Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam.

Začenjam 37. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da bodo kot nadomestni člani danes z nami sodelovali Lidija Divjak Mirnik na mesto Nine Maurovič, nato med nami tudi pozdravljam Matjaža Hana, ki je na mesto Marka Koprivca in Jožefa Horvata, ki je na mesto Ive Dimic.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem, predlog Zakona o interventnem ukrepu delnega povračila nadomestila plač, nujni postopek.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O INTERVENTNEM UKREPU DELNEGA POVRAČILA NADOMESTILA PLAČ, nujni postopek. Gradivo ste prejeli. Predlog zakona in mnenje Zakonodajno-pravne službe sta objavljena na spletnih straneh Državnega zbora. Prejeli ste pa tudi pripombe in predloge amandmajev Obrtno-podjetniške zbornice, Odvetniške zbornice, Gospodarske zbornice Slovenije ter skupne pripombe Olimpijskega komiteja, Rdečega križa, Zveze prijateljev mladine Slovenije, Centra nevladnih organizacij, Planinske zveze Slovenije, Nacionalnega foruma humanističnih organizacijah, Notariat ter sindikalnih zvez konfederacije članic, Ekonomsko socialnega sveta. Imamo tudi vložene amandmaje, to so koalicijske poslanske skupine ter poslanske skupine Levica.

Na sejo smo vabili Vlado, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravno službo, Državni svet. Kolegij predsednika Državnega zbora je na 61. seji odločil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku, zato ga bo odbor obravnaval na podlagi 126. in 143. člena Poslovnika.

Pričenjamo drugo obravnavo zakona v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Želijo predlagatelji zakona, to je Vlada podati dopolnilno obrazložitev k členom predloženega zakona? Minister, beseda je vaša.

Hvala lepa predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci dobro jutro.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pripravilo ta predlog Zakona o interventnem ukrepu delnega povračila nadomestila plače še v prejšnji ekipi. Se jim zahvaljujem za to delo in se jim zahvaljujem tudi za kvaliteten prenos znanja in informacij naprej, predvsem strokovnih službam ministrstva. Vsi skupaj smo tekom vikenda in teh dveh dni tega tedna vložili nekaj dodatnega napora, saj se razmere v zvezi s koronavirusom tako zdravstvene kot sicer gospodarske iz dneva v dan spreminjajo, čemur smo vsi skupaj priča. Zakon je pripravljen predvsem z namenom ohranitve čim več delovnih mest zaradi razmer na trgu, ki so in ki bodo nastale kot posledica izbruha virusa COVID-19. V delovnih razmerjih želimo ohraniti, zadržati čim več ljudi, ohraniti njihove pravice in s tem zmanjšati pritisk na brezposelnost. Na drugi strani pa želimo olajšati položaj delodajalcem, saj se posledice virusa že odražajo v celotnem slovenskem gospodarstvu, še posebej v panogah turizma, gostinstva, trgovine, storitvenih dejavnosti, predelovalnih dejavnosti, v katerih obstaja tudi tveganje zmanjšanja potreb po delavcih. Zakon uvaja institut, ki je povezan z intervencijo države, in sicer institut delnega povračila nadomestila plače v primeru začasnega čakanja na delo. Dovolite, da na kratko pojasnim kaj to pomeni. Država bo torej na podlagi interventnega zakona delodajalcem priskočila na pomoč v dveh primerih, v prvem primeru, ko delodajalec zaradi slabega poslovnega položaja ne bo mogel zagotavljati dela hkrati najmanj 30 % zaposlenih delavcev in jih bo zato napotil na začasno čakanje na delo. V tem času bodo delavci upravičeni do nadomestila plače v višini 80 % osnove za nadomestilo plače. V tem primeru bo breme delnega povračila nadomestila plače za začasno čakanje na delo deljeno, in sicer 60 % tega bremena bodo nosili delodajalci ter ostalih 40 % pa država. V drugem primeru, ko delavec zaradi individualno odrejene karantene z odločbo ministra za zdravje ne bo mogel opravljati dela, bo tudi v tem primeru upravičen do nadomestila v višini 80 % osnove za nadomestilo plače, v tem primeru pa bo celotno breme tega nadomestila nosila Republika Slovenija. To obdobje delnega prejemanja povračila nadomestila za namen začasnega čakanja bo lahko trajalo največ 3 mesece oziroma za obdobje odrejene karantene. V predlogu zakona so prepisani jasni pogoji, ki jih bodo morali delodajalci izpolnjevati, v kolikor bodo želeli uveljaviti to delno nadomestilo plače. Naj izpostavim ključno, ki je pisna zaveza delodajalca, da ohrani delovno mesto delavcu na začasnem čakanju na delo še vsaj 6 mesecev po začetku začetka začasnega čakanja na delo. Poleg tega bo delodajalec moral še predložiti opis poslovnega položaja, na podlagi tega vpisa pa bo moral delodajalec izkazati, da zaradi poslovnih razlogov začasno ne more zagotavljati dela hkrati najmanj 30 % zaposlenih delavcev pri delodajalcu in se odločijo napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo. Pred sprejemamo odločitve o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo se bo moral delodajalec o tem posvetovali s sindikati v podjetju oziroma s svetom delavcev, če teh pri delodajalcu ni, pa pred sprejemom odločitve obvestiti delavce na njim običajen način, torej v podjetju običajen način. Napotitev delavca na začasno čakanje na delo se bo izvajala s pisnim obvestilom delavcu o napotitvi na začasno čakanje na delo, v obvestilu pa bo delodajalec določil čas začasnega čakanja na delo, možnosti in način poziva delavcu, da se predčasno vrne na delo ter nadomestilo plače. Delodajalec ima tudi možnost, da delavca pozove, da se vrne na delo, lahko pa ga na začasnem čakanju na delo nadomesti z drugim delavcem, vendar mora o tem predhodno obvestiti zavod. Delodajalec bo pravico do povračila nadomestila plače uveljavljal z vlogo v elektronski ali pisni oblik, ki jo bo vložil pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

