Lep pozdrav vsem skupaj. Začenjamo 30 nujno sejo Odbora za zdravstvo. Obveščam vas, da se za današnjo sejo opravičila poslanka Andreja Zabert. Trenutno še nimam nadomestnih članov, ki naj bi nadomeščali. Torej, v skladu s 47. členom, drugim odstavkom 48 člena in 230. členom Poslovnika Državnega zbora, sem kot trenutno še predsedujoči Odbora za zdravstvo sklical današnjo nujno sejo odbora na kateri se nam bo predstavil predlagani kandidat za ministra za zdravje. Pozdravljam vse prisotne v dvorani še posebej pa gospoda Tomaža Gantarja, pozdravljeni, kandidata za ministra za zdravje.
Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje odbora, dne 9. marca letos ste prejeli naslednji predlog dnevnega reda: 1. točka – predstavitev gospoda Tomaža gantarja kandidata za ministra za zdravje.
Ker v Poslovniškem določenem roku nisem prejel predlogov za razširitev dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje, kot je predlagan s sklicem.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDSTAVITEV GOSPODA TOMAŽA GANTARJA KANDIDATA ZA MINISTRA ZA ZDRAVJE. Sledi nekoliko uvodno daljše pojasnilo. Prosim za mir. Ali potrebujemo 10 minut pavze že v startu? (Ne.)
Predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša je predsedniku državnega zbora Republike Slovenije Igorju Zorčiču, dne 6. marca letos na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustavne Republike Slovenije in 230. in 243. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije predlagal Tomaža Gantarja kot kandidata za ministra Vlade Republike Slovenije.
Predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Igor Zorčič je Odboru za zdravstvo poslal predlog predsednika Vlade, da Državni zbor za ministra za zdravje imenuje gospoda Tomaža Gantarja. V skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora, sem sklical današnjo sejo na kateri se nam bo predstavil kandidat za ministra za zdravje za zdravje. Predlagam, da naj kandidat za ministra najprej predstavi svoj program in videnje dela ministrstva. Po predstavitvi pa bo odgovarjal na vprašanja članov odbora.
Po opravljeni predstavitvi odbora predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade Republike Slovenije pošljemo mnenje o predlaganem kandidatu. Gospod Tomaž Gantar, kandidat za ministra, prosim, da se predstavite odboru. Beseda je vaša.
Tomaž GantarSpoštovani predsednik, spoštovane poslanke, poslanci, predstavniki medijev.
Zdaj, seveda glede mojih osebnih podatkov bom kratek, jaz mislim, da le večina me pozna, z nekaterimi sem sodeloval, morda bolj zadnji podatki. Svoj mandat dela v tem državnem zboru sem zaključil v letu 2018 in pozneje sem bil zaposlen oziroma sem še zaposlen v Splošni bolnišnici Izola, kot zdaj v zadnjem letu, kot vodja urološke dejavnosti.
Morda samo beseda glede te odločitve za ponovno kandidaturo za ministra. Moram reči, da odločitev, da sem danes tukaj pred vami tudi za mene ni bila enostavna, glede na to, da sami veste, da sem že bil dve leti v dveh vladah, slabe dve leti v dveh vladah minister za zdravje in da sem takrat tudi odstopil. In po razgovoru z novo imenovanim predsednikom Vlade sem se odločil, da sem pripravljen ponovno tudi sam kandidirati za to. Jaz se zavedam težavnosti položaja, zavedam se problemov, ki so se nakopičili v javnem zdravstvenem sistemu, sploh v celotnem zdravstvu v Sloveniji, problemov, ki se niso reševali vrsto let ali pa samo parcialno na posameznih področjih. Dejstvo je, da imamo danes verjetno najmanj javnega zdravja v vsej naši preteklosti. Seveda, da ne omenjam zdaj tega, kar se dogaja v zadnjih dneh in bo verjetno tudi še kaj govora v nadaljevanju te seje.
Mogoče nekaj čisto splošnih mojih razmišljanj. Verjamem, da nekateri že moje poglede seveda tudi poznate, ampak kljub vsemu mislim, da je prav, da se vsi zavedamo pomena zdravja, mislim, da je dejstvo, zdravje je ključno za blaginjo posameznika, družbe, celotne države, tudi za produktivnost in uspešnost celotne države. In zato je treba vedeti, da ni samo področje zdravstva tisto, ki lahko vse to zagotavlja. Se pravi ključno je, da smo pri tem vsi mi tisti, ki se zavedamo pomena zdravja, da vsak zna poskrbeti za svoje zdravje na eni strani. Na drugi strani pa, da tudi na nivoju politike, da so odgovorni za zdravje vsi resorji, ne samo zdravstveni in da morajo vsi ukrepi spremljati vsak na svojem področju možnosti, da bomo bolj zdravi in bolj uspešni, da bomo boljše živeli, govorimo o zdravem okolju, zdravi prehrani in tako naprej, da tega ne ponavljam.
Sami veste tudi da je bilo v preteklosti nemalo poskusov, da bi ta zdravstveni sistem izboljšali ali pa napravili učinkovitejši. Upam si reči, da vedno je bil problem kljub temu, da smo bolj ali manj vsi tudi če jaz primerjam delo v prvi in drugi vladi na zelo podoben način gledali kakšne spremembe bi morali doseči, se pravi krepitev javnega zdravja in podobno. Dejstvo je, da se je pri konkretnih rešitvah vedno zapletlo. Preveč je bilo pogledov na reševanje problemov vsak na svoj način, pogosto tudi laičnih ali pa ne dovolj domišljenih ukrepov ali pa pogledov, predvsem pa tudi brez upoštevanja realnih možnosti, ki jih ta država danes ima na razpolago. In jaz upam, da je prišel ta čas, da je čas streznitve ne samo zaradi bolezni s katero se danes soočamo, ampak generalno zaradi razmer v javnem zdravstvu, ki so na najnižjem nivoju, kot sem rekel, kar je bilo. In jasno mora biti tudi da bo zdravstvo v vsakem primeru v bodočnosti povzročalo ogromne javnofinančne izdatke in da če ne bomo našli pravilnih rešitev bo povzročalo tudi ogromne socialne stiske, kar verjetno ne želi nihče, zato mislim, da smo dolžni vsak po svoji moči narediti, da najdemo to pravo pot. Katera je ta prava pot? Se pravi ena je gotovo odprava anomalij, ki so prisotne v zdravstvenem sistemu in bom o njih tudi v nadaljevanju nekaj govoril in druga prava, edina prava pot je krepitev javnega zdravstvenega sistema. Namreč tudi meni se je pogosto očitalo zaščito tudi zasebnikov in vseh ostalih iz enostavnega razloga, ker mislim, da zasebniki v tem delu, ko javni sistem ne funkcionira kot bi moral, verjetno niso glavni krivec, po mojem mnenju pač niso. Dejstvo pa je, da v kolikor ne bomo imeli dobrega in učinkovitega javnega sistema bom na dolgi rok vsi, zelo, zelo, zelo veliki reveži, zato je to edina pot. Vsi vemo, da so spremembe, ki se dogajajo vsakodnevno in se dogajajo vsakemu med nami, dogaja se v družbi, dogaja se na posameznih področjih in da je močno odvisno od tega ali bomo uspešni ali ne bomo uspešni, se znamo tem spremembam prilagajati na primeren način. In osnovni problem, ki ga imamo tudi v zdravstvenem sistemu je, da se tem spremembam, ki so dejstvo, nismo znali prilagajati. Imeli smo leta nazaj enega boljših zdravstvenih sistemov, žal seveda brez sledenja načinu življenja, družbenim dogajanjem, je ta sistem zaostal za potrebami in danes ne zadošča kot takšen za zadovoljevanje potreb po zdravljenju našemu prebivalstvu kot takšen. Zakaj potrebne spremembe? O tem je bilo že velikokrat govora, ne samo staranje prebivalstva in s tem večanje števila kroničnih bolezni, invalidnosti, nezmožnosti za delo in podobnega od sodobnih tehnologij, novih zdravil tudi klimatske spremembe, migracije, navsezadnje nove bolezni o katerih bomo govorili, so tiste, ki terjajo sprotne spremembe. In zato lahko mirno rečemo seveda, da idealnega sistema, ki bi trajal in bil večen, seveda ni nikjer, ga ne poznamo. In težimo pa lahko za sistemom, kot je bil opredeljen in smo tudi kot Slovenija k temu pristopili, namreč ministri so že v letu 2006, mislim da, kot člani EU podpisali eno zavezo o spoštovanju temeljnih vrednot, o katerih pač spet je govora veliko, dejstvo je pa, da pri nas nekatere med njimi seveda so tudi vedno bolj kritične. To je univerzalnost, se pravi, da bojo imeli zdravljenje dostopno vsi državljani EU. To je dostopnost, o kateri je pač seveda pri nas veliko govora zaradi dolgih čakalnih dob. Tu je mišljeno potem seveda tudi geografska, finančna dostopnost in tako naprej. Ključna je solidarnost, tudi o tej se je veliko govorilo tudi v zadnjem obdobju, se pravi, da imaš na razpolago zdravstvo glede na potrebe in da vplačuješ glede na svoje zmožnosti. In tu je enakost, se pravi, dostopno zdravstvo za vse ne glede na vero, spol, starost, invalidnost in tako naprej. Dejstvo je, da vsak sistem, vse države se danes ukvarjajo predvsem z ravnovesjem med možnostmi, predvsem tudi finančnimi in kadrovskimi možnostmi na eni strani z namenom, da pridemo do neke finančne vzdržnosti in stabilnosti delovanja zdravstvenega sistema. To pomeni seveda, da mora zdravstvo z resursi, kadrovskimi, finančnimi, ki jih ima na razpolago, pač napravit maksimalno, kar lahko za svoje prebivalstvo, da bo pač primerno oskrbljeno z zdravstvenimi storitvami in pač, kar je potrebno, dolgoročno tudi za zdrav način življenja in za zdravje. To pomeni, da mora bit zdravstveni sistem učinkovit in razvojno naravnan in da se sprotno prilagaja pač okoliščinam in razmerah. Mogoče beseda, dve o tem, kakšen je naš zdravstveni sistem. Odvisno, katere parametre gledamo. Se pravi, ni enoznačne ocene, ali imamo odličen ali imamo slab zdravstveni sistem. Še vedno smo v vrhu glede nekaterih pokazateljev zdravja, še vedno smo v špici glede umrljivosti dojenčkov, kar je posledica uspešnega dela sigurno vseh preteklih let v zdravstvenem sistemu. Gotovo smo odlični tudi na področju rezultatov v primerjavi s finančnim vložkom, ki ga namenjamo zdravstvu v naši državi, ker če se primerjamo s sodobnimi državami, s temi, ki se najraje primerjamo, se pravi v bližini Avstrijo, lahko Nemčijo, lahko skandinavskimi državami, lahko, ne vem, pač z vsemi, ki so uspešni, moramo vedet seveda, da namenjamo na prebivalca za zdravje pol ali še manj denarja kot vse te države. Ne pomeni seveda, da je to edini pomemben faktor, je pa eden seveda izmed zelo pomembnih dejavnikov jasno ravno financiranje, pa ne samo količina, tudi način, pa tudi tu bomo verjetno kakšno besedo več pri samih čakalnih dobah spregovorili. Mislim, da smo dobri tudi pri tem, da imamo primerljivo recimo dolžino življenjske dobe, recimo primerljivo z Avstrijo, popolnoma. Namenimo pa zdravstvu, zdravju ali pa, kot sem rekel, sredstev na prebivalca pol manj denarja, kar pomeni, da smo v tem sistemu uspeli veliko stvari narediti, na katere smo lahko ponosni. Seveda na drugi strani pa se danes soočamo s številnimi težavami v javnem zdravstvenem sistemu, ki jih pač v vseh teh letih nismo uspeli rešit. V ospredju so gotovo dolge čakalne dobe kot nekakšen vrh ledene gore. Dolge čakalne dobe bolnikov tudi, ki absolutno ne bi smeli čakat nad dopustno mejo čakanja in potrebujejo seveda nujno reševanje.
