Torej, spoštovani, pričenjam 15. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pozdravljam vse vabljene in ostale prisotne!

Obveščam vas, na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: kolegica mag. Karmen Furman bo danes nadomestila kolegico Nado Brinovšek in jo lepo pozdravljam na današnji seji Odbora za kmetijstvo.

Torej, prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje, 20. decembra 2019, ste prejeli naslednji dnevni red: 1. točka - Predlog resolucije o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva, z naslovom »Naša hrana, podeželje in naravni viri po letu 2021«, 2. točka – Pobude in vprašanja članov odbora.

Ker včeraj, do 12. ure nisem prejel predloga za razširitev dnevnega reda oziroma za umik kakšne od točk dnevnega reda, je določen dnevni red, kot ste ga prejeli z sklicem te današnje seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU O STRATEŠKIH USMERITVAH RAZVOJA SLOVENSKEGA KMETIJSTVA IN ŽIVILSTVA »NAŠA HRANA, PODEŽELJE IN NARAVNI VIRI PO LETU 2021«. Predlagateljica predloga resolucije je Vlada Republike Slovenije. Odbor je torej matično delovno telo.

K obravnavi te točke sem vabil, torej, Vlado, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Zakonodajno-pravno služb, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije in Sindikat kmetov Slovenije.

S sklicem seje ste poleg predloga resolucije prejeli še mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 20. decembra 2019 in pa naknadno ste prejeli še amandmaje koalicijskih poslanskih skupin, 9. januarja 2020, pripombe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki ste jih prejeli 10. januarja 2020, mnenje Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 14. januarja 2020, odgovor Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na nekatere pripombe Zakonodajno-pravne službe, s predlogom za amandma odbora, k poglavju 6., s katerim se nadomešča amandma koalicijskih poslanskih skupin k temu poglavju, gre pa seveda za redakcijski popravek z dne 14. januarja 2020. Danes ste pa na klop prejeli še pregled vloženih amandmajev in predloga za amandma odbora z dne, torej, današnjim dnem, 15. januarja 2020.

Preden preidemo na razpravo in odločanje o posameznih delih oziroma poglavjih predloga resolucije in vloženih amandmajih, ter o morebitnih predlogih za amandmaje odbora, dajem pa seveda najprej besedo ministrici, dr. Aleksandri Pivec, za dodatno obrazložitev predloga resolucije.

Torej, gospa ministrica, izvolite, beseda je vaša.

Hm, še preden vam dam še besedo, pa bi samo, obveščam javnost, da imamo tukaj pred nami pooblastilo – torej, kolega Predraga Bakovića bo nadomestil kolega Soniboj Knežak, ki ga prav lepo pozdravljam na današnji seji.

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izvolite, imate besedo.

Spoštovani predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, spoštovani člani odbora, spoštovani moji sodelavci, vsi ostali povabljeni – dovolite seveda, da najprej, ne glede na to, da smo že kar zakorakali v leto, zaželim vsem uspešno, srečno, zdravo novo leto, predvsem pa obilo dobrega sodelovanja v korist slovenskega kmetijstva, gozdarstva in pa živilskopredelovalne industrije.

Kot je predsednik povedal, je pred nami dokument, ki smo ga pripravili v preteklem letu na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa vendar moram opozorit, da je dokument pripravljen v širšem konsenzu oziroma v sodelovanju z vsemi deležniki, na področju kmetijstva, torej z nevladnimi organizacijami, ki združujejo različne asociacije na področju kmetijstva in pa prehrambne industrije, do čim v nekem delu se dotaknemo tudi gozdarskih vsebin, pa vendar moram poudariti, da bo tudi v razpravi to bolj jasno, da gozdarstvo vendar ima svojo resolucijo, svoj strateški dokument, zato se ga tukaj obravnava zgolj v manjšem delu, kolikor se pač dotakne, kasneje, vsebin programov razvoja podeželja.

Torej, zakaj smo se lotili pripravljat ta dokument in zakaj smo z njim v preteklem letu pohiteli? Zato, ker se približuje prihodnja finančna perspektiva, za katero je seveda potrebno pripraviti ključne strateške dokumente, ki bodo, potem seveda tudi predstavljali načrt za črpanje evropskih sredstev iz vseh tistih skladov, ki so kmetijstvu namenjeni to je Evropski kmetijski sklad in pa Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo. Na začetku želim povedati, da je resolucija politično strateški dokument, ki v osnovi odraža stanje in pa predvsem se osredotoča na potrebe in intervencije kmetijstva v prihodnjem obdobju. Torej, na neki način ta dokument predstavlja razvojno usmeritev slovenske pridelave in predelave hrane in pa seveda tudi nadaljnjega razvoja podeželskega prostora. Je pa ta dokument zgolj podlaga za prihodno pripravo nacionalnih ukrepov in hkrati predstavlja enovit strateški načrt oziroma je podlaga za enovit strateški načrt za izvajanje skupne kmetijske politike. Torej, v tem dokumentu še ne govorimo o mehanizmih in ukrepih, s katerimi bomo skupno kmetijsko politiko, potem izvajali, ampak dejansko govorimo zgolj o usmeritvah v te ukrepe. Zakaj gremo do tega nivoja, zato ker še do današnjega dne niso sprejete tiste ključne evropske uredbe niti za večletni finančni okvir, ki bi nam seveda pokazale kakšna bo finančna perspektiva niti ključne uredbe, na podlagi katerih bi mi že lahko pripravili oziroma zaključili s pripravo strateškega načrta, čeprav ga na ministrstvu že zelo intenzivno pripravljamo do seveda tiste meje, do koder imamo v tem trenutku že znana dejstva.

Kaj je predvsem tista nova smer, ki jo v tem dokumentu želimo predstaviti in v katere cilje se osredotoča? Predvsem želimo naslavljati izrazito potrebo po stabilizaciji in pa zagotavljanju ustrezne ravni dohodka in s tem tudi zmanjšanje od velike odvisnosti od subvencijskih podpor. To seveda ne pomeni, da želimo s tem subvencijske podpore kakorkoli ukiniti ali jih zmanjšati v hipu, predvsem želimo seveda omogočiti, da na nek daljši rok omogočimo, da bo kmet seveda iz naslova svojega dela in pa prodaje svoje pridelkov na trgu sposoben prejeti takšen dohodek, ki bo to odvisno zmanjševal. Kot vidimo se evropska kmetijska politika spreminja tudi na evropski ravni. V prihodnji tudi finančnih perspektivah je najbrž realno pričakovati znižanje sredstev. Prvo se nam obeta že v prihajajoči finančni perspektivi in zato seveda moramo in nujno kliče potreba po tem, da v nadaljevanju kolikor se da to poskušamo zagotavljati na drugačne načine.

Potem je naslednje pomembna stvar, ki jo obravnavamo v dokumentu izjemno pomembna struktura našega slovenskega kmetijskega prostora, se pravi, na eni strani obravnava družinskih kmetij, ki jih je seveda večina okoli 96 odstotkov in pa seveda tudi, potem večjih kmetijskih gospodarstev ali podjetij in pa živilsko pridelovalne industrije, ki pa so ključni za tvorjenje verig in nenazadnje tudi za prispevek k večji samooskrbi na slovenskem trgu. Izrazito naslavljamo potrebe obojih struktur, ampak seveda s primernimi ukrepi, ki dajo podporo obema vrstama kmetovanja v Sloveniji.

