Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Spoštovani kandidat za ministra za zunanje zadeve dr. Anže Logar, dobrodošli med nami! Začenjam 19. nujno sejo Odbora za zunanjo politiko.

Obveščam vas, da so zadržani oziroma na seji sodelujejo kot nadomestne članice in člani naslednje poslanke in poslanci, pa bom najprej začel z opravičili: opravičil se je Ferenc Horváth. Na seji s pooblastili sodelujejo: Alenka Jeraj in Eva Irgl, Igor Peček nadomešča Nino Maurovič in Blaž Pavlin nadomešča mag. Mateja Tonina.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli predlog dnevnega reda. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogom za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV DR. ANŽETA LOGARJA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA ZUNANJE ZADEVE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Gradivo z dne 6. 3. 2020 za obravnavano točko je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, del pa ste zaradi varstva osebnih podatkov prejeli v varovani predal.

Predsednik Vlade, gospod Janez Janša, je na podlagi prvega odstavka 112. člena Ustave Republike Slovenije in 229. člena Poslovnika Državnega zbora dne 6. marca 2020 Državnemu zboru predložil listo kandidatk in kandidatov za ministrice in ministre Vlade Republike Slovenije, v kateri je predlagal, da Državni zbor za ministra za zunanje zadeve imenuje dr. Anžeta Logarja. Predsednik Državnega zbora je ta predlog dne 6. marca 2020 poslal Odboru za zunanjo politiko kot pristojnemu delovnemu telesu. Kot predsednik odbora sem v skladu s prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora sklical današnjo sejo, na kateri se nam bo predlagani kandidat predstavil ter odgovarjal na vprašanja članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve kandidata bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika Državnega zbora sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata in ga v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika Državnega zbora poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade.

Spoštovani, imamo še eno pooblastilo, in sicer Dušan Šiško nadomešča Zmaga Jelinčiča Plemenitega.

Prehajamo na predstavitev kandidata dr. Anžeta Logarja. Izvolite, spoštovani imate besedo.

Hvala predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani prisotni diplomati!

V čast mi je, da lahko tukaj pred tem visokim zborom predstavim ključne poglede, ki jih nameravam, v kolikor bom deležen podpore na današnjem odboru v funkciji ministra za zunanje zadeve, izpeljati v prihajajočem mandatu.

Dovolite mi, da začnem s ključnim vprašanjem za diplomacijo. Namreč kakšne so izhodiščne pozicije, kakšni so naši strateški interesi in cilji in ali optimalno izkoriščamo svoje potenciale za dosego teh ciljev. Na to si vsaj v tej sestavi verjetno odgovarja vsak sam. Ta odgovor je v veliki veri povezan tudi s tem, na kateri strani sedi bodisi opozicijski bodi koalicijski in na podlagi tega boste verjetno presojali tudi mojo današnjo predstavitev. Vendarle pa je nekaj temeljnih postulatov, ki jih je pri tem treba upoštevati. Če zelo po domače povem, je diplomacija veščina iskanja soglasja med različnimi deležniki, med različnimi državami za doseganje nekih ciljev, nekih strateških ciljev, ki pa so, če abstrahiramo vse, torej če gremo po liniji politik kako pride od splošnih volitev do imenovanja prvega diplomata, je to v bistvu funkcija v in v imenu za ljudi, torej delo za ljudi. Če torej upoštevamo ali pa se strinjamo s tem, da je bistvo diplomacije upravljanje dela za ljudi, torej v tem primeru za državljanke in državljane in po mandatu, ki ga dajejo državljani in državljanke Slovenije, imamo v Sloveniji dve vseljudski odločitvi, ki determinirata zunanjepolitično udejstvovanja in ji dajeta zelo jasen pečat oziroma zelo jasno smer. Leta 2003 so državljanke in državljani na slovenski politiki na referendumu, torej na ljudskem glasovanju podelili dve zelo jasni zavezi in sicer, mesto Slovenije Evropski uniji in mesto Slovenije je v Združenju Nato. Močnejših zavez kot sta ti dve, slovenska diplomacija nima, pa se vseeno zdi, da vsaj pri eni dokaj sramežljivo izpolnjuje to svojo nalogo, ki je bila podeljena.

Če nadaljujem. V Državnem zboru smo v času Vlade Mira Cerarja podprli deklaracijo o zunanjepolitičnih usmeritev, na podlagi tega pa je bil v dialogu s tem odborom, z Odborom za zunanjo politiko potem pripravljen še en dokument in sicer strategija o zunanjepolitičnih usmeritvah. Ta dva dokumenta na strateški ravni dajeta zelo jasne usmeritve, tako za delovanje ministra za zunanje zadeve kakor tudi ostalih organov, seveda ob hkratnem upoštevanju relevantne normativne podlage v okviru zunanjih zadev, tukaj mislim predvsem na Zakon o zunanjih zadevah. Moj primarni cilj na mestu ministra za zunanje zadeve je torej predvsem slediti tem podlagam, tem odločitvam, ki so bile sprejete na referendumu, hkrati pa, ki so bile zapisane v ključnih strateških dokumentih, torej v deklaraciji in strategiji in kljub temu, da je ne tako dolgo tega to soglasje v Državnem zboru v okviru deklaracije bilo doseženo, že lahko ugotavljamo, da obstajajo nekateri zaostanki pri sledenju teh ciljev, ki so zapisani v dokumentih. Sam sem sicer diplomat preden sem bil izvoljen v Državni zbor, sem bil zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve. Velik zagovornik politike iskanja soglasja oziroma konsenza pri ključnih zunanjepolitičnih vprašanjih. Glasoval sem za deklaracijo o zunanji politiki. In ravno zaradi tega, kar sem pravkar povedal, sem bil večkrat razočaran zaradi zunanjepolitičnih odločitev, ki se jih je sprejemalo često brez tega ustreznega soglasja. Zdaj enoten glas zunanje politike, usklajevanje stališč, pomen gospodarske diplomacije, skrb za avtohtono slovensko skupnost v sosednjih državah, krepitev ugleda in vpliva v okviru Evropske unije, v svetu, mednarodnih organizacijah in seveda uspešno predsedovanje Svetu Evropske unije bodo visoko na jedilniku slovenske diplomacije v prihodnjem dveinpolletnem obdobju, če boste seveda namenili vašo podporo danes na tem glasovanju in če boste seveda kot ključni akterji v zunanji politiki to podporo nudili tudi v prihodnjih 2 letih in pol kot pač predstavniki zakonodajne veje oblasti. Dovolite mi, da preletim nekatera vprašanja, ki se mi jih pri tem zdi potrebno izpostavit. Zunanja politika ni zgolj draftiranje zunanjepolitičnih izhodišč, je skupek vseh odločitev vseh ravni, od vladnih, parlamentarnih, občinskih, podjetniških in vseh ostalih, ki imajo vpliv na ta zbir politik in tega globalnega sveta. Zdaj, da samo ponazorim, kaj s tem mislim. Če recimo zaradi ohranjanja koalicijskega miru iztisneš zaledno državo iz strateško pomembnega projekta, infrastrukturnega projekta, je to odločitev, ki ima lahko pomembne zunanjepolitične posledice. Če podpišeš zavezo, da boš za vojsko namenjal 2 % BDP, pa potem iz leta v leto zmanjšuješ ta sredstva, prav tako v javnost pošiljaš jasno zunanjepolitično sporočilo, ali če umikaš vojake iz tujih kriznih žarišč, enako sporočaš nekaj svojim zunanjepolitičnim partnerjem. Če to počneš brez predhodnega usklajevanja z Ministrstvom za zunanje zadeve, je to sporočilo še bolj odebeljeno. Če hipotetično pravim, ravnaš tako, potem ravnaš v nasprotju z deklaracijo, ki je bila sprejeta tu v Državnem zboru, z deklaracijo o zunanji politiki in s strateškim dokumentom strategije o zunanji politiki. Zato kot minister za zunanje zadeve vidim veliko potrebo po več medresorske koordinacije z vidika zunanje politike, po več koordinacije tudi z ostalimi deležniki, tudi parlamentarne koordinacije, večjo prisotnost ministra in pristojnih državnih sekretarjev v odnosu z deležniki, ki tvorijo zunanjo politiko, in predvsem to, da tudi ključne odločitve v zunanji politiki ne morejo biti prepuščene zgolj uradniški ravni, ampak se mora nujno vanjo vključit tudi politični nivo, kajti zgolj politični nivo nosi tudi odgovornost za te odločitve. Opažam nekonsistentnost zunanje politike z razmerami doma. Zdaj v različnih mednarodnih organizacijah in Evropski uniji recimo poudarjamo vladavino prava. Sam sem prvi, ki prisegam na to načelo, posebej na podlagi izkušnje, ki sem jo imel s preiskavo bančne kriminalitete in posledicami oziroma recimo rezultati, ki smo jih imeli tu na sodni ravni oziroma sodni veji oblasti. Zdaj osnovni razlog do sedaj za poudarek te tematike, o tem lahko samo ocenjujem, si predstavljam ali pa domnevam, je bil verjetno oblikovanje ustrezne narativne platforme, ki bi vsakič znova omogočala na nek način vsaj implicitno vključevanje vprašanja Hrvaške oziroma neudejanjanja arbitražne razsodbe v vsakdanji diplomatski dialog. Sprašujem se, ali je to strateško pametna odločitev, saj obstaja nevarnost, da na tak način zreduciraš zunanjo politiko na politiko tako imenovane ene teme, »one issue policy«, ki pa ni v interesu zunanje politike in je hkrati, kot sem prej rekel, v nasprotju s temeljnimi dokumenti, ki definirajo zunanjo politiko.