V zaključku te uvodne predstavitve želim jasno izpostaviti, da do delnega povračila nadomestila plače ne bo upravičen delodajalec, ki je davčni dolžnik, neplačnik plač in prispevkov za socialno varnost, kršitelj delovnopravne zakonodaje ali nad katerim je bil uveden postopek insolventnosti. Pravila so jasna in na tem bomo tudi bdeli. S tem predlogom zakona so bili na delovnem posvetu seznanjeni tudi člani ekonomsko-socialnega sveta, torej socialni partnerji, ki so podali svoje predloge in ti predlogi so bili v največji možni meri tudi že upoštevani. Predlog zakona je sedaj pripravljen za sprejem po nujnem postopku, imamo pa še nekaj nujnih amandmajev, saj želimo, da bi s tem ukrepom lahko pomagali v tem prvem krogu, ko se trudimo najprej za zdravstveni boj proti virusu in potem hkrati že sprejemamo prve ukrepe za pomoč gospodarstvu, zajeti kar se da širok krog in omiliti te prve stiske delodajalcev in ker smo nekako tako tudi skupaj s kolegi iz Ministrstva za gospodarstvo presodili bi želeli tudi pomagati enemu krogu samozaposlenih, ki je v tem prvem valu posledic za gospodarstvo najbolj prizadet, številni že zapirajo svoje espeje in jim želimo tudi pomagati, zato smo pripravili še nekaj amandmajev, dva amandmaja za katere bomo prosili, da jih na odboru sprejmemo, vključimo v ta zakon. Hvala. Toliko za enkrat.

Hvala lepa.

Želi besedo Zakonodajno-pravna služba? Lenča Arko Fabjan, izvolite, beseda je vaša.

Hvala.

Besedo želim kljub temu, da smo pripravili pisno mnenje v kratkem času, ki nam je bilo na razpolago in glede na to, da smo nekaj amandmajev dobili na klop, se pa posamezna vprašanja glede predlaganih zakonskih rešitev še vedno odpirajo in tudi prvi predlogi amandmajev teh dilem, vprašanj ne pojasnjujejo. Predlog zakona v bistvu ureja delno povračilo izplačanih nadomestil plače in pa povračilo nadomestil plače delavcem glede na odrejeno karanteno. Zdaj že prvo vprašanje, ki se tukaj pojavlja je tudi glede na naslov zakona, ki reče o interventnem ukrepu ali gre to za en ukrep ali gre za dva ukrepa ali se ukrepa morebiti izključujeta, in sicer glede na to, da je delno povračilo izplačanih nadomestil plače časovno omejeno, lahko v tem času pride tudi do prekinitev, kar izhaja iz obrazložitve k 3. členu, iz zakonskega besedila pa to ne izhaja in po oceni Zakonodajno-pravne službe bi to moralo biti jasno v zakonu določeno.

