Spoštovane kolegice in kolegi!

Pričenjam 28. nujno sejo odbora za infrastrukturo, okolje in prostor in vse prisotne prav lepo pozdravljam.

Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo namesto poslanca Igorja Zorčiča, poslanec mag. Dušan Verbič, namesto poslanke Jerce Korče, poslanec Aljaž Kovačič in namesto poslanca Soniboja Knežaka poslanec Matjaž Nemec.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red. Predstavitev mag. Andreja Vizjaka, kandidata za ministra za okolje in prostor in pod točko dva, predstavitev Jerneja Vrtovca, kandidata za ministra za infrastrukturo.

Ker do pričetka seje nisem prejel nobenega predloga za spremembo dnevnega reda je ta določen kot ste ga prejeli s sklicem odbora.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDSTAVITEV MAG. ANDREJA VIZJAKA, KANDIDATA ZA MINISTA ZA OKOLJE IN PROSTOR.

Predlog kandidata za ministra za okolje in prostor z dne 6. 3. 2020, je objavljen na spletni strani Državnega zbora. Del gradiva, ki vsebuje osebne podatke, pa ste članice in člani odbora prejeli v varovanem predalu v sistemu Udis. Na sejo odbora k tej točki je vabljen mag. Andrej Vizjak, kandidat za ministra. Mag. Andrej Vizjak, ki je predlagan za ministra za okolje in prostor se bo v skladu s 112. členom Ustave Republike Slovenije ter prvim in drugim odstavkom 230. člena Poslovnika Državnega zbora predstavil odboru kot pristojnemu delovnemu telesu in odgovarjal na vprašanje članic in članov odbora. Na podlagi predstavitve bo odbor v skladu s prvim odstavkom 231. člena Poslovnika sprejel mnenje o ustreznosti predstavitve kandidata, ki ga bom v roku iz prvega odstavka 231. člena Poslovnika poslal predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade. Prosim torej mag. Andreja Vizjaka, kandidata za ministra za okolje in prostor, da se predstavi odboru.

Izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Lepo pozdravljeni!

Hvala lepa za to priložnost, da se predstavim pred tem pomembnim odborom s programom na tem izredno pomembnem resorju. Torej morebiti nekaj stavkov uvodoma glede mene osebno. V bistvu sem oče treh otrok, star 55 let, prihajam iz Brežic, iz Posavja. Po končani osnovni šoli sem zaključil gimnazijo v Brežicah in Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, tam sem tudi opravil magistrski študij elektrotehnike. Služboval sem tako v gospodarstvu, v akademski sferi kot tudi v državni upravi. Namreč od leta 2000 sem bil poklicni funkcionar, najprej državni sekretar na Ministrstvu za delo, potem poslanec Državnega zbora, od leta 2000 naprej, potem leta 2002 župan Občine Brežice, 2004 do 2008 v mandatu prve Janševe vlade Minister za gospodarstvo, Takrat smo tudi predsedovali Evropski uniji. V letu 2008, potem sem bil še nekajkrat izvoljen za poslanca Državnega zbora, leta 2012 sem tudi opravljal funkcijo ministra za delo, družino in socialne zadeve, tako da, od leta 2014 naprej pa sem zaposlen v družbi hidroelektrarne na spodnji Savi kot vodja projekta, pridobivanje okoljevarstvenega soglasja za Hidroelektrarno Brežice oziroma Mokrice, pardon. Torej, iz tega kar sem povedal, zadnjih pet let je moje delo tesno povezano z resorjem Ministrstva za okolje in prostor zlasti na določenih problematičnih področjih izdaje upravnih dovoljenj.

Torej spoštovani, v nadaljevanju bi rad predstavil program na področju okolja in prostora ministrstva, pa tudi začel bi z vizijo in z nekaterimi ključnimi prioritetami, nato pa bi se sprehodil skozi področja ministrstva in skozi ukrepe, za katere mislim, da jih je glede na aktualno problematiko na tem ministrstvu treba sprejeti, kratkoročno in dolgoročno.

Torej, prebral sem nedavno sprejeto strategijo varstva okolja, resolucijo, ki jo je sprejel Državni zbor pred nekaj dnevi, kjer piše, da je glavna usmeritev skrb oziroma ohranjanje narave in zdravega okolja za kakovostno življenje sedanjih in prihodnjih generacij. Jaz bi tej viziji dodal to, da menim, da je treba negovati skrb za naravo in zdravo okolje za kakovostno življenje sedanje in bodoče generacije, ob hkratnem zagotavljanju razvoja družbe in gospodarstva. Želim namreč poudariti, da gre za izredno kompleksno področje, kjer se tangira na eni strani okolje, narava, kar vpliva na praktično življenje slehernega izmed nas, po drugi strani pa tudi na razvoj družbe. Razvoj družbe terja mednarodno okolje, namreč, naše gospodarstvo v tržnih razmerah konkurira z globalnim, zato mora tudi biti sposobno se odzivati na spremembe in na razvoj, kar pa je zelo pomembno tudi z njihovimi razvojnimi projekti. Prav tako imamo celo kopico politik, kot so, na primer, politike zniževanja emisij, imamo politike tudi ravnanja z odpadki in podobno. Vse te politike terjajo spremembe in razvoj družbe, umeščanje v prostor, in zato morajo biti politike na področju varstva okolja in prostora uravnotežene med skrbjo in razvojem. Torej, zato mora biti okoljska politika premišljena, da omogoča razvoj, po drugi strani pa ohranja skrb za naravo. Tu bi poudaril eno svoje videnje, da skrb za okolje in naravo ne sme pomeniti konzervacije sedanjega stanja. Prepogosto namreč mislimo, da je skrb za naravo to, da ohranimo to, kar je danes ali pa to, kar je bilo takrat, ko smo bili mladi. Narava in okolje se nenehno spreminjata, še posebej v zadnjih letih, ko smo priče podnebnim spremembam. Na primer, naj povem samo en podatek, pretoki naših rek, če primerjamo desetletna povprečja, so intenzivnejši, frekvenca visokih pretokov je večja in amplituda visokih pretokov je bistveno višja. Kar pomeni, da konzervacija nekega stanja ne pomeni tudi skrbi, srednjeročne in dolgoročne, za te pojave. Zato menim, da je zelo pomembno to prepoznati in tudi ukrepe načrtovati v tej smeri. Ne smemo favorizirati torej nobenega področja, ne smemo favorizirati ne nekih razvojnih teženj gospodarstva na račun skrbi za naravo in okolje, in obratno. Gre torej za tehtanje od primera do primera, od politike do politike, od strategije do strategije. Morda še nekaj osebnega in osebni pristop. Za mnoge je danes res samoumevno, ko vtaknemo električni aparat v vtičnico, da je tam tok, da je tok vedno in izbrane kvalitete. Za mnoge je tudi samoumevno, da ko odpremo pipo, priteče pitna, zdrava voda. Za marsikoga je tudi samoumevno, ko odvrže odpadek v koš za smeti, da to več ni njegov problem oziroma da problema ni več. V bistvu pa je resnica velikokrat drugačna in presega to ozko gledanje. So številni projekti in številna prizadevanja, številno resno in odgovorno delo ljudi, ki so zadaj za vtičnico, za pipo in od kante naprej, ki skrbijo, da so te dobrine, ki so danes samoumevne, tudi na razpolago po zmernih cenah. Kaj želim s tem povedati? Zelo pomemben je tudi naš osebni pristop do teh dobrin, učinkovita raba energije, učinkovita raba vode. Skrb, ko kupujemo izdelke, da posledično ne bomo obremenjevali pretirano z odpadki, sem velik nasprotnik plastičnih vrečk, ki se ne dajo reciklirati oziroma ki pomenijo odpadek. Zato pozdravljam prizadevanja tudi v zadnjem času številnih gospodarskih subjektov, da se zmanjšuje količina tega v obtoku. Po drugi strani sem tudi velik zagovornik samooskrbe, na zlasti tistih strateških področjih, ki so pomembna za vsako državo. Tako na področju vodooskrben, tako na področju, zlasti električne energije, kajti drugih energentov žal nimamo v zadostni meri, ko govorimo o plinu in podobno, hrana in seveda glede odpadkov. S tem želim nakazati, da srednjeročno in dolgoročno ne smemo biti tudi na tem področju odvisni od tujine, od tega, da bodo drugi reševali naš problem za nesorazmerno ceno praviloma. Vemo, da smo precej tega izvažali in da še izvažamo in da so problemi pravzaprav nastali ker je ta izvoz omejen. Zavzemal se bom za tri ključne prioritete na področju varstva oziroma na področju okolja in prostora. Prva prioriteta je nemudoma rešiti aktualne probleme s kopičenjem odpadne embalaže, komunalnega blata in ostalih problemov z odpadki, tudi nevarnimi v Republiki Slovenije. Nemudoma. Želim povedati, da je to aktualen problem, ki bo vplival tudi lahko na zdravje ljudi in ostalega. Zato je treba to rešiti v najkrajšem možnem času.

Druga pomembna prioriteta je poenostaviti, skrajšati, vse postopke pridobivanja raznoraznih dovoljenj, ki so v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Teh dovoljenj nakopičilo v zadnjih letih ogromno in med drugim tudi so se podaljšalo čas reševanja in zato je vrsta vzrokov in mislim, da imamo tudi nekaj ukrepov kako se s tem soočiti.

Tretja prioriteta je pospešitev izvedbe ključnih nacionalnih projektov, ki so seveda podprti z državnimi prostorskimi načrti oziroma pri sprejemanju državnih prostorskih načrtov le te maksimalno pohitriti in seveda v končni fazi tudi pripeljati do izvedbe teh projektov. Moje stališče je, da če Vlada Republike Slovenije po predpisanem postopku sprejme državni prostorski načrt, bodisi za železnico, bodisi za avtocesto, bodisi za energetski objekt, bodisi za termično obdelavo odpadkov ali kakršenkoli drugi infrastrukturni projekt, recimo daljnovod, morajo državni organi narediti vse, da pride do izvedbe tega projekta, ne pa da iščejo razloge kako se ne da narediti tega projekta. Državni organi, državne inštitucije morajo biti del rešitve, ne pa del problema. Danes imamo dostikrat to, kajti če pride do državnega prostorskega načrta je predhodno izdelana celovita presoja vplivov na okolje in izdano pozitivno okoljsko poročilo. Če je pozitivno okoljsko poročilo, potem je projekt sprejemljiv ali pa, projekt sprejemljiv za okolje in iz tega naslova je potrebno najti tudi ustrezne projektne rešitve za izvedbo tega skozi pripravo dokumentacije. Ne sme se pa potem v neki fazi postavljati vprašanje ali ta projekt sploh in zato imamo danes neke primer, ko državni projekti stojijo leta zaradi pravzaprav različnih mnenj nosilcev urejanja prostora, ki iščejo in uspešno tudi najdejo razloge zakaj kaj ne, ne pa kako da.

V nadaljevanju bi šel nekoliko čez posamezna področja Ministrstva za okolje in prostor in prvo področje je okoljska politika vezana na Direktorat za okolje, tu je področje okolja in podnebnih sprememb. V pripravi je zakon o podnebni politiki, ki naj bi bil tudi osnova za dolgoročno strategijo za zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 2050. Rok po evropski uredbi sprejeti iz leta 2018 za to dolgoročno strategijo že potekel januarja letos. Ta strategija bi že morala biti poslana Bruslju in po informacijah, ki jih imam je, naj bi bil osnutek te dolgoročne strategije na mizi šele v maju tega leta in naj bi bila sprejeta leta 2020, torej zamujamo. Po moje pa je zelo potrebno upoštevati tudi videnje in usmeritve aktualne Vlade in tudi sicer širše politike na tem področju. Namreč pri dolgoročni strategiji zmanjševanja toplogrednih plinov, katerih cilj je razogljičenje po letu 2050 bomo morali odgovoriti na pomembna vprašanja kaj v energetskem sektorju povezanih s Termoelektrarno Šoštanj, kaj z drugim blokom Jedrske elektrarne Krško, kaj z nadaljnjo uporabo hidroenergije, kako z vetrnimi elektrarnami, sončnimi elektrarnami in podobnim v tej državi. Tu strokovnjaki na tem področju, ki so iz različnih strok ne morejo narediti uporabnega dokumenta, če nimajo jasne vizije in jasne usmeritve politike in to je pomembna naloga v tem kratkem obdobju, da se te usmeritve tudi dajo. Seveda je pa zelo podobno tudi z učinkovito rabo in razogljičenjem v prometnem sektorju. Menim, da je favoriziranje ali pa vlaganja v železniško infrastrukturo so pomembno, prav tako e-mobilnost jo je treba še bolj spodbujati. Naravno čudi me, da je v davku na motorna vozila predlog obdavčitve električnih vozil.