Če govorimo o vladavini prava na ravni Evropske unije, bodimo pošteni, vsaj do sebe in svojih državljanov - doma imamo goro problemov na tem področju. Če se ne motim, imamo 14 nerealiziranih odločb Ustavnega sodišča, imamo velik pripad tožb oziroma sodb ESČP zaradi prepoznih sodnih postopkov oziroma ostalih kršitev, imamo primere, ki se ne končajo, ki zastarajo, imamo nerešene primere, imamo založitev oporok, praktično ničelni uspeh v pregonu bančne kriminalitete, izgubljene milijarde v korupcijskih tveganjih. Ko torej goreče zagovarjamo ukrepanje na tem področju v drugih državah članicah Evropske unije, moramo z enako vnemo najprej odpraviti anomalije doma; takrat bomo tudi v zunanji politiki najbolj verodostojni.

Prav tako ves čas govorimo o trajnostnem razvoju, potrebi po čistem okolju. Zavzeli smo se za razglasitev pravice do čistega okolja na globalni ravni, zapisali trajnostni razvoj tudi kot prioriteto slovenskega predsedstva, in jaz ekološko ravnanje in te odločitve v smeri trajnostnega razvoja močno podpiram. Tudi v svojem življenju sam ravnam tako; kot veste, je kolesarska čelada moj stalni partner ob vseh poteh, ki jih opravljam v okviru Ljubljane. Ampak hkrati gradimo kanalizacijski kanal C0 čez vodovarstveno območje, ki z vodo oskrbuje preko 150 tisoč ljudi. Dogajajo se nam Kemisi, gorijo nam prepolna zbirališča odpadkov, nimamo vzpostavljenega sistema odpadne embalaže, nimamo trajno urejenega skladiščenja radioaktivnih odpadkov, nismo vzpostavili sistema sežiganja komunalnega blata, da ne naštevam naprej. Moj predlog je, da vse izpostavljene zunanjepolitične prioritete rešujemo tudi doma, poleg tega pa iščemo področja, kjer smo doma zelo uspešni - in teh področij ni malo -, te pa tudi potem ofenzivno zagovarjamo v našem dialogu z zunanjepolitičnimi partnerji in jih postavljajo v ospredje našega zunanjepolitičnega delovanja. Ker doma nismo ravno na šampionski ravni, predlagam, da tujim državam ne žugamo preveč samozavestno, ker s tem vplivamo tudi na lastno kredibilnost. Bodite prepričani, da tuje države, tuji diplomati zelo dobro spremljajo razmere doma in vedo, kje smo močni, in vedo, kje smo rahlo šibkejši. Naj bo torej diplomacija dober vzvod, da dobre prakse iz ostalih držav uporabimo kot vzvod za reformo naših šibkih področij - vladavina prava je že eno takšnih, varovanje okolja, kot sem omenil, tudi, in ravno ti dve prioriteti sta tudi prioriteti našega predsedovanja - in obratno, naše močne plati pa uporabljamo kot vzvod pri lansiranju naših strateških interesov pri naših partnerjih v tujini.

Še posebej bi rad opozoril na zanemarjanje zunanje varnostne politike in vsega, kar ima opravka z Natom. To je, kot sem že v uvodu povedal, v neposrednem nasprotju z izraženo voljo ljudi, v nasprotju z našimi mednarodnimi zavezami in v nasprotju z zavezami, ki smo jih nenazadnje podprli tudi tu v Državnem zboru, ko smo potrdili Deklaracijo o zunanji politiki. Žal se zdi kot da sodelovanje med Ministrstvom za zunanje zadeve in Ministrstvom za obrambo v preteklosti na tem področju ni bilo optimalno. V tem pogledu si bom prizadeval za intenzivnejše sodelovanje z ministrstvom za obrambo tako na politični kot na uradniški ravni. To sodelovanje je ključno tudi pri zagotavljanju kibernetske varnosti, ker zaostajamo glede na nevarnosti, ki pretijo svetu in te nevarnosti so iz dneva v dan večje. Z veseljem ugotavljam, da vsaj na predsedniški ravni prihajajo pozitivna sporočila o odnosih z našo južno sosedo Hrvaško. S sosedami je treba tesno sodelovati, podpreti je treba pobude, ki bodo vzpostavile medsebojno zaupanje, seveda ob zavedanju dejstva, da je potrebno zagotoviti spoštovanje mednarodnega prava in razsodb. Na Ministrstvu za zunanje zadeve sem zaznal nekakšno odsotnost pristnih stikov s Hrvaško ter morda ne najbolj optimalen pregled nad celotno paleto odprtih vprašanj s Hrvaško. Upam, da se motim. Nimam še neposrednega vpogleda, ampak kot sem rekel, upam, da se motim. Hrvaška je namreč zgolj ena izmed sosed, s katero imamo odprta vprašanja, ki pa jih bomo prej ali slej rešili. V luči večjih geostrateških premikov ali kriz, ravno sedaj spremljamo dva migrantska, zdravstvena tudi takih, ki jih lahko danes še ni, pa bodo jutri vstale z vso silovitostjo, se je pač treba zavedati, da je treba s sosedami dobro sodelovati v skupno dobro. Ena od možnosti za krepitev tega sodelovanja je tudi določitev posebnega odposlanca za odnose s Hrvaško, ki bo imel. celovit pregled nad široko paleto odnosov s Hrvaško in jih tudi horizontalno usklajeval, hkrati pa bo bolj agilen in se bo lažje obrnil kot medresorska skupina, ki v tem trenutku deluje. Tu apeliram na vse nosilce oblasti, da tvorno v sodelovanju v bistvu iščejo način za zagotavljanje naših strateških interesov, kot sem rekel, uveljavljanje odločb in hkrati grajenje dobrih sosedskih odnosov. Parlamentarna dimenzija tu igra zelo pomembno vlogo. Predvsem se tudi zdi, da je morda prišel čas za tako imenovano tiho diplomacijo na področju odnosov s Hrvaško. Ena od ključnih prioritet tega mandata bo predsedovanje. Zahtevna naloga, ki terja ves intelektualni, logistični, vsebinski in tudi človeški napor, ki ga združuje naša administracija vseh resorjev in tudi vseh vej oblasti, torej tudi parlamentarne. V okviru primopredaje bo treba najprej pregledati kako je stanje priprav na tem področju, torej kakšno je realno stanje pri pripravah na predsedovanje, kako je s kadrovskimi načrti, kako je z master planom, kako je logistika organizirana, kako je pripravljen kulturni program in tako naprej. Nato bo potrebna ocena kje s pripravami najbolj zaostajamo, torej kje so kritične točke in kje moramo najprej zagristi, da bomo v bistvu pravočasno pripeljali priprave h koncu, da bo predsedovanje lahko uspešno, tako kot je bilo predsedovanje v prvi polovici leta 2008. Ocenjujem, da bo to lastništvo nad pripravami, če se smem tako izraziti, morala prevzeti politična veja oblasti, vlada, predsednik Vlade. Mislim, da je tudi tista ključna komponenta, ki je v teh pripravah do sedaj manjkala torej neposredno oseben angažma predsednika Vlade, ki najlažje koordinira ministra, ki so vključene v te priprave na predsedovanje. Predsedovanje namreč prinaša naloge in obveznosti za večino ministric in ministrov tako, da bodo oni neposredno odgovorni, da bodo hierarhije pod njimi, potem tudi lahko vsebinsko pripomogle k uspešnosti projekta. Hitra kadrovska okrepitev predvsem direktoratov, ki bosta tukaj najbolj na udaru in boste nosila glavno breme predsedovanja torej Direktorat za skupno, zunanjo in varnostno politiko ter Direktor za zadeve EU ter seveda stalnega predstavništva v Bruslju. Poseben poudarek je treba nameniti tudi spremljanju delovanja Evropskega parlamenta ter vzpostavljanju stikov in sodelovanja s parlamentov. Jaz že na tem mestu tukaj apeliram na pomoč poslancev v Evropskem parlamentu vseh. Verjamem, da bodo delovali kot ena in ne razdeljena ekipa in da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da bo slovensko predsedovanja v drugi polovici 2021 uspešno. Vlada Marjana Šarca je 17. 7. 2019 določila prioritete predsedovanja in sicer vladavina prava, trajnostni razvoj in varnost ter Zahodni Balkan. Kasneje jih je preoblikovala v tri sklope prioritet in sicer Evropska unija temelječa na trajnostnem razvoju, Evropska unija temelječa na vladavini prava in varna Evropska unija kot garant dobrega partnerja v soseščini in svetu. Če si smem vzeti malce lastne svobode pri oceni teh prioritet lahko rečem, da se mi zdijo morda malce presplošne, preveč institucionalizirane in morda rahlo premalo upoštevajo karakteristike Slovenije. Morda bi na tej najvišji politični ravni veljalo ponovno pretehtati vsaj modaliteto teh prioritet posebej recimo ob zadnjih dohodkih, ki odpirajo neke nove dileme. Morda bi veljalo poudariti ali pa bolj poudariti vprašanje kriznega upravljanja. Sedaj samo zadnji primer pri nevarnosti izbruha pandemije koronavirusa je eden od teh primerov. Namreč zaščitne maske, ki so se nekoč prodajale po 0,2 evra se danes prodajajo tudi po 20 evrov za kos. Razkužilo, ki je bilo včasih skoraj brezplačno danes dosega astronomske cene in to prihaja celo do tega, da je ponudba manjša kot povpraševanje in da se tisti, ki ponujajo to celo lahko zbirajo kateri ponudnikom bodo prodali torej tistim, ki ponujajo višjo ceno, kar z vidika neke Unije 500 milijonov duš popolnoma nesprejemljivo. Glede na to, da imamo komisarja, ki pokriva krizno upravljanje je morda to eden od razmislekov, v kateri smeri bi lahko morda rahlo priredili tudi naše prioritete, da ne govorimo o vprašanju digitalizacije, ki se ravno v tej dobi tudi odpira. Če bi večina delovnih mest omogočalo večjo priložnost in možnost dela iz oddaljenih lokacij torej od doma, če bi bila ustrezna infrastruktura vzpostavljena, če bi bila iniciativa ali pa na evropski ravni ta infrastruktura vzpostavljena bi verjetno tudi lažje se soočalo s podobnimi nevarnostmi kakor tudi vprašanje izginjajočih in ponavljajočih ali pa na novo ustanovljenih se delovnih mest s čimer se bo Slovenija tudi soočala ob preobrazbi avtomobilske industrije ob prehodu motorjev z notranjim izgorevanjem v elektro motorje.