Drugi problem, ki se v bistvu pojavlja, je izplačilo plače zaradi odrejene karanten, je pa ta, da karantena še ni bila odrejena. Zato je vprašanje kdaj, kako bo prišlo sploh možnosti uporabe tega ukrepa, bila je pa z odredbo razglašena epidemija. To so te uvodne zakonske določbe, ki so nejasne, menimo pa, da bi bilo treba tudi opredeliti kaj se šteje kot plača Zakon o delovnih razmerjih vsebuje različne termine oziroma opredeljuje osnovno plačo in plača je samo del osnovne plače, zato bi bilo treba pravice, ki delavcu na začasnem čakanju na delo pripadajo oziroma ne pripadajo, določno navesti. Pri pripravi zakona smo izhajala tudi Zakon o delnem subvencioniranju delovnega časa, ki je že predvideval določene subvencije in ena določba na primer, ki se pogreša v tem pregledu zakona, je prepoved izplačila nagrad organov vodenja in nadzora v času subvencioniranja. Vprašanje je tudi zakaj so določeni oziroma ukrepi vezani na uvedbo likvidacije ne pa morebiti že, ko se začne stečaj in prisilna poravnava. Ti ukrepi štiri oziroma predlogi za amandmaje štirih poslanskih skupin v ostalem delu mnenja sledijo, razen na novo je amandma za nov 15. člen, ki govori o delovnem času v letu 2020, zato Zakonodajno-pravna služba s tem opozarja oziroma postavlja vprašanje ali je jasno obdobje glede na to, da poslovno leto ni nujno enako koledarskemu letu. Kolikor smo uspeli predlog za amandmaje Poslanske skupine Levica, se je pa zastavilo vprašanje že pri amandmaju k 2. členu, kjer se predlaga, da se je v bistvu upravičeni delodajalec, bi pa želela samo to dodati, da po Zakonu o delovnem razmerju je v bistvu to vsak delodajalec s sedežem v Republiki Sloveniji. Toliko uvodoma. Hvala.

Hvala lepa. Predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo o vsakem členu in glasujemo o amandmaju. Po glasovanju o amandmajih pa na koncu še glasujemo o vseh členih skupaj.

Ali kdo temu nasprotuje? Če, ne odpiram razpravo k 1. členu. Še prej postopkovno, gospod Horvat, izvolite.

Hvala lepa gospod predsednik. Lep pozdrav ministru, sodelavcem in vam kolegice in kolegi.

Najbrž mine boste zamerili, če bom postopkovno predlagal pol ure odmora, da uskladimo amandmaje. Saj razumemo, da se dejansko situacija dobesedno iz ure v uro spreminja in želimo zdaj s tem zakonom na današnji dan, 18. 3. 2020 zaobjeti in dejansko, ja kvalitetno zaobjeti čim širši krog prizadetih, pač prizadetih zaradi epidemije. Poleg tega smo tudi prisluhnili Zakonodajno-pravni službi in še nekaterim, ki ste jih uvodoma omenjali gospod predsednik, ki so pisali Državnemu zboru v zvezi s tem zakonom.

Torej, postopkovno predlagam pol ure odmora za usklajevanje amandmajev. Lep prosim. Hvala lepa.

Odrejam polurni odmor oziroma začnemo točno ob 9.00.

Nadaljevali bomo sejo, ne takoj, ampak 9.15, zato ker še niso razmnoženi amandmaji, tako da nadaljujemo ob 9.15.

Nadaljujemo sejo in odpiram razpravo k 1. členu h kateremu imamo amandma poslanskih skupin koalicije in še za nov naslov poglavja. Torej najprej odpiram razpravo o 1. členu in vloženem amandmaju. Želi kdo razpravljati? Besedo ima Miha Kordiš. Izvolite, Miha Kordiš.

