Vse članice in člane odbora, vabljene ter vse ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjam 13. sejo Odbora za pravosodje. Opravičil in pooblastil zaenkrat nisem prejel. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVI KAZENSKEGA ZAKONIKA, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev, s prvopodpisanim Jožefom Horvatom in je bil 12. 7. 2019 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Državni zbor je o predlogu zakona na zahtevo skupine poslank in poslancev, prav tako s prvopodpisanim Jožefom Horvatom, na 11. redni seji 26. 9. 2019, opravil splošno razpravo in sprejel sklep, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Odbor za pravosodje na predlog Poslanske skupine Nove Slovenije – Krščanskih demokratov, 11. 12. 2019, opravil javno predstavitev mnenj.

Kot gradivo, objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, imamo na voljo še: mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 21. 1. 2020, mnenje Vlade z dne 29. 8. 2019, mnenje Sodnega sveta z dne 17. 9. 2019, zapis javne predstavitve mnenj z magnetogramom in s petimi pisnimi prispevki z dne 10. 1. 2020 in mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev z dne 4. 2. 2020.

K tej točki so bili vabljeni predlagatelj skupine poslank in poslancev, Ministrstvo za pravosodje, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Sodni svet in Državnotožilski svet sta svojo prisotnost opravičila, Vrhovno sodišče, Vrhovno državno tožilstvo in policija. V poslovniškem roku je amandma vložila Poslanska skupina Nove Slovenije.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo na podlagi 126. člena Poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Odboru predlagam, da se razprava o obeh členih ter vloženih amandmajih združi, v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika Državnega zbora. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje o amandmaju, nato pa glasovanje o obeh členih zakona skupaj. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? (Ne.) Ugotavljam, da ne, tako da predlagam, da začnemo z obravnavo predloga zakona.

Želi predstavnik predlagatelja zakona podati dopolnilno obrazložitev k členom? (Da.) Želi.

Besedo ima poslanec, mag. Matej Tonin.

Spoštovani predsednik, ministrica, sodelavci, poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni.

Najverjetneje poznate civilno iniciativo Dovolj.je. Pred meseci se je oblikovala civilna iniciativa, ki se ukvarja s spolnimi zlorabami v rimokatoliški cerkvi in ta civilna iniciativa je začela spodbujat žrtve spolnega nasilja, da vendarle zberejo pogum, se javijo in na takšen način poskušajo doseči tudi neke vrste katarzo, znotraj rimokatoliške cerkve. Pri odzivu se je ugotovilo, da je bil ta nad pričakovanji, precej velik, pri nadaljnjih postopkih je pa prišlo do zapletov in sicer, v številnih primerih se je ugotovilo, da so stvari zastarale.

Če pogledamo tudi statistiko, ki smo jo pridobili, v zvezi z zastaranjem, recimo, spolnih zlorab oziroma dejanj, zoper spolno nedotakljivost, lahko ugotovimo, da to je problem ne samo zadnjega leta, ampak zadnjih nekaj let. Zgolj za vtis vam lahko povem, da recimo, glejte, leta 2013 je zastaralo 5 takšnih primerov, leta 2014 - 10, 2015 - 1, 2016 - 5, 2017 – 1, 2018 – 2. Skratka, pri teh zastaralnih rokih gre očitno za problem, da so prekratki. Kot predlagatelj tega popravka Kazenskega zakonika, smo v preteklih mesecih opravili tudi obsežne debate in razprave z organizacijami, ki se ukvarjajo z žrtvami spolnih zlorab in vse te organizacije so potrdile, da gre za izjemno težke stvari, kjer posamezniki rabijo zelo dolga časovna obdobja, da stvari predelajo, da pride do trenutka, ko so vendarle te stvari pripravljeni povedat in tudi preganjat storilce in zgodi se, velikokrat, da zaradi teh hudih stvari, je potlačenje tako silovito, da enostavno kratki zastaralni roki prispevajo k temu, da je kazenski pregon nemogoč.

Zaradi tega, da bi šli nasproti žrtvam, da bi žrtvam pomagal in nenazadnje, da bi tudi v zakonodajnem smislu uveljavili tisto stvar, da bomo družba z ničelno toleranco zoper spolnih zlorab, smo predlagali popravek Kazenskega zakonika, ki pravi, da vsa ta kazniva dejanja, povezana s spolno nedotakljivostjo, nikoli ne zastarajo. Imeli smo prvo obravnavo in v prvi obravnavi je šel zakon z zelo veliko večino skozi, za kar se vam danes še enkrat vsem zahvaljujem, vsem poslanskim skupinam, za takratno podporo in za tudi takratna opozorila, da vendarle zakon potrebuje še nekoliko dodelave.