Nadalje, problem je tudi kadrovska podhranjenost sistema. Se pravi, na eni strani število zdravnikov, pa tudi medicinske sestre, zaradi različne metodologije se podatki razlikujejo. Po številu zdravnikov smo še vedno pod povprečjem Evropske unije, čeprav se je število v zadnjih letih izboljševalo. Po številu medicinskih sester smo nekoliko nad povprečjem, če štejemo srednje medicinske sestre in diplomirane. Veste pa, da obstaja znotraj stroke zdravstvene nege določen problem različnih pogledov na kompetence in na željo tudi diplomiranih medicinskih sester oziroma zbornice, da bi sčasoma medicinska sestra bila samo tista, ki ima visoko šolsko izobrazbo. Tudi o tem bo treba verjetno marsikaj doreči v nadaljevanju, če želimo uspešno delati naprej. Morda tudi to, da absolutno ne moremo verjetno pričakovati, da bomo imeli število zdravnikov na nivoju držav, ki imajo največje število zdravnikov, in to tudi ni potrebno. Imamo za primerjavo številne države, kjer je število zdravnikov zelo primerljivo našim, ki imajo dobre sisteme, tudi večino zavarovanega prebivalstva in tako naprej. Na primer, recimo, zelo primerljiva po številu nam je, recimo, Velika Britanija. Res je pa, da znajo tem zdravnikom dati ustrezne pogoje dela in nenazadnje, kar sodi zraven, dobro delo tudi ustrezno plačati.
Danes postaja naš sistem nepravičen, od tod tudi moja trditev, da imamo javnega zdravstva vedno manj, glede na to, da si lahko pravočasno zdravje zagotovijo predvsem tisti, ki imajo za to denar. Toliko samoplačniških storitev, ponudb, kot jih imamo danes in so logična posledica pomanjkljivosti v javnem zdravstvenem sistemu, ni bilo še nikdar. In kot jaz vem - seveda podatkov ne smem razkrivati -, tudi največji zagovorniki javnega zdravstva, vsi kritiki zasebništva in vse, kar se je dogajalo, poznam tudi nekatera imena, seveda, se poslužujejo pač zasebnih zdravstvenih storitev, kar je logično, ampak si jih lahko privoščijo. Imamo pa številne državljane, ki si tega ne morejo privoščiti in čakajo tudi leto in krepko več, da pridejo do ustreznega zdravljenja. Poleg tega imamo v Sloveniji tudi še več deset tisoč nezavarovanih oseb, kar je tudi za družbo, kot je Slovenija, verjetno nesprejemljivo. Razmišljanje v zasebnem sektorju, tudi zavarovalnic in podobnega, o ustanavljanju, organiziranju in ustanavljanju zasebnih zdravstvenih zavodov je lahko za javni zdravstveni sistem pogubno. Morate vedeti, da ob nizkem številu zdravnikov specialistov je kritično, če jih nekaj, in to najboljših, zapusti javni zdravstveni sistem zaradi boljših pogojev dela, boljših plač. Predvsem je to v perifernih bolnišnicah, pa tudi v univerzitetnih ustanovah. In zgodi se to, kar si najmanj želimo - v javnem sistemu je nekdo, ki je usposobljen za širok spekter najzahtevnejših in najtežjih rešitev in teh zdravljenj v zasebnem sektorju ne opravlja več. Kar pomeni ekstremno nevarnost za javni zdravstveni sistem. Se pravi, potreba po takojšnjem ukrepanju, da vse te anomalije, nepravilnosti, o čemer bom še kasneje govoril, v javnem sistemu skušamo odpraviti.
Naslednja stvar je tudi velik problem primarnega zdravstva, tudi s premajhnim številom zdravnikov, predvsem pa z nezainteresiranostjo mladih zdravnikov za ta poklic. Treba je vedeti, da dolgoročno finančno vzdržnega, stabilnega javnega zdravstvenega sistema ne moremo doseči brez učinkovitega primarnega nivoja. Se pravi alarm nam sveti v javnem sistemu na več področjih. Se pravi potrebne so celovite spremembe v fragmentiranem v bistvu javnem zdravstvenem sistemu, ker treba se je zavedati, da napačna rešitev na enem mestu sistema povzroči tudi negativne posledice v drugem delu sistema, zato so potrebne previdne in pravilne rešitve. In morda v izhodišču tudi to, da ni težava, še enkrat, zasebna iniciativa, zasebna iniciativa je logičen odgovor na težave, ki jih imamo v javnem sistemu. In če hočemo narediti korak naprej, potem je potrebno rešiti razmere v javnem zdravstvenem sistemu. To je edina pot, da se izognemo scenarijem, ki jih poznajo v državah kjer prevladuje zasebništvo tudi na področju zdravja.
Mogoče nekaj besed o finančni vzdržnosti zdravstva. Za dolgoročno finančno vzdržnost in stabilnost sistema javnega zdravstva ni zadosti samo sprememba financiranja, to pač vemo. Vemo že tudi iz izkušenj zadnjih let, da smo, če primerjamo obdobje, ko sem jaz bil na ministrstvu pa danes, smo takrat bili plat zvona seveda za denar, pa imeli relativno dobre rezultate, takrat so bile čakalne dobe najkrajše, danes pa imamo v sistemu preko 700, 800 milijonov denarja več, problemov pa tudi bistveno več kot jih je bilo takrat. In da iz tega je že jasno, da smo denar ni ključ za rešitve, je pa seveda še enkrat bistvena postavka, jaz bom potem tudi nekaj številk povedal o čem govorimo, koliko dejansko stane košarica naših pravic. Ključno je, da najdemo ustrezne finančne rezerve v obstoječem sistemu, ključne so ustrezne spodbude, ključno je vprašanje učinkovite regulacije nadzora, tudi zagotavljanja kadrovskih resursov, posodobitev opreme in tako naprej. Veste, podatek je znan, se pravi v vseh državah zaradi dejavnikov kot sem jih v uvodu omenil, se pravi demografskih sprememb staranje, sodobne opreme, sodobnih zdravil, stroški v zdravstvu rastejo 2 % do 3 % na leto, pred krizo so rasli še hitreje, je bil ta odstotek še večji, kar pomeni, da če mi želimo dolgoročno sistem finančno vzdržen in stabilen imeti, potem bo mogla najti država tudi primeren način, da bo bodisi zagotavljala ta dodatna sredstva v sistem, bodisi da bo našla toliko rezerv v sistemu, seveda da to ne bo potrebno, v kar močno dvomim, rezerve, še enkrat, so, da bomo pa na dolgi rok lahko vsako leto prišparali za dodatnih par procentov je pričakovanje dokaj iluzorno. Se pravi potrebujemo sistem, ki bo prilagodljiv, fleksibilen tudi na področju financiranja zdravstva, če želimo slediti sodobnemu zdravstvu, če želimo slediti porastu števila bolnikov in biti primerljivi z razvitimi državami, v nasprotnem primeru nas čaka scenarij, ki se je že v Sloveniji tudi začel.