Hvala za besedo, predsedujoči. Ker gre za razpravo o 1. členu bom posegel nekoliko širše in potem zožil na predstavitev amandmajev, ki smo jih k interventnemu zakonu predložili v Levici, zato, ker epidemija s katero se soočamo ni zgolj zdravstvena kriza, ampak zelo verjetno tudi sprožilec recesije. Vemo, da v roku enega desetletja bomo imeli opravka s podnebnim zlomom oziroma že imamo opravka s podnebnim zlomom, pa imamo samo še kakšno desetletje časa, da se nanj odzovemo. In to kako bomo v tej državi rokovali z odzivom na epidemijo, bo določilo kapacitete družbe s katerimi se bo zmožno spoprijeti z ostalimi izzivi 21. stoletja. Kar je epidemija razkrila zelo grobo in zelo hitro je kako zelo ranljiv je globalni ustroj gospodarstva. Globalni kapitalizem in tržna ekonomija je počepnila praktično v trenutku. Borzni indeksi so v prostem padu, dobavne verige so se pretrgale, tudi tržna organizacija zdravstva je pokazal vse svoje omejitve pa ne globalno. Slovenija ni izvzeta iz te globalne slike, tudi pri nas je enako. OB prvi priložnosti je kapital pritekel pod krilo države, čeprav je recimo še po zadnjih podatkih za leto 2018 realiziral 4,2 milijardi čistega dobička. In seveda je prav, da država z interventnimi ukrepi poseže v prosti trg, prav je da pomaga ohranjati delovna mesta, kar s subvencijami za plače v tem zakonu tudi počne, ampak hkrati se moramo zavedati, da trenutna organizacija gospodarstva ni vzdržna ne za resen spoprijem z epidemijo neke daljše ročnosti. Vemo, da bomo na cepivo čakali vsaj leto in pol, kaj šele na recesijo, ki jo ta epidemija lahko sproži in na podnebni zlom, ki za naslednjim vogalom tudi kuka naprej. Potrebna je temeljna reorganizacija gospodarstva in ukrepi s katerimi se Slovenija odziva na Koronavirus morajo to odražati. Pri tem subvencioniranju plač gre še vedno za zasebna podjetja in se na ta račun spet brez pogojno rešuje zasebni kapital in njegove dobičke, ponavljam, spet. In tu mislim, da so ukrepi sicer pravilni, ne bi jih pa smela država dati od sebe »no strings attached«, to kar zdaj dela, to da jih daje praktično brezpogojno, morali bi se vprašati kako lahko to pomoč podjetjem namenimo na način, da bo opravljanje teh podjetjij boljše in da se bo tudi delavski standard v teh podjetjih dvignil. Konkretno moralo bi sorazmerno za prejeto pomoč pogojevati koristi za zaposlene vsaj za večja podjetja. Zdaj več različnih scenarijev je kako to lahko storimo, lahko bi država v zameno za pomoč prejela določene deleže v podjetju in preko teh deležev pripeljala k upravljanju podjetij zaposlene, lahko bi dala pomoč podjetjem pod pogojem, da sorazmeren delež svojega lastništva ta podjetja predajo recimo delavskim zadrugam in tu imam čisto prvo krovno, strateško, če želite vprašanje za gospoda ministra. Ali ste v tej smeri kaj razmišljali vsaj za večja podjetja? Vi prihajate, gospod minister iz, recimo temu krščansko-socialne struje vaše stranke, verjetno so vam ideje Janeza Evangelista Kreka precej blizu in me zanima, če ste kaj razmišljali o tem, da bi k upravljanju podjetij prepustili delavske zadruge, sorazmerno z ukrepi za katera podjetja zaprosijo. Vemo, da je recimo Francija kot odgovor na popoln kolaps trga dala ven razmislek o nacionalizaciji zelo velikih podjetij. Ne pravim, da moramo v to smer iti, pravim pa, da pomoč, ki jo država daje zasebnemu kapitalu, ne sme biti brezpogojna. In imamo vse razloge za to, da se ne zaustavimo pri tem, da zgolj odpremo državno malho in damo zasebnikom denar, ampak da posežemo tudi globlje. Za začetek lahko podremo diskusijo pri moralnih razlogih. V dobrih časih, gospe in gospodje, iz gospodarske zbornice nočejo deliti niti centra ustvarjenega bogastva s skupnostjo, ki jim to bogastvo omogoča niti zaposlenimi ne. Spomnimo, te isti gospe in gospodje, ki danes zahtevajo poglabljanje ukrepov in pričakujejo, da jim bo država pokrila čisto vse stroške za plače, so že en mesec nazaj rušili minimalno plačo in izdajali navodila kako se lahko izigra zaposlene za to zakonsko povišico, ki jim jo zakonodaja namenila, pa nasprotujejo socialnim pomočem in lobirajo za nižje davke in standarde. Povsod je ključni argument, da do taki socialni ukrepi in ukrepi za delavske plače poseg v prostori trg. Evo pride pa najmanjši znak težav, hop, gremo do države, gremo do davkoplačevalskega denarja. In če bo država namenila denar za reševanje zasebnega kapitala mora poskrbeti tudi da bo za zaposlene po tej intervenciji boljše, ker brez tega nismo naredili nič. In nismo se pripravili na vse posledice, ki jih izbruh koronavirusa prinaša in na druge izzive, ki so epidemiji tesno za petami. Lahko pogledamo ne samo na preteklo delovanje trga in njegovih ključnih nosilcev v zasebnem sektorju v tej državi, lahko se zaustavimo tudi pri tem kako se gospe in gospodje iz GZZS odzvali na čisto trenutno situacijo, pa na trenutne interventne ukrepe. Veliki industrijski obrati še kar naprej delajo, čeprav so to rizična mesta okužbe, imaš proizvodnjo halo, notri pa par sto ljudi, sočasno s tem, ko država pravilno ugaša družabno življenje, ampak profitna mašinerija se mora očitno vrteti naprej, kolesa se morajo obračati ne glede na ceno za človeška življenja in ne glede na ceno za delavsko zdravje. Tudi v sektorju trgovine, pa samo velike verige v sektorju trgovina realizirajo pol milijarde evrov čistega dobička oziroma so ga v letu 2018, pa ne morejo niti zaposlenim ponuditi niti najosnovnejše zaščite. In kako ta podjetja delajo s prekarnimi delavci? Pojdite na Instagram, odprite si profil delozlom. Ljudi serijsko odpuščajo zelo grdo, zelo grobo ali pa še posebej v storitvenem sektorju preden je prišlo do prepovedi jih silijo, da delajo nezaščiteni na rizičnih delovnih mestih. Zdaj pa hočejo, da država pokrije celo plačo, če delavca pošljejo na čakanje. S takim kapitalističnim razredom in s tako tržno organizacijo gospodarstva se mi ne moremo soočiti z izbruhom globalne epidemije kot je koronavirus ali z prihajajočo naslednjo recesijo ne globalno ne znotraj naše države.

