Spoštovane članice in člani komisije, ministrica ter ostali prisotni, lepo pozdravljeni! Ura je 14., začenjam 11. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice oziroma člani komisije: Felice Žiža in Jože Tanko. Nadomestnih članov trenutno nimamo na seji, tako da je seznam vabljenih obširen. Na tem mestu ne bi prebral, saj je razviden iz sklica. Svojo udeležbo pa je opravičil gospod Walter Bandelj, Svet slovenskih organizacij. Prehajamo na določitev dnevnega reda seje komisije. S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – TO JE AKTIVNOSTI URADA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU PRI SOOČANJU SLOVENSKE NARODNE SKUPNOSTI ZUNAJ MEJA REPUBLIKE SLOVENIJE S PANDEMIJO COVID-19. Gradivo z dne 26. 5. 2020, ki ga je pripravil Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem bo uvodoma predstavila pristojna ministrica dr. Helena Jaklitsch. Ministrica izvolite, beseda je vaša.

Dober dan. Hvala za povabilo na komisijo. Pozdravljam tudi člane komisije in hvala tudi res za besedo, da na kratko predstavim že tudi v opomniku samem oziroma v poročilu podanih nekaj iztočnic oziroma nekaj poudarkov o aktivnostih našega Urada v času soočanja s pandemijo oziroma COVID-19.

Začnem lahko s tem, z besedami, s katerimi smo začenjali vsa naša srečanja v zadnjih mesecih in sicer, da nihče si ni predstavljal, da se bo svet ustavil tako na hitro in da praktično bodo v hipu vsi naši stiki presekani oziroma prekinjeni in tudi v takem času oziroma v takih okoliščinah sem sama prevzemala Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, tako da ko sem prišla v Urad je bil tudi prazen, sodelavci so namreč že opravljali delo od doma tudi zaradi lastne varnosti in pač tudi varnosti vseh skupaj. Ne glede na to, da je bila večina dela opravljenega, se pravi, da so bili strokovni sodelavci večino časa pandemije doma oziroma delo opravljali od doma, sem skupaj z državnim sekretarjem vendarle bila ves čas na Uradu in skrbela, vodstvo samo se je res prizadevalo, da bi delo potekalo, kolikor se je le dalo nemoteno in da bi bile vsaj tiste najnujnejše in tekoče zadeve opravljene sproti. To so bile zagotovo med nekimi prednostnimi tekočimi nalogami je bilo zagotovo nemoteno izvajanje finančnih podpor, ker sta skrb, da bodo sredstva prišla, da bodo tudi lahko ustrezno porabljeno, je seveda bil upravičen ali pa prisoten strah med rojaki, kaj sedaj, tako da smo skušali tukaj res vse stvari, da so se izvajale nemoteno. Potem je pa seveda tudi, pomemben je bil bistven tudi stik, da smo vzpostavili z rojaki po svetu in pa v zamejstvu. Treba je vedeti, v hipu naše življenje, življenje je bilo čisto drugače, praksa je bila, da je minister takoj se srečal z vsemi krovnimi organizacijami, tudi z vsemi drugimi, kolikor je le možno bilo, seveda to sedaj vsaj v takem klasičnem pomenu besede ni bilo mogoče. Tako, da smo skupaj s strokovnimi sodelavci našli druge poti za ohranjanje oziroma vzpostavljanje tega rednega stika. To je poleg telefona, poleg mailov so seveda prišle prav sodobne tehnologije, preko Zoom-a, preko Skype-a smo potem povezali in poskušali čim več teh stvari reševati na ta način. Odprte teme, najbolj pogosta tema naših pogovorov je bilo seveda vprašanje meje, ki je res nepričakovano zarezala tako v našo narodno skupnost, pa tudi nas na tej strani, nekaj, nismo si predstavljali, da nas bo še kdaj fizična meja ločevala, tako da so bili tukaj s strani Urada in vodstva res vloženi veliki napori, da bi te meje bile čim prej vsaj prehodi omiljeni, da bi čim več bilo skupin tistih, ki bi bile upravičene do prehajanja meje, tako je bil tudi potem ta reden stik z obema ministroma, ministrom za zunanje zadeve in pa ministrom za notranje zadeve. Ob zavedanju, kakšno stisko pa predstavlja zaprtje mejnega prehoda za naše Porabce smo tudi naslovili, sem pisala madžarskemu državnemu sekretarju za cerkev in narodnosti in pa ministrskemu komisarju za razvoj sosedske politike Madžarske in jih tudi opozorila, kako pomemben je ta neposredni stik naših rojakov na oni strani z nami oziroma nas z njimi, tako da žal ali pa smo zdaj končno vendarle prišli do tega sproščanja mejnih prehodov.