Zelo naslavljamo oziroma se dotaknemo področje odpornosti sektorja to pomeni k čim večjem poizkusu zmanjšanja vplivov različnih podnebnih sprememb torej s sodobnimi tehnološkimi pristopi in za zaščito, ki bi seveda kmete čim bolj obvarovale od velikih škod in pa izpada pridelkov iz tega naslova, zato bo tudi finančna perspektiva izrazito orientirana v to smer. Ključni manko ugotavljamo tudi na področju povezovanja kmetijskih pridelovalcev in živilstva in na tem področju načrtujemo veliko ukrepov, ki gredo v smeri ustanavljanja in krepitve verižnih odnosov predvsem pa tudi pomena zagotavljanja pravičnih odnosov znotraj verige tako v finančnem smislu, kjer seveda tudi ta dohodkovni del mora biti pravično razdeljen in seveda tudi v smislu odnosov med različnimi deležniki znotraj verige. Veliko ambicijo seveda tudi dajemo oziroma imamo na področju ohranjanja obdelanega in poseljenega podeželskega prostora, kjer bo v tej finančni perspektivi tudi nekaj več možnosti, da pri tem upoštevamo specifiko slovenskega kmetijskega prostora, ki je izrazita in približno 70 % se nahaja na območju z omejenimi dejavniki, tokrat imam možnost, da naredimo, ker bo toliko svobode dopuščene na nek način pri kreiranju strateškega načrta, da to specifiko tudi upoštevamo in na ta način tudi naslavljamo ali pa pomembneje upoštevamo to našo omejenost v raznolikosti kmetijskega prostora. Velik problem ali pa izziv se pojavlja na področju dialoga med mestnim in podeželskim prebivalstvom. Jaz mislim, da je iz dneva v dan bolj izrazit in pa s tem tudi razumevanje vloge kmeta. Priča smo številnim nasprotovanjem na eni strani naravovarstva na drugi strani kmetijstva. Jaz mislim, da bo tukaj potrebno vložiti velike napore, oba področja sta izjemno pomembna, na eni strani kmetijstvo kot tisto področje, ki seveda skrbi za zagotavljanje naše prehranske neodvisnosti čim večje in pa seveda čim večje samooskrbnosti, na drugi strani bomo pa morali in bomo zavezani tudi k upoštevanju okoljskih vidikov, kar bomo čez naše ukrepe seveda moramo tudi zelo intenzivno naslavljati in že zdaj smo seznanjeni, da bo vsaj 30 % skupnega proračuna, ki bo, države namenjen, potrebno naslavljati v različne ukrepe za varovanje naravnih virov in o tem govorim o prav vseh naravnih virih od zemlje, zraka, vode in vsega kar v naravno okolje sodi. Izjemno pomembno in za Slovenijo ključno bo tudi področje modernizacije in nadgradnje znanj, torej govorimo tehnološki prenovi in inovativnem pristopu v slovenskem kmetijstvu, po opravljenih analizah tukaj Slovenija zaostaja za mnogimi evropskimi državami in tukaj bo potrebno narediti mogoče dva koraka hitreje, da bomo na nek način nadoknadili tisti izpad, ki se je zgodilo mogoče v preteklih letih in toliko intenzivneje modernizirali slovenski kmetijski prostor, ki pa zagotovo mora biti usmerjen predvsem v to, da bo kmetom omogočal boljši položaj na trgu, večjo konkurenčnost, večjo dodano vrednost in pa seveda za tem na nek način moramo omogočiti tudi olajšanje vseh postopkov, ki na svojih kmetijah opravljajo in pri tem govorim seveda tudi vključno z debirokratizacijo in zmanjšanjem administrativnih ovir, ki nastopijo v vseh procesih, ki so povezani s črpanjem evropskih sredstev in pa potem tudi z različnimi kontrolami, ki se jih na terenu izvaja. Na tem področju tudi pripravljamo poseben akcijski načrt za digitalizacijo slovenskega kmetijstva in temu želimo resnično strateško načrtovano pristopiti, da bi res dosegli tisti namen, ki ima za cilj, da bodo ta znanja in ti sodobni tehnološki pristopi predvsem koristni za končne deležnike, to je za kmete. Umno gospodarjenje z naravnimi viri in pa izrazita potreba po medresorskem sodelovanju, ki se pojavlja potem tudi pri vseh nadaljnjih vsebinskih kontekstih obravnavne različnih področij.

Omenila bi zgolj še mogoče 4 pomembne skupine ciljev, ki jih želimo naslavljati in so v celoti tudi zajete in prikazane v tej shemi v resoluciji, torej naslavljamo štiri skupine ciljev, ki potem se razpršijo v množico specifičnih ciljev znotraj posameznega področja in najprej govorimo o odporni in konkurenčni pridelavi in predelavi hrane, potem drugi cilj zajame trajnostno opravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin, sem seveda sodijo tudi vse tiste okoljske vsebine in potem tretje področje, dvig kakovosti življenja in gospodarske aktivnosti na podeželju pri čemer govorimo o vseh tistih tehnoloških, sodobnih tehnoloških pristopih inovativnosti in pa tudi spodbujanje večje podjetnosti in pa podjetniške aktivnosti v kmečkem in podeželskem prostoru. Četrti cilj je horizontalen in nekako naslavlja tudi vse ostale tri skupine ciljev in to je krepitev oblikovanja in pa prenosa znanj, predvsem tistih že vzpostavljenih znanj, ki so dobra, da dejansko doseže tisti najnižji operativni nivo in da postane uporabna in koristna za naše pridelovalce.

Mogoče pri prvi skupini ciljev, zgolj nekaj pomembnejših za omenit - ko govorim o odporni konkurenčni pridelavi in predelavi hrane, pri tem seveda moramo upoštevati tudi vedno močnejši glas ali pa klic našega okolja, naših potrošnikov, ki od nas zahtevajo dostop, da jim zagotovimo visoke standardne, varne in pa kakovostne prehrane, ob tem, seveda, da pri tem upoštevamo tudi vse ostale prakse, ki so pomembne in ki jih naslavljamo v drugih področjih, to je učinkovita raba in pa dostopnost virov. Jaz mislim, da na tem področju in to smo tudi napisali v resoluciji, moramo izrazito se usmeriti v trajnostno kmetovanje, upoštevanje višjih okoljskih standardov in da v resnici, v Sloveniji, za to imamo več kot dobre pogoje in smo mogoče lahko na teh področjih veliko bolj ambiciozni, za kar mi že pripravljamo tudi nov akcijski načrt ekološkega kmetovanja v Sloveniji, pri čemer, kot rečeno, mislim, da imamo še veliko prostora, da tudi v ciljih lahko naredimo veliko bolj ambiciozne številke.

Že sem povedala tudi in še enkrat poudarjam, ker to področje je pomembno, krepitev agroživilskih verig in izboljšanje položaja kmeta v teh verigah. Vem, da to poudarjamo konstantno, da najbrž vsak strateški dokument vsebuje to, ampak, resnično, na tem področju je potrebno vložiti še veliko napora. Mi se trenutno ukvarjamo z posameznimi sektorji, kjer te verige vzpostavljamo in dejansko, v te zadeve je potrebno, tudi z veliko nekega osebnega napora in angažmaja, pristopati, da potem na neki daljši rok, te verige postanejo učinkovite, stabilne in da seveda tudi potem dosegajo vse tiste učinke, ki si jih od verižnih odnosov, znotraj verig, želimo.

Jaz mislim, da ne gre zgubljati besed glede trajnostnega upravljanja z naravnimi viri. Priča smo različnim okoljskim zahtevam, dokumentom, ki od nas zahtevajo, da upoštevamo okolje in naravne vire in kot že rečeno, tudi Evropa je na tem področju izjemno ambiciozna in nam narekuje tudi kar zavezujoče cilje in tudi predpiše, koliko sredstev, kakšen odstotek sredstva bomo temu morali namenjati. Na tem področju, kot že omenjeno, bo potrebno veliko več strpnosti in pa dialoga. Na eni strani razumevanja naravovarstvenih, seveda, vsebin, na drugi strani razumevanja vsebin in pa pomena kmetijstva in, na nek način, zastavit si neke srednjeročne cilje, ki seveda tudi kmetijski prostor izrazito dobro razume in jih želi upoštevati, vendar kakšne spremembe seveda ne gre pričakovati čez noč, smo pa jim priča, seveda, tudi takšnim zahtevam, da se stvari ukinjajo, ne vem in zmanjšujejo iz danes na jutri.

Kar se tiče dviga kakovosti življenja in pa gospodarske aktivnosti na podeželju, predvsem želimo nadalje spodbujat dopolnilne dejavnosti na kmetijah. Velik manko vidimo na področju povezovanja turizma in pa kmetijskega sektorja, zato na tem področju tudi že operativno delamo stvari na terenu, oblikovana je tudi medresorska skupina, ki za to področje že skrbi, v pripravi so tudi razpisi, s katerimi želimo spodbujati nadalje, se pravi, nekmetijske dejavnosti na kmetijah, kamor sodi tudi področje turističnih vsebin. Zelo pozornost, bomo namenjali razvoju bio gospodarstva, torej krožnega gospodarstva v kmetijskem prostoru, ki ga imenujemo na nek način bio gospodarstvo, ampak prav tako zagotavlja zaprte kroge in s tem seveda tudi zmanjšanje različnih vplivov na okolje, izrazito pomembno področje socialne vključenosti, ženske na podeželju in pa skrbi za ranljive skupine na podeželju in pa, zmanjšanje vrzeli v dostopnosti in kakovosti storitev med podeželjem in mestom, kjer tudi smo priča neke vrste, še vedno centraliziranemu razvoju, ukinjanju določenih stvari na podeželju, kar seveda izrazito ovira razvoj podeželskega prostora in s tem tudi krepitev gospodarske aktivnosti v njem.