Organizirali smo tudi javno predstavitev mnenj in mislim, da ta javna predstavitev mnenj je bila zelo koristna, za razliko od kakšne druge javne predstavitve mnenj, je bila tukaj udeležba zelo dobra in tudi razprava težka, slikovita. Razprava, po kateri se človek vsekakor mora, na nek način, zamisliti in kdorkoli, ki je bil prisoten na tej javni predstavitvi mnenj in ko je poslušal ta pričanja samih žrtev spolnih zlorab in nenazadnje tudi organizacij, ki se s spolnimi zlorabami ukvarjajo, je vsekakor lahko na lastne oči in ušesa slišal, da vsekakor podpirajo in si želijo, da ti zločini ne bi nikoli zastarali, da bi tudi politika dala jasno sporočilo vsem tem sprevrženim ljudem, da vas bo roka pravice slej ko prej enkrat dosegla – če ne morda danes, pa jutri zagotovo.

Seveda pa, so v fazi sprejemanja tega zakona, bili tudi nekateri pomisleki, da morda gre za nek sistemski odmik, da stvari morda niso sorazmerne, da je nezastarljivost prehuda stvar, da ni v konceptu Kazenskega zakonika in tako naprej. Mi smo prisluhnili tudi tem kritikam. Zaradi tega smo potem po premisleku naredili kompromisno varianto. O kakšnem kompromisu govorim? Glejte, v Kazenskem zakoniku imate vi v 19. poglavju, kjer imate kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, imate več vrst teh kaznivih dejanj, od posilstva, spolnega nasilja, pa spolna zloraba slabotne osebe, spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, pridobivanje oseb, mlajših od 15 let, za spolne namene, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, zloraba prostitucije, prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva. Vsekakor je potrebno priznati, da gre za razlike med kaznivimi dejanji in da je zagotovo posilstvo na grozovit način precej drugačno kot pa posest pornografskega gradiva. In vsaj v tem delu smo prisluhnili kritikam, da je vendarle potrebno narediti zakon, ki bo to stvar upošteval in da bo med različnimi oblikami kaznivega dejanja tudi zagotovljena neka sorazmernost, kar pomeni za grozovitejša, hujša kazniva dejanja, hujša kazen, na drugi strani pa morda za tista nekoliko, ma ne bom uporabil tega izraza, bom rekel tukaj, različno kaznovanje. Dejali so tudi nekateri kritiki, da morda je nezastarljivost neprimerna in nesistemska. Zaradi tega smo to stvar upoštevali na način, da smo, nismo šli v nezastarljivost, ampak za 3-kratno podaljšanje zastaralnega roka, to, kar sedaj predpisuje Kazenski zakonik. Torej, če zdaj povem bistvo, naš amandma, ki smo ga tudi pripravili po posvetih z Ministrstvom za pravosodje, kar se še enkrat ministrici zahvaljujem za kooperativnost in za odlično sodelovanje, pa tudi po mnenju in pripombah Zakonodajno-pravne službe smo pripravili amandma na ta naš osnovni predlog, kjer bi podaljšali zastarljivost kaznivih dejanj za 3-krat za naslednja kazniva dejanja, seveda za posilstvo, spolno nasilje, spolno zlorabo slabotne osebe, spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, in seveda vsa ostala kazniva dejanja zoper mladoletne osebe. To zdaj ta amandma vključuje in podaljšuje na 3-kratnik to, kar je sedaj predpisano. V konkretnem smislu to sedaj pomeni, da so zastaralni roki podaljšani od 30, pa do 90 let, med 30 in 90 let. Za tista huda kazniva dejanja 90 let. Jaz mislim, da smo se s tem praktično približali nezastarljivosti. 