50. redna seja

Odbor za zunanjo politiko

22. 1. 2020

Besede, ki so zaznamovale sejo

Brez zadetkov.

Transkript seje

Spoštovane kolegice, dragi kolegi, pričenjam s 50. sejo Odbora za zunanjo politiko.

Obveščam vas, da so zadržani oziroma na seji sodelujejo kot nadomestni članice in člani, naslednji poslanke oziroma poslanci: gospod Blaž Pavlin nadomešča mag. Mateja Tonina, gospod Boštjan Koražija nadomešča dr. Mateja T. Vatovca, ter Gregor Perič nadomešča mag. Branislava Rajića. Imam pa še 3 opravičila, in sicer, za gospoda Janeza Janšo oziroma od gospoda Janeza Janše, od gospoda Zmaga Jelinčiča Plemenitega ter od gospoda Primoža Siterja.

Pozdravljam vse prisotne, v prvi vrsti ministra za zunanje zadeve, dr. Miroslava Cerarja, ter seveda vse ostale, tudi gospo državno sekretarko, na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, gospo Evo Štravs Podlogar, ter seveda, vse ostale prisotne. Obveščam vas, da smo 21. januarja 2020 prejeli opravičilo udeležbe predstavnikov Kabineta predsednika Vlade.

Spoštovani, prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Torej, spoštovani, prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - VPRAŠANJA IN POBUDE ČLANOV ODBORA ZA ZUNANJO POLITIKO.

Imamo že nekaj prijavljenih, kot prvi dobi besedo gospod Jožef Horvat, za njim gospa Monika Gregorčič.

Gospod Horvat, izvolite.

Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, dr. Cerar, dragi kolegice in kolegi, lepo vas pozdravljam.

Gospod minister, pred časom sem bil izjemno slabe volje, ko sem izvedel, da je pravzaprav veliko ogorčenje povzročila okrožna državna tožilka, ki je zaposlena na Okrožnem državnem tožilstvu v Krškem. Ta je namreč lani, 23. decembra, odločila, da ne bo preganjala dveh Maročanov, ki sta se očitno v našo državo iz Hrvaške pretihotapila mimo, očitno, slabega mejnega nadzora, potem na nekem dvorišču ukradla avto, ga v prometni nesreči razbila in povsem uničila. Tožilka se je odločila, da ne bo preganjala tega kaznivega dejanja in navaja v obrazložitvi: »…ker je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Policijska postaja Brežice je podala kazensko ovadbo zoper dveh Maročanov, zaradi suma storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila, po tretjem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika. Osumljena sta s svojim ravnanjem sicer izpolnila vse znake očitanega jima kaznivega dejanja, vendar pa je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Osumljena sta državljana Maroka, ki sta očitno ilegalna pribežnika, za katera ni podatka o njunem trenutnem nahajanju.« – Se pravi, sta kar izginila – »Morebitna sprožitev kazenskega postopka, bi povzročila velike stroške, tako z ugotavljanjem njunega nahajanja, prevajanjem pošte in« – pozor – »uporabo diplomatskih poti, ki so z Marokom otežene.«

Se pravi, uporabo diplomatskih poti, ki so z Marokom otežene – to je zapisala, tukaj imam kopijo tega dokumenta, gospa okrožna državna tožilka in kot član Odbora za zunanjo politiko se, gospod minister, s tem nikakor ne morem strinjati, gotovo tudi vi ne. Ne morem pristati na to, da so diplomatske poti z Marokom otežene in jaz preprosto ne verjamem tej navedbi. Samo kot primer – leta 2018 je bila na delovnem obisku v Sloveniji delegacija Senata Kraljevine Maroko. Kraljevino, nerezidenčno, zaenkrat, pokriva naše veleposlaništvo v Parizu in glede tega obiska ni bilo prav nobenega dogovarjanja, kar se seveda da tudi preveriti.

Gospod Minister, dr. Cerar, seveda se ne želim vtikati v zelo neodvisno sodno vejo oblasti, ampak na takšne navedbe je dejansko treba tudi odgovoriti. To je po moji oceni napačna zadeva in tudi pričakujem, da boste, na Vladi ali kje pač, odprli to vprašanje, ker dejansko pada po nas, po Odboru za zunanjo politiko in pada seveda po vladi in tudi po vas, kot ministru za zunanje zadeve. Še enkrat, ne morem se sprijazniti s trditvijo, da je uporaba diplomatskih poti z Marokom otežena in vas prosim za vaš odgovor in se zahvaljujem.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Spoštovani minister, seveda ni v celoti vprašanje, najverjetneje iz vašega delokroga, ampak tisti del, kar se tiče Ministrstva za zunanje zadeve, ampak dovolite mi, da dam najprej besedo še gospe Moniki Gregorčič.