Kar se tiče okrepitveno oblikovanja prenosa znanj, predvsem želimo okrepit raziskovalno podporo za razvoj kmetijstva, tako v primarnem delu, kjer ta znanja nastajajo in imajo manko, priča smo pomanjkanju vlaganj v raziskave in razvoj, predvsem aplikativne raziskave in razvoj na področju kmetijstva, ker seveda te znanosti nimajo takšnih visokih znanstvenih koeficientov ali pa znanstvenih dosežkov in pogosto iz teh financiranj izpadejo. Še bolj pa želimo okrepiti učinkovit prenos znanja do končnih upravičencev in seveda ta znanja narediti uporabna in predvsem koristna v smeri krepitve konkurenčnosti in pa boljšega položaja kmeta. Torej, zaključujem. Jaz mislim, da dokument je ciljno strateško naravnan, da zelo že nakazuje na vse tiste ukrepe, ki jih bomo lahko v prihodnjem dokumentu, to je strateški načrt, naslavljali, tudi evropska logika se izrazito usmerja zgolj iz pravilne porabe sredstev v izrazito ciljno usmerjenost porabe evropskih sredstev, kar bo potrebno tudi za enkrat še po predpisu na letnem nivoju dokazovati. Mi smatramo, da leni nivo mogoče je preprosto, kajti kmetijstvo je podvrženo različnim zunanjim vplivom, ki pogosto zmotijo dosego kakšnih zadanih ciljev na tako kratek rok, pa vendar sproti bo preverjeno, zato smo zavezani k temu, da bodo naši cilji v strateškem načrtu izjemno konkretni in da jim bomo sproti tudi morali dokazovati. K pripravi nas je vodil premišljen pristop k oblikovanju inštrumentov, ki jih bomo nadalje v strateškem načrtu oblikovali in seveda velika potreba povečanju dodane vrednosti, podjetniškega pristopa in izrazite tržne naravnanosti slovenskega kmetijskega prostora. Varstvo okolja in narave v Sloveniji mora postati prednost in ne ovira kot je danes pogosto, ker s tem lahko tudi večamo dodano vrednost naših kmetijskih izdelkov in pa izrazit pomen je k znanju, h kreativnosti, k inovativnosti in pa podjetniškem pristopu in še enkrat poudarjam povezovanju znotraj slovenskega kmetijskega prostora. Kakšne so aktivnosti v nadaljevanju, kot sem že povedala, že vedno čakamo sprejem ključnih uredb na evropskem nivoju. Zadnji predlog verjamem, da ste ga slišali, je predlog finskega predsedstva, ki se vendar približa k temu, da v kolikor bo potrjen, da bo tudi na področju programov razvoja podeželja finančna konstrukcija ostala zelo podobna tej, ki je v obstoječi finančni perspektivi, torej 10 milijard približno bi naj bil večji proračun v drugem stebru, to je PRP, v kolikor bi ta finski predlog bil sprejet. In jaz verjamem, da k temu vendar je pripomoglo tudi to, da smo skupaj s finsko pripravili tisto deklaracijo, ki jo je sopodpisalo 22 držav članic in ki je na nek način bila vzvod, da je tudi komisar lahko izpogajal nekaj več sredstev kot že rečeno, seveda vsi upamo, da bodo potrjene, žal pa prvi steber ostaja na nivoju znižanja za približno 4 % in tukaj povem samo še to, da tukaj že skoraj dokončno je, da bo sledila kapica pri plačilih na hektarsko površino pri neposrednih plačilih, ki bo omejena z 100 tisoč evri navzgor in da bo sledila tudi degresija preplačilo, ki še ni popolnoma znana, mi zdaj študiramo in pripravljamo različne modele, vendar bo bolj usmerjeno v neke vrste, se pravi podporo tistim srednje velikim kmetijam, kar zagotovo je koristno za slovenski prostor in bo tudi zelo znižalo tiste drastične razlike med manjšimi kmetijami in med velikimi prejemniki.

Torej, mi akcijski načrt oziroma strateški načrt že pripravljamo, pripravljamo ga v širokih delovnih skupinah, sodelujemo z vsemi nevladnimi organizacijami in vsemi, ki pri tem kakorkoli želijo participirati in verjamem, da bomo takoj po sprejemu ključnih evropskih dokumentov pripravljeni, da zelo konkretno tudi opredelimo različne ukrepe in naslavljamo te cilje, ki smo si jih v resoluciji zadali. Toliko z moje strani, predsednik in člani odbora in smo na voljo zdaj za vaše mnenje slišati. Hvala.

Najlepša hvala za dodatno pojasnilo, gospa ministrica.

Torej želi predstavnica Zakonodajno-pravne službe podati dodatno obrazložitev pisnega mnenja? Želite. Izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo.

Torej podali smo pisno mnenje v katerem smo opozorili na posamezne pomanjkljivosti zlasti glede obdobja veljavnosti, to zaradi tega, ker je bilo izključeno leto 2021, ki je po evropskih dokumentih vključeno, opozorili smo tudi na pomanjkljivosti v shemi, v navajanju virov in v posameznih opredelitvah. Besedo sem pa želela zaradi tega, ker ob tem, da so te pripombe, ki sem jih sedaj povzela upoštevane pa ni upoštevana še ena pripomba iz mnenja, ki smo jo podali in sicer gre za pripombo k poglavju, k strateškemu cilju 2, ki je navedeno v poglavju 3 in ki se nanaša na prepoved gojenja gensko spremenjenih rastlin. In sicer v resoluciji je navedba, da se bodo tudi v prihodnje izvajale prepoved gojenja teh rastlin. Kot je izhajalo iz sobotne predstavitve naj bi pa ta resolucija odražala stanje, ki je. Stanje kakršno je po veljavni zakonodaji gojenje gensko spremenjenih rastlin ni prepovedano. Imamo Zakon o omejevanju ali prepovedi pridelave gensko spremenjenih rastlin. Ta zakon je bil sprejet in velja od leta 2015. To izpostavljam zato, ker iz dodatnih pojasnil oziroma pisnih pojasnil ministrstva, ki smo ga dobili na to našo pripombo je sklicevanje na resolucijo iz leta 2011 se pravi v letu 2015 je to spremenjeno. Poleg tega zakona, ki sem ga omenila je tudi Zakon o soobstoji gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami. Ta zakon na primer tudi predvideva oziroma na podlagi tega zakona je celo izdan Pravilnih o registru pridelovalcev gensko spremenjenih rastlin. V odgovoru je hkrati tudi sklicevanje na direktivo Evropske unije, vendar pa želim opozoriti, da ta direktiva ne zajema zgolj prepoved, ampak gre za možnost držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje, zato ni jasno, zakaj je glede na to direktivo Evropske unije, glede na veljavno zakonodajo v resoluciji navedena zgolj prepoved. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe bi se moral stavek v poglavju 3.2 specifični cilji v tretjem odstavku, ki se glasi: »K ohranjanju naravnih virov sodi tudi ohranjanje kmetijske pridelave brez uporabe gensko spremenjenih organizmov / nerazumljivo/ kmetijske pridelave z omejevanjem gensko spremenjenih organizmov.« Potem tudi v naslednjem stavku, da se bo v prihodnje izvajala prepoved, da bi moralo biti določeno, da se bo v prihodnje izvajalo omejevanje ali prepoved gojenja gensko spremenjenih rastlin.

Hvala.

Najlepša hvala, predstavnica Zakonodajno-pravna službe, za dodatno obrazložitev.

Želi še kdo besedo od vabljenih gostov?

Gospod Ravnik, izvolite.

Hvala za besedo.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, ministrica, državna sekretarja, ostali gostje lep pozdrav!

Na zbornici smo dokument imeli v zelo široki razpravi. Znotraj zborničnega sistema smo pa tudi na vseh dogodkih omenjali, da se sprejema resolucija in pomembnost tega dokumenta. Šli smo skozi vse območne enote, strokovne odbore zbornice, upravni odbor. Svet zbornice je sprejel stališče do resolucije in seveda tudi strokovne službe. Dokument je zbornica podprla kot ustrezen dokument. Ocenili smo, da naslavlja prav vse, kar je strateško pomembno nasloviti, vendar ugotovili seveda tudi, da je tudi dober dokument možno še malce izboljšati, zato smo tekom te razprave pripravili tudi pripombe oziroma dopolnitve sledi spremembah, da je bilo lažje tudi sledljivost teh naših pripomb in moram reči, da so bile te pripombe predvsem usmerjanje v izboljšanje in jasnost teksta in večinoma so bile te pripombe, ki smo jih posredovali tudi upoštevane s strani ministrstva. Je bilo generalno, če gledamo na samo strategijo v tej razpravi danih nekaj mnenj, ki bi jih rad izpostavil in sicer, da je resolucija preveč splošna, preveč načelna in nima rangiranih prioritet se pravi naslavlja vse, vendar bi si želeli, da nekaj se pa bolj posebej in konkretno naslavlja - seveda tudi v zvezi s tem smo dobili odgovor - in je ministrica tudi to danes predstavila zakaj ni. Še nekaj nam je manjkalo potrebno bi bilo v resolucijo zapisati kdo bo nadziral uresničevanje ciljev resolucije in kako bodo posamezne institucije odgovorne za izvajanje resolucije – kaj Vlada, kaj ministrstva, kaj nevladne in tako naprej?