90 let zastaralni rok je praktično, če upoštevamo povprečno starost slovenskih državljanov, celo življenje. Če upoštevamo še dejstvo, da se zastaralni roki štejejo od polnoletnosti dalje, je to zagotovo s takšnim predpisom tudi korak v smislu nezastarljivosti, in sicer na nekoliko drugačen način. Za koncu naj rečem še to, da so bile tudi nekatere pripombe, kakšna je zdaj ta sorazmernost med rokom zastaranja za umor. Recimo za umor ali pa uboj je zastaralni rok 30 let. In nekateri so se spraševali, recimo pri razpravi v Državnem svetu, če je to smiselno in primerljivo, da je zastaralni rok za umor ali pa za neko spolno zlorabo, spolno kazen, torej vse stvari, ki so povezane s tem, da je primerljiv oziroma pri nekaterih zlorabah celo mnogo daljši, ne vem, namesto 30 90 let, bi vendarle tukaj opozoril naslednjo stvar, da ti zastaralni roki imajo vsaj v primeru spolnih zlorab poleg preventivne vloge tudi rehabilitacijsko vlogo. Kaj vam hočem povedati? Se pravi, če gre za nek umor, je bistveno, da družba poišče in kaznuje tega posameznika, da ga izloči, da te stvari ne počne več naprej. Pri spolnih zlorabah je pa poleg tega argumenta, da se tega posameznika poišče, izloči iz družbe, se ga kaznuje, še rehabilitacijski moment, kar pomeni, da te žrtve so zaznamovane za celo življenje, za celo življenje in da ji mora tudi Kazenski zakonik dopustiti možnost, da nekoč v življenju vendarle tudi s pomočjo Kazenskega zakonika pridejo do te neke vrste psihološke rehabilitacije. V razpravah, ki smo jih imeli s predstavniki organizacij, ki se ukvarjajo s spolnimi zlorabami, je bilo nam povedano, predstavljeni so bili konkretni primeri, da tudi gospe, ki so stare 80 let, pri svojih 80 letih zberejo pogum in želijo to stvar razčistiti. Prej niso zmogle, pri 80 letih, pa tudi, če je storilec že mrtev, zaradi sebe, zaradi svojih svojcev to želijo narediti. Marsikdo to počne pri 50, pri 60 letih, ko se upokoji morda, ko se mu življenje nekoliko spremeni, da je takrat tisti trenutek, ko zbere pogum, ker zlasti mlajše žrtve, je bilo rečeno in predstavljeno, je prva reakcija, da želijo te travmatične izkušnje potlačit in jih čim bolj prikrit in da to šele potem kasneje v življenju izbruhne ven. Še eno stvar bi rad omenil glede tega, ker so se nekateri malo posmehovali, kako bo z dokazovanjem tega. A veste, kako bi to rekel, pri teh zlorabah so vidne, vidni znaki teh zlorab zelo velikokrat kratkotrajni, morda so neke podplutbe, neke takšne ali drugačne fizične spremembe vidne mesec dni, potem pa niso več, ampak psihološke bolečine in pa poškodbe so pa doživljenjske. In zato, ko tisti, ki se posmehujejo in sprašujejo, kako bomo zdaj to dokazovali, da že v 10 letih, če je zastaralni rok 10 let, je že v 10 letih nemogoče te stvari dokazat, kako bo to mogoče šele v 50, 60 ali pa v 90 letih, če bo ta zastaralni rok tako dolg. Jaz bi te, ki jih te stvari skrbijo, pomiril, da v vsakem primeru bo potrebno te stvari na sodišču dokazat. In tako, kot mora danes neka žrtev dokazat po 10, 20 letih, da se je ta stvar vendarle zgodila, tako bo pač, tudi če bomo podaljšali zastaralne roke, na isti princip dokazala, ne vem, čez 50, 60 let. Nič ni samoumevnega in v vsakem primeru bo sledil kazenski postopek. In še dodatna stvar, ki se je v teh stvareh odprla in pokazala, je, da si žrtve zelo želijo tudi spremeniti sam postopek. To priznam, da ta predlog, ki ga imamo mi danes pred sabo, ne ureja, sem pa vesel, da je ministrica in ministrstvo ta problem prepoznalo in ga v nadaljnjih spremembah Kazenskega zakonika tudi namerava nasloviti oziroma urediti, da bi vendarle te postopke kazenskega pregona precej poenostavili in tudi prilagodili žrtvam. O čem govorim? Ne da mora žrtev travmatične izkušnje ponavljati 3-krat, 4-krat, 5-krat, kot so nekatere rekle, potem že ne ve več, pri čem je, kako stvari izgledajo, ampak da bi to pričanje travmatično bilo opravljeno enkrat in da bi se potem v vseh nadaljnjih postopkih to prvo pričanje lahko tudi uporabljalo. Jaz vas prosim za podporo našemu amandmaju in potem tudi podporo temu popravku, dopolnitvi Kazenskega zakonika, ker se mi zdi, da bomo s tem kot politika, kot zakonodajalec dali resno sporočilo, da si resnično želimo uveljaviti ničelno toleranco zoper spolno nasilje, jasno sporočilo vsem tem sprevrženim ljudem, da vas bo roka pravice slej ko prej ujela, če ne danes, pa jutri.

