Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani kandidat za ministra za kulturo, gospod Vasko Simoniti, vse skupaj vas pozdravljam na 15. nujni seji Odbora za kulturo, na kateri bomo slišali predstavitev kandidata za ministra za kulturo.

Obveščam vas, da nimam opravičil za to sejo. Kot nadomestni član je Franc Jurša, ki nadomešča kolega Jurija Lepa.

Obveščam vas tudi, da nas je Slovenske demokratska stranka nagradila še z dvema članicama iz svojih vrst, to sta Nada Brinovšek in gospa Eva Irgl. Novi članici Odbora za kulturo prav lepo pozdravljam! Dobrodošli!

S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora, in to je predstavitev gospoda dr. Vaska Simonitija, kandidata za ministra za kulturo. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot je bil predlagan s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV DR. VASKA SIMONITIJA, KANDIDATA ZA MINISTRA ZA KULTURO.

Izvolite, gospod Simoniti, beseda je vaša.

Hvala lepa.

Vsi lepo pozdravljeni! Skušal se bom kratko predstaviti in podati nekatere poudarke, ki naj bi jih, če bom izvoljen za to, kar kandidiram, skušal uresničiti v okviru delovanja kot minister za kulturo.

Torej, moje ime je Vasko Simoniti, po poklicu sem zgodovinar in sem večino svoje poklicne kariere bil profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer sem predaval zgodnje novoveško zgodovino. V politiki sem vpet z večjo ali manjšo intenzivnostjo, morda okoli zadnjih 20 let. V letih 2004-2008 sem bil minister za kulturo in v tem mandatu sem si prizadeval, da se je, vsaj po moji oceni, marsikaj postorilo. Seveda, ob večjih in manjših kritičnih glasovih opozicije je bilo vendarle med drugim sprejetih nekaj stvari, ki so po mojem mnenju fundamentalne, torej, Zakon o RTV Slovenija, Zakon o medijih, Zakon o arhivih, kot ga kratko imenujem, ker ima sicer daljši naziv, in še kakšne druge stvari. Na področju investicij je prišlo med drugim do gradnje prizidka in obnove SNG Opera v Ljubljani, Moderne galerije, Slovenske kinoteke, obnova Bolnice Franje, v Mariboru do prenovitve gledališča in podobno. Med drugim je bilo tudi uspešno predsedovanje Evropski uniji, nenazadnje pa smo sprejeli tudi Nacionalni program za kulturo oziroma ga podaljšali, ki eden od temeljnih aktov na področju kulture v naši državi. Rezultati tega obdobja, ko sem bil minister, so vsaj nekateri oprijemljivi in v veljavi še danes. Po tem obdobju je kmalu prišlo do gospodarske krize v Evropi in svetu, kar se je odrazilo tudi na področju resorja za kulturo. To se je skušalo premoščati z iskanjem in oblikovanjem najrazličnejših predlogov, kako doseči reformo na področju kulture, kar ni rodilo kakšnih uspehov, celo več, umanjkal je tudi nacionalni program za kulturo, ki ga že več let ni. Prav v zadnjem času je prišlo do, po mojem mnenju, nekaterih pozitivnih premikov, a ker imam, če bom potrjen za ministra, le dobri dve leti časa, da nadaljujem ali dopolnim začeto pot, ki se obeta, bi rad opozoril le na nekatere probleme in programske točke, ki jih bom poskušal izpeljati ob tem da se seveda v prihodnosti položaj kulture ne sme poslabšati in nobena dejavnost, ki jo podpira Ministrstvo za kulturo, se seveda, mislim, seveda ne sme nazadovati. V kulturi so seveda zajete vse plasti naše bivanjske in civilizacijske izkušnje, zato prav kultura najbolje in najbolj odraža našo individualnost v družini evropskih narodov, ker združuje našo duhovno moč naše preteklosti in živo vznemirljivo ustvarjalnost naše sedanjosti, mora biti torej v celoti zavezana slovenska, v tej celoti zavezana slovenska kulturna politika. Pripravi in sprejemu nacionalnega programa za kulturo bomo zato posvetili prvo pozornost, seveda ob natančni preučitvi osnutka programa, ki ga je pripravila vlada v odstopu. Pod črto lahko povem, da v njem verjetno ne bomo obravnavali kulturne dediščine, za katero je odhajajoča vlada že sprejela posebno strategijo v lanskem decembru. To ne pomeni, da bo izpadla seveda iz NPK. Slovenska kulturna politika se je doslej preveč opirala le na en model financiranja, neposredno na državni proračun in deloma na občinski. Nezadostno sta razvita modela financiranja na podlagi zasebnih vlaganj in lastnih prihodkov zavodov in drugih kulturnih producentov. Pri slednjem obstajajo izjeme, na primer uspešen model prenosa upravljanja Blejskega gradu z države na občino v letu 2006, kjer občinski zavod iz prihodkov turističnega obiska in drugih storitev financira ne le obnovo gradu in muzejske zbirke na gradu, temveč tudi obnovo druge dediščine na Bledu. Država doslej ni podpirala zasebnih vlaganj v kulturo. Po svetu obstaja veliko modelov, ki temeljijo predvsem na davčnih olajšavah in ugodnostih za sponzorstva, donatorstva, zasebno-javna partnerstva, vlaganja zasebnih ustanov in fundacij. Drugje so davčne ugodnosti deležni še zasebniki, ki vlagajo v obnovo kulturne dediščine. Pri nas so donacije za kulturo, za katere so podjetja uveljavljala davčno olajšavo, zelo omejena. Še nižji skupni znesek, ki ga posamezniki namenjajo kulturnim društvom v okviru 0,5 % odbitka od dohodnine. Želimo torej proučiti, kako primere dobrih praks postopoma vnesti v naš sistem in na ta način razširiti možnost vlaganj v kulturno ponudbo in izboljšati odgovorno sodelovanje državljanov in podjetništva pri razvoju kulture in kulturne dediščine. Tudi pri neposrednem financiranju kulture iz državnega proračuna smo samo v prvem desetletju po vstopu v Evropsko unijo izkoristili možnost uporabe evropskih sredstev za investicije v kulturi. S tem smo med drugim izpeljali obnovo Narodne galerije v Ljubljani, Lutkovnega gledališča v Mariboru, prireditvene dvorane v Dominikanskem samostanu na Ptuju, Vile Vipolže v Brdih, dvorca Lanthieri v Vipavi, gradov Snežnik, Brežice in Brestanica, Parka vojaške zgodovine v Pivki, kar nekaj kulturnih domov, kot so Krško, Šentjur pri Celju in podobni in še bi lahko seveda naštevali. Že od leta 2009 se je zmanjševalo investicijska vlaganja v kulturo tudi zato, ker je tedanje vodstvo Ministrstva za kulturo iz evropskih finančnih programov 2014-2020 izključilo vlaganja v kulturno infrastrukturo. Naša namera je, da po možnosti ponovno vzpostavimo investicijska vlaganja iz evropskih sredstev, kar bo poleg zakona o tako imenovanem kulturnem evru, ki stopi v veljavo leta 2021, zagnalo nov krog investicij na našem področju. To leto bomo izkoristilo za pripravo projektne dokumentacije, ki bo omogočila tako črpanje sredstev iz kulturnega evra, in če uspemo dopolniti načrtovanje kohezijskih sredstev za novo finančno perspektivo 2021-2027, tudi iz tega vira. Pač edina stvar, ki se mi zdi, da nam prepreči te zadeve, je pač ta nesreča, ki nas doleteva danes s to boleznijo. Upajmo, da bo čim krajša. Tako bomo nadaljevali s projektom obnove Ljubljanske drame, seznam investicijskih potreb pa je seveda dolg in precej nerealiziranih projektov čaka še iz časov, ko se je iztekla zadnja sprememba zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije, torej iz tega kulturnega evra za obdobje 2008 do 2013, torej ko je kulturni evro še veljal. Nastajajo pa nove potrebe, tako na primer izgradnje novega zgodovinskega arhiva Ljubljana, dokončna obnova Ruardove graščine na Jesenicah in ureditev arheoloških parkov na Ptuju, v Novem mestu in podobno, da ne naštevam cele vrste drugih stvari. Nenazadnje prihodnje leto, torej v letu 2025 je tudi evropska prestolnica za kulturo, ki bo zahtevala s strani države določena sredstva. Vem, da je že nekaj obljubljenih, vendar bomo videli kako naprej.