Potem, manjkala nam je ena jasnejša zaveza, da se država mora zavezat k realizaciji izvedbi ciljev in seveda zagotovit ustrezna sredstva za ta namen. Se pravi, resolucija brez denarja je lahko mrtva črka na papirju, čeprav, resolucija v resnici naslavlja tudi vsebine, ki jih moramo v načinu obnašanja spremenit, ne samo denar, kajne, kar se mi zdi zelo pomembno. In, mogoče bi želel eno malo bolj jasno zavezo o resoluciji, tudi glede upravljanja s tveganji, da bi se, bom rekel, bolj jasna zaveza postavila, glede oblikovanja, mogoče glede oblikovanja sklada, ampak, kot rečeno, odgovor je bil, da nas ta razprava še čaka potem v razpravi o ukrepih, v nadaljevanju.

In seveda, še nekaj nam je manjkalo, kazalniki spremljanja učinkov izvajanja resolucije. Mi smo za to, pač, dodatno, ta tekst okrepil z enim novim poglavjem, prioritete pri izvajanju o resoluciji, kjer smo tudi sami nekako naredili en pregled tega, kaj bi bilo najbolj pomembno, po rangu, da se prioritetno izvaja. Težišče smo dali, recimo, znotraj skupine a, skupine ciljev, primerljiv dohodkovni položaj in stabilnost dohodka, kot tisti ključni strateški oziroma specifični cilj in pa pri skupini b, prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb, kot tisto, kar je treba prioritetno naslavljat.

Torej, zbornica resolucijo podpira, gre za pomemben dokument, daje temeljne usmeritve, za pripravo izvedbenih dokumentov v okviru SKP. Pa ne samo to, pomembno je, da se seveda daje pomembne usmeritve tudi pri pripravi nacionalne zakonodaje in pa pri izvajanju posameznih politik, ki niso skupna kmetijska politika in, zato je pač ta pomembnost dokumenta tako velika, ker ne naslavlja samo SKP.

Pomembno, kar pa bi želeli opozorit, potem, ko bo resolucija sprejeta, pa je, da mora Vlada v prvi vrsti zagotoviti, da bo obseg sredstev za financiranje razvojnih politik s to resolucijo zadosten. Zagotoviti je potrebno vsaj enak obseg sredstev za ukrepe kmetijske politike in dodatno zagotovit nacionalne vire za financiranje ukrepov stabilizacije dohodka, predvsem za sofinanciranje zavarovanje in pa interventne ukrepe, v primeru tržno cenovnih poslabšanj in, seveda, pomembno je tudi, da zagotovi usklajeno delovanje politik, v smeri pridelave hrane in da je ta prioriteta med politikami, ki naslavljajo isti prostor. To dostikrat pozabljamo, ko gre za pozidavo zemljišč, ko gre za, bom rekel, »rangiranje« prioritet pri ohranjanju narave in podobno.

Drugo, Ministrstvo za kmetijstvo se mora na nek način zavezat, da bo pri kreiranju ukrepov skupne kmetijske politike, pri dodeljevanju podpor sektorja, si posameznim sektorjem, sledilo ciljem, ki so zapisani v tej strategiji in da bodo oblikovani izvedbeni ukrepi, ki bodo v največji meri usklajeni tudi znotraj sektorja, kot celote - se pravi, tudi z interesnimi zastopniki kmetov in kmetijstva, podeželja in da bodo ukrepi oblikovani na način, da bodo administrativno nezahtevni in rezultatsko naravnani. To je nekaj, kar bomo v bistvu moral bistveno spremenit v novi kmetijski politiki oziroma novem programskem obdobju. In seveda tudi, da se jasno opredeli, pri izvajanju ukrepov, kakšna je vloga družinskih kmetij, pri razvoju kmetijstva v prihodnje.

Ministrstvo za okolje in prostor mora pri kreiranju svojih politik sledit tem načelom, v strategiji, jasno, da načelo trajnostnega razvoja pridelave hrane, vendar mora oblikovat ukrepe na način – oziroma politike – da ne bo prihajalo do nepotrebnih konfliktov v prostoru, ker s temi konflikti se povečuje možnost opuščanja kmetovanja. Bom mogoče v nadaljevanju res, zelo na kratko, tudi omenil, zakaj omenjam nevarnost opuščanja kmetovanja v prihodnje, kot veliko tveganje za slovensko kmetijstvo. Če gledam Ministrstvo za finance dejstvo je, da je potrebno pri politikah, ki jih izvaja to ministrstvo zagotavljati, upoštevati specifični položaj kmetijstva, da je potrebna, da ugotavlja, da zagotavlja oziroma upošteva pri kreiranju politiki dohodkovni položaj v kmetijstvu, da dejansko kreira ukrepe, ki so v bistvu na neki način zagotavljajo spodbujanje, ohranjanje kmetovanja in da z nekimi pavšalnimi mehanizmi ureja področje, za to da se administrativna bremena ne povečujejo. Tudi kmetijske organizacije imamo pomembno težo pri izvajanju resolucije, ker marsikaj je notri zapisano, kar bomo morali narediti predvsem pa se bomo morali poenotiti v stališčih glede prioritet in kaj je tisto, kar moramo naprej bom rekel prioritetno naslavljati in nekako se potegniti se nazaj v te vrtičarskem kreiranju posameznih politik.

Zadružni sistem definitivno ta resolucija zelo veliko težo daje povezovanjem v verigah, povezovanje na drugi stopnji, na drugem nivoju. Oblikovanje organizacij proizvajalcev so nekaj, kar sledi temu temeljnemu cilju izboljšanje in zagotavljanje stabilnosti dohodka in tukaj ta sistem ima pomembno vlogo in težo in pa institucije prenosa znanja. Seveda nič ne bo brez znanja. Ti sistemi prenosa znanja, ki jim je velika teža v resoluciji dana in velik pomen morajo to svoje oddelati, kar v resoluciji piše.

Sedaj, če grem počasi zaključujem. Ciljev resolucije ne bo možno zasledovati, če ne bomo odgovorili na nekaj ključnih vprašanj.

Prvo je: Kakšno prioriteto ima pridelava hrane v prihodnosti v Sloveniji, kakšno vlogo pri tej pridelavi imajo družinske kmetije? To je ključen odgovor na katerega bomo seveda v resoluciji je vse to omenjeno, ampak bom rekel, da je to vprašanje na katerega je odgovoriti, ker iz njega bomo seveda, potem kreirali ukrepe.

Drugo: Kakšen bo ugled kmeta v družbi? To ima na dolgi rok izjemno velik pomen. Danes mladina ne vidi več priložnosti v kmetijstvu in je bi rekel da je to nekako panoga, ki ni za bodoče generacije interesantna. Poklic kmeta je eden od poklicev, ki na neki način izumira in je potrebno narediti in resolucija mora tudi to razpravo spodbuditi, da se bo to vprašanje naslovilo, ker ohranjanje kmetovanja v naslednjih generacijah je izjemno pomembno.

Tretje: Kako se učinkovito soočiti s podnebnimi spremembami? Podnebne spremembe so nekaj, kar imamo na mizi dnevno in s tem se vsakodnevno soočamo in resolucija to naslavlja, ampak z ukrepi je potrebno to še okrepiti.

