Prav lepo vas vse pozdravljam na 18. nujni seji Odbora za kulturo. Vse članice in člane in tudi vse vabljene in ostale prisotne prav lepo pozdravljam.

Obvestiti vas želim, da so zadržani in se odbora ne morejo udeležiti, jih ni, ampak imam nadomestne člane in članice. Poslanca Matjaža Nemca nadomešča poslanka Meira Hot, poslanca Primoža Siterja nadomešča Željko Cigler in poslanca Zmaga Jelinčiča nadomešča poslanec Dušan Šiško. To je za enkrat to.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora:

1. točko - Problematika manjših in lokalnih medijev ter regionalnih programov posebnega pomena v luči posledic epidemije COVID-19.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevni redom je določen takšen dnevni red kot ste ga dobili s sklicem.

Prehajam na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Gradivo je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in k tej točki sem vabila Ministrstvo za kulturo - pozdravljen minister -, potem Državni svet, Svet za radiodifuzijo - pozdravljen gospod Lipičnik -, Rajko Djordjevič predsednik Združenja radiodifuzije, Irena Vide predsednica Sekcije regionalnih in lokalnih TV statusov posebnega pomena, Janoš Kern predstavnik Državnega sveta in predsednik Kulturniške zbornice Slovenije - mislim, da ga ni -, Društvo novinarjev Slovenije, izjemoma sem povabili dve predstavnici ene institucije, ker želim, da avtorji gradiva, ki je podlaga za sklic te seje članom odbora čim bolj podrobno predstavijo v prvi osebi. Dodatno sem, potem še vabila gospo Irmo Butino direktorico Medijske zbornice pri GZS, Uroša Novaka predsednika Gospodarskih interesnih združenj, lokalnih in regionalnih radijskih postaj s statusom posebnega pomena, Združenje novinarjev in publicistov in gospo Uršulo Cetinski predsednico NSK.

Skratka uvodoma bi rada povedala, da sem to sejo se odločila sklicati, zaradi tega, ker smo že z Društva novinarjev Slovenije dobili dopis že 11. 5., ki nas je pozival k ukrepanju, saj so 25. aprila 2020 na Ministrstvu za kulturo naslovili poziv za pomoč, ker je Ministrstvo za kulturo medijem izdalo obvestilo, da ne more zagotoviti izplačila sredstev iz razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2020, ki je bil zaključen že leta 2019. Razpis je bil zaključen 28. oktobra 2019, projekti so bili izbrani in so jih mediji že začeli izvajati in tudi pogodbe so bile že podpisane. Mediji sedaj ne bodo mogli nadaljevati z izvedbo projektov, saj bi morali kljub krizi zagotoviti polovico lastnih sredstev in založiti drugo polovico. Zahtevek za izplačilo subvencije namreč lahko predložijo šele, ko lahko dokažejo porabo sredstev ob tem pa imajo zagotovilo le za izplačilo 30 % dodeljene subvencije. Na sredstva iz medijskega sklada se najbolj zanašajo manjši in lokalni mediji ter programi posebnega pomena, ki imajo po zakonu posebno funkcijo in obveznosti v javnem interesu in so prav za to upravičeni do javnih sredstev. To so mediji, katerih preživetje je že v normalnih okoliščinah v precejšnji meri odvisno od javnih sredstev.

Potem smo dobili tudi poziv Sveta za radiodifuzijo, ki je v razmerah krize izrazil najvišjo stopnjo zaskrbljenosti glede prihodnosti radijskih izdajateljev in njihovih radijskih programov zlasti za manjše lokalne radijske izdajatelje, ki so bistvenega pomena za medijski pluralizem in pravico do obveščenosti na lokalni ravni. Svet za radiodifuzijo je, zato na podlagi prvega odstavka 100. člena Zakona o medijih na svoji 36. redni seji dne 23. aprila 2020 soglasno sprejel sklep, da naj Vlada in ostali pristojni čim prej sprejmejo specialne urgentne ukrepe se pravi uvedbo vaučarske sheme za oglaševanje na lokalnih radijskih postajah, uvedbo posojilne sheme za premostitev likvidnostih težav, izplačilo sredstev iz naslova letnega javnega razpisa Ministrstva za kulturo pod ugodnejšimi pogoji in tako naprej, zato ste tukaj tudi dobili predlog petih sklepov, ki se nanašajo na to tematiko. Sedaj pa bi najprej dala besedo gospodu Alešu Lipičniku, da nam predstavi svoje poglede na to situacijo kot predsednik Sveta za radiodifuzijo.

Hvala za vabilo.