Analiza področja samozaposlenih v kulturi je pokazala, da je ta skupina v slabem materialnem in socialnem položaju in kaže na mnogo kje, bi človek rekel, ne samo na znake neenakosti, ampak na znake izrazitev revščine. Temu bomo posvetili posebno pozornost in na podlagi dodatnih analiz predlagali poti za pravično in za samozaposlene dolgoročno ustreznejšo ureditev tega področja.

Pri kulturni dediščini je naš namen nadaljevati delo na medresorsko zastavljeni izvedbi strategije. Pričakujemo sprejem medresorsko pripravljenega akcijskega načrta, ki ga lahko začnemo uresničevati že letos in o na podlagi skupnih prioritet, usklajenih, upajmo z vsemi resorji. Pomembne so tudi aktivnosti, ki povezujejo vse sektorje znotraj Ministrstva za kulturo in med drugim zadevajo digitalizacijo kulturnih vsebin, tudi v smislu spodbjanja nove ustvarjalnosti. Slovenija je lani pristopila k evropski pobudi za sodelovanje pri digitalizaciji kulturne dediščine, kar za nas lahko pomeni ponoven zagon teh aktivnosti, ki smo jih že zastavili. Torej, o tem smo precej govorili že leta 2004-2008.

Glede delovanja samega ministrstva bom s svojo ekip delal predvsem tudi na tem, da izboljšamo kulturo medčloveških odnosov in spodbudimo sodelovanje tako med zaposlenimi kot med direktorati, sektorji in službami. Moja želja je, da izboljšamo sodelovanje z drugimi vladnimi resorji in službami in to najprej na ravni vladnega kabineta, poleg tega pa še na drugih operativnih ravneh. Kultura in mediji namreč lahko več kot doslej prispevajo k splošnemu družbenemu razvoju v Sloveniji in obratno. Na dobre rezultate na našem področju vplivajo druge sektorske politike, od davčne, izobraževalne, socialne in gospodarske, zlasti tu mislim turizma, do delovanja javnega sektorja predvsem glede učinkovite delitve pristojnosti z občinami, mednarodnih odnosov in nenazadnje obrambe, če hočete na primeru pri varstvu pred naravnimi nesrečami, kulturni vidiki mednarodnih mirovnih misij in podobno. Seveda tudi na področju pravosodja, pri uresničevanju kulturnih pravic in celo zdravja, kjer se sicer velikokrat govori, kako kultura povzroča marsikomu tudi težave. A nekatere razprave ali raziskave o kulturnih dejavnostih kažejo celo, da kultura vpliva na dobro počutje in zdravje prebivalstva. Kultura, mediji in kulturna dediščina so pomembno ne le za družbeni razvoj ustvarjalcev in ponudnikov teh storitev temveč predvsem za dobrobit naših državljanov in za ugled v medsosedskih in mednarodnih odnosih.

Če povzamem v par točkah, poleg tega kar sem naštel, bi opozoril na to, da si bomo prizadevali, prvič, da koalicija ob morebitnem rebalansu, če nas čaka zdaj kakšna taka nesreča, da ob rebalansu proračuna zagotovi primeren delež proračunskih sredstev za kulturo, torej najmanj okoli 2 %, ki bo omogočil uravnoteženo podpiranje množične in elitne, ljubiteljske in profesionalne, tradicionalne in avantgardne kulturne ustvarjalnosti. Za večji dostopnost umetniških in drugih kulturnih dosežkov bo uporabljala tudi možnost sodobne informacijske tehnologije.

Drugič. Ministrstvo za kulturo že več let deluje brez nacionalnega progama za kulturo. V pripravi je nacionalni program za kulturo, resolucija o nacionalnem programu za kulturo. Preveriti bo potrebno do katere stopnje sprejemljivosti je resolucija pripravljena, jo dokončno oblikovati in ponuditi v sprejem Državnem zboru v tem oziroma v naslednjem letu. Upam pa, da seveda čim prej, ker se mi zdi, da je od tega odvisno tudi kakšno pridobivanje sredstev od drugod.

Tretjič. začeti bo potreba skorajda po vsem ugasli investicijski ciklus na področju kulture. Glede na sprejeti zakon, torej vsa zahvala in pogum tistim, ki so to pripravili in seveda tudi parlamentu, ki je to sprejel, torej glede na ta sprejeti zakon o kulturnem evru in s tem zagotovljenih sredstev v naslednjih letih bo potrebno v letu 2020 določiti prioritete, pripraviti natančne in trdne podlage ter v letu 2021 začeti z uresničitvijo nekaterih prepotrebnih investicij. Torej investicije, vsaj po neki lastni izkušnji, edino če se je v dvanajstih letih kaj spremenilo, zahteva ogromno energije. Na področju zakonodaje bo potrebno sprejeti predlog sprememb Zakona o medijih in še kaj, končno pa bo potrebno, vsaj to bo ena od mojih prioritet, pripraviti tudi ustrezno zakonsko podlago za uvedbo davčnih olajšav za med cene donatorje in sponzorje in investitorje.

Petič. Nujno bo potrebno začeti dialog, kar že sicer poteka na ministrstvu, ki bo privedel do celostne rešitve statusa samozaposlenih ustvarjalcev v kulturi in morebiti do posebnega zakona, ki bi omogočil samozaposlenim in zasebnim zavodom, ki delujejo v javnem interesu na področju kulture. Torej mi bomo predlagali ustanovitve zadrug ali predlagali en pilotni model vsaj za nekaj časa, vsekakor pa to skupaj z dogovorom prizadetih, torej zadrugo, ki bi jo v določenem deležu vsekakor financirala država.