Skratka, verjetno bi na različnih ravneh ta razprava ob prioritetah lahko opravila še eden krog kjer bi morda našli primernejše ali pa tiste, ki bi bolj odgovarjalo k obdobju v katerega Slovenija kot predsedujoča država prihaja v naslednjem letu in pol.

Morda za zaključek še vprašanje o delovanju Ministrstva za zunanje zadeve. Včasih se zdi, da javno izražene prioritete niso ravno tisto ali pa niso ravno tiste, ki so bile izražene z ljudsko voljo ob referendumu, niso ravno tiste, ki so bile zapisane v temeljnih strateških dokumentih in morda ne ravno tiste, ki so bile s podpisom odgovornih zapisane v mednarodnih sporazumih. Morda bo tukaj potrebna pametna strateška rekalibracija. MZZ se morda mestoma tudi preveč ukvarja sama s seboj, kar je škoda glede na potencial, ki ga združuje. Delo ni enakomerno porazporejeno. To vam bo znal povedati vsak diplomat v zasebnem pogovoru, če mu boste zgolj prisluhnili. Razporeditev kadrov trenutno ni prilagojena tudi uresničevanju vitalnih funkcij in interesov države kakor tudi strateških interesov, ki so zapisani, kot sem prej rekel, v temeljnih dokumentih. Kabinet odhajajočega ministra je na primer 9 oseb, toliko kot se jih ukvarja s celotno zahodno Evropo, ki šteje 500 milijonov državljank in državljanov skupne Evrope. Z Natom in varnostno politiko se ubadajo, pozor, tri osebe, z dokumentacijo in tajnimi podatki pa se ukvarja 19 oseb, ravno toliko z mednarodno razvojno pomočjo. Kot sem rekel, kadrovska in vsebinska razporeditev mestoma ne sledi ciljem iz deklaracije o zunanji politiki in strategiji. Številni kvalitetni diplomati so preobremenjeni, na mestih v notranji službi. Njihov prehod v zunanjo službo pa zaradi njihovega znanja se zdi, ni v interesu ministrstva, s tem pa so oni dvakrat oškodovani, hkrati pa tudi naša diplomacija. MZZ zato potrebuje boljše, bolj aktivno načrtovanje kadrovske politike, ki bo v večjem obsegu upoštevala posameznikove kvalitete na eni strani in potrebe slovenske diplomacije na drugi strani, ob seveda jasnem upoštevanju meritornih kriterijev. Treba je zagotoviti večje lastništvo nad procesi odločanja s strani politike, več dolgoročnega načrtovanja o kadrovski politiki ter upoštevanja znanj, izkušenj in veščin posameznikov. Zagotavljanje kadra tam kjer je glede na vitalne funkcije, naloge Ministrstva za zunanje zadeve to zares potrebno, tam kjer je ta potreba manjša pa bo treba pač malce stisniti zobe. Srednjeročno in dolgoročno je treba doseči tudi ugodnejše razmerje med zaposlenimi v zunanji in notranji službi in sicer v prid zunanji službi. Moj fokus bo okrepitvi zunanje službe, na koncu koncev je diplomacija zato, da imamo dober zvočnik v tujini in dobro slušalko iz tujine, za to pa potrebujemo ustrezno usposobljen kader, prave ljudi na pravih mestih in dovolj kadra na teh predstavništvih. Naše celotno zunanje ministrstvo približno v obsegu veleposlaništva Velike Britanije, v Združenih državah Amerike in glede na omejena sredstva moramo ta sredstva razporediti čim bolj učinkovito. Potrebno je kadrovsko okrepiti diplomatsko-konzularna predstavništva, zato so seveda potrebna finančna sredstva. Še posebej to velja v času predsedovanja za najpomembnejše partnerice, najpomembnejše trge bo verjetno treba najti neki okvir dodatne kadrovske popolnitve v obdobju do predsedovanja, da bomo lahko tukaj bolj aktivirali svoje sile. Enkrat si bo treba tudi priznati, da proračun za našo diplomacijo ni dovolj visok. Slovenija potrebuje, posebej zaradi svoje specifičnosti, torej glede velikosti in lege, robusten diplomatski aparat in večji zunanji politični proračun. Zdaj, trenutni proračun Ministrstva za zunanje zadeve je en najmanjših med ministrstvi v tej državi in en najmanjših med zunanjimi ministrstvi primerljivih držav.

Kar pomeni, če bomo želeli narediti kvalitativni preskok naprej, bo treba v to tudi investirati. Kot sem rekel, eden od srednjeročnih načrtov. Kot vmesna stopnja, velja razmislek o tako imenovani kolokaciji slovenskih ambasadorjev na DKP-jih v drugih državah, kjer pač nimamo lastnega veleposlaništva oziroma DKP-ja, ga ima pa neka druga evropska država in tisti trg smatramo kot, pač, strateški oziroma pomemben za interese Slovenije. Vem, da so bile iniciative za to že na ministrstvu, vem tudi, da je interes, pa se je vedno zapletlo pri tehničnih podrobnostih, bodisi, da domnevna varnost ni ustrezna, bodisi, da je težko narediti ustrezno IT prenos, ampak, poglejte, to so tehnične težave, ki jih je treba rešit, kajti diplomacija ni zato, da se bo ukvarjala s tehničnimi problemi, ampak zato, da izpolnjevala strateške interese države.

Treba je razmislit tudi za spodbudo za »sekundiranje« diplomatov v tujini in s tem na nek način, grajenja nove generacije diplomatov, pa hkrati pridobitve neposrednih informacij in učenja dobrih praks v drugih državah članicah. Recimo, eden od teh primerov je vprašanje glede kibernetske varnosti. Dolgoročno pa velja razmislit tudi o posebnem skladu za šolanje diplomatov v tujini na najboljših univerzah, ki jih potem lahko učinkovito vključimo v naše diplomatsko delo.

Zdaj, uporaba slovenskega znanja, osebnih poznanstev, ugleda in vpliva Slovencev po svetu, začenši s prvo damo Združenih držav Amerike, se mi zdi, da se ne izkorišča dovolj in da je treba temu področju namenit večjo pozornost. V bistvu me preseneča, da Slovenija tega potenciala ne izkorišča, tako, kot bi ga morda izkoristila katera druga država članica.

Zdaj, koalicijska pogodba v točki 8, pod zunanjo politiko predvideva zagotovitev finančnih sredstev v ta namen. Na Ministrstvu za zunanje zadeve bomo zato aktivno pristopili k oblikovanju nekakšnega direktorija potencialnih ambasadorjev Slovenije, torej izjemnih posameznikov, ki so se pripravljeni, / nerazumljivo/, pomagat pri delu naše diplomacije, tisti, ki pač to želijo. Verjamem, da ta želja pri Slovencih, ki so v različnih institucijah obstajajo. O tem me nenazadnje prepričujejo skupine na socialnih omrežjih, recimo, skupina VTIS, v tujini izobraženimi Slovenci, potem ASEF – American Slovenian Education Fundation, kjer lahko neposredno stopimo v stik s posamezniki, ki so se samoorganizirali, zato, da so izrazili ta, v bistvu, to pripadnost Slovenije. Morda je treba samo še rahlo strukturirat ta pristop do njih in jih uporabit pri, pač, tem delu.