Drugi razlog, ki presega zgolj moralni razlog družbene pravičnosti, je vprašanje gole gospodarske vitalnosti. Za nami je skoraj desetletje gospodarske rasti in če prisluhnemo temu kaj imajo gospe in gospodje iz GZS-ja za povedati se to bere tako kot da oni nimajo akumulacije niti za en mesec plač. Še enkrat, v letu 2018 pa 4,2 milijarde evrov čistega dobička. Istočasno v krizi, ko je to najbolj pomembno, niso sposobni zagotoviti blaga in storitev, pa nas čakajo še dodatne krize. Ponavljam, podnebni zlom, recesija. Tudi iz tega razloga je potrebno temeljiti predrugačiti kako se gospodarski kompleksi v tej državi opravljajo in v Levici smo na stališču, da bi bilo smiselno začeti delati na vpeljati demokracije v podjetjih, ker delavci so tisti, ki so organsko zainteresirani za to, da firma dobro dela, pa da hkrati dela v korist skupnosti. To, kar so kapitalisti pokazali, je pa popolnoma odpoved kakršnegakoli skupnega dobrega in odpoved interesa za delavsko zdravje. Za zaključek. Epidemija koronavirusa je prvo opozorilo kriznega obdobja. Kako bomo odgovorili nanjo sedaj bo določilo kako vitalni smo, da se spoprimemo s preostankom 21 stoletja. Obstoječi model gospodarstva z globalizacijo in zasebnim lastništvom produkcijskih sredstev ni sposoben poskrbeti za potrebe ljudi. Celo druge večje države znotraj Evropske unije so to začele spoznavati. Zdaj moramo ukrepati v drugačni smeri preden bo prepozno in začeti z reorganizacijo gospodarstva. To je nek strateški razmislek, gospod minister zanima me, če ste v tej smeri torej, da se v zameno za državno pomoč zahteva prilagoditve opravljanja podjetij, ki bodo na prvo mesto postavile potrebe prebivalstva ne pa dobiček. Če ste pripravljeni v tej smeri kaj narediti?