Izkoristiti bi bilo treba, šestič torej, tudi največ možnosti za pridobivanje sredstev iz različnih fondov Evropske unije, ki omogočajo uresničitev tako določenih investicij kot tudi institucionalnih in ter individualnih projektov. Poleg priprav na predsedovanje Republike Slovenije v letu 2021 in poleg izvajanja tekočih opravil Ministrstva za kulturo v naslednji dveh letih, bi bila izvedba navedenih nalog zadostna obremenitev, smatram, ki bi jo lahko pravzaprav tudi premostili z našim dobrim delom.

Hvala lepa.

Najlepša hvala za vašo predstavitev.

Zdaj pa prehajam na razpravo članic in članov odbora. Tudi zato, da kandidatu postavite vprašanja. Predlagam, da najprej postavimo, ne vem, dam besedo trem in potem dam gospodu Simonitiju čas, da odgovori, da se ne bo nabralo preveč.

Prva se je prijavila gospa Karla Urh. Prosim.

Prav lepo pozdravljeni vsi skupaj, še posebej spoštovani kandidat!

Jaz bi mogoče začela takole nekako. Veliko odgovorov sem dobila, čeprav ne kaj konkretnega, vendar bi začela tako nekako z muzej in ustavljanje nepremično kulturo in infrastrukturo v državi. V državni lasti se včasih znajde nekako vsa ta, bom rekla, mašinerija v hudi finančni stiski, pa naj bo to sama obnova nepremičnin ali pa samo poslovanje teh institucij, v ta namen je Vlada Marjana Šarca sprejela tudi Zakon o kulturnem evru, s katerim se tudi za kulturno infrastrukturo za obdobje šestih let namenja več kot 20 milijonov evrov. V koalicijsko pogodbo ste zapisali, da boste pripravili podlage za uresničitev prepotrebnih investicij v kulturo in kulturno infrastrukturo. Zanima nas od kod boste vzeli dodatna sredstva za uresničitev tovrstnih investicij. Morda pa razmišljam v napačno smer, pa ne bo šlo za dodatna finančna sredstva iz državnega proračuna, ampak za privatizacijo nepremične kulturne dediščine in ostalih objektov z opravičilom, da se s tem nastavlja ogledalo javnim zavodom in ostali nepremični kulturni dediščini v državni lasti ter spodbuja konkurenčno okolje. Če vas vprašam nekako, ker neposredno boste tudi na kulturnem področju na katerem ni primerno govoriti o konkurenčnosti, saj govorimo o kulturi, umetnosti, različnih načinov izraženo v fizični in neoprijemljivi obliki, ki so in tako je edino prav, neodvisni od povpraševanja na trgu, na kulturnem področju ne sme iti za kapital. Smo na področju odražanja različnih pogledov na svet. Umetnik ne naslika umetnine takšne, da bi ljudem ustrezala in od katre bi imel umetnik dober zaslužen, umetnost, slika odraža umetnikovo občutenje sveta, nekateri si bodo to želeli pogledati v galeriji, drugi pač ne, spodbujali privatizacijo nepremične kulturne dediščine in muzejev. Nekako v času druge Janševe vlade pod drugo vprašanje se je znižal RTV prispevek za 5 %, prvotni plan pa je bil 10 %. Težnje po znižanju ali celo ukinitvi RTV prispevka vse pogosteje slišimo tudi danes, pod pretvezo želje po racionalizaciji, se ustvarja politični pritisk na javni servis ter njihovo uredniško politiko. Kakšne načrte imate tokrat ali boste spet skušali z ukrepi pritiskati na uredniško politiko oziroma si jo s tovrstnimi pritiski tudi prikrojiti po lastni volji? Naj opozorim, da je javna RTV ne samo informativni program, ampak tudi vse tiste vsebine, ki jih državljani potrebujejo, a ne zanimajo takšnega kroga gledalcev in poslušalcev, da bi bile zanimive tudi za oglaševalce in jih komercialne radijske ali televizijske postaje ne ustvarjajo. Zato bi se te vsebine izgubile in ne bi več našle poti do naslovnikov. Pri tem gre za vsebine o kulturi, izobraževalne vsebine, kakovostno dokumentarne oddaje domače produkcije, komercialno, ne toliko zanimivi športni dogodki, nenazadnje tudi prenosi bogoslužij so pomembni predvsem za tiste ljudi, ki se jih zaradi določenih okoliščin ne morejo udeleževati. Model javnih medijev je danes potreben bolj kot kadarkoli prej. Medijska področja so šla namreč v eni smeri v zmanjševanje demokracije in družbenega potenciala. Javni medij je še kako potreben, ker narašča organizirano laganje, zavajanje, propagandno delovanje. V okolju tržne koncentracije in komercializacije medijev je obstoj enega medija na katerem se lahko javnost zanese nujen, ker razširja kakovostne in preverjene vsebine ter informacije, pokriva vsa področja, ponuja cel spekter vsebin, nagovarja široko občinstvo, poslanstvo javnega zavoda, neodvisnost programa. Komercialni mediji ciljajo, izbirajo koga nagovarjajo, določene ciljne skupine od katerih imajo koristi in jim prinašajo dobiček, vsebine prodajo oglaševalcem z vsemi njihovimi značilnostmi z namenom večje branosti razširjajo lažne vsebine, sovražni govor, z vsemi zavajajo in delujejo propagandno. Je kaj narobe s tem, da nekdo, ki ima televizor ne plačuje RTV prispevka in k temu malo da ne poziva tudi druge, je narobe, da to počne predsednik Vlade. RTV ni strokoven medij, RTV je vzdržana s prispevki državljanov, postaja pa pristranska. Pri informativnem programu neprofesionalnost. Kaj vi razumete kot profesionalen objekt in objektiven medij? Medij, ki gledalcu dopusti ustvariti svoj pogled ali medij, kot je Nova24, ki gledalcu predstavlja kot edino sprejemljivo le eno ideološko polje – ideologijo stranke SDS?

Naslednje vprašanje, ki ste ga že nekako omenili, pa me še vendarle zanima. Kako boste kot minister nekako se zavzeli za nadaljevanje gradnje NUK-a 2? Kajti vlada Marjana Šarca je z gradnjo nove knjižnice mislila zelo resno – za projekt gradnje, za izdelavo projektne dokumentacije, za gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice NUK 2 je namenila okoli 1,6 milijona evra. Pričakujemo, da bo gradnja NUK-a 2 ena od vaših prioritet in da bodo temu namenjena tudi državna proračunska sredstva. Finančno ključno bo do leta 2021, ko bo treba zagotoviti prvih 5 milijonov evrov za gradnjo ter predvsem 2022 in 2023, ko bo treba za gradnjo odšteti okoli 37 milijonov evrov.

