Lep pozdrav vsem skupaj. Pričenjamo 28. nujno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, ki je sklicana v skladu s 47. in 48. členom Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije, in sicer na podlagi zahteve Poslanske skupine SMC. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani odbora: kolega Felice Žiža in kolegica mag. Bojana Muršič. Imam še nekaj pooblastil. Kolegica Tadeja Šuštar nadomešča kolegico Ivo Dimic in kolegica Janja Sluga nadomešča kolegico Mojco Žnidarič.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne 14. 2. 2020 ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora, in sicer prva in edina točka Predlog za sprejem avtentične razlage 7. člena Zakona o interventnih ukrepih za zagotavljanje finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija. Zahteva Poslanske skupine SMC za sklic nujne seje odbora z dne 13. 2. 2020 je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora. Ker do pričetka seje nisem prejel predlogov za širitev dnevnega reda oziroma za umik točke dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZA SPREJEM AVTENTIČNE RAZLAGE 7. ČLENA ZAKONA O INTERVENTNIH UKREPIH ZA ZAGOTAVLJANJE FINANČNE STABILNOSTI JAVNIH ZDRAVSTVENIH ZAVODOV, KATERIH USTANOVITELJ JE REPUBLIKA SLOVENIJA. K točki dnevnega reda so vabljeni: predlagatelj zahteve Poslanska skupina SMC, Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za finance, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet Republike Slovenije, Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, mag. Robert Cugelj, predsednik sanacijskega odbora, Splošna bolnišnica Celje, direktorica mag. Margareta Guček Zakošek, Splošna bolnišnica Trbovlje, direktorica dr. Romana Martinčič, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, direktor Janez Lavre ter Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo, direktor Marko Breznik.

Kot gradivo imamo na voljo še mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Vlade Republike Slovenije ter mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide.

Pričenjamo z obravnavo. Najprej uvodna obrazložitev. Odbor za zdravstvo bo predlog za sprejem avtentične razlage zakona obravnaval v skladu s 150. členom Poslovnika Državnega zbora. Tako bo odbor najprej opravil obravnavo vprašanja ali je avtentično razlago zakona potrebno sprejeti. Če bo menil, da je to potrebno, bo potem obravnaval tudi predlog besedila avtentične razlage zakona.

Želi predstavnik predlagatelja podati dopolnilno obrazložitev? V imenu predlagatelja poslanec Jani Möderndorfer.

Hvala lepa, predsednik. Pred nami je obravnava obvezne razlage, ki je nastala na podlagi različnih težav pri samem izvajanju interventnega zakona in pa predvsem različnih tolmačenj, ki so nastala v tem obdobju. Namreč verjetno smo si, če ne drugače edini v zadevi, da pravzaprav zakon lahko razlaga samo Državni zbor, nikakor ne ministrstvo ali pa kdo drugi, ki si včasih vzamejo to kot del svojih nalog, da to tolmačenje podajajo in ponujajo naokoli, razen seveda v primeru kadar gre za sodišče oziroma kadar gre za ustavno presojo, skladnosti in podobno.

Kar se pa tiče obvezne razlage pa je treba poudariti na samem začetku manjši uvod zakaj smo sploh sprejeli interventni zakon, kjer smo zagotovili 136 milijonov evrov javnim zavodom oziroma bolnišnicam v Republiki Sloveniji. Ker so se znašle v določenem trenutku v neizhodnem položaju. Vsi se spomnite te razprave, tisti, ki ste seveda sodelovali pri sprejemanju tega interventnega zakona kaj je pravzaprav takrat pomenilo za slovenske bolnišnice, ko so jim grozile, nekaterim pa celo dejansko tudi v praksi se je to izvajalo, da dobavitelji niso več dobavljali določene opreme oziroma celo grožnje z odpovedanimi pogodbami, ker preprosto bolnišnice niso bile več sposobne plačevati starih dolgov oziroma terjatev, ki so jih bremenile v finančnem smislu.

