zadeve v kmetijstvu, v direktoratu za kmetijstvo.

Moje osebno mnenje je, da je sestava komisije takšna, da omogoča kompetentno delo, v okviru, ki ga je začrtala ministrica. Ministrica je pričakovala od delovne skupine, da pregledamo ureditev in organiziranost sistema varne hrane v Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Od nas je pričakovala, da bomo, skladno z ugotovitvami torej najprej pregledali organiziranost področij delovanja uprave, da bomo pregledali ustreznost razmejitve med upravnim delom, ki pripravlja zakonodajo in inšpekcijo, ki opravlja inšpekcijski nadzor, da bomo pregledali sodelovanje in komuniciranje z uporabniki oziroma deležniki na terenu, da bomo pregledali organiziranost upravnega dela in inšpekcije v Upravi Republike Slovenije za varno hrano, ter da bomo na koncu podali oceno, ter predloge, za morebitna izboljšanja vsega, kar bomo ugotovili v obliki nekega dokumenta.

Poudarjam, da nam ni naložila, da bi pripravili kakršenkoli dokument ali strateški načrt za reorganizacijo, rekonstrukcijo, odcepitev ali karkoli v zvezi s tem. Naše delo je bilo točno to, kar sem pravkar omenil. Delovna skupina se je sestala večkrat, delo je trajalo približno 4 mesece. Najprej smo seveda veliko časa porabili za razpravljanje o pomenu imenovanja te delovne skupine in v zvezi s tem o odprtih vprašanjih glede pričakovanj in tega, da smo vsi razumeli, kaj je pravzaprav naša naloga, ker je vsak član delovne skupine imel neko svoje pričakovanje ali pa zadržek, zakaj ne more bit v tem. No, ko smo to uskladili, smo potem dejansko začeli z vsebinskimi vprašanji po prej naštetih točkah, pripravili prvi osnutek vsebinskega dokumenta, torej »draft« tega, te vsebine. Ta »draft« smo potem nadgradili še z oceno pravno sistemskega vidika dela in na koncu, končni dokument, še dvakrat revidirali in kot takega potem 25. 11. Zaključili in ga tudi oddali.

Ko smo gledali vsebino, smo pravzaprav šli najprej skozi splošen pregled stanja, potem smo si ogledali delovanje Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Nato smo se posvetili tudi vsebinsko delu sektorjev za posamezna delovna področja in potem, na podlagi, torej, vpogleda v njihovo delo, smo potem v vsebinskih predlogih prišli do nekaterih ugotovitev, ki so zapisane v tem dokumentu. Verjamem, da ste, zagotovo ste prebrali povzetek, ker je v njem vse napisano, je pa v tem, potem, gradivu zadaj, pa seveda, so te stvari malo širše pojasnjene.