Izvolite.

Ja, hvala za besedo. Lep pozdrav vsem.

Moje vprašanje ministru za zunanje zadeve je vezano na ponedeljkovo zasedanje Sveta Evropske unije za zunanje zadeve, ki ste se ga tudi udeležili in na tem zasedanju so bile osrednje teme dnevnega reda številne aktualne tematike, pomembne za celotno Evropsko unijo – dogajanje na Bližnjem vzhodu, Iranski jedrski sporazum, Sahel, Libija – zato bi vas lepo prosila, če nam lahko na kratko predstavite vsebine pogovorov in dogovor s tega zasedanja.

Hvala.

Spoštovani minister, imamo še 2 prijavljena. Prvi od dveh sem sam, za menoj pa mag. Andrej Rajh.

Spoštovani minister, z Izraelom nas vežejo globoki spomini, globoka vez, predvsem, kar se tiče odnosa do polpretekle zgodovine, do spoštovanja le te, ter seveda odnos do holokavsta, ter naš prispevek k spominu in opominu, do teh izrednih dogodkov iz minulega stoletja. V prejšnjih tednih smo bili priča izrednemu dogodku – Vrhovno sodišče je razveljavilo razsodbo domobranskega generala Leona Rupnika. To je imelo izjemne perkusije tudi na mednarodnem prizorišču. Slovenija se uvršča na zemljevid tistih držav, ki dajo vtis po želji revidiranja preteklosti.

Iz tega naslova je tudi slovenska diplomacija bila deležna določenih kritik, s strani izraelske države. Če sem prav prebral v medijih, je bila tudi predana protestna nota Veleposlaništvu Republike Slovenije v Izraelu. Iz tega naslova bi vas prosil, če nam lahko poveste vaše mnenje, ali bo to dejanje s strani vrhovnega sodišča lahko pomenil velik premik v negativno smer v odnosih z Izraelom ter seveda pri uveljavljanju Republike Slovenije med tistimi državami, ki so se zoperstavile nacifašizmu v preteklem stoletju ter seveda gojile spomin na vse tisto, čemer se mora človeštvo izogniti v prihodnje. Iz tega vidika mi dovolite, da vas povprašam po uradnem stališču Republike Slovenije v zvezi s tem.

Dajem besedo naslednjemu kolegu poslancu, in sicer mag. Andreju Rajhu.

Hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod zunanji minister imam pravzaprav dve vprašanji. Prvo se nanaša deloma že na vprašanje, ki ga je zastavila moja predgovornica. Vprašanje mirovnih pogovorov z Libijo. Torej, vemo, da se v Nemčiji nekaj dogaja, pa me te zadeve zanimajo.

Druga zadeva, pa je povezana z požari v Avstraliji. Vemo, da se podnebne spremembe dogajajo, da je Avstralija v plamenih. Mi imamo tam zelo veliko slovensko izseljensko skupnost, pa me zanima, če ste v stiku z našimi izseljenci in ali so v težavah. Hvala lepa.

Spoštovani minister, zaključujem sklop štirih vprašanj. Izvolite, imate besedo za odgovor.

Miro Cerar

Hvala lepa. Najprej lep pozdrav vam predsednik, poslankam, poslancem in drugim prisotnim.