Naslednje vprašanje. Kako gledate na vprašanje ljubiteljske kulture, v kateri aktivno in v več kot 5 tisoč kulturnih društvih deluje preko 110 tisoč ljudi? Predstavljajo tudi edini kulturni, ponudbo ljudem v krajih, ki dosežejo praktično vse. Kako si vi nekako zamišljate, da bo nekako sofinanciranje vseh društev, da bodo preživeli?

In mogoče še za zaključek, ker sama prihajam tudi iz tega področja. Europa cantat je v času vašega ministrovanja v prvi vladi Janeza Janše zanimalo za možnost organizacije festivalov v okrajih, kjer je zborovska dejavnost zanimiva ali pa nerazvita. Kot minister za kulturo se potrdili kandidaturo Slovenije za organizacijo festivala Europa cantat, tik pred predstavitvijo kandidature pa ste se odločili, da kandidature ne boste finančno podprli. Po predstavitvi je odbor EC izglasoval Ljubljano za organizatorico. Predsednik EC vam kot ministru za kulturo Republike Slovenije in predsedniku vlade Janezu Janši, vam je napisal pismo o zelo uspešni kandidaturi in prosil za ponoven pomislek o možnosti sofinanciranja, vi pa ste se nekako odločili in odgovorili, da festival podpirate moralno, finančno pač ne. In s tem je bila takrat zgodba končana. Ali ste lahko zopet zgodi, da boste umaknili soglasje nekako v tem vseevropskem projektu Europa cantat, kot ste to naredili že v času vašega ministrovanja. Vlada Republike Slovenije je že potrdila kandidaturo Republike Slovenije za gostiteljico mednarodnega zborovskega festivala Europa cantat, ki bo med 17. in 25. julijem 2021.

Toliko zaenkrat.

Hvala lepa, kolegica Karla Urh.

Na vrsti je kolega Primož Siter.

Prosim.

Ja, hvala lepa, predsednica. Spoštovani kandidat za ministra, pozdravljeni. Kolegice in kolegi, poslanke in poslanci, dober dan.

Spoštovani kandidat, vi v bistvu prihajate na kulturni resor v dobrem času, ker je za nami en rekorden proračun, rekordna gospodarska rast, rekorden BDP, tudi nekaj več sredstev v tem proračunu za kulturni resor. Jaz sam sem sicer kritičen, jaz bi mu želel nameniti še več in smo tudi v poslanski skupini Levica vztrajno v času sprejemanja proračunskih dokumentov navijali za to, ampak okoliščine so dobre. Zato me je presenetilo, ko sem gledal vašo koalicijsko pogodbo oziroma dogovor, kako slabo je dejansko, ne glede na te okoliščine, in bržkone se zavedate, da so dobre, kultura zastopana, kako priložnosti kulturi ta koalicijski dogovor ne daje v polnem razmahu ali pa potencialu, ki bi ga lahko. To je moja uvodna dobra želja vam sicer za delo, ampak tudi kritika neke zastavljene poti. In tudi prvo vprašanje - ne vem, v kolikšni meri ste sodelovali v ustvarjanju tega dokumenta - zakaj je to tako. Zakaj v tako ugodnem času vseeno kultura zopet potegne kratko.

V svoji razpravi bom pokril kar nekaj točk, nekaj časa bo bržkone trajala, bom pa prešel na nekaj konkretnih vprašanj za vas, nekaj konkretnih tem bi rad odprl, tem, ki so v glavnem aktualne, tem, ki smo jih v času tega mandata v Levici že odpirali pri vašem predhodniku in njegovem predhodniku, vprašanja, za katera verjamemo, da jih je treba zelo jasno in glasno nasloviti in takoj rešiti.

Če govorimo »takoj«, mislim zdaj, in se najprej lotim najbolj pereče teme, ki je mogoče danes najbolj zastopana v vseh medijih in vsepovsod v celi javni razpravi, to je situacija oziroma posledice trenutnega izrednega stanja v zvezi s koronavirusom. Vem, ne rabite odmahovati z glavo, niste niti krivi niti glavni odrešitelj, se je pa tu odprla neka fronta, ki se dotika marsikaterih kulturnih ustvarjalcev, predvsem tistih, ki so samozaposleni. Situacija, ki se je zdaj zgodila, se pravi, z odpovedjo vseh javnih prireditev, tako rekoč javnega življenja, pri tem najbolj trpijo kulturni izvajalci, najbolj trpijo samozaposleni v kulturi, najbolj trpijo organizacije, nevladne organizacije, ki pripravljajo takšne ali drugačne gledališke predstave, glasbene, skratka, neko kulturno-umetniško dejavnost. Tu so na tapeti oziroma najkrajšo potegnejo tako igralci kot glasbeniki, tehniki, odrsko osebje, sprejemno osebje, tudi kritiki, fotografi in drugi, ki pridejo v naslednji fazi. In ti kadri so večinoma samozaposleni. Izpad dohodka, ki bo prišel kot posledica tega ukrepa, je za njih zelo slaba novica in jih lahko, kot ste sami ugotovili uvodoma, pri samozaposlenih pahne v - nalijmo si čistega vina - revščino, še večjo kot tista, s katero se sicer srečujejo. In zdaj me zanima, kako boste ukrepali glede izpada dohodka tem samozaposlenim v kulturi, izpada dohodka nevladnim organizacijam zaradi odpovedi kulturnih dogodkov. Ali boste za nevladni sektor zagotovili ustrezne finančne ukrepe, za samozaposlene v kulturi, recimo, po vzoru Ministrstva za gospodarstvo ali pa po vzoru nekih drugih držav, ki so sprejele ukrepe, recimo, nepovratna sredstva za kulturnike. Nujno je treba posebno pozornost nameniti samozaposlenimi v kulturi, ker se sicer lahko za njih situacija konča zelo slabo. Toliko, kar se tiče teh res najbolj aktualnih stvari tiče.

V Levici načeloma, kar se kulture tiče, vedno zagovarjamo naslednja stališča ali pa ukrepe. Zavzemamo se, prvič, za to, da kulturi namenimo več sredstev, česar sem se dotaknil z omembo proračuna in ugodnih okoliščin uvodoma. Socialna varnost in pravice samozaposlenih, ki lahko preidejo v neko dramo v tej konkretni situaciji s korono, razvoj neinstitucionalne kulture, varovanje kulturne dediščine, investicije v kulturno infrastrukturo, dostopnost kulture za vse sloje prebivalstva in razvoj podhranjenih delov kulture. In skozi ta poglavja bi jaz naslovil nekaj konkretnih vprašanj in bi vas prosil za konkretne odgovore.