Ministrstvo je v takratnem obdobju leta 2017 predlagalo Predlog zakona na Vlado, ki ga je sprejel in posredoval v Državni zbor in smo ga kot takega tudi sprejeli. Kje je pravzaprav kleč cele zgodbe tega interventnega zakona? Predvsem to, da v zakonu ni bilo nobenega presečnega roka, ker ga tudi ni predvideval in sam sem prepričan, ker sem tudi sodeloval pri sprejemu tega zakona, da to tudi nikoli ni bilo predvideno, da se to postavi v sam zakon. Hudič pa nastane v podrobnostih, ko ugotovimo, da je pravzaprav Ministrstvo za zdravje skupaj z Ministrstvom za finance v fazi preverjanja porabe javnega denarja, kar je tudi prav, da se ne bomo narobe razumeli in zato imamo te institucije in nenazadnje tudi inšpekcijsko proračunsko službo, ki preverja ali se sredstva porabljajo v skladu z zakonom, kot je to tudi predvideno. In temu primerno so nastajali problemi že v samem začetku, ker so različno tolmačili kje je ta presečni datum ali od takrat, ko je bil zakon sprejet ali od takrat, ko je bil denar prejet, ali bi bilo to končno proračunsko leto, obračunsko leto ali karkoli že.

Dejstvo pa je, tisto kar danes vemo, da so bile bolnišnice različno obravnavane. Ene tako, druge drugače. To so danes dejstva. Temu potrjuje tudi dejstvo, samo kot primer, danes obravnavamo v bistvu štiri bolnišnice: Splošno bolnišnico Celje, Slovenj Gradec, Trbovlje in Bolnišnico za ginekologijo in porodništvo Kranj. Kar smo govorili na samem začetku 136 milijonov je bilo podeljenih teh sredstev. Za lažje razumevanje, danes se pogovarjamo o vračilu 1,8 milijona evrov na okroglo povedano. O tem znesku se pogovarjamo. Ne več o 136 milijonih.

In da bo še bolj jasno. Več kot jasno je, da ustanovitelj vseh javnih zavodov je Republika Slovenija in v tem imenu tudi Vlada Republike Slovenije izvršuje ustanoviteljske pravice in potem posamezno ministrstvo, v tem primeru Ministrstvo za zdravje, ki bdi nad izvajanjem ustanoviteljskih pravic in seveda temu primerno tudi sprejema in predlaga Vladi ustrezne ukrepe.

Vlada je prejšnji teden sprejela, pred kratkim bom raje rekel, sklep, da je zavrnila pritožbe bolnišnic za to, da jim ne bi bilo treba vrniti tega denarja. Zakaj je to pomembno? Pomembno je predvsem zaradi tega, ker stojijo na stališču, da zakon tega ne interpretira tako kot si je interpretirala proračunska inšpekcija. Ministrstvo za zdravje je podalo zelo jasen predlog oziroma sklep, da tega ne podpira in Vlada je temu primerno odreagirala in sprejela in zavrnila vse pritožbe.

Zakaj je to pomembno? Pomembno je samo zaradi enega razloga. Mi vsi vemo, da javni zavod, če konča v minusu, ima pravico, da razliko pokrije ustanovitelj v vsakem primeru. Seveda pa je razlika ali to razliko pokrije ustanovitelj iz proračuna na podlagi zahteve, ker se je javni zavod znašel v minusu ali se to zgodi tako, da v tem primeru, če bi obravnaval izvajanje zakona tako kot je prvotno predviden, do tega odvzema teh sredstev sploh ne bi prišlo. Pomembno je predvsem zato, ker je več kot jasno, verjetno bodo za mano predstavniki javnih zavodov tudi povedali iz svojega vidika kaj to dejansko pomeni, da se bo začel postopek na podlagi sanacijskega odbora, ker veste, da v skladu z interventnim zakonom so bili imenovani tudi sanacijski oziroma upravni sanacijski odbori. V bistvu so se direktorji oziroma uprave prekvalificirali v te odbore in na podlagi tega je več kot jasno, da bodo ti direktorji zamenjani. Izguba pokrita, problem pa bo ostal, ker bo še vedno primanjkljaj v nadaljevanju, ker sredstva v višini 136 milijonov niso bila 100 % tistega, kar je manjkalo tem javnim zavodom, ampak samo v višini 80 %, potem pa po določenem ključu tudi različno razdeljeni med same javne zavode.