Zadovoljen sem, da o teh problemih, ki jih ima medij v tem času razpravljamo in iščemo rešitve. Ker je stanje tako, da ni videti stvari prav hitrega konca stvar ogroža precejšnjo število medijev, kar pomeni iz našega vidika neposredno nevarno za potencialno občutno zmanjšanje medijske pluralnosti, kar bi bilo izredno slabo. Mogoče samo na hitrico kako je prišlo do te zadeve. Mi smo v stiku z obema delovnima skupinami, ki smo jih ustanovili tako radijsko kot televizijsko. Dobili smo neposreden poziv s strani radijskih postaj kot tudi nekaterih televizijskih in smo začeli s pripravo teh ukrepov pri tem, da smo upoštevali tudi tisto, kar je predlagala medijska zbornica tako, da je treba ta naš predlog oziroma sklep gledati precej v luči, da je to njihov sklep in je sinteza tistega, kar mediji v tem trenutku, kar bi po našem mnenju in mnenju njihovem lahko pomagalo. Pri tem, da je treba vedeti, da je sklep star sedaj v bistvu od samega začetka mesec in pol tako, da smo v prejšnjem tednu še enkrat preverili stanje, pri katerem lahko rečemo, da se je sedaj ob odpiranju stanje za nianso izboljšalo, zaradi odprtja nekaterih dejavnosti, vendar je generalno gledano še vedno tako.

Sedaj od teh treh sklepov oziroma teh treh predlogov, ki jih predlagamo je v bistvu tisti, ki bi po naši presoji v tem času, ki prihaja, kjer ni pričakovati, da se bo stanje prav na hitro izboljšalo najbolj učinkovit verjetno ukrep uvedbe vavčerskega sistema za povečanje povpraševanja po oglaševanju v naših lokalnih medijih. V čem je bom rekel temelj tega predloga? Se pravi ta vavčerski sistem bi moral na eni strani spodbuditi gospodarske subjekte k oglaševanju v naših medijih, jim omogočiti odloženo plačilo teh storitev, če smo sposobni o tem ne bi sam odločal ali če smo sposobni te vavčerje do določene mere subvencionirati v tem primeru bi bilo to izredno primerno in dobrodošlo. Na drugi strani pa zagotoviti medijem preživetje v teh kriznih časih. Se pravi, če pogledamo na hitro učinke. Dobijo podjetja možnost oglaševanje z večjim odlogom plačila, če uspemo pripraviti del zneska še s subvencijo toliko bolje. S tem naredimo naše medije bolj konkurenčne v primerjavi z digitalnimi se pravi predvsem govorim o digitalnih velikanih Facebook in Google, ki so se mu obseg oglaševanja samo pri nas se je na Facebook in Googlu v tem času izrazito povečal točnih podatkov nimamo, ampak samo cene so zrasle za 30 %, kar pomeni, da je povpraševanja enormno. S tem ohranjamo naše medije in s tem pluralnost našega medijskega prostora. Predvsem iz stališča države bi poudaril, da ne gre za izgubljeni denar posojilodajalca se pravi tistega, ki založi denar za vavčerje pač pa, da se ta denar v okviru že sicer shem posojilnih v enem doglednem času vrne, kar pomeni, da sinergijskih učinkov v našem mnenju tako za gospodarstvo kot tudi za medije, ki jim s tem pomagamo preživeti dovolj.

Pri tem bi rekel seveda so se pri tem pojavili tudi pomisleki se pravi morebitne zlorabe, da bi se sredstva porabljala namensko, kar ni težava po naše, ker so programi nadzorovani in agencija nadzoruje programe in vsebine, kar pomeni, da lahko nadzorujemo tudi izvajanje vsakega posameznega vavčerja, ki je bil izdan. Potem drugi pomislek bi bil mogoče cenovna neskladja in tukaj tudi gre za eden mehanizem, kjer bi morali zagotoviti, da se cene vavčerskega oglaševanja ne razlikujejo od običajnega. Poudaril bi, da gre za koncept. Sedaj v kolikor bi bilo zadostno strinjanje in podpora za izvedbo tega koncepta v tem primeru bi bilo treba dobiti seveda izdajatelja vavčerjev, določiti pravila, ampak vse skupaj je kolikor se mogoče sliši nekoliko kompliciran, ni tako velik zalogaj in mislim, da lahko stvar hitro spravimo pod streho. V sklepu našem so še posojila z jamstvi države, ki se že pripravljajo in verjamem, da bo cela zadeva hitro zaživela.