Glede prvega vprašanja gospoda Horvat bi seveda najprej dejal, da vsi razumemo, da sodni proces oziroma vprašanje obsodbe ali ne obsodbe v zadevi dveh migrantov Maročanov, ni stvar, ki bi jo lahko mi komentirali. To je stvar neodvisnega sodstva. To lahko k večjemu sodi v neko pristojnost Ministrstva za pravosodje, pa vendar ste pravilno ocenili, da je nek element v tem postopku, se pravi navedba, da obstaja neka otežena diplomatska pot med Slovenijo in Marokom, zahteva tudi našo pozornost. Jaz seveda ne bom ocenjeval v kolikšni meri je takšna navedba ali ugotovitev sodišča lahko vplivala na odločitev, ki je bila sprejeta, ne verjamem, da ravno zelo bistveno, pa vendar če odgovorim samo na vprašanje. Mi v Maroku, torej Slovenija v Maroku nima tako imenovanega rezidenčnega veleposlaništva ali konzulata. Se pravi, mi nimamo v samem Maroku v Rabatu naših predstavnikov. Imamo tam nepremičnino še iz prejšnjih časov, ko smo jo po dogovoru z bivšimi republikami oziroma državami skupne Jugoslavije podedovali. Mi torej ja in vemo, da smo sprejeli sklep, da je tudi OZO s sklepom podprl odločitev, da Slovenija nekoč v prihodnosti, ko bo možno odpre tam svoje diplomatsko konzularno predstavništvo. Tako da v tem pogledu zanesljivo lahko rečem, da takšne neposredne vezi z državo Marokom, ki jo običajno omogoča rezidenčno veleposlaništvo nimamo, vendar pa tudi sam ocenjujem, da naša diplomatska razmerja, odnosi s to državo niso saj ne bistveno otežena, sami ste omenili, da je bila tu, recimo delegacija maroškega senata. Omenili ste, da naš veleposlanik v Parizu nerezidenčno, se pravi od tam pokriva Maroko. In tudi, spomnim se, na zadnje je bil bivši minister za zunanje zadeve Erjavec na obisku v Maroku. S to državo redno komuniciramo, pa tudi Evropska unija, katere članica je Slovenija ima reden kontakt s Marokom, s katerim so seveda najbolj v stiku, v neposrednem stiku sosednje drža Španija predvsem. Tako, da ocenjujem, da tu ne gre za neko oteženo razmerje, ali saj ne bistveno oteženo. Zagotovo pa seveda bo razmerje do Maroka ali pa odnos še manj težaven, kolikor lahko je težaven, ko bomo imeli tam odprto veleposlaništvo in denimo še več gospodarskega sodelovanja.

Tako da to bi bil nek odgovor na to vprašanje. S tem ne želim vplivati na sodni postopek. Ta odgovor podajam zgolj za namene razprave v tem forumu na odboru.

Glede vprašanja poslanke Gregorčič. Res je, v ponedeljek smo imeli zelo živahno razpravo na več tematik v okviru ministrskega srečanja Evropske unije, torej srečanja zunanjih ministrov. Obravnavali smo predvsem vprašanje Libije, deloma tudi Bližnjega vzhoda, tudi Irana seveda, Iraka in pa podsaharske Afrike. Največ pozornosti smo namenili vprašanju Libije, še posebej zato, ker je dan pred tem potekala po naši skupni oceni uspešna Berlinska konferenca, na kateri je bilo pod taktirko Nemčije na nek način tudi Evropske unije, tudi visoki predstavnik Borrell je bil tu zelo aktiven. Na tej konferenci je bila sprejeta odločitev, da se sprejme 55 zavezujočih točk nekega sporazuma, ki zavezuje vse vpletene strani, ampak seveda zdaj glavni poudarek je bil v teh odločitvah na naslednjem. Vse vpletene strani so se strinjale, da je treba ohraniti prekinitev ognja, kot rečemo, ki naj počasi zagotovi neko premirje. Skratka, cilj te konference in vseh vpletenih strani po tem dogovoru je doseči trajnejše premirje, ki bo omogočilo to, za kar se vsi prizadevamo politični proces, da se v Libiji oblikuje neka vlada narodne enotnosti, ki bo res takšna kot to ime pove, da se prenehajo spopadi med vojsko generala Hafterja in vladnimi silami, ki jim poveljuje predsednik te začasne vlade narodne enotnosti Saradž. Da seveda bi pa lahko do tega prišlo, je pa izjemno pomembno, da vse vpletene strani in teh je veliko, prenehajo podpihovati spopade in da se uvede še bolj učinkovit nadzor nad pretokom orožja v tem delu sveta.