Ob tem dejstvu, da so bile narejene zunanje revizije, ki so več kot jasno govorile in pregledale finančno stanje in poslovanje teh bolnišnic in to je bilo poslano tudi na Ministrstvo za zdravje in takrat ni bilo nobenih težav in nobenih problemov. Problemi nastanejo šele kasneje. Kako je do tega prišlo, bo verjetno razprava v nadaljevanju. Danes s to avtentično razlago, bom zelo preprosto povedal, razložimo to, kar je bil osnovni namen. Javnim zavodom dati denar, da pokrijejo pretekle izgube. Tudi zaradi tega, ker danes še vedno nimamo narejenega takšnega načina, da bi ti javni zavodi lahko poslovali bistveno bolje kot v danih razmerah in v dani situaciji na podlagi današnje še veljavne zakonodaje pravzaprav sploh lahko delajo.

Na eni strani imamo zdravstveno blagajno, ki ima svoja pravila s svojimi dogovori in načinom izplačevanja sredstev, drugo je na kakšen način bolnišnice sploh lahko izvajajo program in tretje je sama sanacija, ki je potekala kot je potekala. Zato predlagam, da po obravnavi tudi to obvezno razlago sprejmemo. Rešpektiram mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki se je opredelila do tega vprašanja, vendar verjamem, da je to v bistvu na nek način edino pravilno, da se opredelimo do tega vprašanja in o tem tudi primerno odločamo.

V nadaljevanju se bom oglasil na posamezne razprave, tako da verjamem, da bo razprava zanimiva. Hvala.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? Gospa mag. Sonja Bein Karlovšek, izvolite.

Hvala za besedo. V našem pisnem mnenju smo obrazložili namen in pravne učinke avtentične razlage in se podrobno opredelili do dveh vprašanj na katero mora biti odgovorjeno pozitivno pred njenim sprejetjem. Prvo vprašanje je, da mora biti avtentična razlaga zaradi nejasnosti potrebna. Drugo vprašanje je, da mora biti dopustna.

Sicer v predlogu ni obrazloženo zaradi katerih si nasprotujočih razlag je nujno sprejetje potrebno, vendar smo z ustaljenimi metodami razlage ugotovili vsebino in namen sporne določbe. Iz prve alineje prvega odstavka 7. člena zakona izhaja, da javni zdravstveni zavodi enkrat na transferna sredstva za pokrivanje presežkov, odhodkov in prihodkov iz preteklih let lahko namenijo le za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti do dobaviteljev za dobavljeno blago in upravljanje storitve, ki izhajajo iz naslova upravljanja javne službe po starosti zapadlosti.

Besedni namen te določbe, ki ga sicer izkazuje že zgolj njen jasen zapis, smo preverili tudi s teleološko razlago, razlago po namenu in zgodovinsko razlago, ki temeljni pomen zakonske norme ugotavljata pri zakonodajnem postopku izražanja volje zakonodajalca. Zato se ne morete omejiti zgolj na določbo, katere avtentična razlaga je predlagana, ampak ugotavljate njen pomen in smisel v okviru zakonske ureditve kot zaokrožene celote. Narava zakona katerega sestavi del je določba 7. člena je bila interventna. Njegov cilj je bil finančna sanacija javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je država, katerih poslovanje je bilo obremenjeno z visokimi komuliranimi presežki odhodkov nad prihodki iz preteklih let izkazanimi na dan 31. 12. 2016. V ta namen je zakon zaradi zagotovitve poslovanja in plačilne stabilnosti, torej zaradi takojšnje finančne stabilizacije predvidel ukrepe finančne sanacije poslovanja javnih bolnišnic kot podlago za njihovo nadaljnjo sanacijo, ki je podrobneje urejena v tretjem delu zakona.