Najprej bi se dotaknil področja Kulturniške zbornice in Nacionalnega sveta za kulturo. V bistvu že leta pričakujemo eno transparentno, aktivno delovanje Kulturniške zbornice v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Zakon določa, da del programa zbornice za izvedbo njenih nalog sofinancira tudi Ministrstvo za kulturo. In zdaj moje vprašanje je, kako se bo porabljal in čemu namenjal ta namenski denar glede na to, da Kulturniška zbornica Slovenije de facto ne obstaja, da torej ne opravlja nalog, za katere je bila pravzaprav ustanovljena. Zdaj, ali nameravate, a, Kulturno zbornico zbudit ali pa na drugi strani predlagat njeno črtanje iz zakona. Potem Nacionalni svet za kulturo, v predhodnih mandatih Ministrstvo za kulturo ni upoštevalo njegove vloge, kar je kršitev z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo predpisanega dialoga z Nacionalnim svetom za kulturo. Tudi NPK mora biti pripravljen na sodelovanje z nacionalnim svetom. In zdaj vprašanje je, kako generalno gledate na ta problem, na vlogo NPK pri oblikovanju kulturnih politik. / oglašanje iz dvorane/ NSK, NSK, tako, se opravičujem.

Potem, eno poglavje, ki ste ga omenili uvodoma, je arhiviranje kulturne dediščine. V Sloveniji imamo velik problem z arhivi. Mi smo na eni seji Odbora za kulturo v tem mandatu na dolgo in široko govorili o slovenskem filmu. Tukaj je to področje arhiviranja v, da rečem, rdečih številkah, finančno in vsebinsko, ampak ni to edino področje. Moje vprašanje je, kako boste pristopili k evidentiranju, dokumentiranju, ohranjanju, digitalizaciji umetniške dediščine, pa tukaj ne govorim torej samo o filmski, tudi o glasbeni, likovni, scenski in tako naprej. En tak trivia podatek je, da arhiv sodobnega plesa in slovenske plesne umetnosti 20. stoletja se trenutno nahaja v zasebni hrambi enega kulturnega delavca. To je en tak rdeči alarm. Pa torej zopet slovenski film, ki bi lahko bil digitaliziran, pa se v času, ko ni, trajno uničuje. Naslednja stvar, ki bi jo odprl, so investicije v kulturi. Sami ste omenili, da to je precej zapleteno področje, da mu je treba posvetit več pozornosti. Ampak med ukrepi v tej koalicijski pogodbi oziroma dogovoru v 6. poglavju je precej nerazumljivo zapisano, da bo prišlo do, citiram: »Priprave podlag za uresničitev prepotrebnih investicij v kulturno infrastrukturo.« Potem pa je na drugem mestu že kot eden od ukrepov jasno zapisan, citiram zopet: »Povečanje sredstev za vlaganje v športno infrastrukturo.« In zdaj tukaj vržem na vago za športna infrastruktura, kulturna infrastruktura na drugi. Za športno vem, da ni v vaših rokah, pogajanje za kulturo pa kakopak. Zdaj ključno vprašanje je, kdaj, kako, kam, na kakšen način bodo izvedena vlaganja v kulturo, v kulturno infrastrukturo. Nekaj smernic ste že dali. Bi vas pa prosil za konkretne, za bolj konkretne cilje, če temu tako rečem. Tukaj bi morebiti opomnil še, če se spomnite, kolegice in kolegi, tisti, ki ste bili tukaj v prejšnjem mandatu, mislim, da je poslanec Desus, gospod Vilfan uredil posebne pokojnine za športnike. Po mojem osebnem mnenju bi v to kategorijo zlahka vrgli tudi upokojene kulturnike, pa so tukaj potegnili kratko. In zgolj kot kritika, ko smo že ravno pri tej točki.

Okej, grem naprej. Kot vodja kulturnega resorja boste skrbnik tako kulture umetnosti kot medijev in tudi področja verskih skupnosti. Sedaj področje verskih skupnosti mi imamo v Sloveniji prijavljenih mislim, da 56 ali 57 verskih skupnosti, ki bi morale biti pred zakonom enake. Kako se to prevaja v prakso ne bom sedaj odpiral, ker niti ne želim ideološke razprave na tej točki, zato vam dam zelo konkretno vprašanje. Ali menite, da podpora verskim skupnostim in verskim uslužbencem na primer plačilo prispevkov za socialno varstvo za verske uslužbence iz državnega proračuna sodi pod resor oziroma strošek Ministrstva za kulturo oziroma pod okrilje države sploh ali bi se te zadeve morale rešiti kako drugače?

Eno poglavje v slovenski kulturi in umetnosti, ki je lahko rečemo sicer na terenu dobro zastopano s strani državi pa večkrat pozabljeno pa je sedaj letos oziroma v letih, ki prihaja nujno moramo posvetiti več pozornosti je knjiga. Založništvo vemo, da prihaja, da ste pred nami dve intenzivni leti vsaj, kar se promocije Slovenske knjige tiče. Nimamo pa v Sloveniji javnih zavodov za knjigo oziroma založništvo in je področje iz tega naslova zapostavljeno. Sedaj moje vprašanje glede na to, da programe na področju knjige založništva in knjigotrštva ob subvenciji javne agencije večinoma izvajajo neki neprofitni zasebni zavodi ali pa tudi gospodarske družbe je kakšno je vaše stališče v zvezi z možnostjo uvedbe ničelne stopnje davka na knjigo kako bi rešili ta problem, da Evropska direktiva preprečuje uvedbo ničelne stopnje DDV na knjigo? Drugič. Bi / nerazumljivo/ povišati osnovne tarife za plačilo honorarjev literarnim avtorjem, prevajalcem, urednikov kako bi morali urediti merila za avtorske honorarje za ostala področja ustvarjanja? Kar se promocije knjige tiče pred nami torej kot rečeno sta leti 2021 in 2022 knjižni sejem v boloniji leta 2021 in v Frankfurtu leta 2022 Slovenija tam nastopi kot častna gostja. Vlada se je zavezala k izvedbi projekta Frankfurt 2022 in smo tudi prva država, ki bo načeloma ta finančni del tega projekta pokrila iz kohezijskih sredstev in gre dejstvo je za največja knjižna projekta ali pa projekta promocije Slovenske knjige v mednarodnem prostoru, kar smo jih kadarkoli imeli. Vaš predhodnik je vložil nekaj energije v pripravo za ta projekt zanima me kako bo ministrstvo za kulturo pod vašo taktirko prispevalo oziroma pristopilo temu projektu?

Kar se knjige tiče še ena malenkost. Raziskave bralne kulture in pismenosti v Sloveniji kažejo žal slabe rezultate. Tukaj bi iz naslova Ministrstva za kulturo prav prišla kakšna kampanja za ozaveščanje pomembnosti branja pomembnosti poznavanja slovenske književnosti slovenskega jezika v končni fazi in projekte, ki bi pomen knjigarn, obiskovanja knjigarn, knjižnic in knjižnih dogodkov postavil bolj v ospredje. Zanima me vaše videnje oziroma kako se imate namen angažirati v tej smeri.

Potem pa knjižnice. Jaz verjamem glede na to, da imamo tukaj nekaj Štajercev, da bo to področja danes parkrat omenjeno iz enega drugega naslova, ampak sicer pa za nakup knjižničnega gradiva in samo delovanje knjižnic država dejstvo je nameni vedno manj sredstev, kar je nedopustno, kar je zelo slaba novica. Zanima me ali boste v času tega svojega sicer kratkega mandata zvišali sredstva v segmentu, ki je namenjen knjižnicam, nakupu gradiva in informacijskih baz in kdaj bo zaključena saga v gradnji NUK2?