Bi opozoril še na dvoje. Struktura kmetije v Sloveniji je taka, da je po naši oceni polovica kmetij 30 tisoč kmetij je takih, ki jim kmetovanje ne pomeni ekonomskega interesa se pravi, da ne kmetujejo, zaradi ekonomskega interesa, zato da bi zaslužili. So pa ključne te kmetije za ohranjanje neproizvodnih javnih dobrin. Se pravi, ohranjajo visoko stopnjo biodivezitete, ker imajo visoko vredne naravovarstvene travinja, ohranjajo kulturno krajino in pa ohranjajo poseljenost podeželja na odmaknjenih območjih. S spremembo generacij na teh kmetijah je zelo velika bojazen, da ne bomo mogli ohranjati takega načina kmetovanja v naprej in govorimo v marginalnih območjih in govorimo o zelo velikem številu, polovici slovenskih kmetij. Kmetijska politika je do sedaj uspela ohranjati to strukturo kmetij, čeprav je ekonomsko manj pomembna, ampak iz vseh drugih vidikov, kjer pa profitirajo bolj drugi sektorji kot kmetijstvo pa, kar v zadostni meri. Mi se bojimo, da mlada generacija ne bo takega način življenja več povzemala in lahko se zgodi, da bomo v ne tako dolgem prihodnjem obdobju se bomo ukvarjali z vprašanjem ali ne bomo plačali ljudi samo zato, da so tam in ali mu ne bomo dali delovno mesto zato, da bo izvajal neproizvodne javne dobrine na nekem območju in resolucija že ta trenutek naslavlja to vprašanje v izvedbenem delu se mora pa še toliko bolj naslavljati. In drugo kar bi rad še opozoril - vloga živinoreje v kmetijstvu, predvsem govedoreje. Ta je danes postavljena na nek pranger, to je neko zlo v tej družbi, pravzaprav govedoreja pri nas predstavlja 40 % vednosti kmetijske pridelave, če zraven štejemo še vrednost predelave krmnih rastlin. In tudi v prihodnje bo govedoreja ena ključnih panog v kmetijstvu, ki bo morala biti deležna podpore. In mi imamo izrazito ekstenzivno kmetijstvo 8,6 GVŽ je povprečje po eni kmetiji, 8 živali na kmetijo. To je daleč od industrializiranega kmetijstva. Niti približno naše kmetijstvo ni industrializirano, kar se poskuša dokazovati s tem kakšen močan vpliv ima živinoreja na emisije. Seveda imamo emisije, ampak ključne emisije v tej državi so promet, 51 % emisij. In promet v zadnjih desetih letih povečal emisije za 25, 5 % in je 1 % pod ciljno vrednostjo za 2020. Govedoreja dejansko predstavlja 10 % emisij, ampak se je v tem času njen vpliv zmanjšal in smo 6 % pod ciljno vrednostjo za leto 2020. In imamo nastavljene ukrepe, in v resoluciji so tudi omenjeni, kako ta vpliv še nadalje zmanjševati, ne na način, da bomo pobijali živali ali pa zmanjševali njihov stalež, ampak na način, da bomo izvajali ukrepe, ki predstavljajo zmanjšanje teh emisij. In v strategiji in v dokumentih, ki o tem govorijo, je napisano, da so najprimernejši mehanizmi selekcijsko delo in pa strokovno delo izboljšanje obrokov, izboljšanje načina ravnanja z gnojem in podobno, lahko bistveno še nadalje prispeva k zmanjševanju. Mi imamo stalež govedi v tem trenutku za 20 % manjši kot je bil v 70-ih letih prejšnjega stoletja, se pravi načelno bi se morale v tej državi emisije toplogrednih plinov zmanjšati, če bi bila res govedoreja ključni problem, pa ni. In mimogrede, široka potrošnja ima večji delež emisij kot govedoreja, 13 %, samo lažje je kravo obtožiti za nekaj kar je nekaj daleč, pa sam sebe malo mimogrede še opravičiš.

Mi smo predlagali tudi da se amandmira resolucija v dveh primerih. Kot rečeno ministrstvo je v največji meri upoštevalo naše pripombe, smo dali pa sugestije za malo jasnejši tekst v enem primeru in gre za vprašanje upravljanja z zvermi. V tekstu je notri napisano v resoluciji: družbena sprejemljivost, to je v poglavju 2, podpoglavje 2.2. družbena sprejemljivost za zagotavljanje ugodnega stanja zavarovanih velikih zveri in divjadi pomembno vpliva na ohranjanje kmetovanja, stalež rejnih živali ter bivanje kmečkega in nekmečkega prebivalstva na območjih, pojavljanja velikih zveri in divjadi. Mi smo v preteklosti z zvermi znali upravljati, desetletja smo imeli ugodno stanje populacije, šele potem, ko se en del zainteresirane javnosti v to začel vpletati je prišlo do kaosa na tem področju, imamo danes nekajkratnih indeksov pojavljanja škod, ki se v primerjavi 2019, 2018 povečal. In definitivno in s podatki in izračuni, ki smo jih naredili, je dokazano, da širjenje populacije velikih zveri vpliva na interes po kmetovanju. Ta se pač tam kjer je bilo v preteklosti več tega pojavljanja zmanjšuje. In bi želeli, da se napiše v tem dokumentu, da družbena sprejemljivost negativno vpliva na nepomembno, ne piše pomembno, ampak negativno vpliva. In drugo je vezano na vodovarstvena območja, jasno vsem v tej državi je, da so vodni viri ključna dobrina in da si vsi v tej državi želimo, da vedno in povsod iz pipe teče pitna voda, vendar ljudem, ki imajo omejitve pri kmetovanju na teh območjih je treba zagotoviti sistemsko nadomestilo za kmetovanje na vodovarstvenih območjih in predlagamo, da se v resolucijo to tudi zapiše.

Hvala lepa.

Hvala, gospod Ravnikar.

Želi še kdo od vabljenih besedo? Gospod Küčan iz Sindikata kmetov Slovenije.

Izvolite.

Lepo pozdravljeni tudi v imenu Sindikata kmetov Slovenije.

Mi smo že sodelovali pri predstavitvi te resolucije v Državnem svetu in takrat smo javno povedali kaj pričakujemo in kam nam je moteče, ampak v večina primerov se bom podvojil z mislijo Kmetijske zbornice. To sta dva institucije z istim namenom tako, da ne biti presenečeni, če bo kakšen stavek ponovljen.

Mi pričakujemo kot tako resolucijo, ja mora biti, mora biti napisana, moramo imeti neke smernice, po katerih se bomo ravnali s tem, da razmišljam, da Slovenija, ko je tako razdeljena pa tako specifična od pokrajine do pokrajine, da bi bila potrebna nadgradnja se pravi po regijah prilagoditi na specifičnih regije. Sam lahko zatrdim, ker sem predsednik Sveta območje enote Murska Sobote mi že za Pomurje pripravljamo iz te resolucije, iz svoje resolucije naslovili smo jo strategija razvoja kmetijstva v 2020 do 2050 in prav to želimo, kar bom sedaj povedal točno opredeliti v našem pomurskem prostoru kdo, katera kmetija, v kakšni obliki, v kakšni velikosti, s kakšnim ciljem.

Resolucijo bomo podprli in jo bomo podpirali. Imamo pa nekatera pričakovanja sicer bolj slednjih aktov oziroma zakonov. Za nas je zelo pomembno, če bo ta resolucija tudi dobila neke zakonske podpore to so Zakon o kmetijstvu, Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o skladih, ki ste pa zelo pomembna, kako bomo pa, potem to resolucijo dobili v življenju v sprejemljivi obliki. Za mene je zelo pomemben poudarek, da imamo neki cilj kdo bo nosilec kmetijske proizvodnje v bodoče. Mi še vedno imamo nekih 66 tisoč kmetij, ki vlagajo vloge za podporo na kmetijo. Mislim, da dolgo tega ne bo tako in naš cilj in mi pri sindikatu podpiramo, da moramo dati slovenski kmetijski proizvodnji to so družinske kmetije, mladi ljudje, izobraženi ljudje in ti bodo vsaj za eno obdobje - 30 ali 40 let -, da bodo zavarovani, da bodo delali na kmetijah. Vendar za te mlade kmetije, mlade družinske kmetije pa moramo rešiti vprašanje prostora. Tukaj moram spomniti, ker ko smo mi družinske kmetije ustanavljali smo rekli mladi prevzemniki pa smo jim dali neki denar za zagon proizvodnje sedaj pa vsaka mlada kmetija, ki želi kmetovati mora imeti neko izdelano proizvodnjo in je zelo ogromno potrebno investirati sedaj pri teh mladih ljudeh. Kajti, vsaka kmetija, ki je bila zadnjih 30 let je imela neki svoj socialistični značaj kmetovanja. Trenutno prehajamo v moderni kapitalistični značaj to pa pomeni, da mora biti kmetija velika, da mora biti neka standardna kmetija, konkurenčna kmetija in sedaj se srečujemo s problemom prostorskih načrtov oziroma prostorov. Normalno to, kar je malo prej gospod Ravnik govoril naše kmetujejo v veliki meri tudi z škodljivci to so zveri, divjad in pa še marsikaj drugega ptice in tako dalje. To zadevo povem vam v Pomurju ali v Prekmurju, Goričko, ki bo čez čas zelo vprašljivo kako naprej. Že 40 let kmetujejo naši kmetje za ograjami, za / nerazumljivo/ varovanjem svojih pridelkov. Mlada družinska kmetija v taki obliki sigurno ne bo kmetovala in se bomo dejansko srečevali z izsiljevanjem oziroma za območja, ki bodo izseljena oziroma da bodo prazne.