Hvala.

Sedaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Besedo ima Špela Maček Guštin.

Hvala lepa.

Torej v mnenju že pred časom, torej z 21. januarja letos smo opozorili, da predlog zakona razširja nezastarljivost na novo skupino kaznivih dejanj kot v do sedaj veljavni ureditvi, ki pa so po svoji naravi zelo različna, ne samo, da so razlike v znakih oziroma v pojavnih oblikah teh kaznivih dejanj v tej skupini, razlike so tudi v vrsti in razponu predpisanih kazni. Zato tako neselektivno obravnavanje, kot ga imamo v predlogu zakona, dejansko zbuja dvom v sorazmernost predlagane ureditve, še zlasti, ker je predvidena nezastarljivost tako za kazenski pregon kot za izvršitev kazni. Opozorili smo tudi na to, da imamo, da obstaja nezdružljivost koncepta nezastarljivosti kazenskega pregona s kasnejšim začetkom takega zastaranja v primerih, ko je kaznivo dejanje storjeno zoper mladoletno osebo. Gre za en drug člen Kazenskega zakonika, ki pa ni del predloga zakona in ostaja zaprt, zato pač to notranje neskladje bi lahko bil problem. Je pa predlagatelj vložil amandma k 1. členu predloga zakona, s katerim se zdaj zožuje nabor kaznivih dejanj, ki naj bi bila zajeta s spremembo. Nezastaranje se nadomešča s posebnim rokom za zastaranje kazenskega pregona samo, ne več tudi zastaranje izvršitve kazni. Selektivni pristop torej povečuje sorazmernost predlagane ureditve, odpravlja se tudi morebitno notranje neskladje glede zastaranja v primerih, ko je oškodovanec mladoletna oseba. Tako da z vidika naših pripomb ocenjujem, da so s tem amandmajem te pripombe ustrezno upoštevane. Drugih pripomb pa nimamo.

Hvala lepa.

Hvala.

Želi besedo predstavnik Ministrstva za pravosodje? Besedo ima ministrica za pravosodje.

Izvolite.

Hvala, predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci, spoštovana strokovna javnost in vsi ostali navzoči.

Dovolite mi, da tudi jaz razpravo začnem nekoliko širše. Zastaranje kazenskega pregona je splošen institut kazenskega prava, ki ga poznajo zakonodaje vseh držav članic Evropske unije. In ne glede na to, da pravna teorija zadnja leta ni posvečala posebne pozornosti področju spolne nedotakljivosti, je bilo na področju zastaralnih rokov kar nekaj pomembnih sprememb. Z novelo Kazenskega zakonika je bilo na primer leta 2002 zdajšnji tretji odstavek 90. člena KZ-1 na podlagi dognanj, ki so se odražala v mednarodnih dokumentih, uveljavljen na način, da rok zastaranja v primeru mladoletnih žrtev začne teči od njihove polnoletnosti dalje. In z uveljavitvijo novega Kazenskega zakonika leta 2008 so bili zastaralni roki podaljšani, in sicer so bili določeni v še enkrat daljšem trajanju kot do sedaj. Vendar pa tako, kot je bilo v javnosti sedaj že velikokrat povedano in kar je jasno pokazala tudi javna predstavitev mnenj, izkušnje kažejo v praksi, da to ni dovolj. In strinjam se z izhodiščno tezo predlagatelja, da bi morali v ospredje današnje razprave o dolžini zastaralnih rokov postaviti žrtve in njihove potrebe. In ta javna predstavitev mnenj, ko so tudi predstavniki medicinske stroke, nevladnih organizacij, tudi žrtve, ki so same spregovorile o svojih travmatičnih izkušnjah, temu pritrjujejo. Pri svojih stališčih so bili razpravljavci enotni. Občutka lastne vrednosti in zaupanja vase sta skozi proces spolne zlorabe zelo zamajana. In če po vrsti let nekdo vendarle ima psihično moč, da preganja storilca, je pomembno, da zakon temu tudi omogoči prijavo spolne zlorabe iz otroštva. Prvotni predlog je imel kar nekaj pomanjkljivosti, za katere oziroma na katere je Vlada tudi opozorila. In veseli me, da smo našli tudi določene rešitve in da je vložen amandma, ki naslavlja te izražene pomisleke. In glede na vse navedeno Vlada predlog zakona, ki je bil popravljen s tem vloženim amandmajem, podpira. Vendar bi opozorila tukaj na to, da država mora storiti vse, da se žrtev čim prej sooči in da poišče ustrezno pomoč.