Poleg tega je v tem času kot smo tudi podali v samem poročilu, društvene dejavnosti so v tem času zastale, pravzaprav po vsem svetu, ne glede na to pa smo bili zelo veseli in smo tudi na Uradu ves čas spremljali, kako se društva in naši Slovenci odzivajo na to karanteno oziroma zaprte omejitve gibanja in bili zelo veseli, ko se je pokazala vsa njihova ustvarjalnost pri iskanju poti do svojih članov društev in to še posebej smo bili veseli, da so lahko prišli do izraza tudi mladi s svojimi znanji, tehnološkimi znanji in uporabami sodobnih oblik komunikacije. Že večkrat v javnosti smo tudi omenili pismo, ki smo ga naslovili na vse Slovence, rojake po svetu in bili izjemno izjemno veseli velikega odziva, kar je pokazalo tudi na željo vseh ali pa Slovencev, ki živijo po svetu, da bi ostajali povezani z matično domovino, da so pripravljeni pomagati, kolikor se pač z vsemi svojimi in znanjem in izkušnjami in tudi v drugih oblikah. To je bila res ena taka, čeprav bi lahko rekli ad hoc akcija, pa je vendarle na dolgo roko nam dala novega elana(?) ali pa idej, kako res ostajati povezani. Na ta poziv naš, to pismo sta se odzvale tudi zelo prijazno naši Porabci, tako Zveza Slovencev na Madžarskem, ki so sešili maske in naj jih podarili. Ta predaja je bila res bi rekli čustvena, vezana na mejni prehod, tako da sem vesela, da tudi zdaj v živo lahko pozdravim predsednico, da se vidimo še enkrat in pa tudi državna slovenska samouprava v Porabju so ravno tako donirali blago zato, da smo lahko v tisti najhujši stiski pomanjkanja mask sešili maske. Potem mogoče velja še omeniti, da smo bili zelo aktivni na Uradu na Facebook-u, to je bila ena taka stvar, ki se nam je zdela zelo pomembno biti aktivni povezani z našimi rojaki po svetu in odziv je bil izredno lep in zelo velik, tako da smo sproti dnevno objavljali različne njihove odzive, naše odzive in pa tudi objavili ustvarjalni natečaj Urada, ki je bil za najmlajše, je bil zelo lep sprejet, tako da smo zaprosili jih naj pošljejo slike, narišejo nekaj o Sloveniji in kako oni vidijo našo domovino, domovino svojih staršev, svojih starih staršev in res je bilo, slike, ki smo jih dobili na Urad zelo lepe, tako da bodo tudi del razstave, ki jih bomo pripravili na Uradu. Urad se je tudi povezal z RTV Slovenija oziroma oddajo Slovenski pozdrav, tako da tam smo bili tudi zelo veseli, da smo lahko dali besedo našim rojakom po svetu, ki so pokazali, kako ustvarjalni so lahko v tem času. Morda čisto za konec, kar pa je taka, pa tudi pandemija, posledica pandemije je bila ustavitev repatriacije naši rojakov iz Venezuele, tako da ne glede na to pa smo bili v stalnem stiku z njimi, tudi glede na to, v kakšnem položaju oziroma da spremlja njihovo situacijo in tudi pripravljali aktivnosti za takrat za čas, ko bo repatriacijo možno nadaljevati. In na predlog Urada je bila pa tudi v tretjem interventnem korona paketu sprejeto tudi podaljšanje statusa 15-mesečnega roka oziroma tega obdobja repatriirane osebe za dodatne tri mesece. Toliko morda na kratko.