Mogoče ključni poudarki našega dela. Torej, ugotovitev, da želimo »razmontirat« urad oziroma Upravo za varno hrano na 3 inšpekcije, ne drži. Mi smo pri našem pregledu ugotovili, da inšpekcija, da torej Uprava za varno hrano, njen inšpekcijski del, na terenu deluje dobro in to je tudi v dokumentu na treh mestih napisano jasno - s tem mnenjem se strinja tudi ločeno mnenje, ki ga je podala gospa Polona Cankar. Smo pa ugotovili, da je ključni problem delovanja inšpekcije, če govorim zdaj z vidika težav pri izvajanju določenih nalog ta, da so na vseh odločilnih mestih veterinarji, delamo zato, ker tako nalaga zakon in s tega vidika smo seveda ugotovili, da 3 področja delovanja urada oziroma inšpekcije, se pravi zelenega dela, rdečega dela in dela, ki je vezan na hrano po svoji osnovi niso enakovredna, naj povem, da so enakovredna bila preden so se te tri inšpekcijske službe leta 2012 družile, takrat so bila pa ta tri področja popolnoma enakovredna. In naša ugotovitev je šla samo v to smer, da je potrebno z vidika uravnoteženosti in z vidika enakopravnosti strok in enakopravnosti področij dela razmisliti o tem, da glavni inšpektor ali direktor kakorkoli mu želimo reči, ki je zdaj veterinar, bi morali po naši oceni na to pozicijo postaviti še enega, ki bi pokrival fitosanitarni del in enega, ki bi pokrival področje inšpekcije za hrano. To ne pomeni, da razbijamo inšpekcijo na tri dele, to pomeni samo to, da na zgornjem nadzorno strokovnem delu v pomoč enemu, ki je do zdaj bil samo veterinar dajemo še dva, ki skrbita za tista dva stebra, če želite, ki sta zdaj v bistvu neupravičeno prezrta, prezrta z vidika strokovnega nadzora in strokovnega dela z inšpektorji, namreč le ena stroka lahko skrbi za strokovno delo in nadzor stroke, ki jo opravlja. Torej veterinarji seveda z vso odgovornostjo lahko skrbijo in pregledujejo in vodijo in usmerjajo in nadzorujejo veterinarski del, enako bi moralo veljati tudi za fitosanitarni del in enako bi morali biti tudi za inšpektorja za hrano. Ko smo govorili v debati smo prišli do zaključka, da je število inšpektorjev nezadostno. Govorimo z vidika obremenitev na terenu. Nismo se spuščali v kvantitativno oceno koliko to pomeni premalo veterinarjev, koliko to pomeni premalo fitosanitarnih inšpektorjev in koliko to pomeni premalo inšpektorjev za hrano, vseh je premalo. S tega vidika smo predlagali možne rešitve. Naj povem, da smo preden smo začeli s tem delom, sem sam osebno govoril z gospo Bizjak, mislim, da sva govorila skupaj ene tri ure najmanj in v veliko stvareh sva se strinjala tudi o tem kar bom zdaj povedal, sva delila podobno mnenje, tega mi žal ni uspelo s kolegom Posedijem, enostavno v tem času nisva našla časa, da bi se o tem pogovorila, čeprav sem imel to željo in jo tudi večkrat javno oziroma jasno izrazil. Ena od možnih rešitev za boljše delovanje inšpekcije je, mi smo temu rekli delovno specializirane ekipe, z njimi smo želeli jim pokazati na možnost, da bi se neki inšpektorji, neka skupina inšpektorjev ukvarjala z ozkim področjem dela, ki pa ima veliko dela na terenu kot so recimo inšpektorji za označbe ali pa inšpektorji za aditive ali pa inšpektorji za krmo. Če bi imeli ene specializirane inšpektorje, ki bi se ukvarjali samo s tem, bi pokrivali celo področje Slovenije, bi se vsi ostali inšpektorji na območnih uradih s tem ne ukvarjali in bi jih zaradi tega razbremenili, a hkrati bi poskrbeli tudi za to, da bi ti, ki se ukvarjajo z ozkim področjem svojega dela, se strokovno izpopolnjevali na tem segmentu svojega dela še posebej, namreč inšpektor, ki je zdaj kot neki »all-rounder« na terenu, se mora spoznati na vso zakonodajo in tega je verjemite mi ogromno in tega je vedno več tudi v luči tega kar ste prej omenil, da bo 14.12. zopet nek nov zakon, ki