Kmalu bom zaključil. Vem, da sem dolg, ampak so pomembna vprašanja. Ena težava, s katero se Slovenija sooča tudi na kulturnem področju je decentralizacija oziroma centralizacija je problem rešitev, na katero pa bi lahko ciljali je decentralizacija, da rečem tako geografsko kot v svojem finančnem zemljevidu. Zanima me, na kakšen način in v kolikšni meri imate namenjati sredstva za vlaganje v infrastrukturno izven Ljubljane, koliko možnosti za obnovo bodo imeli kulturni zavodi katerih ustanoviteljice so občine torej ne samo v Ljubljani, ampak po vsej državi? In pa, potem kar se centralizacije sredstev tiče največji delež proračuna Ministrstva za infrastrukturo prejemajo javni zavodi 60 % vse ostalo je – mislim da je fer, da rečemo -, da je zapostavljeno in tudi zopet iz tega naslova je geografsko gledano je največji del proračuna Ministrstva za kulturo namenjeno srednje slovenski regiji se pravi približno dve tretjini. Tukaj še enkrat opomnim imamo rekordni proračun imamo kulturni evro in zanima me kako je z uravnoteženo porazdelitvijo med ostalimi regijami razen torej privilegiranega centra kakšni so vidiki za decentralizacijo?

Še eno pereče poglavje. In sicer, ohranjanje in zaščita kulturne dediščine. Začel bom z enim konkretnim primerom. V Sloveniji razpolagamo z najširšo skupino spomenikov in kulturnih obeležij in to so spomeniki narodno osvobodilnega boja. Teh je po različnih metodah merjenja nekje med 3 tisoč in 5 tisoč po celi državi sedaj govorimo o majhnih spomeniških ploščah na eni strani pa vse do večjih spomenikov, ki krasijo trge in središče mesta. Cela ta skupina sestavlja največjo skupino torej spomenikov v Sloveniji. Sedaj to področje je sorazmerno slabo urejeno, zato ker ni urejeno niti lastništvo niti skrbništvo. Enkrat so to lokalne skupnosti drugič so to neke nevladne organizacije včasih posamezniki. Ne bom vas vprašal konkretno za ta primer zgolj navajam kot neka osnova kako je stvar s spomeniškim varstvom urejana pri nas, slabo. Sedaj problem je seveda na finančni strani problem je na kadrovskem področju. Zanima me kako boste na obeh področjih krepili spomeniško varstvene službe imate načrt za kadrovsko krepitev le teh? Na kakšen način bi vključili zainteresirane javnosti v varovanje nepremične kulturne dediščine od lastnikov do uporabnikov nevladnih organizacij? Ali podpirate vpis vseh – sedaj grem konkretno na spomenike NOB – spominskih obeležij NOB register nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu? Ali podpirate pobudo za ohranitev Plečnikovega stadiona torej spomenika državnega pomena v izvirni obliki njegovo celostno spomeniško obnovo in revitalizacijo kot javnega dobrega dostopnega širši javnost? Katere ukrepe zavarovanje premične in arhitekturne dediščine 20 stoletja predlagate tukaj govorim zlasti o industrijski arhitekturi o stanovanjskem fondu? Kako bi reševali uničevanje historične arhitekturne dediščine, ki je bila prodana s strani Republike Slovenije in čigar novi lastniki ne skrbijo zanj primer recimo / nerazumljivo/ grajske arhitekture Dvorec Silnica pri Mariboru kronično propada, zaradi nevestnega zasebnega lastnika. Dvorec je torej tujemu lastniku prodajo Ministrstvo za šolstvo prej je bil tam prevzgojni zavod. Pa še eden konkreten primer. Koliko ste senzibilni za spomeniško varstvo naravni spomenikov in naravnih zgodovinskih spomenikov aktualni recimo skoraj aktualni primer rušenja stare Ravbarjeve lipe 400 let stare pri gradu Kromberk, ki ga je odredil eden sam arboretum.

Sedaj pa v zaključku samo še eno konkretno stvar preden vas prosim za konkretne odgovore. V Sloveniji imamo v zadnjih 30 letih recimo od osamosvojitve naprej eden let primer samo vzklilih avtonomnih kulturnih con. Vse povsod po državi so nastale so, če uporabim tujko »bottom up« iz same neke želje po kulturnem ustvarjanju po družbenem aktivizmu po aktivnem državljanstvu. Če hočete imamo jih vse povsod v Ljubljani, v Rogu, na Metelkovi, v Kranju / nerazumljivo/. Žalostna zgodba z novomeškim Sokolskim domov pred dobrim letom nas je tudi spomnila, da so. Kulturna produkcija, ki prihaja iz teh naslov je bogata vsebinsko in bogata količinsko. Te avtonomne kulturne cone združujejo ljudi, ki si želijo prispevati na kulturni zemljevid, bogatijo ga, povezujejo se internacionalno, združujejo mlade ljudi država pa se do njih vede zelo mačehovsko, lokalne skupnosti se do njih vedejo zelo mačehovsko ne glede na pozitivne družbene učinke, ki jih vseeno le te dodajo. Moje vprašanje je kakšno je vaše stališče do ohranjanja oziroma podpore tem avtonomnim kulturnim conam tem, da rečem samoklilim kulturnim ustanovam, civilno družbenem gibanju in humanitarnim centrom tudi to vlogo v končni fazi igrajo.

Hvala lepa. Vem, da je seznam mojih vprašanj dolg, če vam bo kakšno ušlo vas bom pa zagotovo spomnil nanj.

Hvala lepa.

Spoštovani kandidat, mislim da je bilo dovolj vprašanj, zelo veliko skratka vidim, da ste si zapisovali tako, da vam bom kar dala besedo, da odgovorite na ta prvi sklop, potem pa bomo šli naprej.

Hvala.

Gospa predsednica bi prosil samo, če si nisem vse zapisal, da me spomnijo, ker je bilo veliko.