Ministrica, hvala za izčrpno obrazložitev. Želi besedo še kdo od ostalih vabljenih na sejo? Pri tem vas obveščam, da lahko vabljeni svoja mnenja in stališča podajo le v tej fazi, po obravnavi in razpravi poslancev tega več ne bo možno. Lepo vas prosim, da se za zvočni zapis in njegov prepis predstavitev, v kolikor se boste javili za besedo. Imamo že prvega Bernard Sadovnik, Skupnost koroških Slovencev in Slovenk. Izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovana ministrica, spoštovani članice in člani komisije, spoštovani državni sekretar. Sprva bi rad poudaril, da je to danes že poseben zgodovinski ne, ampak lep oseben dogodek, ki ga doživljamo, ker smo še pred tednom dni zaprosili pri avstrijskem veleposlaništvu za dovoljenje, da se lahko pripeljemo na sejo, ker se nam te seja že zdi zelo pomembna in v tem času smo le uspeli, da so se meje odprle. In moja naloga je, da se tudi v imenu prebivalcev južne Koroške, naših vseh državljanov, ki tam živijo ob meji zahvalim, da se Republika Slovenija v dogovarjanju s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem tako jasno zavzemala za čimprejšnje odprtje meje med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo. V prvi fazi, ko so nam zaprli čez noč mejni prehod Holmec smo ravno mi župani na dvojezičnem ozemlju doživljali res hudo situacijo, ker so bili naših občani brez nege. Ogromno vaših državljank in državljanov delajo pri nas, negujejo starejše občane po domovih in čez noč sem dobil tako rekoč sporočilo, mama nobenega nima več. In to je seveda tudi iz zgolj jezikovnega vidika, ker je s tem zagotovljena nega tudi in oskrba v slovenskem jeziku. To je čez noč propadlo, ko so tako na hitro zaprli Holmec in takrat smo dejansko v kontaktu z našo pristojno ministrico in se vam res iskreno zahvaljujem z vašim zunanjim ministrom in predsednikom Vlade uspeli, da je Avstrija delno spet odprla meje in s tem omogočila ne samo pretok tistih, ki jih naše družine potrebujejo, ampak tudi pretok tistih, ki pri nas delajo in ki ustvarjajo tako rekoč to gospodarsko vez med Republiko Avstrijo in Republiko Slovenijo, zato bi se res iskreno zahvalil in predvsem naši prebivalci so vam hvaležni, ker so začutili, da je Sloveniji to vprašanje bila res skrb in da ne gre samo za velepodjetja, ker v primeru tovarne male, ko so začeli potem delati se je meja takoj odprla za daljši čas, ampak ko se je šlo pač za majhna podjetja, za družine, za res prebivalce je pa bilo to odvisno od Republike Slovenije in od vseh obmejnih županov na vaši in na naši strani v okviru Geoparka, ki smo se za to prizadevali. Drugi sklop, da se je dokončno odprla meja pa nam zagotavlja končno tudi spet sodelovanje v okviru Geoparka, ki je vmes evropsko združenje teritorialnega sodelovanja, se pravi je prvo formalno sodelovanje med Republiko Avstrijo in Slovenijo, kjer živimo dvojezičnost samoumevno in to je najbolj pomembno tudi za mene. S tem seveda omogočamo spet nadaljevanje projektov, ki se enostavno niso mogli nadaljevati. Zavedamo pa se, da je finančna situacija, ne samo držav, dežel in tudi nas občin takšna, da smo prisiljeni tukaj v tem trenutku izvajati hude ukrepe, na primer, pri nas je tako, da občine nobenih prostovoljnih izdatkov ne dovoljujemo več, samo še to, kar je obvezno, za perzonal za to, kar je pač potrebno in seveda to tudi pomeni, da bo vrsto projektov, ki jih občine in dežela sofinancira morda propadlo, če za to ne bomo našli dodatna vira, ker tudi pri evropskih projektih je tako, da jih je potrebno sofinancirati. Tu bi si želel, da bomo seveda naprej tako uspešno in usklajeno sodelovali.

Drugo, kar bi pa rad povedal v tem času pandemije, smo obeležili tudi 65. obletnico podpisa državne pogodbe. Mi vsi vemo, da smo, ne samo koroški Slovenci, ampak vse avstrijske manjšine svoj delež prispevali sploh, da je ta pogodba bila podpisana, upor koroških Slovenk in Slovencev in seveda številne žrtve tudi moji družini, poboj pri Peršmanovi domačiji, od koder izhaja moj oče smo se spominjali v aprilu ob 75-obletnici in te žrtve in to bi tudi tukaj rad opozoril, niso bile zaman. Omogočale so podpis avstrijske državne pogodbe in s tem omogočale tudi pravice za nas koroške Slovenke in Slovence in bi že rad opozoril, da sem pričakoval, da bo ravno ob tej obletnici ne glede na pandemijo Avstrija in predvsem avstrijska oblast avstrijski parlament, da bodo letos končno sklenili po več kot 20-ih letih povišanje proračuna. In s tem omogočili vsaj izhajanje naših novic, našega časopisa, nič se ni dogajalo. Na žalost smo dobili iz parlamenta obvestilo, da enostavno letos tega povišanja ne bo, to pa za kulturna društva za organizacije pomeni seveda hudo, hudo situacijo, predvsem bi tukaj spomnil na Komensky šolo na Dunaju, kjer se tako rekoč druge avstrijske manjšine izobražujejo, ta šola je tik pred zaprtjem. Mi smo pa se zavzemali v zadnjem obdobju za to, da bi dodali še možnost tudi dvojezičnega slovenskega pouka na Dunaju tudi na javnih šolah in zdaj bodo še zaprli to, kar je tako rekoč na privatni, zasebni ravni omogočeno bilo v preteklosti zaradi tega, ker ni financ. Jaz to zaradi tega povem, da bo nujno potrebno, da vsaj v tem vprašanju Avstrija v tem spominskem letu v tem tako rekoč, pod narekovaji jubilejnem letu omogoča z dodatnim amandmajem povišanje financ in da se bomo zato vsi skupaj zavzemali. Odprtih vprašanj na državni ravni je veliko, tukaj sem vam itak posredoval katalog, ki smo ga tudi v sosvetu soglasno, vse organizacije in tudi vsi strankarski zastopniki sklenili, jaz mislim, pri nas je ali bomo tudi v tem vprašanju v prihodnje tako uspešni kot pa zdaj pri odpiranju mej. Nekaj sem se naučil dobra strategija in dogovarjanje ja najboljša pot do uspeha in do cilja in ni vedno najbolj pomembno, da si prvi v časopisu. Hvala lepa.