Nekaj podatkov. Zdaj, če lahko na splošno rečem, se pravi danes porabimo za celotno košarico pravic praktično sredstva, ki jih v zdravstvu porabimo. Tega pa je tako. Zdaj, če gremo k številkam v letu 2019 je ta košarica znašala 3 milijarde 575, 34 milijonov to so zdaj projekcije za leto 2019, od tega je obvezno zdravstveno zavarovanje zagotovilo 3 milijarde 53, 72 milijona evrov, to je ocena ob finančnem načrtu ZZZS za leto 2020. Odhodki iz dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj so ocenjeni na 521,62 milijona evrov. Od tod se pravi ta številka 3 milijarde 575, kar pa seveda ne zadostuje. To pomeni 7,4 % BDP. Če temu izračunu prištejemo še glede na potrebe, ki so, oceno čakajočih, ta ocena se giblje okrog 120 milijonov evrov. Potem neporavnane obveznosti, ki so posledica seveda dela v zdravstvu, se pravi dela izvajalcev na račun tega, da se pač potrošenega materiala ne poravnava. Tega je bilo za 56 milijonov. In mislim, da bi morali k temu prištet še iztrošenost opreme. Iztrošenost opreme je danes ocenjena na preko 82 %. In če bi želeli samo na 75 % zmanjšat iztrošenost opreme, je tu potrebnih še dodatnih 76 milijonov. Taka košarica pravic potem realno ocenjena se pa povzpne že na 3 milijarde 828 milijonov. Se pravi, tu je primanjkljaj že zdaj v tem trenutku 253 milijonov, nekaj čez, v tem trenutku, če bi želeli imeti zdravstveni sistem, tako kot je lani funkcioniral, brez izgube. Za primerjavo mogoče, ta primanjkljaj se pri nas bistveno bolj povečuje, kot se povečujejo, kot sem prej omenil, 2 do 3 % na leto. V letu 2018 je znašal ta primanjkljaj 160 milijonov. In če bi zdaj, kot rečeno, 253, je ta odstotek seveda bistveno višji od običajne rasti stroškov v zdravstvu v drugih državah. Zakaj ta razlika? Največji delež gre gotovo na račun kadrov dodatnih in pa na račun sprememb v plačnem sistemu. Vi morate vedet, da je velika razlika, da če povišaš plačo, ne vem, učiteljem, sodnikom, nekomu drugemu, je to direktno zagotovljen denar iz naslova proračuna. Ko pa zvišuješ plače v zdravstvu, pa to seveda odvzema količino denarja, namenjenega zdravljenju, zato ker je priliv v zdravstveno blagajno, kjer se plače zagotavljajo, pač enak in ni dodatnih sredstev namenjenih za plače zdravstvenih delavcev. Se pravi, v omejeni količini denarja večji delež, ko gre za plače, pač kakor se izpogaja, manjši delež pač ostane za zdravstvene storitve. In mi smo na to seveda tudi, ko se je pogajalo za plače, opozarjali, da bo treba to razliko, ki bo šla v škodo bolnikov, zagotovit. Žal seveda niso bila ta sredstva zagotovljena na primeren način.
Morda še, omenil sem iztrošenost opreme. Po podatkih Združenja zdravstvenih zavodov je celotna vrednost opreme ocenjena na 727,8 milijona evrov. Na dan 31. 12. 2018, drugega podatka nimam, so imele bolnišnice za 602,9, se pravi skoraj 603 milijone odpisane opreme, stopnja odpisanosti 82,8 %. In kot sem prej povedal, če bi želeli to stopnjo samo na 75 % zmanjšat, bi morali investirat opremo takoj 76 milijonov evrov. Vse to so seveda posledice dolgoletnih napak, ki so se dogajale, in dolgoletnih neupoštevanj seveda realnih potreb v zdravstvu. Jaz sem seveda poslušal že tudi sam v tistih letih, ko je bilo denarja še bistveno manj, saj je, je problem korupcije, jaz se strinjam, je problem korupcije v zdravstvu, ki ga ne moreš rešit čez noč, ki ga ne more rešit zdravstveni minister in ki ni prisoten samo v zdravstvu. To je problem države, vseh služb, vseh nas v državi. Žal so nekatere države z drugo stopnjo kulture in podobnega, kjer seveda to bistveno lažje obvladujejo. Dejstvo je, da tukaj spremembe preko noči ni. Mene v tem pogledu seveda bolj moti še dodatno, da imamo pa kljub vsemu zaradi neučinkovitega dela ali pa organizacijskih rezerv tu še verjetno nekaj možnosti, pa niso bile izkoriščene. Zato so bile sanacije bolnišnic in še bojo in podobno. Se pravi, pomembno je pa še nekaj. To je izkušnja iz krize, ki smo jo pač imeli v tistih letih, da potrebuje Slovenija in na to nas je opozorila tudi WHO v študiji, ki jo je naročila ministrica Milojka Kolar Celarc, da je potrebno v zdravstvu zagotoviti razpršene vire, se pravi razpršen način financiranja, ker v nasprotnem primeru je seveda sistem, ko se na enem mestu zamaje, čez noč ogrožen. Če imaš razpršene vire in možnosti financiranja, seveda imaš določeno varovalko v sistemu, ki ti omogoča, da se ne bo začel na hitro sesuvat zaradi napačnega financiranja. Žal seveda tako pogosto omenjena dopolnilna zavarovanja so bila ravno v času največje krize tista, ki so omogočala bolnišnicam, da so v tem obdobju seveda lažje preživele, namreč vedeti je treba, da bolnišnice, kar je spet anomalija v sistemu, ki se vleče že 20 let, jaz sem bil direktor bolnišnice do leta 2004, se pravi to je že 15, pa že prej, na enak način vse bolnišnice so vsa leta presegale programe, ki jih lahko financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, se pravi, to je bil neplačan program. Edini strošek, ki so imele pokrite te bolnišnice, je bil strošek dopolnilnih zavarovanj. In v času krize, da smo omilili efekt zmanjševanja prilivov v zdravstveno zavarovanje obvezno zaradi manjših prispevkov na račun brezposelnosti, nižanja plač in podobnega, je bil delen prenos seveda teh stroškov na dopolnilna zavarovanja, da je potekalo financiranje naprej. To je bilo v času krize. Ne mislim, da je to seveda primeren način v bodoče, ampak hočem poudarit predvsem to, da bomo morali najti več virov financiranja, ki bodo zagotavljali stabilnost javnega zdravstvenega sistema.
Zdaj mogoče, da ne grem na splošno preveč, gremo na, bi šel par besed o bolnišnicah, o sekundarnem nivoju, pa o primarnem nivoju seveda tudi, da pustim potem tudi več časa za razpravo. Se pravi, v ospredju predvsem, bom rekel, velja za celoten zdravstveni sistem, seveda še posebej pa za bolnišnice, zato ker je pač na nivoju bolnišnic porabljenih daleč največ sredstev za zdravljenje je potrebno zagotovit, da bo denar, ki je na razpolago, na najbolj možen učinkovit način porabljen z vsemi možnimi metodami, ki so na razpolago. Vendar pa na koncu seveda na to poslovno in plačilno stabilnost vpliva več dejavnikov, od notranje organiziranosti, pa seveda do dejavnikov, ki jih moramo mi z učinkovitim zdravstvenim sistemom zagotavljat. Problem je recimo vrsto let tudi način plačevanja terciarnih storitev, zaradi česar ima klinični center tudi vsa leta velike težave, plačuje se ga v pavšalu in seveda netransparentno. Problem je seveda ustrezna učinkovitost dela, organiziranost, tudi zagotavljanje nujne medicinske pomoči, urgence, predvsem na posameznih področjih. Vemo, da smo zgradili pač nove urgentne centre. Naslednji korak, ki je pa potreben seveda za ureditev pogojev dela in tudi ustrezno financiranje, pač žal ni bil v primerni zadostni meri izveden. Poleg tega pa seveda to, način dela v bolnišnicah je v veliki meri posledica obstoječega načina financiranja. Pač direktorji, ki skrbijo za uspešno poslovanje, se prilagajajo seveda načinu financiranja. In če je način financiranja zgrešen, seveda bomo tudi na drugi strani imeli zgrešene odločitve. In danes imamo tudi po ocenah, to se dogaja tudi drugje, opravljenih recimo v grobem približno 20 % nepotrebnih storitev, ki sigurno predstavljajo neko določeno rezervo tudi pri bodoči organizaciji, pa upoštevanju potreb po financiranju. Potem je tu problem, seveda, ki je bil velikokrat omenjen, razpravljan tudi že v Državnem zboru, delo zdravnikov izven svojih javnih zavodov, se pravi, tako imenovane dvoživke, izraz mi nikdar ni bil všeč, ampak takšen je. Tu se strinjam, da je potrebna v veliki fazi primerna ločitev in transparentnost na tem področju. Bili so delani poskusi, da se to delo tudi omejuje. Treba je pa vedeti, da se to dogaja tudi zaradi, dajmo reči, neenakih pogojev, ki veljajo med zasebnim delom in javnim sistemom. Tu bo treba določene spremembe predvsem v javnem sistemu narediti, ker moje osebno mnenje je, da same prepovedi bodo imele negativne posledice, dolgoročna rešitev tega problema in zadržati zdravnike v sistemu pomeni samo uspešno delo, uspešne možnosti razvoja, uspešno opremo, primerno plačevanje v javnem zdravstvenem sistemu. Da so pogoji neumni, neenaki, priča o tem, da bo, na primer, kirurg, ki bo celo popoldne operiral v javnem zavodu, zaslužil desetkrat manj v javnem zavodu, kot zasluži, če bo šel čez cesto v zasebno operacijsko dvorano in enako operacijo za enako ceno opravil. In pričakovati, da bo nekdo za 50, 60 evrov celo popoldne operiral najtežje, najzahtevnejše paciente, žal, verjetno ni realno, ker nikjer po svetu tega ni, nikjer tega ni. In je treba verjetno dati tudi direktorjem za neko uspešno poslovanje možnost normalnega, ne bom rekel nadpovprečnega, normalnega nagrajevanja večje učinkovitosti dela, ki je potrebna. In zato nekatere države funkcionirajo na drugačen način tudi z bistveno manjšim številom zdravnikov. Naslednja stvar, ki me v resnici skrbi. Jaz vem, da je želja po takojšnji prepovedi, če delaš v javnem zavodu, ne smeš dati nosu preko praga javnega zavoda zaradi konkurenčnosti in