Sedaj glede že podpisanih pogodb z Ministrstvom za kulturo za financiranje projektov. Gre za denar, ki ga bo Ministrstvo za kulturo tako ali tako izplačalo. Sedaj v okviru trenutnih razmer je bila želja medijev, da do tega denarja pridejo čim prej, pojavlja se seveda vprašanje garancije izvedbe teh programov čemur je ta stvar namenjena.

Poudaril bi še to, da se svet ne želi vmešavati v upravne postopke in biti pametnejši od tistega, ki jih vodi, kar pomeni, da o sami izvedljivost o načinu vsekakor odločalo ministrstvo, da pa v kolikor so stvari mogoče in pravno formalno izvedljive bi tovrstne ukrepe bilo zelo smiselno izvesti in medijem pomagati.

Jaz sem to zadevo namenoma preletel in zelo skrajšal to moje poročilo tako, da če bo kdo imel kakršnokoli vprašanje na to temo bom vesel.

Hvala.

Hvala za to uvodno predstavitev. Želi besedo minister v tej fazi? / medsebojno pogovarjanje/ Besedo dajem predstavnicami Društva novinarjev Slovenije se pravi predsednica društva Petra Lesjak Tušek in Špela Stare generalne sekretarka.

Prosim, da se za magnetogram predstavitev.

Pozdravljeni. (Petra Lesjak Tušek, Društvo novinarjev Slovenije.)

Spoštovana predsednica odbora, spoštovani člani, spoštovani minister!

Dober dan!

Hvala za povabilo na razpravo o državnih pomočeh medijev, na katerega se tokrat odzivamo, ker ocenjujemo, da gre za pomembno razpravo o položaju, o perspektivah in tudi o obstoju naše stroke. Mediji smo se zlasti v korona krizi potrdili zaključni servis državljanom hkrati pa kot smo v Društvu novinarjev Slovenije že večkrat izpostavili nismo opustili svoje družbeno kritične in odgovorne nadzorstvene vloge, ki po našem prepričanju predstavlja srž profesionalnega in avtonomnega novinarstva. Dejansko lahko na tej točki v bistvu žal razpravljamo izključno o ne pomočeh medijem. Če bi šli še dlje bi namesto o podpori lahko govorili deloma tudi o očitnem odporu do medijev in novinarjev oziroma vseh ustvarjalcev medijskih vsebin. Če sedaj v tej debati pustimo ob strani pritlehne žalitve, sramotitve in stalne diskreditacije novinarjev, če tudi jih niti v tem kontekstu ne moremo povsem zaobiti in so neizbežni del problema in se osredotočamo predvsem recimo na objektivni položaj medijev lahko žal res razberemo predvsem mačehovski odnos države. Paradoksalno ta na eni strani ves čas izpostavlja potrebo po večji pluralizaciji medijskega prostora, na drugi strani pa sama deluje v smer, da bi si učvrstila monopol po svoji meri in po svoje dojemanju medijev predvsem kot propagandne mašinerije. Večkrat smo sicer v odgovoru na zahteve o podporah medijem tudi teh, ki ste jih omenili v izhodišču in ki so del gradiva slišali, da smo pravzaprav kot ostala podjetja zajeti v protikoronskih interventnih zakonskih paketih. Primerjave ukrepov, ki smo jih izpostavili tudi z nekaterimi evropskimi državami z visoko stopnjo medijske svobode kažejo, da so drugod v neprimerljivo večji meri prepoznali pomen in vlogo medijev ter s tem tudi nujnost posebnih ukrepov namenjenih ohranjanju medijev če tudi kritični. Razumemo lahko, da medij kot podjetje dojema ekonomist in vladne skupine za priprave protikoronske zakonodaja, a od resornega ministrstva in ministra bi bržkone upravičeno pričakovali, da medijev ne pojmuje kot izključno gospodarskih društev ne glede na last, četudi zasebnih torej ne glede na lastništvo in da prepozna širšo družbeno dimenzijo tudi umestitev znotraj kulturnega resorja predvsem pa delovanje v javnem interesu. Morda se nam dodatnih, izdatnejših oblikah pomoči niti ne bi bilo treba pogovarjati vsaj ne do te mere. Če bi bila v letih preigravanj različnih interesov tudi že sprejeta sodobna in ustrezna tako digitalnim kot realnim razmeram v več primerih pogledih prilagojena medijska zakonodaja. Nešteto predlogov in rešitev smo k spremembah v minulih letih podali z Društva novinarjev in ves čas konstruktivno sodelovali v javnih razpravah s predlogi zlasti s ciljem, da bi država za svoj javni interes dejansko prepoznala kritično preiskovalno novinarstvo tudi lokalno informacijo, ki je danes bolj v fokusu razprave, da bi perspektivo imeli mladi novinarji, ki so v preveliki meri prepuščeni trgu in delujejo v prekarnih delovnih razmerjih, da bi možnost razvoja dobile tudi drugačne nekonvencionalne oblike in vsebine medijev ter posamični preiskovalni projekti, ki gredo onkraj dnevno političnih vsebin. Kajti novinarstvo je bistveno več kot to kljub napačnim predstavam o tem kakšno bi moralo biti. Vrsta vlad tudi predhodna je žal v več letih zamudila priložnost, da bi temeljito prevetrila Zakon o medijih tudi Zakon o RTV in vlaganja predloga sprememb zakona sedaj za slednjo, ki je tako ali tako v naprej obsojeno na propad tudi ni ustrezen popravek teh napak in po prej nezadostne zainteresiranosti in pripravljenosti, da se na medijskem področju dejansko kaj spremeni, ker v igri interesov so vsakič prevladali vsi drugi razen novinarstva in z vsakim propadlim predlogom se je položaj za novinarstvo le še zaostril. Seveda se tudi zavedamo, da medijska kriza ni izključna posledica korona krize, ampak da se je v bistvu začelo že prej. Danes v bistvu lahko poslušamo opredelitve kako pomembno je svobodno novinarstvo, kako to potrebuje neke vrste domovinsko pravico, kako nedopustni so posegi v avtonomijo uredništev a sedanje razmere so nesporno posledica preteklih neuspelih sprememb, ko bi ob drugačni zavzetosti akterjev, ki so imeli to priložnost in v ustrezni dinamiki lahko bilo uveljavljeno. Tudi si ne domišljamo, da je država edina tista, ki bi morala predstavljati temeljno oporo medijem in tudi zavedamo se, da ni edini naslovnik za ta problem. V vseh teh letih smo društva nagovarjali problematiko lastništva medijev, a kakorkoli obračamo se tudi znova odvrtimo nazaj do države, ki je s spremembami lastništva soglašala oziroma se je tako ali drugače opredeljevala in s tem so določile razmere, o katerih delujemo. V vsakem primeru želimo poudariti, da gre za javna sredstva torej za proračunski denar in tukaj se soočamo s tem, da že odobrenimi in s pogodbami sklenjen projekt iz medijskega razpisa nenadoma odmerjamo oziroma odmerjajo le tretjo denarja. To se nam zdi popolnoma nesprejemljivo zlasti zato, ker so od teh virov tako odvisni regionalni, lokalni oziroma mediji posebnega pomena.