Dotaknil bi se v nadaljevanju sektorja za ohranjanje narave. Usmeritve na tem področju so zapisani v pravkar sprejeti resoluciji o nacionalnem programu varstva okolja, ki so od leta 2020 do leta 2030. Zdaj na tem področju imamo kar nekaj tudi normativnih izzivov in tudi nenehnih prizadevanj nevladnih organizacij, ki razumljivo gledajo na razvoj te družbe skozi prizmo ohranjanja narave. Ne skozi prizmo varstva narave v kompromisu s potrebami razvoja te družbe. Jaz cenim, spoštujem naravovarstvene organizacije, ki dajejo svoja mnenja, svoje pripombe, svoje usmeritve, tudi kdaj tako povedo, da so apriori proti določenim projektom, ne sme pa to biti blokada za te projekte, če je pač presoja, da so drugi argumenti ali pa širše gledano argumenti pomembni. Dostikrat se gleda skozi nevladne organizacije zelo ozko, pa tudi zelo pristransko in pogosto brez strokovnih podlag. Poznam tudi direktive Evropske unije, ki zavezujejo, da morajo biti vsa dovoljenja na področju okolja, s tem tudi narave, podvržena reviziji. Mi imamo danes revizijo skozi pritožbene inštance na MOP in na upravnem sodišču. Razmisliti je potrebno kje se bolj ali manj lotevajo formalisitično teh revizij. Pogledajo ali je slučajno kakšna mini napaka v postopku, mogoče kakšna težavica, da to ni bil kam vabljen ali kakšna študija ni bila komu vročena, bistveno manj pa z vsebino. In zato bom razmislil o ukrepu, ki bi po moje bistveno skrajšal te revizijske postopke, da se revizija formira v okviru skupine izkušenih seniorjov, strokovnjakov iz različnih področjih, ki bodo v reviziji predvsem presojali, seveda poleg postopkovnih pravil tudi te morajo biti notri, seveda vsebino ali so vsebinsko projekti sprejemljivi ali niso sprejemljivi, ne pa da se zavrača in vrača v ponovne postopke zgolj zaradi nekih napak, napakic, ki so lahko tudi domnevne v samem postopku.

Torej, menim tudi to, da je zelo pomembno, najbrž bo to slišati malo sporno, verjetno bom dobil kakšno vprašanje, da vse nevladne organizacije, ki delujejo nekaj let, ne morajo pridobiti statusa, da delujejo v javnem interesu. Skupina treh ljudi v gostilni, ki organizira zbor članov tamle, ne more imeti statusa, da deluje v javnem interesu. V javnem interesu lahko deluje neka skupina ljudi, strokovnjakov, ki zastopa nek širši pogled. Jaz nimam nobenega problema, da se ustanavljajo društva s tremi člani, pa s petimi, pa z desetimi, noben problem. Problem je v tem, da to ni javni interes. Jaz zelo spoštujem društva na področju kulture, narave, okolja, ki delujejo, ki kaj prispevajo, ki kaj povedo, drugo je pa ko dobijo status, da so aktivni v upravnih postopkih. Namreč, društva v javnem interesu imajo danes zelo aktivno vlogo v upravnih postopkih. In tudi nimam nič, če društva v postopkih povejo svoje mnenje, da so njihova mnenja proučena, da so njihova mnenja upoštevana, da so njihova mnenja tudi argumentirano neupoštevana. Problem pa imam takrat, kadar društva ali pa te nevladne organizacije pa tudi civilne iniciative blokirajo zlasti postopke, ki so v državnem interesu in za katerimi je zadaj državni prostorski načrt. Na tem področju narave je potrebno še marsikaj postoriti tudi pri definiranju v tem v povezavi pri definiranju eksaktnih postopkov prevlade druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave. Namreč po četrtem odstavku 6. člena habitatne direktive v primeru vpliva določenih projektov, bistvenega vpliva določenih projektov na okolje ali na naravo, lahko država izpelje prevlado neke druge javne koristi, na primer, zniževanje emisij CO2, ne vem, neke druge, torej javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave. Zaradi teh bistvenih, seveda ob implementaciji izravnalnih ukrepov. Skratka, mora se implementirati tudi ukrepi, da se izravna oziroma ne povzroči bistvena škoda v okolju oziroma naravi. Torej, tudi pri nosilcih urejanja prostora je potrebno preseči ta konservatorski pristop. Oni dostikrat stojijo na tem, da je potrebno naravo konzervirati, zlasti na tistem stanju ko so bili oni mladi. Namreč vsak vidi idealno stanje takrat, ko je bil on, ne vem, petnajst let star, ko je hodil v gozd in da je bilo takrat super, ko je videl eno reko, ne spomni pa se, da je naša narava marsikje pomembno spremenjena. Bom samo en primer povedal. Spodnja Sava. Mi imamo cel cirkus, po domače povedano, z umeščanjem oziroma ne z umeščanjem, s projektom Hidroelektrarne Mokrice, pri čemer pa pozabljamo, da je v celem odseku spodnje Save bila le ta regulirana, da je to umeten kanal, ki je bil umetničen v sredini prejšnjega stoletja pa tudi še v sredini predprejšnjega stoletja. To se pravi, ne gre za nek naraven habitat, gre za umeten kanal, ki ga seveda z gradnjo hidroenergetskih objektov ponovno spreminjamo, ampak mi spreminjamo spremenjeno, mi ne spreminjamo neko naravno stanje in tudi dostikrat hočem povedati, pozabljamo ali pa pozabljajo pri dejanju svojih mnenj, pogojev, zavez, zahtev, kar posledično pomeni tudi lahko onemogočanje projekta. Torej na tem področju je zelo pomembno kaj so ukrepi. Zelo pomembno je, se skrajšujejo roki teh upravnih postopkov tudi, da uvedemo odgovornost predstojnikov za časovne roke teh postopkov in seveda, da sprejmejo tudi neko zavedanje, da država, če se država odloči za nek projekt, ki je državno pomemben, da je potrebno najti strokovne argumente kako to narediti ne pa kako to ne narediti oziroma kje so razlogi, da se to ne naredi. Zato je potrebno tudi jasno določiti pristojnosti, odgovornosti. Zelo pomembno je, da se dosledno upoštevajo vsebinska izhodišča in metodologije za pripravo mnenj, ne pa, da se dostikrat subjektivno zahtevajo od pripravljavcev dokumentacije nove in nove študije, čeprav je bilo v skladu z metodologijami to že zdavnaj urejeno. In nekateri postopki gredo zelo hitro skozi, pri nekaterih se pa v nedogled komplicira.

V nadaljevanju se bom dotaknil sektorja odpadkov. Ravnanje odpadkov ima kar nekaj normativnih podlag. Gre za en akcijski načrt Evropske unije za krožno gospodarstvo, kjer so predpisani oziroma napovedani ukrepi za cel življenjski cikel posameznega izdelka. To se mi zdi zelo pomembno. Namreč, ko nekdo daje na trg izdelek, mora misliti tudi na to kaj bo s tem izdelkom po koncu življenjske dobe. Najlažje je dati izdelek na trg in zdaj to več ni naš problem in je problem države, niti ne več potrošnika, ampak države. Ta pristop presega ta akcijski načrt in to je dobro. Posledično je tudi zeleni dogovor, »green deal«, tako imenovan, in seveda kohezija za naslednjo obdobje, kjer bo uvedena možnost financiranja ukrepov, da država omogoči skrb za izdelke v celem življenjskem ciklu, zlasti ko govorimo o ravnanju z odpadki. Imamo tudi sprejet program ravnanja z odpadki in program preprečevanja odpadkov v Republiki Sloveniji za desetletno obdobje, ki pa se le delno izvaja. Pozitivno pri tem programu je to, da v Sloveniji zberemo nadpovprečno veliko ločeno zbranih odpadkov, vse ostalo je pa bolj ali manj problem. Torej, imamo probleme in bom šel na vsakega posebej, odpadno embalažo, odpadne sveče, komunalno blato, mineralni nenevarni odpadki, povezani s podjetjem Termit, nevarni odpadki, povezani s podjetjem Kemis in podobno. Jaz tu zagovarjam eno staro resnico pri odpadkih, da je najboljši program ravnanja z odpadki takšen, da najprej v največji možni meri preprečujemo nastajanje odpadkov, v drugi meri pripravljamo le-te za ponovno uporabo, tako imenovana reciklaža, niti nimamo reciklaže, lahko imamo, ne vem, steklenice, ki jih brez reciklaže uporabimo v ponovni uporabi, potem imamo recikliranje. Seveda, na koncu sta pa dve zoprni stvari, to je toplotna obdelava in peto odlaganje. Gre za obratno obrnjeno piramido, se pravi, največ ukrepov na prvem in najmanj na zadnjem, najmanj odlaganja. In vsega od zadaj naprej postopno več, do največ, preprečevanja nastajanja odpadkov. Ta strategija bi morala biti osnova pri vseh ukrepih.