H konkretnemu zakonu, ki ureja subvencioniranje izplačila plač pa smo predložili tudi nekatere amandmaje, in sicer predlagamo, da se nadomestila za čakanje namenja ne samo gospodarskim družbam in zasebnemu kapitalu, ampak vsem inštitucijam, ki delajo. Saj kultura tukaj ni nič manj vredna, ali kakšna druga inštanca, ki ne dela za trg in ne dela za profit, pa bo morala ravno tako poslati ljudi domov na čakanje. Poleg tega tudi določeni zavodi v javni lasti upravljajo s kakšnimi gospodarskimi podjetji in popolnjujejo svoje proračune na tržni način, tudi oni bodo trpeli izgubo dohodka in zato pač predlagamo, da se v 2. členu navedek »gospodarska družba ustanovljena po Zakonu, ki ureja gospodarske družbe, zadruge ali fizična oseba« nadomesti z besedo »delodajalec« glede na komentar zakonodajne službe, lahko rečem delodajalec s sedežem v Republiki Sloveniji. To je prvi amandma. Skratka, če se dela interventne ukrepe za subvencioniranje plač za čakanje, naj se to naredi za vse, ne pa samo za privatnike.

Drugi ukrep, ki ga predlagamo je, da so tudi ljudje, ki izostanejo iz dela zaradi tega, ker morajo poskrbeti za svoje otroke, vrtci, šole so zaprti in tako in ki izostanejo iz dela zaradi tega, ker je javni promet zaprt, upravičeni do 80 odstotnega nadomestila. To je treba priznati kot višjo silo. Trenutno nadomestilo je samo 50 odstotno za čakanje. Tako da predlagamo, da se za tiste delavce, ki morajo mirkati na svoje otroke, ki ne morejo priti do delo zaradi tega, ker ne vozijo avtobusi, ne vozijo vlaki in tako naprej, nadomestilo dvigne na 80 odstotkov in ne ostane samo na 50 odstotkov.

Tretji amandma k temu zakonu je podrobnejša opredelitev tega, da se delovnega obsega za posameznega delavca ne sme povečati. Torej, že trenutni zakon predvideva, da se delavcem, ki so na čakanju oziroma na delu od doma in tako naprej v kriznih časih ne sme nalagati nadur. Mi predlagamo, da to razširimo s formulacijo povečanega obsega dela v neenakomerno razporejenem ali začasno prerazporejenem delovnemu času. To je za to, da je določba malo bolj diht(?).

Imam pa na temo naših komentarjev h konkretnemu predlogu zakona še naslednje točke: Zakonodajno-pravna služba je v predstavitvi svojega mnenja izpostavila vprašanje izplačila nagrad. Se pravi, zdaj bodo določena podjetja pokasirala državno pomoč, hkrati pa interventni zakon, isti zakon, ki jim omogoča, ki jim to državno pomoč omogoča ne zapisa možnosti izplačila nagrad menedžmentom in nadzornim organom. Se pravi, nek kapitalist bo poslal delavca na čakanje, zaprosil bo za državno pomoč, dobil bo državno pomoč, na koncu leta si bo menedžment tega istega podjetja izplačal za 100 tisoč evrov nagrade. Hipotetičen primer. Zlahka se lahko zgodi glede na to, kaj smo videli v preteklosti in kaj zdaj gledamo tega, kako tako zvani gospodarstveniki delajo s podjetji in z zaposlenimi.

Potem imamo tu koalicijski amandma, da se prenašanje izpada ur, ki ga morajo delavci opraviti razpotegne iz 6 na 12 mesecev. To je boljše kot vaši originalni amandmaji, je pa slabše od rešitve, da preprosto delavci, ki so na čakanju niso dolžni kasneje notri prinašati izpada ur. Mislim, zakaj bi ga? Če sedaj niso poklicani v proizvodnjo, če sedaj ostajajo doma, če so zdaj na čakanju ali pa prihaja do dela od doma, zaradi tega ker upada naročila, ker ni toliko biznisa, pomeni prinašanje notri ur za izpad v kriznem času samo to, da se jih bo še bolj izkoriščalo, ko tega kriznega časa ne bo več. Tukaj mislim, da bi morali preprosto ukiniti to, da morajo zaposleni, ki ostajajo zdaj doma notri prinašati ure. Hvala.