Hvala lepa gospod Bernard. Naprej. Gospa prosim, če se predstavitev.

(Barbara Riman, Zveza slovenskih društev na Hrvaškem.) Zahvaljujem se za besedo. Spoštovani predsednik komisije, spoštovana ministrica, spoštovani navzoči, vse vas skupaj lepo pozdravljam. Na Hrvaškem, mi smo na določen način že pač navajeni na meje, saj meje obstajajo že in bodo verjetno še obstajale nekaj časa. Tudi obstajajo številni drugi izzivi, ko gre za slovenstvo na Hrvaškem, o katerih bi lahko govorila. Sem pa danes se odločila za štiri, ki se zame zdijo najpomembnejši. Prvo je delovanje slovenskih društev in svetov ter predstavnikov slovenske manjšine na Hrvaškem v času koronavirusa; drugo je pouk slovenskega jezika; tretje raziskovalna dejavnost in četrto parlamentarne volitve na Hrvaškem ter politična participacija slovenske manjšine na Hrvaškem. Glede delovanja slovenskih društev predsednikov in predstavnikov se je vpliv COVID predvsem čutil pri sami organizaciji slovenskih društev, saj so društva nehala normalno delovati 1. maja leta 2020. Vse aktivnosti, ki jih je bilo možno preložiti so bile prestavljene na kasnejši datum, kot je na primer 15-obletnica delovanja slovenskega društva v Lovranu. Slovenska društva na Hrvaškem so delovala v zmanjšanem obsegu, delala so tajništva, predsedniki so bili v rednem stiku s člani slovenskih društev, predsedniki in vodstvo vseh društev se zavedajo, da bodo verjetno od Republike Hrvaške dobili manjša sredstva finančna. Zdaj so to že napovedali kot recimo istrska županija, mesto Pulj. Savjet za nacionalne manjine v Republiki Hrvaški, ki tudi sofinancirajo delovanje slovenskih društev, predvsem kulturno delovanje so zaenkrat dovolili plačevanje samo režijskih stroškov in nobene druge pač aktivnosti. Tako da bo tudi verjetno s te strani prišlo do zmanjšanih sredstev. Društva so redno izdajala biltene, na Hrvaškem nimamo časopise, tednike, dnevnike, mesečnike, imamo tromesečnike, to so tisti bilteni. Dodatne težave je imelo in še vedno ima slovensko društvo v Zagrebu, saj je potres, ki je bil marca leta 2020 zelo močno poškodoval stavbo, kjer se nahaja slovensko društvo. Trenutna stavba ima rjavo oznako, kar pomeni, da je nevarna in se člani društva ne morejo zbirati oziroma zbirajo se v zelo majhnem številu. Z zmanjšanem finančnih sredstev se soočajo se tudi svet in predstavniki slovenske manjšine, to so na določen način politične organizacije na Hrvaškem in Hrvaška država je že napovedala, da bo 50 % zmanjšala njihovo financiranje, s tem pa posledično tudi bo manjša finančna podpora učenja slovenskega jezika, saj oni financirajo didaktični material, učne materiale, pa tudi plače učiteljic v nekaterih oblikah poučevanja slovenskega jezika. Glede učenja slovenskega jezika vse tri oblike učenja, torej tisto, kar podpira Republika Slovenija kot to, kar podpira Republika Hrvaška se je redno nadaljevalo, pouk se je izvajal na daljavo, čeprav so učiteljice