ga bodo morali inšpektorji na terenu dobro poznati. Drugi razmislek je pa šel v tej smeri, da bi zaradi težav s kvotami in kadri, ki so v javnem sektorju, mogoče bilo razmišljati o rešitvi, da bi na podlagi nekih pogodb z zunanjimi izvajalci poiskali tiste, ki bi lahko opravljali ta nadzor, seveda ob primerni izobrazbi, ob primerni certifikaciji in jasno ob primerni zagotoviti, da ne pride do kakšnega konflikta interesov, kar pa dejansko neka nevarnost pa obstaja, saj zaradi tega so tudi določene težave bile ravno pri ugotovljenih inšpekcijskih nepravilnosti recimo v Avstriji. Ugotovili smo tudi, da inšpektorji ne delujejo enotno vse povsod ravno zato, ker nimajo enakega znanja vsi in dejansko imajo velikokrat težave z pravnim znanjem. Zato smo predlagali, da bi razmislili o pravni podpori, ki bi jo nudili inšpektorjem na terenu, ravno zato, da bi njihova ta pravna podpora v smislu pisanja odločb in vsega ostalega, kar pač inšpektorji na terenu počnejo, bila poenotena, da bi zagotavljali enako komunikacijo na območju cele Slovenije in da bi s tega vidika seveda jih tudi s pravnega vidika podprli in jim olajšali delo. Glede na to seveda si verjetno zaradi kvot zopet ne moremo privoščiti 10 pravnikov za vsak območni obrat, pa še dva za / nerazumljivo / postaji, torej je razmislek o tem, da se takšna služba organizira na uradu in je namenjena zgolj in samo za pravno pomoč na terenu. Kar zadeva izvedbo tega dela, torej s pravno-sistemskega vidika, smo pravzaprav ugotovili, da ni potrebno veliko spreminjati zakonodaje, razen v enem samem delu – v kolikor želimo v tej Sloveniji zagotoviti, da so vsa tri področja dela enakovredna in enako pomembna, govorim, še enkrat, o zelenem delu, torej o fitosanitarnih inšpektorjih, o veterinarjih in o inšpektorjih za hrano, potem je verjetno z vidika vodenja enega območnega urada, kjer se vsi ti trije inšpektorji srečajo na terenu in z vidika kompetenc, ki jih nek vodja kot direktor mora imeti, pa ni nujno, da je uradni veterinar, ker to v tem trenutku piše v zakonu, to pa je posledica privzetega pravila iz VURS-a, je pa recimo možno razmišljati o tem, da je nek drug kot človek boljši vodja. In zato je treba recimo ta člen v tem primeru seveda spremeniti. To je edina zakonska sprememba, ki bi bila potrebna v primeru, če bi želeli, da lahko vodenje ekipe na terenu vodi nekdo drug, ki ni veterinarske stroke. Za vse ostale stvar je mogoče izvesti z notranjimi organizacijskimi ukrepi, ki ne zahtevajo sprememb zakonodaje, od imenovanja specializiranih ekip, ker se to naredi enostavno s projektno skupino, do tega, da je seveda z neko notranjo premestitvijo pridemo do tega vodenja fitosanitarnega dela oziroma inšpekcije za hrano z že obstoječih, bi rekel ljudi, ki so zdaj v sistemu. Smo pa seveda ugotovili, da je veliko tem, ki smo se jih dotaknili pravzaprav zahteva tudi vsebinski vpogled v samo delo, neke vsebinske razmejitve, ki pa niso bile predmet našega dela, zato smo mi v zaključku ministrici predlagali naj razmisli o tem ali je mogoče potrebno imenovati še kako skupino, ki bo pa vsebinsko se lotila tega problema. Ko smo rekli, da je to neka ekipa, ki je ekspertna, smo seveda imeli v glavi predstojnika uprave, direktorje enot oziroma vodij na ministrstvu – tisti, ki so glavni za organizacijo in za vsebino. In njihova naloga bi bila, da o teh stvareh, ki jih je potrebno še jasno razmejiti, kako rečejo in da v zvezi s tem pripravijo nek dokument. Je kar nekaj tem, ki jih je treba razčistiti, tako v odnosu znotraj Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in uprave kot tudi v odnosu do recimo Ministrstva za zdravje, ki jih ta skupina enostavno se niti ni dotikala. Jih je pa zgolj indentificirala kot problem, ki ga bo potrebno v prihodnje rešiti.