Zdaj bi se dotaknil problema in rešitev za problem odpadne embalaže, ki se danes kopiči na deponijah komunalnih podjetij. Kako je ta problem nastal. Upravno sodišče je odpravilo okoljevarstvena dovoljenja embalažnim družbam, to so tako imenovane družbe za ravnanje z odpadno embalažo, »draw« ali krajše embalažne družbe, in sicer v smislu, da je posamezna embalažna družba dolžna prevzeti le tisto količino odpadne embalaže, ki ustreza količini dane embalaže na trg njenih pogodbenikov. Namreč, embalažne družbe sklepajo pogodbe z embalerji, to je tistimi, ki oddajajo embalažo na trg. In Upravno sodišče je tu razsodilo. In po mnenju Računskega sodišča embalažnina, ki je pogodbeno razmerje med embalerji in embalažnimi podjetji, je plačana zgolj za 53 % odpadne embalaže oziroma ni plačana za 53, 47 samo. Kar pomeni, da so embalažne družbe po teh odločitvah začele odvažati s strani komunalnih podjetij zgolj 47 % te odpadne embalaže, ostalo pa puščajo tam. Seveda, raje ne govorim, kaj to pomeni, in ta problem je bil že znan tudi delno pred dvema letoma, ko je bil sprejet interventni zakon. Takrat se je prvič opozorilo na ta problem in, žal, bi danes morali imeti že trajno rešitev, pa je nimamo. Zato bo treba na hitro zopet intervenirati. Možnosti je več. Poznamo tudi možnost, ki jo je izbralo Ministrstvo za okolje pred nekaj dnevi, ko je objavilo v javni obravnavi dve uredbi in en sklep, in ta kratkoročna rešitev je v tem - in moram reči, da je zanimiva in jo je treba resno premisliti in po moje lahko tudi uvesti -, to je to, da se poveča okoljska dajatev za embalerje, ki dajejo embalažo na trg, v uredbi je predvideno celo, da se to dvigne za 2,5-krat. Torej, okoljske dajatve ne plačuje fizične osebe ali pa uporabniki komunalnih storitev, okoljsko dajatev plačujejo tisti, ki dajejo embalažo na trg, embalerji, tako imenovani. S to okoljsko dajatvijo, ki naj bi jo približno zbrali okrog slabih 10 milijonov, se potem financira interventni odvoz in toplotna obdelava odpadkov, ki je ta trenutek na deponijah komunalnih podjetij. To se da narediti relativno hitro, če ni zapletov. Jaz mislim, da je celo lažje to narediti, da razpise za odvoz te embalaže izvedejo komunalna podjetja, kjer so, da so to tripartitne pogodbe, kjer država iz te okoljske dajatve to financira, organizacijsko pa to izvedejo komunale, kjer ti odpadki so, ker še vedno verjamem, da je lokalna logika ali pa regionalna logika hitrejša kot pa centralna. Ima pa tudi centralni razpis prednosti, ki zaradi ekonomije obsega lažje doseže nižje cene, če govorimo o večjem obsegu; to je treba še premisliti. Ampak jaz mislim, da ta premislek ne bo trajal več kot teden dni, štirinajst dni in potem izvesti to. V tem času je tudi ta uredba v javni obravnavi, in mislim, da so lahko te rešitve tega akutnega problema hitro rešljive. Seveda, potem je potrebno srednjeročno rešiti ta problem, po moje tudi na mestu, kjer je nastal. Namreč, Upravno sodišče je razveljavilo te OVD, ker so embalažnim družbam nalagale, da odpeljejo praktično deleže odpadkov na komunalah, to pomeni v seštevku vse, pa je Upravno sodišče ugotovilo, da v obstoječih okoljevarstvenih dovoljenih in rešitvah ni pravne podlage za to, da bi to terjali od njih. Zato se mi zdi, da je treba, prvič, dobro proučiti to odločbo Upravnega sodišča in odpraviti te neskladnosti, hkrati pa tudi razširiti krog plačnikov embalažnine. Namreč, danes plačujejo embalažnino samo embalerji, se pravi, tisti, ki povzročajo embalažo in jo dajejo na trg več kot 15 ton letno. Lahko si mislite, kaj pomeni ena tona embalaže, to je relativno velik volumen. In mislim, da bi morali preko nekih pavšalov plačati embalažnino tudi tisti, ki povzročajo manj, recimo, nad eno tono, ne pa da je meja pri 15 tonah. Problem ostaja tudi uvoz odpadkov, mi namreč uvažamo precej izdelkov, za katere nikjer nihče ne plačuje, odpadki so pa pri nas. Podobno je z internetno prodajo preko teh tujih internetnih, recimo, Amazon ali kaj podobnega. Veste, kupite preko interneta, dobite, odpadek je tu, plačal pa tega ni nihče. Tako jaz mislim, da bo morala država še vedno nekaj malega primakniti za te odpustke oziroma za te vire odpadkov, ki niso pokriti z embalerji, ki so evidentirani v Sloveniji. Nekaj tega bo še vedno in primeren vir je ta tako imenovana okoljska dajatev, ki jo plačujejo vsi. To je zelo podobno kot solidarnost na drugih področjih, ko je za nek del odpustkov treba to pokriti na račun vseh. Dolgoročna rešitev na tem področju je pa gotovo razširjena odgovornost proizvajalcev, to je tudi implementacija direktive, ki nalaga povzročiteljem oziroma tem, ki dajejo embalažo na trg, ne samo da finančno poskrbijo za to embalažo oziroma da financirajo, temveč tudi organizacijsko. Ker danes imamo mi, država, komunale, imamo organizacijske probleme, tam se zbere nek denar, ki ga ocenjujemo, da ga ni zadosti, in problemi so tu. Problemi so pa tudi zdravstveni, problemi so, da ne rečem, kaj vse s tistimi odpadki na teh deponijah. In če se bo to še nadaljevalo, bo problem. Tako tu vidim dolgoročno rešitev. Tudi tu je že pripravljalo ministrstvo eno novelo Zakona o varstvu okolja, ki uvaja to razširjeno odgovornost, vendar je po moji oceni za zakon prenormirana, v zakonu je treba to uvesti, z uredbami pa to tehnično izvesti, ker za vsako spreminjanje načina delovanja spreminjati zakon, se mi zdi nesmiselno, je treba to prilagoditi s spremembo uredbe. Potem imamo… Aha, ja, med dolgoročne ukrepe sodi tudi termična obdelava tega. Prej sem govoril o samozadostnosti. Nič nam ne pomeni, če bodo embalerji poskrbeli za embalažo in je ne bodo imeli kam odpeljati in bodo odvisni od tega, ali bo nekdo zaprl mejo ali je ne bo zaprl. To narekuje potem tudi zelo visoke cene ob določenih primerih. Zanimivo je, da cena te embalaže zelo niha, to je pač tržna kategorija, v enem trenutku se to da prodati, recimo, po 100 in nekaj več evrov za tono ali pa tudi 250 evrov za tono in seveda to je ponudba, povpraševanje in to je problem. Zato menim, da je potrebno v Republiki Sloveniji tudi uvesti obrate za termično obdelavo odpadkov. Zagovornik sem regijskega pristopa. Namreč mislim, da je lažje doseči družbeno sprejemljivost za te obrate, ob najvišjih govorim, od najvišjih okoljskih standardih v obliki monosežigalnic. To se pravi, da so visoki standardi ne za sosežig kjer so nižji standardi in po avstrijskem zgledu, poznam tudi, da so oni kar zelo zahtevni vizavi teh okoljskih standardov. Ob seveda sočasni uporabi toplote za daljinsko ogrevanje in regionalni pristop se mi zdi simpatičen zaradi družbene sprejemljivosti, ker ljudje lažje sprejemajo, kako bi rekel, da pospravljajo za svojimi odpadki kot pa za enimi tujimi od nekod pripeljanimi ali celo uvoženimi. Tako da, tukaj velja razmisliti o tem regijskem pristopu. Jaz ne rečem, bomo proučili vse, ampak ta trenutek kot v kolikor to stvar poznam, se mi zdi to bistveno bolj atraktivno oziroma bistveno bolj izvedljivo, ker to je ključna družbena sprejemljivost. Nihče ne bi tega imel. Kar se družbene sprejemljivosti tiče, vem da je potrebno ljudem tudi nekaj dati za to, da morajo seveda čutiti, da imajo korist. Jaz vidim, da imajo korist v najmanj dveh stvareh, konkurenčno ceno toplote in tudi konkurenčno ceno ravnanja z odpadki, kajti če bo to v okviru javnih služb organizirano na lokalni ravni, regionalni ravni, bo cena stroškovna, ne bo cena profitna, ne bodo naši, kako bi rekel, ljudje, ki plačujejo dajatve oziroma plačujejo komunalne storitve podvrženi nekim špekulacijam na trgu za ravnanje s temi odpadki. Tako, da menim, da je to najmanj to dvoje kar lahko tudi ljudje potem pričakujejo iz naslova tega. Seveda pa res, taki obrati ne smejo povzročati negativnih vplivov na okolje, zlasti pa ne na zdravje ljudi. Za to morajo veljati najvišji standardi in imamo nešteto dobrih praks doma pa tudi v tujini.

Podobno je z blatom iz čistilnih naprav. Problem tega blata iz čistilnih naprav je v tem, da nastaja razen v treh komunalah, ki imajo sušilnice, v bistvu mokro blato, to se pravi, z veliko vsebnostjo vode, samo 20 % suhe snovi in ko je madžarska zaprla mejo, je nastal problem. Zdaj, tukaj so kratkoročne rešitve tudi povezane pravzaprav z iskanjem neke možnosti izvoza tega, ker veste, nobena resna, noben projekt se ne da narediti v dveh, treh mesecih. Kar se tiče srednjeročne rešitve, na letni ravni, se pa kažejo tudi izvedbe sušilnic ali pa odvzema vlage iz tega blata na samem mestu nastajanja, to je tam kjer so čistilne naprave. Suha snov je pa dober energent in se da tudi dobro prodati. To vedo tako na Komunali v Ljubljani, Novo mesto ima podoben primer pa tudi Nova Gorica, kjer so že ta postrojenja. Razmisliti je treba tudi o proizvodnji kompozitnega materiala. Namreč iz komunalnega blata in iz pepela, ki je tudi odpadek, so prakse že v tujini, da se delajo kompozitni materiali, ki so lahko namenjeni sanaciji bodisi določenih degradiranih pa tudi rudniških površin. Nemci so tukaj zgled, mislim zgled. Nemci imajo en primer na tem področju in razmisliti je potrebno tudi o mogoč, to se nanaša tudi na mineralne nenevarne odpadke kot so livarski peski, žlindra, pepel. Nemčija je namreč pripravila predpis, / nerazumljivo/ v notifikaciji pri Evropski komisiji glede predelave teh odpadkov in njihovo vgradnjo v objekte in zasipavanje izkopov in rudnikov. Torej, s tem se rešita dva problema lahko, tako pepelov kot tudi komunalnega blata. Nekaj vam bom pustil še za vprašanja glede verjetno Kemisa, tako se tega ne bi dotaknil, še.

Mogoče kakšna informacija na področju dimnikarskih storitev. Verjetno veste, ste obravnavali to poročilo inšpekcijskih služb, da so v letu 2019 pregledali zgolj 37 malih kurilnih naprav iz evidence in da se dimnikarske storitve niso opravljale v kar 60 % primerov. To se pravi, 60 %, recimo, če to posplošimo, vseh malih kurilnih naprav ni pregledanih s strani dimnikarjev, kar bi morale biti v skladu z zakonodajo. Mislim, da to je problem, ki terja ukrepe. Nekatere rešitve so v enostavnejšem prehajanju uporabnikov med dimnikarskimi družbami, se pravi, tako približno kot pri elektriki, da lahko hitro zamenjate dobavitelja, podobno je tudi pri dimnikarjih, tu je malo birokratskih problemov, tudi večnivojske licence. Najbolj zahteven je prvi pregled dimnika. Če je dimnik, kurilna naprava in dimnik pravilno nameščen, postavljen, gor, dol, potem so pa ti redni pregledi, ki so manj zahtevni, in te separacije licenc nimamo. In ker tega nimamo, je problem, da imajo vsi tisti, ki so tudi za najzahtevnejše, ko gledamo stroškovno, tudi pri rednih pregledih veliki stroški in posledično so cene previsoke in to odvrača od naročanja teh storitev. Tako je tu nekaj idej, kot sem povedal, ampak se mi zdi, da bo treba kar doseči, no, da bomo več kurilnih naprav dejansko pregledali in s tem tudi zmanjšali, prvič, onesnaževanje okolja, drugič pa tudi požare oziroma druge nevšečnosti.