podobnega. Verjemite mi, posledica takšnega ukrepa bi bila, da izgubimo še nekaj kritičnih dobrih zdravnikov iz javnega sistema in samo nadaljujemo propad nečesa, kar se je že začelo. Zato je moje mnenje, pa naj izpade kakorkoli, da je treba urediti v prvi vrsti razmere v javnem sistemu, še enkrat, niso problem zasebniki, problem je neučinkovit javni sistem. Ne bom omenjal poimensko kolega, ki je zasebnik, pač poznam njegov način dela, poznam delo. Glejte, ta kolega operira najtežje bolnike na področju pljučnih obolenj v državi in opravi več operacij kot oba klinična centra. Jaz vidim problem seveda v kliničnih centrih, ki ne opravijo zadostnega števila operacij. Se pravi, usmeriti je treba energijo v to, da najdemo rešitve, zakaj se ne da v javnem zavodu dela izboljšati. Tu pa je težava, ki je vezana tudi na finance. Moje mnenje je - dobro, določeno število zdravnikov se je vedno in se bo odločalo, da bodo raje zapustili državo ali pa delali na drugem nivoju; to se je dogajalo, to se dogaja v vseh državah in je del življenja verjetno. Sem pa osebno prepričan, da mladi zdravniki se odločajo v prvi vrsti za odhode zaradi možnosti razvoja, ki ga imajo na svojem področju. Verjemite mi, da nekdo, ki je posvetil študiju 15 let, zato da bo dober, da bo lahko svoje delo ali poslanstvo dobro opravljal, želi imeti možnost napredovanja, razvoja, želi opremo, želi urejeno organizacijo in seveda želi tudi primerno plačilo. Ampak pri nas v celotnem spektru, tudi v prvem delu, pač tega ne dosežejo. In jaz mislim, da je tu vedno preveč pavšalno vzeto in vrednoteno, da enostavno so zaslužkarji tudi oni, želijo samo plačo in zato odhajajo in seveda se je s to težo težko strinjati. Tudi odhajanje, to kar se vedno bolj pojavljajo težnje ali pa potrebe po zapiranju posameznih oddelkov v bolnišnicah zaradi odhodkov tudi medicinskih sester. Spet je problem tudi plačnega sistema, je problem organizacije dela, dejstvo je, da so medicinske sestre enako, če prestopijo na primarni nivo, kjer odpiramo in so potrebe po nekih novih možnostih dela, pač z enakim plačilom verjetno marsikje bistveno manj obremenjene, imajo boljše urnike, drugačne razmere, lažje delo pogosto kot na najtežjih oddelkih in to se dogaja in se bo dogajalo in če se bo ponovno bomo imeli težave in razprave o tem kateri oddelek se bo v kateri bolnišnic zaprl, ker enostavno ne bo kadra. To je plačni sistem s krivicami, ki so bile v njega uvedene, naredil enostavno veliko škode in posledice se kažejo tudi danes. Torej, sistemske spremembe, ki so potrebne. Zdaj, če gledam za sekundarni nivo, pa bom vseeno omenil najprej učinkovitost dela na primernem nivoju. Primerni nivo je, kot je vedno rečeno, nekakšen vratar gatekeeper, ki bi moral obravnavati veliko število bolnikov ob čim manjših napotitvah na sekundarni nivo in to dolgoročno je prava pot, prava rešitev, zmanjšuje socialne razlike, neenakost, predvsem pa tudi cenovno je obravnava bistveno drugačna. Potem na vseh nivojih vzpostavitev neke optimalne vzdržne mreže, pa s tem ne mislim, da bomo bolnišnice zapirali, ker to ne bo možno tudi po številu postelj Slovenija ni v vrhu EU, ampak smo kar precej nizko po številu bolniških postelj, tudi po samem delu, ležalnih dobah in podobnih imamo v Sloveniji dobre podatke. Problem pa je, da lahko finančno vzdržnost dosežemo samo, če bomo dosledno in v čim večji meri začeli spremljati ob obravnavi bolnika tudi kazalnike kakovosti, ki morajo biti vezani na sitem financiranja, ker kvalitetno zdravljenje je seveda tudi daleč najcenejše zdravljenje. Ne pomeni ne česar ne smeš narediti, ne pomeni pa zato, da boš mogoče malo bolj siguren ali pa ker nisi dobro pogledal kaj se je dogajalo pri komu drugemu tri dni nazaj / nerazumljivo/ naročaš preiskave in posege in tako naprej. Zato je treba ustrezno organizacijsko prenoviti bolnišnice, neko procesno organiziranost, zmanjšati število tudi predstojnikov in podobno. Racionalna izraba delovne sile, se pravi produktivnost kaj se dela z nadurami, kaj se dela v rednem delovnem času in podobno. Jaz sem predlog, ali ne? Ja, bom. samo njih tudi nadzornikov, znanje imajo, večinoma to vidimo, v svetih, vidimo tudi sicer pomanjkljivo, mislim, da za upravljanje sistema ni dovolj, da je nekdo dober zdravnik, ampak mora tudi ustrezno znanje iz teh področij imeti.
Potem omenil sem že na nek način zagotoviti možnost nadomeščanja iztrošene opreme. Delno je možno preko višjih cen zdravstvenih storitev, ki vključujejo izredno malo amortizacije, delno bo treba ta sredstva zagotoviti preko proračuna, druge možnosti v tem delu za javni sistem praktično ni, ne moremo zdaj šteti donacije in podobno kot neko relevantno obliko. Problem je tudi vsakoletno sklepanje pogodb, obsega dela in podobno, ker se dostikrat dela prepozno, odločitve sprejema za retrogradnjo, zato ni možno planiranje ustrezne dela, tudi stabilnost financiranja-
Potem smo omenili v koalicijski pogodbi ustanovitev agencije za spremljanje kakovosti, varnosti, nadzor nad uvajanjem zdravstvenih tehnologij. Razvite države to imajo, je ključno, mislim, da se danes marsikje nove tehnologije uvajajo bolj po prosti presoji, čemur seveda financiranje ne sledi in povzroča tudi dodatne težave v samem delu. Glede kakovosti je verjetno tudi škoda zgubljat besede. Se pravi, ključna je pri zagotavljanju finančne vzdržnosti na dolgi rok. Poseben izziv predstavlja tudi jasno geriatrija. Sanacijski ukrepi seveda v bolnišnicah iz vsega, kar sem že tukaj povedal, so nujni, so potrebni in bodo potrebni očitno glede na način dela danes, na podatke, ki jih imamo, vsaj za nekatere bolnišnice tudi v bodoče. Da je možno veliko napravit tudi v obstoječem sistemu pri sanaciji, pa ne govorim zdaj o opremi, ampak samem poslovanju, nekatere bolnišnice dokazujejo. Jaz sem bil zdaj pred kratkim na enih predavanjih, neki razvojni konferenci, kjer je direktorica bolnišnice v Novem mestu predstavila sanacijo bolnišnice uspešno s številnimi ukrepi in z ustrezno motivacijo seveda vseh zaposlenih in z dobrimi rezultati. Zdaj mi smo v bolnišnice dali v letu 2018 veliko denarja, bilo je 135, 136 milijonov namenjenih predvsem za poravnavo zapadlih obveznosti za dobavitelje. Takrat, tudi jaz sem bil takrat kritičen in smo bili kritični glede na to, da dokler sanacija ni urejena in zaključena, seveda je pričakovat podoben scenarij in potrebo po takšnih sredstvih zelo hitro ponovno, če nimaš drugih težav v poslovanju rešenih. Pritožbe so seveda tudi bile o načinu in kriterijih za delitev, kdo je dobil več, kdo manj, ampak to ni poglavje zdaj verjetno za sem. So pa sanacije sigurno prava pot tudi k ozdravitvi bolnišnic. In tudi tu bi omenil to, kar sami direktorji omenjajo, in mislim, da je pošteno, da mora biti menedžment ne samo usposobljen in motiviran, ampak tudi tu primerno nagrajen. Tu ni nobene primerjave z gospodarstvom, tu ni nobene primerjave glede na odgovornost. Vsi mi bi pa želeli imeti vrhunskega menedžerja, ne vem koga za res primerljivo, pustimo najnižje plače, plačo v drugih organizacijah.
Potem še par besed o primarnem nivoju. Se pravi, kot rečeno, dober primarni nivo je ključen za dolgoročno finančno vzdržen zdravstveni sistem. Po podatkih mnogih, verjetno se lahko tudi razlikujejo, en dodaten družinski zdravnik na 10 tisoč prebivalcev zmanjša stopnjo hospitalizacij za 6 %, obiske urgentnih služb za 10 %, tudi stopnja umrljivosti naj bi se zmanjšala za okrog 6 %. Zmanjšuje se neenakost v obravnavah in tudi bolniki, ki obiskujejo prvenstveno specialiste drugih strok brez primarne obravnave, imajo bolj invazivno in dražjo zdravstveno oskrbo. To je pač dejstvo. Nekdo, ki prestopi prag bolnišnice, dobi bistveno več. Ni nujno, da je v tistem trenutku potrebno, je pa standard dela in pravila dela na nivoju bolnišnic seveda drugačen kot na primarnem nivoju, brez škode za pacienta.
Omenil sem že nezainteresiranost mladih zdravnikov za družinsko medicino. Tudi tu so razlogi tudi sistemske narave med drugim. Vedeti pa moramo, podatki, ki jih družinski zdravniki ves čas poudarjajo, se pravi večja umrljivost napram drugim zdravnikom. Celo ženske zdravnice, ki jih je največ na področju družinske medicine, imajo po nekaterih podatkih celo 20 let krajšo življenjsko dobo kot druge ženske v Sloveniji. To so posledice dejansko preobremenitev, izgorelosti in podobnega. In družinski zdravniki seveda so preobremenjeni. Problem je na nivoju primarne medicine organizacija prostega časa, glede na to, da so ženske večinoma zdravnice, družina, vzgoja otrok in podobno. Se pravi, nek fleksibilen način tudi zaposlovanja lahko. Urniki so, so takšni, da seveda ne motivirajo za to delo. Potem problem, ki je bil večkrat izpostavljen, vzporedno delo urgentnih služb in rednih ambulant, kar je strokovno tudi nesprejemljivo in je potrebno rešitve najti. Tudi kazenska odgovornost je včasih glede na pogoje in razmere in pričakovanja, ki jim je vsak izpostavljen na tem nivoju, verjetno pretirana, kajne, hitro izpade nekdo res kriminalec, se ga izpostavlja po nepotrebnem, bolj kot mogoče nekoga, ki je v resnici storil kakšno drugo kaznivo dejanje.