omenjale, da ta oblika ni idealna za poučevanje. Učenje slovenskega jezika po modelu C, kar financira hrvaška država, pa se za nižje razrede od 1. do 4. razreda, kako so se ti učenci vrnili nazaj v osnovne šole, tudi vrnilo nazaj v učilnice. Pouk na daljavo trenutno poteka tudi na lektoratih, ki jih imamo na Hrvaškem, torej na Reki, Zagrebu in v Zadru. Tukaj sem zelo ponosna, da lahko podelim z vami pozitivno novico in to, da smo dosegli, da se v otroških vrtcih na Reki, to so trije vrtci, po več kot 11-ih letih ponovno izvaja javna anketa, ki preverja zainteresiranost staršev in otrok za odpiranje posebne vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine na Hrvaškem oziroma na Reki. Mi smo imeli določene težave z ravnateljico vrtca, zdaj so se spremenile, kadrovska sprememba je prišla in očitno je ravnateljica sedanja bolj odprta za idejo, da bi se pač ustanovil vrtec, ker Slovenci na Hrvaškem nimamo predšolsko vzgojo. Še ena zmaga majhna, ampak za mene osebno ogromna je to, da je obvestilo o tem tudi bilo v hrvaškem dnevniku na Reki, kar je uspeh, saj smo pripadniki slovenske manjšine kot tudi druge manjšine na Hrvaškem, v novicah pogosto omenjani, predvsem v negativnem kontekstu, predvsem pa v povezavi z odprtimi političnimi vprašanji. Glede raziskovalne dejavnosti, čeprav slovenska skupnost na Hrvaškem ni uspela ustanoviti lastnega znanstvenega inštituta, temveč imamo enoto Reka inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane. V tem trenutku raziskovalna dejavnost nemoteno teče, raziskovalne naloge smo preoblikovali tako da na inštitutu trenutno pripravljamo znanstveno študijo, ki bo zajela celotno obmejno območje v Sloveniji in sosednjih državah o vplivu COVID-a na življenje ob meji kot tudi na vpliv virusa na življenje slovenske skupnosti, študija naj bi bila gotova do konca leta 2020.

Četrta točka so parlamentarne volitve, ki so nas na določen način presenetile, saj zaradi COVID-a nismo imeli preveč prostora, da bi med seboj se pogovarjali pripadniki slovenske skupnosti, predvsem smo to preko telefona, saj pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem smo izjemno stari in na določen način se ne znajdemo glede Skypa in Zoom-a. Volitve je hrvaška oblast odločila, da se razpiše predčasno, tako da bodo 5. 7. namesto jeseni. In žal, čeprav so bili napori in je znotraj skupnosti potekala razprava o kandidaturi, nismo našli kandidata, ki bi bil pripravljen kandidirati in potencialno predstavljati tudi pripadnike slovenske manjšine na Hrvaškem v hrvaškem parlamentu. Zadnja štiri leta nas je predstavljala pripadnica albanske skupnosti, s katero žal nismo imeli stika, čeprav so pobude s strani slovenske skupnosti na Hrvaškem obstajal in ni skrbela za interese in potrebe, ki smo jih manjšinci imeli. S tem bom končala. Zahvaljujem se za besedo in če bodo kakšna vprašanja dodatna lahko še kasneje prediskutiramo. Hvala.

Hvala. Naprej gospa Andrea Kovač.