Torej gospa poslanka mi je najprej postavila nekaj vprašanj. Se res, še enkrat opravičujem, če ne bom skočite v besedo, ker verjetno sem kaj spregledal ali pozabil, ker je bilo veliko navrženega pa počasi pišem. Najprej ste govorili o Zakonu o kulturnem tolarju se me ni zdi kako je za to… Prosim! Pardon, evro. Jaz imam to še iz tistih časov, ko smo o tem govorili, ampak se razumemo kako je bilo sedaj omogočeno in sprejeto, da bo kulturni evro v Republiki Sloveniji spet zaživel, kar je izjemna stvar in se mi zdi izredno imenitno in čestitke mojemu predhodniku, da je bilo v njegovem času to. Torej, v tem kulturnem evru je mišljeno 122 milijonov in ta razdelitev se mi zdi, da je že nekako v grobem dana kako bo črpana. Jaz bi to povedal, da to velja z a 7 let se mi zdi od leta 2021 do 2027. Rad bi povedal, da v letu 2005 do 2008 smo imeli za štiri leta isto 122 milijonov, ampak dobro. Jaz sem zelo vesel, da to je in to bo seveda treba izkoristiti. Jaz se bojim ne bojim torej upam, da bo teklo sedaj to proračunsko leto bolj ali manj normalno in ob eventualnem rebalansu si bo treba zagotoviti sredstva, izboriti upam, da tudi s pomočjo pozicije in opozicije, če hočete, da bi, vendarle dobili tistih 9 milijonov, ki so namenjeni za prvo tranšo za naslednje leto, s katero bi zaorali bi človek rekel pot in zatrasirali nekatere pomembne projekte. Tukaj sedaj vi bolje veste kot jaz je razdeljeno na 7 sklopov in če jih, ta izkušnja mi vendarle govori iz preteklih let, če nekje nam uspe nekatere projekte odprete, vendar pa morajo biti - še enkrat opozarjam – zelo dobro pripravljeni, potem se mi zdi, da se jih tudi da izvesti in se nobena Vlada temu ne more izogniti, ker je večja škoda, če pustite nekaj na pol odprto kot pa karkoli. Potrebno bo biti zelo natančen, zelo zahteven in pogledati pravzaprav, kar se da res narediti. Jaz bom to na vsak način poskušal uresničiti, uveljaviti in se seveda tudi za to boriti.

Vi ste govorili tudi, potem če se ne motim o umetnosti pa kapitalu kako je ta grd. Mogoče se ne boste strinjali pri umetnosti ne sedaj kulturi je žal ali pa tako je, da so stvari, ki prihajajo bi človek rekel iz zahoda in so vsi v glavni umetniški trendi tako v avantgardni kako bi rekel sodobni umetnosti, če hočete, moderni, klasični, vendarle prihajajo iz tega sveta, ki ga pač nekateri ne priznavajo dobrih namenov, če se poenostavim, vendar sem izredno presenečen ob teh stvareh kako se vedno pa vsi radi hvalijo kako so na zahodu razstavljali ali če je kakšen člančič izšel v kakšnem časopisu na zahodu in o tem veselo poročamo. Vsi se hvalijo kako so na zahodu študirali in kako imenitno velja. Pri umetnosti je pa tako, da je odlično, če se na zahodu šolajo čim več bi človek rekel, ampak naj ne pridejo, potem nazaj in naj ne posnemajo tistega, kar se je tam zgodilo, ampak bi bil vesel, da s tem ne dokazujejo, da so oni up too date, ampak naj se navzamejo tiste umetniške svobode in prostosti bi človek rekel, ki preseže in dejansko spodbudi lastno kreacijo. To je razlika med imitacijo in kreacijo, ampak dobro, tako je. To mislim glede umetnosti bi človek rekel.

Spodbujati privatizacijo kulturne dediščine torej kot, da je to kako bi rekel v namen koga. Jaz sedaj teh stvari ne vem gospa torej ne poznam. Verjamem, da so nekateri lastniki torej že lastniki obstoječi lastniki nekih pomembnih zaščitenih hiš, ki so pa ne boste verjeli tudi zelo premožni pa želijo preložiti na državo, da jim obnovijo hišo. Mi smo imeli tako nesrečno stvar recimo z Rilkejevo domačijo, hišo na Bledu, kjer se človeku srce trga. Človek, ki je zelo bogat je pustil namenoma, da ta stvar propade. Je imel še nekaj druga bremena, ampak pustimo to. Da bi pa želeli privatizirati pa moram reči, da ne poznam. Poznam neke ljudi, ki so imeli grad v svoji lasti, bil je profesor na AGRFT žal je umrl, ki je s svojimi prispevki poslušal to obnoviti in nikamor ni pravzaprav kje daleč šlo. Popravite me, jaz ne poznam hotenj in takih kako bi rekel skritih namenov, s katerimi bi si ljudje želeli prisvojiti kulturno dediščino in potem z eno neprimerno bi človek rekel ravnati. Na drugi strani pa kot se spominjam in kot sem se tudi informiral tudi sedaj pa mnoga kulturna dediščina, ki je bila s strani države obnovljena pa žalostno propada in propada na tak način – jaz se spomnim še pred leti sem še gledat Turjak, ki ga je bilo pol obnovljenega – lokalna skupnost, ki ima ključ od tega je pustila, da recimo je žled vode tekel na novi parket pa je bilo vse ven vrženo pa je un zmignil z rokami. Torej, hočem reči, da lokalne skupnosti pri teh obnovah ne znajo ponuditi vsebine niti ne ravnajo skrbno s to dediščino, kar je tudi njihova dolžnost. Vendarle bi opozoril na to, da je kulturna dediščina tudi ustavna kategorija mi imamo v 5. členu in tam okoli 70. člena napisano kako je kulturna dediščina seveda tisti fundament identitetni točka bi človek rekel, za katero mora država izražati skrb in tudi vsak posameznik, ki je delež te dediščine. Toliko bi, če vam zadostuje ta odgovor.