Naslednje področje, Arso, izdaja okoljevarstvenih dovoljenj in soglasij. Zdaj Arso pokriva številna področja, vsi poslušate vremensko napoved, stanje pretokov rek, gor, dol. Jaz mislim, da marsikaj na Arsu poteka v redu, nekaj pa tudi ni v redu, no. Prvi in največji problem, ki ga jaz vidim, je izdaja okoljevarstvenih dovoljenj in soglasij. Glejte, jaz ne govorim - in ne želim, da bi bil narobe razumljen -, da je treba na račun stroke, kakovosti postopke skrajšati, pohitriti ali celo odpraviti. Nasprotno, mislim, da mora imeti večjo težo stroka in manj birokracija. Imam pa občutek, da smo si v zadnjem času ogromno postopkov izmislili, da smo pri prevajanju, ker večina teh postopkov ima pravno osnovo v direktivah Evropske unije, to moramo vedeti. Regulacija okolja z direktivami je tako približno kot skoraj finančnega sektorja. Tu imate za vsako stvar kup direktiv. Vendar mi smo izredno nekritično prevajali te direktive v naš pravni red in za varovanje še kaj dodali, še malo strožje pogoje, pa še malo več. Temu lahko botruje previdnost, lahko neznanje in potem se zadeva zbirokratizira, da nastaja ogromno postopkov, da postajajo neobvladljivi, da se potem pritiska na upravne organe, da je treba hitro to rešiti, in potem trpi marsikdaj tudi stroka. Torej, jaz sem za to, da se v ospredje postavi stroka, da se omejijo dovoljenja, zgolj tam, kjer so dejansko potrebna, ne pa kar vsevprek, in da se ne birokratizira preveč. Vam bom povedal en primer, ki je mogoče za koga logičen, za mene ni. Na primer, v podjetju, kjer sem, želimo na eni deponiji postaviti večjo sončno elektrarno, 6 megavatov instalirane moči. In ko smo začeli s postopki, se je oglasila tudi Agencija za civilno letalstvo in rekla, da želi študijo vpliva sončne elektrarne na letalski promet. Zdaj jaz ne vem, kje imajo merila, velikosti elektrarne ali karkoli, ker veste, da imamo danes najrazličnejše fotovoltaične module. Torej, akumulacijski bazen, ki je ne vem koliko sto hektarjev z gladino, z lesketanjem gladine, letalskega prometa ne moti, sončna elektrarna, kjer so paneli pod kotom, pa je treba študijo narediti, ali moti ali ne. Želim povedati, da marsikdaj se potem tudi upravni organi zaradi nesigurnosti skrivajo za nekimi dodatnimi študijami, dodatno podaljšujejo in dražijo neke postopke, ki pa nimajo na koncu dneva nobene zveze z vsebino, nobene. Kje vidim ključne ukrepe na tem področju. Torej, zadeva ni preprosta. Ne misliti, da bi zdaj rokohitrsko mislil, v tem predpisu to črtati, v onem predpisu to. Namreč, kot sem povedal, to je zelo regulirano, prevedeno v naš pravni red. Moram pa povedati, da sem po dosedanjih izkušnjah z Ministrstvom za okolje dobil občutek, da tudi prave volje na ministrstvu, ki je odgovorno za regulativo na tem področju, ni bilo za te poenostavitve; čeprav so morebiti kdaj to povedali, dejansko ukrepov ali pa nekega resnega prizadevanja ni. Zato bomo definitivno v letošnjem letu pripravili nabor, širok nabor ukrepov za debirokratizacijo na področju dovoljenj, tako okoljevarstvenih soglasij, okoljevarstvenih dovoljenj, priprave državnih prostorskih načrtov, izdaje gradbenih dovoljenj, v vseh postopkih, v navadnem in integralnem, da ne govorim o tako imenovanem predhodnem postopku. Po moji oceni smo s tem predhodnim postopkom tako dodatno zbirokratizirali, da je pravzaprav danes res nemogoče v nekem doglednem času priti do kakršnegakoli dovoljenja. Pa še enkrat povem, ne zaradi vsebine, zaradi postopkov in zaradi obremenitve določenih ljudi na teh ministrstvih, ki so lahko čisto v redu, samo če ima tam priliv zadev in jih mora reševati, jih enostavno ne more rešiti. Vemo pa, da zaposlovanja v državni upravi so omejena, in prav je tako, zato ni cilj nas na tem področju, da ustvarjamo nove postopke, temveč da ustvarjamo tiste postopke, ki so potrebni. Tu vidim veliko vlogo lahko tudi projektantov in strokovnjakov pri pripravi projektne dokumentacije. Namreč, ko gre določena projektna dokumentacija, bodisi na nivoju plana bodisi na nivoju že samega projekta za gradnjo in tudi predhodnega postopka, gre ničkolikokrat na iste organe, na iste nosilce urejanja prostora. En Zavod za varstvo narave je vprašan petkrat za en poseg! Na nivoju plana, na nivoju projekta, pa še v predhodnem postopku. Mislim, čemu? In se mi zdi, da je tu ogromno rezerve. In jaz bom najverjetneje angažiral tudi enega državnega sekretarja na Ministrstvu za okolje, ki bo pristojen za debirokratizacijo na področju dovoljenj, ki so povezana z Ministrstvom za okolje in prostor in zaradi katerih trpijo vsi ostali resorji, da ne govorim o razvoju naše družbe, pa nič na škodo ohranjanja oziroma ne ohranjanja, varovanja narave in okolja. Še enkrat povem, nisem zagovornik, da se ta področja favorizira na račun varovanja okolja in narave. Jaz mislim, da se to da narediti, vendar je pri tem treba upoštevati stroko in se manj zapletati v neproduktivne in dolge birokratske postopke. Torej, glede Arsa smo že kar nekaj povedali.

Drugo področje oziroma naslednje področje je področje upravljanja voda in investicij. V zadnjem obdobju nekaj let je prišlo do sprememb, da se je pristojnost področja upravljanja voda prerazporedila z Ministrstva za okolje in prostor na Direkcijo za vode Republike Slovenije. Direkcija, veste, je bila ustanovljena nekaj let nazaj in pravzaprav MOP je kar tako odrinil kup vprašanj na področju upravljanja in tudi strateških vprašanj na področju upravljanja voda na Direkcijo za vode, in mislim, da to ni dobro. Zato menim, da je treba strateške naloge, priprave programov in načrtov s področja upravljanja voda prenesti na MOP, načrte zmanjševanja poplavne ogroženosti je tudi treba prenesti na MOP, upravljanje s Skladom za vode prav tako. Seveda pa ostajajo, prav tako tudi pripravo in spremljanje izvedbe programov investicij, zlasti kohezijske politike in »green deala«, ki je pač evropski projekt na tem področju. DRSV pa je treba zaupati izvajanje teh upravnih postopkov, ki jih imajo kot mnenjedajalec, da to delajo učinkovito, strokovno in seveda, da tudi izvajajo to javno službo za urejanje voda preko teh osmih sektorjev po porečjih. To je potrebno ločiti kdo izvaja upravne postopke in naloge kdo pa jih snuje in nadzira in se mi zdi, da to zaradi tega mešanja imamo tudi na področju upravljanja voda probleme kot jih imamo danes. Podobno je tudi z ARSO, ki mu je MOP preveč pristojnosti na tem področju prepustil. Zdaj gotovo na področju upravljanja voda je nekaj strateških pomembnih dokumentov, to je NU III, to se pravi, načrt upravljanja voda za tri. To se pravi, načrt upravljanja morja. Ti načrti morajo biti uporabni in pragmatični, ne pa, da se notri naštevajo neki ukrepi, ki nobeden niti čisto točno ne ve kako se izvajajo. To imamo prakso in NOV 1 in NOV 2. dokumenti morajo biti namenjeni svojemu namenu. To je načrt, to ni razmišljanje nekoga kako bo nekaj urejal, ampak to je načrt in zato morajo biti ukrepi izvedljivi. Zelo pomembno je pripraviti program Sklada za vode v smeri celovitega in dolgoročnega izvajanja investicij. Direkcija za vode pa tudi Inštitut za vode Republike Slovenije. Mi imamo namreč kar nekaj teh podpornih inštitucij, pa morata skrbeti in zagotavljati investicijsko dokumentacijo in strokovne podlage tudi za te večletne programe. Mi, bom naprej povedal, da glede investicij v vodno infrastrukturo praktično projekti stojijo, zagotavljanje poplavne varnosti porečja Savinje 2, druga faza, protipoplavni ukrepi v Železnikih, protipoplavni ukrepi na porečju Gradaščice na jugozahodu Ljubljane, protipoplavni ukrepi v porečju Vipave, Drava 2, Mura. Stojijo tudi čezmejni projekti z Republiko Italijo in z Republiko Hrvaško, Frisco projekti, tako imenovani. Denarja je pa dosti. Približno sto milijonov evrov je nepočrpanega denarja za te namene. Tako da, ukrepi so. Takojšen zagon investicij stare finančne perspektive, jaz mislim, da se nekaj manjših investicij da zagnati takoj. Ne naročati novih študij pa ne vem česa še. Takoj zagnati te investicije, kjer se lahko počrpa denar iz te in hkrati narediti en pragmatik, po inženirskem pristopu načrt koriščenja sredstev naslednje finančne perspektive, pa tudi ostalih virov za upravljanje z vodami, govorim zlasti o protipoplavni zaščiti.

Kar se upravnih postopkov na direkciji tiče, saj pravim, z razbremenitvijo direkcije teh vseh naštetih nalog, ki se jih prinese na MOP, je seveda potrebno tudi od vodstva direkcije terjati, da se postopki izvajajo v rokih, da se upoštevajo metodologije, ne da se vedno in znova terjajo neke nova pojasnila nove študije in da nenazadnje tudi nismo več v prihodnje soočeni s primerim, ki sem ga doživel sam, kot Direkcija za vode terja od investitorja, da pripravlja poplavne karte za sedanje in bodoče stanje. Direkcija za vode bi morala imeti poplavne karte za sedanje stanje, da potem investitor naredi poplavne karte za bodoče stanje. Ne, ker pa nimajo tega za sedanje stanje, naročajo investitorju oboje da naredi, to se pravi, še tisto kar bi oni morali imeti. Veste, in to traja in to stane in mislim, tako da, to bo treba malo spremeniti. To so pravzaprav moja videnja kaj konkretno. Jaz sem, ne mi zameriti, lahko zelo konkreten. Lahko bi tukaj govoril na splošno, pa bi bili vi verjetno zelo nezadovoljni. Tako pa želim povedati tudi konkretno kaj se da narediti in to se da narediti hitro. Mimogrede meni, poglejte, meni je to tretji status tega funkcionarja, tega mi ni treba. Imam razmeroma ugodno službo, imamo še enih osem let do penzije, mimogrede, dobil sem prvi informativni izračun, ko smo pokojninsko, 10. 10. 2028, če ne bo kakšnih sprememb seveda. In mi ni tega treba. Čutim poslanstvo, da tu nekaj naredimo, zato sem tudi raje malo bolj konkreten, no. Dobro, to je glede upravljanja voda. Kot sem rekel, organizacijsko, strateški dokumenti, pa tudi investicije. Mimogrede, denarja ni malo za te namene. Pa še nekaj, pri izvajanju teh investicij, veste, pa tudi drugih investicij s področja sanacije nekih degradiranih površin, mi to lahko zaupamo tudi javnim podjetjem, ki jih država ima. Dober primer je Infra. Infra gradi protipoplavno zaščito v porečju Spodnje Save. Zdaj je zadolžena tudi za sanacijo neke degradirane površine tam blizu Litije. Lahko prevzame tudi določene strokovne naloge pri investiranju v raznorazne ukrepe, ker je ekipirana, ona je usposobljena. Jaz sem zelo skeptičen, ali so uradniki na direktoratih usposobljeni voditi investicije. Mi smo pred leti - bom še eno tako malo bolj bogokletno povedal - razmišljali o tako imenovani firmi Slovenske vode, d.d., to je po vzoru Darsa. Za rešitev vseh nakopičenih problemov, vodarskih problemov ustanoviti gospodarsko družbo, ki te probleme reši, in se sistemsko financirajo iz koncesijskih dajatev in vodnih povračil, tako kot se Dars financira iz cestnin. To je seveda bolj kot ne ideja, jaz ne napovedujem tega, da me ne bi kdo narobe razumel, ampak bo treba tudi razmisliti v tej smeri. In zgraditi to vodno infrastrukturo vnaprej, tako kot smo zgradili avtoceste, se seveda zadolžiti, ker drugače ne moreš tega narediti, pa tega denarja niti približno ni toliko potrebnega kot za avtoceste, govorimo o milijardi do milijarde in pol evrov. Seveda s tem preprečiti poplave in potem to s sistemskimi viri financirati v nekem 15-letnem obdobju iz naslova, varovanje imamo pa v kratkem času. S tem sprostimo nenazadnje tudi investicijski potencial, posel za slovenska podjetja, kar bo zdaj, če bomo malo deležni krize, zelo pomembno. Tako je to tudi možno narediti.

Ja, zdaj je še eno področje zanimivo, ki ga pokriva ministrstvo, to so prostor, gradnje in stanovanja. Najprej glede prostora in gradnje. Vsi veste, da smo dobili nov gradbeni zakon pa ZUREP sredi leta 2018, z nekaj novostmi. Moram reči, da nekaj novosti je dobrih, je pa tudi kot pri vsakem predpisu narejenih nekaj hudih napak. Zato sta oba predpisa nujno potrebna v prvi fazi vsaj operativnosti, da se lahko začne po njih izvajati določene projekte, saj določeni se. Bom povedal en primer, prav smešno se mi zdi, da je nastal, ampak je nastal. V drugi fazi - ampak druga faza mora biti v roku tudi enega leta dni - pa celovita poenostavitev tudi teh predpisov. Kaj je, na primer, neka taka anomalija. V tako imenovanem integralnem postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja morate vlogi priložiti DGD dokumentacijo, se pravi, dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, integralni postopek je itak za tiste, ki imajo okoljevarstveno soglasje, združeno v gradbeno dovoljenje. Se pravi, rabite presojo vplivov na okolje dodati in rabite dodati dokazila o razpolaganju z zemljiščem za celoten poseg. Zdaj si pa vi zamislite, kako bo nekdo kupil zemljo za en ogromen poseg, recimo, hidroelektrarno, daljnovod, avtocesto, železnico, še preden ima izdelano presojo vplivov na okolje, še preden ima izdano okoljevarstveno soglasje. Vi morate na zalogo kupiti zemljo, recimo, pri hidroelektrarni Mokrice je to približno 4 tisoč parcel, na koncu se pa izkaže, da sploh ne smete graditi, da je negativno okoljevarstveno soglasje. Vloga sploh ni popolna, postopek se sploh ne more začeti, če ni vse zemlje, tako je trenutno po gradbenem zakonu. Mislim, stoprocentno je to, kar govorim, ker smo petkrat preverili. Tako da najmanj kar je, je treba za popolnost vloge imeti dokazila o razpolaganju z zemljo ob izdaji gradbenega dovoljenja, za začetek postopka pa tega pogoja ne sme biti, da se začne sploh obravnavati vlogo. Tako je tu, saj pravim, nekaj pozitivnih bilo, tako v ZUREP, ampak še vedno se mi zdi, da je cela kopica možnosti poenostavitve postopkov tako pri sprejemanju OPN, se pravi, občinskih prostorskih načrtov, občinskih podrobnih načrtov, se pravi, OPPN. Razmisliti je treba tudi o združevanju faz CPVO-ja in PVO-ja, se pravi, celovite presoje vplivov na okolje in potem še presoje vplivov na okolje. Če se že nekaj na nivoju plana presoja, je treba še enkrat to presojati v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Torej, če vi sprejemate državni prostorski načrt, morate narediti - sicer imate zdaj ta, ne vem, kako se imenuje, združen postopek, kjer sta oba postopka v enem, ampak ne poznam, da bi bil eden izpeljan, pa tudi ne poznam, da bi bil eden v neki razumni fazi, pa je že eno leto dni in pol ali pa še več zakon.