Potem so problem izredno velike birokratske in administrativne obremenitve in veliko je pritožb tudi na odnos plačnika do dela družinskih zdravnikov. Glejte, jaz sem leta nazaj ali pa danes porabim za administrativno delo na računalniku, ko pregledujem bolnika v ordinaciji, recimo, da tretjino časa, tretjino svojega časa v ambulantnem delu, družinski zdravnik bistveno več, zato ker ima bistveno več administrativnih nalog. Tudi sam način dela, ki ga imajo, pogoji, ki se spreminjajo, veste, razna pravila se praktično čez noč dopolnjujejo, spreminjajo s strani obveznega zdravstvenega zavarovanja, težko jim je slediti, sankcije so trenutne. Programi, ki se spreminjajo za nazaj, so nesprejemljivi, ampak to je praksa, ki se dogaja, ki je nedopustna in ki jo bo treba takoj spremeniti, ker brez tega seveda nobeno planiranje ni izvedljivo in možno.
Izpostavljen je bil občasno in tudi v praksi, ne povsod, problem sodelovanja koncesionarjev na primarnem nivoju. Namreč, koncesionarji so del javne mreže, na drugi strani se občasno tudi kdo tako obnaša in se želi izločiti iz javne mreže, ravno na področju organizacije, predvsem urgentne službe; tu morajo biti pogoji jasni. Mogoče še to, da zaključim ta del, da je vsako prizadevanje, da se okrepi in izboljša delo na primarnem nivoju in delo v splošnih ambulantah, kot jih poznamo danes, je pogoj za uspešen nadaljnji razvoj primarnega zdravstvenega sistema. To so stvari, ki so nam jih mnoge države zavidale, in bi bila pot v kakršnokoli drugo smer velika napaka, če tega ne bi naredili. Se pravi, krepitev primarnega nivoja je ključna v okviru delovanja zdravstvenih domov.
Nujna bo v tem oziru tudi krepitev preventivne dejavnosti, tudi to je edina pot do cilja, ki ga želimo dolgoročno doseči. Se pravi, imamo dokaj solidno življenjsko dobo, problem pa je, da v tem starejšem obdobju nismo bolj zdravi, kot smo bili pred leti, se pravi, da se nam kopičijo bolezni. In namen ustrezne preventive je, da podaljšamo zdravo obdobje življenja, ko zdravstva ne potrebujemo. Zato je pa treba preventivno ukrepati. Ljudje se moramo zavedati, da nezdrav način življenja povzroča težave nam, povzroča državi, sistemu, in na to je treba opozarjati in sprejemati tudi učinkovite ukrepe na tem področju.
Novi programi. V Sloveniji imamo ravno na področju kroničnih bolezni tudi veliko težav, ki jih poznamo in kjer smo v vrhu tudi primerljivih ali pa evropskih držav. Alkoholizem je eden takšnih problemov, ki povzroča strašne stroške v zdravstvu, socialne krize, obremenitve in podobno, še vedno je samomorilnost na izredno visokem nivoju. Vse to so razlogi za dodatne programe, o katerih smo že govorili tudi v Državnem zboru. Tudi ukrepi so bili sprejeti, recimo, na področju duševnega zdravja, žal, ne uvedeni v prakso, spet iz banalnega razloga, lahko rečem »banalnega« pod narekovaji, ne samo zaradi kadrov, ampak spet zaradi financiranja nekaj 10 milijonov.
Kot rečeno, nujne administrativne razbremenitve zdravnikov. Tu se da tudi na drugo zdravstveno osebje določene naloge prenesti, v resnici ni potrebno, da vsak zdravnik sam ravno vsak papir izpolni. In zakonsko urediti, predvsem s spremembo Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, odnose med plačnikom, izvajalcem, način obravnavanja storitev in vedeti moramo, kar je problem, mogoče bolj izrazit ali pa opazen na sekundarnem nivoju, da so cene zdravstvenih storitev tudi na primarnem nivoju, da je ta nivo tudi krepko podcenjene. In tudi na sekundarnem nivoju bo potreba zagotoviti ustrezno vrednotenje, ustrezne cene z vključeno amortizacijo, kot rečeno, to pa vse terja dodatna sredstva predvsem iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, ker pod črto se moramo zavedati za javni zdravstveni sistem mora biti zagotovljena zadostna količina javnih sredstev brez tega ne gre. Izvajalec je lahko zasebni, plačnik javnega zdravja pa mora biti javna zdravstvena sredstva, ki pa v nobenem primeru ne zadostujejo v nobeni državi za zagotavljanje ustreznega sistema zdravstvenega varstva, se pravi vedno bodo potrebna tudi zasebna sredstva. Jaz imam tu še veliko tega, jaz bi mogoče, da ne bom, to je problem dolgotrajne oskrbe, ki ga je zdaj v zadnjem mandatu prevzelo Ministrstvo za zdravje, prej je bila to problematika s katero se je pretežno ukvarjalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Mi imamo danes v domovih za starejše, mislim, da je okoli 21 tisoč oskrbovancev, kar je bistveno premalo, predvsem pa manjka sistemski pristop in tudi zagotovitev virov za financiranje dolgotrajne oskrbe in tu smo na podobnem kot s spremembami v zdravstvenem varstvu, o dolgotrajni oskrbi govorimo že 15, 20 let. Bili so napisani številni predlogi zakonodaje, podobno kot za spremembe na področju zdravstva in rezultat pod črto je, da s tem kar je bilo napravljeno ne morem biti zadovoljni. Zakaj? kje je ključna težava? Vedno smo se primarno usmerili v vsebino, se pravi želje, predstave, to kar mislimo, da je potrebno, kar si želimo, jaz mislim, da ga ni nikogar med nami, ki si ne bi želel imeti vseh zdravstvenih storitev na najvišjem nivoju, zelo dostopnih, pravično razporejenih in tako naprej, podpišemo se vsi pod to, ampak ko začnemo razpravljati o tem, da bo pa treba to tudi nekako izpeljati in sfinancirati, ne gre. Enak je problem pri dolgotrajni oskrbi, vsi vemo, da je nujno potrebno, da je Slovenija demografsko bolj ogrožena kot številne druge države. Napišemo odličen zakon lahko, ki bi ga vsak spet podpisal, ker omogoča in zagotavlja vsem starejšim vse, ampak na koncu financ za to ni kjer ni. In bo treba enkrat zadevo verjetno obrniti in pošteno povedati ljudem, nam vsem koliko je denarja država zmožna in pripravljena dati za javno zdravstvo, za dolgotrajno oskrbo, za vse te socialne potrebe, ko bomo to vedeli, je pa potrebno ta denar kot rečeno na nek učinkovit kolikor se da način tudi porabiti, racionalno, pametno,razporediti in pravično. Dokler pa mi ne vemo kaj imamo na razpolago od virov, poznamo pa naše velike želje in so všečne, pač tega ne more biti in to smo delali vrsto let. Tako, da dolgotrajna oskrba nedvomno je prioriteta, šlo bo v smeri, da se vidi, ker mnoge pravice so že danes zagotovljene, to je pač treba vedeti, treba jih bo zbrati, opredeliti, finančno so že ovrednotene, treba bo videti katere so še tiste, ki jih potrebujemo in jih potem ločiti, podobno kot zdravstvene pravice na tiste, ki bodo financirane iz javnih sredstev in na tiste, kjer bo treba verjetno tudi določen delež zasebnih sredstev dati, ki so morda manj pomembne, pa nekateri to vseeno želijo in so sposobni to imeti, ker čisto vsega celotnega paketa se bojim, da ne bo možno zagotoviti, če bi bilo to možno bi to vse že verjetno danes imeli na razpolago.