Zakon je torej izhajajoč iz načela zagotavljanja učinkovitosti in gospodarnosti poslovanja pokritje presežkov odhodkov nad prihodki iz preteklih let bolnišnic iz sredstev državnega proračuna v 2. členu zakona določil kot enkratni ukrep za takojšnje izboljšanje likvidnostne situacije v javnih zdravstvenih zavodih. Ta ukrep se skladno z odločbami 4. člena zakona izvede za tiste javne zdravstvene zavode, ki so izkazovali takoimenovano izgubo na dan 31. 12. 2016. Na tej podlagi so bila zagotovljena sredstva v višini 80 % te izgube. Ta sredstva so bila upoštevaje 5. člen zakona dodeljene s sklepom Vlade na predlog ministrstva na podlagi predhodne vloge javnega zdravstvenega zavoda, njihova uporaba pa je morala biti namenjena izključno za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti do dobaviteljev za dobavljeno blago in opravljanje storitve z naslova upravljanja javne službe po vrstnem redu zapadlosti in za plačilo posojil v okviru enotnega zakladniškega računa države in do komercialnih bank najetih za financiranje tekoče likvidnosti. V primeru neporabe je moral javni zdravstveni zavod prejeta proračunska sredstva v 15 dneh vrniti, kar določa drugi odstavek 7. člena zakona. Ravnanje v nasprotju s tem, torej v nasprotju s 7. členom zakona, je bilo tudi določeno kot prekršek v prvem odstavku 16. člena zakona. Tak namen je jasno razviden tudi z zakonodajnega gradiva, pri čemer je predlog zakona prvotno kot obliko namenske porabe dopuščal tudi tekoče plačilo dobavljenega blaga in opravljenih storitev, ki izhajajo iz naslova upravljanja javne službe.

Na podlagi opozorila Zakonodajno-pravne službe v zakonodajnem postopku sprejemanja tega zakona, da je vprašljivo ali bi taka poraba sredstev zagotavljala temeljni namen zakona, torej sanacijo in doseganje finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, je bila ta rešitev v zakonodajnem postopku črtana z obrazložitvijo, da se s tem sledi mnenju Zakonodajno-pravne službe.

Glede na navedeno menimo, da v zakonski ureditvi ni nejasnosti, ki bi zahtevale izrecno datumsko opredelitev ali razlago časovnega okvira namenske porabe enkratnih transfernih sredstev, ki so jih javni zdravstveni zavodi iz državnega proračuna prejeli za pokritje zapadlih neplačanih obveznosti. Ta časovni okvir je namreč v zakonsko ureditev vsebinsko vgrajen že s samim predmetov urejanja in ciljem zaradi katerega je bil zakon sprejet, njegovo interventno naravo in namenom ukrepa pokritja presežkov odhodkov nad prihodki.

Da je bil namen tega ukrepa takojšnja poravnava že zapadlih neplačanih obveznosti, izhaja tudi iz določbe, da se sredstva zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije za leto 2017, postopku in načinu odločanja o pokritju presežkov, obvezni reviziji, ki je morala biti izvedena o uporabi sredstev v skladu s 7. členom do 31. 5. 2018 in nadzorom nad namenskostjo uporabe sredstev. Zato smo ugotovili, da določba 7. člena zakona ni tako pomensko nejasna, da bi dopuščala diametralno nasprotujoče si razlage in zaključili, da avtentična razlaga ni potrebna.