Jaz mislim, da pri umeščanju v prostor, pa tudi pri izdaji gradbenih dovoljenj je ključno doseči, da nosilci urejanja prostora sodelujejo med seboj. Mi imamo danes najprej tudi zelo diametralno nasprotna stališča, ko vodarje ali pa Direkcijo za vode nekaj vprašate, vidijo eno stvar tako in dajo mnenje v eni smeri, potem vprašate Zavod za varstvo narave, taisto državo, kajne, ker investitor to gleda kot državo, pa postavijo čisto druge pogoje. In ne gredo skupaj, dostikrat ne gredo skupaj ti pogoji, vodarjev, naravovarstvenikov, mislim, Zavoda za varstvo narave, da ne govorim o ribičih, še Zavod za ribištvo imamo, pa še koga, pa Zavod za varstvo kulturne dediščine in podobno. Tako jaz mislim, da bi bilo zelo pomembno, da se država tudi malo uskladi med seboj, ko postavlja zahteve investitorjev, ne pa da se to vse zbira na enem organu, Arsu, recimo, ali pa Ministrstvu za okolje, ki izdaja, ali pa upravna enota, in potem morajo oni to menedžirati med raznoraznimi državnimi institucijami. To se mi zdi, da ni prav. Še zlasti ni prav za strateške državne projekte ali pa večje pomembne projekte. Ideja je tudi ta, da se zelo poenostavi OPN. Veste, OPN so vedno potem cokla, ker se nekdo spomni nekaj malega spremeniti, pa mora biti cela procedura spremembe OPN in imajo vsi delo. In je tudi proučiti idejo, da se v OPN določi le namenska raba prostora in generalni pogoji za gradnjo ali pa za posege v prostor, da se pa vsi detajli prepustijo OPPN. Vi pa danes imate zelo detajlne OPN in potem se eno podjetje spomni, da bi gradilo čez eno leto še eno halo, ne, mora dati vlogo, tista vloga gre in to traja, saj veste, meni se zdi, da 35 občin še zdaj nima OPN sprejetih, velika večina jih ima, en del jih pa nima. Tako da je veliko vprašanje, ali se tu ne da precej poenostaviti. Tudi razmisliti o ukinitvi faze priprave izhodišč za OPN in OPPN, to je zdaj na novo bilo uvedeno oziroma je uvedeno, kar pomeni le podvajanje s fazo osnutka priprave prostorskega akta. Tudi nenazadnje, poglejte, ministrstvo si po moje prav želi ustvarjati postopke, ali se je s tem gradila pomembnost ali ne vem kaj. Tudi nenazadnje je treba razmisliti o ukinitvi faze potrditve ustreznosti prostorskega akta pred sprejetjem na občinskem svetu. Izrazito nezaupanje do občin. Občine so odgovorne za zakonitost in tako naprej, tam je župan, ki ima vse. In ko je nek prostorski akt, ga mora dati potrditi še enkrat, že ob vseh predhodnih postopkih, še enkrat na koncu; vprašanje, ali ima to smisel. Nič ne bom rekel, da bomo to ukinili, je treba razmisliti o tem, ima pluse in minuse. / oglašanje v ozadju/ Imate tudi kake divje občine, ne rečem, ja… / smeh/ Ja, tudi to je bilo uvedeno, da je lahko občina sprejela prostorski akt, če pristojni nosilec urejanja prostora ali pa ministrstvo ni dalo mnenja v predpisanem roku. Poznamo nekaj takih primerov, da so občine to naredile. Jaz mislim, da je to treba ponovno uvesti, če je molk organa.

No, zanimiva je tudi ta, težnja po usmerjanju poselitve v naselja, naj se odraža tudi v poenostavljenih postopkih v naselju, ne le izven njih. To se pravi, možnost razširitve stavbnega zemljišča za največ 600 kvadratnih metrov in 20 % določenega stavbnega zemljišča. To je določeno za izven, v naseljih pa ne. In tam, veste, hočete za neko malenkost nekaj spremeniti - ne, nazaj v prostorski akt. In tu je neka toleranca, ki velja za zunaj, za noter pa ne. In moram res videti, kje so razlogi, zakaj je tu, v naseljih tudi ne bi smelo biti, neka toleranca.

No, malo bi se dotaknil še pooblastil za vodenje izdelave prostorsko-izvedbenih aktov. Veste, da je to problem tega Zakona o arhitekturi in inženirski dejavnosti. Jaz mislim, da bi ta pooblastila morali razširiti tudi na strokovnjake drugih strok, kot je bilo. Dostikrat je izdelava prostorsko-izvedbenih aktov dejansko skupek, zelo interdisciplinaren skupek raznih strok, kjer sodelujejo pri nekih… Da samo v eni stanovski organizaciji ali pa eni izobrazbi daste ta pooblastila, drugim pa ne, se mi zdi malo neutemeljeno.

Še malo na stanovanja, kar bo tudi verjetno zanimivo. Ključni dokument je Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu, kjer smo zdaj približno na sredini leta, mislim, na sredini tega obdobja, to velja od 2015 do 2025. Podpiram izhodišča, se pravi, da se odpravi primanjkljaj stanovanj na lokacijah, kjer je povpraševanje največje, in seveda tudi izven Ljubljane. Da se poveča število najemnih stanovanj, da se izboljša energetski in funkcionalni standard obstoječega stanovanjskega fonda ter tudi povečanje zanimanja investitorjev za vlaganje v stanovanjsko gradnjo v javnem interesu. Mi bomo le morali malo prenoviti to stanovanjsko politiko s fondom, za povečanje fonda najemniških stanovanj, s poudarkom na mladih in mladih družinah. In jaz verjamem, da je možno spraviti do leta 2025 na najmanj dodatnih 4 do 5 tisoč najemnih stanovanj. To je več kot tisoč na leto, 4 do 5 tisoč do leta 2025, in to širom po Sloveniji. Zdaj imam tudi nekatere druge predloge, kot so jamstvene sheme za mlade, to je za tiste, ki ne morejo dobiti kredita od komercialnih bank za reševanje stanovanjskega problema, pa seveda ta problem imajo. Tu se mi zdi pomembno prisluhniti tem idejam, ker imajo te ideje tudi nasprotnike, zlasti v finančni industriji, finančna industrija pravi, da tega ni treba, da so itak vsi pokriti s krediti. Zanimiva je tudi ta pobuda, ki je bila v Državnem zboru že, da se mladim dodelijo nezasedena stanovanja iz fonda Stanovanjske komisije Vlade Republike Slovenije. Imamo kar nekaj stanovanj. Malo sem pregledal tudi predlog novega Stanovanjskega zakona, nekatere rešitve se mi zdijo na mestu. Recimo, zamenjava neprofitne najemnine s stroškovno najemnino in ustrezna politika subvencioniranja najemnine ranljivim, ker se mi zdi nefer, da imate danes v socialnih stanovanjih tudi tiste… Problem socialne najemnine je pa ta, da je nižja, kot so dejansko stroški vzdrževanja oziroma upravljanja teh stanovanj. In potem se zgodi, pa tega je veliko, mislim, verjetno vsak izmed vas kak primer pozna, kjer so v socialnih stanovanjih ljudje, ki zdaleč niso upravičeni do te bonitete. Zato je prav, da se najemnina da na neko stroškovno raven, ne da bo državni stanovanjski sklad imel profite pa ne vem kaj, ampak da bo imel neko stroškovno ceno, hkrati pa se tistim, ki tega ne morejo, selektivno skozi socialno politiko dodelijo ustrezne subvencije k najemnini. To se mi zdi bolj pravično, kot je zdajšnja rešitev, tudi v socialnem smislu. Zanimiva je tudi ta ideja glede javne službe za najemniško upravljanje. Namreč, vsi dajalci stanovanj v najem so podvrženi trgu, raznoraznim stvarem in določen angažma, ki bi se tudi države tudi na tem področju ali njenih inštitucij, se mi zdi smiselna. Ta uvaja tudi ta novela možnost višjega zadolževanja stanovanjskih sklad. Tudi učinkovitejše upravljanje večstanovanjskih stavb. Tukaj izpostavljam en problem, ki ga bo potrebno rešiti z novim stanovanjskim zakonom, to je, da se lahko tudi enodružinske hiše prekvalificirajo v najmanj dvostanovanjsko stavbo. Mi imamo ogromno primerov zlasti na podeželje in ko so starši gradili, pa so rekli, gor v štuku bo pa še tamlad ali bo pa ne vem kdo. In to kolikor slišim, je danes problem in bo potrebno tudi tukaj narediti rešitve, ki bodo to olajšale, da to ne bo več tako problematično kot je. Skratka, skozi nov stanovanjski zakon se mi zdi, da se ta do urediti. Če bo koga zanimalo, imam tudi spisek kje vse se gradijo stanovanja preko Slovenskega stanovanjskega sklada Republike Slovenije, da to ni samo Ljubljana, je vse povsod, tudi drugod in to je prav, jaz mislim, in to je treba samo še pospeševati.

Ja. Na koncu, spoštovani, počasi bom zaključil. Prehajam samo še na strategijo prostorskega razvoja. Prej jo namenoma nisem omenil skozi ostala področja.

Torej, strategija prostorskega razvoja je bila v javni razpravi, se mi zdi, ali je še vedno, do 15. 3. se mi zdi, da je. Zadrega te strategije prostorskega razvoja je v tem, da težko integrira sektorske politike, če teh sektorskih politik ni. Veste, strategija prostorskega razvoja bi morala integrirati, ne vem, sektor prometa, cestni promet, železniški promet, letalski promet, pomorski promet. Če bi imeli sektorske strategije na tem področju, dolgoročne, do leta 2050, bi lahko seveda prostorska strategija integrirala te sektorske politike. Podobno je s sektorskimi politikami na področju energetike. Poglejte, ko smo sprejemali tisti NEPN, čisto točno ni bilo do zadnjega ali bomo gradili še kakšen hidroenergetski objekt v Sloveniji ali ga ne bomo, kako bo z vetrnicami, kako bo z JEK-2, kako bo s prenosnimi zmogljivostmi, to se pravi, s prenosnim omrežjem. In če bi imeli sektorsko strategijo na tem področju, bi strategija prostorskega razvoja to lahko integrirala in bi bila tudi topogledno celovita. Podobno je z regionalizacijo. Zdaj se ta strategija prostorskega razvoja muči s središči prve ravni, s središči druge ravni, središči tretje ravni, središči četrte ravni, malo po zgledu mestnih občin. Noče se povedati ali bomo imeli 3., 8, 12., 14 regij v tej državi in bi potem notri definirali kaj je, ne vem, glavno mesto Republike Slovenije, potem bi imeli regijska središča, potem bi imeli, ne vem kakšna središča se. Tukaj se pa o nekih ravneh… Kar je pa še huje, da se zanemarja določene regije, ki so danes regije, statistične regije. In to tudi ni prav. Tako da, želim povedati, da strategija je neposrečeno napisana v tem delu, ker se je trudila narediti nek širok strateški pogled do leta 2050, brez tega, da ni podlag za to ustreznih v teh sektorskih strategijah in tudi ostalih razmeroma političnih vprašanjih te družbe, kot so pokrajine recimo.

Pa še eno sektorsko politiko tudi na področju odpadkov. Veste, mi se bomo morali odločiti kje bodo določeni infrastrukturni objekti za termično obdelavo ali za ostale. Tega tudi recimo v prostorski strategiji ni. Tako, da v nadaljevanju bo treba tole še malo videti kaj se da narediti, dopolniti, pa dejansko tako strategijo tudi sprejeti. Jaz sem zdaj samo povedal kaj vidim, da bi bilo treba morebiti malo drugače zastaviti kot je v tem trenutku zastavljeno.

