Dobro jutro in pričenjam 4. nujno sejo Komisije za poslovnik. Vse člane komisije, vabljene in ostale prisotne lepo pozdravljam.
S tem prehajam na določitev dnevnega reda seje komisije. Ker nisem prejela nobenih predlogov za umik točk z dnevnega reda in predlogov za razširitev dnevnega reda seje, ugotavljam, da je dnevni red določen kot je bil dne 15. januarja 2020 posredovan s sklicem.
Prehajam na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – POBUDA POSLANSKE SKUPINE SLOVENSKE NACIONALNE STRANKE ZA SPREMEMBO POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA.
K tej točki so bili vabljeni: Zmago Jelinčič Plemeniti, vodja Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke kot predlagatelj, mag. Dejan Židan, predsednik Državnega zbora, ki je podal opravičilo za današnjo sejo, Tina Heferle, podpredsednica Državnega zbora, Jože Tanko, podpredsednik Državnega zbora in Branko Simonovič, podpredsednik Državnega zbora, ki je prav tako poslal opravičilo za njegovo današnjo odsotnost.
Kot gradivo ste k tej točki prejeli pobudo Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke z dne 15. 11. 2019 za novo peto poglavje in novi 27.a člen ter dopolnitev druge alineje prvega odstavka 42. člena, prvega odstavka 48. člena, drugega odstavka 120. člena in 147. člena Poslovnika Državnega zbora, ki je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.
Preden predam besedo bi vas še obvestila, da smo prejeli pooblastilo, in sicer da poslanko Matejo Udovč nadomešča poslanka Janja Sluga.
Sedaj pa predajam besedo vodji Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke gospodu Zmagu Jelinčiču Plemenitemu kot predlagatelju za dopolnilno obrazložitev. Izvolite.
Prav lep pozdravvsem skupaj. Dobro jutro ob tej nori jutranji uri, ko bi lahko še spali vsaj še eno uro.
Predlog, ki ga mi podajamo, je usmerjen k temu, da malo prirežemo novinarjem tisto silno pisanje o vsem, kar se jih tiče ali pa kar se jih ne tiče. Če bi pozvali Društvo novinarjev Slovenije, da sodeluje pri raznih razpravah v Državnem zboru, da pove svoje mnenje, potem ne bi razni novinarji komentirali tistega, česar ne razumejo in tistega, česar niti niso slišali, ampak mislijo, da so slišali. Skratka gre za en tak operativni predlog, ki bi uravnotežil naš medijski prostor, da bi novinarje mogoče malo tudi izobrazili v določenih smereh, kajti razni novinarji pišejo o vseh temah, o vseh tematikah, čeprav se ne razumejo v glavnem niti na eno ne.
Pri nas v novinarskem poklicu je postalo tako, da je novinar po dveh mesecih že komentator. Včasih so bili komentatorji po dolgoletnem novinarskem poročanju in so komentirali šele potem, ko so si nabrali določeno znanje. Zato mislim, da je ta pobuda smiselna in upam, da jo bomo tukaj v Komisiji za poslovnik podprli in da bomo prišli do spremembe poslovnika v vseh teh členih, ki sem jih predlagal.
Hvala lepa. Želi besedo še kdo od ostalih vabljenih? V kolikor ne, potem odpiram splošno razpravo. Besedo ima poslanka gospa Nina Maurovič.
Hvala lepa za besedo. Ne bom se toliko ukvarjala s primernostjo predloga za našo komisijo, ker sem mnenja, da to ni stvar razprave današnjega odbora. Pa vendar, glede na to, da sem delala v medijih zadnjih 12, 13 let, bi želela kakšno besedo na to temo spregovoriti.
Je res po eni strani, kar odpira gospod Jelinčič. Mediji so neka četrta veja oblasti. Mediji kreirajo javno mnenje in mediji se tega morajo zavedati. Tukaj imamo vprašanja, ki jih bo mogoče treba odpirati kasneje, ko se bo spreminjal Zakon o medijih. Namreč nek ceh novinarstva in novinarjev in urednikov ni tako zaščitil svojih interesov in tudi nivoju kvalitete, kot nekateri drugi cehi. Dostikrat poudarjam, da nepremičninski posredniki zato, da sploh podelijo licenco zahtevajo določeno stopnjo izobrazbe, polaganja določenih izpitov itd. Pri novinarstvu pa nekako temu ni tako. Tega se bo treba lotevati z urejanjem oziroma spreminjanjem Zakona o medijih.
Je pa tako, da je tudi v medijih vstop v kapitalizem in treba se je zavedati, da novinarji s strani urednikov dobivajo dnevne naloge. To pomeni, pride sem, spremlja samo en odbor in potem na podlagi zelo omejenega časa, ki ga ima na voljo in omejenih resursov mora pač nek prispevek ali televizijski ali pa časopisni ali spletni narediti. Te težave mi tukaj ne bomo rešili. Gre za širši problem funkcioniranja medijev kot takih. Hvala.
Tukaj ne gre za zagovarjanje medijev in urejanje tistega, kako mediji poslujejo. Tukaj gre za zaščito integritete Državnega zbora. To je pomembno, kajti mediji poročajo dostikrat popolnoma skregano z realnim stanjem in tu se moramo zaščititi. Mene ne zanima kaj hočejo urediti. To je njegova zadeva. To je zadeva politike medija in kaj oni hočejo in česa nočejo. Ampak da se medijski mogotci debelijo na račun tega, da pljuvajo po Državnem zboru. To pa ne gre. In ravno zato je ta predlog, da se onemogoči, po domače rečeno, šimfanje Državnega zbora. Ampak ker tega ne moremo prepovedati, ker je gospod Bučar ven vrgel ene novinarje, ki so grdo pisali o parlamentu in jim je odvzel akreditacijo, kar je bilo prav. Tega sedaj nimamo, ne moremo in ne upamo si tega narediti. Potem pa pokličimo novinarje naj prisostvujejo določenim sejam in podajo svoje mnenje. Če pa nimajo mnenja, naj bodo pa tiho.
Hvala. Ko sem prebrala to gradivo, moram reči da sem tudi razumela, da ne gre za nek resen predlog, ampak bolj za neko provokacijo oziroma odziv na to, kar se je dogajalo sedaj do tega trenutka v tem mandatu. V bistvu je namen Poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bolj kot resna sprememba poslovnika odpirati neko razpravo o vlogi medijev v samem postopku, o tem kako poročajo, koliko se informirajo in na podlagi česa potem nastajajo njihovi prispevki. Moram pa opozoriti, da ta komisija, če pogledate poslovnik in njene naloge nikakor ni to delovno telo, ki bi služilo temu namenu, da bi se ta širša razprava lahko tukaj opravila in se celo nekako postavila to komisijo z takim predlogom v nek neugoden položaj, ker dejansko o drugem kot o spremembi poslovnika tukaj odločati ne moremo. Bi si pa mogoče celo želeli take razprave, vendar pa na način kot je predlagana vključitev novinarske organizacije kot stanovske organizacije v neko novo vlogo v okviru zakonodajnega postopka, je pa celo protiustavno. Še vedno razumem zadevo kot provokacijo.
Protiustavnosti tukaj zagotovo ni. Je pa samo želja, da se nekaj naredi. Sedaj mi pa povejte drugo varianto, drugo možnost, kako bi lahko sprožili in odprli to vprašanje. Pri nas smo videli samo to možnost, zato smo šli po tej poti in smo izbrali pravo pot. Na nas pa je ali se odločimo ali bomo to zadevo šli naprej ali bo ostala samo pri tem, kar je bilo vloženo ali se bo iz tega kaj naredilo.