Jaz sem s tem končal, če bo kako vprašanje, bom seveda z veseljem odgovoril, če me boste vprašali.

Hvala.

Hvala dr. Pahor.

Dr. Podgoršek, izvolite, želeli ste še nekaj dodati.

Izvolite, kar.

Morda za napoved tudi drugega poročila samo še nekaj misli.

Na našem ministrstvu je prav, da poudarjamo, da nimamo tolerance do kakršne koli potvorbe v verigi preskrbe s hrano. Kljub temu, da vsi vemo, da smo ravno takšnega pripravka za Martinovo verjetno užili kar nekaj. Ampak vendarle, če ni dovoljeno, ni dovoljeno. Ministrstvo za kmetijstvo je v žveplu v mesnih pripravkih izvedelo šele v začetku oktobra, torej kar nekaj mesecev po tem, ko je uprava dobila to informacijo, kar moram poudariti, da prenos piar službe na naše ministrstvo ni krivec za to, da je prišlo do kakršnega koli zamika pri obveščanju javnosti. Ne mi, vodstvo, ne piar služba naša za težave v teh mesnih pripravkih, za potvorbe, za nedovoljene aditive v mesnih pripravkih nismo vedeli. Mimogrede morda samo še za informacijo, da se je tudi direktor uprave dr. Posedi strinjal s tem, da naredimo enotno piar službo, ko je do tega prišlo. Zato smo zdaj začudeni nad temi reakcijami, da pa je kar naenkrat to ključen problem. Res smo začudeni ampak tudi to je vredno razmisleka. No, in ker smo sami želeli preveriti ali je prišlo morda pri obveščanju do kakšnih napak, nismo trdili da je šlo, želeli smo preveriti, smo uvedli notranji nadzor. Kajti kljub temu, da je rok trajanja teh mesnih pripravkov, ker so to sveži mesni pripravki je rok trajanja zelo kratek. In ko je uprava dobila dodatno informacijo iz laboratorijev, je rok trajanja teh mesnih pripravkov že potekel. Pa vendarle obstaja možnost, da je kdo od potrošnikov zamrznil te pripravke in zato menimo, da bi moralo biti obveščanje drugačno. S to predpostavko smo potem šli v tako imenovan nadzor obveščanja pri tej, bomo rekli aferi, če lahko temu tako rečemo, mesnih pripravkov in pa vinobrana v mesnih pripravkih. In tukaj prosim, da dovolite mag. Saši Dragar za to, da predstavi predvsem popravljalne ukrepe. V tem delu bi rad poudaril še enkrat – ukrepi, ki smo jih skupaj na koncu določili, so predvsem popravljalni ukrepi z namenom, da se v bodoče te podobne ugotovljene morebitne pomanjkljivosti ne ponavljajo. Popravljalni ukrepi.

Prosim, če lahko gospa Saša-

Torej, gospa glavna inšpektorica mag. Saša Dragar Milanovič izvolite, imaste besedo.

Hvala lepa. Lep dober večer vsem skupaj.

Kot je v mesecu oktobru ministrica javno napovedala notranji nadzor nad delom Uprave za varno hrano, je bila s sklepom tudi imenovana. Ta sklep je označen kot »interno«, se pa seveda sklicuje pri izdaji ministrica na 18. člen Zakona o vladi, ki določa, da minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, daje politične usmeritve za delo ministrstva in organov v njegovi sestavi. Nadzoruje tudi njihovo delo, izdaja predpise ter druge akte s pristojnosti ministrstva in organov v njegovi sestavi ter opravlja druge naloge, ki jih določa zakon ali drug predpis. Nadalje, ta sklep temelji tudi na 16., 23. in 24. členu Zakona o državni upravi, ki določajo relacije oziroma razmerja med ministrstvom in organom v sestavi ministrstev ter poročanju in nadzoru nad delom organa v sestavi.