Torej spoštovani! Naj zaključim to svojo uvodno predstavitev z, še enkrat poudarkom, treh prioritet, ki so se lahko tudi malo operacionalizirale skozi to kar sem predstavljal. To je seveda nemudoma rešiti aktualne probleme s kopičenjem odpadkov, vseh vrst. Poenostaviti, skrajšati postopke pridobivanja okoljskih dovoljenj, tako za omogočanje razvoja te družbe, govorim tudi ljudi, kot seveda gospodarstva, ne na račun vsebine, kar se da. In pa pospešitev ključnih nacionalnih projektov v tej državi, kar je povezano tudi s kakovostjo življenja in z gospodarskim razvojem te države.

Hvala lepa.

Hvala lepa, spoštovani kandidat. Imam še dve pooblastili in sicer, poslanca Zvonka Černača nadomešča poslanec Tomaž Lisec in pa poslanca Gregorja Periča nadomešča poslanka Janja Sluga.

V nadaljevanju bom dal besedo članicam in članom odbora, pred tem pa dovolite še eno pojasnilo. Vprašanja članic in članov odbora se lahko nanašajo na delovno področje Ministrstva za okolje in prostor, ki v skladu z zakonom o Vladi Republike Slovenije in 38.a členom Zakona o državni upravi opravlja naloge na področjih varovanja okolja, ohranjanja narave, upravljanje voda, podnebnih sprememb, ravnanja z odpadki in učinkovite rabe virov, celovite presoje vplivov na okolje, ravnanja z gensko spremenjenimi organizmi, sistemskega urejanja gospodarskih javnih služb, javnih služb varstva okolja, javnih služb ohranjanja narave, javnih služb urejanja voda, jedrske varnosti, varstva pred ionizirajočimi sevanji, opozarjanja in odprave posledic naravnih nesreč in investicij v okoljsko ter vodno infrastrukturo in naloge na področju prostorskega in urbanega razvoja, spremljanja stanja in trendov v prostoru, razvoja spodbujanja in promocije urejanja prostora, zemljiške politike državnega, regionalnega in občinskega prostorskega načrtovanja ter graditve objektov ter stanovanjske politike.

Predem pa vam dam besedo, predlagam da zaslišanje poteka na način, da po vsakih treh zastavljenih vprašanjih poslank in poslancev bom dal besedo kandidatu, da na vprašanja odgovori. Potem, ko boste možnost dobili zastaviti vprašanja vse kolegice in kolegi, ki boste to želeli, pa bi vam dal še možnost, da postavite morebitna dodatna vprašanja oziroma kandidata zaprosite za dodatna pojasnila v drugem krogu.

Tako, da prehajamo sedaj na razpravo članic in članov odbora. V prvem sklopu vprašanj imam prijavljene: Lidijo Divjak Mirnik, Dušana Šiška in pa Aljaža Kovačiča.

Gospa Divjak Mirnik, izvolite.

Hvala lepa predsedujoči za besedo, lep pozdrav. Spoštovane kolegice, kolegi, gospod kandidata za ministra!

Kar dosti ste povedali v tej uri in nekaj, zato bom skrajšala malo svojo razpravo, ker ste na nekatere stvari že odgovorili. Jaz moram priznati, da iz tega kar sem slišala, deluje, da poznate vsebino ministrstva na katerem boste postali glavni šef, kar me navdaja z zaupanjem, da bomo lahko ene stvari primaknili mogoče malce hitreje kot se je to dogajalo sedaj, vendar pa so dejanja tista, ki štejejo ne to kar tukaj povemo, tako da to mi je všeč, da se strinjava.

Moja razprava bo razdeljena na več sklopov. Začela bom s sklopom podnebnih sprememb. Zanima me. Ali ima po vašem mnenju človek vpliv na podnebne spremembe? Kaj menite o tem, da stranka, ki ji pripadate, je pravzaprav do nedavnega zanikala vpliv človeka na podnebne spremembe in pa na globalno segrevanje? Kako se boste potemtakem soočili z evropsko zeleno strategijo do leta 2050? Zanima me, ali boste imeli podporo v stranki? Res je, da smo nazadnje na teh soočenjih priča temu obratu na glavo, jaz temu rečem, SDS-a, prej je bilo vse narobe, zdaj pa vse sprejemate, ampak ne glede na to, me zanima ali boste imeli podporo v stranki. Vam bom pa citirala eno zadevo. 10. 12. 2018, mestni odbor SDS, okrogla miza migracije in človekove pravice v prostorih Mestne občine Kranj. Citiram. »Gospod mag. Branko Grims je dejal, da je govorjenje o segrevanju zemlje velika laž, sem geolog in vem da ni tako, zemlja se v resnico ohlaja. Črni panter simbol Karantanije je izumrl ker se podnebne v Evropi ohlaja, saj je bil črni panter navajen na bolj toplo podnebne,« konec navedka. Torej, ali boste potemtakem imeli podporo v stranki, ker jaz sem razumela, da imate mogoče vi malce drugačno stališče od vidnega predstavnika vaše stranke.

Druga vprašanja oziroma drug sklop vprašanj se nanaša na vlogo okoljevarstvenih organizacij, konkretno na Mokrice. Okoljevarstveno soglasje za gradnjo Hidroelektrarne Mokrice kot zadnje verige v spodnjesavskih elektrarnah je sodniško razveljavljeno. Vemo, da bi lahko na Savi zgradili poleg Mokric še več hidroelektrarn. Glede na vaše preteklo delo je jasno, da se zavzemate za izkoriščanje energetskega potenciala na Savi. Torej vprašanje, kako vidite vlogo nevladnih organizacij pri vprašanju gradnje hidroelektrarn na Savi in po celotni Sloveniji? Dejali ste namreč, da tovrstne projekte zavirajo maloštevilna okoljevarstvena društva. Vprašanje je tudi, kje se mora po vašem mnenju končati ta gospodarski interes, ko pride do vprašanja zaščite in varovanja okolja. Zdaj kot minister pa ne boste mogli nastopati iz pozicije moči kapitala in gospodarskih interesov, ampak boste morali kljub temu upoštevati tudi mnenje različnih nevladnih organizacij. Torej, ali boste te nevladne organizacije enakopravno obravnavali ali, kot ste prej dejali, trije v gostilni se zmenijo, ustanovijo društvo in so že društvo v javnem interesu. To je prvo vprašanje. Drugo vprašanje, ali boste gradili hidroelektrarne na reki Muri? Vemo, da imamo tam kar nekaj civilnih iniciativ, in vemo, da je vlada, ki odhaja, povedala, da jih tam ne bo gradila. Zanima me, kaj mislite vi. Potem tretjič. Bivši predsednik oziroma še aktualni, gospod Marjan Šarec se je kot prvi premier javno zavzel za razmislek o gradnji JEK 2. Kaj menite o tej pobudi in kaj boste naredili za to, da pridemo do sklepa, kako naprej z jedrsko energijo v Sloveniji, ker časa nam zmanjkuje. Potem še vprašanje v zvezi z deponijo v Postojni. Zanima me, ali boste sprejeli ukrepe za dokončno sanacijo deponije v Stari vasi pri Postojni? Ker če se to ne zgodi, grozi Občini Postojna kazen v višini 75 tisoč evrov, kar je pri 20 milijonih budžeta Občine Postojna pravzaprav zelo velik znesek. Torej zanima me, kaj boste s tem storili. In pa še vprašanje meni ljubih kolesarskih poti, kot ste verjetno seznanjeni, če pa ne, pa še boste, ob Dravi gradimo dravsko kolesarsko pot, ki je povezava avstrijske kolesarske poti, potem čez Slovenijo do Hrvaške in bi to bil zelo lep turističen objekt, ki bi ga seveda v turistične namene odlično lahko Slovenija tudi koristila, vendar se seveda tudi pri tem zatika. Moje vprašanje se glasi, kako bo Ministrstvo za okolje in prostor reševalo težave pri enačenju kolesarskih poti s cestami pri pogojevanju postopka predhodne presoje vpliva na okolje, ki ogroža izvedbo velikega števila kolesarskih poti v dogovoru o razvoju regij, namreč tam so se župani dokončno dogovorili, na kak način si bodo te stvari razdelili. Vi veste, da to, da se župani nekaj dogovorijo, je kar velik dosežek. In imam zdaj občutek, da je MOK tisti, ki tukaj malce stvari, v navednicah bom rekla, »štopa«. Zato me zanima, kakšno je vaše stališče do dokončanja dravske kolesarske poti. To je zaenkrat v tej prvi fazi vse.

Hvala lepa.

Hvala lepa, kolegica Lidija Divjak Mirnik.

Besedo ima kolega Dušan Šiško, pripravi naj se kolega Aljaž Kovačič.

Spoštovani kandidat.

Najprej, da izrazim zadovoljstvo, da sem prav vesel, da bomo v regiji dobili ponovno enega člana vlade, od katere tudi pričakujemo, da bo imela več posluha za probleme lokalnih skupnosti, kot pa je imela dosedanja vlada. Kot je znano, imamo v Posavju vrsto pomembnih energetskih in drugih industrijskih objektov, ki tako ali drugače vplivajo na okolje in prostor okoli lokacij, na katerih stojijo in delujejo. Seveda moram tudi vas vprašat, zakaj po vašem mnenju še do danes nismo rešili vprašanja končnega odlaganja radioaktivnih odpadkov, čeprav imamo že sprejeto desetletje lokacijo. Kaj boste storili, da boste končno prišli do te gradnje? Še bolj pa me zanima kako gledate na dejstvo, da tudi, če bo zgrajeno odlagališče v Vrbini bo Hrvaška polovica odpadkov ostala v elektrarni, saj Hrvati niso niti resno začeli iskati lokacije? Nenazadnje eden teden nazaj smo tudi slišali na televiziji kakšno mnenje imajo o tem in kdaj naj bi začeli graditi oni skladišče.

Potem. Glede na to, da ste do slej delali v družbi HES, ki gradi elektrarne na Spodnji Savi ste dobro seznanjeni z akcijo nevladne skupine za opazovanje rib, ki je s pravnimi postopki zaustavila gradnjo zadnje hidroelektrarne v verigi to je HE Mokrice. Verjamem, ker ste bili zaposleni tam, da ste se tudi sprehajali okoli te lokacije pa me mogoče zanima malo v šali in malo za res, če ste opazili kdaj tisto ribico, ki je zasidrana med skalami in gleda v luft, v zvezde? Ribica naj bi se imenovala zvezdogled. Kot gotovo veste smo Posavski poslanci o podpori skupno 51 poslancev plus še nekateri po pogovorih pred kratkim uvažili zakon, s katerim bi omogočili nadaljevanje gradnje Hidroelektrarne Mokrica. Podoben problem je pred kratkim nastal v zvezi z Nuklearno elektrarno Krško, ko poskuša skupina nevladnih organizacij razveljaviti dovoljenje za podaljšanje obratovanje Nuklearne elektrarne Krško do leta 2043. Zanima me kako gledate na te probleme in kaj nameravate storiti, da ne bi prihajalo do ogromne gospodarske škode?