Kar zadeva ukrepe, ki so jih sprejele države zlasti skandinavske in recimo tudi naše sosede Avstrija, recimo tudi Švica in Nemčija, če se še umaknem po Evropski uniji oziroma v Evropi lahko še sekretarka Špela dopolni, ker gre za povsem preproste ukrepe, ki so tudi hitro učinkoviti medtem, ko se pri nas soočamo še s takšnimi absurdi kot je recimo ta, da recimo še sedaj tudi ob sproščanju ukrepov v kavarnah, salonih, lokalih še vedno ni dovoljeno prebiranje časopisov. Bržkone res lahko prenašajo kakšen nevaren virus, kar seveda moramo biti izjemno previdni in pazljivi. Zlasti tiskani mediji, ki so utrpeli upad naročnikov, ko so se morali v tem času / nerazumljivo/ odpovedati. Torej, če že podpore neposredno niso deležni se tudi skozi tak minimalni na videz banalni ukrep kaže od nas do medijev. Mi smo torej nanizali vrsto ukrepov, ki res niso neka visoka pričakovanja, naslovili smo jih na Ministrstvo za kultur, kjer so nam poenostavljeno odpisali, da so jih odpisali. Menimo, da bi te preproste, hitro učinkovite ukrepe morali z nova preučiti še je priložnost v okviru tretjega strukturnega če govorimo razvojnega paketa, ker medijev po teh krizi… Dejansko soočanje s krizo šele čaka in mislim, da so razvite, demokratične, evropske države prepoznale, da so mediji del rešitve in ne del probleme sploh pa ne del kakšne nevarnosti.

Kar zadeva konkretne predloge, če še dovolite bi Špela dopolnila v delu, ki se nanašajo na ukrepe.

Hvala.

Izvolite, gospa Špela Stare.

Dober dan.

Hvala za povabilo.