Me zelo skrbi in ta resolucija oziroma vsi nadaljnji dokumenti mora se zaščititi kmetijstvo. Mi imamo vasi, ki so izrecno namenjene za kmetijstvo. Že stara Avstro-Ogrska ali Madžarska država, ko je bila nekje tu na našem območju, je točno predvidela, ta vas je kmetijska vas, tu se bo kmetovalo. Danes žal ugotavljamo, da malomeščansko sili na vasi in nam jemlje prostor in pa pravico do kmetovanja. Glejte, kaj se to zgodi? Takrat, ko se nek mladi kmet odloči, da bo zgradil en hlev. Takoj drug dan je že civilna iniciativa, zbira se podpise, glejte, v tej vasi to ne bi mi želeli, naj to bo nekje v drugi vasi, ker to bo smrdelo, to bo silaža, to se bo vozilo, to bo ropot, to ne vem kaj bo, ampak ti ljudje prihajajo iz mesta na podeželje, ker se jim na podeželju »dopade«, ker je lepo na podeželju, ampak, noben pa ne bi imel soseda za kmeta. To je potrebno zaščititi, se pravi, prostor oziroma kmetijstvo oziroma podeželje, moramo v resoluciji definirati, da je rezervirano za kmetijstvo in bo kmetijstvo glavni, najbolj prisoten, dejavnik v vasi, vsi ostali, ki pa želijo živeti, naj živijo, niso moteči faktor, ampak morajo spoštovati načela življenja na kmetijah.

Glejte, v nadaljevanju, skozi akte oziroma program razvoja podeželja ali pa, ko »po programe«, pričakujemo, da v naslednjem obdobju bo zelo pomembno, moramo se namreč osredotočiti, mi moramo imeti cilj prehranske varnosti. Mi imamo že »subvencijsko« politiko, koliko, 15 let, mislim, da nekje 15 let, te podpornice dobivajo, ampak z leta v leto, nam nekateri segmenti oziroma nekatere panoge, upadajo. Čedalje manj smo samooskrbni. Zdaj, kje je napaka ali pa kaj je napaka, je dejansko ekonomija proizvodnje ali je kaj drugo, tako da, zdaj v bodoče, v tem obdobju, sedemletnem, ki nas pričakuje, pa mora ta resolucija spremeniti in pa ta program spodbud, da bomo pa začeli podpirati kmetijsko proizvodnjo.

To željo, da je cilj, da je samo obdelano, kmetijsko območje ali pa ne vem kaj, naj to podpira nekdo drug, ne z sredstvi za podporo kmetijstvu, a naj podpira Ministrstvo za okolje ali ne vem kdo, da bomo imeli lepo pokošeno, urejeno, hribovito območje, tam, kjer je že zdaj opuščena govedoreja, pašništvo, tam, kjer se več ne najde ne ovca, ne koza, že zdavnaj ne krava, tu, zdaj, ali bomo šli intenzivno to ponovno vpeljevat ali pa bomo preusmerili, kajti v bodoče dejansko mora biti proizvodnja in to, kar je bilo že povedano, to morajo dobiti ljudje, ki želijo živeti od kmetijstva in njim mora biti omogočeno v tem perspektivnem obdobju, eno spodobno življenje na kmetiji. Če to ljudem ne bomo omogočili, bodo še ti, ki so bili pripravljeni prevzeti kmetovanje, ki so bili pripravljeni slediti željam vseh nas, ki smo bili že zdavnaj kmetijstvo in če bodo obupali in vsak mladi človek, enkrat, ko gre iz kmetije, se nikoli ne vrne, tako kot vsak mladi izobraženi človek, ki gre iz Slovenije, redko, da bi se nazaj vrnil…

Torej, naša resolucija, naša strategija mora biti, da to, kar zdaj / nerazumljivo/ in pa tudi v bodoče želimo, da z resolucijo in pa strategijo, še več mladim omogočimo, da bojo mladi prevzemniki, da bo se še več mladih družinskih kmetij ustanovilo oziroma formiralo. Moramo vedeti, da za 10 let bomo mogoče govora imeli, o procentu ali pa 2 procenta ljudi, ki bojo delali v kmetijstvu, da ne bomo več govorili o 60 ali pa 70 tisoč kmetijah, ki bojo vlagale neke subvencije, / nerazumljivo/ da bo to nekaj tisoč samo, vendar proizvodnjo, bojo pa ti ljudje peljali, če bojo imeli vse pogoje, v tej smeri, da bojo ista proizvodnja, kot takrat, ko je bilo 100 tisoč kmetij, vendar takrat so bile vse kmetije bolj samooskrbne, za lastno rabo, zdaj, pričakujem pa, da vse kmetije bojo usmerjene, v veliki meri, v tržno proizvodnjo.

Ena, zopet naslednja prepreka, ki jo pa vidimo in bo zelo potrebno, povezovanje kmetov, kmetij in pa, potem naprej povezovanje, se pravi, v zadruge, v organizacije pridelovalcev ali pa v proizvodne verige. Vendar, glejte, ne smemo pa zaspati, mi imamo kar nekaj dobrih verig, ki se dnevno sliši - žitna veriga, zelenjadarska veriga, ne vem kaka veriga - ampak žal ugotavljamo, da v teh verigah ni nobenega inštrumenta, da bi opredelil neka razmerja. Še vedno trdimo, da je v slovenskem kruhu 5 % deleža slovenske pšenice, da je pa 55 ali pa 50 % deleža trgovske verige in da je trgovina tista, ki obvladuje to, če dobro sledim malo tudi evropski politiki tudi v Evropskem parlamentu, v Evropski komisiji to ugotavljajo, da je na tem področju nekaj treba urediti. Namreč, zakaj bi dajali svoj dobro prislužen denar nekomu drugemu, ki ta denar pobere v Sloveniji in ga nese čez mejo. To so velike trgovske korporacije, ki nas osramešujejo. Če bomo malo več temu pozornosti posvetili normalno ekonomisti rečejo, da je to naravno, ampak mora nam biti neki cilj. Nekdaj smo imeli zelo zelo zavarovano kruh, mleko in meso to je dobrina, ki mora bito pod nadzorom in dobrina, ki mora biti vsakemu dostopna.

Naslednje poglavje, ki bi pričakovali od te resolucije so pa normalno prepoceni dobrine, ki se pridelujejo na kmetiji. Hrana mora dobiti neko vrednost, hrana mora biti vredna, vendar dostopna. Sedaj pa ali bomo reševali dostopnost skozi kmetijsko proizvodnjo in pritiskali na kmetijsko proizvodnjo, da bo cenjena oblika proizvodnje pa s tem reševali socialni problem zaposlenih upokojencev ali pa bomo spremenili na državni ravni, gospe in gospodje poslanci, socialno politiko minimalne plače ali pa minimalne penzije in s tem reševali boljše odnose ali v boljšo cenovno politiko v kmetijski proizvodnji to je pa v veliki meri odvisno od vas.

Na koncu bi povedal, da resolucija ja, sindikat jo podpira, ima željo, bo sodeloval pri vseh ostalih nadaljnjih dokumentih. Me pa zelo veseli in močno podpiramo, da ta resolucija pa ta program razvoja podeželja mora bazirati na eni zelo dobri blagovni znamki to je blagovna znamka »Izbrana kakovost Slovenije«. To slovenski potrošniki bodo prepoznali, moramo jih prepričati v to. Moramo vedeti, da slovenska hrana je pridelana kvalitetno pod zelo budnim očesom vseh nadzornih organov, ki spremljajo in kontrolirajo kmetijsko proizvodnjo na področju fitofarmacije, na področju genetike vsepovsod torej zadovoljujemo v najboljši meri vsem pravilnikom. Slovenci moramo svojo blagovno znamko »Izbrano kakovost« tudi ponuditi slovenskemu potrošniku po sprejemljivi ceni.

Na koncu bi rad povedal. Izbistriti je pa treba misli, da slovensko kmetijstvo ni onesnaževalec okolja, da slovensko kmetijsko ne vpliva to, kar je Branko Ravnik povedal, vremenske spremembe, da je ta delež zelo majhen in vsem tistim, ki razmišljajo, da so krava, svinja ali pa nekdo največji moteči faktor. Žal, brez treba Slovenci ne bomo preživeli in s tem dejstvom, da je konvencionalna proizvodnja varna proizvodnja. Ne nasprotujemo ne ekološki ne kakšni drugi obliki proizvodnje, vendar preživeli bomo s konvencionalno proizvodnjo pod budnim očesom nadzornega organa, nadzornih organov torej naj bo resolucija taka kot je. Pričakujemo pa, da vsi tisti področij, kjer je potrebno jo moramo dograditi in dati smernico, da bomo za 7, 8 let ugotovili, da pa to obdobje za to resolucijo je imelo končno eden napredek ne pa nazadovanje.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Še želi kdo od vabljenih besedo? Ne želi. Torej, sedaj bomo prešli na razpravo članov odbora. Predlagam pa, da opravimo najprej razpravo o posameznih poglavjih in amandmajih, potem pa bi glasovali o vseh poglavjih predloga resolucij skupaj. Ali kdo temu predlogu, kolegice in kolegi, nasprotuje? Če ne ugotavljam, da je tak predlog sprejet.