Nadalje. Projektantske organizacije in načrtovalci prostorskih aktov v vsakdanji praksi že dlje časa ugotavljajo, da so rešitve njihovih vlog pogosto odvisne od subjektivne presoje državnega uradnika, ki to vlogo rešuje. In kar je še huje pri reševanju povsem enakih zadev je lahko mnenje enega upravnega delavca pozitivno drugega pa negativno. Prostora za dialog skoraj ni. Prošnje za sestanke pa pogosto zavrnejo. Če ti so pa dodatni argumenti niso slišani. Kot argument zakaj na neko zadevo ni možno pridobiti pozitivnega mnenja pogosto dobijo odgovor, da na primer postopek lokacijske preveritve ni ustrezen. Namesto, da bi MOP kot državni nosilec urejala prostor za področje poselitve preverjal kakšna je sprejemljivost tega posega v prostor. Enak poseg je na to spremenljiv, če se umesti v prostor po dolgotrajnejšem in dražjem postopku, pri čemer je učinek v prostoru popolnoma enak. Ali ste s temi problemi seznanjeni in kaj nameravate storiti, da uspeh posameznega posega v prostor ne bo odvisen od dobre volje uradnika? Občina Šoštanj spada, zaradi težke industrije med bolj ekološko degradirano okolje v Sloveniji: TEŠ, Premogovnik Velenje. Prebivalci na tem območju plačujejo visoki davek, zaradi onesnaženega okolja: zdravje, tresenje tal, onesnažen zrak, uničena infrastruktura. Seveda člane Slovenske nacionalne stranke Šoštanj zanima ali boste kot minister za okolje nadaljevali miselnost vašega predhodnika, da njihovo območje ni degradirano. Menijo, da bi Občina Šoštanj zaslužila pozornost in pomoč države. Želijo si trajnostne rešitve v obliki odškodninske rente, zato me zanima vaše mnenje ali boste kot minister za okolje lahko kaj postorili za Šoštanj. Okolje. Dejstvo je, da imamo zelo velik problem onesnaženosti in bo za ta problem potrebna čimprejšnja korektiva sprememba na vseh področjih. Problem predstavljajo predvsem uporaba nekakovostnih lesnih goriv, kurjenje v zastarelih kotlih in seveda problem. Država mora obvezno še dodatno zagotoviti finančna sredstva za gospodinjstva, mala podjetja in tako dalje preko EKO skladov. In sicer za nakup toplotnih črpalk oziroma kotlov na biomaso, nenazadnje tudi za nakup hibridnih in električnih avtomobilov.

V Slovenski nacionalni stranki seveda podpiramo prepoved in omejevanje vseh tako imenovanih nevarnih plastik z oznakami PET, PVC, PS in tako dalje to je res nujno. Zaradi različnih plastičnih izdelkov, ki so nadomestili steklene embalaže so pa propadle steklarne. Seveda takrat ni nihče razmišljal o delavcih, da bodo izgubili v teh steklarnah zaposlitev še manj pa so razmišljali o odpadni embalaži, ki pa se je začela sedaj kopičiti. Potrebna bi bila celovita prenova sistema ravnanja z odpadki, saj žal za približno 48 % odpadkov nimamo odjema, zato je potrebno čimprej zgraditi tudi novo sodobno in okolju ter ljudem prijazno sežigalnico. Avstrijci so težavo lepo rešili s sežigalnico na Dunaju. Segrevajo oziroma s to toploto tudi ogrevajo skoraj celotni Dunaj. Že pri ogledu sežigalnice na Dunaju, kamor smo šli s tem odborom in upam, da boste tudi vi imeli korajžo in nas popeljali kam kakšno stvar pogledati sem predlagal, da bi država naredila razpis za občine, ki bi želele imeti sežigalnico in da bi bil ožji izbor. Seveda bilo bi potrebno občinam, ki bi sežigalnice sprejele ponuditi tudi številne ugodnosti predvsem finančne. Ja, tukaj je nastal naprej. Od razpisa ni bilo nič mi se pa že skoraj dobesedno utapljamo v smeteh in blatu pri tem pa nas na vse zadeve zavira ali ARSO ali kakšne druge okolijske nevladne organizacije. Zanima me ali boste vi proučili moj predlog glede poziva občinam o sežigalnici?

Zadnje. Ali boste ARSO pripeljali iz lune, ker sedaj se ima, da je nad državo nad zemljo, da živi na luni in da ga boste pripeljali nazaj na zemljo in da bomo začeli bolje delati in hitreje?

Hvala za vaše odgovore.

Hvala lepa.

Kot zadnji v tem sklopu ima besedo Aljaž Kovačič.

Izvolite.

Hvala za besedo, predsednik.

Spoštovani kandidat, kolegice in kolegi!

Veliko let je bilo to pač Ministrstvo za okolje in prostor po mojem mnenju zanemarjeno niti v javnosti se ni kaj veliko govorilo. Mislim, da marsikdo niti ni vedel, da to ministrstvo najverjetneje obstaja. Čeprav sem že kar nekaj let spremljam politiko se mi je v obdobju 2014-2018, ko sem bil v neki drugi funkciji sem bil na sestanku na tem ministrstvu pa po dveh letih tega sestanka niti nisem vedel, da je za nami ministrica. Kaj hočem povedati? Da so v preteklosti bili ministri tako neaktivni, ne samo javno, kar seveda ni, da če se v javnosti več pojavljaš več delaš, ampak dejansko tudi v svojem delovanju. V zadnjem letu se je vsaj nekaj spremenilo na bolje upam, da bo tudi z vami ta zadeva šla v neko dobro smer.

Sam se bom nekako osredotočil predvsem na mlade glede stanovanjske problematike, o kateri ste tudi sami govorili. Sedaj upam, da boste zadeve reševali tako, da ne boste gledali le na podlagi Ljubljane. Kajti eno so problemi Ljubljane, ki vsi rinejo dejansko v našo prestolnico in je logično, da potem primanjkuje stanovanj, cene so okoli 3 tisoč evrov na kvadratni meter. Sedaj v drugih krajih pa imamo druge probleme. Sedaj v Ormožu mislim, da je kvadratni meter okoli 700, 800 evrov, ampak vam tudi, če bi imeli veliko praznih stanovanj to kaj malo pomaga, če nimamo služb, da bi se lahko tam zaposlili, da bi, potem v teh stanovanjih živeli. Kaj želim povedati? Ne boste reševali problema Slovenije na podlagi Ljubljane.

Dejstvo je, da je po mojem mnenju problem Ljubljane mislim, da okoli 5 odstotkov najemniških stanovanj. Da trg deluje normalno mislim, da bi moralo biti okoli 30 % najemniških stanovanj in tudi to miselnost ljudi v Sloveniji da vsak mora biti lastnik stanovanja upam, da bomo v bodoče nekoliko spremenili. Veseli me, da kot kandidat za novega ministra ste pohvalili neke zadeve, ki jih je prejšnja Vlada začela lotevati se pravi ta stanovanjski zakon. Zanima me ali ga mislite v taki obliki vložiti, če lahko tako rečem? Zakon je bil v javni obravnavi tudi mi smo v Listi Marjana Šarca nekako zagovarjali to neprofitno najemnino, da jo zamenja stroškovna najemnina, potem smo nekaj zemljišč prenesli iz DUTB na Stanovanjski sklad in imam dejansko vprašanje kakšno vlogo pripisujete DUTB ali boste nadaljevali s tem prenosom zemljišč iz DUTB na Stanovanjski sklad Republike Slovenije?

Rekli ste, da načrtujete do leta 2025 okoli 5 tisoč novih stanovanj – 4, do 5 tisoč – sedaj po nekih podatkih jih primanjkuje okoli 10 tisoč. Potem primanjkuje tudi domov za ostarele tudi študentskih postelj predvsem v Ljubljani. Vem, da to so sedaj področja, ki se ne tičejo direktno vašega ministrstva, ampak me zanima na kakšen način si predstavljate sodelovanje s pristojnimi ministrstvi, katerih se te zadeve tičejo? Potem pa me tudi zanima nekaj ste, potem tudi že govorili o teh se pravi mladih. Na kakšen način bi si lahko vzeli kredit za stanovanje? Vemo, da po mojem mnenju in pač izkušnjah mojih prijateljev ni tolikšen problem odplačevanje samega kredita, ampak da ti kredit banke odobrijo. Banka Slovenije se je odločila za eden ukrep, ki je dejansko imel kot smo videli v nekaj tednih izredno slabe posledice na vse mlade sedaj v še aktualni Vladi smo pripravili – na žalost ni bilo sprejeto – zadeve kako bi država bila neki porok mladim oziroma tem, ki se ne morejo omogočiti kreditov me zanima, če boste nadaljevali to zadevo? Glede te teme bi zaključil.

Bi pa imel še eno vprašanje, ki ni vezano na to temo. Nekaj je bilo že tudi povedanega od mojih predhodnikov. Nisem strokovnjak na tem področju, ampak tudi v Ormožu imamo problem s PVC odpadki. Dejansko gre za to zadevo, da je bila tam neko odlagališče prišel je novi lastnik, spremenilo se je lastništvo tega objekta oziroma tega odlagališča. Sedaj kolikor smo s tem ukvarjali oziroma smo probali pridobiti podatke. Stanje na papirju kolikor kaže ustreza zadevam, praksa oziroma realno stanje pa je popolnoma drugačno. To odlagališče je blizu hiš, stanovalci vidijo zadeve, ki jih lastniki ne priznavajo tudi dim, vonji in tako dalje. Zanima me, ker je problem v Sloveniji glede teh nevarnih odlagališč dejstvo je, da v katerokoli občino se je oziroma se boste odločali, da se ljudje pritožujejo kar je dejansko logično, če je v njihovi bližini in me zanima na kakšen način se boste lotili, da boste na eni strani zagotovili varnost teh ljudi pred temi odpadki, po drugi strani zagotovili neki prostor za to odlagališče, ki je nujno?

Hvala.

Hvala lepa.

Zaključili smo torej prvi sklop vprašanj.

Spoštovani kandidat beseda je vaša.

Izvolite.

Spoštovana poslanka in oba poslanca, hvala za vprašanja!

Gospa Lidija Divjak Mirnik je vprašala glede mojega ali verjamem, da imam človek vpliv na podnebne spremembe? Jaz vam lahko samo povem, da so spremembe tukaj. Prej sem eno omenil glede pretokov rek. Mi moramo naše politike prilagajati prvič v usmeritvam Evropske unije na tem področju in tudi k reševanju sprememb, ki so očitne, evidentne tako, da to ni stvar verovanja ali ne verovanja to je stvar bi rekel dolgoročnega in kratkoročnega pripravljanja na rešitve nastajajočih problemov. Še enkrat ponavljam problem, da so se pretoki slovenskih rek pomembno spremenili v zadnjih 10 let, da so frekvence visokovodnih dogodkov večje in amplitude teh visokovodnih dogodkov večje, kar pomeni, da so padavine intenzivnejše v določenih obdobjih in pogosteje intenzivnejše kot do slej in da so tudi sušna obdobja bolj izrazita kot so bila pred recimo 20 let. Jaz tukaj ne bi ne politiziral ne na neki način tudi govoril o tem ali v nekaj verujem ali ne.

Drugo je vloga nevladnih organizacij. Vloga nevladnih organizacij je pomembna. Jaz osebno dajem zelo velik poudarek tej vlogi, vendar dejansko mora biti omejena na področje, kjer lahko koristi in ne kjer pomeni škodo pa dostikrat povedano tudi nepopravljivo škodo. Omenila ste to primer nevladnih organizacij na projektu Hidroelektrarne Mokrice. Naj vas popravim okoljevarstveno soglasje ni bilo razveljavljeno, ker sicer bi imeli kakšna pravna sredstva, je bilo odpravljeno in zadeva vrnjena v ponovi postopek. Veste to je najbolj hvaležna odločitev Upravnega sodišča, kajti ne daje niti možnosti pritožbe na to. Dobiš po domače povedano popravni izpit, ker se ne moreš niti pritožiti, da si dobil negativno oceno. Še to. Kot stranski udeleženci v tem postopku so sodelovali trije: Ribiška zveza Slovenije, Društvo Lutra in še eno društvo, ki ga ne bom imenoval, zelo maloštevilno društvo. V bistvu vsi ostali so odstopili od tega, ker so bili zadovoljni z razvojem projekta in tudi z rešitvami. Zgolj eno društvo – mimogrede na zboru članov tega društva, ki ga lahko vidite na internetu oziroma na Facebook strani je 7 članov, ki so se slikali v gostilni ob vrčku piva in prigrizku – to društvo je pravzaprav blokiralo državni projekt. Pa ne, zaradi … Sedaj moram biti zelo konkreten v tem primeru ne, zaradi tega, da eni ukrepi niso takšni in bi bili boljši drugačni, zaradi njihovega poslanstva, ker so proti vsem pregradam na vseh rekah na Balkanu. Tudi financirani so iz tujine, to smo ugotovili. Marsikatera država v tujini je praktično vse svoje reke energetsko izrabila sedaj pa plačuje aktiviste po drugih državah, da to preprečujejo. Temu se je treba zoperstaviti. So nevladne organizacije takšne in so nevladne organizacije drugačne. Sedaj, če bomo vse skupaj dajali v isti koš pod krinko interesov javnosti bomo delali tudi kdaj kakšno škodo in jaz sem proti tem, da se dela škoda.