Skratka, gre za vprašanje embarga nad orožjem. V tem pogledu smo razpravljali kaj lahko stri Evropska unija. Storila je zagotovo že prvi pomemben korak, da je sklicala to konferenco, pokazala diplomatsko pobudo, kar je še posebej pomembno za to, ker sta jo na nek način pred tem prevzeli predvsem Turčija in Rusija. Seveda pa vemo, da so v ta spor posredno vpletene tudi druge države, nekatere iz Severne Afrike in nekatere zalivske države. Tako, da tukaj je zelo zelo veliko vpletenih strani, da ne govorimo o raznih tudi terorističnih organizacijah, ki tu iščejo neko polje delovanja in seveda o tem, da je v ta konflikt na nek način posredno vpleteno tudi območje Sahela, se pravi podsaharske Afrike. Gre za skupino držav, nekje na robu Sahare in pod njo od zahoda do vzhoda Afrike, od Senegala do Eritreje denimo, če tako rečem. In seveda, ker je ta svet zelo nemiren, ker tudi v tem svetu podsaharske Afrike potekajo številni konflikti in spopadi, denimo še posebej v državi Mali, kjer imamo tudi mi da bi pomagali, da se ta konflikt reši, svoje vojaške inštruktorje, 8 jih je, zato smo še posebej pozorni na to kaj se v Maliju dogaja. Seveda, to je vse skupaj povezano in konflikt v Libiji pomeni samo še večji potencial za konflikte v bližini in obratno. Seveda konflikt v Sahelu pomenijo večjo možnost, da je Sirija v to tako ali drugače vpletena.

Ključno kar smo se dogovorili na FACU, kot rečemo, na zasedanju ministrov Evropske unije za zunanje zadeve, je prvič da seveda nadaljujemo ta politični proces, da visoki predstavnik Borrell oceni ali bo sam ali preko nekega posebnega predstavnika, odposlanca za Libijo intenziviral diplomatski napor vimenu Evropske unije. Ker to je zdaj tisto važno, da Evropska unija postane večji igralec na tem mednarodnem parketu, še posebej v soseščini.

Drugič, da na nek način obstoječo in še vedno delujočo operacijo Sofija v Sredozemlju, v kateri Slovenija sodeluje od začetka, kot ena od tistih držav, ki je v tem smislu zelo prepoznana kot kredibilna, refokusiramo, kako bi rekel, na nek način spremenimo do neke mere tako, da ji določimo nove cilje, se pravi, da bi to operacijo, ki že deluje, ohranili v veljavi, vendar bi nekako na novo določili ali pa spremenili nekatere cilje, predvsem s ciljem, da dosežemo čim bolj učinkovit embargo na dovoz orožja v Libijo. Ta embargo lahko države članice Evropske unije in EU skupaj kot pač enota preko te operacije zagotavlja predvsem na morju, v precejšnji meri tudi v zraku, torej gre za preprečevanje trgovine z orožjem po zraku. Seveda pa ne moremo kot Evropska unija ali članice Evropske unije posamično intenzivneje vplivati na trgovino z orožjem, ki prihaja z juga, torej iz Sahela proti Libiji, pa tudi nasploh preko kopnega. Predvsem je ta pot iz Egipta zelo pogosto omenjena, kjer se številne ilegalne poti odpirajo. In zato seveda je ocena takšna. Naredimo, kar moramo, moramo pa diplomatsko skušati vplivat tudi na druge države, da bodo opravile svojo nalogo. Bilo je, ta predlog je bil nekako sprejet, da se gre v to okrepitev operacije Sofija, tudi Slovenija to po moji oceni bo še nadalje sodelovala. Seveda bomo ocenili, na kakšen način, zagotovo s prisotnostjo naših častnikov in morebiti vojakov, ampak seveda ne o kakšnih vojaških operacijah, govorim o tem mirnodobnem okviru. Kolikor vem, ta hip ladja Triglav, ki je bila nekoč tudi zelo aktivna, ni operativna, je še v nekem remontu oziroma o tem zaenkrat nismo razpravljali. Skratka, stekle bodo zdaj hitro priprave na to, kako bi se ta operacija Sofija lahko v tej smeri spremenila, intenzivirala. In ko bodo ti tehnični in drugi pogoji znani, bomo tudi na Vladi ocenili, na kakšen način sodelovati. Verjamem, da bomo sodelovali, no, v tej operaciji. Saj mnenje zunanjega ministrstva je to, da bi bilo to dobro, ker to povečuje kredibilnost Slovenije, ko gre za vprašanje zagotavljanja miru. In seveda kot članica Evropske unije se izkažemo tu kot zaveznica, kajti gre za operacijo Evropske unije, poudarjam.