Komisija je pri svojem delu presojala pravilnost vodenja inšpekcijskih postopkov in pravilnost obveščanja javnosti v obdobju od 1. maja 2019 do 6. 10. 2019. In pri tem upoštevala naslednje pravne akte. Kot prvo bi rada povedala, da je dodajanje sulfitov, torej govorimo o E220 do E228, kot aditiv prepovedan. Se pravi, ni dovoljen v proizvodnji mesnih pripravkov in prav tako so določeni kot alergeni v skupini alergenov. Gre za evropsko uredbo številka 1169/2011. Nadalje, 5. člen uredbe številka 1333/2008 o aditivih za živila navaja, da nihče ne sme dajati v promet aditiva za živilo ali kakršno koli živilo, ki vsebuje tak aditiv, če uporaba tega aditiva za živilo ni v skladu s to uredbo. Nadalje gre seveda še potem za druge evropske predpise 178/2002, ki tudi določa, da živila, ki niso varna ne smejo biti v prometu tudi določa kdaj se šteje, da niso varna. Potem uredbo 882/2004, ki je nekakšen postopkovnih in dopolnilni akt k tej 178/2002 in določa kako je treba postopati v primeru kadar se ugotovi, da živilo ni varno je pa v prometu. Ugotovljene nepravilnosti, ki jih je komisija zaznala pri obravnavi so kot najprej nepravočasno in neustrezno obveščanje javnosti in ministrice same. Dejstvo je, da je ministrica izvedela za pojav tega živila v prometu šele 7. oktobra, če je prav so se inšpekcijski postopki odvijali 6.6. in potem še skozi celotno poletje, da ne rečem, da so bili sproženi prepozno in kot tako seveda je samo reagiranje uprave v tem smislu neustrezno prepočasno. Zaradi tega je bil izrečen popravljalni ukrep takojšnjega in rednega in pravočasnega obveščanja predstojnika organa v sestavi o vseh pomembnejših zadevah s pristojnosti uprave v skladu s 24. členom Zakona o državni upravi, ki sem ga omenila. Nobeden podatek namreč v organu v sestavi ni tako zaupen, da ministrica ne bi imela dostopa do njega. Prav tako komuniciranje z mediji ni bilo ustrezno, bilo je napačno in zavajajoče. Glede vprašanja kako ravnati z mesnimi pripravki, ki so jih potrošniki že kupili so bili v roku uporabe in so jih morebiti zamrznili za kasnejšo uporabo, kar ni seveda neobičajna praksa potrošnikov pri uporabi mesnih pripravkov in zato je iz tega naslova sledil popravljalni ukrep takojšnjega in rednega pravočasnega obveščanja javnosti s strani uprave. Uprava je v zvezi s tem sporočala potrošnikom, da zamrzovanje mesnih pripravkov ni običajna praksa shranjevanja na sploh. Glede na to, da so pa bili vseeno v inšpekcijskih postopkih najdenih pozitivni vzorci v prometu še konec avgusta pa v mesecu septembru in da so lahko določen del potrošnikov te proizvode zamrznili in se ti lahko po priporočilih živilske stroke zamrzujejo tri do štiri mesece je seveda bilo to obveščanje uprave neustrezno zavajajoče. Sicer bi bilo na sami označbi živila navedeno, da niso primerni za ponovno zamrzovanje. Iz tega naslova je tudi seveda sledil popravljalni ukrep, da mora uprava, zaradi tega dejstva, da je to živilo še vedno lahko pri potrošnikih v zamrzovalnikih obvestiti potrošnike, javnost, da naj takšno živilo zavržejo. Ta sklep je bil realiziran 4. 12. 2019 to je uprava že storila.

Nadalje prehajam na četrto ugotovljeno nepravilnost in sicer, da uprava ne rešuje prejetih prijav, ki so prispele s strani potrošnikov glede na njihovo prioriteto tveganja za zdravje ljudi. Postopki, ki so se v tem primeru na podlagi prijav potrošnikov državljanov odvili v inšpekciji za varno hrano veterinarstva in varstva rastlin so absolutno predolgo trajali. Bili so zelo zelo dolgotrajni in seveda kot taki škodljivi. Iz tega naslova je sledil popravljalni ukrep priprave internega navodila, ki bi določilo postopek obravnave prijav glede na prioritete se pravi vključno s kriteriji za prioritetno reševanje glede na tveganje za zdravje ljudi. Zavedamo se, da lahko pristane na pisalni mizi nekega inšpektorja, teoretično 2, 3 prijave, ki vse vplivajo na zdravje ljudi in zaradi tega je treba narediti triažo in se po prioritetah in po kriterijih, ki so vnaprej izdelani, odločiti, kateri prijavi inšpektor da takšno pomembnost, da jo najprej vzame v reševanje in, seveda, takšen interni akt bo uprava pripravila do 31. januarja 2020.