V razpravo dajem poglavje 1 Uvod in amandma koalicijskih poslanskih skupin k pred poglavju 1.1. Želi kdo besedo? Prijavljenega imama kolega Doblekarja. Torej lahko razpravljate splošno tudi v tem prvem delu.

Izvolite, kolega Doblekar. Beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo. Spoštovane, spoštovani, ministrica, državni sekretarji, sindikat in vsi ostali.

Ja, jaz bom splošno razpravljal, jaz sem tudi poslušal in prebral resolucijo, pa tudi poslušal ministrico in bom na par konkretnih primerih, na nekih primerih iz prakse, iz realnosti, iz življenja, iz terena, iz zemlje, iz kmetij tudi povedal, kje so problemi - saj, ministrstvo, tudi ministrica, se jih zaveda, velikokrat jih tudi tukaj v parlamentu, od nas poslancev, sliši, tako da, nekje gre stvar v neko pravo smer, če temu tako rečem, ampak še veliko bolj, veliko prepočasi no, veliko prepočasi se vse skupaj odvija in medtem časom, ko se to počasi odvija oziroma prepočasi, se naredi tudi veliko škode, še vedno, na samem terenu, kar se tiče kmetijstva in tukaj bi mogli dejansko bolj zagrabit, bolj zagrist in tudi Ministrstvo za kmetijstvo, sama ministrica, bi mogla imet, po moje, tudi s strani ostalih ministrstev, ministrov, predsednika Vlade, pa tudi nas, poslancev, pa koalicije, večjo podporo in bi lahko morda lažje prišli do nekih hitrejših, trajnejših rešitev, ki bi slovenskemu kmetijstvu dalo to malo več zagona, da bi se tudi stvari hitreje odvijale.

Zdaj, da ne bom sicer predolg, jaz seveda zmeraj povem, tukaj, ko se pogovarjamo o kmetijstvu, da so bile velike napake storjene v preteklosti, v nekem sistemu, ki si mu rekel socializem, ko smo ljudi nekako z nekimi ukrepi, neumnimi, vabili v mesta, praznili podeželje, praznili kmetije in to je bila res velika napaka in treba jo je popravit. Zdaj, to se počasi popravlja, ampak ta preskok iz, mnogo bolj, počasen, kot tisti, ko smo ga takrat delal, ko so ljudje masovno odhajal v mesta, v industrijska središča, v velike tovarne in tako naprej.

Tako ta, rečeno je tudi bilo, seveda, bili smo v socializmu, zdaj smo v kapitalizmu – jaz bom bolj rekel, da smo v tržnem gospodarstvu, se mi zdi bolj primeren izraz – trg narekuje, seveda, tudi obnašanje in delo kmetov, bi pa tukaj povedal, da jaz recimo kmetijstvo vidim tako, da, bi rekel, tudi same resolucije in vse skupaj, kar sprejemamo, vidim kmetijstvo, neko veliko kmetijstvo, tisto, bi rekel, ki je bolj že industrijska pridelava, to se pravi, bolj po nižinah, po velikih kmetijskih površinah, pri velikih pridelovalcih in pa tisto kmetijstvo, dejansko, po podeželju, hribovske kmetije, male kmetije in tukaj bi mogli, bi rekel, imet v bistvu, skoraj dva dokumenta, tako, kot se pogovarjamo o dveh programih pri koheziji. Nikakor ne moremo z nekimi istimi stavki, besedami, enačit tistega kmetijstva, prvega, in pa tistega drugega. To je popolnoma nekaj drugega in seveda, ko pa se, ko pa je potrebno brat zakone in pristopit k kmetijski politiki, pa seveda isti papir vzamemo v roke, tako za tistega kmeta v dolini, ki ima 5, 10 traktorjev, ali pa za onega, hribovskega, ki ima enega majhnega ali pa dva, pa se trudijo, pa borijo, na tisti zemlji gor, v hribih, na takem, bi rekel, nedostopnem področju in tako naprej.

Ugled kmeta je bil omenjen dejansko in še vedno je dostikrat tako. Tudi sam sem bil s kmetije doma in sem hodil v Ljubljano, v srednjo šolo in seveda, kaj si bil, kmet, kajne? Bil si kmet, to je bilo tako, bi rekel, ponižujoče, so se ti mestni fantje ali pa dekleta, norčeval iz nas, ko smo zjutraj malo »prismrdel« po »štali«, ko smo šli na vlak, kajne – kaj boš ti kmet, kaj boš ti kmet in tako naprej. To je bilo nonstop, to smo poslušal »skos«. Bil sem na to, sem se pač privadil, se nisem sekiral. Meni je bilo v ponos delat na kmetiji in še danes mi je, tako da, se s tem nisem ukvarjal, je pa, verjamem, marsikoga to tudi odvrnilo potem kasneje, da bi dejansko bil, da bi bil kmet.

Tako da, kar se tega tiče, lahko še izpostavim en primer, tudi kasneje se bom navezal, ko je bilo že tudi rečeno - veliko mestnega prebivalstva pride na podeželje, predvsem z nekimi vikendi in tako naprej. In recimo mene in skrbi in žalosti, pa nimam nič proti obnašanju, ampak neke tradicije, kultura v Sloveniji, ki je bila in ki upam bo še v bodoče, je bila taka, da se je na kmetiji delalo, poveselilo, kasneje pomagalo drug drugemu in še vedno je tako na podeželju, večina, povsod. Ampak recimo, ko pa vidim te vplive, ki moramo reči, da negativno vplivajo predvsem na mišljenje mladih ljudi, mladih bodočih, ki naj bi bili kmetje, ko ga vidiš v traktorju, pa notri posluša nekega Halida Bešlića ali pa ne vem koga, pa gnojnico pelje na njivo, pa potem kasneje, ko tam v vasi naredijo neko hudo fešto, dobesedno fešto z neko čudno glasbo, ki v tisto okolje ne sodi, pa potem jaz moram reči, da to mlade, ne vem, če jih to pozitivno spodbuja, da bodo naprej nadaljevali to slovensko tradicijo, tukaj sem malo zaskrbljen, pa nima nič proti, naj delajo kar hočejo, me pa malo zaskrbi. Kar se tiče obdelave in poseljenosti podeželja, kmetije se še vedno zapuščajo, določneje, jaz poznam tudi veliko kmetij tudi v našem koncu Zasavju, tam nekje nad Kresnicami, v Zapodju se reče 19 hektarjev velika kmetija, ko so mladi odšli jih ne zanima delo na kmetiji. Starejši gospod, žena mu je umrla, je ostal doma na kmetiji z 19. hektarji opremljena kmetija, traktorji, hlev, vse ostalo in dela nihče. On tam čaka svoj bridki konec in ne dobi nikogar, da bi prišel na to kmetijo naprej, jo obdeloval in delal, to so te žalostne zgodbe, ki so dejansko za zamisliti. In kako tukaj priskočiti na pomoč, ne vem ali se tukaj te javne kmetijske svetovalne službe kaj poglobijo v take zadeve, ne vem, da prepoznajo težavo, da dejansko poskušajo s svojim znanjem, s svojimi izkušnjami, s svojimi povezavami in tako naprej pomagati na nek način, da bo to šlo naprej. Zdaj, kaj čaka to kmetijo? 19 hektarjev verjetno jo čaka, da bo ta gospod ali doma umrl ali bo šel v nek dom za starejše, potem se bodo pa našli en kup dedičev razno raznih, ki se bodo tam po sodiščih pregovarjali za vsak kvadraten mete kdo bo kaj imel in na koncu bodo malo pokosili, tako kot je bilo tudi rečeno, in to je pa pogoj za pridobitev subvencij. To je pa bistveno, nekaj denarja dobimo, pokosimo toliko, da ni zaraščeno, da ni grmovja, da bi pa kdo kaj več, pa verjetno ne, edino, če bo bog dal srečo, pa bo mogoče kdo dejansko zagrabil ali pa da se bodo skupaj zmenili pa prodali nekomu, ki ga bo to zanimalo, pa da bo šla zadeva naprej in takih primerov je res ogromno in tukaj bi se mogli fino zamisliti in take kmetije, taka kmetijska gospodarstva predvsem po hribih najti, jih prepoznati in priskočiti na pomoč, se usesti z njimi, tudi z vsemi tistimi, ki tako čakajo, da bodo potem kasneje poparcelirali te kmetije, jih razdelili in pobrali kolikor se bo dalo in se z njimi pogovoriti in tako bi rešili neko kmetijo, neko zemljo in tudi poseljenost podeželja in tako naprej, bodo tam zrasli vikendi in bodo hodili gor mestni ljudje nastavljati na ležalnikih sončnim žarkom, pa zraven pripeljali še ostale, ki bodo fantazirali o podnebnih spremembah in pa o razno raznih nevladne organizacije, ki več škode na vasi naredijo kot pa koristi. In lahko samo še to povem, bil sem tudi podžupan v občini Litija in kako z leti, jaz sem videl kako smo z leti, ko hodimo po občnih zborih, krajevnih skupnosti, kako z leti vidiš kako je vedno več teh ljudi, teh vikendašev, ki postanejo neverjetno pametni, to so razgledani ljudje iz doline in pridejo na podeželje in gor fantazirajo in v bistvu spreminjajo tok življenja ne v korist kmeta, po navadi ne, ampak v neko svojo korist, to kar je bilo rečeno, da jim smrdi to, da ne bi imeli tega, bolj jih zanima internet kot pa cesta, ki so pripeljejo z velikim terencem gor in tako naprej. Skratka, v napačno smer gre to vse skupaj in tukaj mislim, da bi bilo treba dejansko še marsikaj narediti. Videl sem, da je v tej resoluciji tudi marsikaj zapisano in upam, da se bodo ravno, zaradi takih primerov stvari tudi prepoznale in šle v pravo smer.