Zdaj bi samo še dve problematiki pa potem puščam drugo vse za razpravo, veliko nisem povedal, jaz bi lahko govoril še zelo dolgo, ampak raje ne. Se pravi eno je, dotaknil se bom čakalnih dob, ki smo jim tudi v koalicijski pogodbi namenili pač, dali nek pomen in je dejansko en kritičen problem v javnem zdravstvenem sistemu, in pa seveda aktualne situacije, to je ta pač sedanja bolezen COVID-19, kaj je bilo narejeno, kaj nas čaka približno, par besed. Saj verjamem, da to spremljate. Najprej čakalne dobe. Seveda čakalne dobe so eden ključnih problemov. Nekdo, ki je bolan in ne bo uspel priti do zdravnika pravočasno, ne bo seveda pravočasno zdravljen, bo utrpel zato tudi posledice na svojem zdravju. In tudi med vsemi temi 10 tisoči čakajočih seveda so tudi takšni bolniki. Iluzorno bi bilo trdit, da takšnih ni. Da imamo v sistemu kljub vsemu na razpolago veliko denarja, veliko več kot leta nazaj, v primeru sedanje velike gospodarske rasti ali pa velike gospodarske rasti v zadnjih letih, je nekako paradoksalno, da se nam je v tem obdobju nakopičilo v zdravstvu ravno največ problemov. Delno so seveda posledica prejšnjih, ampak da jih nismo uspeli niti trenda v najboljšem obdobju obrnit v neko pozitivno smer, kaže, da se v resnici nekaj močno narobe dela v tem sistemu. Če hočeš čakalne dobe seveda imet urejene, je potrebno zagotoviti nekaj pogojev, predvsem pa je treba vedet, da je današnji sistem, predvsem plačevanje in kupovanje storitev je na nek način sprevržen, je neustrezen. Mi bolj kot ne kupujemo zmogljivosti bolnišnic, ne kupujemo pa storitev na podlagi potreb, ki jih imajo prebivalci, po zdravljenju. In tu je ključna seveda sprememba, ki je potrebna na strani plačnika storitev. Na strani zdravstvene politike pa seveda je nujen, če hočeš ustrezno planirat tudi čakalne dobe oziroma pravočasno odreagirat, rabiš podatke, rabiš točne podatke o obolevnosti, o številu čakajočih, kaj se ti v sistemu dogaja. In to na žalost seveda je bilo v sistemu v zadnjih letih, predvsem od leta 2014 napravljenih ena ključna napaka. Ena ključna napaka je bila, da smo spremenili sistem spremljanja čakalnih dob, uvedba e-naročanja na eni strani, pa ukinitev nacionalne čakalne liste oziroma tega sistema na čas na drugi strani. To je bilo s 1., sicer 2. 2018 narejeno. In od takrat naprej nimamo več v sistemu ažurnih in točnih podatkov o potrebah prebivalcev. Sami veste, spremljate v medijih, da so podatki o čakalnih dobah netočni, nejasni, en jih predstavlja na en način, drug jih predstavlja na drug način, niti se ne spremljajo več v celoti podatki po vseh področjih, obseg tega se je spremenil. Dejstvo je, da sistem e-naročanja danes, kot teče, seveda ustrezno primerljivih podatkov in natančnih podatkov še ne omogoča. Tudi niso vsi izvajalci sposobni natančnih podatkov še v sistem dostavljat in je teh izvajalcev, ki te podatke v sistem dajejo, danes še vedno bistveno manj, kot jih je bilo vključenih v sistemu na čas. Jaz imam številko tukaj, če drži, ampak jih je teh, ki točne podatke sporočajo, samo 20 do 25 % izvajalcev. Pri sistemu na čas je bilo vključenih v poročanje 95 in več %. In če ti nimaš enkrat točnih podatkov, seveda, prvič, ne moreš točno planirat in seveda se lotit tudi drugega načina dela, to je ne financiranja nekih zmogljivosti in želja, ampak financiranja potreb. Šele ko imaš te potrebe, lahko kupuješ tiste storitve, za katere veš, da jih potrebuješ. Potem druga stvar, ki se je zgodila, ki je absurdna in so številke recimo evidentne. Čakajte samo, da vidim, kam sem jih dal. Tukaj jih imam. Mogoče podatek, ki je, v, ja, recimo v letu 2018, v avgustu leta 2018 smo imeli čakajočih 160, skoraj 161 tisoč, to je vseh, redno, zelo hitro, hitro, medtem ko so bili nad dopustno čakalno dobo, jih je bilo 72 tisoč 12. Potem se je zgodil, to je bilo dodatno financiranje programov, ki je bilo sprejeto v splošnem dogovoru in ta me je bila predvidena tudi stimulacija za izvajalce, ki bodo presegli v določenem odstotku. Seveda, ta števila je bila tako nastavljena, da praktično noben tena ne bi niti presegel, ampak to nima toliko pomena. Ampak, dogovor je bil sprejet na način, da se financira prve preglede. In sistem je v bistvu deloval od avgusta 2018 pa do marca 2019 se je število čakajočih zmanjševalo. Če sem prej rekel skupno število čakajočih je bilo 161 tisoč avgusta 2018, marca 2019 je bilo to število 162 tisoč. Se pravi 35, 40 tisoč manj čakajočih na celotno. Medtem ko teh nad dopustno mejo se je znižalo iz 72 na 48 tisoč pa nekaj. Se pravi, ukrepi so šli z dogovorom, da se bo kupovalo prve preglede v pravo smer. Kaj se je potem zgodilo? Iz popolnoma nejasnih razlogov, vsaj meni, je bil sprejet aneks, ne vem na pobudo koga, na podlagi česa, aneks k splošnemu dogovoru, kjer seje naenkrat število prvih pregledov spremenilo v število točk in spodbuda je padla. Se pravi, so izvajalci, ki so seveda fleksibilni začeli samo še točke računati, ne pa pregledov. Točke pa delež z dodatnimi preiskavami na različne načine. In posledica tega je, da imamo marca 2019 skupno število čakajočih 126 tisoč, trend do takrat je bil upadanje. Septembra lani, septembra 2019 skupno število čakajočih 201 tisoč, nenaden porast v celotni liniji. In število nad nedopustno dolgo čakalno dobo 77 tisoč 582 marca, takrat jih je bilo 48 tisoč, skoraj podvojilo se je. Vidite, kaj pomeni napačna finančna vzpodbuda, pa napačen način kupovanja storitev in še seveda dodatno, ker jih ne moreš pravilno planirati, če nimaš dodatnih podatkov. Se pravi, ukrepi, ki lahko gredo v kateri smeri so dokaj logični, pa je treba imeti prave podatke in je treba imeti pravo vzpodbudo tudi če zagotavljamo dodatni denar. Ker dodatni denar sam po sebi sigurno ne pomeni, da bodo v tistem trenutku čakalne dobe padle.
Druga stvar, ki je ključna v celotni zadevi financiranja, je da to kar se je začelo, da se je uvajalo tudi v financiranje in kazalnike kakovosti. Teh kazalnikov kakovosti je v zadnji leti vedno manj v finančnih vzpodbudah in v financiranju storitev, kar je totalen absurd, ker je to ključno za celoten sistem in tudi najhitrejša pot da prideš do kakovostnih storitev na drugi strani. In mi v resnici, kaj delamo? Mi kupujemo storitev, ne pa tistih, ki so usmerjene na neke izide zdravljenja. Poleg tega se vedno kupuje in sprejema dogovore na neko retrogradnjo. Se pravi, če podpisujemo letos dogovor, ne vem kdaj je, ali sedaj je na Vlade, mislim, da nek aneks spet ali dogovor za nazaj, veljal bo pa od začetka leta in kasneje kot to sprejemamo, pa je dostikrat maja, junija kako se bodo izvajalci za tisto leto prilagodili. Nemogoče. In ob napačnih spodbudah. Zato je tukaj moj vsem izredno kritičen in zato tudi takšna potreba po spremembi Zakona o zdravstvenem varstvenem zavarovanju, ker se pač tam tudi opredeljuje način dela tudi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ta zavod bi pa lahko, da smo jasni v vseh preteklih letih tudi sam na tem področju že veliko naredil, pa imajo spet v projekcijah in v planih, da bodo seveda marsikaj spremenili, ampak to ni dovolj, ker je bilo zamujenega na teh področjih bistveno preveč. Se pravi, nujno je kupovanje storitev glede na potrebe prebivalstva, nujno je uvesti, vpeljati ponovno kot pogoj spremljanje kazalnikov kakovosti, pa to ne tistih, ki so bili nekoč, ampak sodobnih. Nujna bo prilagoditev cen zdravstvenih storitev. Treba je vedeti, da večina jih je podcenjenih, so nekatere tudi precenjene, ampak da imamo mi v tem trenutku še vedno praktično sistem plačevanja, vrednotenja storitev iz leta 2004, ko se je od Avstralcev prepisal DRG sistem oziroma SPP sistem. To je bila naloga plačnika, da to spremlja in naredi v tem obdobju. Tako da od tod izvira veliko anomalij in težav v zdravstvenem sistemu.
Kaj je mogoče hitra rešitev. Hitra rešitev je ta, ki vam, verjamem, mnogim ne bo všeč. Hitra rešitev v tem sistemu je, da se na podlagi potreb razpiše javni razpis za te programe, pravilno oblikovan in formuliran, pravilno usmerjen, usmerjen na rezultate zdravljenja posameznih primerov, in se to za neko obdobje, ne vem, leta do dveh, recimo, do konca drugega leta, razpiše javno po veljavnih cenah za vse izvajalce, vmes pa vzpostavi sistem spremljanja teh čakalnih dob. Jaz mislim, da če je možno, bi bilo smiselno star sistem obuditi, oživiti in ga vzdrževati toliko časa, dokler ne bodo podatki med e-naročanjem in sistemom na čas, ki je bil učinkovit, usklajeni in ne bodo kazali nekih posebnih razlik. Potem se da nek sistem ukiniti. Ker to, kar imamo danes, seveda ni to, kar rabimo, in ni to, kar si v tem sistemu želimo. Mogoče toliko na hitro o čakalnih dobah.