(Jaz sem Špela Stare, generalna sekretarka Društva novinarjev Slovenije.) Mi smo več ali manj kar zapisali že tudi te ukrepe, ki so jih različne evropske države in jih še sprejemajo Evropska zveza novinarjev ima vzpostavljen portal in tudi na redni dnevni bazi obvešča svoje članstvo kako države sprejemajo ukrepe in pa kje te pomoči medijev in res številne skoraj vse razloge recimo vzhodno evropske države, Italija in Španija še nista sprejele ukrepe. Drugače so pa večinoma države Evropske unije že sprejele ukrepe pomoči medijem. Nekateri pa ti ukrepi se nekako osredotočajo na to, da sofinancirajo stroški distribucije in stroška tiskanja medijev. Pri nas bi to lahko šlo mogoče v sodelovanju s Pošto Slovenije, ki je kljub vsemu podjetje v javni lasti in bi tukaj lahko z nekimi subvencijami pomagali predvsem tiskanim medijem. Eden od ukrepov bi lahko bila oprostitev davka na dodano vrednost. Vemo, da se je sicer davek že znižal v preteklem letu, ampak mogoče za neko omejeno obdobje bi se ta davek lahko popolnoma opustil. Potem v kar nekaj državah so pa sprejeli ukrepe, da so v bistvu refundirali medijem izpad dohodkov iz oglaševanja. Tukaj bi seveda mogoča manjka na tem današnjem sestanku eden ključnih še mogoče deležnikov in to so izdajatelji medijev se pravi ne samo radijske postaje in tisti, ki so združeni pač pri medijski zbornici, lokalne televizije in radiji, ampak tudi se pravi izdajatelji tiskanih medijev, ki tudi še niso v bistvu ponudili nekih točnih podatkov. Po naših kot smo jih zelo neformalno in neuradno zbrali je oglaševanje nekako padlo za 50 % v teh zadnjih dveh mesecih in tudi kot zbiramo podatke seveda različni mediji so v to krizo šli v različni kondiciji, ampak v nekaterih se že napovedujejo v bistvu znižanja, nižanje plač, potem tudi odpuščanja oziroma znižanje stroškov dela na kakršnikoli način ali z odpovedjo pogodbam, honorarnih sodelavcev ali pa z odpuščanji. Ko se bodo sedaj konsolidirali verjetno te poslovni rezultati oziroma poslovno stanje bo prišlo definitivno do rezov v slovenskih medijih, ki so že prišli v to krizo v slabi kondiciji. To moramo vedeti, zaradi vsega tega, kar je v bistvu povedala tudi predsednica društva. Jaz bi na to opozorila, da nekaj se lahko zgodi znotraj medijske zakonodaje. V predlogu, ki je bil skoraj pripeljan do konca se pravi v parlamentarno proceduro oziroma na Vlado prejšnje se pravi prejšnje vlade je bilo tudi povečanje medijskega sklada in tudi povečanje prejemnikov se pravi medijev, ki bi lahko iz tega medijskega sklada prejemali subvencije skoraj za 100 %. Tako, da to je eden od ukrepov, ki se lahko tudi v prihodnosti še zgodijo izven teh proti koronskih ukrepov v spremenjeni medijski zakonodaji. Drugi ukrepi so lahko pa tudi izven medijske zakonodaje kot je verjetno ste že vsi slišali za tako imenovani digitalni davek. Po naših ocenah 25 milijonov - to so samo ocene, ker nihče ni raziskal tega trga natančno, ampak dejansko tako kot je že gospod Lipičnik rekel okoli - davkov od dobička vsako leto gre internetnim velikanom platformam. To so izgubljena sredstva. Tudi z uveljavitvijo digitalnega davka po vzoru tudi na primer Češke, ki ga je uvedla lansko leto bi lahko nekaj tega izgubljenega denarja se pravi ne iz proračuna, ampak dejansko pobrali tam, kjer odteka. Odteka iz oglaševalskega kolača slovenskih medijev. Tudi to je eden od velikih razlogov zakaj so slovenski mediji to krizo pričakovali v slabi kondiciji.

Jaz bi tudi sedaj zaključila, da ne bom predolga. Če bi kdo imel še kakršnikoli vprašanje pa smo seveda na voljo.

Hvala.

Hvala.

Sedaj bom dala besedo še ostalim vabljenim. Lahko je poljubni vrstni red. Mogoče gospod Rajko Djordjevič predsednik Združenja radiodifuznih medijev.

Prosim.

Dober dan in hvala lepa za besedo, gospa predsednica.

Spoštovani poslanci, minister!