Treba se je tudi zavedat, da je veliko Slovencev odšlo v tujino, se zaposlilo v nekaterih institucijah, pomembnih podjetjih, organizacijah in ko mine čas, kvalitetni tudi napredujejo in morda nekdo, ki je začel na, več ali manj, srednji ravni, danes, v bistvu odloča na najvišjih ravneh in prej, ko vzpostaviš stik s takšno osebo, večji bo donos kasneje, ki ga boš lahko imel od njega, v vseh teh institucijah. Ko sem sam delal v Evropskem parlamentu, od leta 2003 do 2006, je kar nekaj Slovencev takrat prvič stopilo oziroma, pričelo svojo kariero v evropskih institucijah. Mnogi med njimi so danes visoko v hierarhiji v evropskih institucijah, nekateri so v kabinetih, nekateri so v kabinetu predsednice Evropske komisije. In to je vse v bistvu vrednost, ki jo lahko izkoristiš, če imaš korekten, dober in na nek način vključujoč odnos s to skupino ljudi. In verjamem, da se na tem področju velja dodatno potrudit in da obstajajo možnosti, da dodano vrednost izkoristimo pač v doseganju svojih strateških načrtov. Zdaj moj interes je vključitev Državnega zbora, konkretneje Odbora za zunanjo politiko tudi na izhodni strani zunanje diplomatske službe. Kot vemo, tu na OZP zaslišujemo veleposlanike oziroma kandidate za veleposlanike, preden odhajajo na delo na ambasade. Zdaj moja želja je, da ta zaslišanja opravimo tudi po tem, ko se vrnejo iz svoje misije v tujini. Verjamem, da bo kakšen veleposlanik se s tem ne strinjal, ampak če dobro opravi svoje delo, mislim, da bo z veseljem predstavil svoj nabor izvedenih nalog. Odbor za zunanjo politiko pa bo hkrati dobil vpogled na delo slovenske diplomacije in v bistvu na nek način postavil meritorne kriterije v dogovoru ali pa v razpravi z ekscelencami, veleposlaniki, ki se bodo prišli predstavit v Državni zbor. Neposredno se bo lahko primerjalo izhodiščno in končno stanje, neposredno bo lahko Odbor za zunanjo politiko, ki je tudi z deklaracijo o zunanji politiki ključen ali pa zelo pomemben dejavnik pri temeljnih strateških usmeritvah, seznanjen z vsemi nepravilnosti ali pa, raje bom rekel, z vsemi težavami, s katerimi se soočajo veleposlaniki, da boste lahko na licu mesta slišali, s kakšnimi problemi se morajo veleposlaniki soočati, kako kadrovsko podhranjeni so, kako se morajo, ne vem, z lastnim avtomobilom, medtem ko se njihovi kolegi v bistvu s celotnim protokolom opravljat svoje naloge, v bistvu opravljat naloge pač Republike Slovenije, kakšne težave imajo v zvezi s svojimi zakonskimi partnerji. In morda bo to tudi ključni dejavnik, ki bo pripeljal do večje odprtosti Državnega zbora, ko se bo razpravljalo o delitvi pogače davkoplačevalskega denarja ob vsakršni razpravi ob sprejemu proračuna Republike Slovenije. Zdaj veljalo bi razmisliti tudi o spremembi postopka sprejemanja deklaracije o usmeritvah za sodelovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije, in sicer iz sedanjih 18 mesecev na 5-letni termin. Zakaj 5-letni termin? S tem namreč lovimo 5-letni strateški termin, zakonodajni termin mandata Evropske komisije, ki je v bistvu tudi najbolj relevanten. Zdaj, če zelo poenostavim, 18-mesečno načrtovanje je v bistvu prekratek rok, da bi bilo lahko strateško, je zgolj nek presek stanja, hkrati pa je predolg rok, da bi bil lahko zelo konkreten. In zato so te naloge oziroma tekst te deklaracije o strateških oziroma o usmeritvah za delovanje v institucijah Evropske unije često zgolj v delih prepis prejšnje. Sami se boste pa tudi spomnili, da recimo v marcu ali pa aprilu obravnavate ali pa obravnavamo tu na OZP dokument, ki naj bi veljal že od 1. januarja, kar postavlja pod vprašaj sploh smiselnost takšnega dokumenta. Osebno nisem pristaš izvajanja ali pa delanja nesmiselnih nalog.

Kar se tiče gospodarske diplomacije, je to zelo pomembna tema, tematika, ki ji nameravamo posvetiti veliko pozornosti. Želim pa v tem pogledu poudariti, da je to dvosmerna pot. Namreč, tako kot minister za zunanje zadeve lahko odpira trge gospodarstvu, posredno gospodarstvo odpira diplomatske poti diplomaciji. Nek gospodarski biznis v državi, kjer nimamo tesnih gospodarskih stikov, lahko pomembno vpliva na tkanje diplomatskih odnosov v prihodnje, in to velja izkoristiti v največji možni meri. Verjamem, da bomo z MGRT, torej z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo, veliko komplementarnih ukrepov pri promociji našega gospodarstva v tujini, pa hkrati pri spodbujanju neposrednih tujih naložb v Sloveniji. Ob tem, kot sem rekel, ne smemo pozabiti na naše izjemne posameznike, naše šampione, na najrazličnejših področjih, od športa, znanosti, kulture, poslovnega sveta, ki so se pripravljeni izpostaviti, svoje ime dati za promocijo znamke Made in Slovenia, in to nam mora biti v vsakem primeru v interesu, ker ravno preko promocije teh izjemnih posameznikov Slovenija zelo dobro promovira tudi samo sebe.

Spoštovani! Idej imam še kar nekaj, ne bi želel vsega povedati v uvodni predstavitvi. Naj samo še povem, da sem dvakrat že sodeloval v Vladi, torej v izvršilni veji oblasti kot direktor Urada Vlade za komuniciranje, bil sem uradni govorec slovenskega predsedstva v prvi polovici 2008, šest let sem poslanec Državnega zbora, poznam torej zakonodajno, izvršno vejo oblasti in tudi evropsko dimenzijo vodenja. Verjamem, da lahko na področju zunanje politike prispevam in želim prispevati k uspehu Slovenije, je pa res, da ni nujno, da ste takega mnenja tudi vi, zato mi dovolite, da zdaj zaključim svojo predstavitev in vas poskušam prepričati še na podlagi odgovorov na vprašanja.

Hvala, predsednik.

Dr. Anže Logar, zahvaljujem se za podano predstavitev.

Preden nadaljujemo, spoštovani, mi dovolite, da preberem še dve pooblastili: gospod Danijel Krivec nadomešča mag. Andreja Širclja in gospa Violeta Tomić nadomešča gospoda Primoža Siterja.

Spoštovani, imamo pet prijav. Dovolite mi, da bi se omejili na tri, na sklope treh, in bi vam potem dali besedo, da nanje odgovorite. Kot prvi se je k besedi javil gospod Igor Peček. Pripravi naj se gospod Nik Prebil.

Hvala lepa, spoštovani predsednik.

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!

Spoštovani ministrski kandidat! Mesto ministra za zunanje zadeve prevzemate v času vedno bolj kompleksnega, bolj tekmovalnega globalnega okolja, katerega odraz so številne gospodarske in tudi geopolitične napetosti. Pred nami in vami so torej številni izzivi in odločitve, za katere bo potrebna enotna in odzivna zunanja politika, ki zastopa in na nek način tudi varuje interese tako države kot njenih državljanov.

V koalicijski pogodbi ste navedli zagotavljanje ciljnega in vsebinsko usmerjenega ter usklajenega delovanja Ministrstva za zunanje zadeve znotraj multilateralnih institucij. Vemo, da je Evropska komisija zelo ambiciozno pristopila k sklepanju gospodarskih sporazumov s tretjimi državami. Tu bi prvenstveno izpostavil dva, to je čezatlantski trgovinski in investicijski sporazum ter sporazum z Združenim kraljestvom. Vemo namreč, da se trgovinski odnosi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike že nekaj časa zaostrujejo, predvsem zaradi na nek način protekcionističnih politik ameriške administracije. Prav tako so dosedanja pogajanja glede sporazuma oziroma čezatlantskega partnerstva pokazala, da se interesi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike precej razlikujejo.

Zanima me, kako bo Republika Slovenija v kontekstu teh enostranskih ukrepov in pritiskov Združenih držav Amerike ter z oziroma na številne kritike uveljavljala svoje interese? Kako bo zagovarjala svoje prioritete, tudi v luči sklepanja novega sporazuma?

Drugo pa je, da so pred nami intenzivna pogajanja glede novega partnerstva z Združenim kraljestvom. Po besedah glavnega pogajalca gospoda Michela Barniera so tudi tukaj zelo resna razhajanja, predvsem glede zagotavljanja enakih konkurenčnih pogojev. Slovenija je sicer podprla predlog pogajalskega mandata Evropske komisije, vendar pa je z zakonodajo Evropske unije urejen tudi velik del bilateralnega sodelovanja. Sodeč po izjavah glavnega pogajalca gospod Davida Frosta se Združeno kraljestvo zavzema za bolj rahlo povezavo, po vzoru pač gospodarskega in trgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in Kanado. Vemo, da so ta pogajanja trajala več kot 5 let. Mi pa imamo prehodno obdobje, ki bo trajalo do 31. 12. 2020. Zanima me, kako bo Slovenija v luči teh intenzivnih pogajanj in odnosov med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom nadaljevala bilateralno sodelovanje z Združenim kraljestvom? In pa, ali menite, tukaj vas pa pač sprašujem za osebno mnenje, da je sporazum možno skleniti do konca letošnjega leta.

V deklaraciji o zunanji politiki Slovenije je eden izmed ključnih elementov opredeljeno izvajanje enotne in odzivne zunanje politike Republike Slovenije za, recimo temu, ozemeljsko manjšo državo kot je Slovenija, je to ključno kadar gre za uresničevanje njenih interesov. Vemo, da je vaša stranka v določenih mednarodnih odnosih večkrat vodila do neke mere vzporedno politiko, tudi recimo, če se samo dotaknemo, ne vem, arbitraže ali recimo ravnanj pri oziroma različnih odzivih, ne vem, pri primeru raketnega napada Združenih držav Amerike na Iran v začetku letošnjega leta, ko je bil ubit general Solejmani in pa potem tudi, to se je nadaljevalo z napadom Irana na določena ameriška oporišča v Iraku. Verjetno se strinjamo, da je v nacionalnem interesu Slovenije uravnotežena zunanja politika. In v trenutnem razmerju geopolitičnih sil me zanima, kaj menite o nenehnih grožnjah Združenih držav, s sankcijami proti Evropski uniji? Ali menite, da bi morala Evropska unija okrepiti svojo zunenjepolitično moč v odnosu do Združenih držav Amerike? Bi se morale članice poenotiti v močni proevropski zunanji politiki? In pa, kakšno je vaše mnenje glede izstopa Združenih držav Amerike iz jedrskega dogovora z Iranom?