Zdaj pa še mogoče samo par besed glede na to najbolj aktualno zadevo koronavirusa. Problem je bil, tako kot v drugih državah, verjetno tudi v Sloveniji, v startu podcenjen. Podcenjen v smislu, da je to bolezen, ki je praktično podobna ali pa malenkost slabša kot običajna gripa, pa tudi s tem, da ko imaš enkrat meter razdalje od nekoga, ni več noben problem in tudi možnost okužbe minimalna. Seveda nič od tega ne drži. Prvič, nevarnost te bolezni je bistveno večja, sicer ne dosega mersa in sarsa, ki ga je praktično tudi koronavirus povzročal, ampak tam je bila kužnost bistveno manjša, je pa bolezen bistveno bolj kužna, kot je bila ocenjena v začetku. Bistveno hitrejši so zato prenosi, kot se je ocenjevalo, in vsi ti kriteriji, ki so bili v začetku omenjeni kot zadostni, da se obranimo bolezni, so bili neuspešni, iz jasnih razlogov, ker to ni šlo. Dimenzija problema je velika. Število okuženih narašča eksponentno, se pravi, na vsakih dva dni se število okuženih podvoji, včeraj smo imeli 96 okuženih, od tega jih je bilo, mislim, da 18 hospitaliziranih v bolnišnicah, nekaj je bilo že odpuščenih, nekaj jih je kritično bolnih. Je pa tako, če ta trend obdržimo, bomo imeli v kratkem neobvladljivo število obolelih. Zato je smiselno bíti dejansko maksimalno plat zvona in sprejemati najhujše možne ukrepe, ki posegajo v naše življenje, ker je to edini način, edina možnost, da obvladujemo, da ne bo prehitro naraslo število obolelih. Namreč, v čem je problem - hitro naraščanje števila okuženih pomeni hitro naraščanje števila tudi bolnikov, ki bodo potrebovali resno medicinsko oskrbo, tu imamo pa zmogljivosti našega zdravstvenega sistema močno omejene. Se pravi, kaj želimo doseči z vsemi temi restrikcijami - tudi če bomo imeli to število omejeno, da ga nimamo v naslednjih parih tednih, ampak da se bodo pojavljali lahko v naslednjih mesecih in da bo zdravstveni sistem vmes lahko obravnaval vse, ki so kritično bolni. Se pravi, upočasniti in čakati, ampak tega vnaprej nihče ne more napovedati, ali bo bolezen hitro izzvenela. Izkazalo se je že, da pričakovanje, kot je pri gripi, da bodo topla vremena izboljšala situacijo, ne gre. Države, kot so, ne vem, Iran, Južna Koreja, imajo temperature višje, pa je problem tudi eskaliral. Se pravi, danes smo pred tem, da upamo lahko, da so strogi ukrepi še pravočasni, ker imamo, zdaj ni več toliko problem vnosov tudi iz drugih držav, zdaj imamo že problem znotraj Slovenije, ker imamo takšno število okuženih, da se bolezen širi že med nami. Zato je seveda smisel, vsi ti apeli, ki se dogajajo, smiselni, bodisi ljudem, da se v resnici samozaščitno obnašajo, se pravi res izogibajo širšim kontaktom. A veste, kriterij 100 oseb je neumnost. Kriterij razdalje 1 metra je neumnost. Nekdo, ki kiha, kašlja tudi tukaj čez mizo, pa je malo več, je dovolj za okužbo. Potem gibanje zraka, ki na to vpliva, pogoji, vlažnost zraka in tako naprej. Se pravi, te ocene so bile v startu seveda popolnoma zgrešene. Zato danes velja, vsak pri sebi izogibanje vsakim večjim družbam. Za samozaščitno ukrepanje je tukaj ključno in ključno bo, da se bodo ljudje ukrepov, ki so bili predlagani in bojo in jih bomo zdaj še obravnavali, tudi držijo. Na državi pa je seveda, da skrbi za to, da bo ta skrb, da bo to tudi vse upoštevano. In države, ki so striktno to izvajale in to znajo izvajat, so učinkovite, to je nedvomno bila Kitajska. Kitajska je na začetku isto podcenila problem in so ga tudi z rigoroznimi ukrepi, pa tudi z zdravili nekaterimi potem uspeli omejit na nivo, da se je krivulja obrnila v drugo smer. Tako da za to nujnost ukrepanja, ker brez tega bomo veliki reveži. A veste, če damo na Slovenijo projekcije Italije - Italija je imela do včeraj ali predvčerajšnjem 12 tisoč 500 okuženih, 830 jih je umrlo – če mi to projekcijo damo na naše potrebe, bomo potrebovali v kratkem preko 200 respiratorjev. Mi jih imamo v Sloveniji 168, ampak ne prostih, imamo na razpolago v bistvu jih verjetno 20, 30 ali pa kaj več, ker so na ostalih že bolniki, ki jih ne morejo izklopit, kar pomeni, da ne smemo dopustit, da pride do tega, da bo zdravnik odločal, koga bo pustil, koga bo pa priklopil na aparat. Zato so ti ukrepi nujni in potrebni in da se vsi tega zavedamo in vsi tega držimo, ker to ni več politika, to je samo še, bomo to preživeli in bo zdravstveni sistem to zmogel ali pa ne bo. In ne bo, če bo koncentracija bolnikov naenkrat prevelika. Pa ne samo zaradi opreme in aparatov, ampak tudi zaradi osebja, ki je na razpolago, ker za delo s takimi aparaturami seveda rabiš tudi osebje, ki mora biti zdravo in ki ga mora biti dovolj. In mi bi v tem trenutku rabili verjetno, ne vem, najmanj 100 dodatnih respiratorjev, če želimo samo ta del pokrit, da ne govorimo še o ostali opremi, ki je potrebna. Potem vedeti je treba tudi, da niso samo stari tisti, ki so ogroženi. Tudi v Italiji je bilo nekaj manj kot 2 % med 18. in 45. letom, ki so potrebovali intenzivno zdravljenje. In to zdravljenje traja tam do 3 tedne ponavadi, pri tistih, ki je uspešno. Zato je res pomembno, da se vsega tega, kar je in kar bo še predstavljeno in kar se bo poudarjalo. Jaz lahko seveda, tukaj imam te ukrepe napisane, če bo koga zanimalo, natančno povem. Mogoče bolj to še, kar se tiče pripravljenosti v ostalem zdravstvenega sistema in navodil v teh ukrepih in tudi nabav, ki so še predvidene za ta namen. Glede samega zdravstvenega sistema je bilo rečeno. Se pravi, nujno bo razbremeniti zdravstveni sistem nenujnih storitev, pregledov, posegov in vsega ostalega. Zato se bodo seveda čakalne dobe zdaj na nekaterih področjih še podaljšale, kar pa v tem trenutku verjetno ni bistveno, da se bo to zgodilo. Je pa dejstvo, da bodo še vedno obravnavani tudi v tem obdobju bolniki, ki potrebujejo hitro ali pa nujno zdravljenje, se pravi, onkološki bolniki, porodnišnice bodo delovale in tako naprej. Druga ključna zadeva je, da se poti med kužnimi in nekužnimi popolnoma ločijo, osebje in poti. Kar je ključno, je tudi to, da se že ob vstopu v javne zavode uspešno ločuje bolne od zdravih oziroma okužene od neokuženih, da ne pride več do tega, da bo okuženi čakal v čakalnici z ostalimi bolniki, čakajočimi na preiskavo ali poseg. Tu so navodila. Vem, da je že tudi minister Šabeder imel sestanke z direktorji. Ključno bo, kako bodo oni na tem področju ravnali, in v tem primeru bo treba tudi naprej z njimi iskati rešitve. Predvidena so ta tri različna delovišča, kot je bilo v teh ukrepih sprejeto. Eno je za administrativne ukrepe oziroma administrativne potrebe, ki jih imajo ljudje, pomeni, za recepte, tehnične pripomočke, predpisovanja in podobno za nekimi okenci, kjer kontakt ni tesen, lahko je tudi ustrezna zaščita vmes in lahko delajo tudi zdravstveni delavci, ki so starejši ali pa bolj ogroženi zaradi možnosti okužbe. Potem delovišča, ki bodo namenjena obravnavi nekih urgentnih in podobnih stanj. Pa seveda delovišča za obravnavo ljudi s sumom na okužbo s koronavirusom. In to se zdaj pospešeno organizira. Bilo je že komunicirano. Saj pravim, z naše strani bo potreben ustrezen nadzor, s strani bolnikov razumevanje in dosledno spoštovanje in zavedanje, da brez tega ne bo šlo, da smo brez tega življenjsko ogroženi. To ne pomeni potrebe po paniki, praznjenje trgovin, zalog in podobnega, pomeni pa potrebo, da se zavedamo stanja in da se striktno držimo navodil, ki so za to primerna. Kar se tiče samih potreb po opremi, seveda imamo določene težave. Zdaj sem dobil podatek, da tudi to, kar je bilo že sproženo v nabavo, da postopki nekako ne grejo, da države omejujejo dobavo, tiste, ki to imajo, in že zaradi tega ne pridemo do ustrezne opreme. In drugič, tudi ob višjih cenah so številke, ki so bile v začetku tudi komunicirane, bistveno premajhne za to, da bi tudi zdravstvene delavce in ostale zaščitili. Tako so realne potrebe bistveno, bistveno višje. Manjka kompletne zaščitne opreme, manjka od mask, očal, oblek, bolniških postelj, respiratorjev, in to bo verjetno zdaj tudi prioriteta, da se bo vzpostavila ta linija nabave. Verjetno je ena redkih opcij, da se to poskuša preko Kitajske ponovno dobiti. Tam se trend umirja, so proizvajalci, cenovno so ugodnejši in nenazadnje smo jim tudi mi pomagali, oni že izdatno pomagajo tudi Italiji, ki je v tej situaciji. In je to sigurno zdaj v tem trenutku ena od prioritet. Druga je racionalna uporaba vseh teh sredstev. Če vam pa povem malo številke, milijon teh mask s posebno zaščito, 3 milijone navadnih, to je ocena po potrebah, 500 tisoč zaščitnih očal, 500 tisoč zaščitnih oblek, preko 100 tisoč ali 200 tisoč različnih vrst rokavic, preko 100 postelj, preko 100, celo nekateri ocenjujejo 200 ventilatorjev, razkužila in tako naprej. Se pravi, potrebe so ogromne, da vse to izpeljemo. Kar je ponovno razlog, da tudi tu rabimo nekaj časa, da se bolezen ne razmahne v trendu, kot se kaže danes.
Zdravila obstajajo. Kažejo se neki učinki na določena zdravila, s tem da nekatera imamo na razpolago, so tudi toksična, pridejo v poštev pri najtežjih bolnikih, tudi biološka zdravila. So pa tudi Kitajci in Italija, mislim, da je šla v nabavo zdravil, ki pa so na razpolago v primerni obliki na Kubi in so jih uporabljali na Kitajskem in omejili tudi s tem večje število resno obolelih. Ampak tu zdaj kapljajo podatki, ki jih je treba preveriti s strokovnih vidikov ali to je v resnici na mestu, jaz bom danes te podatke še dobil, da se ne bi dogajalo, da bi spet poskušal kdo narediti posel iz težke situacije v kateri smo se vsi znašli. Jaz bi še veliko lahko govoril, veliko stvari odprl, problemov je bistveno več, ampak mislim, da sem si vzel kar nekaj časa tudi za čisto splošne predstavitve in se tukaj zaustavljam in bom rajši odgovarjal na vprašanja. Tako, da hvala za pozornost za zdaj.