Jaz bi rekel takole, ker glede na to - malce se bom navezal na kolegico, ki je končala -, da smo že kar dolgo in več let in v večih zasedbah tukaj sedeli in obravnavali problematiko programov lokalnih regionalnih programov predvsem programov posebnega pomena in tudi drugih tiskanih medijev. Kot predsednik Združenja radiodifuznih medijev bom govoril v večini o programih radijskih in televizijskih. Smo nekako vedno prišli do nekega skoraj zaključka kako je treba zadevo urediti v bodoče, da rešimo našo sfero lokalnih in regionalnih programov. Seveda vedno se je zgodilo to - imamo pač to smolo -, ko smo prišli že do usklajenih zakonskih predlogov za kakšno novelo ali je padla Vlada ali je minister moral odstopiti, zaradi enega, drugega ali tretjega in ta problematika se vleče že od 2008 naprej. Seveda izvirni greh vseh težav predvsem programov posebnega pomena, ki so v bistvu ta trenutek najbolj ogrožena vrsta lahko rečem - to že drugič tukaj ponavljam -, da ne bo nesporazuma tudi vsi drugi mediji v Sloveniji ta trenutek ogroženi tako, da nas lahko glava boli in hudo skrbi kako bo v bodoče. To smo že slišali padel je medijski kolač predvsem na televizijsko radijskem programu lokalnih postaj je padel na 1 % tako, da ne govorimo o neki možnosti od kje bi lahko ta denar prišel. To, kar je gospod Lipičnik rekel je seveda dolgoročno dobrodošel predlog, ampak bo koristil v večini tistim komercialnim medijem, ker naši programi lokalni se programi posebnega pomena programsko niso nekako komercialno naravnani in niso zanimivi za velike oglaševalce. Ta pomoč države oziroma sofinanciranje države programom posebnega pomena je določena v zakonu iz ne vem katerega leta minister bo vedel, ker smo na takšne probleme že nekoč prišli in smo jih ugodno rešili. To ni dolgo zdržalo vse skupaj na 3 % ekvivalentne RTV naročnine je bilo razpisanih samo enkrat ali dvakrat v zgodovini Slovenije. Ampak poleg tega, da vsota 3 % RTV naročnin - moram še enkrat poudariti, ker nekateri poslanci oziroma ljudje sploh ne razumejo še danes ne, da to ne gre iz RTV prispevka, ampak je to samo 3 % ekvivalent, ki ga država oziroma Ministrstvo za kulturo mora nameniti za programe posebnega pomena poudarjam točka 4.a Zakon o medijih, ki še vedno velja. Nekako se je vsa leta to ignoriralo in ta sredstva prvič niso bila zbrana, drugič so bila razdeljena kakor, kjer minister je dal prednost kakšni drugi panogi, ki ni spadala v to in se je sedaj kar poenotilo. Nekako to so sredstva za financiranje medijev. Ni res, točno določeno v zakonu piše. V merilih po zakonskem aktu je točno zapisano kaj se financira. Danes se financira samo eden projekt na letni osnovi, na letni bazi in z omejitvijo največ 100 evrov. Bom plastično razložil malo kasneje, da ne bom zašel s poti. Skratka, izvirni greh so te 3 %, ki jih nobena Vlada oziroma nobeden minister nekako noče spraviti pod streho. Moram reči, da zadnja dva ministra sta tukaj na tem mestu in tudi državna sekretarka in direktorica direktorata sta javno izjavili tukaj v mikrofon v prenos, da država ne spoštuje svojega Zakona o sofinanciranju programa posebnega pomena. Še enkrat, tu je izvirni greh. Sedaj pri tem zakonu so nekako bili v zadnjem predlogu, ki je bil že tudi medresorsko usklajen smo bili nekako zadovoljni, ker se je to nekako spoznalo, prepoznalo, da je to res, da dobesedno država ne izpolnjuje tega zakona in da bo treba tukaj nekaj narediti. V tem predlogu novele je bilo določeno povečanje kot smo že enkrat slišali.