Sam ste tudi omenjal, s čimer se seveda absolutno tudi sam strinjam širitev mreže diplomatsko-konzularnih predstavništev. Ena izmed prioritet, ki ste si jo zapisali v koalicijski pogodbi glede izvajanja zunanje politike Republike Slovenije je širitev mreže, tudi glede in pa skladno s potrebami slovenskega gospodarstva. Pri tem bi rad spomnil, da je Odbor za zunanjo politiko na svoji 13. seji, seje se ne spomnim se opravičujem, mislim pa, da je bilo 13. novembra 2019, že potrdil predlog Ministrstva za zunanje zadeve glede predlagane širitve. Omenjali ste srednjeročno strategijo širjenja in pa krepitve mreže, tudi skladno s finančnimi sredstvi, ki so nam na voljo, kadrovskimi in prostorskimi izzivi, s katerimi se soočamo. Ali se usklajeno delovanje Ministrstva za zunanje zadeve nanaša tudi na usklajeno delovanje diplomatskih predstavništev? In kje vidite, na kakšen način bi lahko zagotovili finančna sredstva za širitev mreže? Na koncu še eno vprašanje. Kaj za vas pomeni uravnotežena zunanja politika? Ali menite, da bi se Republika Slovenija morala bolje povezovati na primer z Združenimi državami Amerike ali z Rusijo v bilateralnih odnosih? Toliko.

Hvala lepa.

Naslednji je gospod Nik Prebil.

Izvolite.

Najlepša hvala, gospod predsednik. Spoštovani kandidat, dr. Anže Logar, kolegice in kolegi, spoštovani gostje, prav lep pozdrav vsem.

Zdaj jaz bom postavil 4 vprašanja, ki jih bom nekako zapakiral v eno celoto. Bi pa začel s tem, da se verjetno strinjamo, da je zunanja politika v nekem samem temelju države in njene suverenosti del nacionalno-varnostne politike in da mora naša država glede na to, da je tudi manjša v zunanjem političnem smislu, delovati kot celota. Zdaj v mojem prvem vprašanju bi se navezal na kolega Pečka, in sicer bi vas vprašal, s katerimi državami menite glede na to, da ste omenjali soseščino, pa bi se morala naša država še bolj povezovati v zunanji politiki in za katere države menite, da so pač poleg tistih, ki jih imamo v ravni EU, tudi zunaj naše zaveznice. Zdaj, ali moramo okrepiti delovanje v mednarodnih organizacijah tudi na drugih ravneh, ne samo na vladnih, to sprašujem za primer pri organizaciji OECD, za katero menim, da bi moral parlament okrepiti sodelovanje z njo in od nje potegnit več. In torej, kako bi te stvari izboljšali? Kot drugo bi se navezal na arbitražo, o kateri ste tudi govorili. Pa bi mogoče začel malce od zadaj pri sporazumu Drnovšek – Račan. Vemo, da sta ga leta 2001 obe strani potrdili in parafirali, potem pa je zadeva obstala. Zdaj takratni predsednik Janez Janša je leta 2007, ko sta s predsednikom Sanaderjem podpisala na Bledu nek načelni dogovor, o katerem bi Meddržavno sodišče v Haagu razsojalo o meji med Slovenijo in Hrvaško, da Slovenija ne pričakuje nič manj, kot ji določa sporazum Drnovšek – Račan iz leta 2001. In me torej zanima, zakaj ste se takrat odločili tako in zakaj pri tem sporazumu niste vztrajali, če je bil ta dober? Zdaj v času Vlade Marjana Šarca je že potekalo, vložena tožba glede prejšnje vlade, glede arbitraže. Zdaj vemo, kako je odločilo Evropsko sodišče. Mi smo si ves čas prizadevali za rešitev spora s Hrvaško, moram pa povedati, da je vseeno sodišče izpostavilo, da je arbitražno sodbo potrebno upoštevati in spoštovati, saj je le ta del mednarodnega prava. Nova vlada si bo morala tako ali drugače prizadevati za upoštevanje arbitražne razsodbe. Zato me, spoštovani kandidat, zanima, glede na to, da ste povedali, da bi, da je morda pričel čas za tiho diplomacijo pri odnosih s Hrvaško, kaj to pomeni. Je torej arbitražni sporazum za vas veljaven ali ste mnenja, da je potrebno pogajanja vrniti na točko nič in jih začeti znova? Kot naslednjo pomembno zadevo, ki se mi zdi, da jo v okviru zunanje politike moramo upoštevati, je vidik migracij. Nenazadnje sem mnenja, da zunanjepolitični dogodki vse slej ko prej postanejo notranjepolitična realnost in tako je tudi s tem. S tem se soočamo že nekaj časa in se bomo verjetno še naprej. Ravno pred kratkim je turški predsednik povedal, da odpira meje. Turčija je dobila denar od Evropske unije in politično podporo za politične odločitve. Izgleda, da je to izigrala, zato me zanima ali bi po vašem mnenju morali kot država in samostojna republika temu protestirati ali je pač Evropska unija dovolj sposobna, da zadevo obvladuje sama.

Kot četrto pa bi izpostavil še eno zadevo, ki ste jo omenili in to je predsedovanje Republike Slovenije, ki bo seveda izredno pomembno. Zdaj, povedali ste, da želite pomoč evropskih poslancev in da naj delujejo kot ena in ne razdeljena ekipa. Se pa tukaj sprašujem komu je to namenjeno. Nenazadnje so ravno vaši evropski poslanci velikokrat bili del tiste neenotnosti, ki bi jo slovenska zunanja politika morala zasledovati, ne? Resnično smo v času priprav za predsedovanje in ta projektna naloga za predsedovanje je bila pripravljena s strani Vlade Republike Slovenije. Zdaj, povedali ste, da določene stvari bi bilo potrebno spremeniti, zato bi mogoče bolj natančno, da mi odgovorite kako bi te zadeve spremenili oziroma če gre za spremembo celotnega osnutka. In ali boste še vedno sledili tej formi nekega slogana, ki ga imamo, I Feel Slovenia, torej nekemu zelenemu, trajnostnemu razvoju prilagojen na področju vseh politik. Ker tukaj se pač jaz sprašujem ali bo temu res tako. Nenazadnje je vaš poslanec na posvetu pri predsedniku republike o podnebnih spremembah le-te zanikal in pač poudarjal, da niso pomembne. Zato me zanima kako bomo na tej točki v okviru predsedovanja ukrepali. Bi pa še v okviru predsedovanja se navezal na to tretjo točko, ki je soseščina in pa Zahodni Balkan. Kakšno je vaše mnenje o širitvi Evropske unije in nekega geostrateškega interesa Evropske unije in nenazadnje tudi Republike Slovenije na področju Zahodnega Balkana?

Da pač mi odgovorite na ta vprašanja, ker menim, da so to pomembne teme, ki jih moramo danes na tem zaslišanju prediskutirati.

Hvala.

Hvala lepa.

Spoštovani kandidat, k besedi sem se tudi sam prijavil. Po mojem izvajanju vam bom dal besedo in priložnost za odgovore. Seveda prihajate v izjemno nestabilnih času. Današnje zaslišanje bomo opravili v okoliščinah, ki so, seveda globalno in s tem tudi za našo državo, zelo zahtevne. Seveda nam prežijo izzivi, tako na zahodu, ko govorimo o pojavu virusa koronavirus ter seveda jugovzhoda, ko govorimo o povečanju pretoka migrantov. V tem trenutku je zato najbolj pomembno, da se vsi zavedamo, da je naša skupnost dolžna oziroma da je skupnosti naše dolžnost in prioriteta, da poskrbimo za varen prehod v obdobje, ko je naša glavna skrb ne bo več možnost pandemije ali pa vprašanje kako sanirati posledice / nerazumljivo / razvojne priložnosti.

Strateško pomembno je, da kljub menjavi oblasti, spoštovani kandidat, zagotovimo nemoteno delo vseh ključnih služb v državi, da zaupamo stroki in znanosti ter da državljanke in državljane vodimo kot odgovorna politika, ki razume kdaj je čas za ideološke razprave in kdaj je čas za akcijo oziroma, da preprosto stopimo skupaj glede na izzive, ki so pred nami. Seveda, ko govorim kot predstavnik Socialnih demokratov, se zavedamo zahtevnosti vprašanja, ampak naša prva skrb je organiziran in miren prehod čez viharno virusno obdobje, kar vemo, da znamo in zmoremo kot država in kot Evropska unija.

Spoštovani kandidat, v večjemu delu vaše razprave ste se dotaknili pomembnosti vladavine prava. Nebi rad, da bi se ustvaril vtis, da le-ta ni prioriteta. Omenili ste vaše zadržke pri implementaciji odločitve predvsem ustavnega sodišča v sami Republiki Sloveniji, ki nam daje ali pa nam ne daje kredibilnosti. Zato izpostavimo to vrednoto Evropske unije kot eno od ključnih za to, da Evropska unija deluje kot eno. Zbodlo me je predvsem – in nebi rad, da bi bili deležni napačne interpretacije – bom rekel iskanje odgovorov oziroma razlogov, da nebi bili kot ena tistih držav. Sami veste, da smo del neformalne skupine držav prijateljic vladavine prava, znotraj le-te so prisotne države, kot je Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Švedska, Finska, najbolj zavezane države, ki pa podpirajo to neformalno skupino, sta Nemčija in Francija. Prav v le-teh smo Republika Slovenija dobili, bom rekel, veliko podporo, ko govorimo o implementaciji arbitražne odločbe, kajti vladavino prava postavljamo nad vse.