Hvala, gospod Gantar na predstavitvi. Preden začnemo z vprašanji poslancev in poslank, imamo tukaj en manjši logični problem s pooblastilom, ki gre nekako tako: namestnik vodje Poslanske skupine Nove Slovenije pooblašča vodjo poslanske skupine in poslanca Jožefa Horvat iz iste stranke, da na 30. nujni seji Odbora za zdravstvo nadomešča poslanko in članico odbora Ivo Dimic. Tukaj je zdaj vprašanje kdo bo glasoval. / Oglašanje iz klopi/ Bo jasno do glasovanja.
Seveda, nisem jaz mag. Rajić, ne se bati. Dobro. Bomo razjasnili. 10 do 11. bomo imeli 10-minutno pavzo za prezračenje. Jaz priznam, da sem hotel na sejo priti z zaščitno masko, ampak bi me verjetno kakšni mediji takoj vrgli notri, da zgledam bolj kretensko kot Šarec v njej, ker če je tukaj kdo od nas kužen, moramo iti že skupaj v karanteno. Dobro. Do sedaj ste se prijavili k razpravi oziroma postavljanju vprašanj, bom kar prebral vse. Kolegica Muršič, kolega Robi Pavšič, kolega Jože Lenart, kolega Jani Möderndorfer, kolega Samo Bevk, kolega Cigler, Kolega Žiža, Kolega Godec, kolegica Dimic, kolega Starović in kolega Jožef Lenart. Besedo ima Bojana Muršič. Jaz bi predlagal tako, da naberem do enih 8 vprašanj, pa jih potem minister odgovarja, ker drugače se jih bo vedno pol izgubilo. Izvolite.
Hvala lepa, predsedujoči za besedo. Spoštovani kandidat gospod Gantar, bivši kolega. Predsedujoči je sicer rekel 8 vprašanj, po mojem bom jaz to zelo težko tako naredila, kajti tudi kandidat je govoril uro in pol.
PREDSEDNIK DR. FRANC TRČEK: Celo jaz sem se tako omejeval na nekem drugem zaslišanju, prosim.
Bom poskušala kolikor se bo pač dalo, nekatera vprašanja bodo izjemno kratka in bodo lahko z odgovorom da ali ne odgovorjena, vendar kljub temu v kolikor ne bom v prvem delu zaključila, bom še nadaljevala, kajti vprašanj je izjemno, izjemno dosti. Tudi sami ste navedli ogromno, ogromno zadev, verjamem, da je danes top tema nekje drugje, ampak prevzemate izjemno, izjemno pomemben resor, ki je prioriteta te Vlade, prioriteta prejšnjih vlad in današnja situacija je absolutno, absolutno drugačna kot je bila pred sedmimi leti, ko ste odstopili. Takrat ste, žal se moram dotakniti tega vašega odstopnega pisma, ki ste ga takrat posredovali predsednici vlade in bilo je tako, da ste napisali, da ste imeli absolutno premajhno moč znotraj vladne koalicije. Na tem mestu me zanima:
Ali pričakujete, da boste imeli v tej koaliciji bistveno večjo moč?
Navedli ste tudi v vaši odstopni izjavi, da delo na ministrstvu otežujejo lobiji, gradbeni dobaviteljski, pa mi ne zameriti. Zanima me, kdo so ti lobiji, kajti s temi lobiji se boste v tem mandatu absolutno ponovno srečali. Ti lobiji po mojem, ker mi kolobistične(?) stike prijavljamo, imajo ime in priimek, zato konkretno imena in priimki.
In v nadaljevanju, konkretno s kašnimi ukrepi boste odpravili korupcijo v zdravstvu. Veliko ste navedli, veliko problemov. Jaz bom rekla, da sem danes pričakovala konkretne rešitve s časovnico. V bistvu časa bo izjemno malo. Vem, da je danes prioriteta in še naslednje, najmanj, 2, 3 mesece, bo prioriteta koronavirus, ampak kljub temu bo treba še peljati vse ostale aktivnosti in glede na vaše dolgoletne izkušnje, ki ste jih imeli v zdravstvu, ki ste jih imeli na ministrstvu, bi res na tem mestu, pač, to pričakovala.
Ker mi je pač rečeno, da naj bom kratka in čim bolj ekspeditivna, bom zgolj navajala bolj vprašanja. Zanima me, kajti v zadnjem času in tudi v preteklem mandatu, je šlo za mešanje javnega in zasebnega sektorja oziroma zdravstva, me zanima, na kakšen način boste postavili jasno razmejitev? Ali boste zasebnike morebiti vključili v javni zdravstveni sistem in ali bo pacient deležen enake storitve tako v javnem, kot v zasebnem sektorju, pod enakimi pogoji? Mogoče imate v mislih tudi to, da bo pacient z kartico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja prejel pač storitve enake pri zasebniku? To me izjemno zanima, kajti, potem bomo lažje tudi naprej govorili.
V koalicijski pogodbi imate tudi navedeno, da boste se potrudili za zagotovitev dodatnih sredstev iz javnih in drugih virov. Zanima me, kateri bodo ti viri? Čakalne vrste ste omenili, ampak, glede na to, da se pač s ponedeljkom odpovedujejo pregledi, se obrača name, kot članico Odbora za zdravstvo, kar veliko pacientov, kajti, tistim, katerim so že bile odpovedane preiskave in tudi posegi, jih zanima, kako bo potem to naš sistem v bodoče vzdržal in na kakšen način boste povečali možnost obravnav, kajti že ob današnji situaciji, katero ste pač tudi navedli, primanjkuje tako zdravnikov, kot tudi dodatnega medicinskega kadra?
V zvezi s povečanjem kadra medicinskih sester, me zanima, ali v bodoče, pa kljub temu, da smo malce nad povprečjem Evropske unije, me zanima o kakšnem možnem uvozu iz tujine in me zanima, ali boste razmislili tudi o spremembi zakona za notifikacijo izobrazbe medicinskih sester? V prejšnjem mandatu smo uredili za zdravnike, za medicinske sestre še tega nimamo.
Konkretno me zanima časovnica skrajševanja čakalnih dob – do kdaj oziroma kakšna bo časovnica in koliko bi skrajšali čakalne dobe, bom rekla, konkretno do konec leta, koliko je po vaši oceni? Glede dolgotrajne oskrbe se bom res malce dotaknila, ste jo sicer omenili… Sprejeli smo, takrat, ko sva bila kolega, v poslanskih klopeh, da spada to, dolgotrajna oskrba, na področje zdravstva, zato me na tem mestu izjemno zanima problematika dolgotrajne oskrbe, kako se boste lotili tega?
Ob tem pa me zanima, če ste seznanjeni, sem mogoče prehitra, upam, da ne, z vsebino zakona, ki je bil pripravljen na Ministrstvu za zdravje, v letu 2020 in kakšno je mnenje glede te vsebine? Jaz te vsebine ne poznam. Če pa mogoče tudi vi tega predloga ne poznate, me konkretno zanima, kakšno je vaše mnenje o predlogu, ki je bil pripravljen v prejšnjem mandatu, ko ste bili predsednik koalicije, poslanec? Potem, kakšen sistem financiranja dolgotrajne oskrbe predvidevate?
Jaz bom izjemno konkretna, ker, v bistvu časa je izjemno, izjemno malo – ali predvidevate delež sofinanciranja s strani upravičencev? Če da, mogoče kakšen? Ali predvidevate obvezno ali prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo? Kakšen je po vašem mnenju ta vstopni prag za dolgotrajno oskrbo v tej zakonodaji, ki jo boste po vsej verjetnosti, absolutno morali predlagati čim prej, kajti koalicijska zaveza je povsem jasna? Kdaj časovno lahko pričakujemo konkretne sistemske rešitve na tem področju – ali bo to v drugi polovici tega leta? Ali bo to, bom rekla, marec, ne vem, tu, jaz mislim, da že imate, po vsej verjetnosti, povsem jasno razdelano časovnico?
Imam še vprašanje, kako boste, se pravi, to nastalo situacijo z izvajalci, tudi rešili? Na tem mestu bi se pa želela dotakniti tudi neposrednih finančnih posledic nesistemske rešitve dolgotrajne oskrbe v oskrbnih domovih brez koncesije. Zavod za zdravstveno zavarovanj jih me priznava stroškov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Obstajajo namreč ti domovi, ki imajo dovoljenje za opravljanje tega dela, pacienti oziroma oskrbovanci pa nimajo pravic, ki jim pripadajo in na podlagi, bom rekla, tudi Inštituta za ustavno pravo, s strani dr. Cirila Ribičiča, je bilo jasno povedano, da gre za kršeno načelo enakosti pred Zakonom Ustave Republike Slovenije. Zanima me, ali boste v Zakonu o dolgotrajni oskrbi to odpravili?
O korupciji je bilo tudi kar nekaj govora, predvsem zdaj me zanima, sicer ste včeraj v Tarči tudi omenili, da je danes ključno, dobimo vso potrebno opremo, ki jo pač imamo, ampak me kljub temu zanima, ali boste kot bodoči minister naredili vse, da boste dosegli najnižjo ceno? Kajti, to, kaj se zdaj dogaja z temi, testi, kjer je, mislim, kjer proizvajalci prodajajo za 2,5 evrov, mi pa dejansko kupujemo te teste po 65 evrov, je izjemno, izjemno velika diskrepanca. Prav tako se mi zdi vaš zdravniški pogled na to, da paciente, ki se želijo testirati, zdravniki obveščajo, koliko to stane. Zdi se mi, da bi bilo izjemno pomembno, da bi se opredelili do tega, kajti sama osebno menim, v kolikor pač pacient oziroma državljan ali državljanka, ki plačuje vse storitve, ga na koncu koncev ne zanima cena, ampak ga zanima, da ne bo ogrožal vsega ostalega oziroma širše skupnosti.