Peta nepravilnost, ki jo je komisija ugotovila je, da uradni veterinarji in inšpektorji niso bili poenoteni pri vodenju inšpekcijskih postopkov, kakor tudi ne pri vodenju prekrškovnih postopkov in da so pri ukrepanju glede na vrsto kršitve, ter stopnjo tveganja v skladu z zakonodajo, odločali različno. Komisija, ki je pregledala dokumentacijo, se je seznanila z vso, bi rekla, z vso dokumentacijo, ki se je nanašala na vzorčenje na oglede na kraju samem, pri nosilcih živilske dejavnosti in ugotovila pravzaprav različen pristop med inšpektorji pri vodenju inšpekcijskih postopkov in tudi uporabe različnih načinov dokumentov, v zvezi s tem in zaradi tega je sledil popravljalni ukrep, ki se je naložil upravi, da mora skrbeti za poenoteno izvajanje inšpekcijskega nadzora, za izdelavo ustreznih navodil in usposabljanj. Navodila in tolmačenje zakonodaje mora biti neposredno in stalno dostopno inšpektorjem oziroma uradnim veterinarjem. Nedopustno je namreč, da se ob enakovrstnih ugotovitvah kršitev, ob istih pravnih podlagah, izrekajo različni ukrepi, kar so se v teh primerih.

Šesta nepravilnost, ki se je ugotovila, se je nanašala na obveščanje in komuniciranje javnosti in sicer, ugotovilo se je, da ni potekalo v skladu s protokolom komuniciranja in obveščanja o tveganjih v Republiki Sloveniji, na območju zagotavljanja varne hrane in krme. Gre za dokument, ki je objavljen na spletni strani uprave, iz meseca avgusta 2014. Dokument je nastal kot posledica revizije Računskega sodišča, v sodelovanju skupaj z Ministrstvom za zdravje in je kot tak, iz leta 2014. Se pravi, v bistvu je nekaj let star in ni bil uporabljen pri komuniciranju s tovrstnim tveganjem. Zakaj ga uprava ni uporabila, nismo dobili pojasnila, dejstvo pa je da, če je ocenila, da ga je treba posodobit, nadgradit, da je pač to potrebno storit ali pa ga je potrebno spoštovat takega kot je in zato je bil naložen popravljalni ukrep, da mora uprava poskrbet za takojšnje izvajanje in posodobitev protokola komuniciranja in obveščanja o tveganjih v Republiki Sloveniji, skupaj z Ministrstvom za zdravje, na področju zagotavljanja varne hrane in krme do 31. 12. 2019.

Sedma ugotovitev nepravilnosti se je nanašala na vodenje in usmerjanje uradnega inšpekcijskega nadzora in sicer, da pač ni bilo v skladu z veljavno evropsko in nacionalno živilsko zakonodajo, saj navodilo, ki je bilo izdano v zvezi s tem, napotuje inšpektorju pri ukrepanju le na prepoved prometa in uničenje, ne pa tudi k odpoklicu, kot ga določa 54. člen Uredbe 882/2004. Dejstvo je, da je bilo s strani uprave izdano navodilo za vodenje posebnega inšpekcijskega nadzora, 12. 9. 2019, torej že v jesenskem času in da je bilo oprto na 54. člen 882/2004, torej, na uporabo celotne določbe, torej, tudi k odpoklicu, čeprav se je usmeritev inšpektorjev nanašala le na prepoved prometa in na uničenje.

Iz tega je sledil popravljalni ukrep, da mora uprava pri pripravi navodil za izvajanje posebnih nadzorov nad varnostjo živil vključiti vse ukrepe in izkoristiti vse možnosti, ki jih daje na razpolago 54. člen uredbe 882, torej vključno tudi z odpoklicem. To mora seveda upoštevati ob vsakokratni izdaji navodil o posebnem nadzoru.