V času, ko se multilateralizem odmika nekim prizadevanjem posameznih držav, večjih držav iz položaja moči, ko nagovarjajo globalne težave, je za nas kot majhne države v skupini le-teh, ki se zavedajo, ključno, da ohranimo dinamiko zavedanja, da vladavina prava je tista, ki mora biti implementirana. Seveda tukaj se ne nanašam samo na odločitev arbitražnega sodišča, ampak tisto, kar je v zadnjih letih vzbudilo precej pozornosti. Govorimo o implementaciji sedmega člena pogodbe, predvsem o odnosu do sosednje Madžarske in Poljske, kajti to vprašanje se ne tiče samo bilateralnih odnosov, ampak multilateralnih odnosov.

Kot veste, sta prav ti dve državi na tnalu, ko govorimo o vladavini prava, in obe sta, bom rekel, politiki vaše stranke zelo blizu, ena bolj kot druga, še posebej, Madžarska. Seveda 7. člen pogodbe EU je znan tudi kot jedrska bomba. V skrajnem primeru predvideva odvzem celo glasovnih pravic članice Unije, ki sistematično krši temeljna evropska načela. Postopek sprožitve 7. člena je dvodelen. Prvi del je preventivne narave in se nanaša na tveganje resnih kršitev, drugi del pa predvideva celo sankcije v primeru obstoja resnih kršitev.

Spoštovani, zanima me stališče glede tega. Kakšno je vaše stališče glede uveljavitve 7. člena? Kakšno je vaše stališče glede vladavine prava? Govorim o resnem stališču, ne pa, bom rekel, tako pavšalno podane, kajti predvidevam, da bi to lahko poslala resna tema obstoja evropske skupnosti oziroma Evropske unije v prihodnosti.

Omenili ste tiho diplomacijo v odnosu do sosednje Hrvaške. Zadnji, ki je to poskusil, je bil dr. Miro Cerar, v neformalnem pogovoru s kolegom je dejansko bil, bom rekel, kar grobo izigran do te mere, da tista tiha diplomacija je postala javna diplomacija. Še več, ob zadnjem srečanju z zunanjim ministrom smo bili celo deležni interpretacije tega dogodka s strani zunanjega ministra Hrvaške, da smo pripravljeni narediti korak naprej in se mimo arbitražne razsodbe pogovarjati o implementaciji oziroma o rešitvi te meje.

Zanima me vaše stališče glede zahodnega Balkana. Moji predhodniki so že omenjali eno od strateških območij, ne samo za Republiko Slovenijo, ampak za celotno Evropsko unijo, vemo, kako senzibilno je to območje, konec meseca marca, če bo vse v redu, bomo v Bruslju soodločali tudi o prihodnosti širitve. Kakšno je vaše stališče? Predvsem, ko govorimo o Severni Makedoniji ter seveda Albaniji, mogoče celo Kosovu. Vemo, da ima tudi vaša stranka ene določene pomisleke ali pa posebne odnose z nekdanjo oblastjo, ko govorimo o premierju v izgnanstvu, govorim o premierju Gruevskemu, ki je v izgnanstvu v Budimpešti oziroma na Madžarskem, z diplomatskim potnim listom je iskal zatočišče prav v tisti državi, kjer je vam tudi ideološko in osebno, nikjer ne mislim osebno kot vam, ampak vaši stranki, nekje najbližje. Zanima me vaše stališče glede tega. Ali je Severna Makedonija kljub vsemu, in Albanija, sta pripravljeni zato, da začneta sploh pogajanja o nadaljnji širitvi?

Zanima me, kakšno je vaše stališče o potrjeni v Evropskem parlamentu resoluciji o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer. Pobuda je tudi v Državnem zboru podana in bomo soodločali in odločali v naslednjih mesecih. Izpostavili ste se kot posameznik, ki je trajnostno naravnan. Bomo imeli že prvo priliko v parlamentu, ob tej priložnosti mi dovolite, da vas povprašam za mnenje po tej pobudi. Zanima me, kakšno stališče, kakšno stališče boste zavzemali do naraščajoče nestrpnosti, ki prihaja predvsem ob dnevu spomina, govorim o 10. februarju v sosednji Republiki Italiji, leta 2020, torej letošnjega leta bo za odnose med Italijo in Slovenijo zelo pomembno leto. V začetku poletja predvidevamo, da bomo deležni dogodka, ki bo omogočil vrnitev narodnega doma v last slovenske skupnosti, živeče v Italiji, in tako, bom rekel, zakoličil neko obdobje iz preteklosti, na katero ne moremo biti najbolj ponosni.

Spoštovani kandidat, jaz bom mogoče se v nadaljevanju oglasil še z nekaterimi bolj neposrednimi vprašanji. Ta bodo odvisna predvsem od podanih odgovorov, seveda me bo zanimalo predvsem vaš odnos, oseben odnos, vaš oseben pogled do odnosov s sosednjo Madžarsko. Namreč, vemo, da v preteklem tednu je bila razprava na Odboru za kulturo, ko govorimo tudi o financiranju medijev v lasti neposredni, ali pa tudi posredni, članov SDS-a in vaše stranke ter seveda izzivov ali pa problemov, ki nastajajo in imajo mednarodne razsežnosti. Tudi zaradi, bom rekel, pretoka, finančnega pretoka iz Slovenije v Makedonijo, in s tem neposrednega vplivanja na politiko te države zahodnega Balkana.

S tem zaključujem, bom rekel, svoj uvodni del, vam dajem besedo za odgovore, in potem bo za menoj dobil besedo dr. Matej Tašner Vatovec.

Izvolite.

Hvala, predsednik.

Zdaj, moram reči, da so bila vprašanja zelo opisna. Zdaj, če bi sledil pač postavljanju teh vprašanj kolega Pečka, in sicer glede na geostrateške izzive in ciljno usmerjenost pač Slovenije v odnosih, čezatlantskih, Združenega kraljestva, sem že v uvodu povedal, da zelo dobro osnovo za zunanjepolitično ravnanje najdemo v strategiji o zunanji politiki. Ta nosi naslov Varna, uspešna in v svetu spoštovana Republika Slovenija, in to daje celotni diplomaciji pač neko usmeritev, na podlagi katerega ravna, in vse tiste stvari, ki ste jih vzpostavili, in enostranski ukrepi, pritisk Združenih držav Amerike, imate v tem dokumentu zelo lepo razdeljene koncentrične kroge, po katerih deluje naša zunanja politika. In jaz verjamem, da smo si edini oziroma, da smo skupnega mnenja, da Slovenija najlažje uveljavlja svoje interese v tem najožjem koncentričnem krogu, tam, kamor spada, tam, kjer smo članica Evropske unije. In v okviru tega uveljavljamo svoje interese.

Sami boste zelo dobro vedeli, da sporazume, ki ste jih omenjali, usklajuje in pogaja Evropska komisija. Slovenija je dala mandat, da se pogaja v njenem imenu, če se ne motim, je ta mandat nekaj let nazaj podpisal tedanji zunanji minister gospod Erjavec. In na podlagi tega je verjetno zaupal pogajalcem, ki se pogajajo tudi v našem imenu za to, da se doseže sporazum o ustreznem transatlantskem sodelovanju. V naši deklaraciji in v strategiji jasno piše, da so dobri transatlantski odnosi v našem strateškem interesu. In to je edino, in to je edino vodilo, ki usmerja delo Ministrstva za zunanje zadeve in njene diplomacije. Ni drugega jasnejšega sporočila kot to. Vse težave, ki se ob tem pojavljajo, ki so bodisi povezane s specifiko določene države ali pa specifiko določenega voditelja, pa so pač stvar pristopa. To je pa umetnost diplomacije – kako na podlagi različnih interesov in tudi različnih okoliščin za državo pač sprejme ali pa uveljavi tiste cilje, ki si jih je zadala. V tem se pa tudi loči dobra od slabe diplomacije. Zato sem prej v uvodu jasno povedal, da one issue diplomacy v tem globaliziranem in spreminjajočem se svetu ni prava oblika uveljavljanja svojih interesov. Ta zunanja politika je precej mavričasta in je treba uporabiti različne pristope, od različnih ravni do pač različnih deležnikov. Kot sem rekel, včasih morda gospodarstvo lažje doseže tisti korak naprej, kot bi ga sama diplomacija.

Kar se tiče odnosov z Združenim kraljestvom. Evropska unija je večkrat opozarjala na ta kratek rok, ki si ga je postavilo Združeno kraljestvo za dosego sporazuma o pač razhodu, ločitvi, dokončni ločitvi z Evropsko unijo. Vsem mora biti v interesu, da se doseže sporazum, ki bo ohranil nivo standardov, hkrati pa bo omogočil čim bolj nemoteno pač trgovinsko izmenjavo med obema partnericama. Dejstvo pa je, da bo Združeno kraljestvo, da je in da bo zunaj Evropske unije. Skratka, v našem interesu je, da pride do tega sporazuma in glede na to, da se o tem ne pogaja minister za zunanje zadeve, ampak da je EU predlagala predstavnika, visokega predstavnika, ki se s tem ukvarja, da bo Slovenija naredila ali pa zunanje ministrstvo naredilo vse, kar je v njeni moči, da pomaga pri teh pogovorih. Pri tem računam na pomoč pač našega diplomatsko-konzularnega predstavništva v Londonu. Upam, da je bil izbor pač bodoče ambasadorice posrečen. Vem, da se je malce pohitelo s tem imenovanjem, ampak, saj pravim, upam, da bodo rezultati pokazali, da je bila ta odločitev prava. In v tem pogledu pač je treba zaupati pogajalcu, ki se na drugi strani pogaja z Združenim kraljestvom. V primeru propada teh pogajanj, pa je treba se zavedati, da bo krajši konec, da bosta potegnili obe entiteti.