Kar zadeva sporazum z Iranom, tako imenovani jedrski sporazum, zadeve poznate. Evropska unija bo intenzivirala svojo diplomatsko aktivnost v smeri, da bi preprečila, da ta sporazum preneha veljati. Kot vemo, so E3, torej države, 3 države Evrope podpisnice, Združeno kraljestvo, Nemčija in Francija vložile tudi pravno sredstvo v zvezi s tem, s katerim želijo spodbuditi Iran, da ostane pri uveljavljanju tega sporazuma, od katerega zdaj počasi žal odstopa. Seveda situacija je kompleksna, kajti vemo, da so ZDA sprožile pravzaprav to celotno zgodbo, to vprašanje odstopanja od sporazuma. Tu je deležnik še seveda Rusija in Kitajska, tako da zadeve so zelo kompleksne. Je pa v ključnem interesu Evropske unije, da Iran ne postane država z jedrskim orožjem, seveda pa tudi v interesu, da se območje regije celotno stabilizira, tudi Iran, da se procesi v Iranu usmerjajo v smer neke demokratizacije umirjanja razmer, da bi lahko kasneje tudi učinkoviteje in bolj ekonomsko sodelovali. Mi smo nenazadnje v času, ko je sporazum še veljal, Slovenija govorim, odprli tudi veleposlaništvo v Teheranu, ki se je v zadnjem času izkazal za zelo koristno, kajti smo ena redkejših držav iz našega območja, ki imamo zdaj tam veleposlaništvo, iz katerega dobivamo koristne informacije glede teh kriznih razmer, ki so v Iranu in širše.

Glede, bi rekel, Sahela, ki sem ga prej omenil, smo, če samo na kratko povem, ugotovili to, kar sem na nek način že povedal. Razmere so težke, gre za države, ki zajemajo ogromno število ljudi, prebivalcev in kjer seveda terorizem, medsebojni konflikti v teh državah, tudi oboroženi konflikti, omenil sem še posebej Mali, sprožajo možnost širitve terorizma, predvsem pa ilegalnih migracij. In te migracije bi šle seveda potem v veliki meri proti severu in lahko preko Libije ali drugih držav tudi v Evropo. Zato pomeni, da imamo tu tudi s tega vidika Evropejci interes, da intenzivneje sodelujemo z Afriko no in celotna razprava poteka stalno v luči tega, da mora Evropska unija še intenzivneje sodelovati z Afriko, ne samo glede humanitarne razvojne pomoči, tudi diplomatsko, tudi z vidika spodbujanja investicije Evrope Afriki in predvsem, kot nek partner, da bomo preprečili te negativne trende – govorimo o terorizmu, migracijah, trgovini z ljudmi in podobno.

Zdaj, organizirana bo kmalu, v pomladnih mesecih, konferenca, ki bo zadevala področje Sahela, mednarodna konferenca, tukaj bo Evropa imela pomembno vlogo, poudarjamo pa stalno, ko gre za Libijo, ko gre za Sahel, pa tudi drugi žarišča, da morajo ti procesi, mirovni procesi, politični procesi, delovati predvsem pod okvirjem OZN – Organizacija Združenih narodov. Vemo, da za Libijo je že postavljen kar nekaj časa, posebni odposlanec Salame, ki po moji oceni, / nerazumljivo/ nam redno poroča o situaciji v Libiji, na tem srečanju ministrov EU. On nam poroča zelo korektno in mislim, da zelo dobro opravlja svoje delo, nam pa pove zelo realno, kaj se dogaja in zadeva je, zadeva je nevarna…

Tudi, ko sem govoril, denimo, z ministrom, nemškim zunanjim ministrom ob robu zasedanja v Bruslju, v ponedeljek, mi je dejal, da je bil ta proces, Berlinski proces, izjemno naporen - da pravzaprav glavnih akterjev Saradža in kot veste, se je tudi v časopisih pisalo in generala Haftarja, niso mogli niti dobit, da bi sedela skupaj na konferenci. Z enim je bilo še posebej težko sploh vzpostaviti kontakt, čeprav je prišel v Berlin, se je nekako obnašal zelo svojeglavo, na nek svoj način.

Hočem reči, gre ne samo za zelo občutljive politične in vojaške interese, ampak tudi za zelo – kako bi rekel? – dajmo temu reči, močne osebnosti, ki želijo uveljavljat svojo voljo in podobno. No, ampak, predvsem je bistveno, če s tem zaključim, da je Evropska unija s to pobudo, na nek način odvzela neko pobudo tukaj Rusiji in Turčiji, ki zanesljivo ostajata v igri, vendar pa, seveda, sta se morala pridružiti temu, nekemu procesu, v smeri prekinitve ognja / nerazumljivo/ in podobno in s tem smo preprečili, da bi zadeve potekale v Libiji brez nas. Še posebej moram reči, interes Italije je tukaj izredno velik, ker je najbližja država, pa tudi, zgodovinsko zelo povezana z Libijo, tako da, vse te države tudi posamično jemljejo neko iniciativo, ampak jo usklajujejo z Evropsko unijo.