Da bi razumevanje mesta pa podeželja sem že malo omenil. Neko področje tam pod / nerazumljivo/ je toliko vikendašev že gor, da je tista voda, ne vem kam gredo vsi ti odplaki od njih, kako je to urejeno. Voda, ki jo je prej podeželje imel je ta voda sedaj onesnažena. V veliki štangi nad 600 metrov nadmorske višine hodijo kmetje v Litijo v trgovino v Mercator po 5 litrov kante in nosijo v hribe domov vodo. Mislim, živa katastrofa kam smo prišli. Prej smo pa mi v mladosti smo / nerazumljivo/ kopali cevi in iz hriba čisto pitno vodo imeli nikoli nobenih problemov sedaj je pa neka vrtina v dolini narejena, kjer vse to priteče dol in to črpajo z nekimi pumpami gor in sedaj to klorirajo, da to tako smrdi, da ni niti za umivati se, mehurji nastanejo, ko voda teče in to na podeželju v hribih. Kam to gre jaz res ne vem. Če bodo mladi videli interes, da bodo delali na kmetiji jaz sem že večkrat izpostavil mladi bi radi zgradili novo hišo, nov objekt nekaj je zastarelo neki se vračajo nazaj na kmetije, objekti so zastareli ni vse za obnovo, nekaj bi bilo za prenoviti ali pa dograditi. Ali veste na koliko težav naletijo? Bonitete zemlje in tako naprej. Ali pa recimo imajo, so starši imeli zazidljivo parcelo, ki je zazidljiva nadomestili z uporabo stavbnega zemljišča plačujejo redno oni bi pa sedaj 20 metrov stran gradili tam gor v Goliščah mlada družina, ki bi rada gor ostala, ker so imeli tudi kmečki turizem pa jim je birokracija preprečila, da bi to naprej teklo z ne vem kakšnimi ukrepi kot da je to sredi mesta Ljubljane objekt, ampak veljajo isti pogoji kot za tiste sredi Ljubljane za hotel Shareton ali pa ne vem s petimi zvezdicami velja isto za tisti objekt gor na podeželju. Pravim, da ne vem, če ta merila sodijo … Sedaj bi radi to zemljišče, ki je zazidljivo spremenili v kmetijsko. To bo trajalo. Torej, zemljišče je novo, kjer so si zaželeli novo hiško to bo trajalo leta in leta, da ne moreš verjeti kako se to komplicira, potem pa pošilja od enih vrat do drugih. Zaščita v redu, kmetijske zemlje pa najboljše obdelovali in tako naprej. Jaz verjamem, da v kmetijski politiki tudi to mora biti, ampak zakaj to toliko časa traja, zakaj se take primere, ki se izrazi, izkaže želja neke mlade družine, ki bi na kmetiji delal hkrati imela še kmečki turizem zraven, dopolnilno dejavnost? Samooskrba bi bila, poseljeno podeželje bi bilo, davke bi plačevali. Ne, to traja toliko časa, res je to žalostno in dostikrat se ljudje obračajo in na nas in na ministrstva in na bog ve koga vse dajte to malo naprej poriniti, prosim, prosim, ampak to je res žalostno. To bi mogle določene službe, ki to vidijo same ne pa, da bomo mi sedaj fektali za vsakega posebej za take primere. To se mudi, to je treba pohiteti, tukaj ni čakanja. Ljudje bodo šli drugam, bodo zapustili tisto področje in tisto področje je zaznamovano, da je nezanimivo, ker ne bo nobeden več prišel in tako se prazni, potem podeželje. Mladim družinam veliko podjetje na podeželju bi rad hiško zraven delali … V / nerazumljivo/ dolini čez cesto samo. Tam je breg, kjer je grmovje, kjer tudi koze in ovce ne gredo notri, ampak to je kmetijsko zemljišče, to ni govora, najdite kje drugje, da bomo imeli nadomestilo. To bo sedaj trajalo 5 let, ko bodo že 100-krat že vsi odšli. To so taki težki primeri, ki jih ni malo v Sloveniji. Dopolnilna dejavnost bi imeli turizem, bi imeli čebelarstvo, vemo koliko je naklonjena država takim zadevam, koliko je davkov, birokracije. Če hočeš čebelarstvo imeti moraš v službo nekam hoditi, da se boš lahko šel čebelarstva. Meda vemo, da je premajhna samooskrba, pojemo ga vedno več, kar je zelo pozitivno in teh medenih proizvodov. Cena mleka je katastrofalno nizka, saj tudi državni sekretar Podgoršek strinja z menoj, ker smo o tem že govorili v Laškem. Kmet reče kaj bom jaz kravo imel pa mleko, če je tako nizka cena mleka, zakaj? Eden v dolini bo to drugače naredil ima stroje, orodje, bo to hitro šlo, bo predelal mleko, pa pridejo dve, tri cisterne in ga vsak dan peljejo v Italijo, pa dobi subvencije in vse živo, mleko gre pa v Italijo. To je žalostno. Kmečki turizem bi imeli na Širmanskem hribu, tudi pri Litij, pa ni to edini, to je samo primer iz okolja, ki ga poznam, pa ni elektrike na kmetiji, pa ni ceste urejene. Vem, da je to dolžnost občine in tako naprej, ampak hudimarja, da ne najdemo nekih spodbud, da bi takim priskočili na pomoč, ki že imajo dejavnost, pa bi samo še na višjo točko dali, kjer je lep razgled in kmetijske površine bi bile lepo obdelane, pasle bi se, govedo bi bilo in tako naprej, samooskrba, mlada hčerka bo doma ostala, pripeljala bo še enega fanta, ki bo imel interes delati in bo to teklo naprej in tudi takimi bi mogli priskočiti na pomoč. Se obračajo name, prosim ministrico Bratušek, prosim ne vem koga, dajmo tam en kabel potegniti, da bo to teklo naprej. Svetujem tem ljudem obrnite se na javno svetovalno kmetijsko službo, pa na občino, pa župana, pa javno svetovalna kmetijska služba na teren pogledati, gremo zdaj to rešiti in bomo rešili eno kmetijo, ki bo lepo tekla naprej.

Dogodki, da ne govorim od dela ali pokojnine vemo kakšne so za kmete, o tem smo že velikokrat govorili, kaj dosti se na tem področju ni naredilo. Zdaj ženske na podeželju ste posebej omenili, gospa ministrica, pridne so ženske na podeželju, predvsem se povezujejo v določena društva, razna društva podeželskih žena, podeželskih deklet in tako naprej in to so potem tiste verige, ki potem to predelano hrano tudi prodajajo, promovirajo po stojnicah, ni vrag, da ni ene prireditve nekje v občini ali pa krajevni skupnosti kamor te ženske ne bodo prišle in prinesle svojo robo tja, pa na stojnicah v mestu prodajale, in tudi vedno več ljudi to kupuje, kar me zelo veseli. Me pa skrbijo tiste verige velikih trgovskih centrov, tiste verige so dosti bolj močne in delamo veliko konkurenco tem malih predelovalcem, predvsem tudi tem ženskam, ki bi rade potem to spravile v denar, da ne delajo popolnoma zastonj.