Osma nepravilnost se je nanašala na delo inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, skupaj z nosilcem živilske dejavnosti, namreč nista izvedla odpoklica /nerazumljivo/ sistemom. Gre za hitri sistem obveščanja … sistem for feet and footr glede nevarnih živil, ki so vsebovali nedovoljen aditiv alergen, kar je v neskladju z veljavno zakonodajo, torej gre za 19. člen 178/2002 in internimi navodili uprave, ki se nanašajo na ras in soš šele v fazi delovnega gradiva. Dejstvo je, da je bila uprava že junija meseca obveščena s strani laboratorija o nevarnem, o pozitivnem izvidu nevarnega živila in da je bila o tem obveščena ras skupina. Ta bi to morala objaviti, pa tega ni. Ko smo prejeli protokol o delovanju te skupine, se pravi gre za postopkovnik kako se v teh primerih obveščanje naredi, smo ugotovili, da je šele v fazi delovnega gradiva. In zaradi tega se je ta popravljalni ukrep nanašal na to, da je treba do 15. 12. protokol o delovanju prave v ras sistemu dokončno narediti, podpisati in objaviti.

Deveta nepravilnost se nanaša na presojo delo notranjih organizacijskih enot uprave na področju, ki je predmet nadzora te komisije, kar je neskladno s šestim odstavkom 4. člena uredbe 882/2004, ki določa, da mora pristojni organ izvajati notranje revizije in ob upoštevanju rezultatov sprejeti ustrezne ukrepe. Torej, v upravi bi se moral sprožiti notranji mehanizem notranjih kontrol v primeru ko začne iti narobe. In bi se morale narediti presoje nad delom uradnih veterinarjev in inšpektorjev, ki so bili v postopkih prejeli pozitiven izvid. Potem delovanje ras skupine, direktorjev območnega urada, direktorice inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin in izdelati pisno poročilo o notranji presoji. Torej, notranja presoja bi morala biti narejena na lokalni in centralni ravni, njihovem delovanju do 1. februarja leta 2020. Komisija je za vse te nepravilnosti od številka 1 do 9 pripravila poročilo za ministrico, na osnovi katerega je ministrica izrekla popravljalne ukrepe, jih tudi vročila namestniku direktorja in pričakuje se, da bo o poteku izvajanja popravljalnih ukrepov predstojnik redno posredoval pisna poročila ministrici na kolegijih. Končno poročilo o izvedenih ukrepih pa mora predstojnik organa v sestavi ministrici posredovati do 28. 2. 2020.

Ali bi lahko počasi skrajšali, ker imamo toliko gostov danes, gospa glavna inšpektorica…

Še zaključna misel. Zakaj gre sploh v teh postopkih? Šlo je za presojo, za čisto postopkovna vprašanja, ki so se nanašala na zbiranje dokazov, na zavarovanje dokazov, na nadaljnje ukrepanje po pridobljenih analiznih pridobljenih izvidih in pridobljenih priznanjih, na enotno uporabo predpisov ob ugotovitvi istovrstnih kršitev ob isti pravni podlagi ter pravočasnost obveščanja potrošnikov. To niso vprašanja, ki bi izvirala iz veterinarske ali živilske stroke, ampak gre za pravo varstvo in pravno varnost ljudi, za njihovo zdravje in za vse tisto, za kar je bila uprava leta 2013 ustanovljena in za kar tudi nosi svoje ime. V zvezi z komisijo samo, pa bi želela pojasniti zaradi razjasnitve kompetenc, da je bila štiričlanska, sestavljena iz veterinarske, živilske in pravne stroke. Sama sem magistra pravne znanosti, magistrirala in diplomirala na ljubljanski pravni fakulteti iz upravnega prava, upravnega postopka in upravnih sistemov. In če bi ministrica v to komisijo imenovala člane iz uprave, bi pomenilo, da uprava nadzira samo sebe. Torej, so morali biti imenovani v to komisijo ljudje, ki so zaposleni bodisi na ožjem ministrstvo ali konkretno jaz iz inšpektorata, kjer se opravljajo sorodne naloge in dela in je bila fitosanitarna inšpekcija, inšpekcija za kakovost živil, za kakovost krme, tudi pred ustanovitvijo uprave, pod mojim vodstvom.

Hvala lepa.