Naj omenim še to, mislim, da je zanimivo – na kosilu, delovnem kosilu, ki je bilo žal prekratko, da bi to problematiko, ki jo bom omenil, obravnavali dlje, bomo pa to verjetno enkrat v prihodnje morali, je bilo odprto tudi vprašanje mirovnega procesa, v povezavi Palestina – Izrael. Tukaj moram priznat, da smo ugotovili, da so stališča v Evropski uniji še dovolj, bi rekel še ne dovolj poenotena, še precej tudi nejasna, kajti denimo ameriška pobuda, tako gospodarska, kot kakšna druga, ki morda prihaja, nas postavlja pred neka težka vprašanja, še posebej pa politika uveljavljenih dejstev. Vemo, da se napoveduje priključitev Golanske planota, aneksija tudi Jordanske – kako se reče? – doline, vemo za velik problem, ki nastaja zaradi te - kako bi rekel? – gradnje judovskih naselbin, na zahodnem bregu in vse to pravzaprav negativno vpliva na možnost mirovnega procesa in na možnost uveljavitve dveh držav, v mejah iz leta 1967. O tem smo govorili na pobudo irskega in tudi luksemburškega zunanjega ministra, še posebej Luksemburžana, ki se je prav osredotočil na to politiko dveh držav…

Torej, mirovni proces sem zelo podprl že v preliminarni fazi, da se o tem razpravlja, potem pa seveda, smo v razpravi žal ugotovili, da ravno ta politika zatečenih dejstev in ta, / nerazumljivo/ tudi, bi rekel, politika ZDA, kajne, ki nekatera dejstva želi priznavati na drug način, kot jih priznava Evropska unija. Denimo, vemo da, po mednarodnem pravu so za nas te naselbine, to nasilno, bi rekel, početje, na nek način kršitev resolucij Združenih narodov, tudi mednarodnega prava. Američani so nedavno takšno stališče spremenili, pravijo, da je to zdaj legalno, kar seveda, na kar sedaj Evropska unija ne more pristat in tukaj se obeta, jaz mislim, zelo en nevaren, diplomatski ali pa politični konflikt, kako ta stališča uskladiti in mislim, da bodo prihodnji meseci morali biti posvečeni tudi temu. Sam si bom prizadeval, jaz sem tudi z luksemburškim zunanjim ministrom potem govoril oziroma / nerazumljivo/ v stiku, včeraj sva si dopisovala in sva mnenja, da je treba proces te diskusije nadaljevat intenzivno, ker potrebujemo evropsko stališče, slovensko stališče tudi, bomo v tem okviru nadalje »dooblikovali«.

Glede na vprašanje – sem še kaj pozabil? Ja, do tega pa pridemo, to je pa zdaj vprašanje – hvala lepa – ki ga je postavil predsednik Nemec – omenili ste odnos do Izraela, do holokavsta in seveda vprašanja, ki so se v zvezi s tem pojavljala v zadnjem času, še posebej po razveljavitvi obsodbe generala Rupnika, s strani Vrhovnega sodišča v Sloveniji. Naj povem, da sem v nedeljo aktivno sodeloval na konferenci mednarodnega zavezništva za spomin na holokavst. Tu smo člani že kar nekaj časa in Slovenija seveda, na vse načine ohranja ta spomin na holokavst in tudi s tem spomin na vse druge žrtve teh nemških in drugih grozodejstev, ki so doletela žal tudi Slovence in Slovenke.

Ne bi to podrobneje razlagal, zadeva je seveda zelo znana, vendar pa bi rekel to, da smo zelo zadovoljni, ker se je naš nek pomemben prispevek opredmetil v skupni deklaraciji. Namreč, skupna deklaracija, ki je zelo pomembna – tako ocenjujejo tudi nekateri intelektualci, ki so bili povabljeni v krog tega zasedanja, plus vse države – je predvidevala, seveda, obsodbo tega, kar je storil, v času 2. svetovne vojne, tudi pred njo, pa še tudi, no, predvsem v 2. svetovni vojni, nacizem, s temi taborišči smrti in drugimi grozodejstvi, predvsem tudi holokavstom, seveda.