Glede dopustnosti smo se pa opredelili tako. V predlaganem besedilu avtentične razlage je ponujena razlaga, po kateri namenska poraba dodeljenih sanacijskih oziroma enkratnih transfernih sredstev za plačilo zapadlih obveznosti ne bi bila časovno omenjena. Takšna razlaga bi pomenila pomemben vsebinski odmik od vsebine in namena prvega odstavka 7. člena, saj bi v posledici omogočila porabo pridobljenih enkratnih transfernih sredstev tudi za namene, ki jih veljavno zakonsko besedilo prve alineje ne dopušča. Tudi za kritje tekočega plačila blaga in storitev. S tem bi se v izrecnem nasprotju s ciljem zakonodajalca, da porabo prejetih sredstev omeji za jasno določene namene, kar je bilo v zakonodajnem postopku izkazano s črtanjem prvotno predlagane določbe tretje alineje prvega odstavka na seji matičnega delovnega telesa, vsebina sprejetih zakonskih določb bistveno spremenila. S tem bi pa razlaga pomenila odstop od vsebine in temeljnega namena zakonske ureditve.

Poleg tega smo še ugotovili, da zato, ker določbe 7. člena ne opredeljujejo datuma, do katerega je poraba enkratnih transfernih sredstev dopustna, predlagatelji menijo, da mora zakonodajalec časovni okvir določiti. Hkrati pa v predlagani avtentični razlagi določajo, da je ta časovno neomejena in časovnega okvira s tem ne določajo.

V zaključku smo opozorili še, da se v predlagani razlagi zastavlja tudi vprašanje kršitve načela enakosti 14. člena Ustave. Prav z izvzetjem javnih zdravstvenih zavodov, ki neporabljenih ali nenamensko porabljenih sredstev niso vrnili, se v razmerju do drugih zavodov, ki so obveznost vrnitve neporabljenih sredstev na podlagi pravnomočne odločbe nadzornega organa morebiti že izpolnili ali ki so enkratna transferna sredstva že uporabili za namene določene v 7. členu, vzpostavlja neenaka obravnava, ki ne temelji na stvarnih in v naravi stvari utemeljenih razlogih.

Glede na navedeno menimo, da predlagana avtentična razlaga ne izpolnjuje tudi pogoje dopustnosti.

Opozorili smo tudi, da bi moral biti glede na čas obravnave te razlage in ob informacijah, da so bile sprožene tožbe zoper odločbe Vlade, zakonodajalec zadržan tudi zaradi načela delitve oblasti in se vzdržati posega v samostojno sodno vejo oblasti. Sodnik je vezan na Ustavo in zakon. Z odločitvijo o teh sporih pa bo sodna veja oblasti izločila morebitne nepravilne razlage zakona. Hvala.

Hvala, gospa Bien Karlovšek. Preden dam besedo predstavnikom Vlade še eno obvestilo. S seje je zadržan kolega poslanec Vojko Starović. Ali želi v imenu Ministrstva za zdravje? Gospod državni sekretar dr. Tomaž Pliberšek. Izvolite.

Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. Spoštovane poslanke, poslanci, ostali prisotni! Ministrstvo za zdravje k tej tematiki pristopa z vso resnostjo in odgovornostjo. Vendar pri tem moramo poleg nezavidljivega finančnega stanja nekaterih bolnišnic upoštevati tudi veljavne predpise in javne finančne zmožnosti državnega proračuna.

Zakon o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija je bil sprejet v septembru 2017. Na podlagi vlog bolnišnic za pokrivanje presežka odhodkov nad prihodki je 15 javnih bolnišnic iz državnega proračuna dne 30. 11. 2017 prejelo sredstva v skupni višini 135.685.281 evrov.

Omenjeni zakon ne določa konkretnega datuma, na katerega se ugotavlja zapadle neplačane obveznosti, zato je potrebno pri razlagi izhajati iz samega namena zakona. Ob presoji določbe zakona je treba upoštevati njegovo naravo, da gre za takoimenovani interventni zakon z nujno potrebnimi interventnimi ukrepi, ki bodo sanirali negativne rezultate javnih zavodov iz preteklih let. Pri razlagi zakona je potrebno uporabiti institut razumnega roka, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do razlage, da se za neplačane zapadle obveznosti štejejo zgolj tiste, ki so bile zapadle na dan 31. 12. 2016, torej v obdobju, ko je bil presežek odhodkov nad prihodki prikazan.