Lep dober dan spoštovani predsednik, spoštovana ministrica, spoštovani državni sekretar, poslanci in vsi navzoči. Hvala za možnost in za besedo. Jaz bi se najprej rada zahvalila v imenu porabskih Slovencev v Sloveniji matični domovini, ki je nam bila na pomoč pri tem, da pridemo do odprtja vsaj enega mejnega prehoda. Dejansko mi smo preživeli zdaj eno obdobje isto kot je bilo pred 30-imi leti oziroma hermetično zaprti od matične domovine. In seveda napor Slovenije je prispeval k temu, da so odprli nam enega mejnega prehoda in čez en teden ponovno zaprli. To pa zaradi tega, ker ni bilo baje takega prometa, seveda ni bilo, zaradi tega, ker nikogar niso pustili čez, ampak zdaj lahko rečemo, da imamo vse mejne prehode odprte. Hvala lepa za posredovanje in za pomoč, je pa bila nam to ena velika šola, da bomo mogli ogromno narediti mogoče tudi na gospodarskem področju, da pospešimo gospodarske stike v obmejni regiji, da v bodoče se ne bodo morali sklicevati, da tukaj ni prehodov, da bomo imeli dnevne migrante, ki bodo delali v Sloveniji in tudi zaradi njihove prisotnosti dejansko ne pride več do zaprtja mejnih prehodov tukaj v Porabju. Seveda COVID je marsikaj prinesel tudi nam v Porabju, ogromno smo se naučili. Glavne organizacije so delale naprej tako kot prej, s tem, da kulturne prireditve, društvene aktivnosti niso se na ta način izvajale kot prej. Seveda tudi mi smo se tukaj pripomagali z računalniki, z raznimi programi, kot je webinar in kot so drugi programi. Moramo priznati, da v Porabju medijska dejavnost je bila v celoti izvajanja tako časopis Porabje je bil vedno svež, televizijska oddaja tudi radio je oddajal sveže oddaje, šole tako kot drugje, pouk je potekal na daljavo, seveda tukaj vemo, da ta pouk dejansko ne more doseči, s takim poukom ne moremo doseči take rezultate, kot pričakujemo na področju učenja jezika in prav zaradi tega smo se angažirali, da pa poleti pa bomo dejansko mi organizirali razne dejavnosti prav za učence, za dijake, da je dobimo, da slovenščina naj bo vse več prisotna v njihovem vsakdanjem življenju. Kar se tiče razpisov, Madžarska se je odločala, da vsa slovenska društva imajo možnost tudi se prijaviti na madžarske razpise, kar se tiče sofinanciranja kulturnih dogodkov, kulturnih prireditev. Tukaj ta sklad letos ne bo deloval, dejansko ne bodo sofinancirali kulturne prireditve. Dali so pa eno drugo možnost in sicer, da pa bodo investirali oziroma v manjši meri sofinancirali investicije od narodne skupnosti, to pomeni, da pisarne ali pa neke manjše investicije lahko izvedemo do višine 6 tisoč evrov, ampak seveda to je bil razpis, prijave so bile oddane in seveda je odvisno od tega, kako se bodo odločali, ampak kulturno življenje poleg tega se ne bo ustavilo, delamo naprej. Dejansko mi smo po 20. maju že začeli izvajati naše prireditve, seveda v manjšem številu oziroma smo, upoštevamo, naj ne prekoračimo neko število udeležencev oziroma da naj ostanemo še v okviru tistega, kar nam država dovoljuje. Vse več prireditev se izvaja zunaj. Poleg tega pa, kar se tiče gospodarske dejavnosti oziroma razvojne agencije, tukaj govorimo o evropskih projektih, te projekti se naprej izvajajo, tukaj gre bolj za investicije in seveda tudi za / nerazumljivo/ ki se pa zdaj izvaja preko spleta in nekaj podobnega se pa dogaja tudi pri projektu M.A.J., kjer so isto gospodarske organizacije zraven in je pa sama udeležba oziroma prireditev druženja so namenjena mladim iz zamejstva. In seveda, vsi pa delamo na tem, da se nekako življenje vrne v našo vsakdanjo delo oziroma da bomo lahko v bodoče ponovno izvajali načrtovane aktivnosti tako kot smo jih načrtovali. Tudi zaradi tega, ker tudi letos bomo imeli nekaj praznikov, državno slovenska samouprava je že svojo prireditev izvedla ob obletnici Zveze Slovencev bo letos praznovala 30-letnico svojega delovanja in isto letos avgusta bo 30 let, da so odprli prvi mejni prehod v Porabju in upajmo, da tukaj bomo preživeli zdaj že boljše čase in da bi se to lahko izvajalo. Jaz bi se pa še enkrat zahvalila Sloveniji, da je podprla nas, je posredovala pri tem, da so danes že te mejni prehodi odprti za vsakega in te dnevni kontakti ponovno postajajo živi. Hvala lepa.

Hvala. Naprej.