Dovolite pa mi, kot je bilo v uvodu tudi povedano, da spregovorim nekaj besed o spremembah na področju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki jih pripravljamo na Ministrstvu za pravosodje. Vsi veste, da se je v zadnjem letu dni v naši družbi začelo intenzivneje pojavljati vprašanje ustrezne veljavne definicije kaznivega dejanja posilstva. In odmevno medijsko razpravo o primernosti modela je sprožil vsem dobro znani koprski primer, ki ni bil čisto pravi. In čeprav so nevladne organizacije in posamezniki že leta opozarjali na neprimerno ureditev, je pravzaprav ta primer tisti, ki je sprožil tudi večjo razpravo. In že leta, kot sem rekla, smo slišali opozorila, da definicija kazenskega dejanja posilstva v Sloveniji ni skladna z mednarodnim pravom. Res je, da so bila ta opozorila dana večino krat s strani nevladnih organizacij in posameznikov. In naj povem tudi, da so številne evropske države v zadnjih letih spremenile svoje kazenske zakone ali pa vsaj začenjajo o tem resno razmišljati. In potrebno je le par klikov po svetovnem spletu in lahko vidimo, da Slovenija ni edina, ki se sooča s konceptualnimi spremembami na tem področju. In model pritrdilnega soglasja je na primer v letu 2018 uzakonila Švedska. O tem resno razmišljajo v Španiji in še bi lahko naštevala. In kot v drugih državah je tudi pri nas ta razprava o tem vprašanju žgoča, pogosto tudi razdvaja. In zdi se mi, da gre za vprašanje, o katerem ima vsakdo svoje trdno mnenje. Na Ministrstvu za pravosodje smo prav zato v lanskem letu za namen priprave sprememb in dopolnitev Kazenskega zakonika oblikovali posebno delovno skupino, sestavljeno tako iz predsednikov sodišč, državnega tožilstva, policije, akademsko-kazenske pravne stroke, nevladnih organizacij. In pri svojem delu smo izhajali iz ugotovitev empirične analize v zvezi z kaznivimi dejani zoper spolno nedotakljivost, ki jo je za Ministrstvo za pravosodje pripravil Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. In ta študija jasno pokaže, da iz veljavnega zakonskega modela prisile izpadejo na primer primeri, ko gre za hitrost storilca, ki zlorabi presenečene žrtve, gre tudi za primere, ko žrtev sicer zavrača spolna dejanja, se z njimi ne strinja, ampak se iz različnih razlogov fizično ne upira ali pa se ne upira dovolj. In ravno te pomanjkljivosti je potrebno tudi nasloviti v okviru priprave sprememb kazenske zakonodaje. Predvsem tožilstva se pogosto ukvarjajo s konceptom zadostne sile, ki zmore streti upor žrtve, in na drugi strani z zadostnim odporom žrtve proti ravnanju storilca, ki naj izkaže resnost žrtvinega nesoglasja. In relativno pogosto zavržejo ovadbe za dejanja, za katere menijo, da domnevni storilec ni uporabil dovoljšne sile. Še pogosteje kot z intenziteto sile, ki je bila uporabljena, se tožilstva in delno tudi sodišča ukvarjajo z intenziteto obrambnega ravnanja domnevnih žrtev kaznivega dejanja, to je, ali je bilo upiranje domnevnemu storilcu sploh razumljivo, pri čemer se pogosto stereotipno ugotavlja, ali je vedenje domnevne žrtve skladno s pričakovanji, kako naj bi se žrtev vedla. In postavlja nam vprašanje, ali naj od pravosodja pričakujemo, da bo samo rešilo pomanjkljivosti normativnega okvirja in opravilo vlogo zakonodajalca in z ekstenzivno razlago zakonskih znakov zapolnilo domnevne pravne praznine. Menim, da ne, da ne moremo več čakati na oblikovanje primerne tožilske ali sodne prakse in da mora tu zakonodajalec, torej ta Državni zbor opraviti svoje delo in neustrezno zakonsko določbo tudi spremeniti. In verjamem, da se bo Slovenija pridružila tistim naprednim evropskim državam, ki so oziroma še nameravajo spremeniti svojo zakonodajo skladno z mednarodnimi obveznostmi na področju človekovih pravic in namenom boljše zaščite pred spolnimi zlorabami. In tukaj menim, da se vsi strinjamo, da ne sme biti dvoma. Spolnost brez privolitve je posilstvo. Včeraj sem se udeležila dogodka OECD, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ki je prav tako prepoznala v sodelovanju z vsemi državami članicami, da je to eno izmed najbolj pomembnih vprašanj in da mora tudi OECD kot organizacija na področju gospodarskega delovanja zlorabam žensk, spolnemu nasilju posvetiti večjo pozornost. In menim, da je tudi tu še eden izmed tistih opozoril, da tudi si v Sloveniji ne zatiskamo oči, da problem imamo in da ga moramo ustrezno nasloviti. Zato predlagam, da danes naredimo ta prvi korak, predvsem tudi v sklopu osveščanja temu zelo zelo pomembnemu problemu in da damo žrtvam, žal, šele, bodo se lahko poslužile tej spremembi tudi nadaljnjih do takrat, ko bo zakonodaja začela veljati, da ne dajemo lažnega upanja vsem, ki se danes tem soočajo, ampak vseeno bomo naredili pomemben pomemben korak naprej. Hvala in upam, da bomo s tem ne glede na to kaj se bo na političnem parketu zgodilo nadaljevali. Hvala.