Zdaj, prej ste omenili, da je SDS vodila vzporedno politiko v zvezi z Iranom, v zvezi z arbitražo. Jaz bi tukaj povedal, da opozicija nima zunanjega ministra. Koalicija ima zunanjega ministra. Zunanji minister je tisti, ki ima pač nalogo, da vodi diplomacijo skladno z usmeritvami vlade, koalicijskim sporazumom in ostalimi normativnimi in deklarativnimi podlagami. Zdaj pa, če sem jaz prav razumel, pa torej ravno v času, v obdobje kakor stopate smatrate, da ni dobro, da ima opozicija v teh zunanjepolitičnih temah drugačno mnenje. In zdaj posredno ste torej nakazali, da boste vi v prihodnjem dvoinpolletnem obdobju ravnali drugače, kar cenim, še posebej zato, ker je pred nami predsedovanje Evropski uniji, Svetu Evropske unije. In kot sem dejal, verjamem v to, da bo treba govoriti z enim glasom.

Zdaj, kar se tiče prioritet in odnosov in kako ravnati pri teh glavnih strateških izzivih, recimo na ravni Evropske unije, ki ste prej izpostavili, ravno zato sem dejal, da kadrovske kapacitete na Ministrstvu za zunanje zadeve niso v določeni meri ustrezno razporejene. Z zahodno Evropo, torej z Evropsko unijo, z zahodno Evropo se ukvarja devet zaposlenih. Lejte, dvomil bi, da je to dovolj. Dvomil bi, da je to dovolj, in kolikor bo v moji moči, bom temu področju posvetil večjo pozornost.

Enako okrepitvi zunanje politične moči v odnosu z Združenimi državami Amerike, to sem že omenil. Imamo rojakinjo, ki je prva dama Združenih držav Amerike. Zdaj moram reči, da nisem opazil nekega velikega interesa, da bi se ta kanal ali pa ta priložnosti izkoristila tako, kot bi se lahko, pri doseganju naših strateških interesov. In če ne naredimo vsega, kar je v naši moči, potem si upam trditi, da pač diplomacija ne naredi vsega tistega, kar bi lahko.

Kar se tiče usklajenega delovanja Ministrstva za zunanje zadeve in DKP-jev(?). To je pa nuja. Brez tega enačaja oziroma brez te usklajenosti pa diplomacija težko funkcionira. Tako da v tem pogledu pa mislim, da je to predpogoj, da sploh lahko začnemo uresničevati svoje zunanjepolitične interese.

Vprašali ste, kaj je uravnoteženo. Kaj je uravnoteženo z Združenimi državami Amerike, kaj je uravnoteženo do Rusije. Zdaj zelo na splošnem bi rekel temu, da se ne prioritetno in evidentno posveča samo nekaterih trgom ali nekaterim državam, ampak da to pozornost ustrezno disperzira glede na geostrateške značilnosti in geostrateške karakteristike. Hkrati pa o tem zelo natančno govori tudi prej omenjena strategija o zunanji politiki. Zdaj nihče ni tu omenil višjegrajske skupine, ampak glejte, vsem je treba povedati, da v naši strategiji je jasno zapisano, da se Slovenija povezuje predvsem s podobno mislečimi državami, prednostno srednjevropskimi oziroma državami višjegrajske skupine. To imamo v naši strategiji, zdi pa se, da tega, kar je v tej strategiji, ne izvajamo v takšni meri, kot so pisci strategije v sodelovanju in dogovoru z zunanjepolitičnim odborom, pač predvideli. In tukaj se morava torej strinjati, da je prostor za napredek še precejšen.

Če se dotaknem vprašanj gospoda Prebila. Zdaj, s katerimi državami bi se morali bolj povezati. Omenil sem naše sosednje države, treba je povedati, da je treba ta fokus postaviti tudi v časovni kontekst, torej v kontekst zunanjepolitičnih smernic in dogajanja. Tu zagotovo veliko vlogo igra ravno predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Namreč kot članica tria predsedstva, ki skupno pripravlja 18-mesečni program, je tozadevno seveda treba poglobiti ali pa intenzivirati sodelovanja z drugima članicama tria, torej Portugalsko in Nemčijo, in glede na to da je treba poskrbeti za ugoden in mehak prehod na naslednji trio predsedovanja, tudi z naslednjo državo, ki predseduje, torej Francijo. To je že nabor tistih prioritetnih točk, kjer je treba nemudoma začeti zunanjepolitične aktivnosti, iskati dodatne kontakte in na koncu koncev tudi na nek način apel parlamentarni dimenziji diplomacije, da v tej smeri razširi oblike sodelovanja.

Zdaj, potem so bila vprašanja, zakaj nismo vztrajali pri sporazumu Drnovšek Račan, zakaj smo se odločili tako, zakaj smo se odločili drugače. Glejte, danes je 10. marec, dan, ko predstavljam svoje stališče. Jaz ne želim, bom rekel, ali pa tudi ne mislim razlagati vseh odločitev zunanje politike v preteklosti, ampak se želim koncentrirati na stvari, na katere lahko vplivam. Torej, v kolikor bom dobil podporo, na prihodnje delovanje zunanje politike. V tem pogledu zagotovo nameravam uporabiti vso znanje, ki je skoncentrirano v Ministrstvu za zunanje zadeve, pa tudi zunaj njega, recimo v obliki nekakšnega Nacionalnega sveta za zunanjo politiko, ki bi svetovala ministru za zunanje zadeve pri teh ključnih vprašanjih in pomagala iskati ta konsenz za zunanjepolitične in te pereče zunanjepolitična vprašanja. In želim, saj pravim, manj govoriti o preteklih aktivnostih zunanje politike. Če ste pozorno poslušali mojo predstavitev, se tega in, bom rekel, posameznih prstnih odtisov zunanjih ministrov do sedaj nisem dotikal v tej svoji predstavitvi. Ker smatram, da, čisto pošteno, nima smisla, da je predvsem treba, glede na časovno stisko in na relativno kratek mandat, vsa sredstva ali vso energijo treba usmeriti v prihodnost.

Zdaj, kaj pomeni tiha diplomacija. Tiha diplomacija ni samo en zaseben pogovor ali pa en stik dveh nosilcev funkcije, neke funkcije, ampak je to pač nek postopek, s katerim želim povedati zgolj to, da ne bo vsak korak izveden na očeh javnosti. Zgolj to, zgolj to, da pač ne bo vsakič znova neko vprašanje Hrvaške, čeprav bo imanentno na dnevnem redu, v javnosti ne bo tista ključna tema, po kateri bi recimo bil pripoznan ali pa po kateri bi se zapisal mandat v prihodnjih dveh letih in pol.

Zdaj, imeli smo nek način ali pa nek model, ki ga izbral predhodnik, ali je bil uspešen ali ni bil uspešen v tem trenutku z vidika predstavnika parlamentarne oziroma zakonodajne veje oblasti ne morem soditi, ker pač nimam uvida v vse dokumente. Zdi se, da ni obrodil sadov v zadostni meri in, saj pravim, v kolikor naletimo na neko strategijo, ki ne prinaša rezultatov, verjetno je treba poiskati kakšen drug model iskanja ustreznih rešitev.

Pravilno ste izpostavili vprašanje migracij, to je zelo delikatno vprašanje. Priča smo članici Nata in kandidatki za članstvo v Evropsko unijo, ki uporablja, bom rekel, zelo izostreno ali pa zaostreno retoriko napram članicam Evropske unije, s katerimi se pogaja za članstvo. Osebno smatram, da to ni prava pot. Nikakor ne more biti prava pot uporaba migracijskih tokov kot vzvod za doseganje nekih političnih ciljev. Je pa ta zgodba posledica delovanja različnih sil, ki se združujejo na območju ene države, torej na območju Sirije, kjer se v bistvu vojaško spopadajo predstavnice različne diplomatske doktrine, in posledica tega so pospešeni migrantski tokovi. Zdaj ta zgodba pokaže, da lahko ena zgodba ali pa en nedorečen dejavnik pripelje v še hujšo katastrofo v prihodnje, in zdaj če je komu treba pomagati v tej fazi, je to ravno Grčija in Bolgarija, ki branita v bistvu schengensko mejo. In sicer to spada pod delokrog nekega drugega ministrstva, ampak v vsakem primeru, vprašanje schengenske meje je pod težkim pritiskom, in verjamem, da bo tu Evropska unija naredila vse, kar je v njeni moči, da ohrani neko to pridobitev Evropske unije, pridobljeno pač skozi razvoj skupnosti.

Zdaj, kar se tiče predsedovanje. Še enkrat poudarjam, smatram, da je enotnost zelo pomembna. Smatram, da je enotnost evropskih poslancev prav tako zelo pomembna. Zdaj, če se torej midva strinjava verjamem, da boste apelirali tudi na poslance skupine Alde, da bodo pripomogli k tej enotnosti. Prej sem omenil, da bo predsedujoča država imenovala nekoga, ki bo skrbel za odnose z Evropskim parlamentom, namreč pač z razvojem evropskih temeljnih dokumentov se je moč evropskega parlamenta povečala, zato bo tudi ta odnos bistveno bolj intenziven. In verjamem, da bodo imeli evropski poslanci, bom rekel v tej osebi zaveznika s predsedujočo državo.