Eden izmed glavnih ciljev interventnega zakona je izvedba enkratnih ukrepov za finančno sanacijo poslovanja javnih zdravstvenih zavodov, ki se v skladu z namenom zakona zaključijo z datumom prejema sredstev, to je 30. 11. 2017. Obveznosti zavodov, ki so zapadle po tem datumu, predstavljajo tekoče izdatke.

Poslanke in poslanci so podali predlog za sprejem avtentične razlage 7. člena, saj menijo, da poraba prejetih sredstev iz proračuna ni časovno omejena. Namen določbe naj bi bil, da javni zdravstveni zavodi denarna sredstva porabijo le za zapadle neplačane obveznosti do dobaviteljev, ki so nastale z izvajanjem javne službe in ne za plačilo obveznosti z naslova stroškov dela ali za obveznosti iz naslova tržne dejavnosti.

Ministrstvo za zdravje se z omenjeno razlago ne strinja iz večih razlogov, zato ker predlagana avtentična razlaga 7. člena predrugači zakonsko določbo, na katero se nanaša in torej ni dopustna, saj ne gre za avtentično razlago, temveč za spremembo oziroma dopolnitev interventnega zakona. Spremembe in dopolnitve zakonov ne morejo biti predmet avtentične razlage, temveč so lahko predmet zakona, ki mora biti sprejet v zakonodajnem postopku. Menimo pa, da glede na vsebino in namen zakona niti ni smiseln.

In končno mnenje. Glede na navedeno Ministrstvo za zdravje ne podpira predloga sprejema avtentične razlage 7. člena Zakona o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, saj meni, da sta vsebina in izvajanje določb omenjenega zakona jasna in nedvoumna. Hvala, predsednik.

Hvala, dr. Pliberšek. Ali želi besedo predstavnica Ministrstva za finance? Državna sekretarka Natalija Kovač Jereb.

Najlepša hvala za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gostje! Uvodoma bi želela ugotoviti, da ima ta zakon o interventnih ukrepih dva ključna sklopa rešitev za sanacijo bolnišnic. Se pravi prvi sklop zajema enkratne ukrepe za finančno sanacijo poslovanja zdravstvenih zavodov. Te so zagotovitev sredstev iz državnega proračuna za pokrivanje 80 % presežkov odhodkov nad prihodki bolnišnic iz preteklih let in to na dan 31. 12. 2016 v znesku 136 milijonov evrov. Potem odpis neplačanih terjatev Ministrstva za zdravje iz naslova združevanja amortizacije v znesku 7 milijonov evrov in sprememba plačilnih rokov za javne zdravstvene zavode. Drugi sklop ukrepov pa zajema izvedbo sanacije v javnih zdravstvenih zavodih, ki so prejemniki sredstev po tem zakonu.

V povezavi z določbo zadevnega zakona, po katerem se javnim zdravstvenim zavodom zagotavljajo sredstva iz državnega proračuna za pokrivanje presežkov odhodkov nad prihodki iz preteklih let, je treba upoštevati, da poleg pogoja, da so do sredstev upravičeni le tisti javni zavodi, ki izkazujejo takoimenovano izgubo v preteklih letih, zakon določa še namensko porabo navedenih sredstev.

Vlada kot predlagateljica zakona je v predlogu interventnega zakona, ki ga je v sprejem posredovala Državnemu zboru, določila, da smejo javni zdravstveni zavodi enkratna transferna sredstva za pokrivanje presežkov odhodkov nad prihodki iz preteklih let nameniti za plačilo zapadlih neplačanih obveznosti do dobaviteljev za dobavljeno blago in opravljene storitve, ki izhajajo iz naslova opravljanja javne službe po starosti zapadlosti teh neplačanih obveznosti, potem plačilo posojil v okviru enotnega zakladniškega računa države in do komercialnih bank najetih za financiranje tekoče likvidnosti in tekoče plačilo dobavljenega blaga in opravljenih storitev, ki izhajajo iz naslova opravljanja javne službe.