Sedaj pa k temu našemu sedanjemu problemu. Gospod minister mi smo v tej luči tudi pričakovali eden vaš odziv v pozitivni smeri glede na to, da ste pa človek, ki ste izkušenj v tem področju iz preteklosti in samo priznanje za to vaše preteklo delo moram reči, da smo bili vsi, ki smo gledali tiskovno konferenco zelo šokirani in prizadeti. Kajti vi nam niste nič dal oziroma ministrstvo ni nič dalo, ampak vzelo. To, kar je po zakonu oziroma po sklepu podpisani pogodbi bilo dodeljeno na osnovi komisije na razpisu za leto 2020 je bilo že usklajeno oziroma so sredstva v proračunu bila rezervirana. Naš predlog Gospodarske zbornice je bil 2003 smo dali nekatere smo dobili tako ali tako neki odgovor, ki pa ni zajemal bistva našega problema. Govori o pomoči, o Zakonu COVID. Tukaj nas ni nikjer. To, da smo mi gospodarske družbe to je jasno saj nismo društva in to, kar pripada vsem drugim pripada tudi nam. Mi moramo trenutno biti aktivni in smo bili tudi v času korona največje krize izpostavljeni in naši ljudje so bili na terenu. Nismo mogli ugasniti tako kot druga podjetja oziroma zapreti vrata, poslati ljudi domov na čakanje in potem, ko je ugodna klima spet gremo naprej. Morali smo narediti »back up« ekipe. Če se ena okuži, da imamo drugo. Ves čas smo izpolnjevali svoje poslanstvo misleč, da bo ministrstvo kot naše resorno ministrstvo nekaj naredilo, uredilo, ukrenilo in nam takoj pomagalo. Te rešitve bodo prišle ne vem kdaj. Do takrat pa mi niti kreditov več pri bankah ne moremo dobiti, ker smo nelikvidni. Te pomoči, ki se obetajo pa lahko kandidiramo lahko zaprosimo to je ja mogoče bo, mogoče ne bo. Ljudje pa danes rabijo jesti, imajo družine zaposlene in tako naprej. Skratka, mi rabimo takojšnji vir pomoči, če hočemo preživeti in to je bistvo vsega problema, ne na dolgi rok. Še enkrat poudarjam tisti, kar smo dobili smo dali predlog, da bi nam ta razpis, ki je finančno že ovrednoten in tudi v razpisu je notri člen, da moramo dokazati do konca leta vse stroške, čeprav smo dobili samo nekaj procentov tega projekta. Jaz ne vidim kje je tukaj nevarnost, da ne bi zadeva stekla po protokolu, po nekem zakonu.

Sedaj seveda pri teh zneskih so lahko veliki, lahko mali, ampak jaz bom povedal pri lastnem primeru na razpis pa kje je drugi absurd. Na razpis smo lahko prijavili eden projekt ne pet, šest kot jih moramo delati po zakonu. Seveda maksimalno zaprošena sredstva so 100 tisoč to je v našem primeru televizije VTV vrednost projekta, skupnega projekta 100 % je 252 tisoč. Zaprosili smo 100 tisoč to je 39,4 % projekta. Vrednosti odobrena sredstva so bila 82 v pogodbi - imamo podpisano pogodbo - to je 32,53 % projekta. Vi ste objavili na tiskovni konferenci, da bomo in tudi sedaj v dokumentaciji, da boste izplačali 30 % to je 24 tisoč okroglo evrov za projekt, ki nastane 252 tisoč - kje je tukaj logika - to je 9,67 % vrednosti projekta. Vi boste rekli kot ste že, da je to za prvo četrtletje. Ne, v našem primeru je to 30 % teh 24 tisoč je, mi smo porabili to že 4. 2. na tem projektu. Mi ne moremo stroške zagotoviti, predložiti polne stroške pridobljenih sredstev, ker enostavno ni, ne da se. Tukaj bi jaz prosil, da še enkrat razmislite… Današnja korespondenca razgovora z vašo skrbnico gospo Bojano, ko smo predlagali, da bi tako nam najhitreje pomagali, da sprostite ta dobljena sredstva, ki so tako ali tako s pogodbo zavarovana in kdor jih ne izpolni konec leta mora vrniti denar v celoti, da bi nam s tem pomagali ne s 30 %, ker ne moremo nič narediti. Še to. Da dobimo, lahko damo zahtevek za 30 % moramo zagotoviti dokazila v vrednosti odobrenih sredstev. Kje je tukaj logika ne vem. Današnji odgovor, ker mi smo vendarle mislili mogoče smo pa narobe razumeli vse skupaj in naš kolega Uroš je to tudi tako prenesel, da bi vendarle zahtevali dokazila v vrednosti 30 %, ker ste sredstev za 100 % pridobljenih sredstev na razpisu mi ne moremo dokazati do jurija tako kot je bilo običajno. Gre se za takojšnjo pomoč. Vi, ki ste nam vzeli sedaj 30 %, ste nam dali 30 %, ste nam vzeli in ne dali. Tukaj je nesporazum tukaj bi prosil ministra, da še enkrat razmislite in najdemo neko razumljivo razlago za to, da bomo mi vsaj s temi sredstvi, ki so že odobrena za eno programsko vsebino lahko nekako preživeli.

Sem že predolg, ampak to je bilo treba jasno razložiti, kajti kdorkoli je poslušal vašo tiskovno konferenco in delal v medijih je bil zelo žalosten.

Hvala lepa.

Hvala vam.

Sedaj pa gospa Irena Bide, predsednica Sekcije regionalnih in lokalnih televizij s statusom posebnega pomena.

Prosim.

Spoštovana predsednica!