(Dober dan, pozdravljeni. Martin Lisjak, Slovenska kulturno-gospodarska zveza, se pravi krovna organizacija, ena od dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji.) Spoštovani predsednik, spoštovana ministrica, državni sekretar, poslanci in prijatelji, ki prav tako kot jaz ne živite v Sloveniji. Jaz vam prinašam vesti iz Italije, tisti, ki smo pravzaprav črne ovce bi se reklo v tem evropskem scenariju, tisti najhujši kužni bolniki. Kakorkoli to obdobje je bilo zares zahtevno, ampak moram priznati, da se še najbolj prepoznavam v besedah gospoda Sadovnika, da z veliko mero dogovarjanja se da marsikaj doseči. Zahvaliti se moram predsednici Kseniji Dobrila, ki jo danes zastopam, ker z veliko mero energije je spodbujala stike z vsemi našimi članicam in ustanovami tako da je bila dejavnost pri nas v Trstu, Gorici in Benečiji res zelo bogata in nas je tudi ta zdravstvena kriza pravzaprav spodbudila, da se res navežemo na nove načine komuniciranja in nove vsebine in ponudbe. Se pravi gledališče je recimo postavilo svoje predstave, slovensko stalno gledališče je postavilo svoje predstave na YouTube na spletno stran, knjižnica je, Narodna in študijska knjižnica je sposojala knjige na dom, brala pravljice na spletu, veliko je bilo izposoj preko spleta. Slovensko deželno gospodarsko združenje je izpostavilo mrežo vseh prodajalcev in ustanovilo spletni portal za, predvsem prodajo živil in dostavo. Nenazadnje je tudi samo Slovensko deželno gospodarsko združenje se ponudilo zato, da ustanovi portal, ki je funkcionalen vsem šola in ga tudi šole, dejansko ki niso smele, pravzaprav otroci in dijaki niso smeli obiskovati pouka, so imeli potem ta inštrument, ki jih je omogočal študij na daljavo. Tako, da tudi na socialnem področju, skratka, dejavnosti je bilo nič kaj koliko, ogromno pravzaprav in moram priznati, da še zdaj pravzaprav izkoriščamo te nove načine komunikacije, ki nam pravzaprav pomagajo oziroma nas posodabljajo na nek način. Kakorkoli tudi pri nas je vprašanje, tako z velikim veseljem opažam, da mi je kar prijetno, da sem danes tukaj po treh mesecih spet lahko stopil v Slovenijo, ker slišim, da imajo pravzaprav Slovenci, ki ne živijo v Sloveniji zelo zelo podobne težave. Zaprtje meje je predstavilo res velik šok, dejansko velik šok za vse, nismo si predstavljali od leta 2007, ko je Slovenija vstopila v Schengen smo živeli drugače, zdaj pa kar naenkrat spet meja zaprta in na tem poglavju je bilo vloženega tudi v sodelovanju v zelo zelo tesnem sodelovanju s svetom slovenskih organizacij veliko truda, veliko veliko dogovarjanja, veliko spodbujanja obeh držav, da pravzaprav prisluhnejo potrebam naše skupnosti. V prvi vrsti smo takoj na začetku se dogovarjali z Ministrstvom za notranje zadeve Republike Slovenije ravno kot smo slišali s strani Korošcev za osebe, ki negujejo starejše in onemogle v Republiki Sloveniji za čezmejne delavce in tudi predvsem za kmetovalce, to pa v dogovarjanju s kmečko zvezo, ki imajo lastnine, svoja zemljišča v Sloveniji. Veliko smo se povezovali s skupnostjo Italijanov v Istri in v Sloveniji in spodbudili pravzaprav vse tri vlade Republike Slovenije, Italije in Hrvaške smo se pridružili pozivom nekaterih evropskih filozofov k večji prisotnosti Evropske unije, ker smo jo pa vsi res pogrešali. Velik posluh, velika zagovornica naših potreb pozivov in prošenj je bila ministrica, ki se ji na tem mestu res zelo zelo lepo zahvalim za vse to, kar je naredila, ravno predvsem za obmejno vprašanje. Krovni organizaciji Slovencev v Italiji sta recimo zaslužni za to, da se je v Gorici, Gorica je mesto, eno mesto, čeprav se pravi Nova Gorica, Stara Gorica tisti mejni prehod v centru mesta je bil zaprt, tako da dejansko ljudje niso smeli peš v Novo Gorico in po naši zaslugi se je odprla še ena kontrolna točka. Srečali smo se v tem obdobju tudi seveda po telematski poti s predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem in večkrat na glas pozvali potrebo, da se obudi bilateralno omizje med Slovenijo in Furlanijo Julijsko krajino oziroma z Republiko Italijo, ravno na podlagi, predvsem obmejnega vprašanja. Rešili smo tudi s pomočjo ministrice in drugih predvsem italijanskih oblasti, problem študentov, ki