Na to tretjo alinejo pa je Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora v povezavi z ureditvijo, po kateri je mogoče enkratna transferna sredstva porabiti tudi za tekoče plačilo dobavljenega blaga in opravljenih storitev, opozorila, da je takšno urejanje vprašljivo v smislu ali sploh gre za namensko uporabo sredstev za namene sanacije in doseganje finančne stabilnosti. Zaradi tega naj bi predlagatelj zakona pojasnil ali raba teh sredstev po tretji alineji še sodi v okvir namena zakona, se pravi v namen tega interventnega zakona, in to tudi obrazložil.

Se pravi na podlagi navedenega mnenja je takratni Odbor za zdravstvo vložil amandma, s katerim se je možnost tekočega plačevanja dobavljenega blaga in opravljenih storitev, ki izhajajo iz naslova opravljanja javne službe, iz interventnega zakona črtala.

Tukaj pa še posebej opozarjamo, da Zakon o interventnih ukrepih za zagotovitev finančne stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov res ne določa izrecno datuma zapadlosti neplačanih obveznosti, je pa že z jezikovno razlago zapadla obveznost, ta pojem je treba razumeti tako, da gre za pretekle obveznosti in ne za tiste, katere obveznostih sploh še niso bile prevzete oziroma tiste, ki bodo šele nastale v prihodnosti in zapadle v bodočnosti. Posledično ni mogoče razlagati zakona tudi na način, da obdobje uporabe interventnih sredstev ni časovno omejeno. Kljub temu, da bi bilo mogoče kot namensko porabo interventnih sredstev šteti zgolj tiste obveznosti, ki so zapadle do dneva uveljavitve interventnega zakona, to je bilo 30. 9. 2017, je Vlada zavzela stališče, da se v tem primeru uporabi inštitut razumnega roka, se pravi to je pomenilo, da se kot zapadle obveznosti štejejo tiste zapadle obveznosti, ki so zapadle v plačilo ne samo do dneva uveljavitve interventnega zakona, pač pa tudi tiste, ki so zapadle do dneva prejema interventnih sredstev, to je bilo do 30. 11. 2017 oziroma dva meseca kasneje po uveljavitvi zakona.

Poudarjamo, da interes ali namen Vlade nikakor ni bil, da zahteva plačilo interventnih sredstev. Hkrati pa morajo biti ta sredstva namensko porabljena za sanacijo zatečenega stanja, nikakor pa ne za financiranje teh tekočih obveznosti. Hvala lepa.

Hvala, gospa državna sekretarka. Ali želi besedo predstavnik Državnega sveta? Mag. Peter Požun, izvolite.

Hvala, gospod predsedujoči. Spoštovane poslanke, poslanci, predstavniki Vlade, ostali prisotni! Pristojna Komisija Državnega sveta je predlog avtentične razlage obravnavala na svoji seji včeraj in v svojem zaključku, ki ste ga prejeli povzela tudi razpravo na seji komisije.

Komisija je ugotovila, da je bil interventni zakon posledica tega, da so javni zdravstveni zavodi, torej predvsem bolnišnice, katere ustanovitelj je Republika Slovenija, že na začetku gospodarske finančne krize bili soočeni z izjemno težko finančno situacijo, saj so se zaradi manjših sredstev v blagajni Zavoda za zdravstveno zavarovanje enostavno obveznosti prenesle na javne zdravstvene zavode in so bili v reševanju tistih situacij ostali predvsem sami brez bistvene pomoči svojega ustanovitelja.