No, mi smo predlagali, tudi sam sem pravzaprav s pismom predlagal pred časom in to se je potem razpravljalo, da se poleg nacizma, obsodi tudi fašizem, v tem okviru kolikor je povzročil takšna dejanja. Ni bil fašizem v vseh državah enak, vendar pa je v nekaterih, tudi pravzaprav povzročil prav enako gorje in zlo in zato so prav na našo pobudo to deklaracijo uvrstili tudi / nerazumljivo/ fašizma, kar se nam zdi zelo pomembno, ker poznamo našo slovensko zgodovino, še posebej primorsko, pa tudi širšo in mislim, da je ta dodatek, ki smo ga uveljavili, bil zelo opažen in zelo pomemben, so mu bili tudi nekateri zanj hvaležni.

No, ko je prišlo do razveljavitve obsodbe zoper generala Rupnika, smo zaprosili na Ministrstvu za zunanje zadeve, za pojasnila za obrazložitev, Vrhovno sodišče, do včeraj še nismo dobili, kolikor mi je obveščeno, nekih pojasnil, tudi formalno, vsaj do dveh dni nazaj, ko sem seveda o tem tudi odgovarjal že na novinarska vprašanja, nisem imel, bi rekel, na voljo objavljene sodbe.

Zdaj seveda, dobil sem neka gradiva, ki jih proučujemo. Zaprosil sem tudi, da Ministrstvo za pravosodje poda neka pojasnila, ki je najbolj pristojno za to problematiko, tako da bomo polno informirani, če bo treba, na to, glede tega, kaj odgovarjati v mednarodnem prostoru. Institucija, ustanova Simona Vizentala, ki jo dobro poznamo, je na Slovenijo že naslovila precej ostro pismo, v smislu protesta zoper takšno obsodbo in seveda bomo na to ustrezno odgovorili, ko bomo imeli zbrane vse podatke, ampak, zanesljivo lahko zdaj rečem, da en element tega odgovora bo in mojega odgovora vedno, v povezavi s tem, bo vedno naslednje: Slovenija je zrastla na protinacističnih, protifašističnih koreninah. Mi smo pravzaprav kot narod, se skozi 2. svetovno vojno in tudi pred njo, borili za svoj obstoj, predvsem zoper ti dve, kako bi ta dva totalitarizma – fašizem, nacizem.

Tako da, kakršnakoli obsodba, razveljavitev obsodbe, pravni postopek v Sloveniji, teh dejstev ne more spremeniti. In mislim, da dejstva tukaj zgodovinska so jasna in na njih bomo pač utemeljevali, jaz verjamem, tudi našo sedanjost in prihodnost. Je pa treba spoštovati neodvisno sodstvo, njihove odločitve, predvsem pa preden karkoli komentiramo, se tudi seznaniti podrobneje z razlogi za takšno odločitev. Poudarjam pa, da sem to, kar sem prej povedal, da Slovenija absolutno pozna svojo zgodovino, ne spreminja dejstev in ne želi nobenega revizionizma zgodovine. Torej, obsoja fašizem, nacizem in vse kolaborante. To ostaja dejstvo, ki ga bo tudi ministrstvo seveda navzven vedno znova poudarjalo.