študirajo v Sloveniji, se pravi v Kopru, po večini v Ljubljani in ga tudi rešili sproti in predvsem pa nazadnje pri gospodarskem sektorju na pobudo kmečke zveze, slovenskega deželnega gospodarskega združenja smo poslali dopis številnim diplomatom treh držav hrvaške, slovenske, italijanske, s katerim se je spodbujalo, da se pravzaprav pospeši gospodarske stike in pri katerem je sodelovala tudi Zveza slovenskih društev na Hrvaškem. V glavnem imeli smo ogromno srečanj, sami se vseskozi usklajevali, 20 srečanj s članicami in 25 institucionalnih sestankov in reševali sproti tudi težave, ki niso bile vezane strogo na to obdobje, ampak recimo tudi pri nas je aktualno vprašanje šolstva, v Trstu se ukinja sekcijo v samem mestnem središču sekcijo enega slovenskega vrtca. Na Tehničnem zavodu Žiga Zois v Trstu se ukinjajo / nerazumljivo/ pravzaprav trije predmeti in zaradi tega smo bili spet prisiljeni pravzaprav, da sprožimo določena vprašanja in tudi na tem mestu smo prav ravno prejšnji teden skupaj Slovenska kulturno-gospodarska zvez in Svet slovenskih organizacij pisali italijanski ministrici za šolstvo in jo prosili in v vednost seveda tudi gospe ministrici Jaklič in ministrici za šolstvo Republike Slovenije, da je tudi na tej podlagi mogoče bilo primerno se dogovarjati na bilateralni ravni, predvsem po zgledu recipročnosti, mi gledamo seveda na Italijane, ki živijo v Sloveniji in reševati te zagata – so majhne zadeve, ampak se vsako leto nekaj čisto majhnega dogaja in potem postane skupnost nekje šibka zaradi tega. Kakorkoli v tem obdobju smo tudi odobrili in definitivno naložili na sled strateški program Slovenske kulturno-gospodarske zveze, kjer smo si začrtali triletni program delovanja, ki verjetno ga bomo izvajali še veliko, veliko smo se dogovarjali z deželo Furlanijo Julijsko krajino, kar se tiče sredstev, zaenkrat kar se nas tiče Slovencev v Italiji ni napovedanih, mislim, napovedujejo se težave v naslednjem letu, do odločitev na finančnem področju še ni prišlo, tako da delamo nemoteno, imamo v mislih velik projekt za vrednotenje kadrovanja mladih, izobraževanja na gospodarskem področju in tudi na drugih področjih. Puščam na zadnje tisti argument, ki je pa main stream našega delovanja skupnega Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij v tesnem, tesnem sodelovanju s predvsem diplomacijo Republike Slovenije v Italiji, se pravi veleposlanikom Kunstljem in generalnim konzulom Vojkom in sicer govorimo o vrnitvi narodnega doma. Pravzaprav se je kljub krizi, zdravstveni krizi navkljub se je v zadnjih treh mesecih pisala zgodovina za nas Slovence v Italiji. Vse kaže, da bomo julija dobili v last nazaj to stavbo, ki je bila, letos poteka 100 let kot dobro veste njenega požiga. Dejansko gre za pogled v prihodnost, ne pa v preteklost, ne želimo pravzaprav maščevanja nad požigom, želimo ustvarjati funkcionalen nov center Slovencev v Italiji, ki bo odprt v mestu Trst, ki bo odprt, več kulturnosti, ki jo Trst od vedno ponazarja in z veliko zelo zelo tehničnim delom ministrom za zunanje zadeve Republike Italije, ministri in Vlado Republike Slovenije kot že povedano z diplomacijo Republike Slovenije pravzaprav bomo 13. julija verjetno napisali novo stran v zgodovini, ne samo Slovence v Italiji, ampak slovenskega naroda, kar se po 100-ih letih pravzaprav popravlja ena zgodovinska krivica in se nad tem dejansko se navdušujemo, ker mogoče ne bo praznik, ker se ne smemo družiti oziroma tudi sporočam, da smo slavje prestavili, velik dogodek pravzaprav pred narodnim domov prestavili za eno celo leto, 13. julija, tako da se bodo tudi lahko vse naše ustanove vključile in pripravile kaj svojega od gledališča do kulturnih zvez, do gospodarstva. V tem trenutku zaključuje slovenski raziskovalni inštitut ekspertizo o potrebah slovenskih ustanov ob vselitvi v narodni dom, ki jo bomo predstavili v naslednjih tednih in tako, da vabljeni 31. julija 2021 v Trst, če že ne prej, verjetno že prej, to je pravzaprav velik korak in se ga vsi veselimo, čeprav naporen korak, ampak velik korak. Tako, da bi zaključil kar s spodbudnimi besedami upanja na eno zares pozitivno prihodnost za vse nas, ki živimo v Trstu, v Gorici in v Benečiji. Hvala.