Hvala ministrici. Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Besedo ima državni svetnik Rajko Fajt.

Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovani gospe in gospodje!

Komisija za državno ureditev je predlog zakona podprla, saj smo ocenili, da bomo tako pokazali, da zavrženih dejanj kot so spolne zlorabe kot družba ne bomo tolerirali in bomo storili vse, da bo storilec, čeprav šele po desetletjih kazensko odgovarjal pred sodiščem. Komisija se je prav tako strinjala, da ni nikoli dovolj opozarjanj na problematiko spolnih zlorab, pri čemer moramo več pozornosti nameniti različnim oblikam pomoči za žrtve.

Na komisiji je bilo postavljeno tudi vprašanje glede zastaralnih rokov oziroma primerov, če bo predlog spremembe zakona sprejet, ali je ta sprememba usklajena in sistematično pripravljena glede na to, da bo po novem zastaralni rok pri nekaterih kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost trikrat podaljšan in bo daljši kot je na primer zastaralni rok za umor. Nekateri člani komisije so glede na to, torej da ne bi zmanjševali težo kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost razpravljali, ali je mogoče primerjati težo posameznih kaznivih dejanj in opozorili na veliko nesorazmerno med zastaralnimi roki. Prav tako je komisija opozorila še na obravnavo posilstev v sodnih postopkih in na mile kazni storilcem, o čemer se je pred časom v javnosti tudi veliko govorilo.

Če strnem, torej komisija je po razpravi in tehtanju med sedaj veljavnimi zastaralnimi roki in skrajnim predlogom, da kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost ne bi nikoli zastarala, podprli predlog o podaljšano zastaralnih rokih za trikratnik trenutno veljavne zakonodaje, ob dejstvu, da roki začno teči ob polnoletnosti žrtve. Hvala lepa.

Hvala, predstavniku Državnega sveta. Morda želita besedo predstavnici Vrhovnega sodišča? Želita. Prosim, da se predstavita.

Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Lep pozdrav vsem! Sem Tina Brecelj, svetovalka predsednika Vrhovnega sodišča. Ker je Vrhovno sodišče tisto, ki tudi v tovrstnih kaznivih dejanjih na koncu razsoja, je gotovo prav, da se sliši tudi naše stališče. V današnji razpravi bomo podali mnenje predvsem o primernosti zastaralnih rokov, o katerih danes teče beseda, o ustreznosti normativnega okvirja, torej kazenskega, materialnega, normativnega okvirja bo še priložnost izmenjati mnenja. Jaz bom kar besedo za naše stališče predala vrhovni sodnici kazenskega področja, gospe Marjeti Švab Širok, ki je tudi članica delovne skupine, ki jo je omenila ministrica in se poglobljeno ukvarja s spremembo materialne kazenske zakonodaje. Sodnica, izvolite.