Na vprašanje glede Libije sem na nek način tudi že odgovoril, tako da ne bi sedaj ponavljal. Še posebej bi pa odgovoril posebej glede na vprašanje glede Avstralije. Od začetka teh razširjenih požarov in vseh teh resnično, jaz bi spet rekel, kar zelo zelo tragičnih posledic teh požarov za ljudi, tudi za živali, za premoženje, ne nazadnje tudi za svet, kajti, gre za neko ekološko katastrofo, spremljamo tudi na Ministrstvu za zunanje zadeve te dogodke. Od začetka smo tesnem stiku z našim veleposlaništvom. Verjamem, da tudi Urad za Slovence po svetu. Tudi sem se pogovarjal z ministrom, spremlja dogodke, je v stiku z našo slovensko skupnostjo. Zaenkrat so ljudje varni, seveda pa so že utrpeli škodo. Nenazdanje vemo, da tudi za zdravje obstaja neka nevarnost zaradi tega onesnaženega zraka in tako naprej. Naj povem, da sem tudi osebno poklical enkrat našega veleposlanika pred kakšnim tednom dni, s katerim sva imela daljši izčrpen pogovor. Pred tem se odobril evakuacijo njegove družine v Slovenijo. Sam pa nikakor ni želel oditi, tudi ga nismo k tem pozvali, ker ni bilo potrebe, ampak moram reči, da živi tudi on v težkih razmerah. Ko sva se pogovarjala je rekel, da skoraj mora govoriti skozi masko, ki jo stalno nosi, ker je zrak v Canberri takrat bil tako onesnažen. Povedal mi je, da za veleposlaništvo, denimo ni nevarnosti, da bi ga zajel požar, da pa ga lahko, če bi se požar razširil na bližnji park preko ceste, ožge, da tako rečem, od zunaj, tudi prizadane. Zagotovil mi je, da je sposoben izvesti evakuacijo veleposlaništva, da če bo to potrebno in s tem seveda tudi zavarovati svoja in druga življenja. In zagotovil mi je, da je v stiku z našimi ljudmi, torej s Slovenci, z našimi izseljenci V permanentnem stiku. Da zaenkrat niso v življenjski nevarnosti, da pa delijo usodo sodržavljanov Avstralije v smislu strahu, slabih razmer in pa tudi so nekateri utrpeli premoženjsko škodo. Slovenija je na to ves čas pozorna. Mi smo tudi pripravljeni ponuditi ali pa izvesti neko akcijo pomoči. Vendar pa moram poudariti, da avstralska vlada za to pomoč mora zaprositi in ni zaprosila. Kolikor vem niti Evropske unije, niti ne Slovenije, tako da čakamo. Ker tukaj je jasno. V momentu, ko bo zaprosila sem prepričan, da ta pomoč bodisi solidarnostno v obliki sredstev, bodisi v obliki nekih, recimo, gasilcev, kogarkoli, ki bi prišel pomagati gasiti bo takoj na voljo, saj za Slovenijo vem, da bomo pomagali. Toliko mogoče zaenkrat. Hvala lepa.

Hvala vam, spoštovani minister. Odpiramo naslednji krog vprašanj. Kot dopolnilno… Začnemo z mag. Andrejem Šircljem, za mag. Andrejem Šircljem pa gospod Jožef Horvat dopolnilno vprašanje bo imel. Mag. Šircelj, izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Minister Cerar je že govoril nekaj o Iranu, predvsem o odnosu Evropske komisije do Irana, in sicer kaj naj se tam dejansko dogodi. Ob konfliktu ali pa konfliktih v Iraku, kjer sta se zgodila dva dogodka, in sicer en dogodek kot napad na konvoj z iranskim generalom Solejmanijem in drug dogodek, povračilni dogodek, ko je iranska stran izstrelila nekaj raket na letališče v Iraku, se je po poročilih, ki so v javnosti, na spletnih portalih, jaz ga ne bom omenjal, ta spletni portal, kjer to berem, ampak vsekakor, seveda, ga lahko kasneje tudi predstavim, da ne bi komu delal prevelike reklame, je na eni strani zasledit, da ob prvem dogodku dejansko se Ministrstvo za zunanje zadeve ni odzvalo, razen državnega sekretarja, ki je takoj sprejel iranskega veleposlanika in na tem sestanku, kot je takrat poročala, tukaj poudarjam, pazite, agencija IRNA, ki ima sedež v Beogradu, to je iranska državna agencija, tiskovna, je pač povedal, da je, citiram: »Ameriški uboj generala Solejmanija, popolnoma v nasprotju z mednarodnim pravom.« In tako tudi, pač, tako mediji, rešil, nekako čast Ministrstva za zunanje zadeve – to govorijo mediji.

Potem, o čem drugem, to se pravi, o nadaljnjih korakih Ministrstva za zunanje zadeve, jaz nimam nekih informacij, vsaj informacij, ki bi bile javne in, me dejansko zanima potek dogodkov, ob teh dveh incidentih, na Ministrstvu za zunanje zadeve. Ali je stališče državnega sekretarja Marna tudi stališča MZZ-ja, uradno stališče in uradno stališče Vlade? Se pravi, tisto stališče, o katerem je poročala iranska državna agencija in, kako vidi, v povezavi s tem, Ministrstvo za zunanje zadeve, nadaljnji potek odnosov z Iranom in nadaljnji potek odnosov z Združenimi državami Amerike?