Kar se tiče Hidroelektrarn na Muri Jeka 2. Najmanj kar je je potrebno nadaljevati s pripravo strokovnih podlag študij za te projekte, da se ugotovi ali so ti projekti potrebni – vemo, da so, ker so brez ogljični – ali so ti objekti sprejemljivi glede vplivov na okolje in na naravo ali niso. Kar tako ustaviti eden projekt še preden dobiš odgovore na ta vprašanja je po moji oceni neodgovorno. Tudi po mojem ni prava stvar, da pri hidroelektrarnah na Muri pravzaprav so bili ustavljeni postopki ni bila pa odvzeta koncesija. Koncesionarju so nastali določeni stroški, po drugi strani pa sedaj debelo gleda kaj s tem projektom naprej. Jaz mislim, da najmanj, kar je treba pripeljati projekt do te faze, da pade odločitev ali ja ali ne v ta projekt ne ga pa ustaviti na sredi ali na začetku poti ali pa na ne vem kateri fazi proti koncu odločitve. Jaz osebno mislim, da je potrebno s pripravami strokovnih podlag tudi glede Mure nadaljevati in priti do končne odločitve. Jaz se zelo zavedam – veste bil sem tudi župan, da ne povem kolikokrat občinski svetnik – izjemno pomembna je družbena sprejemljivost in ji dajem veliko težo in tudi veliko težo v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. Treba je končno pogledati resnici v oči in ne zgolj z zavajanjem nekaterih nasprotnikom, ki govorijo o negativnih vplivih na podtalnico. Tukaj v tem Državnem zboru v okviru Državnega sveta je bila organizirana posvet o pregradah, kjer so govorili eminentni strokovnjaki iz tega področja, ki praktično enotno trdijo, da pregrade izboljšujejo stanje podzemnih voda, posledično to pomeni pozitivne učinke tako zaloge pitne vode kot nenazadnje tudi kmetijstvo, ki se lahko namaka in podobno. Jaz ne bom rekel ne ja in ne ne ne glede Mure in ne glede JEK 2 sem pa za to, da se nadaljuje s pripravo strokovnih podlag in s temi projekti do končne odločitve, ki jo bo pa morala sprejeti država.

Kar se tiče deponije v Postojni – Stara vas. Moram reči, da bom to zadevo proučil. Je nisem našel med aktualnimi projekti MOP-a verjetno še ni, verjetno je intenca, da bom. Hvala za to bom to pravzaprav vzel v obzir.

Sem velik zagovornik kolesarskih poti in velik zagovornik debirokratizacije postopkov pri umeščanju kolesarskih poti v prostor. Kolesarske poti so odgovor tudi za nizko ogljično družbo, za trajnejšo mobilnost po drugi strani pa jih obremenjujemo z nekimi postopki za to lahko računate na mojo podporo pri kolesarskih poteh ob Dravi, ker podpiram tudi kolesarske poti ob Savi in ob drugih rekah, kjer so za to dane možnosti. To je ne samo pomembno za rekreacijo pa tudi za turizem. Pomembno je tudi kot bi rekel ena sodobna infrastruktura trajnostne mobilnosti.

Gospod Dušan Šiško je postavil vrsto vprašanj. Jaz mislim, da moramo pospraviti tudi za jedrskimi odpadki in sem zagovornik čimprejšnje izgradnje odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Mene žalosti, da pred leti ni bilo možno doseči napora oziroma dogovora s Hrvati, da bi tudi oni skladiščili. Vem, da kapacitete vsaj v zasnovi tega projekta omogočajo skladiščenje tudi njihovega deleža jedrskih odpadkov v tem skladišču. Opozoriti želim na meddržavni dogovor, ki je bil sklenjen takrat to je bilo še pred letom 2004, ko je bil MOP – Ministrstvo za okolje, prostor in energijo – glede jedrske elektrarne in vem, da je bil takrat dogovor, da lahko Hrvati skladiščijo jedrske odpadke v objektu jedrske elektrarne do konca življenjske dobe. Konec življenjske dobe bo leta 2023 formalno gledano. Do leta 2043 je konec podaljšanje življenjske dobe. Potrebno je videti ali je tudi tukaj kakšna možnost, da dobi sosednja država večji motiv reševati ta problem kot ga pa prelagati bodočim generacijam ne vem do katerega leta. Meni se bi zdelo bolj racionalno, da se doseže dogovor z Republiko Hrvaško ob ustreznih pogojih kot pa, da v dveh državah vsak ločeno skladišči te odpadke. Zato sem tudi takrat, ko sem minister pristojen za energijo v mandatu 2004-2008 sedel s hrvaškim kolegom in smo prišli do dogovora zelo daleč takrat, kar se tiče skladiščenja jedrskih odpadkov Republike Hrvaške v našem skladišču.

Problem živalskih vrst glede Hidroelektrarne Mokrice je tudi mogoče gospe Lidiji še ta informacija, ker človek več ne ve kaj dela leva in desna roka. Državni prostorski načrt za Hidroelektrarno Mokrice je bil sprejet leta 2013. Leta 2014 je bila pa na istem območju razglašena Natura. In to je naredila ista Vlada. Razumi če moreš, jaz ne. Sprejmete državni prostorski načrt na neki reki, potem pa hkrati to reko čez eno leto zavarujete z Naturo in jaz si upam tudi trditi, da brez ustreznih strokovnih podlag je bila ta Natura razglašena na Spodnji Savi govorim za ribo Platnico, za prehajanje med Sotlo ni Krko. Upam si trditi tudi to, ker imam to študijo, da je Zavod za ribištvo, ki je naredil študijo že prej, zaradi samega posega napisal, da nima nobenega smisla razglaševati Naturo na tem območju pa se je kljub temu razglasila. To je, potem cokla temu problemu še danes. Tukaj sem prej govoril, da je potrebno dati v ospredje vsebino, stroko ne pa, potem se samo sklicevati na postopke in blokirati. Mogoče toliko o tem.

Kar se tiče novega ZPEKS-a mislim, da je to dobri predlog, ki ste ga vložili poslanci. Rešuje dva problema, enega sem že omenil. To je ta, da ne moreš vložiti vlogo za integralni postopek oziroma, da ne gre vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja po integralnem postopku v obravnavo brez dokazil o zemljišču. Ta ZPEKS to za objekte koncesije na Spodnji Savi ureja. Pa še eno anomalijo ureja. Glih prej sem omenil tisti projekt gradnje sončne elektrarne šestih mega vatov, kjer smo dobili zelo dvoumna stališča od Direkcije za vode ali lahko na deponiji – to se pravi na objektu to ni kmetijsko zemljišče, to je objekt -, ki je rezervacija prostora za v bodoče, če bo prišlo do sedimentov in odlaganja. Na tej deponiji zgradimo sončno elektrarno na ustrezni koti, da ne bo seveda v poplavnem. Veste to je priobalno, vodno zemljišče veliko vprašanje, če lahko, zato pozdravljamo to rešitev, da ste jo prepoznali, da se lahko sončna elektrarna postavlja tudi na objektih koncesije za energetsko izkoriščanje vodotokov. To bo verjetno prav prišlo še komu, ki to želi od energetikov narediti.

Glede nevladnikov sem že toliko povedal, da se mi zdi, da je dovolj.

To sem odgovoril že prej ta subjekti pristop. To sem tudi prej v sami predstavitvi povedal. Res je, danes imamo ogromno tega subjektivnega pristopa, zato je potrebno tudi neko odgovornost nadrejenih voditi evidenco. Včasih smo delali evidenco upravnih postopkov sedaj jaz ne vem ali se to še dela: koliko postopkov je uvedenih, koliko postopkov je rešeno, kumulativna. Če se to spremlja se vidi kje so problemi in slediti je potrebno enotnih metodologijam ne pa, da se vsak posameznik izmišljuje nove in nove ne vem strokovne podlage, potem pa izdajajo v istih primerih različna mnenja pa tudi sodelovanje državnih uradnikov je tudi potrebno pri tem to sem pa tudi že prej povedal.

Podpiram nadaljevanje subvencioniranje nabave tako peči kot nakupi električnih avtomobilov. To je tudi Vlada sprejela nedavno program koriščenja podnebnega sklada in tam notri so tudi za ta namen denar predviden. Se strinjam v celoti glede vašega razmišljanja glede termične obdelave podatkov moram pa povedati, da je bil eden razpis narejen in so se občine prijavile na razpis vem, da Ljubljana, Maribor in še nekatere, vendar je to tam tudi obstalo. To se strinjam, da je treba nadaljevati s to proceduro. Da, ARSO bomo pripeljali nazaj na zemljo ne pa pod zemljo.

Še gospod Aljaž Kovačič. Jaz svojega dela ne bom meril po količini objav v medijih ali v tej svoji promociji, ker mislim, da smo pogosto videvali minister na kolesih, ko pobirajo smeti v akcijah, ko so pucali tiste pristane na morju, učinki pa vidite kakšni so. Skratka, jaz ne bom meril svojega učinka po tem. Meni je bolj ali manj vseeno ta del javnih objav je pa res, da mi je zelo ključno, da to, kar se bomo danes dogovorili oziroma to, kar sem predstavil, da bo tudi meso postalo. Sem velik nasprotnik sestankovanja. Jaz sem bil na nič kolikokrat na sestankih na ARSO, kjer je na sestanku sedelo približno toliko ljudi kot tukaj v tej dvorani. Sedaj vsak izmed vas, ki je na kakšnem sestanku sedel si lahko mislite kakšen je bil učinek teh sestankov. Še sploh, če se ne vodi zapisnika in če se ne dorečejo sklepi, ki morajo biti zadolženi in tudi roki. To praviloma na sestankih nastane neki brainstorming je to, to niso sestanki, ki so po mojem koristni, brainstorming je koristen, ampak se to ne imenuje kot nekaj odločilnega pri reševanju problemov.

Stanovanja za mlade absolutno da. Povedal sem preko stanovanjske politike, da nadaljevali bomo s stanovanjskim zakonom ga bomo tudi vložili, malo ga le moramo pogledati še, ampak tisto, kar sem omenil usmeritve so prave. Ambicija stanovanjskega zakona je več najemnih stanovanj ne lastniških to se pravi za prodajo. Najemnine bodo stroškovne ne profitne, kar pomeni, da bo s tem ta fond stanovanj razširjen. Jaz sem povedal tudi številko mislim, da je ta realna glede na projekte oziroma tudi informacije, ki jih imam sploh, če malo pohitrimo. Koalicija je zapisala, da je tudi treba kakšen proračunski denar v to nameniti za to, da se ta fond še pojača in mislim, da se to da in da se da ta cilj t tudi doseči. Da, sodeloval bom tudi medresorsko glede študentske problematike oziroma nastanitvene problematike študentov. Omenil sem tudi jamstveno shemo. Potrebno je premisliti mogoče kakšen sestanek dva narediti viz-a-viz z bankami, ker one ocenjujejo, da je to nepotrebno, da mladi dobijo kredit pri njih. Jaz nisem čisto prepričan. Problem so tudi vsi, ki jih imenujemo s to besedo prekarci in ostali, ki nimajo rednih zaposlitev tudi te rabijo stanovanja in tudi za te je potrebno poskrbeti. Tukaj je bil eden odgovor v tej stanovanjski jamstveni shemi in mislim, da najmanj, kar je resne obravnave in seveda tudi na koncu vložitve v to potrebno.

Prenos zemljišč iz DUTB. Gotovo, zemljišča, ki so lahko namenjena stanovanjski gradnji še zlasti, če so na območjih, kjer je pomanjkanje stanovanj. DUTB ima zemljišče po celi Sloveniji je to smiselno, ker s tem odražamo tudi izpolnjevanje nekega poslanstva javnega in stanovanjskega javnega sklada tako, da to podpiram seveda pod ustreznimi pogoji. Če se je ta koalicija zavezala in jaz to podpiram tudi ustrezno te pogoje izpolniti, ko govorimo o denarju ne vidim razloga, da tukaj ne bi uspeli.

Glede Ormoža – PVC smeti odlagališča, kjer je nekaj na papirju nekaj pa v resnici. Mislim je kot zanalašč Okolijska inšpekcija ona je za to, da ugotovi stanje na terenu in primerja to stanje z vsemi dovoljenji oziroma papirji, ki na to razpolagajo. Ne razpolagam s podatkom ali je bila Okolijska inšpekcija že bila tam ali je kaj naredila gotovo pa mora tam iti, če je problem pa se nič ne zgodi s to rešitvijo.