Dragi člani in spoštovani člani odbora, poslanci, minister lepo pozdravljeni in hvala lepa za povabilo in za besedo.

Sedaj, če nam je že predsednik naše Medijske zbornice povedal kakšna je situacija pa vendarle ne vem ali je sploh znano koliko je še televizijskih programov sploh obstalo v Sloveniji s statusom posebnega pomena. To sta dve regionalni televiziji. Televizija Vaš kanal Novo mesto, ki jo vodim in pa VTV Velenje, ki jo vodi kolega Rajko Djordjevič in pa še pet lokalnih televizij: TV Ideja Murska Sobota, Televizija Celje, GTV Gorenjska-Kranj, Televizija ATV Litija, ki se je v teh dneh tudi prodala in pa še Televizija AS Murska Sobota. Od mnogih televizij, ki so bile še v času pred 10 leti preden se je začele televizijska digitalizacija, ki je nekatere dobesedno pahnila v stečaj v slovenskem prostoru aktivne in profesionalno delujoče. Spoštovani, goriva za delovanje regionalnih in lokalnih televizij, malih nacionalk, če lahko temu tako rečemo v današnjem času več ni. Naš medijski avto se je ustavil. Na najbolj nadzornem primeru, da z avtomobilom, ki ga ni ne moreš voziti naprej. Zakaj? Ustavil se je svet, ampak vendarle naši mediji so v tem času tako kot verjetno tudi radijski - ne verjetno, ampak zagotovo kot bo povedal kolega Uroš - so delovali. Bili so kot velikokrat radi rečemo v prvih bojnih vrstah, bili so v Metliki v žarišču, v vseh bolnicah v civilni zaščiti, bili so v šolstvu, kajti regionalno in lokalno prebivalstvo naprej zanima njegovo lastno okolje. Seveda je pomembno kaj se dogaja v državi še kako pomembno tudi kako se dogaja v svetu, ampak najbolj pomembno v takih kriznih razmerah kot smo mediji že nič kolikokrat dokazali kaj se dogaja doma. Organizacija našega poslovanja in komunikacija med nami glede organizacije je bila izjemno težka, boleča pa vendarle naši novinarji so bili na terenu, bili so aktivni. Morali smo se kot danes že rečeno hitro organizirati imeti vedno rezervo, če nekdo zboli, če bo nekdo okužen, ampak kljub temu opravljali smo svoje poslanstvo. Mnogo pisem, ki smo jih pridobivali iz različnih okoljih je za nas izjemno velika spodbuda in zahvala, da smo bili med njimi, da smo obveščali, da smo verodostojno, realno, aktualno, hitro in takoj tudi poročali, obveščali, osveščali, ozaveščali. To je bilo izjemnega pomena, ampak res je kot že rečeno danes televizija smo gospodarske družbe, ampak opravljamo javni in kulturni interes. Imamo status posebnega pomena, ki nam ga je podelila ta država. Dve televiziji regionalni / nerazumljivo/ kanal beležimo letos 30 let. Če izhajam naša televizija je bila tik pred zdajci, da obeleži na simbolični ravni ta dogodek. Potržila v našem okolju kar lepo birko denarja, s katerim bi lahko morda preplavali dva ali tri meseca in delali naš program v javnem interesu seveda zraven tudi delno komercialni program, da bi se lahko preživeli. Kaj se je zgodilo? Vse je zamrlo. Iz tega naslova niti evro. Gospodarstvo je obstalo. O medijskem razpisu je bilo danes že veliko povedanega.

Morda samo še eden apel na tem mestu. Distribucija našega programa. Ko je televizija oddajala analogno je bilo njeno oddajanje za statuse posebnega pomena neodplačno, ko pa se je začela konec leta 2009 digitalizacija smo morale televizije tiste, ki smo dobile odločbe za delovanje in prenos programa preko DGDT plačevati visoko ceno, ki jo moramo z izjemo tega kriznega meseca oziroma dveh mesecev plačevati še danes. Veliko je pobud in argumentov kako bi lahko televizijski programi, ki nas je res še zelo malo v tej državi delovali tudi naprej. Veliko pobud je bilo že v minulem obdobju dano na različne institucije, na Vlado bivšo, na Ministrstvo za kulturo, vendar še vedno imamo v rokah zakon iz tistih časov, ko je bilo medijev malo in iz tistih časov, ki danes praktično ni več življenjski. Jaz apeliram, spoštovani gospod minister, tudi na vas, da resnično še enkrat presodite kakšne so možnosti, da regionalni televizijski programi zadihajo, da dobijo gradivo z vaše strani, da lahko delujemo tudi še v naprej.

Hvala lepa.