Potem ste govorili o RTV in kakšne načrte imajo in če bomo pritiskali na RTV. Nekako sem občutil očitek bi človek rekel, da smo mi tisti ta nova koalicija ali pa ta stranka, kateri jaz pripadam tisti, ki bi radi zavzeli prostor medijski in ga popolnoma podredili. Poglejte gospa danes je v medijski strukturi torej v medijih strašna slika - bom prišel na RTV -, ampak strašna slika na medijski strukturi privatnih medijih, v katerih dopuščajo novinarje kot ta zadnje ljudi na izredno poniževalni način mislim, da v zadnjem letu okoli 130 novinarjev v največjih časopisih, za katero so dolgo časa mislili, da so svetovni / nerazumljivo/ teh stvari. Medijski strokovnjaki, ki se smatrajo za mednarodno priznane in jim jaz ne očitam te mednarodne pravzaprav odličnosti se kaj nič ne javljajo, nič ne slišim. Ko smo delali RTV zakon, ki je javni zavod bi človek rekel in ga ljudje vzdržujejo s prispevkom in zberemo na leto – me popravite – 90, 100 milijonov je 571 novinarjev, ki se sedaj sploh ne javljajo in ti grdi ljudje, katere predstavnik sem jaz kot človek stranke pravzaprav ne vem če je komu kdo kaj rekel. Te ljudje se ne javljajo takrat je 571 ljudi podpisalo nekaj, da se čudim, da preberete tisto, kar boste tam brali se boste čudili, da pritiskamo na njih mednarodni forumu v Bruslju so se javili, prišli so posebni specialci poznavalci medijske strukture k ministru, jaz sem jih z veseljem sprejel, mislim da niso z veseljem odšli in če bodo prišli ponovno jih bom spet z veseljem sprejel in bom povabil tudi novinarje leve in desne, da bodo prisotni pri temu pa bomo videli kaj bo kdo poročal o tem. Torej, rekel bi to, da so bili takrat hudi pritiski skoraj, da bi si drznil pa naj razumejo za novinarski teror nad politiko sem dojemal to takrat pravzaprav pa ni bilo nič. Zakaj ne gospa? Ker je RTV zakon eden redkih zakonov bi si drznil reči v naši državi sploh v Evropi pa morda še kar posebej, ki še danes velja. Po pravilih 25-ih držav je bil narejen po vseh / nerazumljivo/, ki je. Sedaj kako ga naj torej napademo, požremo in uničimo? Veste teh namenov ni vsekakor je pa želja, da se RTV obnaša tako kot bi človek rekel je intenca in jasno razvidno iz zakona. Programski svet mora biti uravnotežen in slediti se mora mislim, da ste govorili o profesionalnosti in seveda natančnem odgovornem delu, pri katerem se ločuje veste od komentarja in podobno tako kot se zna. Sicer pa nihče nima proti temu torej na glavo mi ne pade mi tudi takrat ni padlo na glavo, da bi koga podredil mislim pa, da so danes mediji izredno podrejeni tako levi kot desni, če hočete, in ne prizanesljivi v svojih kako bi rekel sporočilih javnosti posebej pa še do določenih oseb. Če bi bil čas ali pa prostor, če se bo normalno se bo tudi od teh kako bi rekel nekih prenapetih besed se bo počasi sam uravnotežil, če bo pameten, če ne pa naj si pripiše vsako svojo zgodbo sebi to so privatni mediji, zasebni mediji in mislim, da jih pravzaprav kupuje vedno manj ljudi. Verjetno tudi zaradi tega, ker so tako jasno in nedvoumno pristranski in govorijo ali pa kako bi rekel mnogim se očita, da gre za sovražni govor in tako naprej, ampak tem, če bi me nekdo vprašal bom z veseljem naredil predavanje o tem ali odgovoril na to kaj je sovražni govor in kako se temu streže in kaj to sploh je. Poslušajte, RTV Slovenija želim, da dela in upam dobro, da ne bo v zgubah, da o skrbno zbiral svoje teme in jih profesionalno izvajal in sporočal in to je pravzaprav vse. Kar razumete o profesionalnosti in tako naprej upam, da to vsaj sodi v ta odgovor, ki sem ga dal.

NUK2 in izgradnja NUK2. Za NUK2 in za te priprave se je porabilo torej že takrat, ko sem bil jaz se mi zdi 5 milijard tolarjev samo za izkopanine, nad izkopanine, ponovne izkopanine, zasutje, od zasutje, pri zasutje in ne vem kaj. Potem torej dobro ne sledim vem, da je bil načrt narejen že od gospoda arhitekta Mušiča, ki je torej vrednostno se ne sme do posameznih imen kot minister opredeljevati, kar me moti sicer, ampak ne bom torej arhitekt Mušič je naredil načrte. Mislim, da je gospa naslednica moja Šircelj to spremenila in so naredili neke načrte nove. Koliko je šlo denarja jaz tega ne vem in vsekakor tudi kot minister za kulturo sem bil dolgo mnenju, da je Mušičev načrt bi človek rekel ustrezen, vedno ga je tudi kako bi rekel časovno mu je sledil z novitetami in novostmi skratka opremil to delo, ampak to so podrli in novega arhitekta, vendar do realizacije ni prišlo. Prostor, kjer bi NUK naj stal smo mislim, da smo še v moji vladi odkupili tisti prostor, kjer je sedaj parkirišče. Kako je prišel do največji, najbolj sposoben gospodarstvenik na svetu do tega jaz ne vem tam pobira najemnino je grdo kot kakšna torej vse skupaj je grdo to je, vendarle glavno mesto in to je grdo, kar je tisto parkirišče, če se smem izraziti tako, ampak jaz bom poskušal pogledati kakšne so pogodbe in kakšno je izkoriščanje tega prostora. Kako bo ali bo prišlo do zidave ali ne veste torej minister za kulturo je poskušal že takrat takrat pa mogoče tudi kasnejši ne odrekam jim dobre volje in dobrih namenov, da bi pospešil to ali, da bi do tega prišlo, vendar v sami osnovi pa ni odgovoren minister za kulturo za to, ampak minister za šolstvo in znanost tako, da je na njemu tista glavna odločitev, da bo izpeljal, če bo izpeljal ta projekt. Se pa že sliši tudi druge stvari. Namreč, mi imamo enega kjer je že dolgo mrtev, si bom upal ovrednotiti tudi v kakovostnem smislu torej največji arhitekt slovenski gospod Plečnik je naredil tisti, kar je naredil torej NUK, ki je verjetno v zadostni meri odgovarja potrebam tistih, ki vodijo ven študirati in ne vem kaj. Zakaj? Zaradi tega, ker imajo danes torej vse fakultete lastne knjižnice, lastne prostore torej čitalnice in tako naprej in se to dispenzira in razbremeni. NUK verjetno in to slišim torej ne sedaj z desne ali leve, ampak od vendarle ljudi, ki se na to spoznajo NUK potrebuje resnično kakovostna torej skladišča in to potem distribucijo, ki se da z lahkoto opravljati. Toliko bi vam povedal sedaj ob NUK2.

Potem ste odprli vprašanje ljubiteljske kulture. Jaz mislim, da sem to nekje nakazal vsaj v eni vrstici. Jaz nisem želel imeti sedaj tak govor kot sem ga imel leta 2004 ali ta uvodni, ko sem bil minister, ker verjetno ni potrebno tako ocenjujem. Ljubiteljska kultura je v tej vertikali bi človek rekel od ljubiteljske do vrhunske ali do elitne ali do avantgardne, ki seveda tudi mora imeti svoje mesto in mora biti prepoznana in podprta torej ima izjemno mesto. Mislim, da Ministrstvo za kulturo nakazuje relativno dobri zalogaj finančni vam ne znam sedaj povedati koliko, ampak v mojem času pa mislim, da tudi kasneje je bil ta zalogaj relativno ustrezen, če lahko rečem temu tako in to je podstat, iz katere raste kasnejši profesionalizem ali pa seveda tudi, če se iz njega ne rodi raste pravzaprav tista podstat, ki ve, da se zaveda samega sebe skozi jezik skozi umetniške prakse najrazličnejše in v ljubiteljskih kulturi je prav tako razvita vsa pahljača umetniških praks in poetik ne sedaj samo tradicija, da grdo rečem harmonika, ampak tudi pravzaprav sodobni umetniški izrazi mogoče kot je gospod govoril tam o teh avtonomnih conah in ne vem kaj. Tudi v to sodi ljubiteljska kultura in tudi kot vem se mi zdi, da tudi nekatere stvari financirajo.

Spoštovani kandidat, opozorjena sem bila, da smo tukaj samo do 17., če lahko bolj koncizno odgovarjate.

Potem boste pa rekli, da nič ne vem.