Seveda je imela tista situacija takrat posledice nelikvidnosti. Zmanjševale so se obveznosti za zaposlene. Niso bile izplačane nadure. O tem je ta odbor celo že enkrat razpravljal. Postale so odprte obveznosti dobaviteljev, stale so vse investicije, tako v zgradbe kot v opremo. Če se spomnite, je takrat prišla izjava, da nas zdravijo bosonogi zdravniki.

Vse navedeno se je v veliki meri odražalo v slabem finančnem stanju javnih zdravstvenih zavodov preko rezov ali popolnega umanjkanja posluha za stanje, v katerem so se ti zavodi znašli takrat. V tistem času je država zelo hitro našla denar za pokritje sanacije finančnega in delno tudi gospodarskega sektorja, medtem ko pa je zdravstveni sektor veselo pustila na koncu lestvice prioritet, kar je nesprejemljivo, če je zdravje naša najvišja vrednota. Tudi kasnejše ravnanje oziroma to kar se potem skuša urediti s to avtentično razlago kaže, da nekega velikega posluha zato ni.

Na podlagi zakona so bila takrat sanacijska sredstva bolnišnicam nakazana po enem zelo zahtevnem postopku. Se pravi, bolnišnice so morale narediti analizo vzrokov za izgubo, pripraviti finančne načrte, opraviti tudi revizije poslovanja. Na podlagi tega so bili potem pripravljeni sanacijski programi, ki jih je odobril državni sanacijski odbor in jih podpisal takrat tudi pristojni minister. Šele to je bila potem podlaga, da so se izvajala tako nakazila denarja kot tudi izvajanje programa sanacije.

Njihova namenska poraba sredstev je med drugim temeljila tudi na takratnih navodilih Ministrstva za zdravje, ki pa je bila naknadno in nepričakovano spremenjena. Komisija ocenjuje, da je višina sredstev, ki so predmet vračila, to se pravi, da govorim o teh 1,8 milijona evrov, v primerjavi z obsegom sredstev potrebna za delovanje celotnega zdravstvenega sistema zanemarljiva in ne vidi ravno velikega smisla v tem, da se bodo sedaj vračala, potem pa jih bodo na drug način v obliki likvidnostnih sredstev tem zavodom spet dajali ali pa tudi ne.

Glede na to, da je država na podlagi zakona o zavodih odgovorna za obveznosti zavoda, ki nastanejo in v zakonu o zavodih nič ne piše o zapadlih obveznostih ali kakršnihkoli drugih obveznostih, ki jih ima ta zavod. Slej ko prej bo morala spet situacijo, ki je nastala, sanirati.

Ob tem želimo opozoriti, da jedro težav v tej aktualni situaciji ne predstavljajo ugotovitve o uporabi sredstev, ki naj bi bile skladna z zakonsko določenim namenom, ampak njihova časovna komponenta porabe teh sredstev, pri čemer so bila pravila kako se ta sredstva lahko uporabijo, tu govorimo o časovni komponenti, spremenjena na podlagi dogovora med dvema resorjema. Dodatno so potem sledile odločbe Urada za nadzor proračuna o neustrezni porabi sredstev. In tako kot je bilo že omenjeno, sanacijske uprave teh bolnišnic so sedaj zelo na prepihu na podlagi teh ugotovitev nenamenske porabe, ker se bo sedaj za leto 2019 popravili tudi izkazi bolnišnic, bodo prikazali večjo izgubo in na drugi strani nedoseganje sanacijskega načrta, jih lahko minister mirno razreši vse sanacijske uprave teh bolnišnic, ki so sedaj tu na prepihu.

Na takšen način se problem ne bo rešil, kot je bilo že rečeno, posebej ker gre za bolnišnice, ki pa so v sanacijo vložile veliko truda in so bile tudi uspešne v teh vidikih mnogo bolj kot nekatere druge, ki pa so temu lahko zaobšle.

Na podlagi vsega navedenega je komisija soglasno ocenila, da bi bilo avtentično razlago v zvezi s 7. členom omenjenega zakona potrebno sprejeti in strinja se tudi s predloženo vsebino avtentične razlage. Hvala.