Če bom še vedno gojil zeleno znamko I feel s poudarkom na trajnostni razvoj? Naj samo povem, da smo znamko I feel razvili ravno v času, ko sem bil sam direktor urada vlade za komuniciranje. Rahlo nenavadno bi bilo, da bi zavračal znamko, ki smo jo, bom rekel po težkih mukah končno, bom rekel ji dali pridih neke pomembne blagovne znamke, ki jo lahko različni deležniki s pridom uporabljajo pri svojem udejstvovanju.

Kar se tiče širitve Evropske unije mislim, da je bilo to vprašanje tudi kolega Nemca. Slovenija je bila vedno pristašica širitve Evropske unije. Že v predsedstvu oziroma predsedovanju v prvi polovici 2008 je bilo širitev na Zahodni Balkan ena od petih prioritet slovenskega predsedstva. Enako je prioriteta v sedajšnjem programu predsedovanja. Ni bila Slovenija tista, ki je ustavila ta postopek, konkretno z Makedonijo. Slovenija vedno zagovarja izpolnjevanje oziroma širitveni proces ob izpolnitvi ustreznih kriterijev. To je vedno bil predpogoj in mislim, da ni razloga, da bi se ta usmeritev kakorkoli spremenila. Sam sem pred prihodom na Ministrstvo za zunanje zadeve delal na službi vlade za evropske zadeve, ki se je ukvarjala z koordinacijo evropskih vsebin, zato precej dobro poznam to področje.

Zdaj, kolega Nemec je izpostavil, da kljub menjavi oblasti, da se zagotovi nemoten prehod. No, jaz moram z veseljem ugotoviti, da se to, ravno to v tem trenutku dogaja. Ravno danes ob 12 so sedele ekipe odhajajočega predsednika vlade z mandatarjem za sestavo nove vlade in ministrskimi kandidati v zvezi z vprašanjem koronavirusa, kjer se je vzpostavil tak dober dogovor za čim bolj redno izmenjavo podatkov, ukrepov in sodelovanje v pač tem obdobju, ko je treba napeti vse sile, da uspemo zajeziti pač to grozečo pandemijo. In lahko rečem, da je, bom rekel to iniciativa ali pa način, kjer obe strani dobro sodelujeta in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. In verjamem, da bo takšna oblika sodelovanja prevladala tudi v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije. Zdaj, kolega Nemec je izpostavil tudi vprašanje vladavine prava. Zbodlo ga je, da naj bi jaz to temo ne jemal ustrezno resno, če sem pravilno razumel. Naj tu povem, da ne bo kakršne koli pomote. Za mene je vladavina prava ključna. Ključna, pri zagotavljanju evropskih vrednot in načina življenja. Moj poudarek je bil na tem, da je treba biti pošten do sebe in da je treba začeti pri sebi. Torej, vladavina prava, rešuješ najprej pri sebi, da lahko potem te uspehe deliš tudi naprej. Smo skupina prijateljic vladavine prava, kar podpiram, in podpiram tudi iniciativo predsednice Evropske komisije. Vemo, da je ob svoji inavguraciji napovedala tako imenovani »peer review« vladavine prava, kjer bo Evropska komisija ob evropskem semestru in »judiciary scoreboard« vladavini prava posvetila še dodatno pozornost, kjer bo obdelovala štiri sklope vladavine prava. Od delovanja pravosodja do proti oziroma korupcijskih tveganj, do stanja v medijih in do ustavnosti. In ravno zato sem opozoril, da imamo na tem področju mi veliko odprtih vprašanj.

Junija naj bi pripravili ta prvi »draft«, ki naj bi se v drugi polovici leta tudi predstavil. In zelo verjetno bomo o teh dilemah, predvsem vprašanje pravosodja in vprašanje ustavnosti, razpravljali tudi v Državnem zboru. In glede na to da bodo ti dokumenti objavljeni, mislim da v novembrih, pač v novembrskih časih, ob vsakoletni predstavitvi, danes vemo, da bo to dokument, ki bo prišel na dnevni red oziroma, ki bo objavljen ravno v času slovenskega predsedstva. In do takrat nas v Sloveniji čaka še kar precej dela, da bomo dosegli ustrezen napredek.

In na to sem mislil, ko sem poudarjal, da je treba najprej v bistvu na nek način pomesti pod svojim pragom, ker kredibilnost si pač država gradi s tem, da promovira ali pa zagovarja tiste stvari, ki jih ima tudi sama ustrezno urejene. In temu sta namenjeni ali pa to naslavljata tudi prvi dve točki koalicijskega sporazuma, ki govorita o krepitvi ugleda Slovenije v Evropi in povečanje kredibilnosti države v Evropski uniji. Skratka, mi moramo doma napraviti domačo nalogo, če želimo, da se nam ugled in kredibilnost krepi, nam vsem pa mora biti v interesu, da se nam to krepi.

Zdaj, kar se tiče postopka proti Madžarski in proti Poljski, ni čisto tako, kolega Nemec, kot ste izpostavili. 7. člen ima dve podpoglavji, prvo in drugo. Zdaj ta dva postopka sta sprožena po 7/1. Poljska s strani Evropske komisije, Madžarska pa ne s strani Evropske komisije, ampak s strani Evropskega parlamenta. Zdaj, če se boste pogovarjali z diplomati, vam bodo znali povedati, da sta ta dva postopka kar precej, bom rekel, zašla v slepo ulico. In tudi to je bil razlog, da je Evropska komisija sprožila ali pa začela to iniciativo »peer reviewa«, torej tega pregleda vsebinskega področja vladavine prava, da ustrezno oblikuje protokole preverbe vladavine prava. Kajti lahko se zgodi, da sta ta dva, da so postopki bili začeti, potem pa zaradi ustrezne večine ti postopki nikoli ne bodo zaključeni, kar pomeni, da kaže na disfunkcionalnost Evropske unije, to pa Evropski uniji verjetno ni v interesu, zato naj v tem pogledu še enkrat povem, da bo vladavina prava prioriteta Ministrstva za zunanje zadeve, ampak hkrati bo Ministrstvo za zunanje zadeve, ampak hkrati bo Ministrstvo za zunanje zadeve apeliralo tudi na vse tiste, ki doma lahko vplivajo na vladavino prava, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bomo pač to zunanjepolitično stališče tudi z ustrezno kredibilnostjo in ugledom predstavljali v tujini.

Zdaj, kar se tiče širitev, sem nekaj že povedal. Ni Slovenija tista, ki je blokirala, ni Slovenija tista, ki ima težave s tem, in tu ne pričakujem kakršnih koli sprememb. Kar se tiče razglasitev izrednih podnebnih razmer, zdaj pač za nekatere politične stranke je to ključno politično izhodišče. Jaz se bom na funkciji ministra za zunanje zadeve ravnal po Deklaraciji o zunanjepolitičnih usmeritvah in Strategiji o zunanji politiki in seveda glede na to, da bom član koalicije, tudi skladno s koalicijsko pogodbo.

Zdaj, kar se pa tiče, domneven osebni odnos do Madžarske, ki ga izpostavljate, bom pa odgovoril samo takole. Spoštovani gospod Nemec, vi ste predsednik Odbora za zunanjo politiko, vi ste v tem zunanjepolitičnem dojemanju naše zunanje politike zelo pomemben akter. In vsaka vaša izjava ima tudi vpliv na zunanjo politiko. Tako kot ima vpliv pač izjava zunanjega ministra na zunanjo politiko. In moj apel prej je bil v tej smeri, da pač tisti glavni akterji zunanje politike na nek način ravnajo v duhu strateških interesov, in moj apel še naprej ostaja, sam vam pa zagotavljam, da bom ravnal v tem duhu in v skladu s tem apelom in pa seveda v skladu s tem, kar predvideva strategija, ki pravi, da je Slovenija, varna uspešna in v svetu spoštovana država.

Toliko, hvala.

Hvala lepa, preden nadaljujemo z vprašanji, imamo dve repliki.

Najprej gospod Nik Prebil, potem pa bom pa še jaz sam nekaj dodal.

Izvolite, gospod Prebil.

Hvala lepa, predsednik.

Ja, moram replicirati na odgovor gospoda kandidata. Dejali ste, da soditi ne morete predhodnikov. Zdaj, jaz menim, da je to malce za lase privlečeno, nenazadnje ste sodili venomer po spletnih omrežjih in drugje, ko ste bili še poslanec. Razumem, da boste kot minister to počeli težje, nenazadnje vaše notranjepolitične izjave imajo mednarodni »impact«, ampak to, kot ste dejali, da ne ocenjujete prstnih odtisov. To je seveda razumljivo, jih ne morete, ampak, spoštovani, gre za vaše prstne odtise, oziroma če se drugače izrazim, za odtise vaše stranke, ki so bile narejene pod enakim predsednikom Vlade, ki ga bomo dobili sedaj. Zato me na tej točki določeno skrbi, ali bomo v prihodnje pač lahko dosegli to, da se v skladu z 273. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije obe državi lahko soglasno predložita, da se ta spor, vezan na arbitražo, tudi razreši.

Kot drugo pa hvala, da se v določenih zadevah strinjava. Bi se pa dotaknil vseeno še vprašanja širitve Evropske unije in zahodnega Balkana. Poglejte, rekli ste, da pač …